LISTNICA   UREDNIŠTVA
ODGOVOR. Spoštovani tovariši, zahvaljujem se vam za odgovor, še posebej pa me kljub ironiji veseli spoznanje, da izjava in njena objava le nista bili tako nenaiuni in koristni, kot se je zdelo. Sicer pa nikomur nisem jemal pravice do lastnega mnenja, najmanj pa sodelavcem revij, da razmišljajo o revialnem življenju, spotaknil sem se samo ob način, kako se je tako mnenje uveljavilo, in ob vsebino nekaterih stališč.
Ob tem vam tudi vračam ljubeznivi poduk i/, dialektike, zakaj res je. da so posledice tudi vzroki ali narobe. Potemtakem utegne tudi držati, da je bila odprava Perspektiv posledica nekaterih poprejšnjih vzrokov — dogodkov ali dejanj, ki javnosti niso povsem neznani in katerih povzročitelji so bili nekateri vodilni sodelavci bivše revije. Ali so bile diskusije o vsem tem že od vsega početka potisnjene v »mrtvi kot? Seveda bi bile. ko bi ne šteli mednje nobene od poprejšnjih diskusij, tudi tistih v Sodobnosti in tudi tistih v  političnih organizacijah, od katerih je bila ena  v celoti  objavljena.
»Nemi sobesednik«, kot ga imenujete, je kljub vašim zatrdilom, da je drugače, onemel predvsem sam. V ultimativni izjavi deseterice, namenjeni družbi (Tribuna. 4. junija 1964), beremo dobesedno: .. smatramo našo udeležbo v javnem delu in publiciranju za nemoy.no. Odpovedujemo se mu dotlej, dokler ne bomo spoznali, da so se opisane razmere spremenile... /daj lahko vsi skopaj potrpežljivo čakamo, kdaj se bo družba poboljšala oziroma spremenila po njihovih željah, ali kdaj jim bo dovolj »mučeniške« gloriole, kakršno so si — sodeč po nekaterih znamenjih — morebiti  celo želeli.
Z ukinitvijo revije niso bili ukinjeni, kot sem zadnjič zapisal, pisci in njihove pravice, sodelovati v javnem življenju, založba jim je vzela sumu prednost, ki so jo imeli in ki so jo v marsikakšnem primeru uporabili neodgovorno (do sebe, do drugih in do družbe kot celote) — ne samo v nekaterih tekstih, ampak tudi drugače, v predlogih za novi uredniški odbor. \ javnih nastopih ipd. Potemtakem je ta nemi sobesednik . ki ga je bilo sicer kar precej slišati, utihnil samo kot revija, ne pa kot posamezni pisci ali publicisti ali pisatelji.
Kar se tiče postopka vašega uredništva, naj povem tole: res je zbor sodelavcev po vpeljani navadi to. kar mi v odgovoru zatrjujete, zato pa so moji pomisleki ali ugovori še toliko bolj upravičeni, Izhajali so iz nekaterih znamenj ali dejstev, ki kažejo na to, da postopek le ni bil tako brezhiben, kot se zdi na prvi pogled. Zbor je bil sklican za 4. junij z vabilom, ki nosi datum "50. maja 1963. V njem smo lahko prebrali naslednje besedilo: tZbor sklicujem" zaradi novo nastale situacije u našem revialnem življenju in zaradi navodil T\Z uredništvu ^Sodobnosti. o urejanju revije. Tak je bil dnevni red. Na zboru si' jc> izkazali), da TNZ urednikoma ni dajalo navodil za urejanje revije., pač pa je šlo za opozorilo, ki je bilo posledica takratne situacije, vendar pa dvomljive narave glede pravne utemeljenosti. Za isti dan je bil že poprej sklican sestanek oziroma organiziran izlet Penkluba. Na zboru samem sem kot že rečeno opazil sodelavca, ki dotlej še nikoli ni bil sodelavec Sodobnosti. Zbor tudi ni npr. zadolžil urednikov, naj pripravijo kakšno izjavo. Osnutek sta urednika na zboru prebrala — to pomeni, da tudi ni bil poprej razposlan, da bi se z njim
1154
Tsi sodelavci spoznali. Nekateri so lahko prebrali izjavo šele po objavi, kolikor jih niso uredniki  še po zboru vabili, naj jo podpišejo.
Demokratizem individualnega podpisovanja je bil po mojem precej navidezne narave. Velikodušnost podpisnikov glede na tiste, ki niso bili pripravljeni podpisati ali sploh niso bili navzoči, je naravnost izvrsten dokaz za to, da njihova   drža  ne  obvezuje  revije  kot  celote,  Se  celo  pa  ne  drugih   sodelavcev.
Iz teh znamenj in dejstev je mogoče narediti splošne zaključke, kot sem jih že zadnjič:
—  postopek je bil v posameznih elementih dvomljive narave, tako da je moral  vzbuditi   razmišljanja in  pomisleke;
—  revija nima urejenega postopka za takšne ah podobne primere, kljub temu da je bilo na sestankih že nekajkrat sklenjeno, da se izdelata statut revije in pogodba z založnico;
—  odprta so nekatera načelna vprašanja glede družbenega statusa revij in podobnih organizmov v naši samoupravni družbi, zaradi česar imamo težave formalne in vsebinske narave; res nisem niti za lahkomiselno ustanavljanje, niti za lahkomiselno ukinjanje revij, zato se v svojem zapisu vprašujem: Kako upravljati revijo? Kako jo postaviti v družbo, ki ne prenese« izločevanja? Ali popolna avtonomnost (kolikor je sploh možna) kakršne koli kulturne ali drugačne institucije res zagotavlja popolno svobodo oziroma najvišjo mero avtentičnosti? Kako izoblikovati družbene pravice in odgovornosti kroga sodelavcev? Kako financirati dejavnost revije, kako ji odmerjati družbena sredstva, ne da bi bilo to »miloščinarstvo ., še manj pa, da bi imelo značaj administrativnega ali etatističnega določanja njene usode? Kako odmerjati družbena sredstva \ skladu z deležem, ki ga s svojim dejanskim delom prispeva družbenemu življenju in napredovanju, ne pa a priori kot kulturni instituciji, ki si lahko dovoli tudi vsakršno družbeno neodgovornost? (Vse to je seveda tako vaša kot moja in naša skupna družbena stvar ali celo krivda, ker bi bili mnoga taka in podobna vprašanja  vsaj dosti bolje, kot smo jih  doslej, razrešili že zdavnaj.)
Sicer pa moram poudarili, da se mi je izjava zdela in se mi zdi še danes kaj malo pomembna, saj priča o kaj skromnem kulturnem dejanju ali družbenem naporu. Nekateri nedobronamerni ljudje v tujini jo seveda lahko poljubno razlagajo ali tudi zlorabljajo, ker jim pač pride prav v njihovih računih, ki so sicer znani. To omenjam zaradi tega, da bi se kaj takega ne pripetilo pri nas — da bi je namreč kdo ne uporabljal tako ali drugače mimo tistega. kar je. da bi je potemtakem ne uporabljal v kakršne koli namene. Mislim torej, da jo je treba s podpisniki vred obvarovati vsakršnih kulturnih ali političnih zlorab.
Tisto, zaradi česar sem se zadnjič oglasil, jo pa predvsem miselnost, ki jo je v takšni obliki s postopkom vred povzročila, psihoza, v kakršni je lahko nastala, in končno vaša posredna razlaga samoupravnosti. Bržkone bo to samoupravnost treba še temeljito pretresli v širši javni razpravi, zato sem tudi sprožil nekatera vprašanja načelne narave. Samo v okvirih samoupravljanja, družbenih pravic, ki jih imajo ljudje, pa tudi odgovornosti, kakršne si z njim nalagajo, bomo morali iskati rešitev iz sedanjega položaja*' — ne samo jaz. ne samo vi, ampak vsi skupaj z vsemi, ki jim je kaj za -čisto situacijo« in za učinkovito družbeno kritiko v samouprav) jalski družbi. Bojim se. da se ne ujemamo ravno v  tem. Vaš »edini merodajni kriterije  (ukrepi oblasti)  mi po-
1155
-redno očita obrambo oblasti, ki jo jaz pojmujem po novem, vsaj prepričan sem o tem, vi pa očitno vidite v njej pretežno staro. Seveda se strinjam glede potrebe po trezni, stvarni diskusiji o tem. Škoda je samo, da ste našli ta dva pridevnika šele post festum (najbrž sta kakor anatoma in -angel z ognjenim mečem« vzeta iz kakšnega nekoliko zastarelega slovarja).
Večstranskih stališč kajpada ni. takih tudi nisem imel v mislili, zato pa ostanejo enostranska še kar \ veljavi kot stališča, ki ne vidijo ali nočejo videti obeh strani sporne    medalje«.
Kot  vidite — me zastarele besede naravnost preganjajo.
S tovariškim pozdravom
B e n o   Z u p a a č i (¦ Ljubljana,
28. 9. 1%4
1156
DOBILI SMO V OCENO
Srečko Kosovel, Moja pesem. Uredil in spremno besedo napisal Lino Legiša. Ilustriral Jože Ciuha. Opremil Janez Vidic. Založba Obzorja, Maribor 1964-.
Ivan Pregelj, Izbrana dela IV. Uredil in opombe  napisal dr. France Koblar. Opremil ing. arch. Tone Bitenc. Mohorjeva družba, Celje 1964.
Miško Kranjec, Rdeči gardist I. Roman v   dveh   knjigah. Opremil ing. arch. Jože Brumen. Pomurska založba, Murska Sobota 1964
Drago  Grah,  Konec  pravljice.  Opremil  akad. slikar   Jože  Ciuha.   Pomurska založba, Murska Sobota  1964..
Fjodor Mihajlovič Dostojevski, Zločin in  kazen.   Prevedel Vladimir Levstik. Opremil  ing. arh. Uroš  Vagaja.   Državna založba  Slovenije.
Irving Stone, V zanosu in obupu. Prvi in drugi  del. Prevedel Bogo Pregelj. Opremila   Jakica  Accetto.   Državna   založba   Slovenije,  Ljubljana   1964.
"VVilli  Bredel,  Sorodniki  in  znanci.  Roman   v  treh   knjigah.  Prevedla  Mimi Malenšek. Opremil Dušan  Osredkar.  Mladinska  knjiga, Ljubljana  1964.
Edgar Wallace, Ponarejevavec. Prevedel Mirko Napast. Opremil Janez Bernik. Državna založba Slovenije, Ljubljana  1964.
Karel Krejči, Hcroikomika v basnictvi Slovanu. Nakladatelstvi Ceskoslovenske akademie ved, Praha 1964.
IZ VSEBINE  PRIHODNJIH  ŠTEVILK
.Sodobnosti44:
tf
Franček Rudolf, Pesmi
Edvard Kocbek, Potniški zapiski 1963
(odlomki iz potopisa)
Kajetan Kovic, Milenino poglavje
(odlomek iz romana)
Pavle Zidar, Žetev
(odlomek iz daljšega teksta)
Dušan Pirjevec, O vprašanju literarne kritike
(esej)
Janez Jerovšek, Neformalni elementi v strukturi odločanja
(razprava)