Marina Gržinič Mauhler Spektralizacija Evrope I. V knjigi, ki sem j o objavila leta 1997, z naslovom Rekonstruirana fikcija: novi mediji, (video) umetnost, postsocializem in retroavantgarda in podnaslovom Teorija, politika, estetika: 1985-1997, sem na kratko razvila pojmovanje, da j e danes, ob koncu tisočletja, mogoče opredeliti dve matrici aktivnih dejav- nikov v razmerju do Vzhodne in Zahodne Evrope ter realnosti novih medi- jev: namreč zahodnoevropsko »matrico družbenega izmečka« in vzhodnoe- vropsko »matrico pošasti«. Prva usmeritev zadeva posameznike ali skupine, ki delujejo kot nekak- šna entiteta brez čvrste zgodovinske ali geografske pozicije, ob tem pa za- vestno zavzemajo držo družbenega izmečka. Vendar paje ta »matrica druž- benega izmečka«, ki se večinoma nanaša na pozicioniranje takoimenova- nih kritičnih zahodnoevropskih in severnoameriških udeležencev, uporab- nikov in on-line komunikacijskih skupin, obenem tudi nekakšen parazit, ki skuša iz že vzpostavljenih družbenih struktur izvleči vse, kar se le da. Matri- ca družbenega izmečka predlaga novo avtonomno gospodarstvo in nove strukture, ki bi se razvile iz prilaščanja in prestrukturiranja že obstoječih struktur. Predlaga, da se vrnemo nazaj k zgolj pisanju (po elektronski po- šti), kot možni kontrakulturni interkomunikacijski strategiji, in ne prepro- sto k razvijanju interneta; da torej potisnemo podobe-slike in prodorno in- dustrijo internetske programske opreme v ozadje. Ob preobleki v takšno utopičnostje mogoče najti strategije za bojevanje in delovanje, ne le repro- duciranje, prek tehnologije. Kot j e Peter Lamborn Wilson alias Hakim Bey dejal v svojem preda- vanju na srečanju skupine Nettimev Ljubljani leta 1997, imenovanem Beauty and the East,je drugi svet danes izbrisan, in kar ostaja, sta le prvi in tretji svet. Namesto drugega sveta, j e dokazoval Bey, j e zdaj velika luknja, iz katere se skače v tretji svet. To luknjo in drugo usmeritev bom imenovala »matrica pošasti«, kot travestijo skupnega naslova konference Beauty and the East (ki je že sam parafraza zgodbe Beauty and the Beast, Lepotica in zver). Kar se tiče razlike med Vzhodom in Zahodom, je treba pojasniti, da si soudeleženci iz »črne luknje«, tako imenovani vzhodnoevropski kritični uporabniki svetov- Filozofski vestnih, XX (1/1999), str. 135-152 135 Marina Griinič Mauhler nega spleta, ne prizadevajo preprosto zrcaliti prvega sveta - razvitih kapita- lističnih držav-ampak artikulirati in interpretirati lastno pozicijo v teh spre- menjenih razmerjih. Vprašanje o tem, komuje dovoljeno pisati zgodovino umetnosti, kulture in politike na področju, nekoč znanem kot Vzhodna Evropa, j e treba zastaviti skupaj z vprašanji, kako in kdaj. Ti dve matrici ne zastavljata le vprašanj, ki terjajo razmislek, ampak po- nujata tudi elemente političnega in analitičnega presečišča, ki jih j e treba še dodatno artikulirati in to na veliko bolj radikalen način. To bom skušala storiti v pričujočem eseju. Kaj če, v nasprotju s fantazijo interneta o njegovi vsepreplavljajoči glo- balizaciji, upodobljeni v utopičnih sanjah o povsem (virtualni?) skupnosti, v kateri bodo menjalni odnosi harmonični in univerzalni, vzhodnoevrop- ske pošasti niso le fantazmatične pošasti, ampak so (vsaj nekateri od vzhod- noevropskih akterjev-umetniki, medijski aktivisti, teoretik itd.) strah zbu- jajoči sosedi, ki zavračajo filantropično zahodno ideologijo enakomerne de- litve in menjave? Skušala bom opredeliti in naznačiti prelom (prej kot kontinuiteto) med tem, kar se pogosto omenja kot dve stopnji v zahodno-vzhodni evrop- ski skupnosti. Prvo stopnjo, kijo lahko pojmujemo kot čas do leta 1989 (pred padcem berlinskega zidu), zaznamuje odnos med Zahodno Evropo in ko- munistično Vzhodno Evropo. Drugo stopnjo, ki naj bi se začela leta 1989 (kije vsiljeno Vzhodnoevropejcem kot tisto, ki danes brez izjeme označuje le passage a Vade Vzhodne Evrope k svobodi in demokraciji) zaznamuje od- nos med Zahodnoevropejci in njihovimi postsocialističnimi sosedi. Ta prelom bi lahko opredelili podobno prelomu med Freudovim pr- vim in drugim konceptom transferja. Danes skuša skorajda dhja kampanja zapolniti vrzel med tema dvema prelomoma in simulirati kontinuiteto. Slo- gani te kampanje (kijo zahtevajo na Zahodu, servisirajo pa na Vzhodu, ali obratno) so BIOGRAFIJA raje kot TEORIJA in TERAPIJA raje kot TEORIJA. Slednji slogan je skorajda razumljen kot blagodejni protistrup, ki ga pred- laga veliko zahodnoevropskih (medijskih) aktivistov (četudi ne vsi), s kate- rim naj bi utišali zahteve Vzhodnoevropejcev po repolitizaciji civilnega, po- litičnega in kulturnega v novi Evropi. Zgoraj povedano velja razumeti kot uvodno gesto, ki opisuje način, kako zapopasti besedo »Evropa« v naslovu razprave. Razumeli bi j o lahko podobno, kot razumemo gesto dobrega/slabega junaka v hollywoodskem akcijskem filmu ali grozljivki, ki naredi red na natrpani mizi, na kateri bo potekala akcija. Ne gre torej za blagi pristop do vsake drobnjarije na mizi in nežno prestavitev vsake posamezne drobnjarije drugam, ampak za kret- njo izbrisa, odstranitve vsega. 136 Spektralizacija Evrope Trenutek pred to kretnjo izbrisa j e podoben praznini, ki j o j e Slavoj Žižek, v navezavi na Lacana, definiral približno takole: lacanovski odgo- vor na vprašanje, ali j e možno imenovati, zaznati to praznino pred gesto subjektivizacije za subjekt se glasi DA; četudi so Althusser, Derrida in Badi- ou na to vprašanje odgovorili negativno. Subjekt je istočasno oboje: onto- loška celota, vrzel v absolutnem zoženju subjektivnosti in pretrganje stikov subjekta z realnostjo. T o lahko ustrezno ponazorimo s prej opisanim »čiš- čenjem terena«, ki tako odpira prostor za nov simbolični začetek, podprt z znova obujenim označevalcem-gospodarjem. Poskusila bom tudi tukaj uvodoma dati nekaj usmeritev, kako razumeti spektralizacijo. V svoji knjigi Marxovi du/ioui uveljavlja Jacques Derrida izraz »duh in/ali prikazen«, da bi označil izmuzljivo psevdo-materialnost, ki spre- vrača klasično ontološko nasprotje med resničnostjo in iluzijo. Žižek doka- zuje, da bi morali morda tu iskati zadnje zatočišče ideologije, formalno ma- trico, na katero so cepljene različne ideološke tvorbe: »Priznati bi morali dejstvo, da zunaj duha in/ali prikazni ni realnosti, in da se lahko krog realnosti sklene samo s pomočjo tega nenavadnega spek- tralnega dopolnila. Zakaj torej zunaj duha in/ali prikazni ni realnosti? [li- er za Lacana] resničnost ni 'stvar sama', ampakje [prejkone] vedno že sim- bolizirana ... težava pa tiči v dejstvu, da simbolizaciji navsezadnje vedno spod- leti, da ji nikoli ne uspe v celoti 'pokriti' realnega... [To realno] se vrne v preobleki spektralnih pojavitev. 'Duha in/ali prikazni' ne gre zamenjevati s 'simbolno fikcijo' ... realnost ni nikoli neposredno 'ona sama'; pojavlja se le prek svojih nepopolnih, spodletelih simbolizacij, in spektralne pojavitve vznikajo ravno iz te vrzeli, ki za vselej ločuje realnost od realnega, in zaradi katere ima realnost značaj (simbolne) fikcije: duh in/ali prikazen daje te- lesnost temu, kar ubeži (simbolno strukturirani) realnosti.« (Slavoj Žižek, »Introduction: The Spectre of Ideology«, v: Mapping Ideology, str. 26-28.) T u j e iskati tudi razlago za naslov moje knjige iz leta 1997: Rekonstrui- rana fikcija. 1. VZHODNA EVROPA KOT NEDELJIVI PREOSTANEK ALI KOS DREKA Lahko bi dejali, da moderni subjekt ne obstaja brez razumevanja tega, da sem na neki določeni ravni, iz neke druge perspektive, zgolj kos dreka. Po- leg tega se moderna subjektivnost pojavlja, kadar subjekt vidi samega sebe kot izpahnjenega iz pozitivnega reda stvari. Rečemo lahko, daje kiborg, kot si ga je zamislila Donna Haraway, gledan s stališča neke eksteriorne, zunanje, in- timnosti, za katero j e Lacan skoval izraz ekstimnost, ravno ta kos dreka. 137 Marina Griinič Mauhler Tako sem razvila tezo, daje virtualna resničnost prostor, kjer se sub- jekt čuti »izpahnjenega«. Poglejmo si na kratko, kaj se dogaja v klasični si- tuaciji virtualne resničnosti. Uporabnik/uporabnica se znajde v posebnem intersubjektivnem odnosu s svojim dvojnikom/dvojnico. Biti vvirtualni re- sničnosti pomeni videti svoje lastne roke, kako jemljejo virtualni objekt, svoje lastno telo, kako počenja to ali ono; ta dvojnik je skratka nekakšna ekste- riorizacija, nekakšna spektralna tvorba ali dvojnik - nesmrtni libidinalni ob- jekt-slovita lacanovska lamela. To spektralno stvaritev lahko pojmujemo kot štrlino, kot neuničljivi objekt življenja onstran smrti, ki nima čvrstega me- sta v simbolnem redu. To ne pomeni le, da kibernetični prostor nenehno razkriva, da tam zunaj (zunaj virtualnega sveta) čaka na nas nekakšen groz- ljiv preostanek, ki ga ni mogoče v celoti integrirati v virtualni svet, ampak da lahko tudi ta preostanek kdaj pa kdaj ugledamo v virtualnem in kiber- netičnem prostoru. Ta razcep med podobo in realnim (ki se včasih kaže tudi kot brezob- lični preostanek na računalniškem zaslonu, če smo v položaju, da naletimo na projekte avtorja z nazivom »=cw4t7abs«), ponazarja ravno razkroj real- nosti; na eni strani, v to, kar je skoraj brez substance in kar se pojavlja de- nimo na internetu, in na drugi, v surovi preostanek realnega, ki smo ga »pozabili« vključiti v v podobo. Ta odvratni preostanek je lepo viden tudi v projektu NSK AMBASADA skupine IRWIN iz Ljubljane, kjer smo name- sto z ambasado soočeni z ekstimnostjo javnega prostora v zasebnem stano- vanju, ki pa nas duši s skoraj klavstrofobično domačnostjo. Ne resnična am- basada, ampak mizanscena ambasade okoli kuhinjske mize. Ali pa ruski umetniki - Oleg Kulik, ki grize kot popadljiv pes, in Aleksander Brener, ki nastopa kot boksar - vsa ta mejna dela in izkušnje ponazarjajo ekstimnost odvratnega preostanka, preden se bo ta nemara preobrazil skozi vešče spe- ljano interpretacijo v umetniško sublimno. Predlagam naj za hipec skočimo v aktualni evropski prostor, o katerem teče na internetu razprava prek takih diskusijskih konferenc, ki razvijajo kri- tični pogled na medije in svet, kot sta Nettime list ali Syndicate list. Tam lah- ko preberemo nekaj zanimivih prispevkov o Vzhodni Evropi (in odgovori- mo nanje), kijih bom strnila v naslednje spoznanje: »Kljub začetni evforiji, ki j o je Zahodna Evropa kazala za Vzhodno Evropo po padcu berlinskega zidu, je tej spodletelo. Vzhodni Evropi se ni posrečilo, da bi se vpisala na zemljevid pomembnih političnih, kulturnih in umetniških dogodkov v Evro- pi.« Razočaranje nad Vzhodno Evropo, kije bila neuspešna v procesu obli- kovanja stabilnega družbenega prostora, lahko odkrijemo tudi v delih tak- šnih uglednih filozofov, kot sta Badiou in Ranciere. 138 Spektralizacija Evrope Dejstvo je, daje glavna predstavitev na zadnji razstavi Documenta v Kas- slu (dX leta 1997) vključevala le dva ali tri umetnike iz Vzhodne Evrope. In če naj verjamemo intervjujem, seje to po besedah selektorice (Catherine Davide) zgodilo zaradi tega, ker pravzaprav ni bilo kaj izbirati. Praznina ali de facto izbris vzhodnoevropskih umetnikov iz Documente je bila, po izja- vah organizatorjev, posledica praznine, ki je lastna Vzhodni Evropi, in ne posledica selekcije. Zdi se, daje Vzhodna Evropa zdaj drugič izgubljena, po- tem ko se ji j e leta 1989 ravno obetalo, da bo znova najdena, kajti kotje re- čeno: če ženska ne obstaja, potem je to zato, ker ne more biti znova najde- na (Joan Copjec, str. 221). V skladu z Žižkovo interpretacijo j e negativna gesta Vzhodnoevropej- cev, ki so rekli komunističnemu režimu NE!, veliko bolj pomembna - tako rekoč ključna - za razumevanje tega, kar seje pojavilo kot katalizator poz- nejše spodletele pozitivacije. Za Lacana funkcionira negativnost kot pogoj nezmožnosti ali zmožnosti poznejše navdušene identifikacije - pravzaprav polaga temelj zanjo. Kaj j e Vzhodna Evropa po dopolnitvi svoje usode, zdaj ko je minilo že skoraj desetletje od padca berlinskega zidu? Podobno vprašanje zastavlja Žižek v navezavi na Lacana. Pri svojem tol- mačenju mita o Ojdipu se Lacan osredotoča na področje, kije v običajnih tolmačenjih Ojdipovega kompleksa izpuščeno: Kaj je onstran Ojdipa - kaj j e Ojdip sam - potem ko je izpolnil svojo usodo? Vprašanje, ki se nam lah- ko zastavi ob gledanju filmov, kot sta Bladerunner in Sedem. Kaj se zgodi dan zatem, ah rečeno drugače, potem ko se življenje vrne v utečene kolesnice? Kot pravi Lacan v Seminarju II, nas že od začetka tragedije vse napeljuje k dejstvu, daje Ojdip zgolj zemeljski (pre)ostanek, Stvar, kije izbrisana z vsake površine. Kar imamo pred sabo, j e področje, ki ga lahko v skladu s psihoanalizo imenujemo področje med dvema smrtima- med simbolno in realno smrt- j o . Končni objekt groze je to življenje onstran smrti, ki ga Lacan imenuje lamela, kot nemrtvi-neuničljivi objekt, se pravi, življenje, ki je izpraznjeno, odstranjeno iz simbolne strukture. Kaže, da seje po padcu berlinskega zidu Vzhodna Evropa znašla v groz- ljivem vmesnem prostoru, pri čemer seje spremenila v nedeljivi preostanek, brezoblični madež koščka realnosti, kije že pogoltnil ves potencial, kar ga je proizvedla med svojim prejšnjim obstojem. Vzhodna Evropa seje znašla v podobnem položaju, kot gaje razdelal Žižek pri ponovni artikulaciji položaja Ojdipa, ki sledi izpolnitvi svoje sim- bolične usode (ko nevede ubije očeta in se oženi s svojo materjo). Potem ko je izpolnil svojo simbolično usodo, je Ojdip nedeljivi preostanek, brezob- 139 Marina Griinič Mauhler lični madež koščka realnosti. Je utelešenje tega, kar imenuje Lacan plus-de- jouir, presežek užitka, ki ga ne more razložiti nobena simbolna idealizacija. Toda - in to j e ključnega pomena za razumevanje spremenjenega, tako ime- novanega spodletelega položaja Vzhodne Evrope za Drugega - ko uporab- lja Lacan pojem plus-de-jouir, se poigrava z dvoumnostjo tega izraza v fran- coščini, saj zaobjema tako presežek užitka kot »nič več« užitka. Ojdip je , sle- deč izpolnitvi svoje usode, plus d'homme, kar obenem pomeni, da je več kot človek in da ni več človek. Ojdipje pogojno človek; j e človeška pošast in kot takšen paradigmatičen primer modernega subjekta, saj j e njegova pošast- nost strukturna in ne naključna. Če se držimo te definicije in podobnosti položajev, lahko opredelimo Vzhodno Evropo kot plus d'Europe orientale. Vzhodna Evropa j e presežek Evrope (kotje bila pred padcem berlinskega zidu: premalo evropska, ali vsaj ne dovolj) in obenem ni Evropa. Vzhodna Evropa je prisiljena zavzeti položaj - ali pa že je v njem - ek- skrementalnega preostanka. Dovolite mi, da tu spremenim optiko diskur- za in ugotovim: to ni nujno slabo. Z zornega kota lamele - »moderni sub- jekt ne obstaja brez pojmovanja, da sem, na neki drugi ravni, iz druge pers- pektive, zgolj kos dreka« — lahko rečemo, daje to dejansko prvi pogoj, kije potreben Vzhodni Evropi, da bi prevzela nase vse značilnosti moderne sub- jektivnosti. Zdaj, s te inherentno ekskrementalne pozicije, lahko Vzhodna Evropa vznikne kot subjekt ali je končno pripoznana kot subjekt. Kot pravi Žižek: »Če hoče kartezijanski subjekt vznikniti na ravni izjavljanja, mora biti zveden na 'skoraj nič' odvrgljivega izločka na ravni vsebine izjave.«. (Prim. Slavoj Žižek, »Alain Badiou kot bralec svetega Pavla«, str. 135.) Morda se lahko Vzhodna Evropa šele zdaj, ko j e na ravni vsebine izja- ve »skoraj nič« (pripravljena, da jo vržejo na odpad) ekskrementalnega iz- mečka (ali ni bila denimo na Documenti reducirana ravno na to ničnost?), povzdigne v subjekt na ravni izjavljanja. V primeru korelacije med kartezi- jansko subjektivnos^o in njenim ekskrementalnim dvojnikom naletimo na razcep med subjektom izrekanja in subjektom vsebine izjave. Če se hoče kar- tezijanski subjekt pojaviti na ravni izrekanja, potem mora biti spremenjen v drek na ravni vsebine izjave. To je ničelna točka subjektivnosti: nekaj zač- nemo biti šele potem, ko smo bili prej popoln nič, ko smo šli (dopolnjujoč j o ) skozi ničelno točko. Nič, ki ima vrednost nečesa, j e po Žižku najbolj str- njen obrazec lacanovskega zaprečenega subjekta. Poleg tega je bila klasična ontologija, kot pravi Žižek, osredotočena na trojico resničnega, lepega in dobrega. Za Lacana se ti trije pojmi bližajo meji in kažejo, da je dobro diabolična maska zla (npr. Oleg Kulik, ruski umet- nik-pes, ali performansi z naslovom Was ist Kunst? beograjskega umetnika 140 Spektralizacija Evrope Raše Todosijeviča. V sedemdesetih letih je skušal Todosijevič v nizu per- formansov dobesedno s silo izvleči odgovor na vprašanje - Kaj je umetnost? — iz žensk, tako dajih je v najbolj šokantni maniri body arta klofutal po obra- zih s črno barvo.); daje lepo maska grdote (npr. IRWIN-ova serija stotih slik, prav tako naslovljena Was ist Kunstl. V njej, kot tudi na razstavah Laibach- kunst, so ljudje, ki so domnevno delovali v času nacizma, portretirani sku- paj s člani izobčene skupine Laibach; njihovi portreti so vrezani v ikonogra- fijo slik in njihovi torzi krasijo številne slike projekta Was ist Kunst?); in da je resnično maska središčne praznine, okoli katere gravitira vsaka simbol- na struktura (npr. romunska zastava, ki j o j e v času t.i. romunske revolucije krasila luknja izrezana na mestu zvezde). Skratka, pravi Žižek, onstran do- brega, lepega in resničnega obstaja področje, ki ni zapolnjeno z vsakdanji- mi banalnostmi, ampak pomeni grozljivi vir, ki je konstitutiven za ozadje dobrega, lepega in resničnega. Ce gre za politično-etični moto psihoanali- ze, potem je ta zaobsežen v pogledu, da vse velike katastrofe našega stoletja (od stalinizma do holokavsta) niso posledica zavedenosti z morbidno usod- no privlačnostjo tistega onstran, ampak - nasprotno - nenehnih prizade- vanj, da bi se izognili soočenju z njim in neposredno vzpostavili, prihranju- j o č si spopad z njim, vladavino resničnega in dobrega (prim. Slavoj Žižek, »Alain Badiou kot bralec svetega Pavla«, str. 141). 2. EMANCIPACIJA ? UPOR? ALI PA ... Način, na katerega sem konceptualizirala subjekt in ponovno zarisala okvir vzhodnoevropske matrice pošasti, dopušča nadaljnjo razpravo o mož- nih načinih delovanja (in življenja?) v Evropi in na Internetu, poleg tega pa nam dopušča, da ponovno razmislimo o emancipaciji in uporu. Kot pravi Jelica Sumič-Riha, bi morali najprej razlikovati med modernistično eman- cipacijo in sodobnim postmodernističnim uporom. Modernistična rešitev, ki vztraja pri zvestobi politiki - pri čemer je politika po vsem sodeč pojmo- vana kot dragocen zaklad - nakazuje, da se ni navsezadnje nič zgodilo. Zato funkcionira modernistična emancipacija z današnjega zornega kota kot tako imenovan univerzitetni diskurz, ki gaje razvil Lacan; ta skuša odpraviti učin- ke dogodkov na simbolno strukturo, zato ne prepoznava kakršnekoli spre- membe v aktualnem političnem položaju ter pušča dejanski poraz politike nemišljen, anatemiziran. Postmodernistični upor, na drugi strani, lahko oz- načimo kot histerični diskurz, kot nenehno proizvajanje dvoumnega »ne«, ki preprosto uperi upor zoper misel. (O teh distinkcijah prim. Jelica Sumič- Riha!) V luči tega takega razlikovanja lahko zelo natačno razumemo tudi 141 Marina Griinič Mauhler dokaj vplivno križarsko vojno proti teoriji in teoretičnemu znanju, ki smo ji priča danes v aktivističnih in teoretičnih debatah na Internetu in okrog njega, kot j o netijo zlasti nekateri novopečeni medijski teoretiki in aktivi- sti. Da bi prišli do odgovora, si na hitro poglejmo štiri diskurze, ki jih j e razvil Lacan pri ukvarjanju z resnico in dogodki. Lacanje razlikoval diskurz gospodarja, univerzitetni diskurz, diskurz histerika in diskurz analitika. Gos- podar imenuje dogodek, ga spremeni v novega označevalca-gospodarja, ki bo jamčil za kontinuiteto posledic dogodkov. Gospodar integrira dogodek v simbolično realnost. Histerik zavzema dvoumno držo razcepljenosti na- pram dogodka. Gospodar želi ohraniti kontinuiteto, histerik vrzel. Univer- zitetni diskurz teži k odpravi učinkov in jih hoče nevtralizirati, kot da se ni nič zgodilo. Da bi razumeli pomen teh štirih diskurzov za današnje politične pose- ge v medijsko teorijo in umetniško prakso, poskušajmo odgovoriti na vpra- šanje, ki v razpravah o medijih in aktivizmu doslej še ni bilo zastavljeno, o tem, kateremu od štirih diskurzov ustreza sloviti kiborg, ki si ga je zamislila Donna Haraway kot našo politiko in ontologijo v letu 2000 in po njem. Moj odgovor se glasi: Donna Haraway je postulirala kiborg kot histe- rični diskurz. To lahko doumemo, če odpotujemo z njo v virtualni prostor. Da bi naposled prispela v virtualni prostor, se Donna Haraway pomika sko- zi tri druga področja: realni prostor ali Zemljo, zunanji prostor ali zunajze- meljskost, in notranji prostor ali telo. Semiotični štirirokotnik virtualnega prostora, ki ga Donna Haraway po- daja v Obljubah pošasti, (Cf. »The Promises of Monsters: A Regenerative Po- litics for Inappropriate/d Other« in Gržinič, V vrsti za virtualni kruh) j e na- slednji: REALNI PROSTOR ZUNANJI PROSTOR VIRTUALNI PROSTOR NOTRANJI PROSTOR (Naj omenim, da so vsi grafikoni in diagrami v pričujočem besedilu iz- delani v maniri takšnih popularnih knjig, kot sta Postmodernizem za otroke, Marx za otroke itd.) Virtualni svetje v Harawayinem semiotičnem štirikotniku umeščen na tak način, daje resnico teh štirih prostorov najti vvirtualnem prostoru. Mo- rali bi razmisliti tudi o dejstvu, da Harawayeva konceptualizira kiborg kot kos dreka, obenem pa tudi kot sublimni objekt. Moč kiborga počiva v nje- govem položaju ekstimnosti, kije med odvratnim in sublimnim. T o pome- 142 Spektralizacija Evrope ni, da bom postavila kiborg kot objekt a. V lacanovski psihoanalizi predstavlja objekt a dvoumno razumevanje pojma plus-de-jouir, ki pomeni obenem pre- sežek in »nič več« užitka. Ce upoštevamo vse te pomembne elemente, bi mo- rali vzeti kot konceptualno ustreznico Harawayinemu semiotičnemu štiri- kotniku lacanovski diskurz histerika. Ta je videti (spet z otroškega zornega kota) takšen (Lacan, Scilicet 1— 4, str. 191): $ S, a S„ Ključnega pomena je umeščanje objekta a znotraj strukture lacanov- skega diskurza: v histeričnem diskurzu je objekt a umeščen na prostor re- snice (resnica j e umeščena v vseh štirih diskurzih na spodnjo levo stran), medtem ko je za subjekt (zaprečeni $) v histeričnem diskurzu pridržana vlo- ga dejavnika (dejavnik je umeščen v vseh štirih diskurzih na zgornjo levo stran). Zaradi jasnejšega razumevanja naj navedem še nekaj dodatnih po- drobnosti. Štirje lacanovski diskurzi izražajo štiri pozicije subjekta. Označe- valce teh štirih struktur predstavljajo naslednji matemi: S je gospodar-oz- načevalec, S,, predstavlja vednost, $ (zaprečeni S) subjekt in a presežni uži- tek. Vse te entitete zavzemajo različen prostor v strukturah štirih diskurzov. Kar je pomembno, je to, da imajo štirje prostori vvseh štirih diskurzih usta- ljen pomen. To pomeni, daje ne glede na to, kateri označevalec ali matem (Sp S,, $ ali a) bo zasedel zgornji levi položaj v strukturi diskurza, j e ta po- ložaj rezerviran za prostor dejavnika. Ustaljeni pomeni posameznih prosto- rov v diskurzih so naslednji: dejavnik drugi resnica proizvodnja Zdaj smo pripravljeni, da potegnemo posledice iz tega homografske- ga dejanja. Virtualni prostor in kiborg, kot se lomita v Harawayinem semio- tičnem štirikotniku virtualnega prostora v Obljubah pošasti, zavzemata isti po- ložaj kot resnica in objekt a v lacanovskem diskurzu histerika. Zato se re- snica prekriva s tem sublimno-odvratnim kiborškim objektom, medtem ko j e celotni diskurz še vedno utemeljen v realnem - Zemlji. Dejavnik je zato še vedno tam zunaj (realni prostor iz Obljub pošastije na istem mestu kot $ v histerični navezi - $ nad a-jem predstavlja subjekt-dejavnik, ki mu povzro- 143 Marina Griinič Mauhler ča travmo vprašanje, kakšno vlogo naj igra v želji Drugega), najti g a j e na Zemlji ali v realnem prostoru. Proizvodnjo, četrti termin v matrici diskur- zov, zavzema v lacanovski histerični navezi vednost — S,, v Harawayini ma- trici pa notranji prostor ali telo. Notranji prostor telesa lahko razumemo, kot pravi Žižek, ne preprosto kot rezultat, ampak raje kot »nedeljivi preo- stanek«, kot eksces, ki se upira temu, da bi bil vključen v diskurzivno omrežje. Ali j e torej to odgovor na vprašanje, kako bi morali biti umeščeni med emancipacijo in uporom? Ali naj se obnašamo kot histeriki in postavimo vse pod vprašaj, ali naj se upremo obstoječemu simbolnemu redu ter zavrne- mo vlogo, ki nam j o ta red pripisuje? Odgovor bo sledil v kratkem, potem ko bomo na hitro preučili četrti tip diskurza: diskurz analitika. Kaže tudi, da smo medtem izgubili matrico pošasti, ki nam preprosto pravi: jaz sem tu ta nekoristni izmeček. Ali pa morda ne! Jacques Lacan formulira svoj položaj analitika takole: »Bolj ko smo svet- niki, bolj namje do smeha, to je moje načelo, celo izhod iz kapitalističnega diskurza - kar pa ne bo noben napredek, če se zgodi le za nekatere.« (La- can, Televizija, str. 60). S tem, ko označuje svetnika kot prostor upora, daje Lacan jasno vede- ti, daje upor proti kapitalizmu mogoče teoretsko misliti le z vidika neke in- stance upora, ki ni - v strogem smislu besede - niti zunanja niti notranja, ampak je prej umeščena v točki zunanjosti znotraj same bližine notranjo- sti, se pravi v lacanovski ekstimnosti (eksteriornosti-intimnosti). Razumljen v luči ekstimnosti, raje kot pa v luči gole drugačnosti, j e upor zatorej izpeljava neprebavljivega jedra znotraj samega kapitalizma, izpelja- va drugosti, ki zmore prekiniti krožni tok gonje za rastjo (prim. Jelica Su- mič-Riha). Diskurz analitikaje podan takole: (Lacan, Scilicet 1-4, str. 191): a $ S2 S, V diskurzu analitikaje objekt a postavljen kot dejavnik/dejavnost, med- tem ko vednost (k i jo predstavlja S2) zaseda prostor resnice (ki je , spet, v vseh štirih diskurzih umeščena na spodnjo levo stran). V lacanovskem di- skurzu analitika se dejavnik a zvede na praznino in na ta način izziva sub- jekt, da se sooči z resnico svoje želje. Mimogrede, ali ni matrica pošasti na- kazovala ravno na podoben položaj subjekta? Poleg tega je vednost, S2, v položaju resnice pod dejavnikom a, in ved- nost se tukaj nanaša na domnevno vednost analitika, obenem pa, kot pravi 144 Spektralizacija Evrope Žižek, »signalizira, da tukaj pridobljeno znanje ne bo nevtralno 'objektiv- no ' znanje znanstvene ustreznosti, ampak znanje, ki se tiče subjekta (anali- zanta) v resnici njegove subjektivne drže«. (Žižek. »Four Discourses, Four Subjects«, str. 80.) Morda leži tukaj pot moje izrecne preusmeritve k teoriji in proti tera- piji, kadar j e govor o vzhodnoevropski matrici pošasti. Poleg tega bi rada tu naredila majhen ovinek, ki pa ni nepomemben za mojo tezo. Izreči sta- vek »jaz sem pošast« j e možno zgolj in edinole pod posebnimi pogoji. Kot pravi Robert Pfaller, ki razpravlja o podobnem položaju - o izjavi: »Jaz sem v ideologiji« - »lahko le pod določenim pogojem rečemo, da smo v ideolo- giji. Le če delujemo znotraj znanosti, lahko rečemo kaj takega, ne da bi la- gali ali bili domišljavo skromni. Le pod pogojem, da smo prispeli do pozi- tivnega prostora znanosti, smo upravičeni reči, da smo v ideologiji.« (Pfal- ler, »Negation and Its Reliabilities: An Empty Subject for Ideology?«, str. 235.) Tako lahko — mutatis mutandis — nedvoumno zatrdimo, da lahko samo tedaj, če smo znotraj teorije, če se sklicujemo na teorijo, brez laži ali domiš- ljave skromnosti rečemo: »Jaz sem pošast«. Žižkova nadaljna izpeljava od- nosa med znanostjo in ideologijo, pri kateri seje opiral na Pfallerjev para- doksni odnos med znanostjo in ideologijo, nam je lahko v dodatno korist. Žižek trdi, da ideologija ne izključuje znanosti, ampakjo skuša prej vključi- ti v svoje področje (prim. Žižek, »Cogito as a Shibboleth«, str. 8). Odnos med ideologijo in znanostjo opisuje Žižek kot odnos »v klinču«, podoben polo- žaju v boksarskem dvoboju, ko tekmovalec nasprotniku ne zadaja udarcev, ampak ga le uklešči v prijem. Tako je razlika med ideologijo in znanostjo vidna le z zornega kota znanosti. Prav takoje mogoče reči, da v odnosu med terapijo in teorijo terapevtski pristop spravi v klinč teoretično tezo o vzhod- noevropskem »preživelem« kot nemi žrtvi, ki mora deliti izkušnjo te žrtve prek drobnih biografskih anekdot in sledov, če hoče biti vključena v dolgo verigo teoretičnega ozadja zahodne civilizacije. Kako se lahko torej svetnik izogne poblazneli mašineriji proizvodnje? Lacan predlaga rešitev, ki je navsezadnje v identifikaciji s tem, kar preosta- ne - z izvržkom; kot vidimo, zavzema dejavnik/dejavnost položaj neuporab- nega izvržka, preostanka (objekta). Svetnik, po vzoru katerega oblikuje La- can analitikovo zavračanje tega, da bi bil uporaben, da bi podlegel zahte- vam kapitalizma (in s tem ponovno definiral pojem dejavnosti),je poseben strukturni aparat/ učinek strukture prej kot pa vokacije. Ali, kot je dejal Ži- žek: »Odgovor na vprašanje: kje, v štirih izdelanih položajih subjekta, sre- čamo lacanovski subjekt, subjekt nezavednega, j e tako paradoksno v samem diskurzu, v katerem subjekt podlega 'subjektivnemu manku' in se poisto- 145 Marina Griinič Mauhler veti z ekskrementalnim preostankom, ki se za vselej upira subjektivizaciji.«. (Žižek, »Four Discourses, Four Subjects«, str. 108-9.) Skratka, med emancipacijo in uporom lahko, v skladu z Lacanom, predlagamo docela politično rešitev, radikalno re-politizacijo vzhodnoevrop- skega položaja, ki pa navsezadnje ne pomeni nič drugega j o t identifikacijo z neuporabnim odpadnim preostankom, s kosom dreka! II. Omenila sem, da ob koncu tisočle^a dve matrici, zahodnoevropska »matrica družbenega izmečka« in vzhodnoevropska »matrica pošasti« ne za- stavljata le vprašanj, ki terjajo razmislek, ampak ponujata tudi elemente po- litičnega in analitičnega presečišča, o katerih j e treba razpravljati in j ih ar- tikulirati na veliko bolj radikalen način. Ce vzpostavljamo razliko med Vzho- dom in Z a h o d o m le na zgodoviskih premisah, nas to lahko vodi k DISKURZIVNI meji, jaz pa bi rada nadaljevala na drugačen način, četudi ne brezbrižen do zgodovine: z navezavo na lacanovstvo bom skušala razlo- žiti nekaj splošnih načel med matricama in njuno kompleksno delovanje. Potemtakem moja prva teza v drugem delu pričujočega eseja se glasi: Vzhod in Zahod nista predikata, kar pomeni, da ne povečujeta toliko naše- ga znanja o temi, ampak prej opredeljujeta način, kako je našemu znanju spodletelo; spodletelostje namreč, v skladu z Joan Copjec, domnevno ena sama in ni spolno zaznamovana. Razliko med dvema načinoma, kako pride razum v protislovje sam s sabo, je prvi vzpostavil Kant v Kritiki čistega uma in Kritiki razsodne moči. V obeh delih j e ponazoril, da spodletelost razuma ni preprosta, ampak temelji na antinomični zagati med dvema ločenima potema: prva spodletelostje bila matematična (kvantitativna), druga je bila dinamična (relacijska). Na pr- vem mestu velja omeniti, da sta dve propoziciji, ki tvorita vsako stran, po vsem sodeč med seboj v antinomičnem razmerju, se pravi, da sta videti med seboj v protislovju. Zato je Lacan v svojem Seminarju XX, naslovljenem Se, v navezavi na kantovske antinomične odnose definiral dva obrazca seksuaci- j e (SPOLNE RAZLIKE) kot dve poti ali načina spodletelosti: moški in žen- ski. V svoji knjigi Read my Desire (MIT, 1994), ki j o lahko opredelimo kot nekakšen priročnik ali biblijo lacanovstva, j e Joan Copjec močno poudari- la ta dva antinomična načina kot dva načina spodletelosti. Antinomije in obrazci seksuacije so podani v shemi, ki j e jasno razde- ljena na levo in desno stran. Leva stran sheme j e označena kot moška stran, 146 Spektralizacija Evrope medtem ko j e desna stran ženska. Leva, moška stran ustreza kantovskim di- namičnim antinomijam, desna, ženska stran pa kantovskim matematičnim antinomijam. Potemtakem moja druga teza v tem drugem delu pričujočega eseja se glasi: vzhodnoevropska matrica pošasti zavzema levo, žensko stran in je homologna z njo; tako predstavlja kantovsko matematično spodletelost, medtem ko j e zahodnoevropska matrica družbenega izmečka homologna z levo, moško stranjo, ali kantovsko dinamično spodletelostjo. Nemara bo- ste v dvomu vprašali: Kako je to možno? Kaj dopušča takšno homologno umeščanje? Ključnega pomena je to, da Lacan uporablja in pojmuje izraze v svo- jih obrazcih seksuacije kot argument in funkcijo, namesto kot subjekt in pre- dikat. (Izrazi, ki se uporabljajo v kantovskih obrazcih, so subjekt in predi- kat.) To nadomeščanje označuje pomembno pojmovno razliko, kije za nas ključnega pomena. Načelo razvrščanja po Joan Copjec ni več deskriptivno, se pravi, ni več stvar skupnih značilnosti ali substance. Joan Copjec pravi: »Ali nekdo pade v razred moških ali žensk (in jaz bi dodala, ali nekdo pade v matrico izmečka ali pošasti) j e odvisno bolj od tega, katero pozicijo izjav- ljanja predpostavlja«. Morda se spomnite, da sem v prvem delu tega razmi- sleka navedla Žižka: »Ce hoče kartezijanski subjekt vznikniti na ravni izjav- ljanja, mora biti zveden na 'skoraj nič' odvrgljivega izločka na ravni vsebi- ne izjave« (Prim. Slavoj Žižek, »Alain Badiou kot bralec svetega Pavla«, str. 135). Morda je šele zdaj, kot j e Vzhodna Evropa dojela, da je na ravni vse- bine izjave sama »skoraj nič« — pripravljena, da jo vržejo na odpad - ekskre- mentalnega izločka (kot smo dejali, j e bila tako na Documenti kot v mno- gih drugih primerih zvedena ravno na ta nič), čas, da se Vzhodna Evropa dvigne na raven izjavljanja. Antinomije bi morali brati kot položaje na Moebiusovem traku. Kot pra- vi Joan Copjec, obstaja med matematičnimi in dinamičnimi antinomijami nezgrešljiva asimetrija: če se premikamo z ene na drugo, se zdi, kot da vsto- pamo v popolnoma drugačen prostor. 1. DESNA, ŽENSKA STRAN: MATEMATIČNA SPODLETELOST in vzhodnoevropska »matrica pošasti« Lansko leto, ko sem živela in delala na Japonskem, sem se naučila, da se moraš - preden začneš karkoli govoriti, se predstaviti - moraš pokazati svojo vizitko; sloviti meshi, kakor se to glasi vjaponščini. Opravičujem se, ker 147 Marina Griinič Mauhler ste morali tako dolgo čakati: Marina Gržinič - jaz sem ta neuporabni izme- ček, jaz sem pošast. Zato bom tudi nadaljevala to razpravo najprej z navezavo na desno stran - žensko stran, matematično spodletelost. Toda pozor - glede na to, da ste že opazili, kako zelo uživam v tem, da sem ta neuporabni izvržek - ne bom začela s pošastmi ZATO, ker bi rada sočutje od vas. V nasprotju z dokaj običajnim predsodkom, da vzpostavlja psihoanaliza žensko kot nekaj sekundarnega — kot golo alteracijo moškega — dajejo ti obrazci slutiti, kot pravi Joan Copjec, da sta neke vrste prioriteta in prednost pravzaprav na de- sni strani. To razumevanje obrazcev se ujema tudi s privilegijem, ki gaje podelil matematičnim antinomijam Kant, ki prisoja matematični antinomiji bolj neposredno vrsto gotovosti kot pa njenemu dinamičnemu protipolu. V Kan- tovi analizi se ravno dinamične antinomije (moška stran obrazcev oz. v na- šem razumevanju zahodnoevropska matrica družbenega izmečka) v mno- gočem dozdevajo sekundarne, nekakšna razrešitev bolj izpopolnjene zaga- te, ki j o ponazarja matematični konflikt. (Copjec, str. 217). Da bi dosegla svoj namen, bom v nadaljevanju zelo shematična. Kaj j e matematična antinomija? Prvič, vsaka antinomijaje sestavljena iz dveh propozicij: teze in antiteze. Matematični antinomiji, ki smo si j o spo- sodili pri Kantu, botruje poskus, da bi - če govorimo splošno - mislili svet. Teza matematične antinomije je: svet ima začetek in konec in j e tudi pro- storsko omejen. Antiteza taiste matematične antinomije je: svet nima začetka in ni omejen v prostoru, ampakje tako v razmerju do časa kot prostora ne- skončen. »Potem ko preuči oba argumenta, pride Kant do sklepa, da vsak od nji- ju sicer uspešno ponazarja zmotnost drugega, nobeden pa ne more preprič- ljivo vzpostaviti svoje lastne resnice. Ta sklep ga privede do skeptične slepe ulice, in rešitev, do katere pride, je naslednja: raje kot da bi obupavali nad dejstvom, da ne moremo izbrati med dvema alternativama, moramo priti do spoznanja, da nam ni treba izbirati, saj sta obe alternativi napačni. Ugo- tovitvi teze in antiteze, za kateri seje prvotno zdelo, da tvorita protislovje, se izkažeta kot nasprotni.« (Copjec, str. 218.) Omenimo lahko, da najdemo v matematični antinomiji strukturo pro- tislo^a, ki je značilna za šale žižkovskega tipa: V vaši vasi ni več ljudožercev. Kdaj ste pojedli zadnjega? Oblika vprašanja ne dovoljuje naslovljencu, da bi zanikal obtožbo, ki j e implicitno vsebovana v vprašanju, ampak lahko le izbira med nasprotji. Potem ko je ponazoril nezmožnost obstoja sveta, lahko Kant opusti tako tr- 148 Spektralizacija Evrope ditve teze kot antiteze. Kantovi dve ugotovitvi v zvezi z rešitvijo prve mate- matične antinomije formalno podvajata tisti, ki ju j e Lacan izrekel o žen- ski; ta - tako kot svet - ne obstaja. Lacan trdi, da koncepta »ženske« ni mogoče vzpostaviti, ker naloga, da bi v celoti razgrnili pogoje, ki jo določajo, v dejanskosti ne more biti iz- peljana. Ker smo končna bitja, omejena s časom in prostorom, je naše zna- nje podložno zgodovinskim okoliščinam. Naše pojmovanje ženske ne more prehitevati teh meja, zato ne moremo priti do koncepta celote ženske. In zdaj pridemo do najbolj pomembne točke: »Eks-sistenca žensk ni le zanikana; prav tako ni obsodbe vredna kot nor- mativen in izključujoč pojem; nasprotno pa zagovarja Lacan stališče, da se lahko le s tem, ko odklonimo zanikanje - ali potrditev - njene eks-sistence, izognemo normativnemu in izključujočemu mišljenju. Se pravi, le s prizna- vanjem tega, da koncept ženske ne more obstajati, daje znotraj simbolne- ga reda strukturno nemogoč, lahko izzivamo vsako zgodovinsko konstruk- cijo. Navsezadnje nič ne preprečuje tem zgodovinskim konstrukcijam, da ne bi zahtevale svoje univerzalne resničnosti; priče zgodovinske trditve, da splošna, transhistorična kategorija ženske ne obstaja.« (Copjec, str. 225) Ključnega pomena je spoznanje, daje ženska posledica in ne vzrok ne- delovanja negacije. Ženska je spodletelost meje in ne vzrok spodletelosti. (Copjec, str. 226.) Če zdaj sledimo tem grobim in shematičnim izsekom iz odličnega po- glavja o oblikah seksuacije v knjigi Joan Copjec Read My Desires, se moramo vrniti k naši matrici pošasti — sprejeti posledice takšnega homolognega umeš- čanja. Moja tretja teza v tem drugem delu pričujočega eseja se glasi: podob- no Lacanovemu pojmovanju neobstoja ženske lahko govorimo o neobsto- ju matrice pošasti. Če (matrica) pošasti ne obstaja, je to zato, ker jih ne mo- remo najti. Matrica pošasti ne more biti vzpostavljena, ker naloga, da v ce- loti razgrnemo njene okoliščine, v dejanskosti ne more biti izpeljana. Naše pojmovanje (matrice) pošasti ne more prehitevati teh meja, zato ne more- mo vzpostaviti koncepta celote matrice (prim. Copjec, str. 221.) Eks-sistenca (matrice) pošasti ni le zanikana; prav tako ni obsodbe vredna kot normativen in izključujoč pojem; nasprotno zagovarja Lacan sta- lišče, da se lahko le s tem, ko zavračamo zanikanje - ali potrditev - njene eks-sistence, izognemo normativnemu in izključujočemu mišljenju. Se pravi, le s priznavanjem, da koncept (matrice) pošasti ne more obstajati, daje zno- traj simbolnega reda strukturno nemogoč, lahko izzivamo vsako zgodovin- sko vzpostavitev te matrice. Dokler je mogoče dokazati, da svet ali (matri- ca) pošasti ne morejo tvoriti celote, univerzuma, upada možnost presoje o 149 Marina Griinič Mauhler tem, ali nam ti pojavi ali označevalci dajejo informacijo o realnosti, k i je neodvisna od nas. Ključnega pomenaje spoznanje, daje matrica pošasti po- sledica in ne vzrok nedelovanja negacije. Je spodletelost meje, ne vzrok spod- letelosti. (prim. Copjec, str. 226.) Spoznati moramo, d a j e matrica pošasti dejansko proizvod simbolnega. 2. LEVA, MOŠKA STRAN: DINAMIČNA SPODLETELOST in zahodnoevropska »matrica družbenega izmečka« Kjer sta se zdeli teza in antiteza matematičnih antinomij napačni, ker sta obe nepravilno zagovarjali obstoj sveta, postavlja Kant tezo in antitezo dinamičnih antinomij, dinamične spodletelosti, kot domnevno resnični. V prvem primeru je veljal konflikt med dvema propozicijama za nerešljiv (saj sta bili v svojih trditvah o istem objektu med seboj v protislovju); v primeru dinamične spodletelosti j e konflikt razrešen z trditvijo, da ti dve trditvi med seboj nista v protislovju. Teza dinamične antinomijeje po Kantu naslednja: vzročnost, k i j e skladna z naravnimi zakonu, ni edina vzročnost, katere delovanje poraja svet. Pri teh pojavih moramo nujno v celoti upoštevati tudi vzročnost svobode. Kantovska antiteza v dinamični antinomiji ali spodletelosti, je : Ni ničesar takega, kot j e svoboda, pač pa se vse na svetu dogaja izključno v skladu z za- koni narave. Kant pravi, da je antiteza v dinamični antinomiji resnična, prav tako kot Lacan potrjuje obstoj človeškega univerzuma. Kerje obstoj univerzuma v primeru žensk veljal za nemogoč, ker ni bilo mogoče zamejiti verige oz- načevalcev, bi bila logična domneva, daje tvorba univerzuma na moški strani odvisna od postavitve meje. Poleg tega je proces, povezan s premikom z ženske strani na moško, proces odvzemanja. Teza in antiteza matematične spodletelosti sta — po Kan- tu - povedali preveč. Na dinamični strani j e ta presežek odvzet, in to odvzetje določa mejo. Kar pomeni, da gre na tej strani vedno za to, da povemo pre- malo. Nedokončanost na dinamični strani gre vštric z nedoslednostjo na ma- tematični. Nadalje je, kot pravi Joan Copjec, vprašanje o obstoju, k i je sprožilo konflikt na ženski strani, na moški strani utišano, saj j e ravno obstoj - ali bivanje — tisto, kar j e odvzeto od tamkaj vzpostavljenega univerzuma. Kant nas uči, da bi tisti, ki bi rekel, da človek obstaja, ne dodal temu človeku - ali konceptu človeka - popolnoma nič. Potemtakem bi lahko trdili, da temu 150 Spektralizacija Evrope konceptu ne primanjkuje ničesar. Vendar pa ne vključuje bivanja in je v tem smislu neustrezen. Pa vendar, dve spodletelosti ali obliki seksuacije sta po Lacanu v na- slednjem: ženske in moškega ne gre obravnavati simetrično ali ju pojmova- ti kot dopolnilo drug drugemu. Ena kategorija ne dopolnjuje ali ne nadok- nadi tistega, kar manjka drugi. Medtem ko je univerzum žensk preprosto nemogoč, j e univerzum moških možen le pod pogojem, da iz tega univer- zuma nekaj izvzamemo. Univerzum moških je potemtakem iluzija, uteme- ljena — kot pravi Joan Copjec - na paradoskni prepovedi: ne vključi vsega v svoj univerzum. Spolni odnos spodleti iz dveh razlogov: j e nemogoč in je prepovedan. Zato ne bomo nikoli dosegli celote. Naj povzamem: udobna rešitev bi bila, če bi rekli: tako kot vzhodnoe- vropska matrica pošasti tudi zahodnoevropska matrica družbenega izmeč- ka ne obstaja. Vendar pa na levi strani, homologno z Lacanovo tabelo sek- suacije, nimamo težav z njenim umeščanjem. Kant nas j e naučil, da bi tisti, ki bi dejal, da zahodnoevropska matrica družbenega izmečka obstaja, ne do- dal konceptu matrice družbenega izmečka popolnoma nič. Prej kot da de- finiramo univerzum moških, ki ga dopolnjuje univerzum žensk, lahko de- finiramo — v navezavi na Lacana - zahodnoevropsko matrico družbenega izmečka kot prepoved vzpostavljanja univerzuma, in matrico pošasti kot nez- možnost, da bi ga vzpostavili. Od tod izhaja moj sklep: 1. Zahodnoevropska matrica družbenega izmečka obstaja, matrica po- šasti pa ne obstaja. To je zato, ker - kot sem pokazala v prvem delu te raz- prave - so vzhodni Evropejci, zaznavani kot kos dreka, subjekti v čistem po- menu besede; subjekt ni nič drugega kot ime delitve v čisti obliki. Na desni strani, strani matematične spodletelosti, imamo zatorej subjekt v njegovi naj- čistejši obliki. 2. Ko Lacan pravi, da ima resnica strukturo fikcije in daje »ne-vse«, da ji manjka struktura totalitete, s tem osvetljuje dejstvo, da se prek teh dveh momentov (fikcije in pomanjkanja totalitete) resnica dotika realnega. Vzhodnoevropska matrica pošasti ima status ne-vsega in strukture fikcije rav- no zato, ker j e del reda realnega. Zato ni presenetljivo, da so govorili teo- retiki (npr. Peter Weibel) o Vzhodni Evropi kot generatorju konceptov na področju umetnosti in kulture, povezanih s travmatskim Realnim. 3. Kar se lahko naučimo iz umeščanja teh dveh matric, podobno obraz- cem spolne razlike, j e to, da se v postkomunizmu skozi površino del prebi- ja nekakšna travmatska realnost. 4. »Ni rdeče, j e kri«,je nevidni postkomunistični preostanek, ki ga (še?) ni mogoče vklopiti v globalni nesnovni in virtualni medijski svet. 151 Marina Griinič Mauhler Viri Joan Copjec, Read My Desire. Lacan against the Historicists, The MIT Press, Cambridge, Massachussets in London 1994. Jacques Derrida, Spectres de Marx, Galilee, Pariz 1993. Marina Gržinič, V vrsti za virtualni kruh, ZPS, Ljubljana 1996. Marina Gržinič, Rekonstruirana jikcija: novi mediji, (video) umetnost, postsocia- lizem in retroavantgarda: teorija, politika, estetika 1985-1997, SOU (Koda), Ljubljana 1997. Donna Haraway, »The Promises of Monsters: A Regenerative Politics for Inappropriate/d Other«, v: Cultural Studies, ur. Lawrence Grossberg, Cary Nelson in Paula A. Treichler, Routledge, New York in London 1992. Jacques Lacan, Televizija, prev. Alenka Zupančič, Problemi-Eseji 31/1993, št.3, Ljubljana 1993. Robert Pfaller, »Negation and Its Reliabilities: An Empty Subject for ideo- logy?«, v: Cogito and the Unconscious, ur. Slavoj Žižek. Duke University Press 1998, str. 225-247. Scilicet 1-4. Scritti di Jacques Lacan e di altri, Feltrinelli Editore, Milano 1977. Jelica Sumič-Riha, »A Matter of Resistance«, v: Filozofski vestnik, št. 2/1997. Posebna številka Power and Resistance (ur. Jelica Sumič-Riha in Oto Luthar), Filozofski inštitut ZRC SAZU, Ljubljana 1997, str. 127-153. Slavoj Žižek, »Introduction: The Spectre of Ideology«, v: Mapping Ideology, ur. Slavoj Žižek, Verso, London in New York 1994. Slavoj Žižek, »Alain Badiou kot bralec svetega Pavla, v: Sveti Pavel. Utemelji- tev univerzalnosti, Analecta, Problemi št. 5 -6 , Ljubljana 1998, str. 115— 149. Slavoj Žižek: »Introduction: Cogito as a Shibboleth«, v: Cogito and the Un- conscious, ur. Slavoj Žižek, Duke University Press 1998, str. 1-8. Slavoj Žižek, »Four Discourses, Four Subjects«, v: Cogito and the Unconscious, ur. Slavoj Žižek, Duke University Press 1998, str. 74-117. 152