ZBORNIK 23185 idrijski razgledi XXVI-XXVIII 1981-1983 Idrija 1985 Izdal Mestni muzej IDRIJSKI RAZGLEDI XXVI-XXVIII ZBORNIK 1981-1983 Izdal Mestni muzej v Idriji Uredniški odbor: Jože Car, Ivan Gantar, Silvo Kovač, Sonja Mervic, Franko Podobnik, Peter Rupnik, Darinka Sikošek, Filip Šemrl, Milan Trušnovec Glavni urednik: Ingrid Kermavnar Odgovorni urednik: Jurij Bavdaž Tehnični urednik: Milan Trušnovec Naslov: Idrijski razgledi, 65280 Idrija, p. p. 11 Tekoči račun pri SDK Idrija št. 52020-603-30832 Tisk: Dravska tiskarna v Mariboru Naklada: 1000 izvodov Idrija 1985 P 489/ ^ ? MS Marko Cigale PREGLED DOSEDANJE RAZISKOVALNE DEJAVNOSTI RUDNIKA ŽIVEGA SREBRA IDRIJA Narava dejavnosti rudnika živega srebra v Idriji je silila njegove strokovnjake v sodelovanje pri reševanju tehnoloških problemov z ustreznimi specializiranimi inštituti. Zaradi krize so si v rudniku zlasti po letu 1970 začeli intenzivno prizadevati izboljšati tehnološki postopek, z novimi izdelki pa so želeli nadomestiti zmanjšani dohodek. Manjšanje dohodka pa je spodbudilo RŽS Idrija, da je začel za svoje raziskave iskati tudi finančno participacijo Republiške raziskovalne skupnosti. Stalnim rudarsko-geološkim raziskavam in nenehni potrebi po modernizaciji tehnologije pridobivanja in predelave bo rudnik tudi v bodoče lahko kos le s svojim lastnim raziskovalnim delom. To spoznanje nas je vodilo pri odločitvi o organizaciji svoje raziskovalne enote. Ena izmed zahtev, kijih morajo izpolnjevati raziskovalne organizacije, je tudi organizirana informativna dokumentacijska dejavnost (INDOK), pri tej pa je gotovo glavna naloga zbiranje in uvajanje podatkov o dosedanjem delu posameznih raziskovalcev in vse organizacije. Podatki o dosedanjih raziskavah kažejo na manj znano področje delovanja naše delovne organizacije in so prav zaradi svojega širokega spektra obravnavanih problemov zanimivi in uporabni za širši krog. Zato smo se odločili, da bomo podatke o raziskovalni dejavnosti objavili. V tabelah smo ločeno prikazali raziskave, ki jih je prijavil idrijski rudnik (tab. 1), izdelali pa njegovi raziskovalci samostojno ali s sodelovanjem zunanjih sodelavcev, in tiste, ki so jih prijavili ustrezni inštituti (tab. 2), pri njihovi realizaciji pa so sodelovali strokovnjaki iz Idrije, RŽS pa je raziskave tudi sofinanciral. Tabele kažejo vidno, daje RŽS Idrija poleg strokovnega dela v raziskave vlagal tudi velika finančna sredstva (tab. 1, 2). V tabeli 1 in 2 niso prikazana sredstva, ki jih je RŽS Idrija vlagal v raziskave za sprotno proizvodnjo. Iz tabel je mogoče razbrati, da so se sredstva, namenjena za raziskave v letih od 1972 do 1976, povečala. V letu 1977 so zaradi ustavitve proizvodnje raziskave v Idriji skoraj zamrle, znatna družbena sredstva pa so bila vložena v rudarsko-geološke raziskave živega srebra v letih 1979, 1980 in 1981 (Cigale 1980). Rezultat vseh omenjenih študij je upošteval investicijski program obnove proizvodnje v Idriji, ki gaje bilo mogoče pripraviti prav s pomočjo obsežnih raziskav. PREGLED RAZISKOVALNIH NALOG, KI JIH JE PRIJAVIL RŽS, IZDELALI PA NJEGOVI RAZISKOVALCI Tabela št. 1 Leto Naslov Nosilec Sodelavci Bibliografski podatki 1975 Mineraloške, petrograf-ske in kemične značilnosti prikamnine idrijskega rudišča Ivan Mlakar S. Orehek, A. Gogala, A. Zaje 331 strani, 9 tabel, 1 grafična priloga, 118 referenc 1975 Raziskave možnosti za določanje koncentracije Hg v rudninah z uporabo radioaktivnih izotopov Marjan Hribar J. Čar, IJS P. Rupnik 51 strani, 23 slik in diagramov 1975 Absorbcija nitrnih plinov, ki nastopajo pri proizvodnji živosrebrnega oksida Ivica Kavčič J. Slivnik, I. Fister, M. Pišlar 41 strani, 6 prilog 1976 Raziskovanje skrilavca s samorodnim Hg Lad. Placer M. Cigale 17 strani, 19 grafičnih prilog, 5 referenc 1976 Pridobivanje živega srebra iz odpadnih materialov I. faza Ivica Kavčič J. Slivnik, I. Fister, M. Pišlar 25 strani, 14 tabel 1976 Raziskava nemetalnih mineralnih surovin na Idrijskem Ivan Mlakar F. Čadež, I. Cotman 22 strani, 21 slik 1977 Merjenje koncentracije Hg v vrtinah z žarki X Marjan Hribar F. Čadež, IJS P. Rupnik 28 strani, 8 slik in diagramov 1978 Pridobivanje živega srebra iz odpadnih materialov, II. faza Ivica Kavčič J. Slivnik, I. Fister, I. Hladnik 18 strani, 4 tabele, 6 referenc 1978 Raziskava živega srebra na Prontu Marko Cigale 17 strani, 29 grafičnih prilog, 10 referenc 1979 Rudarsko-geološke raziskave v rudniku Idrija Marko Cigale F. Čadež 48 strani, 16 tabel, 111 grafičnih prilog, 20 referenc Sredstva RSS Delež RŽS Avtorski sinopsis 287.655 Kompleten pregled dosedanjih raziskav prikamnine v rudišču in okolici. Opisanih je 60 kompletnih kemičnih analiz in petrografsko sedimentaloških raziskav istih vzorcev. 200.000 132.000 Preiskava uporabnosti metod rentgenske in sipalne analize za določanje koncentracije Hg v rudnih vzorcih in v rovih. Izdelana in umerjena je bila potrebna oprema za delo na terenu. 113.075 188.460 Preverjanje postopkov, opisanih v literaturi in laboratorijski poizkusi absorbcije v apnenem mleku in oksi-dacije Hg s solitrno kislino. 1.200.000 1.000.000 Rezultati raziskovalnega vrtanja v jami med profiloma 8 in 9. Ugotovljena so bila štiri rudna telesa z 270 ton Hg. 142.500 201.500 Ugotavljanje možnosti za pridobivanje Hg iz odpadnih materialov, ki nastopajo pri Hg. Obdelani so bili laboratorijski poizkusi pridobivanja Hg iz dimnih plinov, ciklonskega prahu in odpadnih vod. 250.000 150.000 Preiskava uporabnosti langobardskega konglomerata, jurskega apnenca in cordevolskega dolomita za okrasni kamen incordevolskega dolomita za pridobivanje magnezija. 200.000 132.000 Konstrukcija sonde za merjenje koncentracije Hg v vrtinah. Sonda je bila na terenu merjena tako, daje z njo mogoče določevati koncentracije Hg. 249.502 249.502 Obdelani so postopki pridobivanje Hg iz kondenzacij-ske vode, dimnih plinov, ciklonskega prahu in štupe. 1.300.000 Obdelani so rezultati vrtanja na Prontu v letu 1979. Dokazane so bile 203 tone Hg. 6.466.000 7.738.624 Obdelava raziskav v letu 1979 in sicer na Prontu, na 17. etaži in II. medobzorju. Ugotovljeno je bilo 1190 t Hg. Leto Naslov Nosilec Sodelavci Bibliografski podatki 1980 Raziskava urana v rudniku Idrija Marko Cigale 39 strani, 29 tabel, 14 grafičnih prilog, 36 referenc 1981 Rudarsko-geološke raziskave v rudniku Idrija Marko Cigale F. Čadež 53 strani, 20 tabel, 70 grafičnih prilog, 16 referenc 1981 Biostratigrafski razvoj triasa na idrijskem, I. faza Marko Cigale fazno poročilo 1981 Projekt ponovne obnove proizvodnje živega srebra v rudniku Idrija Rudi Ahčan RIL U. Bajželj, M. Cigale, L. Wahl, M. Hohnjec, B. Zalar, I. Kramžar, D. Brajnik 7 knjig, 1088 strani, 274 grafičnih prilog 1982 Poizkus nove odkopne metode in razvoj osebnih zaščitnih sredstev Uroš Bajželj RIL M. Pavlovčič, F. Mežnar, L. Pust 7 strani, 20 slik, 14 grafičnih prilog, 4 reference PREGLED RAZISKOVALNIH NALOG, KI SO JIH PRIJAVILE DRUGE DELOVNE ORGANIZACIJE, PRI NJIHOVI IZDELAVI PA SO SODELOVALI RAZISKOVALCI RŽS, KI JE NALOGE DELOMA TUDI SOFINANCIRAL Tabela št. 2 Leto Institucija, ki je Naslov Nosilec Sodelavci nalogo prijavila 1970 Geološki zavod Raziskave živega Avgust Čebulj J. Čar, Ljubljana srebra: okolica Id- GZL L. Placer, rije Ivan Mlakar K. Ciglar RŽS 1972 Geološki zavod Raziskave živega Avgust Cebulj I. Mlakar, Ljubljana srebra: Marija- GZL V. Lapajne, Reka Z. Germovšek Sredstva RSS Delež RŽS Avtorski sinopsis 142.000 V okviru naloge je bila pregledana in ovrednotena literatura o orudenju z uranom. Ponovno je bila izmerjena jakost na mestih, kjer so dostopne skonca kamnine na uran in potomce. Analizirani so bili 104 vzorci. 8.036.000 10.759.376 Rezultati raziskav v rudniku Idrija za leto 1980. 100.000 Pregled dosedanjih raziskav in obdelava karnijske stopnje. 3.750.000 3.182.000 Poleg obdelave po minimalni metodologiji za izdelavo investicijskih programov so v okviru naloge obdelani še številni tehnološki problemi pridobivanja in predelave rude. Poseben poudarek je namenjen ekološki zaščiti delavca in okolja. 2.081.980 3.918.020 Rezultati izdelave I. etaže poizkusnega odkopa. Za zaščito delavcev na deloviščih Hg, je bila izbrana čelada filter, ki jo je treba dopolniti še s posebnim filtrom iz aktivnega oglja. Bibliografski podatki Sredstva celotna in delež RŽS Avtorski sinopsis 38 strani, 8 graf. pril. in 3 tekstualne priloge RSS RŽS Skupaj 262.545 262.545 Opravljeno je bilo detaljno geološko kartiranje predela Cerkno-Šebrelje. V Stopniku so odprli star raziskovalni rov. Geokemija na območju Stopnika je pokazala visoke anomalije HG. 22 strani, 3 graf. pril., 3 tekstualne in 3 reference RZS RSS Skupaj 34.836 69.465 104.301 Na podlagi ugotovljenih geokemičnih anomalij na Hgje bilo detaljno skarti-ranih 11 km2 ozemlja na območju Ki-sovca severno od Trbovelj. S terenskimi deli niso našli primarnega orude-nja. Geokemične anomalije so le v karbonskem peščenjaku. 1972 Geološki zavod Ljubljana Raziskovanje živega srebra: Šebre-lje-Stopnik Avgust Čebulj GZL I. Mlakar, J. Čar, L. Placer 1972 Geološki zavod Ljubljana Raziskovanje živega srebra: Pront Avgust Čebulj GZL I. Mlakar, J. Čar, L. Placer 1973 Geološki zavod Ljubljana Raziskava živega srebra, II. faza Avgust Čebulj GZL K. Cigler, I. Mlakar, J. Čar, L. Placer 1973 Metalurški inštitut Ljubljana Teoretske in apli-kativno-tehnološ-ke zakonitosti optimalnega praže-nja rud HgS in kondenzacija tvor-jenih par Hg Bogdan Zalar MIL A. Pavlin, F. Pavlin, N. Medved 1973 Metalurški inštitut Ljubljana Študija bogatenja siromašnih idrijskih rud ter končen. Hg iz idrijske štupe, I. faza Ruža Jager MIL S. Rozman, I. Kavčič, F. Likar 1974 Geološki zavod Ljubljana Raziskave živega srebra, III. faza Avgust Čebulj GZL I. Mlakar, J. Čar, L. Placer, M. Cigale Poročilo o kartiranju območja Ore-hek-Poče. Površinsko geokemijo pa so opravili na obeh pobočjih Idrije med Jaznami in Zelinom, vendar nismo odkrili geokemičnih anomalij. Geokemična anomalija v keratofir-skem masivu na Stopniku so preiskali s štirimi vrtinami, ki so dokazale le pi-ritno mineralizacijo. 19 strani, 23 grafičnih RZS 100.200 Z globokim vrtanjem smo preiskali le Prilog RSS 199.800 manjši del. Ugotovili so dva orudena Skupaj 300.000 pasova. 44 strani, 3 tekstualne RZS 600.000 V prvem delu avtorji poročajo o rezul- in 5 grafičnih prilog RSS 600.000 tatih geološkega kartiranja na ozem- Skupaj 1.200.000 lju Novakov in Otaleža. Geokemične vzorce smo vzeli v profilih vzhodno od Otaleža in na Vojskem; v drugem delu pa o rezultatih raziskav v novem rudišču Ljubevč. 157 strani, 44 slik, 37 RSS 105.500 Rezultati teoretskih in laboratorijskih tabel in 33 referenc RŽS 158.000 raziskav ter praktičnih meritev so dali Skupaj 263.500 zadostne podatke za določitev para- metrov za optimalizacijo industrijske predelave rud Hg. 105 strani, 35 tabel, 11 RSS 120.000 Preizkus bogatenja siromašnih cina- diagramov RZS 150.300 baritnih rud. Izdelani so bili laborato- Skupaj 270.300 rijski in polindustrijski preizkusi. Do- bljen je bil koncentrat z vsebnostjo 1,5-2,5 % Hg, z izkoristkom 92-95 %. Poročilo ima tri dele. V prvem avtorji poročajo o rezultatih geološkega kartiranja na območju Gorenji Nova-ki-Davča in območje Otalež-Jazne. Geokemično so bili raziskani profili Cerkno-Labinje in Vojsko, kjer je bila odkrita močna geokemična anomalija Hg. V drugem in tretjem delu pa navajajo avtorji rezultate raziskav v jami RŽS in na Prontu. 34 strani, 4 tekstualne priloge, 9 grafičnih prilog, 5 referenc RZS 165.563 RSS 330.136 Skupaj 495.699 64 strani, 6 tekstualnih in 72 grafičnih RŽS 600.000 RSS 1.100.000 Skupaj 1.700.000 1974 Rudarski inštitut Raziskave mož- Ermin Teply I. Mlakar, Ljubljana nosti za eksploata- RIL J. Čar cijo samorodnega Hg v RŽS Idrija glede na higien- sko-tehnološke razmere 1974 Inštitut Biosferski ciklus Lado Kosta Jožef Štefan živega srebra - IJS ekološka študija idrijskega področja 1974 Zavod za raziskavo materialov in konstrukcij Proizvodnja magnezijevega veziva iz »ostanka po žganju« v rudniku živega srebra Idrija Stane Drolc ZRMK V. Pavlin, J. Merhar 1974 Metalurški inštitut Ljubljana Študij vpliva raznih parametrov na tvorbo velikosti delcev in gostoto rdečega živosrebr-nega oksida, potrebnega za izdelavo baterij Hg, II. faza Ivica Kavčič RŽS J. First, J. Slivnik, J. Hladnik 1974 Metalurški inštitut Ljubljana Rekuperacija toplote iz žganih ostankov pri pridobivanju Hg v Idriji Andrej Pavlin MIL F. Kmetic, N. Medved 4 knjige, skupaj 176 RSS 200.000 strani, 77 tabel in 87 RŽS 200.000 grafičnih prilog Skupaj 400.000 I. knjiga: Splošni prikaz problemati- ke in povzetek študij II. knjiga: Geološki prikaz in izračun rudnih rezerv III. knjiga: Študija o eksploataciji rude na območju Pronta s površinskim kopom IV. knjiga: Raziskave vplivnih faktor- jev na izhlapevanje živega srebra. 84 strani, 37 tabel in RSS 610.000 diagramov, 90 refe- RŽS renc Skupaj 610.000 Pokazala se je povezava med povišano koncentracijo živega srebra in selena pri rudarjih in populaciji v Idriji. Ugotovljena je povezava med žveple-nim dioksidom in parami Hg v dimnih plinih in atmosferi, kar ima zaradi solubilizacije Hg večjo obremenitev biosfere s tem elementom. 57 strani, 13 slik, 23 tabel, 16 referenc RSS - Ostanki po žganju v topilnici RZS Id- RŽS 67.800 rija so dobra surovina za izdelavo Skupaj 67.800 magnezijevega veziva. Ostanke je tre- ba fino zmleti, z uporabo MgCl ali MgS04 pa dobimo trdo vezivo s specifičnimi lastnostmi, ki se dobro veže z lesom, kar omogoča izdelavo raznih gradbenih elementov, ki so zelo odporni proti vlagi. 25 strani, 1 slika, 9 re- RSS 100.000 Študija in laboratorijski poizkusi po- ferenc RŽS 150.000 stopkov za pridobivanje rdečega HgO Skupaj 250.000 za izdelavo baterij Hg. Izbran je bil po- stopek obarjanja HgO iz Hg (N03)2. 77 strani, 63 slik in ta- RSS 101.050 Preiskava in matematična obdelava bel, 18 referenc RŽS 101.050 toplote žgalniških ostankov. Teoret- Skupaj 202.100 ske sklepe so nato tudi praktično pre- izkusili v Idriji. 1975 Geološki zavod Raziskave živega Avgust Čebulj I. Mlakar, Ljubljana srebra - IV. faza GZL M. Cigale, J. Čar, L. Placer 1975 Inštitut za geologi- Triadna tektonika Ladislav Placer J. Car jo FNT med Idrijo in Rov- RŽS tam i 1975 Rudarski inštitut Ljubljana Raziskave možnosti eksploatacije Hg glede na higiensko tehnološke pogoje, II. faza Ermin Teply RIL R. Ahčan, F. Likar, I. Mlakar, J. Čar, J. Hrast, R. Likar 1975 Metalurški inštitut Študija bogatenja Ruža Jager S.Rozman, Ljubljana siromašnih idrij- MIL M. Pišlar, skih rud ter kon- I. Kavčič centracije živega srebra iz idrijske štupe, II. faza 1975 Metalurški inštitut Možnosti pridobi- Andrej Pavlin N. Medved Ljubljana vanja preostalega MIL Hg iz dimnih plinov pred izstopom v atmosfero I. knjiga; 44 strani, 4 RZS 1.000.000 tekstualne priloge in RSS 1.500.000 9 grafičnih, 18 refe- Skupaj 2.500.000 renc, II. knjiga, 42 str., 2 grafični prilogi V prvem delu poročila avtorji obravnavajo rezultate geoloških raziskav na območju Leskovica in Cerkno-Kladje ter rezultate površinske geokemije na območju Novaki-Davče in Vojsko, kjer sta bili odkriti močni geokemični anomaliji. V drugem delu pa so obdelani rezultati rudarsko-geoloških raziskav v rudniku in na območju Pronta 98 strani, 7 grafičnih prilog, 57 referenc RSS 120.000 Rekonstrukcija in geneza srednje-triadnega tektonskega jarka med Rovtami in Vojskim s položajem idrijskega rudišča v njem. Določanje prostorski položaj vseh rudnih teles v triadi. 3 knjige, 213 str., 35 RSS 200.000 slik in tabel, 2 tek- RŽS 200.000 stualni prilogi in 56 Skupaj 400.000 grafičnih. I. II. knjiga: Poizkusno odkopavanje karbonskih skrilavcev na Prontu knjiga: Jamska odkopna metoda mehaniziranega pridobivanja pri LHD sistemu in pnevmatskem zasipova-nju III. knjiga: Proračun in predlog zračenja s posebnim ozirom na eksploatacijo v centralnem karbonskem bloku pri sedanjem stanju jame. 55 strani, 41 tabel in slik, 13 referenc 48 strani, 26 slik in tabel, 8 referenc RSS 135.000 V drugi fazi je bila obdelana predela- RŽS 135.000 va živosrebrove štupe. Raziskane so Skupaj 270.000 bile laboratorijsko separacijske meto- de koncentracije živega srebra iz štupe in bogatejšega skrilavca. Po kombinirani metodi predkoncentracije in flotacije lahke frakcije je bil izkoristek 96,38 %. RSS 88.750 Dimni plini, ki nastopajo pri predela- RŽS 88.750 vi rud Hg vsebujejo še od 20 do Skupaj 177.500 50 mg/m3 živega srebra. Preizkusili so postopek čiščenja z vodo in apnenim mlekom, ki ni bil učinkovit in razne kemične metode, ki so sicer učinkovite, a drage. 1975 Metalurški inštitut Študij vpliva raz- Ivica Kavčič P. Bizjak, Ljubljana nih parametrov na RŽS J. First, tvorbo velikosti L. Kosta delcev in gostoto rdečega živosrebr-nega oksida, potrebnega za izdelavo Hg baterij, II. faza 1976 Geološki zavod Raziskave živega Karel Cigler I. Mlakar, Ljubljana srebra, V. faza GZL L. Placer, J. Čar, M. Pirih 1976 Geološki zavod Raziskave sadre in Jožef Škerlj F. Čadež Ljubljana anhidrita na idrij- GZL skem ozemlju in v okolici Mojstrane 1976 Metalurški inštitut Določitev maksi- Bogdan Zalar F. Pavlin Ljubljana malnih pogojev praženja karbonskega skrilavca v rotacijskih pečeh 1977 Inštitut za Triadna tektonika Lado Placer J. Car, geologijo FNT okolice Cerknega RŽS F. Čadež, M. Cigale, A. Ramovš 1977 Inštitut za Sledne prvine v Ivan Mlakar F. Čadež geologijo FNT prikamenini idrij- RZS skega rudišča, I. faza 24 strani, 4 tekstualne RSS 162.000 priloge, 1 grafična pri- RŽS 243.000 loga Skupaj 405.000 Preizkus izdelave živosrebrnega oksida v polindustrijski napravi, ki so jo postavili v Idriji. Pridobljen HgO so natančno preiskali in mu določili gra-nulacijski sestav. Ugotovljeno je bilo, da povsem ustreza standardom za izdelavo baterij Hg. 87 strani, 2 tekstualni RŽS 1.000.000 prilogi, 51 grafičnih RSS 1.800.000 prilog Skupaj 2.800.000 V prvem delu poročila avtorji obravnavajo geološko zgradbo območja Ro-bidensko brdo-Leskovica-Blegoš in območje Lanišče-Jezeršek in geoke-mično prospekcijo na terenu Robi-densko brdo-Leskovica-Blegoš, ki je pokazala anomalije v srednjetriadnih kamninah. V drugem delu p^ so prikazani rezultati raziskav na Prontu in sicer za skrajno severni del (Stari trg). 28 strani, 1 tekstualna priloga, 5 grafičnih prilog, 2 feferenci RSS 100.000 Narejene so bile kemične analize sadre in anhidrita iz rudišča Idrija, Lju-bevča in iz starih vrtin z okolice Rovt. Večje zaloge so na območju Rovt, kjer so potrebne nadaljnje raziskave. ■ 63 strani, 5 slik, 4 diag- RSS 163.550 rami, 5 tabel, 13 faz. RŽS 163.550 diagramov Skupaj 327.100 V nalogi je obdelan proces predelave karbonskega skrilavca v rotacijskih pečeh. Ugotovljeno je, da dodatek do-lomitne rude premakne temperaturo sintranja nad 1100 °C. Rezultati so neposredno uporabni pri predelavi karbonskega skrilavca. 58 strani, 1 tekstualna in 10 grafičnih prilog, 34 referenc RSS 183.300 Obdelana je triadna zgradba Cerkljanskega ter stratiografija in sedi-mentalogija srednje in zgornje triade. Izdelan je paleotektonski in paleo-geografski model srednje in zgornje triade. 74 strani, 4 tabele, 31 referenc RŽS - Rezultati analiz 28 vzorcev klastičnih RSS 160.000 kamnin iz okolice Idrije v mikroele- Skupaj 160.000 mente. 1977 Metalurški inštitut Ljubljana Ekstrakcija nekaterih redkih elementov iz živo-srebrove rude RŽS Idrija Marija Simnič MIL I. Kavčič 1978 Inštitut za geologijo, FNT Sledne prvine v prikamnini idrijskega rudišča, I. faza Franc Čadež RŽS V. Hudnik 1978 Atelje za projektiranje, Idrija Racionalna gradnja na vplivnem območju rudarskih del Božo Rot, F. Čadež, Silvester Vidmar, B. Poljanec, Ranko Todorovič M. Grum 1979 Inštitut za geologijo, FNT Mineraloške, pet-rografske in kemične značilnosti rude idrijskega rudišča, II. faza Franc Čadež RŽS M. Drovenik, D. Strmole Bibliografski podatki Sredstva celotna in delež RZS Avtorski sinopsis 41 strani, 7 referenc RZS RSS Skupaj 140.000 140.000 280.000 Iz petih vzorcev rude iz idrijskega rudnika so z ekstrakcijo izločili platino, galij, vanadij, niobij, tantal, cirka-nij in berilij. Vsebnost elementov je zelo nizka. 78 strani, 1 grafična priloga, 3 tab., 34 referenc RSS 85.000 Na podlagi spektralnih analiz je ugotovljen velikostni red količine slednih prvin v karbonatni prikamnini rudiš-ča in bližnje okolice. 114 strani, 7 tab., 103 grafične priloge, 7 referenc RZS RSS Skupaj 457.649 82.000 539.649 Največje deformacije terena nad rudarskimi deli. Detaljno je bilo obdelano območje Lenštata (Nova šola). Navedeni so tudi sklepi za projektiranje gradbenih del. 20 strani, 3 tab., 2 tekstualni prilogi, 17 referenc RSS 160.000 Preiskava vzorcev rude iz langobard-skih in cordevolskih plasti v starem rudišču ter permskih plasti v novem rudišču Ljubevč. Jože Pfeifer IDRIJSKI RUDNIŠKI ZDRAVNIK DR. JOŽEF IGNACIJ FANTON Med zdravniki in kirurgi, ki so v 18. in 19. stoletju delovali v Idriji, so si pre-nekateri z znanstvenim, strokovnim in kulturniškim delom pridobili širši sloves in priznanje. Zdravnik dr. Scopoli in kirurg Hacquet sta bila ugledna naravoslovca, znana prek meja nekdanje avstrijske monarhije, drugi spet so bili znotraj deželnih meja upoštevani zdravstveni strokovnjaki (Klopstein, Seeger, Melzer, Gerbec) in zaslužni zdravstvenoprosvetni delavci (Fanton, Makovic). Eden med temi, čigar dejavnost v Idriji bomo prikazali v tem članku, je bil dr. Jožef Ignacij Fanton, aktivni predstavnik kroga slovenskih preroditeljev in zdravstvenopouč-ni pisec, ki je v Idriji več let služboval in tu tudi umrl. V drugi polovici 18. stoletja je imela Idrija za takratne razmere že kar dobro organizirano zdravstveno službo, za katero je skrbela uprava tamkajšnjega rudnika živega srebra. Vsi rudniški nameščenci, delavci in upokojenci kakor tudi njihovi svojci so imeli pravico do brezplačnega zdravljenja. V zadnjih dveh desetletjih 18. stoletja je idrijski rudnik zaradi dobav velikih količin živega srebra za špansko vlado doživel nagel gospodarski vzpon in delovni razmah. V letu 1785 se je število rudniških delavcev podvojilo in se v naslednjih letih še večalo, tako da seje od 405 delavcev v letu 1784 povzpelo na 976 v letu 1793 (1). Razumljivo je, da je ob taki rasti števila delavcev postala dotedanja zdravstvena služba številčno nezadostna, dotedanje oblike zdravstvenega varstva pa pomanjkljive. Zlasti očitno se je to pokazalo, ko se je v septembru 1787 obolevnost med rudarji močno zvišala. Vsekakor je šlo za neko epidemijo, širjenje le-te pa so pospeševale neugodne stanovanjske in higienske razmere ob nenadnem povečanju števila prebivalstva. Že takrat je graški gubernij, ki mu je bil takrat podrejen višji rudarski urad v Idriji, naročil naj idrijskemu zdravniku dr. Urbasu preskrbijo pomočnika. Vendar je rudniško predstojništvo v začetku leta 1788 poročalo guberniju, da pomožnega zdravnika zaenkrat ne potrebujejo, ker se je obolevnost med rudarji polegla, ker v sili zdravniku pri zdravljenju bolnikov pomaga apotekar in ker so zdravnika razbremenili, ko so konec leta 1787 v Idriji uredili zasilno rudarsko bolnišnico (2). Kljub temu je v marcu 1788 rudniški zdravnik dr. Janez Krstnik Urbas med predlogi za zboljšanje zdravstvenih razmer v Idriji, tudi potožil, da mora zadnja leta, zaradi zvišanega števila rudarjev in prebivalcev, opravljati delo, ki bi zahtevalo dva zdravnika (3). Sicer pa se je spomladi 1788 spet zvišala obolevnost med idrijskimi rudarji in Urbas je 17. maja 1788 sporočil predstojništvu rudnika, da je tudi sam bolan in prosil, naj pošljejo iz Ljubljane še kakega zdravnika. Rudniški urad je o tem obvestil okrožni (kresijski) urad v Ljubljani in zaprosil, naj se v Idrijo pošlje kak »spreten, kranjskega jezika vešč in agilen fizik« (4). Okrožni urad je hitro ukrepal in že 19. maja zvečer je prispel iz Ljubljane v Idrijo nadomestni zdravnik dr. Jožef Fanton (5). Jožef Ignacij Fanton von Brunn se je rodil 21. januarja 1754 v Ljubljani. Bil je sin ljubljanskega ranocelnika Janeza Adama Fantona, leta 1771 je končal gimnazijo v Ljubljani in nato še filozofski študij. Medicino je študiral na Dunaju, kjer je promoviral za doktorja medicine 11. februarja 1779 z »Dissertatio inauguralis Physiologico-medica de olfactu« (6). Dne 11. maja 1781 je bil sprejet v državno službo in nastavljen v Ljubljani (7). Fantoni so bili znana ljubljanska ranocelni-ška družina plemiškega stanu. Že v neki razpravi ljubljanskega zdravnika in znanstvenika Marka Gerbca iz leta 1703 je omenjen spretni ljubljanski kirurg Janez Krstnik Fanton de Brunn (8). Jožef Fanton se je v Ljubljani priključil Pohlinovemu preroditeljskemu gibanju, živahno spremljal Pohlinovo literarno dejavnost, pesnikoval v latinščini in leta 1784 izdal prvo slovensko knjigo živinozdravstvene stroke Bukuvce od žvinskih bolezni, ki jo je priredil po nemškem spisu takrat vodilnega avstrijskega veterinarskega strokovnjaka Wolsteina. Pohlinov preroditeljski krožek se je v zadnjem desetletju 18. stoletja že osul in tudi Fanton je opustil publicistično dejavnost (9). Ko je leta 1792 spet izšel v tisku prevod Wolsteinove knjige o živinskih boleznih, je izdajo z naslovom Bukve od kug inu bolezen goveje živine, teh ovac inu svin pripravil znani slovenski preroditelj Anton Linhart (10). Pripomniti moramo, daje bilo v tistem času zdravstvo še enotna stroka in še ni bilo ločeno na humano medicino in veterino, ampak so se tako zdravniki kot ranocelniki-kirurgi ukvarjali tudi z živinozdravstvom. Njihova veterinarska izobrazba pa je bila hudo pomanjkljiva, dokler ni leta 1778 začel na Dunaju poučevati veterine priznani strokovnjak Wolstein, kije leta 1781 uveljavil zahtevo po obveznem tečaju iz živin ozdravstva. Tečaj so morali opraviti vsi kandidati za deželne zdravnike (11) in brez dvoma ga je končal tudi Fanton, čeprav v času ko je promoviral še ni bil obvezen. Linhart, ki je bil tedaj protokolist pri okrožnem uradu v Ljubljani, je v nekem zasebnem pismu, dne 4. septembra 1784 zapisal, da je bil Fanton v tem času edini šolani živinozdravnik na Kranjskem, obenem pa je tudi pripomnil, da se pri zatiranju živinskih kužnih bolezni v deželi dotlej ni izkazal (12). Prvo Fantonovo službovanje v Idriji je trajalo le mesec dni in ob odhodu iz Idrije je zaprosil, naj mu poleg dnevnic po tri goldinarje na dan in povrnitve potnih stroškov, kar je skupaj naneslo 112 gld., priznajo še posebno nagrado (re-muneracijo) za opravljeno delo. V prošnji je napisal, da je v enem mesecu oskrbel 1500 bolnikov in večino tudi pozdravil. Zaradi bivanja v Idriji je izgubil zaslužek v Ljubljani, imel zaradi ločenega gospodinjstva dodatne stroške, zaradi česar je finančno oškodovan. V poročilu graškemu guberniju je tudi rudarski urad v Idriji priporočil zanj 12 dukatov nagrade, češ da bi Fanton v tem času v Ljubljani več zaslužil, saj tam bolniki zdravnike dobro plačujejo in je zaradi odsotnosti zagotovo izgubil tudi nekaj pacientov. Rudarski urad je pohvalil Fantona zaradi prizadevnega dela v Idriji in menil, da bi bila nagrada spodbudna tudi, če bi v Idriji spet kdaj potrebovali pomočnika ob rednem zdravniku (13). Guber-nij je Fantonovo prošnjo, kljub priporočilu rudarskega urada odklonil (14). Septembra 1788 je Fanton ponovno zaprosil za remuneracijo, češ daje imel zaradi nadomeščanja v Idriji 50 dukatov ali 225 gld. škode (15). Gubernij pa je prošnjo spet zavrnil z utemeljitvijo, da Fanton kot stanovski fizik (standischer Physicus) v Ljubljani tako dobiva redno plačo 300 gld. na leto in mora biti na voljo deželni oblasti, če so potrebe nujne. Iz vsega tega je mogoče razbrati, da je bil takrat Fanton v Ljubljani redno nastavljen stanovski zdravnik in imel poleg tudi donosno privatno prakso. Njegov podatek, daje v Idriji v enem mesecu oskrbel 1500 bolnikov, pa lahko razumemo kot število storitev in ne število oseb, ki jih je zdravil. Če odštejemo nedelje, bi imel torej Fanton vsak dan kakih 60 pacientov. Dne 30. septembra 1788 je dr. Urbas sporočil idrijskemu rudarskemu uradu, da seje obolevnost v Idriji spet povečala. Menil je, daje oskrba bolnikov zaradi številnega prebivalstva in hribovitega terena preveč za enega samega zdravnika in je zato spet prosil za pomočnika. Ljubljanski okrožni urad je na prošnjo rudarskega urada takoj spet poslal v Idrijo Fantona (17). Fanton, kije v začetku oktobra 1788 prišel v Idrijo za pomožnega zdravnika že drugič, je tokrat ostal več kot leto dni. Ker je bil tudi veterinarski strokovnjak, gaje rudniška uprava tudi na tem področju potrebovala. V januarju 1789 je Fanton rudniškemu predstojništvu predložil pismeno poročilo o kužni bolezni goveje živine (Horn-Viehseuche) na področju logaškega gospostva, kjer je opravil strokovni ogled. Bolezen je označil za pljučno kužno obolenje, opisal bolezenske znake, priporočil zdravila in preprečevalne ukrepe. Izvleček iz njegovega poročila je bil 11. januarja v Idriji javno razglašen (18). 22. januarja 1789 je Fanton poročal okrožnemu uradu v Postojni, daje glede na nevarnost, da bi se živinska kužna bolezen razširila tudi na idrijsko področje, pregledal živino ob cesti Idrija-Vrhnika. Na Vrhniki je našel 12 bolnih volov, ki so imeli vnetje grla (Hals-Entzuendung oder Bratier), drugod pa bolnih živali ni bilo. Pogrešal pa je zdravstvene čuvaje, ki naj bi na meji gospostva pazili, da se bolezen ne bi širila (19). Okrožni urad v Postojni je sporočil v Idrijo, da mora pristojni organ postaviti čuvaje na mejo idrijskega gospostva, vendar je rudniško predstojništvo ugovarjalo, češ da mora postaviti sanitarno stražo na meji med gospostvoma pri Veharšah, logaško in ne idrijsko gospostvo, saj na idrijskem področju kužne bolezni ni (20). Živinska kužna bolezen, ki je razsajala na področju logaškega in planinskega gospostva, seje polegla konec marca 1789, ne da bi segla na Idrijsko (21). Oktobra 1789 je notranjeavstrijski gubernij v Gradcu zahteval od rudarskega urada v Idriji pojasnilo, zakaj se Fanton, ki je sicer kranjski stanovski učitelj živinozdravstva (krainer. stand. Vieharznei Lehrer) v Ljubljani, že leto dni mudi v Idriji. Višji rudarski urad je odgovoril, da se zdravstvene razmere v Idriji še niso zboljšale, redno je bolnih 300 do 400 prebivalcev in stalni rudniški zdravnik sam delu ni več kos. V poročilu pravijo tudi, da se je Fanton v Idriji dobro znašel, da obvlada deželni jezik in si je pridobil zaupanje ljudi, plačuje pa ga tako idrijski sanitetni sklad in ne erar. Izkazal seje tudi pri zatiranju bolezni živine in pri drugih veterinarskih opravkih po naročilu okrožnega urada, občasno pa deluje tudi zunaj Idrije. Rudarski urad je menil, da je Fanton v Idriji bolj potreben kot v Ljubljani, kjer zdravnikov ne manjka, zato je prosil, da bi ga lahko še obdržali (22). Gubernij prošnji rudarskega urada ni ustregel, češ da Fantona sedaj potrebujejo pri zatiranju živinskih bolezni, ki so se razširile v ljubljanskem in novomeškem okrožju; v novembru 1789 so Fantonu že ukazali, da se mora vrniti v Ljubljano (23). V arhivskem gradivu za leti 1790 in 1791 ne najdemo podatkov o tem, daje Fanton tudi v teh letih deloval v Idriji, vendar v poročilu idrijskega rudarskega urada dvorni oblasti iz leta 1792 beremo, da je imel Urbas, odkar se je zvišala proizvodnja v idrijskem rudniku, »nepretrgoma« pomočnika (24). To sicer ne drži povsem, vendar bi morda lahko sklepali, da je Fanton od časa do časa tudi v letih 1790/1791 prihajal v Idrijo, akti o njegovem občasnem nadomeščanju pa v idrijskem arhivu niso ohranjeni. Vsekakor je bil Fanton v Idriji spet v začetku leta 1792, ko je februarja tega leta Urbas zaradi bolezni prosil za upokojitev. Zdravniško spričevalo sta mu izdala Fanton kot nadomestni zdravnik in idrijski kameralni kirurg Eggenberger (25), z dvornim dekretom pa je bil 15. maja 1792 upokojen (26). Za razpisano prosto mesto idrijskega rudniškega zdravnika se je prijavilo deset kandidatov. Višji rudarski urad v Idriji je o kandidatih poročal dvorni zbornici za denarstvo in rudarstvo na Dunaju, ki je prav takrat zamenjala not-ranjeavstrijski graški gubernij in postala nadrejena oblast za idrijski rudarski urad. V poročilu je rudniško predstojništvo predlagalo, naj zaradi povečanega števila rudniških delavcev in zato, da bi zdravstveno oskrbo delavcev zboljšali, sistemizirajo v Idriji dve zdravniški mesti. Oba zdravnika naj bi imela enako plačo po 80 gld. na leto, saj bi opravljala enako delo. Od desetih kandidatov je rudniški urad izbral tri najprimernejše: Blaža Hafnerja, Jožefa Fantona in Jurija Si-rolo. Po poročilu urada so vsi trije izpolnjevali najvažnejši pogoj, da namreč »popolnoma obvladajo kranjski jezik«, vsi trije so diplomirali na Dunaju, se spoznajo tudi v živinozdravstvu in porodništvu, so po rodu s Kranjskega, že dalj časa so praktični zdravniki in imajo dobre moralne lastnosti. Dvorna zbornica je 25. septembra 1792 sporočila, daje cesar na njen predlog odobril sistemizacijo dveh zdravniških mest v Idriji in za nova zdravnika imenoval Hafnerja in Fantona. Dr. Fanton je bil imenovan za starešino (senior), zato je dobil tudi službeno stanovanje za zdravnika z vrtom in hlevom. 20. novembra sta nova zdravnika opravila službeno prisego, Fanton pa seje uradno odpovedal dotedanji službi v Ljubljani (27). Fanton, kije tako postal vodja idrijske zdravstvene službe, je pred stalno nastavitvijo v Idriji dobival redno plačo iz sklada deželnih stanov od ljubljanskega okrožnega urada (28). Kot smo že omenili, je bil njegov službeni položaj v Ljubljani v aktih označen enkrat z nazivom stanovskega zdravnika (1788), drugič pa beremo, daje stanovski učitelj živinozdravstva (1789). Očitno sta bili obe funkciji povezani, kaže pa, da so bile njegove službene obveznosti v Ljubljani predvsem živinozdravstvene. Omenili smo tudi, da je Fantonova plača v Ljubljani znašala 300 gld. na leto, dodatno pa je zaslužil tudi s privatno prakso, kar je v Idriji, kjer skoraj ni bilo zdravstveno nezavarovanih oseb, odpadlo. Zato pa je bila njegova osnovna plača v Idriji občutno višja kot v Ljubljani. Po Fantonovi preselitvi v Idrijo je prišlo do nesporazuma zaradi veterinarskih instrumentov, ki jih je bil leta 1782 prejel, a jih po njegovem odhodu niso našli ne na liceju ne pri nadomeščujočem učitelju živinozdravstva dr. Bernardu Koglu, Fanton je pojasnil, daj ih je oddal stanovskemu tajniku Kappusu (29). V razpravi o ljubljanskem medikokirurškem učnem zavodu v Ljubljani je mediko-historik dr. Pintar povedal, da so na medikokirurškem liceju vpeljali pouk iz živinozdravstva šele leta 1794 (30), vendar bi po dogodkih ob tem zapletu lahko sklepali, da sta Fanton in Kogl tam poučevala živinozdravstvo že prej, mogoče pa je, da ta pouk do leta 1794 ni bil reden in obvezen. Službeno stanovanje za zdravnika, ki ga je Fanton ob preselitvi v Idrijo zasedel, je bilo takrat v stavbi s hišno številko 229 (sedaj Kosovelova ul. 8), na kateri je še danes Scopolijeva spominska plošča (31). Po takratnih uradnih predpisih sta nova zdravnika prejela pismeno službeno »instrukcijo«, s katero se »oseba, ki nastopi službo seznani s službenimi dolžnostmi in predpisi, po katerih se mora ravnati«. Višji rudarski urad v Idriji je ta akt, ki obsega 14 členov, izdal 22. novembra 1792. O določilih te instrukcije in o pritožbah dr. Fantona in dr. Hafnerja zaradi nekaterih določil, smo že obširno poročali v enem od člankov v Idrijskih razgledih in jih ne bomo ponovno omenjali. Omenili bi le, daje v enem izmed dopisov Fanton navedel, daje v času od junija 1792 do februarja 1793, torej v osmih mesecih zdravil 546 aktivnih zavarovancev, to pa naj bi bila le desetina vseh bolnikov, ki jih je obdelal. Ker očitno ne gre za število pregledanih oseb, ampak za število pregledov, bi sodili, da je Fanton v tem času opravil okoli 5000 zdravstvenih storitev ali pregledov. Če odštejemo nedelje, je torej Fanton zdravil približno 25 bolnikov na dan. V ugovorih proti nekaterim določilom v službeni instrukciji je dr. Hafner, čeprav je bil le drugi zdravnik in Fantonu podrejen, pokazal več bojevitosti in trdovratnosti. To se je pokazalo ob koncu razprave, ko sta morala oba zdravnika pismeno obljubiti, da bosta izpolnjevala določila instrukcije kot jih je določila dvorna oblast in ne bosta več ugovarjala. Medtem ko je Hafner svojo »pokoritveno izjavo« napisal s prizvokom užaljenosti in brez opravičevanja, je Fantonova izjava pohlevna in ponižna (32). Morda bi po tem lahko sodili, daje bil Fanton v svojem odnosu do okolja spravljiv, če ne že celo nekoliko plah. Idrija je imela leta 1793 okoli 3600 prebivalcev, ki so bili skoraj vsi deležni brezplačnega zdravljenja, vse idrijsko kameralno gospostvo pa je štelo kakih 6200 prebivalcev (33). Razumljivo je, da se je z ustanovitvijo dveh zdravniških mest delovna obremenjenost zdravnika za polovico znižala. Omenili smo že, da je Fanton ob svojem prvem nadomeščanju v Idriji oskrboval kakih 60 pacientov na dan, zdaj pa le do 25. Ker sta bila zdravnika dva, se je brez dvoma zvišala kvaliteta dela, pa tudi bolniki iz okolice mesta so laže dobili zdravniško pomoč na domu. V obdobjih, ko število bolnikov v Idriji ni bilo nadpovprečno visoko, dva zdravnika najbrž nista bila preveč obremenjena, huje pa je bilo ob večji obolevnosti ali epidemijah. Prav v letu 1793 pa je Idrijo zajela huda epidemija črnih koz in je v času od julija od decembra umrlo 205 otrok, največ v oktobru (34). Odraslih bolezen ni prizadela in obolevnost rudniških delavcev je bila le povprečno visoka. V tem letu je bilo v rudniku zaposlenih povprečno okoli 970 rudarjev in 319 gozdnih delavcev. Na dan je bilo na bolniškem dopustu okoli 56 oblnikov ali 4,4 % zaposlenih (35), kar v primerjavi s poznejšimi leti ne presega povprečja. Izjemoma so se v idrijskem arhivu ohranili tudi imenska bolniška poročila, takoimenovani raporti, za avgust 1793, ko je bila obolevnost delavcev razmeroma majhna (3,5 %). Iz njih je mogoče razbrati, daje imel Fanton v tem mesecu po 16 do 18 bolnih delavcev, Hafner 12 do 16, kirurg Eggenberger pa 11 do 15 poškodovancev. Iz Fantonovih poročil razberemo, da je v tem mesecu opravil 59 pregledov aktivnih zavarovancev v ordinaciji, 26 obiskov na domu v Idriji in 19 obiskov zunaj Idrije (Spodnja Idrija, Kanomlja, Vojsko). Diagnoze je Fanton pisal včasih v latinščini, včasih v nemščini, včasih pa v obeh jezikih (Phtysis, Pleu-ritis, Asthma, Hydrops, Saburalfieber, Dissenterie, Salivation, Entziindungsfie-ber, Rheumatismusfieber, Gallfieber, hitziges Fieber). Nekatere njegove diagnoze so precej nenatančne (Verhartung, Kreuzschmerzem, Schwache, Lahmung) (36). O Fantonovi strokovni dejavnosti v letu 1794 nimamo v aktih, ki so se ohranili v idrijskem arhivu, nobenih podatkov. Najdemo le kratko poročilo, name- njeno rudarskemu uradu, ki sta ga podpisala Fanton in Hafner. V njem poročata o novi izdaji knjige z uradnim seznamom zdravil in zdravilnih pripravkov za avstrijske dežele (Pharmacopea Austriaco-provincialis), ki je izšla tega leta (37). V letu 1794 se je septembra obolevnost idrijskih rudniških delavcev spet močno povečala (7,2 %), vendar se je že v oktobru spet zmanjšala (38). V naslednjem letu 1795 najdemo zadnji Fantonov uradni spis z dne 24. januarja 1795, v katerem ovaja rudarskemu uradu nekega mazača zaradi nedovoljenega opravljanja kirurških posegov v Idriji (39). Sicer pa so v letu 1795 umrli zapovrstjo kar trije idrijski zdravstveni uslužbenci. Dne 22. aprila je umrl kirurg Baltazar Eggenberger (40), 7. junija apotekar Ernest Freyer (41), tretji je bil Fanton. Medtem ko imamo v aktih v aktih več poročil o Eggenbergeijevi hudi bolezni in o daljšem hiranju ostarelega Freyeija, pa o Fantonovi bolezni ni nobenih podatkov. Fanton je umrl 20. septembra 1795 po osmi uri zvečer (42). V mrliški knjigi idrijske župnije je datum smrti 21. september, vendar menimo, daje sporočilo rudniške uprave zanesljivejše in je cerkveni matičar vpisal smrtni primer šele naslednjega dne, ko je zjutraj dobil obvestilo o smrti, čeprav je dr. Fanton umrl že prejšnji večer. V mrliški knjigi piše, daje Fanton umrl v hiši št. 229, daje bil vzrok smrti vodenica (Wassersucht) in da je bil ob smrti sta 42 let (43). Vzrok smrti, kakor je opisan v mrliški knjigi, je nestrokoven opis bolnikovega stanja ob smrti, ne pa diagnostična opredelitev. Glede na to, da Fantonova bolezen ni bila omenjena v aktih že pred smrtjo, bi sicer lahko sklepali, daje nastopila dokaj nenadoma, po drugi strani pa ne moremo prezreti tudi daljšega bolehanja, saj sta bila v Idriji dva zdravnika in je morda prevzel Fantonove bolnike Hafner. Na ta način Fantonovega bolehanja ne bi tako močno občutili, da bi ga omenjala tudi rudniška uprava v svojih poročilih dvornemu uradu. Diagnostična opredelitev vzroka Fantonove smrti ostaja torej najasna, saj je »vodenica« bolezenski znak pri različnih boleznih, najpogosteje pa pri srčnih, ledvičnih in jetrnih okvarah. Fantonova vdova Marija Ana je, po končani zapuščinski razpravi pri ljubljanskem plemiškem sodišču (Landrecht), dne 4. junija 1796 zaprosila za pokojnino s pokojninskim dodatkom za hčer in za povračilo pogrebnih stroškov. V prošnji je omenila, daje bil njen pokojni mož v državni službi od 11. maja 1781 in je imel torej ob smrti 14 let službene dobe, od tega 6 let v Ljubljani in 8 let v Idriji. Za delovno prizadevnost pri zdravljenju ljudi in živine sta mu izdali odlično spričevalo deželni oblasti v Ljubljani sta mu izdali odlično spričevalo deželni oblasti v Ljubljani in Gradcu, višja vojaška oblast, okrožni urad in mestni magistrat. Zapuščinska razprava je pokazala, da ni zapustil premoženja, s katerim bi se vdova in hči lahko preživljali, hči pa je bila povrhu še invalidna in za delo nesposobna. (44). Podatek Fantonove vdove, daje njen pokojni mož delal v Idriji osem let, ni povsem natančen, saj je bil razrešen službe v Ljubljani šele ob stalni nastavitvi v Idriji leta 1792, vendar tudi ta netočni podatek kaže, daje Fanton od leta 1788 naprej večkrat honorarno delal v Idriji, čeprav je bil še uslužbenec deželne uprave v Ljubljani. Rudniško knjigovodstvo je ugotovilo, daje Fanton vdovi zapustil le 116 gld. 14 1 /2 krc., rudniški urad pa je priporočil, na ji poleg pripadajoče pokojnine priznajo tudi povračilo pogrebnih stroškov in pokojninski dodatek 30 gld. na leto za hčerko (45). Dvorna zbornica je priznala vdovi le pokojnino v znesku ene tretjine moževe plače, torej 272 gld. 40 krc. na leto, odklonila pa izplačilo pogrebnih stroškov in dodatek za hčer, ker po predpisih vdova ni izpolnjevala potrebnih pogojev. (46). V članku, ki ni popoln opis Fantonovega življenja in dela, smo razgrnili v idrijskem arhivu ohranjene podatke o Fantonovi dejavnosti v zadnjih letih njegovega kratkega življenja, ki jih je preživel v Idriji. Med življenje pisne podatke, ki smo jih nanizali, smo vpletli tudi nekaj pripomb, ki osvetljujejo razmere, v katerih je Fanton živel in deloval. Pri tem se nam zdi po eni strani zanimiva dejavnost takratnih zdravnikov, ki so združevali zdravniški in živinozdravniški poklic, po drugi strani pa nekateri podatki nakazujejo, kakšne so bile ob koncu 18. stoletja pri nas delovne obveznosti in opravila uradnih zdravnikov, ki so bili vključeni v takratni upravni in družbeni sistem. VIRI IN LITERATURA Vsi arhivski podatki razen enega (št. 43), so iz sklada Rudniškega arhiva, kije deponiran pri oddelku Zgodovinskega arhiva Ljubljana v Idriji. 1. Avtorjev članek v Idrijskih razgledih (IR), XIX, 1974, 115.-2. ibid., 117-124.-3. Fasc. XXV. Sanitatsvvesen (SW) 1783-1800, 1788, 61.-4. ibid., 144.-5. ibid., 149,164.-6. Kidrič F., Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe, Ljubljana 1930, 198.-7. Fasc. II, Pen-sions-Provisions-Quiescentenwesen (PPQW) 1791-1800, 1796, 299.-8. Borisov P., Od ra-nocelništva do začetkov znanstvene kirurgije na Slovenskem, SAZU, Ljubljana 1977, 131. - 9. Kidrič F., Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti, Ljubljana 1929-1938,177,241,263; idem, Dobrovsky etc., 198. -10. A. T. Linhart, Zbrano delo, I. knjiga, (ured. A. Gspan), Ljubljana 1950, 453. -11. Orban R., Katedre za veterinarstvo na medic. fakultetima i sveučilištima podunavskih zemalja u posljedna tri stolječa, Prvi kongres za istoriju zdravstvene kulture podunavskih zemalja, Zbornik radova, Novi sad 1975, 478, 480. - 12. A. T. Linhart, Zbrano delo I, 294, 542. - 13. Fasc. XXV, SW, 1783-1800, 1788, 189. - 14. ibid., 226. - 15. ibid., 293. - 16. ibid., 375., - 17. ibid., 326, 329. - 18. Fasc. Herr-schaftsakten (HA) 1789-1790, 1789, nenumeriran akt. - 19. Fasc. XXV, SW, 1783-1800, 1789,33. - 20. ibid., 46. -21. Fasc. HA 1789-1790,1789, 98.-22. Fasc. XXV. SW, 1783-1800, 1789, 309. - 23. ibid., 330. - 24. Avt. članek, IR, XVIII, 1973, 19, - 25. Fasc. II, PPQW, 1791-1800, 1792, 128. - 26. ibid., 327. - 27. avt. članek, IR, XVIII, 1973, 18-20. - 28. Fasc. XXV, SW, 1783-1800, 1792, 571, - 29. ibid., 1793, 33, 55.-30. Pintar I., Mediko-kirurški učni zavod v Ljubljani, njegov nastanek, razmah in konec, Ljubljana 1939, 12. -31. avt. članek, IR, XIX., 1974, 120. - 32. avt. članek, IR, XVIII, 1973, 20. - 33. ibid., 32. - 34. avt. članek, IR, XVII, 1972,32. - 35. Fasc. Rathssitzungen-Grubenrapporte (RSGR) 1793. - 36. ibid., 7741, 1931.-37. Fasc. XXV, SW, 1783-1800, 1974,788.-38. Fasc. RSGR 1974-1975, 10223, 1.-39. Fasc. XXV, SW, 1783-1800, 1795, 58. - 40. ibid., 240. - 41. ibid., 355. - 42. Fasc. XIV, Gerichtsangelegenheiten-Sterbefalle 1783-1814, 1795, 571.-43. Župnijski arhiv Idrija, Mrliška knjiga III (1793-1799), fol. 86.-44. Fasc. II, PPQW 1791-1800, 1796, 299. - 45. ibid., 330. - 46. ibid., 445. Jože Pfeifer JAMOMEREC IN GRADITELJ JOŽEF MRAK (Prispevek k življenjepisu) Leta 1955 je v zbirki Vodniki tehniškega muzeja Slovenije izšla knjižica z naslovom Klavže nad Idrijo. V njej je inž. S. Mazi opisal nekdanji način plavljenja lesa po rekah na Idrijskem. Med naprave, ki so bile namenjene plavljenju, so sodile tudi klavže, mogočne, iz rezanega kamna zgrajene zapore na Idrijci in njenih pritokih, ki so jih občasno odpirali, daje voda odnesla nakopičeni plavni les do idrijskih grabelj, lesene zapore v Idrijci v predelu današnjega Lenštata v Idriji. Klavže, ki jih je opisal inž. Mazi, so na Idrijci, dvoje jih je na Belci, še po ene so na Ovčjaku in na Zali; o slednjih so le še sledi. Največje klavže so na Idrijci, tri kilometre pod njenim izvirom. Zidovje pregrade je na vrhu od brega do brega dolgo 41,4 metra in zgoraj debelo 10,8 metra. V tem zidovju sta dva kanala, ki sta jih nekoč zapirala lesena vrata. Vrata so se odpirala, če je bilo treba les spraviti v dolino, sicer pa so bila zaprta, tako da se je za zaporo nabiralo jezero, ki je zbralo do 210.000 kubičnih metrov vode. V zgornji steni klavž na Idrijci sta dve marmornati plošči z napisom. Iz kronogra-ma na napisu razberemo, da so bile klavže zgrajene leta 1772. Na prvi plošči piše, da se je to zgodilo v času vladanja cesarice Marije Terezije in njenega sovladarja Jožefa, ko je bil idrijski rudarski svetnik (predstojnik rudnika) grof Inzaghi. Na drugi plošči je vklesano, da so klavže po umni zamisli (ingenio) Jožefa Mrakha, gradbena dela pa je vodil Bernard Schaber. Dejstvo, da so se klavže ohranile do današnjih dni, kaže, da so bile zgrajene trdno in strokovno. Bile so opremljene s posebnim mehanizmom za odpiranje vrat, kar je omogočalo hitro praznenje jezera nad klavžami. Izpraznilo seje namreč lahko v 15-20 minutah, tako daje bilo mogoče poslati v Idrijo tudi do 13.000 kubičnih metrov lesa naenkrat. Ing. Mazi sodi za klavže na Idrijci, da so »zgradba, kiji kot tehniškemu spomeniku svoje dobe po njeni masivnosti pri nas in daleč po svetu ni enake« (1). Že napis na največjih idrijskih klavžah zbuja zanimanje za Jožefa Mraka, načrtovalca tako imenitne zgradbe, vendar ga Slovenski biografski leksikon še ne omenja. Leta 1975 pa je v zgodovinskem časopisu Kronika J. Šorn objavil članek o Jožefu Mraku, geodetu in risarju. V članku je prikazal Mrakovo področje dejavnosti (jamomerstvo in zemljemerstvo) na podlagi zbirke kart iz arhiva dunajske dvorne komore. Šorn omenja avtorje, ki so dotlej pisali o Mraku. Ob Arkovi Zgodovini Idrije (1931) omenja Šorn-Schmidtovo Zgodovino šolstva in pedagogike na Slovenskem (1963) in Stresovo publikacijo Osnovna šola na Slovenskem pred 200 leti (1974), v kateri je Mrak opisan kot šolnik, učitelj risanja, geometrije in geodezije. Šorn sicer poroča, da je Mrak deloval tudi kot slikar in je v letih 1762-1766 naslikal freske v cerkvi v Spodnji Idriji, ne omenja pa, daje o restavraciji teh fresk in o Mraku kot slikarju pisal že J. Kovačič v Idrijskih razgledih leta 1965. Prav tako Šorn ne omenja Mazijeve knjižice o idrijskih klavžah (2). Šornovi življenjepisni podatki o Mraku temelje predvsem na analizi Mrako-vih kart in risb, ki so se ohranile v arhivu dvorne komore na Dunaju. Zato so življenjepisni podatki zelo skopi, nekatere Šornove domneve o Mrakovem življenju so ostale neutemeljene, nekatere pa so celo napačne. Šornovi nepopolni življenjepisni podatki o Mraku so ostali doslej edini vir za opis Mrakovega življenja. Leta 1978 je izšla knjiga Naš prostor v času in projekciji, ki kaže razvoj zem-ljemerstva in kartografije na Slovenskem. Avtor B. Korošec je tu obširneje prikazal kartografsko dejavnost Jožefa Mraka. Po Koroščevi oceni je Mrak v svojih risbah pokazal ob znanju tehničnega risarja tudi nadarjenost za prostoročno risanje in ne nazadnje tudi za slikanje in risanje fresk (3). V letu 1982 se je po zaslugi poljudnoznanstvenih člankov v reviji Obzornik zanimanje za idrijske klavže in jamomerca Mraka povečalo. V prvi številki Obzornika v letu 1982 je J. Škerlj objavil članek Klavže - slovenske piramide, v 9. številki pa članek o Jožefu Mraku ob domnevni dvestoletnici njegove smrti. V 9. številki revije Življenje in tehnika je o Mraku S. Sitar prispeval članek z naslovom Načrtovalec slovenskih piramid. Direktor idrijskega muzeja tov. Bavdaž meje opozoril na rastoče zanimanje za idrijske klavže in Jožefa Mraka. Spodbudil me je, da sem pregledal svoje izpiske iz aktov idrijskega rudniškega arhiva, v katerih že več let iščem in zbiram medicinsko-zgodovinsko gradivo, ob tem pa si zapisujem tudi druge zgodovinske zanimivosti. Ugotovil sem, da imam v svojih izpiskih o Mraku mnogo več živ-Ijenjepisnih podatkov, kot je bilo doslej znanih. Zato sem se odločil, da bom izpiske, obogatene s podatki iz matičnih knjig, objavil, čeprav sem se s člankom oddaljil od svoje dosedanje publicistične dejavnosti, kije bila namenjena zgodovini idrijskega zdravstva. Po Mrakovi starosti, ki jo omenjajo dokumenti ob njegovi upokojitvi bi sklepali, daje bil rojen okoli leta 1708. V rojstni knjigi takratne idrijske kaplanije je kot datum njegovega rojstva vpisan 25. februar 1709 z omembo, daje bil sin Janeza Mraka in njegove žene Helene (4). V rojstni knjigi je Mrakov priimek napisan fonetično, v papirjih rudniškega arhiva pa je priimek napisan v različnih oblikah. Tako nedoslednost pisave opažamo tudi pri drugih priimkih v tem obdobju. Do šestedesetih let 18. stoletja Mrakov priimek redno zapisujejo s preglašenim »a« (Mraekh, Mraeck), pozneje pa se je uveljavila oblika Mrakh, Mrack in Mraekh, včasih tudi Mrak. Mrak sam se je na svojih kartah in risbah podpisoval kot Joseph Mrakh. Iz dokumentov ob Mrakovi upokojitvi, ki jih bomo v nadaljevanju še podrobneje predstavili, razberemo, daje do leta 1776 delal pri rudniku 40 let, torej se je zaposlil leta 1736. V tem času je bil star že 27 let, torej ni bil več v zgodnji mladeniški dobi. Iz arhivskih podatkov ni vidno, kaj je delal do leta 1736, vsekakor pri rudniku ni bil redno zaposlen. Mrak je bil sprejet v službo v idrijskem rudniku v času, ko so po kriznem obdobju pred letom 1735 začeli zanemarjene rudnike obnavljati. V tem času je bil rudniški predstojnik (Bergvervveser) Franc Anton von Steinberg. Čeprav je bil znan geodetski in kartografski strokovnjak, pa očitno ni imel dovolj organizacijskih sposobnosti in avtoritete, da bi se v Idriji uveljavil. Živel je menda v nenehnem nesoglasju s takratnimi nesposobnimi in spletkarskimi rudniškimi uradniki. V takih razmerah seveda rudnik ni mogel uspevati. Dvorna oblast je v kriznih obdobjih ali ob uvajanju kakih novih ukrepov v Idrijo vedno pošiljala posebne komisije, ki so imele nalogo, urediti razmere. Tako je tudi v letih 1735-1737 delovala v Idriji dvorna komisija, ki ji je načelo val komisar Ignac Kempf von Angreth, za člana komisije pa je bil določen notranje-avstrijski rudarski mojster Anton Haubtmann, kije leta 1737 postal idrijski rudarski in gozdni mojster, pozneje pa celo ravnatelj idrijskega rudnika. Po podatkih iz dokumentov sklepamo, da večino konkretnih ukrepov za zboljšanje obratnega poslovanja v idrijskem rudniku lahko pripišemo prav Haubtmannovi prizadevnosti (5). Kempfova komisija je med drugim tudi ugotovila, da so rudniške matematične (torej merilne) in risarske naprave ne le stare, ampak celo neuporabne, tako da ni mogoče poučevati praktikantov v jamomerstvu. Komisija je leta 1737 dobila denar za nabavo novih naprav (6), ki so prispele v Idrijo v začetku leta 1738 in so veljale 104 gld. 32 krc. (7). O pomanjkljivosti kartografske dokumentacije idrijskega rudnika v prvih desetletjih 18. stoletja poroča rudniški predstojnik Steinberg dvorni oblasti leta 1732. Steinberg seje pritoževal, daje rudniški višji hutman Urban Čuk (Tschuk), kije v letih 1703 do 1729 opravljal tudi delo rudniškega jamomerca (Schuener), vodil le glavno jamsko karto, sam pa na novo ni ničesar vpisal. Zadnjo popolno karto idrijskega rudnika je na podlagi starih podatkov in s pomočjo lastnih meritev leta 1673 izdelal neki nemški risar. Novo veliko jamsko karto (grosses Zug-buch) sta izdelala Čukov naslednik Ignac Žerovic (Scherauiz) in njegov adjunkt Janez Pallisska (8). Vprašanje je, ali ta neugodna ocena Čukove dejavnosti ni pretirana. V starejših spisih namreč piše, daje leta 1722 narisal novo jamsko karto tudi Čuk, ki je štiri uslužbence rudnika, med njimi tudi svojega naslednika Žerovica, poučeval jamomerstvo (9). Tudi Čuk seje že leta 1721 pritoževal, da mu za pouk manjka papirja in risalnih potrebščin, češ da za spoznavanje jamomerstva »ni dovolj le ogledovanje jame, ampak je treba tudi risati jamske karte« (10). Delo rudniškega jamomerca in risarja (Bergschuener) so tedaj v Idriji opravljali rudniški nameščenci kot nekakšno dodatno, honorarno opravilo. Tako je bil Čuk obenem tudi višji hutman (rudarski nadzornik) in je za jamomersko delo ob redni hutmanski plači dobival dodatnih 130 gld. na leto (11). Pri tem omenimo za primerjavo, da je bila osnovna plača idrijskega rudarja v tem času 78 gld. kranjske vrednosti na leto (12). Tudi Žerovic je ob jamomerski službi hkrati opravljal tudi hutmansko, njegov pomočnik Pallisska pa je bil obenem nižji žgalniški mojster (13). Ozko jamomersko usposobljenost takratnih idrijskih jamskih risarjev nam kaže podatek iz leta 1730. Ko bi bilo treba narediti gozdno mapo in zemljevid idrijskega sodnega okoliša, sta jamomerca delo odklonila, češ da ga ne bi znala opraviti, ker sta jamomersko in zemljemersko risanje različni stroki (14). Kljub tako pomanjkljivi jamomerski službi, kot jo opisujejo takratni akti, je Steinberg leta 1728 narisal zemljevid idrijskega rudnika živega srebra (15). Po podatkih že omenjene Koroščeve knjige je osnovna merjenja za to karto opravil Steinberg sam, pri izdelavi zemljevida pa so mu pomagali gojenci rudniške ja-momerske šole, med njimi tudi Jožef Mrak. Izmere in lociranje rudniških in jamskih objektov so po oceni strokovnjakov zelo natančne. Korošec tudi trdi, daje Steinberg v Idriji ustanovil »pravo poklicno tehniško in zemljemersko šolo« (16). Med podatki iz tega obdobja v idrijskem arhivu nisem našel nobenega o tem, kako je nastala Steinbergova karta, kije ohranjena v arhivu dunajske dvorne komore. Preseneča nas, da Steinberg te karte ne omenja leta 1732 v svojem poročilu o jamomerski službi v Idriji. Zaradi nesoglasij med Steinbergom in uradniki idrijskega rudnika in nedejavnosti takratnega jamskega risarja Čuka, bi bilo res mogoče, daje Steinberg sam in s svojimi instrumenti opravil nekatere meritve. Daje takrat obstajala jamomerska šola, bi lahko sklepali le posredno upoštevajoč dopis dvorne komore leta 1728, v katerem so pohvalili prizadevanja rudniškega vodstva, ki je z jamomerstvom seznanjalo nekaj mladih ljudi (17). Ker je bil v času od leta 1729 do 1733 Žerovic le »začasni« jamomerec, ni nemogoče, daje učence poučeval Steinberg sam. Ko pa je bil Žerovic leta 1733 imenovan za stalnega jamomerca je moral prevzeti učenje štirih učencev (sholares) v jamomerstvu (18). Nobenih dokumentiranih dokazil pa ni, da bi bil med takratnimi Steinbergovimi učenci in sodelavci pri izdelavi karte tudi Jožef Mrak. Skoraj gotovo je bil Mrak že takoj ob prihodu v rudnik leta 1736 uvrščen med praktikante. Šorn sicer omenja, daje Mrak na geodetski karti iz leta 1737 podpisan kot »sub. bergschuener«, kar bi pomenilo, daje delal kot namestnik jamomerca (19), vendar je lahko namestniško delo opravljal tudi kot praktikant. Vsekakor je Mrak leta 1738 v seznamu rudniških praktikantov. Naslednik komisarja Kempfa pri dvorni komisije v Idriji komisar von Popp je namreč v odredbi z dne 5. julija 1738 določil delovni razpored osmih rudniških praktikantov in šestih akcesistov. Praktikanti Jožef Mrak, Janez Haass in Andrej Mrak so bili dodeljeni neposredno rudniškemu predstojniku Steinbergu, ki jih je učil tudi karti-ranje in jamomerstvo (20). Tako visoko število pripravnikov v idrijskem rudniku ni bilo navada. V rudniškem protokolu iz leta 1740 beremo, daje bilo takrat lahko v idrijskem rudniku osem praktikantov zato, da bi si zagotovili sposoben uradniški naraščaj. Njihovo strokovno napredovanje sta morala nadzirati tudi rudniški predstojnik in rudarski mojster in jih vsake pol leta izprašati (21). Podatek, daje bil Jožef Mrak dodeljen na prakso predstojniku Steinbergu, opravičuje sklepanje Mrakovih življenjepiscev, da je bil Mrak Steinbergov učenec. Vendar je to vidno iz dokumentov šele od leta 1738 naprej, ko je bil Mrak star že 29 let. Leta 1738 je zasedel mesto jamomerca Janez Pallisska, kije hkrati opravljal tudi službo mojstra v drobilnici rude, vendar je še istega leta umrl (22). Službi jamomerca in mojstra v drobilnici sta ostali odslej dolgo časa združeni (Bergschuener - und Puchmeister). Po Pallisskovi smrti je ti službi začasno opravljal sin rudniškega predstojnika Janez Anton Friderik von Steinberg (23), ki je bil leta 1740 imenovan za stalnega jamomerca in mojstra v drobilnici (24). V letu 1741 zasledimo zanimiv podatek o Jožefu Mraku. Na rudniški konzultaciji (posvetu vodilnih rudniških uslužbencev) 6. junija 1741 je bilo sklenjeno, da se slikarju Jožefu Mraku, ki je za žalno slovesnost v spomin umrlega cesarja Karla VI. s svojimi barvami poslikal katafalk (castrum doloris), izplača 30 gld. (25). Ni dvoma, da gre za praktikanta Jožefa Mraka, kije tudi sicer kazal nagnjenje do slikarskega ustvarjanja. Naziv »slikar« zbuja domnevo, da se je Mrak pred zaposlitvijo pri rudniku morda poklicno ukvarjal in preživljal s podobar-stvom. Na isti konzultaciji so sklenili, da mlajšega Steinberga, ki je šel z očetom na zdravljenje v Gorico, nadomeščata praktikanta Mraka in sicer Andrej v drobilnici, Jožef pa v rudniški jamomernici (26). Andrej Mrak je bil Jožefov brat ali pol- brat, rojen 14. nov. 1706 (27). Bil je bolehen (28), leta 1749 je umrl in zapustil štiri nepreskrbljene otroke (29). V začetku leta 1743 je Steinberg mlajši odšel na prakso v spodnjeogrske rudnike in tam ostal, vendar je do leta 1747 še obdržal naziv idrijskega jamomerca in mojstra v drobilnici (30). Jožef Mrak je postal le njegov namestnik (Subst. Bergschuener), vendar je bil že v tem času zelo aktiven, tako v Idriji kakor tudi zunaj idrijskega področja, kamor so ga pošiljali po jamomerskih in zemljemerskih opravkih. Leta 1743 je Mrak narisal karto svinčenega rudnika v Polšniku v Zasavju na Dolenjskem, na kateri je domiselno združil perspektivni tloris in stranski pogled na rudnik (31). Leta 1744 je izdelal karto Idrije s poševno projekcijo rudniških objektov, ki se odlikuje po mehkih, a plastičnih potezah reliefa, odličnem obvladovanju perspektive in izrednem občutku za opazovanje (32). Leta 1744 so Mraka pritegnili v komisijo za graditev novih Belčnih klavž, opravil pa je tudi meritve za novo cesto Idrija - Godovič (33). Leta 1745 so Mraku naročili, naj izdela načrte za novo žgalnico in mapira predel ob reki Belci (34). Po delovnih nalogah, ki jih je že takrat opravljal, je mogoče soditi, daje s svojo strokovno sposobnostjo daleč presegel zmožnost prejšnjih idrijskih jamomercev in se pri delu ni omejeval le na jamomerstvo, ampak je opravljal tudi zemljemerska naročila. Ob upokojitvi rudniškega predstojnika Steinberga je bil tudi mlajši Steinberg premeščen iz Idrije v Schmoelniz na Ogrskem (današnji Smolnik na Slovaškem), njegovo mesto v Idriji pa je dokončno zasedel Mrak in tako postal ja-momerec in mojster v drobilnici rude (35). Rudniško predstojništvo je 30. sept. 1747 predlagalo dvorni oblasti, naj Mraku podelijo nagrado za njegovo delovno prizadevnost. V utemeljitvi je omenjeno, daje Mrak skoraj pet let nadomeščal mlajšega Steinberga, sestavil jamsko mapo in daje pri delu zelo sposoben, ima pa pet nepreskrbljenih otrok (36). Dvorna komora mu je nato plačo povišala za 26 gld. na leto (37). Leta 1748 je Mrak izdelal naris leto poprej zgrajenih novih klavž na Belci. Klavže so bile narisane v tlorisu, profilu in prospektu, naris pa poslan dvorni oblasti (38). Leta 1750 je bil Mrak poslan k baronu Haugvvitzu, predstojniku železarskega obrata v Eisenaerzu na Štajerskem, da bi tam izdelal nove jamske mape (39). Kaže, da si je Mrak v tem času že pridobil sloves odličnega jamomerca, ki so ga cenili tudi zunaj meja. Po Šornu naj bi bila v Idriji leta 1752 tudi formalno ustanovljena strokovna šola za geodete pod vodstvom jamomerca Mraka (40). Omenili smo že, da so že pred Mrakom jamomerci in tudi rudniški predstojnik Steinberg sam učili rudarske učence, praktikante in nameščence. To dejavnost je vsekakor nadaljeval tudi Mrak. Leta 1751 so mu naročili, naj, ko utegne, razlaga praktikantom in rudarskim učencem (Bergjungen) jamsko karto (41). Čeprav v aktih iz leta 1751 in 1752 nisem našel podatkov o ustanovitvi prave jamomerske šole, pa je v poročilu iz leta 1763, ko je bila v Idriji ustanovljena metalurško-kemijska šola, omenjeno, daje bila za geometrijsko šolo (geometrische Schule) »že pred nekaj leti« v idrijskem gradu določena in urejena posebna soba, kamor so praktikanti, hut-mani in rudarski učenci lahko vsak dan prihajali in praktično vadili (42). Marca, leta 1752 je Mrak prosil za zvišanje plače. Ravnatelj Haubtmann je ob tej priložnosti poročal na Dunaj, da se je Mrak zelo izkazal pri načrtovanju novih prebojev v jami, da opravlja razna geometrijska, torej geometrska dela ter posebno prizadevno in natančno izdeluje mape in načrte. Izveden je v jamomer- stvu, zemljemerstvu in risanju. Te spretnosti uči tudi idrijske hutmane, prakti-kante, mojstre in rudarske učence. Živi pa v pomilovanja vrednih razmerah, preživlja ženo, šest otrok in še druge potrebne družinske člane, ima pa le 226 gld. letne plače. Ravnatelj priporoča, naj mu plačo zvišajo na 300 gld. na leto, za pouk pa naj plačujejo še 50 gld. dodatka (43). Dvorna komora je odobrila zvišanje plače na 300 gld., za pouk vsakega kandidata pa po končanem uspešnem poučevanju nagrado 30 gld., kot je bilo tedaj v navadi tudi v drugih avstrijskih rudnikih (44). Kaže, da so po letu 1753 Mraka tudi razrešili službe v drobilnici rude. Leta 1752 na konzultacijskem protokolu je ob svojem podpisu sam pripisal, daje ja-momerec in mojster v drobilnici, konec leta 1753 pa je ob podpisu le naziv ja-momerec (45). Po letu 1753 najdemo v dokumentih njegov uradni naziv »Mark-scheider«, kar pa je le nov naziv za jamomerca. Leta 1754 je moral Mrak po naročilu dvorne komore spet na Štajersko, kjer je trasiral in kartiral cesto Eisenaerz-Trofayach (46). V seznamu idrijskih rudniških nameščencev iz leta 1758 je ob Jožefu Mraku, ki je imel takrat kot jamomerec 300 gld. plače, vpisan tudi jamomerski adjunkt Bernard Schaeber, kije imel 160 gld. plače. Iz seznama je tudi vidno, da so bili takrat v rudniku le trije redni in en izredni praktikant (47). Schaeber je bil jamomerski pristav od leta 1751 (48). Leta 1762 je izdelal novo jamsko karto (49), leta 1768 pa je postal rudniški upravitelj (50). Takrat je sodil rudniški upravitelj med vodilne rudniške uradnike, ni pa to službeno mesto isto kot mesto rudniškega predstojnika ali ravnatelja. Schaeberjev naslednik v službi jamomerskega pristava je leta 1768 postal dotedanji praktikant Jožef baron Seenus (51). Ko je leta 1760 takratni ravnatelj idrijskega rudnika Sartori poročal dvorni zbornici o idrijskih praktikantih, je omenil tudi rudarske učence (Bergjungen), ki se vadijo v jamomerstvu, računanju in pisanju, imajo pa plače enake kot je dnina jamskih kopačev, vozačev in čistilcev. Med učenci je Sartori posebno pohvalil, zlasti v jamomerstvu uspešnega učenca Antona Mraka, sina jamomerca Jožefa Mraka (52). Ko seje leta 1760 izpraznilo eno izmed treh praktikantskih mest, je bil po priporočilu ravnatelja Sartorija imenovan dotedanji učenec Anton Mrak za praktikanta z letno plačo 156 gld. (53). Vsekakor je imenovanje Mrako-vega sina za praktikanta tudi gmotno razbremenilo očeta Jožefa Mraka. Andrej Frančišek Anton Mrak, ki je v rudniških aktih zapisan vedno le kot Anton Mrak, se je rodil očetu Jožefu Mraku in njegovi ženi Mariji dne 1. dec. 1739. Krstna botra sta bila takratni rudniški mojster Anton Haubtmann in »gospodična« Cecilija de Steinberg (54). Imena botrov kažejo, da so bili že leta 1739 Jožefu Mraku takratni vodilni uslužbenci idrijskega rudnika naklonjeni. Cecilija de Steinberg je bila hči takratnega rudniškega predstojnika Steinberga (55). Leta 1761 je Mrak izdelal gozdno mapo, zaradi česar je rudniško ravnateljstvo predlagalo, naj se mu prizna posebna nagrada (56). Leta 1763 je bila v Idriji ustanovljena mineraloško-metalurško-kemijska šola, za profesorja pa je bil imenovan idrijski rudniški zdravnik dr. Scopoli. Dvorna zbornica je naročila, naj na tej šoli jamomerec Jožef Mrak ali njegov adjunkt Bernard Schaeber tri ali štirikrat na teden poučujeta jamomerstvo in vodita praktične vaje v rudniški jami ali na prostem (57). Rudniški ravnatelj je ob tej novi Mrakovi zadolžitvi priporočil, naj mu ob plači priznajo vsaj še 200 gld., ker doslej za pouk ni dobival nobenega dodatka. Po ravnateljevem načrtu nej bi Mrak jamomersko teorijo na novi šoli poučeval po metodi kakega priznanega avtorja, vodil praktične vaje, v predavanja pa zajel tudi nekaj snovi iz mehanike in hidravlike (58). Med ohranjenimi dokumenti nisem našel odgovora dvorne zbornice, vendar je malo verjetno, da so mu plačo kaj zvišali. Šele leta 1768 je cesarski komisar v Idriji Hechengarten dosegel, da so Mraku »zaradi izredne prizadevnosti in sposobnosti« plačo zvišali za 100 gld. (59). Metalurško-kemijska šola v Idriji je bila ukinjena po Scopolijevem odhodu iz Idrije leta 1769 (60). V letih od 1762 do 1764 so idrijski rudarji in rudniški nameščenci intenzivno iskali svinčevo rudo na obsavskem področju, zlasti okoli Slatnika, Malnika in Polšnika na Dolenjskem, pa tudi ob Savinji pri Zidanem mostu in Laškem (61). Pri aziskavah je sodeloval tudi Mrak, ki je zasavsko področje tudi kartiral (62). Iz leta 1764 je ohranjena tudi Mrakova karta cinobrovega kopa v Ostrogi pri Tržiču (63), kjer so poskusno kopali tudi idrijski rudarji (64). Že leta 1767 so Mraka, ki je takrat dopolnil 58 let »zaradi starosti in telesne betežnosti« oprostili dela v jami, merjenja v jami pa je prevzel adjunkt baron Seenus (65). Ker pa tudi Seenus »zaradi šibke telesne konstitucije in pogostega bolehanja« ni zmogel tega dela, so leta 1773 izbrali praktikanta Antona Mraka, Seenusu pa so določili pisarniško delo (66). Leta 1769, torej že po ukinitvi Scopolijeve rudarske šole v Idriji, je rudniško ravnateljstvo priporočilo, naj se Mraku izplača 60 gld., ker je naučil del v jamo-merstvu, geometriji in risanju barona Seenusa in sina Antona (67). Seenus in mlajši Mrak sta bila učenca v Scopolijevi metalurško-kemijski šoli (68). Mrakov sin Anton bi moral nadaljevati šolanje na rudarski akademiji v Schemnitzu (Štiavnica na Slovaškem), vendar tja ni odšel, ker mu je idrijsko rudniško ravnateljstvo vse uredilo, tako da je ostal v Idriji, češ da ga potrebuje ostareli oče kot pomoč (69). Ko so bile leta 1772 dograjene klavže na Idrijci in je bilo vanje vklesano Mra-kovo ime, seje njegova službena kariera pri rudniku že iztekala. Leta 1775 je deželno glavarstvo v Ljubljani naročilo rudniškemu ravnateljstvu v Idriji, naj pošlje rudniškega jamomerca, da bo premeril in mapiral rudnike železa na Kranjskem (70). Jožef Mrak, ki za delo v jami ni bil več sposoben, bi očitno tega dela ne zmogel več. Najbrž je opravil meritve in izrisal karte njegov sin Anton, čigar karto rudišča nad Jesenicami je objavil Hacquet leta 1782 v svoji knjigi Orvctographia carniolica (71), v kateri najdemo tudi portret Jožefa Mraka (72). Pač pa je Jožef Mrak leta 1775 poslikal dve urni številčnici na grajskem stolpu v Idriji in pozlatil štiri urne kazalce in podobo Merkurja (73). Septembra leta 1776 je rudniško ravnateljstvo predlagalo Jožefa Mraka za upokojitev (jubilacijo) z dotedanjo plačo 400 gld. na leto. V predlogu je omenjeno, da je Mrak star 68 let, da je eraiju zvesto služil 40 let, zdaj pa mu je opešal vid in je telesno izčrpan, tako da službe ne more več opravljati. V predlogu je na kratko opisana njegova službena pot in poudarjene njegove zasluge. Beremo, daje sedem let delal kot praktikant s plačo 100 gld. na leto in že leta 1737 premeril vso jamo in izdelal jamsko mapo. Opravljal je službo jamomerca, sodeloval je pri navigacijskih delih na Ljubljanici in na Savi in bil leta 1747 imenovan za stalnega rudniškega jamomerca in mojstra v drobilnici rude. V Čabru je premeril gozdove, sodeloval pri raziskavah v svinčevih in cinobrovih kopih in pri delih v Laškem, Slatniku, na Savi in v Tržiču. Ravnateljstvo je sodilo, da adjunkt baron Seenus zaradi bolehnosti ni primeren za Mrakovega naslednika in je za to mesto predlagalo Jožefovega sina Antona Mraka, kije bil v tem času pisar v rudniškem skladišču in ga je bilo po mnenju ravnatelja škoda za to nezahtevno delo. Za pi- sarja v skladišču so predlagali namesto mlajšega Mraka barona Seenusa, saj je bil dober računar. Za jamomerskega adjunkta je bil predlagan praktikant Jožef Krauss. Dvorna zbornica je vse predloge rudniškega ravnateljstva upoštevala in 18. oktobra 1776 Jožefa Mraka upokojila (74). Ob pokojnini 400 gld. so Mraku odobrili tudi po 8 klafter drv za kurjavo na leto (75). V predlogu za upokojitev so bile naštete predvsem Mrakove dejavnosti zunaj Idrije, ki so bile zaradi terenskega dela očitno tudi napornejše. Sedemletno praktikantsko obdobje, ki ga predlog menja, je teklo od leta 1736 do 1.1743, torej v času od sprejetja na delo pri rudniku, pa do leta, ko je Mrak postal namestnik več let odsotnega jamskega risarja Steinberga mlajšega. Preseneča nas podatek, daje Mrak že leta 1737 premeril vso jamo in izdelal jamsko karto. Težko je razumeti, da je to zmogel v tako kratkem času , če se ni že pred letom 1736 začel uvajati v jamomersko delo. Torej ni nemogoče, daje bil že pred nastavitvijo neplačan učenec jamomerstva morda pri samem Steinbergu. Tudi po upokojitvi je Mrak še poučeval kandidate v jamomerstvu. Prakti-kanta Kraussa in hutmana Lampeta je najbrž izučil še v času, ko je bi v službi, čeprav je honorar po 30 gld. za vsakega dobil že po upokojitvi leta 1777 (76). Pač pa je očitno že po upokojitvi poučeval praktikanta Leopolda von Passetzkyja in za pouk v začetku leta 1778 dobil honorar 30 gld. (77). V marcu leta 1780 mu je dvorna oblast odobrila 60 gld. za pouk praktikantov Franca Schaeberja in Er-nesta Enhuberja, vendar s pripombo, da v bodoče Mrak za poučevanje ne bo več dobival posebnega honorarja (78). Iz leta 1778 je znana Mrakova risba kmečke peči za žganje živosrebrne rude, kakršno so po podatkih z zaslišanj uporabljali za skrivno žganje iz rudnika ukradene rude (79). O Mrakovi dejavnosti po upokojitvi beremo tudi v uradnih poročilih o upokojenih idrijskih uradnikih. Tako leta 1779 poročajo, da Mrak, kljub letom in kljub telesni oslabelosti, ki je bila posledica številnih naporov, še dela v jamo-merski pisarni, kolikor ob slabem vidu še zmore (80). Enako beremo leta 1782 (81) in leta 1783, kjer je omenjen napačen podatek, daje Mrak star že 77 let (82). Ko je dvorna oblast leta 1781 revidirala pokojnine, so Mraku dotedanjo pokojnino 400 gld. na leto ponovno priznali (83). 13. avgusta 1786 je Jožef Mrak umrl (84). V mrliški knjigi je kot dan smrti vpisan 14. avgust, obenem pa, daje umrl v hiši Idrija št. 43, daje bil rudniški risar ob smrti star 77 let, kot vzrok smrti pa je vpisana »starost« (85). Zdi se nam, da je datum smrti zapisan v rudniških papirjih, torej 13. avgust, zanesljivejši kot podatek v mrliški knjigi. Mrakovi hčerki Magdalena in Frančiška sta 15. avg. 1786 na višji rudarski urad v Idriji naslovili prošnjo za pokojnino. V prošnji sporočata, da jima je oče zaupstil le majhno hišico, sicer pa je bil brez premoženja in je imel sedem otrok (86). Takratni idrijski rudniški zdravnik dr. Urbas je izdal zdravniško spričevalo, v katerem je potrdil, da sta prosilki bolehni (87). Dvorna oblast je januarja 1787 priznala hčerkama pokojnino, ki je znašala šestino očetove pokojnine za obe skupaj, torej 66 gld. 40 krc. na leto (88). Mrakova hiša v Idriji št. 43 je bila v mestnem predelu, imenovanem Kurji vrh (Kori Varch), torej na področju okoli sedanje gimnazije ali nad njo. Ob hiši je bilo nekaj travnika in vrt. Leta 1787 so kot lasniki hiše vpisani »pokojnega Jožefa Mraka dediči« (89). Mrakov sin in naslednik Anton je umrl kot rudniški ja-momerec dne 27. novembra 1801 (90). S tem člankom smo skušali prikazati še premalo znano življenjsko pot idrijskega jamomerca Jožefa Mraka. Ker podatki niso bili namensko zbrani, je avtor pri izpisovanju iz virov lahko tudi kaj prezrl. Osnovni namen je bil objaviti še neznane Mrakove življenjepisne podatke, zaradi zaokroženosti prikaza pa smo v članek vključili tudi že znane podatke iz literature o Mraku, zlasti strokovne ocene njegovega delovanja v geodeziji, kartografiji in gradbenem načrtovanju. Menimo, da smo nanizali toliko neznanega iz Mrakovega življenja, daje bilo kljub morebitni nepopolnosti vredno doslej zbrano gradivo objaviti. VIRI IN LITERATURA Vsi arhivski podatki, razen podatkov iz matičnih knjig, so iz sklada rudniškega arhiva, ki ga hrani oddelek Zgodovinskega arhiva Ljubljana v Idriji. 1. Mazi S., Klavže nad Idrijo, Ljubljana 1955, 26-32. - 2. Šorn J., Jožef Mrak kot geodet in risar; Kronika, časopis za slov. krajevno zgodovino, XXIII/1975, 94-101.-3. Korošec B., Naš prostor v času in projekciji, Ljubljana 1978, 93-96, 119-122. -4. Župnijski arhiv Idrija (ŽAI), Krstna knjiga II (1705-1754), 1709, 25. febr. -5. avtorjev članek v Zborniku Idrijski razgledi, XXIII/XXIV, 1978/1979, 160. - 6. fasc. Berichte-Resolutionen (BR) 1737-1738, 1737, 84. - 7. ibid., 1738, Graz, 18. marec. - 8. fasc. BR 1731-1732, 1732, 19. - 9. fasc. BR 1721-1725, 1722, ad 34.-10. ibid., 1721, 22.- 11. fasc. BR 1726-1728, 1727, 4. - 12. ibid., 1728, 9. - 13. fasc. BR 1729-1730, 1730, 45. - 14. ibid., - 15. Šorn J., 1. c„ 95. -16. Korošec B„ lib. cit. 81-86.-17. fasc. BR 1726-1728, 1728,40. - 18. fasc. BR 1733-1735, 1733, 39.-19. Šorn J. 1. c. 96.-20. fasc. BR 1737-1738, 1738, Idrija, 5. julij.-21. fasc. BR 1739-1740, Idr. Berg-Protocoll, 12.okt. 1740.-22. fasc. BR 1737-1738, 1738, Idr., 21. junij. -23. ibid., Prot. Extract, Idr., 27. sept. 1738.-24. fasc. BR 1739-1740, 1740, Graz, 30. julij. - 25. fasc. Consultations-Protocolle (CP), 1741-1750, 1741, 6. junij. - 26. ibid. - 27. ŽAI, Krstna knjiga II, 1706, 14. nov. - 28. fasc. CP 1741-1750, 1745, 13. nov. - 29. ibid., 1749, 26. apr. - 30. fasc. CP 1741 -1750,1743-1747. -31. Korošec B., lib. cit., 122. - 32. ibid., 94-96. - 33. fasc. CP 1741-1750, 1744, 2. nov. - 34. ibid., 8. maj. - 35. lib., Hofkammer Resolu-tiones und Berichte 1747-1748, 1747, Idr. 16. sept., VVien, 26. sept. - 36. ibid., Idr. 30. sept. - 37. ibid., 1748, Idr. 5. jan. - 38. ibid., 1747, Idr. 4. nov., 1748, Idr., 15. junij. - 39. fasc. BR 1748-1750, 1750, Wien, 25. sept., Idr. 19. okt.-40. Šorn J., 1. c„ 98.-41. fasc. CP 1751-1760, 1752, 18. dec. 1751. - 42. lib. Berichts-Concepta 1763-1764, 14. nov. 1763. - 43. fasc. BR 1751- 1752, 1752, Idr. 24. marca. - 44. ibid., W. 18. apr. - 45. fasc. CP 1751-1760, 1752, 8. jan., 1753, 11. nov. - 46. lib. Berichtsbuch 1754-1758, 1754, p. 235. - 47. ibid., 1758, p. 1009-1014.-48. lib. Berichts-Concepta 1763-1764, 1. marec 1764.-49. lib. Berichtspro-tokoll 1760-1769, geslo Schaeber, 5. apr. 1762. - 50. fasc. BR 1767-1768, 1768, W. 18. apr. -51. ibid. -52. fasc. BR 1756-1760, 1760, Idr. 21. jan.; lib. Berichtsbuch 1759-1761, 1760, p. 344-346.-53. fasc. BR 1761-1762, 1761, 15; lib. Berichtsbuch 1759-1761, 1761, p. 872. -54. ŽAI, Krstna knjiga II, 1739, 1. dec. - 55. Šorn J., 1. c. 96. - 56. lib. Berichts-Protocoll 1760-1769, geslo Mrak Joseph, 21. avg. 1761.-57. fasc. BR 1763-1766, 1763, W. 27. sept. - 58. lib. Berichts-Concepta 1763-1764, 1763, 14. nov. - 59. fasc. BR 1767-1768, 1768, W. 18. apr. - 60. Šorn J., 1. c., 99. - 61. lib. Berichts-Concepta 1763-1764, 1763, 26. dec.: 1764, 10. avg.; lib. Berichts-Protocoll 1760-1769, geslo Slatenecker und Mallniker Bleigruben in geslo Tiffer.-62. Šorn J., 1. c., 99.-63. Korošec B., lib. cit., 119.-64. lib. Berichts-Concepta 1763-1764, 12. dec. 1763; - 65. fasc. BR 1776-1778, 1776/1, 13. sept. - 66. fasc. BR 1773-1775, 1773, Idr. 31. dec., 1774, 73/3. - 67. lib. Berichts-Conceptbuch 1769, p. 40-41. - 68. Šorn J., 1. c. 98; lib. Berichts-Concepta 1763-1764, 1764, 3. febr. - 69. lib. Berichts-Protocoll 1770-1773, geslo Mrak Anton, 24. sept. 1770-70. lib. Repert. ue. d. ordinari Acta 1770-1783, M-55;-71. Korošec B., lib. cit., 94.-72. Šorn J., 1. c., 100.-73. Repert. ue. d. ord. Acta 1770-1783, M-56. - 74. fasc. BR 1776-1778, 1776/1, Idr. 13. sept., W. 18. okt. -75. ibid., 1776/2, Idr. 20. dec.-76. fasc. BR 1776-1778, 1777/1, Idr. 14. marec, W. 29. ma- rec. - 77. lib. Resolutions-Protocoll 1774-1778, geslo Mrak Joseph, 2. jan. 1778. - 78. lib. Bericht-Protocoll 1779-1783, geslo Mrak Joseph, 7. marec 1780; lib. Resolutions-Protocoll 1779-1783, geslo Mrak Joseph, 7. marec. - 79. Sorn J., 1. c. 99. - 80. fasc. Br 1779-1780, 1779, nedatiran dokument.-81. fasc, BR 1781-1782, 1782, Idr. 30. dec.-82. fasc. II, Pen-sions-Provisions-Quiescenten-Wesen (PPQW) 1783-1790, 1783, 31. dec. - 83. fasc. BR 1781-1782, 1781, 3047 et 3159. - 84. fasc. II, PPQW 1783-1790, 1786, ad 386. - 85. ŽAI, Mrliška knjiga II 1784-1793, p. 34. - 86. fasc. II, PPQW 1783-1790, 1786, 386. - 87. ibid., ad 386 -88 ibid 1787, 41.-89. lib. Cammeralherrschaft Idria, Gemeinde Bergstadt Ober-idria, 20. febr. 1787, f. 103. - 90. fasc. II. PPQW 1801-1814, 1802, 32. Cvetko Budkovič UČITELJSKI PRIPRAVNIŠKI TEČAJ V IDRIJI 1852/53-1865/66 UČITELJI IN GLASBENO IZOBRAŽEVANJE GOJENCEV Po odprtju idrijskega rudnika so se v dotlej pozabljeni dolini začeli naseljevati Slovenci kot tudi Nemci iz Koroške, Štajerske in s Salzburškega. Nemški priseljenci so s seboj prinesli lutrovsko vero, ki je dobila toliko somišljenikov, da so skupaj ustanovili svojo šolo. Po izgonu protestantov je postala šola katoliška in delovala skoraj 150 let. Leta 1777 je bilo na Kranjskem ustanovljenih več trivialk (osnovnih šol), Idrija pa je dobila Glavno šolo (Hauptschule) s tremi razredi in 225 učenci. Več učencev je morala šola odkloniti, nekaj pa jih je tudi izstopilo. Za višjo izobrazbo Idrijčanov seje zlasti potegoval šolski ravnatelj Karol Legat, kije prišel v Idrijo 1. 1847. Ko 1. 1850, ni mogel doseči, da bi se trem pridružil še 4. razred na glavni šoli, je predlagal ustanovitev nižje realke z dvema razredoma za potrebe rudnika. Pristojna šolska oblast (ministrstvo za kulturo in pouk na Dunaju) tega ni odobrila, pač pa je dovolila enoletni pripravniški tečaj. Tedaj je namreč na Kranjskem primanjkovalo učiteljev, ker ljubljanska pripravnica ni imela dovolj prostorov pa tudi šolska vodstva niso bila zadovoljna z glasbenim poukom. V Idriji so že od nekdaj imeli godbo in so gojili pevsko kulturo, saj je bila v mestu že več let pevska in glasbena šola. Pripravniški tečaj je dovolilo ministrstvo za kulturo in pouk na Dunaju z odločbo št. 4985/521, 31. V. 1852, učni načrt je potrdilo 1. IX. 1852 odločbo št. 8609, pouk pa se je začel 20. oktobra 1852. Učilnica je bila v hiši, ki je bila last Berte Šuntarjeve. Za najemnino in ogrevanje pa je šola plačevala 30 gld na leto. Učitelji glavne šole so poučevali brezplačno, le učitelj glasbe Anton Kraš-ner je dobil na leto 50 gld. za 6 ur pouka na teden v petju in orglanju. Prvi ravnatelj glavne šole in pripravljalnega tečaja je bil Karol Legat. V šolskem letu 1852/53 je bilo vpisanih 14 pripravnikov. Tečaj so končali 21. VII. 1853. Izpiti so trajali dva dneva. Prvi dan dopoldne so bile pismene naloge, popoldne pa izpiti iz petja in orglanja. Drugi dan so bili ustni izpiti iz ostalih predmetov. Predmetnik je bil takle: verouk nemško spisje (Aufsatzlehre) osnove pouka slovensko spisje U511UVC puuis.d SIUVC1151S.U lepopis nemški (Kurent) računstvo lepopis slovenski risanje nemški jezik izgovorjava slovenski jezik orglanje nemški pravopis petje, pridnost slovenski pravopis Ocenjevali so tudi postopek - das Verfahren bei: pri spoznavanju črk dem Buchstabenkenen pri črkovanju dem Buchstabieren pri branju dem Lesen pri lepopisju dem Schonschreiben pri jezikovnem pouku dem Sprachlehre pri pravopisju dem Rechtschreiben pri spisu der Auzsatzlehre pri računstvu dem Rechnen pri ponavljanju katekizma der Wiederhohlung des Katechismus pri orglanju dem Orgelspiel pri cerkvenem petju dem Kirchengesang Iz klasifikacijske tabele in poročila, ki gaje predložil ravnatelj šole Karol Le- gat 1. 1853 škofijskemu konzistorju v Ljubljani, je pri kandidatih z zap. št. 1, 8, 9, 13, 14 napisano, da »hoče kandidat tečaj ponavljati.« Navaja tudi, da je 6 tujih (neidrijčanov) končalo tečaj takole: 2 z zelo dobrim in 2 s komaj dobrim uspehom. Ob koncu šolskega leta je obiskal tečaj šolski svetnik in ljudsko šolski inšpektor dr. Franc Močnik (SKAL, šol. arhiv F XXII - 41, Idrija). Za lep uspeh so dobili učlitelji konec leta nagrado: ravnatelj 100 gld., 3 učitelji skupaj 100 gld., nekaj ustanov pa je podarilo 50 gld. za revne in pridne pripravnike (Arko, Zgod. Idrije, str. 227). UČITELJI Karol Legat, rojen v Ljubljani. Kot kaplan, učitelj verouka in ravnatelj je služboval v Škofji Loki, kjer je bila glavna šola. V Idriji je postal 10. VIII. 1847 ravnatelj glavne šole in 1. 1852 tudi pripravniškega tečaja, ker realka ni bila ustanovljena. Za oba zavoda je dobro skrbel in bil pravičen predstojnik. L. 1858 je odšel v Ljubljano za ravnatelja na normalko, 1. 1870 pa v Novo mesto, kjer je 5. III. 1878 umrl. Na tečaju je poučeval 2 uri didaktike in metodike in katehetiko. Po odhodu Legata je začasno opravljal delo ravnatelja beneficiat Primož Ribnikar. Frane Lesjak, rojen 24. V. 1828 v Šentvidu pri Stični. Sprva je bil v Vipavi kaplan in učitelj verouka obenem pa tudi ravnatelj na glavni šoli. Delovno mesto ravnatelja na idrijski glavni šoli in vodstvo pripravniškega tečaja je prevzel 29. III. 1859. Poučeval je enake predmete kot njegov prednik. Bilje dober učitelj in zahteval je red in disciplino. Jeseni 1. 1867 je bil prestavljen kot prvi učitelj na ljubljansko normalko in 1.1869 imenovan za okrajnega šolskega nadzornika v litijskem in krškem okraju. Umrl je 4. V. 1879 v Ljubljani. Jože Šerek je bil rojen 12. III. 1812 na Muljavi na Dolenjskem. Na idrijski Glavni šoli je bil imenovan za učitelja 22. IX. 1837, tu je poučeval 30 let. Bil je nagel, vnet in izkušen učitelj. Na pripravniškem tečaju je učil slovenščino 2 uri na teden. Josip Martinak je bil rojen 6. III. 1801 v Gradu pri Cerkljah na Gorenjskem. V Ljubljani je končal 7. r. gimnazije. Nato se je posvetil učiteljskemu poklicu. Kot pomožni učitelj je služboval v Ospu na Primorskem in nato na otoku Krku. Dne 21. VI. 1838 je bil po svoji želji premeščen v Idrijo, kjer je 20. X. 1839 postal stalni učitelj in poučeval 3. razred. Dobil je pohvalni dekret. Na pripravniškem tečaju je učil nemščino in sicer 2 uri na teden. Jože Eržen, r. 16. III. 1803 v Idriji. Obiskoval je glavno šolo v Idriji in končal 2. r. gimnazije ter 6-mesečni pripravniški tečaj v Ljubljani (1819). Konzistorialni izpit je opravil 12. VIL 1821. Brezplačni pomočnik je postal star 16 let z odlokom rudniškega urada (2. IX. 1819). Poučeval je računstvo, 2 uri na teden v prvem in drugem razredu. Mihael Putre je bil rojen 29. IX. 1808 v Rajndolu pri Kočevju. Pripravnico je končal v Celju, nato pa je bil v Ljubljani zasebni učitelj. 1. XII. 1842 je začel poučevati na glavni šoli v Idriji. Bilje spreten, razumljiv, odličen metodik, mladi pa so ga spoštovali. Z velikim uspehom je poučeval tudi zasebno. V nedeljski šoli je učil 10 let risanje. Dne 26. IX. 1853 je bil prestavljen v Ljubljano, kjer je učil na pripravniškem tečaju risanje po 2 in lepopisje po 1 uro na teden. Do Stegnar-jevega prihoda ni na tečaju nihče učil risanja. Anton Krašner je bil rojen v Idriji 18. VII. 1808; sprva je bil pisar pri rudniški blagajni. Glasbo je poučeval na glavni šoli in učiteljskem pripravljalnem tečaju do svoje smrti dne 14. III. 1861. Krašner je bil tih, miren mož ter odličen glasbenik. Za njim je poučevala glasbo in orglanje na pripravniškem tečaju pokojnikova sestra, učiteljica glasbe. Marija Krašner je bila rojena 25. VI. 1817 v Idriji, kjer je 16. VII. 1891 tudi umrla. Kot glasbena pedagoginja je bila deležna velikega ugleda. Bila je zelo stroga. Cerkveno petje in orglanje je učila po 6 ur na teden. Učitelji so poučevali po 19 ur na teden. V Idriji so poučevali še: Jožef Gnezda, rojen v Idriji 6. III. 1838. Od 1. 1852 do 1855 je obiskoval idrijski učiteljski pripravniški tečaj. Ker se je posebej odlikoval v glasbi, je na zavodu ostal 3 leta, da je sošolcem pomagal pri glasbenem izobraževanju. Z dekretom z dne 3. nov. 1855 je bil imenovan za provizoričnega osebnega pomočnika učitelju Kranjcu na Planini. Tu je poučeval otroke gosli in klavir pri knezu Win-dischgratzu pa tudi druge učence in cerkvene pevce. Dne 16. IV. 1860 je postal provizorični učitelj, naslednje leto (6. I. 1861) pa je zapustil Planino in odšel v Gradec, kjer je poučeval na glasbeni šoli Ivana Buwa. Domotožje gaje privedlo nazaj v Idrijo, kjer je postal septembra 1861 organist in učitelj glasbe na rudniški šoli. Z razpisom deželne vlade z dne 2. nov. 1862 je bil imenovan za učitelja glasbe na idrijskem učiteljskem pripravniškem tečaju z letno nagrado 52 gld. 50 krajcarjev. To službo je opravljal do 1. 1866, ko je idrijski pripravniški tečaj prenehal obstajati. Ostal je še naprej župni organist in učitelj glasbe na glavni šoli do smrti 3. II. 1875. Že kot pripravnik se je odlikoval v glasbi in je daleč prekosil vse svoje sošolce. Kot organist je izboljšal cerkveno petje in ustanovil v Idriji 1.1863 enega izmed prvih slovenskih pevskih zborov. Pozneje je učil petje tudi v idrijski čitalnici, ki so jo ustanovili I. 1866. Gnezda je uglasbil več posvetnih pesmi, zložil številne koračnice, itd. večina skladb se je porazgubila. Idrijčani se spominjajo dveh njegovih in sicer Po polnoči odbije tri in pesmi Hribi moje domovine. Umrl je za vodenico, star šele 37 let. Na pripravniškem tečaju je poučeval 2 uri na teden. Feliks Stegnar, rojen na Brdu pri Podpeči 19. maja 1842. Pripravniški tečaj je končal v Ljubljani 1863 in je dobil spričevalo za učitelja na glavnih šolah. Z dekretom z dne 5. X. 1863 je bil nameščen za suplenta na rudniški glavni šoli v Idriji. Po smrti Josipa Martinaka, ki gaje nadomeščal, je bil z dekretom rudniškega gozdnega ravnateljstva v Gradcu z dne 9. X. 1864, čeprav najmlajši med petimi prosilci, imenovan za stalnega učitelja 4. razreda na isti šoli. Poučeval je tudi na pripravniškem tečaju, in sicer nemščino in risanje. L. 1870 je bil imenovan za okrajnega šolskega nadzornika v logaškem okraju. Z dekretom državnega nad-pravnika v Gradcu (z dne 10. X. 1872) je prišel za učitelja v kaznilnico na ljubljanski grad, nato pa se je preselil s kaznilnico vred v Maribor. Leta 1898 je bil odlikovan z zlatim zaslužnim križcem. L. 1908 je bil stalno upokojen; umrl je v Mariboru dne 24. X. 1915. Kot učitelj v Idriji seje posebno zanimal za lepopisje in zemljepis. V Izvestju rudniške glavne šole je 1. 1868 objavil spis Lepopisje v ljudski šoli. L. 1871 je izdal zemljevid vojvodine Kranjske in 1. 1872 Popis majhnega telurija.* V Ljubljani je deloval pri društvu Glasbena matica in se je posvečal glasbi in petju; 1. 1878 so tiskali njegov Šopek mičnih pesmi za šolo in dom. Sestavil je učilo čitalni stroj. Pisal je v Novice in v Učiteljskega tovariša. V Idriji je bil daljši čas deželni poslanec. Franc Jurman, je bil rojen v Zagorju ob Savi. 1. IX. 1843 je končal idrijski tečaj leta 1863, nakar je poučeval v Sodražici, Št. Vidu pri Stični, Kočevju, v Vačah, Toplicah pri Zagorju, Nemški Loki in Šentjanžu. Nekaj časa je substituiral tudi v učiteljskem tečaju obolele učitelje. V pripravljalni učiteljski tečaj je bilo vpisanih v šol. letih: 1852/53 ....... 14 dijakov 1859/60 ........... 15 dijakov 1853/54 ....... 20 dijakov 1860/61 ........... 26 dijakov 1854/55 ....... 13 dijakov 1861/62 ........... 25 dijakov 1855/56 ....... 17 dijakov 1862/63 ........... 17 dijakov 1856/57 ....... 21 dijakov 1863/64 ............ 8 dijakov 1857/58 ....... 17 dijakov 1864/65 ............ 5 dijakov 1858/59 ....... 16 dijakov 1865/66 ........... 14 dijakov Podatki so povzeti po letnih izdajah Klassification der Schiiler und Schiile-rinnen an der k. k. Hauptschule zu Idria nach geendigtem Sommer - Kurse in po letnih poročilih rudniške glavne šole v Idriji. Po teh dveh virih je bilo skupno število dijakov 228. To število pa se ne ujema z letnimi poročili ravnatelja pripravljalnega tečaja prof. Maksa Pirnata škofijskemu konzistoriju za statistiko v Učiteljskem tovarišu 1. 1904 (XLIX, str. 127), kjer navaja število 193. V drugem letniku (1853/54) je bilo 20 dijakov (11 Idrijčanov in 9 iz Cerkelj, Novega mesta, Begunj, Radovljice, Horjula, Kamnika in Zalega loga). Pouk seje pričel 20. okt. 1853 in je trajal do 25. julija 1854. Dne 26 in 27 VII. so bili zaključni izpiti. Tečaj je uspešno končalo 13 dijakov. Risanje je v tem letu odpadlo in so ga ponovno uvedli 1. 1856. Po podatkih izročila ravnatelja Legata škofijskemu konzistoriju dne 19. IX. 1854 (SKAL, šol. arhiv F. XXII/41 - Idrija). V šolskem letu 1854/55 so končali učiteljski tečaj (dne 1. in 2. VIII. 1855) Jože Gnezda, Ignacij Kavčič, Leopold Krapš, Anton Ozimek, Franc Pivk, Martin * Telurij - priprava za ponazoritev gibanja lune okoli zemlje in obeh okoli sonca. Krek iz Selc, Melhior Pugelj iz Struge, Franc Zajec iz Šentvida pri Stični, Anton Vertnik iz Šmartna pri Litiji, Lovrenc Veber iz Zalega loga. Trije so bili zavrnjeni (reprobirani) za eno leto. V šol. 1. 1855/56 je imelo vseh 17 tečajnikov izobrazbo 4 razredov glavne šole, dva celo 1. r. realke in eden 1. r. gimnazije. Starost ob vpisu: 1-22 let, 1-19 let, 1-18, 1-17, 5-16, in 1-14 let starosti. Spričevalo za izobrazbo podučitelja na trivialni šoli je po zaključnih izpitih prejelo 8 učencev: Franc Cuk, Franc Kenda, Franc Marek, Janez Treven - vsi iz Idrije, Franc Mihič iz Ostavic pri Ribnici, Anton Slivnik iz Gorij, Jože Traven iz Klanca pri Kranju, Matija Hudovernik iz Zasipa, (Franc Eržen je lahko poduče-val samo, če bi bilo nujno potrebno). Ignacij Božič, Danijel Fajgel, Frane Govekar, Janez Podgornik, Franc Sedej in Janez Uršič - vsi iz Idrije, Jože Lavrič iz Ljubljane in Kristijan Lavrič iz Moravč so bili ocenjeni za nesposobne, zaradi slabega znanja orglanja. 10 tečajnikov je bilo iz rudarske, en iz kočarske, trije iz kmečke in trije iz uradniških družin (Letno poročilo ravnatelja Karola Legata škofijskemu konzi-storiju dne 23. IX. 1856 - SKAL, šol. arhiv, F XXII/41 - Idrija). V šolskem letu 1858-1859 je postal ravnatelj idrijske glavne šole Franc Les-jak, rojen 24. V. 1826 v Šentvidu pri Stični. Poučeval je tudi verouk. Dne 26. VII. 1859 je poslal Lesjak konzistoriju poročilo o zaključnih izpitih, ki so bili 3. in 4. VIII., v katerem navaja, da je bilo ob začetku šolskega leta vpisanih 18 tečajnikov, izmed katerih so 2 med letom odslovili. Vsi so pred vpisom končali 4 razrede glavne šole, celo 2 razreda realke. Starost: 1-38 let, 1-25 let, 1-20, 3-19, 2-18, 3-17, 4-16 in 1-15 let. Idrijčana sta bila Andrej Pušar in Janez Repulus. Franc Pavšič-Zvonko PARTIZANSKO ŠOLSTVO V ŠEBRELJSKEM RAJONU 1943-1945 VSEBINA Organizacija šol v Šebreljah in Jagrščah............................................................................44 Osnovna šola Krnice ..............................................................................................................47 Pomlad 1944 v Šebreljah........................................................................................................48 Kulturno prosvetno delo ......................................................................................................49 Politično ozračje v obdobju od razpada Italije do požiga vasi ....................................52 Osnovna šola v Stopniku ......................................................................................................55 PROSTORI, OPREMA, DIDAKTIČNI IN DRUGI UČNI PRIPOMOČKI......................56 Osnovna šola Šebrelje............................................................................................................56 Osnovna šola Jagršče..............................................................................................................58 Materialne razmere v Stopniku ..........................................................................................60 Osnovna šola Krnice ..............................................................................................................60 Osnovna šola Masora..............................................................................................................61 Osnovna šola na Oblakovem vrhu ......................................................................................62 Šebreljski vrh............................................................................................................................63 NOVO ŠOLSKO LETO PO »SODNEM DNEVU« V ŠEBRELJAH ..............................64 ŠOLSKO LETO 1944/45 NA DRUGIH ŠOLAH ŠEBRELJSKEGA RAJONA......................................................................................................................................69 Osnovna šola Stopnik ............................................................................................................69 Osnovna šola Oblakov vrh ....................................................................................................75 Osnovna šola Krnice ..............................................................................................................79 Osnovna šola Masore..............................................................................................................81 Osnovna šola Jagršče..............................................................................................................84 Osnovna šola Šebreljski vrh..................................................................................................90 MATERIALNI POLOŽAJ UČITELJEV ................................................................................91 Partizanska šola kot zgodnja, politična in propagandna ustanova..............................94 VIRI ............................................................................................................................................95 Partizanski učitelji na šolah v šebreljskem rajonu..........................................................96 Priloge: Seznami učencev po šolah ....................................................................................97 Organizacija šol v Šebreljah in Jagrščah Oktobra 1943 sem bil v Cerknem kot pripadnik zaščitne čete štaba pokrajinske VOS za Primorsko, ki ji je načeloval tov. Mirko Perc-Maks. Spominjam se, da sem bil že takrat v stiku z nekaterimi učiteljicami, ki so poučevale na šolah sosednjih cerkljanskih vasi. V naših krajih je bilo takrat malo učiteljev s končanim učiteljiščem. Še manj je bilo tistih, ki so obvladali knjižno slovenščino. Mlajša generacija, ki sem ji pripadal tudi sam, je govorila domače narečje. S knjižno slovenščino smo se slovenski dijaki italijanskih šol srečevali le ob domačem za-pečku, ob branju skrbno varovanih slovenskih knjig, ki so jih naši starši skrivali pred fašističnimi oblastmi od kdo ve kdaj. Septembra 1943 je po kapitulaciji Italije zavladalo med slovensko mladino, pa tudi med odraslimi silno navdušenje za izobraževanje, posebno pa za izpopolnitev znanja slovenskega jezika. Marsikje so ljudje spontano organizirali šolo ob podpori krajevnih organizacij OF. Največja težava je bila, kje dobiti usposobljen učiteljski kader. Iz Cerknega in okolice, kolikor se spominjam, je bilo tedaj le dobrega pol ducata dijakov in dijakinj s tolminskega učiteljišča, seveda italijanskega. Večje bilo učiteljev, dijakov in študentov v partizanskih vojaških enotah na oni strani bivše italijansko-jugoslovanske meje. Tako se je zgodilo, da me je tov. Maks 7. novembra 1943 poklical k sebi in od njega sem dobil spremno pismo za rajonski OF-NOO Cerkno. Tu meje sprejel tov. Viktor Jereb, organizator partizanskega šolstva na Cerkljanskem. Od njega sem zvedel za priporočilo tov. Franceta Bevka, predsednika PNOO za primorsko Slovenijo, ki gaje naslovil na vodstvo partizanskih enot, naj odpustijo iz vojske poklicne učitelje. Tov. Jereb me je določil v Šebrelje. Tisti večer sem bil še na proslavi oktobrske revolucije, Šolska stavba v Šebreljah ki je bila v takratnem narodnem domu, naslednje jutro pa sem odkorakal v spremstvu tov. Jereba v Šebrelje. Ustavila sva se v gostilni v Gorenji Vasi. Tu sva srečala tov. Franca Leskoška-Luko, ki je bil tedaj načelnik štaba 7. operativne cone, in tov. Zdešarja, znanega prosvetnega delavca. Dala sta mi nekaj koristnih napotkov in obljubila, da bosta pomagala pri organizaciji pouka. Tudi hrano sem tiste dni dobival pri njih, prenočišče pa sta mi priskrbela v kamrici gostilne. Šolsko poslopje, lepa in trdno zidana stavba vrh malega holma, je leta 1942/43 služila italijanski vojski. Šolski inventar, kolikor gaje ostalo, je bil spravljen na sosedovem skednju. Razen šolske table in nekatereih malenkosti, ni bilo nobenih učil več. Zgradba je bila jeseni 1943 precej poškodovana in zanemarjena, okrog nje pa so bili številni strelski jarki, bodeča žica, zasilni obrambni zid. V oknih učilnice je bilo več razbitih šip. Odprtine sem sprva za silo zadelal z lepenko, pozneje pa so dobile lesene deščice. Partizani iz zaščitne čete štaba 7. operativne cone so mi pomagali spraviti opremo nazaj v šolo in tako je 10. novembra 1943 stekel pouk v 3., 4. in 5. razredu. Novica o prihodu novega, slovenskega učitelja se je hitro razširila po vasi in do nekaterih oddaljenih samotnih kmetij. Prvega dne je prišlo v šolo 20 učencev. Dečki in deklice so mirno kot nikoli pozneje posedli v klopi in skoraj zadrževali dih v pričakovanju, kaj bo. Z menoj sta v razred stopila še dijaka, petošolca goriške gimnazije Ivan Lapanja, Vrščakarjev in Marija Rejčeva, Osredkarska, ki sta hostpitirala pri pouku. Že prejšnji dan seje v Šebreljah mudil tov. Cene Tu-šar, Brdarjev iz Jagršč, ki je kot predstavnik ljudske oblasti tega kraja prosil, naj tudi pri njih organiziramo pouk. Tako smo se tega dne domenili za potovalno šolo med Jagrščami in Šebreljami. Prve tri dni naj bi bil pouk ob moji navzočnosti v Šebreljah, naslednje tri dni pa v Jagrščah. Tako me je v Šebreljah nadomeščal Lapanja, v Jagrščah pa Rejčeva. Pogovor z učenci je hitro stekel in napetost je popustila. Po kratkem uvodu o človekovi potrebi po znanju, o prednostih in pomenu pouka v materinem jeziku je sledilo vpisovanje, nato so mi učenci pokazali učne pripomočke, ki so jih prinesli s seboj: svinčnik, kak zvezek še iz italijanskih časov in nekaj knjig. Od teh ni bila nobena primerna za šolo. Največ med njimi je bilo molitvenikov različnih izdaj. Nekdo me je presenetil z nekakšno »socialno čitanko«, katere vsebine še sam nisem prav razumel. Prvi dan je bilo treba improvizirati. Poskušali smo brati, računati, tako da sem približno ocenil znanje novih učencev. Menda smo poskušali tudi peti in telovaditi in tako je bilo prvega dne pouka konec. Za naslednje dni seje bilo treba bolje pripraviti. Sestavil sem besedilo in ga napisal na tablo, da so ga učenci 3. razreda prepisovali, za 4. in 5. razred pa sem pripravil drugačno besedilo za narek. Učni načrt sem sestavljal kot mozaik za teden dni naprej in si belil glavo s snovjo. Tako je tekel pouk kombinirano, včasih smo vsi skupaj brali s table, drugič je imela vsaka skupina (razred) učencev svoje delo. Učencem, vajenim italijanske besede, so sprva delali težave naši sičniki in šumniki in še nekatere črke, toda nekaj pa je bilo lepše kot nekoč: učiteljeva beseda je bila razumljiva. Tudi vprašati ni bilo več težko. Dne 13. nov. 1943 sva z Rejčevo prišla v Jagršče. Tu sva zvedela za sovražnikovo ofenzivo. Čeprav so bili Nemci nekje v dolini, se je tistega dne tudi tam začel pouk. Naslednjega dne se je tako imenovana novembrska ofenziva že toliko razširila, da se je bilo treba umakniti. To je bila moja prva hajka. Pouk je bil tedaj prekinjen tudi v Šebreljah in je na obeh šolah spet stekel šele po 18. novembru, ko je bilo ofenzive konec. Do 30. novembra sem opravljal potovalno službo, tako kot je bilo domenjeno: prve tri dni v tednu v Šebreljah, nato pa v Jagrščah. Ob nedeljah sem imel na tej šoli tečaj slovenskega jezika za tamkajšnjo mladino. Tečaj slovenščine je v Jagrščah trajal le do novega leta. V dneh moje odsotnosti sta me nadomeščala pomožna učitelja Lapanja in Rejčeva, to pa tako, da smo skupaj pripravili snov za tri dni naprej. Ker je Lapanja 30. novembra brez obvestila zapustil Šebrelje in se vrnil v semenišče v Gorico, sem ostal v Šebreljah sam. Da ne bi pouk preveč trpel, sem odslej ostajal v Šebreljah po pet dni, ob sobotah pa sem ponovno odhajal v Jagršče, kjer sva z Rejčevo pripravila načrt in učno snov za naslednji teden. Osnovna šola v Jagrščah je bila v zasebni stavbi, ki je bila last Vincenca Tušaija. Ta je skrbel za hrano in stanovanje obeh učiteljev, kadar sem ostajal tam, pa tudi za kurjavo. V šolskem letu 1943/44 je obiskovalo pouk 15-20 učencev. Ob koncu šolskega leta, natančno 9. junija 1944 je Jagršče prizadela kruta usoda: požig, pobijanje ljudi, ropanje živine in drugega. Okupatorje v vasi požgal 16 poslopij, skupaj s tistimi v okolici pa 23. Nekaj živine je podivjana drhal odpeljala s seboj, nekaj pa je je zgorelo. Med divjanjem po vasi so ubili tudi dva vaščana. Z vdorom sovražne vojske v vas je bilo za to šolsko leto pouka konec. V Šebreljah je bilo z mojo oskrbo in skrbjo za šolo vse drugače. Dokler sta bila v vasi štab 7. operativne cone in štab pokrajinske VOS za primorsko Slovenijo je kar šlo, dobival sem njihovo hrano. Pozneje pa sem se hranil zdaj tu, zdaj tam, kot me je kdo povabil k mizi. Stanoval sem nekaj časa v gostilni pri Kle-menčiču (Valavcu), sicer pa sem spal na peči ali na klopi v hišah, kjer me je zalotila noč. Po odhodu obeh štabov iz vasi sem pri tej družini dobival občasno tudi hrano. Ko pa je VOS odkrila pri gostilničarju večjo količino skrite hrane in je bila opravljena rekvizicija, so mi gostoljubje odklonili. Od takrat sem se hranil priložnostno, kjer so me ljudje sprejeli pod streho. Z Jerebom bi se morala povezati s krajevnim odborom OF takrat, ko sva prišla v vas. Toda v Šebreljah ni bilo čutiti nikakršne organizacije. Zato je prišla ponujena roka tov. Franca Les-koška-Luke zelo prav. Toda trajnejša rešitev to ni bila. O edinem članu odbora OF S. Klemenčiču (Valavcu), ki je ostal na svobodi in ga Italijani niso aretirali, je A. Pagon - Ogarev v svojih pripombah h kroniki osnovne šole v Šebreljah dejal, da »ni upal povzeti nobenega ukrepa in (da) je bil od vsega začetka samo za število.« Zima je bila tisto leto precej ostra. V šoli smo težko prenašali mraz, kije silil skozi slabo zatesnjena okna in vrata. Drv je bilo malo in so jih učenci spotoma prinašali v šolo. Vselej jih je moralo ostati nekaj za naslednji dan. Neočiščena peč je posebno v vetrovnih dneh zakadila ves prostor, da smo dišali kot okajeno svinjsko meso, povrhu vsega pa je še zelo slabo grela. Kuril in čistil sem sam. Otroci so sedeli v plaščih, a jih je kljub temu zeblo v roke in noge, tako da smo si nakopali ozebline. Tako smo 23. decembra končali pouk zaradi božičnih praznikov oz. zimskih počitnic, pravi vzrok pa je bil mraz. V stiski sem se obrnil po nasvet k Jerebu v Cerkno. Ta mi je svetoval, naj organiziram svet staršev, ki bo med drugim skrbel tudi za materialne potrebe šole in učitelja. To je bilo tudi nujno potrebno, saj so bile od kar so bili v novembrski ofenzivi porušeni še preostali mostovi in brvi prek Idrijce, šebreljski rajon pa ločen od Baškega okrožja ter priključen idrijskemu, tudi znane zveze s Cerknim pretrgane. Zato nekaj časa na šolstvo na tem področju nihče več ni mislil, tako da sem bil v celoti prepuščen samemu sebi. Sestanek vseh staršev, katerih otroci so obiskovali pouk, je bil v hiši takratnega predsednika gospodarske komisije Cirila Rejca-Ivančka v Gorenji Vasi (vas Šebrelje se namreč deli v štiri zaselke: Gorenjo Vas, Srednjo in Dolenjo Vas ter Grič ali tudi Kurji vrh). Sestanek, ki je bil 10. januarja 1944, je po- polnoma uspel. Starši so videli, daje pouk v tedanjih razmerah resnično nemogoč, dali so priznanje dotedanjemu učiteljevemu delu in sklenili poskrbeti za nekatere pomanjkljivosti na šoli, za drva, učiteljevo prehrano in za njegovo nastanitev. Tedaj so tudi izvolili »roditeljski svet« - odbor, ki je štel 5 članov. Ti so bili: Franc Pavšič-Zvonko kot učitelj in predsednik sveta, Elica Klemenčič-Zase-larjeva kot zastopnica ZSM, Štefka Černilogar - kot predstavnica SPŽŽ, Ciril Rejc-Ivanček kot zastopnik OF oz. gospodarske komisije in Franc Vojsk-Cerovc kot predstavnik staršev. Dogovorili so se, da bodo prosili za sobo v gostilni pri Klemenčiču-Valavcu, kjer bi stanoval učitelj, a je že naslednjega dne sobo prostovoljno ponudila Pavla Hvala-Blaževa, šivilja. Ta mi je naslednjih pet mesecev tudi kuhala, prala in šivala. Na roditeljskem svetu je bilo tudi sklenjeno, da bo Franc Vojska naslednje dni pobiral prostovoljne prispevke v obliki hrane in drv. Vojska je naslednje dni res šel od hiše do hiše in nabral za ovčji meh raznega žita, pomešanega med seboj. Ta oblika preskrbe se ni obnesla, saj z nekaj moke v mehu ne bi bilo mogoče dolgo vztrajati, zato je skrb za učiteljevo prehrano kmalu prevzel občinski NOO Šebrelje oz. njegova Gospodarska komisija. Občinski NOO seje prvič konstituiral šele 6. jan. 1944, gospodarska komisija pa le nekaj tednov prej. Razumljivo je, daje bilo v času, ko so bile Šebrelje brez vsakršne lokalne oblasti, vse odvisno od moje iznajdljivosti in pripravljenosti posameznikov. Iz zapisnika 2. seje občinske NOO Šebrelje, kije bila komaj teden dni po izvolitvi roditeljskega sveta, 10. jan. 1944 je vidno, daje bil imenovan za prosvetnega referenta tov. Janez Lapanja za Šebrelje, Vincenc Tušar pa za Jagršče. Na dnevnem redu te seje je bila tudi točka: odločitev glede roditeljskega sveta. Kako so reševali ta problem, iz zapisnika ni mogoče razbrati, vemo le, kakšne so bile zahteve in sklepi roditeljskega sveta. Vprašanje šolske oskrbe in učiteljeve prehrane pa kljub seji in dobri volji nove oblasti še ni bilo tako hitro rešeno. Že na naslednji seji beremo v zapisniku pod tč. 4: »Občinski stroški - pobiranje za učitelja (mišljena je prav gotovo hrana, kajti o denarju ni bil nikoli govor), stroški raznih popravil«. Toda zaradi težav NOO s hrano mi ni bilo treba v tem času preveč skrbeti. Ljudje v Šebreljah in okoliških vaseh od Stopnika do Masor so mi bili vselej zelo naklonjeni in gostoljubni. Kjerkoli sem se ustavil na svojih poteh, so mi ponudili žlico pri skupni skledi in, če meje zalotila tema, tudi prenočišče. Osnovna šola Krnice Ko so se razmere nekoliko uredile, sem že razmišljal o nadaljnji organizaciji dela. Narodno osvobodilni odbor v Šebreljah in gospodarska komisija sta po svoji sestavi preraščala krajevne okvire. V njiju so bili poleg Šebreljcev tudi predstavniki vasi Stopnika, Šebreljskega vrha, Oblakovega vrha, Jagršč, Krnic, Masor. V stiku s temi ljudmi, z njihovimi željami, pripravljenostjo, potrebami in možnostmi mi je že nekako v drugi polovici januarja 1944 uspelo organizirati najprej pouk v Idrijskih Krnicah. Rekonstrukcija zgodovine nastanka in delovanja te šole v letu 1943/44 je dokaj težavna, ker skoraj ni pisanih virov. Tudi njenega prvega učitelja ni več med živimi, spomini starejših domačinov in takratnih učencev pa so tudi že močno zbledeli. Iz poročila okrožnega NOO za Idrijsko pokrajinskemu NOO oz. OF z dne 24.1. 1944 sem zasledil tole notico: »Tovariš Pav-šič je jako agilen učitelj. Rad bi začel s šolo tudi v Krnicah, če bi dobil potrebno učiteljsko moč«. Naslednji zanesljiv podatek je datum prve učiteljske konferen- ce, ki je bila na Oblakovem vrhu dne 9. febr. 1944. Na tej konferenci je bil tudi učitelj iz Krnic. Čas nastanka te šole je torej nekako med tema dvema datumoma, kar se sicer ujema tudi z izjavami nekaterih bivših aktivistov tega kraja. Kako je prišlo do prve učiteljske konference na Oblakovem vrhu? Sredi januarja je Šebrelje obiskal predsednik okrožnega NOO za Idrijsko tov. Franc Medved - Groga. (V šebreljskem rajonu seje mudil od 13. do 15. jan. 44). Tedaj seje začudil, ko je ugotovil, kolikšna je bila na tem področju kulturno prosvetna aktivnost. Verjetno je bil prav z njegovim poročilom odsek za prosve-to in kulturo na okrožju prvič informiran o obstoju šol v Šebreljah in Jagrščah, o delovanju večernih tečajev in ljudsko prosvetnem delu. Na tej konferenci smo bili navzoči le trije ali štirje učitelji, okrožni šolski nadzornik tov. Franc Pustišek in okrožni šolski referent za prosveto tov. Adolf Šinkovec-Črtomir. Poleg učitelja iz Krnic sta bila verjetno še eden ali dva iz Kanomelj. Na tej konferenci sem bil imenovan za šolskega upravitelja šebreljskega rajona. Tri tedne pozneje sta me oba obiskala na šoli in poslušala pri pouku. Tov. Pustišek je bil zelo zadovoljen tako s poukom kot z znanjem učencev. Ob tem obisku sta me imenovala za rajonskega šolskega nadzornika, potrdila dotedanje delo in mi dala usmeritve za naprej. To je bilo 26. II. 1944. Naslednji dan smo vsi trije obiskali še šoli v Jagrščah in Krnicah. Ena pomembnih novih nalog je bila organizacija osnovne šole v Stopniku, druga naloga pa pomoč pomožnemu učiteljstvu pri sestavljanju in oblikovanju učne snovi, zgradbi učne ure, metodičnemu načinu itd. To delo mi je bilo omogočeno predvsem zato, ker je 26. februarja v Šebreljah nastopil kot pomožni učitelj tov. Ferdo Vidmar-Urh iz Idrije in tako prevzel moje delo v razredu. Iz Krnic sta tov. Pustišek in Šinkovec odšla v dolino Idrijce in nato na nasprotni breg proti Ledinam. Na tej poti sta 28. II. 1944 naletela na sovražnikovo kolono in Pustišek je padel pod streli nemškega okupatoija. Tov. Šinkovec je bil ranjen v roko, odpeljali pa so ga v Idrijo. Imel je srečo, ter se že v kratkem času vrnil domov na Vojsko. Pomlad 1944 v Šebreljah Po nastopu tov. Urha sem se posvetil predvsem organizaciji osnovne šole v Stopniku, mentorstvu učiteljem, večernim tečajem ter ljudsko prosvetnemu delu v Stopniku in Šebreljah. Tov. Ferdo Vidmar je bil po poklicu trgovec, zaveden Slovenec, marljiv in vesten človek, kot učitelj pa ni obvladal metodike pouka. Ker je bil že starejši, se je kombiniranemu pouku tudi težje privajal. Nekaj časa si je pomagal tako, da je razreda ločil in učil izmenično prvi dan tretji razred, naslednji dan pa četrtega. Takratna šolska nadzornica tov. Marinka Ribičičeva je o njem zapisala: »Vidmar Ferdo, pomožni učitelj v Šebreljah je zelo vesten, vrši z veseljem svoje delo, politično ni preveč zgrajen, čeprav je predan našemu gibanju.« Predmetnik se je na pomlad, ko so se učenci že nekoliko naučili knjižnega jezika, razširil še na spisje, lepopisje, narek, branje, slovnico, zemljepis, zgodovino, domoznanstvo, telovadbo in tudi prirodopis, pač glede na to, kateri razred je učenec obiskoval. V mesecu marcu 1944 je bilo vpisanih 23 učencev in učenk v III. in IV. razred. Delo padlega šolskega nadzornika je nadaljeval tov. Albin Dominko z ilegalnim imenom Stanko Bovšek. Poslej mi je dajal navodila za nadaljnje delo on. Ko so sončni žarki že nekoliko ogreli zemljo in je popustil mraz ostre, dolge in snežne zime 1943/44, so starši kar sami od sebe začeli pošiljati v šolo tudi najmlajše. Tako je bilo treba misliti še na nov oddelek. Prvošolčke je prevzela tov. Angela Hvala-Blaževa iz Šebrelj, preprosto kmečko dekle, a s prirojenim veseljem do pedagoškega dela in smislom ter ljubeznijo do malih neukih glavic. Angela Hvala-Černilogar, poučevala v Šebreljah Pouk seje začel v mesecu aprilu 1944. Tega meseca smo imeli šebreljski učitelji tudi obisk okrožnega šolskega nadzornika tov. Dominka in nekaj dni pozneje še tov. Marinke Ribičičeve iz PNOO. Ta je učence tudi sama spraševala, nato pa v mojem spremstvu nadaljevala pot v Jagršče. Tako je tekel pouk dalje, mirno in v splošno zadovoljstvo vseh učiteljev, staršev, šolskih oblasti in otrok, dokler ni za Šebrelje napočil usoden dan, ki sta ga že kak dan prej zlovešče oznanjala ogenj in dim tevtonskih hord, ki so skupaj z njihovimi kvizlingi-italijanskimi fašisti in domačimi domobranci požigali in ropali cerkljanske vasi in pobijali nedolžne ljudi. Kar je ostalo za njimi, je znano in opisano. Tako so prvo partizansko šolsko leto končali Nemci. Kulturno prosvetno delo Delo učitelja na vasi se ni moglo končati le pri osnovnošolčkih. Vedno bolj je bil potreben tudi na sestankih in občinskih zborih ter med ostalo nešolsko mladino. V dolgih zimskih večerih se je mladina zbirala na večernih tečajih in sicer po dvakrat na teden v Šebreljah, pozneje pa še v Stopniku. V obeh krajih sem učil mlade osnov slovenskega jezika in pravopisa, obenem pa je prav tu zaživelo ljudsko prosvetno delo. 16. januarja je mladina na improviziranem odru v šoli priredila prvi »miting«. Bile so to deklamacije in pesmi, osrednjo točko pa je predstavljala enodejanka Gospa Kordula. V svojem poročilu štev. 3 sporoča okrožni NOO za Idrijsko pokrajinskemu odboru OF dne 24. jan. 1944: »Dne 16. januarja je mladina priredila kulturni ve- čer s kratko igrico, petjem in deklamacijami. Šolska soba, v kateri se je prireditev vršila, je bila nabito polna.« »Morala se je zadnji čas precej dvignila. Ljudje radi čitajo našo literaturo, ter se celo pritožujejo, da je premalo dobijo, dasi jo je naša okrožna tehnika precej poslala. Zanimanje za našo stvar se opaža celo pri tistih, ki so nas še pred kratkim postrani gledali. Treba bo večkrat obiskati ta rajon, ker je zelo potreben direktiv in kontrole«. Isto poročilo opozarja tudi na potrebo po dobrem govorniku, ki bi znal popularizirati pomen sklepov AVNOJ. Šebrelje v tem času torej niso bile zaspana vas. Življenje je bilo še kako živahno. Ne le, da so skozi vas večkrat prihajale razne partizanske enote, v vasi in bližnji okolici so bile tudi razne vojaške in civilne ustanove, ki so ostajale na tem področju po več mesecev. Tečaj slovenskega jezika za mladino, ki se je začel v mesecu februarju, je trajal do konca maja. Enodejanka Gospa Kordula ni bila edina predstava v Šebreljah. Mitingov, sestankov in zborovanj je bilo v pomladanskih mesecih še več. Moške vloge so morale prevzeti dekleta, saj so bili fantje v partizanih ali pa v tujini kot nekdanji pripadniki italijanske vojske. Miting, ki je bil 16. januarja, ni bil prvi v Šebreljah, bil pa je prva kulturna prireditev v vasi, ki so jo pripravili in izvedli domačini oziroma domačinke po letu 1921, potem ko so leta 1922 Italijani prepovedali Kmetijsko bralno društvo v Šebreljah. Na večernem tečaju se je mladina učila in vadila v samostojnem pisanju člankov za interni list Odmev. Tega sem sam tipkal na pisalni stroj na sedežu NOO pri Lojzetu Medvedu v Rajnglcah. Podobne liste žepnega formata so izdajali tudi tečajniki večernega tečaja v Masorah. Proti koncu pomladi je po direktivah okrožnega referenta za kulturo steklo tudi ustanavljanje ljudskih knjižnic. Mladina je zbirala stare, od nekdaj pred okupatorjem skrite knjige in jih združevala v ljudske knjižnice. O tem nam ohranja zanimive podatke poročilo o tekmovanju, ki gaje napisal takratni referent za ljudsko prosveto tov. Črtomir Adolf Šinkovec op. pisca) dne 20. VI. 1944. V njem pravi, da mladina v Stopniku tekmuje z dopisi.« Do zdaj sem prejel že štiri lepe dopise. Ustanovili so ljudsko knjižnico, v katero so v kratkem času nabrali 129 knjig. Učitelj Marko tekmuje z dopisi. Tako tudi učiteljica Vijolica. Jagršče: Tekmujejo z najlepšo okrašeno šolo in s knjižnico v katero so v kratkem času nabrali 107 knjig. Žal je zadaj šola spremenjena v stanovanje pogorelcev. Krnice: Tekmujejo z najboljšim šolskim obiskom in pevskim zborom ter knjižnico. Masore: Tekmujejo z dopisi. Večerni tečaj je izdal na svetlo I. številko žepnega časopisa, v katerem je 5 lepih člankov. Sploh je tekmovanje v Masorah lepo napredovalo. Na programu so imeli tudi lepo kulturno prireditev in dober pevski zbor. Ker je v tem kraju trenutno vse razbito in shajkano, ne morem natančneje poročati. Mnogo ljudi, ki so delovali na terenu, so Švabski zločinci pobili, tako, da je marsikaj padlo v vodo tik pred ciljem. Upam, se bo vsaj za silo spet uredilo. Ako ne drugega, bo oživil k tekmovanju pevski zbor.« Naj omenim, da je bila med najbolj vestnimi pevkami slepa Marička, 60 letna ženica, ki jo je mladina z veseljem sprejela medse. Kulturno delovanje v Krnicah in Masorah pa je treba praviloma imeti za en skupen aktiv. Pevske vaje so bile ponavadi na Rupi. Zbor je vodil znani aktivist Franc Kacin. 19. marca 1944 je bil v Šebreljah miting, na katerem so s kulturnimi točkami sodelovali tudi borci zaščitne čete VOS. S svojim šaljivimi točkami je navdušil Franc Pokovec-Poki. Napovedan je bil tudi ples, toda ker je bil to čas posta, s ple- som ni bilo nič. Zamera g. župniku bi bila le prehuda in mladinke so se takoj po končani prireditvi zmuznile skozi vrata na prosto in domov. Naslednja pomembna prireditev v tem pomladanskem času je bila na dan tretje obletnice ustanovitve Osvobodilne fronte, 27. aprila 1944. Prireditev je bila na prostem v gozdnem logu v Gričeh v neposrednji bližini šole. Na proslavi je z nami mladinci sodelovala tudi naša partizanska vojska. Borci so priredili tudi vojaško parado. Naravno je, da so vse te prireditve množično obiskali prebivalci vasi, posebno mladina in pionirji, ki so se vedno radi vrteli okrog orožja in hrabrih fantov, preizkušenih v surovih bojih s sovražnikom in v težkih, napornih pohodih. Na prireditev so bili povabljeni tudi prebivalci okoliških vasi. Mladinke iz Stopnika so prav tako prispevale nekaj kulturnih točk. Vsa ta kulturna dejavnost, pa tudi številni sestanki in zbori volilcev, na katerih je bil vedno prebran tudi notranji in zunanji politični pregled, so veliko pripomogli k utrditvi prepričanja, daje zmaga partizanske vojske gotova in ni več tako daleč. Priditve so pripomogle k boljši prosvetljenosti in večji enotnosti ljudi v boju za svobodo, opredelitvi omahujočih in sredincev za OF, osveščenosti ter zavesti, da so pred slovenskim narodom veliki in usodni dnevi. Treba si je bilo zelo prizadevati, da bi to vojsko prehranili in oblekli. Kljub odsotnosti velikega dela delovne sile, mladih fantov, mož in žena, ki so bili v partizanih ali zdoma na političnem delu, smo tudi s pomočjo šole širili »parolo«, da mora biti obdelana sleherna ped zemlje, pokošeni vsi travniki. Ni bilo malo žena in deklet, ki so v dolgih zimskih večerih predle volno, pletle nogavice in rokavice za borce. Skozi vas so pogosto prihajale razne enote, ki so hitele preprečiti prodor sovražnika na osvobojeno ozemlje. Marsikdaj je bilo ob njihovem kratkem postanku treba zbrati potrebno hrano, jim kaj oprati, zašiti. V nekakterih hišah v vasi, posebno pa v najbližji okolici so bili sedeži pomembnih vojaških, oblastnih in drugih upravno političnih organov. Konec maja 1944 smo se v celotnem okrožju pripravljali na volitve v krajevne narodno osvobodilne odbore. Zato so bili povsod organizirani mitingi in predvolilna zborovanja. Miting je bil tudi v Šebreljah, kjer naj bi bile volitve v nedeljo 10. junija. Prav v teh dneh, ko so že tekle intenzivne priprave nanje, pa se je nanadoma pojavil sovražnik v dolini Idrijce. Najprej se je pojavil 7. junija v večjem številu na Reki, kamor je prispel iz Baške grape čez Bukovo, pa čez Gorenje in Spodnje Ravne v Orehovško grapo. Poleg Nemcev in italijanskih fašistov je bilo med njimi tudi nekaj izdajalskih domobrancev. Zelo samozavestno in brezskrbno so zakoračili na visečo brv pod Sv. Ivanom. Nagnetene na mostu so presenetili rafali partizanskih strojnic. Bili so mrtvi in ranjeni. Seveda so takoj izvedli protinapad z minometalci. Napad so partizani vrnili, Nemci pa so se morali umakniti nazaj na Rodne. Tega dne je bil verjetno zadnji dan pouka v tem šolskem letu. Dva dni pozneje je sovražniku uspelo prebiti našo obrambo v smeri Jagršč. Naše enote so se umaknili, da so se izognile obkoljenju, toda proti večeru istega dne je bil sovražnik v Šebreljah. Padle so prve žrtve, v Griču seje oglasil rdeči petelin. Naslednji dan je bil za Šebrelje dan groze. Sovražnik je najprej izropal vse, kar je bilo vrednega in je bilo mogoče odpeljati. Zažgal je 172 hiš in gospodarskih poslopji, pobil in oropal 5 ljudi ter odpeljal s seboj župnika in še tri druge domačine. Nihče se ni več vrnil, razen župnik. V vasi je ostalo nepoškodovanih le pet hiš, med njimi tudi šola, ki se je ogenj ni prijel. Od nekoč lepih in ponosnih Šebrelj so tistega dne ostali le še kup kadečih se razvalin, obup in žalost v srcih preživelih. Naši šolarji, ponosni pionirji novega časa, so ostali brez strehe nad glavo, brez obleke in obutve, hrane, brez najosnovnejših življenjskih potrebščin. Povsod samo pepel, v nebo štrleči dimniki in spomin na dom. Šolsko leto 1943/44 se je končalo z jokom in grozo. Tako velika grozodejstva, njihove žrtve ne smejo v pozabo. Sovražnik bo moral nekoč poravnati svoja zločinska dejanja. Tako so nam obljubili v Teheranu trije veliki: Churchill, Roosewelt, Stalin. Izdan je bil ukaz: nasilje in škodo, ki jo je sovražnik povzročil, je treba natanko popisati. Po tej sovražnikovi ofenzivi sem bil imenovan za referenta oziroma šefa Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za cerkljanski okraj. Dela sem se lotil najprej v šebreljski okolici, kajti v Šebreljah samih je škodo, ki so jo povzročili zločinci, popisoval Ferdo Vidmar. Mojega šolskega poslanstva je bilo zaenkrat konec. Tu bi utonili v pozabo tudi spomini na partizansko šolstvo, če si ne bi nekaterih dogodkov zapisal ali si jih še prav posebej vtisnil v spomin, ter jih nekaj let pozneje, ko sem se zopet kot učitelj vrnil v Šebrelje, opisal v šolski kroniki in jih tako otel pozabi. Žal ni znano, kje je danes izvirnik te kronike. Politično ozračje od razpada Italije do požiga vasi Politično razpoloženje med vaščani je bilo dokaj različno. V prvem obdobju, tj. do prvega sovražnikovega vpada in požiga vasi, je bilo še kar ugodno za NOG. Italijanov in njihovega nadutega fašističnega režima so se tudi Šebreljci rešili z velikim veseljem. Pritisk na gospodarstvo, ki se je v vojnih letih še stopnjeval, in narodnostno zatiranje, ki seje z nastankom in razvojem NOG sprevrglo še v sadistično ravnanje z osumljenimi, v fizično obračunavanje in mučenje zapornikov ter brezizhodno životarjenje interniranih v posebnih taboriščih - tak odnos do največkrat nedolžnih ljudi, je spodbujal uporu tudi tiste, ki so še ostali doma. Nekateri so, čeprav tudi z upanjem, s strahom gledali v prihodnost. Osvobodilna fronta že, toda komunistična partija, so se spraševali. Kaj bo z našo lastnino, so ugibali nekateri kmetje, kaj bo z vero, so stikale skupaj glave ženske. Strah je očitno lezel skozi line spovednic, čeprav je bilo stališče OF jasno, v državi z resnično demokracijo in svobodo bo svobodna tudi vera. OF je v Šebreljah naletela na možate in značajne ljudi, čeprav so bili nekateri za revolucionarje premlačni in oportunistični. Tudi strah, kaj bo rekel g. župnik, ni bil neutemeljen. Toda kateri? Bila sta dva župnika, stari dr. Rejc, sicer v pokoju, in mlajši, Podobnik. V vasi ni bilo čutiti strahu pred izdajstvom, pa vendar, da piš političnega nerazpo-loženja vleče iz župnišča. Prevladovala je ugotovitev, da so okoliške vasi prist-neje navezane na OF, daje zaupanje vanjo trdnejše, da so ljudje bolj enotni, bolj predani in pripravljeni več žrtvovati. Vprašanje politične situacije v Šebreljah ali tako imenovane morale kakor smo to tedaj imenovali, se je vleklo na vseh sestankih celice, pa tudi na sestankih SKOJ, odborov OF in celo na sejah NOO, tako v rajonu kot v okrožju. Mnenja o političnem razpoloženju so bila včasih zelo deljena, medtem ko so bili drugi pretirano pesimistični. Navajam mnenje okrožnega NOO pokrajinskemu odboru OF v svojem poročilu štev. 3, z dne 24.1. 1944, ki pravi: »Morala seje zadnji čas precej dvignila. Ljudje radi čitajo našo literaturo ter se celo pritožujejo, da je premalo dobivajo, dasi je je naša okrožna tehnika precej poslala. Zanimanje za našo stvar se opaža celo pri tistih, ki so nas še pred kratkim postrani gledali. Treba bo večkrat obiskati rajon, ker so zelo potrebni direktiv in kontrole«. V nedeljo, dne 12. marca 1944 je bil v šoli prvi občinski zbor. Učilnica je bila nabito polna. Dva različna vira ocenjujeta, daje bilo 100 oz. 150 ljudi. V poročilu štev. 5 okrožnega NOO OF za Idrijsko z dne 18. marca 1944 so možje z okrožja spet sporočili pokrajinskemu NOO OF za Primorsko Slovenijo: »Vsaka hiša je bila zastopana na zboru. Zbora sta se udeležila od okrožnega odbora OF predsednik in tajnik, udeležil pa se gaje tudi tov. Niko, inštruktor PK, kije podal pregled političnega položaja ter govoril o pomenu zasedanja SNOS in njegovih odlokih. Poprej pa je tov. Zvonko podal historiat in pomen AVNOJ-a«. Isti vir nadaljuje: »Zborovalci so z zanimanjem sledili izvajanjem, razživeli pa so se šele takrat, ko so prišle do obravnave občinske zadeve. Vendar tudi tu zborovalci niso v debati sodelovali, kakor bi bilo želeti. Ljudstvo se še ne zaveda, da predstavlja res ono oblast in da samo ono odloča o stvareh svoje občine. Mnogo je tu plaš-ljivosti in občutka manjvrednosti zlasti pri ubožnejšem prebivalstvu. Strah jih je pred vaškimi magnati, katerih jeze si ne žele nakopati, da bi glasovali ali odločali o stvari, ki bi premožnejše bolj zadela. Vse to bo sčasoma izginilo, ko bo ljudstvo s pogostejšim prirejanjem zborov dobilo samozavest in občutek, da ima res pravico in da odloča o svoji usodi samo. Predlagana je bila resolucija za SNOS, ki je bila sprejeta soglasno. Zbor se je ob vzklikih SNOS Jugoslaviji in Titu po dve in pol urnem trajanju v miru raz-šel. Po pogovoru z mnogimi občani naslednjega dne, je zapustil zbor najboljši vtis in si žele še večkrat kaj takega. Morala prebivalstva ni baš na višku, ako upoštevamo, da Nemcev doslej tam sploh še ni bilo«. Na koncu poročila, ki zajema tudi problematiko drugih krajev, je za okrožni NOO OF za Idrijsko podpisan tajnik Matjaž. Taka je bila torej ocena okrožnega NOO o tem zboru. Toda, če so se revnejši sloji bali »vaških magnatov«, je po drugi strani res, da so bili gotovo previdnejši tudi »višji forumi« do ljudi kot so verniki, ki so prišli na zborovanje naravnost od maše. Takoj po mojem nastopu me je nekdo pokaral, da ne gre sektašiti, ker sem preveč poudarjal zasluge KPJ: Odvrnil sem, daje res, ampak da tega ne gre preveč poudarjati, ker bi to lahko vnašalo nemir med verne ljudi. Če je bila ocena političnega ozračja na tem zboru in takoj po njem še kar ugodna, pa tega ne moremo reči za čas po požigu vasi. Poročilom okrožnega odbora OF, daje morala na vrhuncu, po 10. juniju na PNOO ni nihče več verjel in so bila kmalu damantirana, ko je le-ta poslal v Šebrelje posebnega opazovalca, tov. Henrika Zdešarja. Kljub velikim prizadevanjem okrožnih oblasti, da bi prizadetemu prebivalstvu pomagali z lesom in drugim gradbenim materialom in z nabiralno akcijo najnujnejših predmetov za vsakdanjo rabo (ohranjen je seznam, ki zajema nekaj sto različnih predmetov), ugotavlja okrožni odbor OF, dne 15. 6. 1944: »Okraj Šebrelje je po okupatorjevem divjanju postal še slabši, kjer je tajno leglo bele garde. Okraj je doživel 9. t. m. napad okupatorja. V vasi Šebrelje je zagorelo 46 poslopij.. .ustrelili so 6 ljudi, odpeljali pa 5«. Tri tedne pozneje je isti okrožni odbor v zapisniku z dne 5. junija zapisal: »Ugotoviti moramo, da se stanje v šebrelj-skem rajonu iz dneva v dan slabša. Za prizadete smo prispevali 50.000 Lit. v gotovini, nabrali 25 q hrane (moke, riža, fižola, zdroba, sladkorja) in 2 voza obleke, perila, kuhinjske posode, žebljev i. si. Mobilizirali 3 žage in dali les nas razpolago. Vse to nič ne zaleže. Očitno je, daje podtalno na delu nasprotna propaganda (bega), ki ima svojega skritega zagovornika, po vsej verjetnosti v starem župniku Rejcu. Pa tudi v samem občinskem N00 so ljudje, o katerih sumimo, da so nezanesljivi«. (Zapisnik seje OOOF z dne 5. 7. 1944). Podobno piše isti okrožni NOO štabu IX. korpusa NOV in POJ, ko prosi za padala, iz katerih bi »izgotovili perilo«, in za »večje število čevljev« za prizadeto prebivalstvo in konča takole: »Spričo tega, daje pomoč prizadetim krajem nujna in da je takojšnja priskočitev na pomoč ne samo za Sebreljski rajon, nego tudi za vse okrožje in vse severno Primorsko vprašanje dalekosežnega političnega pomena zlasti še, ker je bila baš vas Šebrelje sama dokaj naklonjena Nemcem in švabobrancem in so vodile tja tudi niti belogardistične propagande, vas prosimo, da naši upravičeni prošnji nemudoma ugodite«. Ne samo okrožni organi, temveč tudi domači aktivisti, obe celici KP v Šebreljah in v Stopniku so pogosto ugotavljali vzpone in padce političnega barometra. Ko skoraj po 40 letih po tistih dogodkih v mislih stopam od hiše do hiše in preverjam ljudi, ugotavljam, daje bila redka hiša, ki ni dala vsaj enega partizana, aktivista - terenca ali interniranca; sleherna hiša je dala zavetje enotam in posameznikom, dokler je še imela streho. Že proti koncu zime, posebno pa spomladi 1944 je na nekatera vrata začelo trkati pomanjkanje, pa vendar nisem slišal za primer, da bi gospodar ali gospodinja neprijazno odslovila lačnega. Mladina, bila so skoraj sama dekleta, so se vestno vključevala v razne nabiralne akcije in druge aktivnosti, se kulturno in politično udejstvovale. - Ne vse, pa vendar tudi tiste, ki so stale ob strani, niso dajale nasprotnega videza. Tudi danes, s preglednejše razdalje bi človek težko koga posumil. Bili so tako imenovani »neverni Tomaži« - dvomljivci, za starega župnika pa vemo, da ni bil le nenaklonjen, ampak celo sovražen Osvobodilni fronti, toda ali je mogoče, da bi prav on in samo on dal v roke Nemcem seznam ljudi in hiš, »s katerim so spraševali po hišah in ljudeh?« (T. Ferenc - Satan, njegovo delo in smrt). Ne glede na to, kdo je bil, za izdajstvo so plačali vsi, vsa vas. Celo župnika Podobnika so »posumili sodelovanja z nami. Opozorila, ki so prihajala z raznih strani, da v Šebreljah nekaj le ni v redu, so torej dobila svojo potrditev. Pokrajinski odbor OFje zato koncem junija 1944 upravičeno očital okrožnemu odboru, daje zanemaril politično delo na terenu. Tako piše v pismu Pokrajinskega odbora OF: Cenjeni g. Lojze! Zelo rad bi takoj prišel zopet med svoje, za katere sem delal in živel do sedaj, pa mi za sedaj še ni mogoče, to pa ne radi mojih osebnih zadev temveč zaradi volje mojih predstojnikov. Prevzvišeni sam mi je nasvetoval naj se naselim v bližini moje župnije, da tako lahko v nujni sili priskočim meni izročenim na pomoč. Vedeti morate namreč, da so mi Švabi za sedaj prepovedali povratek v Šebrelje, češ, da tam pomagam pri razširjanju partizanske zamisli, in so mi zapovedali, da se moram naseliti v kraju, kjer imajo oni svojo posadko. Protestiral sem pri vseh oblasteh, a sem slabo naletel. Prevzvišeni mi je nasvetoval naj malo potrpim, ter se čez nekaj časa tiho povrnem v svojo župnijo. Tako tudi nameravam. Do tedaj pa potrpljenje. Ne vem kdo bolj trpi; ali jaz proč od svojih ali vi, ki me pričakujete. Le priskočite ljudem kar moči na pomoč, če kdo rabi kako moje potrdilo, Vas lepo prosim, da mu dovolite, da se pri meni tudi zglasi. Drugače pa le pogum! Zadelo nas je vse hudo hkratu, česar smo se tako bali že toliko časa, pa nič zato, »Bog je dal, Bog je vzel, hvaljeno njegovo ime«. Tudi te naše žrtve ne bodo brez pomena pred Bogom. Pozdrav vsem in pa nasvidenje v bližnji bodočnosti, ako Bog tako hoče! Ž. B. Podobnik Pismo pregnanega šebreljskega župnika Slavka Podobnika (iz arhiva Goriškega muzeja - F Severnoprimorsko okrožje M 22). Mislimo, da se vam sedaj nudi lepa priložnost, da si pridobite vaščane ali vsaj razorožite glavne nasprotnike. Tov. Zdešar nam je namreč tudi ponovno opisal, kako so domobranci ravnali z župnikom Podobnikom in nam potem priložil pismo, ki ga sedaj mi vam pošiljamo. Iz njega je razvidno, da so župnika sumili sodelovanja z nami in da si župnik zelo želi priti v bližino svoje fare. Obrnite se z neusiljivim pismom na župnika, pokažite mu interes za njegovo usodo in mu ponudite svojo pomoč pri vrnitvi v faro. Seveda ne sme biti ta ponudba samo formalna, temveč morate storiti vse, da pripravite župniku varno vrnitev. Ponavljamo, da mora biti pismo neusiljivo. Ne podtikajte mu našega pripričanja, nastopajte kot oblast, ki se zanima za preganjanega Slovenca in ki hoče fari na svojem področju omogočiti, da se jim vrne priljubljeni župnik. Lahko v pismu navedete tudi to, da smo se mi zanimali za njegovom usodo, v ostalem naj bo pa pismo pisano kakor na vašo pobudo. Osnovna šola v Stopniku Osnovna šola v sosednjem Stopniku, v vasi, kije tudi sodila k šebreljskemu rajonu, je začela delati 14. marca 1944. Ze meseca januarja sem bil v stikih s tamkajšnjimi aktivisti v zvezi z ustanovitvijo šole. Toda tu sta bili dve oviri. Prva je bila kadrovske, druga pa prometne narave. Vas, ki jo sestavljajo zgolj samotne kmetije in bajte, se razteza nekaj kilometrom vzdolž obeh bregov reke Idrijce. Središče kraja je še danes gostilna Pervanjevih, po domače pri Palirju. Tuje danes tudi avtobusna postaja, cesta pa se odcepi proti Šebreljam in se tik za mostom strmo dvigne v klanec. Most, ki se tudi danes v širokem loku spet pne nad prepadno Idrijco, so partizani porušili že septembra 1943, da ga sovražnik ne bi mogel uporabiti za svojo mehanizacijo. Kraj je bil s tem razdeljen na dvoje. Oba brega sta bila povezana prek nekdanjega mosta tako, da je bila z enega na drugi konec napeljana jeklena vrv in nanjo obešen viseči voz, nekakšna sedežnica, s katero se so ljudje prevažali, potegovaje se po nosilni vrvi s pomočjo rok. Po dolgem iskanju primerne osebe, je mesto pomožne učiteljice prevzela Veronika Munih-Vresenska, domačinka z ilegalnim imenom Vijolica. Na levem bregu reke je bil pouk organiziran na domačiji partizanske vdove Katarine Podobnik - pri Kobalu. Pouk je obiskovalo 16 učencev. Istega dne seje upouk začel tudi na desnem bregu, v stavbi nad mlekarno pri gostilni Palirjevih. Poučevanja se je lotil domačin Ivan Krivec-Marko Matajur, ki je bi začasno odpuščen iz vojske zaradi šibkega zdravja. Na desnem Smrt fašizmu - Svobodo narodu! Poslovodeči podpredsednik Dr. Joža Vilfan Tajnik Branko Babič bregu je obiskovalo pouk 26 otrok, skupno torej 42 otrok na obeh šolah, od tega 15 dečkov in 27 deklic. Značilnost obeh šol je majhno število izostankov od pouka, kljub veliki oddaljenosti od šole in kljub vsakovrstnemu pomanjkanju, s katerim je vojna še prav posebej zaznamovala ta gospodarsko pasivni kraj malih kmetov in bajtarjev. Tudi učni uspeh je bil primerno dober, kljub močno pomanjkljivi šolski izobrazbi obeh pomožnih učiteljev. Izobrazbo so tu nadomestili prizadevnost, vestnost in veselje do dela z otroki. V veliko veselje učencev je bil žepni časopis, ki so ga sami pisali, in je krožil med njimi. Brali so ga tudi njihovi domači. Poleti 1944 je bil ustanovljen roditeljski svet, ki so ga sestavljali: Ivan Pervanje-Danilo, zastopnik OF, Franc Rijavec-zastopnik staršev, Marta Leban - zastopnica SPŽZ in Zofka Pavšič - zastopnica ZSM. V spomin na osnovno šolo v Stopniku navaja tov. Milica Treven kot članice roditeljskega sveta tudi Štefanijo Pavšič, Stopnik štev. 6, Poldo Pervanje in Zofijo Leban. Zofija Leban za gotovo ni bila članica sveta in po vsej verjetnosti tudi Pol-da Pervanje ne. Šolsko leto je v Stopniku trajalo do konca julija 1944. Vsi učenci so bili člani podmladka Rdečega križa in pionirske organizacije. Pomožni učitelj Krivec je bil edini učitelj v šebreljskem rajonu, ki je v času poučevanja prejemal socialno podporo v denarni obliki. KNOO Šebrelje je 2. 4. 1944 predlagal, občinski zbor pa potrdil 120 Lit podpore kot pomoč za hrano. Krivec je bil d oma nekje s Šentviške gore in poročen v Stopniku. V »bajti«, kjer je živel skupaj z ženo in njenimi starši, je bila velika revščina in se brez podpore nikakor ne bi mogel preživljati. Osnova pouka na obeh šolah v tem letuje bilo učenje slovenskega jezika in nekaj računstva. Učenci so bili porazdeljeni v dva razreda. V prvem razredu so bili začetniki, v drugem pa vsi tisti, ki so za silo že znali nekaj brati in pisati. Konec marca po izjavi Veronike Munih oz. v začetku aprila 1944, po podatkih po vojni napisane vaške kronike Stopnik seje tudi tu začel tečaj slovenskega jezika za mladino in odrasle. Na tem tečaju sem poučeval dvakrat na teden. S tečajniki smo naštudirali tudi igrico, Jurčičevega Desetega brata ter jo s še nekaj deklamacijami in pesmi uprizorili 29. maja 1944 v hiši Katarine Podobnik. Tečaj sta kot slušatelja obiskovala tudi oba pomožna učitelja. PROSTORI, OPREMA, DIDAKTIČNI IN DRUGI UČNI PRIPOMOČKI Osnovna šola Šebrelje Šolsko poslopje je bilo trdno zidana stavba, pokrita s pocinkano pločevino. Njen položaj je zelo posrečen: stoji sicer na samotnem hribčku v neposredni bližini Srednje Vasi, vendar nekako enako oddaljena od obeh skrajnih koncev Šeb-relj. V pritličju je velika učilnica s sanitarijami in drvarnico, v nadstropju pa je bilo včasih trisobno stanovanje s pokrito teraso, shrambo in straniščem, namenjeno učitelju. V času vojne, t. j. v letih 1942 in 1943 je bilo stanovanje nekoliko predelano, tako da je bila na južni strani še ena učilnica. Kuhinje in sobe od jeseni 1943 do požiga vasi niso uporabljali. Bili sta prazni. Šolske klopi iz bukovega lesa so bile še iz časov avstrijske vladavine. Kateder je stal na pribl. 15-20 cm visokem podstavku (odru); v kotu je bila vrtljiva tabla iz skrilavca, levo od vhoda pa velika »visoka peč«, kije posebno v vetrovnih dneh močno kadila, vselej pa zelo slabo grela. V času, ko so šolo zasedali italijanski vojaki, je bila šolska oprema spravljena na podstrešju h. št. 102 na Zgunj-ščeh, arhiv in učila pa na podstrešju h. št. 103 pri Poljaku (izg. Paleku). Kakšna je bila usoda tega arhiva, mi ni znano, ker mi tedaj ni bil zanimiv in je ostal še naprej v isti hiši. Če ni bil ob požigu vasi zgorel, pa se je že prej porazgubil. Ko sem novembra 1943 začel učiti, nisem imel pri roki ničesar drugega kot svinčnik in morda majhno beležko. Verjetno je od prej ostalo tudi nekaj črnila in krede, ker se ne spominjam, da bi nam manjkala. Kot sem že omenil, ni bilo nobenih slovenskih šolskih knjig. Otroci so k prvim uram pouka prinašali mo-litvenike in razne knjige Mohorjeve družbe (Slovenske večernice ipd.), ki so jih starši včasih prebirali sami. Problem enotnega čtiva se je nato vlekel vse šolsko leto 1943/44. Za preskrbo knjig je bil zadolžen referent za prosveto pri obč. NOO tov. Ivan Lapanja. Iz zapisnikov sej tega NOO je razvidno, da so o težavah s knjigami in drugimi potrebščinami oziroma o finančnih sredstvih zanj obravnavali kar na šestih sejah od konca januarja do srede aprila. Tega problema ni bilo mogoče preprosto rešiti. Knjige bi lahko takrat dobili le v enem izmed mest, kjer so bili okupatorji. V Idriji, Tolminu ali v Gorici, če bi jih seveda tudi tam imeli dovolj na zalogi. Vprašanje plačila ni bilo tako težko rešljivo, saj je bilo plačilno sredstvo še vedno italijanska lira tako na okupiranem kot na osvobojenem Franc Pavšič-Zvonko, učitelj v Šebreljah; zraven njega Vili Leban (febr. 1945 > ozemlju. Uveljavila pa se je ponekod spet naturalna menjava. Posebno maslo, slanina, jajca in prekajeno meso so bili v čislih v okupiranih središčih. Toda kdo bi tvegal v volčji brlog. Za moške ne bi bilo dobro iti prostovoljno v past, ženske pa so imele že tako preveč svojih potreb. Poleg tega odhajanje na zasedeno ozemlje ni bilo zaželeno, pa tudi propustnice ni mogel dobiti kdorkoli. Tako dovoljenje za potovanje po ozemlju določenega okrožja je v začetku lahko izdajal le okrožni odbor. Tako so le redke ženske tvegale pot v sovražno postojanko po nekaj soli, karbida, vžigalic, koruzne moke in morda še česa. Potovati je bilo seveda treba peš, vse nakupljeno pa nositi s seboj. Razumljive so bile torej zadrege referenta za prosveto in tudi vsega odbora, kako ugoditi zahtevam šole. Posebno težko je bilo brez enotnih knjig tam, kjer so pouk obiskovali učenci začetniki, torej od aprila dalje tudi v Šebreljah. En izvod Malih korakov, berila za 1. razred mi je po ne vem kakšni poti poslala mati iz Idrije. Knjigo sem sam nujno potreboval zaradi metodičnega postopka za pisanje priprav. Ne vem, kdaj smo prvič prejeli iz naših tiskarn nekaj berila za otroke, bro-šurico Mladi rod, a kaj, ko tudi tega ni bilo dovolj, čeprav za tiste čase že veliko. In kam so učenci pisali domače naloge? Sprva je verjetno še kakšen zvezek ostal doma v predalu mize kot last starejšega brata ali sestre, nekakšen spomin na nekdanjo italijansko učiteljico. Ko je bil ta poln, je postajala stiska s papirjem večja. Tov. Rejčeva (por. Golja) se spominja, kako dragocen je bil v Jagrščah vsak kos čistega papirja. Razrezali so papirnate vrečke, ki so ostale neizkoriščene v zaprti trgovini na Brdu. Tudi tam jim je prišla prav vsaka knjiga, ki jo je kdo prinesel, ali časopis, kije po kakršni koli poti prišel v vas. Ko sta bili vasi požgani, je postala kriza s papirjem popolna. Podobno je bilo v tem času tudi na šolah v Krnicah in Masorah, le da so tu zaradi bližine sovražnikove postojanke v Spodnji Idriji starši lažje pretihotapili čez domobranski blok med drugimi potrebščinami tudi kak zvezek. Osnovna šola Jagršče Šola v Jagrščah je bila zidana ob domačiji na Brdu. Stavba, ki je bila delo in last enega izmed prednikov tedanjega gospodarja Ceneta Tušarja, zavednega Slovenca in aktivista OF, je bila v pritličju namenjena trgovini, v zgornji prostor pa so hodili jagrški otroci nabirat modrost že od prvega desetletja tega stoletja dalje. Prostor ni bil posebno velik, bil pa je vsaj svetel in topel, le v najhujši zimi je tov. Rejčeva poučevala kar v »hiši«, ker je bilo škoda drv, v razredu prehud mraz, otrok pa malo, ker jih zaradi pomanjkanja obutve sneg ni pustil iz hiš. V razredu so bile še klopi in tabla ter kakšen stenski zemljevid poražene Italije. Raznarodovalna prizadevanja fašističnih učiteljev so tudi tu propadla kar čez noč. Tušar je imel sam dve šoloobvezni hčerki in je verjetno tudi zato še bolj skrbel za reden potek pouka. Pri njem ni bilo vprašanja oskrbe in čiščenja, pa tudi šolske potrebščine je priskrbel kaj kmalu. Založil je denar in na seji NOO, dne 8. marca v Šebreljah je bil sprejet sklep, da se mu povrnejo stroški nabave knjig z denarjem »od davkov«, kar je dne 12. marca še posebej potrdil občinski zbor. Tov. Rejčeva je bila Tušarjeva nečakinja, zato sta z ženo Ivanko skrbela tudi za njeno hrano in bivanje. Materialne razmere šol v Stopniku Učilnica osnovne šole v Stopniku je bila last Pervanjevih. V pritličju je bila pred vojno in tudi po njej mlekarna. Zgradba je pomaknjena močno pod hrib, v živo skalo na senčni strani doline, in zato ni kaj prida osvetljena in na sploh deluje dokaj hladno. Semkaj so prihajali stopniški pionirji z desnega brega po učenost. Tudi v Stopniku je bil krajevni odbor OFzelo aktiven, močno pa je bila šoli naklonjena tudi vsa družina Pervanjevih, kar je bilo posebno pomembno zaradi oskrbe šole (kurjava, čiščenje), naslednje leto pa je v hiši stanovala in se hranila tudi učiteljica Marija Treven-Milica. Na levem bregu reke je pouk potekal v kmečki hiši pri Kobalu in je bil bolj podoben pionirskemu krožku kot šolskemu pouku v razredu. Otroci so posedli okrog velike kmečke mize in »binkle«, kakršne še danes uporabljajo v mnogih cerkljanskih domačijah za mesenje testa za kruh. Binkla (na Idrijskem ji rečejo »mindrga« ali »mintrga«) se pokrije z lesenim pokrovom in taka se uporablja kot miza v hiši pri Kobalovih. Torej ni bilo šolskih klopi, bila pa je šolska tabla. Ko je bil sovražnik v bližini, jo je bilo treba skriti tako kot otroke, le da so jo otroci urno ubrali domov, tabla pa je morala v grmovje. S knjigami in šolskimi potrebščinami je bilo pravtako hudo kot v drugih krajih. Za začetek je bilo tudi tukaj doma še nekaj zvezkov in čistega papirja. Pozneje so pomagali tudi tovariši partizanske tehnike 600 (to je bila šifra za vodstvo vseh tehnik in tiskarn na Primorskem) oz. tiskarne Doberdob, ki sta bili v bližini. Nekaj potrebščin pa so skoraj gotovo prinesli starši iz Gorice ali Svete Lucije (danes Most na Soči). Osnovna šola Krnice Šolska tradicija je tudi v Krnicah segala še v čas avstrijske uprave teh krajev. Lesena stavba, zgrajena izjelovih brun in na zidanem podstavku, je samevala sredi visokih smrek in jelk, Stala je na zemljišču, ki je danes last Jožeta Lahajnarja s Krnic štev. 1. Tuje nastopil mesto učitelja Anton Likar iz Kanomlje, po domače Fežinski Tonče. Po kakšnih zvezah je prišel na to mesto, se ne spominjam več. Verjetno sem zanj zvedel po mladinski liniji, javil pa se mi je sam, ker je pričakoval, da bo moral sicer v NOB. To bojazen je tedaj tudi sam izrazil in je zato tembolj z veseljem sprejel ponujeno mesto. Ferdinand Močnik, po domače Ken-dov iz Masor 47 pravi, daje bil Likar študent teologije. Neki Likaijev učenec pa ve, daje Likar učil le 3 mesece in 18 dni. Če je podatek točen, velja le za šol. leto 1943/44, vendar, kolikor je mogoče razbrati med vrsticami nekaterih zgodovinskih dokumentov, je pouk po vsej verjetnosti stekel koncem meseca januarja 1944. Med poletnimi počitnicami je bil Likar na pedagoškem tečaju, jeseni pa je začel pouk, kije tekel nekako do srede januarja 1945, ko je bil vpoklican v NOV. Umrl je za posledicami težke rane na pragu svobode. Kateri otroci so obiskovali šolo v tem času in koliko jih je bilo, je danes težko ugotoviti. Obstajajo namreč spiski in dokumenti o šoloobveznih, vendar ni verjetno, da so vsi hodili v šolo. Teh naj bi bilo 22, bolj verjetno pa jih je prihajalo le kakih 14 ali 15. Mesto nekdanje lesene šolske stavbe (brunarice) v »Pustoti« (Masore-Krnice) Osnovna šola Masore V pomladanskih mesecih 1944 leta je bila organizirana tudi šola v Masorah. Po podatkih šolske kronike se je začel pouk marca v leseni baraki, kriti s strešno lepenko; barako so v zadnjih letih italijanske okupacije uporabljali karabinjerji. Stala je na zemljišču Janeza Kende iz Krnic štev. 43, tj. med kmetoma v Lomu in pri Cesarju. Tu je najprej poučeval Slave Poljanšek iz Idrije, ki ga je na posredovanje pokrajinskega šolskega nadzornika Henrika Zdešarja odstopila tehnika Špik z Vojskega. Poljanšek pa je že po tednu dni moral v »Pekel«, tj. v oddelek bolnišnice Pavle zaradi zelo neprijetne bolezni aktivistov, srbečice. Da je bil v tem času v Masorah, potrjujeta zapisnika okrožnega odbora OF za Idrijsko z dne 22. in 23. marca 1944 in sam Poljanšek. Poljanšku je sledil Anton Nadižar-Klemen. Ferdinand Močnik iz Masor se ga takole spominja: »Prvi učitelj na tej šoli je bil Tone Nadižar-Klemen, doma iz Čirč na Gorenjskem. Bilje študent. Kaj je študiral, mi ni znano, bilje komunist in kot mi je sam pravil, je študiral na univerzi v Ljubljani skupaj z narodnim herojem Tonetom Tomšičem«. Dr. Tone Fe-renc pa navaja v svoji knjigi Satan, njegovo delo in smrt, da je bil Nadižar diplomirani filozof, profesor za matematiko in fiziko, roj. 3. 9. 1916 v Kranju. Tov. Klemen je ostal na tej šoli do junija 1944, tj. do znane nemške ofenzive, v kateri so Nemci skupaj s svojimi pomagači različnih narodnosti v tako imenovani očiščevalni akciji delno požgali vas, pobili nekaj domačinov, dvema ujetima partizanoma pa po hudem mučenju odsekali glavo. Po tem dogodkih je bilo tudi v Masorah pouka konec. Tov. Klemen je bil tedaj poklican na sedež severnopri-morskega okrožja, kjer je prevzel nalogo referenta za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev. Pozneje je šel menda v brigado in od takrat o njem ni bilo več nobenega glasu. Kot večina učiteljev v šebreljskem rajonu, je tudi tov. Klemen opravljal poleg dela v šoli še druge politične naloge, zaradi katerih je bil nekajkrat tudi odsoten. V tem času gaje nadomeščala Fanika Kaci-nova, delovna mladinka in skojevka iz Masor. Kaj več o učencih iz tega časa ni znano. Prvi organiziran pouk v Masorah se je začel v letih 1933/34, tj. še v času italijanske okupacije in je trajal do leta 1942, ko je bil zaradi vojnih dogodkov ukinjen. Masore tudi tedaj niso imele svojega šol. poslopja. Pouk je bil ves čas v hiši Boštjana Kende na Prihodu. Toda hiša, ki stoji na začetku »vasi« tik ob cesti Spodnja Idrija-Krnice, je bila preveč izpostavljena, da bi si upali imeti v njej pouk. Zato je bil le-ta organiziran v karabinjerski baraki. Od kapitulacije Italije, ko se je številna italijanska vojska umaknila iz Masor, je baraka samevala prazna, zato jo je krajevni odbor OF namenil šolskim potrebam. Tudi ta šola je bila ob glavni cesti, vendar toliko oddaljena od dostopa na planoto, da je bilo mogoče še pravočasno obvestiti učitelja in učence, da so se, če je bilo treba, hitro razkropili na svoje domove. Po že omenjeni strahotni junijski ofenzivi leta 1944 v teh krajih, je Janez Kenda, na čigar zemljišču je bila baraka, le-to podrl, da je dobil potreben material za obnovo požganega hleva. Osnovna šola na Oblakovem vrhu Na Oblakovem vrhu ni bilo šole vse do leta 1936, ko je italijanska šolska uprava organizirala pouk v hiši Venceslava Klemenčiča. Z odhodom zadnje italijanske učiteljice junija 1942 je bilo za dve leti konec organiziranega pouka. Italijanski učitelji in učiteljice, ki so tu službovali, se niso vključevali v življenje kraja, pa tudi ljudje se zanje niso kaj dosti menili. Do leta 1936 se tamkajšnji otroci niso mogli vključiti v nobeno šolo. Na vse strani je bilo predaleč. Otroke so morali naučiti pisati in brati njihovi starši, sicer so ostali nepismeni. Kraj seje kljub temu nekaj let po prvi svetovni vojni začel kulturno osveščati in gospodarsko razvijati. Leta 1926 so tamkajšnji kmetje ustanovili zadružno mlekarno in prosvetno društvo. Ker je bil fašistični raznarodovalni pritisk v tem času že zelo močan, društva niso prijavili in zato je ves čas obstoja delovalo ilegalno. Prosvetno društvo Utrski vrh, kakor se je imenovalo, je v samotni hiši pri licu visoko nad Hotenjsko grapo najelo sobo, kjer so imeli knjižnico in čitalnico. Pod vodstvom učitelja Justina Grošlja, je društvo organiziralo kulturno prireditev in prosvetni tečaj. Člani društva so naštudirali igro Ne vdajmo se z narodno napredno vsebino in burko Ženin Miha. Prireditve se je udeležila velika množica ljudi iz Spodnje Trebuše. Čeprav je bilo med gledalci nekaj »prodanih duš« in prireditev ni bila prijavljena, prestopka nihče ni izdal oblastem. Ž obnovo cest je Oblakov vrh postal zanimivo cestno križišče, kije tamkajšnjim kmetom vlivalo upanje v uspeh gospodarskega razvoja. Toda obe slovenski ustanovi sta morali kmalu prenehati delovati, splošne gospodarske razmere v tridesetih letih pa so se vedno bolj zaostrovale. Od italijanske šole so imeli ljudje bore malo. Vsakršno javno kulturno delovanje je bilo že zdavnaj zamrlo. Le v samotnih hišah so v dolgih zimskih večerih v družinskem krogu še brali slovenske knjige. Ilegalno prosvetno društvo Utrski vrh (okr. leta 1927) V drugi polovici leta 1942 je Jaka Štucin-Cveto (Kronika Osnovne šole Oblakov vrh) postavil prvi temelj Osvobodilne fronte. Prvi, ki se ji je pridružil je bil Leopold Černilogar-Vrbar iz Šebreljskega vrha. Organizirali so prvi tajni sestanek, v Šebreljskem vrhu se je utaborila prva italijanska enota, Italijani pa so na vse to odgovorili z mobilizacijo treh desetin fantov in mož, 17 pa so jih internirali in zaprli. Pričakovanje, da se bo zgodilo nekaj velikega, da bodo ljudje spet svobodni, se jim je uresničilo s kapitulacijo Italije. Ko so začeli odpirati slovenske šole po okoliških krajih, so na Oblakovem vrhu pričakovali, da se bo tudi pri njih odprl ta mali hram učenosti. Toda zapletlo se je pri iskanju primerne osebe, ki bi nadomestila učitelja, ovira pa so bila tudi materialna vprašanja. Upanje pa je še vedno tlelo. Tako je okrožni šolski referent tov. Adolf (Šinkovec-Črtomir, m. op.) na seji NOO OF za Idrijsko, ki je bila v dneh 21. in 22. marca 1944 na Voj-skem, poročal: »V rajonu Šebrelje je odprtih 5 šol in to v Šebreljah, Jagrščah, Stopniku, Krnicah in Masorah. Povsod se vrše tudi večerni tečaji. Dvoje šol in sicer na Oblakovem vrhu in v Šebreljskem vrhu pa bo otvorjenih.« Podobno je poročal čez nekaj dni tudi pokrajinskemu NOO. Kje se je dokončno zataknilo, da iz vsega tega ni bilo nič, bomo videli kasneje. Šebreljski vrh Šebreljski vrh je obsežno področje na južni strani Šebrelj. Samotne kmetije na prostranem hribu leže večinoma na nadmorski višini med 700 in 1000 metri. V Šebreljskem vrhu ni bilo nikoli nobene šole. Otroci redkih in raztresenih kmetij so bili večinoma vključeni v šebreljski šolski okoliš. Ob kapitulaciji Italije tu ni bilo veliko otrok. Starši so kljub temu večkrat načeli vprašanje odprtja posebne šole za njihov kraj. Posamezne hiše, so dejali, so oddaljene po uro in več od Šebrelj, v zimskem času je taka pot prenaporna, vremenske razmere prehude, otroka pa lahko zajame neurje tudi na poti iz šole. Čez Vrh vodijo poti, ki jih pogosto uporabljajo naše enote, pa tudi sovražnikove je mogoče srečati. Otroci bi se na poti v eno ali drugo smer lahko znašli med dvema ognjema. Argumenti staršev so bili tehtni, zahteve upravičene. Prošnjo krajanov je obravnaval tudi N00 v Šebreljah, vendar pa kadrovskega vprašanja nismo mogli rešiti. Treba je bilo počakati do prihodnje jeseni. NOVO ŠOLSKO LETO PO »SODNEM DNEVU« V ŠEBRELJAH Temne sence v zidovih 172 pogorelih hiš in gospodarskih poslopij so tisto poletje nemo obtoževale zločinsko okupatorjevo početje. Žgorelo je skoraj vse orodje in stroji. V vasi ni bilo več mlatilnic, vejavnikov za žito, vozov, plugov, bran, šivalnih strojev, celo kos in grabelj. Materialna škoda je bila ocenjena na milijone lir predvojne vrednosti. Grozila je še večja škoda, ta pa je bila moralne narave: sovražnikov cilj je bil demoralizirati ljudi, jih pahniti v obup, v sovraštvo do partizanov, zasejati razdor v priborjeno enotnost, pokopati upanje na partizansko zmago in v svobodo. __Ferdo Vidmar- Vrh, poučeval v Šebreljah Učitelj Urh je bil ljudski učitelj. Poznal ni le svojih učencev, poznal je vsakega človeka v vasi in njeni bližnji okolici. Lahko bi si poiskal delo drugje, bilo bi lažje in lepše. On pa je hotel ostati med svojimi ljudmi. Prostovoljno jim je pomagal čistiti ruševine, poleg tega pa jih je bodril in jim dajal upanje, da bodo prišli boljši časi. Toda ni imel posebne sreče. Že 5. julija se je nenadoma spet pojavil sovražnik, zjutraj, ko so ga ljudje najmanj pričakovali. Skupaj z naropanim blagom je moral z njimi v Idrijo tudi učitelj. Sovražnik se je nato ponovno pojavil 22. julija, a so ga na Šebreljskem vrhu - ne brez izgub - pognali v beg proti Idriji. Tov. Urhu je uspelo zbežati iz Idrije. Že 17. avgusta se je spet pojavil v Šebreljah, toda le za kratek čas, saj je že čez 10 dni moral v severnoprimorsko okrožje v sestav komisije za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih pomagačev. Skrb za prosvetni in kulturni napredek otrok ni ostala na pogorišču vasi. V poletnih mesecih je bila ustanovljena prva organizirana četa pionirčkov, ki jih je vodila mladinka Zofija Vojska-Zgunjška. Kljub mnogim premnogim skrbem je krajevni Narodnoosvobodilni odbor že 20. avgusta ugotovil, da bo treba prav kmalu začeti priprave na novo šolsko leto. Prva skrb je bila, kam spraviti družine, ki so se po požigu vasi zatekle v šolo, ki »ni hotela zgoreti«, čeprav je sovražnik podtaknil ogenj na več koncih. Stvar ni bila preprosta, saj se je vprašanje ponovilo še na dveh naslednjih sejah, a brez kake rešitve. Končno sledi podatek z dne 4. oktobra, da se bo pouk začel »prihodnji ponedeljek, 9. t. m. kolikor bo mogoče otrokom obiskovati šolo spričo pomanjkanja obutve, knjig, obleke itd.« Medtem je odboru uspelo za silo urediti opustošeno šolsko poslopje in pripraviti učilnico za začetek šol. leta 1944/45. Novo šolsko leto naj bi se po navodilih okrožnega oddelka za šolstvo začelo povsod 1. oktobra oz. v ponedeljek, 2. oktobra. Seveda ni bil ta sklep povsod izvedljiv. Čeprav navajajo poročila okrožnega šol. oddelka, da se je šolski pouk z mašo začel tudi v Šebreljah 1. oktobra, pa je zapisnikarica Zorka Lapanja zabeležila 4. oktobra v zapisniku krajevnega NOO Šebrelje kot sklep odbora, naj se pouk začne »prihodnji ponedeljek, to je 9. t. m....« Tudi v kroniki Osnovne šole v Šebreljah piše, da se je pouk začel prve dni oktobra in ne prvega oktobra. Sam sodim, daje pravilno tako, kot je zapisala v zapisnik KNOO zapisnikarica Zorka Lapanja. To nekako potrjuje tudi poročilo v kroniki Ferda Vidmarja, ki omenja, daje bila dne 15. oktobra v šoli proslava ob stoti obletnici rojstva pesnika Simona Gregorčiča, na kateri je sodelovala tudi šolska mladina, kar dokazuje, da je pouk resnično stekel že nekaj dni prej. »Poročilo o stanju šolstva v Severnoprimorskem okrožju« z dne 4. 10. 1944, ki gaje v imenu oddelka za šolstvo podpisala okrožna šolska nadzornica Marinka Ribičičeva, vsebuje še nekatere netočnosti v zvezi z učitelji v šebreljskem rajonu. Po tem dokumentu naj bi bila kadrovska zasedba taka: Šebrelje Angela Hvala - osnovna šola Masore Fanika Kacin - osnovna šola Jagršče Marija Rejc - 3 leta trgovske šole, 2 letnika učiteljišča Stopnik Ivan Krivec - osnovna šola Veronika Munih - osnovna šola, šivilja Krnice Anton Likar - pet gimnazij v Gorici in pedagoški tečaj na Primorskem Oblakov vrh Justin Grošelj - italijansko učiteljišče Od teh v novem šolskem letu 1944/45 Angela Hvala sploh ni več poučevala. Tudi v Jagrščeh ni več učila Marija Rejc, ker je poučevala na osnovni šoli v Šebreljah namesto Hvalove. Napake pa se nato še ponavljajo. V seznamu šol in učiteljev, ki gaje okrožna šolska nadzornica Ribičičeva poslala 11. 11. 1944 pokrajinskemu šolskemu nadzorniku, piše, daje v Jagrščah učila Marija Roje (pravilno Rejc, op. P. F.) v Šebreljah pa Lizika, ime, kije bilo v tej vasi tedaj sploh neznano. Nekako iz tega časa je tudi zapisnik okrajnega prosvetnega in krajevnih referen- tov za okraj Cerkno (Zapisnik je brez datuma), ki pravi: »Šolo vodi domačinka, ker se tovariš, ki je bil predlagan za učitelja, nahaja na okrevališču. Ta tovarišica je mlada ...« Kaže, da zadeve okrog namestitve na osnovni šoli v Jagrščah, o kateri govori citirani stavek, kakor tudi na osnovni šoli v Šebreljah, okrožnemu nadzorništvu nekaj tednov sploh niso bile jasne. Mlada domačinka v Jagrščah je bila znana mladinska aktivistka in skojevka Rezka Svetičič iz bližnje Sjavnice, medtem ko je bila Marija Rejc doma iz Šebrelj. Odkar je sovražnik požgal Jagršče (junUa 1944), Rejčeva tam ni bila učiteljica. Nastane vprašanje, kdo je nameščal in premeščal učitelje. Glede na položaj, kakršen je bil v teh krajih po junijskem vpadu sovražnika, obseg okrožja (od Grgarja in Baške grape do Novakov in Kanjega dola nad Črnim vrhom) ter težak teren, ki ga je bilo v tem času mogoče samo prepešačiti, je razumljivo, da oddelek za šolstvo pri SPO ni mogel biti z vsem na tekočem. Za nesporazum v zvezi z delom Rejčeve na osnovni šoli v Šebreljah je bil kriv verjetno sporazum s tamkajšnjim KNOO. Za Jagršče pa je znano, da se je za Svetičičevo za novo šolsko leto odločil vaški odbor OF oz. roditeljski zbor. Ker je Svetičičeva kmalu po nastopu zbolela, je na njeno mesto po odločitvi pokrajinskega in okrožnega šolskega nadzornika prišel demobilizirani borec - re-konvalescent Miloš Macarol. Še en zanimiv dokument pritegne našo pozornost - zapisnik II. učiteljske konference za okraj Vojsko-Črni vrh z dne 9. oktobra 1944, iz katerega izvemo, da so »nekatere šole začele pouk po določenem terminu, namreč po 2. oktobru.« Med njimi je tudi osnovna šola Masore, kjer se je pouk začel 7. oktobra. Tako je namreč poročala »nova učna moč« Fanika Kacinova. Za Šebrelje, kjer se pouk tudi ni začel na predpisani dan, izvemo, daje bila učiteljica odsotna. Tudi tova-rišice iz Jagršč ni bilo. Šola na Oblakovem vrhu pa »se ni odprla, ker ni prostora. Iz konspirativnih razlogov se začasno prekine.« O tem, kaj je bilo za tema nasprotujočima si stavkoma, bomo videli pozneje. Iz istega vira zvemo še, da otroci teh šol »posečajo verski pouk v Šebreljah«. Kolikor mi je znano, je bil verouk za osnovno šolo Jagršče v tamkajšnji cerkvi. V Šebreljah je KNOO na svoji seji dne 2. nov. 1944 zaupal »oskrbovanje šole« Jožefi Svetičič, pogorelki, ki je tedaj stanovala v eni izmed gornjih šolskih sob. Tu je bilo mišljeno predsvem čiščenje in kurjenje peči, kot nagrado za delo pa ji je bilo obljubljeno, da bo na pomlad smela obdelovati »svet okrog šole, dokler ne pride na šolo stalna učna moč«. V začetku novembra je KNOO razpravljal o nabavi drv in sklenil: »Na posestvu Marije Škvarča se dobavi za to primerna količina drv, tj. 4-5 m3 drv. Zato se je do časa obvesti. Za pripravo in izdelavo drv se določijo vojaški obvezanci, ki se nahajajo doma.« Novo šolsko leto 1944/45 v Šebreljah je torej začela Marija Rejčeva sama. Učila je le prve tri razrede in sicer v popoldanskem času. Ko je Ferdo Vidmar-Urh zvedel, da je v Šebreljah ena sama učna moč, je zaprosil za razrešitev funkcije referenta za ugotavljanje zločinov okupatorjev in za namestitev na to šolo. Željo so mu izpolnili 22. novembra 1944. Prevzel je višje razrede (četrtega in petega) in še tretjega, ki mu gaje odstopila Rejčeva. V tem času je bilo v Šebreljah 22 šoloobveznih dečkov in 34 deklic. Vidmarje ostal na tem mestu do 31. maja 1945, nato pa je bil poklican na novo službeno mesto v Idrijo. Če je bilo na šoli dobro poskrbeljno za čiščenje, pa z drvmi očitno nekaj ni bilo v redu, sicer ne bi 3. decembra objavili v Partizanskem dnevniku mojega dopisa: »Cerkljansko: Stopil sem v šolo v vasi Š.(ebrelje, m. op.), da bi obiskal svoje učence in dobrega učitelja. Otroci so bili sicer poslušni, vendar je manjkalo običajnega zanimanja. Stiskali so zobe, obrazi pa so jim bili modri od mraza, učitelj pa je nervozen sopel v dlani... Čudim se, da krajevni NOO še ni priskrbel potrebnih drv in da dopusti, da otroci prezebajo. Pohvale vredna pa je volja učencev, ki kljub mrazu in snegu -slabo oblečeni, nekateri celo bosi - posečajo pouk. Vse drugače je v sosednji vasi Jagršče, kjer si pionirji skupno z mladino sami pomagajo in v prijetno zakurjeni sobi z lahkoto sprejemajo učiteljeve nauke.« Pa vrnimo se nekoliko nazaj, tj. na začetek novembra meseca, ko je referent za prosveto pri NOO poročal, da šola sicer deluje, da pa je »pomanjkanje učne moči v višjem razredu. »Kmalu po začetku novega šolskega leta so nastale nepredvidene težave. Nekako v istem času, ko je Ferdo Vidmar prosil za namestitev na osnovni šoli v Šebreljah, je krajevni NOO obravnaval ponudbo župnika Slavka Podobnika, ki je bil pripravljen poučevati poleg verouka tudi oba višja razreda. Iz zapisnika je moč razbrati, da je bil odbor v zadregi in da je bil že na začetku v dvomu, ali bo »višja oblast« to dovolila. Zato je pripravil alternativni predlog, in sicer, da jim v nasprotnem primeru »pošlje tov. Urha, kateri je pripravljen prevzeti ta posel.« (Zapisnik KNOO -2. 11. 1944) Potem ko je bil Ferdo Vidmar-Urh razrešen dolžnosti referenta pri komisiji za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev pri SPO, gaje Marinka Ribičičeva kot okrožna šolska nadzornica poslala na osnovno šolo v Šebrelje. Kaže, da Šebreljci s tem niso bili zadovoljni. Na okrožje je kmalu prispelo nekakšno protestno pismo z vprašanjem, zakaj jim ne dovolijo, da bi poučeval domači župnik in z izjavo, da »zahtevajo v tem pogledu pojasnila.« Vso stvar je pojasnila šolska nadzornica Marinka Ribičičeva. S tem pa zadeva še vedno ni bila končana, kajti na okrožje je iz Šebrelj prišlo novo pismo, v katerem ponovno sprašujejo le, »zakaj jim vendar ne ustrežejo in ne pustijo pouka župniku, ki itak namerava učiti le to zimo.« Odgovor, da so Šebreljci dobili nazaj »pomožnega učitelja, ki je zelo vesten in je že lani poučeval«, je nekoliko pomiril duhove, puške pa Šebreljci le niso še vrgli v koruzo. Zadeva je tlela še naprej in Marinka je morala sama v Šebrelje (26. 11. 44). Srečala se je tudi z župnikom in med drugim dobila vtis »daje zelo rafiniran«. Pred tem je bila namreč na občinskem zboru, na katerem je govorila o pomembnosti pouka »in važnosti šole sploh«. Šebreljci sojo poslušali in ji prikimavali, zaradi župnika pa se vendarle niso pomirili. S sestanka so odšli »nekako prepričani, da se jim godi krivica, ker se ne upošteva njih volja kot volja naroda«. (Glej zapisnike in poročila odseka za prosveto z dne 14., 24. in 29. 11. 1944.) Da bi bolje razumeli razloge za odklonitev župnikove ponudbe o poučevanju v šoli, je treba povedati, da je ta problem zajemal prav v tistem času precej resne razsežnosti prav v našem okrožju. Uradna cerkev, ki nikakor ni bila naklonjena narodnoosvobodilnemu gibanju pri nas, je v tem času spoznavala, da gre vojna počasi h koncu. Z odkritim sodelovanjem z okupatorjem seje preveč kompromitirala in ni kazalo, da bo v novi Jugoslaviji, tj. v taki, kot je nastajala po II. zasedanju AVNOJ, še lahko obnovila svoj ugled in delila oblast z Osvobodilno fronto. Kljub temu pa je še vedno gojila upanje, da se bo s pomočjo zmage zaveznikov in ob podpori vernih ljudi našla kakšna boljša rešitev. Svojo taktiko je začela z vrivanjem v prosveto. Taki primeri so bili tedaj tudi že v Kalsko-Kanalskem in Baškem okraju, kjer je pojav dobival »že značaj organiziranosti.« Naša oblast je dovoljevala poučevanje nekaterim duhovnikom, ki jih je zahtevalo samo prebivalstvo predvsem na ozemlju, ki gaje nazdiral sovražnik in kjer naši učitelji-aktivisti niso bili varni. Poučevanje jim je bilo dovoljeno s pogojem, da »se bodo ravnali po našem učnem načrtu«. Take pa so bile tudi usmeritve, ki jih je izdal SNOS ob tem vprašanju in sklenil, da jih je treba upoštevati. Na »okrožju« so ugotavljali tudi, daje začela duhovščina uporabljati novo taktiko pri vrivanju v šole in prosvetno delo. »Medtem, ko so duhovniki v začetku sami silili v prosvetno ter šolsko delo, pa delajo sedaj drugače in sicer tako, da provocirajo prebivalstvo, da jih samo zahteva. Tak slučaj je bil v Šebreljah, pa je tudi drugje opaziti enako.« Pri vsej zadevi je bil v šebreljskem primeru nespreten tudi sam predsednik NOO, ki je župnikovo ponudbo sporočil vaščanom, ki so se seveda zanj ogreli, kar ni bilo čudno, saj je pri vaščanih užival ugled. (Dopis M. Ribičič pokr. šol. nada. H. Zdešarju 26. 11. 44). Pozneje o zadevi ni bilo več slišati in pouk je v šoli tekel kolikor toliko normalno za tiste čase. Motile so ga predvsem prekinitve zaradi slabega vremena in pomanjkanja obleke in obutve. V poročilu okrožnega šolskega nadzornika je zabeleženo, daje bila v začetku novembra proslava oktobrske revolucije, dne 19. novembra pa kulturna prireditev, na kateri so uprizorili igro Prisega o polnoči. O uprizoritvi Finžgarjeve igre poročata tudi obe šolski kroniki, in sicer, da je bila ponovno na odru za Sil-vestrovo 1944. leta. Na vseh teh prireditvah so poleg odraslih nastopali tudi učenci osnovne šole. Sploh seje kulturno življenje v tej zimi kar precej razmahnilo. Med 1. januarjem in 19. februarjem 1945 pouka zopet ni bilo zaradi mraza in pomanjkanja dobre obleke in obutve. Kljub temu je bila 13. februarja v šoli proslava slovensega kulturnega praznika, ki ga je SNOS razglasil v spomin na obletnico smrti našega največjega pesnika Franceta Prešerna. Dne 23. februarja so v šoli proslavili obletnico ustanovitve Rdeče armade, 8. marca praznik žena, 19. marca pa je bila spet samostojna kulturna prireditev, na kateri so sodelovali tudi pionirji iz Jagršč. Zadnja prireditev v tej sezoni je veljala rojstnemu dnevu maršala Tita, ki je bila po podatkih 20. marca. Na isti dan je v krnice in Masore spet navalil sovražnik, in sicer pisana vojska hitlerjevcev, četnikov, vlasovcev, domobrancev in drugih. Naslednjega dne so bili v Jagrščah, 22. marca so pridrli v Šebrelje Mihajlovičevi četniki, nedičevci in nekaj domobrancev, ki so bili za vodnike, vohljače in prevajalce ostali vojski. Popolnoma so izropali hišo predsednika NOO Alojza Medveda v Rajnglcah. Česar niso uspeli odpeljati, so uničili. Posebno prizadevni so bili pri stikanju za »bunkerji«, vendar ni poročil o tem, da so kaj našli. Našli so le kovček z brošurami in rokopisi učitelja Urha, zato so učitelja intenzivno iskali in mu obljubljali smrt, toda on seje bil, kot skoraj vsi šeb-reljski aktivisti, pred njimi umaknil v odročne gozdove in grape. V šoli se je nastanil četniški štab in tako je bil pouk spet prekinjen do njihovega odhoda, tj. do 2. aprila 1945. Dobrega spomina niso pustli za seboj. Bili so umazani in zaraščeni (četniki so se menda zaobljubili svojemu kralju Petru, da se ne bodo brili in ne ostrigli, dokler se ne vrne v Jugoslavijo). Privoščili so si suhega mesa, slanine in kar je bilo moči še boljšega naropati. Kar je še ostalo, so poroparli enajsti dan bivanja v vasi in nato vse odpeljali s seboj. Ko so četniki odšli, se je učitelj Urh spet vrnil v vas in pouk se je v obeh razredih spet nadaljeval. Tovariš Urh je dokaj navihane šebreljske otroke 4. in 5. razreda bistril v zgornji učilnici, tovarišica Marija Rejčeva sovje šolarčke prvega in drugega razreda v kombiniranem pouku v pritlični učilnici, popoldne pa še posebej tiste iz tretjega razreda. (?) Po odhodu sovražnika je pouk trajal še dva meseca in pol. Kot sem že zapisal, je bil 31. maja Ferdo Vidmar poklican na novo delovno mesto v Idrijo in je s tem pouk starejše skupine tega dne končal. Marija Rejčeva je nato učila sama in kolikor je bilo mogoče ugotoviti, je bil zadnji dan pouka 15. junij, torej že v svobodi. Tako seje mladi rod Šebreljcev, od katerih se danes (leta 1982) nekateri približujejo petdesetim letom, srečno prebil skozi temo fašističnega mračnjaštva in vojno vihro v svetlo obdobje svobodne narodne in socialne obnove. Srečo so imeli »ti moji« pionirji novega časa. Kljub vsem nevarnostim in nesrečam, ki so jim pretile z vseh strani, med njimi ni bilo žrtev. Pač, ena sama, Lojzku je vžigalnik ročne granate odtrgal členek prsta na roki. Kriva je bila otroška radovednost. Ko se je 29. aprila bliskovito razširila vest, da se sovražnik umika iz Idrije in Spodnje Idrije, je povsod po vseh pobočjih in grapah zaplalo v srcih ljudi, za-vriskalo je iz tisočerih mladih grl; iz pušk, ki so nekač prinašale smrt in žalost, so se oglasile salve veselja in zmagoslavja, po vrhovih gora so zagoreli kresovi. To je bila najlepša pomlad tega stoletja. ŠOLSKO LETO 1944/45 NA DRUGIH ŠOLAH ŠEBRELJSKEGA RAJONA Osnovna šola Stopnik Pouk na tej šoli se je z novim šolskim letom začel prvega oktobra, končal pa maja naslednje leto. Obstajata dve ali tri različne, po vojni napisane kronike, ki obravnavajo dogajanja v kraju Stopnik med drugo svetovno vojno. V teh kronikah je tudi trditev, daje bil z novim šolskim letom 1944/45 šolski pouk, kije bil prejšnje šolsko Stopnik: v prvem nadstropju v desni stavbi nad mlekarno (skrita za drevesom) je bila šola leto zaradi porušenega mostu čez Idrijco organiziran ločeno na obeh bregovih reke, sedaj združen v eni sami učilnici in sicer v stavbi, ki so jo uporabljali kot šolo že v času italijanske administracije. Trditev, da sta bila oba oddelka združena že na začetku šolskega leta, ni točna. Tudi drugi, sicer uradni dokument Odgovori na vprašalno polo za zgodovino partizanskega šolstva, ki ga je napisala Veronika Munih dve leti pozneje kot tajnica NOO Stopnik po naročilu Šolskega muzeja v Ljubljani, je o združitvi obeh oddelkov v zmoti. V njem piše: »Partizanska šola seje pričela na levem bregu Idrijce dne 14. marca 1944-do konca julija 1944; dalje od 1.—10. 1944 do 16. 11. 1944. Ravno v istem času seje vršila tudi na desnem bregu. Od 11. dec. 1944 do konca marca 1945 so se združili otroki obeh šol na desni breg Idrijce v šolo, kjer se še danes vrši pouk« (poročlilo ima datum 29.9. 1946). Po tem viru je Munihova kot nekdanja učiteljica z ilegalnim imenom Vijolica Vaščan prepustila otroke I. in II. razreda pomožnemu učitelju Ivanu Krivcu, kije tedaj, kot nam je znano, učil v zgradbi, ki stoji tik ob glavni cesti med Idrijo in Mostom na Soči (takrat sv. Lucijo) nasproti današnje gostilne Pervanje-vih. V napačno sklepanje je Munihovo, ko je dve leti pozneje sestavljala vprašalno polo za šolski muzej v Ljubljani, verjetno zavedel podatek, da je od 11. dec. 1944 dalje nameščena na stalnem delovnem mestu tajnice NOO Stopnik. Toda ohranili so se vsi zapisniki sej NOO in partijske celice tega časa, ki o tem govore povsem drugače. (Originali so v arhivu muzeja v Novi Gorici, v fotokopiji pa tudi v Muzeju NOB v Cerknem.) V zapisniku NOO Stopnik z dne 25. oktobra 1944 piše, da je pouk na levem bregu, kjer otroci redno prihajajo, teče le tri ure na dan in le v I. in II. razredu, učiteljica pa se pritožuje, da ne bo mogla več opravljati rednega pouka, »ker je preveč obložena z drugim delom in tudi, ker nima obutve za čez zimo«. Po mobilizaciji učitelja Krivca, 16. nov. 1944, je krajevna celica KP že po nekaj dneh zaprosila okrajni komite za Cerkljansko, naj ji pomaga preskrbeti kakega drugega učitelja ali učiteljico, saj »tovarišica, ki poučuje na levem I eronika Munih-Barbarič- Vijolica, poučevala v HH Stopniku bregu Idrijce, ne more vsega vzdržati, prvič radi tega, ker ji čas ne dopušča, ker je preveč obremenjena z drugim, drugič ker v tem ni dosti poučena, tretjič pa glede obutve, radi katere pravi, da ako seji kaj ne preskrbi, bo mogla kmalu prenehati s poukom«. Tako je bil na desnem bregu prekinjen pouk od 16. novembra do 11. decembra, tj. do prihoda nove učiteljice Minke Treven-Milice iz Idrije, medtem ko je šola na levem bregu ves čas nadaljevala pouk. Krajevni NOO Stopnik je zelo pozorno spremljal delo šole in njegov prosvetni referent je pogosto poročal o dogajanju na obeh šolah tako, daje iz ohranjenih zapisnikov mogoče dokaj zanesljivo rekonstruirati razmere, v katerih je delovala takratna šola. Slabo vreme, dež, sneg in mraz, pomanjkanje tople obleke in obutve so pogosto zdesetkali obisk. To bi bilo celo v normalnih razmerah razumljivo glede na razdalje, ki so ločevale šolo in oddaljne samotne domove. V vojnem času, ob splošnem pomanjkanju obutve in obleke pa ob slabi in nezadostni hrani, je razumljivo, da skrbni starši niso mogli puščali otrok na pot ob kakršnemkoli vremenu in času. Prekinitve pouka, občasno prazni sedeži v klopeh so bili zato nekaj normalnega, o kakšni ukinitvi ali združitvi oddelka na levem bregu pa NOO vse do februarja 1945 ni razpravljal. Sele 9. februarja je referent za prosveto poročal: »Pouk na levem bregu se še ne vrši, ampak seje ukrenilo, da se bo v kratkem pričel, dalje učiteljica, katera poučuje na tej šoli se pritožuje, da otroci ne morejo obiskovati pouka radi pomanjkanja obutve in obleke. To s strani nekaterih revnih družin. Ker pa je udeležba tako slaba, se je sklenilo, da bi se združili obe šoli, če ne bo pot čez Idrijco preveč ovirala.« Na naslednji seji NOO, kije bila 24. februarja 1945, pa je prosvetni referent poročal »da sta se obe šoli združili, in sicer na desnem bregu. Ker je precej nevarno in težavno spravljati otroke čez Idrijco, se je odločila neka tovarišica za to delo. Otroci skoraj vsi obiskujejo šolo sedaj, ko postajajo lepši dnevi, ker sedaj se je res previdelo, da kljub snegu in mrazu ter brez zadostne obleke in obutve niso mogli obiskovati šolo«. Tako nam je sedaj jasno, da oddelek na levem bregu Idrijce 11. decembra ni bil ukinjen in je šola vsaj formalno še vedno obstajala. Zelo verjetno je, da je učiteljica Vijolica vendarle vsaj občasno še kdaj učila. To nam potrjujejo tudi ohranjena šolska poročila za mesece december 1944 in januar in feburar 1945 učiteljice Milice. Toda o tem nekoliko pozneje. Zanima nas, katera tovarišica je prevzela odgovornost tveganega prevoza otrok prek porušenega mostu nad Idrijco. Veronika Munih, kije tajniška dela opravljala v hiši Pervanjevih, se spominja, kako je na klic z nasprotne strani reke tekla na ostanek porušenega mostu. Tu je bila še vedno z enega na drugi breg napeta debela jeklena vrv, na kateri je bil obešen na dveh škripcih majav voziček. Na to bolj ali manj improvizirano »nihalnico« je posadila enega ali dva otroka, prisedla še sama in potegovaje se z obema rokama po nosilni vrvi, opravila tvegan prevoz. To opravilo, se spominja nekdanja učiteljica, je bilo posebno neprijetno v dežju in v dneh, ko je temperatura zlezla globoko pod ničlo, ker se je zmrznjena jeklena vrv oprijemala rokavic ali gole roke, ali pa so zaradi neprevidnosti prsti zdrknili pod kolesje, na katerem je visela sedežnica. To se ji je nekoč tudi pripetilo, toda k sreči ji je rešila prste debela volnena rokavica. Starejši učenci so se kajpak kar sami prepeljali čez. Po navadi je tisti, ki je spremljal potnike čez most, porinil voz z zaletom do roba prepada in nato počakal, daje na enak način z druge strani sped dobil voz nazaj. Za tak način prevažanja je bilo potrebno veliko previdnosti, saj je tisti, ki je porival voz zaradi predolgega zaleta tvegal skok v skalovje rečnega korita. Tako se je na primer ponesrečil gospodar družine Pervanje, ko je pomagal nekemu partizanu čez reko. Krivico bi delali, če bi to odgovorno opravilo pripisali samo eni osebi. Tu so bili še Pervanjevi, pa mladinka Pavla Pavšičeva - Lajevska, ki je pomagala pri Pervanjevih, učiteljica Milica, kurirji, ki so prihajali s Sebreljske planote in okoliških hribov sem na javko s kurirji kurirskih postaj P 35 - Zgornje Trebuše, P 7 s Šentviške gore, P 23 s Poljan pri Cerknem in drugi. Minka Treven - Milica je prišla v Stopnik po Krivčevi mobilizaciji s Sever-noprimorskega okrožja, kjer je bila prej zadolžena za organizacijo SPŽZ (Slovenske protifašistične ženske zveze). Pouk je začela 11. decembra 1944. Tudi ona je o združitvi obeh šol zapustila svoje pisano poročilo. Na sedmih straneh je opisala obravnavano učno snov za oktober, december ter januar in februar tudi drugo šolsko problematiko. V poročilu za čas od 15. decembra do 15. januarja je Milica napisala: »Organizirani sta 2 šoli. Šoloobveznih je 27 otrok«. V naslednjem poročilu, ki ima naslov Poročil za januar, omenja Metajurjev odhod v NOV, prekinitev pouka od 16. nov. do 11. decembra, da je pouk vsak dan razen v četrtek in nedeljo, ter nato izrecno poudarja: »Organizirani sta dve šoli, na levem in desnem bregu Idrijce. Na desnem bregu I. II. III. IV. V. razred, na levem I. in II. razred. Pouk se vrši na desnem bregu od 9. do 12. ure in 13. do 16. ure. Na levem bregu od 9. do 12. ure. Starši se zavedajo, da šola je obvezna, toda radi pomanjkanja obutve se (nekateri op. PF) otroci ne morejo udeležiti«. Na naslednji strani v poročilu za feburar pa: »20. t. m. smo združili obe šoli radi premajne udeležbe na drugi strani pri tov. Vijolici«. Tako je končno pojasnjeno vprašanje odprave oddelka na levem bregu in združitev vseh otrok v šoli na desnem bregu reke Idrijce. V šolskem letu 1944/45 je bilo v Stopniku 48 šoloobveznih otrok (22 dečkov in 26 deklic), pouk je obiskovalo 20 deklic in 15 dečkov, skupaj torej 35 otrok. Šolo v Stopniku je obiskala tudi okrožna šolska nadzornica Marinka Ribi-čičeva. O pomožnem učitelju Ivanu Krivcu je zapisala: »Krivec Ivan, pomožni učitelj v Stopniku je mobiliziran. Bilje zelo priljubljen pri otrocih, ki jih je vzgajal z neverjetno veliko ljubeznijo. Zanj je nujna nadaljna izobrazba, ker ima talent za ta poklic in je precej iznadljiv«. V pismu pokrajinskemu šolskemu nadzorniku dne 4. 10.1944 pa je sporočila: »Presenetljivo lep vtis mi je napravila šolska soba Marija Treven-Primožič - Milica, poučevala v Stopniku v Stopniku, kjer poučuje pomožni učitelj, a ima vzoren red v sobi. Čeprav je šolska soba tik ob glavni cesti, ima razobešene slike in risbe učencev in podobno. Na splošno sem ugotovila, da so ti pomožni učitelji mnogo bolj interesirajo za pouk in so bolj skrbni ter tudi vzamejo bolj resno šolo kot poklicni. Nekateri imajo tudi presenetljivo dobre uspehe kljub mali izobrazbi«. Res je, kar pravi Marinka, vsaj kar zadeva tiste, ki so poučevali v šolskem letu 1943/44 v šebreljskem rajonu in sem njihovo prizadevnost poznal. To so bili poleg Marka Matajurja še Urh, Vijolica, Marija in drugi. Krivec je bil sam nadarjen slikar-samouk in je zagotovo nekaj svojega veselja do upodabljanja zapustil svojim učencem. Milica in pred njo tudi Krivec, sta že učila po začasnem učnem načrtu, ki gaje sestavil pomožni šolski nadzornik Viktor Jereb iz Cerknega, potrdil pa pokrajinski NOO oziroma zanj pisatelj France Bevk. Hiša Pervanjevih, v kateri je bila šola, je bila v tistih časih zelo pomembna javka. Tu je bila tudi avtobusna postaja partizanskega avtobusa, ki je po večkrat na dan vozil med Spodnjo Tre-bušo in Cerknim. Ker ni bilo bencina, je bil preurejen. Poganjal gaje plin, kije nastajal s kurjenjem drvi. Tu so se ustavljali kurirji, ki so prihajali in odhajali na vse strani, pa tudi ljudje, ki so bili namenjeni v eno izmed številnih ustanov v neposredni bližini. Rekli smo jim »punkt« ali »točka« ter dodali geslo. Pokrajinska tehnika je npr. imela za geslo številko 600, tiskarna v grapi Strojenici ime Doberdob itd. Bili pa so še drugi vojaško in politično pomembni centri, za katere nepoklicani sploh nismo vedeli ali pa nismo smeli vedeti, da so bili razmeščeni po pobočjih, slemenih in grapah. Sami niso nikoli zaupali od kod so prišli in kam so namenjeni. To je bila »konspiracija« in tajnost, za katero ni bilo dobro vedeti, ker je varovala ljudi pred izdajstvom. Toda z nekaterimi smo se tako pogosto ve-devali, da smo vsaj slutili, da živijo nekje v naši bližini. Bili so čudoviti ljudje, na katere si se nehote navezal. Taki so bili npr. Ciril Lukman-Anjo, Boris Race-Žar-ko, Justin Miklavec-Očka in njegova žena Angela-Mamca, pa intendant tiskarne Viktor, Barbka in drugi. Za šolo je bilo to poznanstvo še posebno koristno, saj so otrokom večkrat prinesli kakšni zvezek, papir, svinčnik, pesmarico idr. Iz mesečnih šolskih poročil je vidno, da je bil učni načrt prezahteven za tiste čase, saj učitelji, posebno tisti, ki so živeli kot ilegalci daleč od svojih domov, niso imeli nikakršne strokovno-pedagoške literature. Pri slovenskem jeziku sije učitelj še nekako pomagal z znanjem, ki si gaje bil pridobil sam z branjem, toda kaj naj ve učitelj, ki je od znotraj videl samo italijansko šolo, npr. o položaju Slovencev in drugih narodov v Avstriji, pa o ustanovitvi države SHS ipd. Vse to so bile v italijanski šoli prepovedane teme. Podobno kot pri zgodovini je bilo tudi pri zemljepisu in drugih predmetih. Iz že omenjenih šolskih poročil je tudi mogoče razbrati, kako zgrešen je bil metodični postopek nepoklicnih učiteljev. To je nedvomno otežkočalo učencem učenje. A kaj za to! Domača beseda domačega učitelja in veselje do novega znanja sta premagali ovire. Šolski nadzorniki so marsikdaj poročali o presenetljivih uspehih na nekaterih šolah. V Stopniku so se otroci naučili marsikaj lepega in koristnega. Poleg slovenščine, računstva in lepo-pisja, so se učili še zgodovino, zemljepis, prirodoslovje, domoznanstvo, pa še risanje, petje in telovadbo, ki so jo imeli še posebej radi. Radi so tudi nastopali: peli in deklamirali. Vsi učenci so bili člani podmladka RK in pionirji. Na glavi so nosili titovke z rdečo1 zvezdo in šolsko uro so ponavadi končali s pozdravom tovarišu Titu. Tudi hajka jim ni bila neznana saj so tudi sami »hajkali«, ko so si z begom na vse strani reševali življenja. Za uspešno delo je bila šola nagrajena s knjigo Zdravljica. Pionirji so večkrat opravljali tudi obveščevalno službo, raz-našali časopise in pošto ter pomagali pri delu na polju. V ohranjenih zapisnikih sej NOO Stopnik se iz tedna v teden ponavlja vprašanje šolskega obiska. Obiskovanje pouka je oviralo splošno pomanjkanje toplih oblačil in trdne, nepremočljive obutve. Kraj, kije bil vedno gospodarsko malo pomemben, je bil v zadnji vojni zimi že skrajno izčrpan. NOO in politične organizacije so povsod prosile za pomoč v obleki, obutvi in hrani. Na nekem množičnem sestanku je tajnik NOO zapisal: »Na predlog, da bi vsi pomagali s kakršnim koli blagom in lesenim podplatom, je ljudstvo z velikim zadovoljstvom sprejelo predlog in sklenili so, da bojo pripravili sukneno blago in usnje starih čevljev«. Kaže, da so nekateri starši to priporočilo vzeli resno, kljub temu pa posebnega uspeha le ni bilo. NOO, ki seje hkrati boril tudi za politično priznanje ljudske oblasti, pa navaja, da zaradi političnega nasprotovanja le dve družini ne pošiljata svojih otrok v šolo. Šolske klopi so bile včasih prazne tudi zaradi bolezni. Na seji 24. februarja 1945 pravi prosvetni referent, »da seje sedaj v zadnjem času pojavilo precej bolnih, posebno otrok in starčkov in predlaga, da bi se čimprej pregledalo vzrok te bolezni s pomočjo zdravnika«. S toplejšimi dnevi so odborniki NOO olajšano ugotovili, da seje šolski obisk zelo izboljšal in daje bilo zares pomanjkanje obutve in obleke razlog za izostanke. Bližala seje pomlad, kije tudi v Stopnik prinesla obup in strah pred posledicami velike sovražne ofenzive. V drugi polovici marca je učiteljca poskrila šolske papirje, zaklenila šolska vrata in se poslovila od prijazne družine Palirjevih. Začela seje hajka. V dolino so vdrli bradati in kosmati četniki, zanemarjena vojska ustašev, domobrancev, Špancev, Vlasovcev in Mongolcev, pisana druščina krvoločnežev in fašističnih izmečkov iz vse Evrope. Ni mogoče vedeti, ali se je po končani ofenzivi redni pouk še nadaljeval. Po vprašalni poli za zgodovino partizanskega šolstva je mogoče soditi, daje pouk v šolskem letu trajal do 30. marca, kar pa je povsem nemogoče, saj seje sovražna ofenziva v teh krajih začela že 23. marca in je trajala do 2. aprila. Iz zapisnika seje NOO z dne 3. maja zvemo, da seje šola »začela šele 30. 4. 1945 ker je ljudstvo samo prosilo, da bi počakali, da se malo pomiri po tej hajki. Udeležba otrok še ni popolna, ampak upa se, da bo večja nego pozimi«. Po malem so začeli spet prihajati v šolo učenci iz oddaljenih bajt in pogosteje so zaškripali škripci »teleferike« (žičnice) čez divje vode Idrijce nad porušenim mostom. Učitejici Milici se je pridružila še ena skrb več, kako prepeljati vsak dan skoraj pol razreda otrok čez reko v šolo in nazaj domov. Kaj posebnega o pouku v tem času ne zvemo več, le učiteljica Milica je 10. maja na sestanku opozarjala starše "glede šole, posebno je opozarjala starše na strogo pazljivost glede streliv, kar zadnje čase se je pri njih opazilo«. Kaže, da je bil to zadnji organizirani stik učitelja s starši njegovih učencev. Zelo malo verjetno, da je pouk trajal kaj več kot še kakšen dan. Kulturno delo po mojem odhodu na drugo delovno mesto ni zamrlo. Mladina je že 8. septembra priredila skupaj s pionirji igri Za svobodo in pravico in Ubežnik, ki ju je uprizorila tudi na Šentviški Gori. V Stopnik sem se rad vračal, sprva iz Šebrelj, nato iz Cerknega, a le ob koncu tedna. Verjetno sem že oktobra prenesel svoj sedež iz Cerkna sem, na bolj varen in zakonspiriran kraj, na kmetijo na Logu. Tako sem se imel zopet priložnost sestajati z mladino in aktivisti OF, s katerimi smo že 10. septembra uprizorili pod kozolcem kmeta Antona Ozebka, po domače pri Kovaču, igro Ječa se je odprla. Prireditev smo dopolnili s političnim govorom in recitacijami. 16. septembra 1944 je bila v šoli proslava ob prvi obletnici, priključitve Primorske k matični domovini. Po hribih je zago- relo kakih 40 kresov, hiše so bile okrašene s slovenskimi zastavami. Ob 100. -letnici rojstva pesnika Simona Gregorčiča je bila 15. oktobra v šoli proslava, na kateri so nastopili recitatorji, dramski krožek in ženski pevski zbor. Ta zbor sem nato vadil še vso zimo in naslednjo pomlad. Nastopali smo na vseh poznejših proslavah in nekaj časa tudi še po osvoboditvi. Osnovna šola Oblakov vrh Kdaj seje začel pouk v šol. letu 1944/45 na tej šoli,je danes težko zanesljivo ugotoviti. Podatki o tem so si zelo nasprotujoči. Šolska kronika Osnovne šole Oblakov vrh, ki je bila napisana septembra 1946. leta, trdi, da se je pouk začel že 15. septembra. Mesec dni pozneje, tj. 15. oktobra, pa je bila na tej šoli menda proslava ob 100-letnici rojstva pesnika Simona Gregorčiča. Zelo nenavadno bi bilo npr. če bi se v letu, ko je sovražnik nekajkrat prišel na ozemlje občine, odprla šola prej kot so to predvidevala navodila okrožnih prosvetnih oblasti. Šolsko leto seje takrat začenjalo še s slovesno šolsko mašo. Kjer je bilo to mogoče in tako organizirano, so šole lahko zabeležile kot začetek pouka 1. oktober, sicer pa je veljal kot uradni zečetek šol. leta v vsem okrožju 2. oktober, saj je bila prejšnjega dne nedelja. Učenci osnovne šole Oblakov vrh med NOB z učiteljem Justionm Grošljem V poročilu »o stanju šolstva v severno Primorskem okrožju«, ki gaje oddelek za prosveto pri SPO označil z datumom 4. okt. 1944 navaja v odstavku »seznam učiteljev in šol, ki so se odprle s 1. oktobrom« med drugimi tudi šolo na Oblakovem vrhu«. V razliko s stanjem šol lanskega leta, so se otvorile na novo šole ... »Oblakov vrh«. Torej do tu: prvega oktobra in ne 15. septembra. V statističnem poročilu, poslanem pokrajinskemu šolskemu nadzorniku tov. Zdešarju, vidimo, da je bilo v tem šolskem okolišu takrat 32 šoloobveznih otrok, ni pa podatka o tistih, ki so šolo zares obiskali. Zakaj tako, pojasnjuje zapisnik 2. redne učiteljske konference za vojskarsko-črnovški okraj že 9. 10. 1944, kjer piše: »Nekatere šole so začele s poukom po določenem terminu, namreč po 2. oktobru ... Oblakov vrh: šola se ni odprla, ker ni prostora«. Vzrok zveni nenavadno, saj je bila tu v hiši Ven-ceslava Klemenčiča šola že od leta 1936. Preseneča tudi naslednji stavek: »Iz kon-spirativnih vzrokov se začasno prekine«. Je morda v besedi »konspirativnih« mišljena varnost pred presenečenji? Oblakov vrh je bil tedaj resda nekakšen strateški prehod na relativno nizki nadmorski višini 725 metrov, kjer so se križale za partizane pomembne poti iz doline Hotenje v Kanomljo in s Sebreljskega vrha na Vojskarsko planoto. Res pa je tudi, da je bil Oblakov vrh tedaj nekakšno geografsko središče osvobojenega ozemlja in so krog in krog njega delovale številne osnovne šole, ki so bile mnogo bolj izpostavljene (Spodnja, Srednja in Gornja Kanomlja, Dolenjska Tre-buša in Kr nice). Zakaj potem pouk ni stekel kot je bilo predvideno? To vprašanje je leta 1981 pojasnil avtorju tega pisanja učitelj Justin Grošelj, ki je prišel na to šolo z dekretom predsedstva SNOS. Zaradi nekaterih nenadni vpadov Nemcev in bitk, ki so bile v bližnji okolici v poletnih mesecih 1944, je bilo dejansko nekaj strahu med prebivalci, še več pa verjetno pri lastniku šolske sobe, kjer bi moral steči pouk. Tov. Marinka je že avgusta »organizirala, da bi se s pričetkom šol. leta 1944/45 v Oblakovem vrhu odprla slovenska šola«. Uspeh tega prizadevanja je znan. Toda razlog za »prekinitev« je še nekje. Med žrtvami italijanskih čistk 1. 1943 je bil tudi učitelj Grošelj. Ob vrnitvi iz internacije po kapitulaciji Italije je bil na poti domov nekje v Baški grapi ranjen v nogo in bi bila tedaj njegova vsakdanja pot z Utrskega vrha, kjer je bil doma, do Oblakovega vrha prenaporna. To trditev potrjuje »karakteristika okrožne nadzornice, ki o njem piše, da »je izmed najbolj vestnih pri pošiljanju poročil in se je popolnoma predal delu v šoli. Ker je bolan, se ne more kretati zaradi bolne noge«, (podčrtal F. P.) Ta karakteristika je verjetno tudi pravi odgovor na to, zakaj je bil pouk pod nazivom Osnovna šola Oblakov vrh v resnici na Utrah. Zanimivo je tudi, da te lokacije ne omenja noben dokument okrajnega arhiva. Utrski vrh ali kratko Utre je kmetija na dolgem grebenu hriba med Idrijco na severni in Hotenjsko grapo na južni strani. Samotna kmetija leži kake pol ure hoda od Oblakovega vrha po lepi, dokaj položni poti. V nadaljevanju grebena so še kmetije Na Vrhu, Rupa in Na Plešeh. Greben ima pomemben strateški položaj. Od tuje dober razgled na obe poti, ki se vijeta po soteskah reke Idrijce in Hotenje, možen pa je tudi varen umik pred sovražnikom. Zato se je tu dolgo zadrževal pokrajinski odbor NOO OF z oznako 360. Tu so se za daljši ali krajši čas ustavljali in delali tovariši Franc Leskošek-Luka, France Bevk, dr. Jože Srebrnič, Tone Ferjančič-Zvonko, Franc Kimovec-Žiga, dr. Aleš Bebler, zdravnik dr. Danilo Lokar in drugi. Po odhodu PO OF so bili v teh krajih sedež severnoprimorskega okrožja, komanda mesta Idrija, ciklostilni oddelek pokrajinske tehnike, oddelek tiskarne Slovenija in še razni drugi pomembni organi ljudske oblasti z zaščitnimi enotami. Vse to je predstavljalo tudi za šolo in otroke določeno varnost. O tej šoli in o začetku šolskega pouka je zapisal točne podatke šele KNOO Sebrelje, kije na eni sicer dokaj pogostih sej v tem času zabeležil v zapisniku z dne 2. 11. 1944 naslednje: »Poročilo prosvetnega referenta - (Rjaveč Angela). Oblakov vrh: šola se je že pričela. To je kot osnovna šola na Utrski« (tu je stavek prekinjen, verjetno zaradi naglice pri pisanju). Tako torej, to sporočilo in že omenjeno statistično poročilo za tov. Zdešarja od 22. okt. 1944 dajeta sklepati, da se je pouk po vsej verjetnosti začel šele nekje v drugi polovici oktobra. PREDSEDSTVO SLOVENSKEGA NARODNO (inonopuNtiOA svm , 0'lstilt ta urunvalo '** jtolSlVfi Na položaju, dne ^•novembra ig^j DEKRET s katerim imenujemo P R 0 € B L J Justina rojenega 14.aprila 1906.t Šebreljah za začasnega učitelja na osnovni šoli Oblakov Trh okrožje »»»emaško J*<<:;-nofn.,'vn ts Svoje službeno mesto nastopite takoj. r, Načeluik odseka za proaveto: ■ Jh&ttz^Ubče, ¥ ■ - s Vodja oddelka ta osnovno Šolstvo: Fotokopija dekreta za Justina Grošlja Daje pouk vendarle stekel vsaj kak teden pred obvestilom prosvetnega referenta v NOO v Šebreljah, pa dokazuje Mesečno poročilo o prosvetnem stanju za november, v katerem okrožni odsek za prosveto v pregledu prireditev prav posebej označuje, daje bila 6. novembra 1944 na Oblakovem vrhu Gregorčičeva proslava (torej ne 15. oktobra kot navaja kronika osnovne šole, ki je bila napisana po vojni, ko so spomini po malem že začeli bledeti). Na tej proslavi so sodelovali tako mladina kot šolski otroci. Če sklepamo, daje organizacija take proslave, saj so jo pripravljali začetniki (s knjižnim jezikom se do tedaj otroci sploh še niso srečali), terjala vsaj 14 dni priprav, potem se pouk ni mogel začeti pred 15. oktobrom. Bralec se bo morda vprašal, čemu vsa ta razglabljanja o začetku šolskega pouka ene same šole, saj dan ali dva razlike pravzaprav ne pomenita kaj usodnega za zgodovino partizanskega šolstva. To navajam zato, ker sem pri proučevanju pisanih dokumentov tistega časa, posebno pa raznih kronik in spominov, Justin Grošelj, poučeval na Oblakovem vrhu ki so bili napisani pozneje, naletel na toliko nasprotujočih si trditev, da seje bilo težko odločiti za pravilno, tako na primer o osnovni šoli Oblakov vrh. Tisti, ki teh časov ni doživel, si bo težko predstavljal, kako more priti do takšnih razlik. Ne more namreč razumeti, po kakšnih ovinkastih in negotovih poteh so včasih prihajala poročila v zbirno središče. Čeprav so bile kurirske poti dokaj dobro organizirane in zanesljiveje še cela vrsta drugih faktorjev vplivala na prihajanje poročil. Ta so prihajala počasi, z zamudo, po ustnem posredovanju, spremenjena, popravljena, izkrivljena, nerazumljiva, pogosto iz nepooblaščenih virov in zato tudi nezanesljiva. Za Oblakov vrh pa je še prav posebej nenavadno, daje bil šolski pouk v stavbi učiteljeve domačije na Utreh, kije bil najbližnji sosed sedeža severnoprimorskega okrožja in da je morala tov. Marinka, ko je odhajala na teren ali se vračala, največkrat mimo te stavbe. Učitelj Grošelj v svoji skromnosti v šolski kroniki niti ne pove, da je moral za izpeljavo načrta o preselitvi pouka na novo lokacijo sam opraviti določena dela na svoji domačiji, dobiti za to delavce in zidarje, organizirati prevoz inventarja in postoriti še marsikaj drugega, preden je bilo vse nared za začetek. Na koncu napišimo še, daje bilo pozneje na šoli še več proslav in prireditev, med drugimi tudi Prešernova proslava v februarju 1945. Konec šolskega leta je 11 otrok izdelalo razred s prav dobrim uspehom, 10 z dobrim, 8 otrok pa je bilo pridržanih še naprej v istih razredih, da bi si naslednje leto bolj izpopolnili znanje. Med letom je bilo tudi nekaj prekinitev zaradi visokega snega, posebno pa zadnje dni marca in v začetku aprila, ko so sem udrli nemški esesovci, Nedičevi čet- niki in drugi. Prvega aprila je bila tu huda bitka, kije trajala do 13. ure. Popoldne se je sovražnik umaknil z Utrskega vrha, zvečer pa se je del enot IX. korpusa na Vojskem prebil iz sovražnega obroča in prišel skozi Hotenje na Utrski vrh. Morije in strahu v tem kraju je bilo konec. Otroci so potem spet hodili v šolo do 15. junija, ko so pouk končali in skupaj s starši pripravili proslavo. Osnovna šola Krnice V novem šolskem letu 1944/45 je na krniški šoli še naprej poučeval pomožni učitelj Anton Likar iz Kanomlje. Po podatkih oddelka za šolstvo pri SPO je imel Likar 5 razredov italijanske gimnazije v Gorici in pedagoški tečaj, ki gaje opravil med počitnicami leta 1944 na osvobojenem ozemlju. Likarjeva šolska izobrazba je bila po letih šolanja na ravni sedanjega drugega razreda gimnazije. Pouk v Krnicah se je začel 2. oktobra. Verski pouk za Krnice je bil v Šebreljah. Šola je imela tudi roditeljski svet, vendar imena članov sveta niso znana. Isti arhivski vir pravi, daje bila na tej šoli ustanovljena tudi šolska knjižnica. V šolskem okolišu je bilo tedaj 25 šoloobveznih otrok, od katerih pa jih je obiskovalo šolo le 15 (8 dečkov in 7 deklic). Nekoliko pozneje izvemo iz istih arhivskih virov, da je šola redna in da so imeli tudi v Krnicah Gregorčičevo proslavo, in sicer 15. nov. 1944. Likarje vodil tudi večerni tečaj za odrasle. Sploh je treba reči, da je bia vas kljub raztresenosti hiš v kulturi dokaj napredna, posebno močno jo je povezoval odličen pevski zbor, ki gaje v tem času vodil krajevni aktivist OF Franc Kacin. Patizanski dnevnik z dne 8. nov. 1944 je zapisal: »V nedeljo 28. oktobra sta organizaciji ZSM in SPZŽ iz Masor priredili miting v Krnicah. V pevskem zboru so sodelovale tudi tovarišice iz Krnic, med njimi 60-letna Marička. Bolezen v rani mladosti ji je vzela vid, ni pa ji vzela onega mladostnega duha, s katerim še vedno spodbuja k aktivnosti našo mladino. Vnema, s katero hodi naša tovarišica k pevskim vajam in na naše prireditve, naj bo bo vzgled vsem, ki se še vedno izmikajo našim organizacijam in delu. Mitingu je prisostvovalo zelo veliko ljudi, ki so kljub slabemu vremenu prišli tudi iz okoliških vasi.« Po podatkih okrajnega šolskega nadzornika je bil Likar »zelo dober učitelj, vesten, (a) potreben še nadaljnje izobrazbe«. Toda poročilo o stanju šolstva konec decembra 1944 v severnoprimorskem okrožju, napisano je bilo 11. jan. 1945, že pove, daje bila šola v Krnicah zaprta, »ker je bil učitelj mobiliziran v NOV«. Naslednje poročilo o stanju šolstva konec meseca januarja 1945 v severnoprimorskem okrožju pa pravi: »Meseca januarja sta prenehali delovati dve šoli in sicer v Krnicah ter na Kladju. Tovariš Likar, dotedanji učitelj na Krnicah je bil mobiliziran ...« Dva različna datuma torej o istem dogodku, vendar prvi izključuje drugega. 0 šoli na Krnicah piše tudi Kronika v dobi okupacije, ki jo hrani arhiv pri mestnem muzeju v Idriji (III. pogl.) Pri tem je treba pripomniti, da niti datum začetka šole (20. okt. 1943) niti datum odhoda Likarja v partizane (19. II. 1945) nista točna. Prekinitev pouka ni mogla trajati dolgo. Med predlogi za preživnino, ki jo je oddelek za šolstvo pri SPO namenil nekaterim učiteljem brez vseh sredstev za preživljanje, je na listi za mesec februar (datirana je 13. II. 1945) tudi ime Jelice Žagar, učiteljice v Krnicah. Žagarjeva je prišla na novo delovno mesto s Šentviške gore, ker je tam »okupator v svoji decembrski ofenzivi šolo tako poškodoval, da ni bilo mogoče imeti pouka.« Učiteljico Zagarjevo zasledimo prvič v uradnih spisih že 11. nov. 1944 kot učiteljico na osnovni šoli v Orehku, vendar z imenom Žagar Ivana. V sosednji Jesenici je tedaj učiteljeval Žagar T. Kot je bilo mogoče pozneje zvedeti, sta bila to mož in žena, oba poklicna učitelja. Usoda jima ni bila naklonjena. Nemci so že 22. nov. 1944 odpeljali iz Jesenice tov. Žagarja Ferda, poklicnega učitelja, ki je bil v tem kraju nastavljen pred kratkim kot učna moč. »Natančnih poročil nimam,« piše tov. Marinka pokr. šol. nadzorniku, »ne vedo pa, kam so ga odpeljali Nemci.« Njegova sled se je izgubila pri Sv. Luciji (Mostu na Soči). Žagarjeva je bila nato premeščena na Šentviško goro, toda tudi tu ni mogla ostati in je končno pristala v Krnicah. Da Jelica Žagar ni druga oseba, nam potrjuje zapisnik 3. redne učiteljske konference za baški okraj, v katerem piše: »Z ozirom na novo nastale spremembe radi mobilizacije in drugih ovir, se bo nadomestilo učiteljstvo takole: »Šentviška gora: Tu je poučeval tov. Uršič Drago, ki je mobiliziran in bo tu poučevala tov. Žagar Jelica, do sedaj učiteljica v Orehku.« Verjetno se prav zaradi nesrečne usode njenega moža, učiteljica Jelica tudi v Krnicah ni čutila preveč varno, saj je bil tudi ta kraj na robu osvobojenega ozemlja. Njen učenec Florjan Štucin iz Idrijskih Krnic 24 se spominja, da je bila že starejša, zelo preprosta in skromna. Z ljudmi, posebno pa s Štucinovimi na Pstoti, kjer je stanovala, se je zelo dobro razumela. Otrokom je zelo rada pripovedovala razne zgodbe v dolgih zimskih večerih, ko so se greli na veliki kmečki peči. Nekoč je naročila Florjanu in njegovi sestri: »Poslušajta, ker pri vas stanujem, mi recita kar teta in to povsod, da se bosta navadila. Če pridejo Nemci bodo mislili, da sem domača in ne bodo mislili, da sem učiteljica.« Florjanu in sestri se je to zdelo imenitno, ker so ji drugi otroci morali reči tovarišica učiteljica. »In tako sem ji«, nadaljuje Florjan Štucin, dokler je bila pri nas, rekel kar tega Jelka ...« Če je bilo lepo vreme, je vsako jutro šla za hišo, od koder je lep razgled na Alpe, (in) občudovala lepoto gora. Tudi pri hrani ni bila izbirčna. Jedla je z nami, kar smo pač imeli za večerjo, največkrat cel krompir, ki smo ga sproti lupili, kuhanega seveda. Zelo ji je bilo všeč, če je bilo pri hiši kaj surovega masla, ki ga je sproti rezala na tanke rezine in jedla skupaj s krompirjem, vendar se ne spominjam, da bi se kdaj pritoževala zaradi slabe hrane. Tako je pač bilo takrat... Po vojni nam je enkrat pisala, potem pa ni bilo nobenega glasu (več) o njej.« Štucin misli, daje prišla iz Tržiča. O njej in o usodi njenega moža nisem mogel zvedeti kaj več, čeprav seje spominja več ljudi. Tov. Fani Lapanja (Kacin), kije v istem času učila na osnovni šoli v Masorah, seje spominja takole: »Na Likarjevo mesto je prišla učiteljica Jelka Žagar. To je bila nekoliko starejša tovarišica, ki je bila zelo sposobna. Osebno sem jo dobro poznala. Ne spominjam se pa, kje je bila doma, niti mi ni znano kaj drugega o njej.« Krniške šole - brunarice danes ni več, ker je razpadla. Ohranila seje razred-nica za leto 1944/45, skromen šolski zvezek, v katerem nam je Žagarjeva ohranila osebne podatke, evidenco izostankov od pouka in uspeh svojih učencev. V njej je tudi statistika končnega učnega uspeha, seznam članov podmladka Rdečega križa in znesek pobrane članarine. Na koncu je še seznam odbornikov društva Šola in dom, ki je skoraj zanesljivo roditeljski svet in še sporočilo njenemu nasledniku o tem, koliko računstva je uspela predelati v posameznem razredu glede na razmere v preteklem letu. Pouk je končala 16. junija 1945. Žagarjeva je učila in vzgajala 21 učencev (11 dečkov in 10 deklic). Učila jih je poleg čitanja in računstva še slovnico, prirodopis, zemljepis in zgodovino, za kar so ob koncu šol. leta dobili enotno oceno. Tako je izdelalo: z odličnim uspehom 7 učencev s prav dobrim uspehom 4 učenci z dobrim 1 učenec z zadostnim 3 učenci nezadostno oceno 6 učencev Osnovna šola Masore • Z odhodom učitelja Klemena iz teh krajev junija 1944 je mesto učitelja ostalo prazno. Tudi šole ni bilo več. Baraka, v kateri je bil pouk v spomladanskih mesecih, je lastnik zemljišča, na katerem je stala, podrl, da bi si obnovil hlev, ki so mu ga zažgali Nemci. Zato je krajevni odbor OF za Krnice in Masore odločil, naj bo pouk v stavbi, kjer je bil prej sedež komiteja SKOJ za idrijski okraj. To je stavba, ki še danes sameva v plitvi rupi sredi visokih smrek in jelk na zemljišču Ferdinanda Kende. Hišico je zgradil v letih okupacije oficir italijanske vojske, da bi v rijej bival s svojo družino. Zidana je večinoma s trdim materialom, v pritličju pa je naslonjena v breg. Šolskemu pouku so namenili prostor v nadstropju. Hiša »na Prihodu«; v njej je bila šola za Masore pred vojno, v časa NOB (1944) je bila šola tam, kjer sedaj stoji lovska koča Kraj je oddaljen le streljaj od glavne ceste v bližini kmeta na Prihodu. Nekdanja skojevka in partizanska učiteljica Fanika Kacinova (sedaj por. Lapanja) v svojih spominih na partizansko šolstvo piše: »Stavba je sicer zelo blizu ceste, ki pelje skozi Masore in to v bližini kmeta« na Prihod, »vendar je v kotlini v gozdu in kljub številnim hajkam ni bila nikoli odkrita. Zasluga za to gre predvsem prebivalcem tega kraja in tudi samim učencem ki so skrbno čuvali tajnost šolskega prostora, tako, da celo belogardisti v bližnji postojanki v Spodnji Idriji niso nikoli zvedeli zanjo. Vedeli so sicer, da šola obstaja, niso pa jo uspeli odkriti, niti zvedeti tega, kdo v šoli poučuje. V tej stavbi, ki še danes stoji nekoliko predelana in služi kot lovska koča, je bil v letu 1944 nekaj časa sedež okrajnega komiteja SKOJ.« Krajevni odbor OF za Krnice-Masore je torej na svojo lastno pobudo za šolsko leto 1944/45 določil za učiteljico domačinko Faniko Kacinovo, saj na novega poklicnega učitelja v takratnih razmerah, ko so bili vsi za vojsko sposobni že mobilizirani skoraj ni bilo več mogoče misliti. Kacinova pa je imela le nekaj izkušenj pri delu z otroki, ker je včasih nadomeščala odsotnega učitelja Klemena. Tedaj je nedvomno dobila tudi nekaj navodil in nasvetov strokovno usposobljenega človeka. Poleg tega je bila kot skojevka zadolžena za agitacijo in propagando ter za kulturo in prosveto. Bila je dobra pevka v krniškem pevskem zboru, sodelovala pa je tudi pri organiziranju raznih proslav in kulturnih prireditev. Kljub temu si je z novo zadolžitvijo naložila kar precej težko breme in odgovornost, če upoštevamo, daje imela le osnovnošolsko izobrazbo. Sicer pa ji tudi drugače ni bilo lahko. V svojih spominih na partizansko šolstvo to tudi sama priznava. Le nekaj mesecev prej so ji Nemci ubili mamo, dom pa izropali in požgali. Vse to je le počasi prebolevala. Ostala bi brez trdnih sredstev za preživljanje, če ji odbor OF ne bi naklonil nekaj moke, da si je med dopoldanskim in popoldanskim poukom pri bližnjem sosedu skuhala močnik. Na Prihodu, kjer sije pripravljala hrano, so kaj kmalu ugotovili, da ob samem močniku dekle ne bo dolgo vzdržalo, zato sojo velikokrat še sami nahranili, čeprav so tudi sami živeli v pomanjkanju. Faniko prvič omenjajo uradni akti Oddelka za šolstvo pri severnoprimor-skem okrožju v zapisniku 2. učiteljske konference za okraj Vojsko-Črni vrh, ki Fanika Kacin-Lapanja. poučevala v Masorah 'fotografija i: sedanjega časa/ je bila dne 9. 10. 1944. V njem piše: »Kot nova učna moč je bila prisotna tudi Kacin Fanika, ki je prevzela pouk v Masorah. Je brez posebne izobrazbe ...« »Pouk je pričel 7. oktobra, otroci posečajo verski pouk v Šebreljah.« Isti vir nam sporoča, da je bil tudi v Masorah že določen roditeljski svet. S toplo besedo ji je dajal pogum tudi takratni okrajni šolski nadzornik, učitelj Viktor Jereb iz Cerkna. »Pogosto nas je obiskoval na šolah«, piše Kacinova, »in nam nudil vso pomoč. Vse njegovo delo je bilo prežeto s tovarišvom in ljubeznijo do vseh nas. Vedno znova nam je vlival pogum in nas bodril, da nismo klonili v težkih razmerah, tako učenci kot učitelji.« Po takratnih uradnih podatkih oddelka za šolstvo pri SPO je bilo v Masorah 32 šoloobveznih otrok, pouk pa jih je obiskovalo le 12. Ta podatek pa nekdanja učiteljica zanika. V svojih spominih piše, da je v tem šolskem letu poučevala 31 otrok. Zatrdila mi je, da samo iz ene hiše v Masorah niso pošiljali otrok v šolo. Kmetije so tod zelo raztresene, razdalje med njimi velike, veliko otrok pa v tistem času ni imelo primerne obutve in obleke. Čeprav je bila pot do šole dolga, otroci niso pogosto manjkali pri pouku. Ta pot pa je bila tudi nevarna. Vsak trenutek bi se lahko otroci znašli pred sovražnimi enotami, ki so pogosto prihajali iz postojank v Idriji in Spodnji Idriji. Zato je učiteljica svoje učence nenehno opozarjala, naj bodo previdni, se izogibljejo glavnim potem, naj ne nosijo titovk vsak dan, ampak le za posebne priložnosti. Bili pa so preveč ponosni nanjo in na peterokrako zvezdo, da bi se ji kar tako odpovedali. Ti pionirji so bili tudi zelo primerni za prenašanje sporočil in obveščanje ljudi o preteči nevarnosti, ker so se gibali hitro, poznali pa so vse skrite stezice in bližnjice. Zanje je bila to tudi prava šola partizanske iznajdljivosti, previdnosti in zaščite. Pouk je bil organiziran v dopoldanski in popoldanski skupini. Učili so se predvsem slovenski jezik in pravopis, brali in pisali spise in tako popravljali vplive italijanske šole. Zelo radi in veliko so peli, posebno partizanske pesmi, ki so bile tedaj na vsem osvobojenem ozemlju izredno priljubljene. Vsrkavali so vase ljubezen in občutek pripadnosti slovenskemu narodu, narodno osvobodilni boj so sprejemali kot svoj lastni boj za svobodo. Občutek povezanosti v tem kraju jim je dajala tudi zavest pripadnosti pionirski organizaciji, v katero so bili včlanjeni vsi po vrsti. Z velikim veseljem so nastopali na vaških prireditvah v sodelovanju z mladinsko organizacijo, ki je oktobra organizirala proslavo ob stoletnici rojstva pesnika Simona Gregorčiča in že 13. novembra priredila miting, katerega osrednja točka je bila igrica Skrivač. Pri teh prireditvah je poleg učitelijce in ostale organizirane mladine nedvomno pomagal tudi učitelj sosednje šole Anton Likar, ki je v tem času v Masorah vodil tudi večerni tečaj za odrasle. Sploh je bil Likar kot najbližji šolski sosed v tem času Faniki neke vrste mentor, saj sta že v času letnih počitnic skupaj popisala šoloobvezne otroke in za začetek šolskega leta pripravila še vse drugo. Posebno pozornost zasluži za tiste čase uspeh, ki sta ga dosegla učiteja, in sicer, daje v kraju kot so Masore z raztresenimi domačijami, prihajalo na večerni tečaj 23 mladincev oziroma mladink kar po dvakrat na teden. Materialna oskrba. Učne pripomočke so otrokom preskrbeli starši, saj sta bili Idrija in Spodnja Idrija blizu. Med učenci v razredu pa je bil dobro razvit tudi občutek solidarnosti, tako da so si vedno pomagali med seboj: razpolavljali so svinčnike, delili malice s tistimi, ki niso imeli ničesar itd. Drva so v dogovoru z roditeljskim svetom preskrbeli starši, kurila in čistila pa je kar učiteljica sama, včasih tudi s pomočjo učencev. Do spomladanske ofenzive ni bilo večjih prekinitev pouka. Če je grozila kaka nevarnost, je vedno kdo pravočasno to sporočil šoli. Otroci so se porazgubili domov. Daljša prekinev je bila le v drugi polovici marca in v začetku aprila 1945, ko je tod v zadnji sovražnikovi ofenzivi pred dokončnim obračunom z njimi razsajala in ropala še zadnje ostanke hrane pisana vojska različnih narodnosti. Tedaj je postalo resnično nevarno tudi za učiteljico, potem ko so belogardisti iz Spodnje Idrije prijeli Skojevo sekretarko Pavlo Moč-nik-Kendovo in je bila tako razkrita celotna mladinska organizacija. Mučeniška smrt mladega dekleta je opozorila na nevarnost tudi ostale. Zato je tudi učiteljica Fanika do osvoboditve začela ubirati bolj stranske in skrite poti med šolo in domom. Življenje je za svobodo, daroval kot nedolžna žrtev tudi najboljši učenec te šole Pavle Močnik (Pavlin najmlajši brat). Padel je skupaj s svojo materjo in teto v eni iz med masorskih vrtač kot žrtev podlega izdajstva. Osnovna šola Jagršče Vas Jagršče je junija 1944 doživela usodo Šebrelj in drugih cerkljanskih vasi. Zgorelo je 16 hiš in gospodarskih poslopij, če ne upoštevamo zaselkov in samotnih kmetij. V vasi so oropali večje število živine in uničili življenjske potrebščine ljudi. Bile so tudi človeške žrtve. Šola je kot po čudežu ostala cela sredi ožganih zidov in je pod svojo streho sprejela številno družino njenega gospodarja. Od hiše na Brdu, h kateri je bila šola prizidana, so ostale le ruševine in nekaj pepela. Kljub temu seje pouk v Jagrščah začel 1. oktobra, kot je bilo uradno določeno. Roditeljski svet in vaški odbor OF sta odločila, da bo pouk v eni izmed redkih hiš v vasi, ki so še ostale cele. To je bilo precej veliko poslopje Ane Lapanja pri Bridniku. Hiša stoji tik pod cerkvijo tako, da stajo pokopališki zid in drevje kar dobro zakrivala. Iz prvega nadstropja, kjer je bila učilnica, je bil možen dokaj varen izhod skozi vežo po stopnicah in nato skozi zasilna mala vrata na prosto v zaraščen breg na zadnji strani hiše. Lega je dajala učitelju in staršem občutek varnosti, če bi sovražnik nenadno napadel. Toda junijska nesreča je vaščanom izostrila občutek previdnosti, zato so imeli med poukom redno stražo na vrhu hriba. Stražili so kar učenci sami, pa tudi gospodar hiše, v kateri je bila šola, Peter Lapanja, načelnik narodne zaščite je sodeloval pri obveščanju. V novem šolskem letu je bilo menda vpisanih 24 šoloobveznih otrok (12 dečkov in 12 deklic). Na roditeljskem sestanku pri Bridniku so se starši odločili, naj novem šolskem letu poučuje kar domačinka Rezka Svetičičeva iz Sjavnice, mlada, vendar zelo aktivna mladinka in skojevka, ki sicer ni imela potrebnega znanja, vendar je pomenila izhod v sili. Na Marijo Rejčevo, kije tu učila do požiga vasi, ni bilo mogoče več računati. Z novim šolskim letom je bila nameščena v svoj domači kraj - v Šebrelje. Druge možnosti vaščani takrat niso imeli. Lahko si predstavljamo, s kolikšnimi težavami se je moralo dekle spoprijemati, saj je imelo na voljo samo partizansko pesmarico in slovnico slovenskega jezika. To dvoje ji je odstopila tov. Marija Medvedova-Polonca, kije bivala tu kot begunka iz Idrije z otrokoma Nikom in Rožico. K sreči je dekletu priskočil na pomoč mlad študent, ki seje kot ranjen partizan zdravil v tamkajšnjem okrevališču partizanske bolnišnice Pavle. To okrevališče se je ob koncu poletja 1944 preselilo iz barake v Potokih na kmetijo družine Kranjc v Jablanici, v neposredni bližini Jagršč. O ranjencu govori že sredi oktobra 1944 dokument oddelka za šolstvo. Kratka notica omenja ime Miloš Macarol in njegov prihod v Jagršče, »kjer bo poučeval do nadaljnjega«. Tako sta s Svetičičevo skupaj oblikovala naslednje ure pouka. Opoldne se je mlada pomožna učiteljica hranila pri družini Tušarjevih na Brdu, po pouku pa se vračala domov v Sjavnico, na kme- tijo, ki je oddaljena dobre pol ure iz vasi. Naporno delo in delno tudi slaba hrana sta pripomogla k bolezni Svetičičeve. Pouk je bil prekinjen, ker tudi mladega partizana ni bilo več tam. Vrniti se je moral v svojo enoto, v operativni štab IX. korpusa, kjer je delal kot inštruktor težkega pehotnega orožja. Toda rani na licu in tilniku se mu nista hoteli zaceliti. Na ponovnem zdravniškem pregledu v svoji enoti je bil Miloš Macarol ocenjen kot nesposoben za operativne naloge vojske, demobiliziran. Tako je bil od 15. novembra 1944 na voljo pokrajinskemu odboru OF. Ker je bil še naprej potreben zdravniške nege in je želel koristiti družbi, je sam izrazil željo po vrnitvi v Jagršče, kjer sta bila zdravilišče in bolniška nega blizu. Nedvomno je k njegovi odločitvi pripomoglo tudi prejšnje dobro počutje med vaščani in otroki, ki so ga očitno zelo spoštovali in cenili. To mnenje potrjuje pismo učenke Marije Tušar z Brda. Pismo se je ohranilo v arhivu Oddelka za šolstvo SPO kot posebnost: »Dragi tov. učitelj. Danes je prvič šola od kar ni vas. Nam vsem je zelo dolg čas, ker ni vas. Kako je bilo lepo, ko ste bili Vi tukaj pri nas. Ko ste imeli šolo, kjer ste nas tako lepo učili. Vseeno če ni vas bomo radi vbogali tovarišico učiteljico ter se bomo radi učili. Sprejmite najlepše pozdrave od učenke Tušar Marije. Pripis Gornje pismo mi je dal danes tovariš, ki je svoj čas poučeval v neki vasici. Bilje ranjenec v bližnji bolnici in seje pozneje kot rekonvalescent večkrat kretal v vasi. Ljudje so ga naprosili, da je pričel s poukom (je visokošolec). Vaščanom je ustregel in je tako poučeval 14 dni v vasi, kjer poučuje že neka pomožna učiteljica. Otroci so se v teh dneh zelo navezali nanj in je že po parih dneh svojega odhoda iz vasi prejel več pisem svojih nekdanjih učencev, katerega enega prilagamo.« Pismo se je ohranilo v prepisu. Nima ne datuma ne naslova, niti podpisa osebe, ki je dodala pripis. Ker učenko poznam, vem, da je bil prvi naslovnik lahko le učitelj Miloš Macarol, avtor pripisa pa, sodim, daje bil pokrajinski šolski nadzornik Henrik Zdešar, končni pa nekdo na oddelku za šolstvo pri SPO. Pouk je Macarol začel zopet v ponedeljek 20. novembra in v istem tednu tudi večerni tečaj za odraslo mladino. Miloševa intervencija je prišla ravno prav tudi zato, ker že teden dni v Jagrščah ni bilo pouka. Dokument govori o nekakšnem sporu med vaščani in očetom Svetičičeve. Bistvo spora ni znano, ve se le, da so vaščani po Miloševem predlogu in nasvetu tov. Zdešarja privolili, da Sve-tičičeva še naprej ostane na šoli, kjer naj bi se ob Miloševi pomoči usposabljala za učiteljico. Naj tu na kratko opišem buren in zanimiv življenjepis tov. Miloša Macarola. Rodil seje 23. 1. 1921 v Meži v občini Dravograd. Oče je bil učitelj, mati gospodinja. Ob razpadu Jugoslavije 1941. je bil pristojen v Smartnem pod Šmarno goro, kjer se je po gimnazijski maturi zaposlil kot uslužbenec elektrarne v Tacnu. Tu je bil 30. marca 1943 mobiliziran v nemško vojsko, poslan v Neuburg na Bavarsko in že 12. aprila 1943 naprej v Ukrajino. Od novembra 1943 do januarja 1944 je bil na fronti, se nato rešil na Poljsko, od koder je dezertiral. Domov je prispel 13. februarja 1944 in se takoj javil v Prešernovo brigado. Le devet dni pozneje je bil že ranjen skozi čeljust v tilnik in od takrat nesposoben za vojaške ope-raicje. Kljub temu je v poletju 1944 opravil tečaj za minometalce v podoficirski šoli IX. korpusa. »Čeprav po poklicu nisem bil učitelj - piše Macarol v svojih spominih na partizansko šolo v Jagrščah, pač pa študent elektrostrojne fakultete v Ljubljani, sem za ta posel očitno imel precej smisla, najbrž zato, ker sem izhajal iz učiteljske družine, a razen tega sem pred tem predaval na podoficirski šoli IX. korpusa. Miloš Macarol, poučeval v Jagrščah Za tak posel sem bil tudi dovolj prekaljen, saj sem že pred vojno aktivno sodeloval v vseh akcijah napredne študentske mladine v Ljubljani, ki jih je organizirala Komunistična partija oz. SKOJ.« Daje bila napredna vsa družina, dokazuje podatek, da sta bila v partizanih tudi že 57 letni oče, kot učitelj na Dolenjskem in mati, oba že od leta 1941, sestra Sava, poročena Češenj, pa od maja 1944. Nezaceljena rana gaje privedla nazaj v bolniško oskrbo in tako se je proti koncu poletja znašel v okrevališču št. 2 v baraki pod Jagrščami. V novem okolju se je očitno kar hitro znašel, navezal dobre stike z ljudmi in se priljubil otrokom. »Razen tega«, piše dalje v svojih spominih, »mi je izredno veliko pomoč pri tem delu nudil partizanski nadzornik Henrik Zdešar, ki me je redno obiskoval in mi vsakokrat prinesel veliko dragocenega gradiva (literature), ki sem ga s pridom uporabil pri pouku in pri drugih aktivnostih.« Da so otroci imeli učitelja radi, smo že videli, bili pa so mu zelo naklonjeni tudi vaščani. Kljub temu pa fantu v požgani vasi ni bilo lahko. V pismu tov. Zdešarju sprašuje za nasvet, kam naj se obrne, »da bi dobil kaj za obleči in obuti. Kakor si me sam videl, sem še vedno ves v nemški uniformi. Veš, doslej mi ni bilo nič zato, če je bila švabska in se mi je tako vedno zdelo kot da delam pokoro, ker sem služil švabom. Nosim jo že osemnajst mesecev, zato ni čuda, da gleda po novi. Še težje mi je radi obutve, kajti stalno imam mokro v škornjih, ker ne dobim nikjer templancev, da bi jih dal popraviti. Ko sem bil na korpusu, sem mislil, da bom tam kaj dobil, a ni bilo nič. Zato mi ne zameri, če se iz teh razlogov obračam še na tebe, kajti bojim se, da ne bom ravno za zimo bos. Morda je v tvoji moči, da mi tozadevno moreš kaj pomagati, kajti tamkajšnja gospodarska komisija nima prav ničesar sličnega na zalogi. Zelo bi ti bil hvaležen, če bi mi mogel glede tega vsaj svetovati kam naj se obrnem«. V takih razmerah je razumljiva skrb človeka, kako preživeti surovi čas, ki ga je še ločil do svobode, pa čeprav se njegove razmere niso razlikovale od razmer drugih vaščanov. Bil je sam, daleč od vsake možnosti, da bi si s svojim delom lahko preskrbel osnovne življenjske potrebščine. »Težko mi pa je od ljudi česa prositi«, piše Zdešarju, »ker vidim, da so tako ubogi, saj jim je skoraj vse pogorelo ...« Njegova skrb ni bila neutemeljena. Pismo je bilo označeno z datumom 26. nov. 1944., toda sredi januarja 1945 izvemo iz pisma njegove sestre Save, učiteljice v Novakih, ki ga je pisala tov. Zdešarju, da je Miloš še vedno v isti obleki in strganih škornjih ... »da v mokrem sploh ne more iz hiše«. Iz pisma veje globoka skrb za bratovo zdravje, da se mu zaradi prehlada ne bi poslabšala nezaceljena rana. »Morda bi se pri vas dobil vsaj kak pulover, da ne bo tako zm-rzoval. Vedno sem mislila, da bom dobila kaj od doma, pa vsled razmer, katere so nastale na domačem terenu, sploh ne dobim nobene zveze z domačim krajem ... fant je vsled rane že toliko pretrpel, da me res skrbi, kako bo sedaj, ko je skoro brez podplatov na čevljih«. Da, dobesedno po tistem slovenskem izreku: »Če ni, tudi vojska ne vzame«. Pomoč, ki jo je pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za primorsko Slovenijo namenil učiteljem, ki so »brez vsakega premoženja ali vira dohodkov«, je prišla tudi za učitelja Macarola. Pomoč je vsekakor prišla zelo pozno. Časi so bili pač taki, daje bilo treba najprej misliti na delo, akcijo in politični uspeh. Učitelji, ki so bili nameščeni na določena delovna mesta, so dobivali celo dekrete o nastavitvi, toda o tem, kako se bo preživljal, je le malokdo izmed odgovornih pomislil. Hrana in morda še prenočišče, za kar je moral poskrbeti krajevni organ oblasti ali roditeljski svet, navsezadnje vendarle nista bila vse. Tako zasledimo v aktih odseka za šolstvo pri SPO šele 4. januarja 1945 navodilo pomožnim šolskim nadzornikom, naj predlagajo najbolj potrebne za pomoč v denarju. Med njimi je bil tudi Miloš Macarol s predlogom za 500 Lit. preskrbovalnine. Ta je bila tudi izplačana. Ni znano, ali je teh 500 Lit. pripomoglo k rešitvi Miloševih problemov. Naslednje poročilo pravi, da »je pomoč pozitivno vplivala na gmotno stanje prejemnikov«. Naslednja preskrbovalnina za februar naj bi po predlogih pomožnih nadzornikov znašala po 600 Lit. na osebo, seveda za učitelje brez drugih virov oskrbe. Ta preskrbovalnina pa v tem obdobju ni bila izplačana, ker jo je verjetno prehitela zadnja spomladanska ofenziva. Pač pa se je v mesecu februarju 1945 »razdelilo med učiteljstvo usnje za dvanajst parov čevljev. Ne ve se, kakšno usnje je bilo morda je bil para templancev deležen tudi naš junak. Koliko je teh 12 parov »krponov« pripomoglo k izboljšanju materialnega stanja učitelj-stva v severnoprimorskem okrožju, kije v februarju 1945 štelo 67 učiteljev, naj bralec presodi sam. Od 14. marca do 17. aprila 1945 ni več nobenega akta v arhivu odseka za prosveto pri SPO. V teku je bila sovražna ofenziva na Cerkljanskem. Šele 17. aprila je okrožni NOO, odsek za prosveto, prosil pokrajinski NOO, naj mu po proračunu za februar nakaže pomoč, »ker so naši učitelji radi zadnje ofenzive prišli v težaven pložaj«. Na ta apel je odsek za prosveto pri pokrajinskem NOO odgovoril, da so »naročili Odseku za Finance, da takoj odpre kredit v znesku 18.500 Lit. »Kako je potekala oskrba pozneje, mi ni znano. Po vrnitvi učitelja Macarola iz svoje enote v IX. korpusu so se vaščani oz. starši otrok na sestanku domenili za njegovo prenočišče in prehrano. Prenočišče so mu zagotovili v Jablanici med okrevališčniki. Tu je dobival tudi večerjo in zajtrk, kosilo pa pri Tušarjevih na Brdu, da mu »ni bilo treba tekati sem in tja«. Pozneje, ko je postalo vprašanje obutve do skrajnosti pereče, sije prinesel v razred zložljivo posteljo, ki jo je zvečer raztegnil in na njej zaspal, da ni bilo treba iz hiše. Otroci so bili v razredu kot ena družina. Učitelj sije pripravil učni načrt ne le za vsak razred ampak celo za vsakega posameznika, da mu je pomagal pri posebnih težavah. Tako mu je v kratkem času uspelo naučiti otroke brati in pisati čeprav ni imel enotnih knjig, zvezkov in velikokrat niti navadnega čistega papirja. Učitelj Macarol se je v Jagrščah posvetil v prvi vrsti otrokom. Odločil se je za strnjen pouk, ker mu »je ta dopuščal več možnosti za dosego učnih smotrov in ciljev v krajšem obdobju, ko je bilo treba nadomestiti tisto, kar je bilo zaradi vojne zamujeno«. Učenci so bili razporejeni v štiri starostne skupine, čeprav so vsi hkrati »sedeli v istem prostoru«. Iz seznama, ki gaje učitelj ohranil, je vidno, daje bilo v razredu v času njegovega učiteljevanja 26 učencev (12 dečkov in 14 deklic). Osrednja pozornost je bila namenjena slovenskemu jeziku. Pouk slovenščine je bil tudi čvrsto vpleten v pouk ostalih predmetov kot so zgodovina, geografija, prirodoslovje, a zlasti še petje, kar vse je bilo tesno povezano v etično vzgojo mladih šolarjev pionirjev, ki so ob šolanju prenašali vse tegobe vojne in na- Miloš Macarol: Učenka Marija Tušar, risba, 1945 (Ker učitelj ni imel fotoaparata, je narisal vse svoje učence) rodno-osvobodilne borbe, hajke, lakoto ter splošno pomanjkanje, celo oblačil«, se spominja danes njihov nekdanji vzgojitelj, ki jim je bil takrat bolj oče kot učitelj. Tak kot v šoli jim je bil tudi zunaj na vasi. S šolskimi pripomočki je bilo tako kot na drugih šolah. »Zvezek je bil takrat največje razkošje, ki so ga starši plačevali s hrano, ki jo je v tej vasi itak primanjkovalo. Za risanje smo se posluževali največkrat navadnega ovojnega papirja. Na tak papir sem si sam izrisal tudi podobe posameznih učencev, ki so se mi po čudnem naključju ohranile vse do danes«. »Vas, šola in bolnica so z vaščani vred živeli kot ena sama družina«. In tej družini je kot njen član pripadal tudi Miloš Macarol. Ko je 26. decembra 1944 tej družini zapretila ponovna nevarnost, ni pomišljal. Pridružil se je zaščitni četi okrevališča, ki je Nemcem več ur branila prehod čez Idrijco na Želinu. »Svojo« vas je branil s puško v roki, dokler ni Švabov pregnala večja partizanska enota, ki je v zadnjem trenutku prišla na pomoč. Hvaležnost svojemu učitelju pa so znali pokazati tudi vaščani in šolarji-pio-nirji. Med zadnjo ofenzivo so molčali kot grob, če so sovražniki spraševali po učitelju, hkrati pa so poskrbeli, da je bil obveščen o položaju v vasi, poskrbeli, da seje pravočasno umaknil na varnejše mesto in mu priskrbeli hrano med več dni trajajočo zasedbo vasi. Naključje je naneslo, da je že po ofenzivi nepričakovano padel v roke skupini gestapovcev. Pionir Slavko Lapanja, ki je bil ob njem, se je neopazno zmuznil v vas in ker v njej ni bilo partizanov, se je s puško v roki pognala neka hrabra žena v zaklon za cerkveni zid, pripravljena počiti po Švabih, če bi hoteli na silo odpeljati njihovega učitelja. K sreči se je vse gladko izteklo. Med najzanimivejše dogodivščine sodi verjetno 12 x 14 metrov velika slika maršala Tita, podoba ki jo je učitelj izdelal s pomočjo pionirjev na hribu nad vasjo, tako daje obrise oblikoval s finim belim peskom v gosti zeleni travi. Nemci, ki so hodili mimo nje, je sprva niso niti opazili, ker jo je zakrival okvir, narejen iz kupčkov belega peska. Ko pa so naslednjega dne zažgali najdeno okrevališče in je na hribu začela goreti trava in resje, je slika izstopila iz ožgane črne podlage. Sliko, namenjeno predvsem zavezniškim pilotom, ki so tod čez pogosto leteli proti Avstriji in Nemčiji, so Nemci v svojem besu sami razkopali. Kulturno delovanje mladine v tem času je bilo dokaj živahno, čeprav pisani viri o njem bolj skopo poročajo. Za gotovo vemo, daje bila tudi v Jagrščah proslava ob 100-letnici rojstva pesnika Simona Gregorčiča, daje bila nato v začetku februarja še ena proslava v šoli, verjetno Prešernova, in daje pod vodstvom Mici Medved-Polonce iz Idrije mladina naštudirala več igric s partizansko vsebino. Pri vseh prireditvah je sodelovala tudi šolska mladina, po navadi skupaj z odraslo ali pa tudi samostojno. Takratni šolski nadzornik Viktor Jereb iz Cerknega navaja v svojih spominih, da je šolska mladina v Jagrščah pripravila samostojne prireditve v dneh 21. 1. 1945, 11. febr. 1945 in 23. febr. 1945. Vaščani so že spomladi 1944 ustanovili svojo vaško knjižnico in zanjo zbrali 107 knjig. V zimskem času so bile prireditve v veliki sobi pri Bridniku, spomladi pa v njihovem kozolcu. Prav gotovo v teh nekaj vrsticah ni zajeto vse kulturno delovanje skromne vasice med narodnoosvobodilnim bojem. Kljub temu pa je lahko dokaz, da lahko tudi kulturno in družabno življenje še tako majhne in materialno skromne skupnosti pripomore k strnjenosti in enotnosti ljudi pri premagovanju težav. Miloš Macarol je živel s prebivalci Jagršč le kratek čas, a v duhu živi z njimi tudi še po skoraj štirih desetletjih. Srečen je, daje skupaj z njimi živel in preživel najtrše mesece druge svetovne morije. Iz njegovih spominov na učiteljevanje v Jagrščah, ki jih je napisal za zgodovinski krožek pri osnovni šoli v Cerknem, veje priznanje in globoko spoštovanje tem preprostim ljudem. Srečen je, ker je dal svojim učencem toliko znanja, da so si zagotovili boljši kruh in lepše življenje kot so ga imeli njihovi starši. Osnovna šola Šebreljski vrh Uradnih podatkov o delovanju te šole v arhivu oddelka za šolstvo pri sever-noprimorskem okrožju ni. Kako velika je bila želja staršev tega tako zelo raztresenega naselja, sem že omenil na strani 22. Poskusi, da bi že spomladi 1944 v tem kraju odprli šolo, so propadli zaradi kadrovskega vprašanja. Nikjer v bližini ni bilo primerne osebe, ki bi naj vsaj za silo obvladala knjižni jezik in bi se bila pripravljena posvetiti pedagoškemu delu. Oktobra 1944 je funkcijo prosvetnega referenta pri krajevnem narodnoosvobodilnem odboru Šebrelje prevzela Angela Erjavec, po domače Dolinarska iz Šebreljskega vrha. Z njenim prizadevanjem je bil tudi v tem kraju organiziran pouk, ki se je po vsej verjetnosti začel sredi meseca novembra. O tem je poročala prosvetna referentka Angela Erjavec na seji narodnoosvobodilnega odbora v Šebreljah dne 2. XI. 1944. V zapisniku piše: »Pomožna šola v Šebreljskem vrhu se še ni pričela radi preskrbe šol. potrebščin ki se niso mogle dobaviti pravočasno. Pouk te šole se začne tekom enega tedna«. Ta je bil v kmečki hiši v Robu. Za poučevanje se je odločila Angela Kacin, dni-narka iz Stržnice (zaselek v Idrijskih Krnicah). Rodila seje 30. marca 1909 v družini revnih staršev. Bila je nadarjen otrok in je že od mladin let veliko brala. Prezgodnja očetova smrt je prekrižala račune družini, tako da ni mogla študirati. Zrasla je na zemlji, kije ni bilo dovolj za vse in morala je za kruhom k bogatejšim sosedom, kadar so jo potrebovali. Vojni časi niso bili samo težki, bili so tudi nevarni. Angela je imela v Robu poročeno sestro Štefanijo, v Dolini pa sestro Katico, katere svakinja Angela Erjavec je bila prosvetni referent v šebreljskem na-rodoosvobodilnem odboru. Med vojno je Štefanija Velikonja povabila Angelo, naj pride stanovat k njej v Rob. Tako so te sorodniške vezi in vojne razmere botrovale sklepu, da bo prevzela Angela Kacinova skrb za izobrazbo in vzgojo malčkov tega okoliša. Pomanjkanje šolskih potrebščin je bilo ovira, da se pouk ni začel že prej. Te je Angeli preskrbela sestra Kati iz Gorice, v zamenjavo za hrano. Šolski okoliš je bil zelo majhen. Tov. Erjavec (por. Lapanja) Angela, ki mi je te podatke sporočila po svojem bratu Štefanu leta 1981, je mnenja, daje bilo v tem šolskem okolišu 6 hiš ter kakih 12 do 15 otrok. Za prehrano »učiteljice« so skrbeli starši učencev sami, delno pa je prejemala tudi nekaj moke od »merice« v krajevnem mlinu, kar pomeni, daje bila odločitev o hrani vsekakor v dogovoru s KNOO v Šebreljah. Tov. Angela Kacin (vdova Dežela), sedaj stanuje na Straži pri Želinu, je marca 1982 povedala nekoliko drugače: »Stanovala sem pri sestri Štefaniji Velikonja v Robu. Tudi hrano mi je med vojno dajala sestra, od KNOO Šebrelje pa nisem nikoli nič prejela. Otroci so prihajali v šolo v glavnem le iz dveh hiš Šebreljskega vrha: Černilogarjevi in Erjavčevi iz Doline in Robarski otroci. Včasih je prišel tudi Jerebov pastir, kakih 12 ali 13 let star fantič, doma nekje z Otaleške strani. Kadar ni bilo paše, seveda. Iz hiš pri Medvedovih in iz Rovta, nasprotno kot je povedala Angela Erjavec (Lapanja), niso prihajali, ker so bili tedaj že precej odrasli. Pouk je tekel ob veliki hišni mizi v Robu. Za pisanje smo veliko uporabljali kredo in tablo. To smo dobili pri Močniku, kjer je nekoč služila v mlekarni. Otroci so bili večinoma prvošolčki. Učila sem jih pisati črke in jih sestavljati v besede. V pomoč pri pouku mi je bil star abecednik. Starejši so prepisovali s table, pisali so tudi pod narekovanjem in samostojno razne spise. Učila sem jih tudi računati. Otrokom sem pripovedovala o partizanih in veliko smo peli partizanske pesmi. Pouk je trajal od 9. do 13. ure. Osnovna navodila, kako naj organiziram pouk in kako naj se sploh lotim dela, mi je dal učitelj Justin Grošelj z Utr-skega vrha. Obiska kakega šolskega nadzornika nisem nikoli imela, niti ni nihče nikoli prišel pogledat, kako delam. Edina zveza s takratno oblastjo je bila Angela Erjavec (Lapanja) iz Doline, kije kot članica KNOO Šebrelje poročala na sejah tega odbora, kako šola deluje. Vseh otrok je bilo 10 do 12, če prištejemo še Marijo Erjavec iz Doline in Jerebovega pastirčka, ki sta prihajala le občasno. Prva je bila še majhna, drugi pa je v pomladanskih dneh moral na pašo. Pouk je bil nekajkrat prekinjen, ko pozimi otroci niso mogli priti do »šole« v visokem snegu in pomladi med sovražnikovo ofenzivo«. Tov. Deželova se vseh otrok še dobro spominja in jih je vse lepo po vrsti naštela po priimku in imenu. Zapisali smo že, da so odgovorni možje v Šebreljah označili šolo v Šebreljskem vrhu kot pomožno šolo. Izraz pomožna šola iz uradne dokumentacije tistih časov sicer ni znan, toda če smo imeli pomožne učitelje, zakaj naj ne bi imeli tudi pomožne šole s povsem normalnimi otroki? Vsekakor mislim, da statusa prave osnove šole ta v Šebreljskem vrhu ni mogla imeti. Bila je dober pionirski krožek, saj v njem ne manjka elementov narodne in domoljubne vzgoje, ki so prežeti z ljubeznijo do partizanov, vključena je bila v splošno narodnoosvobodilno gibanje. V njej je tako kot na drugih šolah čutiti hrepenenje po svobodi, ki bo v te kraje prinesla dolgo pričakovani žarek veselja in sreče ter kos belega kruha. Ta samorastniška šola pa je tudi lep dokaz, kako močni sta bili želja tamkajšnjih ljudi po izobrazbi in volja ostati še naprej zavedni Slovenci. MATERIALNI POLOŽAJ UČITELJEV V zimi 1943/44 je bila materialna oskrba učiteljev v šebreljskem rajonu kar urejena, sicer pa podobna kot drugje na Cerkljanskem. Nihče jim ni ničesar dal niti obljubil, pa tudi vprašal jih ni. Jesti in spati pa je bilo treba. To je bilo tudi vse. Kje in kaj bo kdo jedel, kje spal, ni bilo pomembno. Časi niso bili taki, da bi človek izbiral. Vendar je treba takoj ločiti učitelje domačine in prišleke. Prvi so imeli svoj dom, urejeno življenje. Drugače je bilo tistim, ki smo prišli iz partizanskih vrst. Nismo imeli težav samo s hrano in prenočiščem, pač pa še z vsem tistim, na kar v naglici, ko smo odhajali na pot, niti nismo pomislili. S seboj smo imeli le nahrbtnik, v njem nekaj malega perila, pripravo za britje in še kak higienski pripomoček, morda nekaj lir v žepu, marsikdo pa še tega ne. V šebreljskem rajonu sva bila v začetku le dva: tov. Marija Rejčeva je v Jagrščah živela pri stricu, sicer pa je ob koncu tedna zanjo poskrbela skrbna mama, saj je do Šebrelj le dobro uro hoje; zame je bilo drugače. Bil sem pol civilist na pol vojak. V nahrbtniku ni bilo zlikanega perila, čisto se je mešalo z umazanim; ni bilo veliko, samo najnujnejše za kak mesec. Od kapitulacije Italije septembra 1943 dalje, sta gospodarstvo in trgovina na Cerkljanskem še kak mesec kolikor toliko normalno delovala. V skladiščih je bilo še nekaj zalog. V krajih, kjer so bile italijanske vojaške in podobne pošto- janke, so si prebivalci porazdelili njihovo imetje. Italijanska lira je bila še zmeraj veljavno in priznano plačilno sredstvo. Kritično pa je postalo kmalu vprašanje oskrbe z nekaterimi stvarmi po katere je bilo treba v središča, ki jih je imel v rokah sovražnik. Primanjkovalo je petroleja, vžigalic, karbida, soli, zdravil, pač stvari ki jih domače gospodarstvo ni moglo nadomestiti. Zaloge hrane, kljub nenehnim dajatvam za narodnoosvobodilno vojno in njene ustanove, ki jih je bilo tu vse polno, še niso bile načete. Ko sem prišel v Šebrelje, sem se tudi sam nekaj časa hranil pri teh enotah pa tudi na terenu. Bil sem brez plašča, vendar za silo oblečen in obut. Na svojih poteh po tamkajšnjem terenu sem se lahko pogrel v katerikoli hiši ob poti. Zima je bila zgodnja, hladna in dolga, z obilo snega. Težave s hrano so se zame začele ob koncu koledarskega leta. V gostilni pri Valavcu, kjer so mi nekaj časa dajali hrano zastonj, so partizani VOS (varnostno obveščevalna služba) rekvirirali skrite presežke hrane in zato so mi domači odrekli gostoljublje. Rešitev je prišla z organizacijo roditeljskega sveta, nato pa je prevzela skrb gospodarska komisija. Tako sem redno dobival tudi nekaj mesa. Kritično je spet postalo spomladi, ko je moral v zemljo še zadnji krompir. Primanjkovalo je tudi zabele. V glavnem so ljudje uporabljali slanino, toda ta je bila ponekod že razkošje. Razveselil sem se regrata. Ker olja že zelo dolgo ni bilo več, pa tudi slanine ne, ga je nadomestil goveji loj. Ko pa se je ta na svežem regratu shladil, gaje še tako dober partizanski tek težko požiral. V podobnem položaju kot jaz se je znaštl tudi Ferdo Vidmar-Urh in oba kolega Likar in Nadižar v Krnicah oz. Masorah. Drugi učitelji so bili domačini. Zanje so poskrbele matere. V nezavidljivem položaju je bil tudi Ivan Krivec v Stopniku. Od aprila dalje je dobival po 120 Lit. na mesec za plačilo hrane v gostilni. To je bil prispevek, ki ga ni bil deležen noben drug učitelj na tem koncu osvobojenega ozemlja. Koliko časa je to podporo resnično prejemal, v ohranjenih zapisnikih ni razvidno. Če prej ne, je ta podpora usahnila z junijem, ko je sovražnik požigal po šebreljskem okolju. Podobno kot v Šebreljah je moralo biti tudi z učitelji v vaseh na Cerkljanskem. Na dolgih vsakodnevnih poteh sta v nekaj mesecih popustila tudi obutev in obleka. Sivo zelena vojaška suknja, ki sem jo nosil še tja v jesen 1944 in mi je po požigu vasi služila tudi kot odeja, je bila že vsa oguljena in je začela pokati po šivih. Imel sem srečo. Po nekakšnih zvezah mi je tov. Milica, učiteljica v Stopniku, takrat pa še sekretarka SPŽZ, pri SPO priskrbela čisto nove, lahke lakaste čevlje. Cez poletje sem bil deležen še novih hlač in suknjiča. Že ob začetku zime so se mi kolena spet nasmehnila skozi kot mrežica redko blago, ki ga kmalu niti krpa ni držala več skupaj. Na čevljih so začeli odstopati podplati. Znanec me je naučil, kako napraviti dreto z niti vrvice zavezniških padal in kako spet prišiti uporni podplat. To je v snegu držalo le malo časa in spet je bilo treba vrvico po-smoditi ter šivati, šivati skoraj vsak drugi, tretji dan. Ko je vrvica spet popustila sredi poti sem moral hoditi z nekakšnim paradnim korakom. Nogo sem moral dvigniti visoko v zrak, jo naglo suniti v kolenu naprej, da se mi ni pri hoji podplat, ki seje dobro držal samo še na zadnjem delu čevlja, spet spodvihal in nato krepko udariti ob tla. Pozneje sem iz previdnosti vedno nosil v žepu dva kosa žice, da sem z njo povezal ločena dela obuvala. Čevlji so menda celo dočakali svobodo, nove hlače pa sem spet po nekom podedoval. Jopič in mnogo pretesno prekratko suknjo, iz katere mi je spomladi 1945 krojač ukrojil nove hlače, so poslali zavezniki. Če sedaj primerjamo še stanje, v kakršnem seje znašel učitelj Miloš Macarol v Jagrščah (glej poglavje Osnovna šola Jagršče), ki mu tudi naklonjenost pokra- jinskega šolskega nadzornika, na katerega seje obračal kot invalid, ni nič pomagala, potem je dovolj jasno, kako izčrpana je bila naša vas in celotno osvobojeno ozemlje. Požigi in ropi okupatorja, poboji celih družin in stoodstotna mobilizacija vseh za vojsko sposobnih moških so v zadnjem letu vojne vplivali tudi na zmanjšanje kmetijske proizvodnje. Pomanjkanje hrane je začelo postajati že kritično. Vodstvi okrožno in pokrajinsko, sta se tega problema zelo dobro zavedali. Dne 10. januarja 1945 je v svojem poročilu o šolstvu v dec. 1944 novi šolski nadzornik pri SPO Vlado Benko med drugim zapisal: »Predvsem je treba opozoriti na to, daje gmotni položaj učiteljstva zelo slab, kar ima poseben vpliv na njegovo prehrano. Radi pasivnosti okrožja dobijo malo od gospodarskih odsekov in so nekateri zato v velikem pomanjkanju. To vprašanje bo treba slej ko prej rešiti«. Zadevo so že pred tem obravnavali tudi na pokrajinski konferenci okrajnih šolskih nadzornikov. Na podlagi navodil je nadzornik Benko sestavil seznam učiteljev, potrebnih preživnine, in njihova imena razvrstil po okrajih. Za cerkljanski okraj je sprva predvidel 9 učiteljev, nekaj dni pozneje pa je ta seznam dopolnil še z dvema. Za celotno SPO je predvidel denarno pomoč za 34 učiteljev od približno 70, kolikor jih je imel uradno evidentiranih ob koncu decembra 1944. leta Nato jih je razvrstil v tri kategorije glede na pasivnost kraja, v katerem so živeli. Za I. kategorijo - 5 učiteljev, je predlagal po 700 Lit. za II. kategorijo - 14 učiteljev, je predlagal po 600 Lit. za III. kategorijo - 15 učiteljev, je predlagal po 500 Lit. Proračun je znašal: za I. kategorijo ( 5 x 700) 3500 Lit. za II. kategorijo (14x600) 8400 Lit. za III. kategorijo (15 x 500) 7500 Lit. Skupaj 19400 Lit. V šebreljskem rajonu so bili te pomoči deležni Miloš Macarol, Minka Tre-ven-Milica in Ferdo Vidmar-Urh. V februarskem predlogu sta temu seznamu dodani še Jelka Žagarjeva in Fanika Kacinova. Kot smo že zapisali (glej pogl. Jagršče), je razdeljena pomoč »pozitivno vplivala na gmotno stanje učiteljstva. Poleg tega seje razdelilo med učiteljstvo (še) usnja za 12 parov čevljev «. Koliko je v resnici pomagala ta denarna pomoč, nam pove Benkovo poročilo za februar: »Pre-skrbovalnina za februar se ni razdelila. Poudariti je treba zelo slab položaj učiteljev na Vojskem in v Mrzli Rupi, ki za denar ne morejo dobiti ničesar, tako da živijo v velikem pomanjkanju. Začasno so uredili z gospodarskim odsekom tako, da jim dajejo dnevno 0,40 dkg mesa, ker drugega nimajo«. (Verjetno je tu mišljeno 0,40 kg mesa, ali 40 dkg - na dan, op. pisca). Primera Vojskega in Mrzle Rupe prav gotovo nista bila edina in ju lahko kar posplošimo. Pomanjkanje hrane v zadnjih mesecih vojne je bilo vsesplošno in ne samo za učitelje. Posebej pa za jesenske pridelke marsikje ni bilo prostora. Sadje je ostajalo nepobrano po tleh in na drevesih. Grozile so bolezni, posebno garje in tifus, saj verjetno ni bilo partizana brez uši, aktivisti pa smo bili polni garij. Gospodinje so nenehoma prekuhavale perilo. Zbirali smo kosti, iz njih pa kuhali milo. Če so imele srečo, da so dobile dovoljene za odhod na sovražno ozemlje, so od tam v zameno za živila dobile kavstično sodo, brez katere ne bi bilo mila. Posebno bogastvo je bila sol. Primerilo se je, da smo kdo ve kako in od kod dobili na osvobojeno ozemlje nekaj neprečiščene rudniške soli, menda s Poljske. Bila je še polna peska in mulja. Zato jo je bilo treba najprej raztopiti in nato uporabljati slano vodo. Vedno novi vdori sovražnika na osvobojeno ozemlje, njegovo ropanje tistega, kar je ljudem še ostalo, nove človeške žrtve in strah pred novimi požigi so begali ljudi. Nič čudnega ni, da so se ponekod starši bali pošiljati otroke v šolo, saj podivjanost sovražnika ni imela meja. Ob Novem letu si ponavadi voščimo in želimo srečo, zdravje in zadovoljstvo. V svojih čestitkah so si takrat učitelji v svojih poluradnih dopisih želeli še »zlato svobodo«. Tako so tudi novoletne čestitke po svoje kazale razmere tedanjega časa in hrepenenje ljudi po nečem, kar seje zdelo še vedno silno daleč, skoraj nedosegljivo, tako počasi seje bližal konec te strašne vojne. Resnično smo bili vsi še enkrat pred veliko preizkušnjo tako imenovano zadnjo ali marčno sovražnikovo ofenzivo. Nenadoma je bilo prekinjeno navdušeno delo takratnih prosvetnih delavcev. Nekateri niso dočakali svobode. V šebreljskem rajonu se moramo pokloniti spominu učitelja Antona Likarja in Antona Nadižarja ter aktivista OF Vincenca Tušarja, mecena šole v Jagrščah. Vsi trije so darovali svoja dragocena življenja prav na pragu svobode. Partizanska šola kot vzgojnopolitična in propagandna ustanova Vsaka šola je v službi političnega sistema, ki jo je postavil. To je ugotovila že Marija Terezija pred dvema stoletjema. Od tedaj je bila šola sredstvo in cilj tistega družbenega reda, ki jo je ustanovil in vzdrževal. Tudi partizanska šola ni mogla biti drugačna. Prav zato so jo tuji okupatorji in sovražniki, posebno pa izdajalci lastnega naroda na smrt preganjali. Le kdo bi mogel pričakovati, da bodo v partizanski šoli učitelji učili drugače kot so bile težnje naroda in borcev, ki so umirali, da bi se Slovenci rešili raznarodovanja in tiranije režimov, ki sta jih hotela vsiliti Mussolini in Hitler? Posebno primorsko ljudstvo je bilo žejno lepe domače slovenske besede, narodnih pesmi in znanega načina življenja. Tudi otroci so čutili to, kar so starši vseh 25 let fašistične prisile nosili skrito v svojih srcih. Osvobodilna fronta, partizani, učitelji, to so bili njihovi starši, bratje, prijatelji, sosedje, domovina. Kako ne bi čutili skupaj z njimi njihovega trpljenja, hrepenjenja, skrbi, strahu in groze, krivice v nemoči in porazu pa veselja, ponosa in navdušenja v zmagi. Junaško so tudi otroci prenašali mraz, lakoto, pomanjkanje in napore starejših, sovražnikova zasliševanja. Hajka-li so skupaj z odraslimi in tekla je celo otroška kri. Zato so tudi oni čutili tako kot partizani-borci. Hoteli so jim biti enaki, zato so si v Stopniku naredili lesene puške. In kje na osvobojenem ozemlju niso z velikim ponosom nosili na glavah titovk z rdečo zvezdo? Organizirani v pionirske odrede, so bili odlični opazovalci, obveščevalci, stražarji in kurirji. Tja, kamor si niso upali odrasli, so se vtihotapili pionirji šolarji. Navdušeno so prepevali partizanske pesmi ob začetku ali koncu pouka, na cesti in doma ter tako prenašali razpoloženje tudi na odrasle, ki so bili obremenjeni s skrbmi. Bili so celo dobri propagandisti. Pionirji iz Ma-sor so celo tvegali in trosili propagandne letake v domobranski postojanki v Spodnji Idriji. V Šebreljah je učitelj Urh organiziral pionirje, tako da so svojim staršem prinašali partizansko literaturo in jo vračali nazaj, da so jo lahko brali še drugi. Izredno opazno so pionirji sodelovali pri kulturnih prireditvah in proslavah, na katerih so prepevali, deklamirali, pripovedovali in tako s svojimi skromnimi močmi kovali enotnost in ljubezen do domovine, kije vstajala v novi čas. Partizanska šola zavzema posebno častno mesto med ustanovami, ki jih je postavila in oblikovala Osvobodilna fronta. VIRI ARHIV Odseka za prosveto, šolstvo in umetnost SPO od 11. VIII. 1944- 12. III. 1945 (SŠM Lj.) ARHIV Okrožnega NOOOF za Idrijsko (IZDG Lj., ftk. hrani odd. NOB Cerkno) DOPISI, seznami, poročila KNOO Šebrelje GROŠELJ Justin: Šolska kronika osnovne šole na Oblakovem vrhu (hrani arhiv osn. šole Spodnja Idrija) JEREB Viktor: Podatki o osnovnem šolstvu na Cerkljanskem med NOB Glavne točke začasnega učnega načrta (arhiv Goriškega muzeja - MKF) KNJIGA navzočnosti za III. in IV. razred - Ljudska šola Šebrelje (SŠM Lj., Inv. št. F2-12) KNOO Stopnik - Šolska poročila (arhiv Goriškega muzeja - MKF) - Odgovori v vprašalni poli o zgodovini partizanskega šolstva (IZDG - ŠMA Lj.) KOSMAČ Cilka: Šolska kronika osnovne šole v Masorah (hrani arhiv osn. šole Spodnja Idrija) LAPANJA Fani: Moji spomini na partizansko šolstvo na Cerkljanskem (zgod. krožek osn. šole Cerkno) MACAROL Miloš: Spomini na partizansko osnovno šolo v Jagrščah (zgod. krožek osn. šole Cerkno) ODBOR OF Stopnik - Zapisniki ODBOR OF Šebrelje - Poročilo o sestanku krajevnega delovnega tajništva Šebrelje, 1945 (arhiv Goriškega muzeja - MKF) OSNOVNA šola Šebrelje - Zgodovina partizanskega šolstva (SŠM Lj.) PAGON Andrej-Ogarev: Obdobje narodnoosvobodilnega boja v Šebreljah (v kroniki osnovne šole Šebrelje) Šebrelje skozi stoletja (Partizanska knjiga, Lj. 1976) PAVŠIČ Franc-Zvon ko: Kronika osnovne šole Šebrelje (kje je sedaj original, ni znano; del v konceptu hrani avtor) Dogodki na šoli pred in med NOB - poročilo Slovenskemu šolskemu muzeju v Lj., 1948, št. 145 PARTIZANSKI dnevnik, letnik II, št. 2 (Jagršče); letnik III, št. 62 (14. 3. 1945 - Številke govore) PERVANJE Pavla in Ivan (A. Makuc, Z. Pavšič): Kratek opis dela v NOB za vas Stopnik PRIMOŽIČ Marija-Milica: Spomini na slovensko partizansko šolo v Stopniku Spomini Marije Medved-Polonce (Tribuna, SZDL Idrija) RAZREDNICA 1944-1945- Krnice, enorazrednica (hrani arhiv osn. šole Spodnja Idrija) RAZREDNICA učencev I. in II. razreda 1944/45 (SŠM Lj., Inv. št. F2-11) REDOVALNICE osnovne šole Šebrelje iz leta 1944-45 SEZNAM učencev v šolski dobi 1944-1945 (SŠM Lj., Inv. št. F2-13) ŠOLSKA MATICA Krnice (hrani arhiv osn. šole Spodnja Idrija) VERČIČ Kati: Kronika v dobi okupacije - kronika NOB Krnice, Jagršče, Šebrelje (hrani arhiv Mestnega muzeja Idrija) VIDMAR Ferdo-Urh: Šolska kronika za kraj Šebrelje (SŠM Lj.) •k k ie SPOMINSKI VIRI Izjave, spomine ali podatke so napisali tudi nekdanji učitelji šebreljskega rajona: BARBARIC (MUNIH) Vera - Vijolica za Stopnik CERNILOGAR (HVALA) Angela za Šebrelje DEŽELA (KACIN) Angela za Šebreljski vrh GOLJA (REJC) Marija za Šebrelje in Jagršče GROŠELJ Justin za Oblakov vrh LAPANJA (ERJAVEC) Angela za Šebreljski vrh PAVŠIC Franc-Zvonko PRIMOŽIČ (TREVEN) Marija - Milica za Stopnik TUŠAR (SVETIČIC) Rezka za Jagršče (Kjer ni posebej omenjeno, hrani vire avtor Franc Pavšič-Zvonko) PARTIZANSKI UČITELJI NA ŠOLAH ŠEBRELJSKEGA RAJONA Živeči: 1. Barbarič (Munih) Vera - Vijoloca iz Stopnika, pom. učiteljica 1944 v Stopniku. Upokojena uradnica. Živi v Luciji pri Portorožu. 2. Dežela (Kacin) Angela iz Idrijskih Krnic (Stržnica), pom. učiteljica v Šebreljskem vrhu 1944/45. Živi na Straži pri Zelinu. 3. Golja (Rejc) Marija iz Šebrelj, pom. učiteljica 1943/44 v Jagrščah, 1944/45 v Šebreljah. Upok. učiteljica. Živi v Zaloščah pri Dornberku. 4. Grošelj Justin z Utr pri Oblakovem vrhu. Učitelj 1944/45 na Utrah. Upokojen. Živi v Idriji. 5. Černilogar (Hvala) Angela iz Šebrelj. Pom. učiteljica v Šebreljah poml. 1944. Živi v Šebreljah. 6. Lapanja (Kacin) Fanika. Pomožna učiteljica v Masorah 1944/45. Upok. učiteljica. Živi v Škofji Loki. 7. Lapanja Janez iz Šebrelj. Učil novembra 1943 v Šebreljah. Župnik v Godoviču. 8. Macarol Miloš, pom. učitelj 1944/45 v Jagrščah. Uslužbenec RTV Ljubljana. Živi v Ljubljani. 9. Pavšič Franc (Zvonko) iz Idrije. Učil na osnovnih šolah v Šebreljah in Jagrščah ter na večernih tečajih v Šebreljah, Jagrščah in Stopniku 1943/44. Predm. učitelj. Upokojen. Živi v Kopru. 11. Primožič (Treven) Marija-Milica iz Idrije. Pom. učiteljica 1944/45 v Stopniku. Upokojena. Živi v Novi Gorici. 12. Tušar (Svetičič) Rezika. Pom. učiteljica v Jagrščah 1944. Uslužbenka RSNZ v Ljubljani. Živi na Lavrici pri Ljubljani. Padli in umrli: 1. Krivec Ivan-Marko Matajur, pom. učitelj 1944 v Stopniku. Doma s Šentviške gore. Umrl po vojni. 2. Likar Anton iz Kanomlje. Pomož. učitelj 1943/45 v Idrijskih Krnicah. Umrl za posledicami ran kot borec NOB. 3. Nadižar Anton-Klemen, učitelj 1944. v Masorah. Roj. 3. sept. 1916 v Kranju. Dipl. filozof za matematiko in fiziko. Poleti 1944 referent Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njih pomagačev pri SPO. Pogrešan. O njem se sodi, da je padel v zadnji ofenzivi. Doma naj bi bil iz Čirč na Gorenjskem. 4. Podobnik Slavko iz Spod. Idrije. L. 1943/45 veroučitelj v Šebreljah. Župnik v Šebreljah. Umrl po vojni. 5. Vidmar Ferdo-Urh iz Idrije. Pom. učitelj 1944/45 v Šebreljah. Umrl po vojni v Idriji. 6. Žagar Jelka (Jelica). Učiteljca v Idrijskih Krnicah od jan. 1945 Verjetno je bila doma v Tržiču na Gorenjskem. Glede na takratno starost, ni verjetno, da bi bila še živa. Več o njej ni znanega. Seznam učencev III. in IV. razreda Osnovne šole Šebrelje Seznam prikazuje učence od marca 1944 1. Černilogar Angela 13. Makuc Albin 2. Černilogar Darinka 14. Makuc Alojzij 3. Černilogar Vladko 15. Medved Justin 4. Hvala Ivanka 16. Mlakar Franc 5. Hvala Roza 17. Po lak Alojzij 6. Hvala Stanko 18. Prezelj Lidija 7. Hvala Vilče 19. Rejc Viktor 8. Kobal Alojzija 20. Sova Marija 9. Lapanja Marija 21. Vojska Berto 10. Lapanja Zofka 22. Vojska Vencelj 11. Lapanja Vida 23. Vitrih Gizela 12. Lapanja Matilda Tem učencem so se v novembru 1944 pridružili še tile učenci: 1. Brezigar Danilo 7. Lapanja Andrej 2. Černilogar Ivan 8. Medved Viktorija 3. Černilogar Mirko 9. Polak Metod 4. Kobal Ivanka 10. Prezelj Janko 5. Lapanja Franc 11. Vojska Bernard 6. Hvala Alojz 12. Vojska Viktor Datum Razred I rojstva Ime očeta, ime matere 1. Svetičič Emica 25. 12. 1938 Andrej Svetičič Pepa 2. Klemenčič Tilda 12. 2. 1939 Štefan Vojska Julka 3. Medved Marija 4. 9. 1938 Alojz Božič Pavla 4. Vojska Marica 19. 2. 1939 Anton Ozebek Antonija 5. Rejc Viktorija 20. 7. 1939 Rejc Magdalena 6. Prezelj Anica 28. 7. 1938 Janez Vojska Julka 7. Rejc Marica 14. 9. 1938 Anton Klemenčič Julka 8. Tušar Alojzija 21. 6. 1938 Tušar Lucija 9. Lapanja Jožica 19. 10 1937 Vončina Jožefa 10. Makuc Marica 5. 12. 1937 Anton Močnik Alojzija 11. Vetrih Viktorija 11. 11. 1937 Franc Močnik Ivana 12. Ozebek Antonja 7. 5. 1937 Anton Lapanja Julka 13. Vojska Marinka 8. 7. 1938 Mihael Lapanja Marija 14. Golob Matilda Andrej Hvala Katarina 15. Vojska Cvetko 17. 4. 1939 Janez Rejc Marica 16. Makuc Angel 31. 5. 1936 Močnik Tilda 17. Polak Venčk 3. 4. 1937 Mihael Ozebek Marica 18. Černilogar Peter 24. 4. 1937 Franc Černilogar Antonija 19. Vojska Anton 14. 1. 1934 Mihael Lapanja Marija 20. Vojska Metod 11. 6. 1936 Mihael Lapanja Marija Razred II 1. Kobal Vida 6. 7. 1936 Franc Božič Rozalija 2. Klemenčič Malka 5. 7. 1937 Štefan Vojska Julka 3. Lapanja Vida 15. 6. 1936 Janez Vončina Katarina 4. Šauli Marija 8. 2. 1935 Auguštin Štucin Marija 5. Vojska Cvetka 21. 8. 1937 Vojska Tereza 6. Černilogar Pavla 23. 1. 1936 Anton Rjaveč Tereza 7. Vetrih Mirko 15. 10. 1934 Franc Močnik Ivana 8. Černilogar Tonče 25. 5. 1937 Anton Rjaveč Tereza 9. Lapanja Andrej Janez Vončina Katarina 10. Prezelj Janko 9. 1. 1935 Janez Vojska Julka 11. Lapanja Franc Vončina Jožefa 1. Rijavec Veronika roj. 6. 8 1933 2. Rijavec Helena 6. 7 1935 3. Munih Ivanka „ 6. 11 1933 4. Vončina Silva 13. 12 1933 5. Ozebek Marija 14. 7. 1933 6. Poljane Dorica „ 5. 11. 1933 7. Pirih Ladislav 1. 6. 1933 8. Kofol Slavica „ 12. 6. 1934 9. Kofol Frančiška „ 3. 3. 1937 10. Kofol Karlo 3. 11. 1935 11. Murovec Slavica „ 27. 9. 1931 12. Murovec Ivanka „ 21. 11. 1934 13. Čerin Franc „ 12. 11. 1932 14. Močnik Nada „ 15. Pavšič Slavica „ 16. Černilogar Metod „ 22. 10. 1936 17. Podobnik Marjan 10. 1. 1932 18. Podobnil Evlalija " „ 26. 2. 1937 19. Ozebek Veronika „ 23. 12. 1934 20. Kogoj Venceslav „ 27. 9. 1935 21. Tušar Bernard „ 18. 8. 1935 22. Gruden Miroslav „ 30. 5. 1938 23. Poljane Ignac 31. 7. 1935 24. Močnik Slavica 25. Černilogar Hermina „ 27. 9. 1938 26. Pirih Marjan 24. 10. 1938 27. Ozebek Matilda 2. 3. 1936 28. Kogoj Venceslav 27. 9. 1935 29. Hvala Viktor 17. 4. 1938 30. Leban Julijan „ 7. 1. 1935 31. Leban Lidija „ 5. 3. 1936 32. Leban Milan 13. 5. 1935 33. Ozebek Bruna „ 29. 10. 1936 34. Hvala Pavla 2. 7. 1939 35. Leban Viljem „ 14. 7. 1939 Seznam učencev Osnovne šole Krnice za šolsko leto 1944/45 (Iz razrednice učiteljice Jelke Žagarjeve) I. šolsko leto KACIN ANDREJ, roj. 21. 11. 1935 na Stržnici stan. Krnice 30 VONČINA SREČKO 18. 2. 1938 za Vrhom 46 CARLI MARIJA 27. 1. 1936 pri Kendu 10 ČERNILOGAR ANGELA 20. 8. 1935 za Vrhom 37 KACIN JOŽICA 19. 2. 1938 za Vrhom 36 KENDA ANGELA 25. 4. 1937 pri Meriškarju 36 BONCINA EMIL 19. 5. 1933 pri Hladniku 2 MAGAJNA SLAVKO 11. 11. 1937 na Hribu 27 MOČNIK VIKTOR 12. 11. 1935 Gor. Kanomlja 22 ŠTUCIN CIRIL 27. 1. 1934 na Kališ 138 VONCINA MARICA 1. 2. 1935 za Vrhom 46 III. šolsko leto CERNILOGAR STANKO 8. 5. 1933 na Krnicah „ 37 ŠTUCIN FLORI JAN 4. 5. 1937 v Pstoti „ 60 BONČINA MARIJA 4. 10. 1931 ,, 2 LAPAJNE IVANKA 28. 4. 1931 Masora 140 ŠTUCIN IVANKA 27. 12. 1934 v Pstoti Krnice 60 IV. šolsko leto CERNILOGAR ANDREJ 20. 11. 1931 ,, 37 MOČNIK MIRKO 1. 11. 1931 Kanomlja 22 VONČINA IZIDOR 14. 3. 1931 Krnice 46 KACIN ANICA 25. 7. 1931 Kanomlja 22 TUŠAR MARIJA 3. 7. 1931 - Masora 143 Osnovno šolo so dovršili: Bončina Marija Črnilogar Andrej Močnik Mirko Vončina Izidor Kacin Anica Tušar Marija uč. III. letnika IV. letnika IV. letnika IV. letnika IV. letnika IV. letnika O učencih Osnovne šole Krnice obstaja v matični osnovni šoli v Spodnji Idriji danes še en uradni seznam; Šolska matica od šolskega leta 1937/38 dalje. Evidenca je bila vpeljana po vojni, podatki v njej pa v celoti niso skladni s podatki razrednice OŠ Krnice Je-lice Žagarjeve. Kaže, da je sestavljalec vpisal v šolsko matico vse šoloobvezne otroke, ki so vstopili še v italijansko šolo, niso pa obiskovali pouka po odhodu italijanske učiteljice. Seznam učencev Osnovne šole Gornje Masore, ki so med narodnoosvobodilnim bojem verjetno obiskovali pouk. Seznam učencev osnovne šole v Masorah iz obdobja NOB se ni ohranil. Obstaja šolska matična knjiga, ki je bila napisana v letih po vojni, ki omogoča pregled učencev, ki so tedaj obiskovali pouk. Učenci so vpisani po letu vpisa v šolo. Tako razberemo, da sta v letu 1938/39 vstopili v šolo učenki Viktorija Carl iz Masor 170 in Marija Peternel iz Ma-sor 139, obe rojeni leta 1932. Ker sta v seznamu prvi in sta šolsko obveznost izpolnili junija 1946, bi lahko pomenilo, da so v šolski matici zajeti vsi šoloobvezni učenci medvojne generacije do vpisa prvošolčkov v šolskem letu 1944/45. Da ni tako, je več dokazov: 1. izjava učiteljice Fanike Kacinove (por. Lapanja), ki v svojih spominih na partizansko šolstvo (orig. pri zgod. krožku OŠ Cerkno) navaja 31 učencev, 2. poročilo Oddelka za šolstvo pri SPO (arhiv Šol. Muzeja v Ljubljani), ki se prav tako ne ujema s številom v matični knjigi, 3. v šol. letu 1943 v matični knjigi (arh. OŠ. v Sp. Idriji) ni nobenega vpisa, skoraj nemogoče je, da v letu 1937 ni bilo rojstev v tem kraju, 4. da seznam v šol. matični knjigi ni popoln, dokazuje tudi to, da v njej ni vpisanega učenca Pavla Močnika iz Masor 57, kije po podatkih šolske kronike osnovne šole v Ma-sorah (napisana je bila leta 1947) padel pod sovražnimi streli med zadnjo ofenzivo marca 1945. Po statističnih podatkih, je bila zasedba taka: Razred m. ž. sk. I 4 5 9 II - 3 3 III - 3 3 IV 1 2 3 Skupaj 5 13 18 Seznam učencev iz Matične knjige. Leto vstopa v šolo 1938 Carl Viktorija, roj. 1932, Masore 170 - Obveznost dovršila 5. 6. 1946 Peternel Marija, roj 1932, Masore 139 - Obveznost dovršila 5. 6. 1946 1939 Kokelj Amalija, roj. 1933, Masore 60 - Obveznost dovršila 1947 1940 Kosmač Marica, roj. 1934, Masore 136 - Obveznost dovršila v Sp. Idr. Jereb Franc, roj. 1934, Masore 134 Kokelj Angela, roj. 1935, Masore 60 1942 Erjavec Florijan, roj. 1936, Masore 150 Jereb Pavle, roj. 1933, Masore 134, (izstopil 1947) Lapanja Polda, roj. 1935, Masore 140 1943 1944 Carl Aldo, roj. 1936, Masore 138, (vstopil 15. 10. 1944) Carl Julijan, roj. 1938, Masore 138, (vstopil 15. 10. 1944) Hladnik Silvester, roj. 1938, Masore 59, (vstopil 15. 10. 1944) Hladnik Marija, roj. 1936, Masore 59, (vstopil 15. 10. 1944) Kacin Zinka, roj. 1938, Masore 4, (4. 5. prestopila na OŠ Idrija) Učenci Osnovne šole Jagršče iz Spominov učitelja Miloša Macarola na partizansko osnovno šolo v Jagrščah - 1980. I. in II. razred III. in IV. razred 1. Tušar Viktorija 1. Oblak Franc 11. Lapanje Angela 2. Peternel Franc 2. Krajnc Alojz 12. Krajnc Marija 3. Rejc Pavle 3. Svetičič Franc 13. Štucin Franc 4. Rejc Mario 4. Lapanja Slavko 14. Štucin Marija 5. Kenda Marija 5. Medved Rozi 15. Štucin Vincenc 6. Pirih Julka 6. Tušar Ivanka 16. Tušar Marija 7. Lapajne Ana 7. Svetičič Marija 8. Svetičič Katarina 8. Krajnc Berta 9. Štucin Janez 9. Svetičič Franc 10. Štucin Silvester 10. Tušar Marija Seznam učencev Osnovne šole Oblakov vrh (Utre) v šol. letu 1944/45 1. Božič Franc, roj. 1937 pd. »za Kalom« 2. Božič Jožefa 1932 »za Kalom« 3. Černilogar Anica 1933 »Lansko brdo« 4. Černilogar Metod 1935 »Lansko brdo« 5. Erjavec Draga 1937 »V Logu« 6. Jan Franc 1933 »pri Obrekarju« 7. Jan Štefan 1936 »pri Obrekarju« 8. Klemenčič Janez 1935 »pri Oblaku« 9. Klemenčič Jožica 1934 »pri Oblaku« 10. Klemenčič Milan 1931 »pri Oblaku« 11. Kobal Ivanka 1932 »Utre« 12. Kobal Silva 1930 »Utre« 13. Kobal Alojz 1934 »Utre« 14. Lapanja Herma 1932 »v Rovtu« 15. Lapanja Natalija 1933 »v Rovtu« 16. Munih Ivan 1933 »Karatinovše« 17. Munih Marija 1934 »Karatinovše« 18. Oblak Alojzij 1934 »pod Robom« 19. Pajer Alojzija 1936 »pri Riževcu« 20. Pajer Marija 1933 »pri Riževcu« 21. Pavšič Marija 1936 »pod Utrem« 22. Pavšič Rafael 1932 »pod Utrem« 23. Pavšič Venceslav 1937 »na Stanu« 24. Rjaveč Mirko 1936 »Grapa« 25. Rjaveč Zofija 1934 »Grapa« 26. Skok Janko 1934 »Rupa« 27. Skok Peter 1937 »Rupa« 28. Vončina Jelka 1936 »v Logu« (pastirica) 29. Vončina Viktorija 1936 »v bajti pri Oblaku« 1. Černilogar Angela iz »Doline« 2. Černilogar Janez iz »Doline« 3. Černilogar Rafael iz »Doline« 4. Černilogar Marija iz »Doline« 5. Erjavec Viktor »Dolinarjev« 6. Erjavec Marija »Dolinarjev« 7. Velikonja Marija »z Roba« 8. Velikonja Cvetko »z Roba« 9. Velikonja Pavla »z Roba« 10. Velikonja Jože »z Roba« 11. Učenec doma z otaleške strani. »Pri Jerebovih« je služil kot pastir. Imena mi je povedala po spominu Angela Dežela (Kacin) februarja 1982. Imena in priimka zadnjega se ni spomnila. POPRAVEK Pod poglavjem Osnovna šola Krnice je navedeno, da se je pouk na tej šoli začel nekako med 24. januarjem in 9. februarjem 1944. leta. Jeseni 1984 mi je prišel v roke fotokopiran dokument, nekakšna anketna pola tečajnikov prvega pokrajinskega pedagoškega tečaja za partizanske učitelje Primorske, kije bil poleti 1944 v Gor. Trebuši. Udeleženec tega tečaja je bil tudi Anton Likar, roj. v Gor. Kanomlji 31. 12. 1912. Iz navedenih podatkov je mogoče razbrati, da je Likar opravil 5 razredov gimnazije v Gorici, da je začel poučevati na Krnicah na pobudo OF 22. II. 1944, in sicer 23 učencev. Pod rubriko »politično udejstvovanje« pa je navedel, daje bil pri partizanih in kot »pejšnji poklic« je navedel, da je bil doma. Čeprav se mi zdi datum, ki ga Likar postavlja kot začetek pouka za kar tri tedne kasneje, neverjeten, je vendarle treba dokument, katerega original hrani Šolski muzej v Ljubljani, jemati za verodostojen. Toda kljub temu ne morem mimo prepričanja, da je tam že bila neka utečena šolska aktivnost, ko smo 27. februarja obiskali šolo nadzornik Pustišek, šolski referent Šinkovec in jaz. Tudi prisotnost še treh učiteljev na pedagoški konferenci na Oblakovem vrhu dne 9. januarja, od katerih naj bi eden bil iz Krnic, govori moji domnevi v prid. Ko je bil zbornik že v tisku, sem zvedel za podatke o učiteljici Jelki Žagar, ki je poučevala na Krnicah. Rodila seje kot Jelica Čok v Trstu leta 1899. Njen mož Ferdo Žagar iz Čezsoče (tudi učitelj) je umrl leta 1947, Jelka, ki je šla v pokoj z osnovne šole v Tržiču, pa še živi (1985) na Gorenjskem. Milan Dolenc KRATEK ORIS DELOVANJA VETERINARSKE SLUŽBE NA OZEMLJU IX. KORPUSA NOVJ Operacijsko področje IX. korpusa je obsegalo predvsem Slovensko primor-je in Gorenjsko. Področje ni bilo vedno enako obsežno. Prod 7. korpusu sta mejili reka Sava in železniška proga Ljubljana-Trst. Onstran nekdanje jugoslovan-sko-italijanske meje je obsegalo vse Slovensko primorje z goriškimi Brdi, Slovensko Benečijo, Rezijo, slovensko Istro, Gorenjsko in nekaj časa del Koroške. Korpus je deloval na ozemlju, ki je bilo za sovražnika zelo občutljivo, ker je zelo komunikativno in so čezenj peljale železniške proge, ki so povezovale fronto na Balkanu s fronto v Italiji. Po tej progi pa so tudi vozili vojaštvo iz Italije na rusko fronto. Nemci so računali na možnost zavezniškega izkrcanja v Istri ter na obali med Trstom in Tržičem. Proti koncu vojne je to ozemlje postalo zanje še pomembnejše tudi zato, ker naj bi po njihovih načrtih potekala čezenj zadnja obrambna črta pred zavezniškimi silami, ki bi lahko prodrle iz Italije in jugoslovansko armado z Balkana. Zato so morali utrditi obalo in uničiti partizansko vojsko v zaledju. Prav zato so pripravili tudi največjo in najhujšo ofenzivo proti enotam IX. korpusa nekaj tednov pred koncem vojne. Ta korpus pa je moral za vsako ceno zdržati na svojem ozemlju, da bi omogočil priključitev Slovenskega primorja k Jugoslaviji. Glavni štab NOV in PO Slovenije je 17. novembra 1943 ustanovil 3 operativno cono, imenovano alpska, kije obsegala Primorsko in Gorenjsko. Ta seje z odlokom vrhovnega štaba NOV in PO Jugoslavije preoblikovala 22. decembra 1943 v IX. korpus NOVJ. Vse enote, ki so bile do tedaj del 3. cone, so od sedaj naprej sodile k IX. korpusu. To sta bili 30. in 31. divizija. Dne 3. novembra 1943 sta bili formirani tudi dve vojni področji: idrijsko in tolminsko. Od 17. avgusta 1944 pa je sestavljala IX. korpus tudi italijanska divizija Garibaldi Natisone. Ar-tilerija IX. korpusa je bila ustanovljena 7. junija 1944. Pozneje so organizirali še druga vojna področja: goriško, gorenjsko, kobariško in vipavsko. V okviru 30. divizije (goriške) so bile: 17. slovenska narodnoosvobodilna brigada Simona Gregorčiča, 18. slovenska narodnoosvobodilna brigada-Bazoviš-ka, 19. SNOB Srečka Kosovela in nekaj časa 20. italijanska Tržaška udarna brigada. K 31. diviziji (gorenjski) so sodile: 3. udarna narodnoosvobodilna brigada Ivana Gradnika, 7. udarna SNOB Franceta Prešerna in 16. SNOB Janka Premrla-Vojka. Ob italijanski kapitulaciji so tudi enote tega korpusa zaplenile italijanski vojski večje število živali. V enotah sta bila en slovenski in en ruski veterinar ter več sovjetskih felčerjev (veterinarskih pomočnikov). Toda kljub temu niti štab korpusa niti štab divizije nista organizirala veterinarske službe. Šele 1. februarja 1944 je bil določen za veterinarskega referenta pri štabu IX. korpusa diplomirani veterinar dr. Vladimir Juretič-Grahli, doma iz Kobarida. Drugih veterinarjev na tem področju takrat še ni bilo. Dr. Grahli je bil veterinarski referent oziroma pozneje šef veterinarskega odseka štaba IX. korpusa do konca vojne. Februarja 1944 veterinarska služba v korpusu še ni bila organizirana v celoti. Pozneje so poleg Grahlija nosili glavno breme veterinarske službe dva sovjetska veterinarja in enajst felčerjev. Vsi so bili ubežniki iz nemške 162. turkestanske divizije. Felčerji so bili diplomanti triletne vojaške veterinarske šole v Sovjetski zvezi. Od teh so bili nekateri za delo v enotah še kar uporabni, večinoma pa so bili strokovno manj sposobni. Dela na civilnem območju niso zmogli. Zaradi pomanjkanja diplomiranih veterinarjev so bili dobrodošli in so jih kmalu določili za veterinarske referente v obeh divizijah in v skoraj vseh brigadah korpusa. Bili so tudi upravniki veterinarskih ambulant in celo veterinarske bolnišnice IX. korpusa. Le v 7. in 16. brigadi sta bila veterinarska referenta bolničarja slovenske narodnosti. Marca 1944 so bili v IX. korpusu veterinarski referenti v obeh divizijah in vseh brigadah razen v 7. Veterinarski referent 30. divizije je bil ruski diplomirani veterinar Leva Sahverian, 18. brigade felčer Fjodor Garajev, v 19. brigadi diplomirani veterinar ruske narodnosti Andrej Devzadze. Veterinarski referent 31. divizije je bil starejši felčer Mukanov Kurmanhali Mukanovič, veterinarski referent v 3. brigadi felčer Ait Muhamed Kurmandoligijev, referent 16. brigade dr. Alojz Gaber. Pri štabu korpusa je bil podkovski kovač Ait Muhambjed Magao. Tako je bila marca 1944 veterinarska služba v enotah IX. korpusa v glavnem že organizirana. Hkrati moramo pripomniti, da partizanski odredi IX. korpusa niso imeli veterinarske službe, ker niso imeli živali. V enotah IX. korpusa je bilo vedno manj živali kot v enotah VII., in sicer je bilo junija 1944 samo 143 kopitarjev. Bilo je 69 konj in 74 mul. V tem številu je zajetih tudi 18 konj in 7 mul, ki jih je imela artilerija 31. divizije. Avgusta istega leta pa je bilo v enotah IX. korpusa že 39 jahalnih, 51 voznih, 10 tovornih konj ter 99 mul. Zaradi pomanjkanja sena in pogostih premikov so krmili živali večinoma na paši in s travo, vendar se zdržljivost in zdravje živali kljub temu nista poslabšala. Kovanje je bilo sicer dobro, a ne v vseh enotah. Iz gradiva o zgodovini artilerije IX. korpusa omenjam dve zanimivosti. Ko med neko ofenzivo v artileriji niso imeli krme, so jih krmili s smrekovimi iglicami, zato jim je deset konj poginilo. Pri prehodih čez progo so jim topničarji ovijali kopita z vrečami ali krpami, tiste s svetlejšo dlako pa pokrili s temnimi odejami, da sovražnik, kije v neposredni bližini prežal iz bunkerjev na železniško progo, ne bi opazil kolone. O naporih živali pri akcijah nam govori podatek, daje kolona artilerije tega korpusa v napad na Črni vrh odšla 31. avgusta 1944 ob 17. uri iz Lokev in je prek Otlice in Cola prišla do svojih bojnih položajev, ki so ležali zahodno od Črnega vrha, naslednji dan okoli 2 ure ponoči. Tako so prehodili kakih 35 km dolgo pot. Junija 1944 je z Opčin pri Trstu, kjer je bil politični aktivist, prišel v partizane veterinar dr. Edvard Križnič. Prevzel je mesto šefa veterinarske sekcije pri vojni oblasti IX. korpusa. V zaledju do takrat veterinarska služba še ni bila organizirana. Tudi komande vojnih področij niso imele svojih veterinarskih referentov. To se je zgodilo šele junija 1944, ko sta prišla v partizane dva veterinarja. Tako je Franc Karlin 27. junija prevzel mesto veterinarskega referenta tolminskega vojnega področja, v komandi vipavskega pa je začel delati Hieronim Hrobat, veterinar iz Vipave. Tudi na tem področju je bila potrebna civilna veterinarska služba, kakršna je bila organizirana na ozemlju 7. korpusa. Zato je dr. Edvard Križnič, veterinarski referent pri štabu vojne oblasti IX. korpusa, poslal 6. julija 1944 dopis pokrajinskemu odboru OF za Slovensko primorje, v katerem je predlagal, naj ustanovijo veterinarsko sekcijo. Hkrati je dal tudi navodila za organiziranje te službe, in sicer naj bi pri pokrajinskem odboru ustanovili veterinarsko sekcijo, v vseh okrožnih odborih pa zaposlili veterinarske referente iz vojnih področij, na njihova mesta pa poslali veterinarske bolničarje. Vendar je vojaški položaj zahteval drugačno rešitev in tako civilna veterinarska služba ni bila organizirana, pač pa so bili veterinarski referenti v vojnih področij nenehno na terenu in zdravili tudi živino civilnega prebivalstva. Tudi na Gorenjskem ni bilo mogoče organizirati civilne veterinarske službe, ampak so veterinarji, ki so bili v službi na okupiranem ozemlju, hodili s partizanskimi propustnicami na ozemlje, ki so ga nadzorovale partizanske enote. Stanje veterinarske službe je bilo jeseni 1944 takole: V štabu IX. korpusa je bil veterinarski referent še vedno dr. Grahli, v obeh divizijah, artileriji IX. korpusa in v brigadah dva sovjetska diplomirana veterinarja in 11 felčerjev ter nekaj sposobnejših veterinarskih bolničarjev. Drugi diplomirani slovenski veterinarji so bili veterinarski referenti komand vojnih področij. Tako je bila njihova strokovnost najbolje izkoriščena, saj so zdravih poleg vojaških živali tudi kmečko živino. V komandi kobariškega vojnega področja je bil veterinarski referent Franc Karlin, na vipavskem področju, ki seje oktobra 1944 preformiralo v goriško vojno področje, pa Hieronim Hrobat. Na delu tega področja je opravljal veterinarsko delo še veterinar Jože Gerbic iz Dornberka. Ko je 10. septembra 1944 prišel v partizane dr. Marjan Pavšič, dotedaj veterinav v Logatcu, so ga izbrali za veterinarskega referenta idrijskega vojnega področja, ker pa je bilo brez veterinarja tudi gorenjsko vojno področje, so ga 24. novembra 1944 prestavili. Toda tudi tu ni ostal dolgo, ker gaje že 17. decembra, poklical veterinarski oddelek pri predsedstvu SNOS na Dolenjsko, nadomestil pa ga je dr. Križnič. Na podlagi odredbe glavnega štaba NOV in PO Slovenije za dne 24. oktobra 1944 o preureditvi veterinarske službe v operativni vojski so 8. decembra 1944 preuredili tudi veterinarsko službo v tem korpusu. Veterinarski referat štaba korpusa se je preimenoval v odsek, njegov šef je postal dotedanji referent dr. Grahli, Franc Karlin pa veterinarski referent, pa tudi pomočnik in namestnik šefa vojne oblasti IX. korpusa. Njegov sedež je bil pri veterinarskem odseku štaba. Ko je Karlin iz kobariškega vojnega področja odšel, so tudi do konca vojne ostali brez veterinarskega referenta. Ko sta se novembra 1944 združila artilerijska diviziona 30. in 31. divizije v artilerijo IX. korpusa, so postavili za veterinarskega referenta bolničarja, čigar imena pa žal ni bilo mogoče ugotoviti. Kmalu potem ko se je italijanska divizija Garibaldi Natisone pridružila IX. korpusu, so v njenem štabu 17. januarja 1945 postavili za veterinarskega referenta Mirka Lebna, veterinarskega bolničarja. Ta divizija je bila sicer sestavljena iz treh brigad, vendar je veterinarski referent lahko sam opravljal vse veterinarsko delo, ker so imeli samo 16 živali. Toda bile so v zelo slabem stanju in to tako nji-gova higiena kot zdržljivost in zdravje. Odkar je prišel v divizijo veterinarski re- ferent, se je stanje začelo popravljati. Vse živali so morali prekovati z zimskimi podkvami. Ko je glavni štab Slovenije izdal 3. maja 1945 odredbo o oblikovanju komand mest v že osvobojenih krajih Slovenskega primorja, je bil 5. maja 1945 postavljen za veterinarskega referenta pri komandi mesta Trst dr. Edvard Križnič. Dr. Križnič je zdravil bolno živino, največ pa je pomagal pri porodih krav. Zdravil je jalovost goveje živine in pregledoval meso v klavnici v Cerknem. Predaval je tudi živinorejskim referentom z območja komande mesta Kojsko. Na goriškem vojnem področju sta imela veterinarja velika dela, ko se je razširil vranični prisad v okolici Štomaža v vipavski dolini, poleg tega pa sta pregledovala kmetom krave plemenice in ugotavljala jalovost, ki je bila zelo razširjena zaradi spolnih okužb, ter jih tudi zdravila. Pregledovala sta meso zaklanih živali. Vprežna živina je bila v slabem stanju zlasti v krajih Ozeljan, Šempas in Prosek. Ker niso krmili s krepkejšimi krmili, je bila prireja mleka minimalna. Da bi preprečili zmanjšanje števila goveje živine, so prepovedali klati teleta. Prašičereja seje v primerjavi s prejšnjim letom izboljšala, tako da so pričakovali vsaj za tretjino več masti. Veterinarski referent je občasno pregledoval tudi živino, ki sojo uporabljali za prevoze. Goriško vojno področje je imelo oktobra 1944 sedem mesarij in deset kovačij. Na idrijskem vojnem področju je dr. Pavšič pregledoval meso pri komandi vojnega področja in pri gospodarski komisiji za srednjo Primorsko, sicer pa je zdravil bolno živino in kastriral bike. V okviru tekmovanj zmage je imel več predavanj za živinorejce. Na kobariškem vojnem področju je imel Franc Karlin, referent tega področja, 8. novembra v vasi Imenje predavanje za živinorejce. Veterinarska sekcija komande vojne oblasti IX. korpusa seje vključila v tekmovanje zmage, ki gaje 3. avgusta 1944 razpisal IOOF. V načrtu tega tekmovanja je bil najprej boj proti živalskim kužnim boleznim, nato popis neplodnih živali, ki so ga morale organizirati gospodarske komisije. Zdravljenje živine so organizirali tako, da so jo zdravili ob določenem času v določenem kraju. Za pouk ljudi so pripravili ciklus predavanj, in sicer o prvi pomoči bolnim živalim, o nujnosti zdravljenja predvsem kužnih bolezni domačih živali, zaščitnih ukrepih pri posameznih boleznih in o pomoči pri porodih in zatiranju jalovosti govedi. Največja in najhujša sovražnikova ofenziva na Primorskem, ki se je začela 19. marca 1945, je zajela vse področje Trnovskega gozda, Banjške in Šentviške planote, cerkljanski sektor in vzhodni del Idrijskega hribovja. Končala se je 7. aprila 1945. Artilerija korpusa je med ofenzivo izgubila 13 konj in 5 mul, tako da je enotam IX. korpusa ostalo le malo živali. Intendantura IX. korpusa je ustanovila septembra 1944 sedlarsko delavnico, kjer so izdelovali in popravljali jahalna in tovorna sedla pa tudi vozno opremo. V njej sta delala dva dobra sedlarja. Do januarja 1945 sta med drugim naredila 14 jahalnih vajeti in 9 sedel, popravila pa večje število tovornih in jahalnih sedel, uzd, nekaj vozne opreme in drugega. K intendanturi so sodile še mesarska, podkovska in usnjarska delavnica. Tudi diviziji sta imeli vsaka svojo čevljarsko, sedlarsko in krojaško delavnico. Za prehrano živine so skrbeli vodniki spremstva. Živali pa so krmili samo s senom in slamo. V artileriji so strogo pazili na čiščenje in nego živali, pa tudi hranili jih niso najbolje. Stanje seje izboljšalo predvsem v 31. diviziji, ker je bil njihov veterinarski referent zelo delaven. V vseh enotah je bilo veliko živali ožuljenih, saj so bile enote nenehno v akcijah, pa tudi konjevodci so po mnenju poročevalca nanje premalo pazili. V vojnem času se po navadi pojavijo številne bolezni, ki jih v mirnem času ni ali pa se pojavljajo izjemoma in v omejenem obsegu. Vojaško veterinarsko službo so vedno najbolj skrbele kužne bolezni, ki navadno povzročijo največ izgub oziroma škode, mednje nekateri štejejo tudi invazijske ali zajedalske bolezni. V drugi skupini bolezni, ki povzročajo veliko škode in prizadenejo mnogo živali, so tako imenovane eksploatacijske bolezni, to so bolezni zaradi mehaničnih poškodb; mnoge živali pa v vojni zbolijo zaradi izčrpanosti. Ljudje so se vedno bojevali proti živalskim kužnim boleznim, še posebno proti zoonozam, to je živalskim boleznim, ki se prenašajo z živali na ljudi in tako ne ogrožajo samo njihovega zdravja, temveč tudi njihova življenja. Živalske kužne bolezni se v posebno velikem obsegu širijo v vojnem času, saj se vojaške enote premikajo na večjih ali manjših razdaljah. V vojnem času zaradi spremenjenih razmer, nediscipline, slabe nege živali, neodstranjevanja mrhovine in drugih vzrokov, tudi zaradi apatičnosti ljudi, bolezni ni mogoče zatirati in preprečevati. Na širjenje kužnih in nalezljivih bolezni med živino so vplivali poleg že omenjenih vzrokov tudi pomanjkanje diplomiranih veterinarjev, raznih cepiv, zdravil in drugega veterinarskega materiala ter premajhna strokovna usposobljenost veterinarskega pomožnega osebja. Drugače je bilo na delno osvobojenih ozemljih. Zaradi nenehne nevarnosti na teh ozemljih namreč niso mogli opravljati veterinarske službe niti partizanski veterinarji niti veterinarji iz okupiranih krajev. Vseh živalskih bolezni, ki so se pojavljale na ozemlju IX. korpusa, ni mogoče našteti, pač pa bom omenil le nekatere zanimivosti. Vranični prisad (antrax) se je pojavil 10. avgusta 1944 v goriškem okrožju v vasi Štomaž nad Ajdovščino. Zbolelo je šest goved. Ker je bilo vseh šest zaklanih, ni bilo mogoče spoznati poteka bolezni in postaviti diagnoze. Čez nekaj dni so zaklali še pet goved, takrat je veterinar Hrobat ugotovil pravilno diagnozo, vranični prisad. Naslednji primer so ugotovili v vasi Bratini, osem primerov v vasi Budanje, tudi v vasi Vrhpolje je bilo več primerov nekaj pa tudi v vasi Ravnica. Pri manipulaciji z mesom zaklanih goved sta se okužila dva mesarja, ki sta za vraničnim prisadom tudi umrla. Bolezen so omejili z zaščitnim cepljenjem vseh živali v hlevih, v katerih se je bolezen pojavila, in v okolici. Cepili so 433 živali. Veterinar Gerbic je uspel dobiti cepivo iz Milana. Zato po 9. septembru na tem področju ni bilo nobenega primera več. Žaradi strahu pred širjenjem bolezni so veterinarji na Primorskem, kjerkoli je bilo mogoče, ljudem o tej bolezni predavali in jim pojasnjevali zaščitne ukrepe. Dr. Križnič pa je za Partizanski dnevnik, kije izhajal na Primorskem, napisal o vraničnem prisadu članek. Pri obravnavanju ožuljenosti konj je treba najprej upoštevati razmere partizanskega bojevanja, se pravi težave, ki jih je bilo treba premagovati, in nečloveške napore borcev in pa tudi živali. Brez pretiravanja lahko trdimo, daje bilo največ živali nesposobnih zaradi ožuljenosti, marsikatera pa je morala zaradi globokih ran, abscesov in fistul v zakol. Konji so bili največkrat ožuljeni na grebenu, kjer je ta najbolj izpostavljen. Vzrokov za ožuljenost je bilo veliko, zlasti pogost vzrok pa je bila stara oprema, komati, prsna oprama, jahalna in tovorna sedla; pri sedlih pa je zlasti manjkalo podlog, odej ali filcev. Tako so bile odeje pod sedli pogosto strgane, zato so robovi poškodovali kožo. Pogosto pa odej sploh niso dajali, ker jih preprosto niso imeli. Vzrok, da so se konji še hitreje ožulili kot ponavadi, je bila njihova mrša-vost, zato so greben ali drugi deli telesa še bolj izstopali. Vzrok je bila tudi preobremenjenost. V več dni trajajočih bojih in pohodih niso snemali ne opreme ne tovora. V takih primerih niso zategnili prsnih pasov, tako da sedla niso bila dovolj pritrnjena. Ob slabem vremenu so se pod njimi zmočile odeje ali žimniki pod komati. Po drugi strani pa so se zaradi vročine na prepotenih konjih odeje tako zmočile, da so jim tudi zato ožulile kožo. Med vzroke poškodb moramo šteti tudi premajhno pozornost pri sedlanju in tovorjenju. To se je dogajalo delno zato, ker z živalmi niso znali ravnati, delno pa zaradi preutrujenosti borcev. Nekaj je k temu pripomogla tudi slaba nega, najbolj pa je škodovalo živalim to, da so že ožuljene še naprej uporabljali, namesto da bi jih začeli zdraviti. Zato so postajale rane večje in globlje, nastajale pa so tudi razne gnojne bule in piške (fistule). Prav zaradi tega so morali živali dalj časa zdraviti, zato tudi dalj časa za delo niso bile primerne, marsikatero pa so morali zaklati. Zdravljenje bi namreč trajalo predolgo ali pa bi bile živali kljub temu nesposobne za jahanje ali prenašanje tovorov. Poleg tega komandanti niso radi dajali živali iz enot. Tudi pomanjkanje zdravil in strokovnjakov v enotah in ambulantah je bilo vzrok za slabše uspehe pri zdravljenju. Zdravljenje pa je bilo neuspešno tudi zaradi hladnih hlevov bolnišnic ali ambulant, po navadi pa je manjkalo tudi krme. Decembra 1944 je veterinarski odsek pri štabu IX. korpusa organiziral kor-pusno veterinarsko skladišče na dobro zakonspiriranem kraju na šentviški gori. Prvo ambulanto na področju IX. korpusa pa so organizirali junija 1. 1944. Ker ni bilo dovolj veterinarjev, jo je vodil veterinarski felčer, hujše primere pa je zdravil dr. Grahli, šef veterinarskega odseka korpusa. Pozneje je bila ambulanta preurejena v veterinarsko bolnišnico. Na kobariškem vojnem področju je julija organiziral veterinarsko ambulanto veterinarski referent Franc Karlin. Tu pa se je ves čas zdravilo le majhno število živali. Avgusta 1944 so bolnišnico IX. korpusa zaradi nevarnosti razpustili. Ko so se razmere umirile in so se vrnili na prejšnje položaje, so bolnišnico na Šentviški gori zahodno od Cerknega obnovili z okrevališčem vred. Konec decembra jo je napadel sovražnik, ki je odpeljal dve živali iz bolnišnice, iz okrevališča pa šest. Teh živali konjarji niso mogli odpeljati, ker so se sami komaj rešili. Druge živali so rešili kmetje. V 30. diviziji je bila veterinarska ambulanta organizirana septembra 1. 1944, v 31. diviziji pa 24. oktobra istega leta v Novakih nad Cerknim. Septembra 1944 je veterinarski odsek IX. korpusa organiziral okrevališče za konje. Čez čas so dobile enote iz tega okrevališča, ki je bilo nastanjeno v bližini ambulante 31. divizije, več kot 50 % za vprego ali tovorjenje zmožnih konj in mul. Iz zgodovine podkovstva je znano, da so v vseh vojskah skrbeli za to, da bi kopitarjem obvarovali kopita. Tudi partizanska vojska je morala reševati to vprašanje, saj bosega konja ni mogoče uporabljati, obenem pa tudi ovira gibljivost vojaških enot. Zato so morali v enotah zanje takoj poskrbeti. V 30. diviziji so imeli v tistem času dovolj podkovskih kovačev in tudi pod-kovskega materiala, naslednji mesec, tj. marca 1944, pa jim gaje že zmanjkovalo. Ker ga je bilo težko dobiti, so začeli izdelovati podkve sami iz železnih drogov, ki so jih Italijani uporabljali za žične ovire. V 31. diviziji mule niso bile prekovane že več mesecev, ker so imeli premalo podkovskih kovačev in tudi podkovskega materiala. V korpusni podkovski delavnici so kovali svoje konje pa tudi konje enot, ki so šle mimo, izdelovali pa so tudi podkove. Njihovo delo je sovražnik precej oviral. V pomožni korpusni podkovski delavnici v Cerknem (organizirana je bila na začetku decembra 1944), kije bila obenem podkovska delavnica za zaledje, sta bila dva kovača in en delavec. Za skladišče so decembra izdelali tudi 250 podkev, izdelovali pa so tudi strgala in ščetke za čiščenje konj in tudi »partop«. Veterinarski službi je ves čas primanjkovalo diplomiranih veterinarjev, veterinarskega pomožnega osebja in podkovskih kovačev, ni bilo niti osebja iz bivše jugoslovanske vojske niti drugih. Le na ozemlju IX. korpusa je bilo 11 sovjetskih veterinarskih felčerjev, vsi pa zaradi skromnega strokovnega znanja niso bili kaj prida koristni. Dolžnost veterinarskih bolničarjev je veterinarska služba zaupala v prvi vrsti tistim, ki so kot vojaki bivše jugoslovanske vojske opravili tečaj za veterinarske bolničarje. Teh pa je bilo premalo. Veterinarski bolničarji so bili veterinarjem nujno potrebni pri njihovem delu. Ko pa so se vsaj delno usposobili, so prevzeli tudi dolžnosti, ki bi jih morali sicer opravljati veterinarji ali vsaj veterinarski pomočniki. Postali so celo referenti divizij, vojnih področij, brigad, upravniki veterinarskih ambulant, okrevališč in veterinarskih skladišč. Da bi usposobili čim več veterinarskih bolničarjev je bilo treba zanje organizirati veterinarske tečaje. Prvi tak tečaj za enote IX. korpusa je bil organiziran od 15. maja do 1. junija 1944. Povabili so 9 bolničarjev, toda tečaja se jih je udeležilo le šest. Od teh sta bila dva podkovska kovača. Šolanje jih je končalo pet z dobro oceno, šesti pa zaradi bolezni ni mogel opraviti izpita. Na tečaju so poleg predmetov, ki so jih predavali na drugih tečajih 7. korpusa, predavali še o negi kopit, podkovanju, o kontroli živil živalskega izvira in o pomoči pri porodih. Drugi tečaj se je začel 15. januarja 1945 v Labinjah pri Cerknem, vodil pa ga je Franc Karlin, šef veterinarskega odseka vojne oblasti IX. korpusa. Predaval je tudi dr. Grahli. Tečajnikov je bilo 26, trajal pa je do 10. marca 1945, do začetka nemške ofenzive. Podoba udeležbe veterinarskega strokovnega osebja v narodnoosvobodilnem boju slovenskega naroda ne bi bila popolna, če se ne bi dotaknili še vprašanja, vloge veterinarjev v partizanski saniteti. Vojaška veterinarska služba je od januarja 1944 do avgusta istega lega sodila k saniteti. Toda tudi tedaj, ko organizacijsko ni bila več povezana z njo, sta službi tesno sodelovali. Zdravje borcev in civilnega prebivalstva so veterinarji neposredno in posredno ohranjali tudi z zatiranjem zoonoze in nadziranjem živil živalskega izvora. Številni veterinarji so partizanski saniteti pomagali že zelo zgodaj, saj so, če že niso stopili v partizanske vrste, dajali partizanskih zdravnikom svoj sanitetni material, ki so ga zbirali zanje še zlasti prvo in drugo leto narodnoosvobodilnega boja. Veterinarji so poleg svojih, pogosto opravljali tudi zdravniške dolžnosti, ker je bilo v partizanih zdravnikov vedno premalo, čeprav se jih je veliko odzvalo klicu domovine in se vključilo v vojaško ali civilno sanitetno službo. Ni bilo redko, da so bili veterinarji sanitetni referenti vojaških enot, pa tudi veterinarji, ki so opravljali veterinarske dolžnosti, so pogosto dajali prvo pomoč ranjenim ali bolnim borcem in prebivalstvu, pomagali pa so tudi zdravnikom pri njihovem delu, pri operacijah, previjanju ranjencev itd. Na Primorskem je postal septembra 1943 sanitetni referent dr. Vladimir Grahli v bataljonu Andreja Manfrede. Ko seje oktobra tega leta bataljon pridružil Bazoviški brigadi, je ostal Grahli njen sanitetni referent do konca januarja 1944, ko je postal veterinarski referent IX. korpusa. Na Gorenjskem je zbiral sanitetni material in dajal prvo pomoč ranjenim partizanom, posebno po področju Karavank, Ivan Kapus, veterinar iz Radovljice. S svojim avtomobilom je večkrat prevažal ranjene borce čez Savo na Jelovico, kjer so bile partizanske bolnišnice. Franc Karlin je 10. julija 1944 prevzel dolžnost veterinarskega referenta komande tolminskega vojnega področja. Ko so organizirali imrovizirane antiska-bične postaje (proti garjam), je z odredbo sanitetnega oddelka štaba IX. korpusa Karlin prevzel takšno postajo pri komandi tolminskega vojnega področja. Že v najzgodnejšem obdobju osvobodilnega gibanja se je veliko veterinarjev in študentov veterine vključilo v osvobodilno gibanje. Najprej so delovali kot aktivisti in politični delavci v krajih, kjer so delali ali živeli, potem pa so pomagali osvobodilnemu gibanju drugje. K temu jih je usmerjal tudi njihov poklic, ki je bil vedno tesno povezan z ljudstvom našega podeželja in njegovimi težavami. Brez pomislekov so se pridružili osvobodilnim prizadevanjem slovenskega naroda in se odzvali klicu OF in komunistične partije. Mnogi med njimi so se izkazali kot dobri organizatorji in aktivisti. Udeležba veterinarskih strokovnjakov in študentov v osvobodilnem gibanju je njegovemu vodstu omogočilo oblikovati partizansko veterinarsko službo. Pl-vi začetki veterinarske službe so bili že junija 1942. leta na Dolenjskem. Ko je bilo po kapitulaciji italijanskega okupatorja ozemlje osvobojeno in je ostalo osvobojeno nekaj časa, so razmere ne le terjale, temveč tudi omogočale ustrezno višje razvito organizacijo veterinarske službe, ki bi pomagala reševati številna vprašanja v vojski in na terenu. Čeprav so za njeno delovno področje, organizacijo in delovne možnosti značilne znane lastnosti partizanske vojske in svobodnega ozemlja, je svojo nalogo zelo dobro opravila. Uspešno je premagovala težave zaradi gmotnega pomanjkanja, tako daje delo improvizirano organizirala. Njen razvoj nam nazorno prikazuje pravzaprav dobro organiziranost narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije ter njihovega zaledja -svobodnih ozemelj. Čeprav je imela veterinarska služba na voljo skromna veterinarska sredstva, le malo zdravil in pripomočkov, je vendarle iznajdljivo reševala svoje probleme. Lahko trdimo, daje bila tudi veterinarska služba eden izmed elementov visoke razvitosti narodnoosvobodilne vojske v Sloveniji oziroma sestavni del prizadevanj osvobodilnega gibanja za čimboljši razvoj in graditev ljudske oblasti. Iztrgano pozabi Ana Štucin IZ NAŠIH ARHIVOV Pri prebiranju arhivskega gradiva, tudi tistega, ki je povsem krajevne narave, naletimo včasih na listine, ki so zanimive same po sebi ali pa nazorno osvetljujejo in nam tako približajo kako preteklo obdobje oziroma okoliščine, v katerih so nastale. Izbrala sem nekaj takšnih iz časov avstroogrske monarhije in italijanske fašistične oblasti. Naj bo tudi spodbuda vsem, ki še hranijo doma stare listine, da jih bodo izročili našemu arhivu ali muzeju. Vsak ohranjeni pismeni dokument je prispevek k pestrosti naše krajevne zgodovine. IZ OBDOBJA AVSTROOGRSKE MONARHIJE »Udarniško« delo na Idrijski cesti Udarniško delo, tako popularno v prvem obdobju našega socialističnega razvoja, danes pa v mestih precej pozabljeno, je bilo v starih časih zelo v navadi. Le pravili so mu drugače: robota (po cerkljansko rabuta). Pri graditvi cest, vodovodov itd., torej vseh naprav in objektov, ki so bili v splošno korist, so pomagali vsi, zlepa ali zgrda ali z delom ali z denarnim prispevkom (samoprispevek!). Tako se je v Cerkljanskem vrhu št. 3, po domače v Kotniku, ohranil dopis iz leta 1883, naslovljen na Jakoba Sedeja-Kotnika, s tole vsebino: »Opominjeni ste zadnjikrat, da do konca maja 1.1. zastanek triletne naklade na Idrijski cesti v delu doprinesete, ali pa v denarji plačate po 60 kr (krajcarjev) dnino, sicer boste po rubežni iztirjani. Dolga imate še 38 (in) 1/2 dnin. Cestni odbor v Cirknem 30. aprila 1883 J. Kofol, načelnik«1 1 Dopis je odkril učenec 6. razreda osnovne šole Cerkno - spomenik NOB na podstrešju svojega doma, po domače v Kotnici, Cerkljanski vrh št. 9 in ga 1. 1980 podaril muzejskemu oddelku v Cerknem. Podpisani načelnik cestnega odbora J. Kofol, po domače Kafulav, je bil eden izmed redkih domačih večjih posestnikov. Njegova je bila tudi hiša na starem trgu pri cerkvi, danes po domače Na Poreznu. O pomenu »idrijske ceste«, kakor so tedaj imenovali cesto od Mosta na Soči (Sv. Lucije) do Cerknega, je Simon Rutar v svoji Zgodovini Tolminskega pred sto leti napisal: »Za ceste seje na Tolminskem u zadnjih desetih letih neizrečeno mnogo storilo. Po VVinklerjevi zaslugi izdelala seje zelo težavna ali neizrečeno potrebna idrijska cesta od Sv. Lucije do Cirkna. Tako je sedaj ne le ves cerkljanski okraj združen se središčem glavarstva, nego ponovila seje tudi stara zveza med Kranjskim in Tolminskim, ona zveza, ki je bila za kupčijo tako važna vu srednjem veku in še celo v novejšem času do našega stoletja. U dopolnitev te čerte izdeluje se zdaj tudi cesta se Zelina u nemško Idrijo, in tako dobi Tolminsko u kratkem neposredno zvezo z Ljubljano. Ker je ta cesta tudi u vojaškem obziru zelo važna, zato daja tudi vlada svojo denarno podporo za njeno doveršenje (1. 1881 npr. 6000 gold.)J Cerkljanski občinski možje za univerzo v Ljubljani I. 1907 Demokratične in narodne pridobitve, ki so si jih Slovenci priborili v času avstroogrske monarhije, so bile plod dolgoletnega boja. V tem je bilo v ospredju predvsem troje zahtev: po splošni in enaki volilni pravici, po narodni svobodi in enakopravnosti ter zahteva po socialnih reformah. Boj za volilno pravico se je začel že leta 1861, ko je bil z oktroirano ustavo v monarhiji odpravljen absolutizem. S prvo veliko reformo volitev v državni parlament leta 1896 je bil poleg prejšnjih štirih volilnih razredov (kurij) vpeljan še peti, to je splošni volilni razred, s katerim so volilno pravico dobili vsi nad 24 let stari moški državljani s šestmesečnim bivanjem v isti občini. Zaradi sistema volilnih razredov (splošni volilni razred, ki je pomenil veliko večino prebivalstva, je dobil le 17 % vseh mandatov) reforma še zdaleč ni zadovoljevala, je pa prvič odprla vrata državnega parlamenta tudi predstavnikom delavskega razreda. Boj za splošno in enako volilno pravico seje nadaljeval in zaostril posebno po prvi ruski revoluciji leta 1905. To je prisililo vlado, daje leta 1905 sama predlagala korenito reformo, kije odpravila sistem volilnih razredov in uvedla splošno in enako volilno pravico (seveda le za moške državljane, stare več kot 24 let). Vladnemu predlogu so sledila pogajanja med strankami in narodnostnimi skupinami za razdelitev mandatov v posameznih volilnih okrajih. Slovencem je uspelo dobiti 24 poslanskih mest, »kar je v merilu celotnega parlamenta glede na delež slovenskega prebivalstva povsem ustrezalo«.3 Toda slovensko narodnostno ozemlje je bilo takrat razdeljeno med deželami, od katerih je le Kranjska pokrivala samo slovensko ozemlje. Znotraj teh dežel, v deželnih zborih, pa Slovenci niso bili zastopani glede na delež slovenskega prebivalstva. Boj za demokratizacijo se je torej moral nadaljevati znotraj dežel. Čeprav volilne reforme niso prinesle niti demokracije niti narodne enakopravnosti pa so »pomenile velik korak naprej v demokratizaciji političnega življenja in uveljavljanja nenemških narodov v monarhiji«.4 2 Stane Rutar, Zgodovina Tolminskega, Gorica 1882, str. 211, (faksimilirani ponatis, Nova Gorica, 1972) 3 Ferdo Gestrin - Vasilij Melik, Slovenska zgodovina od konca osemnajstega stoletja do 1918, Ljubljana, 1966, str. 246. 4 Prav tam, str. 251-252. Ne glede na dosežene uspehe je bil boj za demokratizacijo pomemben tudi z drugega stališča: mnenje in razpoloženje ljudstva je postajalo pomembno, med ljudstvom sta se širili in razvijali politična in narodna zavest ter samozavest. Volilno reformo so ljudje ocenjevali kot zmago in od novega parlamenta (imenovali so ga: prvi ljudski parlament), izvoljenega leta 1907, pričakovali, da jim bo izglasoval tudi večje narodne pravice, ki so jih dotlej dobivali le mukoma in počasi, po »drobtinah«. Toda od »stare dobre Avstrije« so pričakovali preveč. »Ječa narodov« narodom ni dala enakopravnosti (federacije), ni uresničila davne želje Slovencev, združene Slovenije. Slovencem ni priznala kulturne enakovrednosti drugim, saj »svoje univerze kljub dokaj široki akciji zanjo v začetku 20. stoletja niso dosegli«.5 Kako so vsa ta politična in kulturna prizadevanja zajela tudi podeželje in kako širok je bil boj za slovensko visoko šolo, nam dokazuje ta dokument: Zapisnik seje občinskega starešinstva cerkljanskega, dne 19. decembra 1907. Navzoči: Kosmač Anton, župan; Obid Ivan, Mlakar Ivan, Kobal Andrej, Peternelj Filip, Brejc Ivan, Tavčar Franc, Ba-šelj Ivan, Podobnik Peter, Mavri Jože in Peternelj Andrej - podžupani; Magajne Franc, Kušman Jože, Hadalin Ivan, Prebil Franc, Platiše Ivan, Hvala Ivan, Gatej Anton, Kacin Franc, Lahajnar Jernej, Gantar Franc, Buda Vinko, Kofol Jože, Guzelj Miha, Seljak Ivan, Jereb Jože, Jereb Franc, Razpet Matevž, Derlink Miha in Mavri Franc - starešine. Zupan otvori sejo ob 10. uri dopoldan. Vincenc Roje predlaga, da naj se predloži ck (cesarsko kraljevemu) - ministerstvu za uk in bogočastje primerna prošnja za slovensko univerzo v Ljubljani in naj se odpošlje telegrafično, ker je danes pričelo delovanje državnega zbora. Sprejeto soglasno in naroča se županstvu, da sestavi prošnjo v tem smislu: »Slovenski narod, ki je v kratkem času svojega narodnega zavedanja dokazal, da je zmožen življenja, je edini v Avstriji, ki nima šolstva v svojem jeziku; niti ljudskega povsod, tem manj pa srednjega in visokega. Prvi ljudski parlament, ki se shaja te dni k svojemu zasedanju, naj bo glasnik in pro-povednik kulturnega razvoja vseh avstrijskih narodov, torej tudi slovenskega; naj daje državi trdni temelj s tem, da omogoči njenim narodom svobodno kulturno življenje. Podpisano županstvo poživlja vsled današnjega starešinstvenega sklepa visoko vlado, da ugodi sledečim šolskim zahtevam: Nemudoma naj se uvede na šolah vseh strok, zlasti na srednjih šolah, po vsem slovenskem ozemlju slovenski učni jezik. Obenem naj se potom zakonodaje zajamči ustanovitev slovenskega vseučilišča ter naj se izvrše vse za to potrebne priprave«.6 5 Prav tam, str. 262. 6 Zapisnik je muzejskemu oddelku v Cerknem podaril Aleksander Sarnavski. Izhaja iz starega arhiva občine Cerkno, katerega ostanki so se »izgubili« ob razstrelitvi stare občinske zgradbe 24. novembra 1977. Cerkljanska podružnica slovenskega planinskega društva za demokratizacijo odnosov med planinskimi organizacijami leta 1909 Demokratične težnje je bilo mogoče na začetku 20. stoletja čutiti tudi v društvenem življenju. V letu 1909 se cerkljanskim planincem centralistična oblika organizacije slovenskega planinstva ni zdela več »času primerna«. Vse podružnice so bile namreč strogo podrejene osrednjemu društvu v Ljubljani. Po njihovem mnenju naj bi bilo vsako društvo samostojno, povezovala naj bi jih zveza, osrednji odbor pa naj bi volili delegati. Te svoje napredne in demokratične težnje so utemeljeno, odkrito in lepo izrazili tudi pismeno in pismo poslali ne le osrednjemu odboru v Ljubljano, temveč tudi vsem podružnicam. Zadeve so se torej lotili na široko, prepričani, da bodo predlogi navdušili vse planince. Dokument je vsekakor dokaz, da so cerkljanski planinci mislili s svojo glavo in da se svojih misli niso bali povedati. Takole so napisali: Slavni osrednji odbor »Slovenskega planinskega društva« v LJUBLJANI Dopisa od 15. novembra in 2. decembra leta 1909 sta dala povod, da se je pri letošnjem občnem zboru naše podružnice pretresovalo razmerje podružnice napram osrednjemu društvu na podlagi obojestranskih pravil. Ta pravila pa so vse prej, kakor času in namenu primerna, ker vsebujejo določbe, ki bodo prej ali slej pogubno in razdirujoče vplivale na tako potrebno složno delovanje vseh podružnic. Na podlagi podružničnih pravil je namreč vsaka podružnica v vsakem ozira brezpogojno podložna osrednjemu društvu, čigar pavila so veljavna tudi za podružnice. Ni nam namen s tem dopisom morda kritikovati delovanje osrednjega odbora - obratno! priznati mora vsakdo, daje isto dosedaj uzorno, požrtvovalno, zato tudi bogato na uspehih, - a skrb za prihodnjost - ker kedo nam jamči, da bo vedno tako - nam narekuje te vrstice: Osrednje društvo nam sme nalagati večje ali manjše prispevke od članov (glej dopis od 15. nov. 1909). Osrednje društvo sme prevzeti v svojo oskrbo podružnične naprave, ako se renti-rajo, v nasprotnem slučaju jih pusti na ramenu podružnic. Osrednji odbor je takorekoč lastnik vseh podružničnih naprav, sploh podružnica je brezpraven člen osrednjega »Slov. plan. društva«. Kaj pa je osrednje društvo in kako pride do teh pravic? Po našem mnenju je isto ravno tako društvo, kakoršno je vsaka druga podružnica, ter ne bi smela imeti kot taka ne več ne manj pravic. Osrednji odbor volijo člani osrednjega društva - ali so ti člani kaj več, kot vsak član ene ali druge podružnice? Iz navedenega je razvidno, daje reorganizacija »Slovenskega planinskega društva« nujno potrebna. Preosnovati bi se moralo v večjih potezah tako, da bi v Ljubljani bila tudi podružnica »Slov. plan. društva«, a osrednji odbor bi volili delegati, katere pošilja vsaka podružnica po številu članov. Občni zbori osrednjega društva bi bile samostojna in svojepravna planinska društva, nad njimi pa bi bilo v Ljubljani osrednje društvo, kot nekaka Zveza slov. planinskih društev. Kot glasilo te zveze naj bi veljal »Planinski vestnik«, katerega bi upravljal osrednji odbor in zahteval od posa- meznih društev prispevke za člane v toliko, kolikor bi v resnici znašali stroški za list. V interesu celokupnega slovenskega planinstva prosimo osrednji odbor, da stvar natačno premotriva, in morda v ta namen skliče v primernem kraju, če je mogoče še pred glavnim občnim zborom anketo odposlancev vseh podružnic. Od tega pisma smo poslali prepis vsem podružnicam. S planinskim pozdravom! Podružnica SPD v Cerknem (Goriško) dne 14. januarja 1910. Za odbor: An t. Stres, l.r. načelnik Iv. Bonač, l.r. tajnik7 Samozavest cerkljanskih planincev ni bila brez podlage, saj so do leta 1910 opravili že veliko koristnega dela in so se kot društvo že lepo zasidrali. Akciji, ki so jo začeli, so se pridružile vse slovenske podružnice, razen Kamniške. Končala se je s popolnim uspehom.8 IZ OBDOBJA FAŠISTIČNEGA REŽIMA O italijanski maši Cerkljanski dekan msgr. Ivan KUNŠIČ (1872-1944) je ostal starejšim Cer-kljanom v spominu kot strog duhovnik, kije, po mnenju vernikov, nekoliko pretirano zahteval dosledno izpolnjevanje cerkvenih pravil. Pravijo pa tudi, da so bile njegove pridige skrbno pripravljene in sistematične, predvsem pa se ga spominjajo kot ponosnega in narodnozavednega moža. Vsekakor je res, da so ga imele italijanske oblasti »na piki« že od vsega začetka. Že v letu 1919, ko je bila Primorska pod italijansko vojaško oblastjo in še ni bila priključena Italiji, je bil za nekaj časa interniran na Sardiniji. Ljudje so tudi govorili, da so mu fašisti nekoč, ko se je zvečer vračal iz Novakov, nastavili čez cesto žico, da je padel in si zlomil nogo. S fašističnimi oblastmi je bil v spopadu tudi pozneje. Povod je bila tako imenovana »maša za Italijane«, pravi razlog pa njegovo nasprotovanje fašizmu in po-italijančevanju Slovencev. O tem, kako se je dekan Kunšič spopadal s fašistično oblastjo, pišejo dokumenti italijanske policijske oblasti in fašistične stranke. (Tekste sem skrajšala, razen besedila, kije v navednicah)95. decembra 1929 je Kunšič poslal dopis, naslovljen na tajnika fašistične stranke v Cerknem, v katerem mu sporoča, da je 7 Iz istega arhiva. Kopija zapisnika (v rokopisu) je prav tako ohranjena po zaslugi A. Sarnav-skega, ki jo je podaril muzejskemu oddelku v Cerknem. 8 Glej: Viktor Jereb, Ob 60-letnici Planinskega društva Cerkno, Idrijski razgledi, IX. letnik (1964), št. 4, str. 76-83. 9 Citirani dopisi, ki se nanašajo na mons. Ivana Kunšiča, so iz arhiva IZDG, Ljubljana, fond ital., fasc. 7 (goriška prefektura - kvestkura) in iz arhiva Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani, fond: Fašistični arhiv, Italijanska iredenta - diskriminacije, fasc. 305. nadškof (Sedej, op. A. Š.) v zvezi z mašo »kratko razlago evangelija v italijanskem jeziku« odredil: »1. Sv. Maša je dovoljena dve nedelji na mesec, ker sta župnik in kaplan že preveč obremenjena vse nedelje in praznike z nadurnim delom. 2. V primeru premajhnega obiska vernikov, ki uporabljajo italijanski jezik, bo sv. Maša ukinjena«. Kunšič je k temu dodal, da poziva vernike, ki se bodo teh maš udeleževali, naj »prispevajo v puščico, kakor to delajo udeleženci drugih dveh maš« (Slovenci, op. A. Š.), ker se bodo z dodatnim obredom stroški župnišča povečali. 29. decembra 1929 je o vprašanju italijanske maše v Cerknem prefektu pisalo orožniško poveljstvo v Gorici (Legione Territoriale dei Carabinieri Reali di Trieste - Divisione di Gorizia). V novembru je Cerkno namreč obiskal sekretar fašistične stranke za Goriško, kije skušal prepričati Kunšiča, naj opravlja latinsko mašo z italijansko pridigo vsako nedeljo. Tudi tokrat je dekan nasprotoval in se skliceval na nadškofov ukaz. Orožniško poveljstvo je nato ugotovilo, da imajo nadškofova navodila »politične cilje« in da si nadškof očitno prizadeva »ločevati prebivalce, ki govore italijansko (priseljene Italijane - op. A. Š.) od domačinov«. Pa tudi predpis, s katerim je določil da se »italijanska maša« lahko ukine, če ne bi bilo dovolj obiska, orožnikom ni šel v račun. Do te ukinitve lahko pride, so napisali, saj je v Cerknem naseljenih le malo prebivalcev italijanskega rodu«, domačini pa so (od duhovnikov) pozvani ali celo prisiljeni, da obiskujejo le slovensko obarvane obrede«. Orožništvo nato ugotavlja, da takšno nadškofo-vo ravnanje zopet dokazuje njegovo sovraštvo do Italije in njegovo bojazen, da se bo prebivalstvo tega ozemlja »pustilo pregnesti in ne bo ostalo zvesto slovenski tradiciji in običajem, katerih uporen pristaš je sam«.10 30. decembra 1929 je goriška kvestura poslala goriškemu prefektu zaupno pismo, na katerem je kot predmet naveden »KUNSIC Dott. GIOVANNI fu Gio-vanni e fu Jan Maria, nato a Gorje (Jugoslavia) il 28. 12. 1872 = Parroco di Circ-hina«. Pismo pravi: »Naš urad je bil opozorjen na zgoraj navedenega duhovnika, ki zaradi svojega neomajnega nasprotovanja Italiji predstavlja resno oviro italijanski penetraciji na območju Cerkljanske. Informacije, ki sta mi jih poslala funkcionar Javne varnosti in poveljnik orožniškega poveljstva v Idriji, se ujemajo. Iz njih izhaja, daje bil g. Kunšič 28. maja 1919 poslan za 6-mesecev v internacijo na Sardinijo, ker se je že tedaj pokazal sovražnega Italiji«. »Ko seje vrnil«, pravi pismo, je hlinil drugačen odnos do nas in - da bi bolje prikril svoja čustva - zaprosil in dobil italijansko državljanstvo. Ker je zelo inteligenten in 10 Goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej, cerkljanski rojak, je bil fašistom trn v peti, saj se je potegoval za ohranitev slovenskega jezika v cerkvi. Proti njemu so začeli pravo gonjo, kije dosegla vrhunec 1. 1925. Njegova odstopa tedaj še niso izsilili: »Sveta stolica se ni mogla kar tako strinjati z odstranitvijo Sedeja, saj je apostolski vizitator 1. 1926 ovrgel obtožbe, verniki italijanske in slovenske narodnosti pa so zahtevali, naj ostane na svojem mestu. Šele leta 1931, po konkordatu s fašistično Italijo, je sprejel nasvet in odstopil.« (Milica Kacin-Wohinz, Narodnoobrambno gibanje primorskih Slovencev v letih 1921-28, 1977, II. knjiga, str. 482). Še istega leta je umrl. Tako je nadškof Sedej postal žrtev konkordata, sklenjenega leta 1929 med Vatikanom in italijansko državo, po katerem seje Vatikan »odrekel vsakršnemu nasprotovanju fašistični politiki na tem področju« (Tone Ferenc, Milica Kacin-Wohinz, Tone Zorn, Slovenci v zamejstvu, Pregled zgodvoine 1918-1945, Ljubljana, 1974, str. 78) precej izobražen, mu je doslej uspelo prikrivati svojo podtalno dejavnost v našo škodo, toda gotovo je to, daje izkoriščal svoj velik vpliv na kmečko prebivalstvo in bil vedno (»previdno in inteligentno«) v opoziciji. Oviral je širjenje našega jezika in ohranjal živa iredentistična čustva domačinov. V mnogih primerih je dokazal, da hoče izkoristiti verska čustva domačinov v škodo italijanskega elementa, strogo je vztrajal na rabi slovenskega jezika pri verskih obredih in si prizadeval z vsakovrstnimi zvijačami odvrniti od obredov Italijane, ki naj bi zaradi tega dajali vtis, da nasprotijejo veri«. V aprilu 1927 je poveljnik enote fašistične milice Venuti zahteval od duhovnika, naj odstrani ograjo, ki je omejevala njegov vrt, ker so bili koli pobarvani z barvami jugoslovanske zastave. Kunšič je privolil in se opravičil, češ da so bili koli narejeni iz droga zastave, ki jo je uporabljal v prejšnjih časih. Znano je tudi, daje ta duhovnik vedno oviral duhovniško in pedagoško delo častitega Celle, ker je le-ta po rodu in čustvih Italijan. Ugotovljeno je, daje na nedavnih plebiscitarnih volitvah" glasoval proti nacionalni listi. In končno: »od leta 1926 je g. Kunšič vpisan v Registru politično nevarnih oseb, ki bi jih bilo treba internirati, če bi se položaj zaostril«. 8. februarja 1930 je vodja (commissario) cerkljanske sekcije fašistične stranke poslal dekanu Kunšiču dopis, v katerem pravi (skrajšano): »Ko sem prevzel funkcijo vodje tega fašija so me obvestili, da lokalne cerkvene oblasti ne vidijo rade, če učenci osnovne šole - ki, kakor je znano, dobro govore italijansko - obiskujejo mašo s pridigo v italijanskem jeziku. Čudi me, da se je to mnenje razširilo, saj sem prepričan, da se čestita duhovščina ne misli ukvarjati s politiko (»non intende fare della politica«) in soji pri srcu le duhovni interesi faranov. Prosim vas za to, da mi zadevo pojasnite, da ne bi prišlo do škodljivih nesporazumov in da dosežemo pomiritev duhov, ki je tako potrebno za skupni blagor, in ki mora biti cilj vsakogar, ki ima kakršnokoli oblastveno funkcijo«. Toda dekan Kunšič ni bil za takšno »pomiritev duhov«. 23. februarja 1930 mu je odgovoril z vso odločnostjo in se pri tem skliceval na nadškofa (Sedeja), ki je »ukazal (podčrtala A. Š.), da nihče ne sme prisiliti otrok, naj se >in corpore( (= skupno, organizirano op. A. Š.) udeležijo svete maše, ki je bila namenjena le tistim, ki uporabljajo italijanski jezik«. Kunšič je nato izrazil upanje, da so s tem pojasnilom »vsi nesporazumi dovolj razčiščeni«. 3. marca 1930 je poveljnik fašistične legije poslal kopijo tega pisma »v vednost« goriškemu prefektu. 9. aprila 1930 je bil cerkljanski dekan zopet predmet zaupnega pisma, ki ga je goriški prefekturi tokrat poslalo orožniško poveljstvo v Gorici (= Legione Ter-ritoriale dei Carabinieri Reali di Trieste - Divisione di Gorizia). Pismo pojasnjuje, da so na opozorilo političnega sekretarja fašistične stranke učitelji v Cerknem pozvali učence, naj sodeljujejo pri italijanski maši. Učenci so k tej maši šli, toda »ne v vrsti in ne pod nadzorstvom učiteljev« (torej ne )in corpore( - op. A. Š.). Naslednjega dne pa so učitelji zvedeli, da je to povzročilo »hudo jezo« lokalne duhovščine, predvsem dekana. Ta je namreč otrokom rekel, da jim zameri ude- " To so bile prve volitve po novi, fašistični zakonodaji, ko je bila opozicija že strta, demokratične pravice pa povsem odpravljene. Slovenci oz. nasprotniki fašizma so imeli ob teh volitvah dve možnosti: ali glasovati proti listi, ki jo je predložila fašistična stranka ali abstinirati. Narodni revolucionarji (člani organizacije TIGR) so po vsej Primorski z letaki pozivali prebivalstvo, naj volitve bojkotira. V Cerkno je ilegalno prinesla letake iz Gorice Marija Kumar. V zaselku Čelo in v Ravnah jih je raztresel Gabrijel Peternelj, po drugih vaseh pa drugi zaupniki organizacije TIGR, ki jo je na Cerkljanskem vodil Slavko Bevk, po domače Gabrijelov. (Iz izjave Gabrijela Peter-nelja, ki jo je zabeležil Anton Rutar. Kopijo hrani muzejski oddelek Cerkno). ležbo pri italijanski maši in da bo mašo ukinil, če se to ponovi, »kar je skušal naivno argumentirati s trditvijo, da otroci ne morejo razumeti italijanske razlage«. 15. aprila 1930 je o tem incidentu prefektu pisala tudi goriška kvestura. Do ponovnega spora zaradi italijanske maše je prišlo v naslednjem letu. 27. maja 1931 je politično tajništvo fašistične stranke za Goriško obvestilo prefekta, da 24. maja v nedeljo, ki je bila določena za italijansko mašo - pridige v italijanščini ni bilo. Na vprašanje političnega sekretarja De Podesta, je dekan odgovoril, da po cerkevnih predpisih na binškoštni dan pridiga ni predvidena. Toda ugotovili so, da so bile binkošti v resnici 25. maja, in presodili, daje župnik pridigo izpustil iz drugih razlogov: »motilo gaje, ker je bila prav na ta dan obletnica vstopa Italije v vojno«.12 16. novembra 1931 je preiskovalni urad 62. legije fašistične milice poslal dopis z oznako »Strogo zaupno - dvojni ovoj!«, kar na štiri naslove: goriški prefek-turi in poveljstvom fašističnih legij v mesta Bologno, Videm in Trst. Predmet dopisa je bil zopet dekan Ivan Kunšič. Dopis sporoča, da ni opravil »tako imenovane maše za Italijane«, ki bi morala biti po dogovoru vsako drugo nedeljo, češ da je bilo premalo vernikov. »Ugotovili pa smo, daje bilo v cerkvi kar 61 oseb in to še predno naj bi se maša začela«. Se eno zaupno pismo je 21. novembra 1933 poslalo poveljstvo teritorialne legije »kraljevnih krabinerjev« iz Trsta, tokrat naslovljeno na »prečastitega apostolskega administratorja v Gorici« (nadškofa Sedeja ni bilo več, saj je moral leta 1931 odstopiti in je še istega leta umrl). V njem sporočajo, da se dekan Kunšič, čeprav gaje krajevni politični sekretar fašistične stranke Umberto Zanier pismeno povabil, ni udeležil svečanosti ob obletnici fašističnega pohoda na Rim (mar-cia su Roma) in se niti ni opravičil. Nato dodajajo: »Čeprav je bil že maja 1919 leta interniran zaradi spletk proti državi, je še naprej očitno kazal svoje proti-italijansko razpoloženje in je vzbujal sume na svojo iredentistično dejavnost«. Goriška federacija fašistične stranke pa je 31. oktobra 1935 prefektu sporočila, da se tudi tokrat Kunšič ni udeležil svečanosti ob obletnici fašističnega pohoda na Rim »z opravičilom, ki ga ob državnih praznikih vedno navaja, daje bil rahlo bolan (indisposto)«. Odpor Slovencev proti vpisu otrok v mladinske fašistične organizacije V letu 1927 so na osnovnih šolah na Primorskem poučevali deloma že italijanski, deloma pa še slovenski učitelji. Večji del učiteljev italijanskega rodu je bil zvest fašističnemu režimu in si je prizadeval vključiti v fašistično mladinsko organizacijo vse učence. Temu so nasprotovali slovenski učitelji, duhovniki in seveda tudi starši. Vztrajnost posameznikov pri tem odporu ni bila toliko vprašanje prepričanja (fašistične ideologije so se namreč oprijeli le redki Slovenci) kot vprašanje osebnega poguma pa tudi ekonomske odvisnosti. 11. maja 1927 je o odporu proti vpisu v fašistično organizacijo poročal tajnik fašistične sekcije v Cerknem dr. Nicolangelo Carrara. Poročilo je naslovljeno na tajnika Fašistične zveze v Gorici in pravi: »Žal vam moram poročati o neprijetnem dogodku, kise je pripetil pred nekaj dnevi. Ta dogodek prikazuje vse težkoče, s katerimi se moramo spoprijemati pri izvajanju 12 24. maja 1915 je Italija stopila v vojno na strani antante prav zato, ker sta ji bili obljubljeni Primorska in severna Dalmacija. To obletnico so fašisti na Primorskem še posebej poudarjali. našega programa, pa tudi odločno nasprotovanje, na katero naletimo pri delovanju, ki nam je najbolj pri srcu. Več pripadnikov organizacije Balilla je vrnilo ali poskusilo vrniti balilsko uniformo z izgovorom, da je iz tega ali onega razloga ne morejo nositi. To dejstvo se mi zdi zelo resno. Tako da mu je treba nameniti kar največ pozornosti. To tembolj, ker smo s pripadniki Balille vedno lepo ravnali, tako da ni bilo nikakršnega razloga za nezadovoljstvo niti otrok niti njihovih staršev. Učitelj Avoglio, ki z velikim navdušenjem vodi organizacijo Balilla - s svojo aktivnostjo sije te dni zaslužil lep članek v Edinosti - sije vedno prizadeval s čimlepšim ravnanjem prepričati otroke in starše, da organizacija vzgaja svoje člane z najboljšim namenom koristiti vsem. Do omenjene zavrnitve - to se razume - je prišlo zaradi vpliva staršev, pa tudi duhovnikov in učiteljev, ki menijo, da se je treba boriti proti vsemu in v kali zatreti vse, kar je italijansko. Tu velja pripomniti, da seje tih boj proti nam, glede na upanje, da jih bodo jugoslovanski bratje kmalu osvobodili, še bolj zaostril. Prepričanje namreč, da bo prišlo do vojne, ki bo za Italijo usodna, je tod več ali manj splošno. Tako je bil pred nekaj dnevi raztrgan letak v zvezi s praznovanjem državnega praznika Natale di Roma (rojstvo Rima) in storilci, ki so bili upravičeno opomnjeni in grajani zaradi svojega nespoštljivega ravnanja, se obnašajo kot mučeniki, čeprav nismo - zaradi naše prevelike humanosti in kulture - storili nikomur nič hudega. Iz vsega tega je vidno, da je tako nizkotno ravnanje postalo že sistematično in da imamo opravka s pravo organizacijo, vedno pripravljeno blatiti vse, kar z nemajhnim trudom in požrtvovalnostjo gradimo. Pa to naj še bo, toda največje zlo je to: menijo, da ne moremo preprečiti dejanj, ki ovirajo uresničevanje naših načrtov (podčrtano v orig.). Žal sem prisiljen ponoviti, kar sem že večkrat poudaril: čas je, da se šola očisti in da si, če je le mogoče, pridobimo spoštovanje duhovnikov, ki tod predstavljajo največje, če že ne edino avtoriteto. Zaman bosta vsa naša pozornost in ljubezen do mladih, če bo naše delo potem razvrednoteno doma, v cerkvi in v šoli. Preprečimo vsaj to, da bi celo naša lastna šola prispevala svoje k defetizmu in protifašizmu. Poskrbimo, da bo povsod v njej vladala ista ideja in izrujmo že enkrat iz šole tajni iredentistični pouk, ki nas je doslej vedno nadvladal. Kako dolgo bomo torej še paradoksno plačevali učiteljev, ki zagovarjajo protiitali-janstvo in so nas vedno pripravljeni osramotiti? Tiste, ki nas niso vredni, je treba odstraniti! In nujno potrebno je, da šolska oblast odločno poskrbi, ne le za italijansko in fašistično izobraževanje, temveč tudi za razvoj italijanske in fašistične miselnosti. Upam, da bo v bližnji prihodnosti za to poskrbljeno in da naša želja, kije, menim, tudi želja vseh dobrih Italijanov tega območja, ne bo ostala večno samo želja, temveč bo rodila sadove. To bo veliko pripomoglo k povečanju našega ugleda, ki je, kakor sem že omenil, pogosto v nevarnosti. Brž ko bo mogoče, vam bom nakazal še druge bolj ali manj nujne ukrepe, o katerih bi bilo dobro razpravljati v navzočnosti g. prefekta. Fašistični pozdrav! Politični tajnik: Dr. Nicolangelo Carrara13 Do leta 1927, ko je tajnik fašistične sekcije v Cerknem s tem pismom tako odlično ocenil narodno in protifašistično zavest slovenskih učiteljev, se je več starejših učiteljev že izselilo v Jugoslavijo, npr. Ferdinand Podgornik, Gabrijel Tavš idr., novi učitelji slovenskega rodu pa so se izšolali na učiteljišču v Tolminu, 13 Arhiv Inštituta za narodnostna vprašanja, Ljubljana, fond: Fašistični arhiv - Italijanska ire-denta - diskriminacije, fasc. 305. kjer je pouk že tekel v italijanščini. V Cerknem so tedaj poučevali trije slovenski učitelji starejšega rodu: Metod Peternelj kot nadučitelj in Ljudmila Mesar, oba izCerkna, ter Albina Grželj z Mosta na Soči. Leta 1929 so bili vsi trije premeščeni v notranjost Italije. Po nekaj mesecih sta obe učiteljici prosili za upokojitev, po enem letu pa je učiteljsko službo v Umbriji pustil tudi Metod Peternelj. V arhivu italijanske orožniške postaje v Cerknem se je ohranilo nekaj dokumentov, med njimi tudi politična karakteristika Ljudmile Mesar in več dopisov o Metodu Peternelju. O Ljudmili Mesar so orožniki 1. 1926 napisali, da je »neusmiljena protiita-lijanska propagandistka«, da je vpisana v slovensko Učiteljsko zvezo, za katero propagira, in da je odklonila vpis v ANIF (Associazione Nazionale Insegnanti Fascisti = Vsedržavno združenje fašističnih učiteljev). Orožniki so predlagali, naj Mesarjevo odpustijo iz službe ali vsaj umaknejo s tega območja. Politična karakteristika Metoda Peternelja, ki so ga orožniki zapisali 1. 1932 pa pravi, da je »tujega rodu (allogeno - tako so označevali Slovence v Italiji), z neomajnimi slovenskimi čustvi. Od kar je Italija te kraje okupirala, je goreč in navdušen propagandist slovenskega iredentizma. Pripadal je razpuščeni (slovenski) Učiteljski zvezi in bil eden izmed njenih najpomembnejših eksponentov. Vedno je bil zagrizen nasprotnik Italije. Deloval je na tajnih sestankih, ki jih je sam skliceval; na njih je prepričeval učitelje tujega rodu (beri: slovenske!), naj se ne vpišejo v ANIF. Zaradi takšnega političnega ravnanja je bil premeščen v Ripoli (Umbrija)... Toda Peternelju to mesto ni ugajalo najbrž zato, ker tam teren ni bil primeren za njegovo politično delovanje in ker je bil daleč od somišljenikov ...« Ko je prosil za obrtno dovoljenje, da bi preživljal družino in sebe kot fotograf, so orožniki izrazili bojazen, »da bi izkoriščal fotografsko obrt za fotografiranje obmejnega pasu, vojašnic, utrdb itd. in s tem nadaljeval svojo pro-tiitalijansko aktivnost«. V nekaterih dopisih so orožniki označili Peternelja celo kot nevarnega mednarodnega vohuna, 1.1937 pa so napisali, da je še vedno goreč slovenski iredentist, nasprotnik vseh državnih institucij in še posebej fašističnega režima.14 Protifašistična dejavnost slovenskih učiteljev na Cerkljanskem ni bila izmišljotina fašistov in policije. V svojem življenjepisu je Metod Peternelj napisal: »Prva leta okupacije so bila za nas učitelje prava preizkušnja. Nekateri, redki po številu, so se zbali premočnega sovražnika in so klonili, drugi so iskali zavetje v Jugoslaviji in naše vrste so se stalno krčile. Zaradi tega nas je posebno zanimal novi naraščaj mladih učiteljev, na katerih bi v bodoče slonela največja odgovornost. Ti so se šolali v Tolminu na učiteljišču, ki je postajalo že italijanska ustanova, čeprav je bil učni jezik še slovenski, in italijanska oblast je upala najti v njih dobre zaveznike, posebno še, ker je uvidela, da od starejših učiteljev nima pričakovati nič dobrega. Leta 1924 je novi naraščaj zasedel že več kot polovico mest na Cerkljanskem. Umevno je bilo, da moramo nove mlajše tovariše pridobiti, se jih okleniti in jim nakazovati prave smernice na njihovi težki življenjski poti. Sklenil sem, da si zadam to težko nalogo. Spoznal sem hitro, da so naši mlajši tovariši v veliki večini ohranili zdravo jedro in da bodo nam, kar nas je še ostalo (učiteljev starejšega rodu, ki so se šolali pred italijansko okupacijo) v največjo pomoč. Vabil sem jih na svoj dom, kije postal kmalu njihovo stalno zbirališče. Izmed novih tovarišev sem si izbral najbolj zavedne in s temi sem lahko razpravljal o najbolj kočljivih političnih zadevah. Nastala je tako nekakšna celica, kije postala jedro političnega delovanja učiteljev v našem okolišu. 14 Dokumenti o M. Peternelju izvirajo iz arhiva orožniške postojanke v Cerknem, kije bil ob kapitulaciji Italije uničen. Hranim jih sama. To delovanje seje poostrilo z naraščajočim pritiskom fašizma. Tako smo delovali do leta 1929, ko seje italijanska oblast odločila, da premesti vse slovenske učitelje v notranjost Italije ... Fašistična učiteljska organizacija je od slovenskega učiteljstva zahtevala, da govori v šoli in izven nje samo italijansko, tega ni dosegla niti med učitelji niti med otroci, ki so bili pod našim vplivom. Izdan je bil ukaz, naj se dela na to, da se vsi šolski otroci vpišejo v fašistično organizacijo Balilla. Kljub velikemu pritisku oblasti na ljudstvo, je naša organizacija z agitacijo in moralnim zgledom dosegla, da je bil uspeh italijanskih fašističnih organizatorjev tedaj zelo klavern. Na vseh italijanskih in fašističnih praznovanjih je bilo zelo malo udeležbe. Udeleževali so se jih nekateri od tistih, ki so bili ekonomsko direktno odvisni od italijanske oblasti in še med temi kakor tudi med otroki smo organizirali pasivno rezistenco ...«15 O tem obdobju nam je leta 1970 pripovedovala tudi Marija Rutar, učiteljica iz Tolmina, ki je pripadala takratni mladi generaciji učiteljev. Med drugim je povedala: »Izmed vseh let službovanja se mi zdijo najlepša, najbolj čudovita prav tista leta, ki sem jih preživela med cerkljanskimi griči. Tja smo prišli s tolminskega učiteljišča nevešči, neuki, plahi, nismo vedeli, ne kam ne kako. V veliko pomoč so nam bili prav starejši učitelji, ki so nas v Cerknem nadvse prijazno sprejeli. Med temi se spominjam Metoda Peternelja, dveh sester Ane in Albine Gerželj, Gabrijela Tavša ter nadvse priljubljenega Cirila Drekonje. S temi učitelji smo se redno sestajali in se spet vračali na naša samotna mesta na Krnicah, v Gorjah, v Jaznah, Cerkljanskem vrhu in drugam. V največje veselje so nam bili četrtki, ko smo prihajali v Cerkno in smo se tam dobili s starejšimi učitelji ter preživeli skupaj lep, pa ne samo lep, tudi ploden dan. Naše prisrčno sožitje sta odlikovala iskrenost in tovarištvo... V vseh odločilnih trenutkih in o vseh važnih odločitvah smo se učitelji med seboj zmeraj posvetovali, zlasti pa s tovarišem Metodom Peterneljem in s Cirilom Dreko-njo ... Spominjam se, morda je bilo 1929. leta, ko je bilo ukazano, da moramo vsi slovenski učitelji izreči prisego, da bomo zvesto služili državi in fašizmu. Vsi skupaj, s tovarišem Peterneljem vred, smo se pogovorili, da bomo držali figo v žepu in da bomo med prisego vneto molčati. Tako smo tudi napravili. Žal meje italijanska učiteljica, ki je stala poleg mene, zatožila, da nisem izgovarjala besed. Naslednji dan sem že prejela uradno pismo iz Cerkna, da moram takoj priti v Cerkno ter še enkrat pred dvema pričama ponoviti prisego. Zelo napeto je bilo takrat, ko so sklicali sestanek v Cerknem in zahtevali od nas, da se moramo vpisati v učiteljsko društvo ANIF. Ciril Drekonja in Peternelj sta propagirala, naj bi se mlajši učitelji ne vpisali, vendar pa se je takrat večina vpisala iz tega ali drugega razloga. Predvsem smo menili, daje bilo to le učiteljsko društvo, ne fašistična stranka. In resnici na ljubo moram tudi povedati: bili smo revni, morali smo živeti. In zdelo se nam je več vredno, da ostanemo med ljudstvom, kakor da bi šli od njega kam v Italijo ali v emigracijo...«16 Nekateri so vendarle vztrajali. Tako je cerkljanska sekcija ANIF 10. julija 1926 poslala oblastvenim organom v Idriji dopis s seznamom tistih učiteljev cerkljanskega šolskega okoliša (v katerega je sodila tudi Šentviška gora), ki se v ANIF niso vpisali. To so bili: Metod Peternelj, Ljudmila Mesar in Albina Gerželj - učitelji v Cerknem, Ignacij Jug (Ravne), Ivana Volarič (Gorje), Frančiška Pagon (Zakriž), Marija Perin (Šebrelje), Ciril Drekonja (Šentviška gora) in Marija Zega (Lazeč).17 15 Življenjepis M. Peternelja hrani muzejski oddelek Cerkno. 16 Z Marijo Rutarjevo se je pogovarjal Tomaž Pavšič. Objavljen je v Biltenu odbora za postavitev šole - spomenika NOB v Cerknem, julija 1970. 17 Arhiv Inštituta za narodnostna vprašanja, Ljubljana, fond: Fašistiični arhiv - šola, fasc. 304. Vpis v ANIF slovenskih učiteljev ni rešil pred premestitvijo. Vsi, ki se niso odločili za emigracijo, so bili v naslednjih letih premeščeni v notranjost Italije. Za slovensko mladino na Primorskem je bila to velikanska škoda, saj je slovenske učitelje pri delu spodbujala ne le pedagoška, temveč tudi narodna zavest in so učencem dajali več, kot je tedanja osnovna šola zahtevala. Naslednji rodovi so bili za vse to prikrajšani. Vpisu učencev v mladinsko fašistično organizacijo so nasprotovali tudi nekateri slovenski duhovniki. Tako na primer Ivan Mozetič, župnik v Ravnah pri Cerknem, znani zeliščar, ki je bil pozneje dekan v Cerknem. Pri fašističnih oblasteh je bil še slabše zapisan kot njegov predhodnik Ivan Kunšič. V nekakšni personalni poli, ki nosi datum, 20. avgust 1930 in jo je podpisal goriški prefekt, je o njem med drugim napisano: - njegovo politično ravnanje in mišljenje je slabo (condotta politica cattiva); večkrat je pokazal nasprotovanje fašističnemu režimu in njegovim organizacijam -je izobražen, aktiven, zvit (»astuto«) - čeprav doslej ni javno nastopil proti režimu, menimo, »da se ukvarja s skrivno propagando proti Italiji« - zadnjih volitev se ni udeležil18 - ima velik vpliv na prebivalstvo, le-to pa ga zelo ceni. Kmalu zatem je župnik Mozetič tudi odkrito povedal, kaj misli o fašizmu. Povod za to je bil pritisk italijanskih učiteljev, naj se učenci vpišejo v fašistično mladinsko organizacijo. 11. februarja 1932 je goriška kvestura obvestila prefekta o naslednjem: Orožniška preiskava je ugotovila, da so »neugotovljeni krajevni elementi v preteklosti razvijali propagando proti vpisu v ONB (Opera Nazionale Balilla) v občini Cerkno, tako, da so mnogi starši pokazali nasprotovanje vpisu svojih otrok«. O župniku Mozetiču pa je rečeno, daje pri verouku otrokom v resnici rekel, »da izkaznica organizacije Balilla nikomur ne bo prinesla koristi in da bi bilo bolje zbirati denar za nove obleke, saj so vaše že obnošene in neprimerne«. Ob tej priložnosti je nekatere otroke pokaral, češ »da pozabljajo slovenski jezik in so začeli ljubiti italijanščino.« Dopis ugotavlja tudi, propaganda proti vpisu v organizacijo Balilla pojenjuje, češ daje bila nenaklonjenost družin le posledica »neprimerne metode, ki so jo uporabljali nekateri učitelji, da bi prisilili učence k vpisu, predvsem že premeščeni učitelj Trapasso, torej posledica dejanj, ki niso vzbujala zaupanja v organizacijo«. Decembra 1932 je župnika Mozetiča ovadila italijanska učiteljica Marija Lui-sa Alessandrini, ki je istega leta dobila službo v Ravnah. Tako je 29. decembra funkcionar javne varnosti zaslišal najprej učiteljico, nato še župnika. Naj citiram nekaj vprašanj in odgovorov iz prvega zapisnika oz. izjave M. L. Alessandrini): »V (prašanje): Ali so vam prebivalci Raven naklonjeni? O (odgovor): Ne nasprotujejo mi odkrito. Obnašajo se indiferentno. V: Kakšni so vaši odnosi z župnikom Ivanom Mozetičem? 18 Glej op. št. 11. O: Kakor hitro sem prišla v Ravne, sem ga obiskala da bi ga spoznala in zato da bi ga pridobila, saj sem sodila, daje v kraju edini, na katerega bi se lahko obrnila. Sprejel me je lepo in se pokazal v resnici precej prijaznega. Pozneje sem se prepričala, da mi ni naklonjen. Medtem ko sem pozivala učence in vztrajala pri njihovih družinah, naj se vpišejo v ONB, je kvaril uspeh moje aktivne propagande; zagotavljal je namreč družinam, da vpis v ONB ni obvezen. Zaradi nasprotne dejavnosti Mozetiča mi je uspelo vpisati v organizacijo ONB in v Piccole Italiane (=Male Italijanke, fašistična organizacija za deklice) le 14 od 48 učencev. V: Ali je župnik to svojo nasprotno propagando izvajal odkrito? O: Kolikor vem, je o tem govoril z družinskimi poglavarji, z vsakim posebej. To so mi povedali učenci. V: Pozivam vas, da nam natančno obnovite svoj razgovor z župnikom z dne 14. t. m.! O: 14. t. m. sem šla k župniku Mozetiču na dom, ker me je poklical. Vprašal me je, ali sem avtorizirana za poučevanje verouka. Na to sem odgovorila pritrdilno in dodala, da poučujem verouk že od začetka šolskega leta kot vse druge predmete. Izkoristila sem to priložnost in očitala g. Mozetiču, kar sem z obžalovanjem ugotovila, da je namreč poglavarjem družin govoril, da vpis učencev v ONB ni obvezen. Potem, ko sem mu razložila, da je vpis koristen in nujno potreben, sem ga prosila, naj to pjasni družinam. Na mojo prošnjo je župnik odgovoril, da tega ne bo storil, ker sam ni fašist in nikoli ne bo, saj je bila njegova mati Slovenka kot vsi njegovi predniki. Tej izjavi je sledil izbruh njegovih protiitalijanskih čustev. Trdil je, da fašizem tlači vero tako zelo, da prepoveduje tiskati verske publikacije v slovenskem jeziku. Nato mi je pokazal versko brošuro, napisano v italijanščini, ki jo je zaničljivo (»con disprezzo«) vrgel v koš rekoč, da so Slovencem potrebne slovenske knjige. Dodal je, da so fašisti aktivni v stranki le za to, da si dobijo položaje in da se je fašizem naslonil na cerkev samo zato, da se bo še naprej obdržal na nogah. G. Mozetič bi še naprej tako govoril, če ne bi jasno pokazala, da tega več ne prenesem. Dodal pa je, grozeče, da me mora opozoriti, naj ne ponavljam komurkoli, kar mi je povedal, in da bo v prihodnje sam presodil, ali sem previdna. Hotel me je tudi prestrašiti in mi je dejal dobesedno tako: Zapomnite si, da sta tisti dve trupli ob meji še vroči! Te grozeče besede sem si razumela v zvezi z umorom dveh Slovencev tega območja, ki sta bila žrtvi svoje neprevidnosti na jugoslovanskem ozemlju.19 Kar mi je župnik rekel, nisem mogla obdržati v tajnosti. Kljub njegovim grožnjam sem vse povedala svojim kolegom.« Še isti dan je bil v Ravnah zaslišan tudi župnik Mozetič. V zapisniku je med drugim zabeleženo: 19 Ni bilo mogoče ugotoviti, na katere osebe ta pripomba meri. Po izjavi Venceslava Obida-Mat-jaža z Bukovega, ki stanuje v Cerknem, tedaj pa je bil član organizacije TIGR, so fašisti v tem obdobju ustrelili Valentina Eržena, po domače Ravnanjivarja iz zaselka Nemci (Orehek). Eržen je stanoval v samotni hiši in imel veliko družino, kije težko živela. Pomagal sije s tihotapstvom, bil pa je narodno zaveden in je sodeloval tudi z organizacijo TIGR. Po izjavi Viktorije Jeram, rojene Obid, članice TIGR, se je Zorko Jelinčič sestajal s svojimi sodelavci tudi pri Ravnanjivarju. Na sestanke so hodili sodelavci iz Jugoslavije. Kmalu zatem je Eržen zbežal v Jugoslavijo. Večkrat se je vračal. Ker je bil izdan, so fašisti obkolili hišo Pod gozdom, kjer je stanovala žena. Na begu je bil ustreljen. Njegov sin Valentin Eržen, ki je odšel v partizane 1. 1942, si je zato izbral partizansko ime Osvetnik. Bil je eden izmed prvih štirih partizanov - domačinov, ki so padli v bitki na Rodnah nad Orehovsko grapo 24. 12. 1942. Žrtev na meji je bil oktobra 1932 tudi Janko Moškat iz Cerknega, ki so ga na begu ustrelili gra-ničarji. Po izjavi Gabrijela Peternelja je bil narodno zaveden fant, član ilegalnega pevskega zbora, ki ga je vodil G. Peternelj. Z znancem je nekoč prešel mejo pri Robidenskem brdu (na nedeljskem izletu!). Graničarji so ju opazili in pozvali v karavlo. Moškat se je zbal, graničarji pa so ga na begu ustrelili. Tovarišu, ki se je pozivu odzval, niso storili ničesar. »V(prašanje): Spoštujoč navodila svojih nadrejenih je učiteljica vztrajala pri starših, in skušala doseči vpis otrok v ONB. Zakaj ste vi začeli nasprotno propagando in ste hiteli zagotavljati staršem, da vpis ni obvezen? O(dgovor): Rekel sem družinskim poglavarjem, da ni zakona, ki bi prisilil otroke v organizacijo Balilla in Piccole italiane. Tako sta se izrazila cerkljanski in mirenski 'podesta', tako sem se izrazil jaz, ko so me nekateri očetje vprašali, ali morajo plačati 5 lir letne članarine za organizacijo Balilla. V: Znano nam je, da ste tudi v drugih vaseh poizvedovali, kateri otroci so se vpisali. Kakšne interese ste imeli pri tem? O: To sem naredil po naključju, spotoma, ko sem šel v Orehek ali pa, ko sem govoril z osebami iz drugih krajev. Tako sem izvedel, da drugje ni takšnega pritiska niti nad italijanskim prebivalstvom. Kolikor so mi zagotovili, nikjer niso vpisani prav vsi otroci. V: Učiteljica vas je obiskala in vas prosila, da ji pomagate prepričati starše. Kako ste sprejeli to njeno prošnjo? O: Učiteljici sem jasno odgovoril, da tega ne morem storiti, ker nisem fašist. Precizirati moram, da učiteljica ni prišla k meni s tem namenom. Poklical sem jo sam, da bi jo vprašal, ali je kvalificirana za poučevanje verouka. V: Kaj ste rekli gospodični potem, ko ste ji dejali, da niste fašist? O: Rekel sem ji tudi, da ni zakona, ki bi lahko prisilil otroke in starše k vpisu v organizacijo Balilla. Dodal sem: Če je res, kot ona trdi, daje otrokom vpis v korist zaradi ugodnosti, ki jih menda imajo od tega, ni nič manj res, da bi fašistični režim za Slovence lahko storil še kaj drugega, lahko bi npr. dovolil gospodarske publikacije v slovenskem jeziku. Ko sem to dejal, sem vzel v roke izVod mesečne revije Ison-zo Agrario in ga vrgel v koš, ker pač nisem vedel, komu naj bi ga dal, saj je napisan v italijanščini. Rekel sem tudi, da se mnogi fašisti vpisujejo v fašistično stranko samo zato, da si zagotovijo eksistenco.« Po teh pogumnih izjavah je župnik Mozetič zanikal, daje govoril o tlačenju vere in o »še toplih truplih na meji«. Priznal pa je, da ni nemogoče, da v diskusiji ni izjavil kaj ostrega na račun režima, ker da je pač zelo živčen. Oba zapisnika o zaslišanju je goriška kvestura poslala ministrstvu za notranje zadeve v Rim z dopisom, v katerem je rečeno, »da župnik ni skrival svojih slovenskih in protifašističnih čustev, zato predlagajo, naj se odstrani iz Raven pri Cerknem«. Na podlagi odgovora iz Rima je 6. marca 1933 goriška kvestura predlagala prefektu, naj župniku izreče uradni opomin. Po sporu z učiteljico, pravi dopis, sicer nismo o njem odkrili nič novega, verjetno je domneval, da je nadzorovan, toda njegov odnos do Italije in fašizma se ni spremenil. Opomin je izdala posebna komisija (Commissione Provinciale per 1'Ammo-nizione), katere predsednik je bil prefekt goriške province (Enrico Nicolo Trot-ta), člani pa: javni tožilec (Guiseppe Tripani), kvestor (Mario Modesti), poveljnik divizije orožnikov (v komisiji gaje nadomeščal kap. Ottorino Baronis) in poveljnik 62. legije fašistične milice (Italo Di Pasquale). Opomin je v resnici pomenil, da je bil odtlej župnik Mozetič pod policijskim nadzorstvom. Ukazali so mu: 1. »da se ne sme oddaljiti iz svoje župnije, ne da bi prej obvestil funkcionarja javne varnosti, razen v nujnih primerih v zvezi z njegovo duhovniško službo; 2. da mora živeti pošteno, spoštovati zakone in da ne sme vzbujati razlogov za sume; 3. da se ne sme sestajati z osebami, kijih je zakon že preganjal, in ne z osebami, ki so sumljive; 4. da mora biti doma pred sončnim zahodom in da ne sme zapustiti doma pred sončnim vzhodom (razen v izjemnih primerih, kijih dovoli točka 1.); 5. da ne sme nositi orožja in se zadrževati v gostilnah; 6. da ne sme obiskovati javnih prireditev.« Ti ponižujoči ukazi pa niso bili dovolj. Še istega leta je goriška kvestura predlagala, naj župniku Mozetiču (»ki ne kaže, da bi se poboljšal«) odvzamejo dodatek za starost.20 Politični pritisk z gospodarskimi sredstvi Tudi v Idriji so fašisti v tem obdobju pridno beležili, kaj misli in čuti slovensko prebivalstvo, in tudi ustrezno ukrepali. Na udaru je bila, kot povsod na Primorskem, slovenska posvetna in cerkvena inteligenca, še posebej in najprej pa predstavniki delavskega gibanja in delavskih organizacij. Vidni komunisti so se dotlej že morali izseliti. Da bi zadušili vsakršen odpor delavstva, pa so uporabljali sredstva, ki so ogrožala eksistenco neubogljivih rudarskih družin, odpust iz rudnika. Odpusti so imeli dvojni namen: izkoreniniti iz rudarskega mesta tleče socialistične ideje in spremeniti narodnostno podobo Idrije z naseljevanjem italijanskih delavcev. V arhivu fašistične organizacije je ostal zabeležen primer Rafaela Tavzesa. 31 . marca 1931 je tajništvo posoške federacije fašistične stranke poslalo tajniku v Idriji dopis, v katerem piše: »... v teku je postopek proti rudarju Tavzesu, ki je zelo predrzno izjavil, da njegova žena in on sam nasprotujeta vpisu svojega sina v mladinsko fašistično organizacijo«. Marija Tavzes je to svojo odločitev potrdila tudi pismeno. Že 18. aprila je bil Tavzes iz rudnika odpuščen. To seveda ni bil edini primer. Poleg političnih razlogov je na redukcijo delavstva, zlasti nekoliko pozneje, vplivala še gospodarska kriza.21 Kot je razvidno iz aktov fašistične sekcije v Idriji, je razpoloženje rudarjev v tem času vzbujalo pri najbolj zagrizenih fašistih nelagodne občutke. V mesečnem poročilu za junij 1931 je tajnik Plinio Mutto Accordi med drugim napisal: »Fašisti z dolgim stažem in tisti, ki so se udeleževali skvadrističnih akcij, nadzorujejo tujce in pazijo na mojo varnost... doslej me še niso nadlegovali, vendar čutim, da v množici dozoreva divje sovraštvo proti meni, saj seje utrdilo prepričanje, da so odpusti iz rudnika moje delo in da s tem skušam doseči zgolj politične cilje ...« O odpuščanju z dela pa je tajnik v istem poročilu napisal: »Kraljevi rudnik redno nadaljuje s predvidenimi odpusti z dela in z upokojitvami. Opažam precej vrenja med brezposelnimi, ki so pod nadzorstvom komisarja javne varnosti in poročnika orožnikov.« Pozneje je napisal v poročilu za meec julij 1931: »Kraljevi rudnik je z 19. julijem prenehal odpuščati nezaželene (podč. A. Š.) rudarje in upokojevati bolne in tiste, ki so dosegli starostno mejo. Vrenje med brezposelnimi je še vedno precej očitno. Približno 15 odpuščenih delacevje te dnina skrivaj prekoračilo mejo. Kolikor smo lahko razumeli, so se zbrali v Ljubljani na ukaz ti- 20 Citirani dopisi v zvezi z Ivanom Mozetičem, so iz Arhiva IZDG, Ljubljana, fond ital., fasc. 7 (goriška prefektura, kvestura). 21 Glej: O. Lipužič, A. Stucin: Gradivo za zgodovino OF na Idrijskem in Cerkljanskem (1941 -april 1943), Zbornik Idrijski razgledi, 1978-1979, str. 14 in 15. stega slavnega društva, kije bilo ustanovljeno prav zato, da bo pomagalo izseljenim domačinom.22 Sedaj, ko smo rudnik očistili, se laže diha!« (podč. A. Š.). »Očiščenje« rudnika ni bil edini cilj fašistične oblasti. Streti je hotela tudi materialne temelje premožnejših Slovencev. Svojo poročilo je tajnik takole nadaljeval: »... da ne bi v kratkem času izgubili, kar smo danes pridobili (z odpusti iz rudnika - op. A. Š.), je potrebno in nujno zlomiti in uničiti gospodarski krog, ki so ga znali skleniti domači trgovci, bankirji in gospodarji (»capoccia«) in ki ves koristi ideji slovenskega iredentizma.«23 22 To je bila Organizacija jugoslovanskih emigrantov iz Primorske- »ORJEM« (Organizacija jugoslovanskih emigrantov) za katero so dali 1. 1928 pobudo izseljeni slovenski učitelji (Srečko Vilhar: Naši primorski učitelji v času med obema vojnama, Bilten odbora za postavitev šole - spomenika NOB Cerkno, št. 2, maj 1970, str. 12-16) " Arhiv IZDG, Ljubljana, fond ital., fasc. 1033, mapa VI. - PNF Idrija. Andrej Vovko PODRUŽNICE DRUŽBE SV. CIRILA IN METODA V IDRIJSKEM SODNEM OKRAJU DO PROPADA AVSTRO-OGRSKE Eno izmed zelo zanimivih in še ne dovolj raziskanih poglavij slovenske polpretekle zgodovine je delovanje zasebne narodnoobrambne šolske družbe sv. Cirila in Metoda (CMD). Nastala je v obdobju hudega nemškega in italijanskega raznarodovalnega pritiska, ki seje opiral na eno najuspešnejših orožij - na šole.1 V šestedesetih letih devetnajstega stoletja je v obdobju vlade nemške liberalne buržoazije avstrijska polovica habsburške monarhije dobila vrsto novih zakonov, med njimi tudi nekatere za šolsko področje, še zlasti osnovnošolski zakon iz leta 1869. Ti zakoni so ukinili prevlado katoliške cerkve na šolskem področju in utrdili ugled šole, hkrati pa tudi dvignili učiteljstvo ter njegovo zelo nizko življenjsko raven. Obenem so pomenili tudi možnost za dominacijo gospodarsko premočnih narodov habsburške monarhije nad šibkejšimi tudi na področjih, na katerih je bila večina prebivalstva nenemška. Javne avstrijske šole so tako marsikje postale potujčevalnice. S prihodom grofa Taaffeja na oblast so bili nemški liberalci odrinjeni iz vlade. Taaffe je v zameno za podporo, ki jo je dobil v parlamentu pri slovanskih poslancih, namenil slovanskim narodom nekaj drobtinic, med njimi večjo vlogo njihovim jezikom v javnem življenju, upravi in šolstvu. V novih okoliščinah pa javne šole, ki so bile še daleč od resnične narodnostne enakopravnosti, zdaj niso dovolj hitro ponemčevale nenemških narodov. Da bi popravili »napako«, so leta 1880 na Dunaju ustanovili zasebno šolsko društvo Deutscher Schulverein, katerega namen je bil organizirati nemške vrtce in šole v tistih krajih, v katerih ni bilo mogoče ustanoviti javnih nemških šol.2 Društvo je podpiral nemški, tudi rajhovski kapital ter zelo razvejana mreža podružnic, uživalo je podporo avstrijsko-nemških gospodarskih krogov ter krajevnih in de- 1 O razvoju CMD: (Ivan Vrhovnik), Pogled na prvo četrtstoletje Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, Ljubljana 1910, 102 str. Polstoletje Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, jubilejni koledar obrambne družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani 1936, Ljubljana 1935, st. 40-42. 2 F. Gestrin - V. Melik, Afirmacija slovenske narodne celote, Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979, st. 513. želnih oblasti v mnogih nenemških pokrajinah. S svojim denarnim kapitalom je ustanavljala svoje vrtce in šole, v katere so z zvijačami privabili nenemške otroke; še zlasti so jih pridobili z brezplačnimi šolskimi knjigami, učili, malicami, bo-žičnicami in podobnim. Kot metodo so uporabljali tudi pritisk na otroke nenemških staršev, ki so bili gospodarsko odvisni od nemškega kapitala. Sehulverein je dajal krajevnim šolskim svetom ugodna posojila za graditev šolskih stavb in njihova popravila, v zameno pa je zahteval uvedbo nemščine kot učnega jezika; z denarjem je podpiral tudi tiste učitelje, ki so na svojo pobudo na šoli učili otroke nemščino. Pri vsem tem sije prizadeval svoje zasebne šole čimprej preleviti v javne, s čimer bi se rešil nadaljnjih stroškov za vzdrževanje, obenem pa bi lahko segel v druge, še »neosvojene« predele.3 Osrednji cilj delovanja Schulvereina sta bili Češka in Slovenija, Sloveni ja je sodila v sklop znanih prizadevanj za »most do Adrije«, pri katerih je nemško šolsko društvo podpirala Siidmarka, ki sije zlasti navduševala za kupovanje slovenskih zemljišč in kolonizacijo trdnih Nemcev. Čehi so se Schulvereinu postavili po robu že leta 1880 s svojo šolsko obrambno družbo Osrednjo šolsko Matico, leta 1885 pa so zgledu sledili tudi Slovenci. Ti so z velikim vznemirjenjem spremljali razraščanje »šulferajnskih« učnih zavodov in podružnic na svojem etničnem ozemlju. Ob ustanovitvi takoime-novanega šulferajnskega vrtca v Šiški pri Ljubljani in njihove podružnice v Tržiču na Gorenjskem je dal poznejši trnovski župnik in eden značilnih predstavnikov katoliškega liberalizma pri nas Ivan Vrhovnik v anonimnem članku v Slovenskem Narodu 28. 11. 1884 pobudo za ustanovitev Šolske bratovščine sv. Cirila in Metoda.4 Bratovščino so res ustanovili naslednje leto ob proslavljanju 1000-letnice smrti sv. Metoda. CMD si je zadala nalogo »vsestransko podpirati in pospeševati slovensko šolstvo na katoliški podlagi«5 zlasti z ustanavljanjem zasebnih otroških vrtcev in šol v tistih slovenskih krajih, v katerih oblasti niso dovolile šol s slovenskim učnim jezikom. Značilen primer tega stanja je bil Trst, ki kljub izrazito slovenskim predelom (zlasti v predmestjih), zaradi sovražnega stališča mestnih oblasti ni smel imeti slovenskih javnih šol. Leta 1886 je dobila CMD svojega novega nasprotnika - italijansko društvo Pro Patria, ki je delovalo tako proti Nemcem kot proti južnim Slovanom v habsburški monarhiji. Delovalo je podobno kot Sehulverein in gaje izdatno podpirala kraljevina Italija. Avstrijska oblast je to društvo leta 1890 razpustila, že naslednje leto pa so ustanovili Lego Nazionale, ki si je prav tako prizadevala ita-lianizirati neitalijansko prebivalstvo »nadvse italijanskih« pokrajin Trentina, Furlanije, Trsta, Istre in Dalmacije. Leta 1893 so Hrvati po slovenskem vzoru ustanovili Društvo sv. Cirila in Metoda za Istro, katere vodstvo si je nekaj časa neuspešno prizadevalo združiti se s slovensko CMD. Istrska CMD je ustanovila tudi več šol s slovenskim učnim jezikom v slovenski Istri, med njimi osnovni šoli v Kopru in Sv. Luciji pri Portorožu. Slovenska CMD, kije delovala skoraj zgolj s pomočjo prostovoljnih prispevkov zavednih Slovencev (nekaj malega so prispevali tudi Čehi), je imela zelo dobre uspehe na šolskem področju v Trstu in v Gorici v uspešnem sožitju s tam- 3 O Schulvereinu glej Zmaji brez zob, Koledar (Vestnik) šolske družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani za prestopno leto 1924, (Koledar (Vestnik) ... za... leto ...), Ljubljana 1923, st. 69-80. 4 Vestnik ... I, Ljubljana 1887, st. 1-3. 5 Pravila CMD, Arhiv Slovenije, fond CMD, f. 1886/1. kajšnim političnim društvom Sloga in pozneje s šolskim društvom Šolski dom. Na Štajerskem je tako nastala mreža otroških vrtcev in osnovna šola na Muti, na Kranjskem pa je delovala zlasti na Jesenicah in na meji kočevarskega nemškega otoka. Kljub svoji šoli v Št. Rupertu pri Velikovcu kot častni izjemi pa je na Koroškem doživela neuspeh tudi zaradi slovenske strankarske razcepljenosti. CMD je nastala kot izrazito slogaška in nadstrankarska organizacija, v katero so hoteli pritegniti zlasti slovensko duhovščino, kar se jim je v začetnem obdobju tudi posrečilo. Kljub temu je bila že kmalu po ustanovitvi deležna napadov Rimskega katolika ter prvega slovenskega katoliškega shoda iz leta 1892. Po zaslugi prizadevanj družbinega dolgoletnega predsednika Toma Zupana, duhovnika podobne usmeritve kot je bil Vrhovnik, je v njej vladala več ali manj trdna sloga vse do leta 1907, torej precej po znani slovenski »ločitvi duhov«, sicer pa se je v njej krepil liberalni duh. Spominjajte se Družbe sy. Cirila in Metoda in podpirajte njene slovenske šolske zavode na Koroškem, Primorskem in Štajerskem. • 20 vin. Posestnik bloka je dolžan darovatelju za vsakih 20 vin. izdati po eden listek. Listek za prispevek 20 vinarjev Do končnega obračuna v CMD je prišlo na letni skupščini v Bohinjski Bistrici leta 1907. V ostrem boju za vodstvo CMD, ki je bilo prazno zaradi Zupanovega odstopa, in s tem tudi za njeno usmeritev so zmagali liberalci ob podpori narodno-radikalnih študentov z bodočim liberalnim veljakom dr. Gregorjem Žerjavom na čelu. Novi predsednik je postal gimnazijski profesor Andrej Sene-kovič, privrženci katoliške stranke pa so najprej demonstrativno zapustili skuD-ščino,6 nato pa CMD. V tem času duhovnikov v vodstvu in podružničnih odborih CMD skorajda ni bilo. Leta 1910 so katoliške stranke ustanovile svojo šolsko obrambno družbo Slovenska straža, ki pa ni bila posebno uspešna in razširjena. Sami CMD je »čistka« koristila, saj je po letu 1907 zelo okrepila svoje delovanje, ki pa ga je nasilno prekinila prva svetovna vojna. CMD je zelo iznajdljivo zbirala denar za svoje šolske ustanove, za posojila javnim šolam, za knjige, šolske potrebščine in razne podpore. Denar, med katerim po besedah vodstva CMD ni bilo ne mark ne lir kot pri njihovih napadalnih 6 Koledar (Vestnik) ... za ... 1908, Ljubljana 1907, st. 81-117. h * I: i • 20 vin. 1 nasprotnikih Schulvereinu in Legi Nazionale, pa tudi ne rubljev, kot so CMD podtikali nemški nacionalistični časopisi,7 so zbirali pri slovenskih časnikih, z nabiralniki v gostilnah, z narodnimi koleki, ki so jih posamezniki in nekatere občine, ki so bile v slovenskih rokah, prostovoljno lepili na svoje dopise in akte, s prodajanjem družbinih koledarjev, knjig iz njene Knjižnice in razglednic. Mnogi trgovci so zalagali svoje blago v korist CMD, kar je zanje pomenilo uspešno reklamo, za CMD pa del dohodka od prodaje. Tako so zalagali družbine vžigalice, svinčnike, cilindre za petrolejke, mila, sveče, vazelin, kremo za čevlje, čaj, rum, kavo in šampanjec. Glavni denarni vir CMD pa so bili poleg darov in zapuščin zavednih Slovencev prispevki (članarine, izkupički raznih veselic in podobnih prireditev) široko razpredene mreže podružnic CMD. Vodstvo CMD jih je zato upravičeno primerjalo s koreninami slovenske lipe, iz katerih črpa družba svoje življenjske sokove.8 Naloga podružnic CMD ni bila zgolj zbirati finančna sredstva, ampak so delovale tudi v kulturnem in narodno prebujevalnem življenju. Pogosto so bile, prvo kristalizacijsko jedro slovenskega narodnega gibanja v sovražnem okolju, še posebej na Štajerskem. Vodstvo CMD je za vsako leto posebej objavljalo podatke o številu in kategorijah članstva podružnic, o njihovih prispevkih ter o sestavi njihovih odborov. Zanimivo je, daje posebej vztrajalo, naj podružnice natančno sporočajo imena, priimke in poklicno sestavo svojih odborov, ker je bilo prepričano, da so ti podatki zgodovinsko pomembni.9 S pomočjo teh podatkov je tako mogoče sestaviti tabele, ki lepo prikazujejo razvoj podružnic v posameznih krajih, poleg tega pa opozarjajo na sestavo poklicev članov podružnic. Seveda je točnost teh podatkov odvisna od vestnosti in natančnosti podružnic, ki so pošiljale vodstvu zahtevane podatke. Podružnice CMD so bile moške, ženske in mešane. Praviloma so v večjih krajih nastale najprej mešane ali moške, iz njih ali ob njih pa tudi ženske. Te ženske podružnice so bile ponavadi izredno delavne, saj so se na ta način slovenske ženske lahko enakopravno uveljavile v takrat še izrazito moškem okolju. Zanimivo je gledati sezname poklicev takih podružnic, saj ob odbornicah, razen ob redkih izjemah (predvsem gre za učiteljice), navajajo poklice njihovih mož ali očetov. Izredno delavne so bile ženske podružnice v Trstu, Gorici, v Sežani, tri ženske podružnice v Ljubljani in še nekatere. Podružnično delovanje je po začetnem zagonu od začetka 20. stoletja naprej preživljalo krizo. Mnogo podružnic je »spalo«, kar je pomenilo, da niso poslale vodstvu CMD nobenega prispevka. Prelom iz leta 1907 je poživil delovanje teh »starih« podružnic, čeprav so jih morali nekaj tudi črtati, ker jih ni bilo mogoče »oživiti«. Nastala je vrsta tako imenovanih novih podružnic, med katerimi pa jih je bilo nekaj »mrtvorojenih«. Te so nastale ponavadi zaradi navdušenja posameznega zavednega Slovenca, ki pa je moral zapustiti določen kraj ali pa njegova pobuda ni našla odmeva med tamkajšnjim prebivalstvom.10 Članstvo podružnic CMD je bilo razdeljeno na štiri kategorije: pokrovitelje (okrajšano pokr.), ustanovnike (ust.), letnike (let.) in podpornike (podp.) Prvi dve kategoriji sta svoje obveznosti do CMD poravnali z enkratnim plačilom 100 7 Vestnik ... VIII, Ljubljana 1894, st. 46. 8 Koledar (Vestnik) ... za ... 1904, Ljubljana 1903, st. 81. 9 Vestnik ... IX, Ljubljana 1896, st. 99. 10 Koledar (Vestnik) ... za ... 1909, Ljubljana 1908, st. 103. goldinarjev (ali 200 kron) oziroma 10 goldinarjev (20 kron), drugi dve pa z vsakoletnim plačilom, in sicer 1 goldinarjem oziroma 10 krajcerjim. Glede na višino prispevka so odmerjali tudi pravice »družbenikov« CMD. Po letu 1907 so v skladu s prizadevanji za modernizacijo dobile nižje kategorije nekaj več pravic. Pri pregledu delovanja podružnic CMD na podlagi podatkov iz Vestnikov, oziroma od leta 1903 iz Koledarjev (Vestnikov) CMD naletimo na nekatere težave. Ta vir tako za leti 1887 in 1888 omenja le prispevke tistih podružnic, ki so zbrale več kot 100 goldinarjev, za leta 1896, 1898, 1899, 1901 in 1902 pa ne navaja števila in kategorij članov ter sestave odborov. Določene težave so tudi pri spremljanju vplačanih prispevkov pokroviteljev, saj so jih v seznamih za vso CMD v začetku všteli v vsoto vseh podružničnih prispevkov, nato so imeli nekaj časa ločeno rubriko, po letu 1904 pa je ta rubrika spet odpadla. Iz podatkov o posamezni podružnici ni mogoče razbrati kdaj so bile pokroviteljnine vključene v letne zneske prispevkov in kdaj ne. Težko je tudi spremljati ženske odbornice, ki so se poročale in tako spremenile priimke, posebno še, če je bilo v podružnicah več »družbenic« z istimi imeni. Prav tako pri primerjanju podatkov za posamezne pokrajine oziroma vso Slovenijo večkrat povzročajo težave tisti zavzeti »ciril-metodarji«, ki so se po službeni dolžnosti ali kako drugače večkrat selili in delovali v raznih podružnicah CMD. Posebno poglavje je obdobje prve svetovne vojne, ko niso več objavljali sestave podružnic in njihovih odborov, tako da zgolj v uporabljenem viru ni jasno vidno, do kdaj so posamezni odborniki opravljali svoje funkcije ali so jih morali odložiti zaradi vpoklica, oziroma so padli ali umrli. Nekaj podatkov o umrlih »ci-rilmetodarjih« je v redni rubriki nekrologov, ki so jih začeli objavljati v Koledarju (Vestniku) za leto 1916. IDRIJA (moška) Ustanovljena z odlokom deželne vlade v Ljubljani št. 8837, 1. 9. 1886 Leto Pokr. Ust. Let. Podp. Skupaj Prisp. (kron) 1886 — - - — 315,50 1887 9 29 7 45 - 1888 : 11 24 12 48 - 1889 i 11 24 12 48 30,38 1890 i 11 24 12 48 28,60 1891 i 11 24 12 48 64,30 1892 i 11 24 12 48 275,40 1893 i 11 24 44 80 293,22 1894 i 11 24 44 80 174,00 1895 i 11 24 44 80 179,04 1896 - - - - - 86,56 1897 i 11 24 44 80 60,74 1898 _ — - - - 77,26 1899 - - - - - 40,60 1900 i 11 24 44 80 40,00 1901 - - - - - 32,80 Leto Pokr. Ust. Let. Podp. Skupaj Prisp. (kron) 1902 — _ — - - 34,00 1903 2 11 18 - 31 34,00 1904 2 11 18 - 31 34,00 1905 2 11 18 - 31 34,00 1906 2 11 18 - 31 52,00 1907 2 1 27 1 31 125,94 1908 - 1 64 9 74 226,58 1909 - 1 77 12 90 142,11 1910 1 + 1 1 81 7 91 202,06 1911 1 +4 - 84 13 102 180,46 1912 1+5 1 89 5 101 148,80 1913 3 + 3 1 76 6 89 180,00 1914 3 + 3 - 87 6 99 470,82 1915 - - - - - 160,40 1916 - - - - - 161,50 1917 - - - - - 118,80 1918 - - - - - 706,74 Skupaj 4.710,61 Odbor podružnice Predsedniki: Štefan Lapajne, trgovec in posestnik, 1886(?)—1890, Alojz Novak, učitelj 1891-1901, Fran Vončina, paznik v tovarni za cinober, 1904-1907, Josip Seljak, 1907-1908, Josip Pogačnik, 1908-1910, Karol Lapajne, trgovec, 1910-1911, Fran Tavzes, notarski kandidat, 1911—1914(?) Tajniki: Alojz Novak, 1890-1891, Anton Levstik, učitelj, 1891-1893, Josip Šepetavec, trgovec, 1893-1894, Dragotin Šinkovec, knjigovodja, 1894-1896, Ivan Petrič, pisar, 1897-1901, Leopold Pogačnik, žgalniški paznik, 1904-1907, Filip Svetec, 1907-1908, Josip Seljak, poduradnik, 1908-1911, Fr. Prah, gozdarski pristav, 1911-1913, Ljudevit Mlakar, profesor na realki, 1913-1918(?) Blagajniki: Fran Lapajne, trgovec, 1890-1893, Josip Oblak, paznik, 1893- 1896, Leopold (Lavoslav) Pogačnik, pomožni pisar, 1897-1901, Matija Seljak, rudar, delavec v tovarni za cinober, 1904-1907, Alojzij Pire, 1907-1908, Filip Svetec, poduradnik, 1908-1911, Josip Šebenik, rudarski paznik, 1911-1913, Valentin Vidmar, poduradnik, 1913-1918(7) Namestniki predsednika: Anton Levstik, 1890-1891, Fran Kos, trgovec, 1891-1893, Fran Vončina, paznik, 1893-1896, Josip Šepetavec, 1897-1907, Fran Vončina, 1907-1908, Josip Oblak, 1908-1910, Fran Tavzes, 1910-1911, Engelbert Gangl, učitelj, 1911-1913, Josip Grilc, trgovec, 1913-1914, Franc Kobal, rudar, 1914-1918(?) Odborniki: Fr. Goli, 1890-1891, Fran Kos, 1890-1891, Valentin Lapajne, trgovec in posestnik, 1891-1893, 1894-1901, Josip Kumer, rudar, 1893-1894, Dragotin Šinkovec, 1893-1894, Karol Habe, rudar, 1894-1901, Frančišek Vončina, 1897-1901, Matija Seljak, 1897-1901, 1907-1908, Josip Rupnik, trgovec, strojar in posestnik, 1904-1907, Dragotin Lapajne profesor na realki in posestnik, 1904-1907, Josip Oblak, 1907-1910, Valentin Vidmar, 1908-1910, 1911-1913, Fr. Tavzes, 1908-1910, Josip Modrijan, 1908-1910, Anton Vončina, 1908-1910, Engelbert Gangl, 1910-1911, Leopold Pogačnik, 1910-1911, Josip Seljak, 1911-1913, Karol Lapajne, 1911-1912, Fr. Ciniburk, knjigovez, 1911—1918(?), Ivo Tejkal, profesor na realki, 1912-1918(?), Fr. Kobal, 1913-1914, Josip Grilc, 1914-1918(?) IDRIJA (ženska) Ustanovljena z odlokom deželne vlade v Ljubljani, št. 13. 037, 29. 10. 1892 Leto Pokr. Ust. Let. Podp. Skupaj Prisp. (kron) 1892 - — _ - _ 360,00 1893 - 7 60 - 67 161,40 1894 - 7 66 18 91 178,34 1895 - 21 66 - 87 — 1896 - - - - — _ 1897 1 21 66 - 88 100,00 1898 - - - - - 84,42 1899 - - - - - 60,00 1900 1 21 40 20 82 198,00 1901 - - - - - 76,00 1902 - - - - - 68,00 1903 1 21 40 20 82 75,80 1904 1 21 40 20 82 173,60 1905 1 21 40 20 82 51,20 1906 1 21 40 20 82 54,80 1907 1 21 - - 22 52,00 1908 - - - - - 122,70 1909 2 6 87 13 108 462,04 1910 3+1 7 86 15 112 227,86 1911 3 + 2 - 81 12 98 440,12 1912 3 + 2 - 81 12 98 294,49 1913 3 + 2 - 76 6 87 97,90 1914 3 + 2 - 76 6 87 363,16 1915 - - - - - 260,30 1916 - - - - - 185,80 1917 - - - - - 49,00 1918 - - - - - 124,00 Skupaj 3.178,77 Odbor podružnice Predsednice: Dragotina Lapajne, posestnica, 1892-1907, Karla (Dragotina) Šotola, 1908-1909, Sonja Pegan, notarjeva žena, 1909-1918(7) Tajnice: Marija Lapajne, trgovčeva žena, 1892-1894, Franja Lapajne, trgovčeva žena, 1894-1896, Dragotina Sotola, 1897-1907, Sonja Pegan, 1908-1909, Rozalija Tavzes, žena notarskega kandidata, 1909-1911, Zdenka Krapš, učiteljica, 1911—1918(?) Blagajničarke: Dragotina Nagode, posestnikova žena, 1892-1896, Natalija Šepeta-vec, 1897-1907, Davorinka Bajželj, žena telovadnega učitelja, 1908—1918(?) Namestnice predsednika: Franja Kos, trgovčeva žena, 1892-1896, Lucija Milčinski, 1897-1898, Marija Lapajne, 1900-1907, Marenka Stverak, zdravnikova žena, 1908-1909, Karla Šotola, 1909-1911, Rozalija Tavzes, 1911-1918(?) Odbornice: Dragotina Taler, trgovčeva žena, 1892-1896, Frančiška Lapajne, 1892-1894, 1908-1909, Marija Levstik, 1897-1907, Marija Lapajne, 1897-1898, Marija Tschemernigg, 1900-1907, Rozalija Tavzes, 1908-1909, Franja Sedej, voditeljica čipkarske šole, 1908-1918(7), Apolonija Vid ic, žena sodnega uradnika, 1908-1909, 1910-1918(?), Marenka Stverak, 1909-1911, P. Kos, 1911-1913, A. Gruden, učiteljica, 1913-1918(?), Helena Lapajne, posestnica, 1913—1918(?) ŽIRI IN OKOLICA Ustanovljena z odlokom okrajnega glavarstva v Logatcu, št. 22.986, 29. 12. 1909 Leto Pokr. Ust. Let. Podp. Skupaj Prisp. (kron) 1910 _ _ 42 27 69 231,92 1911 - - - - - - 1912 — - 30 - 30 75,85 1913 - - 30 5 35 107,02 1914 - - 40 5 45 84,60 1915 - - - - - - 1916 - - - - - - 1917 - - - - - - 1918 - - - - - 150,00 Skupaj 649,39 ODBOR PODRUŽNICE Predsedniki: Luka Jesenko, 1909-1913, Josip Jeras, 1913-1914, Jakob Poljanšek, 1914-1918(?) Tajniki: Leopold Spreitzer, 1909-1912, Karo] Črnjač, 1913-1914, Ela Horvat, 1914-1918(?) Blagajniki: Franja Kopač, 1909-1913, Franja Demšar (roj. Kopač ?), 1913-1914, Fr. Bančar, 1914-1918(?) Namestniki predsednika: Ivana Dolenc, 1909—1918(?) Odborniki: Veronika Demšar, 1909-1914, M. Žakelj, 1909-1913, Iv. Kržišnik, 1909-1913, Iv. Žakelj, 1909-1913, Julka Gantar, 1909-1913, Val. Poljanšek, 1909-1913, Fr. Kristan, 1909-1913, Micika Demšar, 1909-1913, Fr. Oblak, 1913-1914, Ivan Strlič, 1913-1914, Luka Jesenko, 1913-1914, Ivanka Poljanšek, 1913-1914, Julčka Kopač, 1914—1918(?), Anton Primožič, 1914-1918(?), Vinko Demšar, 1914-1918(?), Micika Kopač, 1914—1918(?) LEDINE IN OKOLICA Ustanovljena z odlokom deželnega predsedstva v Ljubljani, št. 1145, 10. 4. 1910 Leto Pokr. Ust. Let Podp. Skupaj Prisp. (kron) 1910 - — 43 67 110 151,84 1911 - - 30 67 97 124,20 1912 - - 30 67 97 87,86 1913 - - 29 70 99 217,17 1914 - - 29 70 99 - 1915 - - - - — _ 1916 - - - - — _ 1917 - - - - — — 1918 - - - - - - Skupaj 581,07 ODBOR PODRUŽNICE Predsednik: Matej Novak, posestnik, 1910-1918(?) Tajnik: Ivan Eržen, rudar, 191(M918(?) Blagajnika: Marjana Žakelj, posestnikova hči, 1910-1913, Andrej Možina, posestnikov sin, 1913—1918(?) Namestnika predsednika: Katarina Eržen, 1910-1911, Ignac Mohorič, 1911—1918(?) Odborniki: Marjana Bogataj, 1910-1918(?), Fran Čadež, posestnik, 1910—1918(?), Antonija Bogataj, 1910-1911, Franc Novak, učitelj, 1910-1912, Ivan Bogataj, 1910-1918(?), Fr. Jereb, 1910-1918, Marija Seljak, 1910-1913, Terezija Eržen, 1911-1918(?), Franja Novak, 1912—1918(?) V obeh idrijskih podružnicah se z letom 1910 pojavita dve vrsti pokroviteljev. Starim so za znakom + dodani pokrovitelji, ki so vplačali najmanj 200 kron v obrambni sklad CMD. Te pokroviteljnine, ki so jih imenovali tudi »kamni«, so bile v slovenskih razmerah protiutež skladu Schulvereina, namenjenemu graditvi nemških šol na nenemških ozemljih, za katerega je dal pobudo pesnik Roseg-ger in so ga krstili z njegovim imenom. Iz teh »Roseggersteine« je bila zgrajena marsikatera ponemčevalna šolska ustanova na naših tleh. Podružnice so bile ne le na slovenskem etničnem ozemlju, ampak tudi v Gradcu (akademska, zunajakademska in ženska), na Dunaju (akademska in zunajakademska) ter v Leobnu. Po pravilih je CMD delovala samo v avstrijskem delu habsburške monarhije, tako daje ni bilo npr. v Prekmurju, medtem ko je v severni Ameriki leta 1911 obstajala med našimi izseljenci mreža 34, od slovenske CMD organizacijsko povsem neodvisnih podružnic s 1493 člani." Kot vidimo iz tabel, so v idrijskem sodnem okraju do konca obstoja Avstro-Ogrske delovale štiri podružnice CMD, od tega dve »stari« in dve »novi«. Zbrale so 9.119,80 kron, po vsej verjetnosti pa še nekaj več. Za primerjavo navedimo, 11 Koledar (Vestnik) ... za ... 1914, Ljubljana 1913, st. 158. daje stalo leta 1912 vzdrževanje dvorazredne šole v Krminu skupaj z učiteljskimi plačami 4.085,59 kron. Ce natančno pregledamo delovanje obeh idrijskih podružnic, opazimo v začetku 20. stoletja določene znake krize. V moški podružnici se je število članov in prispevkov zmanjšalo, ker pa so bili zneski prispevkov štiri leta zapored enaki, pa je mogoče presoditi, da jih je plačeval en sam »družbenik.« Samo leto 1907 v idrijski moški podružnici ne pomeni kake posebne prelomnice, še zlasti ker Sveta Ciril in Metod. Oj hvala vama iz srca. Solunska sveta brata dva Hi jezik na/, branila sta, Nit^i jezik posvetila sta! S. Grtgorčič. Prva stran Sprejemnice v »Družbo v v. Cirila in Metoda v Ljubljani« v njenem odboru že prej ni bilo duhovnikov, kar je precejšnja redkost. V odboru podružnice so poleg tradicionalnih krajevnih trgovskih in posestniških veljakov, ki so bili po navadi na strani liberalne stranke, ter učiteljev, zanje velja podobna ugotovitev, tudi predstavniki rudarjev in drugih delavcev. To v slovenskem okviru ni osamljen primer, saj so bili delavci tudi v podružnicah na Jesenicah in v zasavskih revirjih pa tudi drugje. Posebno veliko je bilo železničarjev. Ob tem moramo poudariti prizadevanje slovenske liberalne stranke za ustanovitev njene lastne delavske organizacije, prav tako pa tudi izjave nekaterih predstavnikov CMD po letu 1907, zlasti dr. Žerjava, o posebni skrbi družbe tako za delavske kot kmečke otroke.12 Ob pregledu delovanja idrijske ženske podružnice CMD opazimo podobne znake krize okoli leta 1907, v odboru pa so delovale predvsem »žene«. Obe podružnici, zlasti ženska, sta prirejali veselice in podobne prireditve tudi ob sodelovanju čitalnice in delavskega bralnega društva.13 Obe »novi« podružnici nista bili posebno uspešni, Žirovska podružnica se je prebudila 1. 1918, podružnica za Ledine in okolico pa je verjetno nehala delovati leta 1914, v njenem odboru pa je bil tudi rudar. Ob imenih odbornikov podružnice v Žireh pa ni zapisan noben poklic. Za ustanovitev idrijske moške podružnice si je zlasti prizadeval njen dolgoletni predsednik učitelj Alojzij Novak, ravnatelj rudniške šole. Idrijčan Novak je užival velik ugled. Kot zaveden Slovenec je deloval v občinskem odboru in v odboru Narodne čitalnice in pripomogel, da se je Idrija otresla nemške podobe. V vojnih letih je deloval v odboru Društva za otroško varstvo in mladinsko skrb ter v odboru Vdovskega učiteljskega društva za logaški okraj. Rodil seje leta 1852, umrl pa 8. 4. 1917 zaradi srčne kapi.14 Učiteljstvo je bilo eden najtrdnejših temeljev CMD, še zlasti po letu 1907. Vse doslej omenjene podružnice pa so glede na članstvo v obodobjih izjema. Kljub zelo velikemu številu učiteljstva v Idriji, kjer so bile dekliška in deška osnovna šola, prva pet, druga pa ob začetku prve svetovne vojne kar osemrazredna, kot tudi višja realka, je bilo poleg Novaka v odborih le nekaj učiteljic in učiteljev ter profesorjev. Poleg tega so bile šole tudi v Spodnji Idriji, v Žireh in nekaj časa v Ledinah. Med učitelji na deški osnovni šoli sta bila poleg Novaka odbornika še Anton Levstek, rojen leta 1850 v Zimaricah pri Sodražici in Angela Gruden, rojena leta 1889 v Idriji, na dekliški pa Zdenka Krapš, rojena leta 1890 v Krškem. Na deški osnovni šoli je bilo poleg katehetov leta 1886 5 učiteljev, na dekliški istega leta prav tako pet, leta 1914 pa na petrazredni rudniški deški osnovni šoli s štirimi vzporednicami deset učiteljev in učiteljic in na osemrazredni rudniški dekliški osnovni šoli s tremi vzporednicami pa štirinajst učiteljic.15 Izmed številnega profesorskega zbora višje idrijske realke, ki je štel v tem obdobju povprečno več kot petnajst članov, so v odboru idrijske moške podružnice CMD: profesor slovenščine in francoščine Dragotin Lapajne, profesor matematike in opisne geometrije Ivo Tejkal ter profesor slovenščine in nemščine Ljudevit Mlakar in tudi znani kulturni in politični delavec ter organizator učiteljskih društev Engelbert Gangl, kije učil v realkinem pripravljalnem razredu od leta 1903 naprej.16 Zanimivo je, daje bil Engelbert Gangl, kije bil med drugim tudi deželni poslanec, v odboru podružnice šele od leta 1910 dalje. V šol. 1. 1914 sta bila dva učitelja še v dvorazrednici v Spodnji Idriji in pet v trirazrednici z eno vzporednico v Žireh.17 Ob vsem tem moramo seveda dodati, da na podlagi uporabljenih virov ni mogoče ugotoviti, ali je bil v teh podružnicah še kak učitelj oziroma profesor, ki ni bil tudi v odborih, čeprav so pri nas učitelji " Koledar (Vestnik)... za ... 1911, Ljubljana 1910, st. 84. 13 Vestnik ... za ... VIII, Ljubljana 1894, st. 25-26. 14 Koledar (Vestnik)... za ... 1918, Ljubljana 1917, st. 64-66 (s fotografijo). 15 Podatki o učiteljstvu iz Popotnikovega koledarja za slovenske učitelje 1887 s popolnim še-matizmom šolskih oblastnij, učiteljišč, ljudskih šol in učiteljskega osobja ... sestavil in založil Miha J. Nerat, Maribor 1886 ter Ročni zapisnik z imenikom ljudskih šol in učiteljskega osebja... za šolsko leto 1914-1915, sestavil Luka Jelene, Ljubljana 1914. 16 Izvestija mestne realke v Idriji, Dokumentacijska zbirka Slovenskega šolskega muzeja, Ljubljana. 17 Ročni zapisnik ... za šolsko leto 1914-15, Ljubljana 1914. in še zlasti profesorji, člani CMD po navadi sodili v odbore oziroma bili tudi njihovi predsedniki. Idrijski moški podružnici je do svojega vpoklica v vojsko (kar seje verjetno zgodilo že leta 1914) predsednikoval takratni notarski kandidat in poznejši notar Fran Tavzes. Bilje rudarski sin iz Idrije, svojo prvo službo pa je opravljal v svojem rojstnem kraju. Deloval je tudi v drugih slovenskih narodnih in kulturnih društvih, še zlasti pri Sokolu. Ko so po koncu prve svetovne vojne Idrijo zasedli Italijani, so ga verjetno »za nagrado« za njegovo javno delovanje za pol leta kon-finirali na Sardiniji. Ko so ga izpustili, je tako kot mnogi primorski Slovenci emigriral v staro Jugoslavijo. Dobil je notariat v Logatcu, leta 1932 pa v Kranju. Tuje 11. 9. 1933 tudi umrl za možgansko kapjo, star 53 let.18 V ženski idrijski podružnici je kot tajnica in odbornica delovala tudi njegova žena Rozalija. V emigraciji je umrl tudi Tavzesov predhodnik na predsedniškem mestu idrijske moške CMD podružnice Karol ali tudi Dragotin Lapajne, in sicer 12. 4. 1938 na Bledu.19 Podobno kot Tavzesova je po vsej verjetnosti tudi Lapajnetova žena delovala v idrijski ženski podružnici, saj sta članici Marija in Franja s tem priimkom omenjeni kot trgovčevi ženi, ena od njiju pa je bila verjetno žena prvega predsednika idrijske moške podružnice trgovca in posestnika Štefana La-pajneta. Tako delovanje zakoncev v CMD ni bilo v slovenskem merilu nič posebnega, nekatere mešane podružnice družbe pa so bile že kar družinske. Ob natančnem pregledu tabel zbudijo pozornost še nekatere zanimive posebnosti časa, ki ga preučujemo. Dragotin Lapajne se v začetku svojega delovanja v seznamih podružnic pojavlja kot Karol, pozneje pa je postal »žrtev« takrat zelo razširjene navade poslovenjanja imen. V tem obdobju so na Slovenskem »strašili« Ognjeslavi, Cvetoslavi, Vekoslavi in podobna imena. Ob zdravnikovi ženi Marenki Štverakovi pa se spomnimo, da je v tem obdobju Avstro-Ogrske živelo in delalo pri nas veliko čeških izobražencev, tako posvetnih kot duhovnikov. Ob koncu pregleda delovanja podružnic CMD v idrijskem sodnem okraju lahko ugotovimo, da nismo rešili vseh vprašanj, iz na prvi pogled dolgočasnih tabel pa smo kljub temu izluščili drobec življenja naših prednikov v zadnjih desetletjih habsburške monarhije. Morda se to življenje danes zdi smešno, vendar pa ne smemo pozabiti, da tudi mi uživamo sadove teh življenj, pa tudi, včasih bi tudi danes zelo potrebovali njihovo navdušenje in prizadevnost. 18 Koledar (Vestnik) ...za... 1934, Ljubljana 1933, st. 64-65. (s fotografijo). 19 Koledar obrambne družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, 1939, Ljubljana 1938, st. 35 (s fotografijo). Fotografije priskrbel in zbral: Franko Podobnik Komentar: Ana Štucin STARO CERKNO Fotografije s komentarjem Panorama Cerkna iz leta 1896 Cerkno je tu slikal podobar in fotograf Josip Stravs leta 1896, in sicer z Oselčanovega griča nad Toškanovo domačijo. V ospredju na sredi fotografije je lepo vidno staro župnišče z majhnimi gospodarskimi poslopji in vrtom, za njim pa zadnja stran stare sodnije. Na desni strani slike je ob desnem bregu Cerknice pot proti Novakom. Gasilskega doma še ni bilo. Druga, vzporedna pot ob levem bregu Cerknice je peljala proti mlinu Pod grivo (sedaj po domače v Malnu). Ob njej je tekla roja, kije poganjala mlin Pod grivo in na sliki viden Pavletov mlin. (V času pod Italijo je na tem mestu trgovec Jamšek zgradil žago, danes pa je tu Slovenijalesov TOZD Cerkno). Na levi strani slike izstopa sprednja stran hiše Pavleta Obida (po domače pri Pavletu), v kateri seje rodil matematik Franc Močnik (danes Mercatorjeva trgovina z železnino). Pred to gosposko domačijo je bila majhna hiša, po domače v Cvjeunku (v čebelnjaku), v kateri je nekoč Čvjeunkarica pekla lectovo pecivo in ga prodajala na sejmih. V ozadju sredi slike je vidna stavba osnovne šole, zgrajena leta 1890. Desno od šole so polja »na Plužnjah« ob cesti proti Zakrižu, nad njimi Robov grič (pod Gradiščem) s kozolcem, ki ga ni več. Komaj vidni so v ozadju Podbreg pod Manjšami (na levi strani) ter pokopališče s cerkvijo sv. Jerneja in zaselek Čelo. Cerkno na začetku 20. stoletja Cerkno v letih od 1902. do 1912., slikano s pobočja Gradišča (avtor neznan) Spredaj desno: Gospodarski dom (danes Zadruga), kije bil zgrajen leta 1902. Desno, čez Zapoško zraven Tinčkove hiše je večja domačija Pri Petru na roji, kjer je bil doma po-dobar Peter Bevk. Nasproti te domačije, kjer je bila 1. 1912 zgrajena sodnija (danes mu- zej), je še polje. Na Plužnjah hiš še ni bilo. Kjer je danes stavba milice, je bil kozolec, desno od njega Štrukljeva tehtnica za živino in kozolec. Spredaj levo: kjer je bila stavba nekdanje cerkljanske občine (danes je tu stanovanjski blok s pisarno KS, Bevkovo knjižnico in matičnim uradom) je stala lepa kmečka domačija pri Šavnu (Mlakar) z gostilno, v kateri so bile pogosto tudi društvene in družabne prireditve. Hiše v Gasi (od Savna čez most proti Andrijonu). S slamo so bile krite tudi hiše, ki se vrste od mosta sredi naselja ob levem bregu Cerknice v smeri proti Jernu (danes od banke do hotela ETA). »Gosposke hiše« so bile razporejene ob glavni ulici (na sliki je lepo vidna), ki je tekla mimo gospodarskega doma čez most proti cerkvi, in okoli trga pred cerkvijo. S slamo so bile krite tudi mnoge hiše v Strani, v Želinčevš (danes pri Cankarju), pri Bohu, pri Maraževču, Šurku itd. Desno od cerkve so lepo vidne Lehe, ki so danes pozidane s stanovanjskimi hišami in bloki, novim župniščem, hotelom ETA in bazenom. Sejem v Cerknem pod Avstrijo Sejem pred farno cerkvijo sv. Ane v Cerknem, kije bila zgrajena v letih 1710-1717. Po nošah sodeč je fotografija iz časa stare Avstrije. Sredi trga je stari vodnjak, na levi se vidi vogal hiše posestnika Kofola (sedaj p. d. Na Poreznu po hotelu Porezen, kije bil v tej stav- bi v času italijanske okupacije in je bil last Elizabete Magajna), na desni pa kaplanijo. Očitno je bil to manjši sejem, kakršni so bili ponavadi ob vsakem cerkvenem prazniku, predvsem na dan sv. Ane (26. julija) in sv. Jerneja (24. avgusta). Večji sejem je bil v Cerknem vsako leto 24. in 25. aprila, na dan sv. Marka in sv. Jurija. Na licu cerkve so vidne freske, najbrž delo slikarja Giuglia Ouaglia, ki je poslikal tudi ljubljansko stolnico. L. 1912 je freske obnovil Metod Peternelj, a je njegovo delo precej pokvarila nevihta. V drugi svetovni vojni je bila cerkev ob bombandiranju poškodovana, freske pa so po vojni prepleskali. Zabeleženo Tomaž Pavšič DR. ALEŠ BEBLER NAŠ IDRIJSKI ROJAK Ko seje tistega avgust otvskega dne leta 1981 razširila žalostna novica, daje umrl ugledni politik dr. Aleš Bebler, je slehernega človeka v naši idrijski občini prevzel otožen občutek, daje odšel od nas ne le »uradno« še zadnji častni občan, temveč zares tudi poslednji od velikih in znamenitih rojakov morda največji med njimi, ki jih sicer idrijska zgodovina ni imela tako malo. Občutek izgube je bil še toliko bolj boleč, ker je bil Bebler, rojen Idrijčan, pri nas izredno priljubljen bodisi kot politični predstavnik bodisi kot človek in je svojo zvestobo do rodnega kraja, zlasti še do Vojskega, ki gaje spoznaval najprej kot otrok in potem kot zrel mož, primorski partizanski voditelj, iz leta v leto prepričljiveje kazal. Celo njegovo zadnje potovanje z istrske obale v Ljubljano je bilo menda sprva namenjeno na Vojsko; tja gorje kot že marsikdaj poprej, želel na svež zrak, v čisto naravo, ki mu je tolikokrat dala nove telesne in duhovne moči. Beblerjeva življenjska pot - od mladega pravnika do španskega borca, komunista v Moskvi, ustanovnega člana OF, poveljnika slovenskega partizanskega štaba, predstavnika OF in KPS na Primorskem, ministra in diplomata, bojevnika za čisto okolje in ljudskega tribuna - je bila presenetljivo polna njegove revolucionarne delovne vneme v službi visokih idealov. Ta pot je lepo popisana v njegovem labodjem spevu, v knjigi spominov Čez drn in strn. Nam pa je bil drag tudi kot človek, kot naš človek. Krasili sta ga dve lastnosti, ki se ponavadi ne trpita, pri njem pa sta bili to samo dve obliki istega jaza, namreč: diplomatska uglajenost in nenarejena topla človeška prijaznost, ki je ustvarjala tovariško in prijateljsko razpoloženje v družbi na primer idrijskih knapov, ki so ga med počitnicami obiskovali v njegovi hišici v Ankaranu in skupaj z njim včasih dolgo v noč preganjali tople obmorske večere. Idrijski človek bo Alešu Beblerju, partizanskemu voditelju Primožu, ostal hvaležen ne le zaradi njegovega revolucionarnega delovanja in zavzemanja za usodo primorskega ljudstva, zaradi česar ga vsa Primorska, zlasti še ožja Goriška zelo cenita, pač pa tudi zaradi njegove zveste navezanosti na idrijski svet, ki ga je sicer moral zapustiti že kot otrok zaradi Italije, ki je v njegovem očetu, zna-čajnem ravnatelju prve slovenske realke, videla preveč nevarnega in uglednega nasprotnika. Dr. Aleš Bebler govori na slavnosti pri odkritju spominske plošče na Vojščici na Vojskem, 22. 6. 1980 Bebler se je rad vračal med svoje Idrijčane in ni jih bilo malo, ki so imeli z njim osebne stike. Idrija pa je zamudila veliko priložnost, namreč, da bi nam Bebler v svojem rojstnem mestu govoril o svoji knjigi spominov, čeprav je bilo tudi to že v načrtu ... Njegova knjiga, ki je zaradi prav bliskovitega zamaha nad neverjetno pestro vsebino življenja in dogodkov ni zastonj imenoval Čez drn in strn, je postala njegov zadnji, posmrtni in večni stik z Idrijo in njeno okolico, domovino njegovega otroštva in prve mladosti. Kot da bi slutil, da mora hiteti, je hlastno zapisal svoje spomine in zanimivo je, daje razmere v nekdanji Idriji opisal nadvse živo in nepristransko; to dokazuje, daje na družbeno okolje in dogajanje znal gledati celostno, hkrati pa ga to označuje kot pisatelja realista, medtem ko ga nekatere druge strani kažejo kot pesniškega opisovalca in izpovedovalca sveta, ki se mu je vtisnil v spomin in predvsem v srce že v otroških, mladih dneh. Doslej Idrija skoraj ni imela tako lepo napisanih strani. Dejstvo, da jih je s kleno, a iskreno besedo napolnil tako rekoč poklicni revolucionar, jim ne jemlje vrednosti, prej bi lahko rekli, da jim še ceno dviga. Idrijčan bo lahko zmeraj ponosen, da je bil v njegovem mestu rojen Aleš Bebler. ALEŠ BEBLER O IDRIJI IN O SEBI Iz knjige spominov Čez drn in strn) . .. Svet se mi je od začetka zdel zelo lep. Idrijska globel, moj prvi košček sveta, je bogata slika naravne lepote, sredi veličastnih gozdov, ki imajo svoje ime, Idrijski gozd, razrita od Idrijce in njenih pritokov - Zale, Bele, Nikave in pravljičnega Divjega jezera, vseh čistih kot studenčnica - ponuja človeku vso prekipevajočo lepoto naše domovine. Imel sem srečo, da sta oče in mati to lepoto cenila in mi jo vsak po svoje razkrivala. Mama, ki ni imela poguma, da bi ob družinskem življenju sama slikala, je zbirala in gojila naravno lepoto, zlasti cvetje in cvetoče grmovje. Še prav majhnega me je vodila na hribčke, vse više in više, od Kurjega vrha do Svetega Antona, gori v Kobalove planine, zdaj po prvi teloh, nato po zvončke in trobentice, vse do poletnih kukavic in korčkov. Hkrati pa je teklo delo na vrtu okrog doma, da bi tu za naše in tuje oči vzcvetele resede, mačehe, male marjetice, spominčice pa še tulpe, narcise in šopki vrtnic. Pa ptičke je imela rada. Poklicala me je in sva skupaj molčala, kadar se je iz gozda nad Sekirico oglasila kukavica. Pa vse majhne ptičke me je naučila razločevati. Sčinkavčkom je rekla sestrične vrabčkov, saj so jim tako podobni in enako epo-leto imajo na ramenih, a so lepše oblečeni in lepše pojejo. Ob koritu Nikave sva gledala prijetne črne šmarnice, ob Idrijci nad mostoma v Podrteji pa lepe rumene dol-gorepe pastiričke. (Te hodim še danes obiskovat prav tja gor, ob tretji ali četrti žonf, kjer sem se naučil plavati.) Rumenokljune kose pa sva gledala in poslušala pri sosedih, na vrtu Pavleta Lapajneta. (Str. 6-7). Dr. Aleš Bebler v pogovoru z Milico Primožiievo ... Kmalu zatem je prišla odločba, da bo v šole, v realko in osnovne šole, uveden pouk italijanščine. Oče se je uprl, in nastala je velika afera. Vsa Idrija je govorila, da to pomeni začetek priključevanja Italiji. Sklicali so zborovanje vseh profesorjev in učiteljev, na katerem so sklenili, da italijanščine ne bodo uvedli Oče je bil med glavnimi agitatorji za ta sklep. Le nekaj dni po tem je sredi noči prišel k nam človek, ki smo ga komaj poznali. Bil je Tržačan, pol Italijan, pol Slovenec. Bil je zaposlen na policiji kot prevajalec. Prišel je povedat, da so prejeli iz Rima dokument s seznamom Idrijčanov, kijih bodo kmalu poslali v taborišče na Sardinijo. Oče da je med njimi. Po razmišljanju in posvetovanju s prijatelji so sklenili, naj oče takoj zbeži v Jugoslavijo. Hotel je oditi še tisto noč, pa so hišo že zastražili karabinjerji. Zato smo se odločili, naj oče pobegne s pomočjo prevare. Tako smo odšli vsi »odrasli« člani družine, in torej tudi jaz, v spremstvu dveh karabinjerjev k Fari, v Spodnjo Idrijo, in tam sedli v gostilno pri Božičku. Oče je obesil svoj površnik tako, da ga je bilo videti od povsod. Karabinjerja sta sedla za mizo v sprednji sobi, da sta nas videla, mi pa smo zasedli mizo s klopjo v kotu zadnje sobe. Kmalu so starši povabili karabinjerja, naj sedeta z nami in kaj pojesta. Ko sta ponudbo sprejela, smo ju posadili medse na klop tako, da nista mogla od mize, kadar bi hotela. Kmalu je oče vstal in odšel, kot da gre na stranišče. Površnik je visel na obešalniku, in karabinjerja sta se vznemirila šele dolgo potem, ko jo je oče, ogrnjen v tujo pelerino, mahnil proti meji. Nekje pri Ledinah jo je prekoračil še isto noč. Če se prav spominjam, je bilo to v zgodnji pomladi leta 1919, ko še nisem imel polnih 12 let. Dobil sem prvo samostojno politično nalogo. Ker od očeta ni bilo glasu, Italijani pa so očitno prestrezali njegova pisma, se je mama odločila, da me pošlje iskat očeta. Šel sem po poti, ki sem jo tolikokrat prehodil, v Ledine in tam našel fanta, ki je dobro vedel, kje se Italijani zadržujejo ponoči Sla sva skupaj po goščavi in od daleč opazovala Italijane okrog ognja. Nekaj malega so streljali, pa menda ne na naju. Zjutraj sem bil v Žireh in nato kmalu v Ljubljani, kjer sem pri sorodnikih zvedel, da se je oče zaposlil v celjski cinkarni. Tja sta za menoj po nekaj mesecih pri-romali tudi mama in sestra. (Str. 15-16) Med vojskarskimi rojaki . .. V Mrzli Rupi smo našli svojega človeka, partizana Dolfeta Šinkovca, Voj-skarja, ki ga zdaj poznamo kot pesnika Črtomirja. Peljal nas je v domačo vas na Vojsko. Dobro smo se spočili pri Petru Kogeju na Vogalcah, zvečer pa prenočili pri Andreju Likarju na Vojščici. Tu smo vsi skupaj ostali menda teden dni. Bili smo kot pri svojih. Likarjeva družina je skrbela za nas. Zavedali smo se, da tam dlje ne moremo ostati. Vojščica je preveč izpostavljena. Fantje so šli iskat varnejše zatočišče. Skrb je vzel nase novi vodja naše zaščite Anton Ferjančič-Zvonko. Kmalu je našel idealen prostor: kmetijo Z izredno lego in dobrimi ljudmi. To je bila domačija v Rupi na Utrah, na grebenu od Oblakovega vrha po šebreljski strani proti Dolnji Trebuši. Tja smo se preselili. Gospodar Tomaž Skok in njegova žena sta nas sprejela kot svojo družino. Ko je domači sin odrastel, se je vključil v zaščitno četo. Postal je partizan. V Skokovem domu nam je bilo toplo. Domačini in naši zaščitniki so storili vse, da bi mi lahko razpravljali, pisali, sprejemali obiske, odhajali na sestanke in posvetovanja in se spet vračali domov. Prvi pomemben obisk od daleč je bil polkovnik Fitzroy MacLean, šef britanske vojne misije v glavnem štabu Slovenije. Naša postojanka je bila najzahodnejša točka Jugoslavije, ki jo je lahko obiskal. Dolgo je gledal zemljevid in iskal na njem našim Utram najbližje njemu znane točke. Naša pripovedovanja je poslušal z največjo zavzetostjo. Med našimi obiski nekaj časa ni bilo naših vojakov. Sredi aprila ustanovljeni brigadi Ivana Gradnika in Simona Gregorčiča sta se v drugi polovici maja vrnili iz Beneške Slovenije. Ob in po polomu Mussolinijeve Italije sta se, pomnoženi z novinci, zadrževali na zahodni strani Soče, na ozemlju, ki je bilo pozneje, po nemški ofenzivi, v veliki meri svobodno. Po moji »avionski intervenciji« so v njune štabe prišli novi ljudje, med njimi Dušan Kveder-Tomaž in Stane Potočar. Organizirali so se v štab IX. korpusa v svobodnem Cerknem. Kmalu nato smo vzpostavili z njimi zvezo in hodili drug k drugemu. Pogost obiskovalec obeh pa je bil Franc Leskošek-Luka, tisti naš visoki funkcionar, ki je hotel zmeraj vse videti! Z vojsko, se pravi s komisarji, smo organizirali partijsko oziroma skojevsko šolo. Naselili smo se najprej v osnovni šoli na Vojskem. (Str. 134-135) Naš častni občan zadnjič med nami (22. 6. 1980) .. . V svojem dolgem življenju sem doživljal veliko dramatičnega, včasih tragičnega. Povezal sem že v mladih letih svoje življenje z življenjskimi tokovi in ljudmi, pa sem tako kot svoje osebno doživljal tudi življenje svoje človeške skupnosti. Preživel sem dve veliki vojni, preganjanja, spopade, bežanja. Doživel sem čase, ko je bilo uničevanje ljudi in stvari vsakodnevno opravilo. Vse sem prebrodil in ostal živ. Malo prestreljen in ne zelo zdrav. Tudi moje življenje je samo eno izmed mnogih v časih, ko je človek pomenil zdaj veliko, zdaj pa bore malo ali nič. Tak sem bil in toliko sem zmogel. .. Upam pa, da knjiga ne bo brez pomena za tiste, ki bodo želeli občutiti in doživeti to, kar smo občutili in doživljali mi, ko smo se prebijali skozi goščave dvomov in spoznanj v želji, da bi svoje življenje preživeli dejavno in bi ob njegovem sklepu lahko rekli, da nismo bili gluhi za to, kar je čas od nas pričakoval. (Str. 251-251) Fotografije z dr. Beblerjem so z njegovega zadnjega nastopa na Vojskem (njegov zadnji javni govor), ko je govoril ob odkritju spominske plošče na nekdanjem sedežu političnih in vojaških forumov na hiši na Vojščici, 22. 6. 1980 (Foto S. Kovač) Tomaž Pavšič MILA KOGEJEVA Med mnogimi idrijskimi ljudmi, ki so se odlikovali v tej ali oni ustvarjalnosti, v eni ali drugi stroki, ponavadi ni manjkalo naravoslovnih ali tehničnih strokovnjakov, nekoliko redkejši, a za neveliko Idrijo vendar v dostojnem številu, so bili tudi kulturniki in umetniki, med temi je bilo nekaj gledališčnikov, ki so z igro ali petjem delali čast svojemu rodnemu mestu med gorami. Že leta 1868, ko je na primer v Pragi umrla Eleonora Schikanneder, so ob smrti o njej pisali kot o »upokojeni gledališči igralki iz Idrije«. Idrijo so že v davni preteklosti rade obiskovale gledališke skupine, domače Dramatično društvo, ustanovljeno 1889, pa je imelo v starem baročnem gledališču Marije Terezije, v prvi gledaliču namenjeni stavbi na Slovenskem, svoje lastne predstave. Med igralci starejšega rodu, ki je bil živ in delaven še v povojnem času, ne smemo pozabiti Vala Bratine med opernimi baletkami pa Ruth Vavpotičeve. Srednjemu rodu pa pripada igralec Silvij Kobal, medtem ko sta Mi-rica Lampe-Vučevič in Silvij Božič pripadnika mlajšega rodu. Med pevci je vsekakor zaslovela operna in koncertna pevka Mila Kogej-Čer-nivec. Rodila se je kot Marija, v Idriji so ji pravili Minka, 2. septembra 1903, v stari Erženovi hiši takrat številka 64 (sedaj Prelovčeva 6); njen oče Tomaž Kogej je bil rudar in seje v Idrijo priselil z Vojskega, mati Ivana pa je bila gospodinja. Že v mladih letih je odšla iz Idrije, na katero pa se je vedno čutila navezano. Ko je v štiridesetih letih ljubljanska opera gostovala v Trstu z Borisom Godunovom in je glavno žensko vlogo pela Mila Kogejeva, so njeni Idrijčani organizirali poseben avtobus za obisk te predstave; v Verdijevem gledališču je bilo tisti večer veliko Slovencev, Idrijčani pa so ob burnem ploskanju vneto vzklikali: »Mila, Mila!«. Umrla je v Ljubljani, 23. maja 1982, kjer je tudi pokopana. Imela je lep pogreb, na katerem seje od nje prisrčno poslovil tudi operni pevec Ladko Korošec, nekdanji operni ravnatelj in režiser Smiljan Samec pa ji je v Gledališkem listu opere in baleta (1/1982-83) in v Delu (26. 5. 1982) napisal nekrolog, ki ga objavljamo. »V devetinsedemdesetem letu življenja je v Ljubljani umrla Mila Kogejeva, umetnica starejše generacije solistov v naši Operi, ki je v dolgi dobi svojega nastopanja ustvarila na našem odru nič koliko izrednih opernih likov mezzosop-ranske stroke. Zato jo je leta 1958, ob 35-letnici njenega odrskega dela, tedanji Mila Kogejeva kol Amneris v »Aidi« (Folo Pogačnik, Lj. 1939) upravnik SNG Juš Kozak upravičeno poimenoval: slovenska operna umetnica. Toda Kogejeva kot odrska umetnica pravzaprav niti ni začela kot pevka, temveč kot dramska igralka, in to v Mariboru, kamor jo je leta 1921 povabil Valo Bra-tina, ki je po Nučiču prevzel nalogo, da je nadaljeval z vodenjem tamkajšnjega slovenskega gledališča. Ko pa je prišel v Maribor še dirigent Andro Mitrovič, je kmalu odkril v Kogejevi izvrstno pevko in tako je umetnica odtlej uspešno nastopala v drami, operi in opereti. Toda kmalu je uvidela, da ji je za pravo pevsko kariero potreben temeljit glasbeni študij, zato je leta 1925 odšla v Zagreb, kjer je v pičlih štirih letih absol-virala glasbeno šolo in neposredno po Zinki Kunčevi tudi diplomirala. Mirko Polič jo je zatem takoj povabil v Ljubljano, da je nastopila v »Trubadurju«. Ko je Kogejeva potrdila svoj uspeh še z Dorabello v »Cosi fan tutte«, jo je Polič tudi za trajno angažiral. Odtlej je dobivala partijo za partijo in odpela je vse glavne altovske in mez-zosopranske vloge tedanjega repertoarja. Moč njenih kreacij sta povzdignili lepa pojava in izvrstna igra, ki jo je izpričala že svoj čas kot dramska igralka. Tako je odlično oblikovala vse, velike in male, karakterne, pa tudi komične like, v katerih je prišel do izraza njen dragoceni naravni smisel za humor. Bila je torej odlična Amneris, Maršalica, Dalila, Mignon, Dulcineja, Herodia-da, Sabska kraljica in Carmen, vendar je poleg teh vlog nadvse humorno znala podati tudi Domo v Eru, Margarito v Štirih grobijanih, Quickly v Falstaffu, Mar-celino v Figarovi svatbi pa vse do komične Marte Schwerdtlein v Faustu. Pred vojno je uspešno nastopala tudi v opereti, kljub temu pa je na drugi strani znala grozljivo upodobiti še pošastno vizijo Grofice v Pikovi dami. Ob tem pa ji ni bila tuja niti ne grandseigneurska kretnja grofice Coigny Chenieru ali pa širša pevska linija v mnogih Wagnerjevih operah. Mila Kogejeva je torej bila na vseh področjih opernega ustvarjanja dragocena umetniška moč, ki nikoli ni skoparila s svojimi silami in talenti, temveč se je v svojih najboljših letih v vsem razdajala iz polnega. Razen na opernem področju se je Kogejeva zelo mnogo udejstvovala tudi kot koncertna pevka in je z uspehom sodelovala večkrat celo v največjih oratorijih. Ugasnilo je.življenje velike umetnice, katere ime in umetniške zasluge bodo ostale za trajno zapisane v zgodovini slovenskega gledališča. Ivan Turk DIVJE BABE Pomembno najdišče iz stare kamene dobe na Idrijskem Leta 1978 je bilo odkrito prvo najdišče iz stare kamene dobe (paleolitika) v občini Idrija in prva pomembnejša arheološka najdba, ki ni zgolj lokalnega pomena, temveč se uvršča med najdišča kot sta pri nas in v svetu znani Potočka zijalka in Krapina. Med Reko in Stopnikom, kjer Idrijca vstopi v slikovito sotesko, se visoko v skalnih, z divjimi grapami razčlenjenimi pobočji odpira vhod v 40 m dolgo kraško jamo, eno izmed najnovejših najdišč stare kamene dobe v Sloveniji in prvo na Idrijskem. Za idrijsko občino, ki je skoraj brez arheoloških točk (v Arheoloških najdiščih Slovenije, Ljubljana 1975, so navedene le tri), je novo nahajališče še toliko bolj pomembno. In tudi sicer so najdbe iz stare kamere dobe (paleolitika) v Sloveniji, v primerjavi z drugimi mlajšimi arheološkimi obdobji zelo redke, saj poznamo le nekaj deset najdišč, v primerjavi z več tisoč drugimi najdišči. Zaradi izredne starosti (najmanj deset tisoč let!) so najdišča iz tega obdobja slabo ohranjena. Naravne sile so v dolgih desettisočletjih opravile svoje razdiralno delo in zabrisale tako rekoč sleherno sled za našimi davnimi predniki. Še najmanjšo moč so imele te sile v kraških jamah, kjer so se lahko ohranili pod spletom srečnih okoliščin sicer skromni, a za strokovnjake zgovorni sledovi pradavne preteklosti. Na splet takih srečnih okoliščin smo naleteli tudi v jami Divje babe. Poplačan je bil trud dolgoletnih poizvedovanj in številnih brezuspešnih poskusov v jamah širom po Sloveniji, ki so del naše dejavnosti in ponavadi nepoznani širši javnosti. Ko je Idrijca ali kakšna druga voda izdolbla jamo, ki jo danes domačini imenujejo Divje babe in pripovedujejo o njej legende, verjetno pri nas še ni bilo ljudi. Pozneje seje voda umaknila globoko v dolino, jama pa je začela počasi propadati in se zasipavati s skalami in gruščem, ki se je krušil s sten in stropa. V jami so se naselili že izumrli jamski medvedi. Divje babe so postale medvedji brlog kot marsikatera druga jama pri nas in v svetu. Te velikanske živali, ki so stoje na zadnjih nogah merile v višino 3 metre, so v njej prezimovale, kotile mladiče in po-ginjale. Njihove kosti so se v dolgih tisočletjih kopičile v plasteh grušča, ki so se odlagale po dnu, centimeter za centimetrom, decimeter za decimetrom, meter Divje babe 1983. Arheologi pri delu (Foto Ivan Turk) za metrom, šest metrov in več. Vsakih deset let je morda poginil en medved. V tisoč letih jih je poginilo sto in tako dalje; marsikateri je izginil brez sledu. Kljub temu so se še vedno ohranili ostanki več sto osebkov. Posamezne kosti in zobe le-teh najdemo razbite in brez reda raztresene med sloji grušča. Jama se je neustavljivo krušila dalje, s stropa so padale velikanske skale, voda je ob nalivih curkoma tekla skozi razpoke, spirala in lepila grušč. Jamski medvedi so se začasno umaknili neznano kam. Potem se je nenadoma pojavil človek. Prišel je po dolini, od neznano kod, opazil jamo in jo obiskal. To dejanje je bilo tvegano, kajti v jami ali njeni okolici je lahko naletel na zveri, na primer na jamskega medveda in katerim je bil le s težavo kos. Nekje v dolini sije postavil začasna bivališča, potem pa je v lovskih in nabiralnih pohodih večkrat obiskal jamo. Na nakopičenih skalah ob vhodu je zakuril ogenj. Smolnat les borovca in smreke je zaprasketal v mogočnih plamenih, ki so ponoči odganjali zveri in obenem prijetno greli. S seboj je prinesel kamnita orodja, narejena iz odbitkov kre-menovih prodnikov, nabranih na bregovih reke, ki se je vila v dolini. Med opravili v jami jih je nekaj izgubil, pozabil ali kot neuporabne zavrgel. Skupaj z og- ]jem in medvedjimi kostmi jih je z leti prekril grušč. Za človekom so se v jami ponovno, tokrat množično, neselili jamski medvedi. Njihov mir so motili le obiski ljudi iz doline. Prihajali so poredko, morda vsake tisoč let, vendar vztrajno. Vsakokrat so zakurili ogenj, nevede na istem mestu kot njihovi predniki, katerih kurišča je že zdavnaj zasul grušč, ali pa so jih vode sprale po strmem pobočju v dolino. Čemu so prihajali? So lovili medvede, ali samo čakali, daje kateri poginil, ali pa jih medvedi sploh niso zanimali? Kdo so bili? Pripadniki naše vrste, ali še nepojasnjeno izginile podvrste neandertalca? Kdaj so prihajali? Pozimi, poleti, v mrzli ali zmerni klimi, podobni današnji, v štiridesetem desettisočletju pred n. š., prej ali pozneje? To je samo nekaj izmed nerešenih vprašanj, na katera poskušamo odgovoriti z našimi raziskavami, terenskimi in laboratorijskimi. Na mnoga ne bo zadovoljivega odgovora. Ostala bodo v večni izziv znanosti. Obiski praljudi so se vrstili. Vedno večje bilo pozabljenega, izgubljenega in zavrženega orodja. Doslej smo našli že 317 kosov. Vedno isti orodni tipi in iste surovine. Nobenih nam opaznih sprememb, nobenega razvoja. Vse skupaj pomešamo s tisoči in tisoči ostankov jamskih medvedov, kot da bi eni in drugi skupaj živeli v jami. Ožgane in zoglenele kosti v kuriščih. Ostanki lovskih pojedin ali samo igra naključja? Skoraj popolna odsotnost nekaterih skeletnih delov in čezmerna zastopanost drugih. Splet naravnih okoliščin ali posledica delovanja pračloveka? Neznatni ostanki drugih živalskih vrst (jelena, srne, gamsa, rjavega medveda, volka, svizca). Veliko premalo v primerjavi s kulturnimi ostanki, ki govore za dolgotrajno in občasno intenzivno dejavnost paleolitskih lovcev v Divjih babah. Kvadratni metri razpršenih drobcev oglja borovca, smreke, macesna in redkih iglavcev - sledovi kurišč. Pelod, ki ga je veter prinesel v jamo in odložil med grušč. Vešče oko pod mikroskopom prepozna maloštevilna pelodna zrnca iglavcev in še redkejših listavcev ter številne pelode zelišč in praproti. Med jamskimi plastmi ujeta vegetacija mrzle stepe z redkimi iglastimi gozdovi ali samo izkrivljena slika dejanskega stanja na osnovi prekomerne zastopanosti posameznih obstojnejših pelodov, proizvedenih v velikih serijah. Vse to in še marsikaj so odkrila in kot vedno aktualna vprašanja postavila štiriletna izkopavanja v Divjih babah, ki jih je financirala Raziskovalna skupnost Slovenije, vodil pa Inštitut za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU iz Ljubljane. Raziskovanja še trajajo in se bodo s sofinanciranjem Občinske raziskovalne skupnosti Idrija, ki je zanje pokazala izredno zanimanje in razumevanje, nadaljevala z enomesečno terensko akcijo v tekočem letu. Marsikdo bo v tem prispevku prvič zvedel za najdišče, ki bo vzbudilo zanimanje tako strokovne kot nestrokovne javnosti. Čeprav je v našem interesu, da zvedo za naše delo vsi, ki jih arheologija zanima, pa je hkrati tudi v našem interesu, da ohranimo najdišče pred nestrokovnimi posegi, ki jih je danes čedalje več in proti katerim je spomeniško varstvena služba običajno brez moči. Zal imamo tudi z našim najdiščem slabe izkušnje, zato se obračamo na vse morebitne obiskovalce s prošnjo, naj ne brskajo in razkopavajo po jami, ki je strogo zaščitena kot arheološki spomenik prve kategorije. Stanko Majnik O NAČRTOVANI IDRIJSKI ŽELEZNICI O nameravani graditvi železniške proge skozi Idrijo so v preteklosti precej razpravljali. Narejen je bil že načrt, ki so ga v letih pred prvo svetovno vojno obravnavali na raznih ravneh. O zgodovini teh neuresničenih načrtov o železniški povezavi Idrije s svetom sta pred leti pisala tudi Ivan Mohorič (v knjigi Rudnik živega srebra v Idriji, str. 289-290) in Lado Božič (v Idrijskih razgledih št. 3-4/1975 in 1—2/1976). V zadnjem času smo našli tudi obširen tiskan zapisnik, ki obsega 24 strani z datumom avgust 1910; napisan je v nemščini, ima pa tudi nekatere povzetke v slovenščini. Iz njega je moč razbrati, koliko mož vseh vrst poklicev in službenih položajev je sodelovalo pri razpravah in načrtovanju. Okrajno glavarstvo v Logatcu je na podlagi odredbe c. k. deželne vlade v Ljubljani z dne 14. marca 1911, št. 7795, 25. maja 1911 poslalo rudniškemu ravnateljstvu v Idriji v pretres en izvod zapisnika, katerega naslov se v skrajšanem prevodu glasi: ZAPISNIK ob pregledu projekta za normalnotirno krajevno železnico od postaje Ljubljana-Mestni kolodvor skozi Idrijo do postaje Sv. Lucija-Tolmin. Zapisniku je priložena skica trase za progo, ki teče iz Škofje Loke po Poljanski dolini skozi Hotavlje in Dobračevo do Žirovnice, nato pa skozi 752 m dolg predor z izhodom v bližini Spodnje Idrije. Proga se nato nad desnim bregom reke obrne proti Idriji do Zagoda, kjer pred izlivom Zale v Idrijco v loku 180° zapelje čez reko nazaj proti mestu do predvidene železniške postaje. S pomočjo profilnega dolžinskega pregleda (2. skica) je moč razbrati graditve za premagovanje ozemljskih in vodnih ovir: na prostoru od Marofa do Idrije oziroma do Zagoda so bili potrebni: 140 m dolg predor, 40 m dolg most in 160 m dolg viadukt. Iz zapisnika zvemo, da so pri dogovarjanju sodelovali: - dr. Friedrich Mathias, c. k. tajnik deželne vlade kot vodja komisije za proge na Kranjskem; - dr. Franz VVlček, c. k. okrajni komisar kot vodja komisije za proge na Primorskem, v sodelovanju s Hugom Rudanom, c. k. gradbenim svetnikom c. k. državnega na-mestništva v Trstu kot tehniškim svetovalcem; - c. k. železniško ministrstvo, zastopano po c. k. vladnem svetniku Moritzu Steiner- ju; - c. k. državno vojno ministrstvo, zastopano po c. k. majorju generalštabnega korpusa Emilu Kreneisu; ItM«M Situacija ieleznice od Škofje Loke (Trate) če: Idrijo proti Gorici t ! C- J*rit* rt* c/, O ar-1. - c. k. okrajno glavarstvo Ljubljana-okolica, zastopano po koncipientu deželne vlade dr. Adelbertu pl. Kelerju; - c. k. okrajno glavarstvo v Logatcu, zastopano po okrajnem glavarju Karlu Eklu: - c. k. okrajno glavarstvo v Tolminu, zastopano po c. k. tajniku državnega namest-ništva, baronu Hubertu pl. Baumu kot vodjem urada; -c. k. ravnateljstvo državnih železnic v Trstu, zastopano po inž. Johannu Erschenu, nadzorniku c. k. avstrijskih državnih železnic, in inž. Friedrichu Pinu, gradbenem nadkomisarju c. k. avstrijskih državnih železnic; - kranjski deželni odbor, zastopan po gradbenem nadsvetniku in predstojniku deželnega gradbenega urada Antonu Klinarju; - goriški deželni odbor, zastopan po prisedniku deželnega odbora prof. Johannu Berbuču z inž. Marom Piho (slednji kot...); - c. k. rudarsko glavarstvo v Celovcu, zastopamo po rudniškem svetniku Johannu Buseku; - trgovska in obrtna zbornica v Ljubljani, zastopana po svojem predsedniku Josefu Lenarčiču; - trgovska in obrtna zbornica v Gorici, zastopana po svojem podpredsedniku Josefu Mulitschu; - c. k. terezianska poljedelska družba v Gorici, zastopana po veleposestniku in poslancu deželnega zbora Aleksandru Blasigu; - glavno ravnateljstvo c. k. zasebne družbe Južna železnica, zastopano po Juliusu Deutschu, nadzorniku, in inž. Rembertu Martinzu, gradbenem komisarju; - državna cestna uprava na Primorskem, zastopana po c. k. inž. Franzu Pošmi; - konzorcij za gradnjo krajevne železnice od Ljubljane-Mestni kolodvor čez Idrijo na kranjsko-primorsko deželno mejo, zastopan po ljubljanskem županu Ivanu Hri- barju, državnozborskem poslancu Gabrielu Jelovšku, veleposestniku z Vrhnike in Dragotinu Lapajnetu, občinskem svetniku v Idriji; - mestna občina Ljubljana, zastopana po občinskem svetniku Josipu Turku, deželnem poslancu; - tržna občina Vrhnika, zastopana po županu dr. Janku Maroltu in občinskih svetnikih Karlu Maverju in Karlu Mulleyu; -občinska zastopstva v Št. Joštu, Hotedršici, Godoviču, Žireh, Spodnji Idriji, Sv. Luciji, na Šentviški Gori in v Cerknem, zastopana po svojih županih oziroma občinskih svetnikih; - idrijski okrajni cestni odbor, zastopan po svojem načelniku Francu Didiču; - mestna občina Idrija, zastopana po svojem županu Josipu Šepetavcu, oziroma predstavnikih občinskega sveta in občinskega odbora Dragotinu Lapajnetu in c. k. notarju Alojzu Peganu; - c. k. rudniško ravnateljstvo v Idriji, zastopano po gradbenem in strojnem inšpektorju Jaroslavu Šotoli; - c. k. gozdna in erarična uprava v Idriji, zastopana po c. k. gozdnem in eraričnem upravniku Wilhelmu Pohlu; - drugim v zapisniku poimensko navedeni interesenti. Odlomki iz slovenskega dela zapisnika ... Zastopnik mestne občine ljubljanske, gospod občinski svetnik JOSIP TURK, se izjavi takole: S stališča mestne občine ljubljanske je projektovana železniška zveza, katera bi vezala mesto Ljubljano z Idrijo in odtod s postajo Sv. Lucija najtopleje pozdraviti. Brez te železniške proge je namreč nevarnost, da se promet iz Idrije, druge največje občine v deželi, odtuji deželnemu stolnemu mestu, ter obrne proti Gorici. Projektovana železnična proga bila bi pa tudi s splošno državnega interesa velikega pomena, kajti ona bi poleg Južne železnice dajala možnost brzega transporta vojaštva in vojaških potreb iz globoke Slavonije na italijansko mejo. ... Zupan krajne občine Godovič gospod IVAN PAGON se izjavi takole: Od strani krajne občine Godovič nimam nobenega ugovora zoper nameravano progo kot tako, niti zoper situacijo postaje. ... Načelnik cestnega odbora idrijskega, gospod FRANC DIDlC iz Idrije št. 147, nima ravnotako nobenega pomisleka, ugovora ali pritožbe zoper nameravano železnico. ... Župan mestne občine Idrija, gospod JOSIP ŠEPETAVEC in občinski svetovalec, oziroma občinski odbornik gg. DRAGOTIN LAPAJNE iz Idrije št. 395, oziroma c. k. notar ALOJZIJ PEGAN iz Idrije št. 539, dajo v zapisnik sledečo izjavo: Zoper nameravano železnico nimamo nobenega ugovora niti kar se tiče proge, niti kar se tiče postaj, tudi ne kar se tiče dovozne ceste. Mesto Idrija zavzema glede števila hiš in glede prebivalstva drugo mesto na Kranjskem. V mestu se nahajajo c. k. rudnik, dvoje gozdarskih oskrbništev, mestna realka, žgalnica, elektrarna, čipkarska industrija in razpolaga tudi z veliko vodno močjo, ki bi ob mali naklonjenosti s strani c. kr. erarja povzročila in zasigurala tudi ustanovitev drugih industrialnih naprav. Bodi nam dovoljeno omeniti, da je geološka tvarina mestnega okoliša taka, ki bi mestu, oziroma podjetniku omogočila oživotvoriti cementno tovarno, tovarno, ki bi s svojimi izborniki izdelki zamogla konkurirati z najboljšimi podjetji enake vrste. Ne daleč od našega mesta, in sicer v točki, ki bi ležala ob nameravani progi, razpolagamo s terenom, ki je nasičen zelenega, črnega in celo rdečega marmorja. V podkrepitev te trditve naj navedem, daje v Stopniku že obstojala tovarna, ki seje pečala z eksportiranjem marmorja, ki je pa morala vsled neugodnih prometnih sredstev, ustaviti delo. Danes se rabi ta sicer v svetovnem prometu drag kamen za zgradbe navadnih obcestnih škarp, o čemer se bode slavna komisija pri jutrišnjem, odnosno prihodnjem obhodu te proge na lastne oči prepričala. Mesto Idrija potrebuje za svoj razvoj železnične zveze s svetom. Klimatične razmere v tem kraju so namreč take, da je naše mesto ob slabem vremenu, osobito pa v zimskem času popolnoma odrezano od drugih komunikacij. Večkrat na leto se zgodi, da so vse zveze med mestom in drugim svetom pretrgane, da izostane po več dni pošta in da ni mogoče od nobene strani ne v mesto, ne iz mesta. Če vpoštevamo na drugi strani rentabiliteto našega c. kr. rudnika, ogromno posestvo c. kr. gozdarskega erarja in davčno moč mesta samega, tedaj ne sme nihče trditi, da bi bila naša prošnja za nameravano progo pretirana, marveč daje ta ponižna zahteva rudarskega mesta popolnoma utemeljena in upravičena. To svojo trditev si dovoljujem podkrepiti z dejstvom, kije no-torično, da so se namreč kakor povsod drugod, tako tudi pri nas glede draginje razmere poslabšale. Mesto Idrija je rudarsko mesto, a zbog pomanjkanja komunikacijskih sredstev ne zamore naš rudar-meščan na za svojo zabavo ali izobrazbo ali potrebe ostaviti mesta. S svojo pridnostjo, delavnostjo in občeznano vztrajnostjo koristil je naš meščan-rudar od pričetka otvoritve c. kr. rudnika pa do danes v prvi vrsti slavnemu c. kr. erarju. Rudarje pridobil državi neštete milijone, a nikjer ne zapazimo, da bi od teh milijonov pripadel kak dobiček rudarju, ki bi od tega dobička si zamogel zagotoviti oskrbo za svojo starost. Opravičeno je torej, da tudi c. kr. erar po več stoletjih, v katerih Idrijčan služi le erarju, temu trpinu v kulturnem in gmotnem oziru v tem smislu gre na roko, da mu izpolni prvo in večletno željo, namreč izpeljavo nameravane železnične proge. Naravno je, da mesto Idrija iskreno podpira to progo, a tudi gotovo je, da bi se mesto z vsemi svojimi silami uprlo, ako bi se proga tako izpeljala, da bi šla preko mesta. Zato zamoremo podpirati mi edino le projekt, ki je danes na dnevnem redu. ... Mi podpisani zahtevamo in vljudno prosimo, da se nameravana izpelje kolikor mogoče bližje naše občine oziroma vasi Žiri, če že ni mogoče, da se ta proga čez našo vas situira. V to svrho naj se preloži nameravana postaja v Rovtah, in sicer severno proti naši občini. V ostalem vzdržujemo navedbe v naši pismeni, zapisniku priloženi vlogi. Če bi se ta naša prošnja ne vpoštevala, akoravno bi bila izvedljiva, protestu-jemo odločno zoper nameravano progo. Sledijo podpisi: FR. PRIMOŽIČ, J. KAVČIČ, ANTON KOPAČ, FR. BLAŽIČ IN IV. BORJA. .. Zupan krajne občine Spodnje Idrije, ANDREJ SVETLIČIČ iz Spodnjega Kanomlja št. 16, daje v zapisnik sledečo izjavo: Od strani občine Spodnje Idrije ni nobenega ugovora zoper nameravano progo niti glede proge kot take, niti glede postaje, oziroma dovozne ceste. ... Predsednik trgovske in obrtne zbornice za Kranjsko, gospod JOSIP LENARČIČ, daje v zapisnik sledečo izjavo: S stališča trgovske in obrtne zbornice je omeniti, da je le pozdraviti misel, ki naj bi realizovala zvezo Ljubljane s Sv. Lucijo in to s treh stališč: 1. iz obče prometnih razmer južnoavstrijskih, 2. iz obče kranjskih razmer, 3. iz lokalnih ozirov. ... Da se podaljša vrhniška lokalna železnica na Vrhniki z drugim delom nameravane proge, ustreže se samo vrhniškim trgovskim industrijalnim podjetjem, kakor parne opekarne, parne in ročne strojarne in velike parketne tovarne, marveč se s tem ustreže tudi vsem konzumentom onih krajev, čez katere pelje nameravana proga, iz katerih vedno prihajajo z vozovi na Vrhniko po opeko. Tudi ob podaljšani progi od Idrije proti Sv. Luciji je pričakovati ugodnega razvitka obrtnije in industrije, zlasti še se opozarja na krasne sklade zelenega marmorja pri Stopniku, kakih 15 km od Sv. Lucije proti Idriji, in rdečega marmorja pri Hotavljah. ... Zastopnik občine Št. Viška gora, podžupan ANTON KLEMENČIČ, nima ničesar omeniti glede lege postaje projektirane pod imenom Pribuša kakor tudi glede dovozne poti in izraža samo željo, da se imenuje ta postaja namesto Pribuša »Prebuša«. + Glede postajališča »Stopnik« se ujema z lego, z namenom kakor tudi z dovozno cesto zadnja pa naj se primerno razširi. Izraža nadalje željo, da se preuredi postajališče Stopnik v postajo in to iz vzroka, ker je pričakovati v tem kraju velik tovorni Pregledni podolžni profil železniške proge med Škofjo Loko (Trata) in Gorico čez Idrijo promet s sadjem, lesom senom, s premogom, marmorjem in z drugimi deželnimi pridelki, posebno z živino. Temu pridružuje se zastopnik občine Šebrelje, župan ANTON REJEC. ... Župan občine Cerkno, ANTON KOSMAČ, in zastopnik davčne občine Bukovo, IVAN OBID, kakor tudi zastopnik davčne občine Orehek, JOŽEF MAVRI, zahtevajo, da se spremeni ime postajališča »Rjeka« v ime »Reka« kakor je pravilno in prosijo, da se to postajališče preuredi v popolno postajo, ker bode gravitiralo na to postajo pet davčnih občin, ki imajo obsežni promet z živinorejo, z lesom in sadjem. Slednjič izražajo željo, da bi se imenovala postaja, proejektirana pod imenom »Želim«, Cerkno (Kirchcheim), ker leži ta postaja v krajevni občini Cerkno, katera je največja občina sodnega okraja. Zadnja postaja naj se preloži na desni breg Idrije, ker bi se tako dala lažje spojiti z dovozno cesto in z okrajno cesto, ki pelje na Cerkno, za slučaj, zaželjena prekršitev ne bi bila izvedljiva, prosi se, da se zgradi direktno od državne ceste pri Želinu čez reko Idrijo dovozna pot na postajo. Postajališče in skladišče Plužna-Otalež naj dobi ime Otalež, ker leži v davčni občini tega imena, če mogoče, naj se razširi to postajališče v postajo tudi za podrobni tovorni promet, ker je okraj, kateremu je namenjeno to postajališče, zelo obširen; davčna občina Ostalež sama obstoji iz sedem vasi, v katerih živinoreja in sadjereja cvete. ... Podpisano županstvo Dole nad Idrijo nima ugovora proti namerani zgradbi te železnice ne glede proge, niti glede postajališč. Nasprotno prosi županstvo, da se nameravana železnica po obstoječem načrtu izpelje, ker uvideva, da bi bila ta železnica v korist in prospeh te občine. Občina Dole je hribovita ter zasajena z velikimi gozdi, ki jamčijo, da bi se promet na tej železnici gotovo povečal, ako se izpelje proga tako, kakor je nameravana. Zato priporoča podpisano županstvo zgradbo te železniške proge. VITEZ PL. PREMERSTEIN Iz vsebine zapisnika je moč sklepati, da graditev železnice ni bila več daleč, bližajoča se prva svetovna vojska pa je opravila svoje in »idrijska železnica« ni bila več aktualna, vsi upi prebivalstva, ki se je želelo odpraviti v svet, so šli po vodi... Kmalu po osvoboditvi pa se je vendarle obetala Idriji železniška povezava z drugimi kraji. Tako je na primer leta 1947 pisal Slovenski proročevalec: PRED 20 LETI GRADILI BOMO ŽELEZNICO ŠKOFJA LOKA-IDRIJA-SV. LUCIJA V planu naše prve petletke je vnesena med drugim gradnja 66 km dolge železniške proge Škofja Loka-Idrija-Sv. Lucija kot prvi del bodoče velike transverzalne železnice, ki bo vezala Savinjsko dolino preko Domžal, Škofje Loke in Sv. Lucije z Novo Gorico. Zagotovljeno je, da bodo že v prihodnjem letu izdelani vsi podrobni projekti in da bo proga izkoličena na terenu, v letu 1949 pa bomo železnico zgradili Zgraditev nove transverzalne železnice nujno narekujejo splošni gospodarski razlogi. Zato se je glavna direkcija za eksploatacijo železnic v Ljubljani po zrelem preudarku odločila za to progo, ki je bila sprejeta v petletni plan in je sedaj neposredno pred uresničenjem. SLOVENSKI POROČEVALEC, 1947 Idrijčanom se tudi to pot ni nasmehnila sreča, čeprav je bila železnica že »neposredno pred uresničenjem«. Teh pozabljenih obljub oziroma načrtov se je spomnila čez dvajset let Tedenska tribuna (TT), ki je ponatisnila članek iz Slovenskega poročevalca. Naj ta zapis zaključi še več ali manj znana idrijska anekdota. Živel je prebrisan, »z vsemi žavbami namazan« domačin po imenu Toni. Resnega dela se nikoli ni prav rad oprijel. Občasno je prevzel kakšno lažje priložnostno opravilo. Dogodilo se je, da so nekoč pred vojno zemljemerci merili terene po okoliških vaseh. Toni izrabi priložnost in se poda v neko kmečko hišo. Vljudno pozdravi in se predstavi. Njegov uglajeni nastop naredi dober vtis na gospodinjo. - Kaj bo novega, ga vpraša dobra ženica. - Veste kaj, odvrne Toni, poslali so me v zvezi z neko resno zadevo. Tu skozi bo speljana železniška proga, neugodno pa je to, da v načrtu zarisane tirnice peljejo prav skozi vašo kuhinjo. - Za božjo voljo, vzklikne tedaj prestrašena ženska, lepo vas prosim, samo tega mi ne storite! - Draga mamca, odgovori z blagim poudarkom Toni, načrt je načrt in jaz ne smem preko njega. - Povejte mi, spoštovani gospod, povzame gospodinja, ali bi se ta kočljiva zadeva dala kaj, vsaj malo predrugačiti. - To bo težko in tvegano, pravi Toni, namršči čelo ter nadaljuje: Malo počakajte ... če mi obljubite, da bo vse ostalo med nama, če nikomur ne boste ničesar izblebetali, bi predlagal sledeče: Vi meni nekaj denarja, jaz pa vnesem male popravke v načrt, tako da rešim vaš dom. Rečeno - storjeno, Toni pospravi čedno vsoto denarja in jo urno popiha proti Idriji. Dolgo časa je pohajkoval po gostilnah, popival in dobro jedel. Epilog te potegavščine je bil tak, daje opeharjena gospodinja zadevo prijavila italijanskim oblastem v Idriji. Toni in njegova pomočnika so morali povrniti nastalo škodo in se za nekaj časa sprijazniti z zaporom. VIR: Protokoli betreffend die Trassenrevision und Stationskommission iiberdas Projekt einer normalspurigen Lokalbahn von der Station Laibach-Staatsbahnhof iiber Idria zur Station St. Luzia-Tolmein der Linie Assling-Triest. Stanko Majnik POVODNJI V IDRIJI Vkleščena v sotesko, se v zgornjem toku vije bistra reka Idrijca, ki skozi mesto in naprej do izliva v Sočo umirja svoj tok. V bližini Idrije se vanjo stekajo pritoki: Divje jezero, Zala, Ljubevčica, Skavnca in Nikava z Gačnikom in Kamanaj-som. Stoletja so te vode poplavljale mesto. V našem stoletju so bile hude zlasti / Poplava v bližini »Staregaplača« septembra 1926 poplave, ki so bile 27. decembra 1909, 18. junija 1925 , 27. septembra 1926, 6. junija 1948,24. septembra 1968, 21. februarja 1977 in 28. januarja 1979. Starejši prebivalci Idrije se še spominjajo povodnji iz leta 1909, predvsem pa tiste iz leta 1926, ko je močno narasli potok na Malem Marofu z drugimi vodami za vedno odnesel s seboj dve dekleti. V takratni povodnji je eno glavnih vlog odigral hudournik Nikava, ki je trgal in odnašal vse, kar gaje na njegovi poti oviralo, tudi kurnike, svinjake in drvarnice. Stanovalci poplavljene hiše so pohiteli v prvo nadstropje in od tam nemo in nemočno poslušali bobneče udarce hlodov, ki so udarjali ob hišne zidove. Narasli hudournik je prizadel zlasti mostove. Porušen je bil lesen most, ki povezuje cesto na Vojsko pri Bevku in lesen most pri Novaku v Žabji vasi. Voda je izruvala železni most pri sv. Janezu in ga potiskala vse dokler ni treščil in porušil mosta pri krvavem znamenju. Uničeni ali močno poškodovani so bili leseni most pri Kosu, most pri »Bašeriji« in pri Didiču. Vojak straži hudo poškodovani most pri »Bašeriji« septembra 1926 Tudi sicer majhen potok Kamanajs je takrat močno narasel in poplavil ulico Za Gradom do višine 30 cm. Glavni hrastov most, po katerem je vozil rudniški vlak je zdržal močnemu navalu narasle Idrijce, čeprav je bil poškodovan. Leta 1982 sta Idrijo prizadeli dve veliki poplavi, ki sta naredili veliko materialne škode, a k sreči nista terjali življenj. V začetku junija je bilo nekaj lepih, sončnih dni, 7. junija pa seje vreme poslabšalo. Sprva so bile padavine skromne, nato pa so se v noči s sobote na nedeljo 13. junija okrepile, ker se je nekaj po polnoči nad idrijsko občino utrgal oblak. Nastalo je hudo neurje. Voda je povsod drla in naraščala kot ob povodnji meseca septembra 1926. Nepretrganemu grmenju so se kmalu po polnoči pridružile sirene, ki so klicale gasilce in pripadnike civilne zaščite v najbolj ogrožene predele mesta. Uničujoča vodna ujma pa je poplavljala in odnašala. Idrijca je kmalu prestopila bregove in se razlila po Gregorčičevi ulici - do 50 cm visoko. Veliko materialne škode je bilo v gospodarskih organizacijah in pri zasebnikih. Poplavljeni so bili pro- stori Avtoprevoza na Bruševšah, Kuriva in Iskre na Uti, kjer so namerili 1 m vode, ter rudniške dvorane in vsa okolica, tudi postaja milice. Prav tako so bili poplavljeni prostori IMP, Zidgrada in Kolektorja na Prejnuti. V gostilniškem prostoru Kanon je voda vdrla do višine 1,70 m. Rudniško skladišče v topilnici je voda iz Logarjeve grape napolnila do višine 25 cm. Poplava je pustošila tudi v Vodnikovi ulici na »Lejnštatu«, kjer so bili pod vodo del ceste in vrtovi. Precej so bili poškodovani tudi pritlični stanovanjski prostori Albine Zelene, saj je bilo vode do višine 1 m. Potok Gačnik, pritok Nikave, je bučal in se penil; po strugi je prinašalo hlode ter drva, vse to pa se je grmadilo v ožjih prehodih in grozilo s poplavo mestnega predela Grapa. Močno narasla Idrijca je nekje izdrla veliko drevo, ki seje zagozdilo ob visečem mostu pri Debeli skali. Jeklene vrvi so zaradi močnega pritiska podrle betonski temelj na levem bregu ter močno poškodovale ležišča na stebrih na desnem bregu. Srednji del mostu je voda povsem preplavila. Povodenj junija 1982 (Foto M. Medved) Sprožili so se zemeljski plazovi. Eden je zdrsel blizu Benčinove hiše vrh Bazoviške ulice, drugi pa je obtičal tik ob Zupančičevi hiši v Rožni ulici. Na cesti Idrija-Godovič sta plazova za nekaj ur ustavila avtomobilski promet. Hudo so bile poškodovane tudi stranske ceste in poti, predvsem na območlju Jeličnega vrha, kjer je potok pri domačiji »na Pustot«, porušil betonski most, prevrnil in uničil osebni avto ter odnesel gradbeni material in drva. V Zali pri Pivku je voda odnesla prašiča in skladovnico drv. Razkopane poti, razorani vrtovi in njive, kupi peska, pomešanega z ilovico so bili naslednjega dne dokaz vsega hudega, kar se je v tisti noči dogajalo. Nekaj časa so bile celo pretrgane vse telefonske in telegrafske zveze z idrijsko občino. Idrijca je 13. junija 1982 poplavila Gregorčičevo ulico Trg Svobode (»Stari plac«)je poplavila Nikova (13.6. 1982) V oktobru je Idrijo prizadela še druga povodenj. Po vremenskih podatkih se ta mesec uvršča med najslabše oktobre v dvajsetletnem obdobju 1963-1982. V četrtek 14. oktobra 1982 med 8. in 9. uro je Idrijo in okolico zajelo neurje z močnimi padavinami. Močno narasli hudournik Nikava je prinašal s seboj hlode, ki so se zagozdili ob mostovih in vodi zapirali pot. Okoli 9. ure je Nikava začela dreti po Kosovelovi ulici, poplavilo pa je tudi Stari trg (Trg Svobode). Poplavljena Kosovelova ulica Tok pobesnele vode se je pri Kosovem mostu vzpenjal in močno drl čezenj. Voda je poplavila prostore cvetličarne in slaščičarne ter okoli gostilne Soča. Voda je tekla naprej ulici Staneta Rozmana in do višine 1,30 m zalila kletne prostore stanovanjskega bloka. Poplavljena sta bila tudi kletna prostora podjetja PTT in Ljubljanske banke. Voda je potem, ko je popustilo nekaj izložbenih stekel, poplavila tudi ves notranji prostor trgovine s tekstilom. Šele ko je požrtvovalnima stanovalcema uspelo poiskati in odriniti pokrova nad kletnimi kanali, gasilcu pa dvigniti pokrov zunaj na pločniku pred trgovino s pohištvom, je voda začela odtekati v Florjanov vodni rov. Voda je poplavila vse do bivše rudniške menze in napolnila kletne prostore gostišča Nanos in bližnjih hiš ter vrtove. Za nekaj časa je bil onemogočen vsakršen promet skozi mesto. Pod vodo je bilo tudi vse območje na Uti (Kurivo, Iskra, rudniška dvorana), vendar voda tokrat ni bila tako visoka kot ob junijski povodnji. Viseči most čez Idrijco v Podroteji1 je narasla voda močno poškodovala, tako da prehod ni bil mogoč. Okoli 10h je prenehalo deževati, posijalo je sonce, vode pa so se umaknile v svoje struge. Idrijčani se sprašujejo, zakaj so vode tako hitro narasle. Nekateri so mnenja, daje kriva odstranitev topilniškega jezu. Most je imel vgrajene zapornice, ki so jih ob narasli Idrijci odpirali, daje reka odnašala vse, kar seje v njej nabralo, sedaj pa rečni material ostaja za jezom, rečno dno pa se dviga. 1 Razlago izvira imena Podroteja (Padreteje) je omenjeno na strani 23 Razprave - Dissertatio-nes - XX/2 Viktorja Petkovška: J. A. SCOPOLI, njegovo življenje in delo v slovenskem prostoru: »Zagoneten kraj, ki... in ga Scopoli pogosto omenja, je Mons Ortea. Ime je verjetno nastalo po metatezi iz Rotea. Morda se je nekoč tako imenoval nad Podrotejo vrh Poševnik (649) ali Pšenk (760 m) na levem ali vrh s koto 709 m na desnem bregu Idrijce.« Zato bo verjetno domneva o nastanku imena Podroteja, pravilna, ker je ta kraj pod -ob vznožju - 709 m visokega stožastega hriba na desnem bregu Idrijce. (Op. p.) Skupina delavcev Idrijskega Gozdnega gospodarstva je v decembru 1982 viseči most povsem obnovila. Mozaik spominov Pod tem okvirnim naslovom je Zbornik Idrijski razgledi z jubilejno številko (XXV. letnik) začel uvajati novo rubriko za tiste prispevke, ki bi jih zaradi njihove morebitne nestrokovnosti, stilistične nedodelanosti ali drugih pomanjkljivosti in nedoslednosti le stežka objavili v zborniku, so pa vendarle človeško dragocen drobec za spoznavanje preteklosti našega rudarskega mesta ali kakega drugega kraja v občini. Četudi so pisani v nekoliko nebogljeni in naivni obliki, vendarle širijo pristen ljudski odmev na neko zanimivo, morda že preživelo ali preoblikovano, vsekakor pa v sebi zaključeno kulturo; taki prispevki s svojo neposrednostjo tudi nazorno slikajo življenjske navade naših ljudi v preteklosti; včasih je privzeta in ne do kraja doumljena preprosta pesniška oblika (ali vsaj poskus) avtorju prav toliko v breme, kolikor po drugi strani izraža odsev časov in ljudskega sloga. Tovrstne prispevke ponavadi pišejo ljudje starejšega rodu, ki niso imeli redne slovenske šolske izobrazbe in še manj prave pisne prakse, odlikujeta pa jih bister notranji vid in tenak posluh za pripovedovanje spominov; najsi že pripovedujejo v nevezani besedi ali v »pesmi«, s svojimi zapisanimi spomini dopolnjujejo razgiban mozaik tiste podobe, ki jo na višji ravni skušajo raziskati in znanstveno obdelati etnologi. Škoda bi bilo torej, da bi se taki, četudi le drobci, razgubili v pozabi. Uredništvo Stanko Majnik O LOVU NEKOČ Že od nekdaj človek posega v živalski svet. V davni preteklosti, ko je bila idrijska kotlina vsa porasla z gozdom in je skoznjo mirno tekla reka, so imele mnoge divje živali tu svoj življenjski prostor, v vodi pa je bilo veliko rib. Spokojnost narave so občasno zmotili takratni gospodarji tega ozemlja, ko so z gonjači prihajali sem na lov. Pozneje, z odkritjem živega srebra in s priseljevanjem rudarjev in gozdnih delavcev, predvsem pa zaradi sečnje lesa za potrebe rudnika in ljudi, seje gozdna površina začela umikati na obrobje naselja, poznejšega mesta Idrija. Karolinški rudarski red z dne 6. aprila 1580 vsebuje tudi člena o ribolovu in lovu na divjad. Dovoljen je prosti ribolov v Idrijci, Zali, Ljubevškem potoku in od »Kamšti« do Kanomlje. Loviti seje smelo samo na trnek. Rudniku je pripadal ribolov od Divjega jezera do glavnega mostu v Idriji in do Fare. (I. Mohorič: Rudnik živega srebra v Idriji, str. 53). Upravitelj rudnika je smel kot zastopnik deželnega kneza neomejeno loviti ribe na Idrijci, ki teče skozi rudarsko naselbino. Ostali uradniki so smeli loviti enkrat na teden in to za potrebe svoje družine, rudarji pa samo v pritokih Idrijce v določenih letnih časih. Lov na srnjad je bil dovoljen zgolj rudarskemu upravitelju. (H. Valentinitsch: Das Landesfuer-stliche Quecksilberbergwerk Idria 1575-1659, str. 44) Sla po ubijanju, brezdelje in tudi pomanjkanje hrane v težavnih časih pa so marsikoga silili loviti živali na nedovoljeni način. O divjih lovcih pripoveduje Filip Šinkovec iz Bele (pri Lavrinu) takole: »Bili so maskirani in odeti v ovčje kože. Poguma jim ni manjkalo, ker so pohajkovali tudi podnevi. Prihajali so čez Tiso-vec v Belo po poti mimo gostilne. Stopala nog so imeli ovita v žakljevino, da bi po cesti neslišno hodili in da ne bi puščali sledov. Avstrijski žandarji so jih stalno preganjali. Tudi za časa Italije niso mirovali in šele okrog leta 1930 je oblastem uspelo malo zatreti njihovo delovanje. Kljub vsemu pa seje zgodilo, da so divji lovci na Krekovšah k drevesu privezali gozdnega čuvaja. Neki znani »raubšic« s Predmeje, po imenu Gustl, je celo prisilil gozdnega čuvaja, da se je le-ta sezul in bos odkorakal po ostrem cestnem kamenju. Idrijski gozdni upravitelj inž. Jožef Laus zato ni bil voljan, da bi sprejel na delo v gozdu, ne da bi prej poizvedel za kraj prosilčevega porekla«. Divji lov je bil vseskozi v nasprotju z zakonom, ki je za kršitve te vrste predpisoval stroge kazni. Daleč nazaj pa sega tudi ribolov oziroma divji ribolov; marsikoga so zamikale ribe v rekah in potokih in si je na ta ali oni način, čeprav ni Idrija ob koncu XVIII. stoletja bilo dovoljeno oziroma ni imel te pravice, ulovil ribo ali več in tako obogatil dnevni obrok hrane. Zlasti postrvi so znane po svojem dobrem okusu, bile so celo na jedilnem listu dunajskega dvora. Pripoveduje se, da je idrijska gozdna uprava nekajkrat poslala idrijske postrvi na Dunaj. Leseno posodo dolge in podolgovate oblike (limpa) so napolnili z vodo in ribami in jo z vozom odpeljali do železniške postaje v Logatec, od tam naprej do Dunaja pa z vlakom. Gozdna uprava se je včasih ukvarjala tudi z gojenjem rib; v Slanicah pod Hlevišami je zgradila velike ribnike, njihove ostanke pa je mogoče še videti. Za nedovoljen ulov rib so »fišfongarji« zahajali v odročne vode Kanomljice, Nikave, Zale in Lju-bevčice. Nekateri prekaljeni in prebrisani domačini pa so to počeli kar na Idrijci blizu mesta. Tudi lovljenje rib z roko pod rečnimi kamni ni bilo nič nenavadnega, seveda v bolj skritih delih reke. Ribiču je ta način prinašal veliko zadoščenje, kot ves divji lov pa je tudi ta v nasprotju z etiko ribolova. Tudi vidre niso bile redek gost tukajšnjih voda. Zadrževale so se v odmaknjenih, mirnih predelih Struga in zgornjega toka Idrijce, opazili pa so jih tudi v Nikavi in spodnjem toku Idrijce. Delale so precejšnjo škodo, ribjemu zarodu in so jih zato preganjali ter končno iztrebili. Leta 1944 so ob Idrijci na Prejnuti opazili neko vidro na preži. Okoli leta 1960 so videli dve vidri v »Manjšku« na Idrijci. Idilično naravno okolje v Stari Nikavi z gozdom, ki se razprostira navzgor do Slanic, je primeren kraj za lov na kuno, predvsem zaradi njenega krzna. V zimskem času so jim tam nastavljali pasti. Idrijski vrtovi in vzpetine z raznovrstnim drevjem so dobro okolje za naselitev, razmnoževanje in bivanje ptic. Lov teh je že od nekdaj navduševal domačine. Ptice pevke so lovili v bližini doma, kjer so na drevesa postavljali kletko, namestili pa so jih tudi kar pod okni stanovanja. V kletko so za vabo natresli zrnato ptičjo hrano. Preprost mehanizem kletke je deloval tako, da je dvignjena loputa ob najmanjšem dotiku kletko zaprla. Tako so siničke in taščice pogosto končale svojo svobodno letanje. Domačini so ptičje kletke obešali po stanova- nju. Tisti, kije imel veliko kletk, jih je nataknil kar na žeblje, zabite v stropni tram dnevne sobe. Lepe melodije, ki so se razlegale iz ptičjih grl, so večkrat zdramile in oživele sicer puste domove. Dejstvo, da so imeli mnogi Idrijčani poleg škanta ali kakega drugega glasbila v hiši tudi kletko s ptico pevko, dokazuje njihovo ljubezen do glasbe in petja. Tudi v jami ob kratkem počitku pri delu je med knapi nemalokrat tekla beseda o pticah, ki so jim pravili tudi »kile«. Ptice kot so brglez, čižek, grilček, kalin, pastirica, sinica, ščinkavec, taščica in lišček, so lovili predvsem na limanice. Na krošnjo nizkega drevesa so pritrdili tanke paličice, narejene iz brezovega lesa, in jih nato dobro premazali s posebnim lepilom, ki so ga ptičarji pridelovali iz neke zajedalske rastline (omelo). Kosa in slavca so lovili na mrežo, na katero so za vabo pritrdili črvička. V Idriji je bil domačin, ki je naučil kosa požvižgavati pesem Naprej zastave slave ... Nekdo pa ga je ovadil Italijanom, ti pa so mu kosa vzeli. Kosa so lovili v oktobru, slavčka pa v aprilu in maju. Taščicam so pristrigli peruti, da ne bi mogla zbežati, sicer pa se je lahko prosto sprehajala po stanovanju. Ker so ptice koristne so bile z zakonom zaščitene. Tako so na primer meseca julija 1910 izšli novi zakonski predpisi, prenehala pa so veljati nekatera zakonska določila iz leta 1870. Novi zakon je prepovedoval: 1. loviti in pokončevati v naravi žive ptice, jih kupovati ali prodajati žive ali mrtve, 2. odstranjevati ali razdirati vališča in gnezda, pobirati ali uničevati jajca in mladiče vseh v naravi živečih ptic itd. Lastniku upravičenemu uživalcu in njiju pooblaščencu pa je dovoljeno tedaj, ko ne vale ptice odstraniti tista gnezda, ki so znesena na hišah ali poslopjih ali v njih sploh ali po dvoriščih. Jajca golobjih vrst ne spadajo pod prepovedane določbe. Kadar kršitelj zakonskih odločb ne more poravnati denarno globo, se le-ta spremeni v odgovarjajočo zaporno kazen. Župani, c. kr. orožništvo, gozdno, lovsko in poljsko varstveno osebje so dolžni paziti, da se izvršujejo določila tega zakona. Od prepovedi ulova so izvzete sledeče ptičje vrste: Sokoli, orli, skobci, kanje, domači vrabec, šoja, sraka, vrane in še nekaj drugih vrst. Do ptičarjev tudi italijanska oblast ni bila ravnodušna, še manj pa je dajala dovoljenja. Kršilce so kaznovali. Oktobra 1928 so na primer orožniki (karabini-jerji) v grajsko ječo, z vklenjenimi rokami odgnali nekaj domačinov. Eden izmed njih, Janez Močnik (Repitnkarjev), je po prestani enotedenski zaproni kazni pobegnil v Jugoslavijo. Ptiče je smel loviti, samo neki Italijan, zaposlen v rudniku, in sicer zato ker je ob prihodu v Idrijo s seboj prinesel ustrezno dovoljenje, izdano tam kjer je prej bival. Pripravljal si je tudi priljubjeno jed, ptiče s polento. Oddajal pa jih je tudi sebi sorodnim »dušam«. Na poseben način pa so lovili šoje. Prostor je moral biti dobro izbran, če je bilo mogoče, na kaki jasi v gozdu. Iz smrečja so naredili majhno, dobro zamaskirano kolibo, veliko za dve do tri osebe. Zunaj kolibe, so na veje drevesa dva metra od tal pritrdili limanice. Za klicanje (skavek) so uporabljali piščalko, ki je dobro oponašala sovin glas. Ni bilo treba dolgo čakati na prve šoje, ki so se ujele v past. Za 4 krožnike okusne obare je bilo potrebnih sedem šoj. Zgodilo pa se je tudi, da so na klic prileteli in se ujeli drugi ptiči. Te nezaželene goste so rešili tako, da so jim prilepljene peruti očistili s pepelom in jih spustili. Vhodna odprtina kolibe je morala biti dobro zastrta, kajti zgodilo se je tudi, da je priletela tudi sova in se divje zagnala v obraz človeka na preži. Zabaven, čeprav pobalinski, je bil ulov na vrane. Ko je sneg pobelil polja in griče, so sestradane vrane, visoko krožile in prežale na hrano. Lovili so jih tako, da so izkopali luknjo in vanjo postavili papirnato ošiljeno vrečko (škrnicelj). Odprtina le-te, široka za vranjo glavo, je bila v isti ravnini kot snežna površina. Zgornji, notranji del vrečke so premazali s ptičjim lepilom, na dno pa so za vabo položili košček polente. Vrana je to kaj lahko opazila in se zaletela v vrečko, ki se ji je močno nalepila čez glavo in ji zastrla vid. Ker ni videla je postala lahek plen. V Idriji je bilo tudi nekaj »dimunarjev« pred katerimi še tako ljubko mače ni bilo varno. Veliko jih je končalo v »pratfonu« (ponvi). »Dimun pejt sam, se ti nam neč naridu, sam glava tim adrizau!« V predvojnem času je bila neka druščina domačih fantov (dekleta vanjo niso smele), ki si je enkrat na mesec privoščila nekaj zabave v gostilni za Gradom. Ob mačji pečenki in dobri vipavski kapljici ter pripovedovanju prigod, so tako v veselem razpoloženju za nekaj časa pozabljali na vsakdanje življenjske težave. Za tako prireditev je bilo treba pripraviti tudi do pet mačkov. Skrb za ulov teh domačih živalic je prevzel izurjeni domačin. 1 dimunar = lovec na mačke Opomba: O ulovu ptic sta pripovedovala Lojze Koder In Jože Troha. Zlatko Bisail SPOMINI NA IDRIJO Ob 60-letnici mature, prebrano na srečanju nekdanjih realčanov v idrijskih »Nebesih« junija 1982 O, stara Idrija, rudarska vas domača, ljubezni petošolskih spomenik, na te se misel vedno znova vrača, ko poznih let prekladam si mejnik. Najlepše hraniš moje ti spomine na sončne in oblačne šolske dni, kjer naučili so nas zle veščine,1 kako študent najlaže dozori. Zabavno snov še raje smo dojeli: kako z dekleti, kje skrit je vinski hram, kjer sami bomo lahko si zapeli, da ne motili nam »črni«2 bi program. Pod okenci »zijal« ni bilo lažje, saj serenada v vrtu vse zbudi; rudarji kleli so nas fante vražje, ko smo motili mir jim sred noči. Pritegnila sta z nami Demšar in Dolinar,3 na gosli in kitaro res umetnika oba, je z muziko očaral najbolj vse violinar, da pesem naša segala ljudem je do srca. Za telovadbo smo imeli malga Fona,4 ki nam je vestno mišice krepil; orodje pa bolj švoh in alla-bona, ker je zvečer on raje z nami pil. Na risanje je Špac5 imel pravice, saj bil kot Bambič6 skoro, dober je slikar, le žal, da med poukom malal je platnice za razne je revije in knjige vsakidar. Mi pa ob prosti smo zabavi še kadili, zavili šolsko sobo v dim in kabinet, dokler početje naše niso to odkrili in Cikovič7 zapel je z Lojzetom duet! A Lojze Spazzapan dobil si je družico, z njo, brhko Lenčko,8 še zastonj bufet, čez čas pa zraven malo še hčerkico; tako pod gradom nov je vzklil tercet. Še drugi so z učenjem nas morili:9 Kos, Pavšič, Medveš, Kovic in Komac, se z matematiko in fiziko najbolj borili, ker Fran Novak10 ni rad požiral rac. Razrednik in profesor bil je prima, je šepal, pil ter pel tenor in bas; kot »Štossel«,11 general, poznan bil »svima«, se z Rusi v Aziji boril ves čas. En čas nas Pavšič1 la je učil naravoslovje, znan med dijaki v šolah tudi »žborfador«, ker je pri govoru opljuval nas in vse zidovje, posebno, ko prišli smo z njim v glasen spor. Poklican Kovic,12 da nas bo civiliziral, nas naučil po laško brati, pisati in peti, da bi nam buče kraške z Dantejem prekultiviral; mi, nehvaležni rod, pa ostali smo analfabeti. Gašperšič13 se vozil z avtom je iz Trsta, zvan akademsko naobraženi šofer; francoskih cvekov padla cela vrsta pri njem, ki sam ni bil kot zvit žongler. Pa tudi boljši so nas še učili kot:14 Pirjevec in Kenda, Roža, don Cikovič in več, vse bomo radi dolgo in zvesto pomnili z dir. Žnideršičem,15 ki ni bil vsem všeč. So za elito mestno se držali eksternisti,16 med njimi Marc, Jevšček, Žagar in Vecchiet, ker v Trstu so nagajali jim že fašisti, prihajali so raje v mirno Idrijo zoret. Prifrčal tudi Cuk17 iz sončne je Gorice in z bratom spletel gnezdo v moji štalci; naj bi »na Zemlji« hujše ne bilo krivice kot te, da takrat z Bevkom18 ni ostal »na palci«. A brez Maruške, Tonice, Justine in Bojane,19 domačih fantov in deklet, Raceta in Vadnjala,20 ter vse ostale šolske klape neimenovane, realka naša stara bi že prej propala. Vendar med nami fanti in zalimi dekleti, cvetočih lic in polnih mladeniških strasti, že takrat »Stare«21 nas opominjal, da bomo z leti, če Bog da zdravje, postali starci tudi mi. Naj ne zamerijo mi vsi že ostareli mladi, ki druži na realko skupen, topel nas spomin, in oni rajni, ki živeli prav tako so radi, če objamem vse jih zdaj v tale spomin. Izjemno ljubke še Lapajnetove hčere,22 blond Vojka, Zdravka, Ljubica črna, vsaka svoj tip mamljive ženske sfere, le žal, za nas študente nobena ni bila. Kos23 ljubo mi Maruško24 v zakon je zasnubil, vse proti meni v zboru tajno zarotil in izključitev iz šole mi obljubil, ravnatelj pa je kratko-malo, njega odslovil. Odšel je Kos za kustosa v muzej v Ljubljano, za nas rodil se iz solz je novi, lepši maj, ki ga ohranil v sliki je Jereb25 kot družbo zbrano, v vrtu Danihelkovih, povabljeno na skupni čaj. Bojana Likar,26 devica čista šentflorjanska, v sestrico se voljno mi je prirodila; za Leonardisa27 pa njena draž neznanska, hudo me bratsko je in moralno zaposlila. Hodili v vročih dneh smo nagi do »Kobile«,28 po »Rakah« plavali pred staro »Kamšt« nazaj in ker za šolo imeli nismo nikdar sile, še na »Debeli skali«29 uživali ta mirni kraj. Za šport smo bili vedno strastno vneti, za skok in tek, posebno še za divji nogomet; žal so solidni »cvekarji« bili tu izuzeti, ker nas je »Štossel« večkrat na igrišče prišel štet. Dvorano »Didič« smo za šolske plesne vaje izloščili sami na lesk vedno že prej, da bi od naših dičnih »zjal« ne bilo graje, ko smo ob zvokih »Lyre« zaplesali po njej. Na žalost pa za mene »blatnega Zemljana«30 tak zimski pustni čas ni bil kaj plodovit, saj v škornjih moral z lučko sem iz stana in plesne »škarpe« v torbi s sabo še nosit. Na Plesnem venčku pa so se prsa napolnila od kotiljonov pestrih naših bistrih zjal, ki v zahvalo srčno so nas nagradila za ves naš znoj in vedrost pustnih šal. Kot šestošolci smo enkrat hudo ga polomili, tako na prvem »Venčku« koncem plesnih vaj; smo po končanem plesu kar bufet31 spraznili in na foteljih z Bakhusom odpluli v raj ... Pri špricanju nas padar dr. Papež32 ni oviral, če si zdravniško spričevalo skromno honoriral; v dramatiki pa nas zastonj učil je in režiral ter z nami le za glavne vloge se prepiral. Kino33 nas le redko, ob nedeljah je zanimal, sicer pa igrali raje sami smo teater na starem odru,34 ki stoletja vse je primal, Memzel-Nituš in drami Domena in Mater.35 Najprej glumil zlega sem grajščaka Sovo, v opereti pa postal francoski oficir, kot nehvaležni sin zapustil mater vdovo in še s kopico drugih šolskih vlog dopolnil zbir. Naš zmešan pevski zbor močno glasan, je Idrijčane v spanju često dramil; čeprav ni bil vsegdar preveč ubran, je čast realke vendar dobro branil. Da bi biljard igrat se bolje naučili, kot je takrat to nujno v fino modo šlo, smo pol pod zemljo malo »Kalaburnico«36 odkrili, kavarno s kroglami in mizo vso izrabljeno. Kdor pa v kavarno mestno37 se je usodil al' pa celo v laški oficirski nočni bar,38 ta kar v težave disciplinske je zablodil, če ga zalotil tamkaj šolski je stražar. Da bi naš dom pred tujcem čuvat' se naučili, so nam rokave z modrim trakom IPM39 ovili in puške prave smo za streljanje dobili; zabavo to, ki nam je prav prišla pozneje v sili, smo v »Predvojaške Idrijske Manevre« prekrstili. Zahvaljeni še enkrat dobri krušni starši,40 ki ste dajali krov nam ter vsakdanji kruh in ključe, da smo lahko krokat šli s tovarši, da ste za nas imeli vedno prav posluh. Tako kot mlad študent sem Idrijo doživljal, prebil tam dosti mračnih ino srečnih dni, za vse ne vem, kako sem jih tedaj preživljal, vem samo to, da moje stare Idrije več ni! Stoletja so in mnoga bodo še na vek minila, ko rude žive in študentov tukaj več ne bo; na skali tam, kjer enkrat naša je realka bila, pa z zadnjim »cvekom« bo pribit spomin na njo. Opombe Opombe k nekaterim osebam, stvarnem in dogodkom je napisal avtor pesmi, le nekaj jih je dopolnilo uredništvo. 1 Mišljeni so prizanesljivi profesorji. 2 Fašisti. 3 Dva dijaka Idrijčana (VI. ali V. realka), oba muzikanta; Demšarje bil poznejši dr. Ernest Demšar, ki je emigriral v Jugoslavijo in v Žireh odprl ambulanto; njegov rentgenski aparat je njegova žena, takrat že vdova, dala partizanski oblnišnici Franja; dr. Demšarja so namreč Nemci internirali v Dachau, po posredovanju sester se je kot italijanski državljan vmil domov, a so ga pozneje četniki oziroma črnorokci odgnali z doma in ustrelili. 4 Učitelj telovadbe iz Gorice, »fajn« fant. 5 Profesor risanja iz Gorice (rojen v Gradišču ob Soči); v Idriji se je imel še za Slovenca, sodil je v tedanjo slovensko slikarsko avantgardo; pozneje, ko je v Torinu zaslovel kot slikar, se je docela poitalijanil; v enciklopedijah ga najdemo pod geslom Spazzapan Luigi, v Gradišču (Gradišča d'Ison-zo) imajo galerijo njegovih slik; risanja nas sploh ni učil, delal je vedno le zase. 6 Slikar in umetnostni kritik Milko Bambič, takrat še dijak, živi v Trstu. 7 Don Cikovič, Dalmatinec, ki je na realki poučeval slovenščino, takrat je bil ravnatelj (1920/21). 8 Lenčka Lapajne je imela buffet pod Gradom. ' Znani profesorji na realki; Novak je bil profesor matematike in fizike, doma je bil iz Idrije, pozneje je bil profesor v Sarajevu. 10 Hodil je s palico; ime je dobil po generalu, ki je v rusko-japonski vojni (1904/5) vodil Ruse pri Port Arthurju; umrl je po vojni za kapjo v Ljubljani. 11 Prof. Anton Pavšič iz Gorice (rojen v Lokah pri Kromberku) je poučeval naravoslovje, matematiko in fiziko; po zadnji vojni je bil v Gorici ravnatelj na slovenskih šolah; umrl je v Gorici leta 1982, star 96 (!) let; žborfador = škropilnik. 12 Profesor, ki je prišel iz Dalmacije. 15 Domišljav in strog profesor, imel je svoj lasten avto in je v Idrijo prihajal samo poučevat. 14 »Učeni možje«. 15 Med drugim je bil tudi lovec. 16 Dijaki iz Trsta, ki so prihajali v Idrijo samo za izpite, bilo jih je več, a se vseh ne spominjam. 17 Elija Cuk iz Gorice, trgovec s kolesi in šivalnimi stroji, prevzel je očetovo trgovino (oče tudi Elija). 18 France Bevk je v Gorici izdajal znani humoristični list Cuk na palci, zaradi česar so ga večkrat zaprli. " Maruška = Maruška Danihelka, Justina + Justina Kenda, Bojana = Bojana Likar. 20 Race je bil doma s Krasa, Mirko Vadnjal pa je bil sin urarja v Ajdovščini. 21 Sedaj inženir Stanko Stare v Trstu. 22 Lapajnetove so imele papirnico na trgu; ta dekleta so se pozneje omožila z visokimi častniki v Italijo. 23 Znan kot botanik. 24 Maruška je bila hči ing. Danihelke pri rudniku (hodila v V. realko). 25 Dijak, ki je veliko in dobro fotografiral. 26 Hčerka učitelja Likarja iz Števerjana v Goriških Brdih. 27 Simpatičen dijak V. realke. 28 Do jezu pri Kobili smo hodili kar v kopalkah, a redarji tega niso dovolili in so nas lovili. 29 Pri visečem mostu čez Idrijco; most na vrveh je odnesla povodenj (narasla Idrijca) 13. junija 1982; tudi Debela skala je sedaj precej nižja in zmanjšana, ker so jo pred leti velik del odbili zaradi preurejanja ceste (Gregorčičeve ulice). 30 Pred Čuki (1920/21) sem stanoval pri Albrehtu na Zemlji; pot je bila hudo zanemarjena in blatna, ponoči brez luči. 31 V dvoranici na glavnem trgu v II. nadstropju (danes čipkarska šola). 32 Rudniški in šolski zdravnik, živahen mladosten gospod srednjih let. 33 Pri »Didiču«, sedaj hotel Nanos. 34 Rudniško gledališče na »Starem placu« (danes Trg Svobode). 35 Naslovi nekaterih uprizoritev. 36 Nekoč stara kavarnica na »Starem placu« (Trg Svobode). 37 Na glavnem trgu (sedaj Trg m. Tita), sedanja kavarna. 38 Malo naprej od Didiča proti središču mesta; sedaj te stavbe ni več, sedaj tu stoji blagovnica. 35IPM = Istruzioni premilitari; predvojaška vzgoja, hodili smo streljat na tarče. 40 V šolskem letu 1921 /22 sem stanoval pri Viktorju Lapajnetu na Lejnštatu; Lapajne je bil vodja rudniških mizarskih delavnic, nosil je črno brado. ZLATKO BISAIL, avtor prigodne pesmi Spomini na Idrijo, se je rodil leta 1906 v Gorici, kjer tudi sedaj živi. Po poklicu je inženir (sedaj v pokoju). V drugi polovici dvajsetih let se je precej ukvarjal z reakcijskim pogonom letal, sicer pa je bil utemeljitelj množičnega letalskega modelarstva. Napisal je tudi knjigo o našem prvem letalcu Edvardu Rusjanu. O Bisailu je pisal Sandi Sitar v ljubljanskem Dnevniku 23.2. 1983 (Kdo bo preizkusil izum Zlatka Bisaila? Jadrnica brez jadra). KAZALO IDRIJSKIH RAZGLEDOV ZA LETNIKE I-XXV (1956-1980) O kazalu Idrijskih razgledov (trimesečna revija 1956-1976, letni zbornik 1977-1980) Idrijski razgledi s to številko izpolnjujejo nujno potrebno nalogo sestaviti celotno kazalo za vse letnike; tako ta številka objavlja skupno kazalo od prve številke prvega letnika do jubilejnega zbornika ob petindvajsetletnici izhajanja. Z leti se je v reviji, poznejšem zborniku, nabralo precej pestro, zanimivo in tudi po obsegu nikakor ne skromno gradivo, iz katerega črpajo mnogi, ki iščejo podatke, pa tudi drugi raziskovalci. Kazalo bo vsem takim uporabnikom prihranilo dolgotrajno prelistavanje posameznih letnikov (Idrijskih razgledov, nekateri so že težko dosegljivi). Kazalo je sestavljeno tako, kot je narekovala vsebinska značilnost prispevkov, - če uporabimo ta nevtralni izraz za prispevke vseh vrst, od razprav in člankov do drobnih kronističnih zapisov. Posamezni prispevki ali enote so torej sami določili svojo razvrstitev. Pri določanju gesel sem upošteval snov, področje oziroma panogo, pa tudi literarno zvrst prispevka (poročila in ocene). Seveda ima marsikateri prispevek tudi značilnosti dveh gesel hkrati. Da naslova ne bi ponavljali, sem se v takih primerih odločil za eno samo geslo, pri tem pa pričakujem, da bo vsak iskalec sam po potrebi znal iskati tudi v sorodnih geslih. Sploh pa so enote pregledne in upam, da pri tem ne bo težav. Idrijski razgledi niso bili urejeni vsakokrat po enaki zasnovi, koncept se je namreč z leti močno spremenil, predvsem okrog leta 1969 (XV) in leta 1977 (XXII), ko je revija postala zbornik. Celo prvo desetletje so objavljali tudi zelo podrobne vesti o javnih dogodkih, še zlasti o telesni kulturi, šahu in drugih dejavnostih. To nesorazmerje se je pozneje, ko so vlogo obveščevalca te vrste začeli opravljati drugi časniki in glasila, močno popravilo. Številni drobni naslovi, ki so v reviji skriti pod redkobesednim naslovom rubrike Zapiski, so v tem kazalu vseeno dobili enakovredno mesto, saj je treba upoštevati, da pri zbiranju zgodovinskega gradiva nemalokrat tudi drobni podatki veliko koristijo. Raziskovalec pa bo že po naslovu znal ločiti pomembno od nepomembnega, poleg tega pa vsaj o obsegu enote govorijo že navedene strani. Kazalo vsebuje najprej pregled zvezkov Idrijskih razgledov po letih izida in podatke o sestavi in spremembah uredništva, sledi vsebinska (zvrstna) razdelitev prispevkov po geslih, ki so razporejena po abecedi in označena z rimskimi številkami od I do XLVI (1-46), sledi glavni del ali Kazalo kot tako. V okviru posameznih gesel so po abecedi razvrščeni avtorji, oziroma manjše število naslovov brez avtorja. Kratice večine piscev so razrešene in so enote objavljene pod celimi imeni, ostalo je le še nekaj nerazrešenih kratic in psevdonimov pred nekaterimi krajšimi prispevki in mladinskimi literarnimi poskusi. Prispevki istega avtorja v geslu si sledijo kronološko, pri geslu Poročila in ocene (XXIX) si pri ocenah člankov in razprav iz geološke ali rudniške tematike enote sledijo po abecednem redu ocenjevalcev, medtem ko je pri geslu Življenjepisi (XLVI) zaradi lažjega iskanja najprej ime obravnavane osebe. Temu osrednjemu delu (kazalu) sledi še pregledni seznam avtorjev in prispevkov po zvrsteh (geslih) in zaporednih številkah. Sestavljalec Tomaž Pavšič IDRIJSKI RAZGLEDI Letnik Nasl. leto Številka Zvezki Strani I 1956 12 3 4 4 188 II 1957 12 3 4 4 148 III 1958 12 3 4 4 118 IV 1959 12 3 4 4 110 V 1960 12 3 4 4 122 VI 1961 1 23 4 4 98 VII 1962 12 3 4 4 72 (28 + 16+16 + 22) VIII 1963 1 23 4 4 84 IX 1964 12 3 4 4 86 X 1965 1 23 4 4 152 XI 1966 12 3 4 4 100 XII 1967 1 23 4 4 92 XIII 1968 12 3 4 4 116 XIV 1969 1 23 4 4 248 XV 1970 12 3 4 4 246 XVI 1971 12 3 4 4 338 XVII 1972 1-2 3-4 2 153 XVIII 1973 1 2 3-4 3 222 XIX 1974 1-2 3-4 2 150 XX 1975 1-2 3-4 2 156 (51 + 105) XXI 1976 1-2 3-1 2 112 (68 + 44) XXII 1977 Zbornik 1 81 XXIII-XXIV 1978/1979 Zbornik 1 236 XXV 1980 Zbornik 1 262 I-XXV 1956-1980 78 3.627 oštev. str. UREDNIŠKI ODBORI IDRIJSKIH RAZGLEDOV I-XXV (1956-1980) I-II 1956-1957 Lado Božič, Janez Jeram, Ivan Gantar, Stanko Murovec, Slavica Božič, Zinka Turk Odgovorni urednik Srečko Logar III 1958 IV-V 1959-1960 VI-VII 1961-1962 Lado Božič, Ivan Gantar, Slavica Božič, Ferdo Vidmar, Franc Didič, Franc Petrič, Ivan Hlača Odgovorni urednik Srečko Logar Lado Božič, Ivan Gantar, Slavica Božič, Anica Munda, Anton Rems, Lojze Jurjevič, Bojan Križaj Odgovorni urednik Srečko Logar Lado Božič, Ivan Gantar, Anton Rems, Anica Munda, Cveto Šulgaj, Dušan Pirih, Jurij Bavdaž, Jože Rozman, Stanko Lužnik, Drago Erjavec, Stanko Murovec Odgovorni urednik Srečko Logar VIII-IX 1963-1964 Lado Božič, Franc Bezeljak, Zinka Turk, Talči Božič, Anica Munda, Cveto Prelovec, Ivan Gantar, Slavko Poljanšek Odgovorni urednik Srečko Logar X/1 1965 Anica Munda, Lado Božič, Ivan Gantar, Slavko Poljanšek, Anton Bolko, Jože Čar Odgovorni urednik Srečko Logar X/2,3,4, 1965 Anica Munda, Slavko Poljanšek, Anton Bolko, Jože Čar Odgovorni urednik Srečko Logar XI-XII 1966-1967 Ivan Gantar, Anica Munda, Jurij Bavdaž, Slavko Poljanšek, Jože Čar, Milan Božič Odgovorni urednik Srečko Logar XIII 1968 Ivan Gantar, Jurij Bavdaž, Vinko Cuderman, Jože Čar, Rafko Terpin, Damijan Flander Glavni urednik Jože Čar Odgovorni urednik Srečko Logar XIV-XVII 1969-1972 Ivan Gantar, Jurij Bavdaž, Anton Bolko, Vinko Cuderman, Jože Čar, Damijan Flander, Srečko Logar, Rafko Terpin Glavni in odgovorni urednik Jurij Bavdaž XVIII-XXI 1973-1976 Ivan Gantar, Jurij Bavdaž, Anton Bolko, Vinko Cuderman, Jože Čar, Damijan Flander, Srečko Logar, Silvij Jereb Glavni in odgovorni urednik Jurij Bavdaž XXII 1977 Ivan Gantar, Jurij Bavdaž, Anton Bolko, Vinko Cuderman, Jože Čar, Da- mijan Flander, Srečko Logar, Silvij Jereb Glavni in odgovorni urednik Jurij Bavdaž XXIII-XXIV-XXV 1978-1979 -1980 Jože Čar, Silvo Kovač, Sonja Merivc, Franko Podobnik, Peter Rupnik, Da- rinka Sikošek, Filip Šemrl, Milan Trušnovec Glavni urednik Ingrid Kermavnar Odgovorni urednik Jurij Bavdaž VSEBINSKA (ZVRSTNA) RAZDELITEV PRISPEVKOV (GESLA) i. arhivstvo .................................................... 186 ii. bibliografije..................................................................................................186 iii. delavsko, narodno in revoluc. gibanje ....................................186 iv. domoznanstvo ..............................................................................................186 v. društva in organizacije ........................................................................186 vi. etnografija ....................................................................................................187 vii. filatelija ..........................................................................................................187 viii. gasilstvo ..........................................................................................................187 ix. geologija..........................................................................................................188 x. gospodarstvo................................................................................................188 xi. gozdarstvo......................................................................................................188 xii. jamarstvo ........................................................................................................188 xiii. jezikoslovje....................................................................................................189 xiv. jubileji in praznovanja ..........................................................................189 xv. kmetijstvo ......................................................................................................189 xvi. komunala in urbanizem..........................................................................189 xvii. ljudska obramba ........................................................................................189 xviii. lovstvo ..............................................................................................................189 xix. mladinski leposlovni in drugi prispevki..................................190 xx. muzejstvo ........................................................................................................190 xxi. nagrade in priznanja................................................................................190 xxii. narodnoosvobodilna borba (nob) ................................................190 xxiii. občinske zadeve..........................................................................................191 xxiv. obiski, spomini, potopisi ........................................................................192 xxv. okolje ................................................................................................................193 xxvi. okrogle mize ................................................................................................193 xxvii. planinstvo ......................................................................................................193 xxviii. politične organizacije............................................................................193 xxix. poročila in ocene ......................................................................................194 xxx. prebivalstvo..................................................................................................195 xxxi. razno....................................................................................................................196 xxxii. ribištvo..............................................................................................................196 xxxiii. rudnik ................................................................................................................196 xxxiv. sociologija......................................................................................................197 xxxv. sodna kronika ..............................................................................................197 xxxvi. spomeniki in spominske plošče........................................................197 xxxvii. spomeniško varstvo ................................................................................197 xxxviii. šah ........................................................................................................................197 xxxix. Šolstvo ..............................................................................................................198 xl. telesna vzgoja..............................................................................................200 xli. turizem ..............................................................................................................202 xlii. umetnost, kultura, prosveta ............................................................202 xliii. umetnostna zgodovina ..........................................................................203 xliv. zdravstvo ........................................................................................................203 xlv. zemljepis ..........................................................................................................204 xlvi. življenjepisi....................................................................................................204 KAZALO I. ARHIVSTVO 1 LOGAR Srečko Naši arhivi VIII 1 10-11 2. Nadaljevanje urejanja arhivov VIII 2 41 3. Nadaljevanje urejanja arhivov VIII 4 76-77 4. Naši arhivi X 4 146-147 5. SIVIC Anton Gozdarski arhiv v idrijskem mestnem muzeju IV 3 63-68 II. BIBLIOGRAFIJE 6. PRISPEVKI za bibliografijo idrijske občine XXV 233 III. DELAVSKO, NARODNO IN REVOLUC. GIBANJE 7. BAVDAŽ Jurij V Idriji pred 60 leti (paberkovanje) VII 4 6-8 8. V Idriji pred 60 leti (paberkovanje) VIII 2 34-35 9. Pred šestdesetimi leti v Idriji (paberkovanje) IX 1 8-9 10. 0 prvem socialdemokratskem shodu v Idriji X 3 107-108 11. Iz zgodovine idrijskega delavstva - predsocialistično ob- dobje XI 3 62-65 12. Mezdno gibanje v Idriji 1898-1900 XIV 3 126-151 13. BOŽIČ Lado Rdeči v idrijskem občinskem odboru XXI 1-2 12-24 14. Rdeči v idrijskem občinskem odboru XXI 3-4 23-34 15. KOLER Ljubomir Delo partijske mladine med obema vojnama IX 2 34-35 16. Delo partijske mladine med obema vojnama IX 3 45-47 17. Delo partijske mladine med obema vojnama IX 4 70-71 18. Delo partijske mladine med obema vojnama X 1 5-9 19. Delo partijske mladine med obema vojnama X 3 109-113 20. Delo partijske mladine med-obema vojnama X 4 134-141 21. Delo partijske mladine med obema vojnama XI 1 10-17 22. Delo partijske mladine med obema vojnama XI 2 32-37 23. Delo partijske mladine med obema vojnama XI 3 55-62 24. Delo partijske mladine med obema vojnama XI 4 80-90 25. Delo partijske mladine med obema vojnama XIV 3 152-169 26. KRISTAN Cvetko Od prvega socialdemokratskega shoda v Idriji do prvega socialdemokratskega župana na Slovenskem (Zgodovinska skica o razvoju socialdemokratskega gibanja v Idriji) II 4 111-113 27. Delavsko konsumno zadružništvo v Idriji (Ob 60-letnici Občnega konsumnega društva v Idriji) III 2 51-54 28. Naprej in knjižnica časopisa Naprej (Ob 55-letnici ustano- vitve lista) III 4 103-106 29. Paberki o kultumo-prosvetnem delovanju idrijskih so- cialističnih rudaijev pred 50 leti IV 3 53-58 30. LIKAR Martin Kulturno delovanje v socialdemokratskih organizacijah VI 4 86-88 31. Kulturno delovanje v socialdemokratskih organizacijah VII 1 6-9 32. Kulturno delovanje v socialdemokratskih organizacijah VII 2 6-9 33. LIPUSCEK Uroš Etbin Kristan in Idrija (ob stoletnici njegovega rojstva) XII 4 71-72 IV. DOMOZNANSTVO 34. BAS Franjo Vtisi iz Idrije 12 62-63 35. BEZEG Karel Viri za zgodovino Idrije (iz rokopisa: Prispevki k zgodo- vini Idrije) I 1 11-13 36. Na Gorah (iz rokopisa: Doprinosi k zgodovini Idrije) III 3 79-80 37. BOŽIČ Lado To in ono iz stare Idrije II 4 128-132 38. Zgodba o idrijskih železnicah XX 3-4 69-81 39. JERAM Janez V aprilu 1941 na Cerkljanskem XVI 2 121-124 40. KAVClC Janez Dekanija Cerkno in rihtarija Plužnje v 14. stoletju XIX 1-2 30-36 41. LOGAR Srečko Najstarejše idrijske organizacije XII 3 56-60 42. MAJNIK Stanko Prometne in poštne zveze Idrije v preteklih stoletjih XIV 4 211-216 43. Iztrgano pozabi... XXV 173-183 44. TANCIK Ferdinand Grbi v idrijski župni cerkvi sv. Barbare XV 4 201-210 45. TOMAŽIČ Tanja Društva XX 3-4 32-41 46. VERBIC Marija Idrija okoli leta 1830 XIV 4 201-210 47. Fužina ob Kanomlji v Spodnji Idriji XV 1 1-10 V. DRUŠTVA IN ORGANIZACIJE 48. DRAGOS Slavica Nazaj k naravi (o delu odreda srebrnih krtov) XXI 1-2 43-44 49. GANTAR Jana Delo idrijskih tabornikov v letu 1974 XX 1-2 47-50 50. KAVClC Lovre Stoletnica pogrebnega društva v Idriji XVI 1 57-60 51. KLICE YU 3 EYZ! X 4 148 52. LABUHAR Matej Ob obletnici ustanovitve kinokluba XII 1 18 53. LAPAJNE Pavel Aktivnost sekcije UKV radioklub VII 3 13-14 54. L. K. Občni zbor Društva prijateljev mladine 14 184 55. LOGAR Srečko Občni zbor radiokluba II 1 39-40 56. Obračun letnega dela radiokluba Idrija III 1 57. Ustanovni občni zbor društva inženirjev in tehnikov V 4 58. Letni obračun radiokluba VIII 1 59. Sklad za društveno dejavnost XII 1 60- Plodno delo naših tabornikov XII I 61 MOHORIČ Ivan Radioklub Idrija XIX 3-4 62. SKARABOT Renat Uspešno delo kluba radioamaterjev 13 63. ŠOBA Jurij O delu astronomskega društva Javomik pri gradnji ob- servatorija na Javorniku XXIII-XXIV Z 64. USTANOVITEV občinskega odbora ljudske tehnike Klub mladih tehnikov VI 1 65. USTANOVNI občni zbor združenja šoferjev in avtomehanikov v Idriji II 1 66. VIDMAR Ferdo V Idriji so ustanovili društvo logarjev III3 VI. ETNOGRAFIJA 67. BAŠ Angelos 68. BOŽIČ Lado 69. BRAS Ljudmila 70. JERAM Janez 71. 72. 73. 74. 75. 76. 77. JEREB Viktor 78. KRIŽ Rafaela 79. KUHAR Boris 80. LOGAR Srečko 81. 82. MAKAROVIČ Gorazd 83. MAKAROVIČ Marija 84. 85. SARF Fanči 86. 87. STRAVS Josip 88. TANCIK Ferdinand 89. UREDNIŠTVO VII. FILATELIJA 90. LOGAR Srečko Redni občni zbor filatelističnega društva v Idriji I 1 91. Lep uspeh filatelističnega društva v Idriji 12 92. Nov uspeh našega filatelističnega društva H2 93. Občni zbor filatelističnega društva v Idriji III 1 94. Ob 10-letnici našega filatelističnega društva IV 4 95. Filatelija VI 2 96. Letni obračun filatelistov X 1 97. Filatelija XI 1 98. Letni obračun idrijskih filatelistov XII 1 99. Letni obračun filatelističnega društva XIII 1 100. Pred dvajsetletnico našega filatelističnega društva XIV 1 101. MAJNIK Stanko 20-letnica filatelističnega društva Idrija XIV 2 Delavski dohodki in kupna moč XX 3-4 Idrijsko čipkarstvo I 1 Sojšna XX 3-4 Kmečka ogcet XII 2 Pridelava in predelava lanu XII 3 Pajštve XII4 Kmečka bajta XIII 3 Kmečki hlapec XV 2 Na Poklonu XV 3 Kmečki dom XXII Z Cerkljanski lavfarji XI I (Maske iz Slovenije, poročilo o razstavi SEM Lj. v Gradcu) XIV 1 Etnološka raziskovanja na Idrijskem XIV 1 Naš letošnji turistični teden III 3 Etnografske raziskave v naši občini IV 4 Likovno obzoije XX 3—4 Noša XX 3-4 Klekljanje XX 3-4 Nekaj osnovnih podatkov o žebljarstvu na Vojskem XVIII 1 Rudarska hiša in oprema stanovanj ob prelomu stoletja XX 3-4 Idrijski otroci nekdaj (iz spominov idrijskega izseljenca) XXV Z Idrijska rudarska nošnja v sredini 18. stoletja XVIII 3-4 Mozaik spominov XXV Z VIII. GASILSTVO 102. IDRIJSKI gasilci VII 1 103. JERAM Janez Gasilska vaja XXIII-XXIV Z 104. LOGAR Srečko Občni zbor gasilskega društva v Idriji II 1 105. Občni zbori V 2 106. Ob 70-letnici gasilskega društva v Idriji V 3 107. Občni zbor gasilskega društva V 4 108. Letna konferenca občinske gasilske zveze VI 2 109. Občni zbor občinske gasilske zveze VII 3 110. Letni obračun idrijskega društva VIII 1 111. Občni zbor občinske gasilske zveze VIII 2 112. Redni občni zbor Občinske gasilske zveze VIII 4 113. Ob 75-letnici gasilskega društva v Idriji X 1 114. LUKAN Janko O razvoju gasilstva v idrijski občini XV 1 115. OBČNI zbor občinske gasilske zveze v Idriji II 1 116. SKARABOT Renat Dan gasilcev 13 117. 50-letnica prostovoljnega gasilskega društva Godovič 113 118. VIDMAR Ferdo Ustanovitev prostovoljnega gasilskega društva v Šebre- ljah III 3 119. ZELENC Franc Stoletnica slovenskega gasilstva na območju ObGZ Idrija XV 1 120. Drugo tekmovanje gasilskih enot rudnikov Slovenije XV 3 42 121 19 17-18 18-19 148-149 159 208-216 20 40 94 3-7 5-10 26-31 32-34 60-62 76-77 68-69 100-103 167 61-68 4-6 50 4(W2 85-95 107-108 42-52 17-22 23-25 48-50 8-16 206-209 179-183 205 48 112 75 43 109-110 55 22-23 22 18 21 50 106-108 27-28 222 40 51 80-83 122 54 16 17 42-43 78-79 9-16 59-62 40 152 108 95 61-62 171-173 IX. GEOLOGIJA 121. CIGALE Marko Idrija v paleontološki literaturi XXII z 21-23 122. Idrija v paleontološki literaturi XXV Z 145-149 123. CAR Jože Razvoj zgornjega aniza vzhodno od Idrije X 2 65-66 124. Nova razprava o idrijskem rndišču (Ivan Mlakar, Primer- java spodnje in zgornje zgradbe idrijskega rudišča (Geo- logija 10)) XIII 3 73-74 125. Nekaj zanimivosti o nahajališču bakra na Cerkljanskem XIII 4 108 126. Sovjetska akademija znanosti je objavila podatke o idrij- skem rudišču XVIII 3-4 219-220 127. Mineralno bogastvo idrijske občine XXV z 19-56 128. GANTAR Ivan Rudarsko-geološke raziskave v idrijskem rudišču in nje- govi okolici 1X4 63-69 129. MLAKAR Ivan Nekaj o gradbenih tleh v Idriji VIII 2 32-34 130. Vzroki nastanka plazu pri Bemiku VII 4 11-13 131. PLACER Ladislav Nekaj osnovnih podatkov o idrijskem prelomu XVI 1 51-56 X. GOSPODARSTVO 132. BAVDAŽ Jurij Nastanek in razvoj elektroindustrije v Cerknem XV 2 77-80 133. BOŽIČ Lado Ugodna bilanca 1961 VII 1 9-11 134. KLEINDIENST Silvester Gospodarstvo v novih družbenoekonomskih zakonih VI 3 68-70 135. Gospodarstvo in delitev dohodka v občini VI 4 88-89 136. KOS Marijan Konkurenca pod drobnogledom XIV I 52-54 137. KOVAČ Silvo Mednarodno priznanje kolektivu tovarne kolektorjev v Idriji XXII Z 7-10 138. LOGAR Srečko Pogovori z direktorji VI 1 5-7 139. Pogovori z direktorji. Rudnik živega srebra. Industrijsko podjetje elektrotermičnih aparatov Eta v Cerknem VI 2 25-28 140. Pogovori z direktorji VI 3 64-68 141. Pogovori z direktorji VI 4 79-82 142. Kaj naj gajprej gradimo? VII 1 11-12 143. Naša lesna industrija IX 3 47-48 144. Prva samopostrežna trgovina v Idriji XII 1 19 145. Novo podjetje Učila Idrija XII 2 38-39 146. RAZPON plač pri Simplexu VII 2 15 147. SEDEJ Vlado Nekatere osnovne strukturne spremembe v gospodar- stvu idrijske občine XIX 1-2 1-11 148. »SIMPLEX« v novih prostorih VI 4 95 149. SOCAN Lojze Problemi in perspektive vključevanja Jugoslavije v sve- tovno delitev dela X 2 77-83 150. VIDMAR Ferdo Uspešno delo v delavski uslužbenski menzi v Idriji III 3 95 XI. GOZDARSTVO 151. BLAJ Silvij Gospodarjenje z gozdovi splošnega ljudskega premože- nja v idrijski občini «• III 3 71-75 152. Kordiš Franjo, diplomirani inženir gozdarstva doktor znanosti (o njegovi disertaciji) XIX 3-4 145-146 153. Gozd in prostor XXV Z 125-144 154. KORDIS Franjo Idrijski gozd - surovinska osnova v lesni industriji III 1 3-11 155. Letno poročilo o delu gozdnega obrata v Idriji V 4 102-107 156. Vloga znanstveno raziskovalnega dela v pospeševanju gozdne proizvodnje VIII 2 23-29 157. Problemi v gozdarstvu XIV 2 80-84 158. 0 pomenu gozdov v življenju ljudi XVIII 2 104-109 159. PISLAR Ignacij Katastrofa v idrijskih gozdovih novembra 1968. leta XVI 1 43-50 XII. JAMARSTVO 160. Car Jože Lanske jamarske raziskave v idrijski okolici V 2 41-44 161. Idrijski jamarji v jubilejnem letu VI 1 8-11 162. Odkritje v ravenski jami VI 3 70-71 163. Tominčevo brezno - idrijska stota jama VI 4 82-83 164. Naši jamarji v letu 1951 VII 1 4-6 165. Idrijski jamarski klub v letu 1963 in 1964 IX 1 5-7 166. Sedmo leto jamarskih raziskav X 3 114-116 167. Jamarske akcije v letu 1966 XII 1 12-15 168. Raziskave v Pološki jami . XIII 4 110 169. Ob petnajstletnici Jamarskega kluba XVIII 2 120-121 170. KENDA Ivan - BAJEC Jože Delo naših jamarjev v letu 1965 XI 4 90-91 171. LOGAR Srečko Letošnje jamarsko raziskovanje našega področja II 3 85-86 172. Letni obračun naših jamarjev V 1 24-25 173. Obračun naših jamarjev VI 1 19-20 174. Naši jamarji VII 1 28 175. LOGAR Zmago Letošnje delo idrijskih jamarjev XIV 4 240 176. PODOBNIK Rafael - Car Jože Jamarski problemi na Cerkljanskem VIII 4 70-72 177. T. 0. Jamarski krst IV 3 70 XIII. JEZIKOSLOVJE 178. PAVSIC Tomaž O jeziku doma in v šoli X 2 52-57 179. O krajevnih imenih in o jezikoslovju XII 2 34-37 180. K Idrijskemu slovarčku Stanka Majnika XXIII-XXIV Z 204-205 181. MAJN1K Stanko Slovarček idrijskih besed XXIII-XXIV z 178-200 182. Iz knapovskega žargona XXIII-XXIV z 201-203 XIV. JUBILEJI IN PRAZNOVANJA 183. BOŽIČ Lado O pomenu letošnjih proslav 12 51-54 184. F. B. Letošnji dan mladosti VII 2 14 185. GOVOR tov. Lidije Sentjurc 28. septembra 1969 v Cerknem XIV 3 179-184 186. HUMER Jože Slavnostni govor ob 315-letnici idrijske godbe 28. septem- bra 1980 XXV z 216-219 187. JERAM Janez Praznik idrijske občine XIII 4 97-101 188. Ob 30-letnici svobode na Cerkljanskem XX 1-2 27-33 189. Proslave ob petintridesetletnici vstaje XXI 3-4 63-66 190. Krajevni praznik Vojskega XXIII-XXIV Z 220 191. Slovesnost ob občinskem prazniku XXIII-XXIV Z 220-221 192. Prireditve in proslave XXIII-XXIV Z 231-234 193. KOS LeopoJdina (PoJdka) Praznovanje 40-letnice ZKJ v idrijski občini V 1 19-20 194. KOVAČ Silvo Praznovanje Dneva JLA XXIII-XXIV z 224 195. Proslava 35-letnice XXV z 240-244 196. Slovenski kulturni praznik XXV z 258 197. LOGAR Srečko Čipkarski festival I 3 155-156 198. Proslava dneva republike II 2 36 199. Dan mladosti II 3 105 200. Jubilejna proslava 60-letnice prvega telesnovzgojnega društva v Idriji II 3 106 201. Proslava v Domu onemoglih v Idriji VI 3 74 202. Teden tiska v naši občini VII 1 21 203. Letošnji 1. maj v Idriji V 3 91 204. Občinski praznik 1966 XI 3 66-67 205. PRED pomembnimi zgodovinskimi in kulturnimi obletnicami I 1 23 206. PROSLAVA 40-letnice oktobrske revolucije 114 145-146 207. S. M. Dan rudarjev I 3 154-155 208. MLADINSKI dan 13 152 209. MUSAR Anka Praznovanje 50-letnice mednarodnega dneva žena V 2 49-50 210. KOVAČ Silvo Praznovanje ob 15-letnici tovarne Kolektor Idrija XXIII-XXIV 223-224 XV. KMETIJSTVO 211. JEREB Niko Prihodnost zasebnega kmetijstva v občini Idrija XVII 1-2 63-74 212. Oris razvoja zasebnega kmetijstva občine Idrije v ob- dobju 1970-1980 XXV Z 107-123 213. KENDA Jože Problematika kmetijstva na področju občinskega ljud- skega odbora Idrija za leto 1956 I 2 86-97 214. PIRIH Dušan Problematika mlekarstva občine Idrija III 2 47-51 215. Otvoritev sodobne mlekarne v Godoviču VI 2 44-45 216. RIHAR Niko Perspektivni razvoj kmetijstva v občini Idrija III 4 99-103 XVI. KOMUNALA IN URBANIZEM 217. BIZJAK Janez Sodobno oblikovanje mestnega središča XX 1-2 1-10 218. DOLENC Janez Komunalne gradnje v Idriji IX/1 4-5 219. GANTAR Ivan O urbanističnem načrtu mesta Idrije XIII 4 86-91 220. O urbanističnem načrtu mesta Idrije XIV 2 72-77 221. JERAM Janez V boju za zdravo pitno vodo VI 2 52 222. LOGAR Srečko Avtomatična telefonska centrala v Idriji IX 2 38 223. TRATNIK Mirko Komunalno stanje v idrijski občini 13 124-134 224. VIDMAR Ferdo V Idriji so izvedli protiprašno penetracijo III 3 95 XVII. LJUDSKA OBRAMBA 225. KOVAČ Silvo Miting v taboru teritorialne obrambe na Vojskem XXIII-XXIV Z 220 226. Aktivnost ob 30-letnici vzgoje mladine za SLO na Idrij- skem XXIII-XXIV Z 228 XVIII. LOVSTVO 227. KRIŽAJ Bojan Lovci XII 2 40 228. LETNI obračun lovske družine Idrija-Krekovše VI 2 55 229. LOGAR Srečko Nova lovska koča na Jelenku V 4 121-122 230. In vendar so pri nas medvedi VII 4 18 231. Nova lovska koča na Vojskem VIII 3 232. SARNOVSKI Sašo Zveza lovskih družin Idrija je proslavila 75-letnico usta- novitve Delavskega društva v Idriji XXV Z 233. SIMON Krepak lovski blagor XII 3 234. STRAUS Venceslav Naša lovišča XII 3 235. Lovski izpiti XII 4 236. Nekaj o lovski kinologiji (Reja in vzreja lovskih psov) XIII 1 237. Občni zbori lovskih družin so za nami XIII 2 238. Občni zbor lovske zveze Idrija XIII 3 239. Prvi uplenjeni medved na Cerkljanskem XIII 4 240. Ali bodo lovsko gospodarski načrti ostali samo formal- nost? XIV 1 241. Letno poročilo o delu Lovske zveze Idrija XIV 4 242. Odprtje lovske koče in razvitje lovskega prapora na Otav- niku pod Poreznom XV 1 243. USTANOVLJENA je lovska zveza Idrija XII 2 XIX. MLADINSKI LEPOSLOVNI IN DRUGI PRISPEVKI (Avtorji dijaki in študentje) 244, CIGALE Marija Ljubezenska balada (Pesem) 245. Afrika (Iz očetovih spominov) 246. Lik mladinca v socialistični stvarnosti 247. Ne jokaj, mama 248. ČADEŽ Ivanka Odmev s Cerkljanskega 249. ČAR Jože Spomini na Črno goro 250. Naši dijaki na zvezni delovni akciji v južni Srbiji 251. FELC Jože Leto 1920 252. Njiva pod plazom 253. Praznik 254. KAVČIČ Janez Iskanje (Pesem) 255. Pomladna (Pesem) 256. KERSEVAN Marko Mladina in socialistična stvarnost 257. MIKLAVČIČ Emil Trenutek 258. Rendez-vous s satanom (Pesem) 259. V mraku (Pesem) 260. Peščena ura (Pesem) 261. M. ZMAGO Večer (Pesem) 262. NOČ (Pesem) 263. POUANEC Marijan Stefania Grodzienska, Vsakdanje življenje na Poljskem (prevod Marijan Poljanec) 264. SLAVKO Igra vrnitve 265. S. MIRAN Balada (Pesem) 266. Vojna 1941 267. SPOMINI, ki niso samo spomini 268. STERGULC Milan Nekaj popotnih utrinkov IV 1 IV 1 IV 4 V 1 VII 2 IV 4 VI 3 V 2 V 3 X 2 V 1 V 2 IV 4 IV 1 X 2 X 2 X 2 V 4 IV 3 X 2 V 2 IV 1 IV 1 IV 1 X 2 XX. MUZEJSTVO 269. BAVDAŽ Jurij O delu Mestnega muzeja v Idriji XVI2 270. Informacija o stanju partizanske bolnišnice Franje XVIII3-4 271. CAR Jože Program dela Mestnega muzeja v Idriji XV 2 272. LOGAR Srečko Otvoritev muzeja 13 273. Problemi našega muzeja II3 274. Delo našega muzeja IV 1 275. Naš muzej VIII 1 276. OSKRBOVALNA dela v objektih, ki jih upravlja Mestni muzej v Idriji XIII 4 277. PETERLIN Stane Predlog za ureditev muzeja v naravi ob Divjem jezeru pri Idriji XVI2 XXI. NAGRADE IN PRIZNANJA 278. BLAJ Silvij Dr. Franjo Kordiš - dobitnik Jesenkovega priznanja za leto 1981 XXV z 279. JERAM Janez Pimatove nagrade XV 3 280. KOVAČ Silvo Kidričeve nagrade za leto 1978 xxiii-xxiv z 281. Priznanje občine Idrija za leto 1979 so prejeli: (...) XXV z 282. Pimatova nagrada za leto 1979 Moški komorni zbor Zor- ko Prelovec iz Idrije XXV z 283. Matjan Beričič - dobitnik zlatega znaka sindikatov XXV z 284. PLACER Ladislav Ob podelitvi Kidričevih nagrad xvm 2 285. UREDNIŠTVO Visoko priznanje ing. Kavčič XX 3-4 XXII. NARODNOOSVOBODILNA BORBA (NOB) 286. ALJANCIC Marija Pomlad 1945 VII 3 287. BERlClC Ivan Razstrelitev črpalk v idrijskem rudniku III 3 288. BEZELJAK Franc-Ambrož Srečanje s prvimi partizani III 4 227-229 62-63 63-64 86 21-22 56-57 81-82 111 46-47 241-242 63-65 40-41 24 42-44 96-99 16-18 14-15 94-95 74 46-47 89-90 85-89 18 47 95-96 24 64 69 83 109 70 90-91 107-109 24 44 41-42 92-95 134-135 221-222 112-113 153 97-99 25-26 6-9 109 104-106 203-204 170 216-217 235 235-236 236 123 93 10-11 81-82 109-110 289. BOŽlC Lado Na Oblakov vrh 114 134-135 290. Po partizanskih stopinjah XV 1 63-74 291. Po partizanskih stopinjah XV 4 235-242 292. CAMPA Marjeta Partizanski dnevnik 1943-1945 XXI 3-4 36-48 293. Vloga in pomen narodnoosvobodilnega tiska XXIII-XXIV Z 148-152 294. ERŽEN Danilo Napad na Marof XX 3-4 82-85 295. Delovanje VOS na Idrijskem od maja do septembra 1943 XXI 1-2 27-31 296. FERENC Tone Partizanska zmaga v Razorih in okupatorjev požig Voj- skega XIV 3 170-177 297. GALA Aleksander Iz Loške doline v Slovensko Primoije XVII 1-2 46-58 298. HVALA Cveto Prvi partizanski strel na Vojskem III 1 35-36 299. Dodatek k članku Prvi strel na Vojskem IV 1 18 300. JERAM Janez Ob 25-letnici v Cerknem XI 1 46 301. Spominska slovesnost v Cerknem XXIII-xxiv Z 226 302. JERINA-LAH Pavla Žene v moji bolnišnici VI 1 11-13 303. Pokojni Omevnikarici iz Mrzle rupe X 1 20-21 304. Bolnišnica Pavla v zadnji nemški ofenzivi XXI 1-2 9-12 305. KOS Jože in PRIMOŽIČ Denis O nastanku in delovanju SKOJ in Mestnega odbora ŽSM 306. KOSMAČ Feliks-Klemen v Idriji po kapitulaciji Italije (september 1943) XIV 3 196-200 Spomini na delovanje sanitetne postaje št. 1 za Slovensko 307. KOVAČ Silvo primoije XI 3 43-52 Nastanek in poslanstvo Zbora ŽSM Vojsko-Crni vrh (1944-1945) XXV Z 211-216 308. Komemoracija na Vojščici XXV z 236 309. Spomin na tragične dogodke XXV z 237-238 310. Komemoracija na Vojščici XXV z 251 311. Srečanje skojevcev v Cerknem XXV z 254 312. Pohod na Brinov grič XXV z 244-245 313. KRALL Jože Partizansko tiskarstvo v Slovenskem primorju (Kratek pregled) XIV 4 181-199 314. Partizansko tiskarstvo v Slovenskem primorju XVI 1 1-23 315. Partizansko tiskarstvo v Slovenskem primorju XVI 2 81-97 316. LEBAN Pavla Zavezane oči XIV 1 34-37 317. LENARDIC Vlado Nenadni rafali v Cerknem LIPUŽIC Olga Glej 341 XIII 4 101-107 318. LOGAR Srečko SVPB Pavla VI 3 59-64 319. Tovariško srečanje »pavlovcev« na Kočevšu VII 3 12 320. Zbor partizanskih kurirjev VIII 2 40 321. MAJNIK Stanko Kronika vojnih dni XVII 1-2 39-45 322 Vsega ne bomo nikoli izvedeli XIX 1-2 65-68 323. MOHORIC Franc Odhod v partizane III 2 55-56 324. PAGON Andrej-Ogarev Prvo srečanje s partizani VI 4 84-86 325. PAVŠIC Tomaž Tega ne bomo nikoli pozabili VII 4 13-14 326. Naš veliki praznik, beležke in utrinki s cerkljanskega slav- ja VIII 4 65-68 327. PETERNEU Janez-Urška Jaz in moja strojnica IV 1 40-41 328. PIRC Janez Moje prvo srečanje s Francem Platišo 114 133-134 329. Nacistično zverinstvo na Lebanovšah III 2 56-57 330. Dvoje nemških zverinstev III 3 82-83 331. POLJA NEC Srečko Vojkova smrt III 4 110-111 332. POLJANSEK Marijan Spomini na bolnišnico Pavla IV 4 93-94 333. Drobni spomini na bolnišnico Pavla VI 1 13-14 334. PRIMOŽIČ Jože Severno primorsko okrožje XIV 3 185-189 335. V spomin prvim štirim padlim partizanom s Cerkljanske- 336. PRIMOŽIČ Marija-Milica ga XVII 3-4 116-121 Spomin na sanitetno postajo št. 1 za Slovensko primorje XIX 1-2 264-265 337. RUPREHT Uroš Apotekarska služba v IX. korpusu XVI 4 202-208 338. SKOK Franc Kako je II. bataljon Gradnikove brigade napadel Nemce pri Godoviču V 1 15-16 339. STUCIN Ana (Anica) Zgodovinski oris Cerkljanske med NOB VII 3 50-52 340. Partizanska tehnika Porezen VIII 3 57-58 341. STUCIN Anica in LIPUŽIC Olga Gradivo za zgodovino OF na Idrijskem in Cerkljanskem (1941 - april 1943) XXIII-XXIV Z 3-147 342. TUŠAR Srečko Gorel je bencin IV 1 37-40 343. VINKLER Ivan Ob spominu na moje sošolce IV 1 16-17 344. VONČINA Anton-Bobi Napad v Gačniku IV 3 69-70 345. Z novinci na Dolenjsko V 2 45 346. Pred lastnim grobom V 3 83-85 347. ŽUPANC Ciril Kulturna akcija X 1 18-20 XXIII. OBČINSKE ZADEVE IN RAZVOJ OBČINE 348. BOŽIČ Lado Analiza zborov volilcev I 1 14-15 349. Situacijsko poročilo I 1 16-23 350. Ob zaključku jubilejnega in gospodarskega leta 1956 II 1 3-17 191 351. 352. 353. 354. 355. 356. 357. 358. 359. 360. 361. 362. 363. 364. 365. 366. 367. 368. 369. 370. 371. 372. 373. 374. 375. 376. 377. 378. 379. 380. 381. 382. 383. 384. 385. 386. 387. 388. 389. 390. 391. 392. 393. 394. 395. 396. 397. 398. 399. 400. 401. 402. 403. 404. 405. 406. 407. 408. 409. 410. 411. 412. 413. 414. 415. 416. 417. 418. 419. xx: 420. 421. O nekaterih naših osnovnih gospodarskih in komunalnih problemih Na obisku pri tov. Titu V novo obdobje naše občine Problematika občine in usmeritve za naše nadaljnje delo Razvoj naše občine v letu 1958 Realizacija petletnega načrta Srečno »Idrija«! Danes in jutri Bežen pogled nazaj in naprej CERNE Davorin Prometne nesreče na cestah v letu 1971 JERAM Janez Razglasitev častnih občanov ter podelitev priznanj Letošnje splošne volitve v idrijski občini KOKAU Rajko Poročilo sveta za stanovanjske zadeve LOGAR Srečko Volitve 1967 Pred volitvami MARUSIČ Tomaž Volitve v naši občini ŠTRUKELJ Stanislav Prometna problematika v občini Idrija Občinski ljudski odbor (odloki in zapisniki sej) Občinski ljudski odbor Idrija (odloki in zapisniki) Odlok o razglasitvi predsednika FLRJ tovariša Josipa Broza-Tita za častnega občana občine Idrija Odlok o razglasitvi člana centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije - tovariša Ivana Regenta za častnega občana občine Idrija Zapisnik slavnostne seje občinskega ljudskega odbora Idrija Občinski ljudski odbor Idrija Občinski ljudski odbor Idrija, odloki Iz zapisnikov sej občinskega ljudskega odbora Idrija Občinski ljudski odbor Idrija (odloki) Iz zapisnikov sej občinskega ljudskega odbora Idrija Občinski ljudski odbor (Odloki, seje) Občinski ljudski odbor Idrija Občinski ljudski odbor Idrija (Odloki, seje) Občinski ljudski odbor Idrija (Odloki, zapisniki sej) Občinski ljudski odbor (odloki, zapisniki) Občinski ljudski odbor Idrija (odloki, seje) Občinski ljudski odbor (odloki, seje) Občinski ljudski odbor Idrija Občinski ljudski odbor Idrija Občinski ljudski odbor Idrija (odloki, seje) Občinski ljudski odbor Idrija Občinski ljudski odbor Idrija Občinski ljudski odbor Idrija Občinski ljudski odbor Idrija Občinski ljudski odbor Idrija Občinski ljudski odbor Idrija Občinski ljudski odbor Idrija Občinski ljudski odbor Idrija Občinski ljudski odbor Občinski ljudski odbor Občinski ljudski odbor Občinski ljudski odbor Občinski ljudski odbor Občinska skupščina Idrija Občinska skupščina Idrija Skupščina občine Idrija Skupščina občine Idrija Skupščina občine Idrija Skupščina občine Idrija Skupščina občine Idrija Rezultati letošnjih volitev Skupščina občine Idrija Skupščina občine Idrija Skupščina občine Idrija Skupščina občine Idrija Skupščina občine Idrija Skupščina občine Idrija Občinska skupščina Idrija Skupščina občine Idrija O delu občinske skupščine O delu občinske skupščine O delu občinske skupščine V. OBISKI, SPOMINI, POTOPISI BOŽIČ Lado Obiskala sva idrijske rojake HERMANN F. B. Iz knjige potopisnih pisem Benedikta Franca Hermanna Reisen durch ..., prevod: Rafaela Križ 422. HVALA Cveto 423. JERAM Janez 424. KAVČIČ Lovre 425. KOLER Viktor 426. MORTENSEN Frede Italijanski garibaldinci na obisku Meja En dan ujetnik Bele Khuna 1919 Spomini na mladinsko progo Brčko-Banoviči Obisk v Idriji II 3 XIV 4 XVI 4 XVI 2 XVIII 1 107-108 230-234 210-213 214-216 37-41 XXV. OKOLJE 427. KAVČIČ Ivica RUPNIK-HIENG Nataša 429. 430. SIKOŠEK Darinka Raziskave v zvezi z razporeditvijo živega sreba v ekoloških sistemih Idrije in njene okolice XVIII 2 Epifitska lišajska flora in onesnaženost ozračja v Idriji XXIII-XXIV Z Idrija v Erienmajerici XXII Z 122-123 207-208 11-20 XXVI. OKROGLE MIZE 431. BAVDAZ Jurij Tržaško vprašanje XIV 1 38-39 432. Srečanje primorskih revij XV 4 225-226 433. GRMIČ Vekoslav Ali je Bog razodetja mrtev? XIV 1 9-11 434. JANZEKOVIČ Janez Ali je Bog modroslovcev umrl? XIV 1 3-5 435. KERSEVAN Marko Kriza sodobne religioznosti X 2 71-76 436. Ali je Bog mrtev XIV 1 12-15 437. PELHAN Sergij Pogovor med marksisti in kristjani XIII 4 96 438. Aii je Bog mrtev? Namesto uvoda XIV 1 1-2 439. ROTER Zdenko Pogled marksista na vprašanje o mrtvem Bogu XV 3 133 440. TAVČAR Marijan Debata na idrijskem dialogu XIV 1 16-19 441. VABILO na okroglo mizo z naslovom Specifičnost razvoja Slovencev v različnih druž- benopolitičnih sistemih XV 3 33 XXVII. PLANINSTVO, ALPINIZEM, PLANINSKO LEPOSLOVJE 442. BOŽIČ Lado Pozdravljen, sosed Čaven! XIV 4 224-229 443. »Franc« izpod Spička XV 1 48-53 444. Ob robu Vojskarske planote XV 2 115-120 445. Odmaknjena in pozabljena gora XVI 2 217-220 446. GANTAR Ivan Štiri leta planinskega zavetišča na Vojskem VII 4 3-6 447. 25 let planinske koče na Hlevišah XXV Z 219-224 448. IDRIJSKA smer v Loški steni (Log pod Mangrtom) XX 3—4 98-99 449. JERAM Janez Občni zbor Planinskega društva v Idriji I 2 108 450. Delovanje Planinskega društva v Idriji I 3 158-159 451. Ob 60-letnici PD Idrija X 1 17-18 452. III. spominski pohod na Porezen XXIII-XXIV z 218 453. Množičen pohod na Hleviške planine XXIII-XXIV z 219-220 454. Alpinistična odprava Chamonix 1978 XXIII-XXIV z 218-219 455. 75-letnica PD Idrija in PD Cerkno XXIII-XXIV z 234-236 456. V. spominski pohod na Porezen xxm-xxv z 238 457. JEREB Viktor Ob 60-letnici Planinskega društva Cerkno IX 4 76-83 458. LOGAR Srečko Naše planinske postojanke V 4 100-101 459. Občni zbor planinskega društva V 4 120 460. Letni obračun Planinskega društva Idrija VI 2 53-54 461 Novo planinsko zavetišče na Jelenku VI 3 75 462. Lep uspeh mladinskega odseka PD Idrija VII 3 14-15 463. 60-letnica planinskega društva Cerkno IX 3 58 464. Obračun naših planincev X 1 21-22 465. Občni zbor planinskega društva Idrija XI 2 38 466. Letni obračun Planinskega društva Idrija XII 2 41-42 467. MUROVEC Stanko Alpinizem v Idriji XVIII 3-4 220-221 468. Idrijčani na Mont Blancu (Iz kronike alpinističnega odse- ka) XX 3-4 97-98 469. Razvoj alpinizma v Idriji XXI 1-2 39-40 470. PODOBNIK Jelko Porezen naš Triglav (slike in krajše besedilo) XI I 8-9 471. TERPIN Rafko Porezen XXI 1-2 31-37 XXVIII. POLITIČNE ORGANIZACIJE 472. BERIČIČ Marijan Socialistična zveza kot vseljudski parlament VII 1 9-10 473. BERGLEZ Slavka Delovanje občinskega pionirskega sveta v Idriji V 3 74-78 474. F. B. VII. kongres LMS in delo ljudske mladine v naši občini VII 1 22 475. JERAM Janez Srečanje jubilantov in sprejem v Zvezo komunistov XXIII-XXIV Z 229 476. KOVAČ Silvo Občinska konferenca LMS občine Idrija (v pripravi na VII. kongres LMJ) VII 4 16 477. MDB Bela krajina 80 XXV z 245-247 478. LOGAR Srečko Konferenca članov ZK pri rudniku I 4 187 479 Ožja konferenca ZKS pri rudniku I 4 187-188 480. Volitve vodstev osnovnih organizacij SZDL V 1 9-10 481. Občinska mladinska konferenca V 1 20 482. Konferenca SZDL v Idriji V 1 20-21 483. Partijski sestanek tovarne pohištva 22. Julij V 1 21 Občinska konferenca SZDL v Idriji Krajevne konference SZDL v okviru nalog V. kongresa SZDL Jugoslavije Občinska konferenca SZDL ob novih perspektivah gospodarskega in družbenega razvoja idrijske občine Občinska konferenca SZDL ob novih perspektivah gospodarskega in družbenega razvoja idrijske občine 488. PISMO občinske konference ZKS - Idrija 489. PODOBNIK Jelko Delo mladinske organizacije na gimnaziji 490. POROČILO z občinske konference LMS Idrija 491. PROTESTNO zborovanje Generalnemu sekretarju OZN in belgijski vladi 484. 485. LUŽNIK Stanko 486. 487. V 3 VI 1 VI 2 XII 4 VI 2 VI 2 VI 1 91-92 115 3-5 37-41 87 52-53 52-53 16 XXIX. POROČILA IN OCENE a) Problematika Idrijskih razgledov ln primorskih revij 492. BOŽIČ Lado Idrijskim razgledom na pot I 1 3 493. BOŽIČ Slavica Nikar naj (...) X 2 27 494. ČERNIGOJ Aldo Sodelovanje primorskih revij XX 3-4 53-54 495. IZJAVA primorskih revij XV 4 227 496. KAVČIČ Janez Ob 10-letnici Idrijskih razgledov X 1 4 497. OB jubileju (Uredništvo) XXV Z 3 498. OB dvajsetem letniku (Uredništvo) XX 1-2 + 1 499. OBRAČUN Idrijskih razgledov za leto 1967 XIII 2 60 500. POGOVOR z naročniki XI 4 77 501. POROČILO o finančnem poslovanju Idrijskih razgledov v letu 1963 IX 1 20 502. POROČILO o finančnem poslovanju Idrijskih razgledov za leto 1965 XI 1 22 503. POROČILO o finančnem poslovanju Idrijskih razgledov za leto 1966 XII 2 20 504. TERPIN Rafko O likovni opremi idrijskih revij in priložnostnih tiskov XIX 1-2 4 505. UREDNIKOVA beseda VI 4 79-82 506. UREDNIKOVA beseda ob desetletnici (Uredništvo) X 1 3 507. V DRUGO desetletje (uredništvo) XI 1 3 508. HABE Tone 509. FELC Jože b) Samostojna dela (knjige in brošure) in glasila Pogled iz malega sveta (Cvetko A. Kristan) IV 3 Dobro jutro svoboda - (Bibliogr. podatki, urednikova beseda (Ivan Potrč) na zavihku) XVI 4 510. Dobro jutro svoboda - (odlomki iz ocen) XVII 3^4 511. DIVJE jezero - Muzej v naravi XVII 3-4 512. BOLNIŠNICA Pavla (Tomaž Pavšič) XIII 3 513. IDRIJSKE Kaplje (Tomaž Pavšič) XII 4 514. IDRIJSKI zbornik - misel za uresničenje XII 4 515. NOVO glasilo Informator (Srečko Logar) VII 1 516. PRVA tiskana številka Obveščevalca, glasilo DO Kolektor Idrija (vest) (Silvo Kovač) XXIII-XXIV Z 517. TRATNIK Valentin Predstavitev knjige Danes jaz, jutri ti avtorja Valentina Tratnika (Silvo Kovač) (vest) XXV Z c) Članki in razprave (geološka in rudarska problematika) Po ocenjevalcih 518. CIGALE Marko Novejše razprave rudniških geologov. Jože Čar, Zakriti kras v bližnji okolici Idrije (Naše jame 16, 51, 62) XX 3—4 519. Novejše razprave rudniških geologov. Jože Čar, Nekaj osnovnih podatkov o osamljenem krasu na Idrijskem (Naše jame 13) XX 3^» 520. Novejše razprave rudniških geologov. Ladislav Placer, Rekonstrukcija krovne zgradbe idrijsko-žirovskega ozemlja (Geologija 16) XX 3—4 521. Novejše razprave rudniških geologov. Ladislav Pla-cer-Jože Čar, problem podzemeljske razvodnice Trnovskega gozda. Križne Gore in Črnovrške planote (Acta car- sologica VI) XX 3^1 522. ČADEŽ Franci Novejše razprave rudniških geologov. Ladislav Placer, Strukturna analiza epigenetskega rudnega telesa Griib- ler v idrijskem rudišču (Rudarsko-metalurški zbornik 1) XX 3-4 523. Znanje o idrijskem rudišču se veča /o strokovnih razpravah Čarja in Placerja (Geologija 18) in Placerja (Rudar-sko-metalurški zbornik 1) XXI 3-4 524. Geološke razprave (Čar, Mlakar, Drovenik, Strmole - Geologija 20) XXII Z 525. Ladislav Placer in Jože Čar, Srednjetriadna zgradba idrijskega ozemlja (Geologija 20) XXV Z 526. ČAR Jože Temeljno delo o geološki zgradbi idrijsko-žirovskega ozemlja (o razpravi Ivana Mlakarja v Geologiji 12) XVI 2 527. Za boj proti silikozi (recenzija) (dipl. ing. Ivica Kavčič: Uvajanje sodobnih metod in merjenja in zmanjševanja za-prašenosti pri rudarskih delih rudnika živega srebra Idrija) XVII 1-2 227 150-151 150 72-73 77-80 84-85 28 216 253 90 89 91 57-58 79-80 230-231 110-112 529. 530. 531. 532. GANTAR Ivan 533. LIKAR Franci 534. 535. LOGAR Srečko 536. MLAKAR Ivan 537. NOVE geološke razprave gija 18) 538. OGORELEC Bojan, Jože Car in Franci čadež 539. PLACER Ladislav 540. Ali bo Divje jezero vedno smaragdno zelene barve? Peter Habič, Hidrološke značilnosti Visokega krasa (...) /Hid- rologija, 1970/ XVIII 1 58-59 Potapljaški podvigi v kraških sifonih na Idrijskem. Primož Krivic in Anton Praprotnik, Jamsko potapljanje v Sloveniji (...) (Naša jame 14) XIX 1-2 69 Franci Čadež, Sadra in anhidrit na Idrijskem (Geologija 20) XXV Z 232-233 Triadomegalodon idrianus. Marko Cigale, Anton Ramovš in Elisabeth Vegh-Neubrandt, 1976, Triadomegalodon idrianus n. sp. aus dem Oberkarn bei Idrija (Geologija 19) XXII Z 78-79 Zaščita delavcev pred živosrebrnimi hlapi; ob članku Ivi-ce Kavčič, Prizadevanje za zmanjševanje nevarnosti pred zastrupitvijo s Hg na jamskih deloviščih rudnika živega srebra Idrija (Sigurnost u rudnicima) XVIII 1 60-62 Modernizacija pridobivalnega procesa v idrijskem rudniku; Uroš Bajželj, Rezultati uvajanja mehanizacije v jamo rudnika živega srebra Idrija (Rudarsko-metalurški zbornik 1) XVIII 1 59-60 Računanje zračenja rudniške mreže po metodi pritiskov kot neznank; Janez Senčar-Slavko Hodžar-Srečko Beri-čič, (nasl. kot zg.) (Rudarsko-metalurški zbornik 2-3) XIX 1-2 Metoda pridobivanja urana iz skonca skrivalcev v Idriji (vest o dveh publikacijah V. Logomerca) II 1 Novi podatki o idrijskem krasu XVII 3-4 (Bibliografski podatki o štirih geoloških razpravah - Geolo- XXI 1-2 Klastični vložki v srednje triadnem dolomitu na Idrijskem (Geologija 20) XXV 2 231-232 O nastanku idrijskega rudišča; Ivan Mlakar in Matija Dro-venik, Strukturne in genetske posebnosti idrijskega rudišča (Geologija 14) XVII3-4 151-152 Raziskovanje skladov mezozoika v Sloveniji; (poročilo o začetku projekta) XIX 1-4 148 69 40 152 39 XXX. PREBIVALSTVO a) Gibanje prebivalstva 541. BOŽlC Vojko Strukture prebivalstva v idrijski občini XX 1-2 10-14 542. KESER Sergije Rast in gibanje prebivalstva mesta Idrije v obdobju 1854-1953 IV 1 10-16 542.a Dnevni dotok zaposlenih in doseljevanje prebivalstva v Idrijo V 1 10-15 543. KOLER Viktor Prvi rezultati popisa prebivalstva v občini Idrija XVI 1 79-80 544. SEDEJ Vlado Prebivalstvo in delovna sila kot dejavnik družbenega raz- voja občine Idrija XXV Z 57-105 b) Podatki o umrlih občanih in v občini rojenih osebah 545. Ohranili jih 546. Ohranili jih 457. Ohranili jih 548. Ohranili jih 549. Ohranili jih 550. Ohranili jih 551. Ohranili jih 552. Ohranili jih 553. Ohranili jih 554. Ohranili jih 555. Ohranili jih 556. Ohranili jih 557. Ohranili jih 558. Ohranili jih 559. Ohranili jih 560. Ohranili jih 561. Ohranili jih 562. Ohranili jih 563. Ohranili jih 564. Ohranili jih 565. Ohranili jih 566. Ohranili jih 567. Ohranili jih bomo bomo bomo bomo bomo bomo bomo bomo bomo bomo bomo bomo bomo bomo bomo bomo bomo bomo bomo bomo bomo bomo bomo v lepem spominu v lepem spominu v lepem spominu v lepem spominu v lepem spominu v lepem spominu v lepem spominu v lepem spominu v lepem spominu ... v lepem spominu ... v lepem spominu v lepem spominu v trajnem spominu v trajnem spominu v trajnem spominu v trajnem spominu v trajnem spominu v trajnem spominu v trajnem spominu v trajnem spominu v trajnem spominu v trajnem spominu v trajnem spominu XI 1 XI 2 XI 3 XI 4 XII 1 XII 2 XII 3 XII 4 XIII 1 XIII 2 XIII 3 XIII 4 XIV 1 XIV 2 XIV 4 XV 1 XV 3 XV 4 XVI 2 XVI 4 XVII 1 XVIII 1 XIX 1-2 23 40 70-72 95-96 19-20 43-44 67-68 89 23-25 58-59 82-83 114-115 55-56 111-112 246-248 73-76 174-179 245-246 141-144 234-237 296-298 +I-X 4-1—VI XXXI. RAZNO 568. KOVAČ Silvo Krvodajalska akcija v idrijski občini XXV Z 247 569. Zlati znak sindikata XXV Z 253 570. K. U. Pomembna dejavnost Rdečega križa v Šebreljah V 4 116-117 571. LOGAR Srečko Potresni sunki I 1 112 572. Pomoč Skopju VII 4 75-76 573. S. P. Gradnja letališča v Črnem vrhu VI 2 55 XXXII. RIBIŠTVO 574. LOGAR Srečko Redni občni zbor ribiškega društva Idrija I 1 46 575. Občni zbor ribiškega društva II 1 39 576. Otvoritev ribje valilnice v Idriji II 1 39 577. Uspešno delo ribiške družine v Idriji III 1 42 578. Občni zbor rajonske ribiške zveze III 1 43 579. Lepi uspehi naših ribičev V 1 25 580. Obnovitev ribjega zaroda v Zali V 4 122 581. Lepi uspehi naših ribičev VII 1 27 XXXIII. RUDNIK 582. BAS Franjo Prvo rudosledstvo 14 177-178 583. BEZEG Karel Prva rudosledstva v Idriji (iz rokopisa Doprinosi k zgodo- vini Idrije) I 3 122-124 584. Prvi rudokopi v Idriji II 1 29-31 585. BOŽIČ Lado Socialne razmere idrijskih rudarjev II 3 79 586. BRESSANI Luigi Konvencija (...)- (prevedel M. Brecelj) XVI 4 196-201 587. BUClC Vesna Razstava Zaklad potopljene ladje, december 1970 XV 4 211-223 588. CIGALE Marko Prerez skozi krizno obdobje rudnika živega srebra Idrija XXV Z 5-18 589. Okrogla miza o problemih rudnika živega srebra Idrija XXV z 224-225 590. CAR Jože Kakšna bo usoda Pronta? XV 3 152-156 591. Svetovna kriza živega srebra XXI 1-2 1-8 592. Prilagajanje velikih proizvajalcev živega srebra razme- ram na svetovnem trgu XXI 3-4 1-10 593. Ne le kriza svetovnega trga živega srebra, ampak kriza ko- vine XXII Z 1-66 594. DERMEU Marjan Idrija spet v središču mednarodne pozornosti XIX 3-4 126-136 595. GANTAR Ivan Iz letnih poročil Rudnika živega srebra v Idriji 12 82-85 596. Iz letnih poročil Rudnika živega srebra v Idriji I 3 139-142 597. Iz letnih poročil Rudnika živega srebra v Idriji I 4 175-177 598. Iz letnih poročil Rudnika živega srebra v Idriji II 2 63-65 599. Iz letnih poročil Rudnika živega srebra v Idriji III 3 76-79 600. Iz letnih poročil Rudnika živega srebra v Idriji IX 4 63-69 601. 475 let idrijskega rudnika XIII 2 53-55 602. GROFF Marijan Svetovni trg živega srebra XV 1 11-35 603. KAVClC Ivica Proces pridobivanja živega srebra v topilnici v Idriji XI 2 29-32 604. Pridobivanje živosrebmih spojin pri idrijskem rudniku XIII 2 30-33 605. KOŽELJ Albin O problemih rudnika živega srebra 114 116-118 606. Nova rotacijska peč za živosrebmo rudo v topilnici Rud- nika živega srebra-Idrija VI 2 23-25 607. Studijsko potovanje po Združenih državah Amerike zara- di proučitve dela v podjetjjih barvaste metalurgije VII 3 5-8 608. KRATKA kronika rudnika in mesta Idrija (Vsebina častnih diplom) II 1 17 609. LOGAR Srečko Deset let delavskega samoupravljanja v našem rudniku V 1 3-8 610. Rudarski praznik V 3 90-91 611. Stara topilnica na Lenjštatu V 4 117 612. Važno rudarsko posvetovanje VII 4 17 613. Leto odkritja idrijskega rudnika VIII 4 68-70 614. MAJNIK Stanko Rudnik Idrija med nemško okupacijo XV 3 157-166 615. Živo srebro in tihotapci XXI 1-2 25-27 616. Plače pri idrijskem rudniku od septembra 1944 do de- cembra 1949 XXI 3-4 49-56 617. Nekaj zanimivosti in številk iz življenja rudnika XXV Z 185-192 618. MLAKAR Ivan Nekaj problemov v zvezi z raziskovanjem in odpiranjem rudišča Ljubevč v Idriji XIV 2 78-79 619. Raziskovalne metode na živo srebro izven območja rudiš- ča Idrija XV 3 146-151 620. Novo v Ljubevču XV 4 224 621. Uporaba živega srebra XVIII 2 86-103 622. Še nekaj podatkov o uporabi živega srebra XIX 1-2 12-16 623. Osnovni parametri proizvodnje rudnika Idrija skozi sto- letja do danes XIX 3-4 75-109 624. An outline of production of the Idrija Mercury mine trough the centuries XIX 3-4 110-114 625. PROHINAR Ciril Naš rudnik (intervju) III 4 106-109 626. ŠULIN Miloš Razvoj topilnice Rudnika živega srebra po osvoboditvi XIII 1 6-11 627. VERBIC Marija 628. 629. 630. 631. 632. Karolinški rudarski red za idrijski rudnik 1580 (uvod, prevod M. V.) Prvi upor idrijskih rudarjev leta 1579 O lesu za idrijski rudnik, prvih idrijskih grabljah in klav-žah; (prispevek za zgodovino idrijskega rudnika v XVI. stoletju) Fabrikacija cinobra v Idriji Ali je Idrija dobila svoje ime po živem srebru Valvasorjeva rimana kronika o idrijskem rudniku (Prevod in komentar) XIV 2 XIV 3 XV 2 XVI 1 XIX 3-4 XX 3-4 57-71 113-125 89-99 33-42 146-147 54-59 XXXIV. SOCIOLOGIJA 633. PELHAN Sergij 634. TAVČAR Marijan Družbena vloga sorodstva na vasi v preteklosti X 2 61-64 Cerkljanska in njena preobrazba; (sociološka skica preobrazbe Cerkljanske pod vplivom industrializacije) XV 2 81-85 XXXV. SODNA KRONIKA 635. REMS Anton 636. 637. D. K. 638. Izpred našega sodišča 639. Izpred našega sodišča 640. Izpred našega sodišča 641. Izpred našega sodišča 642. Izpred našega sodišča 643. Izpred našega sodišča 644. Izpred sodišča 645. Izpred sodnika za prekrške XXXVI. SPOMENIKI IN SPOMINSKE PLOŠČE Okrajno sodišče v Idriji in njegovo delo Izpred našega sodišča Izpred okrožnega sodišča 646. C. H. 647. JERAM Janez 648. LOGAR Srečko 649. 650. 651. 652. 653. 654. PAGON Andrej-Ogarev 655. VIDMAR Ferdo 656. ZUPANC Ciril Odkritje spominske plošče v Zadlogu Spomeniki NOB v idrijski občini Odkritje spomenika idrijskemu rudarju Odkritje spominske plošče na Vojskem Odkritje spomenika v Novakih Preurejeno partizansko grobišče v Ledinah Odkritje spominske plošče padlim dijakom Odkritje spomenika Jožetu Mihevcu - Rudarju Partizanske tehnike - zgodovinski spomeniki NOB. Ustanovitev in razvoj partizanske tehnike »Porezen« Slovesno odkritje partizanskega grobišča na Vojščici Nekaj misli o spomeniku SVPB Pavla XXXVII. SPOMENIŠKO VARSTVO IV 4 VI 4 VI 4 VI 2 VI 3 VII 3 VII 4 VIII 1 VIII 2 VII 1 VII 4 III 3 XII 4 14 IV 4 V 2 V 3 VI 2 VIII 4 XII 1 I 3 X 4 88-91 96 96-97 54 75 16 19 17-18 43 28 19 95 87-89 183 108 49 91 4M3 75 6-12 153-154 141-143 657. BAVDAZ Jurij Najdba na grajskem stolpu XIII 4 109 658. BIZJAK Janez Dileme ob človeških posegih v zaščitne predele; bife pred bolnico Franja XXI 3-4 11-12 659. BOŽIČ Milan Spomeniško varstvena zaščita v Idriji XIII 4 92-96 660. HLACA Ivan Varstvo narave in okolja XX 1-2 14-18 661. HVALA Fani Za odkup in preureditev Bevkove domačije XXV Z 225-226 662. KAVClC Janez Ob restavraciji Mrakovih fresk v Spodnji Idriji X 4 125-128 663. LOGAR Srečko 0 spomeniškem varstvu v Idriji XIII 1 2-3 664. MAJNIK Stanko Znamenja v Idriji XXII Z 50-60 665. STRUNA Albert Idrijska »Kamšt« se podira XV 4 210-211 666. TERPIN Rafko Fotografije s komentarjem; zbral in komentiral Rafko Terpin XXV Z 210-211 667. VARSTVO narave in spomeniško varstvo v Idrijski občini XIV 2 92-97 XXXVIII. ŠAH 668. KOVAČ Silvo Sah XII 3 66-67 669. Sah XII 4 89-90 670. Šahovska kronika XIII 1 20 671. Sah XIII 2 57-58 672. Sah XIII 3 80-81 673. Sah XIII 4 113-114 674. Šahovska kronika XIV 1 48-50 675. Šahovska kronika XIV 4 243-245 676. Šahovska kronika XV 1 70-71 677. Šahovska kronika sezone 1970/71 XVI 2 136-139 678. Šahovska kronika XVIII 1 62-66 679. Šahovska kronika v letu 1973 XVIII 3-4 213-215 680. 24 ur šaha v Idriji xxm-xxiv z 217 681. Šahovska kronika XIX 3-4 149-150 682. LOGAR Srečko 683. 684. 685. 686. 687. 688. 689. 690. 691. 692. 693. 694. 695. 696. 697. 698. 699. 700. 701. 702. 703. 704. 705. 706. 707. 708. 709. 710. 711. 712. 713. 714. 715. 716. 717. 718. 719. 720. 721. 722. 723. 724. 725. 726. 727. 728. 729. XXXIX. ŠOLSTVO Redni letni občni zbor šahovskega društva Idrija, prvenstvo šahovskega društva Idrija, I. II. in III. turnir ne-kategoriziranih šahistov Prvenstvo Idrije za leto 1956 Naši pionirji - okrajni prvaki Ustanovni občni zbor okrajnega šahovskega odbora Neuspeh naših pionirjev na republiškem prvenstvu Okrajno mladinsko prvenstvo Okrajno moštveno prvenstvo Okrajno mladinsko prvenstvo posameznikov Uspeh in neuspeh z Ajdovščino Se en poraz z Ajdovščino. I. okrajno žensko prvenstvo posameznikov Brzoturnir za prvenstvo slovenskih mest Občni zbor šahovskega društva Idrija Dva turnirja na gimnaziji Društveno prvenstvo za leto 1957 II. okrajno šahovsko prvenstvo Prijateljski dvoboj z Ajdovščino Pionirsko prvenstvo Šahovski izlet na Predmejo Simultanka mojstrskega kandidata Šiške Dva brzopotezna turnirja, Pionirski turnir, Tretji brzopo- tezni turnir Četrti hitropotezni turnir Šahovski festival v Portorožu Naše društvo - okrajni moštveni prvak Poraz našega moštva v Ljubljani Društveni brzoturnirji, Dva pionirska brzoturnirja Občni zbor šahovskega društva Idrija Dva pionirska turnirja na osnovni šoli Društveno prvenstvo posameznikov Okrajno prvenstvo posameznikov Pionirska prvenstva Neuspeh naših pionirjev na okrajnem prvenstvu Prijateljski dvoboj z Radovljico Okrajni brzopotezni turnir Kronika šahovskega življenja Šahovska kronika Zmaga rudniških šahistov; velemojster Ivkov v Idriji Tone Troha dvakrat zmagovalec Marijan Rogale - zmagovalec v novembru Naš neuspeh na okrajnem prvenstvu Prehodni pokal je tudi letos osvojilo mesto Kvalifikacijski turnir Mladinsko prvenstvo Idrije za leto 1962 Letos dva šahovska prvaka Šah Šah Uspehi našega Kovača Šah Silvo Kovač - prvak Idrije za leto 1964; drugi Kovačevi uspehi 11 47—48 I 2 111 12 111 I 3 159 I 3 159-160 I 3 159 I 3 159 I 3 160 I 3 160 I 4 186-187 II 1 38 II 1 38 II 1 38 II 1 39 112 74 112 74 112 75 II 2 75 112 75 II 3 107 114 147 114 148 114 148 114 148 III 1 41 III 1 41-42 III 2 67 III 2 67 III 2 67 III 2 67-68 III 2 68 III 2 68 III 2 68 IV 4 109 V 2 50 V 4 121 VII 4 18 VII 4 18 VII 4 18 VII 4 18 VIII 1 20 VIII 1 20 VIII 2 42 VIII 4 78 IX 1 19 IX 3 59 1X4 85 X 1 21 a) Zgodovina šolstva 730. BOŽIČ Lado 731. BOZlČ Slavica 732. LOGAR Srečko 733. PAVLIC Slavica 734. 735. 736. 737. 738. 739. RUPNIK Franc 740. SELJAK Ivanka 741. ŠTUCIN Ana 742. 2NIDAR Vincenc b) Zgodovina idrijske realke 743. MARUŠIC Branko 744. BOŽIČ Lado Skozi stoletja I 2 54-58 O kulturnih obletnicah I 3 115-116 Kronika Rudarsko-industrijske šole v Idriji (1948-1954) XIII 2 37-39 Iz zgodovine idrijskega šolstva VIII 3 52-56 Ob 100-letnici pouka in delovanja šole v Šebreljah XII 4 73-76 Oris delovanja šole v Spodnji Idriji XIV 1 43-45 Sole na Cerkljanskem XIV 4 235-245 Ustanovitev šole v Črnem vrhu XVI 2 107-108 400 let idrijske osnovne šole XXV Z 193-202 Sola v Spodnji Idriji XIV 2 98-100 Ob desetletnici glasbene šole v Idriji I 3 116-118 0 partizanskih osnovnih šolah na Cerkljanskem XIV 3 190-195 Zanimivosti iz preteklosti idrijskega šolstva XIII 3 62-63 Prispevki k zgodovini idrijske realke X 3 116-118 Ob 70-letnici ustanovne listine občinske nižje realke v Id- riji (29. XII. 1900-29. XII. 1970) XV 4 213-220 745. Ustanovitev prve slovenske realke v Idriji (ob 70-letnici) XVI 1 24-32 746. Idrijska realka pod svojo streho XVI 2 98-103 747. Mestna višja realka, prva matura in podržavljenje zavoda XVI 4 183-195 748. Prva svetovna vojna, italijanska okupacija in ukinitev prve slovenske realke XVII 1-2 1-28 749. Popravek k 4. št. str. 187 Božič: Mestna višja realka ... XVII 1-2 29 750. Dijaške organizacije v Idriji XVII 3-4 99-115 751. Dijaške organizacije v Idriji. 2. visokošolska narodnoradi- kalna Prosveta XVIII 1 1-16 752. Dijaške organizacije v Idriji. 3. Srednješolski »Preporod« XVIII 2 67-85 753. Dijaške organizacije v Idriji. 4. Akademska »Prosveta« XVIII 3-4 125-165 754. Dijaške organizacije v Idriji. 4. Srednješolski krožek XIX 1-2 51-63 755. Dijaške organizacije v Idriji. 4. Srednješolski krožek XIX 3-4 132-140 756. V mladih vrstah pred pol stoletjem XX 1-2 33^» 757. VONČINA Anton Maturanti idrijske realke leta 1913 XIII 2 39-42 c) Gimnazija Jurija Vege 758. BOŽIČ Lado V boju za srednjo šolo X 2 29-33 759. BOŽIČ Slavica Poročilo o proslavah kulturnih obletnic (podatkih o ma- turantih) I 4 183 760. Odšli so že tretji maturanti III 3 94 761. Naši prvi diplomanti II 1 36 762. Naši maturantje v šolskem letu 1958/59 IV 4 106-107 763. Gimnazija petič pognala V 3 91 764. Pogled v nastajanje gimnazije Jurija Vege 1952-1965 X 2 38-46 765. FALATOV Peter Razvoj šolskih centrov na Primorskem IX 2 39-40 766. HVALA Ivan O delu mladinske organizacije na gimnaziji v 1. polletju šolskega leta 1958/1959 IV 1 23-24 767. KERSEVAN Marko Gimnazija Jurija Vege; delo šolske skupnosti dijakov v pr- vem polletju IV 1 21-20 768. Delo šolske skupnosti dijakov na gimnaziji v šolskem letu 1959-60 V 3 85-87 769. KRA VANJA Jože Učni uspeh v šolskem letu 1956-57 II 3 103 770. PODOBNIK Jelko Delo mladinske organizacije v šolskem letu 1959-60 V 3 87-89 771. SIKOSEK Darinka Mladi iz gimnazije Jurija Vege so se uspešno vključili v ke- 62-63 mijske reakcije XXI 3-4 772. ŠOLSKA poročila X 2 97-103 773. URBAS Draga Deset let življenja in delovanja MKUD Zorko Prelovec X 2 46—48 774. VRSEC Vinko in ISTENIČ Janez Življenje nižje gimnazije X 2 33-38 775. (SEDMO) 7. dijaško obmejno srečanje Primorske XXIII-XXIV Z 229-230 d) Šolstvo v letih 1957-1967 776. BOŽIČ Slavica Šolstvo v naši občini I 1 44-45 777. Šolstvo v naši občini I 2 64-71 778. Pred začetkom novega šolskega leta I 3 156 779. Šolstvo II 4 134-148 780. S prve konference upraviteljev osnovnih šol v šolskem letu 1957/58 114 143-145 781. Položaj našega šolstva . III 3 88-93 782. Razvoj našega šolstva V 3 63-71 783. BIZJAK Ivan Prva svečana podelitev Bevkovih značk VIII 2 29-31 784. Nekaj temeljnih izhodišč za nadaljnji razvoj šolstva VIII 4 72-75 785. Tekmovanje za Bevkovo značko IX 1 16-17 786. Pot do enotne osnovne šole v občini Idrija XI 3 53-55 787. MIKLAVIČ Sonja Delo osnovnošolskih pionirjev 112 71 788. KRIŽAJ Bojan Učnovzgojni problemi v luči šolske reforme: (nekaj izku- 79 šenj II. osnovne šole) V 3 789. Delo šolske zadruge S. Bloudka (nekaj izkušenj II. osnov- ne šole) V 2 78 790. TEKMOVANJE mladih matematikov IX 2 39 791. TEKMOVANJE mladih matematikov X 3 119 792. TOMŠIČ Alenka in BIZJAK Ivan Nekaj misli o nižje organiziranih šolah V 3 71-73 793. T. B. Šole in vzgojne ustanove v novem šolskem letu VI 3 74 794. TURK Zinka Zavod za prosvetno pedagoško službo v Idriji VI 4 93-94 795. Ob vstopu v šolsko leto 1962-63 VII 4 8-10 e) Nove šole ln vrtel 796. BONCINA Igor 797. JERAM Janez 798. LOGAR Srečko V Otaležu nova šola Otvoritev nove šole v Spodnji Idriji Nov otroški vrtec 799. NOVA šola v Cerknem - Spomenik NOB XXII Z XIV 1 X 4 XV 1 80-81 43 145-146 54-58 F) Idrijski študentje 800. LOGAR Srečko Brucovski večer v Idriji II 1 36 801. MIKLAVČIC Emil Želje in načrti idrijskih študentov VII 4 17 802. SKUPŠČINA Kluba idrijskih študentov XIII4 110-111 803. SOCIALNO-ekonomski položaj idrijskih študentov XVIII 195-209 XL. TELESNA VZGOJA IN ŠPORT a) Zimski športi 804. KOVAČ Silvo Trnovski maraton XX 3-4 99-103 805. V. Trnovski maraton XXIII-XXIV z 227-228 806. Uspešni idrijski sankači XXIII-XXIV z 228 807. VI. Trnovski maraton XXV z 254-256 808. Medklubske sankaške tekme v Idriji XXV z 257 809. Sedmi Trnovski maraton XXV z 257-258 810. LOGAR Srečko Rudarjevi tekači na Pokljuki 11 46 811. Društvene tekme SD Rudar v Idriji 11 46 812. Prvenstvo Primorske smučarske podzveze I 2 108-109 813. Rudarjevi smučarji na republiških prvenstvih I 2 109 814. Meddruštvene smučarske tekme na Livku I 2 110-111 815. Občni zbor Primorske smučarske podzveze I 4 184 816. Rudarjevi tekači na Pokljuki II 1 36 817. Slalom SD Rudar II 1 36 818. SD Rudar na državnem prvenstvu v smučarskih tekih II 1 37 819. Lep uspeh Rudarjevih smučarjev II 1 37-38 820. Naši smučarji na republiškem prvenstvu II 1 38 821. Lep uspeh naših smučarjev II 2 72 822. In še en uspeh naših smučaijev II 2 72-73 823. Prvenstvo Primorske smučarske podzveze 112 73 824. Občni zbor Primorske smučarske podzveze 114 147 825. Prve smučarske tekme III 1 38-39 826. Društvene sankaške tekme III 1 39 827. Smučarsko prvenstvo Primorske III 1 39 828. Naši smučarji na tujih smučiščih III 1 40 829. Zadnja smučarska tekma III 2 64-65 830. Poletni uspeh naših smučarjev IV 3 82 831. Občni zbor Primorske smučarske podzveze V 1 23 832. Prvenstvo Primorske smučarske podzveze V 1 24 833. Sankaške tekme V 1 24 834. Smučarsko prvenstvo okrajne zveze Partizan V 1 23-24 835. Lepi uspehi naših smučarjev VI 1 17-19 836. V Idriji je bilo tudi republiško sankaško prvenstvo VI 1 19 837. VI metalurške zimske športne igre VII 1 23-24 838. Okrajno smučarsko prvenstvo na Vojskem VII 1 26 839. Sankanje VIII 1 20-21 840. MAŽGON Andrej Smučanje XIV 1 48 841. Smučarska vlečnica XIV 2 105-110 842. MIKLAVCIČ Milan Problemi in težave naših smučarjev VII 1 24-25 843. Dosežki sankaškega kluba XVI 1 75-76 844. POUANSEK Slavko Smučarsko prvenstvo osnovne šole v Idriji, tekmovanje na Vojskem, pionirske igre VII 1 25 845. Meddruštveno tekmovanje mladincev in pionirjev v Lo- gatcu VIII 1 19-20 846. Okrajno smučarsko prvenstvo IX I 17 847. SKARABOT Renat O delu SK Rudar v zimski sezoni XV 1 66-70 848. Smučarski klub Rudar za sezono 1971 XV 4 234 849. Smučarski klub Rudar XVI 1 77-78 b) Nogomet 850. F. D. SD Rudar - prvak Primorske nogometne podzveze II 2 73-74 851. LOGAR Srečko Nogometne tekme SD Rudar I 3 158 852. Nogometni turnir ŠD Rudar I 3 158 853. Prijateljska nogometna tekma II 2 72 854. Pomladanski neuspeh naših nogometašev III 2 65-66 855. Neuspeh naših nogometašev IV 1 26-28 856. Osmo mesto v nogometu IV 1 47-49 857. Jesenski neuspeh naših nogometašev V 1 22-23 858. Pomladansko nogometno prvenstvo V 3 92 859. Okrajno pionirsko nogometno prvenstvo; zadovoljiv us- peh v tekmovanju za pokal maršala Tita V 4 118-119 860. Konec nogometa v Idriji V 4 120 861. Lep uspeh mladin nogometašev VII 3 15-16 862. Nogomet XII 2 42-43 863. MAJNIK Stanko Razvoj nogometa v Idriji XVI 2 113-120 864. POLJANŠEK Slavko Nogomet; okrajna nogometna liga; mladinski okrajni pr- vaki IX 3 57 865. VELIKAJNE Anton Delo in razvoj nogometnega kluba Rudar XX 1-2 50-51 866. Možnosti za razvoj nogometa v Idriji XXI 1-2 40-43 c) Splošno ln ostale panoge BOŽIČ Lado V mladih vrstah pred polstoletjem (glej 756) 867. JEREB Silvij Telesna vzgoja na gimnaziji in srednji ekonomski šoli X 3 120 868. KOVAČ Silvo Tradicionalno prvomajsko kolesarjenje v Idriji XXIII- -XXIV Z 217 869. III. športno tekmovanje mladih v Črnem vrhu nad Idrijo XXIII -XXIV Z 218 870. Športna tekmovanja ob 15-letnici TK XXIII- -XXIV z 221 871. Spominski pohod mladih po poteh IX. korpusa XXIII- -XXIV z 222 872. Rupnik Ivan - državni prvak v letenju z zmajem XXIII- -XXIV z 222-223 873. Podelitev Bloudkovih značk in občinskih priznanj za te- lesno kulturo XXV z 237 874. I. zimski spominski pohod na Javornik XXV z 237 875. Republiško prvenstvo v karateju za pionirje in mladince XXV z 252 876. XV. športno tekmovanje ekip ZRVS in WI Primorske XXV z - 254 877. Državno prvenstvo za pionirje v karateju XXV z 246 878. Tekmovanje za zimski pokal plavalne zveze Slovenije v Cerknem XXV z 258-259 879. Nova TRIM steza XXIII- -XXIV z 221-222 880. KRIŽAJ Bojan Dajmo telesni vzgoji v naši občini pravo mesto IV 4 108-109 881. LESKOVEC Boris Rudar - okrajni prvak v rokometu VII 3 14 882. Športna aktivnost na šoli X 2 48-50 883. LOGAR Srečko Občni zbor Partizana v Idriji I 2 109-110 884. Telovadni nastop TVD Partizan I 3 152 885. Otvoritev poletnega telovadišča 14 185 886. Rudar - jesenski prvak 14 185 887. Uspel odbojkarski turnir 14 186 888. Občni zbor SD Rudarja II1 36-37 889. Občni zbor TVD Partizan Črni vrh II1 37 890. Občni zbor TVD Partizan Idrija II1 37 891. Kronika prvega telesnovzgojnega društva v Idriji 112 47-54 892. Telovadna akademija osmošolcev 112 72 893. Prijateljski dvoboj III 2 64 894. Letni obračun TVD Partizan Črni vrh ni 2 64-65 895. Letni obračun TVD Partizan Idrija III 2 66-67 896. Letni občni zbor SD Rudar III 2 67 897. Ustanovitev skupnega društva III 3 94 898. Obnova lahke atletike III 4 117 899. Pokalni rokometni turnir v Idriji m 4 117 900. Povprečen uspeh naših rokometašev III 4 117 901. Prijateljsko srečanje z Ajdovščino IV 1 28 902. Uspela akademija naših telovadcev IV 3 81 903. Druge okrajne športne igre IV 3 81-82 904. Okrajno prvenstvo v odbojki IV 3 82 905. Ustanovitev občinskega odbora za telesno vzgojo V 1 21-22 906. Naši rokometaši - jesenski prvaki V 1 22 907. Velika aktivnost našega namiznoteniškega kluba V 1 23 908. Letni obračun TVSD Partizan-Rudar Idrija V 2 50 909. Prvenstvo Goriške rokometne podzveze V 2 50 910. Neuspeh naših odbojkarjev V 4 119 911. Telovadni dvoboj V 4 120 912. Občni zbor občinskega odbora za telesno vzgojo V 4 120 913. Tudi namizni tenis na rakovi poti VI I 19- 914. Lep uspeh naših rokometašev VI 4 96 915. Lep uspeh naših plavalcev VII 3 15 916. Namizni tenis 1X4 84-85 917. Ustanovitev občinske zveze za telesno vzgojo XII 2 42 918. MAJNIK Stanko Plavalni šport ter rekreacija ob Idrijci nekdaj in danes XVIII 1 42-47 919. MAŽGON Andrej Telesna kultura v idrijski občini X 2 66-69 920. Namizni tenis XII 1 19 921. Telovadni dom XIII 2 33-36 922. Telesna vzgoja, šport, rekreacija XIII 3 79-80 923. Telesna vzgoja, šport, rekreacija XIII 4 111-112 924. Občinska zveza za telesno kulturo XIV 1 47—48 925. Mednarodno tekmovanje v gimnastiki Poljska-Jugoslavi- ja (ženske) 183,30:182,50 XIV 2 104 926. POLJANŠEK Slavko Telesna vzgoja VIII 2 41-42 927. Telesna vzgoja VIII 3 61-62 928. Obnovitev dejavnosti VII 4 17-18 929. Namizni tenis VIII 1 20 930. Telesna vzgoja VIII 4 77-78 931. Telovadba; namizni tenis IX 3 58 932. Telesna vzgoja XI 1 22 933. SKARABOT Renat Delavske športne igre Rudnika živega srebra Idrija za prehodni pokal dneva rudarjev 934. ŠPORTNA dejavnost 935. TELESNA vzgoja. TVSD Partizan-Rudar XVIII 3-4 XVII 1-2 VII 1 215-218 88-95 27 e) Strelstvo 936. BOGATAJ Edo 937. KAURlC Pajo 938. LOGAR Srečko 939. 940. 941. XLI. TURIZEM 942. BOŽlC Lado 943. 944. KOGOVSEK Erna 945. KOSMAČ Filip 946. LOGAR Srečko 947. 948. 949. 950. 951. 952. 953. 954. 955. 956. 957. 958. 959. 960. 961. 962. POŽENEL Erna Strelsko tekmovanje Strelstvo Ekipno strelsko tekmovanje Delo strelske družine Strelstvo; letni obračun občinske strelske organizacije Strelska tekmovanja Pogled na stanje in razvoj turizma v idrijski komuni; I. Idrijski in cerkljanski svet; II. Gostinstvo in turizem Pogled na stanje turizma v idrijski komuni; III. Naš turizem Trenutno najbolj aktualna turistična problematika Letovišče in turizem v Črnem vrhu Ustanovitev okrajne stalne turistične konference Občni zbor Turističnega olepševalnega društva v Idriji Ustanovitev okrajne turistične zveze Idrija in njen tujski promet Problemi našega turizma Nagrade za olepšavo mesta Posvet o partizanskem turizmu Naše letošnje turistične prireditve Poletne turistične prireditve Kimpahov sprevod Letošnje poletne turistične prireditve Obračun turističnega društva v Idriji Nagrade za olepšavo mesta Letni obračun turističnega društva Cerkno Prvi letni obračun naše turistične zveze Obračun letošnjih turističnih prireditev Občni zbor TD Črni vrh nad Idrijo XIII 1 X 1 II 2 III 1 IX 1 IX 1 IX 2 IX 3 XIV 4 XIV 2 I 1 I 2 I 4 VII 3 IX 1 IX 2 IX 2 X 1 X 4 XI 1 XI 1 XI 1 XI 1 XI 2 XI 2 XI 4 XI 1 22-23 21 74 39-40 19 20 23-33 48-56 240-241 85-87 46-47 111-112 188 3-4 10-12 38 38 4-5 128-133 6-7 17 19-20 21 39 39—40 91-93 18-19 XLII. UMETNOST, KULTURA, PROSVETA a) Splošno 963. BOŽlC Silvij 964. BOŽlC Slavica 965. CUDERMAN Vinko 966. 967. 968. 969. FELC Jože 970. HLACA Ivan 971. JERAM Janez 972. 973. KULTURNE prireditve 974. PAVSIC Tomaž 975. 976. REMS Anton 977. TURK Zinka 978. Pripombe k načrtu o urejevanju kulturnega centra Prosvetne prireditve Nekaj misli o idrijski kulturni problematiki Nekaj bežnih informacij o idrijskem kulturnem centru Perspektive idrijske kulture v luči finančnih (ne) možnosti Delo kulturne skupnosti Idrija in realizacija programa kulturnih dejavnosti v letu 1971 Skica o vaški kulturi Položaj naše prosvete Vzpon kulturno-prosvetnega dela na Idrijskem in Cerkljanskem Kulturne prireditve 1973 v organizaciji ZKPO v letih 1974, 1975 in 1976 Kulturno-prosvetni pregled Kulturno-prosvetni pregled št. 2 Kulturno-prosvetno delo v idrijski občini Kulturno-prosvetna dejavnost na področju idrijske občine Kultura in prosveta v naši občini XIII 3 I 3 XII 1 XIII 1 XVI 2 XVII 1-2 X 2 III 4 XIV 2 XIX 1-2 XXI 3-4 XIII 1 XIII 3 VI 1 I 1 I 2 73 156 3-5 +-6 124-127 80-84 57-60 114-116 88-91 71-72 67-68 18-19 78-79 17 45 71-82 b) Glasba in pevstvo 979. ALBREHT Andrej 980. FELC Jože 981. LOGAR Srečko 982. 983. PAVSIC Franc 984. RIJAVEC Ivan c) Gledališče (dramatika) 985. ANDERLE Adolf 986. BAZOVICAR Ivica 987. Sedem let idrijskega komornega zbora Psihologija koncerta Lep uspeh naših šolskih pevskih zborov Tudi letos lep uspeh našega mladinskega pevskega zbora Lyra in glasbene tradicije v Idriji Tretja občinska glasbena revija Načrt dela idrijske igralske družine Idrija in njena gledališka preteklost Idrija in njena gledališka preteklost XXI 3-4 XVI 1 V 2 VI 2 XVIII 3-4 VII 2 IV 4 I 3 I 4 58-61 61-62 48 53 165-179 15 107 119-122 169-174 988. BOCIN Slavka 989. 990. CUDERMAN Vinko 991. ERJAVEC Drago 992. FELC Jože 993. 994. 995. 996. LOGAR Srečko 997. 998. 999. 1000. PAVSIC Tomaž d) Razstave 1) Likovne 1001. CUDERMAN Vinko 1002. KOVAČ Silvo 1003. KREČIC Peter 1004. 1005. LOGAR Srečko 1006. 1007. 1008. 1009. PRELOVEC Janko Dramska skupina DPD »Svoboda« II 2 71 Dramatska kronika V 2 48-49 Gledališka kronika (1973-75) XX 3-4 95-97 Delo dramske skupine DPD Svoboda Idrija v sezoni 1958-1959 IV 3 80-81 Utrinki ob tržaški 25. krstni premieri XV 3 168-169 Druga premiera slovenskega gledališča v Trstu; Ludvig Holberg: Jeppe s Hriba XV 4 231-232 Dramatično društvo v Idriji ust. 1. 1889 (Irwing Shaw: Bla- ge duše) XVI 2 132-133 Leonid Nikolajevič Andrejev, Anfisa (uprizoritev idrijske- ga odra) XVIII 1 56-58 Gostovanje tržaškega slovenskega gledališča I 4 184-185 Tolminsko gledališče v Idriji 14 185 Dnevnik Ane Frank III 4 116 Vdova Rošlinka na idrijskem odru, Dnevnik Ane Frank ponovno na idrijskem odru; skromna gledališka žetev V 4 117-118 Naš 200-letni gledališki jubilej XV 2 105-111 1010. RAZSTAVA slovenskih likovnih umetnikov v Idriji 1011. RAZSTAVA Avgusta Černigoja v idrijski galeriji Slikarska kolonija v Idriji Razstava likovnih del slikarke Fanči Gostiša v Kanalu Razstava krajin Rafka Terpina v idrijski galeriji Kronika idrijskih razstav v letu 1972 Razstave Dve likovni razstavi Razstave Razstava slik Fanči Gostiša Kronika idrijskih razstav v letu 1973 1012. SITAR Sandi 2) Druge 1013. KOVAČ Silvo 1014. 1015. KUHAR Boris 1016. LOGAR Srečko 1017. 1018. 1019. JERAM Janez 1020. TERPIN Rafko 1021. e) Knjižnice, predavanja, film 1022. CAR Jože 1023. LOGAR Srečko 1024. 1025. 1026. VEČER amaterskih filmov 1027. V. V. 1028. ŽUMER Mojca f) Prosvetna društva 1029. G. J. 1030. LOGAR Srečko 1031. Govor ob otvoritvi razstave Rafka Terpina v galeriji Idrija 18. decembra 1970 XIII 2 XXV Z XVII 1-2 XVIII 1 I 3 V 4 VII 1 1X2 XIX 1-2 XXIII-XXIV Z XXIII-XXIV z XV 4 Idrijski večeri Plodno delo naše ljudske knjižnice Plodno delo ljudske univerze v Idriji Delo naše ljudske univerze Sola za starše Mladinski kino v Idriji Prosvetno društvo v Zavratcu Občni zbor DPD Svoboda Kriza našega DPD Svoboda 1032. OBČNI zbor DPD »Svobode« 1033. SIMAC Rudi Dve prireditvi MKUD Zorko Prelovec na gimnaziji XLIII. UMETNOSTNA ZGODOVINA 1034. KAVČIČ Janez Nekateri elementi gotike in baroka na Cerkljanskem XX 3-4 III 2 I 2 111 1 XXIII-XXIV z 112 II 2 I 2 I 4 m i V 4 112 XLIV. ZDRAVSTVO 1035. BOŽIČ Lado 1036. FELC Jože 1037. KAVČIČ Ivica 1038. KAVČIČ Silvo 1039. KOVAČ Silvo Otvoritev šolske splošne in zobne ambulante Naš alkoholni vsakdan Kakšna je stopnja onečiščenosti zraka v Idriji Nekaj besed o živosrebrnem obolenju Temeljni kamen za nov zdravstveni dom v Idriji 1X4 II 4 XV 1 XIX 1-2 III 1 XXIII-XXIV Z 55 252-253 85-87 54-56 153 118 23 40 69-70 226-227 218 229-230 Živi svet podzemlja in kitajski Kras - razstavi v Galeriji Id- rija XXV Z 253 Razstava ob 100-letnici Ljubljanskega zvona XXV Z 256-257 Razstava o idrijskem rudarju XX 3-4 1-2 Razstave 13 153 Dodatek k poročilu o razstavah 14 183 Razstave VII 1 23 Razstava fotografij Jaka Čopa 200 let Triglava XXIII-XXIV Z 227 Ob razstavi Jelka Podobnika XVI 4 221-223 Nekaj misli ob Podobnikovih povečavah XX 3-4 93-95 91-92 63-64 108-112 38 224-225 72 72 108 183-184 38 118 71 72-74 113-116 40-42 25-29 28-35 222 1040. LOGAR Srečko Bolnišnica za duševne bolezni v Idriji II 3 77-78 1041. Nova lekarna v Idriji VI 3 73 1942. MAJNIK Stanko Obolenja in nezgode pri idrijskem rudniku XX 1-2 18-26 1043. MIKLAVČIC Milan Sodobni pogledi na organizacijo psihiatričnih oddelkov XV 1 36-39 1044. NOVAK Srečko Ne zastrupljamo se samo z onesnaženimi vodami in zra- 75-78 kom, ampak tudi s hrupom XVII 1-2 1045. NOVICE iz bolnišnice za duševne bolezni VIII 1 18 1046. PFEIFER Jože Gradivo za patologijo Karla Martela XIV 1 20-33 1047. Epidemija črnih koz v Idriji leta 1801 XVII 1-2 30-38 1048. Uvedba cepljenja proti kozam na idrijskem območju XVII 3-4 136-146 1049. Službeni položaj idrijskih zdravnikov ob koncu 18. stoletja XVIII 1 16-37 1050. Očesne operacije profesorja Kerna v Idriji XVIII 3-4 184-194 1051. Idrijski rudniški kirurg Anton Makovic XIX 1-2 36-50 1052. Zdravstveni problemi ob gospodarskem vzponu idrijske- 115-126 ga rudnika konec 18. stoletja XIX 3-4 1053. Zasilna rudarska bolnišnica v Idriji (1787-1806) XX 3-4 59-69 1054. Epidemija med idrijskimi povratniki iz Beograda v letu 13-22 1740 XXI 3-4 1055. Idrijska kopališča v 18. in 19. stoletju XXII z 24-50 1056. Idrijski ranocelniki v prvi polovici in sredi 18. stoletja XXIII-XXIV z 153-177 1057. Idrijska porodniška služba in njeni predstavniki v 18. sto- 151-163 letju XXV z 1058. TRAMPU2 Miloš Zdravstvo v naši občini V 2 35-41 XLV. ZEMLJEPIS 1059. CAR Jože Dosedanje raziskave krasa v občini VII 3 8-10 1060. Kras v idrijski občini VII 4 10-11 1061. Novi podatki o krasu na Idrijskem IX 1-2 47 1062. Zakriti kras XIX 1-2 21-25 1063. DIVJE jezero tudi požira VIII 1 11-12 1064. KESER Sergije Nekaj misli in smernic za izboljšanje prometne povezave 24-28 našega mesta II 2 1065. Podnebne razmere v Idriji 113 87-96 1066. Hidrološke razmere v Idriji IV 3 58-62 1067. KRIVIC Primož Podvodne raziskave Divjega jezera XIX 1-2 16-21 1068. LOGAR Srečko Proučevanje krasa V 2 47-48 1069. Končno le asfaltirana cesta X 4 144-145 1070. Kam spadamo? XI 4 78-80 1071. MLAKAR Ivan Novi podatki o idrijskem krasu XVII 3-4 152 1072. PODOBNIK Rafael Zaganja lka XIII 3 64-67 1073. SAVNIK Roman Proučevanje idrijskega krasa I 4 163-169 1074. Ob logaških vratih idrijske pokrajine IV 1 7-9 XLVI. ŽIVLJENJEPISI (JUBILEJI, NEKROLOGI, MONOGRAFSKI ČLANKI) Po obravnavanih osebah 1075. BABIC Rajko Tomaž Pavšič, Rajko Babič IX/1 16 1076. BEVK France Tomaž Pavšič, Ob 70-letnici Franceta Bevka. Počastili smo velikega rojaka V 4 97-100 1077. (France Bevk. 1890 - 17. september - 1970. Besedilo na- 127-132 pisal Marijan Brecelj) XV 4 1078. Na dnu temine je danica, le v dnu bolesti je resnica; (šte- vilka posvečena odprtju Bevkove spominske sobe) XVI 3 147-181 1079. Tomaž Pavšič. France Bevk in Cerkljanska XXV z 165-172 1080. BEVK Stanislav Možje, ki se jih letos Idrija spominja; Lado Božič, Dr. Sta- I 2 59 nislav Bevk (1875-1956) 1081. BEZEG Karel Srečko Logar, Umrl je Karel Bezeg IV 1 25 1082. BLOUDEK Stanko Svetko Lapajne. Stanko Bloudek XII 2 23-31 1083. Srečko Logar. Umrl je naš Stanko Bloudek V 1 18-19 1084. BOŽIČ Lado Lado Božič (poslovilni govor predsed. skupščine občine XXI 3-4 35 Idrija Cveta Šulgaja) 1085. BOŽIČ Slavica Tomaž Pavšič, Slavica Božič prof.- XIX 3—4 141-142 1086. BREJC Tomo S., Umrl je Tomo Brejc IX 1 3 1087. Ina Slokan, Vedno je ostal naš stari, dobridelovni »kame- rad« XXII Z 69-74 1088. BUDAL Andrej Tomaž Pavšič, Dr. Andrej Budal - sedemdesetletnik IV 4 105-106 1089. CIGALE Matej Slavica Pavlic, Matej Cigale - črnovrški rojak 1819-1889 XVII 1-2 59-62 1090. CVEK Leopold Janko Grilc, Leopold Cvek in njegovo glasbeno delo I 2 60-61 (1814-1896) 1091. ČERMELJ Lavo Tomaž Pavšič, Dr. Lavo Cermelj (Ob njegovi 70-letnici) IV 4 104-105 1092. DO V JAK Marjan Marijan Tršar, In memoriam Marjan Dovjak XVI 4 224-226 1093. FEIGEL Damir Anica Munda, Damir Feigel IV 1 47 1094. FREYER Henrik Ivan Hlača, Henrik Freyer (Ob stoletnici njegove smrti) XI 2 27-28 1095. GANTAR Kajetan Dr. Kajetan Gantar X 4 144 1096. GNEZDA Vojko Vojko Gnezda XX 3-4 104-105 1097. GRILC Ludvik Emilijan Cevc, Slikar Ludvik Grilc II 2 66-67 1098. JEREB Peter Jože Župančič, Peter Jereb slovenski ljudski skladatelj 1867-1951 XII 3 47-56 1099. Jože Župančič, Proslave ob 100-letnici rojstva skladatelja Petra Jereba XII 4 81-84 1100. KAVČIČ Simon Cvetko A. Kristan, Simon Kavčič pionir socialističnega gi- banja v Idriji in v Ameriki (Nekaj gradiva za življenjepis) IV 2 31-33 1101. KLEMENČIČ Jože Umrl je Jože Klemenčič VIII 2 39—40 1102. KOBAL Ferdo Srečko Logar, Ferdo Kobal IV 3 78 1103. KOGEJ Rudi Hinko Uršič, (Ohranili ...) XIII 1 24-25 1104. KOKOSAR Lovrenc in Terezija Dve vojskarski korenini VII 3 13 1105. KOGEJ Peter Lado Božič, Zrušil se je hrast (Ogalškemu Petru v spo- min) XV 2 121-123 1106. Janez Jeram, Petra ni več XV 1 72 1107. KORDIS Franjo Silvij Blaj, Kordiš Franjo diplomirani inženir gozdarstva doktor znanosti XIX 3-4 145-146 1108. KOS Poldka Poldka Kos, V Idriji po prvi svetovni vojni (Iz rokopisa »Moji spomini«) IV 1 3-7 1109. Srečko Logar, Ob 70-letnici Poldke Kosove IV 4 110 1110. Poldka Kos, Nekaj spominov iz mojega življenja XIII 1 11-17 1111. Nekaj spominov iz mojega življenja XIII 2 43-52 1112. Nekaj spominov iz mojega življenja XIII 3 70-72 1113. KRASNA Ivan Jurij Bavdaž, Ivan Krašna IX 1 15 1114. KRAUS Eva L. C. V. Stanko Majnik, Idrijčanka, ilegitimna žena Napoleona Bonaparta XV 1 43-47 1115. KUMAR Aldo Prva objava skladatelja Alda Kumarja XXV Z 229-230 1116. LIKAR Martin Ivo Lapajne, Spominu Martina Likarja idrijskega samo- rastnika in kultumo-prosvetnega delavca XVI 4 230-231 1117. MAJNIK Štefka Frančiška Golob - Desanka, Štefka Majnik - Tatjana VII 2 3-4 1118. MAKUC Andrej Janez Jeram, Andrej Makuc iz Polic XV 4 233-234 1119. MERVIC Stane Cveto Sulgaj, Mervic Stane XIX 3-4 142-143 1120. MOČNIK Franc Srečko Logar, Ob 150-letnici rojstva dr. Frančiška viteza Močnika IX 3 43—45 1121. Vincenc Žnidar, dr. Franc Močnik in njegove računice XIV 4 217-223 1122. NOSAN Tone Slavica Božič, Ob odprtem grobu šolskega inšpektorja Toneta Nosana IV 3 79-80 1123. NOVAK France Prof. France Novak (Ohranili...) XII 4 91 1124. NOVAK Julče Logar Srečko, Julče Novak je umrl III 4 116 1125. PAVŠIC Mohor Tomaž Pavšič, Mohor Pavšič IX 1 16 1126. PIRC Vasja Silvo Kovač, Naš rojak Vasja Pire (Ob šestdesetletnici ša- hovskega mojstra) XIII 1 19-20 1127. Silvo Kovač, Ob sedemdesetletnici idrijskega rojaka, ve- lemojstra Vasje Pirca XXII Z 75-76 1128. Silvo Kovač, Ob smrti velemojstra Vasje Pirca XXV Z 244 1129. POLJA NEC Lado Ladu Poljancu v spomin XX 3-4 104 1130. PONIŽ Roman Roman Poniž XIII 2 60 1131. PRELOVEC Rado Lado Božič, Pretrgana vez, Prijatelju in planinskemu to- varišu Radu v spomin XVIII 1 51-53 1132. PRIMOŽIČ Jože V spomin Jožetu Primožiču-Miklavžu XXIII-XXIV Z 255-256 1133. SCOPOLI J. A. Zmago Bufon, Janez Scopoli (1723-1788) XV 2 87-88 1134. Viktor Petkovšek, Po sledovih prvih botanikov v Idriji in okolici (ob dvestoletnici Scopolijeve knjige) XVII 3-4 122-135 1135. SEDEJ Frančišek B. Milica Kacin-Wohinz, Iz dokumentov o preganjanju goriškega nadškofa mons. Frančiška Borgie Sedeja XV 3 135-145 1136. TAVZES Janko Anica Munda, Janko Tavzes IV 3 79 1137. VIDMAR Franc Jurij Bavdaž, Franc Vidmar IV 4 85-87 1138. ZORC Alojz Ing. Alojz Zore IX 1 15-16 1139. ŽIGON Dimitrij In memoriam tov. Dimitriju XVII 3-4 153 PREGLEDNI SEZNAM AVTORJEV IN PRISPEVKOV PO ZVRSTEH IN ZAPOREDNIH ŠTEVILKAH 1 ALBREHT Andrej 2 ALJANČIČ Marija 3 ANDERLE Adolf 4 BAJEC Jože 5 BAŠ Angelos 6 BAŠ Franjo 7 BAVDAŽ Jurij 8 BAZOVICAR Ivica 9 BERGLEZ Slavica 10 BERIČIČ Ivan 11 BERIČIČ Marjan 12 BEZEG Karel 13 BEZELJAK Franc 14 BIZJAK Ivan 15 BIZJAK Janez 16 BLAJ Silvij 17 BOČIN Slavka 18 BOGATAJ Edo 19 BONČINA Igor 20 BOŽIČ Lado 21 BOŽIČ Milan 22 BOŽIČ Silvij 23 BOŽIČ Slavica 24 BOŽIČ Vojko 25 BRAS Ljudmila 26 BRECELJ Marijan 27 BRESSANI Luigi 28 BUCIČ Vesna 29 BUFON Zmago 30 CEVC Emilijan 31 C. H. 32 CIGALE Marija 33 CIGALE Marko 34 CUDERMAN Vinko 35 ČADEŽ Franci 36 ČADEŽ Ivanka 37 ČAMPA Marjeta XLII(979) XXII(286) XLII(985) XII(170) VI(67) IV(34) XXXIII(582) 111(7-12) X(132) XX(269-270) XXVI(431—432) XXXVII(657-658) XLVI(1113,11137) XLII(986-988) XXVIII(473) XXII(287) XXVIII(472) IV(35) XXXIII(583-584) XXII(288) XXXVII(685) XXXIX(783-786, 792-793) XVI(217) XI(151—153) XXI(278) XLVI(1107) XLII(988-989) XL(936) XXXIX(796) 111(13-14) IV(37-38) VI(68) X(133) XIV(183) XXII(289-291) XXIII(348-359) XXIV(420) XXVII(442-445) XXIX(492) XXXIII(585) XXXIX(730, 744-756, 758) XLI(942-943) XLIV(1035) XLVI(1080, 1105, 1139) XXXVII(659) XLII(963) XXIX(493) XXXIX(731, 759-764, 776-782) XLII(964) XLVI(1122) XXX(541) VI(69) XXXIII(586) XLVI(1077) XXXIII(586) XXXIII(587) XLVI(1133) XLVI(1097) XXXVI(646) XIX (244-247) IX(121—122) XXIX(518-521) XXXIII(588-589) XLII(965-968, 990, 1001) XXIX(522-525) XIX(248) XXII(293-294) 38 CAR Jože 39 CERNE Davorin 40 CERNIGOJ Aldo 41 DERMELJ Marjan 42 D. K. 43 DOLENC Janez 44 DRAGOŠ Slavica 45 ERJAVEC Drago 46 ERŽEN Danilo 47 FALATOV Peter 48 F. B. 49 F. D. 50 FELC Jože 51 FERENC Tone 52 GALA Aleksander 53 GANTAR Ivan 54 GANTAR Jana 55 G. J. 56 GOLOB Frančiška 57 GRMIČ Vekoslav 58 GROFF Marijan 59 GRILC Janko 60 HERMANN F. B. 61 HLAČA Ivan 62 HVALA Cveto 63 HVALA Fani 64 HVALA Ivan 65 HUMER Jože 66 ISTENIC Janez 67 JANŽEKOVIČ Janez 68 JERAM Janez 69 JEREB Niko 70 JEREB Silvij 71 JEREB Viktor 72 JERINA LAH Pavla 73 KACIN VVOHINZ Milica 74 KAURIČ Pajo 75 KAVČIČ Ivica 76 KAVČIČ Janez 77 KAVČIČ Lovre IX(124-127) XII(160-169, 176) XIX(249-250) XX(271) XXIX(526-531) XXXIII(590-593) XLII(1022) XLV(1059-1062) XXIII(360) XXIX(494) XXXIII(594) XXXV(637) XVI(218) V(48) XLII(991) XXII(295-296) XXXIX(765) XXVIII(474) XL(850) XIX(151-153) XLII(969, 980, 992-995) XLIV(1936) XXII(297) XXII(298) IX(128) XVI(219-220) XXVII(446-447) XXIX(532) XXXIII(595-601) V(49) XLII(1029) XLVI(1117) XXVI(433) XXXIII(602) XLVI(1090) XXIV(421) XXXVII(660) XLII(970) XLVI(1094) XXII(299-300) XXIV(422) XXXVII(661) XXXIX(766) XIV(186) XXXIX(774) XXVI(434) IV(39) VI(70-76) VIII(103) XIV(187-192) XVI(221) XXI(279) XXII(301-302) XXIII(361-362) XXIV(423) XXVII(449-456) XXVIII(475) XXVI(647) XXXIX(797) XLII(971-972, 1019) XLVI(1106-1118) XV(211-212) XL(867) VI(77) XXVII(457) XXII(303-305) XLVI(1135) XL(937) XXV(427) XXXII(603-604) XLIV(1037) XLVI(1100) IV(40) XIX(254-255) XXIX(410) XXXVII(662) V(50) XXIV(424) 78 KAVČIČ Silvo 79 KENDA Ivan 80 KENDA Jože 81 KERŠEVAN Marko 82 KESER Sergije 83 KLEINDIENST Silvester 84 KOGOVŠEK Erna (glej tudi POŽENEL Erna) 85 KOKALJ Rajko 86 KOLER Ljubomir 87 KOLER Viktor 88 KORDIŠ Franjo 89 KOS Jože 90 KOS Leopoldina (Poldka) 91 KOS Marijan 92 KOSMAČ Feliks 93 KOSMAČ Filip 94 KOVAČ Silvo 95 KOŽELJ Albin 96 KRALL Jože 97 KRA VANJA Jože 98 KREČIČ Peter 99 KRISTAN A. Cvetko 100 KRIVIC Primož 101 KRIŽ Rafaela 102 KRIŽAJ Bojan 103 K. V. 104 KUHAR Boris 105 LABUHAR Matej 106 LAPAJNE Ivo 107 LAPAJNE Pavel 108 LAPAJNE Svetko 109 LEBAN Pavla 110 LENARDIČ Vlado 111 LESKOVEC Boris 112 LIKAR Franci 113 LIKAR Martin 114 LIPUŠČEK Uroš 115 LIPUŽIČ Olga 116 L. K. 117 LOGAR Srečko XLIV(1038) XII (170) XV(213) XIX(256) XXVI(435) XXXIX(767-768) XXX(542, 542a) XLV( 1064-1066) X(134-135) XLI(944) XXIII(363) 111(15-25) XXIV(425) XXX(543) XI(154-158) XXII(305) XIV(194-196) XLVI(1108-1112) X(136) XXII(306) XLI(945) X(137) XIV(210) XVII(225-226) XXI(280-283) XXII(307-312) XXVIII(476^177) XXIX(516-517) XXXI(568-569) XXXVIII(668-681) XL(804-809, 868-879) XLII(1002, 1013-1014) XLIV(1039) XXXIII(605-607) XXII(313-315) XXXIX (769) XLII(1003-1004) 111(26-29) XXIX(508) XXV(1067) VI(78) XXIV(421) XVIII(227) XXXIX(788-789) XL(840) XXXI(570) VI(79) XLII(1015) V(52) XLVI(1116) V(53) XLV(1082) XXII(316) XXII(317) XL(881-882) XXIX(533-534) 111(30-32) 111(33) XXII(341) V(54) 1(1^1) IV(41) V(55-60) VI(80-81) VII(90-100) VIII(104-113) X(138-145) XII(171-174) XIV( 197-204) XVIII(229-231) XX(272-275) XXII(318-320) XXIII(364-365) XXVII(458^466, 478-484) XXIX(515-535) 118 LOGAR Zmago 119 LUKAN Janko 120 LUŽNIK Stanko 121 MAJNIK Stanko 122 MAKAROVIČ Gorazd 123 MAKAROVIČ Marija 124 MARUŠIČ Branko 125 MARUŠIČ Tomaž 126 MAŽGON Andrej 127 MIKLAVČIČ Emil 128 MIKLAVČIČ Milan 129 MIKLAVČIČ Milan, dr. 130 MIKLAVIČ Sonja 131 MLAKAR Ivan 132 MOHORIČ Franc 133 MOHORIČ Ivan 134 MORTENSEN Frede 135 M URO VEČ Stanko 136 M UND A Anica 137 MUSAR Anka 138 M. ZMAGO 139 NOVAK Srečko 140 OGORELEC Bojan 141 PAGON Andrej 142 PAVLIC Slavica 143 PAVŠIČ Franc 144 PAVŠIČ Tomaž 145 PELHAN Sergij 146 PETERLIN Stane 147 PETERNELJ Janez 148 PETKOVŠEK Viktor 149 PFEIFER Jože 150 PIRC Janez 151 PIRIH Dušan 152 PIŠLAR Ignacij 153 PLACER Ladislav XXXII(574-581) XXXIII(609-613) XXXVI(648-653) XXXVII(663) XXXVIII(682-729) XXXIX(732, 798, 800) XL(810-839, 851-862, 883, 917, 938-941) XLI(946-961) XLII(981-982, 996-999, 1005-1008) XLIV( 1040-1041) XLV(1068-1070) XLVI(1081, 1083, 1102, 1102, 1120, 1124) XII(175) VIII(114) XXVIII(455-487) IV(42-43) VII(lOl) XIII(181—182) XXII(321-322) XXXIII(614-617) XXXVII(664) XL(836, 918) XLII(1042) XLVI(1114) VI(82) VI(83-84) XXXIX(743) XXIII(366) XL(840-841, 919-925) XIX(257-260) XXXIX(801) XL(842-843) XLIV(1043) XXXIX (789) IX( 129-130) XXXIX(536) XXXIII(618-624) XXV(1071) XXII(323) V(61) XXIV(426) XXVII(467-469) XLVI(1093, 1136) XIV(209) XIX (261) XLIV(1044) XXIX(538) XXII(324) XXXVI(654) XXXIX(733-738) XLVI(1089) XLII(983) XIII(178-180) XXII(325-326) XLVI(1075-1077, 1079, 1085, 1088, 1091, 1125) XXVI(437-438) XXXIV(633) XX(277) XXII(327) XLVI(1134) X LI V( 1046-1057) XXII(328-330) XV(214-215) XI(159) IX(131) XXI(248) XXIX(539) 154 155 156 157 158 159 160 161 162 163 164 165 166 167 168 169 170 171 172 173 174 175 176 177 178 179 180 181 182 183 184 185 186 187 188 189 190 191 192 193 194 195 196 197 198 199 200 201 202 PODOBNIK Rafael XII(176) XXIII(470) XXVIII(489) (Jelko) XXXIX(770) XXV(1072) POLJANEC Marijan XIX(263) POLJANEC Srečko XXII(331) POLJANŠEK Marijan XXII(332-333) POLJANŠEK Slavko XL(844-846, 864, 926-932) POTRČ Ivan XXIX(509) POŽENEL Erna XLI(962) PRELOVEC Janko XLII(1009) PRIMOŽIČ Denis XXII(305) PRIMOŽIČ Jože XXII(334-335) PRIMOŽIČ Marija XXII(336) PROHINAR Ciril XXXIII(626) REMS Anton XXXV(635-636) XLII(976) RIHAR Niko XV(216) RIJAVEC Ivan XLII(984) ROTER Zdenko XXVI(439) RUPNIK Franc XXXIX(739) RUPNIK-HIENG Nataša XXV(428-429) RUPREHT Uroš XXII(337) SARNOVSKI Sašo XVIII(232) SAVNIK Roman XXV(1073-1074) SEDEJ Vlado X( 147) XXX(544) SELJAK Ivanka XXXIX(740) SIKOŠEK Darinka XXV(430) XXXIX(771) SIMON XVIII(233) SITAR Sandi XLII(1012) SKOK Franc XXII(338) SLAVKO XIX(264) SLOKAN Ina XLVI(1087) S. MIRAN XIX(265-266) SOČAN Lojze X(149) S. P. XXXI(573) STERGULC Milan XIX(268) STRAUS Venceslav XVIII(234-242) STRUNA Albert XXXVII(665) Š. M. XIV(207) ŠARF Fanči VI(85-86) ŠENTJURC Lidija XIX(185) ŠIMAC Rudi XLII(1033) ŠIVIC Anton 1(5) ŠKARABOT Renat V(62) VIII(116-117) XL(847-849, 933) ŠOBA Jurij V(63) ŠTRAVS Josip VI(87) ŠTRUKELJ Stanislav XXIII(367) STUCIN An(ic)a XXII(339-341) XXXIX(741) ŠULGAJ Cveto XLVI(1084, 1119) ŠULIN Miloš XXXIII(626) TANCIK Ferdinand IV(44) VI(88) TAVČAR Marijan XXVI(440) XXXIV(634) 203 TERPIN Rafko 204 T. O. 205 TOMAŽlC Tanja 206 TOMŠIČ Alenka 207 TRAMPUŽ Miloš 208 TRATNIK Mirko 209 TRŠAR Marijan 210 TURK Zinka 211 TUŠAR Srečko 212 URBAS Draga 213 URŠIC Hinko 214 VELIKAJNE Anton 215 VERBIC Marija 216 VIDMAR Ferdo 217 VINKLER Ivan 218 VONČINA Anton 219 VONČINA Anton-Bobi 220 VRŠEČ Vinko 221 ZELENC Franc 222 ZUPANC Ciril 223 ŽNIDAR Vincenc 224 ŽUMER Mojca 225 ŽUPANČIČ Jože XXVII(471) XXIX(504) XXXVII(666) XLII( 1020-1021) XII(177) IV(45) XXXIX(792-793) XLIV(1058) XVI(223) XLVI(1092) XXXIX(794-795) XLII(977-778) XXII(342) XXXIX(773) XLVI(1103) XL(865-866) IV(46-47) XXXIII(627-632) V(66) VIII(118) X(150) XVI(224) XXXVI(655) XXII(343) XXXIX(575) XXII(344-346) XXXIX(774) XLII(1027) VIII(119-120) XXII(347) XXXVI(656) XXXIX(742) XLVI(1121) XLII(1028) XLVI(1098-1099) KAZALO Članki Marko Cigale Pregled dosedanje raziskovalne dejavnosti RŽS............................... 3 Jože Pfeifer Idrijski rudniški zdravnik dr. Jože Ignacij Fanton............................. 19 Jože Pfeifer Jamomerec in graditelj Jožef Mrak .......................................... 27 Cvetko Budkovič Učitelj^kj.;pripravniški tečaj v Idriji .......................................... 37 Franc Pavšič Partizansko šolstvo v šebreljskem rajonu..................................... 43 Milan Dolenc Kratek oris delovanja veterinarske službe na ozemlju IX. korpusa ............. 105 IZTRGANO POZABI Ana Štucin Iz naših arhivov............................................................ 113 Andrej Vovko Podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda v idrijskem sodnem kraju ............. 129 Franko Podobnik in Ana Štucin Staro Cerkno .............................................................. 141 ZABELEŽENO Tomaž Pavšič Dr. Aleš Bebler ............................................................ 145 Tomaž Pavšič Mila Kogojeva ............................................................. 151 Ivan Turk Divje babe Pomembno najdišče iz stare kamene dobe na Idrijskem....................... 154 Stanko Majnik O načrtovani idrijski železnici............................................... 157 Stanko Majnik Povodnji v Idriji ........................................................... 163 MOZAIK SPOMINOV Stanko Majnik 1 70 O lovu nekoč .............................................................. i/u Zlatko Bisail Spomini na Idrijo .......................................................... 174 Tomaž Pavšič Kazalo Idrijskih razgledov za letnike I-XXV (1956-1980) ...................... 181