KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 67 ŠENTVID, STIČNA IN IVANČNA GORICA — ZGODOVINA NASELBINSKIH OBLIK JELKA PIRKOVIČ-KOCBEK Ko se lotevamo analize naselbinskih oblik območja Šentvida, Stične in Ivančne gorice, ne moremo mimo dejstva, da je bil ta pro- stor močno naseljen že v prazgodovini. Se več, znamenito virsko mesto^ je bilo največja halštatska naselbina na ozemlju današnje Slovenije. Stane Gabrovec^ je izračunal, naj bi halštatska naselbina, v strokovni litera- turi znana pod imenom Stična, v času svoje- ga največjega razcveta, to je v 6. stoletju pr. n. št., štela okrog 1400 prebivalcev. Poleg naj- večjega gradišča je v okolici še nekaj halštat- skih naselbinskih točk. To so Gradišče nad Petrušnjo vasjo. Sv. Rok pri Šentvidu in Vencljev hrib pri Radohovi vasi. Sevedi ar- heologi ne morejo natančno dokazati, kakšen odnos naj bi vladal med posamičnimi nasel- binami, oziroma kakšne vloge so imele. Do- mnevajo le, da je gradišče pri vasi Vir imelo značaj močno utrjene knežje naselbine, ki je, podobno kot druga velika gradišča na Do- lenjskem (Magdalenska gora, Mokronog, Šmarjeta, Novo mesto. Podzemelj), obvla- dovalo ravninsko zaledje pod seboj... »in v teh ravninskih kotlinah bi skoraj smeli vide- ti posest in vplivno območje posameznega halštatskega kneza. Že lokacija velikih halštatskih gradišč do- lenjske skupine govori o tem, kako so bile v prazgodovini usmerjene prometne poti: ysekakor tako, da so povezovale glavne na- selbinske točke. Torej je bila že v tem času začrtana najpomembnejša daljinska zveza v smeri vzhod-zahod in to približno po trasi, ki jo je kasneje prevzela rimska državna ce- sta Emona—Praetorium Latobicorum—Si- scia, v najnovejšem času pa tudi cesta Brat- stva in enotnosti. Na tem mestu nima smisla ponavljati zna- na dejstva o velikosti virskega mesta, o nje- govi lokaciji, o številu in razprostranjenosti njegovih gomil. Omenim naj le, da v prime- ru Stične manjka eden od značilnih elemen- tov halštatske naselbinske kulture, to je re- ka, ki jo poznajo tako najdišča svetolucij- skega kroga kakor tudi večina dolenjskih najdišč. Zdi se, da je prehod čez vodo igral po- membno vlogo pri kultu pokopavanja in je pomenil nekaj podobnega, kot v grški mi- tologiji prehod čez reko Stiks, ki ločuje svet živih od Hada — sveta mrtvih. Toda pokra- jinske značilnosti tako v okolici Magdalen- ske gore pri Grosupljem, kakor pri Stični so take, da ni večjih voda, ki bi razmejevale bi- vališča živih (torej gradišče — cvinger) od območij z nekropolami. Res pa zahodno pod virskim mestom izvira potoček Vir, po ka- terem ima kraj tudi ime. Na franciscejskem katastru je zabeleženo ime Vejar, kar je ina- čica besede bajer (ribnik)* in kar nakazuje možnost, da je nekoč izvir bil umetno pre- grajen ah reguliran.^ Tudi na vzhodnem podnožju vzpetine z gradiščem je ostanek nekdaj živega izvira — kraška vrtača Loka z Lisičjo luknjo. Ob deževju teče voda od Loke in od vznožja gradišča (Sv. Miklavž) skozi Glogovico in dalje do avtoceste, kjer ponikne.^ Vendar potoki ob vznožju virske- ga gradišča verjetno niso imeli druge vloge kakor to, da so dajali vodo ljudem in živini in bi brez njih gradišče prav gotovo ne na- stalo na tej lokaciji. Poleg žive vode so bili dejavniki lokacij- ske izbire podobni tistim, ki so na splošno veljali v halštatski naselbinski kulturi na naših tleh: za poljedelstvo primerno obmo- čje — polje, nad katerim se dviga pred na- padi razmeroma varen grič. Virski cvinger je imel to lastnost, še posebej, če je bila njegova obramba povezana s strateško točko na Gradišču severno od njega. Prometna pot med Ljubljansko kotlino in Panonsko niži- no, ki je potekala v bližini vseh večjih gra- dišč dolenjske skupine razen Vač in Pod- zemlja, pa je bila četrti lokacijski dejavnik. Še beseda dve o naselbinski zasnovi hal- štatske Stične. Izkopavanja so pokazala, da gre za tip »dvodelnega« gradišča, kjer je na najvišjem mestu severnega dela še posebej utrjena točka (glej priloženo skico po S. Ga- brovcu!). Kakšna je bila notranja ureditev gradišča, še ni povsem jasno. Prav tako ni obdelano vprašanje, kakšna logika je vla- dala pri namestitvi gomil pod gradiščem. Že smo rekli, da v tem primeru ni mogoče go- voriti o vzorcu gradišče — reka — grobišče. Zdi se, da so gomile tukaj razvrščene kratko malo vzdolž glavne poti, da se torej podre- jajo podobnim zakonitostim kot kasnejše nekropole iz obdobja rimske antike. Znano je, da se halštatska naselitvena tra- dicija na Dolenjskem ni pretrgala s priho- dom Keltov v latenskem obdobju, temveč šele, ko so ozemlje današnje Slovenije zase- dli Rimljani. Arheološka izkopavanja v Sti- čni^ so pokazala podobno sliko: naselbina je živela naprej (čeprav so v 3. stoletju podrli njeno obzidje, ki je bilo ob koncu latenske dobe verjetno spet obnovljeno) vse do pri- 68 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 hoda Rimljanov. Virsko gradišče je bilo v rimskem času opuščeno, vendar najdbe pri- čajo, da je bila njegova neposredna okolica — natančneje njen nižinski del — tudi v tem času dokaj gosto poseljena.^ Zdi se, kot da so zavojevalci prisilili staroselce, da za- puste težje obvladljive naselbine na gričih in se presele v doline, kjer jih je bilo lažje nadzorovati. Gospodarsko osnovo življenja na nižjih le- gah je dajalo poljedelstvo, ki je nedvomno obstajalo že v prejšnjih obdobjih, poleg tega pa tudi imperialna cesta Emona—Siscia, ki je v grobem sledila smeri starejših poti da- ljinskega značaja. V obravnavanem območju je cesta potekala takole: Stari trg (Višnja gora)—Zgornja Draga—Spodnja Draga— Hudo—Stranska vas—Ivančna gorica (Mle- ščevo—Mrzlo Polje—^Rogovila—Studenec— Glogovica—Radohova vas—Cesta.^ Kot smo že rekli, je rimska cesta iz 30. let našega štetja bila zgrajena približno v trasi kasnejše avtomobilske ceste (v območju, ki ga tukaj obravnavamo, dejansko na odseku Stari trg—^Rogovila, od tu dalje pa približno po trasi železnice, torej od Rogovile do Glo- govice in Radohove vasi). Na trasi od Starega trga do Malega Hu- dega predvidevamo lokacijo rimske menjal- ne postaje Acervo,!" j^j jg navaja Tabula Peutingeriana (18 milj od Emone in 46 milj od Neviodunuma). Obstoj cestnega križišča, kjer bi bila logična tudi postaja, dokumen- tirata rimska miljnika.^i Tukaj se je glavni cesti priključila njena »variantna« (obvozna) vzporednica, ki se je odcepila pri Cikavi in je vodila preko Grosupljega, Gatine, Žalne, ICriške vasi in Zavrtač. Na istem kraju je moral biti tudi odcep pomembne stranske ceste proti Krki (mimo Mleščevega, Grorenje vasi, Kompolj in Valičine vasi)!^ in na sever proti Stični. Čeprav poznamo le posamezne delce nase- litvene zgodovine naših krajev in na večino vprašanj nimamo pravih odgovorov, ni mo- goče prezreti določene kontinuitete v nasel- binski kulturi prazgodovine, antike in sred- njega veka. To dokazuje tudi primer krajev, kot sta Stična in Šentvid, kjer je v območju nekdanjega halštatskega naselbinskega sre- dišča v zgodnjem srednjem veku nastalo no- vo središče, tako imenovana prafara. Poleg pravkar omenjenega primera sta zgovorni še naslednji dvojici halštatskih gradišč in pra- far: Magdalenska gora—Šmarje in Šmarje- ta—Bela cerkev. Kot prafara je slednja naj- starejša. Šmarska fara je v virih prvič iz- pričana leta 1228, šentviška pa sto let prej, leta 1136, v zvezi z ustanovitvijo stiškega sa- mostana. Sklepamo pa lahko, da v tem času ni bila šele ustanovljena in tako ni mnogo mlajša od tiste v Beli cerkvi. Možna je dom- neva, da je bila ta prafara ustanovljena 11. stoletja, ko so oglejski patriarhi pospeševa- li čaščenje sv. Vida kot nadomestilo za kult slovenskega poganskega boga Svetovida. Razmeroma zgoden nastanek mreže prafar na Dolenjskem pa dokazuje, da je naselitev v teh krajih že bila razmeroma gosta in da je bila hkrati zastavljena tudi fevdalna or- ganizacija tega ozemlja. Drugo pomembno dejanje v naselitveni zgodovini širšega prostora Dolenjske pomeni ustanovitev stiškega samostana (1136). Cer- kev in še posebej redovi so bili poleg fev- dalnih rodbin, ko so Višnjegorci in Span- hsimi, nosilci fevdalnega družbenega reda v teh krajih. Podobno, kot so Spanheimi ustanovili cisterijanski samostan pri Kosta- njevici iz političnih in gospodarskih ozirov (leta 1234), so sto let pred tem gospodje Viš- njegorski iz slavnega Heminega rodu daro- vali zemljo in pripadajoče gospostvo Sitik oglejskemu patriarhu Peregrinu, da bi tu ustanovil cisterco po zgledu samostana Citeaux v Burgundiji. Prvi menihi so na Dolenjsko prišli iz samostana Runa (Rein) pri Gradcu in so se menda nastanili najprej v Šentvidu, od koder so vodili gradnjo stiske cisterce.^' Očitno je Šentvid skupaj s šentviško cer- kvijo starejši od stiškega samostana in je v času njegove ustanovitve (torej v 30. letih 12. stoletja) bil, danes bi rekli, kraj s po- membnimi centralnimi funkcijami. Omenili smo že, da je bil Šentvid sedež ene najstarejših prafar na Dolenjskem, po- leg tega pa je imel tudi vlogo tržišča oziro- ma kraja z določenimi funkcijami, kot so tedenski sejmi. Ni popolnoma jasno, kakšne so poleg pravice do sejmov bile še druge tr- ške pravice kraja. Listina iz leta 1475 izpri- čuje, da v tem času Šentvid ni imel niti tr- škega sodnika niti sveta niti pečata in je upravno in sodno sodil pod Višnjo goro.^* Možno je, da je Šenvid te pravice včasih imel, pa mu jih je cesar Friderik odvzel, ker je hotel okrepiti svojo na novo ustanovljeno mesto Višnjo goro. Šentvid je leta 1431 ome- njen kot trg, ki da je imel lastni pečat, sod- stvo in tri sejme letno.Vsekakor tudi to- ponim »Stari trg«, ki je ohranjen za osrednji del kraja — torej za sklenjeno pozidano tržno ulico ob cerkvi sv. Vida in za njeno zaledje — govori v prid tezi, da Šentvid ni bil navadna vas, temveč naselje s staro tržno pravico. Po S. Mikužu^« navajam še nekaj zgodovinskih podatkov o Šentvidu: KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 69 — leta 1360 si je vojvoda Rudolf Habsbur- ški v Šentvidu postavil svoje dvorno tabo- rišče, kjer je sprejel kranjske stanove. Iste- ga leta so se ljubljanski trgovci nanj obrnili s prošnjo, naj prepove nedeljske sejme v Šentvidu, ki jim kvarijo zaslužek. Posledi- ca je bila, da je vojvoda povsod na kmetih prepovedal nedeljske sejme; — leta 1389 je bila šentviška fara inkor- porirana stiškemu samostanu; — leta 1419 je omenjen dvor v Šentvidu; — leta 1475 listina, ki omenja šentviške trške pravice; —leta 1478 je cesar Friderik odvzel Šent- vidu tri sejme in jih prestavil v Višnjo goro; — leta 1518 prodan dvor v Šentvidu stav- ba se je z enim zidom dotikala hiše čevljar- skega mojstra, z drugim pa je gledala na trg); — leta 1591: Šentvidu je bila dovoljena pravica na nov tedenski sejem. V luči teh zgodovinskih dejstev poskušaj- mo analizirati naselbinsko zasnovo Šentvida. Prva ugotovitev je, da glede na odnos med staro deželno cesto Ljubljana—Novo mesto in Šentvidom lahko sklepamo, da je Šentvid starejši od cestne poteze. Jasno je, da je pr- votna cesta šla skozi samo naselje — šele ob regulaciji cestne trase (v 17. ali v začetku 18. stoletja?)!^ so speljali »bližnjico« po polju pod Šentvidom. Pri tem pa se je seveda cesta prilagajala legi naselja in ne obratno. Če pregledamo tloris kraja, opazimo, da ga sestavljajo tri ključne sestavine: župna cer- kev, obdana s pokopališčem, stoji na vrhu vzpetine. Tik pod njo v smeri vzhod—zahod poteka tržna ulica, ob kateri stoje trške hi- še, na severovzhodnem pobočju vzpetine nad Šentviškim potokom (Maklenkom) pa so v prostorsko bolj naključno razporejeni gru- či postavljene domačije kmečkega značaja. Ob tem lahko postavimo tudi domnevo o ča- sovnem zaporedju, v katerem so nastali omenjeni trije prostorski deli Šentvida: naj- starejše je naselbinsko jedro z gručasto va- ško zasnovo in je kot kmečko naselje vezano na tekočo vodo Maklenka. Predvidevamo, da bi njegovo jedro lahko nastalo že v času pr- ve slovenske, vsekakor pa predfevdalne na- selitve (to je pred 10. stoletjem). Ob tem prvotnem naselitvenem jedru so v času, ko je Oglej v naših krajih organiziral mrežo prafar,!^ na vzpetini nad vasjo zgra- dili cerkev sv. Vida. Tako njen patroncij, kakor tudi dejstvo, da je bila sedež prafare, govorita o njeni starosti — dejstvo je še pod- krepljeno z romanskimi arhitekturnimi ostanki v sami cerkveni zgradbi. Pri tem se je ohranila še ena arhaična poteza, ki jo red- ko srečujemo pri večjih naseljih; okrog cer- kve je namreč še vedno pokopališče, obdano s pokopališkim zidom, ki fizično ločuje cer- kveni areal od živega naselja. Obzidava tržne ulice je resda urbanski element tega naselja, vendar ob rustikalnih arhitekturnih značilnostih, ki sicer izvirajo iz 19. stoletja, v zasnovi kaže tudi nekaj po- sebnosti: na tržno ulico vezana parceHcija namreč ni tako pravilna, oziroma bolje re- čeno ni sestavljena iz za srednjeveška me- sta in trge značilne lamelne parcelacij ske mreže, kot bi pričakovali. Nastavke takšne parcelacije sicer opazimo in to predvsem na severnem obrobju trga (kjer so celo vidni ostanki nekdanje arhitekturne zasnove s hi- šami, katerih slemena so na ulico pravokot- na), manj razvita je na njegovem južnem obrobju. Značilno pa je, da je tržna ulica podaljšana proti vzhodu in to skoraj do po- toka, kjer se povezuje s prečno potjo »vaš- kega« dela Šentvida. Takšna zasnova šent- viškega Starega trga daje slutiti, da je bila naselbina (natančneje njen trški del) sicer zastavljena kot bolj pravilno zasnovan kraj trškega značaja, da pa njena izgradnja ni bila speljana do konca, da je Stari trg pač zakrnel, še preden se je prav razmaknil. Vrsta skromnejših hiš ob trgu tik pod po- kopališkim zidom pa predstavlja zametek tradicionalnih revnejših mestnih četrti, ka- kršno so poznala večja mesta na svojem zu- nanjem obrobju, torej pasu ob mestnem ob- zidju, in je v tem sorodna na primer Tav- čarjevi ulici v Kranju, Šolski ulici v Novem mestu ali Gubčevi in Kocljevi ulici v Celju. Pri Šentvidu obstaja nepojasnjeno še vprašanje lokacije v virih omenjenega dvo- ra. Ali je šlo za dvor višnjegorskih ministe- rialov, ki je bil z izumrtjem tega fevdalne- ga rodu odtujen iz prvotne posesti?!^ vir izrecno govori o tem, da je bil z enim zidom dvor obrnjen v trg, medtem ko se je z dru- gim zidom (verjetno požarnim), naslanjal na sosednjo hišo. Torej je moral imeti vogalno pozicijo. Franciscejska katastrska mapa pri- kazuje le eno lokacijo, ki bi prišla v poštev: Vidgarjevo posestvo na zahodnem robu na- selja. Je morda na tem mestu treba iskati izginuli dvor? Ker ne poznamo stavbne zgo- dovine Vidgarjevega posestva (nedvomno je pač obstajalo v času nastanka franciscejske- ga katastra, torej v letu 1825), je to lahko le zelo meglena domneva. Vsekakor pa je za- hodni del Šentvida prostorsko drugače or- ganiziran od Starega trga na nasprotnem obrobju cerkvenega areala. Nekoliko dlje smo se pomudili pri oblikovni zgradbi 70 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 Šentvida, ker je v tem oziru pač najbolj zanimiv kraj v obravnavanem območju. Stična predstavlja zanimivost drugačne vrste: v njej je seveda najpomembnejši kom- pleks cistercianskega samostana. Njegova stavbna zgodovina in arhitekturna vrednost sta znani,20 zato tega ne bomo ponavljali. Omenimo naj le dve dejstvi: prvo je pove- zano s civilizacijsko vlogo zgodnjih samo- stanskih ustanov: samostanska kultura je v svoji prvi fazi (pri nas torej od 11. do 13. stoletja) slonela predvsem na samostanih starejšega tipa. V zahodni Evropi (točneje v Italiji) se je v prvi polovici 13. stoletja za- čela razvijati nova vrsta redov, tako imeno- vanih beraških redov, ki so imeli svoje se- deže v mestih in so bili prilagojeni mestne- mu načinu življenja. V nasprotju z njimi so bili starejši redovi, kot so benediktinci, ci- stercijani in kartuzijani, organizirani po zgledu predurbanskih oblik družbe: samo- stane so gradili v odmaknjenih krajih, nji- hovo gospodarstvo je temeljilo na poljedel- stvu, skratka, bili so kolonizatorji »terre vergine« in organizatorji zgodnjega fevdal- nega načina proizvodnje. Poleg tega, da so širili krščanstvo, so gojili na antičnih te- meljih slonečo omiko, kar velja tudi za na- selbinsko zasnovo teh samostanov, ki po eni strani izhaja iz tradicij antičnih vojaških taborov in mestnih Jcolonij, po drugi pa je sorodna velikim »villae rusticae«, vsidranim v poljedelsko pokrajino. Vse te ugotovitve veljajo tudi za Stično, ki je bila tako po ve- likosti, gospodarski moči kakor tudi po ar- hitekturni kvaliteti enakovreden člen sred- njeveške evropske kulture. V primerjavi s samostansko Stično-i je vas ob njej v celoti podrejena samostanu: na prostor pred samostanskim vhodnim traktom se stekajo vse poti, v širši in ožji okolici so posejane kapelice in druga zna- menja, ki so priče samostanske prisotnosti (tako smo že omenili znamenja opata Lov- renca v Ivančni gorici), toponimi in ledin- ska imena prav tako opozarjajo na samo- stan in nanj vezano gospodarstvo (Nograd, Pungart, Kurja vas. Svinjska vas, Marof — tudi Trebež in Na lazu smemo povezati s krčenjem gozda za potrebe samostanskega gospodarstva). Sicer pa je po franciscejskem katastru sama vas Stična obsegala le nekaj gručasto razporejenih hiš na stičišču vaških poti, medtem ko je Gaberje imelo hiše raz- porejene predvsem vzdolž ceste proti Met- naju. Rečemo lahko, da je večina vasi v obrav- navanem območju gručastega tipa: poleg jedra Stične, Petrušnje in Pristavlje vasi še Vir, Malo Hudo, Stranska vas. Studenec in Mleščevo. Širša okolica Stične ne pozna vrst- nih vasi, iz česar bi lahko sklepali dvoje: na- selbinska zasnova omenjenih vasi je nastala že v obdobju pred načrtno fevdalno koloniza- cijo, za katero je značilen prav vrstni tip va- si. In drugič: stiski samostan kot fevdalno zemljiško gospostvo očitno ni na novo orga- niziral prostorske zasnove vasi, temveč se je oprl na obstoječo mrežo in prostorsko orga- nizacijo naselij in jo nadgradil. Ostane nam še, da na hitro pregledamo, kakšna je prostorska zasnova Ivančne gori- ce. Ivančna gorica je fenomen »posebne vr- ste«, saj gre za naselje, ki je nastalo šele v zadnjih dvajsetih letih. Ce je naš urbanizem vsaj delno ponosen na Novo Gorico in na Velenje, pa popolnoma molči o primerih, kot so Ivančna gorica, Grosuplje, Domžale..., čeprav so tudi ti kraji v resnici nastajali na podlagi urbanistične dokumentacije in so skupaj z reprezentančnimi novimi mesti ho- češ nočeš prav tako proizvod naše sodobne prostorske prakse. Ivančna gorica je dobila ime po gozdna- ti vzpetni — torej po izvoru ni krajevno, temveč ledinsko ime (kot še toliko drugih krajevnih imen, ki so bila prevzeta iz imena za zemljišče — npr. Poljane, Moste, Prule, da naštejem le nekaj ljubljanskih primerov). Do leta 1945 Ivančna gorica statistično sploh ni obstajala — tako se je imenoval le zaselek z nekaj hišami ob stari cesti Ljubljana—^No- vo mesto. Postaja je nosila napis Stična in ves predel današnje Ivančne gorice severno " od železniške proge so prištevali k Stični (po- dobno kot že sedaj zaselek ob železniški po- staji Šentvid sodi k temu kraju). Južni del Ivančne gorice je sodil h kraju Mleščevo. Takšna razdelitev je še danes ohranjena v razmejitvi na katastrske občine: severna po- lovica Ivančne gorice je v k. o. Stična, južna v k. o. Gorenja vas. Statistično je Ivančna gorica postala naselje šele po letu 1945, njen pravi razvoj pa se je pričel po letu 1956, ko so tukaj zgradili priključek na cesto Brat- stva in enotnosti. Gradbeni »boom« 60-tih let, ko so v Sloveniji pričele rasti zasebne hiše kot gobe po dežju, je zajel tudi Ivančno gorico: v tem desetletju se je število hiš v kraju podvojilo.23 Danes je Ivančna gorica raztegnjena na vsem prostoru med starimi naselji Malo Hudo, Stranska vas, Mleščevo, Vrhpolje in Studenec. Podobno stihijsko rast sta v zadnjih deset- letjih doživela tudi Šentvid in Stična. Tako kot večina ruralnih in polruralnih naselij pri nas sta se širila na račun razpršene grad- nje zasebnih stanovanjskih hiš predmestne- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 71 ga videza, s katerimi so pozidovali predvsem prostor vzdolž prometnic. Tako je v Šentvi- du ob cesti proti železniški postaji že med obema vojnama nastala vrsta hiš z značil- nim imenom Zadolžna vas. Po vojni so naj- več gradili ob cesti proti Grižam in proti Radohovi vasi. Ko je bil zapolnjen prostor ob »glavnih« vpadnicah, so prišle na vrsto tudi druge cestne povezave. Podobna ocena velja tudi za Vir in za Stično. Naj sklenem: s stališča zgodovine nasel- binskih oblik sta Šentvid in Stična zanimiva zato, ker se tudi pri njiju potrjuje teza o zgodovinski kontinuiteti naselbinske kultu- re pri nas. Čeprav smo v razpravi obrav- navali majhen prostorski izsek, vidimo, kako so naselja v njem tipološko raznovrstna in razmeroma stara. Tipološka raznovrstnost si- cer ne presega osnovnega tipa ruralne na- selbine, vendar ima zgovorne variacije. Pri Stični gre za kombinacijo treh, v osnovi ru- ralnih naselbinskih prvin: samostana, vasi ob njem in ruralnih zaselkov v okviru sa- mostanske posesti. Šentvid pa je primer manjšega trga oziroma ruraliziranega trške- ga središča sredi prav tako kmečke okoli- ce. Šele najnovejši razvoj je pričel zabriso- vati prej jasno določljive naselbinske pote- ze posameznih krajev, ki se vse bolj izgub- ljajo v poplavi periurbanizacije. Ivančna go- rica je njen »najlepši« zgled: naselje je le bolj ali manj naključen skupek stavb brez pravega središča, brez naselbinskega kon- cepta in brez lastne fiziognomije. OPOMBE 1. O njem in o ljudskih pripovedkah, pove- zanih z njim, je pisal Jurčič. Cf. J. Jurčič: »Mogile pri Virji in narodna pravljica o njih«, Slovenski glasnik, Celovec 1866, str. 138—141. Jurčič je seveda virski cvinger in gomile pod njim pripisal našim, slovenskim prednikom. — 2. S. Gabrovec: »Naselitvena zgodovina Slove- nije v halštatskem obdobju«. Arheološka naj- dišča Slovenije, Ljubljana 1975, str. 56. Izračun temelji na upoštevanju števila družinskih go- mil. — 3. Prav tam, str. 59. — 4. I. Pirkovič: »Crucium«, Situla, Ljubljana, št. 10, 1968, str. 31. — 5. Najverjetneje je, da bi bil potok spre- menjen v ribnik za potrebe stiškega samostana, čeprav obstaja možnost, da bi bil reguliran že kdaj prej. — 6. Krajevni leksikon Slovenije, II. zvezek, Ljubljana 1971, str. 147. — 7. S. Gabro- vec s sodelavci: »Prvo poročilo o naselbinskih izkopavanjih v Stični«, Arheološki vesnik, št. 20, 1969, str. 177—196. — 8. »Naselitvena zgodo- vina Slovenije v latenskem obdobju«. Arheolo- ška najdišča Slovenije, str. 63. — 9. ANS, str. 101. — 10. Acervo v latinščini pomeni »pri go- milah« — torej nekje v bližini halštatskel Stič- ne — glej F. Ljubic: »Rimske ceste na ob- močju sedanje občine Grosuplje«, Zbornik ob- čine Grosuplje, IX, 1977, str. 128. — 11. Prvi je bil najden v bližini današnje železniške po- staje Ivančna gorica; najdišče je v arheološki literaturi znano pod imenom Hudo, oziroma Malo Hudo (ANS, str. 85). Miljnik ima dobro ohranjen napis, ki označuje razdaljo 44 milj od Neviodunuma. Postavljen je bil v času ce- sarja Antonina Pija, v letih 139—140. Ni bU najden ob samem cestišču, ker je bil v prevr- njeni legi; verjetno so ga le pahnili s ceste. Drugi miljnik danes stoji na kržišču stare ceste Ljubljana—Novo mesto in ceste proti Stični (to- rej v Ivančni gorici), njegov napis pa so uničili, ko je stiski opat Lovrenc v 16. stoletju dal vanj vklesati nov napis. — 12. Prav tam, str. 127. — 13. Zgodovinske vire za Stično je zbral in ko- mentiral Metod Mikuž, cf. Vrsta stiskih opatov, inavguralna disertacija, Ljubljana 1941, in To- pografija stiske zemlje, Ljubljana 1946. Po njem jdh povzemajo drugi pisci o tej problematiki, kot so M. Zadnikar, S. Mikuž, J. Mlinaric itd.; F. Kos, Gradivo IV., št. 130. — 14. S. Mikuž: Umetnostnozgodovinska topografija grosupelj- ske krajine, Ljubljana 1978, str. 349; listina 1475 I. zv. MMVK 13, 1900, str. 137—138. — 15. Krajevni leksikon Slovenije, II, str. 153, vendar brez omembe vira, tako da podatka ni mogoče preveriti. — 16. S. Mikuž, op. oit. str. 349—352. — 17. Florjančičeva karta Vojvodine Kranjske iz leta 1744 že prikazuje cesto, ki poteka pod Šentvidom. — 18. Ta dejavnost je dosegla vi- šek v 11. stoletju, ko so oglejski patriarhi po- stali tudi posvetni gospodarji slovenske mar- ke. — 19. V letu njegove zadnje omembe je zamenjal lastnika. — 20. Pregled domače litera- ture o Stični podaja S. Mikuž. Topografija gro- supeljske krajine, pregled tujih del, ki se doti- kajo Stične pa je pripravil M. Zadnikar: »Stič- na in cistercijanska romanika«, Varstvo spo- menikov, XI, 1966, str. 93—99. — 21. Jože Ka- stelle izvaja ime iz slovenske besede Zitič, sin Zitka, kar da v nemški transkripciji v viru sporočeno ime Sittich oz. Sitik. Cf. J. Kastelic: »Nov tip halštatskega diadema v Sloveniji«, Si- tula, št. 1, 1960, str. 4. — 22. Tudi današnje Gro- suplje, ki je nastalo z združitvijo s Stransko vasjo, je bilo do pred kratkim razdeljeno na dve katastrski občini. Tukaj so mejo k. o. pre- maknili, medtem ko je Ivančna gorica še na- prej razpolovljena. —¦ 23. Krajevni leksikon Slovenije, II, str. 132, vendar je navedeno le število prebivalcev, ne pa število hiš. Glede na podatke o številu prebivalcev lahko sklepamo, da je bilo leta 1961 v Ivančni gorici okrog 80 hiš, deset let kasneje pa okrog 150 hiš.