p pari :09-i0 regionalni mesečnik številka 9,10, Županov avto 4,7 mio + laguna Intervju: Sašo Hribar, Žare Rak, Miles Griffith Gogino poletje Potlač: Občina vzela v zakup falcona letnik 6, 1. julij 2003, cena 600 SIT | www.park-on.net 718002 Naročniki revije Park so tudi podjetja: ABC Cibic Novo mesto d.o.o^^^ projektiranje, svetovanje, nadzor Novi trg 1, Novo mesto, tel: 07 33 70 320 Arch linea d.o.o. projektiranje, načrtovanje, oprema, design Kandijska cesta 28, Novo mesto, tel: 07 30 79 811 “^„rt AURORA tel: 07 33 23 055 HOBBV & A RT Avtogalant izdelava izpušnih cevi Ob potoku 10, Novo mesto Avtohiša Adria Plus Podbevškova 13, Novo mesto Avtohiša Berus Avtohiša Berus Podbevškova 1, Novo mesto Avtošola Riba Ulica stare pravde 15, Novo mesto 07 33 26 722 AVTOŠOLA d.o.o. Branko Tratar s.p. projektiranje, posl. posredovanje, nadzor Ul. talcev 2, Novo mesto tel: 07 33 80 900 , iiauzur J ----------- Infotehna d.o.o. Glavni trg 20, Novo mesto 07 39 30 600, infotehna@infotehna.si, www.infotehna.si Sv_______________________________________^ SINTEC d.o.o. S NIE 1 informacijski sistemi in telekomunikacije Ljubljanska 26, Novo mesto 07 33 81 000, info@sintec.si Oglašujte v parku! Tel.: 07 393 08 12 Fax: 07 393 08 00 park@park-on.net JL Jk} Krmarji novomeškega poletja brez kompasa Marijan Dovič REGIJA Knjigarna v mestnem jedru pred zaprtjem? .. Sto besed na mesec .................... Tomaž Levičar: Mestna poslovna ulica... Mitja Simič: Ponos naše turistične ponudbe? Tina Ban: Zelena lepotica vabi ........ FOTOPUB Miha Žnidaršič: V naravo .............. .y Kulturna ponudba novomeškega poletja se v zadnjih letih izboljšuje. Kulturna politika mestne občine pa, nasprotno, tava v brezupni temi. Letni proračun za vse kulturne projekte - izvzemši javne zavode in nekatere posebne postavke - znaša 11,2 milijona SIT, kar je samo po sebi katastrofalno malo, saj prosilcev mrgoli: tu so slikarji, pesniki, godbe, zbori, festivali ... in vsi skupaj zaprosijo za sedemkrat večjo vsoto. Kaj naredi občina? Deli miloščino: temu štirideset tisočakov, onemu sedemdeset, spet tretjemu dvesto ... (“zmagovalec” kulturnega razpisa 2003 je Glasbena šola Marjana Kozine z 1,2 milijona SIT za postavitev opere, sledita Filip Robar Dorin za snemanje dveh filmov in Novomeški glasbeni festival s sedmimi koncerti baročne glasbe - oba po osemsto tisočakov - potem pa mladinec na sceni, zavod Senzorium, z gledališko predstavo za pol milijona). OK, saj je jasno, da v takem finančnem okviru ne gre drugače. In kaj če gre za “strateški” projekt, ki bi rabil več milijonov? Obstaja rešitev - posebne proračunske postavke in drugi viri: to dokazujeta npr. Rock Otočec in Novomeški poletni večeri, oba s posebno trimilijonsko letno postavko. Očitno torej občina ne zmore financirati nekaterih zadev v okviru (namenoma?) skromnega kulturnega proračuna, zato jih financira iz posebnih virov. To je mogoče razumeti, kot da imajo ti poseben pomen ali celo zagotavljajo neko kulturno strategijo. Toda te strategije v resnici ni - četudi se o njeni pripravi zadnje čase govori. Odgovor na Parkovo vprašanje o tem, kaj občina letos vidi kot poletno prioriteto in dolgoročno strategijo razvoja, se glasi: prioriteta so Novomeški poletni večeri (NPV, 25.-30. avgusta), ki bodo kulminirali v “Noči na Krki” zadnji dan. Poglejmo, kaj o našem paradnem projektu pove svetovni splet oz. internet (zadnja leta v kulturi pač nobena resna prireditev ali festival ne shaja brez spletne podpore)? Odgovor: NIC!!! Novomeških poletnih večerov, ne lanskih, kaj šele letošnjih, na spletu sploh ni, niti kot medijskega odziva nanje! Torej lahko sklepamo le dvoje: da gre za “tehnične težave” ali pa je zadeva (tudi) letos še v fazi konceptualizacije. Ne eno ne drugo ne deluje spodbudno. Druga strateška prioriteta naše občine, če sklepamo iz količine financiranja, Rock Otočec, ima nasprotno kot ambiciozen mednarodni glasbeni festival seveda zgledno urejeno, ažurirano, oglaševano in celo zabavno spletno stran. (Glede spletnih strani naj omenim le še to, da ima lanski festival Muzejski vrtovi, ki je letos ovrednoten s smešnimi dvesto tisočaki, lično in zgledno stran. Občina z zaposlenimi profesionalci pa ni sposobna spletno predstaviti niti rezultatov lastnih razpisov, ampak njihovo dostopnost javnosti - v 21. stoletju - zagotavlja tako, da so fizično “na vpogled”! Imeti spletno stran seveda ne pomeni kakšnega posebnega presežka, ampak biti danes brez nje??) Za našega paradnega konja, Novomeške poletne večere, torej nimamo urnikov, programov in dokončnih lokacij, temveč le delne odgovore občine o tem, kateri uveljavljeni umetniki da se bodo tam pojavili, pa še te odgovore je Park moral "iztisniti”, namesto da bi prireditev že debelo oglaševali. Taka prireditev bi po mnenju mnogih morala imeti tudi uglednega in kompetentnega umetniškega vodjo, pa kaže, da bomo zmogli tudi brez. Do zadnjega menda ni bil jasen izvajalec (zdaj je to KC Janeza Trdine, lani je bil JSKD), po čemer lahko sklepamo, da tudi koncept dogajanja ni izčiščen, kaj šele natančno artikuliran in utemeljen. Vtis je, da bo šlo za nekakšno enolončnico “za vsakogar nekaj”, ki naj bi zadovoljila čimširše množice meščanov, ki se ravno vračajo z dopusta. A bodi dovolj o tem: vsako mesto danes “rabi” svoj festival, da zabava meščane, da se oblasti z njim dičijo ... Bolje je tudi zgostiti dogajanje v en teden (v primerjavi z lanskim letom, ko so bili dogodki neenakomerno raztreseni med junij in september) z izrazitim vrhuncem ipd. Seveda pa bi bilo treba upravičiti strateško prioritetnost in visoko financiranje tega projekta v bodoče s profesionalnim (in predvsem pravočasnim in konecptualno bolj izdelanim) angažmajem - saj ne pretiravamo, če označimo letošnji pristop že ta hip za popolnoma diletantski. KOLUMNA Tina Ban: Žužemberk, neizkoriščena možnost Bariča Smole: Mesto v košu.......... INTERVJU Andreja Kopač: Sašo Hribar.......... INTERNET Primož Žižek: Pogovor z Žaretom Pakom . OROŽJE Mitja Učen: Postmoderna orožja I.... FOTOZGODBE Miss Slovenije, Kolektive, Državni prvaki ..................... LITERARNA PRILOGA Gogino poletje: Bariča Smole, Miljenko Jergovič, Sebastijan Pregelj, Raymond Carver, Marjan Žiberna, Miha Mazzini, Damijan Šinigoj, Klemen Pisk, Maja Razboršek, Katja Plut, Milan Marjelj, Vinko Moderndorfer... KULTUM Alenka Lamovšek: Intervju z Urošem Bavcem .. Marijan Dovič: Pogovor z Milesom Griffitom .... Pač pa je narobe nekaj drugega: kulturna politika ne zna oceniti in ovrednotiti najboljših kreativnih pobud v mestu, ker ji za to očitno manjka strokovne kompetence. Govorim odkrito o treh zadevah, ki presegajo enkratnost koncertnega ali festivalskega dogodka in imajo močan razvojni potencial, in sicer so to glasbena delavnica Jazzinty, fotografska delavnica Fotopub in festival kratkega filma Sniff. Delavnica Jazzinty (pri kateri sem sam že od začetka umetniški vodja) je v treh letih delovanja postala največja v Sloveniji in je primerljiva z najboljšimi tovrstnimi delavnicami v Evropi, lansko leto je gostila med drugim znamenitega Coltranovega basista Reggieja VVorkmana in še trinajst drugih večinoma tujih mentorjev, letos prihaja črnski pevec Miles Griffith in še trinajsterica odličnih mentorjev. Na delavnico prihajajo iz vse Slovenije, pa tudi tujci; zgodi se teden intenzivnih in nabito polnih jam sessionov v klubu Lokal Patriot. Vse skupaj je ovrednoteno na tristopetdeset tisočakov. Avtoriteta, ki jo je v tem času pridobila delavnica, bo letos izkoriščena za podeljevanje prve slovenske nagrade za izvirno jazz skladbo Jazzon, ki ne bo podeljena v Ljubljani, temveč v Novem mestu. Nagrada je od občine ovrednotena z 0 SIT. Avtoriteto, ki jo je delavnica pridobila, izkorišča glasbeni festival Jazzinty z dvema vrhunskima koncertoma, izdajo zgoščenke in celoletnim jazz koncertnim ciklom Jazzinty, ki ga lahko spremljate po RTV Slovenija, če ne utegnete stopiti do KC Janeza Trdine. Ovrednoteno s 100.000 SIT. Delavnica Fotopub vsako leto v Novo mesto (letos bo tretja) privede več desetin znanja željnih fotografov in seveda niz svetovno znanih fotografskih imen. Delavnica je ovrednotena z 0 SIT. Prav čudno je, da je novinec v trojki mojih strateških izbrancev, festival kratkega filma SNIFF, ki je lani šele debitiral na sceni, ovrednoten s celimi tristo petdesetimi tisočaki! Ali to nemara vendarle naznanja, da je občini končno potegnilo, kaj pomeni distinktivna kulturna politika (hočem reči, da ta festival obdržimo v mestu, da ne pobegne drugam, v Ljubljano, kar bo verjetno prej ali slej storil)? Ne!!! Če bi bil odgovor da, potem ne bi terminsko “prekrili” SNIFFa z Novomeškimi poletnimi večeri! In SNIFF kot profi zamišljena institucija ne čaka s programom do julija, njegov program je bil jasen, natisnjen in kvalitetno omrežen, še preden so naše vrle strukture sploh začele razmišljati o datumih in vsebinah poletnih večerov! Ignoranca? Nož v hrbet? Ne maramo SNIFFa, ker je za publiko preveč zahteven?? Trditve niso iz trte izvite: obstajajo zapisniki potencialnih organizatorjev Noči na Krki iz “2. simpozija kulturnega ceha”, ki opozarjajo na zakasnitve in nedodelanost Novomeških poletnih večerov in kažejo, da se ostali kulturni producenti v mestu ne strinjajo s tem, da bi SNIFF terminsko pokrili z NPV. Diletantizem tu podaja desnico ignorantski samovolji! Ja, seveda, internet še zdaleč ni vse, ampak vsi moji trije izbranci imajo tudi odlične spletne strani. Tu ni zajebancije, plačujejo se profi domene .com, ki obiskovalcu ali partnerju signalizirajo: mi mislimo resno. Da, mislimo resno. Miloščina in metanje v isti koš z neambicioznimi lokalnimi društvi in posamezniki tu enostavno nista več mogoča strategija. Tu nas ne zanimajo izgovori, češ toliko in toliko damo za kulturo med toliko in toliko prosilcev - dragi moji, to je “take it or leave it!” Resnim kulturnim producentom se ne ljubi riniti v mestni svet, kjer bi. si lahko izborili milijonske postavke, ker jih politika ne zanima - vsaj dokler lahko delajo kvalitetno. Če ne bo sistematizirane podpore, teh in podobnih projektov v Novem mestu kmalu ne bo več. Pa če se po Krki vozi na stotine čolnov z baklami, če na Glavnem trgu igrajo Dunajski filharmoniki in po vseh dolenjskih cerkvah donijo koncerti baročne glasbe. Ni mogoče leta in leta slepomišiti: ali imamo prioritete in jih kot take pripoznamo ali pa ne - če ne: izstop iz igre in na svidenje v drugi zgodbi, v kakšnem drugem mestu, kakšni drugi občini. NOVOMESCRHI BREZ TIHCEV NE IMOREMO OJV031TI NITI DRŽRVHEfjfl .TRVENSTV* V KOfflKK.1 I ______y LMUfiHCRHI Tfl 5f Mft>a...HElHE! PARKEXTREME STRIP ...... POTLAČ ..... Spoštovani naročniki! Zaradi omejenih finančnih sredstev smo morali tudi letos izdati dvojno številko. Prosimo vas za razumevanje. Je pa res, da tako obsežnega Parka v njegovi dolgoletni zgodovini še ni bilo. Polnih šestintrideset strani velikega formata! Naslednja številka Parka tako izide šele jeseni, predvidoma prvega oktobra. Še boljši, še bolj neusmiljeni bomo štartali z novim sloganom »V lokalnem prostoru uveljavljamo globalne novinarske standarde!« Vsem našim bralcem, naročnikom, oglaševalcem, poslovnim partnerjem pa tudi tistim, ki smo jim zagrenili življenje, želimo dolgo in vroče poletje (v kakšni hladni senci z limonado in poletno številko Parka ali pa vsaj kakšnim resnim tabloidom v roki)! Uredništvo Parka park: kolofon regionalni mesečnik številka 9-10, letnik 6 v odgovorni urednik: Uroš Lubej ISSN 1408-7189 uredništvo: Tina Ban, Marijan Dovič, Iztok Kovačič, Boštjan Pucelj, Damir Skenderovič, Naslov uredništva: Park Damijan Šinigoj, Boris Blaič, Glavni trg 6 8000 Novo mesto Tomaž Levičar e-mail: park@park-on.net web: www.park-on.net naslovnica: Iztok Kovačič lektorica: Nina Štampohar Telefon: 07 393 08 12 filmi in prelom: Špes Grafika tisk: Tiskarstvo Opara, Mali Slatnik Trženje, naročila, distribucija: ustanovitelj: Društvo novomeških študentov Matjaž Grum izdajatelj: Žaložba Goga, Novo mesto gsm: 031 549 906 direktor: Gregor Macedoni mgrum@email.si SPREHODI SE PO SVOJEM PARKU! Naročnina se plačuje za obdobje od naročila do konca tekočega letnika (julij 2003). Prekinitev naročila je možna s pisnim preklicem in sicer 10 dni pred koncem naročniškega obdobja (1. julij 2003). Naročniki imajo 10% popust, študentje m dijaki 20%. Naročnina za tujino znaša 35 EUR, z letalsko dostavo 40 EUR. park:dolenjska FOTO: BOŠTJAN PUCEU Knjigarna: poskus neke utemeljitve Kot novinar revije, ki ima svoj sedež na Glavnem trgu, sem skorajda v dnevnem stiku z ljudmi, ki so se - glede na vse težave, ki so sledile, morda nekoliko nepremišljeno - odločili, da v mestnem središču, poleg (sedaj obnavljajočega, tedaj še razpadajočega) Rotovža, odprejo prostor, v katerem se dobijo knjige, ki jih dobimo le v redko kateri knjigarni na Dolenjskem. Ne predvsem priročniki za srečno potrošništvo, pridobivanje prijateljev, kuhanje žličnikov in pletenje zimskih spodnjih hlačk, ampak predvsem knjige avtorjev, kot so Hegel, Freud, Jančar, Šeligo ... Tu ne najdemo sumljive mešanice papirja, lepila, kaset, torb, čestitk, elektronskih aparatov, v kateri so knjige nepotreben dodatek, ampak bi to bil - vsaj v viziji, ki je zadevo pripeljala k odprtju -predvsem kraj literature v najpristnejšem smislu. Goga: knjigarna, čitalnica, kavarna in prireditveni prostor - to je želja ljudi, ki so šli v ta projekt. Ta prostor hoče poleg ponudbe knjig s kulturnimi prireditvami, ki se dogajajo na njenem odprtem atriju, promovirati bralno kulturo in seveda tudi sam obstoj klasičnih knjigarn. Stranski in ne nepomemben učinek delovanja knjigarne Goga je seveda tudi oživljanje sedaj že slavnega »umirajočega« mestnega jedra Finančne težave Knjigarna Goga se je odprla leta 2000. Spada pod okrilje zavoda Založbe Goga (ki je tudi izdajateljica revije Park), njen glavni finančni vir so dotacije Društva novomeških študentov, ki je ustanovitelj in lastnik Založbe. Poleg knjigarne in Parka se pod okriljem Založbe odvijajo tudi druge - nekomercialne! - dejavnosti: literarna zbirka, strokovna zbirka in izdajanje glasbenih zgoščenk. Pa vendar stvar ni tako rožnata. Direktor Založbe Goga Gregor Macedoni namreč napoveduje skorajšnje zaprtje knjigarne, v kolikor ne bo našel skupnega jezika z mestno občino Novo mesto, ki po njegovem mnenju premalo aktivno ali pa zgolj kozmetično sodeluje pri projektu, ki sicer sledi (deklariranim) strateškim ciljem obstoječe lokalne politike: oživljanje mestnega jedra in kultura na državni ravni, ki naj bi jo premoglo neko regionalno središče. Poleg tega je nacionalni interes prepoznala tudi država, kar direktor utemeljuje s tem, da je prireditveni program, ki ga organizira mlada knjigarna, finančno podprlo ministrstvo za kulturo. Opozoriti velja tudi na dejstvo, da Društvo slovenskih pisateljev, ki so se mu pridružile še nekatere druge ugledne kulturne institucije, že več let poziva lokalne skupnosti, naj sodelujejo pri zagotavljanju prostorov za nekomercialno knjigotrško dejavnost. Prav tako velja omeniti, da v javnosti precej izpostavljena obnova Rotovža povzroča neposredno škodo knjigarni. Direktor opozarja na manjši obisk v knjigarni, skrit vhod zaradi ograje okoli gradbišča, hrup. Te razmere se bodo še poslabšala v mesecu avgustu, ko se bodo zares začela tudi zunanja dela. Toda glavni problem knjigarne je - glede na neprofitno dejavnost - precej visoka najemnina. Sicer privlačen prostor Založbo stane 2,2 milijona tolarjev na leto, ki jih obračunava stanovanjsko podjetje Zarja, d.d., ki je v večinski lasti mestne občine Novo mesto. Poleg tega odprt atrij ne omogoča, da bi prireditve in kavarna v polnem obsegu delovali prek celega leta in ne le v času od pozne pomladi do zgodnje jeseni. Jasno je tudi, da nekomercialno naravnan knjižni program še zdaleč ne pokrije niti stroškov, ki jih ima Knjigarna Goga z zaposlenimi. Grožnja z zaprtjem Pa prepustimo besedo že precej obupanemu direktorju Macedoniju: »Knjigama Goga je projekt, ki nima finančnega učinka v smislu pokrivanja odhodkov s prihodki, temveč proizvaja številne pozitivne »stranske« učinke (če se priključim nedavni vroči debati ekonomista dr. Mrkaiča v časopisu Finance). Ti pozitivni učinki so v oživljanju mestnega jedra, fizičnem prostoru srečevanja mladih ustvarjalnih ljudi, neprecenjivosti prostora za knjigofile, prireditvah, ki se odvijajo atriju, in še bi lahko našteval. Zato menim, da je sramotno, da mora Založba Goga plačevati 2,2 milijona tolarjev najemnine na leto ob dejstvu, da poleg te vsote v obstoj in program knjigarne Društvo novomeških študentov kot ustanovitelj vloži še dodatne 3 milijone tolarjev. Skupaj torej več kot 5 milijonov tolarjev na leto za zagotavljanje delovanja.« O tem, kaj pričakuje od mestne občine, pravi Gregor Macedoni tole: »Naš poziv mestni občini je jasen; gre za ponudbo za sodelovanje, ki bi občino zavezala k zagotovitvi prostora za knjigarno. To je minimalni možni obseg, da bi lahko govorili o nekem konkretnem in deklariranem sodelovanju. Ali bi poleg tega občina podprla še kakšen konkreten program, ki se tu odvija, je seveda odvisno od kriterijev (in seveda razsvetljenosti) občinske kulturne politike. Žalostno je, da je Knjigarno Goga oz. njen dopolnilni program lažje in hitreje opredelilo kot del nacionalnega kulturnega programa, sofinanciranega v letu 2003, ministrstvo za kulturo, kot pa domača občinska politika. Ta bi sicer še vedno rada podpirala kakšno prireditev v knjigarni ali pred njo, problem samega obstoja Knjigarne pa kot da zanjo ne obstaja." Na vprašanje, kaj nameravajo glede na obstoječe stanje storiti s knjigarno, pa pravi direktor Založbe Goga naslednje: “Na ravni Založbe smo se odločili, da bomo knjigarno zaprli konec leta 2003, v kolikor v tem času ne uspemo doseči dogovora z mestno občino glede sodelovanja pri zagotavljanju prostora za knjigarno. Dejstvo je, da zelo pogosto od odgovornih na mestni občini poslušamo, da je oživitev starega mestnega jedra in predvsem Glavnega trga medresorska prioriteta aktualne mestne oblasti, in ker je Knjigarna Goga eden redkih “živih projektov”, je prav gotovo idealen projekt za sodelovanje mestne občine. Zato nas toliko bolj čudi, da že več kot 14 mesecev na nobeno pisno pobudo glede reševanja problematike Knjigarne Goga nismo dobili NOBENEGA odgovora, ne od župana (sedanjega in prejšnjega) ne od njegovih sodelavcev. Ta molk je seveda dejstvo, ki nas je privedel do točke, ko zelo resno razmišljamo o tem, da bomo knjigarno zaprli že pred koncem leta in tako zaključili tri leta in pol trajajočo izčrpavanje lastnih moči (in kot kaže tudi občinskih).” Na mestni občini Novo mesto zavračajo očitke Glede na vse to se je bilo seveda potrebno odpraviti na mestno občino in tam povprašati odgovorne, kaj menijo o problemu. Jasna Jazbec Galeša iz kabineta župana nas je usmerila na oddelek za družbene dejavnosti, katerega vodenje je aprila prevzel Slavko Gegič (pri prejšnjem županu vodja kabineta). Z njim sem naredil pogovor, ki je potekal prek elektronske pošte. Park: Marca 2002 je imel direktor Založbe Goga sestanek s tedanjim županom mestne občine, na katerem je predstavil predlog, naj občina pristopi k sodelovanju pri projektu Knjigarna Goga s tem, da financira najemnino, pokritje atrija in podpre Založbo z dodatnim milijonom tolarjev poleg obstoječe proračunske podpore v višini enega milijona. Na pobudo tedanjega župana Antona Starca je direktor Založbe ta predlog tudi pisno predstavil. Zakaj Mestna občina Novo mesto do danes ni uradno odgovorila na to pobudo? Gegič: »Predstavniki mestne občine Novo mesto so na pobudo odgovorili neposredno na srečanju. Za sofinanciranje najemnine je mestna občina knjigarni dne 31. 12. 2002 nakazala dodaten 1.000.000 SIT. Možnost pokritja atrija v podjetju Zarja še preučujejo. Mestne občine jim je posredovala pobudo za ureditev tega vprašanja, iz Zarje pa so nam posredovali informacijo, da je gradbeni poseg precej zahteven - zlasti zaradi odvodnjavanja. Pričakujemo, da bo podjetje Zarja v najkrajšem času poiskalo rešitev za pokritje atrija, kar bo podaljšalo prireditveno sezono v knjigarni.« Park: 12. marca 2003 je imel direktor Založbe Goga sestanek s sedanjim županom mestne občine Boštjanom Kovačičem, na katerem je predstavil situacijo Knjigarne Goga in pisno pobudo za sodelovanje občine pri projektu. Na zahtevo župana, da se predlog pisno predstavi, je direktor Založbe to tudi storil. Zakaj občina na pobudo še vedno ni uradno odgovorila? Gegič: »Mesta občina intenzivno in v sodelovanju s podjetjem Zarja išče ustrezne rešitve, ki bi Knjigarni Goga omogočile razvoj dejavnosti. Ko bodo predlogi rešitev znani, bomo obvestili vse zainteresirane.« Park: V zadnjih dneh maja 2003 je direktor Založbe Goga na zahtevo direktorice občinske uprave Mojce Novak poslal še konkreten predlog dogovora med Založbo in mestno občino. Ali bo občinska uprava na ta predlog uradno odgovorila? Ali je odgovor že znan? Ce se ni znan, kdaj (ali sploh kdaj) bo občinska uprava to storila? Gegič: »Mestna občina je prejela omenjeni predlog dogovora, vendar se do njega še ni opredelila. Ko bo stališče mestne občine znano, bomo o tem obvestili zainteresirane javnosti. V zvezi s tem smo govorili tudi z ministrico za kulturo Andrejo Rihter, ki je svetovala, naj občina delovanje knjigarne podpira skozi programe in ne z morebitnim soustanoviteljstvom zavoda.« Nato smo Slavka Gegiča povprašali ali se zaveda, da občina s tem, ko ne odgovarja na pisne pobude, pravzaprav krši določila zakonodaje in zahteve, ki jih pred občinsko upravo postavlja certifikat kakovosti. Gegič na to odgovarja: »Mestna občina Novo mesto skrbi za redno in pogosto komunikacijo z organizacijami v občini. Tudi s predstavniki Žaložbe Goga so stiki pogosti in izčrpni, čeprav ni vsa komunikacija pisna.« Tu naj opozorimo na prav neverjetno diskrepanco med tem, kar pravi Macedoni, in tem, kar odgovarja Gegič, saj je prvi prepričan, da od mestne občine v dobrem letu ni prejel prav nikakršnega odgovora! Dejstvo je, da na tri pisne pobude Založba Goga od novomeškega župana v dobrem letu dni ni prejela zavezujočega pisnega odgovora. Park: Knjigarna Goga se ima za simbol oživljanja mestnega jedra in za pomembno kulturno točko Novega mesta. Zakaj občina takega projekta ne podpre (oziroma ni nobenega vidnega znaka, da ga namerava podpreti), kljub temu da je programski del knjigarne podprlo tudi ministrstvo za kulturo? Ali morda v nasprotju z ministrstvom menite, da gre za projekt, ki ga ni vredno podpreti? Gegič: »Trditev, da Knjigarne Goga ne podpiramo, oziroma da »ni nobenega vidnega znaka, da je nameravamo podpreti«, je v celoti neutemeljena in zavajajoča ter kot taka izjemno neetična. Mestna občina namreč razvoj knjigarne aktivno podpira že od njene ustanovitve. Mestna občina je Založbi Goga v letu 2002 nakazala 4.519.589,90 SIT, kar je izjemno visoka rast glede na predhodno leto 2001, ko je bila ta vsota 2.378.000,00 SIT. Skupna vsota v letu 2002 je bila namenjena dejavnosti založbe (samostojna proračunska postavka), financiranju najemnine, financiranju revije Park, financiranju izdaje knjige Škratovo mesto, financiranju raziskovalne naloge, nakupu knjig in zakupu oglaševalskega prostora v reviji Park. Z ministrstvom nimamo različnih mnenj glede dragocene vloge, ki jo knjigarna ima v starem mestnem jedru ter v širšem, mestnem in slovenskem prostoru. Ravno nasprotno, z ministrico Andrejo Rihter smo večkrat osebno govorili in izpostavili pomen knjigarne. Ocenjujemo, da smo skozi komuniciranje z ministrstvom prispevali majhen del vpliva na odločitve ministrstva o podpori Knjigarni Goga.« Park: Direktor Založbe napoveduje, da bo Knjigarno Goga zaprl. Ali menite, da bo to kakor koli prizadelo kulturno in socialno ponudbo Novega mesta? Gegič: »Oživljanje starega mestnega jedra je eden pomembnejših programov, ki jih izvaja občina, župan pa je v ta namen ustanovil posebno projektno skupino strokovnjakov, ki občini pomaga pri razvoju programov. Zaprtje knjigarne bi pomenilo pomembno izgubo za kulturni utrip ne samo Glavnega trga, temveč celotnega mesta, zato bo mestna občina tudi v prihodnje vztrajno iskala rešitve, da se knjigarna ne zapre. Za usodo zavoda pa je odgovoren ustanovitelj zavoda, ki je ob ustanovitvi pripravil program delovanja. Občina je odgovorna za delovanje in razvoj zavodov, ki jih je sama ustanovila.« Park: Katere druge projekte oživljanja mestnega jedra na področju kulture podpira mestna občina Novo mesto? Gegič: »Projektna skupina za oživljanje mestnega jedra pripravlja anketo, katere namen je prepoznati probleme, definirati cilje ter orodja za doseganje ciljev oživljanja mestnega jedra. Širša javnost bo tako že v začetni fazi izdelave študije povabljena k sodelovanju. V nadaljevanju bomo posebno pozornost namenili zainteresirani javnosti, stanovalcem mestnega jedra ter podjetniškem sektorju. Vse informacije bodo javnosti posredovane.« Park: Ali obstaja strategija mestne občine Novo mesto do tistih novomeških ustanov, ki izvajajo nacionalni kulturni program (mednje se šteje tudi Založba Goga) in niso javni zavodi? Gegič: »Občinska uprava je v mesecu aprilu sprožila izdelavo strategije razvoja kulture v mestni občini Novo mesto. V prvi fazi so pri pripravi sodelovali javni zavodi, v prihodnjem tednu pa bomo k sooblikovanju dokumenta povabili tudi druge kulturne producente v občini, ki bodo svoje predloge lahko podali do 1. septembra, ko bomo organizirali tudi javni posvet. Strategijo razvoja kulture bo nato župan posredoval v sprejem občinskemu svetu, ki bo odločal o smernicah razvoja kulture v naši občini. Vsebine, ki jih omenjate, bo opredeljeval omenjeni dokument« * * * Kot vidimo, se obe strani - vsaj v besedah - strinjata glede pomena Knjigarne Goga za Novo mesto. Nenavadno se zdi, da župan več kot eno leto ne zna podati konkretnega odgovora na dokaj konkreten in finančno pravzaprav ne tako zahteven projekt - če ga primerjamo z nekaterimi drugimi postavkami. Ali obstaja kakšno podjetje v Sloveniji, ki eno leto »intenzivno razmišlja«, kot pravi Slavko Gegič, ali bi stopilo z nekom v neko sodelovanje? Težko je verjeti, da bi kdo tako razmišljanje jemal resno. Ponavadi imajo morebitni partnerji dokaj jasno definirane časovne roke, v katerih se odgovarja na ponudbe. Pri novomeški občinski upravi pod vodstvom Boštjana Kovačiča, Mojce Novak in Slavka Gegiča teh časovnih rokov očitno ni ali pa so zelo dolgi. Pri Založbi Goga tako ne vedo, kdaj bodo prejeli odgovor in ali ga sploh bodo prejeli. Po izkušnjah, ki jih imajo, so prepričani, da gre pri občinski upravi zgolj za deklarativno trepljanje po ramenih in za nekakšno »strategijo čakanja«, ki aktualni oblasti po eni strani omogoča govor o tem, da projekt podpira, po drugi strani pa dotočijo ravno toliko goriva, da entuzijastična ekipa ne vrže knjige na grmado. Toda, sodeč po vzdušju znotraj knjigarne, bi se znal spet zgoditi kakšen kres. park: dolenjska Kronisti: Tina Ban, Tomaž Levičar, Uroš Lubej STO BESED na mesec Mesto se razvija Ob Ljubljanski cesti, nasproti BTC, so se pred kratkim pričela gradbena dela na dokaj obsežni površini. Novomeško podjetje CGP za Petrol gradi bencinski servis, zasebno podjetje Jon-B d.o.o. pa financira izgradnjo trgovskega centra. Trgovski center bo trinadstropen, pri čemer bodo v pritličju trgovski lokali, v prvem in drugem nadstopju pa parkirna hiša. Investicija naj bi bila zaključena to jesen. Odkrita najstarejša naselbina na območju JV Slovenije Arheologi pod vodstvom Milene Horvat so na nahajališču Col 1 odkrili doslej najstarejšo naselbino na tem območju Slovenije. Odkrili so dve stavbi iz dobe srednjega neolitika, se pravi 4.500 do 5.000 let pred našim štetjem. Našli so ostanke gospodarskega in bivalnega prostora, kjer je bila tudi različna keramika in kamniti artefakti. Kateremu ljudstvu je naselbina pripadala, arheologi ne morejo pojasniti. Poleg te naselbine so odkrili tudi keramiko in naselbine iz mlajše bronaste dobe, okrog leta 100 pred našim štetjem, in najdbe iz latinske (100 pr. n. št.) in rimske dobe (4. st. n.št). Izkopavanja na področju Cola, ki so predstavljena v Vitrini meseca v Dolenjskem muzeju, so s tem končana, potekajo pa v okviru izkopavanj pred gradnjo avtoceste. Županov projektni svet za mestno jedro začel delati Novomeški župan Boštjan Kovačič je, kot smo že poročali, konec maja ustanovil projektne svete, med njimi tudi svet za mestno jedro, katerega temeljni namen je pripraviti program revitalizacije precej opustelega mestnega središča. Projektni sveti so posvetovalno strokovno telo župana, kar pomeni, da so njegovi sklepi obvezujoči tudi za občinsko upravo - če tako odloči župan. Projektni svet za mestno jedro je sedaj v fazi izdelave osnutka programa revitalizacije, ki naj bi ga končali jeseni in poslali v javno razpravo. V sklopu tega svet na spletu pripravlja javnomnenjsko raziskavo, 250 Novomeščankam in Novomeščanom, ki so se že doslej aktivno odzivali na dogajanje v mestnem središču, pa so poslali esejistično anketo. Projektni svet sicer sestavljajo člani Borut Simič, Borut Novak, Jelka Hudoklin, Ivan Hrovatič, Irena Gostiša, predsednik je Jakob Andoljšek, vodja projekta pa Tomaž Levičar. Svet se bo srečeval najmanj enkrat na dva meseca. Kovačič je že ob prevzemu oblasti napovedal projektne svete kot novost glede na dosedanje delo občinske uprave. Skupščina Zavarovalnice Tilia potrdila predloge uprave in nadzornega sveta 20. junija se je sešla skupščina delničarjev Zavarovalnice Tilia, na kateri so potrdili sklepe uprave in nadzornega sveta. Seznanili so se z letnimi poročili, sprejeli sklep o delitvi bilančnega dobička in razrešili upravo in nadzorni svet. Zavarovalnica Tilia d.d. je v letu 2002 realizirala 6,7 milijarde sit premije, kar je bilo za 9,7 % več kot leta 2001, in izplačala za 4,7 milijard sit škod. Leto 2002 je zaključila tudi s presežkom razpoložljivega kapitala nad zahtevanim v višini 570 mio sit. Uprava za leto 2003 predvideva porast premije za 20,4 %, okrog 30 novih zaposlitev (največ v prodaji in poprodaji), prenovo informacijske podpore ter posodobitev in razvoj novih produktov. V prvih petih mesecih so že uresničili 22 % rast premije. Poleg tega Tilia razvija nove produkte, t.i. VIP programe zavarovanj: življenjsko zavarovanje z varčevanjem v vzajemnih skladih, prenovljeni avtomobilski kasko in delni kasko, prvi v Sloveniji pa so ponudili možnost sklenitve premoženjskih zavarovanj tudi prek interneta. Muzejski vrtovi letos z ekskluzivnim programom »Rdeča nit letošnjih Muzejskih vrtov je - ekskluziva,« samozavestno napoveduje Jure Dolinar, vodje te prireditve, ki se bo letos drugič odvijala na enem od najlepših prizorišč v Novem mestu. Dolinar tako napoveduje nastop velikega zvezdnika jazz scene Minu Cineluja, tolkalista, ki je nastopal že s takimi mojstri kot so Sting in Miles Davis. Spremljala ga bo skupina Andy McKee trio. Drugi koncert bo potekal v znamenju 8-članske makedonske zasedbe Project Zlust, ki preigrava nekakšno etno-ambientalno mešanico. Tretji dan pa - sicer še nepotrjeno -pričakujejo hrvaško šanson - jazz pevko Zdenko Kovačevič. Prireditev sicer organizira zavod LokalPatriot, potekala pa bo v času od 6. do 8. avgusta na vrtovih Dolenjskega muzeja. Dolinar je še dodal, da meni, da mestna občina veliko preskromno podpira festival, saj jim je občina letos namenila le 5 odstotkov potrebnih sredstev. »Ostali resni festivali so neprimerno bolj podprti kot naš, kar je za nas nerazumljivo,« pravi vodja prireditve. Koncerti tudi v okviru projekta Jazzinty Koncerti v okviru projekta Jazzinty bodo letos potekali v času od 14. do 16. avgusta, in sicer pred Knjigarno Goga, kjer bo nastopil Jazzinty Goga Band, na muzejskih vrtovih pa bodo muzicirali Jazzon band in Renato Chicco Quartet. Delavnice bodo trajale od 11. do 17. avgusta. V tem času bo v klubu LokalPatriot vsak večer jam session. Festival kratkega filma Sniff konec avgusta Od 25. do 30. avgusta se bo tudi letos v organizaciji Društva novomeških študentov v Kulturnem centru odvil festival kratkega filma Sniff, ki je kombinacija klasičnega filmskega festivala, filmske delavnice in spremljevalnega kulturnega programa. Zaradi uspeha iz lanskega leta vodja projekta Simon Bizjak napoveduje le nekaj vsebinskih sprememb: po možnosti bodo dodali dopoldanske projekcije in kategorijo, kjer bodo predstavili digitalne animacije. V kategoriji Fo-cus se bo letos predstavil britanski film, kategorija Filter bo obsegala predstavitev najboljših svetovnih kratkih filmov. Še vedno je odprt razpis v kategorijah Fronta in Fanatic, kjer se predstavljajo amaterski in študentski filmski ustvarjalci. Sniff se je kot festival letos predstavil tudi na filmskem festivalu v Mostarju, napovedujejo pa tudi predstavitev v Milanu. Nova knjiga Sama Dražumeriča Po treh pesniških zbirkah in enem romanu (Fantazija smehljajev, Založba Goga) je mladi novomeški avtor Samo Dražumerič pri Založbi Mondena iz Grosuplja izdal še svojo peto knjigo (drugi roman) Lovci na oblake. Lovci na oblake so drugi del trilogije o adolescentih, ki so neprilagojeni glede na zahteve, ki jih pred njih postavljajo starši in vzgojitelji, tako da se v imenu uporništva prepuščajo raznoraznim užitkom in hedonizmu. Tudi slogovno avtor nadaljuje prvi roman - gre za neke vrste poetično prozo. Trener Krke Zoran Martič, igralska zasedba še nedorečena »V Novo mesto si želimo pripeljati Paviča (sedaj Laško), Hafnarja (Nancy) in spet Petrova (Asve/),« je o željah glede igralske zasedbe dejal športni direktor KK Krka Vlado Gavranovič. V vsakem primeru bosta klub zapustila Arnold, ki ima več ponudb iz tujine, zato ga ne morejo zadržati, ter Mathis. V klubu sicer želijo zadržati predvsem Gnjidiaea, Drobnjaka, Maraviča, Balažiča in Badra, čeprav, kot poudarjajo v Krki, so »vsi igralci tudi naprodaj«, če bi morebitni interesenti ponudili pravšnjo vsoto. Strokovni štab bo, potem ko je v precej napetih okoliščinah odšel Spahija, vodil Zoran Martič, ki je z mladinsko reprezentanco osvojil enkrat zlato in enkrat srebrno evropsko kolajno. Lani je Martič sicer vodil eno izmed madžarskih ekip. Pomočnika trenerja še naprej ostajata Kovačevič in Jazbec. Sicer pa je Krka z vrha evrolige dobila potrditev za nastop v tem najvišjem tekmovanju v naslednji sezoni. Največji problem pa ostaja neprimerna dvorana, tako da obstaja možnost, da bodo tekme evrolige odigrane v Ljubljani. Mladi športniki Novega mesta letos z velikimi uspehi Novomeški osnovnošolci in srednješolci so se letos udeležili prek 200 različnih športnih tekmovanj in dosegli več vidnih uspehov, so sporočili iz novomeške agencije za šport. Na tekmovanjih je sodelovalo prek 3.000 šolarjev. Med najvidnejšimi uspehi je osvojitev naslova državnih prvakov za dekleta in fante v atletiki, ki jo je osvojila ekipa OŠ Grm. Ista šola je osvojila državni naslov tudi v košarki, in sicer v kategoriji mlajših pionirjev. Državni ekipni naslov v atletiki pa so osvojila tudi dekleta Gimnazije Novo mesto. Direktor agencije Rafko Križman je zadovoljen tudi z delom z najmlajšimi, saj so letos organizirali dejavnosti, v katerih je sodelovalo prek 2.500 predšolskih in šolskih otrok. Šlo je za smučarske in plavalne tečaje ter tekmovanja za športno značko. Igrišča na Loki med poletnimi meseci osvetljena do polnoči Agencija za šport je uspela s prijavami projektov Na Loki se dobimo in Na Loko z žogo pod roko na Zavodu za šport republike Slovenije, kar pomeni, da bo letos tudi do poznih nočnih ur omogočeno druženje in športno udejstvovanje rekreativnih športnikov na prenovljenih igriščih na Loki. Reflektorji, ki so postavljeni na igriščih za košarko, odbojko na mivki in mali nogomet, bodo prižgani vse do polnoči prek celega poletja, septembra pa med vikendi. Direktor Rafko Križman je napovedal tudi dve ali tri akcije na Loki, ki so namenjene populariziranju rekreativnega športa. Rekreativni športi se sicer odvijajo tudi prek rekreativnih lig in delavskih športnih iger, ki so lahko za zgled tudi drugim občinam v Sloveniji, pravi Križman. Znotraj rekreativnih lig je letos nastopilo več kot 1.500 ljudi, v delavskih športnih igrah pa prek 50 ekip v 18-tih panogah. Pokojninske reforme razburile tudi Brazilce Proti pokojninskim reformam ne protestirajo le v Avstriji in Franciji. 11. junija je 30.000 brazilskih delavcev iz javnega sektorja v prestolnici protestiralo proti podaljšanju delovne dobe, povišanju davkov za upokojence in ukinjanju pokojninskih dodatkov. Brazilci so razočarani nad nedavno izvoljeno levičarsko vlado, ki je nižjim delavskim razredom obljubljala socialne izboljšave. Vlada trdi, da sedanji pokojninski sistem ne deluje in da je pokojninska reforma neizogibna. Delavci pa opozarjajo, da ima pokojninski fond 10 milijard dolarjev presežka, vendar ga bo vlada - raje kot upokojencem - namenila odplačevanju javnega dolga Svetovnemu denarnemu skladu (WMF) in Svetovni trgovinski organizaciji (WTO). Demonstracije proti privatizaciji vodnih virov V začetku junija je v švicarskem Evianu potekal vrh G8. Vzporedno so potekale aktivistične demonstracije. Njihove glavne kritike so bile usmerjene proti privatizaciji vodnih virov, o čemer so razpravljali voditelji najbogatejših svetovnih držav. Demonstranti so s koncerti, plesom in drugimi dogodki že dan pred začetkom srečanja blokirali vse ceste, ki so vodile v Evian, ter simbolično prižgali ogenj na Lemanskem jezeru. Tako kot na srečanju G8 pred dvema letoma v italijanski Genovi, so tudi v Švici policisti izredno grobo nastopil proti demonstrantom. Demonstrante so zalivali s hektolitri solzilca, uporabili pa so tudi fizično silo. Veliko jih je odneslo z manjšimi poškodbami, močno pa so poškodovali dva angleškega aktivista, ki sta se morala po operaciji še dolgo zdraviti v ženevski bolnišnici. Za županov Vel Satis 4,7 milijona sit plus rabljena Laguna Uroš Lubej Po dolgotrajnih naporih (osmih dnevih resnega »teženja«) nam je le uspelo izvrtati, koliko bo novomeški proračun stal avtomobil znamke Vel Satis, ki ga je pred kratkim kupila Mestna občina Novo mesto. Mestna občina je s prodajalcem tovarno Renault sklenilo dogovor »staro - za novo«. V ceno vozila Vel satis je prodajalec vzel tudi vrednost vozila laguna, ki ga je uporabljal prejšnji župan dr. Anton Starc. Podatek, ki ga do zaključka redakcije nismo uspeli potrditi, je, da je vrednost lagune, letnik Ž01, ocenjena na dobre 4 milijone sit. Iz občinskega proračuna po bodo morali odšteti še dodatnih 4.736.961 tolarjev, ki bodo odplačani »na leasing«, v 36-tih mesečnih obrokih v protivrednosti po 559,40 evrov. Celotna vrednost Vel Satisa je tako okrog 8,5 milijona sit. Kako so v županovem kabinetu utemeljili ta nakup, ki se nam je zdel precej neupravičen glede na težavno stanje javnih financ in tudi občinskega proračuna? »Nakup avtomobila je reden strošek v proračunu, poleg tega pa obstoječe vozilo znamke Laguna ni zadoščala za potrebe Mestne občine Novo mesto. Največja težava se je pojavila, kadar je bilo potrebno prepeljati več oseb, saj je vozilo manj prostorno kot novo vozilo Vel Satis, predvsem pa je manjkalo prtljažnega prostora. Zadnje tri generacije vozil, ki jih uporablja Mestna občina Novo mesto, so vrh ponudbe tovarne Reanaulta: Safrane, Laguna, Vel Satis. Zamenjava tri leta starega vozila Laguna za vozilo Vel Satis tako samo ohranja kontinuiteto. Kot že omenjeno, pa je bilo novo vozilo kupljeno s popustom, zaradi česar je cenovno primerljiv z rangom ene boljših vozil znamke Laguna.« No, če smo od mestne občine Novo mesto potrebovali polnih osem dni za pridobitev teh osnovnih podatkov, smo pri drugih občinah v dobri uri izvedeli, s kakšnimi vozili se vozijo kolegi Boštjana Kovačiča v mestnih občinah Slovenije. Županja Ljubljane uporablja za redno delo vozilo Peugeot 307, letnik '01, za protokolarne potrebe pa Audi A8 letnik '96. V primerjavi z našim županom je bolj skromen mariborski, ki uporablja kar sedem let starega safrana. Še bolj skromni so v občini Slovenj Gradec, saj tam sploh nimajo službenega vozila, kaj šele šoferja, niti ga ne nameravajo kupiti. Kovačičev strankarski koleg tam vozi kar svojo laguno, letnik '98. V Slovenj Gradcu očitno nimajo toliko ljudi, ki bi jih morali stlačiti v neudobno laguno! V Murski Soboti župana prevažajo v vozilu audi A6, letnik '95, ki ima prevoženih že polnih 270.000 km, pa vendar ne bo prišlo do njegove menjave. V mestni občini Nova Gorica uporabljajo BMW 523 iz leta '97 in tudi tu bo novi župan zadovoljen s tem, kar je podedoval od bivšega. V Velenju vozijo kar golfa trojko, celo iz leta '94, in pri tem bo tudi ostalo. Pravi gospod pa je koprski župan Popovič, ki se vozi kar v mercedesu 279 cdi, ki pa ga občina nima v lasti, temveč v poslovnem najemu. Kakorkoli že, v zaostrenih finančni situaciji občinskega proračuna, težavah javnih financ nasploh in svetovni gospodarski recesiji bo Boštjan Kovačič pred svojimi občani le težko upravičil nakup tako luksuznega avtomobila, s katerim se župani v primerljivih občinah v veliki večini ne morejo pohvaliti. Primerjajmo to z nekaterimi drugimi odhodki v letu 2002: Zvezi prijateljev mladine namenja občina 1 milijon, založništvu 1,8 milijona, subvencioniranju stanarin 3,2 milijona, Karitasu 700.000 tolarjev, ekološkim projektom 2,5 milijona. Nismo pa nič slišali o tem, da bi novomeška občina razmišljala o tem, da bi Vel Satisa ponudila v kakšen zakup ... parkrdol enjska - a , s* rc* .■ '--• ' - •• * • v.v' - ,., Urbanistične možnosti Novega mesta Mestna poslovna ulica Tomaž Levičar Vrsto let je bil pogled na križišča novomeških glavnih cestnih žil zanimiv in nenavaden. Pravzaprav je še danes tako. Prostor ob križiščih zasedajo neprofitabilne starikave stanovanjske zgradbe (nemalokrat kar prazne), ker ob prometu prek križišč tam seveda ni nikomur prijetno živeti, ali pa so se tamkaj znašla parkirna mesta in iz večne preteklosti obstale celo zelenice. Glede na to, da Novemu mestu že več zadnjih desetletij vlada industrija, terciarne in kvartarne dejavnosti, ki jim prometni tokovi in križiščne pozicije mnogo pomenijo, pa so slabo razvite, to stanje niti ne preseneča prav dosti. A prav v zadnjih letih smo priča spremembam, zaradi katerih bo potrebno resneje pristopiti ne le k usmerjanju razvoja proizvodnih dejavnosti, kar sicer mesto prav v zadnjem času uspešno počne, pač pa tudi terciarnih in kvartarnih dejavnosti, ki v aktualni zmedi načenjajo mestni prostor skorajda kar tam, kjer investitorju naključno pade prst na karti mesta. Praviloma je to, po nekem sprevrženem naključju, nekje na robu mesta, kjer je včasih našla prostor le vojska ali pa proizvodnja. Tam torej, kjer je zemljišče sicer poceni, a hkrati tam, kjer blizu ni kaj prida dosti ljudi. Zgostimo vendar to mesto! Kot rečeno, zadeve se v tem trenutku premikajo v neko smer, navedli bomo dva primera, a dejstvo je, da gre za sedaj za premalo načrtno, nepovezano, kar nekonceptualizirano poseganje. V prvem primeru gre za urejanje poslovno-trgovskega objekta ob križišču ob Portovalu ter izgradnja druge faze avtobusne postaje Novo mesto z njenim desetletje neizgrajenim komercialnim delom. Za to območje je že sprejet tudi lokacijski načrt za nov potek Šmihelske ceste (potekala bo približno vzporedno z železniško progo), kar bo že v naslednjih letih na tem, za tovrstna vlaganja izredno atraktivnem mestnem območju, ponudilo nova zemljišča za razplamtevanje izgradnje objektov za tericarne in kvartarne dejavnosti. Ne pozabimo niti, da se mora prej ali slej zgoditi tudi prenova novomeške železniške postaje v Kandiji oziroma izoblikovanje novomeškega potniškega prometnega vozlišča. Ne glede na ta stanja, procese in namere pa se, kot je vsaj kazalo slabo leto nazaj, odtlej pa vlada zatišje, pri snovanju lokacijskega načrta za bolnišnični kompleks načrtovalci niso enoznačno odločili, da namenijo zahodni rob tega bolnišničnega kompleksa pozidavi za poslovno-trgovske dejavnosti. Ce ne bo interes na oni strani, mora tovrstno odločitev tako rekoč zahtevati mestna občina, če želi intenzivirati rabo tega prostora, ga ponuditi mestnem vsakodnevniku. Navsezadnje bi širjenje semkaj morali razumeti kar kot naravno sodobno razrast starega mestnega jedra. Takšen razvoj ob tem osrednjem mestnem križišču bo ■n',.; «4^ Novemu mestu gotovo v večjo dobrobit kot pa umeščanje tovrstnih dejavnosti na mestno bolj ali manj očitno periferijo. Drugi primer aktualnega intenziviranja izrabe mestnih križišč je v Žabji vasi, kjer ob Belokranjski cesti, zaenkrat le na eni strani ceste, nastaja manjši oskrbni center. Mimogrede: tu je našla prostor še ena bencinska črpalka, nedaleč od že obstoječe, kar zelo jasno dokazuje, da mestna občina prostora ne obvladuje, pač pa podlega z vidika mesta neupravičenim pritiskom investitorjev. Govorimo lahko kar o hipertrofiji bencinskih črpalk v mestu. No, pomembneje vendarle je, da bo urejen tudi manjši trgovski center, ki bo med ostalim prevzel vlogo oskrbe okoliških stanovanjskih naselij, ki so danes v tem smislu gotovo podhranjena. Z arhitekturo in urbanizmom, ki se na tem prostoru poraja, se resda ne bo moč dičiti širom naokoli, a recimo, da bo vsaj program dobrodošel. Seveda pa tudi na tem koncu ostajajo še mogočne možnosti za nadaljnji razvoj, predvsem pa se vse jasneje kaže naloga ustreznega izoblikovanja prostora križišča Kandijske, Belokranjske, Šentjernejske ter Levičnikove ceste. Tudi to križišče je za umeščanje terciarnih in kvartarnih dejavnosti zelo privlačen prostor. Se posebej v luči tega, da prek njega poteka in bo še kar nekaj let glavna povezava Bele krajine s preostalo Slovenijo, z vidika mesta pa smemo morebitno nadaljnjo izgradnjo tega prostora videti tudi kot podporo prihodnjemu (upajmo, da bo dovolj modrosti) univerzitetnemu predelu ter (zopet upajmo, da bo dovolj modrosti) osrednji mestni športni dvorani, za katero se že dolgo kaže potreba, politika pa je dvorano celo obljubila za to mandatno obdobje. Ni nam potreben poseben intelektualni napor, da v prostoru med mestnim prometnim vozliščem ter pravkar omenjenim v Žabji vasi potegnemo zvezo mimo starega mestnega jedra. To je Kandijska cesta. Ta se lahko zato v prihodnje, seveda tudi zaradi še številnih prostih lokacij na njenem poteku, v prihodnje razvije v osrednjo mestno poslovno ulico, pri čemer to sploh ne bo v škodo starega mestnega jedra, kar bi bil primer, če bomo tovrstne dejavnosti silili kam drugam v mestu. Samo Kandijsko cesto že več desetletij s svojimi idejami osmišlja novomeški arhitekt Marijan Lapajne, a mu žal glede tega premalo prisluhnejo najodgovornejši. Mejna pola te mestne poteze, skrajna konca Kandijske ceste, torej omenjeni križišči, sta očitno že sama našla razvojni zagon, nova energija pa se bo zanju porajala tudi v prihodnjih letih. Ob taki zasnovi tega mestnega predela bomo morda čez leta celo osrednjo novomeško urbanistično-arhitekturno zmoto (ali pa gre morda za napako? - če se izražamo v zdravniškem žargonu) lahko ustrezno definirali ter revitalizirali tudi obrečno Kandijo, kjer mnogi objekti, nekdanje gostilne, mitnica ipd. samevajo ali pa so neustrezno rabljeni in kjer bo potrebno doreči tudi usodo t. i. moške oziroma sedaj interne bolnišnice ob selitvi teh aktivnosti v nanovozgrajen objekt bolnice. Potrebno je storiti konec programskemu polnjenju mestnega obrobja z dejavnostmi, ki so po svoji naravi centripetalne, privlačne množicam, torej tako ali drugače središčne in torej spadajo v mestno središče, še posebej, če se tam naokoli ponuja še dovolj prostora za razvoj. Odločitev za snovanje mestne poslovne ulice ne more biti težka. Novo mesto jo bo kot regionalno središče potrebovalo zaradi sebe in regije. Gre za zelo dobro dostopen prostor v osredju mesta, pri čemer se nemajhen del mesta, torej več tisoč ljudi, od tega prostora nahaja v tako imenovani peš razdalji. Tu obstajajo tako možnosti za prenovo kot tudi za novogradnje, za zadnje tudi v večjem obsegu. Ne pozabimo pa tudi na zelo atraktivno neposredno soseščino starega mestnega jedra in reke Krke, torej osrednjih označevalcev našega mesta. iliiif’ j; HlplaL -M'' _, - mmr - FOTO: TOMAŽ LEVIČAR ________. ' FOTO: ŽIGA VIRC Toplice na Dolenjskem I FOTO: ŽIGA VIRC Kopališča na Krki Ponos naše turistične ponudbe? Zelena lepotica vabi Mitja Simič Zdravilišča so nekoč imela tudi svoje prostorsko obeležje. Bila so kraji, ki so izstopali po svoji prostorski podobi, urejenosti stavb in javnih površin ter praviloma tudi po obširnejših lepo urejenih parkovnih površinah. Podoba današnjih Dolenjskih Toplic temu na žalost ne ustreza. Termalna voda je ena izmed naravnih danosti, ki smo jih Dolenjci znali dobro izkoristiti. Resda pri tem od narave, razen vode same, ni ostalo kaj prida, morda pa ravno zato. Lahko rečemo, da so toplice oz. zdravilišča glavni steber dolenjskega turizma in glede na to, da se populacija stara in da s tem sorazmerno narašča tudi delež bolehnih ter tako ali drugače zdravstveno prizadetih, se za njihovo prihodnost res ni bati. So pa toplice seveda namenjene tudi povsem zdravim ljudem, predvsem za kopanje in tudi za razne druge oblike rekreacije, saj ljudje v njih lahko na[dejo prostor za oddih in razvedrilo. V naših krajih na tem področju prednačijo Terme Čatež. Bili so prvi, ki so pri nas uvedli sisteme raznih »čofotalnikov« za mladino (nekakšen Apualand), in zdaj jih posnemajo povsod. So poslovno uspešni, kar je za razvoj kraja in regije gotovo zelo pozitivno. Toplice postajajo bolj atraktivne za kopalce. Ime Balnea VVellness Center zveni vse prej kot dolenjsko (pa še težko je izgovorljivo) - besed »balnea« in »vvellness« ne boste našli niti v angleškem slovarju -, vendar tržni analitiki menda že vedo, kaj delajo, zato o imenu ne bi zgubljali besed. Notranja podoba novega centra je vsekakor lepša in modernejša, kot je bila podoba starega kopališča. Trendu vijugavih »čofotalnikov« se tudi tu ni bilo moč izogniti, sicer pa so razgibane forme lahko za oko prav prijetne. Škoda sicer, da smo s tem izgubili edini olimpijski bazen na Dolenjskem, vendar pri iskanju tržne uspešnosti ni sentimentalnosti. Tudi arhitektura novih stavb, čeprav moderna, ni kričeča (kot npr. novi multimedialni center v Novem mestu) - nasprotno, rečemo lahko, da je skladna in dovolj kvalitetna. Pohvalno je, da so se pri načrtovanju novega kopališča spomnili tudi na otroško igrišče. Tega so zasnovali visoko nad povprečjem dosedanjega urejanja otroških igrišč pri nas. Pri Dolenjskih in Šmarjeških Toplicah je zdraviliški vidik bolj poudarjen. Njihova strokovnost in uspešnost, predvsem na področju rehabilitacije poškodb, je splošno znana. Vsekakor lahko rečemo, da je njihova zdravstvena oskrba na visoki ravni. No, tu pa se začenja bolj žalostna zgodba. Igrišče je dobesedno na visokem nivoju, na skoraj za cel meter previsokem nivoju (če smo sarkastični). Odvečni material so, namesto da bi ga odpeljali, navozili in splanirali kar na platoju ob novih bazenih. S tem pa so zasipali obstoječe platane in lipe, ki se jih projektanti dokaj spretno vključili v zasnovo otroškega igrišča. In kaj imamo zdaj? Drevesa izgledajo nenaravno, saj se vidi, da so »potlačena« v zemljo, iz katere se debla dvigajo povsem navpično, brez (predvsem za starejša drevesa) značilnega ob tleh razširjenega dela, ki prehaja v korenine. Še dosti bolj kot izgled pa je žalostno dejstvo, da so v tolikšni meri zasuta drevesa teh vrst obsojena na propad. Verjetno ne še letos, mogoče tudi drugo leto še ne, potem pa skoraj zagotovo. Varčevanje pri odvozu materiala bo zmaličilo izgled tako otroškega igrišča (ki bi sicer lahko bilo zgled) kot tudi kopališča v celoti. Škoda, zares škoda. Kaj bi torej sploh še radi, je sploh lahko še bolje? Gledano z ozko poslovnega in medicinskega vidika je našim zdraviliščem res težko kaj očitati. Ampak zdravilišča so nekoč imela tudi svoje prostorsko obeležje. Bila so kraji, ki so izstopali po svoji prostorski podobi, urejenosti stavb in javnih površin ter praviloma tudi po obširnejših lepo urejenih parkovnih površinah. Svoj kvalitetni vrhunec glede prostorske podobe so zdravilišča dosegla v 19. stoletju, ko se kot tip parka izoblikujejo tudi t.i. zdraviliški parki. Rogaška Slatina in Rimske Toplice, na primer, sta bila za časa Avtro-ogrske priznana letoviška in zdraviliška kraja, ki sta slovela po vsej Evropi, in lahko rečemo, da sta imela pridih mondenosti - ta izraz se v današnjem času uporablja le še v povezavi z redkimi kraji na svetu, kot je npr. Monte Carlo. Tudi Dolenjske Toplice so bile v 19. stoletju že čisto spodobno zdravilišče, ki pa ga s prej omenjenima štajerskima zdraviliščema kljub vsemu le ne moremo primerjati. So pa edino zdravilišče na Dolenjskem, pri katerem lahko govorimo o daljši tradiciji in razmeroma bogati zgodovini ter vsaj delno ohranjeni kulturni dediščini. Kaj pa zunaj ograje? Tu se pa kmalu pokaže, da je vsa zadeva za enkrat zelo »introvertirana«. Ob bazenskemu centru stoji stari zdraviliški park s prek 200 metrov dolgim in okoli 100 let starim drevoredom in je celo spomeniško varovan. Med gradnjo so v starem parku namestili gradbene barake in deponirali vso mogočo kramo. Vse to so sicer odstranili, vendar pa so s tem pokazali svoj odnos do parka. Da bi izboljšali izgled nove ograje (ki je lesena in na oko vsekakor prijetnejša od predhodne), so z zemljo zasipali betonski podporni zidec pod njo, s tem pa tudi sto let stare drevoredne lipe (po intervenciji pristojnega konservatorja so zemljo delno odstranili) Tudi sicer so v parku videli predvsem prostor za servisiranje novega centra, ne pa kvaliteto samo po sebi, ki bi se jo dalo obnoviti in prezentirati. Ampak, na srečo, možnosti še vedno obstajajo. Šmarješke in Čateške toplice so resneje zaživele šele v 20. stoletju, kar se pozna tudi v njihovi prostorski podobi. So ločene od stanovanjskih naselij, kar jim je omogočilo, da so se neovirano širile. To velja predvsem za Čateške toplice, za katere bi skorajda lahko rekli, da so se po praznem prostoru razlezle kot nekakšna »redka župa«, rahlo konfuzno, nekonsistentno in brez osrednjega motiva. Vendar zadeva deluje. Sodobni »fast food« termalni konzumenti so zadevo sprejeli za svojo in temu je težko oporekati. Šmarješke toplice so za razliko od Čateških, ki so v popolni ravnini, postavljene v razgiban, z gozdom poraščen teren s potočkom v vznožju pobočij. Prostor je privlačen že sam po sebi in take naravne danosti je že težko skaziti, vsekakor pa bi se jih dalo še mnogo bolje izkoristiti oz. oplemenititi. Za svoje delovanje pa takšen center seveda potrebuje tudi parkirišča. Vendar bi človek v svoji naivnosti pričakoval, da bodo v zdraviliškem kraju, ki naj bi bil za obiskovalce prijeten, tudi parkirišča znali narediti lepa in prijetna. Pa žal sploh ne. Tako pusto in tehnicistično ureditev bi pričakoval kvečjemu znotraj ograje kakšne večje tovarne avtomobilov. Na prostoru, ki je bil poraščen z drevesi, so jih posekali in asfaltirali približno hektar veliko ravno ploskev pravokotne oblike. V enem delu so sicer na redko zasadili drevesa, ki pa so jim dali manj kot en kvadratni meter življenjskega prostora, in so se po večini že posušila. Nesporazum, neznanje ali ignoranca? Vsekakor je tehnično možno izvesti parkirišča, ki se mnogo bolj prilagajajo naravnim danostim z mnogo več drevja in zelenja, vendar bi zaradi tega bilo nekoliko manj parkirnih prostorov na enoto površine. Tako pa je podoba tega dela Dolenjskih Toplic okrnjena in človek o takšnem zdravilišču že ob samem vstopu res ne dobi dobrega vtisa. V zadnjem času so spet aktualne Dolenjske Toplice, kjer so pred kratkim zgradili novo kopališče. Da je stvar pomembna, pove že dejstvo, da je objekt odprl sam predsednik države. S to pridobitvijo se bistveno izboljšuje ponudba zdravilišča, predvsem pa Časi, ko so bila zdravilišča kraji z izstopajoče lepimi in urejenimi javnimi površinami, so, kot kaže, mimo. Če plačaš in si znotraj - uživaj! Če ostaneš zunaj - tvoj problem! Mogoče pa običajni konzument termalni storitev v vsem tem sploh ne vidi nobenega problema. Mogoče. Ne vem. i >' TSb- iMM Tina Ban Kakovost vode reke Krke Kopalna sezona se na Krki - če je le pravo vreme - začne sredi junija in traja do konca avgusta. Na vsej dolžini reke je več kot deset javnih kopališč. Število kopalcev že od leta 1991 nenehno narašča. Kakovost vode reke Krke se je v zadnjem desetletju celo izboljšala, kajti kar nekaj tovarn je v novem sistemu propadlo ali pa močno zmanjšalo svoje industrijske kapacitete: Novoteks, Novoles, Iskra, če omenim samo največje. Analizo vode, ki jo opravlja novomeški Zavod za zdravstveno varstvo, vsako leto naročajo občine, skozi katere teče Krka. Stroški raziskav niso visoki, saj gre le za osnovne analize, s katerimi proučujejo primernost vode za kopanje, pravi direktor Zavoda Harlander. Vendar se občine letos še niso odločile, ali so jih pripravljene plačati (še manj pa so pripravljene financirati temeljito in celovito raziskavo vode Krke, ki bi bila nujno potrebna, kajti zadnjo so opravili pred davnimi petnajstimi leti.) V članku zato uporabljam podatke lanskih analiz. Lani so bili za kopanje popolnoma primerni le vzorci v zgornjem toku oziroma v krajih pred Stražo pri Novem mestu. Vendar je strokovna ocena novomeškega Zavoda za varovanje zdravja, da voda tudi v spodnjem toku Krke za zdravje ni bila škodljiva. To so potrdile tudi izkušnje kopalcev, kajti epidemij ali zastrupitev, povezanih s kopanjem v Krki, ni bilo. »Mogoči, vendar redko opaženi vplivi na zdravje so lahko predvsem blage srbečice, ki se pojavljajo pri bolj občutljivih ljudeh in so najverjetneje posledica prisotnosti številnih enoceličnih alg v vodi.« ugotavljajo na Zavodu. Zato po kopanju priporočajo tuširanje z neoporečno vodo. Toda šele doma, kajti na dolenjskih kopališčih ni niti enega delujočega tuša. Kot trdijo na novomeškem Zavodu, tudi cvetenje kremenastih alg, ki se pojavlja v daljših vročinskih obdobjih, zdravju ni škodljivo. Vendar njegove posledice: motna rjava barva, mastni madeži ali celo smetana na rečni gladini kljub vsemu občutno zmanjšujejo kopalni apetit. kopičenjem nastajajo lehnjakove pregrade oziroma naravni slapovi in jezovi, ki so jih v preteklosti izkoriščali za vodne mline in žage. Kopališča v spodnjem toku Kakovost vode, ki v Novem mestu in okolici močno pade, se v spodnjem toku izboljša, zato se ob reki spet pojavljajo kopališča: v vaseh Kariče, Podbočje, Kostanjevica ter Krška vas, Otočec pa je v zadnjih letih popolnoma opustel. V tem delu Krka popolnoma spremeni svoj igrivi značaj in postane lenobna ravninska reka. V rimskem času, ko je bila še plovna, je bilo o njenem spodnjem toku zapisano: »Reka tu teče tako počasi, da se ne more razločiti, v katero smer teče.« Zadnja leta je bilo najbolj živahno v Kostanjevici, ki je hkrati tudi edino mestno kopališče na Krki. Voda sicer ni tako čista kot v Žužemberku (lani je bila v Kostanjevici za malenkost presežena normalna mera kisika), je pa zato mnogo bolj topla. V vročini na plitvinah doseže tudi do 28 stopinj Celzija. V tem najmanjšem slovenskem mestu je najti kar dve plaži. Eno v samem mestnem jedru na otoku, drugo malce stran, na nasprotnem bregu. Bolj priljubljena se zdi tista pri gostilni Štravs na otoku. Po njeni zaslugi so rešene težave s parkirišči in sanitarijami. Samo tuši še manjkajo. Tako kot v Žužemberku tudi v Kostanjevici živijo tesno povezani z reko. Poleti se več vozijo po vodi kot po kopnem. Vožnja s kanuji je namreč eden od najbolj priljubljenih športov v mestu. Tudi največja mestna prireditev, Noč na Kostanjevici, ne more brez reke. Vrhunec vsesplošnega rajanja v tej julijski noči je spuščanje svečk po Krki ter krašenje in osvetljevanje čolnov, s katerimi obveslajo mestni otok. Poleti Kostanjevica ponuja še veliko kulturnih prireditev, ki si jih je vredno ogledati. Večina javnih kopališč na Krki je slabo urejena. Domačinom je za kopanje dolga leta zadostoval le pokošen travnik, danes pa bi bilo zaradi naraščajočega števila obiskovalcev nujno urediti osnovno infrastrukturo: parkirišča, sanitarije in tuše. Kopališča v zgornjem toku Znana kopališča v zgornjem toku so Zagradec, Žužemberk, Soteska in Straža. Lanske analize kažejo, da je bila kakovost vode do Soteske za kopanje neoporečna. V zgornjem delu je voda precej hladna, kajti njena temperatura se le redko povzpne nad 21 stopinj. Najlepše kopališče v zgornjem toku je gotovo Žužemberk, z urejenimi športnimi igrišči, poskrbeli pa so tudi za stranišča. Plaža pod gradom je med vikendi tako polna, pravijo domačini, da se sami raje umaknejo v kakšne mirnejše, samo njim poznane kotičke, ki pa jih vedno hitreje odkrivajo tudi izletniki. Tisti, ki kopanje raztegnejo do večera, lahko obiščejo tudi kulturne prireditve na žužemberškem gradu. V zgornjem toku je Krka dolinska, na mestih skoraj kanjonska reka, več kot primerna za ljubiteljsko čolnarjenje. Živahen tok še dodatno pospešujejo naravni slapovi, jezovi in brzice iz lehnjaka -edinstvena posebnost, ki je ne premore nobena druga slovenska reka. Voda, ki odteka z apnenčastega sveta, vsebuje veliko karbonatov, ki se nabirajo na podzemnem rastlinju. Ko to odmre, iz njega nastane votel kamen - lehnjak. Z njegovim Reka Krka je najdaljša (111 km) in po vodnem obilju največja reka, ki po vsej svoji dolžini teče po slovenskem ozemlju. Poleg Soče jo imajo mnogi za reko z najlepšo rečno dolino v Sloveniji. Pravijo ji tudi dolina gradov. Vsaj štiri večje, bolj ali manj ohranjene, je najti v neposredni bližini rečne struge: v Žužemberku, Soteski, na Otočcu in v Kostanjevici. Za ljubitelje kulturne dediščine so zanimivi tudi opuščeni vodni mlini in žage ter mnogi leseni mostovi. Zdravje reke je zrcalo dolenjske in nacionalne podobe. In Krka je - tega nihče ne zanika - že močno poškodovana. Njene vode že na samem izviru ni mogoče uvrstiti v prvi kakovostni razred, kasneje pa samo še pada. Vendar kljub vsemu vztraja in še vedno vabi. Še vedno nosi ime zelena ali tudi mirna lepotica. FOTO: BOŠTJAN PUCELJ o7 / 8i 63 540 141 - PC TA-BU, tel 07 / 48 81 520 'ržnica pod uro, tel 03 / 56 25 430 273 ■ novi TC Spar, tel. 07 / 36 91 www.foto-asja.si park:kol umna Kar je pomenilo nesrečo za ljudi, je bila sreča za reko. Krka je prav zaradi nerazvitosti okolja ostala nedotaknjena. Danes imajo Suhokranjci čisto zeleno zlato. Toda z izjemo nekaj zasebnih turističnih kmetij z izletniki ne zaslužijo (ne znajo zaslužiti) ničesar. Zato si tudi lahko privoščijo, da jih prav nič ne briga, kako se pri njih počutijo. Žužemberk: neizkoriščena Trebnje: možnost mesto v košu Tina Ban Bariča Smole Mesto se je dušilo v vročini. Sopara, ki je puhtela iz betona, je bila iz dneva v dan bolj neznosna, koraki vsak dan počasnejši in glava vedno bolj težka. Za vikend je bilo treba pobegniti nekam k vodi. Ampak kam? Bazeni niso prišli v poštev. Odpovedala sem se jim, odkar sem v Šmarjeških Toplicah opazovala nekega mladega očka, ki je svojega malčka peljal lulat kar v vodo. Mamica poleg je sicer vpila, ampak očka se ni hotel spuščati v diskusijo. “Bolje v bazen kot zraven na beton," je pribil. Tudi vikend na morju se prazni denarnici ni zdel najboljša rešitev. Še manj, če sem pomislila na cestne zastoje, v katerih se zatikajo množice, ki se cijazijo slani odrešitvi naproti. Ter na natrpana letovišča, kjer človek skoraj pozabi, da je prišel na oddih in da bi lahko vse “moraš" pustil doma. "Moraš večerno promenado”, kjer je treba pokazati “moraš krpice”, "moraš ogorelost”, "moraš kafiče”, “moraš avanturo” ... Nuja razkazovanja, razgaljanja in zabave se hitro zaleze pod kožo. In marsikomu se ob tem pritisku zahoče, da bi bil samo on in toplo sonce in osvežujoča voda. Brez desetin ocenjujočih pogledov, kadar zbira pogum za skok v globino ali kadar si v večernem hladu zaželi poslušati pljuskanje valov. Že dolgo je tega, kar so Bijelo dugme pozivali, da sredi sezone nikar ne hodite na morje, “hajdemo v planine”! Jaz pa sem se odločila za reko. Če je morje urbana, so slovenske reke ruralna scena. V njih se kopajo predvsem domačini ter ljubitelji narave in vodnih športov, v zadnjih letih pa postajajo tudi dopustniška rešitev za nižje socialne sloje. Rečna kopališča so odmaknjena od velikih mest, ob njih ni betonskih hotelov, umetne mivke in stojnic s sončnimi očali. Še kafiči so ponekod redkost. Reka ponuja druge stvari: vožnjo s kanuji in kajaki, jezove, ki te prijetno zmasirajo, in številne male skakalnice. Družbo sem tako peljala v Žužemberk, idiličen trg z mediteransko strmimi ulicami. Fasade hiš, med katerimi se spuščaš k reki, so obrasle s trto in tudi njegov utrip je južnjaško ležeren. Plaža je precej dolga in se vleče od slapov na eni do okljuka na drugi strani. Tudi zaradi svoje lege bi Žužemberk zlahka postal nedeljsko kopališče za Slovence, ki živijo med Ljubljano in Novim mestom. Kajti od obeh mest je oddaljen le 45 minut vožnje. Če bi se domačini le malo potrudili. V zadnjih letih so sicer uredili igrišča za odbojko na mivki in postavili stranišča, vendar za tuše, smetnjake in parkirišča še vedno ni poskrbljeno. Infrastruktura in kapacitete ne dohajajo števila izletnikov, ki iz sezone v sezono skokovito narašča. Ob najbolj vročih koncih tedna se jih na plaži pod gradom nabere tudi več sto. Kopališče zato po hitrem postopku izgublja svojo idilično podobo. Če na morju prisegajo na kult telesa, v Žužemberku častijo kult pločevine. Čez plažo je speljana cesta, po kateri se večina kopalcev pripelje prav do prostora, kjer namerava razgrniti brisačo. Nekateri parkirajo kar na bregu, tako da je onemogočen celo dostop do vode. Lokalna mularija pa se na makadamu igra promenado z odsluženimi ATX-i in očetovimi avtomobili. Brrrrrm, pridirkajo na jaso, naredijo krog, in ko se prepričajo, da so jih vsi opazili, se spet odpeljejo. Vajo nato v istem popoldnevu še nekajkrat ponovijo. Bi bilo plažo res tako težko zapreti za promet? Žužemberčani turiste pogosto gledajo postrani, saj nekateri prav grobo posegajo v njihov življenjski prostor. Mnogi svojo intimo iščejo na odročnih jasah in lokah, ki so last lokalnih kmetov. Ne da bi koga vprašali za dovoljenje, tam prirejajo piknike, zvečer pa tudi žure. Za njimi ostajajo poteptane košenice, kupi smeti in kurišča, za katera morajo nato poskrbeti domačini. Suha krajina je dolgo veljala za revno deželo. Ta podoba je očitno tako globoko zasidrana v njenih prebivalcih, da niso niti opazili, kako so čez noč obogateli. Obogateli na račun svoje revščine, industrijske nerazvitosti, luknjastih cest... To, kar je pomenilo nesrečo za ljudi, je bila sreča za reko. Krka ter naravna in kulturna krajina, skozi katero teče, je prav zaradi nerazvitosti ostala bolj ali manj nedotaknjena. Danes imajo Suhokranjci v svojih rokah čisto zeleno zlato. Reka in njeni številni jezovi vasici ponujajo možnost, da razvije alternativni in ekološki turizem, ki bi temeljil na čolnarjenju, športnem ribolovu in kopanju. Kajti Krka je v svojem zgornjem toku ena od zadnjih slovenskih rek, ki je še primerna za vodne športe. Tako zaradi svoje čiste vode kot zaradi krotkega toka. In to bi se dalo tržiti. Toda z izjemo nekaj zasebnih turističnih kmetij, Žužemberčani z izletniki ne zaslužijo (morda bi bilo bolje reči: ne znajo zaslužiti) ničesar. Zato si tudi lahko privoščijo, da jih prav nič ne briga, kako se pri njih počutijo. Ko sem po spolzkih, razmajanih stopnicah lezla iz vode, me je še ne desetletni dečko vprašal, od kod sem. Iz Novega mesta, sem odvrnila. In skoraj me je nagnal: "Kaj pa potem sploh iščeš tukaj?” Brez strahu, sem mu hotela reči. Ljudje, ki so reko vzljubili, bodo tudi zagotovilo za njeno ohranjanje. Morda tudi podpora glasovom, ki si prizadevajo, da bi ta del Krke razglasili za krajinski park. Kaj pravzaprav definira mesto? Gotovo je to število prebivalcev. Pa akti, ki ga kot takega opredeljujejo. Pa ulice. Ali je lahko mesto kraj, kjer ni semaforjev, poštene knjigarne, gledališča, kulturnega hrama, štadiona, trgovskih centrov na obrobju, zgodovinskega jedra? Pri nas, v Trebnjem, pravijo, da je. In delajo na tem.Vsaj, kar se trgovin tiče. Ob (zdaj že tradicionalnem) praznovanju Iz trebanjskega koša je bil v tem juniju odprt trgovski center Spar, dva trgovska raja pa se še gradita. Ta, ki že deluje, ima čisto mestni značaj: iz pločevine in betona je in okrog in okrog je samo asfalt; čisto nobenega drevesa ni na ali ob parkiriščih, še ene travice ne. Ko je pred njim zvečer igral sicer odlični Zlobko big band, je od stavbe, ki je čez dan akumulirala junijsko vročino, peklensko grelo v lica, asfalt pa je razžarjal podplate. Tudi na glavno cesto, zlasti v smeri “mesta”, bo malo težje priti, ker ni nobenega semaforja. Ampak smo takih zagat že navajeni, čez železniško progo je cesta tako ozka, da je promet enosmeren. Tudi kulturni dom imamo; kakšen film zavrtijo v njem, tu in tam se odvije prireditev. In dve galeriji sta: ena samorastniška (oz. za likovne samorastnike), ampak je v farovžu in jo je treba mastno plačati. Tudi druga je v lasti cerkve. Za glasbeno šolo, godbo, šport, kolesarje, pešce, morebitne turiste, solidno knjižnico in še kaj je bolj malo prostora. Lahko bi naštevala še kaj, kar nas približuje mestu, recimo to, da na majhnem trgcu, ki je v bistvu osrednji del dolge osrednje ulice, življenje izumira. Stavbe so prenovili; zdaj so namenjene državni in lokalni upravi, davkariji, zavarovalnici, banki, nekaj je oštarij pa še pošta in kakšna trgovinica, ki bo slej ko prej propadla, tako kot se za mestno jedro spodobi. Ampak kaj je bistvo mesta? So to res samo ustanove, številke in stavbe? Mislim, da ne. Ljudje se morajo počuti meščane. Tega najbrž manjka tudi po drugih mestih. Meščanstva enostavno ni. Ga je res odplavila druga vojna in se še ni na novo formiralo? Ali pa je in živi svoje skrivno življenje nekje drugje? Pa ne: včasih je bilo videti na prireditvah posameznike, ki so dali nekaj na to, da so krajani našega kraja, čeravno se še ni ponašal z nazivom mesta. Kam so poniknili ti zametki mestnega ogrodja? Če je pred dežjem vohati gnojnico, polito po bližnjih travnikih, in če se največja fešta odvija na sredi ceste, to zagotovo ni meščansko. Saj nimam nič proti rajanju, ljudje se menda morajo nekako sprostiti, ampak da to počnejo kasno v noč prav na sredi ceste (letos je na srečo nedeljski dež spral ostanke veseljačenja), pač ni znak mesta. Se je veselica že enkrat umaknila pred gasilni dom, ampak prostor očitno ni bil dovolj privlačen. Zato zdaj vsakega junija zaprejo cesto in rajanje se lahko začne. Močno ozvočeno, opremljeno z nekaj kemičnimi stranišči, s povezovalcem, ki poka vice iz Kebrovega zakona. Vince in pivo pa veselo tečeta ... Je že prav, da temu rečejo Koš. Čisto meščanska zadeva je, bi rekla. Ne tista za seno ali korenje, ki ga je v preteklosti od dela zgarana kmetičica tovorila domov s strnišča. Koši so danes za druge stvari. Pred mesti, ki se spopadajo z minulimi napakami, ima naš kraj eno prednost: teh napak še ni toliko, da se jih ne bi dalo odpraviti. Ali vreči v koš. FOTO: BOŠTJAN PUCELJ Sašo Hribar: Ce bi živel v 16. Stoletju, bi vzel čoln in šel! Andreja Kopač Cel dan sem poskušala dobiti njegovo številko. Neuspešno. Potem pa ga v sredo zvečer vidim vrsto pred mano na košarkarski tekmi. Kakšna sreča! Seveda grem ob polčasu v akcijo, ga pocukam za rokav in dobim številko. Brez problema. Pa še Krka je zmagala! Kako lepo! Naslednji dan se zmeniva za intervju. In začneva. Včasih mu sploh ne morem slediti. Moje podstrešje enostavno zaostaja za hitrim Hribarjevim PC-jem, ki skače iz ene datoteke v drugo; od ogljikovih hidratov do Hegla, od elektrotehnike do znanstvene fantastike, iz 16. stoletja v vesolje. V pogovoru mi nenehno nastavlja rdečo rutico in maha z njo zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Včasih mi jo uspe zagrabiti, to se pravi v kakšno vprašanje malo povrtati, vendar moj sogovornik rutico navadno hitro umakne ali prestavi drugam. Zame to pomeni čisto konkreten brain strorming. Nekatere stvari mi pač niso čisto jasne. Pa kaj! Skoda le, da kup vprašanj ostaja v zraku. Kakor se večino dni v letu malo nad meglo na enem od hribov nad Višnjo Goro zbuja Sašo Hribar, letnik '60. Večni popotnik po človeških glavah, iskalec izgubljenega časa in vedno pripravljen na lov za zakladi. Pri čemer ni važno, da ti obstajajo, le da se išče... Iz gostov v nedeljskih popoldnevih na RTV v rubriki Kislo jabolko vrtate nekakšnega črva resnice. A vam je nelagodno, ko čutite nelagodje z druge strani? Ja. Moja osnova je, da človeka dobim v nepredvidljivo situacijo. Retorična veščina je v tem, da človeka ne prizadeneš, da ga ne ponižaš, da ga postaviš v situacijo, v kateri vdreš v intimnost in hkrati nisi žaljiv. To je včasih težko. Če se moj sogovornik postavi v vlogo negativne energije, ga poskušam kompromitirati tako, da mu poskušam ego zbiti na nek nedovoljen način. Dialog je tako napačen. Če pa nekdo to vzame kot štos, je zadeva lahko zelo simpatična. Z Vido Žabot sva to naredila fenomenalno. V javnosti sem poljubil nuno in če bi bila na tem mestu katera druga, bi lahko rekla, da sem izvajal promiskuiteto ali nasilje. Ona pa se je odzvala tako, da je bilo to zelo simpatično. Na prime/ Manca Košir je vzela vlogo zelo preprosto. Še preden sem jaz začel, me je imenovala Saško, sinko! Pa vam je to všeč? Ja. Imela tak obrambni mehanizem, da me je degradirala v fantka, češ, mišek, zdaj pa vprašaj, kaj te zanima, kaj bi rad, da ti Manca pove! Boš čokoladko, boš liziko? Meni je to všeč. Na tak nivo se bom vedno spustil. Kdor koli bo prišel, bom v tistem trenutku prevzel tisto vlogo, ki jo on hoče. Nekateri ljudje pa so bili ob vprašanjih enostavno zmedeni. Videl sem, da jim je bilo nelagodno. Je to potem zmedlo vas? Ne, to mene ne zmede. A vas nič ne zmede? Se nikoli ne najdete v trenutku, ko ne veste, kaj bi rekli? Ne. V končni fazi bi zmedenost, ki je mogoče v podzavesti potlačena, že kako odigral. Upam si vzeti dve minuti premora. Zagledal bi se v kamero in povedal, da sem v strašni zadregi. V trenutku, ko se znajdeš v kočljivi situaciji, moraš biti zelo suveren. Najbolj težke situacije so, ko pride nekdo, ki ima večjo energijo od tebe. Ta energija je največkrat posledica alkoholizma. Temu sledi strašna samozavest. Zgodi se ti, da imaš nek nastop, pa pride pijanček, se ustavi in reče: Kaj jeeee? V tistem trenutku vsi gledajo njega. On deluje iz pozicije moči, on si upa. V takem primeru je vprašanje, ali ga boš prevladal, ker on ne bo odnehal. Jaz se v takem trenutku lepo opravičim. Se mi je že zgodilo, da sem rekel: Hvala lepa, predajam besedo kolegu, in grem. Ste zaprisežen radijec, vendar v čem vidite prednosti televizijskega medija? Prvič, televizijo moraš gledati. Nihče ne gleda televizije in dela druge stvari., medtem ko se pri radiu to dogaja. V podzavesti se verjetno zelo malo ljudi pripravi na to, da bodo slišali tisto, kar jih zanima. V resnici ne poslušajo. To se potem manifestira tako, da imaš na radiu kup ljudi, ki se desetkrat na dan omenijo z imenom in priimkom, pozna jih pa nihče. Radio počasi postaja nemoteča kulisa in izgublja na verodostojnosti, kar se kaže tudi v politiki. Včasih si politika povabil na radio in je takoj prišel, danes več ne pride. Pride pa zato na televizijo, ki je tudi zato veliko močnejši medij.Temu razmerju ustreza eksponentna krivulja. Zagovarjate filozofijo, da se v službi ne štemplate, tako kot vaši kolegi. Zakaj? Saj ne gre zaradi štemplanja. Štemplanje pomeni obveznost, prisotnost in kratenje tvoje svobode. Vedno sem zagovarjal tezo, da sem ustvarjalec, kreativec. Lahko sem kreativen na stranišču ali v hosti, se pravi v tistem okolju, ki mi najbolj odgovarja. Pa vas nič ne boli dejstvo, da vas ogromno Slovencev pozna in ceni vaše delo, po drugi strani pa šefi vaše delo tako nizko vrednotijo. Mi smo institucija, javni zavod. To pomeni, da se financiramo iz RTV naročnine, kjer je čisto vseeno, ali delaš ali ne delaš. Se pravi, da segment ljudi dobi neko vsoto denarja za svoje programske stroške. Institucija, kot je RTV Slovenija, je najbolj zainteresirana zato, da se o njih čim manj govori. Jaz sem jim samo v breme. Zakaj bi se z mano ukvarjali, če ni potrebno, če stvar teče, brez da se o tem kaj govori? Ustanova, kot je RTV Slovenija, tudi ni obremenjena s tem, da se stvar posluša ali gleda. Mi bomo dobili za nek projekt vsako leto neko vsoto, pa če to kdo gleda ali ne. To se že leta in leta permanentno dogaja. Jaz nisem po godu instituciji, kot je RTV Slovenija, ker so takšni zavodi kot kolo z vztrajnostno energijo. Če štrliš ven, potem to vztrajnost rušiš. Najbolje je, da te polomijo in da stvar spet teče naprej. Ko smo že pri televiziji, a vam je čisto vseeno, če greste tja neobriti? Ja. Šefom ni vseeno, ker televizija je le televizija. Pač ne more vsak idiot priti noter in biti takšen, kot hoče. Ampak sem si po toliko letih pač izboril tako pozicijo, da se enim stvarem več ne prilagajam. Na televiziji točno vedo, da če mi kaj rečejo, se bom poslovil in šel. Mislim, da s tem ne delam nič slabega, takšen pač sem. V zadnjem času ste se preizkusili tudi kot igralec v gledališču Satirikon. Kaj vam je ta vloga dala? Nič. Ta vloga mi je dala ravno tisto, proti čemur sem se vedno boril. To je skupinsko delo, ki ga ne maram. Prilagajanje nekomu drugemu in vaje ob uri, česar ne maram. Hotel pa sem videti, kako funkcioniram. Vsake toliko časa potrebujem nek socialni preizkus, ali lahko v nekem okolju funkcioniram, ali si dovoljujem avtoriteto, ki mi reče, zdaj boš pa tole naredil, ali pa - zdaj bomo pa imeli pavzo, jaz je pa ne bi imel. Oddaje, ki jih delam, zahtevajo neko splošno razgledanost, različne situacije in precej stvari, ki jih moraš zapopasti, zato takšni preizkusi pridejo prav. Kako potem vi zapopadate vse te informacije, ki kar puhtijo od vas? Ali pred spanjem berete filozofijo in kemijske učbenike? Kako spremljate vse te stvari? To je zelo zanimiva zadeva. Ko sem bil star dvajset let, sem o glasbi vedel vse, pa se nisem o njej čisto nič učil ne člankov bral. Takrat me je pač glasba tako zanimala, da sem te stvari absorbiral iz etra ven in jih osvojil. Če bi to narediti sedaj, bi si lahko vse lestvice ogledal, pa ne bi naslednji dan vedel nič o tem, ker za to nisem več motiviran. Ko sem začel delati Radio GA GA in ko sem se postavil v pozicijo lika, ki je znanstvenik, sem te stvari dojemal popolnoma drugače kot na primer študenti, ki učenje jemljejo kot obvezo. Bil sem v situaciji, ki me je zanimala, pa sem v knjigo pogledal, malo spremenil strukturo, naredil beljakovine podobne hidratom, hidrate maščobam ... Takrat še sam ne veš, da se s tem neobremenjeno učiš. Ko se nekaj neobremenjeno učiš, se ti velikokrat zgodi, da si zapomniš več, kot če bi se to moral to naučiti na pamet. Pa mislite, da je v šole možno uvesti to neobremenjujočo učno prakso? Lahko. V šolah bi se morali tako učiti. Sam način učenja je verjetno frustracija. Bolj kot si nezaupljiv do sebe, večji imaš občutek napetosti. Kaj pa je učenje? Pomnjenje podatkov v nekem časovnem obdobju. Matematično je to funkcija časa. Kako to zadevo premagati? Premagaš jo z alter egom. Postaviš si nekoga, ki te posluša, ti pa se postaviš v vlogo učiteljice in stvari razlagaš sami sebi. Iz pozicije višjega ega, ki te negira, se začneš učiti lažje in bolje. Zanimivo je, da to delaš neobremenjeno. Od kod vam vse te ideje? Se kdaj počutite praznega, ko nimate več kaj dodati? Seveda. Čisto enostavno, se zgodi. Se zgodi ali se dogaja? Zgodi se, ko misliš, da si naredil unikatno zadevo, pa ti nekdo pripomni, da si imel to pred tremi leti. V tolikem času včasih enostavno pozabiš, kaj vse si že delal. In potem dialektično nekaj pride in si rečeš: Joj, jutri bom pa to naredil! Potem te opozorijo, da si to že naredil, tebi pa se zdi to inovacija. Tako kot bi na primer gledal košarkarsko tekmo izpred petih let nazaj, pa bi navijal kot zmešan, čeprav si jo gledal že pred petimi leti. Lahko pa prideš v čisto navadno ustvarjalno krizo. Ta se lahko zgodi nenadoma, saj blokada lahko pride v trenutku. Mislim, da bo vsako leto težje. Pač ne bom večno mlad, samo čedalje večji bebo bom. Stvari si bom težje zapomnil in jih težje registriral. Če bi imeli neskončno mnogo denarja, kaj bi z njim počeli? Kaj bi se zgodilo v tem primeru, ne vem, ker te izkušnje nimam. Veliko denarja je zelo dobro imeti iz preprostega razloga, ker je malo ljudi, ki to imajo. Se pravi, da si na tem področju naredil presežek. Če 99,9 odstotkom ljudi to ni dano, se pravi, da to je dar. Predvidevam, da ne bi spremenil načina življenja in sistema vrednot. Imam toliko denarja, da bi lahko obstoječi sistem vrednot glede na prej, ko nisem imel nič denarja, že spremenil. Lahko bi si kupil boljši avto, pa si ga ne, ker ga ne rabim. Sistem vrednot se poraja v najbolj zgodnji fazi. Če te lahko socialno okolje spremeni do te mere, da postaneš njegov integrativni del, potem boš, če si v preseratorski družbi, z veliko denarja dokazal, da si boljši. Sam sem bil v tem socialnem okolju vedno izločen. Nikoli nisem pripadal nobeni družbi. Zelo sem vesel, ko se lahko eni skupini pridružim, in blazno vesel, Ne! Ampak ko se ga bom nažrl, se ga bom nažrl za šankom! Imam to možnost, da lahko grem iz najnižjega segmenta ljudi v najvišji segment, ker me to zanima. Ne odklanjam nobene družbe, nisem pa član ničesar. Sem opazovalec in analitik. Drugače je moj svet sestavljen jz stvari, ki so bolj dostopne otrokom. Še vedno imam sanjske fikcije. Če bi imel veliko denarja, bi se pravzaprav vprašal takole: Zakaj imam toliko denarja pa eno samo življenje? V reviji Ognjišče ste kot najsrečnejši dogodek navedli pričakovanje smrti? Zakaj??? Kakšna motivacija je potem to? Sreče ne moreš dobiti v tistem hipu kot radost, ki jo pričakuješ v zemeljskem ozračju. Radost je, ko nekaj popiješ, ko nekaj poješ, ko greš na morje, ko s Triglava dol gledaš... Smrt je hrepenenje, ki mu ne bomo v tem življenju prišli do konca. Moja filozofija je, da je hrepenenje najvišji cilj, ki ga imaš v življenju. Ti si na primer zaljubljena. Najhuje, kar se ti lahko zgodi je, da se v torek zaljubiš, v sredo pa s tipom že hodiš. Ker je konec hrepenenja. Najlepše je biti zaljubljen v upanju, da se bo to nekoč uresničilo. Ta energija je večna in zelo močna. Ker nima cilja, ne pojenjuje. To je tako kot v elektrotehniki. Imaš dva vodnika in napetost je razlika dveh potencialov. Ko sta vodnika narazen, ves čas proizvajata napetost. Ko gresta skupaj, se v trenutku razvije blazno veliko energije. Potem pa ni več ne vodnikov ne napetosti. Potem je to nekako podobno Kantovemu kategoričnemu imperativu - hrepenenje kot najvišje dobro? Lahko tako rečeš. V tem trenutku je smrt hrepenenje. Če ne bi bila smrt ne glede na vse pozitivno hrepenenje, potem ne bi videl nobenega smisla. Ker nisem religiozen, sem odgovor videl v pričakovanju smrti kot pozitivnem segmentu. Če smo zgrešen produkt, smo pač zgrešen produkt! Milijarda krat milijarda zvezd pomeni, da nismo edini. To je tako, kot bi na mravljišču ena mravlja rekla, da je edina predstavnica svoje vrste. Če vzameš, da je vesolje ena celota, potem je to podobno situaciji iz filma Solaris. Tam so šli na en planet in na koncu ugotovili, da tega planeta sploh ni. Prišli so samo v območje, kjer je čista zavest, brez materije, časa in prostora. In porajalo se jim je natanko tisto, kar bi hoteli imeti. Če je stvar večna, ni omejena ne v času ne v prostoru ne v materiji. Kaj je potem res vse večno samo v naših glavah, neodvisno od zunanjega sveta? Kako s tem živeti? Zadevo s časom, prostorom in materijo samo omejiš. V filmu je prišlo do tega, da je lahko en prostor čista zavest. Ostane samo zavedanje, ki ni z ničemer obremenjeno. Edina možnost je v tem, da je smrt v vsakem primeru hrepenenje. Ampak zakaj recimo je meni najbolj žal, da sem danes rojen v Sloveniji? Žal mi je, da ne morem stati na Cornvvallskih pečinah in reči: tja bi šel. Če bi živel v 16. stoletju, bi vzel čoln in šel! To, da je zemlja raziskana do zadnjih kotičkov, me blazno obremenjuje. Grozno mi je pomisliti na to, da živim v času, ko ne bom mogel iti na druge planete, ker je tehnologija preslaba. Grozno je tudi, da je na svetu ostalo tako malo skrivnosti. Če bi še enkrat izbirali poklic, bi se odločili za istega? Verjetno bi bil turistični vodič. Najbolj mi je žal, da nisem to postal. Saj je še vedno priložnost, da postanete! Vem. Če bi imel drugačne pogoje študija in dela, bi se verjetno vrgel v kakšno znanstveno raziskovalno delo. Rad bi se podal na tiste prostore, kjer bi še čutil hrepenenje. ker lahko iz skupine izstopim, kadar hočem. Z nobeno skupino se ne identificiram, ampak Vedno ste na strani malega človeka, ki stalno menjam okolje. Nikoli nisem veliko opravlja svoj poklic ... hodil na mondene zabave, vendar bom enkrat Ne! Sem na strani malega človeka, vendar ne na leto tja gotovo šel, ker me zanima. Ali se v smislu, da spoštujem malega človeka, jaz potem identificiram z gasilskim društvom? sem razočaran nad malim človekom! Zakaj? Razložite mi to! Zato, ker ne spoštuje svoje lastne identitete. Majhen človek ni stvar statusnega simbola. Majhen človek postaneš takrat, ko ne sprejemaš več odločitev in namesto tebe sprejemajo odločitve drugi. To je lahko propaganda. Ko prideš domov in si čez pol ure že kupiš stvar, ki je popolnoma nepomembna v tvojem življenju. Ko tisti, ki da prvo medijsko informacijo, postane zaščitnik vsega. To je manipulacija nepreverjenih dejstev. Če na primer lansiraš negativno informacijo o nekom, je 90 odstotkov Slovencev takoj pripravljenih tega človeka v gobec suniti. Nihče ne analizira situacije, nihče se ne pozanima o tem, kaj je res. To se dogaja z volitvami, z izbori, medijsko kampanjo, tako prihajajoča vrh največji sovražniki preprostega človeka. Če bi človek do tega zavzel stališče in bil kritičen, bi bilo drugače. Ne da bom zato, ker ne maram Toneta, glasoval za Jožeta! Pri nas elita ne izkorišča svoje pozitivne strani, ampak prednost, ki jo ima pred še bolj negativno stranjo. Ne bom izpostavil sebe kot vrednoto, ampak bom raje izpostavil negativen odnos do drugega in se s tem opral. Dokler se ljudje tega ne bodo zavedali, bo to katastrofa! To je identifikacijski v znak popolne lobotomije slovenskega naroda. Žal je to tako. Kakšno vlogo ima pri tem vaš projekt Moja soseska? Da se ljudje cenijo v katerem koli poklicu. Jaz sem se zavedal določenih zadev na radiu že na začetku. Ko prideš na radio in postaneš radijski voditelj, si izbranec. Ljudje tam ti dajo večvrednostni potencial. In se začneš obnašati, kot da nekaj si. Potem pa ugotoviš, da bereš osmrtnice, čestitke, take bedarije, da to ni res! In vidiš, da ima tisti, ki na železnici vozi vlake, večjo odgovornost! Če bo zamudil odhod vlaka, bodo ljudje znoreli! Jaz pa, če se bom zmotil pri čestitki, bom rekel, oprostite, ni bila mama Ferbežarjeva, ampak mama Žaletelova! Zato kar koli si, si lahko v svojem poklicu najboljši! Lahko si reprezentativni vzorec svojega poklica, lahko nekaj si! Kaj mislite o Smiljanu Moriju in njegovih skrivnostih motivacije? Takih knjig je bilo v tujini že na tisoče. To so psihološki vzorci, ki so po vsem svetu enaki. Kako si pridobiti prijatelja, kako vplivati na šefa, kako se obleči, kako reagirati v kakšni situaciji. Če bi bilo temu tako, potem bi obstajal unikatni vzorec. Gre za zavajajoče zadeve, ker psihologija je v bistvu zavajanje. Ko ti nekoga spoznaš, ga demistificiraš. Poznaš njegove ranljive točke. Ko ti za nekoga predvidiš, kako bo ravnal, pomeni, da si ga osebnostno degradiral. Če po neki knjigi, po nekem vzorcu komuniciraš z ljudmi, pomeni, da jih podcenjuješ do te mere, da poznaš njihovo predvidljivost. Človeka ne jemlješ kot osebnost, ampak že gledaš, kakšen vzorec ima. Kako drži roke, kako gleda, skratka o njem vse veš. Eden izmed takih, ki so padli na to, je Martin Strel. On pravi: Jaz človeka samo pogledam, pa vse vem. Je pa žalostno, da ti vzorci veljajo za 80 odstotkov Slovencev! Je pa žalostno, da ti vzorci veljajo za 80 odstotkov Slovencev! Tudi zvezdništvo je očitno ena od malih skrivnosti velikih mojstrov v medijskih kuhinjah. Ko so Američani prišli k nam na POP TV, so načrtovali obisk Laetitie Calderon - Esmeralde že vnaprej. Še preden so tele Unipue začele peti, so že zvezde. Predvideli so pač, da bodo zvezde, še preden so začele peti! Vse je psihologija, kjer je važno predvideti, kaj se bo zgodilo! Američani so instant kulturo prinesli do te mere, da prek medijev, prek izkušenj, ki jih imajo, manipulirajo s Slovenci, ki se obnašajo natanko tako, kot oni želijo. In ne samo to. Ti imaš danes vzorec, narediš anketo, s katero lahko predvidiš vse, kar se bo v Sloveniji dogajalo: na kaj bodo ti ljudje nasedli, na katero reklamo bodo padli, kateri termin bodo gledali. To pa je zato, ker ni individualne zavesti. Individualne zavesti se vsak sramuje. No, koga pa potem cenite v Sloveniji zato, ker mu je ta ego uspelo obdržati in izpostaviti? Toneta Turnška, recimo, direktorja Pivovarne Laško. Čisto svojo pot je ubral, vsej politiki in kompletni vladi se je uprl s tem, ko vztraja, da Laško ostane slovensko. Cenim njegov način razmišljanja. Prav gotovo imamo nekaj ljudi, ki razmišljajo na tak način. Ampak hočem povedati, da ima vsak človek možnost, da se poglobi vase. Vsaj do te mere, da si reče, ma fuck off! Če gledamo na t. i. zvezdništvo v Sloveniji, si estrada tega ne more privoščiti. To je normalno, ker morajo graditi tako podobo, ki bi jo javnost rada sprejela. Recimo mene slovenska javnost ne mara, mene široka populacija noče sprejeti takega, kot so oni. Če mejnike kopljem sam, če grem kam neobrit, me takega ne marajo! Hočejo me videti takega, kot oni niso! Zato sem za medije nezanimiv. Mediji me hočejo prikazati na tisoč načinov. Jaz pa nisem nič od tega, sploh nisem takšen, nisem nič drugačen od drugih ljudi. Če bi se bog demistificiral, če bi se bog prikazal... ... ne bi nihče več verjel vanj. Seveda. Gor bi bila evolucija, zato se ne sme prikazati. Samo vsake toliko časa. Takšen je recimo princip Helene Blagne. Je daleč stran od ljudi, ima sina, za katerega se točno ve, da je to edinstven sin. Ampak potem pride meja, kdo pa je ta Helena? In potem se Helena usede v prvo vrsto in se z mamico zjoče in ta si misli, saj ona je tudi taka, kot mi. In potem se lahko Helena spet odmakne. Nekateri znani ljudje so vam vaše izjave tudi zamerili. Kako gledate na to? No, eni zamerijo, eni ne. To je stvar samozavesti vsakega posameznika. Zamerljivost pomeni dvoje. Eno je, da si nekdo gradi podobo, kakršen ni. Druga stvar, ki je najbolj nevarna v družbi, pa je to, da kdo želi name vplivati tako, da bom jaz mislil, da je tisto, kar bi on rad bil, pa ni! Še pravi, da nekomu njegovo podobo na ta način rušim. Če pa znaš zadevo normalno sprejeti, boš znal tudi drugače reagirati. Jaz se bom v tem primeru gotovo prilagodil tvojemu značaju, če je ta res tak. O sebi pravite, da hočete razliko med tem, kar mislite, da ste, in tem, kar dejansko ste, zmanjšati na minimum. Seveda. Če je ne, je vse brez veze. Glede na to, da smo študentski časopis, me zanima, kakšne so vaše izkušnje s prepovedanimi substancami? V življenju sem poskusil vse! Treba je povedati, da so te stvari zelo dobre. Stvari, kot so marihuana, LSD, ectasy pa tudi alkohol so približno tako nevarne, kot je nevaren holesterol! To pomeni zelo nevarne. Danes je od prepovedanih substanc na prvem mestu nepravilna prehrana, ki uničuje 90 odstotkov Slovenk in Slovencev. V adolescentni fazi je seveda nevarna marihuana, ker če nisi sposoben sprejti odločitve, potem bo odločitev sprejela droga. Ampak za 99 odstotkov Slovencev so odločitve sprejeli odojek, suhe salame, dvojna porcija sira na pici in razne druge blazne kombinacije. Na koncu pa še ena koka kola. Vse skupaj povzroči, da se zadeva v telesu razkraja en teden. Če bi bili Slovenke in Slovenci osveščeni, bi vedeli, da njihova prehrana povzroča desetkrat več težav kot bi jih imeli, če bi vsak teden en džoint pokadili! Kako bi se sami spopadli s tem problemom? V zvezi s prepovedanimi substancami je mladino treba obvestiti! Če bi bil tovariš, bi rekel: Poglejte, tole je alkohol. Zdaj ste v stanju, v kakšnem ste. Ko boste tole spili, vam zagotavljam, da se boste počutili dosti boljše kot prej. To je joint. Ko ga boste pokadili, se boste počutili trikrat boljše kot prej. Ampak obstaja nevarnost, da če ne boste znali s tem ravnati, se boste počutili čez en teden desetkrat slabše, pa boste še vedno vlekli! Torej si ne smete dovoliti, da pridete v negativno razmerje s snovmi, za katere mislite, da ti lahko povzročajo pozitivno stanje. Prav tako ne zagovarjam kulture pitja. Meni recimo po obroku hrane vino ne paše iz preprostega razloga, ker imam silno rad sokove. Sok mi je stokrat boljši kot vino. Razen suhi jagodni izbor ali ledeno vino, ki pa je tudi drago! Vino mi odgovarja takrat, ko sem že tako nažgan, da bi bil rad še bolj. Občutek, da sem naslednji dan prost, da bom lahko mačka preležal v postelji in si ogledal nekaj filmov, je naravnost nebeški! Lepše se ne moreš počutiti! Potem pa greš spet resetiran kot nov računalnik z novimi programi naprej! Od pijače ali od enega džointa vzamem najboljše, kar je. Ko sem bil na košarki v Novem mestu, po tekmi nisem šel popivat iz preprostega razloga^ ker sem vedel, da bom dva dni fertik. Če bi šel popivat, pa bi se ga nalezel do fundamentov, se objemal, ali smo ali nismo do jutra. Kaj pa cviček imate radi? Alkohol, cviček, to je spet propagandna akcija! Če nočeš biti bebo, ki je nor na cviček, potem rečeš, da piješ izključno modro frankinjo. A veš, kaj imam res rad? Ko sem bil v zidanici na Dolenjskem in ko sem spil že kakšen liter cvička, sem si zaželel vino, ki ga imam najraje od vseh. To je zelena šmarnica. Čista zelena šmarnica, čisti metilni alkohol. Prvič, ubriše te tako prisrčno in noro! Drugič, je aromatičen. Vonj zelene šmarnice je nor. To je perfektno vino, ki je prepovedano zaradi motilnega alkohola, drugače pa je to za moje pojme najbolj kvalitetno vino, kar jih poznam. Zanima me, kako zgleda vaš dopust, kaj sploh delate? Poleti ne hodim na dopust, ker se že tako počutim dobro. Jadranskega morja ne maram. Zoprno mi je. Zato, ker ni hrepenenja. Poleti imam rad čisto vročino, da si ves potem zjeban od nje. Na dopust hodim pa januarja, in sicer v tople kraje: Dominikanska republika, Bali, Avstralija ... Človek jeseni ugaša, tempo se upočasni. Tukaj je megla, ti pa greš v agencijo in si izbereš kakšen last minute. Greš v tropski pas. Ko prideš iz turobne Ljubljane in se ti naenkrat odpre tropsko sonce, je to največja perverzija, kar jih je. To intelektualci jemljejo kot kič, meni pa je to v teh letih prioriteta. Koralni pesek, turkizna zelena barva, palma, ki sega nad to in modro nebo. In lepe ženske! Tega sploh ne rabiš, ker je že to vse tako lepo. Ko prideš tja, je to nekaj takega, kot če te boli zob in te potem neha. Nekomu boš to težko razložil, ker ga zob ne boli. Ko greš v vse te tropske kraje, ljudje živijo samo za danes. Jutri ne poznajo. Ničesar ne moreš načrtovati. In to je feeling. Zato imam rad potovanja pozimi. Prideš na plažo in tuliš kot zmešan. Nekdo iz društva invalidov Sonček si je k srcu vzel vašo hudomušno izjavo: Tam, kjer ptički pojo, tam, kjer rožce cveto, tam ni nič. Babe so čisto drugje. Kje pa so potem? Ta pesem je čista romantika, to je stereotip. Kraljičen in princesk ni več. V pravljici je princeska hči kralja, ki je pokvarjen kot svinja. Princeso vedno hoče kakšen ribičev sin, najbolj reven človek, niče v strganih hlačah. Cel dvor je pokvarjen, le princesa je bila polna moralnih vrednot. In gresta ptičke poslušat. Danes tega ni več, ljudje so osveščeni. Imaš swinger klube, kjer je osvajanje popolnoma brezvezno. Brez veze se je dokazovati, da samega sebe prikažeš v taki luči, kot želiš, da bi te ona videla. Če pa greš z eno iz 090, ne rabiš nobenega pretvarjanja. Smrdiš kot svinja, trebuh ti dol visi, usran si in umazan, pa ji daš 100 mark, pa se ona potem trudi s tabo. Poslušaš laži in plačaš za to. Danes Romeo in Julija ne bi imela kipa v Veroni, danes bi prišla skupaj, se dala dol in si iskala stanovanje v Benetkah za 500 evrov na mesec. Očitno vam gre na živce, da ljudje zadeve jemljejo kot same po sebi umevne. Večina ljudi je indoktriniranih. Indoktrinacija pa se začne že na absolventskem izletu. Vsilijo vam jo turistične agencije, ko rečejo: To je vaš zadnji izlet. To je vaš zadnji prosti čas. Pejte na Kreto, pofukajte se, nažrite se ga. Seksajte do onemoglosti, pijte do onemoglosti, kajti potem se življenje konča. In vi greste kot idioti, se s prvim dol date in greste z moralnim mačkom v konec življenja! Potem park: i ntervju prideš v službo in ne razmišljaš več, da si debil! V službi ti najprej povejo, da boš sedel skupaj s Tončkom in Jožico, ki ju sploh ne poznaš! Kako boš presedel osem ur na dan s človekom, ki ga sploh ne poznaš! Pa vprašaš, zakaj. Pa ti rečejo: Ja, ti so v pisarni, ne. A ni to groza? Potem ti rečejo: Plačo boš dobil toliko in ti se nato vedno primerjaš z nekom, ki ima 2000 tolarjev večjo plačo in boš skoz v pizdi. Ne razmišljaš, da je plača premajhna za 200.000 tolarjev in da ti gredo ljudje v pisarni na živce. Sprejmeš to kot dejstvo, prideš domov iz službe, prebereš časopis in gledaš TV reklame, ker ti drugega ne preostane. To je lobotomija! Odločitev ne sprejemaš več! Otroci pridejo sami po sebi, žrejo, pijejo in serjejo, tako kot vsi otroci. Dva, ki se imata rada, sta že čez pol leta mamka in atek. Fant, ki je prej tako hrepenel, da bi bil s tabo, komaj čaka, da bi bil tam, kjer je bil prej. Komaj čaka, da se bo pogovarjal s kom drugim, s tabo se ne more več. In ko se zalotiš v takem stanju, kaj potem narediš? Sprejmeš odločitev in stvari spremeniš. Spreminjati stvari pa ni lahko. Ko si na bojišču, ko veš, da lahko pade 100.000 ljudi, je odločitev treba sprejeti. To je paradoks, eden najhujših paradoksov v zgodovini, kar jih je: rešitev obstaja, ampak ti je ne bom povedal. Ko si sposoben to rešiti, si zmagal v življenju. Sposoben si nekomu v obraz reči, da to ni dobro. Zato sem jaz zmagal na RTV-ju, zmagal v osebnostnem smislu. Znal sem se upreti. Ljudje se v povprečju bolj malo upirajo. Pač hodijo na volitve in volijo. Določeni politiki so zelo priljubljeni, kljub temu da svojim volivcem ne dajo čisto nič. Zakaj? Kritika je narejena na dva načina. Drnovšek in Kučan sta reprezentativna vzorca. Kučan ima tople očke, je luškan za svoja leta, je majhen simpatičen pobček. Drnovšek pa je dirty, nepriljuden, nima simpatij, ne zna se obnašati, je nedostopen, vendar v svoji nedostopnosti neznansko privlačen. Vedel je, da tega nima, zato si je naredil zid okoli sebe. To pa je podzavestna želja nekoga spoznati. Ljudje imajo občutek, da ima on blazno moč. S svojo nepriljudnostjo zbuja strah, ki je ljudi vedno privlačil. To se manifestira že v prvem razredu osnovne šole, kp se otroci zbirajo okrog tistega, ki je največji. Še tak odličnjak mu bo v rit lezel, ker vzbuja strah. Vedno je idol tisti, ki je fizično najmočnejši. Kasneje se to spreobrne, da je pri enem segmentu ljudi odličnjak nekaj vreden. Drugače pa je pa vedno najmočnejši tisti, ki si upa. Drnovšek vzbuja strah. Ljudje imajo občutek, če nekdo vzbuja strah tukaj, ga vzbuja tudi drugod. Ljudje nimajo občutka, da predsednik države ali vlade ne bo za njih naredil nič. Pa zakaj nimajo tega občutka? Ne vem. Glej, kaj delajo na radiu. Od kar smo na radiu, se borijo za boljše plače. Boljša plača pomeni naslednje. Kot novinar si v faktorju, ki je v razponu od 2,8 do 4,5. Razlika od najnižjega do najvišjega pa je zelo majhna. Se pravi, da če boš težil in se dokazoval, ti bodo zvišali plačo za en faktor, kar je 5000 tolarjev. Pa nihče ne reče, da je še zvišanje plače pa za deset faktorjev premalo! Na splošno so danes plače v Sloveniji pošastno nizke. Na drugi strani imaš individualno pogodbo, ki se začne pri 500.000 tolarjih neto. Kako se do tja pride, pa ne ve nihče. Po kitajski modrosti mora pravi moški drevo posaditi, knjigo napisati in otroka narediti. Kako blizu ste zadnjemu? Glede delanja otrok so nas že v mladosti indoktrinirali. Dobili smo Freuda in Košička. In ko zvačneš Freuda brati, te takoj navežejo na Lacana. Če to vse skupaj kombiniraš, otroka ne moreš narediti! Saj to je znanost, tega projekta se je treba znanstveno lotiti! Se pravi, da tukaj zadeve komplicirate. Če bi imeli zdaj enega mulčka, kako bi ga vzgajali? Ne vem! Analiziral bi ga, katere stvari so mu prednostne, kaj mu je najbolj všeč in kaj je sposoben. Potem bi ga v to usmeril. Če bi ugotovil, da je sposobnejši od mene, bi ga lahko usmeril tako, da bi on mene živel. Vedeti moraš, s kom imaš opravka. Starši delajo velike napake, ker svojih otrok ne spoznajo. Posledica tega je alienacija. A ni alienacija zaradi odsotnega očeta vedno bila, le da se to danes samo bolj poudarja? Včasih je bilo drugače. Imeli so dvajset otrok, pa so rekli, deset jih bo pomrlo, devet jih bo bedakov, en bo pa mogoče kaj naredil. Zame je dobra družina, da ima enega otroka in da tega spozna. Vi bi imeli potemtakem samo enega otroka? Tega ne vem, ker te izkušnje nimam. Pa vas nič ne ima, da bi si jo pridobili? Ja, ampak imam še čas. Jaz sem moški, moja biološka ura lahko začne tiktakati pri sedemdesetih letih. park: i ntervju v Žare Rak, slovenski producent hitov Ravno prav malo vem o stvareh, da si uparrw FOTO: LUKA PITAMIC Na pogovor smo povabili Žareta Paka. Vodilnega producenta v slovenski glasbi. Večkratno nagrajen, na desetine hitov, ves čas polno zaseden. Slovenci imamo radi glasbo, ki jo producira. Pravi, da je doma vsega en mesec na leto, ostalo preživi v študijih. Je producent, ki ima občutek za glasbo in poslušalce. In zato mu skupaj z bendi uspeva dosegati dobre rezultate. Nekateri bendi so tako dobri, da je potrebno poskrbeti le, da se glasba sliši, včasih pa se je potrebno stvari lotiti od začetka, pravi. Na vprašanje, kdo je po njegovem producent, kot blisk najprej izstreli: »Psiholog,« se odsmeji in nadaljuje: »Umetnik, poslovnež in včasih tudi za kitaro prime. Pa v bistvu smo snažilke. Čistimo in poliramo.« Na vprašanje o tem, kako uporablja internet, odgovori:»Nage ženske, igrice in nepremičnine v Braziliji. To dogaja. Drugače pa brišem spame (nezaželeno elektronsko pošto).« In kot tak se zdi idealen sogovornik o tem, kako se je zaradi napredovanja tehnologije spremenil proces nastajanja in ustvarjanja glasbe. Da ta proces razume in obvlada, govorijo njegovi klienti. Siddharta, Big foot mama, Tabu, Gušti, Dan D... Prva liga slovenske bendovske scene. Očitno je dovolj spreten tako z ljudmi, kot s tehnologijami, da smo pričakovali oster in neposreden vpogled. Smo ga dobili? You bet! Žare, ko vstopim v studio, se zdi veliko stvari drugačnih kot pred desetimi leti. Začniva v sedemdesetih. Če pogledamo sedemdeseta, je bila slovenska glasbena produkcija podobna kot tuja. Prevladovala sta glasba in bazična tehnologija. Poudarek je bil na glasbi. Popevke in zvočna slika so si bili podobni. Pomembni so bili aranžer in izvajalci. Vse je bilo živo. Potem pa smo ljudje množično odkrili stereo. To se je zgodilo v začetku osemdesetih. Naenkrat smo začeli v Sloveniji vedno bolj zaostajati. V tujini so se začeli pojavljati producenti, ki so se profesionalno ukvarjali z oblikovanjem glasbe. Na Slovenskem pa so stvari v svoje roke vzeli glasbeniki in lastniki študijev. In smo veselo capljali nazaj. Začelo se je obdobje dvajsetih let frustracije. V tem obdobju smo se lahko zgovarjali na tehnologijo. Vendar je čas pokazal, da so najpomembnejši glasba sama, aranžmaji in interpretacija. Večina slovenskih stvari je bila povprečnih. Vsi, ki smo delali po študijih, smo rjuli, da kako pa to počno v tujini! Kaj dosti drugega ni bilo. V tujini smo iskali izgovore in potuho. Potem pa so se pojavili računalniki in človek se ni mogel več izgovarjati na tehnologijo. Ker je postala dostopna. Več ljudi je začelo raziskovati glasbene koncepte. Le malo ljudi pa je to izkoristilo. Hitro smo dojeli, da v tujini predvsem poslušajo glasbo in manj filozofirajo. Se je zaradi tega napredka slovenska glasbena produkcija spremenila? Absolutno! V desetih letih je produkcija zelo poskočila. Pred desetimi leti smo bili za tujino 100 kilometrov, danes pa smo za njimi le še 25 kilometrov. In še to na račun pomanjkanja tradicije, kreativnosti in interpretacije. Tehnologija je omogočila množici, da je prisotna. Vendar se je to odražalo predvsem v elektronski glasbi. Nekateri naši elektronski glasbeniki enakovredno konkurirajo tujim projektom. Še enkrat se je izkazalo, da so v študiju pomembni interpretatorji in kreativci, tehnologija pa le pripomoček. Izkazalo se je, da deluje tehnologija v studiu bolj kot potuha, in ne kot katalizator. Znan si po tem, da staviš na interpretacijo. Kaj je tisto nekaj? Ne vem, to je metafizično. Zanima me zgodba, kaj želi kdo povedati. Ali je nekdo kopija, ki hoče kopirati tuje zvezde ali original? Ali se želi približati nekomu ali hoče kaj po svoje povedati? Zakaj nekdo tolče po kitari, zakaj jo je kupil? Da bo tak kot oni, ki je na TV ali zaradi potrebe po ustvarjanju. Mnogo mladih »glasbenikov« želi biti na začetku kariere takšnih kot tisti v tujini na koncu. Je slovenska glasba, ki jo imamo na voljo, dobra? Avtohtone slovenske glasbe je v bistvu zelo malo. Vprašanje je, če jo sploh imamo. Smo večna država v tranziciji. Med preseljevanji narodov so se pri nas ustavljali mimoidoči vaški posebneži in za sabo puščali nove ideje. Nisem prepričan, da imamo velike slovenske avtohtone glasbene baze. Zato načini izražanja sledijo tujini. Tisti, ki imajo kaj povedati, so zelo dobri. Je pa veliko tistih drugih. Ima Siddharta kaj za povedati? Absolutno! Ljudje to začutijo. To so subtilni nivoji. Ko nekdo nekoga prepriča. To je kot pri puncah. Ne moremo biti vsi v eno zaljubljeni. Lahko pa za eno veliko moških reče, da je kul. Ali ima punca dušo ali pa obvlada. In kaj imaš ti raje? Rad imam oboje. (Smeh in nekaj off the record izjav) Zadnje je lahko malce slabše, a če je na pravi meji, je še vse super. Koliko je študijev v Sloveniji? Ogromno, vendar se takoj pojavi vprašanje kvalitete. Ob tem denarju, ki se obrača v slovenski glasbeni industriji, je težko potegniti ekvivalenco s tujci. Dve leti nazaj je v Evropi, ne me držati za besedo, med 40 % in 50 % študijev propadlo zaradi home recordinga. Trend gre nazaj v živo glasbo. Glasbi se obetajo boljši časi. So pa v Sloveniji dobri študiji, ki omogočajo dobre rezultate. Tudi pri študijih je kot v drugih rečeh, ogromno je kot vedno odvisno od ljudi. Ali producenti občutite pritisk založb? Mislim, da je obratno (smeh). Glede na denarno situacijo in razmere v slovenskih založbah se mi zdi, da mi bolj pritiskamo na založbe. Nekaj let je na tem področju vladala evforija. Vsem je šlo dobro, vsi so kar nekaj izdajali. In prodajali. Sedaj pa prodaja nosilcev zvoka zelo pada. Zato smo velikokrat na telefonih, da bi dobili plačilo. Kako gre tebi? Jaz sem še v dobri vlogi. Dobro je to, da založba pričakuje... (zvedav razmislek) Žareta. Dobim stvar in mi dajo mir. Takšen odnos kot rezultat dela in uspehov? Zaupanja. Meni je v bistvu še dobro, imam dobre pogoje za delo. Pa ni vedno tako. Hudič je, ker je tega veliko. Če želiš v Sloveniji v naših poslih preživeti, moraš biti overloaded. V tujini za to potrebuješ tri projekte na leto. Pri nas pa, če nimaš enega projekta na mesec, imaš občutek, da te ni več, da so vsi pozabili nate. Je pa tudi tako, da uspešnost producentov v tujini temelji na hitih. Tam je vse usmerjeno v hit. Producentov, ki delajo hite, pa je malo in si lahko privoščijo dobro ceno. Samo največji bendi si lahko privoščijo producenta po lastni izbiri. Hecno je, da je producent postal tako pomembna figura v glasbi. Za isto plačilo kot včasih. Zakaj? Zaradi tehnologije, manjše kreativnosti in kompromisov, ki morajo vladati. Mislim na kompromise med svežino projekta in avtorstvom izvajalcev. Založnik pričakuje, da je glasba avtorska, a hkrati primerna za radio. Kaj torej počne producent? Pomaga z novo vizijo, išče nov pogled. Predvsem zaradi možnosti novega izraza. Včasih je bilo vse jasno. Bolj malo je bilo variranja. Glasbeniki so prišli in odigrali. Šestdeseta leta so »muzičarji« odigrali. Danes se je veliko stvari spremenilo. V tem postopku je dandanes vse prepleteno. Razvoj tehnologije in balansiranje med strujami, funk, reagge, trance, punk - vse je prepleteno. Včasih je bilo bolj jasno ločeno, kaj je kaj. Producent mora to uravnotežiti. V tujini se posname komad za katerega se predvideva, da bo hit, v petih različnih verzijah. Ena funk, ena reagge, ena metal... Da se lahko preveri, v kateri varianti se komad sliši najbolje. Res? Imaš kakšen primer? Where the streets have no name je imel pet stilskih verzij. In kako so izbrali? Tonski tehnik.... In to je postal hit. Ni nujno, da je artist tudi dober aranžer. Producent je koordinator. V času dela je član benda. TELEVIZIJA NOVO MESTO icaifial s Trdinovega vrha A f na kanalu nr I MHZ Studio D vas vabi v svoje vrste. Če imate ustrezen glas in voljo do novinarskega dela vam ponujamo honorarno zaposlitev. Pošljite nam nekaj vaših podatkov s telefonsko številko. Zagotovo se vam bomo oglasili. KULT KLUB Ja, če se ta producent imenuje Žare Pak. Funkcija producenta je, da drži hierarhijo. Bolj, ko so ljudje kreativni, večji punk vlada. In to je potrebno spraviti v red. Kako izgledajo projekti, v katerih sodeluješ? V glavnem smo se z glasbeniki vedno veliko zabavali. Pri nas je tako, da je pomembno, da se dobro ujameš z ljudmi, da se imaš z glasbeniki fajn, da smo ustvarjalni in sproščeni. Tukaj se to da (Studio Luca, op. p.). Za glasbenike je dobro počutje med snemanji skoraj bolj pomembno kot denar oz. prodajni rezultati. Ker je trg premajhen in se od glasbe skoraj ne da živeti, je zato še toliko bolj pomemben filing ob tem, kar počneš. Pa še financerji so zadovoljni, ker tako nastajajo hiti. Je pa seveda treba na vsakem projektu »spržiti« hit ali dva. Kako se odločaš za projekte? Vedno sem imel srečo, da sem se srečal s kul ljudmi. Vsi doslej so bili v redu. Imajo tisto nekaj. Naloga producenta je, da ustvari vzdušje. In če začutim, da nekdo za zadevo ne stoji 200 %, ga pač naženem, da da več. Takrat dajo glasbeniki vse od sebe. Točno iz tega je nastal marsikateri hit. Katere glasbene dosežke bi posebej izpostavil? Si zadovoljen z dosedanjimi rezultati? Zaenkrat s stvarmi še nisem zadovoljen tako, da bi vriskal od sreče. Veliko stvari mi je bilo všeč. Ne želim delati razlik. Z mnogimi smo se dobro ujeli. Meni je bilo dobro s Heavy Les VVanted pred desetimi leti, danes mi je dobro s Siddharto. Brez veze je primerjati in ocenjevati. V projektih, kjer sem sodeloval, 87.6 & 88.9 lahko govorimo o veliki kolegialnosti v projektu. Kakšne glasbenike ima tehnologija v tvojih rokah najrajši? Takšne, da je potrebno čim manj editiranja. Npr. Dan D? To je eden od projektov, kjer je bilo potrebno vzpostaviti koncept. Zelo težaven projekt. Spreminjali smo pogled na glasbo - skupaj. Največ posla smo opravili z debatami pred snemanjem. In »na koncu« smo vsi zadovoljni. Postavljati koncept - to so najtežji projekti. Poiskati balance med konceptom in ljudmi. Kaj ti pomaga dobra prodaja, če ljudje ne stojijo za projektom. In po drugi strani, kaj ti pomaga dober projekt, če ga posluša samo glasbenik sam. zaupanje, ti dovolijo, da vidiš pult (mešalna miza, op.p.) tudi od blizu. Ves čas si vpet v proces, ves čas se učiš. Si prisoten. Pri nas pa smo vsi zrasli gor na »rekla kazala« principu. In pa seveda: delo, delo, delo. Prisiljeni smo se učiti stvari ob delu in se tako izobraževati. Stvari moramo poznati širše, zaradi majhnosti trga in majhne industrije. Ni specializacije. Zate je itak znano, da si univerzalec. Meni je pomembna glasba. Kakršna koli, samo da je dobra, da ima sporočilo. Da glasbeniki hočejo nekaj povedati. Da je glasba originalna, ne kopija. To je na nek način prednost, lahko delam s širokim krogom ustvarjalcev. V tujini je več specializacije med producenti, tam poskuša Lahki izstrelek prileti do telesa z veliko hitrostjo, zato poleg naboja poškoduje tkivo tudi udarni val. Zaradi istega vzroka pride do učinka podtlaka, ki telesno tekočino spremeni v mehurčke. Ker je naboj nestabilen, v telesu spreminja smer, kroženje njegovega prednjega dela pa še dodatno trga tkivo. Če tak naboj zapusti telo, je izhodna rana velika prek 15 cm2. NATO uporablja metke, ki bi morali biti prepovedani Postmoderna orožja I. Kaj je integralna točka vsega tega, kar je Žare Pak kot producent? Kako bi se opisal? Sem dober manipulator. Če znam zmanipulirati stranke, znam zmanipulirati tudi potencialne poslušalce. Ravno prav malo vem o stvareh, da si upam. Iz neznanja se rodi pogum. Iz njega pa znanje? Ja in izkušnje, predvsem izkušnje. Glasba je kot orgazem, 80 % v glavi! Vrniva se še malo na internet. Dodobra je stresel glasbeno industrijo, kaj pa glasbeno produkcijo? Internet v procesu nastajanja glasbe ni tako prisoten. Industrija je izgubila boj z internetom. Potrebna bodo nova področja trženja glasbe. O tem pa takrat, ko bo začela delovati založba Kit Kif. Nosilci glasbe, kot glavni posredniki glasbe, bodo po mojem mnenju zatonili. Bodo bolj ekskluzivni in ne kakšen pomembnejši tržni element. Od kod pa denar, kaj bo poganjalo industrijo? Tržila se bo sama glasba, avtorske pravice, izvajalske pravice. Uporabile se bodo nove tehnologije, mobilne tehnologije. So področja, kjer je možna kontrola. Založbe so se problema lotile tako, da so se usmerile na področje osveščanja publike. Sam pa mislim, da to ne bo zaleglo. Mnoge založbe so bile v časih, ko jim je šlo dobro, preveč kratkovidne. Kje bomo potemtakem lahko naleteli na Kif Kif (tako se imenuje Žaretov lastni studio, ki ga je ustanovil v začetku devetdesetih)? Na področju trženja glasbe in glasbenih projektov. Kot klasična založba je dovolj, da je Kif Kif propadel enkrat. Sem pač tak. Bolje plačujem, kot izdajam fakture. Kako ste se producenti v Sloveniji spoznavali z novimi tehnologijami v snemalnih študijih? V tujini se proces začne z neko zgolj osnovno glasbeno izobrazbo, ki jo ima človek. Je pa tam proces učenja bolj celovit in sistematičen. Najprej kuhaš kavo, potem prenašaš kable, zlagaš zaboje, postavljaš mikrofone. Ko pridobiš V. producent razviti svoj zvok, vendar pri tem obstaja nevarnost, da se trg zasiči. Pri nas še toliko bolj. Kako pa si začel sam? Tudi sam sem začel z analogno tehnologijo -s kolutarjem. Takrat je bilo pomembno, da si glasbenika spravil v dobro razpoloženje. Potrebna je bila veliko večja koncentracija in hitrost reagiranja, da si ujel trenutek. Torej je danes delo v studiu udobno? Absolutno. Toda zato obstaja nevarnost preprodukcije. Preden se zaveš, že razmišljaš v kvadratkih. Nevarnost je, da prenehaš poslušati glasbo. Kako pa sam najraje uporabljaš studijsko tehnologijo? Jaz uporabljam tehnologijo kot dodatek, ki olajša kreativni proces. Ne pa kot nadomestilo za glasbo. »Lažiranje« s tehnologijo me ne zanima. Ali je stvar prava ali pa me pač ne zanima. Tehnologijo uporabljam tudi kot producentsko orodje -pri čemer se sliši, da je zadaj tehnologija. Imitacija resnične zadeve me ne zanima. Sem pristaš kombinacije tehnologij - dobro od starega in dobro od novega. Vse v funkciji rezultata. Žare zasebno in internet? Nage ženske, igrice in nepremičnine v Braziliji. To dogaja. Drugače pa brišem spam-e. Glede na mojo klasično povezavo do interneta, ki jo imam doma... Jaz sem ljubitelj organskih stvari, bolj kot virtualnih. Internet je pač eden od pripomočkov, ki mi lajšajo življenje. Ni pa nujen del mojega življenja. Sem v poslu, kjer je potrebna praksa in ne teorija. Zanašati se je potrebno na znanje. Tudi internet si je moral nekdo izmisliti. Čeprav je za moj okus preveč razpršen organizem. Zaradi te velike disperzije je potem težko priti do bistva. Mitja Ličen Dandanes je izredno popularno sklicevati se na mednarodne sporazume. Iran doživlja sankcije, ker bojda razvija jedrsko orožje (morda prihodnjič kaj več o tem), Severna Koreja, ker naj ga bi že razvila in se poleg tega trudi narediti tudi učinkovito transportno sredstvo, ki bi cepljenje atomov popeljalo tja, kjer so vsi ostali in konec koncev Irak, ki je že pokleknil, ker je tudi bojda imel orožje za množično uničenje. Ne mislim tarnati o že prežvečenih temah, kako veljajo sporazumi le za šibke, kako so pisani od velikih ... Danes vam želim predstaviti samo nekaj drobcev, ki so jasna kršitev vseh mogočih pravnih in moralnih načel sodobne družbe. Pri nazornem prikazovanju mi bo pomagal Joško Kamikaza (v nadaljevanju Joško K.). Vzemimo na primer čisto navadni naboj kalibra 5,56 mm. Najprej malo o njegovi predzgodovini. Začetke strelnega orožja pripisujemo 16. stoletju. To je bilo obdobje 20 mm krogel. Če bi Joško K. ustrelil s tako puško, bi verjetno utrpel večje poškodbe kot nesrečnik, ki ga je krogla te puške dohitela. Je pa na tem mestu potrebno dodati, da je ravno zaradi grozovitega kalibra prišlo do zakasnitev pri razvoju sanitetne službe, saj je spadala oskrba take rane na področje znanstvene fantastike. Samo za primerjavo, dandanes imajo tak kaliber topovi sodobnih letal in nekatera vozila za ognjeno podporo pehoti (BVP). Skočimo sedaj v obdobje kalibrov 7,9 in 7,62. Za primer - tak kaliber je imela puška kalašnikov. Ti naboji so bili univerzalni, se pravi, tako za puške kot za mitraljeze, s pomočjo katerih so leteli tudi do 2000 m daleč. Ker je seveda Joškovo oko rahlo kratkovidno, so veleumni možje ugotovili, da nad 500 m pa tak naboj res nima kaj početi. Poleg tega pa je bilo zaželjeno tudi manjše trzanje ob strelu in seveda lažje orožje. In so naredili naš naboj kal. 5,56, ki je dandanes standardna oprema vseh držav članic NATA. In kaj je tu tako spornega? Naboj kal. 7,62 je priletel do uboge pare, jo preluknjal in odhitel naprej. Saniteta je reagirala, obveze so zaigrale in.ranjenec se je z malo sreče izlizal iz najhujšega. Kal 5.56 je »malo« agresivnejši. Je manjši, manj stabilen, hitrejši in ima krajši domet. Tako ima Joško K. lažje orožje, bolj mirno roko, saj je trzanje manjše, ter ubijalski pogled. Ker ima naboj manjšo maso, je v zraku seveda hitrejši. Da bi ga naredili še »učinkovitejšega«, so mu premaknili težišče povsem v zadnji del, kar pomeni, da je prvi del zelo nestabilen. Rotacija naboja (doseže se jo z žljebljeno cevjo, služi pa povečanju stabilnosti izstrelka v zraku) in spremenjeno težišče povzročita, da prednji del izstrelka okrog svoje osi orisuje krožnico in na ta način tudi poveča poškodbo na cilju. Ker je ta naboj lažji, je torej hitrejši in zelo nestabilen. Kaj to pomeni, če denimo ustrelimo v Joškota K.? Ker prileti izstrelek do njegovega telesa z veliko hitrostjo, mu poleg naboja poškoduje tkivo tudi udarni val. Zaradi istega vzroka pride do učinka podtlaka, kar nadalje pomeni, da se Joškotova telesna tekočina spremeni v mehurčke. Seveda pa to še ni vse. Ker je naboj nestabilen, ob stiku z Joškovim organizmom spremeni smer, kar pomeni, da začne po njem potovati in spreminjati smer, kroženje njegovega prednjega dela pa seveda še dodatno trga tkivo. Če Joškota tak naboj že zapusti, je izhodna rana vejika prek 15 cm2. Pri teh nabojih ni več vzklikov tipa: »Še sreča, da me je zadel le v komolec«, ker tak izstrelek ne izstopi na drugi strani komolca, marveč na drugi strani vratu! Saniteta seveda zopet ukrepa. Vendar si lahko predstavljate izziv nadebudnega »medica«, ki poskuša sanirati kup mletega mesa, po imenu Joško K. Leta 1899 se je zgodila haaška konvencija, kjer so prepovedali izstrelke, ki se med potovanjem skozi živo tkivo sploščijo ali razširijo. Gre za takoimenovano dumdum strelivo, ki v nekaterih pogledih zelo podobno deluje na cilj. Torej smo dobili le malo drugačno zasnovo naboja in že lahko povsem legalno streljamo naokrog, kljub temu da so posledice zelo podobne. Seveda znanstveniki raziskujejo še optimalnejše kalibre. Britanci so tako prepričani, da je optimalnejši naboj 4,85 mm, kateri ima učinkoviti domet 300 m. Potekajo pa tudi raziskave tja do kal. 3,5 mm. Lahko bi omenil še naboje s strelicami, ki ravno tako delujejo na principu velike hitrosti in prenosu velike kinetične energije na živo tkivo. Problem te vrste streliva je predvsem v nenatančnosti, ki pa jo lahko pozabimo, če uporabljamo strelivo, ki so ga Američani uporabljali v Vietnamu. Govorim o nabojih z dvodelnim zrnom kal. 7,62. Delovanje takega naboja izgleda približno takole. Najprej deluje prvi del, ki naredi Joškovemu telesu toliko škode, kot jo naredi normalni naboj kal. 7,62, medtem ko lahko drugi del Jošku povzroči tiste prave skrbi. Povzročena sekundarna poškodba se meri v šestkratniku prve. Joško K. je torej od uvedbe tega streliva hitrejši, natančnejši in predvsem nevarnejši. Ne vem pa, kako je z njegovo samozavestjo, saj imajo tudi države nekdanjega Varšavskega pakta zelo podobno strelivo kal. 5,45 mm (AK-74M - kalašnikov, ki je v ruski oborožitvi od leta 1990). skupina DN5 ^•■študentski ^ ^ ^ _ Q/ i7ž26FVij2 založba goga^^ lhjoTdčJoi fe&js ^ park TniW vvsL- Oedeli so v skoraj prazni piceriji, bil je O začetek septembra in zato je bilo ljudi malo. Stena na desni je oponašala zid, kakršne gradijo v obmorskih krajih. Bil je grobo ometan in slepeče bel. Ni bil sezidan prav do stropa, tega je podpiral drug, kakšen meter za njim, za omizja neviden. Ta, ki se je s strani tiščal njihove mize, je bil na vrhu prekrit s polkrožno strešno opeko, da so imeli občutek, kot da sedijo na vrtu. Nad stičiščem mize in zidu sta bila pritrjena vrhova dveh, kakšen decimeter debelih odrezanih pivskih sodov s pipama in napisoma o vrstah piva, skritega med obema zidovoma. Pol ure tisoč tristo, ena ura tisoč devetsto, je pisalo na pločevinasti tablici, priviti pod pipama. Pa se niso takoj odločili za hitro pitje, vsak je naročil svojo pijačo. Nik je žulil svoje pivo, Elvira nasproti je naročila sok. Bila je razposajena, kadar se je zasmejala, se je nagnila k Davidu in z njenih suhcenih ramen je zdrsela jopica. »A kdo voha jabolka?« je zanimalo Nika, David je zakopal svoj nos v Elvirine lase, užitkarsko miže stresel z glavo in vrgel čez mizo svoj žaga za. Mihoj je pil že drugi kozarec belega. »A sta vidva zdaj par?« je pomignil proti Elviri in Davidu, ona je hitro odvrnila, da ne. David pa je še kar zagazagal in uvijal vrat v nekem neslišnem ritmu, da je bila njegova glava zdaj desno, zdaj levo od osi njegovega vratu. »Beenie Man,« je zabrundal Mihoj, zadovoljen, da je prepoznal refren. Vrček pred njim je bil skoraj prazen in pomignil je natakarju s črnim predpasnikom, naj pride bliže. Elvira je Davidu popravljala dredlokse, ki jih je namakal v pivsko peno. Nežno je prijemala drugega za drugim in mu jih zatikala za ušesa. Vonj po jabolkih je bil v njenih laseh še od prejšnjega večera, ko so šli plesat. David je plesal z neko Izolčanko, Nik pa se je bil umaknil iz hreščečega kroga na kamnito ograjo in se zagledal v gosto temo borovih krošenj. Njegov nemir se je potuhnil vanjo. Kmalu je prisedla, Mihoj je nekam poniknil. »Se ti ne da plesat?« je pretrgala tišino. Ni ji odgovoril, namesto tega je vprašal: »Si kdaj pomislila, da glasovi besede bor nimajo ničesar skupnega s tem drevesom? Ničesar ne povedo o njegovem bistvu. In drevo sploh ne ve, da ga tako imenujemo.« Rad bi, da bi kaj rekla, da bi poslušal samo njen glas. Pa so iz lokala butali vanju reggae, Bariča Smole Dekle, ki si je opralo lase hip hop, dancehall in garažni ritmi tako silovito, da so trepetali listi lovorikovca pod bližnjo lučjo. Žaga za je bilo slišati hrešče in žagajoče, bilo je, kot bi konzerva mukoma trgala svojo rjo. »Nesmiselni zlogi,« je nadaljeval, »vedno so jih izgovarjali. Sodobno šamanstvo. Ali glosolalija. Obsedenost ali fiziološka in duševna motnja, spremenjeno stanje zavesti.« Elvira je bila tiho, zdelo se mu je, da ga ne sliši. Od časa do časa je pogledovala proti osvetljenemu plesišču. Ko je bila odpeta Real gangsta, se je zvil v dve gubi. »Kaj ti je,« je naposled vprašala, »a ni lepo?« »Pa naj bo lepo,« je rekel, tiho odločen, da ni ene same resnice. »Za konec je vedno ta,« je zažgolela, »grem.« Mihoj se je kmalu primajal s plesišča, Davida in Elviro pa je vzela noč. Med borovci je ostala sled vonja po jabolkih. Tega dne se je mešala z vonjem po pivu. »A bi načeli sod?« je predlagal David, potem ko je popil svoje. Žejno je pogledoval proti napisu na zidu. »Verjamem, da ti diši,« je izgovorjeno takoj prestregel Mihoj, »ti boš popil tri četrt.« David je sunkovito vstal in zamahnil. Mihoj se je umikal, čisto k naslonjalu klopi se je stisnil in povlekel visoko ob njem, skoraj bi stal, če ga ne bi ovirala miza. »Nehajta,« je zasikal Nik, »rajši pijmo.« »A skupinsko?« sta vprašala skoraj hkrati in mirno sedla. »Skupaj, za pol ure,« je dodal in razboriteža sta postala krotka. Pivo je teklo, da je pena kar brbotala iz rešetkastega podstavka pod pipama. Elvira je vedno bolj lezla k Davidu, ta je vsakič, ko se je dotaknila njegove rame, stresel s svedrčki. »Ne mi težit!« je naposled zarenčal. »Ne vidiš, da bo pol ure vsak čas minilo?« Niku se je zdelo, da so njene oči izgubile zlato obrobo okrog zenic in postale steklene. Zajokala bo, je pomislil. Pa ni. Namesto tega je z dlanjo pokrila Davidov vrček, pritisnila ga je ob mizno ploščo, da ga ni mogel dvigniti. Nik si je zabrundal verz iz Amihajeve pesmi: Dekle, ki si je opralo lase, si na glavo poveza nove oblake. »Kaj praviš?« ga je dreznil Mihoj in Nik mu je odvrnil, da nič. »Aha,« je bil kar zadovoljen ta, »sem mislil, da si nekaj rekel.« »Koza,« je siknil David, ko ni mogel izpuliti vrčka izpod Elvirine dlani, in njegova levica se je sprožila proti njenemu licu. »Nisem vedel, da si levičar,« se je zarežal Mihoj, Nik pa se je zagledal v svojo pivsko peno. Vstala je, da bi odšla, pa jo je za roko potegnil nazaj na klop. »Odtočit grem,« je skoraj zaprosila. Izpustil jo je, v poslednjih petih minutah, ki so jim bile še na voljo, je vsak od njih natočil še po dve merici. Elvire ni bilo nazaj. Ko so prišli ven, je deževalo. Nik je pomisli, kako majhna je med dežnimi kapljami. Kamendan, Založba GOGA 2003 Miljenko Jergovič Lepo te prosim, naj nikar ne skoči Pilo je poletje, pod Biokovim so goreli požari, zavijale so gasilske sirene, ljudje so tekali z D brentami, polnimi vode, morje je dišalo po Coppertonu in se lesketalo v barvah naftne mavrice, mi pa smo pakirali stvari v spačka in se pripravljali na pot v Sarajevo. Pred osmimi meseci je umrl dedi, končal sem prvi razred osnovne šole v Drveniku in lahko smo se lepo vrnili domov. Od sedaj naprej bo naš dom v Sarajevu in ne malo v Sarajevu, malo v Drveniku, saj ni več dedijeve astme in ni nobenega razloga več, da ne bi na morje poslej prihajali le kot turisti. Drvenik ni bilo naše domovanje, kot se mi je zdelo, ampak je bilo domovanje dedijeve bolezni, kot bolnišnica, v katero se gre po zdravje, a pravzaprav vsi vedo, da se v njej na koncu koncev umre. Odhajamo za zmeraj. Zdi se mi, da odhajamo za zmeraj, saj se drugače ne da pojasniti tega, da smo v prtljažnik spravili svoje zimske jakne in čevlje in da za sabo nismo pustili ničesar, razen tega občutka, da se ne bomo več vrnili ali pa se bomo vrnili kot ljudje, ki pridejo na oddih in jim je vse začasno in so precej nervozni, saj si poskušajo čim bolj oddahniti in zato vpijejo drug na drugega in vlečejo tuje otroke za ušesa. Zoprno mi je, ko pomislim, da bomo tudi mi naslednjo sezono turisti in že se počutim kot mali Nemec, ki vreščeč beži iz morja, ko med skalovjem zagleda raka, in ki ga peljejo v zdravstveni dom v Makarsko, če stopi na ježa. Na mojem nožnem palcu so tri črne pikice, to so tri ježeve bodice izpred treh let; nisem povedal babici in dediju, da sem stopil na ježa, saj bi potem na ognju segrevala iglo, to pa je videti grozljivo in zagotovo boli, ko ti s takšno iglo jemljejo ven bodice, ampak sem si jih sam pobral ven, z nohti, razen teh treh, ki se jih ni dalo izpuliti in jih zdaj nesem v Sarajevo kot spomin in dokaz, da nisem le navaden turist. Počasi se peljemo skozi mesto; mimo korakajo ljudje z blazinami za napihnit, deklica z obročem okoli pasu, obroč z račjo glavo; ona je poldeklica, polraca; ob cesti stojijo ljudje, ki jih poznamo, teta Šenka, barba Tomislav, teta Tere, mahajo nam, saj vedo, da ne odhajamo tako kot vsako leto, ampak zares. Babi jim maha nazaj, jaz pa spuščam pogled, ker me je sram. Sram me je, ker se v našem življenju dogaja nekaj pomembnega in za to vsi vedo. Pomembne zadeve bi morale ostati skrite. Morali bi oditi ponoči, tiho, medtem ko drugi spijo, da nas ne bi nihče videl ne slišal, da nihče ne bi vedel, da smo odšli, ampak bi si mislili, da nas sploh ni bilo. Pravzaprav bi morali iti, kot da smo tudi mi umrli. Vozi nas stric Naci, moj stric z llidže. Ima brke, očala s črnimi okvirji in čevlje velikosti devetintrideset, meni pa se zdi kot kak francoski igralec namiznega tenisa, ki ga na koncu balade premaga Kitajec. Obrne se in me vpraša ti je kaj hudo, rečem ne, ni mi hudo in zrem v majcene glave kopalcev v morju, ki se blešči, v dve jadri, daleč od obale in na Hvar, še dlje stran, čisto na horizontu, tam, kjer se stikata nebo in zemlja in živijo Hvarčani, ki so, tako se mi je zdelo, preden so me peljali na otok, polljudje, polmarsovci. Ne vem, če mi je hudo, vem samo, da me je strah, ne bi pa priznal ne prvega, ne drugega, niti če bi mi bilo hudo ali žal. To se ne sprašuje in ko bom velik, bom ob prvi priložnosti povedal, da se tega ne sprašuje, takšnim vprašanjem sledi en sam odgovor, sledi le ne, ne, ne, zmeraj le ne, ni mi hudo, ni me strah, nič mi ni in vsi so lahko silno zadovoljni zaradi tega, naj poskakujejo od veselja in naj jim potem vse popada iz žepov in žvenketa po asfaltu, saj je spet nekdo rekel, da mu ni hudo in ga ni strah, vsi pa vedo, da se to reče samo, ko ti je hudo in ko te je strah, pa tega ne smeš nikomur povedati. Tam dol med borovci, je ubogi tičko, zbadam s prstom Nacija v ramo. Kdo pa je ta Tičko? ...To ni kdo, to je avto. Lani je zletel z magistrale in ga še nihče ni odpeljal... Mogoče pa zato, ker je ostalo samo ogrodje, pa ga nihče ne rabi?... Ne, ni zato. Ta tičko nima več nikogar od svojih, saj so vsi umrli, voznik in še dva ... Ubožci... Ne, oni so bili ubogi lani, zdaj pa je ubog samo tičko. Njih so odpeljali v Bjelovar in jih tam pokopali, saj so bili iz Bjelovara, tičko pa je ostal tu, čeprav je tudi on iz Bjelovara. Sem videl registrske tablice ... Čisto vseeno je, kje leži ogrodje. Ogrodje je samo smet... Tičko ni smet, on je ubogi tičko in je bil njihov avto. Nekdo ga je imel včasih rad. Stric Naci je trznil in z njim je trznil tudi spaček - no, pa naj še kdo reče, da je lahko spaček smet - kot odrasli vedno trznejo, če česa ne razumejo, pa jim potem razložiš. Nič ni večno, sploh ni važno, če ga je imel nekdo nekoč rad. Zdaj je smet in pika, je rekel. A so mrtvi ljudje smeti? sem vprašal in vedel, kaj mi bo odgovoril in prav tako sem vedel, da ti - mrtvi ljudje -pravzaprav pomenijo - moj dedi. Ne klati neumnosti, se je zdramila babi, stric Naci pa je molčal, vozil avto in do Sarajeva ni rekel nič več. Mesto je bilo soparno in pusto. Reka je zaudarjala, kot bi milijon ljudi pozabilo splahniti milijon stranišč. Zdelo se mi je, da obstaja krivec za vse to ali pa sem kaznovan zaradi nečesa, kar sploh nisem ušpičil, pa sem vseeno kaznovan, to vsi vedo in se zdaj do mene vedejo kot do sužnja ali vojnega ujetnika na kakem Pacifiškem otoku, v filmu, v katerem Japonci neznansko vpijejo, ženske pišejo pisma, Lee Marvin pa leži zvezan na pesku in mu sonce blešči v oči. Tuj! sem rekel, ko smo prečkali most pri Vijeaenici. Nehvaležnež, ti! me je mami poskušala treščiti, pa sem se pravočasno izmaknil. Huda je, odkar smo prišli. Nikar ne misli, da te nima rada, mi je šepnila babi. Delal sem se, kot da je nisem slišal; šel sem naprej, trdno odločen, da ne rečem več nobene. In da nikoli več ne bom nobene rekel. Naj Miljacka le smrdi, naj ona kar vpije, naj se zgodi kar koli, jaz ne bom nikoli več nobene rekel. Gre pravzaprav za to, da se me mami boji. Ne boji se mene kot mene, ampak jo je strah, ker ima otroka. Prej je ni bilo strah, ker je bil deda živ, ker sva bila pogosto ločena in je lahko opazovala, kako rastem. Kadar je kdo ves čas ob tebi, ne opaziš kako se spreminja, zdi se ti vedno enak in lahko odkrivaš le njegove slabe strani. Odkar smo za zmeraj prišli v Sarajevo pa drug pri drugem odkrivava slabe strani. Ne bi vedel, kaj slabega je odkrila pri meni in nočem razmišljati, kaj slabega sem sam odkril pri njej, a se mi zdi, da sva drug drugega močno razočarala, čeprav se mi hkrati celo zdi, da sva razočarana, ker naju je strah. Jeseni bom šel v Osnovno šolo Silvije Strahimir Kranjčeviae; tam nikogar ne poznam in ga niti nočem spoznati. Želim si, da bi bil neviden in bi se prikazal le kdaj pa kdaj, recimo mrtvemu dediju, ki je dober, ker molči in se ne jezi, nič ne počne, pa je vseeno nekje; v moji glavi, v mamici in babici, ko se izogibata odpiranju omar, v katerih še zmeraj visijo njegove kravate in so še zmeraj zmečkane na tistem mestu, kjer je zavezoval vozle. Oči pride vedno kot kakšen tip iz televizijskih reklam, potegne nekaj iz žepa ali torbe, nekaj izusti in potem mami, on in jaz ves dan ravnamo v duhu tega, kar je izustil. To pa zato, ker pride oči le enkrat tedensko in ima celih šest dni, da si izmisli poved. Danes bomo spoznavali domači kraj in pili bomo moško vodo, je rekel ter naju strpal v renault 4; meni je bilo med potjo slabo, ampak sem v trebuhu zadrževal, da ne bi bruhnil, ko pa mi je kljub vsemu malo ušlo, sem kar pogoltnil. Ti je slabo? je vprašala mami, ko smo bili že pred Olovim. Ne! sem rekel in napravil napako. Ne bi smel odpreti ust: v trenutku, ko sem jih odprl, sem bruhnil in to očku, ki je vozil, naravnost za vrat. Nekoliko se je sključil, vrat se mu je skrajšal in vozil je dalje, dokler nismo prišli do prve gostilne. Slekel je srajco in jo šel oprat na dvorišče k vodnjaku. Bil je v sami spodnji majici, ki je bila videti kot ribiška mreža, iz katere so kukale njegove sive kocine. Moj oči je takrat od zadaj izgledal kot opica, ki so ji oblekli spodnjo majico, da bi se imeli čemu smejati. Nič ne skrbi, je rekla mami, ampak le glej, da ne boš spet lagal, če ti je slabo, povej, da ti je slabo, te nima bit za kaj sram. Zdelo se mi je čudno, da se niti ona niti on ne jezita name. Ponavadi sta se jezila za vsako malenkost. Ko praviš, da ti ni nič, ko si močan in ti sploh ni slabo, ti ne bo nihče zameril, četudi boš bruhal. Ne bi vedel, zakaj je temu tako, a sem prepričan, da kljub vsemu ne bom povedal, ko mi bo naslednjič slabo. Gremo naprej, je rekel oči. Srajca je visela na obešalniku, zataknjenem nad oknom, mami se je kar naprej obračala, da bi videla, kako je z mano, on je vozil v sami spodnji majici in je bil, takole od zadaj, podoben voznikom tovornjakov iz ameriških filmov. Če bi nas takrat videl kdo, ki nas ne pozna, bi verjetno mislil, da smo ena srečna družina in da si vse v življenju delimo. Pravzaprav smo takrat morda celo res bili ena srečna družina in morda se je naše življenje delilo na dva dela, ki sta se vključevala in izključevala hkrati. V prvem sta bila onadva ločena, živela sta povsem ločeni življenji, ona je bila prizadeta, ker je on tak, kakršen pač je in ker ga je sploh srečala, on pa je bil prizadet, ker je ni znal obdržati in ker je vse, kar je napravil, napravil narobe, tako kot odrasel moški ne bi smel. Resnice o tem prvem delu ni poznal nihče razen očka in mami, in ko sta komu kdaj pripovedovala o sebi in svojem mrtvem zakonu, sta - v to sem prepričan -pripovedovala same laži ali pa tisto, kar jih je opravičevalo. V drugem delu življenja, ki se je odvijal enkrat tedensko ali dvakrat na leto, sta bila ena srečna družina, zbrana okoli mene kot tisti konji, privezani za mlinski kamen, ki ves dan hodijo drug drugemu za repom, pa se nikoli ne dotaknejo. Prispeli smo v Kladanj. Hotel je bil prazen; receptor je stal za pultom, pogled je spustil na knjigo gostov in tako stoje spal. Natakar si je požvižgaval eno od tistih popevk, v katerih se imata dva rada, a je eden od njiju bolan, drugi pa žaluje; v roki je držal velik srebrn pladenj, obraz je skremžil v grimaso, ki izraža trpljenje in zdelo se je, da bo, ko bo pesem dosegla vrhunec, zagnal pladenj v zid, slekel svoj natakarski suknjič in se vrgel v reko, vse samo zato, ker se je v pesmi zgodilo, kar se je zgodilo. Res ne vem, zakaj si ljudje prepevajo in požvižgavajo takšne pesmi, ko pa jim je zaradi njih tako težko pri srcu, da bi pri priči vse razbili. Želite, je rekel natakar, a je pozabil zamenjati izraz na obrazu. Dve kavi in kokakolo, je rekel oči. Kole ni! je zatarnal natakar. No, prav, potem pa gosti sok, se je oči na hitro domislil rešitve. Kava, kava in gosti, je natakar naročilo prevedel v natakarski jezik in se čez dve minuti prikazal kot kak cirkusant in s tistim pladnjem lovil ravnotežje. Z enega na drugi konec pladnja sta polzeli skodelici za kavo in kozarec soka, a niso niti trčili niti se ni polila ena sama kapljica. Bil je zadovoljen in je čisto pozabil na popevko o dveh zaljubljencih, enem bolnem in drugem žalostnem. Za hotelom je bazen, ga gremo pogledat? Oči je v resnici poznal ta kraj. Mami je bilo vseeno. Gremo, gremo, sem kar poskočil. Bazen je bil velik in modre barve, takšne modre barve, ki jo je mogoče videti samo na bazenih, a kopal se ni nihče, pa tudi naokoli ni bilo nikogar. Povsem prazen bazen, do vrha napolnjen z vodo, je čakal na nas. Nad bazenom je stala skakalnica, visoka kot nebotičnik. Škoda, da nimamo kopalk, sem rekel. Saj je verjetno prepovedano, je hitel pojasnjevati oči, mami pa ga je pogledala s tistim pogledom, s katerim pogledaš človeka, ki ga ujameš pri ponesrečeni laži. Očku je bilo žal, da je bazen sploh omenil, saj se mu je, čeprav je bilo povsem nemogoče, da se bova zdaj zdaj slekla in skočila v bazen, zdelo, da bo ostal na suhem in se bo muzal in ga bova midva klicala, naj pride v vodo in si bo potem izmišljeval izgovore in razloge, zakaj se ne sme kopati. Moj oči namreč ne zna plavati, misli pa, da jaz tega ne vem. Mami mi je že enkrat davno povedala, da se ni nikoli naučil plavati in da ga je tega sram. Povedala mi je tudi, da ga je še bolj sram tega, ker sluti, da jaz vem za to, a ne sme nič reči in ne sme nič vprašati. Do popolnosti pa je razvil spretnost, kako mi prikriti, kar že vem, tako da smo lahko celih petnajst dni v Drveniku in se ves čas zdi povsem normalno, da niti stopi ne v morje. Lepa skakalnica, je rekla mami in se nato povzpela visoko tja gor. Šla je počasi, korak za korakom, oblečena, po deski, ki se je tresla in poskakovala pod njo. Ko je prišla do roba, je pogledala dol in razširila roke, kot da bo poletela, potem pa jih je počasi spustila. Oči jo je opazoval, kapljice potu so se mu prikradle na čelo, odprl je usta, kot bi hotel nekaj reči, in v resnici je hotel nekaj reči, pa ni vedel, kako in ni vedel niti, naj reče meni ali njej. Mami je spet razširila roke, deska pod njo se je zatresla, posmehovala se je globini in spuščala roke in bila je videti vesela, kot kdo, ki se je povzpel zelo visoko in je zato v resnici prepričan, da je nad vsem v življenju in da se mu ne more zgoditi nič več slabega, saj so ljudje drobceni kot mravljice, hiše majhne, kot bi bile iz lego kock in ni je težave in ne strahu, ki se s te višine ne bi pomanjšali. A bo skočila? sem vprašal in čisto vseeno mi je bilo, da je oblečena, tam visoko zgoraj, in da je voda trda, če padeš s takšne višine, bilo mi je vseeno, da je tisto moja mami, da se lahko razbije kot kakšna steklena reč ali pa da iz bazena zleze čisto mokra, v pisanem krilu in v čevljih in z lasmi, ki ne bi bili več podobni frizuri, ko pa je mami brez frizure, pade v depresijo, pije lexilium in ponavlja, da je stara in napol mrtva, da je šlo življenje mimo in se ji nič lepega več ne bo zgodilo. Meni bi veliko pomenilo, če bi skočila kar takšna, da bi se v bazenu spremenila v nekaj drugega in potem zlezla ven ali pa bi jo iz bazena povlekla zaspani receptor in obupani natakar, da bi klicali rešilca, da bi ležala ob robu bazena, da bi ji oči preverjal zenice in meril utrip in bil vesel in zadovoljen, saj je spet vse na kopnem in na kopnem ni treba znati plavati. A bo skočila? sem bil zdaj glasnejši, da ne bi mogel reči, da me ni slišal. Ne vem, res ji ne bi bilo treba, zvenel je, kot da so ga postavili pred strelski vod in mu je bilo precej do tega, da bi pogumno umrl, no, v resnici pa se je podelal v hlače. Zakaj ji res ne bi bilo treba, pa bi morala, zakaj pa je potem plezala, če ne misli skočit? ...Je grozno visoko, pa še oblečena je ... Pa kaj, če je oblečena, se bo že posušila, zakaj že enkrat ne skoči, sem bil neučakan in užival sem v njegovem strahu; želel sem si, da bi vse tole čim dlje trajalo, da bi stala tam gor in dvigala roke, da bi ga mučila, vse dokler ne bi zajokal; ona ga je mučila iz nekih svojih razlogov, verjetno zaradi tiste resnice, ki je ne pozna nihče, jaz pa sem ga mučil, saj mi je bilo všeč, mučil sem očka, kot to počnem mravljam, jim trgam nožiče in krilca, jih gledam, kako opletajo in kako se brez ene noge sprehajajo, kot bi jo še vedno imele, saj jih je sram, da tega ne bi kdo opazil, da druge mravlje ne bi opazile, da jim nekaj manjka, in potem v svetu mravelj nikoli več ne bi bile to, kar so bile. Lepo te prosim, naj nikar ne skoči, je mrmral očka in me prvič nekaj prosil; hočem reči - prvič v življenju; prej se to ni dogajalo, saj je bil velik, jaz pa le otrok. Saj sem vedel, da enkrat pride tudi dan, ko očetje prosijo svoje otroke. To sem vedel iz zgodbe o dedijevem umiranju, ki pa bi morala ostati skrita pred mano, pa ni, saj niso ničesar znali skriti, ker so se zmeraj ušteli, ko so mislili da spim ali, da ne slišim izza zaprtih vrat. Dedi je ležal na postelji, na kateri spim, odkar smo se vrnili iz Drvenika, pripeljali so ga iz bolnišnice, ker je želel umreti doma, verjetno se mu je zdelo, da ne bo umrl, če ga peljejo domov; saj ne moreš umreti med rečmi, ki te imajo v spominu kot živega. Mami je sedela pri njegovih nogah, on pa je iztegnil kazalec in sredinec in ju vsake toliko prislonil k ustom. Lepo te prosim, daj mi cigareto, je rekel. Ne, očka, ne smeš kadit, mu je ugovarjala, čeprav je vedela, da je čisto vseeno, saj ko človek enkrat umre, ni več stvari, ki bi škodila njegovemu zdravju. Potem sta pol ure molčala, on je prsta prislanjal k ustom in slišati je bilo le šuštenje poštirkanih rjuh; babi rjuhe štirka, pa nihče ne ve, zakaj to počne, razen če tega ne počne zato, da bi vsak naš gib, tudi tisti poslednji - pred spanjem in pred smrtjo, za sabo pustil kak šum; potem je on spet rekel lepo te prosim, daj mi cigareto, ona pa je strogo povzdignila glas očka, ne bodi trapast, ti ne smeš kadit, saj je bila prepričana, da mora umiranje skriti pred njim. Dedi jo je pogledal, imel je modre oči, ene naših modrih oči, vsi imamo modre, čeprav je na svetu malo ljudi z modrimi očmi, in ji rekel ti, ne bodi trapasta, vse vem in kot boga te prosim, daj mi cigareto. Mami pravi, da je to rekel nekako melanholično, ampak ji ne verjamem, saj vem, da je dedi zavpil, kolikor je, umirajoč, lahko zavpil, in da on nikakor ni zvenel melanholično, saj ni maral nikakršnih pametovanj; prižgala je cigareto, potegnila dim in mu jo podala; to je bila njegova zadnja cigareta, takšna, za katero je moral biti oče, ki nekaj prosi svojega otroka. Zadnjič sem pred hotelom Evropa videl fanta in dekle, najprej sta se poljubljala, potem pa je ona prižgala cigareto, potegnila dim in jo podala; ko bom velik in če bom spet naletel na tega fanta in to dekle, jima bom povedal, da se to ne dela in naj za kaj takega raje počakata, dokler ne bosta umirala. In tako me je oči že pri mojih desetih letih nekaj prosil. Namesto da bi se počutil odraslega, me je postalo strah. Kako to misliš - lepo te prosim, naj ne skoči. Če hoče skočit, bo skočila, kaj imam jaz s tem, pusti me lepo pri miru, sploh pa je nisem jaz nagovoril, naj spleza gor, sem bil besen nanj, ker je bil prestrašen in tako šibek in ker me je prosil s tistim glasom, s katerim prosim jaz, kadar sem prestrašen in šibek in kadar mi delajo kaj groznega, pa so te prošnje vedno zaman in jih nihče nikoli ne usliši, niti on ne, ki zdaj od mene pričakuje, da bom popravil to, da se ni naučil plavati ali pa bi moral popraviti kaj drugega, nekaj, česar sploh ne razumem, kot tudi on ne razume nobenega od mojih strahov. Kaj pa, če bi ti splezal tja gor in jo prosil, naj ne skoči, sem predlagal, kot da je to popolnoma normalno in prav čudno, da se ni tega že sam domislil. Oči ni odgovoril, še naprej je zrl v višino, v mami, ki je vsake toliko zamahnila z rokama, njen nasmešek pa je postajal vedno večji in zdelo se je, da bo bruhnila v smeh kot med Chaplinovimi filmi in se bo skotalila s tiste deske. Splezaj tja gor in ji reci, naj ne skoči, vsa mokra bo, mogoče pa se bo tudi potolkla, če bo skočila, sem ga vlekel za rokav. Ugriznil se je v spodnjo ustnico, poklical mamino ime, delala se je, kot da ga ne sliši ali pa ga v resnici ni slišala, potem pa je stopil k skakalnici, z mehkimi nogami, v kolenih je klecal, kot klecajo otroci, ki poskušajo skočiti s četrte stopnice; vzpenjal se je k deski, vzpenjal se je počasi, moj očka, moj zgroženi, prestrašeni očka neplavalec, tisti očka, ki se boji že višine, boji se svoje bivše žene v višinah, nje, ki je postala tako močna, da se mu maščuje, čeprav niti ne ve, zakaj; vzpenja se, ker sem mu rekel, naj spleza gor, in ker ni našel razloga, ki bi ga tega odrešil; popustil je njegov razum, ki mu je do tedaj omogočal, da ni nikoli niti stopil v morje, pa se mi to niti za trenutek ni zazdelo čudno, in je na vsako povabilo, naj zaplava, našel dober izgovor, takšen izgovor, ki ga imajo samo veliki in resni očetje. Ej, stoj, kam pa-rineš, prihajam dol, je vzkliknila mami, ko je bil že nekje na polovici železnih stopnic. Obrnila se je na deski, kot da to počne vsak dan in kot da pod njo sploh ne bi bilo visoko. V naslednjem trenutku smo že vsi trije stali ob bazenu in vse se je začelo vračati v neko staro stanje, ko vsak strah spi na dnu srca, na dnu velike črne votline in ne pride ven, razen če ga kak hudobnež ne spodi. Vrnili smo se k našemu natakarju. A ti piješ, ko voziš? se je razburila mami, natakar je prinesel dvojno ložo za očka, gosta soka za mami in mene. To je bilo gosti, gosti in dvojna loža. Oči je rekel drugače ne pijem, ampak danes pa moram. Mami potem ni vprašala zakaj pa danes moraš, ampak je rekla pa saj verjetno ne bo miličnikov. Potem smo šli k izviru moške vode in pili smo jo vsi. A boš zdaj postala moški? Mami se je nasmehnila: Zame je že malo pozno ... Zame pa ni, sem rekel in spil še en kozarec. Oči ni rekel nič, pil je, delal je velike, odrasle požirke, takšne, s katerimi bi lahko naenkrat pogoltnil celo morje, če le ne bi bilo slano; spomnil sem se morja in Drvenika in tega, da me ne bo več tja. To življenje, to samosarajevsko življenje, je bilo zelo zares in mi že ni bilo všeč, saj so v njem živeli strahovi, ki niso bili razumljivi. Vsak je imel svoj strah in vsak s svojim strahom se je srečal s tistimi, ki jim ta strah ni pomenil nič, morda se jim je zdel le igrača. Zazdelo se mi je, da vem, kaj pomeni biti odrasel. Vrnili smo se v avto, srajca se je že posušila, oči jo je oblekel. Saj ne boš bruhal, a ne, da ne? se je smejal, jaz pa sem gledal v tla in mu nisem odgovoril, saj sem vedel, da bom zagotovo bruhal, tako mora biti, in njima bo to še v veselje; nisem mogel pobegniti, nikamor in nikoli se ne da pobegniti, lahko samo poveš kakšno malo laž, nikakor pa ne smeš odpirati ust, ko te sprašujejo, če boš bruhal, če te je strah, če ti je žal. Tako, in nikomur ni treba razlagati, zakaj je ubogi fičko ubog in zakaj očetje ne smejo ničesar prositi svojih otrok. Mama Leone, Založba GOGA 2003. Prevedla Teja Kleč. Sebastijan Pregelj Pianino D rekleto klempanje, je Majda v kozarec /natočila preostanek piva in ga na dušek spila. Počakala je, da so se pene spustile na dno, in napravila še kratek požirek, potem je vstala od mize, pollitrsko steklenico spravila pod umivalno korito, kjer je hranila čistila in vse vrste embalaže, ter odšla v dnevno sobo. Preden je sedla v naslonjač, je prižgala televizor in zvišala glasnost, da je zvočnik že kar hreščal. Adijo, pamet, je zmajala z glavo, da se tega ne da prenašati. Ampak eni ljudje so tako brezobzirni! Čisto vseeno jim je, ker imajo svoj prav in pika. Potem pa pravijo, kakšna sem! Majda je v resnici kmalu po tistem, ko so sosedovi kupili pianino, na stopnicah ogovorila Vilmo in ji skušala na lep način povedati, kako tanke stene imajo in da se skoznje vse sliši. Še posebej zvečer. Ampak Vilma je skomignila z rameni, da je nič ne briga. Mislite, da jaz ničesar ne slišim?! Pa se zaradi tega prav nič ne pritožujem. Prav nič! Vam pa povem, da moja Simonca zaradi tankih sten ne bo nič manj vadila. Oh, gospa Vilma, je Majda vztrajala pri svojem, saj nisem mislila, da bi vaša Simonca kaj manj vadila. Samo to sem hotela reči: pred osmo zjutraj in po deveti zvečer bi pa ljudje v bloku tudi hoteli imeti malo miru, če me razumete. Še predobro vas razumem, je Vilma dvignila nos in odšla po stopnicah gor. Nič se ni spremenilo. Potem se je pa začelo. Najprej je Majda telefonirala vsakokrat, kadar je sosedova Simonca po osmi zvečer še igrala. Kdo pa lahko to prenaša? se je jezila. Ob tej uri bi morala biti že zdavnaj v postelji. Kje sploh imate pamet? No?! Karel se je navadno opravičeval: Kaj, toliko je že ura?! Oprostite, takoj bo nehala. Takoj. Vilma pa nikoli. Nekajkrat jo je celo nadrla, da nima kaj telefonariti. V svojem stanovanju lahko počnemo, kar hočemo. A tako? se je jezila Majda. Me zanima, kdo bo imel prav, če pokličem policijo. Me prav zanima, kdo bo imel prav! Majda policije sicer ni klicala, telefonirati jim pa tudi ni več mogla, ker so slušalko preprosto odložili, tako da je telefon zvonil v prazno. Vendar ni odnehala; namesto tega je pisala listke in jih metala v sosedov nabiralnik ter lepila na oglasno desko, ki je v bloku ostala iz časov, ko so bili sestanki hišnega sveta vsak teden in so nanje prihajali vsi, potem so se pa tistega, kar so se dogovorili, tudi držali in je bil v bloku red. Ko tudi listki niso pomagali, je kar nekajkrat ogrnila haljo, obula čevlje in šla nadstropje višje. Najprej je zvonila, ker pa nihče ni odprl, je začela trkati po vratih, naj se nikar ne delajo, da ne slišijo. Nič se ni spremenilo. Na koncu se je odločila, da jih preglasi. Pa če vsi v bloku znorijo! Iz kuhinje je prinesla stol, ga postavila na mizo v dnevni sobi in nanj radio ter glasnost zvišala do konca. Dokler ni nekega večera pozvonilo na vratih. No, tako, si je Majda zadovoljno pomela roke, zdaj se bomo pa pogovorili. Ampak kaj, ko na vratih ni bil Karel ali Vilma, pač pa Martina iz pritličja. Ja, gospa Majda, se je prijela za glavo, saj ste čisto ob pamet! Ta vaš radio, gospa Majda, ta vaš radio me bo uničil. Če me ni klavir, me bo pa vaš radio! Nobenega miru ni več v bloku. Nobenega! Nobenega miru ne bo več v bloku, je Majda vzdihnila in zavila z očmi, ko je pred toliko in toliko meseci tik ob vhodu ustavil tovornjak, iz katerega sta skočila sosedov Karel in moški s košatimi brki, ki je s strani potegnil dolgo palico in z njo dvignil cerado, pod katero je stal črn pianino. Počakajte, je Karel stopil do vhodnih vrat, takoj jih pokličem. Se mi nikamor ne mudi, si je moški s palcem in kazalcem pogladil brke. Bomo zares takoj, je Karel ponovil in odklenil vrata, stekel po stopnicah do svojega stanovanja v drugem nadstropju in potrkal: Odpri, Vilma, pianino smo pripeljali. Pianino! se je od znotraj zaslišal otroški glas. Si slišala, mamica, papa je pripeljal pianino! Sem slišala, so se takoj zatem odprla vrata. Še po sosede skočim, se je Karel nasmehnil in dodal, naj bosta s Simonco lepo v stanovanju. Pa je bilo že prepozno, ker je deklica stekla dol in obstala pred tovornjakom, ob katerem je stal možak s košatimi brki in si z mezincem brskal po nosu. Ko je opazil, da ob njem stoji deklica, si je prst obrisal v hlačnico in jo vprašal, če je klavir zanjo. Zame, mu je prikimala in dodala, da je pianino in ne klavir. Pianino ima strune nameščene pokončno, pri klavirju pa ležijo, je še povedala in se z obema rokama prijela za stranico ter hotela zlesti gor, pa je bila prešibka, moški ji pa tudi ni pomagal. Se nekajkrat je poizkusila, potem so na dvorišče prišli oče Karl, mama Vilma in trije sosedi, s katerimi se je Karel že pred dnevi dogovoril, da mu bodo pomagali pianino spraviti v stanovanje, čeprav je bila Vilma proti. Toliko denarja, da lahko najameva selitveni servis, pa že imava, je rekla. In sploh - ničesar nočem imeti z njimi. Bogve, kaj bodo potem pričakovali od naju. Samo poglej jih, Karel, lepo te prosim, poglej jih, kakšni so. Sami primitivci. Ah, Vilma, se je jezil Karel, ne moreš govoriti tako. Ne moreš in pika! Dobro, je ženska na koncu popustila, naj bo po tvoje. A toliko vas je! se je šofer zarežal in zamahnil z roko, da bi bila dva dovolj. Čisto dovolj. No, se je povzpel na tovornjak, jaz bom porinil, vi pa dobro primite. Čakajte, lepo prosim, je Karel zgrabil stranico in se še sam povzpel na tovornjak, bova skupaj. Ne morete sami, ker je pretežko. Medtem so možje stopili čisto k robu in počakali, da je šofer odpel stranico in jo spustil. Potem se je vrnil na drugo stran, se uprl v pianino in ga počasi potisnil proti robu. Samo previdno, je Karel nekoliko nagnil glavo, da ga ne poškodujete. To je občutljiv les, fina izdelava. Petrof, če vam ime kaj pove. En drek mi pove, je šofer sopihnil in pianino potisnil čisto na rob. Tako, tako, je Karel tudi sam stopil čisto na rob in moškim spodaj kazal, kje naj primejo. Zdaj pa previdno. Zares previdno, je pomignil šoferju, ki je inštrument z obema rokama sunkovito potisnil čez rob. Samo počasi, je Karel zlezel s tovornjaka in stekel do vrat ter jih odklenil. Tudi šofer je zlezel s tovornjaka in še zadnji trenutek zgrabil levi vogal pianina, ki se je možem na ramenih nevarno zazibal. Ojoj, je Simonca skakala okoli mož s pianinom na ramenih, ojoj, strički, kako ga nesete! Lepo te prosim, je Karel zamahnil z roko, naj se jim umakne izpod nog. Pa je Simonca še kar skakala okrog mož, dokler ni Karel spustil vhodnih vrat, da so se zaprla, in se pognal za njo. Vrata, gospod Karel, se je zarežal šofer, vrata nam odprite, namesto da skačete za otrokom! Takoj, seveda, takoj, se je Karel vrnil k vhodnim vratom, iz hlačnega žepa izvlekel ključ in jih spet odklenil. No, pridi, je Vilma zgrabila Simonco za roko in pohitela proti vhodu, da bi bili na stopnicah prej kot možje z inštrumentom. Samo malo, lepo prosim, sta se še zadnji trenutek zmuznili noter in pohiteli po stopnicah gor. parlegogino poletje Kavico, Vilma, kavico skuhaj! se je Karel zadrl za ženo. In kakšen šnopček, gospa! je dodal šofer ter se zakrohotal, da kavica brez šnopčka še za ženske ni. Tako, tako, mu je prikimal možakar, ki je držal pianino z druge strani. Ja, kaj se pa greste? je obstala Drofenikova iz prvega nadstropja ob pogledu na može s pianinom na ramenih. Lepo vas prosim, gospa, je Karel stekel do nje, malo se umaknite. Pianino nesemo gor. Petrof, če vam ime kaj pove. Ja, seveda, je ženska prikimala in dodala, naj pazijo na vogalih. Ravno prejšnjo pomlad smo stopnišče in hodnike na novo prebelili. Ni bilo ravno poceni. Vi seveda ne veste, je nagubala že tako zgubano čelo, ker vas še ni bilo v našem bloku, ampak vam moram takoj povedati, da ni bilo poceni. Seveda, je prikimal Karel in dodal, da v teh časih vse dosti stane. Nič ni več poceni. Nič, je odločno zamahnil z rokama. Grem nazaj, se je Drofenikova takoj zatem obrnila in se vrnila do vrat v stanovanje, ko so pa možje s pianinom na ramenih prišli do nje, ji ni preostalo drugega, kot da jih je odprla in stopila noter. Mejduš, je zmajala z glavo, samo da vam ne pade po tleh. Vse ploščice bi uničili. Do zadnje. Še malo, pa so se možje začeli vzpenjati v drugo nadstropje. In Drofenikova iz prvega za njimi. Gospod Karel, se je oglasila, le pazite na vogale. Saj pazim, ji je odgovoril moški, nikar ne skrbite. Še kaj! je ženska pihnila skozi nos. Tako je rekel tudi Anžur, ko so nosili nove omare, pa poglejte, kaj so naredili! No, samo poglejte -ravno tam, kjer ste zdaj, je vse odrgnjeno. Vidite? Ne vidim, je odgovoril Karel. Potem bom pogledal. Potem bo prepozno, je ženska zamahnila z levo, se obrnila in odšla dol, pri nabiralnikih je spet obstala in pogledala nazaj. Medtem so možje prinesli pianino v drugo nadstropje. Vilma! je zaklical Karel, odpri vrata. Za božjo voljo, ženska, kaj se toliko obiraš! je z nogo na lahko brcnil v vrata. Že grem, so se od znotraj zaslišali koraki proti vratom, ki so se naslednji trenutek odprla. Kar sem, je ženska pokazala z roko, sem ga postavite. Mamica, mamica, je Simonca skakala po predsobi, strički so mi prinesli pianino! Ja, ji je prikimala mama, pianino so ti prinesli. Zdaj se pa lepo umakni, da ga bodo imeli kam dati. Samo previdno, je Karel stopil v stanovanje in kazal, pod kakšnim kotom naj ga nesejo noter, da ne bodo zadeli v podboj. Počasi, je krilil z rokami, samo previdno. Samo previdno, je Majda pred dobrimi štirinajstimi dnevi nekaj po enajsti zvečer, ko je bila prepričana, da se je v bloku dovolj umirilo, na lahko odprla vrata in poškilila na hodnik. Dolgo je zadrževala dih in vlekla na ušesa, če v resnici nikogar ni ne zgoraj ne spodaj, ko pa je bila prepričana, da je tako, je pograbila polivinilno vrečko, ki je ležala za vrati, in smuknila ven ter se tik ob steni splazila po stopnicah gor. Še preden je prišla do sosedovih vrat, je ven zaslišala zadirčen Vilmin glas: To ti rečem, Karel, takoj jutri grem h gospodu Cofu in se dogovorim za ure klavirja. Privatni učitelj je nekaj povsem drugega kot glasbena šola. In profesor Oto Cof, o, ja, ta pa nekaj velja ... stara avstrijska šola. Takoj jutri stopim do njega, je ponovila in povzdignila glas, me sploh poslušaš?! S teboj, mojbog, Karel, si pa človek res ne more pomagati. Navsezadnje bi Simonca še naprej hodila v navadno glasbeno šolo, kjer ne vidijo njenega talenta! Ho, ho, se je nasmehnila Majda, zdaj bosta lahko občudovala moj talent. Prav res, je z desno segla v polivinilno vrečko in iz nje ^ potegnila crknjeno mačko ter jo za ovratnico obesila na kljuko. Samo hitro, je stekla dol, se na sredi ustavila in pogledala nazaj, če mačka še visi na kljuki, ker bi se lahko zgodilo, da ovratnica ne bi zdržala. Zadovoljno je ugotovila, da je ovratnica dovolj močna. Me prav zanima, kdo se bo smejal zadnji?! je smuknila nazaj v stanovanje in za seboj dvakrat zaklenila. Iz hladilnika je vzela steklenico piva in ga z veliko pene natočila v kozarec, napravila dolg požirek in si prikimala: Dobro, zelo dobro, ter kozarec odložila na mizo. Takoj jutri stopim do Cilke in Stanka. Brez njiju ne bi bilo nič. Ni še namreč dolgo tega, ko sta se s Cilko srečali na tržnici. In Cilka, ta pa je babnica in pol! Takoj ko ji je Majda povedala, kakšne sosede so dobili v blok, ji je pomežiknila, da se bo že česa domislila. Brez skrbi. In res. Še preden sta v bližnjem bifeju popili kavico, je že plosknila, da ve! Potem pa samo še slab teden, in je zazvonil telefon. Nihče drug ni bil kot Cilka, ki je skrivnostno zašepetala, kot bi se bala, da pogovoru prisluškujejo agenti državne varnosti (ali kaj podobnega, kot se je pač govorilo pred leti): V bifeju nasproti tržnice. Ob desetih. Majda je bila v bifeju nasproti tržnice že dosti prej, ker ni hotela, da jo Cilka čaka, še posebej, ker ji dela tako veliko uslugo, da ji po vsej verjetnosti nikoli ne bo mogla vrniti. Nikoli! Ko je ženska prišla, sta najprej naročili kavico. Z vinjakom, je Majda pokimala natakarici. Za obe, je pritrdila Cilka in Majdi pod mizo potisnila polivinilno vrečko: Notri imaš crkovino. Obesi jim jo na vrata, pa boš videla, da bo v bloku hitro mir. Prekleto, da res! je Majda z dlanjo navdušeno udarila po mizi, da je pepelnik kar poskočil. Na poti domov se je večkrat kot navadno ustavila pred kakšno izložbo, pa ne, ker bi jo zanimalo, kaj imajo notri in po koliko, pač pa je v steklu hotela videti svoj odsev. Bala se je namreč, da se skozi polivinil ne vidi crkovina, čeprav je bila dodatno zavita v časopisni papir. Previdnost ni nikoli odveč! Kako bi pa bilo, prosim lepo, ko bi na cesti srečala znanca, iz vrečke bi pa gledal mačji rep ali kaj podobnega? Rekel verjetno ne bi nič, srečati je pa tudi ne bi hotel več. In to je čisto normalno, seveda, kdo pa hoče imeti opravka z babnico, ki v polivinilni vrečki prenaša crknjeno mačko? Pameten nihče. Ko je prišla domov, je vrečko odložila za straniščnimi vrati in zamomljala, da ne more čakati, sicer se ji mačka osmradi. Kakšen dan je gotovo ležala pri Cilki in Stanku, dosti dlje pa tudi ne zdrži. Sedla je v fotelj in se na hitro odločila, da mačko še isti večer obesi na sosedovo kljuko. Potem se v bloku zlepa ni umirilo. Še okrog polnoči so se vhodna vrata ves čas odpirala, z njimi vred se je prižigala luč na stopnišču. Zato se je nekaj pred eno odločila, da s sosedi opravi prihodnji večer. In je pri tem ostalo. Ko je pianino pred toliko in toliko meseci stal v predsobi, je Vilma na široko odprla kuhinjska vrata in može povabila za mizo: Narezek sem pripravila in pivo. Če to ni lepo, se je šofer zarežal in si pogladil košate brke. Le naprej, si je Karel zadovoljno pomel roke, le naprej, da vas ne bom prosil! Kajpak jih ni bilo treba prositi. Na hitro so posedli za mizo. Preden so segli po kruhu in salami, je šofer slekel spodnjo majico. Saj vas ne moti, gospa? se je popraskal po kosmatem trebuhu. Oh, kje neki, se je Vilma nasmehnila, dajte mi majico, da jo obesim. Hitro se bo posušila. Ni treba, je moški odkimal in si jo položil čez koleno. Poslušaj, se je takoj zatem obrnil še k Simonci, kaj ko bi nam eno zaigrala! Pa res, so se s polnimi usti oglasili še drugi možje, zaigraj nam kakšno veselo! Ja, striček, se je deklica zasmejala in stopila čisto k njemu ter ga vprašala, zakaj ima toliko las po trebuhu in pod nosom, na glavi pa skoraj nobenega. Simonca! je Vilma zmajala z glavo in se začela opravičevati, da otrok ne more vedeti. Oh, gospa, saj ni rekla nič takšnega. Samo vprašala je. Samo vprašala, je prikimala Simonca, mu pokazala jezik in stekla v predsobo. Zdaj pa dovolj! je Vilma pohitela za njo. Gospod je rekel, če boš eno zaigrala. No? je dvignila pokrov in s tipk potegnila žametni trak, na katerem je z zlatimi črkami pisalo Petrof. Sedi in zaigraj! je iz otroške sobe potegnila stol in ga odločno porinila pod Simonco. Medtem ko je Simonca v predsobi igrala pianino, so se možje v kuhinji basali s salamo in sirom, z njimi vred pa Karel, da bi se ne zdelo čudno. Preprosti ljudje hitro razumejo napak, si je mislil, in na dušek spraznil kozarec, potem ko so trčili. Medtem ko je Vilma na mizo prinašala nove steklenice, se je Karel opravičil in odšel v kopalnico. Nekajkrat je globoko vdihnil, ker ga je prav nemogoče tiščalo v želodcu. Z rokama se je prislonil ob umivalnik in glasno vzdihnil. Takrat se je naenkrat začelo dvigati, tako da je na hitro odprl vodo in glavo potisnil čisto do odtočne luknje. Pa ni bilo drugega kot zrak. Glasno je^ rignil, se vzravnal in začutil veliko olajšanje. Še enkrat je rignil, potem je iz toaletne omarice vzel osvežilni sprej in ga razpršil po kopalnici, ker je prav nemarno smrdelo po salami in pivu. Po tem se fini ljudje ločimo od preprostih, si je zadovoljno prikimal, eni imamo sprej, pri drugih pa smrdi. Toliko, je odprl vrata in se vrnil za mizo. Vilma je na ogenj ravno pristavila džezvo. Boš tudi ti kavico? ga je vprašala. Tudi, ji je prikimal. In malo šnopčka, gospa, se je zdaj oglasil še šofer. Takoj, je Vilma na sredo mize postavila že prej pripravljena Šilca in steklenico brez etikete. Domače žganje, je odvila zamašek in natočila. O, kako je dober, ga je šofer na dušek spil. Kar natočite si še enega, mu je pokimala Vilma. Veste, da si bom, se je moški zarežal in se z desno potrepljal po kosmatem trebuhu. Še komu? je pogledal može. Kar vsem natočite, se je oglasil Karel. Sprašuje tisti, ki noče dati. Vidite, si je šofer pogladil košate brke, pa je res tako. Porkamizerija, res je tako! Še dosti časa je minilo, preden so možje spili kavo, vstali od mize in se pomaknili do vrat, kjer sta se jim Vilma in Karel še enkrat zahvalila za pomoč. Pospremim vas, je Karel odprl vrata in za možmi stopil na hodnik ter sledil šoferju na dvorišče. Pri tovornjaku je za trenutek obstal, možakarju s košatimi brki v roko stisnil pettisočaka in prikimal v pozdrav. Če boste potrebovali še kakšen prevoz, je moški zlezel v kabino, veste, kje me najdete. Vem, je Karel stopil do vhodnih vrat in počakal, da je tovornjak odpeljal izpred bloka. Tako, si je zadovoljno pomel roke, pa smo opravili. Vendar še zdaleč ni bilo konec. Takoj ko je stopil v stanovanje, jih je slišal od Vilme, češ da mu ne bi bilo treba piti in žreti z njimi. Nič čudnega, da se niso pobrali domov. Zares nič čudnega! Jaz naj jim pa strežem kot kakšna natakarica v najbolj zahojenem bifeju. Še dobro, da me kateri ni zgrabil za rit. Oh, Vilma, je Karel zmajal z glavo, zdaj pa pretiravaš. Pretiravam, kaj?! je ženska povzdignila glas. Pretiravaš, je ponovil moški. No saj, se je obrnila in odšla stran, ker ga ni hotela poslušati. Mislila si je, da je imela mama prav, ko ji je pred poroko govorila, da Karel ni zanjo, ker niso kaj prida familija: oče je na železnici in mama v tobačni tovarni. Kaj prida familija niso, pa naj ima Karel zaradi mene dva doktorata. Zaradi mene ima lahko Karel dva doktorata, je Majda sedla za mizo ter začela Cilki in Stanku na dolgo pripovedovati vse lepo od začetka: kako so v blok dobili nove sosede, ki imajo na nabiralniku pred priimkom nekaj okrajšav za bogve kaj, po čemer je mogoče sklepati, da sta oba izobražena. In potem so prav ti ljudje - še preden so se z vsemi v bloku sploh spoznali - v stanovanje privlekli tisti malo manjši klavirček, po katerem njihova smrklja razbija vse dneve od jutra do večera. Prekleta reč stoji ravno nad mojo dnevno sobo. Potem si lahko mislita. Ja, je Cilka prikimala in pred Majdo potisnila krožnik, poln peciva, naj vzame košček. Danes sem spekla. Res ne bi, hvala, je Majda v bran dvignila roki, da sladkega skoraj ne je, ko ji je pa Cilka še enkrat ponudila, je vzela košček in ga zbasala v usta, potem pa takoj še enega, rekoč, da je čudovito pecivo. Kot kupljeno, če ne še boljše, je s kazalcem in sredincem čez rob odrinila drobtine, ki so ji prifrčale iz ust na mizo, medtem ko je jedla in govorila. Včasih je z izobraženimi še težje, se je zdaj obrnila k Stanku. Vilmi sem skušala na lep način dopovedati, kako je, namreč da imamo v bloku tanke stene, skozi katere se vse sliši. Pa misliš, da me je poslušala? Figo! Še celo nadrla me je, kaj si mislim, da se vtikam v njihovo življenje. Tako daleč je šla! Ampak to vama moram povedati, se je obrnila nazaj k Cilki, ker se ji je zdelo, da moški ne sledi pripovedovanju, vdala se nisem. In se tudi ne bom. No vidiš, se je spet obrnila k Stanku, za tisto mačko sem vama res hvaležna. Si ne moreta misliti, kakšen cirkus smo imeli potem. Crkovina je bila zadetek v polno! Seveda pa si lahko tudi mislita, se je nasmehnila in s krožnika vzela nov košček peciva, da sama ne bi mogla kar tako v park in muc, muc, potem pa hop in mačku zaviti vrat, ga spraviti v polivinilno vrečko in brž nazaj domov. Kje pa! je odločno zamahnila z roko. Ne bi mogla. Zato sem vama res hvaležna. No, se je Majda presedla, kot bi jo od dolgega sedenja bolela rit, samo poslušajta, kako je bilo. Zvečer sem se splazila do njihovih vrat in jim mačko obesila na kljuko. Zjutraj pa joj! Babnica je kot brez pameti vreščala, dokler niso bili na stopnišču vsi sosedi. In njen Karel, za katerega sem si že prej mislila, da ga ni kaj prida v hlačah, prav tako. Tulil je, da je to navadna svinjarija in barbarstvo brez primere, namesto da bi mačko brez velikih besed snel s kljuke, jo odnesel v smetnjak in pomiril svojo babnico. Vsem po vrsti je grozil, da bo stvari prišel do dna, ker ima prijatelje na takšnih in takšnih položajih. Joj, kako se bojim, se je na ves glas zarežala in udarila po kolenih. Tako vama povem: vsi v bloku so se jima smejali, ker se jim je zdelo čisto prav, da jima je nekdo na vrata obesil crkovino - čisto prav! Nekaj dni je bil mir, kot bi jih sploh ne bilo, je Majda s krožnika vzela nov košček peciva. Ampak kako so eni ljudje^ brezobzirni! je obgrizen kos odložila predse. Že konec tedna je smrklja spet klempala po klavirju, da je bilo veselje. In zdaj... to vaju sprašujem: kaj naj pa zdaj?! Cilka je skomignila z rameni, da ne ve. V kuhinji je nastala neprijetna tišina. Moški si je mislil, da ima babnice čez glavo. Že tako je moral zaradi ne vem kakšnega prijateljstva nesrečni živali tebi nič, meni nič zaviti vrat. Dobro, si je mislil, potepuške mačke so prenašalke vseh vrst bolezni, ki so nevarne tudi za človeka. Po tej plati mu je bilo za mačko vseeno. Ampak ni mu bilo vseeno, da Majda takole pride, sede za mizo in začne na dolgo in široko čvekati o svojih sosedih, ki jih z ženo sploh ne poznata, niti ju ne zanima ne vem kako natančno, kaj je z njimi. Dedca naj si najde. O ja, je Stanko s prsti zabobnal po mizi, dedca naj si najde, pa bo takoj boljše in klavirja še slišala ne bo! In je Cilki tudi rekel, ko je Majda nekaj po osmi vendar odšla: prekleta babnica bi še kar sedela in opletala z jezikom, ampak kar je preveč, je preveč! Pa še vse pecivo je požrla. Edino tole je pustila, je z glavo pomignil proti obgrizenemu koščku, ki je ležal na mizi. Zares lepo. Cilka mu je odvrnila, da se je Majda zasedela, ampak nekomu pa tudi mora povedati, kar jo žre. Naj gre lepo v rit! je moški zamahnil z rokama in odšel v kopalnico. Ojoj, je Cilka zmajala z glavo, da nima prav. Saj je res, da vsaj malo uvideven človek na obisku sredi tedna nikoli ne bo ostal do osmih zvečer, ampak Majda je pač takšna, da čisto pozabi na uro, ko govori. In zaradi tega si človek o njej ne sme misliti slabega - ne sme in pika! Majda je že na stopnišču slišala, da Simonca igra pianino. Prekleta smrklja, je zmajala z glavo, medtem ko je odklepala vrata. V stanovanju se je na hitro preobula, torbico odložila na stol za kuhinjskimi vrati in iz hladilnika vzela steklenico piva. No tako, si je z veliko pene natočila v kozarec in vzdihnila, da je Cilka res dobra. Ves čas mi jev pod nos tiščala dosti presladko pecivo. Če ga ne bi vzela, bi bila še užaljena! Pa kozarec pijače? O, jebenti, je naredila dolg požirek in si v dlan obrisala peno, ki ji je ostala na ustnicah. Sicer bi mi pa kozarec pijače lahko ponudil tudi Stanko. Ampak ne! Presneti hlod me še poslušal ni. Zdaj se je iz zgornjega nadstropja spet zaslišalo igranje. Prekleto klempanje, je ženska v kozarec natočila preostanek piva in ga na dušek spila. Počakala je, da so se pene spustile na dno in napravila še kratek požirek, potem je vstala od mize, pollitrsko steklenico spravila pod umivalno korito, kjer je hranila čistila in vse vrste embalaže, ter odšla v dnevno sobo. Preden je sedla v naslonjač, je prižgala televizor in povečala glasnost, da je zvočnik že kar hreščal. Adijo pamet, je zmajala z glavo, da se tega ne da prenašati. Ampak eni ljudje so tako brezobzirni! Čisto vseeno jim je, ker imajo svoj prav in pika. Potem pa pravijo, kakšna sem! Svinje brez biserov, Založba GOGA 2002 CAMi^oi&^A ishuan Ishuan Caminoigra Jan Tomšič - glas, kitare Blaž Celarec - tolkala, spremljevalni glas Boštjan Gombač - klarinet, flavte Žiga Golob - kontrabas, spremljevalni glas David Jarh - trobenta (gost #4) Glasba različnih kultur, spojena v zvok "svetovne glasbe" pod prsti izvirnih slovenskih etno/jazz glasbenikov: od latina do indijskih rag, od mistike do energičnega flamenka. Redna cena: 3.149 SIT vvvvvv. zalozba-goga. si Postani naročnik glasbene zbirke Goga Musiča s stalnim 25% popustom! Približno petkrat letno boš domov dobil album vrhunskih slovenskih izvajalcev etna, jazza, latina in šansona ... Ploščo, ki ti ne bi bila všeč, lahko vrneš. (Naročila: matjaz.grum@zalozba-goga.si) m Doktor piska počasni sving Žabjak trio f Graščakinja Brina & String.si (Album leta 2002 - po izboru obiskovalcev web strani GOGE, DNŠ, MO NM in poslušalcev Studia D) I Brina Vogelnik - glas Vlado Batista - violina, aranžmaji I Marijan Dovič - violina I Matjaž Zorko - kontrabas K Blaž Celarec - tolkala “ Boštjan Gombač - klarinet, flavte Klemen Pisk, kitara, glas Marijan Dovič, violina Rok Svetlič, bas Blaž Celarec, tolkala Samosvoja in izvirna izpoved o ljubezni, o življenju, o svetu, kakršen pač je, izpoved, izvrstno podprta z glasbo, ki se navdihuje nekje med jazzom in šansonom. Redna cena: 2.800 SIT Graščakinja Glasbeni direktor \Udo Balista mi n a & st rine,, si "Graščakinja” skupine Brina 6t String.si prinaša v slovenski in tudi evropski glasbeni prostor nekaj izredno osvežujočega in skoraj magično prepričljivega. Zelo stare slovenske ljudske pesmi - ne tiste, ki jih običajno pojejo v zborih in po zidanicah, temveč gradivo, ki je že dolgo pozabljeno in prinaša obredne teme, kralja Matjaža, pa tudi preproste ljubezenske pesmi zazvenijo v aranžmajih Vlada Batiste in s kristalnim Brininim glasom v novih harmonskih barvah in značilno živahnem ritmičnem zagonu. Redna cena: 3.249 SIT Terrestrial Renato Chicco Quartet Renato Chicco, klavir Don Braden, tenorski saksofon Joris Teepe, kontrabas Steve Altenberg, bobni Instrumentalna glasba velikega slovenskega jazz pianista svetovnega ugleda, ki jo igra z odličnimi ameriški in nizozemski glasbeniki: globoka umetniška izpoved z izjemnimi, čustveno nabitimi improvizacijami, ki nas zlahka prepričajo o vitalnosti "mainstreama". Redna cena: 3.199 SIT Fake life Fake orchestra Jelena Ždrale, violina Primož Fleischman, saksofoni Igor Leonardi, kitara, doussn' gounni Nino de Gleria, bas kitara Blaž Celarec, tolkala Aleš Rendla, bobni, kalimba V živ nastop zgoščena energija ene najvitalnejših slovenskih jazz-etno zasedb: eklektična glasba sveta z močnimi vplivi jazza, latina in funka. Redna cena: 3.199 SIT C\ /hA W VvvCt1- igra 1 tm fc** Over the Rainbow aranžer in dirigent VlddO BdtlStčl Alenka Godec, glas Renato Chicco, klavir String.si: Vlado Batista, violina, Marijan Dovič, violina, Aleš Avbelj, kontrabas Blaž Celarec, tolkala Obalni komorni orkester Zimzeleni džezovski standardi iz dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja, mojstrsko prirejeni za poln, akustičen zvok godalnega orkestra, ritmiko edinega slovenskega jazzovskega godalnega tria, sugestiven glas Alenke Godec in mojstrsko senzibilnost Renata Chicca, resničnega umetnika črno-belih tipk. Redna cena: 3.199 SIT A Nevv Chiid Caminoigra Jan Tomšič, glas, kitara Blaž Celarec, tolkala Žiga Golob, kontrabas Boštjan Gombač, klarinet, irska piščal gosti: Primož Fleischman, David Jarh, Jelena Ždrale, Marko Gregorič, Aljoša Jerič, Nino Mureškič Nova plošča Caminoigre: še bolj izvirna, še bolj raznolika v iskanju samosvojega akustičnega univerzuma. Glasba različnih kultur, z melodičnim jezikom čudežno spojena v zvoke "svetovne glasbe", poslušalca prevzame v celotnem spektru: od energične čutnosti do poduhovljene mistike. Redna cena: 3.199 SIT I l ovtTfthe raim Suite de Passion Vaško Atanasovski Atanasovsk i- Berden -Bartoli trio: Vaško Atanasovski: sopran St alt saksofon, flavta Dejan Berden: klavir Roberto Bartoli: kontrabas Suite de passion povezuje značilnosti flamenka, čardaša, jazza in balkanske glasbe. Izhaja iz filozofije eksistencializma eksistenca je -passion- v obeh pomenih besede: trpljenje in strast. Ti občutki so navdihnili nastajanje Suite Pasijonske, dinamične glasbene medigre med odličnim improvizatorjem Vaskom Atanasovskim, vrhunskim italijanskim kontrabasistom Robertom Bartolijem in vsestranskim slovenskim pianistom Dejanom Berdenom. Redna cena: 3.199 SIT M2M01UM hVtl V^KO ‘mNtoOVSM l£3 cl£-gl r rutemti »tanasoriki-to^Oi-RorMi trlo ZALOŽBA H GOGA o z 55 't/> c6 § ll O O) 03 ^ CM <5 -g CD O -go E* o ° 5 is St o o i ra <0 |1 P c o IZ ™ sl E s s> ^ ^ ?/S£WV . d K^ATfA; lzL£p- Mih« Mitri»‘ D&ttirl ru Joni rSn ' ^ £i^<*v(>w^ pKr**s /\K DOSTAVA /^A POMj /cy^ /U*vc- ------ /T^0 '''■*'■ ‘^L-. '-crt ^ p^. A Po Č£ l_0 VRi^ ~^-?Z ; /X,N^ ^/ < •' ^/ • r j A J £ y rvtvvvOA/ farC+sj' \ ' r “T 6n /Gr- mmmmm 'rry^&*:0,^~ . '▼ ^ V ?™^T~Z *i^'1 ^ ' i A^f^' 0A>aA ^ 'T' ^ P«Er/,wJe . fK^k .AZg°K ^ . \ ?4 Kolesa^ mi ši’c€:\ ' /L*A/L«r c r^A*X*^ ^Zju As^A-' /yUy^y^u ... • o » KZ* ' . \. C^, p„ A^- <*«A. >C /yvvu>vw A/Ci<^Ai-t^oK d^vvc /y- , ^ •^fAK^v>^ ^Vtr- /^vC llc^A^ , r**A~ A.-^U^U A+Arr- I^U^o bELN,CA v k IJAL AH * ■. * j Škratovo mesto Veric i Senic« l,»\leti*•* — '-. Škratovo mesto /v? C \ /T /vvla!^>v{4vvia- ■ ,_ri^% i!J I4L*. T d* VMnVr-AftMF :v J ^ \CNjifr-A/^NE G-ofrA *a» Raymond Carver Postavi se v mojo kožo Telefon je zazvonil, ko je sesal. Počistil je že po vsem stanovanju in je zdaj v dnevni sobi z I ozkim nastavkom poskušal pobrati še mačje dlake med blazinami. Ustavil se je, prisluhnil in potem izklopil sesalec. Šel je dvignit slušalko. »Halo,« je rekel. »Myers tu.« »Myers,« je rekla. »Kako si? Kaj delaš?« »Nič,« je rekel. »Živjo, Paula.« »Danes popoldne je žur v pisarni,« je rekla. »Povabljen si. Dick te je povabil.« »Najbrž ne bom mogel,« je rekel Myers. »Dick je pravkar rekel, naj spravim svojega starega na telefon. Naj pride sem na eno pijačo. Naj se vsaj za hip vrne iz svoje slonokoščene trdnjave v resnični svet. Dick je smešen, kadar pije. Myers?« »Slišal sem te,« je rekel Myers. Myers je nekoč delal za Dicka. Dick je vedno govoril, kako bo šel v Pariz pisat roman, ko pa je Myers roman dokončal, je Dick rekel, da bo čakal Myersovo ime na seznamu največjih uspešnic. »Zdaj ne morem,« je rekel IVIyers. »Danes zjutraj smo slišali nekaj groznega,« je nadaljevala Paula, kot da ga ne bi slišala. »Saj se spomniš Larryja Gudinasa. Bil je še tu, ko si ti prišel sem delat. Nekaj časa je pomagal pri znanstveni literaturi, potem so ga dali na teren, na koncu pa je dobil nogo? Danes zjutraj smo pa slišali, da je naredil samomor. Ustrelil se je v usta. Si predstavljaš? Myers?« »Slišal sem te,« je rekel Myers. Poskušal se je spomniti Larryja Gudinasa in pred očmi se mu je prikazal visok, sključen možakar, z očali s tankim okvirjem, svetlimi kravatami in redkimi lasmi. Predstavljal si je sunek, kako mu je glavo odneslo nazaj. »O, bog,« je rekel IVlyers. »Žal mi je, da to slišim.« »Daj, ljubi, pridi v pisarno, boš?« je rekla Paula.» Samo pogovarjamo se, malo pijemo in poslušamo božične pesmi. Pridi,« je rekla. Myers je lahko z druge strani žice slišal vse. »Nočem zdaj tja,« je rekel. »Paula?« Nekaj snežink je priletelo mimo okna, ko je gledal skozenj. Podrgnil je s prsti po šipi in začel pisati nanjo svoje ime, ko je čakal. »Kaj? Sem slišala,« je rekla. »Prav,« je rekla Paula. »No, potem se pa lahko dobiva pri Voylesu na pijači? Myers?« »Prav,« je odvrnil. »Voyles. V redu.« »Tukaj bodo vsi razočarani, ker te ne bo,« je rekla. »Še posebno Dick. Občuduje te, veš. Res te. Sam mi je to povedal. Občuduje tvoj pogum. Rekel je, če bi on imel tvoj pogum, bi že pred leti vse skupaj pustil. Dick pravi, da moraš imeti pogum, da storiš to, kar si storil ti. Myers?« »Tu sem,« je rekel Myers. »Mislim, da bi lahko vžgal avto. Če ga ne bom mogel, te pokličem nazaj.« »Prav,« je odvrnila. »Se dobiva pri Voylesu. Čez pet minut grem od tu, če me ne pokličeš.« »Pozdravi Dicka v mojem imenu,« je rekel Myers. »Bom,« je rekla Paula. »Pravkar govori o tebi.« Myers je pospravil sesalec. Šel je dol po stopnicah in stopil do avta, ki je bil parkiran čisto na koncu in ves pokrit s snegom. Špravil se je noter, nekajkrat pritisnil na pedal in poskušal zagnati. Motor se je vžgal. Še naprej je pritiskal na pedal. Med vožnjo je opazoval ljudi, ki so z nakupovalnimi vrečkami hiteli po pločnikih. Pogledal je sivo nebo, polno snežink, in visoke stavbe, na katerih se je v razpokah in po okenskih policah nabiral sneg. Trudil se je, da bi videl vse in si to prihranil za pozneje. Eno zgodbo je končal, druge pa še ni začel, zato se je počutil tako ničvredno. Pripeljal se je do Voylesa, majhnega bara na vogalu poleg trgovine z moškimi oblačili. Parkiral je zadaj in stopil noter. Nekaj časa je posedel pri šanku, potem pa odnesel pijačo do majhne mize pri vratih. Ko je prišla Paula, je rekla: »Vesel božič,«, on pa je vstal in jo poljubil na lica. Pridržal ji je stol. Vprašal je: »Viski?« »Viski,« je odgovorila. »Viski z ledom,« je rekla dekletu, ki je prišla pobrat naročilo. Paula je vzela njegovo pijačo in izpraznila kozarec. »Jaz bom tudi še enega,« je rekel Myers dekletu. »Tu mi ni všeč,« je rekel, ko se je dekle odmaknilo. »Kaj pa ni v redu?« je vprašala Paula. »Saj vedno hodiva sem.« »Pač mi ni všeč,« je rekel. »Daj, bova spila, potem pa pojdiva kam drugam.« »Kakor hočeš,« je rekla. Dekle je prineslo pijačo. Myers ji je plačal, potem sta s Paulo trknila. Myers je strmel vanjo, »Dick te pozdravlja,« je rekla. Myers je pokimal. Paula je srkala pijačo. »Kako si se imel danes?« Myers je skomignil. »Kaj si delal?« je vprašala. »Nič,« je rekel. »Sesal sem.« Prijela ga je za roko. »Vsi so mi rekli, naj te pozdravim.« Spila sta do konca. »Spomnila sem se,« je rekla. »Kaj, če se za nekaj minut ustaviva pri Morganovih. Sploh ju še nisva spoznala, zaboga, vrnila pa sta se že pred meseci. Lahko bi se oglasila, toliko, da rečeva živjo, midva sva Myersova. Poleg tega sta nama poslala tudi voščilnico. Rekla sta, naj prideva enkrat med prazniki. Povabila sta naju. Nočem domov,« je končno rekla in pobrskala po torbici, da bi našla cigarete. Myers se je spomnil, da je nastavil peč in ugasnil vse luči, preden je šel iz stanovanja. Potem pa je pomislil na sneg, ki ga je nosilo mimo okna. »Kaj pa tisto žaljivo pismo, ki sta ga poslala, češ da sta slišala, da sva imela mačko v hiši?« je vprašal. »Na to sta že pozabila,« je rekla. »Sploh pa ni bilo nič takega. Ah, dajva, Myers! Zapeljiva se tja.« »Če bova to storila, bi morala prej poklicati,« je rekel. »Ne,« je odvrnila. »Saj v tem je stvar. Nič ne bova klicala. Preprosto potrkava na vrata in rečeva živjo, midva sva včasih tukaj živela. Prav? Myers?« »Mislim, da bi morala vseeno prej poklicati,« je rekel. »Saj so prazniki,« je rekla in se dvignila s stola. »Daj no, srček.« Prijela ga je za roko in odšla sta ven na sneg. Predlagala je, da se odpeljeta z njenim avtom in se pozneje vrneta po njegovega. Odprl ji je vrata in stopil na sopotnikovo stran. Prevzel ga je nek čuden občutek, ko je zagledal osvetljena okna, sneg na strehi in karavan na privozu. Zavese so bile odgrnjene in pred njima so se skozi okno lesketale lučke na božičnem drevescu. Stopila sta iz avta. Držal jo je za komolec, ko sta stopila čez kup snega in se odpravila po stezi proti verandi. Naredila sta nekaj korakov, takrat pa se je izza garaže prikazal velik kosmat pes in se pognal naravnost na Myersa. »O, bog,« je rekel, se pogrbil, stopil nazaj in dvignil roke v zrak. Na stezi mu je spodrsnilo, plašč mu je zaplahutal in padel je na zamrznjeno travo v grozi in prepričanju, da ga bo pes pograbil za vrat. Pes pa je le enkrat zarenčal in začel ovohavati Myersov plašč. Paula je naredila kepo in jo zalučala proti psu. Na verandi so se prižgale luči, odprla so se vrata in neki moški je zaklical »Buzzy!« Myers se je spravil na noge in si otresel sneg. »Kaj se dogaja?« je rekel moški na vratih. »Kdo je? Buzzy, pridi fant. Pridi!« »Midva sva Myersova,« je rekla Paula. »Prišla sva vama zaželet vesel božič.« »Myersova?« je rekel moški na vratih. »Ven! Pojdi, v garažo, Buzzy. Pojdi, pojdi! Myersova sta,« je moški rekel ženski, ki je stala za njim in kukala čez njegovo ramo. »Myersova,« je rekla. »Ja, povabi ju noter, povabi ju noter, za božjo voljo.« Stopila je na verando in rekla: »Vstopita, prosim, zunaj zmrzuje. Jaz sem Hilda Morgan in to je Edgar. Prav vesela sva, da sva vaju spoznala. Prosim, vstopita.« Vsi skupaj so si na verandi na hitro segli v roke. Myers in Paula sta stopila noter, Edgar Morgan pa je zaprl vrata. »Dajta mi plašča. Slecita si plašča,« je rekel Edgar Morgan. »Je vse v redu?« je vprašal Myersa in ga premeril, Myers pa je prikimal. »Vedel sem, da je ta pes nor, ampak česa takega pa ni še nikoli ušpičil. Vse sem videl. Gledal sem skozi okno, ko se je zgodilo.« Ta pripomba se je Myersu zdela čudna in pogledal je v možakarja. Edgar Morgan je že vkorakal v štirideseta leta, bil je skoraj plešast, na sebi pa je imel domače hlače, jopo in usnjene copate. »Ime mu je Buzzy,« je povedala Hilda Morgan in se spačila. »Edgarjev pes je. Jaz ne trpim živali v hiši, Edgar pa je kupil tega psa in mi obljubil, da ga bo imel zunaj.« »V garaži spi,« je rekel Edgar Morgan. »Prosjači, da bi prišel v hišo, vendar tega ne moreva dovoliti, saj vesta.« Morgan se je zahihital. »Ampak, sedita vendar, sedita, če lahko v vsem tem neredu sploh najdeta kaj prostora. Hilda, draga, umakni nekaj tistih reči s kavča, da se bosta lahko gospod in gospa Myers usedla.« Hilda Morgan je umaknila s kavča nekaj paketov, ovojni papir, škarje, škatlo s trakovi in pentljami. Vse skupaj je dala na tla. Myers je opazil, da Morgan spet strmi vanj in da se tokrat ne smeji. Paula je rekla: »Myers, nekaj imaš v laseh, dragi.« Myers je dvignil roko k zatilju, našel vejico in jo potisnil v žep. »Ta pes,« je rekel Morgan in se spet zahihital. »Pravkar sva si privoščila malo tople pijače in zavijala še zadnja darila. Se nama pridružita pri prazničnem kozarčku? Kaj bi popila?« »Kar koli bo v redu,« je rekla Paula. »Kar koli,« je dejal Myers. »Nisva hotela motiti.« »Neumnost,« je rekel Morgan. »Midva sva se ... že veliko spraševala o Myersovih. Boste nekaj toplega, gospod?« »V redu bo,« je rekel Myers. »Gospa Myers?« je rekel Morgan. Paula je prikimala. »Dve topli pijači torej,« je rekel Morgan. »Draga, mislim, da bi tudi midva lahko, kajne?« je rekel svoji ženi. »To je zagotovo prava priložnost.« Vzel je njeno skodelico in odšel v kuhinjo. Myres je slišal, kako so zaropotala vrata kredence in še neko pridušeno besedo, ki je zvenela kot kletvica. Začudil se je. Pogledal je Hildo Morgan, ki se je nameščala na stol ob kavču. »Sedita tu,« je rekla Hilda Morgan. Potrepljala je naslonjalo kavča. »Tukaj k ognju. Ko se gospod Morgan vrne, mu bomo rekli, naj ga še malo razpiha.« Sedla sta. Hilda Morgan je sklenila roki v naročju in se rahlo nagnila naprej ter gledala Myersa v obraz. Dnevna soba je bila takšna, kot se jo je spominjal, razen da so na steni za stolom Hilde Morgan visele tri majhne uokvirjene grafike. Na eni je mož v telovniku in fraku s klobukom pozdravljal dve dami, ki sta držali sončnika. Vse to se je dogajalo na široki cesti s konji in kočijami. »Kako je bilo v Nemčiji?« je vprašala Paula. Sedela je na robu blazine in držala torbico na kolenih. »Zelo nama je bilo všeč,« je rekel Edgar Morgan, ki se je vrnil iz kuhinje s pladnjem in štirimi velikimi skodelicami. Myers je prepoznal skodelice. »Ste bili kdaj v Nemčiji, gospod Myers?« je vprašal Morgan. »Želiva iti,« je odgovorila Paula. »Kajne, Myers? Mogoče naslednje leto, naslednje poletje. Če ne, pa leto za tem. Takoj, ko si bova to lahko privoščila. Mogoče takoj, ko Myers kaj proda. Myers je pisatelj.« »Rekel bi, da bi potovanje v Evropo pisatelju lahko zelo koristilo,« je rekel Edgar Morgan. Skodelice je postavil na podstavke. »Prosim, postrezita si.« Usedel se je na stol nasproti svoje žene in strmel v Myersa. »V svojem pismu ste napisali, da odpovedujete službo, da bi pisali.« »Res je,« je odvrnil Myers in napravil požirek. »Skoraj vsak dan kaj napiše,« je rekla Paula. »Kaj res?« je rekel Morgan. »To je neverjetno. Lahko vprašam, kaj ste napisali danes?« »Nič,« je odgovoril Myers. »Prazniki so,« je rekla Paula. »Gotovo ste ponosna nanj, gospa Myers,« je rekla Hilda Morgan. »Sem,« je rekla Paula. »To me veseli,« je rekla Hilda Morgan. »Zadnjič sem slišal nekaj, kar bi vas mogoče zanimalo,« je rekel Edgar Morgan. Izvlekel je nekaj tobaka in si začel polniti pipo. Myers je prižgal cigareto in iskal pepelnik, potem pa je odvrgel vžigalico za kavč. »Strašna zgodba je, res. Ampak mogoče bi jo vi lahko uporabili, gospod Myers.« Morgan je prižgal ogenj in potegnil pipo. »Žito za mlin, saj veste,« je rekel Morgan, se zasmejal in stresel vžigalico. »Ta možakar je bil približno mojih let. Nekaj let sva bila sodelavca. Bila sva znanca in imela sva skupne prijatelje. Potem pa je odšel, sprejel mesto na univerzi. In potem, saj veste, kako se te stvari včasih razvijejo - možakar je imel razmerje z neko svojo študentko.« Gospa Morgan je neodobravajoče tlesknila z jezikom. Segla je po majhnem paketu, ki je bil zavit v zelen papir in začela pritrjevati rdečo pentljo. »Po vseh pripovedovanjih je bilo to ognjevito razmerje, ki je trajalo nekaj mesecev,« je nadaljeval Morgan. »Pravzaprav se je končalo komaj pred kratkim. Pred enim tednom, če sem bolj natančen. Tistega dne - bil je večer - je svojo ženo obvestil - poročena sta bila dvajset let - je torej svojo ženo obvestil, da hoče ločitev. Lahko si predstavljate, kako je neumnica to sprejela, tako rekoč se je zgodilo kot strela z jasnega. Sledil je hud prepir. Vsa družina je bila vpletena. Ukazala mu je, naj se še isti hip spravi iz hiše. Toda, ravno ko je možakar odhajal, je sin zalučal vanj konzervo paradižnikove juhe in ga zadel v čelo. To je povzročilo pretres možganov, zaradi česar je moral mož v bolnišnico. Njegovo stanje je dokaj resno.« Morgan je potegnil iz pipe in strmel v Myersa. »Še nikoli nisem slišala česa takega,« je rekla gospa Morgan. »Edgar, to je odvratno.« »Grozljivo,« je dodala Paula. Myers se je zarežal. »No, to je zgodba za vas, gospod Myers,« je rekel Morgan, ki je ujel tisto režanje in se zazrl vanj. »Pomislite na zgodbo, ki bi jo dobili, če bi se prebili v glavo tega moža.« »Ali pa v njeno glavo,« je rekla gospa Morgan. »Ženino. Pomislite na njeno zgodbo. Da jo po dvajsetih letih takole prevara. Pomislite, kako se mora počutiti ona.« »Ampak predstavljajte si, kaj vse mora prestajati tisti ubogi fant,« je rekla Paula. »Kar predstavljajte si, potem ko je skoraj ubil očeta.« »Ja, vse to je res,« je rekel Morgan. »Ampak tu je še nekaj, na kar, bi rekel, ni nihče izmed vas pomislil. Pomislite za hip na njo, gospod Myers, me poslušate? Povejte mi, kaj mislite o tem. Postavite se v kožo te osemnajstletne brucke, ki se je zaljubila v poročenega moškega. Pomislite za trenutek na njo, pa boste videli vse možnosti za vašo zgodbo.« Morgan je prikimal in se z zadovoljnim izrazom na obrazu naslonil na svojem stolu. »Bojim se, da se mi ona prav nič ne smili,« je rekla gospa Morgan. »Lahko si predstavljam, kakšne sorte je. Vsi vemo, kakšna je, ena tistih, ki prežijo na starejše moške. Tudi on se mi nič ne smili - moški, lovec, ne, prav nič. Bojim se, da v tem primeru sočustvujem le z ženo in sinom.« »Moral bi biti pravi Tolstoj, da bi to povedal in da bi povedal prav,« je rekel Morgan. »Nič manj kot Tolstoj. Gospod Myers, pijača je še topla.« »Čas je, da greva,« je rekel Myers. Vstal je in vrgel cigareto v ogenj. »Počakajta,« je rekla gospa Morgan. »Saj se še nismo spoznali. Nimata pojma, kako sva se ... spraševala o vaju. Zdaj, ko smo končno skupaj, ostanita še malo. To je tako prijetno presenečenje.« »Hvaležna sva vama za voščilnico in želje,« je rekla Paula. »Voščilnico?« je rekla gospa Morgan. Myers se je usedel. »Midva sva se odločila, da letos ne pošljeva nobene voščilnice,« je rekla Paula. »Jaz se nisem tega lotila, ko je bil za to še čas, potem pa se mi je zdelo nesmiselno, da bi to delala zadnjo minuto.« »Boste še enega, gospa Myers?« je vprašal Morgan, ki je zdaj stal pred njo z roko na njeni skodelici. »Dali boste zgled svojemu možu.« »Res je bilo dobro,« je rekla Paula. »Pogreje te.« »Točno,« je rekel Morgan. »Pogreje te. Tako je. Draga, si slišala gospo Myers? Pogreje te. To je zelo dobro. Gospod Myers?« je vprašal Morgan in čakal. »Se nam boste pridružili?« »Naj bo,« je odvrnil Myers in dovolil, da je Morgan vzel skodelico. Pes je začel cviliti in praskati po vratih. »Ta pes. Ne vem, kaj ga je spopadlo,« je rekel Morgan. Odšel je v kuhinjo in tokrat ga je Myers razločno slišal preklinjati, ko je udaril s čajnikom po štedilniku. Gospa Morgan je začela brundati pesem. Pobrala je napol zaviti paket, odrezala košček traku in začela pritrjevati papir. Myers si je prižgal cigareto. Vžigalico je vrgel na podstavek. Pogledal je na uro. Gospa Morgan je dvignila pogled. »Mislim, da slišim petje,« je rekla. Prisluhnila je. Vstala je in šla k oknu. »Saj je petje. Edgar!« je zaklicala. Myers in Paula sta stopila k oknu. »Koliko let že nisem videla pevcev,« je rekla gospa Morgan. »Kaj je?« je vprašal Morgan. Držal je pladenj in skodelice. »Kaj je? Kaj je narobe?« »Nič ni narobe, dragi. Pevci so. Tam čez, na drugi strani ulice,« je odgovorila gospa Morgan. »Gospa Myers,« je rekel Morgan in ponudil pladenj. »Gospod Myers. Draga.« »Hvala,« je rekla Paula. »Muchas gracias,« je rekel Myers. Morgan je odložil pladenj in se vrnil k oknu s svojo skodelico v rokah. Mladina je bila zbrana na aleji pred hišo na drugi strani ulice. Fante in dekleta je vodil starejši, večji fant, ki je imel na sebi šal in površnik. Myers je videl obraze na oknu na drugi strani - družino Ardrey - in ko so pevci končali, je Jack Ardrey prišel na vrata in starejšemu fantu nekaj dal. Skupina je šla naprej, si svetila z baterijami in se ustavila pred drugo hišo. »Ne bodo prišli sem,« je čez nekaj časa rekla gospa Morgan. »Kaj? Zakaj ne bi prišli sem?« je vprašal Morgan in se obrnil k ženi. »Kako prekleto trapasta izjava! Zakaj ne bi prišli sem?« »Ker pač vem, da ne bodo,« je odgovorila gospa Morgan. »Jaz pa pravim, da bodo,« je rekel Morgan. »Gospa Myers, ali bodo ti pevci prišli sem ali ne? Kaj vi mislite? Se bodo vrnili in blagoslovili našo hišo? Vi odločite.« Paula se je primaknila k oknu. Toda pevci so bili že daleč na drugem koncu ulice. Ni odgovorila. »No, zdaj pa je vsega razburjenja konec,« je rekel Morgan in stopil do svojega stola. Usedel se je, se namrščil in začel polniti pipo. Myers in Paula sta se vrnila na kavč. Gospa Morgan se je končno odmaknila od okna. Usedla se je. Z nasmehom je strmela v svojo skodelico. Nato je skodelico odložila in začela tiho jokati. Morgan je ženi podal robček. Pogledal je Myersa. Takoj zatem je začel bobnati po ročaju svojega stola. Myers je premaknil noge. Paula je pogledala v torbico, da bi našla cigareto. »Poglej, kaj si storila?« je rekel Morgan in strmel v nekaj na preprogi poleg Myersovih čevljev. Myers se je spravil pokonci. »Edgar, prinesi jima še eno pijačo,« je rekla gospa Morgan, ko si je obrisala oči. Potem je uporabila robček še za nos. »Hočem, da slišita zgodbo o gospe Attenborough. Gospod Myers piše. Mislim, da bi mu to prišlo zelo prav. Počakali bomo, da se vrneš, in potem začeli zgodbo.« Morgan je pobral skodelice. Odnesel jih je v kuhinjo. Myers je slišal žvenket posode in udarec vrat kredence. Gospa Morgan je pogledala Myersa in se medlo nasmehnila. »Iti morava,« je rekel Myers. »Iti morava. Paula, pojdi po plašč.« »Ne, ne, vztrajava, gospod Myers,« je rekla gospa Morgan. »Hočeva, da slišita zgodbo o gospe Attenborough, ubogi gospe Attenborough. Tudi vam bi ta zgodba lahko prišla prav, gospa Myers. To je priložnost, da vidite, kako se um vašega moža loti surovega materiala.« Morgan se je vrnil in razdelil toplo pijačo. Hitro se je usedel. »Povej jima zgodbo o gospe Atenborough, dragi,« je rekla gospa Morgan. »Pes mi je skoraj odtrgal nogo,« je rekel Myers in bil hkrati presenečen nad svojimi besedami. Odložil je skodelico. »Ah, dajte no, saj ni bilo tako hudo,« je odvrnil Morgan. »Videl sem.« »Saj poznate pisatelje,« je rekla gospa Morgan Pauli. »Radi pretiravajo.« »Moč peresa in takšne reči,« je dodal Morgan. »Točno to,« je rekla gospa Morgan. »Ošilite pero, gospod Myers.« »Naj kar gospa Morgan pove zgodbo o gospe Attenborough,« je rekel Morgan, ne meneč se za Myersa, ki je v istem hipu vstal. »Gospa Morgan je bila v to zadevo osebno vpletena. Jaz sem vam že itak povedal tisto o možakarju, ki ga je pobil udarec konzerve z juho.« Morgan se je zahihital. »Naj kar gospa Morgan pove tole.« »Ti jo povej, dragi. Vi, gospod Myers, pa pozorno poslušajte,« je rekla gospa Morgan. »Iti morava,« je rekel Myers. »Paula, greva.« »Toliko o odkritosti,« je rekla gospa Morgan. »Ja, toliko,« je rekel Myers. Nato je dodal: »Paula, a greš?« »Hočem, da slišita to zgodbo,« je rekel Morgan in povzdignil glas. »Užalila bosta gospo Morgan, užalila bosta naju oba, če ji ne bosta prisluhnila.« Morgan je stisnil pipo. »Myers, prosim,« je zaskrbljeno rekla Paula. »Hočem jo slišati. Potem bova šla. Myers? Prosim, ljubi, usedi se še za trenutek.« Myers jo je pogledal. Pomignila je s prsti, ko da bi mu dala znak. Obotavljal se je, potem pa je sedel k njej. Gospa Morgan je začela. »Neko popoldne v Munchenu sva se z Edgarjem odpravila v muzej Dortmunder. Tisto jesen je bila razstava Bauhausa in Edgar je rekel, naj se gre vse skupaj solit, vzemiva si en prost dan - delal je namreč na neki raziskavi - skratka, naj se gre vse skupaj solit, vzemiva si en prost dan. Šla sva na tramvaj in se prepeljala čez cel Miinchen do muzeja. Porabila sva nekaj ur, da sva si ogledala razstavo in ponovno obiskala še nekaj galerij, kjer sva se poklonila nekaterim najinim najljubšim mojstrom. Ravno ko sva hotela oditi, sem stopila še do ženske toalete. Tam pa sem pustila torbico. V njej je bilo Edgarjevo mesečno nakazilo od doma, ki je prispelo dan prej, in sto dvajset dolarjev gotovine, ki sem jih skupaj z nakazilom nameravala položiti na račun. Prav tako je bila tam moja osebna izkaznica. Torbice nisem pogrešala, dokler nisva prispela domov. Edgar je takoj telefoniral upravniku muzeja. Ko je govoril, sem zunaj zagledala taksi. Izstopila je lepo oblečena ženska z belimi lasmi. Bila je krepka in v rokah je imela dve torbici. Poklicala sem Edgarja in stopila k vratom. Ženska se je predstavila kot gospa Attenborough, izročila mi je torbico in razložila, da je tudi ona tisto popoldne obiskala muzej in, ko je bila v toaleti, je v košu za smeti opazila torbico. Seveda jo je odprla, da bi ugotovila, kdo je lastnik. Tam je bila osebna izkaznica, na njej pa naslov. Takoj je zapustila muzej in vzela taksi, da bi mi torbico osebno prinesla. Edgarjevo nakazilo je bilo še vedno notri, denarja, sto dvajsetih dolarjev, pa ne. Kljub vsemu sem bila hvaležna, da so bile ostale stvari nedotaknjene. Ura je bila skoraj štiri in povabila sva žensko, naj ostane na čaju. Usedla se je in čez nekaj časa začela pripovedovati o sebi. Rodila se je in odrasla v Avstraliji, poročila se je mlada, imela tri otroke, vse sinove, ovdovela in še vedno je živela v Avstraliji z dvema sinovoma. Gojili so ovce in imeli več kot osemdeset tisoč arov zemlje, kjer so se lahko pasle, pa še veliko goničev in strižcev ter drugih sezonskih delavcev, ki so delali za njih. Ko je bila pri nama v Munchenu, se je ravno vračala v Avstralijo iz Anglije, kjer je obiskala najmlajšega sina odvetnika. Spoznala sva jo na njeni vrnitvi v Avstralijo,« je rekla gospa Morgan. »Vmes si je ogledovala še malo sveta. V potovalnem načrtu je imela še veliko krajev, ki jih je nameravala obiskati.« »Preidi na stvar, draga,« je rekel Morgan. »Ja. Torej, gospod Myers, zgodilo se je tole. Prešla bom naravnost k vrhuncu, kot pravite pisatelji. Nenadoma, po eni uri tega prijetnega pogovora, potem, ko nama je ta ženska povedala zgodbo o sebi in svojem pustolovskem življenju v južnih krajih, je vstala, da bi šla. A ravno ko mi je hotela podati svojo skodelico, so ji zazijala usta, izpustila je skodelico na tla, se zvrnila na najin kavč in umrla. Umrla. Prav tam v najini dnevni sobi. To je bil najbolj strašen trenutek v najinem življenju.« Morgan je svečano prikimal. »Bog,« je rekla Paula. »Usoda ji je namenila smrt na kavču v najini dnevni sobi v Nemčiji,« je rekel gospod Morgan. Myers seje začel krohotati. »Usoda ... ji ...je ... namenila ... smrt... v ... vajini... dnevni ... sobi?« je rekel medtem, ko je lovil sapo. »Je to smešno, gospod?« je vprašal Morgan. »Vas to zabava?« Myers je prikimal. Še naprej se je krohotal. Z rokavom srajce si je obrisal oči. »Res mi je žal,« je rekel. »Ne morem si pomagati. Ta stavek: Usoda ji je namenila smrt na kavču v najini dnevni sobi v Nemčiji. Oprostite. In kaj se je zgodilo potem?« je uspel izdaviti. »Rad bi slišal, kaj se je zgodilo potem.« »Gospod Myers, saj nisva vedela, kaj naj storiva,« je rekla gospa Morgan. »To je bil strašanski šok. Edgar ji je potipal utrip, vendar ni bilo nobenih znakov življenja. In začela je spreminjati barvo. Obraz in roke so postajali sivi. Edgar je stopil k telefonu, da bi nekoga poklical. Nato je rekel: Odpri njeno torbico, poglej, če je notri kak naslov. Vzela sem torbico in se ves čas trudila, da nisem pogledala uboge ženske, ki je bila tam na kavču. Zdaj pa si predstavljajta moje silno presenečenje in osuplost, mojo globoko osuplost, ko sem notri zagledala svojih sto dvajset dolarjev, ki so bili še vedno speti s sponko za papir. Še nikoli nisem bila tako šokirana.« »In razočarana,« je dodal Morgan. »Tega ne pozabi. To je bilo globoko razočaranje.« Myers se je hihital. »Ce bi bili pravi pisatelj, kot pravite, da ste, gospod Myers, se ne bi smejali,« je rekel Morgan in vstal. »Ne bi si drznili smejati! Poskusili bi razumeti. Prodrli bi v globine srca te uboge duše in poskusili razumeti. Ampak vi niste noben pisatelj, gospod!« Myers se je še naprej hihital. Morgan je s pestjo udaril po mizici in skodelice so zažvenketale na podstavkih. »Prava zgodba se nahaja prav tukaj, v tej hiši, prav v tej dnevni sobi, in čas je, da jo kdo pove! Tukaj je prava zgodba, gospod Myers,« je rekel Morgan. Hodil je gor in dol po lesketajočem se ovojnem papirju, ki se je odvil in je zdaj ležal razgrnjen na preprogi. Potem se je ustavil in srepo pogledal Myersa, ki si je podpiral čelo in se tresel od smeha. »Pomislite o tem, gospod Myers!,« je zakričal Morgan. »Pomislite! Prijatelj - recimo mu gospod X - je prijatelj od ... od gospoda in gospe Y kot tudi od gospoda in gospe Z. Gospod in gospa Y in gospod in gospa Z se na žalost ne poznajo. Pravim na žalost, kajti če bi se poznali, potem ta zgodba zdaj ne bi obstajala, ker se ne bi nikdar zgodila.Torej, gospod X izve, da gospod in gospa Y odhajata za eno leto v Nemčijo in da potrebujeta nekoga, ki bi v tem času živel v njuni hiši. Gospod in gospa Z pa iščeta primerno stanovanje in tako jima gospod X pove, da ve za pravo mesto. Toda še preden gospod X uspe seznaniti gospoda in gospo Z z gospodom in gospo Y, morata zakonca Y predčasno odpotovati. Kot prijatelju gospodu X zaupata, da odda hišo po lastni presoji komur koli, vključno z gospodom in gospo Y - hočem reči Z. Torej, gospod in gospa ... Z se vselita v hišo in pripeljeta s seboj mačko, za katero gospod in gospa Y izvesta pozneje iz pisma gospoda X. Gospod in gospa Z pripeljeta v hišo mačko, čeprav najemna pogodba mačke ali druge živali v hiši zaradi astme gospe Y izrecno prepoveduje. Prava zgodba, gospod Myers, se skriva v situaciji, ki sem jo pravkar opisal. V tem, da sta se gospod in gospa Z - hočem reči gospod in gospa Y - vselila v hišo zakoncev Z, da sta zavzela hišo zakoncev Z, če naj se držimo resnice. Spati v postelji zakoncev Z je eno, toda odklepati zasebno omaro zakoncev Z in uporabljati njuno posteljno perilo, kot dva vandala premetati stvari, ki sta jih tam našla, to pa je bilo povsem v nasprotju z bistvom in besedami najemne pogodbe. In ta isti par, zakonca Z, je odpiral škatle s kuhinjsko posodo, na katerih je pisalo Ne odpiraj. In razbil krožnike, ko je bilo v isti pogodbi jasno zapisano, jasno zapisano, da ne smeta uporabljati osebnih, poudarjam osebnih, predmetov, lastnikov, torej, zakoncev Z.« Morganove ustnice so pobledele. Še naprej je hodil gor in dol po papirju, se od časa do časa ustavil, da bi pogledal Myersa, in puhal dim skozi ustnice. »Pa stvari v kopalnici, dragi - ne pozabi na stvari v kopalnici,« je rekla gospa Morgan. »Dovolj slabo je, da sta uporabljala odeje in rjuhe zakoncev Z, ampak da sta se spravila še na njune stvari v kopalnici in brskala po osebnih predmetih na podstrešju, to je bil pa že višek.« »To je prava zgodba, gospod Myers,« je rekel Morgan. Poskušal je napolniti pipo. Roke so se mu tresle in tobak se je stresel na preprogo. »To je prava zgodba, ki čaka, da jo nekdo zapiše.« »In za to ne rabiš biti Tolstoj, da bi jo povedal,« je rekla gospa Morgan. »Ne rabiš biti Tolstoj,« je rekel Morgan. Myers se je smejal. S Paulo sta hkrati vstala s kavča in krenila proti vratom. »Lahko noč,« je veselo rekel Myers. Morgan je bil za njima. »Če bi bili pravi pisatelj, gospod, bi to zgodbo ubesedili, namesto da se ji izmikate.« Myers se je samo smejal. Prijel je za kljuko. »Pa še nekaj,« je rekel Morgan. »Tega nisem hotel vleči na dan, ampak glede na vaše današnje obnašanje tukaj, bi vam rad povedal, da pogrešam svoj dvojni album Jazz v Filharmoniji. Ti plošči imata veliko sentimentalno vrednost. Kupil sem ju leta 1955. In zdaj vztrajam, da mi poveste, kaj se je z njima zgodilo!« »Ampak, če sva čisto poštena, Edgar,« je rekla gospa Morgan, ko je pomagala Pauli obleči plašč, »potem ko si pregledal vse plošče, si priznal, da se ne moreš spomniti, kdaj si ju nazadnje videl.« »Zdaj sem pa prepričan,« je rekel Morgan. »Stoodstoten sem, da sem ju videl tik preden sva odpotovala in zdaj ... zdaj hočem, da mi ta pisatelj natančno pove, kaj ve o njunem izginotju. Gospod Myers?« Toda Myers je bil že zunaj, prijel je svojo ženo za roko in jo povlekel za seboj po stezi proti avtu. Tako sta presenetila Buzzyja. Pes je zabevskal od strahu, vsaj zdelo se je tako, in skočil vstran. »Hočem vedeti!« je vpil Morgan. »Čakam, gospod!« Myers in Paula sta sedla v avto in vžgala motor. Še enkrat je pogledal v par na verandi. Gospa Morgan je pomahala, nato pa sta z Edgarjem Morganom šla nazaj noter in zaprla vrata. Myers je zapeljal z robnika. »Ta dva sta pa nora,« je rekla Paula. Myers jo je potrepljal po roki. »Prav grozljiva sta bila,« je rekla. Ni odgovoril. Zdelo se mu je, kot da bi njen glas prihajal od nekod daleč. Vozil je. Sneg se je zaletaval v vetrobran. Bil je tiho in gledal je cesto. Bil je na samem koncu zgodbe. Kolesa, mišice, cigarete, Založba GOGA 2002. Prevedla Tamara Maričič. Marjan Žiberna ,Na Dihurjevem vrhu No, prav, no, prav, pa na Dihur špico,« je ^zaključil pogovor pametnejši. Še pločnik menda poka, glede na načelo, da pametnejši odneha, če se po njem sprehodi prava oseba - v naših krajih veljajo Bosanci kot ljudje, pod katerimi da še beton popusti - pa bi ne odnehal Bogo, ki je povsem razumen mož. Pogajala sva se namreč, kam bova šla - ali na Difour Spitze, kjer je on že bil, jaz pa ne, ali na Rlmfishorn, kjer ni bil še nihče od naju, jaz pa si tja nisem želel... Seveda sva v stalno prisotni želji po verbalnem onaniranju drugi najvišji vrh Evrope, Difour Spitze v pogorju Monte Rose na švicarsko-italijanski meji, jadrno prekrstila v Dihurjev vrh. Po tistem, ko sem postal svetovni popotnik, sem se namreč - kot se za to poslanstvo spodobi - potikal še marsikje. Nekatere čase sem z veliko vnemo lazil po hribih. Ne onih najvišjih, himalajskih, pač pa po naših, bolj ali manj domačih, evropskih; po francoskih, italijanskih in švicarskih Alpah. Prijetno mučenje telesa je bilo to - potreba, ki mi je ostala iz časov vnetega tekanja; med hribi in ljudmi, ki so jih podobne reči veselile, mi je bilo lepo, in ni prav veliko stvari, ki se lahko primerjajo z otroškim občutkom samozadovoljstva, ki prevzame človeka potem, ko se je ves dan matral po pobočju kakšnega hriba in zvečer zvrnil po goltu nekaj pirov v družbi ljudi, s katerimi je čez dan delil te napore ... Ura je bila jako pozna, ko je najin avtomobil ljubko predoč kot sita, zadovoljna muca brzel po laških avtocestah. Bogo je že precej časa z glavo trkal v armaturno ploščo, v zadnji uri pa je na njej prežagal še dober kubik prvovrstne suhe trde bukovine, ki se ostremu rezilu močno upira in iz njega izvablja običajnemu človeškemu ušesu nemilo glasbo. Sam sem medtem v svojem odgovornem šoferskem poslanstvu kot sokol ostro motril cesto pred nama in njeno okolico. Skoraj čisto tako sem jo motril, kot so mi dopovedovali pred mnogimi leti, ko sem prvič kandidiral za vozniško listino, kaj vse da je treba imeti med vožnjo pod nadzorom, pa mi je takrat kljub temu spodletelo, ker nisem spazil starih mater, ki so s polnimi vrečkami racale iz štacune domov, in so se presenetljivo hitro zavihtele na kupe snega ob cesti, ko sem zapeljal mednje. Tik pred Verono sem zavil na bencinsko črpalko. Bogo se je v hipu ovedel in urno potegnil iz nahrbtnika popotno brašno - pisker ravno prav slane zaseke in domačih kranjskih klobas. Pomlatila sva precejšen del tiste vsebine in stvar poplaknila s toplim pivom po katerem se mi je kasneje prav smrdljivo in neprijetno rigalo. Pa še grdo spalo se mi je naslednje ure, tako da nisem nič več kot sokol ostro motril ceste in okolice, ampak le trmasto (brati kot trapasto) vztrajal za volanom. Da nisva z Bogom tiste noči iztirila s poti v kakšen obcestni jarek ali se zaletela v trdo betonsko ograjo, gre pripisati le vsepričujoči božji čuječnosti. Iztirjenje se mi je sicer nekajkrat zgodilo prej in kasneje, najbrž pa še večkrat Bogu, ko naju bogovi očitno niso imeli na seznamu tistih, nad katerimi morajo njihovi podložniki angeli varuhi bdeti sleherni trenutek. Bil sem na že na silno dobri poti, da se pridružim sopotniku, ki je potem, ko sva s polnimi vampi prenekatero modro razdrla, že kako uro s pobešeno spodnjo čeljustjo in vstran nagnjeno glavo spuščal dolge in goste sline; tudi mene se je loteval čedalje hujša zaspanost. Potem pa je končno utrujenost tudi pri meni postorila tisto, kar bi lahko že prej naredila zdrava pamet, (a je ta tako kot vselej morala priznati poraz) - malo pred mejo med Laško in obljubljeno deželo Švicarsko sem zavil s ceste. Preostanek noči sva tako predremala v kraju, ki vsaj v najinih pripovedih nosi povsem spodobno ime Hotel Unter die brucke, nepoznavalec pa bi v njem prepoznal le navaden cestni nadvoz, najini silno udobni vodni postelji pomotoma imel za spalni vreči pod tistim železobetonom, da o hotelu, ki bi nepoučenemu ostal neviden, niti ne razlagam na dolgo in široko. Zakaj so se Japonci odrekli očetnjavi in se vsi do zadnjega preselili v Zermatt, kičasto zleščeno švicarsko gorsko letovišče pod piramidastim Matterhornom, se mi tudi približno ne svita. Dejstvo je, da jih na njihovem samurajskem otočju ni moglo prav veliko ostati, saj so po tem švicarskem mestecu, kamor sva prištorkljala v svoji vzvišeni poti navzgor, k vrhovom strmih gora, drobencljali milijoni samurajev in njihovih drobcenih žena; le svojih otročajev na srečo niso vlačili s sabo. Popolna uganka mi ostaja, zakaj so imele njihove krhke čivkajoče ženke na rokah tanke, kot nežni snežni poprh na visokih alpskih vrhovih bele rokavičke. Nikakršnega mraza ni bilo tisti dan, pa tudi če bi bil, bi jim tiste rokavičke čisto nič ne pomagale. In nič nisem bil spazil, da bi se med temi vrhovi kdo ubadal z golfom, ali kako temu podobno dejavnostjo, za katero - resda sicer malo nepoznavalsko - sklepam, da se je z njo nujno ukvarjati le s snežno belimi rokavičkami na rokah. Poleg tega so si mnoge med njimi zaščitile glavice pred blagim soncem z nekakšnimi staroveškimi marelami (ali senčniki - sončniki?) z nenavadno strmimi, usločenimi strehami, obrobljenimi z garnirčki in čipkami, s kakršnimi so obrobljena oblačilca, ki jih prinesejo kavkaste tete in babice mladi materi v porodnišnico, da bo lahko primerno oblekla svoje novorojeno žensko detece. Na račun brenčanja minolt, s katerimi so bili samuraji pregovorno dobra opremljeni, nimam posebnih pripomb. Iz precej enostavnega razloga: tudi sam sem lastnik ene take trotel ziher naprave, ki sama naredi vse. No, skoraj vse. Ko raznašam svoje fotografske dosežke po uredništvih raznih časopisov, so z njimi zadovoljni le tisti - na srečo je to večina ki na kvaliteto fotografije ne dajo kaj dosti; pravzaprav pa po tem res ni nobenih posebnih potreb, dokler ljudje z veseljem prebiramo predvsem vsakovrstne trače. Da pa bi se s tistimi svojimi fotografijami dokopal do objave v kakšni bolj resni reviji, kjer vedo, da se vendarle najbolj berejo prav fotografije, pa mi nikakor ne uspe ... parkrgogino poletje Na slabih treh kilometrih nad morsko gladino sva z Bogom pogruntala, da je prenočevanje v eni teh gorskih koč, ki nudijo streho nad glavo gorskemu popotniku, ki išče stik s sabo, Bogom, Resnico in Lepoto v redkem višinskem ozračju, enakovredno kakim petim ali šestim pivom. Vsaj kar se količine zahtevanega denarja tiče sta bila ta dva artikla enako ocenjena. Da bi ugotovil, cenjeni bralec, čemu sva dala prednost, ti ni treba odložiti tega branja in si jemati časa za poglobljeni razmislek. Tako sva se odločila za prenočevanje kakih sto metrov nad kočo, v hotelu Unter die stein, spodaj v koči, za njenim preprostim in prijaznim lesenim šankom sva pustila le tiste denarce, ki bi bi lahko nesrečno končali kot plačilo za streho nad glavo. A so prav prijazno polzeli po grlu s klokotajočo hladno pijačo in ga nežno božali, možgane pa zastrli z dobro znanimi vsevednimi in pogumnimi pijanskimi meglica. Sčasoma se naju je začela polotevati tista oholost, ki na široko, hitro in uspešno pomete z veliko večino težav, ki običajnim smrtnikom, mlačnim šlevam, predstavljajo nepremostljive prepade in prepreke do uresničitve lastnih sanj ... Oskrbnik koče je medtem čedalje bolj živčno škrebljal s prsti po obdrajsanem lesenem pultu. Kot zadnja gosta sva malo nejevoljna nad njegovo negostoljubno neuvidevnostjo zapustila dnevne prostore in se napotila vsak v svojo sobano hotela Pod skalo, pod previsne skalne gmote malo nad kočo, se zavlekla v spalne vreče in na trdih kamnih, ki so se nama ponoči zažrli v hrbtišče, zaspala kot z macolo pobita vola. Zakaj je treba v hribih tako zgodaj k počitku kljub poglobljenim razmišljanjem, nisem nikoli uspel popolnoma razvozlati. Ravno ko se debata dodobra razvname in ima človek v rokavu prvovrstne rešitve vseh perečih svetovnih in še drugih problemov, včasih celo svojih lastnih, mu dajo drugi tam prisotni in tudi odsotni (a nastanjeni v temi svojih najetih kamer, kamor so se zavlekli) nedvoumno vedeti, da jih žalostna usoda planeta čisto nič ne briga, in da jim tudi tvoje tegobe ne morejo omehčati hinavsko zakrknjenih src. Da bi človek prišel do tega, da bi se s tovariši lahko sproščeno objel čez rame, kakšno domačo široko zapel ali celo gromoglasno zaukal v jasno zvezdnato planinsko noč, kot bi se po stari planinski navadi spodobilo, pa ni mogoče niti pomisliti. Prav tako mi ostaja uganka, zakaj planinci skušajo vedno znova osramotiti peteline in vstanejo ne silno zgodaj zjutraj, ampak že zvečer, če že ne kar popoldne -prejšnjega dne. Seveda so šli naslednjega dne (če je mogoče uporabiti ti dve besedi) hribolazci, ki so prenočili spodaj v koči, silno zgodaj na pot; zdelo se mi je, da se je šele dodobra znočilo, prav gotovo pa je še veliko manjkalo do prvega jutranjega svita. Šele ko so še zadnje postave, ki so si z električnimi leščerbami osvetljevale pot pred sabo, odštorkljale mimo naju, nekam tja gor proti ledeniku, sem se odzval Bogovem klicem. Imela sva namreč ločene spalnice, njegova se je nahajal kakih petdeset metrov stran, in Bogo, ki za razliko od mene ni nikakršen zaspanec in poležuh, se je kljub tistemu sinočnjemu udarcu z macolo zbudil že zgodaj. Ponoči je vlekel hladen veter in ker so bila okna hotela Pod skalco nekoliko slabo zatesnjena, sem iz spalne vreče zlezel temeljito zabuhel v obraz. Vsaj sklepam, da je bilo to od hladnega vetra. Čebele ali ose, ki lahko s svojimi strupenimi piki povzročajo podobno otekline obraza, so, kolikor je meni znano, dnevne živalce, kaj drugega pa bi seveda ne moglo biti vzrok mojega otečenega stanja. Nekako sva se v jutranjem mrazu napravila za pot navzgor; mraz me je naredil silno nerodnega in betežnega, tako da se je Bogo že precej časa nestrpno prestopal pred svojim hotelom, preden sem bil tudi sam goden za odhod. In sedaj si ne morem kaj, da ne bi posegel nekaj desetletij nazaj, v času druge svetovne vojne. Poznavalci novejše slovenske zgodovine morda poznajo zgodbo o Apuntatovem pujsku. Če me sicer bolj piškav spomin ne vara, je šla stvar nekako takole: znano je, da je bil naš primorski rojak (kasneje pa še junak) Janko Premrl - Vojko sila podjeten mladenič in se zato med drugo svetovno vojno med primorskimi partizani hitro dokopal do nekakšnih vodstvenih položajev. (Danes bi bil bržkone kakšen mladinski politik, vodja zabavno-glasbene oddaje na televiziji (prav tako za mlade), ali pa bi opravljal kakšna druga dela in naloge, kjer bi lahko izražal svoje nasprotovanje potuljeni, plašni večini, in bi ga lahko veliko videvali in poslušali.) Ker pa Janko ni živel v teh naših blagih časih, ko obstaja več kot tisoč in en način, da si viden in slišan, si je za svojo oglaševalsko agencijo izbral ljudski glas, in - času primerno - prenekatero ušpičili laškemu sovragu. Ta je bil silno pogumen, ko je podnevi do zob oborožen in zbran v velika krdela strašil že tako ali tako preplašene bogaboječe none po kamnitih borjačah, če pa se ni nahajal v velikih čredah, ali se je na nebesnem oboku in zemlji pod njim naredila mrka noč, pa se je - aiuto, mama mia! - prestrašen prihulil v svoje fašistične luknje. Tako je nekoč Janko eno pobalinsko uganil in v temni noči s koruznim storžem izvabil iz domačega hleva tolstega pujska Apuntatu, laškemu kolovodji; bilo je to menda v Vipavi ali tam nekje, ne spomnim se več natančno. In to je storil sredi okupiranega ozemlje, kjer je mrgolelo sovragov kot listja in trave, (čeprav je res, da so ti ponoči raje mrgoleli pod dekami in kovtri)! S storžem mu je mahal pred nosom, mu tu in ta oddrobil kakšno zrno, da se ne bi ščetinar v občutku prevaranosti glasno razjezil, in tako je šlo meter za metrom stran od hleva, od Apuntanta in stran od njegovih podrepnikov. Kaj je s tistim pujsom storil, se ne spomnim več, kar pa je za moje nadaljnjo izvajanje povsem obrobnega pomena. (Povem pa naj še, da menda Janko ni nikoli pristal na nobeno kolaboracijo (danes bi rekli korupcijo), tako ne na tisto z laškim okupatorjem, kot tudi ne z osrednjeslovensko partizanščino, ki so si jo takrat že prilastili tovariši iz kasnejšega čeka zeka. Zaradi tega so ga ti slednji menda ocenili kot človeka, ki da je predolg, pa so ga pomagali skrajšati za glavo. Njegovo smrt so naprtili na že tako ali tako osovražene črne duše Lahov, sami pa so mu, tako hladnemu in nenevarnemu, v povojnem času na Nanosu postavili ličen bronast doprsni kip, naročili spisati lepo povest o padlem junaku in se sploh trudili širiti mite in legende o njem; Apuntatov pujsek je eden od njih.) Tu pa moram malo aktualizirati Jankovo prigodo s pujskom: Bogo ni imel v rokah koruznega storža - morda bi mu prišla prav klobasa - pa tudi kakih sovragov ni bilo videti naokrog, a me je moral na enak način kot J. P. Vojko pujska iz sovražnikovega hleva vabiti in nagovarjati naj vendar in za božjo voljo že krepko stopim. Nikamor mi v tistem mrzlem jutru ni šlo. Petdeset metrov pred nama so se nerodno spotikale in kot napol prazne vreče krompirje prevračale kakšnih sto ali več let stare Italijanke, potomke onih Apuntatovih sodelavcev, in se še bolj oddaljevale od naju. Takrat sem se s skorajda obžalujočo bridkostjo v srcu spomnil, kako sem kako leto ali dve poprej kot mlad gams napol tekel na Mont Blanc. Sopihajoče ostale sem prehiteval v diru, se tu in tam za trenutek pri katerem ustavil, še malo zadržal dih, da bi izgledal kljub tistemu napornemu diru ves svež in spočit, si brezbrižno povrtal po nosu, frcnil mačka v sneg in prijazno povprašal po počutju, rekel kakšno vzpodbudno ... Posebnega navdušenja v mrmrajočih odgovorih ni bilo zaznati. Potem se je sčasoma zdanilo, kot se ima navado proti jutru zdaniti, tako da sva videla kot hodiva. Z razmetanega skalovja sva zavila na sneg in malo kasneje na grdo razbrazdan ledenik, prepreden z brezštevilnimi globokimi razpokami, poimenovanimi v klenem hribovskem jeziku špaltne. Ko se je bilo treba na ledeniku pripeti dereze, sem z veseljem ugotovil, da sem jih bil pred časom nekomu posodil. Da bi jih pred odhodom pregledal, če so prilagojene velikosti mojih hribovskih čeveljcev, pa seveda nisem imel časa. Staromodna naprava mi je tako omogočila kakih deset minut počitka, preklinjanja, ko sem matral z njenimi nerodnimi, zarjavelimi šraufi, in tudi zmrzovanja; Bogotu pa so moje dereze od te ponudbe omogočale le zadnje med naštetim, zmrzovaje. Od takrat vem, da ima jekleno čvrsto živčevje, čeprav sam trdi, da ga znajo stvari strašno hitro razpizditi do skoraj popolne pobesnelosti. Počasi in s skrajno težavo sem lezel navzgor. Bogo je medtem hodil malo gor in malo dol, brcal v skale, da bi si ogrel prezeble prste na nogah, in mojo počasnost prenašal s potrpežljivostjo, kakršne sam ne bi zmogel nikomur nakloniti. Na srečo ni bilo za nama nikogar, sicer bi se morda našel kdo, ki bi me, neznansko klavrnega kot sem bil, prijazno in sočutno povprašal po počutju, morda celo vzpodbudno potrepljal po ramenu: »Saj bo, saj bo ...« No, vsak pač enkrat stopi na mino, sem se skušal tolažiti, se v tisti svoji nemoči močno smilil sam sebi, in prestavljal noge, kolikor sem pač najbolje in najhitreje zmogel. Ko sva ob kakih desetih dopoldan končno dosegla vrh in je meni neznansko odleglo, je bila večina, vključno s prastarimi, napol strohnelimi laškimi nonami, že na poti v dolino. Ti ljudje pa res ne znajo uživati, sva zmajevala z glavami. Prejšnje dni je v dolini skorajda nepretrgoma deževalo, višje v hribih pa tudi malo snežilo, in napoved za naslednje dni ni bila nič bolj spodobna, danes pa se je naredil prekrasen dan. Lahko bi bili izkoristili to lepo, od Boga dano vreme, ostali na teh višinah, se predajali toplemu soncu, lepemu razgledu in bližini Boga, Resnice in Lepote, ali čemu višjemu, za kar pravzaprav pošten planinec prisopiha na vrh hriba, pa so kar pobegnili! In to potem, ko so se na pot navzgor podali tako silno zgodaj! Morda pa morajo v svojem hlepenju po nenehnem dogajanju zvečer še na kakšen sprejem, rojstni dan ali temu podobno, kjer se bodo lahko pohvalili, kje da so bili že zarana, sem razmišljal sam pri sebi. Kakorkoli že, na toplem soncu in v lepem razgledu sva tisto dopoldne toliko bolj uživala midva, nevede pa najbrž tudi v bližini Boga, Resnice in Lepote. In seveda bogato zabavljala na račun pobeglih. Zgodaj popoldan sva sklenila, da jo tudi midva pobereva od tod. Spust mi je bil očitno bolj pisan na kožo; Bogotu nisem povzročal večjih preglavic. Sicer pa se menda vsak drek navzdol prav lepo kotali, je nekoč nekdo modro ugotovil. Prav dolgo pa ni šlo tako gladko in kotaleče se, pravzaprav je šlo le zelo kratek čas, do ledenika. Potem pa sem pri Bogotu in sebi zaznal nenaden napad hude molčečnosti, kar sicer nikakor ni najina značajska slabost. Razjasnilo se nama je namreč, zakaj so ostali osvajalci visokih alpskih vršacev tako zgodaj zjutraj vzeli pot pod čevlje, in tudi zakaj so jo tako jadrno pobrali v dolino. Ledenik je bil od močne dnevne sončeve toplote v zgodnjem popoldnevu čisto razmočen, čez brezštevilne globoke špaltne v njem pa so vodili le nekakšni majavi in trhli snežni mostovi. Bogo naju je potem, ko sva se v tisti zagati nekaj časa prestopala na mestu, ugibajoč kako se izvleči iz nje, navezal na vrv, ki sva jo imela s seboj, vsakega na en konec. Pasov, kakršni se spodobijo hribolazcem, da se nekako zalezejo vanje z nogami in si jih potem pripnejo okrog trebuhov, seveda nisva imela. Te stvari so vse prej kot poceni, za to, da bi si jih vsaj izposodila, pa nisva bilo dovolj bistra. (Milan, ki mi je nekoč razkazal lepote poplezovanja na primeru severne stene našega troglavega očaka, mi je povedal da so stvari v alpinizmu res drage. Edina stvar, ki stane manj kot deset mark, je pivo.) 0 tem, kako bi se obnesel vozel, s katerim naju je Bogo opasal, in mi ga je predstavil kot najlonskega, če bi kdo od naju štrbunknil v katero od zevajočih špalten, raje nisem razmišljal. Uporabil sem raje metodo preusmerjanja pozornosti, kot je nekoč kasneje z raznimi strokovnimi izrazi moje takratno početje opisal Matej, zasebni psiholog, filozof in še kaj; misli o preščipnjenih črevih, polomljenih kosteh in izstopljenih očeh sem skušal nadomestiti z mislimi na gajbe hladnega pira, na kakšno domačo prekajevalnico v sodobni, prehransko in zdravstveno presvetljeni družbi očrnjene svinjine, in seveda še zlasti z mislimi na slike iz sredin manj spodobnih revij, ki jih bolj spodobni ljudje nikakor ne jemljejo v roke, a s stežka prikritim zanimanjem škilijo vanje, če jih ima kdo drug ravno v rokah ... Ta čas tako preusmerjene pozornosti sva previdno stopicljala čez razmočene snežne mostove, kot stopiclja čez lužo mačka, ki se ji nikakor ne more izogniti. V rokah sva imela pripravljene cepine, če bi oni na drugem koncu vrvi štrbunknil v ledeno poč, izogibaje se vprašanju, ali bi lahko cepin to silo zdržal. Z mehkimi koleni in drhtečimi rokami sva nekako le napredovala, čeprav je šlo počasi, korak za korakom. Nekajkrat je sneg popustil, a sva se vedno lahko še pravi čas umaknila in poiskala naslednji prehod, ki bo zdržal. Končno sva bila na robu ledenika in od tu naprej preusmerjanje misli ni bilo več potrebno. Stvari so srečno izšle. Kasneje sva se še malo bodla z meglo na ledeniku pod kočo, v kateri prejšnji večer nisva prespala, sicer pa je šlo brez bridkih izkušenj. V nobeno luknjo nisva padla, kot je nekaj let kasneje napravil oni naš rojak v neki eksotični tropski deželi, kamor je šel na izlet. In ker nisva padla v luknjo, tudi nisva mogla pet dni ostati v njej, niti nisva mogla zlesti iz nje, in - kar je najbolj žalostno - s tem sva bila prikrajšana tudi za možnost, da bi dogodivščino izdatno popisala na nekaj sto straneh, kot je širokopotezno napravil omenjeni, da bi izkušnjo tiste luknje posredoval širnemu svetu, za primerne denarje in slavo seveda ... Beznica v Kitalah, GOGA 2003 (izide v novembru) Damijan Šinigoj .Očkov dnevnik sreda, 3. januar 2001 [\ lekako imam od vseh letnih časov najraje zimo. Jeseni so sicer barve pestre, ampak veliko I X dežuje. Poleti je nadvse vroče, avto je brez klimatske naprave, na morju pa nimam računalnika! Pomladno brstenje tudi že gre kar nekako mimo mene - poročen in oče dveh otrok ...eh. Zima pa je cool. Če je mrzlo, pač zakuriš ali oblečeš pulover. In seveda smučaš. Ker sem že starejši gospod in ker je moje razgibavanje omejeno na tolčenje po tipkovnici računalnika, seveda nisem v formi. Čeprav mislim, da sem in se prvič v vsaki sezoni zapodim po snežnih strminah, kot da bi imel šele petinštirideset let. Da me vsakič znova narava nekje useka. To je kakor nekakšen kviz, vam povem - včasih je Monika pred smuko ugibala, kje me bo zvilo, zdaj se iz tega norčuje že Maks. Še dobro, da je Gašper premajhen ... Torej, vrnil sem se s smučanja in že naslednje jutro ugotovil, da je bil letos na vrsti križ. Po kosilu sem se ulegel na kavč na trebuh, razprostrl časopis pred sabo in čakal. Vam povem, da je to nekakšen naravni zakon - ata se po napornem dnevu uleže (tisti, ki me poznate in ste se ob tem nasmejali do solz, sram vas bodil), prešteje do tri in že sta na njem otroka. Ali pač otrok ali otroci, odvisno od posameznika. Tokrat, ko me je dajal križ, so bile drobcene nogice nadvse dobrodošle, za tiste, ki bi to želeli ponoviti na svojem hrbtu, le majhen nasvet - naj otroček nima otroških čevljev z zelo trdimi podplati! In ko smo že pri tem, še en nasvet v zvezi s trdimi, ortopedskimi čeveljci: otrok, star od leta in pol do treh let (kakršne najraje jemljemo v naročje) zelo rad brca, če mu nogice bingljajo v zraku, čeveljci (zelo trdi) pa dosežejo ravno do malo pod pasom! Očetje in moški (še) brez otrok, učite se prosim na tujih napakah in iz tujih izkušenj. Malo sem zašel. Masaža bi seveda prijala, če bi bili otroci ubogljivi in bi s stopali masirali le določen del, a kaj, ko mimogrede in najraje skačejo po glavi. Zato sem Maksa in Gašperja (s težavo, ker me je bolel križ!) oblekel v zimska kombinezona, ju toplo obul in pokril in, priznam, brez obžalovanja postavil na mraz. Na vrt na sneg. Kjer kot vsi otroci nadvse uživata. Sam sem se v topli in tihi sobi obrnil na hrbet, sezul copate, poslušal glasbo in zdravil boleče mesto. Mislim, da sem za trenutek zaspal, kajti ko je Maks začel ropotati po oknu, sem se zbudil in sploh nisem vedel, kje sem. Damijan, Gašper je v debelih težavah, je vpil. Naj pojasnim: ko mi kaj ušpičita, sta v težavah, ko pa zares kljub opominjanju naredita veliko škodo (seveda je to zelo, zelo pogostokrat!), sta v debelih težavah. Vmes je seveda še nekaj stopenj, ampak debele težave so najbolj resna zadeva. Takrat ni več šale. Ko sem bil sam še kot otrok v debelih težavah (seveda morda enkrat ali dvakrat, pa še takrat nisem bil sam kriv!), je moj oče izgledal, kot bi hotel zagnati kosilnico za košenje trave. Namreč, ko je vlekel pas iz hlač (naj ponovim, kot zelo priden otrok sem ga do tega pripravil morda enkrat ali še manjkrat!), je izgledalo, kot da vleče za zaganjalno vrvico kosilnice ... Maks je torej ropotal po oknu in vpil, da je Gašper v debelih težavah, sam pa sem se počutil, kot bi ravnokar padel z Lune. Najprej sploh nisem imel pojma, kaj se dogaja, ko pa sem končno dojel, kaj mi dopoveduje, sem kot ris na plen skočil k vratom, jih odprl in kar bos stekel po snegu. Vam niti približno ne morem opisati, kaj mi je takrat rojilo po glavi, kakšne vse grozne slike sem si pričaral pred obraz! Stal sem bos na snegu in zabodeno gledal Gašperja, ki je mirno stal pri okrasnem grmu. Bil je pri zavesti, ni jokal, ni bil krvav! Več nisem potreboval vedeti. A še preden sem vprašal, kaj se je zgodilo, me je v križu tako močno zabolelo, da me je kar vrglo po tleh. Na srečo je ravno takrat ven prišla tudi Monika (vsaj v copatih) in najprej meni pomagala na noge, potem priskočila na pomoč tudi Gašperju, ki se je med igranjem okoli okrasnega grma s kombinezonom ujel za trn. Ko sem se vračal v hišo, sklonjen skoraj do tal, sem Maksu seveda očital preveč panično reakcijo. Debele težave so namreč rezervirane le za debele težave! Kam pa pridemo, če bi bila vsaka težava debela? Mali pametnjakovič je uprl roke v bok in me pogledal spod čela: Damijan, Gašperja je ujel trn in najprej sem mu hotel pomagati jaz. (Seveda ga je pri tem še bolj zapletel, a mu tega nisem omenil, saj sem pameten oče.) Potem sem pa poklical tebe, ker se ni mogel več premikati. In če se ne moreš premikati, si v debelih težavah! Seveda je imel moj sin prav, kar sem mu tudi nerad priznal. Če se ne moreš premikati, si v debelih težavah. Tukaj ni dvoma! Rad bi še izkoristil priložnost in se na tem mestu zahvalil svoji soprogi, ker je sama slekla oba otroka, meni pa dovolila, da sem se za pol ure ulegel in toliko prišel k sebi, da sem se lahko odpravil k zdravniku. Maks je seveda želel z mano in ker se mi je k zdravniku nadvse mudilo, sem mu dovolil, kajti če bi ga želel argumentirano zavrniti, bi potreboval najmanj pol ure. Ja, tako gre to pri nas. Sedla sva v avto in se odpeljala. Maks se je nenadoma začel smejati, saj je ugotovil, da me tokrat prvič on pelje k zdravniku in ne obratno. Dobil sem injekcijo C vitamina (kot v ranjki JLA, ko sem kaj blefiral ali simuliral) in odpravila sva se proti domu. A me je nekdo tako grdo zaparkiral, da sem potreboval enajst minut, da sem zmanevriral ven. Ker je hrbtenica pri stalnem obračanju nazaj in naprej močno trpela in ker že nasploh ne maram, da me kdo zaparkira, se je Maks na mojo (kasnejšo) žalost naučil nekaj novih besed. Ki jih bo seveda uporabil v najbolj neprimernih okoliščinah. Ves čas je molčal (očitno je že spoznal moja razpoloženjska stanja), le ko sva se peljala domov in sem že mirneje dihal, je rekel: Damijan, ko bom jaz vozil avto, bom pa do vseh prijazen. Kaj naj rečem? Seveda sem ga pohvalil, a kaj, ko ga bo življenje še prekmalu postavilo na realna tla ... Očkov kotiček, Založba GOGA 2003 (izide v septembru). Miha Mazzini Tisti, ki svoje delo opravljajo iz veselja |\ lekateri svoje delo opravljajo iz veselja, ne I N zaradi denarja. Na prvi pogled se zdi, da gre za idealno in srečno razmerje, vendar vas moram takoj opozoriti na pazljivo branje stavka - idilika je drugje; takrat delaš z veseljem in si za tisto tudi dobro plačan; redka zadeva, vam rečem. Tokrat govorimo o čisto posebnih primerih, ko človek delo opravlja s takšnim veseljem, da ga plačilo sploh ne zanima. Četudi mu ne bi plačali, bi še vedno delal naprej. V vsaki družbi se skrivajo taki posamezniki in vsi po vrsti so - nevede - strup za civilizacijo v današnji obliki. Gremo po vrsti. Poznam pisatelja starejše generacije, ki je zadovoljen z vsakim drekcem pekcem, ki ga dobi za honorar. Založniki to vedo in mu z leti plačujejo vedno bolj ušivo, on pa je še naprej zadovoljen. S tem fenomenom seznanijo založniki vsakega avtorja takoj, ko stopi skozi vrata, seveda kot primer: poglejte, tak renomiran pisatelj, pa tako skromen. No, ker je šlo za prvi tak primep me ni skrbelo. Nakar sem pred leti za kratek čas zašel v profesionalne kroge ljudi, ki računalniško postavljajo knjige. Tam so mi z veseljem povedali za človeka, ki mu povrnejo stroške za papir in nakažejo sto mark, on pa jim postavi gromozansko debelo buklo matematičnih formul. Gre za profesorja, ki to počne iz veselja. Še kasneje sem se zavedel, kako nekaj mojih znancev finančno naglo propada, vsi po vrsti pa izdelujejo plakate in transparente. Dobro, revolucionarna leta so minila, a začenjajo se propagandna - posel bi jim moral cveteti. Ha, kje pa. Povedali so mi, da se je pojavil nadebudnež, ki te stvari počne iz veselja in je zadovoljen še s tako mizernim plačilom. No, lansko leto sem napisal scenarije za nekaj kratkih oddaj za televizijo in kot že slutite, tudi tam imajo človeka, gospo natančneje, ki dela dobre oddaje za drobiž. Da, to počne iz veselja. Skratka, v vsaki poslovni sferi je vsaj en tovrstni primerek in ni čudno, da je državno gospodarstvo v razsulu, beda in nezaposlenost vedno večji, plačila pa zmerom manjša. Oni so krivi, verjemite! Izolirajmo le primer gospoda matematičnega profesorja, ki formule postavlja iz veselja. Zaradi njega se pri nas ni nikoli razvil in zato ne obstaja poseben segment stavskih firm, ki bi se specializirale na matematični stavek. Ni jih. Vse podela gospod za sto mark in stroške papirja. S tako konkurenco se preprosto nihče ne more bosti. Izdelava transparentov je v določenem območju lepo cvetela, nakar se je pojavil navdušenec in sesul vsaj deset podjetij. Nič se ne zafrkavam, ti so zares morali odpustiti delavce. Navdušenci bi torej najraje delali kar zastonj. In koliko v obliki davkov dobi od nultega honorarja država? Nič. Koliko pa od mizerije? Mizerne odstotke. Tovrstni ljudje so tak strup, da ga v omejenem prostoru te kolumne nikakor ne morem opisati v celoti, predstavljajte si sami. Poleg dela iz veselja mora biti izpolnjen še en pogoj, da se človek pretvori v tovrstnega partybreakerja - svoje delo mora opraviti odlično. Če bi proizvajal škart, ne bi škodil nikomur, saj ga nihče ne bi mogel postaviti za vzor. Ker so taki ljudje po celem svetu in so zagotovo bili vedno, mora torej v sami strukturi družbe obstajati mehanizem, ki jih zatre. Odgovor lahko najdete v Petrovem načelu, opisanem v istoimeni knjigi (L. J. Peter, slovenski prevod 1974). To načelo pravi, da v hierarhiji vsakdo prej ali slej najde svojo stopnjo nesposobnosti. Dobrega mizarja bodo nadrejeni opazili in ga postavili za vodjo delavnice. Ce bo dober, bo napredoval v pisarno. Prej ali slej bo prišel na delovno mesto, za katerega ne bo sposoben in bo slabo delal. Degradirali ga ne bodo, saj je že predolgo v firmi; napredoval pa tudi ne bo, saj se ne odlikuje več. Tako se počasi vsa hierarhija napolni z ljudmi, ki so nesposobni za dela, ki jih opravljajo. No, modificirana varianta vsekakor velja tudi za obravnavane primerke. Delajo z veseljem in odlično; povišajmo jih torej. Pisatelj in novinarka naj postaneta urednika, profesor matematike vodja izmene, izdelovalec transparentov zaposli še nekaj ljudi in tako postane direktor. Sistem sam tako vse strupene sestavine povleče izven mest, na katerih sejejo le škodo, obup in gorje. Kljub temu pa so obravnavani posamezniki zoprni tudi na novih delovnih mestih: kako naj se o plačilu pogajate s človekom, ki vam zavida vaše delo in bi ga najraje zastonj opravil namesto vas? Nazadnje: kaj pa s tistimi, ki napredovanje odklonijo ali pa nikakor nočejo iz posameznika prerasti v vodjo podjetja? Redki so in pospraviti jih moramo na tiho. S kakim blagim izgovorom jih zvabimo v temačno, zakotno ulico, jim nenadoma stisnemo roke okoli vratu in - ah, veselje! - problem je rešen. Zakaj skrivaj, mar ne bi bila boljša javna usmrtitev v poduk ostalim? Oh, storili smo to enkrat, pa se je vse skupaj neverjetno izrodilo. Nekega tipa, ki je svoje delo opravljal iz veselja, ne zaradi plačila, smo v opomin pribili na križ, pa ga ljudje že dva tisoč let ne morejo pozabiti in kar je najhuje, smisel dejanja se je že davno izgubil, ostala sta le zmeda in pomp. Dostava na dom, Založba GOGA 2002 L"i mo enostranski 16 knjig. Več kot 3000 strani. ZALOŽBA Sl GOGA Klemen Pisk: Visoko in nagubano prapočelo Vštric z Erato Selitev Paket, ki ga je poslala Lisa Linder, Stiegaregatan 9, 4324 Skdvde, Sverige, ni bil nikoli odprt. Odkril sem ga po petih letih, ko sem brskal po predalih, da bi pospravil za seboj. Selim se, in ko se človek seli, mora obračunati s preteklostjo. Ne vem, zakaj ga toliko časa nisem odprl. Verjetno sem zaupal intuiciji, ki me je neštetokrat posvarila pred nevarnostjo. A zdaj, ko odhajam, ne morem ničesar izgubiti. Trgam ovojnico, potne roke mi polzijo po orumenelem papirju in segajo v globino. V notranjost njenih idej. Lisa je poslala vlažno spodnje perilo - in fotografijo lastne golote, ki še vedno diši po parfumu. Lisa? Zakaj ... Ne sliši me in ribari na bregu zaledenelega jezera - in vsako ribo, ki jo ujame na trnek, nabode s harpuno skrivnosti. Že dolgo živim to ljubezen. In njena sled Je hrepenenje kot krepost, Je hrepenenje kot slabost. Obseda me. Le stežka ji tešem obliko. Nikdar se mi povsem ne poseči. Nikdar je do podrobnosti ne dokončam. Dokler vstopam vanjo kot prvič: vsa negotova, karseda oprezna, nikdar docela domača, se zdi velika ljubezen. Zamižim. Spričo njenega sija obstanem, obnemim. In hrepenenje opiše krog. Založba GOGA 2000 Ex-girlfrend Katja Plut: Ej! Moja ex-girlfriend je rojena 14. aprila 1984. Pustila me je kosmatega, zanemarjenega, raztrganega in pijanega. Zaprla me je v ječo norosti, zaloputnila vrata in se bolno smejala, jaz pa sem čakal, da me odklene. Toda ključ, ki odklepa pot do njenih oči, je izgubila. Obljubljala je večnost, ki je ni mogla dati, saj je verjela, da je svet sestavljen iz prtičkov, ki jih zbira. Lahko bi bil Roman Polanski, Woody Alen, France Prešeren, Fran Levstik ali avstrijski nadškof in bi z golimi rokami razmaknil rešetke; a nisem eden od njih. Zato se oddaljujem od usodnih rešitev in se zatekam h glasbi, ki me spominja nanjo. Sedim za klavirjem in komponiram pozno v noč. Iščem kadenco, ki bo zajela njeno nedolžnost, igrivo preprostost njenih ročic, da bo spet prišla -otipljiva, lepa in resnična. Vrača se v subdominanti odrešitve, v globini molovske paralele, v kakofoniji umazane svetlobe, v poltonih, ki dežujejo iz črnih tipk in mi blaznijo ušesa. Založba GOGA 2000 v Maja Razboršek: Pretanjeni razbor Drget Ljubezen ne prizanaša. Plasti se v najbolj nasprotujoča si In najmanj pričakovana razpoloženja. Njen obstret se zdaj širi zdaj oži. Pod pretanko povrhnjico Utripa Nebogljena, Pa najsi je še tako močna. Vselej je premagljiva. Cesto premaguje. Ranljiva je in umrljiva. Kadar je pesilovita, Je komajda kdaj stanovitna. In komaj kje. O bog lahko bi narisala 7 ljudi z razpihnjenimi glavami pod vodo in bele morske ježe, kako se ljubijo z ustnozadnjičnimi odprtinami lahko bi od zdajle do jutra blodila po njivah s koruzo, ko je ravno taka, da ščemi, a še ni zrela za pečt in listi praskajo ramena z vlažnimi kocinami lahko bi dala radijska poročila potiho dokler ne znorim in zderem spokane mehurje iz pljuč ven s črevci vred lahko bi si zaloputnila nogi med vrata, da bi razbila kolena in strah lahko bi tekla s črto avtoceste tako hitro, da me ne bi nihče dojel in se potem pač vrgla na katerokoli stran mais comme je sais pas faire la pričre et Tu es mon dieu lahko bi ti zaspala v rokah Ma sacred tvoja roka viharnega violinista, ki udarja po bobnu, pleza po skalah in se ljubi na njih in zvečer pa greš dat mamici lupčka za lahko noč, moja vroča roka, ko se s tabo naslaja, ni nikoli prej bila živalsko prožna, boleča, ljubeča in lahka kot hrum aviona po nočnih oblakih - in ti bi gledal kot ranjen angel, že ko samo misliš, da bi te lahko prijela in poljubila, pa te ne bi nikdar nalašč ranila, pa bi te in bi se te napila že v enem divjem, kratkem požirku žejnega, presrečnega, prasrečnega bivola in bi te potem izpustila, če bi čutila, da sem zalila tudi jaz tebe, da si tudi ti bil jaz in nisi videl, slišal ali mislil drugega kot fleke vročine med Vsem Tem, in da ne boš nikoli znal niti z bobni in boki in ne z violino in niti, ko se boš ljubil z divino Manuelo ne izbruhati in ne popisati Vsega Tega, kar sva v tem trenutku Midva dala čez ti - sacred and therefore we - sacred taki ste angeli, ja v beli koži, z rdečimi usti in zelenimi očmi, vidim vas hladne kot zmrznjen vosek in belo zlato, a že če samo prideš in vdihneš zrak okrog vas, zadišiš toploto in šokantno nag in čist človeški znoj. Založba GOGA 2001 Cigančica lepa, mlada moja Zašel sem v gozdu tvojih las, po poteh telesa tvojega nemirno blodim, od izvira tvojih ustnic žejen vstajam, ne ogrejem se v ognju tvojih oči, cigančica lepa, mlada moja. Pa vendar, pridi k meni, ti svetli čudež mojega življenja! Pridi, dehteča od želja, od sanj samotnih obsijana. Pridi, ljubezen moja, življenje moje! Naj naju zakrije gosta praprot, naj se na naju zlije samota neba. Izpijva vino noči, izpijva globino smrti, izbožajva si vse lepo, ujeto v minevanje teles. Vso nežnost, vso dobroto, vse slasti, vse, prav vse si pokradiva, da ne bo nič ostalo za lačno starko smrt. Oj, cigančica mlada, lepa moja. Življenje je dim Natoči mi vina kot strup močnega, ciganka stara, dobra moja! Natoči mi vina, naj se razlije čez rob, kot se nocoj razliva v meni bolečina! Gledal sem dim z ognjišča ciganskega: svedral se je v prazen nič. Gledal sem in videl: umirajo cigani. Slišal sem pesmi: neutešene. Videl sem mrzla ognjišča, prazne šotore, videl ljubezni praznih rok. Spal sem z ženo, ki je ljubila drugega. Pil sem ukradeno vino, jedel ukradeni kruh. Natoči mi vina močnega, ciganka stara, dobra moja! Življenje je dim z ognjišča ciganskega sredi ledene praznine. Svedra se v nič. Še bežne toplote mu ne ukradeš, pa če si še tak cigan. Založba GOGA 2002 y Vlado Kreslin: Vriskanje in jok Ptič Le še enkrat mi zapoj, pisani ptič, o svoji dragi, ki na vetru valovi, se v bistri vodi gizdali. Samo še enkrat mi zapoj, pisani ptič, o moji dragi, ki so jo božali odmevi tvoje pesmi, skoz megle, vsako noč, vse do dne. Tam nad vodo vsako jutro vstane dan in prešteje zmagovalce in žrtve nočnih sanj. Tam nad vodo se še vedno svet vrti in odnaša sanje, ki si jih zbudila ti. Le še enkrat mi povej, tulpika bejla v temni vodi, da vsak tvoj cvet se krasoti, za vse dneve in noči, za vse drage, ki jih več ni. Tam nad vodo vsako jutro vstane dan in prešteje zmagovalce in žrtve nočnih sanj. Tam nad vodo se še vedno svet vrti in odnaša sanje, ki si jih zbudila ti. Medtem ko moj sin do moža se prebije in oče postane otrok, do kdaj še na varnem bom in med obema; je večnost ta pesem, al' vnuk? Založba GOGA 2002 Vinko Moderndorfer: Temno modro kot september Nekaj resnic v zvezi z jesensko ljubeznijo Nekdo je rekel: Pri štiridesetih se ljubezen prevesi v čakanje da se uresničijo predjutranje sanje Nismo več mladeniči in naše ljubice so jesenske Tisti ki niso kadili bodo začeli s cigarami Tisti ki niso pili bodo zbili sodu dno Same neuporabne resnice jalovih štiridesetletnikov Moja ljubica pa vsako noč pride v črnem in potrka na okno in jaz jo kot najstnik spustim noter Na odru Večkrat se spremenimo Vendar nikoli dovolj Obrazi ostanejo isti Samo znotraj tli Večkrat si zaželimo Vendar nikoli dovolj vroče Da bi se zgodilo Da bi našli drug obraz Drug glas Drugo blazino ob strani Drugačne lase ki te zjutraj prebudijo Pa ni nikoli dovolj močno da bi se uresničilo Zato samo ždimo in čakamo na aplavz Nikoli ne posežemo tja V temo onkraj Založba GOGA 2003 Gogino poletje, Parkova literarna priloga Vsi teksti so ali še bodo izšli pri Založbi Goga. Izbor: Damijan Šinigoj, Tomaž Koncilija. Fotografije: Boštjan Pucelj, Žiga Vire. Za ozadja so bile uporabljene naslovnice avtorice Sandre H. Grum. Novo mesto, Slovenija, 11. -16. avgust 2003 Poletna glasbena delavnica // Ljetna muzička radiona // Summer Musič VVorkshop Miles Griffith usa , petje//vocal Steve Altenberg usa ermusikschule // VVorkshop estivo di mušica www.jazzinty.com Pogovor z arheologom Urošem Bavcem Ljudje mislijo, da komaj čakamo, da gremo izkopavat, ampak to ni res Alenka Lamovšek Ob vožnji iz Ljubljane proti Novemu mestu ali še naprej do Zagreba lahko le na hitro vidimo, kaj počne skupina ljudi na izkopavanjih. Na prvi pogled se nam vse skupaj ne zdi preveč zapleteno. V resnici pa so za takšno izkopavanje potrebne poglobljene priprave in natančno zasnovani postopki, ki odgovarjajo na vprašanja kako, kje in kdaj se bo izkopavalo. Pogovarjala sem se z arheologom Urošem Bavcem z Zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki je koordinator arheoloških izkopavanj na avtocestni trasi Dolenjska. Kakšno je trenutno stanje glede izkopavanj? Trenutno smo imeli izkopavanja na treh odsekih, in sicer Bič-Korenitka, Kronovo-Smednik in Krška vas-Obrežje. To so trije manjši odseki. So pa seveda še drugi, ki se bodo odvijali prek leta ali pa naslednje leto. Vsak od odsekov ima lepo število najdišč, ki jih je potrebno zaradi gradbenih posegov izkopati. Sama izkopavanja na dolenjski trasi so se sicer začela konec leta 2001, pripravljalna dela pa že leta 1999, ko so se začeli prvi terenski pregledi. Lahko na kratko opišete rezultate izkopavanj? Skratka, kaj vse ste odkrili? Vseh rezultatov na kratko seveda ni moč povzeti, naj omenim le tisto, kar je bilo najpomembnejše oziroma najbolj presenetljivo. Prav gotovo je to odkritje naselbin v zgodnji bronasti dobi (to je sredina 2. tisočletja pr. n. št.). Znanstveniki so do naših odkritij menili, da naselbin na področju Dolenjske v tem času še ni bilo. Odkrili smo predvsem ostanke manjših bivalnih in skladiščnih prostorov (velikosti do 5 krat 6 metrov). Težko je sicer govoriti o tem, katera ljudstva so tu živela, saj neposrednih pisnih virov ni, govorjenje o Ilirih je za nas preveč ohlapno. Druga zelo pomembna stvar je prav gotovo potrditev doslej še ne dokazanega obstoja rimske naselbine Romula pri vasi Ribnica, severno od Obrežja. Tudi tu smo odkrili ostanke naselbine, skladišč in celo etiket za trgovsko blago z napisom Romula. Kot kaže, je bila Romula obmejno mesto med dvema rimskima provincama, saj smo na tem območju odkrili tudi obmejno postojanko. Tretja večja stvar pa je najdba ostankov premičnega vojaškega tabora na območju Obrežja, iz časov malo pred začetkom našega štetja, ko so Rimljani na teh območjih preganjali Kelte. Tudi to je prvi »materialni dokaz« vojaških dejavnosti Rimljanov na tem območju v tistem obdobju rimskih osvajanj. To so t. i. zaščitna oziroma zavarovalna izkopavanja. Za kaj natančno gre pri tem? Zavarovalna, zaščitna izkopavanja pri nas imenujemo vrsto izkopavanja, pri katerem gre za spomeniško varstveni - zaščitni tip izkopavanja. Njegova prvenstvena naloga je, da preišče najdišča, ki jih je arheologija v Sloveniji odkrila ob predhodnih detekcijah prostora. To so ti. terenski pregledi, ki smo jih prostorsko zamejili, torej določili, koliko površine naj bi se izkopalo. To se potem pred samo izgradnjo tudi izkoplje, ker je to edini način, da se reši kulturna dediščina v tem primeru. Seveda pa moram izpostaviti nekaj: zavodska služba ima nalogo, da varuje kulturne spomenike. Samo izkopavanje moramo narediti le v primeru, da druge možnosti ni. Če se da to rešiti in dogovoriti v predlokacijski načrtovalni fazi, potem mi zagovarjamo, da se izognemo izkopavanju. To moram poudariti, ker ljudje mislijo, da komaj čakamo, da gremo izkopavat, ampak to ni res. To je tista zadnja možnost, da se v primeru gradnje reši kulturna dediščina. Dolenjska je z najdišči zelo bogata, tako da se na vsakem koraku srečujemo z njimi. Še preden sploh pregledate teren, se morate odločiti, kje boste kopali. Na podlagi česa se odločite za lokacijo? Nekaj podatkov je starih. Konkretno Benečija pri Trebnjem, to je najdišče, za katerega se je vedelo že prej, da obstaja. In v teh primerih, kot rečeno, zagovarjamo tezo, da se je treba izogniti tem najdiščem. Seveda se pri tem srečujemo z interesi lokalne skupnosti in seveda s finančnimi vprašanji. Drug korak pa je načelno reševanje kompletnega prostora. To so terenski pregledi, ko se pregleda ves prostor. Najprej ekstenzivni pregled, kar pomeni, da se prehodi to območje, potem pa še intenzivni pregled, pri katerem se dela geofizikalne raziskave. Teh tipik in pregledov je veliko. Cilj vseh pa je, da se prostorsko omeji to novo odkrito najdišče. Poleg tega se približno oceni, koliko bi izkopavanje stalo. Torej gre na eni strani za sistemsko varovanje znanih najdišč v pred lokacijski fazi in na drugi strani za reševalna izkopavanja na novo odkritih najdišč v pred gradbeni fazi. Kako država in Dars gledata na vaše početje? Ali se kdaj zgodi, da mnenje Zavoda za varstvo kulturne dediščine ni upoštevano? Na začetku je na drugih lokacijah, mislim, da okrog Celja, sicer z Darsom bilo nekaj problemov, vendar so sedaj tudi oni spoznali, da je naše delo nujno in potrebno, tako da se ponavadi lahko uskladimo. Konce koncev Slovenijo zavezuje tudi podpis mednarodne konvencije o zaščiti arheološke dediščine. Sicer pa sem zelo ponosen na to, da niti ena lokacija, ki smo se je lotili, ni bila prazna, še več, na nekaterih smo celo presegli zahtevano kvoto najdb. Velik problem pa vidimo pri omenjeni Benečiji pri Trebnjem, za katero že dolgo vemo, da gre za izredno bogato nahajališče, kateremu bi se gradnja morala izogniti, čeprav obstaja velika verjetnost, da temu ne bo tako. Taki gradnji bomo do konca nasprotovali. Kaj se bo še dogajalo z izkopavanji letos? Upam, da se bodo letos sploh začela nova izkopavanja. Trenutno so omenjeni trije odseki, Bič-Korenitka, Kronovo-Smednik, Krška vas-Obrežje, v glavnem končani. Imamo še manjše intervencije ob gradbenih delih. Sedaj nas čaka lokacija Krška vas-Smednik. Tu ima pristojnosti večinoma ljubljanski regionalni zavod za organizacijska in nadzorna dela, Novomeščani bomo zraven le nekaterih območjih. Toda velik problem je, da se za določen del terena še ne ve, kako bo z odkupi zemljišč. Mi smo pripravljeni na to, da gremo izkopavat pred gradbenim strojem, toda če zadeve še niso lastniško urejene, potem ne moremo iti na ta najdišča. Te zamude v odkupih so precejšen problem. V Dolenjskem muzeju ste arheologi predstavljali svoje delo v lanskem letu pod imenom Vitrina meseca. Se bo to nadaljevalo naprej? Seveda, to se bo delalo naprej. 19. junija je bil predstavljen Col, najdišče iz mlajše kamene dobe. Mislim, da se bo ta vitrina meseca nadaljevala do oktobra. Potem se bodo morda že začele postopne objave končnih rezultatov. Vendar bodo izkopavanja trajala še naprej in bo veliko terenskega dela preden bomo šli v natančno raziskavo. Zdaj gre bolj za popularizacijo, da ljudem pokažemo, kaj se je našlo in kaj se da najti. Kakšno pa je vaše mnenje o arheologiji v Novem mestu? Mislim, da je na zelo visoki stopnji, sploh glede na to, kar se zadnje čase dogaja. Tudi prej smo bili na visokem nivoju, čeprav se je manj govorilo o tem, pa tudi najdb ni bilo toliko. Velik projekt so seveda Kapiteljske njive, projekt, ki traja od časa pokojnega Kneza, in sedaj to vodi Borut Križ, kustos za arheologijo v Dolenjskem muzeju. To je Novo mesto dvignilo v srednjeevropski vrh, vsaj kar se tiče arheologije. Če govorim kot arheolog, je Slovenija v svetu prepoznavna po koliščarjih - Barju in po halštatu - železni dobi. To so stvari, ki izstopajo, to so tako bogate in lepe najdbe iz tega obdobja, da izstopajo tudi iz evropskih najdb tega časa. Knjigarna Goga Glavni trg 6 8000 Novo mesto tel (07) 393 0 802 knjigarna@zalozba/goga.si Delovni čas pon - pet: od 9h - 19h sob: 9h do 13h park:kul tum Jazzovski glas črnske Amerike ^Miles Griffith: Pevska zvezda poletne glasbene delavnice Jazzinty 2003 Marijan Dovič Imeti cel teden v Novem mestu glasbenika, ki uspešno deluje na največji, a hkrati tudi kruti in izbirčni newyorški jazz sceni, je gotovo velik privilegij. Če je to mož, ki je sodeloval in ustvarjal glasbo z legendami ter njegove korenine v resnici segajo v prvinsko glasbo, kakršna se je porajala v črni Afriki in kasneje v srednji in severni Ameriki, pa še toliko bolj. Po lanskem obisku legendarnega črnskega kontrabasista Reggieja VVorkmana, ki je odločilno zaznamoval poletno glasbeno delavnico Jazzinty 2002, bo poleg dveh drugih izjemnih newyorških glasbenikov (basista Jorisa Teepeja in bobnarja Steva Altenberga) letos mentor na Jazzintyju tudi vokalist Miles Griffith. Glasbene korenine tega rojenega Newyorčana, ki je pevsko kariero začel že pri šestih letih, segajo v Trinidad. Bolj kot diploma s Queens Collega je razlog, da ga k sodelovanju vabijo vrhunski glasbeniki, njegova nenavadna perkusivna raba glasu. Trenutno je član inventivnih ameriških zasedb (T. S. Monk Septet, James Williams’ IGU, Jack Walrath’s Masters of Sus-pense), delal pa je tudi z odličnimi skupinami (Jon Hendricks' Explosion, Jimmy Heath’s Big Band, Roy Hargrove Big Band) in posamezniki (Max Roach, Reggie VVorkman, Barry Harris, Tommy Campbell ...). Vodi tudi lastni zasedbi Miles Griffith & Trio in The New Ting. Ker v Novo mesto pripotuje šele tik pred začetkom delavnice Jazzinty (ta bo od 11. do 16. avgusta), sva se »pogovarjala« kar po internetu. Miles, v Sloveniji ste že nastopali. Kakšna se vam zdi jazzovska scena v tem delu Evrope? Res je, nastopal sem v Ljubljani, in sicer v jazz klubu Gajo - igrali smo z bobnarjem in lastnikom kluba, Dragom Gajem. Drago je super dečko in nov član moje nenehno rastoče glasbene družine. Nastopal pa sem tudi na Hrvaškem, v Avstriji, Romuniji, na Madžarskem, Češkem in v Rusiji, letos julija pa me prvič čaka tudi Poljska. Jazzovska scena v Sloveniji je podobna kot drugje v vzhodni Evropi, živahna, dosti se dogaja. Razvite so električna glasba, fusion, mainstream, dixieland jazz, world mušic, skratka vsi jazzovski stili, vključno z aktualnim norim hip-hop jazzom, s katerem se trenutno navdušeno ukvarjam tudi sam. Katera je torej bistvena razlika med Evropo in ZDA v tem smislu? Jazz večinoma prihaja iz afro-ameriške oziroma ameriške glasbene izkušnje in vsi stili, ki sem jih omenil, so bili ustvarjeni in razviti v Združenih državah: še več, so njihov lasten glas. Evropski jazz je zgodba zase, naslednja faza v razvoju te glasbe - razvijal se je sicer iz ameriškega jazza, toda prek uporabe in mešanja z evropsko ljudsko glasbo, in tako ustvaril lasten glasbeni izraz. Evropski jazzovski umetniki so uporabljali isti koncept kot afro-ameriški, a razvili lasten jazzovski stil. Ne bi želel uporabiti izrazov stari in novi jazz, ker nista ustrezna. Pravzaprav je največja razlika med ZDA in Evropo ta, da je tukaj publika bolj odprta in sprejemljiva za to, kar se v glasbenem smislu dogaja na odru kot v ZDA. Kaj lahko rečete o statusu jazz glasbe v svetu? Mislim, da je to, kar se trenutno razvija in (ponovno) ustvarja, predvsem »svetovna glasba«, kombinirana z elementi jazza. Bi rekli, da jazz glasbeniki pogosto sodelujejo v trendovskih projektih in zasedbah kot so etno, »svetovna glasba«, fusion ipd., ker to morajo početi za preživetje? Kreativna glasba, kot je jazz, se vedno razvija. Kot jazz glasbenik se moraš razvijati. Nimamo več opravka z ameriško ekonomijo proti evropski ali azijski, temveč s svetovno - in glasba to odraža. Ne gre za to, da bi glasbeniki »morali« - to je neizogibno! Kateri so jazz glasbeniki in pevci, ki so vas in vašo glasbo najbolj zaznamovali? Teh je pa res veliko in niti niso vsi jazzisti. Navdihovali in oblikovali so me Billie Holliday, Babs Gonzales, Louis Armstrong, Thelonious Monk, Phineus NevvBorn Jr., Duke Ellington, Donny Hathaway, Jon Hendricks, Calypso Rose, The Mighty Sparrow, Betty Carter in še mnogi -vse resnično ljubim. Pred kratkim pa me je navdušila tudi hrvaška pevka Tamara Obravac. Kako bi primerjali klasično izurjenega pevca in jazz pevca - najbrž obstajajo različni načini petja? Bistvena razlika med klasično izobraženim pevcem in jazz pevcem je ta, da naj bi bil jazz pevec usposobljen tudi za improvizacijo, kar za klasične pevce ne velja. Eni in drugi običajno vadijo tudi petje drugih glasbenih stilov, s tem, da klasiki gojijo stil z več vibrata, ki naj bi zmogel napolniti večji akustični prostor. Tudi tehnika je deloma drugačna - da, lahko rečemo, da so različni. Odkod izvira vokalna improvizacija, kakršno gojite? Ta vokalna improvizacija izvira iz Afrike, iz samega začetka življenja. Ne gre za zahodnjaški sistem tonalnega centra, temveč je povezana s trenutkom, naravo in življenjem. To je bil gotovo eden prvih jezikov zvoka. Mislite, da je improvizacija v glasbi pomembna - učite svoje študente tudi tega, kako naj improvizirajo, ali le, kako naj pojejo po notah? Improvizacija je zelo splošen izraz, saj obstaja zelo veliko načinov improviziranja. Uporaba vseh stilov improvizacije je v glasbi izredno pomembna. Svoje študente učim obojega, saj je pomembno zanje, da razumejo, kako naj se vsestransko razvijajo in postanejo najboljši možni pevci. Improvizacija se ni začela z zahodnim tonalnim centrom, tako da tudi moje poučevanje ne izhaja iz njega. Običajno se vračam k izvorom zvoka in se potem premaknem k zahodni tonalnosti. Kaj menite, da je temeljni namen jazz delavnic, kaj sami pričakujete od delavnice Jazzinty in kaj naj pričakujejo vaši študentje? Glavni namen jazz delavnic je razviti umetniški potencial. Pričakujem, da se študentje naučijo novih tehnik, se naučijo več o samih sebi jn uporabljajo nove tehnike v lastnih glasbenih izletih. Študentje pa upravičeno pričakujejo učitelja, ki jih je sposoben odpreti in jim dati misliti o različnih poteh, po katerih lahko uresničujejo lastno tehnično znanje in zamisli. Seveda pa tudi, da se bodo ob tem dobro zabavali. Irreversible, 2002 Režija in scenarij: Gaspar Noe Igrajo: Monica Belluci, Vincent Cassel, Albert Dupontel Veliko je filmov, ki dobijo premalo medijske pozornosti in ravno zaradi tega neslavno propadejo, čeprav bi bilo v primeru promocije najbrž drugače. Vedno pa se najde kakšen primerek filmske umetnosti, ki ga mediji spacajo do nerazpoznavnosti. To se je zgodilo filmu Irreversible avtorja Gasparja Noeta (Sodomites, Seul Contre Tous), kjer je Monica Belluci prebila meje filmskega platna in z neslavno deset minut trajajočo sceno posilstva prišla v ... anale filmske zgodovine, hkrati pa se ustvarja negativno ozračje v stilu »Stara mama je zgrožena« okoli dovršenega, nenavadnega in do neke meje zelo izvirnega filmskega izdelka, ki nas ne spusti iz krempljev krute, umazane resničnosti pariških ulic, že od začetnih napisov in podivjane kamere, ki z vrtenjem na začetku in koncu nakaže bistvo - čas uniči vse ali drugače povedano - Irreversible je izjemna lekcija v pretapljanju navidez preprostega filozofskega vprašanja fatalizma v zgodbo o grozi, obupu, hudobiji, perverznosti pa tudi o ljubezni in prijateljstvu. A časa za sočutje ni, ker nas že sama forma filma (od konca proti začetku) prisili v drugačno dojemanje, klasičnega formiranja zgodbe v naši glavi ni in situacijo na platnu dojemamo kot edino možno, ker je trenutno stanje tudi vse, kar poznamo. Gaspar Noe nas tako porine v manjšo psihološko igro, kjer preizkušamo meje svojega dojemanja nečesa tako nekonvencionalnega, ki pa nam je hkrati po tematiki žalostno blizu. Dog Soldiers, 2002 Režija in scenarij: Neil Marshall Igrajo: Sean Pertvvee, Kevin McKid, Emma Cleasby Dog Soldiers diši po B produkciji. Če samo ošvrknemo zgodbo - skupini vojakov v hiši, ki so jo obkolili prisrčni volkodlaki, primanjkuje nabojev, vsi niso najboljšega zdravja in glavnemu junaku je zmanjkalo kondomov (rezultat je užaloščena in nepotešena biologinja, ki jih je sploh privlekla v to). V podrobnejši opis se ne bi spuščal, kajti v Pasjih vojakih je fabula stranskega pomena - volkodlaki so pač sovražniki, ki jih je prijetno poklati na tisoč in en krvav način, čeprav vsake toliko pomalicajo kakšnega iz enote. Kar Dog Soldiers odlikuje, je črni, suhi humor in včasih prav groteskne situacije, ki ti hkrati vzbudijo efekt nekontroliranega režanja in slabosti, neverjetno vzdušje, zaradi katerega film naenkrat ni več videti kot komični slasher, ampak se naleze vojnih filmov ter trilerjev, in legendarne, neponovljive enovrstičnice (»We are now up against live, hostile targets. So, if Little Red Riding Hood should show up with a bazooka and a bad attitude, I expect you to chin the bitch!«), vredne ponavljanja za gostilniško mizo. Kultna roba. Anger Management, 2003 Režija: Peter Segal Scenarij: David Dorfman Igrajo: Jack Nichloson, Adam Sandler, Marisa Tomei Problem pri humorju Adama Sandlerja je da se zatakne nekje med štosi mlajših najstnikov (prdenje, riganje, blovvjob (haha...napisal sem blowjob...hihi) in izvrstnimi karakternimi situacijami, v katere Sandler vedno postavi sebe v vlogi ponavadi čudaškega, nerazumljenega, mirnega mladeniča, ki ima ponavadi majhen penis, nekontrolirane izbruhe jeze, se pusti pometati svojim nadrejenim, a na koncu dobi tisto, kar hoče. Nekako tako, kot bi gledali Disneyeve risanke na steroidih. No, in to je najboljši opis za Anger Management Class - komedija z ogromnim potencialom in izjemno zasedbo (legendarni Jack je kot vedno brezhiben), ki pa razvodeni ravno zaradi te stopnje, ki se je ne upa prestopiti - če bi bil humor le malce bolj črn in konec veliko mnogo manj glukozen, bi ta komedija kotirala izjemno visoko. Tako pa zgodba o kreatorju za predebele mačke, ki dobi po spletu okoliščin od sodišča pripisanega lastnega »menedžerja za jezo« in se mu življenje obrne na glavo, ostaja povprečna neškodljiva pop corn parada že prevečkrat videnih gagov, ki ie niti Jack in Adam ne moreta rešiti. Nejc Gazvoda DALAJ - RED’A’RED (KERUBIN PRODUCTIONS) Kdo da je Dalaj? Kdo pa je Buddha, kdo princ Siddharta in kdo oficirjev sin Ali? Kdo je šel raziskovat neznani svet žalosti in koga je potegnilo v mamljivi svet blaženosti? Kdo kaže pot rešitve vseh ljudi in kdo rešuje sam sebe? Kdo je modrec in kdo umetnik? Kadar modrec doživi Eno, ostaja tiho. Kadar umetnik izraža navdušenost nad pravkar doživetim Enim, postane »zmejšan« - in bolj ko je navdušen, bolj je »zmejšan«. Tudi ta plošča je en velik »zmejšan« gromozanski koktejl, ki je nastal po skrajni izkušnji, po hudem pretresu in seznanitvi z vseznanjem, z mističnim stanjem. Koktejl vseh zvrsti glasbe, občutkov in stanj, narejen po moderni metodi z učinkom Demona. Koktejl, ki vsebuje tisočero občuteno znanje in spoznanje, raztreseno in zlepljeno v nerazpoznavni kolaž, če ga gledaš z (ne)primerne razdalje, a z razpoznavnim močnim vonjem po Hudiču. Hudič je rdeč! Apokalipsa bo! Kljub mnogim lažnim prerokom bomo vedeli, kdaj nastopi čas resnice. Kdor še dvomi, še živi! V bedi življenja. Tudi Ali, toda le v majhnem koščku kolaža človeka, ki je mnogo več kot mnogokrat v enem samem trenutku tiste izkušnje presegel svoje majhno bistvo »Hello again, it's been a long time« in postal Dalaj ter se odpravil na trnovo pot v visokih gorah, kjer na vsakem koraku bdiš nad prepadom, ki te vabi da padeš. Da padaš. Padaš. BILLY’S PRIVATE PARKING -MODRA PRAVLJICA (HIPERSOUND RECORDS) Ko sem slišal za ime skupine, sem si mislil, da gre za kakšen surf ali morda ska-pank. Ko sem slišal naslov plošče, sem vedel, da ne more iti za to, in bil zgrožen nad povezavo imena skupine in plošče. Ko sem slišal ploščo, sem rekel, eh..., pa je jasen motiv in načrt in vse. Se mi je zdelo, da mora v bendu biti ženska in res je. Pocukranka, ki sicer nima slab glas niti stas, naj bi v splošnem trendu ženskih glasbenic ponesla skupino med poslušane in priljubljene. Ja, pa ste odkrili vodo in se takoj zlepili z boki skupaj z Uršo in njenimi prijatelji iz tiste nadaljevanke, ki je že zdavnaj pozabljena. Saj to, da skupina nekako ne deli istega čuta s pevko in tudi glasba ni kaj drugačna, pa besedila, ki so mega. Boj za prevlado z umetnino nad čustvi, resni pogledi na banalno vsakdanjost, soliti pamet samemu sebi in še drugim vred, prazne floskule z domnevnim globljim pomenom, izpoved prve ljubezni in jagodnega občutka - to so simptomi dvojine in kačjih jezikov. Pa še fantastičen izgled zgoščenke, ki postreže z vrhunskim oblikovanjem in še boljšimi fotografijami, ki so tako lepo vkomponirane skupaj s sponzorji vred, kot bi jo oblikoval sam Finin Piranha. Pa koga zanima, kako je nek član s špageti, visečimi iz ust, napravil idiotsko grimaso? Nobenega, saj to. To je družinski album in jaz si - uf -moram sprati roke. 31 Janez Lamovšek Trije prsti v treh luknjah, ahhhhh ... Ilovarjev ata, ki piše o svojih brbončicah za okus, ki jih razvaja po različnih oštarijah, bi tokratni ParkExtreme zagotovo začel z: »Na ušesa nam je prišlo ...«Ja, v Ljubljani so pred kratkim dobili high-tech šestnajststezno dvorano za bovling in glas o njej je z bliskovito naglico zaokrožil po vsej Sloveniji. Kako super da je, zabavno, kratkočasno ... In ker navdušeni presežniki kar niso in niso potihnili, so se tudi nam pocedile sline. Čeprav o bovlingu vem le to, da je podobno kegljanju, krogla pa ima tri luknje, sem ekstremno hitro uspel najti ekipo desetih ljudi. Pa zadeve sploh nisem obešal na veliki zvon. Odločili smo se za dve ekipi, moško in žensko, pri ženski smo bili za eno osebo kratki. Sicer se je Luka ponudil, da bo nastopal v mini krilcu, a ker bi nas iz Kluba 300 (epp: podrobnosti si lahko pogledate na www.bowlingklub300.com) zaradi njegovih kosmatih nog zagotovo vrgli ven, smo ponudbo zavrnili in namesto nje povabili zvezdo lokalne televizije, ki nas je, žal, zavrnila. Istega dne je bila namreč tudi nekakšna košarkaška finalna tekma za državnega prvaka. Pa razumi, če moreš ... Zakaj to pišem? Ker sem zaradi te košarice spet enkrat krepko brcnil v temo. Sedel sem v Gogi, mrzlično razmišljal, katero bi še povabil, ko me je spreletela ena tistih briljantnih idej, zaradi katerih mi je potem največkrat nerodno. Za sosednjo mizo je namreč sedela oseba ženskega spola, s katero sicer v življenju še nisem spregovoril niti besede, a se mi je v tistem briljantnem preblisku zdelo nekako povsem samoumevno, da jo povabim na bovlanje. Z ljudmi, ki jih seveda še nikoli ni videla. Stopil sem do nje in kot dobro vzgojeno dekle me je opazila šele, ko sem si tretjič »očistil« grlo. In izrekel po mojem skromnem mnenju dokaj dober uvodni stavek: »Ej, a greš bovlat z nami?« Dobro, ko so besede zapustile moje ustnice, me je hkrati zapustila samozavest. Seveda me je bogica samo presenečeno gledala. Prav lahko bi jo vprašal tudi, če gre z nami gledat svetovno prvenstvo v hitrostnem štrikanju ali goltanju živih glist. Bemti. Se vidi, da sem že zelo zelo dolgo poročen. Prepričan sem, da če bi bil ledek in frej še danes, bi takšen tudi ostal. Poznate kakšno punco, ki bi padla na takšen »pick up line«!? Pustimo to sramoto in blamažo, njenega odgovora ne bom niti navajal, kot opravičilo direktorici knjigarne Goge, ki se kot lev bori za vsako stranko, naj povem le to, da sta tudi preostala dva stalna gosta dovolj. Tretja redna gostja nas iz samo njej znanih razlogov ne bo več obiskovala, odločno pa demantiram zlobne insinuacije, da sem imel jaz pri tem prste notri, pardon, vmes ... Pomislil sem tudi na Vesno Milek, a sem ji, preden sem jo poklical, poslal sms, pa se nato na moje klice ni odzvala. Le kdo bi ji zameril Tokrat smo za prevoz najeli kombi, a ker nisem vedel, da je dizel (in da zanj skrbi Karlos s.p.!), smo se na_pot odpravili malce pozno. Če bi z njim želeli priti pravočasno, bi na pot morali kreniti za božič 53. leta, a saj človek ne more vedeti vsega. Malo pred osmo uro me je poklical Pedžo, ki je bil z Mojco že tam: »Kje ste?« »Ravnokar se odpravljamo iz mesta.« Nasmejal se je do solz: »Ne, res, kje ste?« Pomiril sem ga, da se že peljemo mimo Grosuplja. Nasmejal se je do solz: »Ne, res, kje ste?« Ko sem mu zatrdil, da smo res tam, se je zresnil. Zakaj? Ker je že spoznal Mirana Prelogarja, šefa bovlinga v Klubu 300. In z njim češenj zobati ni dobro. Ko smo končno prišli, je bil strog kakor predvojni učitelj in je le pomenljivo gledal na uro. Razdelil nam je bovling čeveljčke, stopiti na parket v navadnih teniskah je strogo prepovedano. Potem nas je odpeljal do dveh stez in na hitro razložil pravila: »Gre za različico kegljanja, le da je namesto devetih treba podreti deset kegljev, v kroglo pa so zvrtane tri luknje. Palec, kazalec in sredinec vtakneš v luknje, vzameš malce zaleta, počepneš in vržeš. Thafs it.« Krogle so težke od 3,5 do 7,8 kg, izbereš si tisto, ki ti najbolj odgovarja. Šteje računalnik, ti samo mečeš in poskušaš podreti čim več kegljev. Je lahko kaj še bolj enostavnega, vas vprašam? V bovlingu obstaja končni izid (300 točk, če desetkrat zapored podreš vse keglje), ki ga redko dosežejo celo najboljši poklicni igralci, zanj pa ni potrebna fizična moč, ampak občutek. Zato se ženske lahko enakovredno pomerijo z moškimi in razni »švarciji« pri tem športu ne morejo zasijati v vsej svoji mišični veličini. V novem bovlišču je za zdaj najboljši dosežek 299 kegljev, a če sem potihoma upal, da bom ta rekord porušil, sem bil zelo kmalu postavljen na realna tla. Moški smo metali na svoji stezi, dekleta na svoji. Uroš (zato pa je glavni urednik, op. ur.) je pri prvem metu pometel vse keglje. Sam sem vrgel dvakrat, prvič sem napravil prestop, drugič sem jo zakotrljal v stranski kanal. Mi je bilo kar malo nerodno. Ampak sem nekako popravil merek in tu in tam kasneje kakšen kegelj tudi zadel, kar pa ne bi mogel reči za Mojco, ki je tolikokrat povsem zgrešila, da ji je računalnik vsakič, ko je prišla na vrsto, dvignil posebno ograjico. Kar me je po eni strani tolažilo (nisem bil najslabši), po drugi pa sem ji kar malo zavidal! Ja, računalnik nadzira vse in to je za ignorante, kakor smo bili mi (in, domnevam, še kakšnih 80 % ostalih), prava mana. Napiše ti, kdaj si na vrsti in koliko si zadel, dviga ti ograjico ... Družinsko čast je reševala moja soproga (ki se je nad bovlanjem tako navdušila, da že planira tedenske izlete v LJ), posebna zgodba pa je bila Romana, ki je vskočila namesto zvezde lokalne TV, redne obiskovalke Goge in Vesne Milek. Poklical jo je Joe (ki se ničesar na tem svetu ne boji). Nisem si zapomnil njenega imena in se_m jo prijavil kakor Rezi. Ženske, ki so brale z računalniškega zaslona, so jo klicale s tem imenom, jaz pa sem jo klical z Margerito, ker mi je Joe rekel, naj si za njeno ime vzamem asociacijo na pizzo romano. Posebna zgodba zato, ker mi je spila kavo, ko je Pedžo (saj ni res, pa je) naročil rundo! Si morete misliti!? In še kar dobro je keglje podirala. Prav tako Joe. Sicer je razvil nekakšen poseben stil metanja, še najbolj podoben nasedlemu kitu, ki se na vse načine poskuša rešiti s plitvine, a ne bodimo malenkostni. Poseben stil je razvila tudi Polona, ampak tukaj smo že na spolzkem terenu, kajti zadnji pred objavo tale članek bere naš glavni, ki je v prostem času tudi njen fant. Zatorej o njenem stilu le to, da je bil nadvse graciozen (in do kegljev milosten). Pedžo je imel stil profesionalca, razvil pa je tudi nekakšne posebne indijanske plese, če je pometel vse keglje, da sem se bal, da nas bo domov grede pral dež. Ker je kar pogosto plesal ... Pri Backu in Anji sem se vedno bal, da ju bo s kroglo vred zabrisalo med keglje, ker sta oba težka približno toliko kot krogla, a sta bila kar dobra, da sem moral predvsem Backa kar večkrat ignorirati, drugače bi se požrl od zavisti. Ja, na začetku sem omenil, da je bila v Novem mestu tudi nekakšna košarkaška tekma, ki jo je prenašala tudi TV. Kar pomeni, da smo si jo lahko ogledali tudi mi, saj je med vsakima dvema monitorjema, kjer se izpisuje rezultat, tudi TV. Tudi Ljubljančani so napeto gledali, kako se zadeva razvija, posebej napeto je bilo proti koncu, ko se za slabo minuto po stezah krogle sploh niso valile, razen moje in neke starejše gospe z zelo veliko dioptrijo na prvi stezi. Načeloma me ne zanima, ali novomeški afriški Američani premagajo ljubljanske afriške Američane ali obratno, zato sem bil pri zmagi novomeških košarkarjev edini s trezno glavo in miril ekipo xtrema iz Novega mesta. Se vam zdi pametno, da Novomeščani v Ljubljani glasno proslavljamo poraz Ljubljančanov?! Dve urici sta minili bliskovito, kar pomeni, da smo se nadvse zabavali. Želeli smo celo kupiti še eno uro, a to je bila le pobožna želja, kajti steze so tako zasedene, da si jo moraš rezervirati vsaj kakšen dan prej! Končni rezultat? Ekipno smo zmagali dečki. Tukaj bi lahko zapisal, da je evolucijsko gledano to pač povsem naravno, a ne bom. Raje bom samo pomenljivo dvignil levo obrv (pomenljivo dvigam levo obrv!) ... Ilovarjev ata bi zagotovo zaključil z oceno »s kruhom pomazano«! In jaz bi se z njim lahko samo strinjal. Bovling je zakon! Podirač Šini 'OZORILO: OPEUEic IDEOLOf^O WDOK.TinHftcaO |N Flžičtil RfllVOT OfOlRgip; W St K^QftT ,nETn St: RPPI BPSTt KWCftl| KOT niNltffR ROTEL ?0 TOPSTRUKTORHm IH TOV>SrKfUTAFUKIH KUuO^R3^H Sf \JEUtO HI UrOKO^lVI EHOTt TOTLAČ.. mi VERaKMEMO V -TO| p/^ SE bodo M*t m VA4| 5UPEK 3«HftKl , HEEOČ ( KO 31H BOHO rm: l)rH0^E^ park:stri p Ku&ft 1 ISOH TO UOkftLHEP* ČRSVJ. m tRnPiTELT( l^KŠH| SO TLflHl 1S\ fRlHORnOST ^ \>SMCft TOPO&rAOSr v tTRVpv ~3^ HfineRN^ ,. . KHHl. Konec... Htttf. Novomeški župan se bo v službo peljal po zraku MO Novo mesto zakupila vladino letalo falcon! Don Kova prodal Vel Satisa, občinsko stavbo in reorganiziral skoraj vse zaposlene - Direktorica Mojci sedaj kopilotka, Mirko i Slavko stevardesa - Glavni trg zaprt za avtomobilski promet - Mestno jedro dokončno oživljeno Stanko Medved Od našega posebnega dopisnika iz Ljubljane. Finančni minister v slovenski vladi Dušan Marmor je skorajda že obupal. Njegova briljantna ideja o tem, da ponudi slovito luksuzno letalo falcon zainteresirani javnosti v zakup (!?), je bila na tem, da pade v murskosoboško blato, saj omenjena javnost ni bila zainteresirana. »V zasebnem sektorju preprosto ne najdemo idiota, ki bi pod našimi pogoji sklenil pogodbo z nami. Že razmišljam, da bi se znova sešel s svetovalci in poiskal rešitev; ena od opcij bi morda lahko bil tudi kolektivni samomor celotne vlade,« je še včeraj zaskrbljeno pripovedoval minister. Toda danes zjutraj se je Marmorjeva žalost spremenila v občutke sreče, reka Krka pa je, kot že tolikokrat doslej, znova obrnila svoj močni tok v nasprotno smer, proti Ljubljani. Prav na dan, ko se je iztekal rok za njihovo oddajo, je slovenska vlada prejela kar tri zavezujoče ponudbe. Prva je bila poslana od mestne občine Novo mesto, druga od mestne občine Novo mesto in tretja od mestne občine Novo mesto. »Odločili smo se za ponudbo, ki jo je poslala mestna občina Novo mesto, saj je bila od vseh treh prav njena najbolj ugodna, še celo bolj od tiste, ki jo je poslala mestna občina Novo mesto, če ponudbe od mestne občine Novo mesto sploh ne omenjam« je bil kratek finančni minister Marmor. »Vse druge ponudbe so bile slabše, kar niti ni tako čudno, saj jih sploh ni bilo,« je še pribil. 0 ceni zakupa je bil minister skrivnosten, seveda pa druga stran ni uspela zdržati pritiska neusmiljenih dolenjskih novinarjev, ki so uspeli, kot ponavadi, izvrtati tudi najbolj sočne podrobnosti. Radio Težka voda je tako razkril, odkod bo mestna občina Novo mesto vzela denar za zakup falcona (milijarda sit na mesec, kot je izvohal tabloid Park). Župan Veliki mag Boško Don Kova se je odločil (kar mu omogoča novi odlok o proračunu) prodati vse nepremičnine v lasti mestne občine, vključno z obema občinskima stavbama. Prostori mestne občine bodo sedaj kar v samem falconu. Prav tako je reorganiziral občinsko upravo, in sicer na ta način, da je razpustil vse oddelke in odpustil 569 od 571 občinskih delavcev. V službi bosta, sicer na drugih delovnih mestih, ostala le Mirko i Slavko, ki bo prevzel mesto prve stevardese, in direktorica Mojči alias Prva Lisička kot kopilotka. Ker pa tudi množično odpuščanje ne bo dovolj, je Don Kova prodal še svojo najnovejšo pridobitev, Revozov mobil Vel Satis. »Pustimo ob strani delavce in štiri stene občinske stavbe, ki so itak zakrivale samo to, da se znotraj njih nič kaj dosti ne dogaja, če pustimo ob strani to, da se notri ne dogaja nič. O tem s kolegi politiki nismo veliko govorili, saj so mi vsi zgolj ploskali,« pravi Don Kova, Veliki Mag. »Največ debat z opozicijo pa sem imel ravno glede tega avtomobila! Ti ljudje preprosto ne vedo, da ima občinski proračun tudi svoje meje, in da se je pač določenim stvarem, pa naj bodo še tako nujne za spodobno življenje županstva, potrebno odpovedati, za to da bi pridobili stvari, ki so še toliko bolj spodobne. Veste, jaz sem bil veliko v tujini, še posebej na Vzhodu, in vem, kako se tem stvarem streže.« Nedvomno. Seveda se je takoj postavilo vprašanje pristajalne steze, kajti že obstoječe letališče Prečna s svojimi zmogljivostmi ni sposobno sprejeti novomeškega sokola, poleg tega pa je precej oddaljeno od mestnega središča. Tako kot ob vseh zagatah, se je župan tudi ob tej obrnil na svoja posvetovalna telesa, t.i. projektne svete, ki bodo v smislu omenjene reorganizacije sicer kmalu ukinjeni. Projektni svet za oživljanje mestnega trupla, pardon, jedra, je nemudoma našel rešitev. življenje v mestno jedro. Pristajalna steza za novega falcona bo kar na Glavnem trgu, vlogo kontrolnega stolpa bo prevzel Rotovž Ukinjamo avtomobilski promet, ki je že toliko let dušil mestno središče. Poleg tega smo dokončno uredili tudi status Narodnega trupla, pardon, doma V Narodnem domu bomo uredili hangar za našega sokolčka. Na prste vseh svojih nog ne morem prešteti, koliko nadležnih muh smo s tem enim učinkovitim zamahom ubili... tri ali štiri!1 Jedro bo tako resnično postalo živahno, kot si želimo mnogi ugledni meščani,« se samemu sebi ni mogel načuditi Levi Car, vodja omenjenega projektnega telesa. Skratka, Novo mesto je znova pokazalo, da premore največ politične intuicije vzhodno od Daljnega vzhoda. »Genialno. Tokrat se moram, kljub svoji sicer skromni naravi, pohvaliti. Iskanje pristajalne steze se je pokrilo s prizadevanji tistih, ki želimo vrniti F0T0: p|G destrover press Potlač, lokalno trobilo Diretor: Dr. Novšek Ureja Urad za raziskovanje rudnin in izgubljanje časa: Jebul in Big Fak (suspendiran) Oddelek za ideološko indoktrinacijo in fizični razvoj: razpuščen Specialna enota: Šizi (poveljnik), Metadoni (v.d. fizični), Bacek in Kečap Tomasso (topovska hrana) Tajnik: Nacek Pacek 34 Glavni štab: Rotovž email: potlac@drustvo-dns.si r \ grafični studio repro studio Novo mesto 07 338 0 338 park Pišite Parku! Park, Glavni trg 6, 8000 Novo mesto, park@park-on.net Pokličite nas! tel.: 07 393 08 12 Itfk-MPatfiieit i^gervig založba goga1^ (kfoTočhu skupina DNŠ gg« irsS’- park ^niH rrsK-- Delovni čas pon - pet: od 9h - 19h sob: 9h do 13h Knjigarna Goga Glavni trg 6 8000 Novo mesto tel (07) 393 0 802 knjigarna@zalozba/goga.si PARK o> £ O SEDEŽ NOVO MESTO Prešernov trg 6 8000 NOVO MESTO tel: 07 33 74 370 fax: 07 33 74 601 GSM: 031 396 139 e-mail: ssnm(o)student-nm.com pon. do pet. od 7.30 do 15.30 sreda od 7.30 do 17.30 sobota (dežurstvo) od 10.00 do 12.00 POSLOVALNICA TREBNJE Baragov trg 1 8210 TREBNJE tel: 07 34 60 520 fax: 07 34 60 521 GSM: 031 677 965 e-mail: sstr(5)student-nm.com pon. do čet. od 7.30 do 15.30 sreda od 7.30 do 17.30 petek od 8.30 do 15.30 sobota (dežurstvo) od 11.00 do 12.00 III 857/2003 Študentski S 01.06.2003 smo začeli z vpisom dijakov in študentov v čakalno vrsto za opravljanje počitniških del. Se vedno se lahko vpišete. Prosimo vse študente, da na študentski servis čimprej sporočijo vpisno številko indeksa, kajti v nasprotnem primeru vam ne bomo mogli izdati napotnice za delo. s gl ■■ r NASE PREDNOSTI IN NOVOSTI ~ SMS sporočilo z zneskom zaslužka ~ pregled zaslužka na spletni strani ~ Čakalna vrsta za počitniško delo ~ vsak mesec nagradno žrebanje obračunanih napotnic ~ prenovljene spletne strani ~ avansiranje članov, ki delajo pri podjetjih, ki so redni plačnik ~ organiziranje raznih tečajev (splošno teoretično usposabljanje iz varstva pri delu in varstva pred požarom, prilagojeni tečaj higienskega minimuma) >www.student-nm.com> ■