GLASNIK
SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA DREŠTVA
Leto IV.	1962	St. 3
Ob petdesetletnici smrti dr. Karla Štreklja
2e od nekdaj je znano veselje do petja pri Slovencih. Pri tem je imela ljudska .pesem važno vlogo. Tako so kulturni delavci že od Trubarja dalje posvečali naši pesmi vso skrtb in ljubezen. Zato je razumljivo, da se je tudi znanost o ljudska kulturi, odkar se je pričela razvijati na Slovenskem, kmalu zavzela za raziskovanje ljudske pesmi in je prav na tem področju žela prve večje uspehe. Med številnimi zbiratelji in raziskovalci je dosegel prvi mednarodno priznan uspeh dr. Karel Štrekelj. Njegovo življenjsko delo »Slovenske narodne pesmi« je za našo in svetovno znanost izredno pomembno. Ob 50-letnici smrti zasluži, da se mu oddolžimo vsalj z nekaj skromnimi besedama.
Štrekelj je bil po rodu s Krasa in je po dolgih letih neumornega pedagoškega dela kot profesor univerze v Gradcu umrl 7. julija 1912. Kot znanstvenik se je posvečal najprej jezikoslovju. Raziskovanje živega ljudskega jezika, o katerem je napisal več tehtnih razprav, ga je zbližalo z ljudskim slovstvom. Zlasti ga je zamikala ljudska pesem, s katero isi je v izdaji »Slovenskih narodnih pesmi« postavil nesmrten spomenik. Glede na ta uspeh je bil postavljen za predsednika delovnega odbora za zbiiranje slovenskih ljudskih pesmi z melodijami pred prvo svetovno vojno.
Štrekljeve »Slovenske narodne pesmi« so izhajale dolgih 28 let od 1895 do 1923 pri Slovenski Matici v Ljubljani v 16 snopičih oziroma v 4 knjigah. Zaradi Štrekljeve smrti 1. 1912 je zadnja dva snopiča uredil dr, Joža Glonar, V zbirki je objavljenih na znanstven način 8686 ljudskih pesmi, zapisanih po večjem številu zbirateljev. Ureditev gradiva se namreč opira na razne snovi, ki obsegajo posamezne skupine variant (inačic) v izvirni obliki zapisovalcev po ustnem izročilu. Posameznim variantam so dodane tudi razne redakcije zbirateljev oziroma izdajateljev. Iz teh so vidne nekdanje romantične težnje po domnevnem izboljšavanju ljudskih stvaritev kot nasprotje Štrekljevih naprednih znanstvenih prizadevanj no zajetju čim bolj originalne ljudske dikcije.
Vsaki pesmi je dodana »domovnica« o izvoru zapisa, v opombah Pa tudi pojasnilo, ali je bila zapisana po petju ali po nareku, dalje
o morebitni prejšnji objavi, o redakcijskih spremembah itd. V opombah so objavljene nekatere melodije ali podatki c njih nahajališču. Pomanjkanje večjega števila melodij je moglo Štreklja odvračati od večje pozornosti za obliko besedil, torej za metriko. To je vidno iz izpuščanja posameznih akcentov, na katere sam Štrekelj uvodoma opozarja. Za vse to je treba seveda iskati vzroke v stopnji dognanosti gradiva.
Prav realistična usmeritev dela, ki si zastavlja izvedljive cilje, kot jih dopušča gradivo, pomeni neprecenljivo dragocenost Štrekljeve
Slovenski etnografski muzej
Povprečni obiskorvavci Etnografskega muzeja v Ljubljani, h katerim prištevamo poleg šol še vse druge domače iu tuje skupine ter posameznike, ki si ogledajo muzej zaradi muzeja, ne pa zaradi posebnega zanimanja za ta ali oni predmet, največkrat ne vedo, da je stalna razstava muzeja le majhen del gradiva, s katerim muzej razpolaga in ga hrani bodisi v shrambah, omarah, predalih in drugod. Morda bi bilo zato prav, da o gradivu, ki ni razstavljeno, povem nekaj več.
Sem sodi nad 12.000 etnografskih predmetov (razstavljenih je okoli 750!), ki jih muzej hrani deloma v shrambah pod isto streho kot je uprava in stalna razstava, deloma pa v velikem kletnem prostoru sosednje Moderne galerije. To so predmeti, povezani z vsemi panogami ljudske kulture od pohištva, gospodarstva, obrti in noše, dalje predmeti, povezani z običaji, glasbo in ljudsko umetnostjo. Vsak predmet zase nam nekaj pove, domala vsak je izdelek kmečkih rok, vsak je po svoje lep in zanimiv.
Poleg te velike zbirke domačih etnografskih predmetov ima muzej še okoli 1500 predmetov, povezanih s kulturo tujih ljudstev Afrike, Amerike, Azije in Oceanije. S kolikim zanimanjem bi si jih ogledovali vedoželjni dijaki vseh šol ter ljubitelji potopisne literature. Toda žal vse te predmete poznajo v glavnem le muzejski uslužbenci in redki posamezniki, ki so z muzejem tesneje povezani. Prostor, odmerjen muzeju, je mnogo, mnogo premajhen!
znanstvene metode. To so spoznali že Štrekljevi sodobniki in izpričali mnogi vidni znanstveniki iz raznih evropskih dežel (V. Jagič, J. Polivka, Iljinsiki, Brückner itd.), kmalu po objavi prvih snopičev.
Štrekljeva zbirka »Slovenske narodne pesmi« je prav zaradi realističnih znanstvenih metod, jasno posta vij onih im doseženih ciljev ter samokritičnosti še danes nadvse pomembna osnova za raziskovanje slovenskih ljudskih pesmi in ho tudi v prihodnje še dolgo ostala ne-obhodno pomagalo znanstvenikom in drugim kulturnim delavcem.
Dr. R. Hrovatin
in v njem skriti zakladi
Muzej pa nima opraviti samo & predmeti, kakor bi mislil marsikdo. V arhivu, ki je povsem idokunicntar-nega značaja, se je nabralo nad 20.000 fotografij, okoli 14.000 negativov ter nad 10.000 prostoročnih in tehničnih risb. To ilustrativno gradivo ima celo določene prednosti pred zbirkami predmetov, saj pokaže npr. tudi stvari, ki -jih stalna razstava ne more. To so predvsem naselja, domovi in najraznovrstnejše ljudske stavbe z vseh etničnih območij Slovenije, dalje obrti in gospodarske panoge, pokazane v svojem naravnem okolju. Poleg tega se to ilustrativno gradivo praktično izkorišča in uporablja, kajti lahko se prenaša, pošilja, prerisuje ali drugače razmnožuje. S tem gradivom muzej pomaga najrazličnejšim interesentom: arhitektom, dijakom strokovnih in drugih šol, zlasti šoli za oblikovanje, tekstilni šoli, pa tudi gimnazijcem, ki si za svojo maturitetno nalogo izberejo etnografsko temo. Potem so tu gledališki, filmski in drugi javni delavci, ki bi radi ločili pristno od nepristnega, domače od tujega. Mnogo je takih obisko-vavcev muzeja, vendar še premalo.
Zgodi se, da imajo včasih tujci boljši posluh za izkoriščanje kulturnih vrednot našega naroda od nas samih. To potrjuje tudi tale primer: Vinski trgovec v Londonu, ki kupuje in prodaja naša vina, želi, da bi bila strežnica oblečena v staro pristno ljudsko nošo, rabljeno nekoč v kraju, od koder je vino. Po posredniku se obme na muzej s prošnjo', da bi to nošo dobil najprej na ogled
IX. kongres jugoslovanskih folkloristov
(Mostar-Trebinje, 16.—20. septembra 1962)
Na zunaj je kongres potekel v znamenju raznih superlativov (da delno povzamem besedo bivšega in ponovnega predsednika ZFJ tov. Ne-deljkovića): Zbrali smo se in začeli z delom v najtoplejšem kraju Jugoslavije, Mostarju, v prestolnici pokrajine z baje najbogatejšo folkloro oziroma z najlepšo ljudsko pesmijo, z najboljšim vinom — žilavko, nadaljevali smo z obiskom najzani-mdvejših bogomilskih nagrobnikov v Radi ml ji ob najhujši plohi, čemur je sledilo najslajše grozdje v Stolen pa najdražje prenočevanje v edinem hotelu v Trebinju — pri vsem tem pa smo bili deležni povsod najtoplejšega sprejema in najprijaznejše — ne zgolj turistične! — ustrežljivosti in pozornosti na vsakem koraku, na cesti in v lokalu. Jasno, izredna zemlja, kot je kršna Hercegovina, rodi izredne plodove, pa tudi izjemnega človeka z izjemno ljudsko ustvarjalnostjo. Zemlja z divje romantičnimi soteskami Neretve, z neskončnimi planjavami golega kamenja, kjer na vrhovih čepe stare trdnjave (dandanes se jim le še posmehnemo), pa tudi zemlja s plodnimi ravnicami in polji tik tja do morja. Prostor junaškega ljudstva, ki je zanimivo opredeljeno med Srbe, Hrvate in muslimane.
Vse to smo opazili, o vsem smo tudi slišali na kongresu, ki je po republiškem turnusu vsakoletnih sklicanj zboroval letos v tej zemlji, ob prisotnosti in sodelovanju številnih delegatov, predavateljev in drugih udeležencev iz vseh republik, p»a tudi znanstvenikov iz tujih dežel. Predavanja iz prve teme so bila v celoti namenjena Hercegovini in njeni folklori: geografska, demografska, historična, lingvistična, arheološka in agrarno-ekonomska orientacija, potem obdelava ljudskega gradiva — pesmi, plesi, pripovedke, običaji, noše, glasba itd.
Tudi predavanja druge teme Družbeni značaj ljudske umetnosti so se v glavnem oslanjala na hercegovsko ljurisko gradivo: nastajanje novih ljudskih pesmi med NOB, revolucijo in v času izgradnje. Prav
(Nadaljevanje z 11. strani) na barvni fotografiji ali sliki, nato pa naj bi muzej še pomagal z nasveti, kje in kako bi tako nošo dobil oziroma katera šiviljska delavnica bi nošo izdelala zvesto po muzejskih predlogah. — Muzej je sicer ob tem in še ob marsikaterem drugem primeru v zadregi, ker mu v ilustrativnem gradivu manjka zlasti dobrih barvnih reprodukcij, ima pa zato npr. lepe Šantlove akvarele, ki jih je mogoče -kopirati ali oskrbeti barvno fotografijo.
Muzej samo želi, da bi londonski kupec imel še mnogo posnemavcev — predvsem pri nas doma.
F. Šarf
na hercegovskem borbenem terenu in z junaškim ljudstvom, ki še vedno plodno snuje, najde vključevanje sodobne ljudske ustvarjalnosti med tradicionalno folklorno izročilo svojo potrebno utemeljitev. Zaradi velikega števila predavanj so bila ta deloma razdeljena na dve sekciji, v katerih je bila tudi živa razprava o podanih tezah. Osrednja obširna tema kongresa — že v Trebinju — je obsegala referat o mnogih Pomladanskih običajih: zlasti o jurjeva-nju, pustovanju, kresovanju ipd. Predavatelji so predmet vsestransko obdelovali in analizirali (tekstovno, glasbeno, koreološko), tudi s^ primerjanjem tujih podobnih običajev. Predavanja so spremljali boljši alli slabši posnetki na magnetofonskem traku.
V zadnjem delu je nekaj predavanj obravnavalo še vprašanje Reprodukcije in obdelave folklore, vmes so- sledile posamezne specialne teme npr. ljudska materialna kultura.
Natrpani teoretski del programa je poživilo terensko demonstriranje, prikazovanje hercegovskih in muslimanskih plesov iz okolice Mostarja, uspela prireditev plesov in pesmi v Veličanih na Popovem polju (tudi guslarja), predvajanje tehnično posrečenega bolgarskega filma o Korantih —- Kukerih, dalje ogledovanje muzejev NOB, starega Mostarja, tipa muslimanske hiše v Stolcu in Trebinju in še in še. Zlasti v Veličanih smo bili priče živega terenskega dela in njegovih odme-vov: snemanje petja med plesom in guslarja na trak, nato predvajanje traku izvajalcem in — njihova av-tokritika (!).
Strogo disciplinirani udeleženci so sicer grajali — na letni skupščini in že prej v razpravi — nekatere po-mankljivosti kongresa, večina predavanj ni bila prej razmnožena in vnaprej dostavljena udeležencem, zato so se brala v celoti, ne v odlomkih oziroma zaključkih; predavanja niso potekala natančno (!) po vrstnem redu tiskanega sporeda; bila so predolga, čez odmerjeni čas; niso se pričenjala ob uri; čas za razpravo je bil preskopo odmerjen in še to in ono. Poleg tehničnih motenj kongres kritikom (podroben pregled kongresa z analizo in oceno bo gotovo sledil v strokovnem tisku) tudi notranje ni povsem ustrezal: še vedno je bilo precej deskriptivnosti, zato preobširnosti s premalo analize in zaključkov; pa še spornost izhodišč za obravnavo gradiva ipd. Kljub temu je IX. kongres uspešno nadaljeval načeto delo prejšnjih zborov in pokazal velike napore sodelujočih in udeležencev: intenzivno delo je trajalo dnevno od jutra do večera, skoraj brez pravega oddiha, potrebnega tudi za primerno sprejemanje zvrhane snovi, saj se je v 4 predavateljskih dneh zvrstilo
blizu 60 referatov z razpravami. Kongres je prikazal resume enoletnega prizadevanja pri študiju duhovne in materialne ljudske kulture jugoslovanskih folkloristov, kulturnih delavcev, ki se trudijo s peresom in aparatom registrirati, znanstveno analitično in komparativno obdelati zaklade ljudske ustvarjalnosti in jim udariti pečat zgodovinske zanesljivosti in trajnosti.
Vredno je pripomniti, da kongresno gradivo vsako leto izide — s precejšnjimi napori in stroški — zbrano v posebnem Zborniku, po katerem bo s pridom segel marsikateri javni kulturni delavec, ki sicer ni v vrstah etnografov, a mu je mar ljudskih starožitnosti. j, Stanek
Rozalija na kraljevskih ženitkah
(Konec pravljice o Pepešnjaku!)
Tedaj je rekel kralj:
•»Tudi to staro babico morate poklicati na ženitke, nam bo pripovedovala pravljice! c
Hotela sem stopiti na kamion, pa ni šlo, so mi morali pristaviti lojtre in me potiskati, pa še sem komaj zlezla gor. Ko sem bila na vrhu, sem vriskala in pela kot nora, pa njuhala tobak, da me je ose gledalo.
Potem je prišel kralj, me zagledal in skočil k meni. Sama pri sebi sem mislila: Ta je lepa, da nikoli take!
Kaj bi, smo pili in jedli, so prinašali konfete, čokolade, vsake sorte reči, da sem grizla in jedla in tudi pila. Ko so se vsi opili, so upijanili tudi mene z nekakšnim žganjem, toliko da se nisem začela valjati po tleh. Ker se me je polotil spanec, sem sedla na klopco in zaspala. Tedaj so me pustili pri miru, so plesali in vriskali in peli in jaz ne vem več kaj, ker sem spala takrat.
Potem sem prišla sem. Od tam sem počasi prikrevsala sem, da bi vam pravila te norčije. Vi pa smejte se zdaj, saj imate za kaj se smejati!
Posnel in poknjižil
M. Matičetov
K slovesu od Rozalije Di Lenardo (glej objavo v št. 2, str. 101)
Kongres folkloristov 1963
Kongres SFJ l. 1963, deseti po vrsti, bo organiziralo društvo folkloristov Črne gore zadnje dni avgusta oziroma prve dni septembra, tako da ne bo nerodno tem, ki bi se hoteli udeležiti tudi slavističnega kongresa v septembru. Na seji glavnega odbora so bile sprejete naslednje teme: 1. Njegoš in ljudsko ustvarjanje. 2. Folklora in nje izvajanje. 3. Dramske oblike in elementi v našem ljudskem ustvarjanju. V času kongresa bodo prireditelji organizirali izlet na Lovčen k Njegoševi grobnici.
ti sveto rumeno sonce ...«
»0,
Gradivo za raziskovanje naše ljudske kulture niso samo zapisi marljivih zbiravcev, bolj ali manj poljudni deskriptivni spisi naših prvih narodopiscev, da ne govorimo o lastnem terenskem delu posameznega zapisorvavca, ampak mnogokrat tudi povsem literarna dela, bodisi starejših ali sodobnih pisateljev. Vendar je treba biti pri uporabi takega, iz literature nabranega gradiva skrajno previden. Imeti moramo na umu, da je pisatelj umetnik, ki sme resnična dejstva prikrojiti svojim umetniškim potrebam in za znanstveno resničnost svojih navedb ni nikomur odgovoren. Kadar gre za podatke, ki jih moremo preveriti s pomočjo drugih virov, bomo morebitne prenaredbe hitro spoznali. Do nerodnih zmot pa nas lahko privede prevelika lahkovernost v primeru, da smo naleteli na doslej neznan pojav.
Tako je v letošnji 14. številki verskega lista Družina v rubriki Verski običaji na Slovenskem omenjeno, da so na Notranjskem^ »svoje dni stare ženice zjutraj pred žetvijo molile staro molitev: O, ti sveto rumeno sonce ...« itd. Podatek je vzet dobesedno iz zbirke M. Turnška Pod vernim krovom, III. del (Od kresa do adventa), Gorica 1946^ str. 33, le da je tam navedeno daljše besedilo, v obeh primerih pa je na koncu opomba, da so to molitev molili »se doma v čumnati«. Nečesa podobnega v naši narodopisni literaturi ni najti, čeprav je npr. rajni B. Orel v svojem obsežnem delu Slovenski ljudski običaji (Narodopisje Slovencev) upošteval menda vse dosegljivo objavljeno gradivo. Turnšek se y svoji zbirki sklicuje na ^literarni vir, Pelrinko Ivana Matičiča (izšla v Ljubljani 1944) in navaja Logatec in Cerknico kot kraja, za katera podatek velja.
Pozanimali smo se pri pisatelju Matičiču, kako je pravzaprav s to bojda obredno žetveno molitvijo, če je res zapis ali ne morda njegov lastni pisateljski domislek. Pa je povedal, da je v otroških letih( ok. 1895) slišal v svoji domači vasi Ivanje selo pri Rakeku moliti tako 90-letno Maticovko.
Ženica da je znala same take starinske molitve, ne kakor drugi vaščani. Besedilo »O, ti sveto rumeno sonce. ..«, da ni bilo posebna žetvena molitev, žebrala jo je sama doma v svoji izbi, preden je šla na dnino, »tisti dan, ko se je namenila iti kam žet«. Pisateljeva mati jo je večkrat slišala moliti in je pozneje sin pri njej preveril zanesljivost svojega spomina,
Potemtakem ie treba v Turnško-vem citatu popraviti dve stvari: molitev ni obredna žetvena, kakor bi sodili iz objavljene formulacije in velja za okolico Rakeka ne pa za Logatec in Cerknico. Razen tega ne moremo pavšalno trditi, da so »svo-
je dni stare ženice zjutraj pred žetvijo« tako molile, če vemo, da je molitev znala ena starka v vasi. Dovoliti bi si smeli kvečjemu previdno domnevo.
Besedilo »molitve« je dejansko zelo zanimivo in moramo biti pisatelju Matičiču hvaležni, da nam ga je ohranil. Začne se z nagovorom sonca in se pozneje obrača k vodi. Takole pravi:
O, ti sveto rumeno sonce, obsijaj vse,
obsijaj tudi mojo ubogo
dušo in telo!
Prišli so trije peharčki: v prvem Bog Oče, v drugem Bog Sin, v tretjem Bog Sveti Duh. Prebivajte v vseh teh, kakor tudi mi prebivamo.
Dobro jutro, voda, jutranja moja rosa!
Izpod božje rane dol
so pritekli trije peharčki:
eden poln zlata,
drugi poln srebra,
tretji same božje ljubezni.
O, usmilite se nesrečnih
,	vernih duš,
ki po goščah in puščavah trpe žejo in lakoto!
Viri sporočajo besedilo strnjeno, tu smo ga razdelili v »verze« kot so navadni pri ljudskih molitvah, imenovanih največkrat »Zlati oče-naš«; tem je notranjska molitev še najbližja, čeprav ji pravega para še nismo našli. Če si jo natančneje ogledamo^, se nam zdi, da je sestavljena iz dveh delov, ki sta si podobna, uvaja pa ju nagovor sonca in vode. Kaj če nista bila nekoč tadva nagovora bistveni dol bese-sedila in je vse drugo pozneje dodana krščanska prevleka? Če pomislimo na razne običaje v zvezi z vodo v spomladanskem času (umivanje s tekočo vodo‘ za veliko1 noč, umivanje • z roso za binkošti, krasitev vodnjakov in studencev; prim. npr. B. Orel, o. c. I, str. 327 in 337), na pete prošnje za dež pri vodnjakih in mostovih, razna vedeževanja ipd., potem hi si upali domnevati, da je nemara tudi pozdrav .jutranji rosi in vodi v naši molitvi nekaj podobnega, namreč ostanek ali vsaj odsev nekdanjih, predkrščanskih kultov vode pri nas. In pozdrav soncu, ali ne zveni kakor odmev prastarega sončnega kulta, nekaj takega kot pripoveduje recimo Vergil o Eneju, da je vstal, pogledal kvišku proti vtzhajajočemu soncu, zajel prgišče vode iz reke in začel moliti proti
Društvene novice
Predavanja. Prvi društveni sestanek je bil 9. novembra 19(č. Na njem je dr. V. Vodušek poročal o »Letošnjem kongresu SFJ v Mostarju in Trebinju«. Ker so bili navzoči tudi drugi udeleženci kongresa, se je pO' poročilu razvil živahen pomenek o pozitivnih straneh in o pomanjkljivostih, ki so jih posamezniki opazili. — Naslednji diskusijski večer je bil 23. novembra 1962, ko je o raziskovanjih ekipe ljubljanskega etnografskega muzeja v Loški dolini poročala M. Makarovičeva. Predavanje so poživljale številne slike in risbe. — Tretjič smo' se sestali 21. decembra 1962. O Evropski folklorni konferenci v Bruslju, kjer so razpravljali o stari obrti in karnevalu, je poročal dr. N. Kuret.
Naše člane obveščamo, da sta se Slovensko etnografsko društvo in slovenska podružnica Etnološkega društva Jugoslavije dogovorili o sodelovanju, za začetek glede predavanj. Obe se bosta v bodoče pravočasno obveščali o nameravanih sestankih, zato da ne bo prišlo do Soup adan ja datumov. Tudi bo vsaka svojemu članstvu sporočila, kdaj, kje in o čem bo predavanje pri kolegih, da bo vsak lahko šel poslušat, kar ga bo zanimalo. V skladu s tem sporočamo, da je podružnica ED J priredila 7. decembra 1962 sestanek, na katerem je I. Sedej predaval o slovenski ljudski likovni umetnosti.
Povedati moramo še to, da zaradi finančnih težav v bodoče ne bomo več najavljali predavanj v dnevnem časopisju, pač pa bomo našim članom, ki morejo prihajati v Ljubljano, pošiljali pismena obvestila.
nebu? Pa ni treba hoditi v antično literaturo iskat primerov. V svojem zanimivem delu Die verzauberten Täler (Urgcschichtliehe Kulte und Bräuche in alten Rätien. Freiburg in Breisgau 1961) jih Cb. Caminada navaja vse polno iz raznih območij in opozarja na vsebinsko sorodne reioromanske običaje, ki pa so zelo podobni našim. Mar niso običaji ob poletnem in zunskem sončnem obratu vendarle ostanki sončnega kulta? Navadno ne mislimo dosti na to, pa bi jih le kazalo tudi s te strani vrednotiti.
Kajpak pri takih ugibanjih ne smemo narediti napake, na katero smo opozarjali v začetku, da bi namreč nekaterim pojavom pripisovali prevelik pomen ali jim iskali nenavadno vsebinsko ozadje. Primer, ki smo ga navedli, naj bi bil samo opozorilo, kako je na eni strani nujna previdnost pri uporabi literarnih virov in kako bi se mogel na drugi strani med peskom čisto vsakdanjega gradiva znajti kakšen drobec, ki bi se morda nekoč po natančnejši preiskavi razodel kot pomemben doprinos k spoznavanju pradavnih kultov na naših tleh.	ZK.
Med novimi knjigami
Slovenski Etnograf XV (1962). Uredila Boris Orel iin Milko Ma-tičetoiv. Ljubljana 1962, str. 287 + 6 slikovnih prilog.
Novi letnik se začenja z žalostno ugotovitvijo', da je v minulem letu slovenska etnografija izgubila kar tri iprominentne delavce: dr. Nika Zupaniča, dr. Boža Škerlja in dr. Borisa Orla. O prvih dveh sta objavljena še posebna spominska članka, rajnemu dr. Orlu pa bo posvečen celotni prihodnji letnik časopisa, ker je bil pri tem še sam uredniško soudeležen.
Načelno važna so razgilobijanja S. Kremenška o Težnjah v sodobni etnološki znanstveni teoriji. Na področje socialne ljudske kulture posega Fr. Goršič s člankom Nekaj pogledov na družbenost starih Slovencev. Ljudsko nošo’ obravnava spet A. Baš s prispevkom o Hlačah v srednjeveški ljudski noši na Slovenskem. Tudi naslednja dva avtorja sta posegla na področje materialne ljudske kulture, tako' J. Moder s prijetno pisanim člankom o Kitarjih in slamnikarjih v Dolu pri Ljubljani in VI. Koren o Oskrbi z vodo in oblikah vodnjakov v Prekmurju. I. Grafenauer govori o Breznu in brezovi vodi. S podatki o Brezovi vodi na Notranjskem ga dopolnjuje S. Suhadolnik.
Drugi del časopisa je posvečen ljudski duhovni kulturi. G. Makarovič je prispeval študijo o Slikanju ljudskih stik na steklo na Slovenskem, E. Cevc pa se je lotil motiva Fantastičnih ptic s panjskih končnic. Hrvaški folklorist N. Bonifačić Rozin piše o ročnih lutkah na Hrvaškem pod naslovom Šamle i Fante. Novo o »naši« tradicionalni lutki odkriva N. Kuret. Z. Kumer obravnava s tekstovnega in glasbenega vidika Balado o maščevanju zapuščene ljubice. Medsebojnih vplivov srednjeveške literature in slovenske ljudske tradicije se dotika J. Stanonik v sestavku Rex Arturus iz katedrale v Otrantu. O problemih zapisovanja in metrike slovenskih ljudskih pesmi piše R. Hrovatin. Nazadnje objavlja M. Matičetov iz Štrekljeve zapuščine korespondenco s Francem Kramarjem.
Med poročili beremo o Grebenče-vi zbirki v Etnografskem muzeju v Ljubljani (M. Makarovič), o delu Etnografskega muzeja v Ljubljani v letih 1960-61 (P. Štrukelj), o mednarodnem simpoziju za raziskovanje delavske pesmi v Liblicah pri Pragi v marcu 1961 (R. Hrovatin) in o tretjem posvetovanju vzhodnoalpskih narodopiscev v retoromanski Švici ob koncu poletja 1961 (M. Matičetov;).
Spominski članki so posvečeni
rof. dr. Niku Zupaniču (M. Ma-
arovič), dr. Božu Škerlju (V. No-
vak) in Antonu Cuffolu, Bevkovemu Martinu Čedermacu (M. Matičetov) .
Letnik zaključuje dolga vrsta (19i) poročil in ocen etnografskih publikacij zadnjega časa.
Etnološki pregled 3, Beograd 1961, ki ga izdaja vsako leto Etnološko društvo Jugoslavije v uredništvu dr. Milovana Gavazzija, prinaša vrsto zanimivih člankov. Uvodoma je objavljen obsežen povzetek študije poljskih etnografov Z. Bialyja in E. Žarnecke-Bialv o preverjanju gradiva s terenskih razisikavanj. Problem je v tem, da so podatki lahko tudi nezanesljivi, ker se informatorji ne spominjajo dobro, pa nehote povedo kaj napak, tako da pride celo do pravih falzifikaitov. Na drugi strani pa mora etnograf razumeti tudi način izražanja informatorjev, ker je to bistveno važno za interpretacijo gradiva. Naslednja razprava je delo V. Nikolič o zakonskem življenju Srbov v Metohiji. Obdelan je problem sorodstva imovinskega stanja, način sklepanja zakonov, ločitve itd. R. Nikolič obširno poroča o etnološkem delu v Jugoslaviji v času 1941—1961, Krajše članke sta prispevala M. Filipovič (Naknadne babine ili povojnica) in J. Trifunoski (O Turcima u Ovčepoljskoj kotlini). Spominski članki so posvečeni B. Drobnjakoviču (P. Vlahovič). Niku Zupaniču (Fr. Balš), Božu Škerlju (B. Vlahovič) in M. Kus-Nikolajevu (Z. Kus). Razen beležk je na koncu še vrsta knjižnih poročil in ocen, med njimi o slovenski publikaciji Alpes Orientales I (Ljubljana, 1959).
Narodno stoaralaštoo — Folklor. Organ Saveza folklorista Jugosla-
Glasnlk je glasaio Slovenskega etnografskega društva, hkrati pa. seznanja javnost z njegovim delom, poroča o aktualnih problemih etnografije, o novih strokovnih publikacijah, o delu etnografskih ustanov in pomaga ustvarjati stailno poročevavsko omrežje, ki je vsakemu raziskovavcu ljudske kulture nujno potrebno. VprašaLmce redno objavljajo etnografske ustanove, posamezni etnografi pa tudi razisfcovavci iz sorodnih strok.
List izhaja štirikrat letno v nedoločenih razdobjih. V letu 1961 je izšel trikrat, ker je bila zadnja številka, dvojna.. Naklada je bila 2300 izvodov. Od tega gre za redne naročnike 2000 izvodov, zamenjave 200 izvodov, na zalogi Je še 158 izvodov.
Člani Slovenskega etnografskega društva in poročevavci dobivajo list brezplačno, prav tako ga brezplačno pošiljamo etnografskim ustanovam in nekaterim drugim institucijam, kolikor ga ne dobivajo v zameno. Za druge redne naročnike je letna naročnina v 1. 1961 znašala
vije. 1. Beograd. 1962. — Izšel je prvi zvezek glasila, o katerem se je že dalj časa govorilo., saj nam je osrednjega strotkovnega časopisa zares manjkalo', posebno takega, ki bi izhajal večkrat na letov Narodno stvaralaštvo naj bi po načrtu izhajalo četrtletno ter prinašalo krajše članke, knjižna poročila in ocene, objavljalo zanimivo gradivo in opozarjalo na novosti iz stroke. Uredniški odbor sestavljajo zastopniki vseh republiških društev, glavni in odgovorni urednik je dr. Dušan Ne-deljkoivič, ki je za prvo številko napisal programski uvodnik. Članki so lahko objavljeni v kateremkoli jugoslovanskem jeziku. V tej številki obravnavajo npr. problem folklore vasi in mesta, verzifikacijo deseter-ca, teme iz ljudskega pripovedništva in lijudske dramatike, iz ljudske instrumentalne glasbe itd. Med knjižnimi poročili se nekatera nanašajo na najnovejše strokovne publikacije. Sodelavci časopisa so iz vseh naših republik, tako da je že s te strani zagotovljena pisana vsebina. Zvezek zaključujejo povzetki v tujih jezikih, kar bo našemu glasilu omogočilo vstop v krog inozemskih strokovnjakov, da se bodo tudi na ta način seznanili s prizadevanji jugoslovanske fokloristdke.
Časopis v pripravni obliki male osmerke ima vabljivo zunan 'o opremo in čeden tisk, da ga je prijetno vzeti v roke. Letna naročnina je 1000 dinarjev. Bravoi Glasnika ga lahko naročijo bodisi na našem tajništvu, Ljubljana, Wolfova 8/II, ali neposredno pri upravi v Beogradu, Knez Mihajlom 35/III, naročnino pa naj nakažejo naravnost na tek. račun Zveze, Zagreb, št. 400-15-3-553.
50 din, posamezni izvod je sfeai 15 din. Za leto 1962 smo zaradi finančnih težav sklenili letno naročnino povečali na 100 din, ceno posamezni številki pa na
30 din.	
Izdatki:	
papir		28.466 dim
tiisik		227.250 din
klišeji		4.000 din
poštnina		32.240 din
sfcupaj		291.966 din
Dohodki:	
prispevek; SED 		. 108.696 din
subvencije Sklada za založništvo LRS . . . .	100.000 din
prispevek Glasbeno narodopisnega inštituta .	. 85.000 din
naročnina in prodaja . . .	.	3.270 din
Skupaj			. 281.966 din
Za upravo im	uredništvo
odgovorni urednik:	
Dr. Valens Vodušek	
Letno poročilo o materialnem in finančnem poslovanju
(Obvezno po 133. členu zakona o tMcu)
>Glasnik< izdaja Slovensko etnografsko društvo — Urejuje uredniški odbor — Predstavnik izdajatelja in uredništva dr. Valens Vodušek — Uprava in uredništvo: Ljubljana, Wolfova 8/II (Glasbeno-narodopisni inštitut) — Cena izvodu 30 din, letna naročnina 100 din; za poročevavce brezplačno — Natisnila tiskarna »Toneta Tomšiča« v Ljubljani