Smreka in grm
Ob gozdnem robu je rastel na zelenem pašniku košat lešnikov grm. Tik njega je začela poganjati smrečica, katero je bila jeseni zasejala veverica, ko je na grmovi veji obirala smrekov češarek. Dobrovoljno je lešnikov grm gledal na svojega malcga soscda, varoval ga je mrzlega vetra in osenčaval ga ob hudi vročini ter ga branil žgočih solnčnih žarkov. Malček se je štel celo srečnega v varnem zavetju in rad je poslušal, kaj mu je lepega pripovedoval grm, kadar je potegnil veter in šumotal z njegovimi listi. In kako rad je poslušal! Saj je pa ludi grm zna! pripovedovati tako lepe reči: o milem petju drobnih ptičic, o veselih pastirjih, o igrajočih otrocih, pasoči se živini in še o drugih prirodnih dogodkih iz najbližje okolice.
Ni se torej čuditi, če je smrečici življenje v tako ugodni soseščini izvanredno prijalo in ji pospeševalo rast.   Vitko   deblo se jc začelo  stegovati, in lešnikov
grm je kaj ponosno gledal na svojega rejenčka. Toda njuno sporazumljenje se je začelo tekom časa neljubo kaliti. Smreka, ko je bila že toliko odrastla, da je daleč presegala svojega soseda in ni bila več navezana nanj, ga je začela prezirati. Po nekaterih letih je postala celo še tako nehvaležna, da je začela grmu izpodrivati ko-renine. Akoravno pa je bil grm bridko užaljen, je vcndar v svoji dobrovoljnosti molčal in potrpežljivo prenašal krivico.
Neke jeseni, ko so otroci prignali živino na pašo in se veselili, da bodo kmalu lahko zopet obirali dozorele lešnike in jedli njih sladka jedrca, zapazijo, kako je jel hirati prej tako košati grm
,,Smreka je kriva," poudarjajo otroci, ,,ker ga je skoraj že celo izpodrinila. Najbolje je, ako gremo očeta prosit, naj smreko posekajo. Oče so dobri in nam bodo gotovo ustregli; le na tak način nam ostane grm, ki nam tako rad vsake jeseni daje obilo lešnikov."
Smreka, ki je slišala vse te otroške pogovore, si je mislila v svojem napuhu: ,,Ah, kaj! Otroci so otroci, ki ne vedo, kaj govore. Radi tega nepotreb-nega pritlikavca me kmet gotovo ne bode posekal. Toda zadnji čas je, da docela zatrem tega hinavca, ki se v svoji ničvrednosti priklanja in hinavsko prilizuje otrokom." —
Prišla je pozna jesen. Otroci so bili davno že obrali vse lešnike, in grmu je jelo listje rumeneti in odpadati. Otožne misli so se ga lotile, kajti vedel je, da ga bode drevo, kafero je v prvih Ietih tako Iju-beznjivo gojil, v kratkem času ugonobilo. Svojih vej ni mogel več tako košato razprostirati kakor nekdaj, in tudi soka mu je jelo ncdostajatl. Že je premišljeval, bode li imel še toliko moči, da se po večmesečnem zimskem spanju zopet prebudi: kar pride nekega dne kmet in poseka smreko rekoč: ,,Naj imajo otroci svoje veselje, ker mi tako pridno pasejo živino! Smreka pa, katero bodem porabil za sleme na novem hlevu, tni itak ne sodi semkaj na pašnik                    Silvester
   70