CVETJE Gorici I zvezek. fSSSKe! ©St SS» Luč na nebu! — tako napoveduje staro prerokovanje sedanjega svetega očeta, papeža Leona XIII. in ni nam treba verovati, saj sami vidimo, da je resnično. Ke bi tudi ne imeli sveti oče zvezde repatice v svojem družinskem gerbu, kar je pač le nekako unanje znamenje njih božje izvolitve, vender bi mogli s prepričanjem priterditi : Res je ! lepa, svitla luč na nebu katoliške cerkve, na nebu zgodovine vesoljnega človeštva je veliki papež Leon XIII., ki zdaj že petnajst let z modrostjo in ljubeznijo vlada kraljestvo božje na zemlji, z ljubeznijo, ki mu je pridobila serca vesoljne cerkve, z modrostjo, ki mu je pridobila spoštovanje vseli poštenih ljudi na svetu, naj si bodo vere, ketere si bodi. To splošno spoštovanje, ta vdanost in ljubezen se je pokazala, kaker do živega človeka na zemlji prej še pač nigdar ne, ko so pred petimi leti obhajali starček belolasi v Vatikanu svoj» zlato mašo. — 2 — Podobna prilika se letos bliža in je že tu ; 19. svečana t. 1. obhajajo sveti oče petdesetletnico svojega škofovskega posvečenja, kaker je znano, tako rekoč, vesoljnemu svetu. In res se vže nekaj časa zopet katoličani in tudi nekato-ličani. kristijani in tudi nekristijani pripravljajo, pri tej priliki največemu gospodu na zemlji vnovič izkazati svojo vdanost in ljubezen, svoje spoštovanje in občudovanje. Jako nas veseli, da je naše cesarsko mesto Dunajsko, ko-liker vemo, mej vsemi velikimi mesti katoliškega sveta pervo sklenilo ko tako ob tem redkem godovanju svetemu očetu primerno čestitati ; v mestnem zboru so bili zloglasni liberarci in tsko imenovani konservativci v tem, kaker sicer malo kedaj, popolnoma edini, in veliki župan se je celo že prej skušal v tem oziru sporazumeti s papeževim poslancem na Dunaju. Po pravici ! Saj se mora vsakedo, ki ima še iskrico vere v sercu, smemo reči, vsakedo, ki koliker toUko še dobro želi človeštvu, če tudi le za ta svet, vsakedo se mora veseliti, da nam v teli nevarnih časih Bog ohrani papeža, ki v svoji pozr;, sivi starosti noč in dan ne preneha skerbeti ne !e za večno zveličanje svojih vernih, temuč tudi za časno blagostanje človeštva, papeža, ki zna previdno ravnati z oblastniki tega sveta, da bi jih pridobil za to, kar je dobro in pravično, pa se ne boji tudi za vboge terpine delavce se potegniti, da bi jim olajšal težki, terdi jarem, oslajšal grenki, pičli kruhek ; celo černih zamorcev ne pozablja, ki jih nečloveški mohamedanski teržci po temni A-friki lové in more in v sužnost vlačijo. Da ! veselimo se tudi mi, dragi Slovenci, ker smo tudi mi udje tiste vesoljne cerkve Kristusove, ki ima po božji milosti takega poglavarja ; tudi naš je Leon XIII. In veselimo se tudi mi otroci sv. Frančiška, ker smemo' Leona XIII. še s posebno pravico svojega imenovati ; saj je ne le ud, temuč tako rekoč drugi vstanovnik 3. reda, ne le splošni, kaker vsem drugim redovom, temuč po smerti kardinalja Simeo-nija tudi posebni zavetnik 1. reda sv. Frančiška (observantov in reformatov.) V nedeljo 19. svečana se bo po vseh katohških cerkvah spominjala svetega očeta škofovska petdesetletnica ; kajpada tudi po naših. Po veliki noči pa pojde iz našega cesarstva poseben romarski vlak v Rim, ki se ga bo vdeležilo, ako se ne odločijo za svojega, gotovo tudi Slovencev lepo število. Ljudje, ki vteg- — 3 — nejo in potrebni denar vterpé, prav storé, da gredo. Koliker več romarjev bodo videli, tolikanj veča bo tolažba svetemu očetu. Kedor bi sicer denar yterpel, dòma pa mu ni leliko zapuščati, naj pa daruje tisti znesek, ki bi ga potrosil po poti, za svetega očeta in tako jim bo celo več koristil kaker pravi romar. Nihče ne misli, da so sveti oče denarja lakomni ! Koliker za se potrebujejo, toliko že imajo. Sami potrebujejo gotovo jako ma’o ; saj ne morejo čez prag svoje hiše in v gosti ne vabijo nikoger. Ali ko poglavar katoliške cerkve vseli raznih obredov •*n jezikov imajo vzderževati mislim da več ko marisiketero posvetno kraljestevce. Pri kraljih in cesarjih in drugih deržavah imajo svoje poslance, ki morajo biti veliki gospodje ; bosonogih menihov v obnošenih, zakerpanih haljah dandanašnji visoka gospoda ne pušča v svoje svitle dvorane. Tudi v Rimu imajo sker-beti za mnoge kardinalje in druge visoke in učene može, ki jim v raznih skupščinah in uredili pomagajo vladati katoliško cerkev -'n oskerbovati, kar je njenega. Verini vsega tega pričakujejo pomoči od papeža na vse strani, tako v Rimu in po Laškem, kaker zunaj blizu in daleč po misijonih mej neverniki in raznimi krivoverci. Papež je kralj, ali, če hočemo tako reči, tudi cesar, ke bi tudi nigdar več ne dobil svoje dežele. Ali davka papež ne naklada nikomer. Kar mu stroškov prizadeva katoliška cerkev, ki je zdaj razširjena, hvala Bogu, koliker toliko po vseh delih sveta, vse plačuje iz prostovoljnih doneskov vernih. Kedor more in hoče, ta da. Kedor more dosti, daj dosti ; kedor more malo, daj malo iz dobrega serca in Bog mu bo obilo povernil. Da sveti oče v resnici potrebujejo denarja, da jim ga ne preostaja, vidimo očitno iz tega, ker so naravnost izrekli željo, naj bi se jim darovi raji v denarju pošiljali, kaker pa v raznih dragocenostih, ki so lepe, pa jih vender ne potrebujejo ; dragocenosti je v Rimu tako zadosti. Priporočamo torej tudi mi Vam, dragi tretjeredniki, ki Vam je mogoče vterpeti kaj malega, dajte, koliker lehko morete, ne bo zgubljeno I Naloženo Vam bo na dobre, na večne obresti. Bog sam Vam jih bo plačeval, on sam bo Vaš dolžnik ! — Za priliko svoje škofovske petdesetletnice so dovolili sveti oče naslednje odpustke : 1. Popolnoma odpustek vsem vernim, ki to leto v Rim romajo. — 4 — 2. Popolnoma odpustek vsem, ki se v duliu pridružijo romarjem. in ki 19. svečana ali keteri drugi dan, ki ga določijo škofje vsak v svoji škofiji, doverše devetdnevnico in skozi teli devet dni vsak dan molijo tretji del svetega rožnega venca. 3. Popolnoma odpustek vsem tistim, ki se vdeleže letos duhovnih vaj misijon i, ako po spovedi in svetem obhajilu molijo po namenu svetega očeta. • 4. Odpustek 300 dni za vsaki dan devetdnevnice, duhovnih vaj in misijonov. 5. Ti odpustki se lehko obernejo tudi za duše v vicah. Življenje sv. Paškalja Ha j Iona. (P. F. H.) 1. poglavje. Rojstvo in otroška leta. S Po pravici govori kraljevi prerok David v 67. psaljmu : „Č u d e n je Bog v svojih s v e t n i-k i h“. Res čuden je v sv. Angelji Meriči, ker je po njej storil čudovite reči za ker-ščansko vzgojo ženske mladine, če je bila tudi le nezmožna, šibka devica. Prečuden je pa tudi v življenji sv. Paškalja, ker ga je iz priprostega, neučenega pastirja po svoji milosti naredil izvoljeno posodo, da je postal prerok, čudež ostre pokore, mar-ternik po hrepenenji, angelj glede čistosti in seraf v ljubezni do Boga in še posebno do sv. Rešnjega telesa. Vse to bomo i-meli priliko občudovati v njegovem življenji. Naj bi si pa tudi prizadevali, da bi ga posnemali vsaki po svojem stanu. Po severovzhodnem delu lepe in rodovitne Španije se razprostira pokrajina Aragonija sè starodavnim glavnim mestom Saragoso. Po severnem delu pokrajine so razrasteni oddelki Pi-rinej, ki segajo do reke Kbro. Vender je ob reki večinoma nihava, ki je le semtertja rodovitna, sicer pa suha in pusta, le za pašnike primerna. Po teh p listinah je mladi Paškalj pasel svoje črede. V tem kraji je za one dobe stala neznatno mestece Tor-jrefermosa, kar bi se po naše reklo „lepi stolp1*. V tem mestecu — 5 — je tekla zibel našemu svetniku. Zagledal je luč sveta dne 17. maja 1540. leta — na binkoštno nedeljo — (Pascha Pentekostes). Od tega dne je menda po takratnem španjskem običaji tudi dobil ime Paškalj ; to pa, rekel bi po božji naredbi, saj je bil od otročjih let z božjo milostjo v obilni meri obdarovan in že z materinim mlekom se je naserkal raznih čednosti. Očetu je bilo ime Martin B a j 1 o n, materi pa Izabela Jubera. Nista bila plemenitega rodu, pač pa plemenitega serca. Pobožna sta bila in skerbela, da. svoje otroke izre-dita v strahu božjem. Morala sta si pobožna zakonska služiti, vsakdanji kruh z delom svojih rok, da pošteno preživita svojih petero otrok, ketere jima je bil Bog dal. Mej njimi je bil Paškalj najmlajši. Predno je otroče znalo govoriti, ga je mati že učila delati sv. križ, sklepati nežni ročici pri molitvi in hvaliti nebeškega Očeta za vse dobrote in več družili tacili pobožuosti. Nosila ga je seboj v cerkev in vse se je čudilo otroku, da je bil tako miren in pazljiv pri božji službi, kaker bi vže umel svete skrivnosti. Posebno lepo se je vedel že ko nežen otrok mej sv. mašo. Če ga je mati doma le za nekaj trenotkov samega pustila brez nadzorstva, je skušal berž priti v cerkev. Ker še ni znal dobro hoditi, si je .pomagal do cerkve z nogama in rokama. Velikokrat ga je iskala skerbna mati po vsem tergu, pa ga je vsakikrat našla le v cerkvi. To njegovo nagnjenje do cerkve je sicer dobro in pobožno mater veselilo ; ker se je pa le prevečkrat ponavljalo, se je bala, da se ne bi otroku kaka nesreča pripetila ; zato ga je skušala z grožnjo odvračati ; vender ni v njegovem sercu zaterla tega nagnjenja, ki ni toliko prihajalo od natore, kaker od milosti božje. Zato se je pa tudi vse zgledovalo nad tem otročetom in popraševalo, kaker negdaj pri rojstvu sv. Janeza Kerstnika : „Kaj meniš, kaj bo iz tega otroka ?“ Pobožnost in krepost ste z leti tudi rasle v njem. Največa zabava otrok, igrače — ga niso veselile ; največe veselje mu je delal rožni venec in podobe svetnikov. Ker so njegovi stariši vedno hodili po poti božjih zapovedi, so privadili polagoma tudi otroka te poti. Sledil jim je pa po nji tudi tako voljno, da so imeli nad njim največe veselje. Ko je bil Paškalj komaj sedem let star, je kazal že v vsem svojem vedenji toliko resnobo in nedolžnost, da se ni nobeden bratov niti kedo drugi derznil v pričo njega kaj nespodobnega — 6 — govoriti ali storiti. Vsem se je zdel, kaker drugi sv. Bernardin. In v tej svoji nedolžnosti in priprostosti je bil tako ljnbeznjiv, da ga je vsaki čislal in ljubil in marsikedo je rekel, da bo ke-daj še velik svetnik. Kot sedemleten fantiček je obiskal nekdaj svojega bratranca Frančiška Delpado, ki je bil enake starosti. V tistem času je bila po Španjskem navada, da so starisi iz pobožnosti, obljube ali v zahvalo omišljali svojim otrokom obleko, kakeršuo nosijo redovniki. Tudi ta bratranec našega Paškaljčka je nosi’ tako obleko. Pa tedaj je bil bolan in v postelji ; njegov habit je ležal pa na stolu poleg postelje. Ko Paškalj to obleko zagleda, mu je tako všeč, da jo precej obleče, in težko ga je mati prisilila, da jo je zopet slekel. Ostala pa mu je v sercu od tega časa želja, da bi mogel v tej obleki Bogu služiti. In čim starejši je postajal, tem bolj je hrepenel po tem. 2. poglavje. Pobožni pastirček. Starisi našega svetnika so se pečali s poljedelstvom in živinorejo. Ker je bil pa fantič slaboten in šibke rasti, so sprevideli, da ne bo kaj prida za težka poljska dela. Zato ga je oče odločil za pastirja ter ga dal v tako službo k nekemu sosedu, komaj da je spolnil osmo leto. Tako je moral vže v nežni mladosti zapustiti očetovo hišo in si sam služiti vsakdanji kruh. Rad se je vdal tej želji svojih starišev. Kot nežen fantiček je zdaj hodil za čredo svojega gospodarja po pašnikih in pustinjah, ki se razprostirajo po onih krajih. Tudi v tej samoti je sv. Duh govoril k njegovemu sercu in ga vnemal k božji ljubezni in popolnosti, h keteri ga je vže od natore mikalo serce. Le nekaj je hudo delo našemu nastirčku v samoti pri čredi, da nima prilike se naučiti brati in pisati, ker nima žive duše, ki' bi ga tega učila. Oj, kako je blagroval tiste, ki znajo brati! Kako rad bi bil v tej tihi samoti preVral zgodbe sv. pisma in druge bukve, ki imajo lepe nauke, kako moremo Boga ljubiti 'n popolnost doseči! Pa tudi v tej samoti Paškalj-ček ne obupa: Za pervi zaslužek, ki ga je od gospodarja dobil, si kupi bukve, ketere zdaj vedno seboj nosi. Ali malo mu basnijo, ker ne ve, kaj pomenijo razne čerke. Tudi v tej zalegi — 7 — si ukaželjni pastirček ve pomagati. Kjerkoli je videl ali srečal kakega človeka, precej ga je vprašal, če zna brati in pisati ? Če mu je odgovoril, da zna. potegnil je precej iz svoje pastirske torbice bukve in ga prosil za božjo voljo, naj mu pokaže kako čerko, da se tudi on nauči brati. Ker je bil sè svojim nedolžnim vedenjem vže po unanjem jako prikupljiv deček, mu je spolnil sleherni rad željo ter mu pokazal to ali ono čerko in povedal kako jo je treba izgovoriti in zapisati. Ker je bil jako nadarjen, se ume samo ob sebi, da mu ni bilo treba dvakrat praviti ene reči. Po tem načinu se je v kratkem času navadil brati in pisati pri svoji čredi na pašniku. Seveda ga je pri tem še najbolj podpirala božja milost; zato pravijo neketeri pisavci njegovega življenja, da mu je bil dar branja in pisanja dan od Boga brez kake človeške pomoči. Kedo je bil zdaj bolj vesel, kaker ta pastirček ! Saj je dosegel to, po čemer je njegovo serce tako hrepenelo. Njegova edina skerb je bila sedaj, da si omisli tudi potrebnih bukev, keterih pa tedaj ni bilo tako lehko dobiti, kaker dandanašnji. Za zasluženi denar si je nakupil raznih molitvenikov in družili dobrih knjižic. Te je imel zdaj na paši vedno pri sebi in jih prebiral ali molil iz njih. Tako se je od dne do dne bolj podučil v resnicah sv. vere, ki so mu bile potrebne, da doseže popolnost, za ketero ga je odločila božja previdnost. V sredi pašnikov, kamer je gonil Paškalj svoje črede ovac z drugimi pastirji, je stal gol holmec, na keterem je bila cerkvica Materi božji posvečena. V altarju je bila čudodelna podoba Matere božje „della Serata11 zvana. Cerkvica je bila za okolico sloveča božja pot, h kateri so pobožni prebivalci pogostokrat romali od blizu in daleč, ker so imeli veliko zaupanje d» te čudodelne podobe Matere božje. V največe veselje in tolažbo pa je bila ta cerkvica našemu pobožnemu pastirju. Saj ga je mati vže zgodaj učila častiti Marijo, ketero si je tudi vže v o-trofjih letih izvolil za svojo mater in patrono. Ves prosti čas je porabil v to, da je v tem svetišču častil svojo nebeško mater ter se ji priporočal v varstvo. Vedno pa vender ni mogel čepeti v cerkvici, ker ga je dolžnost klicala k čredi, ki mu je bila izročena, da jo pase. Čestokrat je moral iti za svojo čredo tudi daleč proč od tega svetišča. Pa tudi takrat ni bi' v zadregi. Kaj si izumi ? Na svoji pastirski palici si izreže podobo križa in Matere božje, kaker je pač vedel in znal. Ko je bil sè svojo — 8 — ■čredo daleč od svetišča in je hotel moliti, kaj je storil ? Zasadil je svojo pastirsko palico v zemljo pod milim nebom, pokleknil na tla v sredi svoje črede, ki se je mirno pasla, in opravil svoje molit'e, kaker jih je imel v navadi opravljati v cerkvici pred čudodelno podobo. Ta pobožnost nedolžnega pastirčka pa je bila Mariji tudi tako všeč, da ga je vzela pod svoje posebno varstvo. Pogostokrat se mu je v družbi nebeških angeljev tudi vidno prikazala, se ž njim razgovarjala in ga tolažila. To je v serci mladega Paškalja še bolj vnemalo ljubezen do Boga in deviške matere Marije. Zato so ga njegovi tovariši vže takrat imeli za svetnika. Prepričani so bili, da so varni pked vsako nesrečo in nezgodo, dokler je Paškalj pri njih ; zato so pa tudi iskali njegove družbe. V tem so jih še bolj poterdili razni dogodki. Naj navedemo le enega. Necega dne je pasel sè svojim tovarišem čredo v okolici Alkonhelenski. Sedela sta v senci pod velikima košatima hrastoma in se pogovarjala o svetili rečeh. Naenkrat nastane hud vihar, ki s koreninami izruje hrasta, da pade eden na to, drugi na drugo stran, pastirčkoma, ki sta v sredi sedela, pa se ni zgodilo nič hudega. Berž se Bogu zahvalita za čudno rešitev. Ko so tudi drugi pastirji izvedeli o tem dogodku, so se prepričali še bolj, da je Paškalj pod posebnim božjim varstvom. Če se jim je pripetila kaka nesreča in so jeli kleti, rotiti se in pridušati, kaker imajo razposajeni pastirji navado, jel jih je precej pohlevno miriti rekoč: „Molčite, molčite tovariši! Kaj hočemo, saj je tako božja volja. Nam bo vže Marija pomagala !“ Čuditi se je, kako vestno je opravljal mladi pastirček svojo službo. Skerbno je pazil, da ni storil kake škode. Enkrat mu je mati rekla, naj vzame na pašo tudi nekaj koz svoje tete. Pa-škaljček pa jame prositi svojo mater, naj ga nikar ne sili in nai mu tega nikar ne vkazuje, ker so mlade koze tako termaste in požrešne, da mu bodo tudi pri največi pazljivosti povsod delale škodo. On pa neče, da bi se drugim škoda godila. Njegovo skerb in natančnost nam kaže tudi to, da je imel seboj vedno pero in černilo ter je na koščke papirja zapisoval škodo, ki bi jo bila njegova čreda storila. Pri pervi priliki je dotičnemu gospodarju škodo poverini iz svojega pičlega zaslužka. Nigdar pa ni pustil, da bi bil škodo poravnal gospodar, • čigar je bila drobnica, ker je vedno vso krivico sam sebi pripisoval. Tudi drugače je gledal, da ni storil nikomer najmanjše kri- -9-7 vice. Ko še ni bil štirinajst let star, ga nagovarja eden njegovih tovarišev, naj gre v bližnji vinograd natergat grozdja, da ga bota zobala, ker sta bila zelo žejna. Ker se Paškalj brani, hoče ga z grožnjo in silo k temu primorati. Ali on ostane stanoviten ; odgovori mu : „Ce me tudi na drobne koščke raztergaš, te v tem ne slušam !“ Pastir ves jezen, gre sam po grozdje in ga prinese. Zdaj ga pa sili, naj jé vkradeno grozdje. Pobožni pastirček pa se ga ne dotakne, pohlevno reče, da vkradena reč nima teka in ne prinese božjega bogoslova. Pogostokrat so ga njegovi tovariši na paši vabili, naj se igra ž njimi. Paškalj ni tega nigdar storil. Njegovo največe veselje je bi'o, če je mogel v kaki cerkvici ali pa na samotnem kraji moliti in premišljevati božje skrivnosti in tako vedno zatopljen biti v božjo pričujočnost. Razume se, da je moral zavoljo tega slišati od svojih razuzdanih tovarišev marsiketero grenko besedo. Pa pobožni pastir se ni dosti menil zato. Vse je rad preterirei voljno in pohlevno iz ljubezni do Boga, keteremu edino je želel iz vsega serca služiti. Tudi v svojem govorjenji je bil jako previden. Najraji je govoril o ljubem Bogu, o imenitnosti raznih čednosti, o ostudnosti greha in o imenitnosti in vrednosti človeške duše. Nigdar ga niso slišali spregovoriti kako lažnjivo, nepotrebno ali nespodobno besedo. Pravili so tudi pozneje njegovi tov: riši, da ga niso nigdar slišali kleti ali opravljati ; tudi ga niso videli nigdar jeznega in nejevoljnega. Ker je bil Paškalj do vseh prijazen, ljubeznjiv in vsmiljen, so ga tovariši ljubili in spoštovali. Le prav hudobnim in spride-nim je bil tern v peti. Vender pa je bil sam do sebe jako oster. Da bi vporno telo podvergel duhu in ohranil svojo dušo čisto, je pokoril svoje telo od mladosti s postom in drugimi spokornimi deli. Na golem telesu je nosil oster, spokorem pas, tudi bičal se je pogostokrat. Iz bičja si je splel v ta namen bič, ki je imel polno vozlov. Eden njegovih tovarišev ga vpraša, čemu mu je nič s toliko vozli? Odgovori mu: „Na te vozle molim rožni venec, z bičem pa telo spominjam svojih grehov." Tovariš mu de na to : „Ali tudi ti grešiš ?* — „Seveda“, — odgovori Paškalj’; „kaj ne veš, da gledamo, poslušamo in mislimo, dokler po tem grešnem svetu popotujemo.“ Vže v teh letih je Paškalj pieživel po cele dni in noči v — 10 — molitvi in premišljevanji svetih reči Družbe svojili tovarišev se je ogibal, koliker je mogel, ker ni hotel poslušati njih nepotrebnega ali celo pregrešnega govorjenja. Ko so prišli na večer pastirji s svojimi čredami v staje in se greli pri ognju, je on sedel navadno sam na strani. Tam je bil z obrazom in sercem obernjeu proti kapelici matere božje ali je pa svojo pastirsko palico s križem in podobo matere božje pred se zasadil v zemljo in .zeri tja, kjer so bile njegove misli in želje. Tako je pogostokrat vso noč presedel zatopljen v molitev in premišljevanje. Vže takrat je bilo njegovo življenje nepretergana molitev. Odkar je znal brati, je imel navado vsaki dan moliti cerkvene molitve na čast materi božji, tudi sv. rožni venec ter druge molitve je molil, in potem je bral kaj pobožnega in premišljeval. Tako se je vadil vedno v duhovnih in telesnih delih vsmiljenja in pazil, da ni bil nigdar brez dela ; saj je bil od mladih nog sovražnik postopanja in lenobe, ki je začetek vse hudobije. 3. poglavje. Po prikazni spozna svoj poklic. Vsaki dan se je množila božja milost v serci našega pobožnega pastirčka. Tudi je od dne do dne bolj napredoval v raznih čednostih. Cim veči je prihajal, tem bolj je spoznaval nevarnosti, ki prete človeku, živečemu mej svetom. Sprevidel je, kolikim dušnim nevarnostim so izpostavljeni še zlasti pastirji, ki so pogosto brez vsacega nadzorstva. Nasproti pa je blagroval one, ki morejo, prosti vseh svetnih skerbi in nevarnosti, edino le Bogu služiti. V takem in enakem premišljevanji se je pogostokrat v goreči molitvi zatekal k Mariji in jo prosil, naj mu sè svojo mogočno priprošnjo izprosi od Boga razsvetljenja, da bo spoznal, kak stan naj si izvoli, da bo mogel v njem zvesto Bogu služi „i in izveličati svojo dušo. Mej svojimi tovariši je imel zvestega prijatela, k! je bil zelo enakega vedenja in mišljenja, kaker Paškalj. Skoraj vže štiri leta sta pasla skupaj svoje črede. Ime mu je bilo Janez Aparicij. Do njega je imel naš Paškalj veliko zaupanje Zato ga vpraša za svèt. Le - ta mu reče, da je najbolje po njegovem mnenji, če misli dati svetu slovo, da stopi v samostan naše ljube Gospe 'r Guerci in sprejme obleko sv. očeta Bernarda. Samostan je ko- — Il- niaj «ro hoda od domačega sela, dobro vrejen in sila imovit. Pobožni mladenič pa tovarišu odgovori, da tega ne misli storiti; zakaj če hoče vže postati redovnik, hoče svojemu križanemu Jezusu služiti in nasledovati v vboštvu in pomanjkanji. Mej tem je Bog vslišal molitev pobožnega pastirja. Ko je necega dne pasel čredo svojega gospodarja po Alkoholenskih pašnikih in zopet goreče molil, naj mu Bog razodene, v keterem stanu mn bo mogel zvesto služiti, prideta k njemu redovnik in redovnica, ki sta nosila obleko sv. Frančiška. Rečeta mu, da ju je Bog poslal k njemu. Naznanita mu, da jè božja volja, naj stopi v kak red in mu v njem zvesto služi. Potem zopet zgineta božja poslanca. Čez kakili štirinajst dni ga v onem kraju zopet obiščeta v družbi angeljev ter mu prineseta obleko, kakeršno so v tistih krajih nosili redovniki sv. Frančiška. Zopet mu rečeta, da je božja volja, naj stopi v red sv. Frančiška in v njem zvesto služi Bogu v vboštvu in pokorščini Tudi mu velita, naj zapusti domovino, naj gre v redovno pokrajino sv. Janeza Kerstnika in ondi stopi v red. Potem ga z lastnima rokama oblečeta v obleko, ketero sta prinesla seboj, tako vsaj omenja pisavec njegovega življenja p. Kristofor de Aria. To mnenji tega pisavca sta bila sv. Frančišek Serafinski in pa sv. Klara, ki sta ga navdihnila tudi z onim duhom, ki sta ga oba v obilni meri od Boga prejela. Od sv. očeta Frančiška je prejel posebno ljubezen do evangelijskega vboštva, od sv. device Klare pa ljubezen in pobožnost do najsvetejšega zakramenta sv. Rešnjega telesa. Njegov tovariš in prijatel Janez Aparicij je pozneje sam povedal, da ga je videl v tej obleki. Koliko časa pa je nosil to obleko ali kam jo je pozneje dejal, ni znano, ker je Paškalj čez-natorne milosti in prikazni navadno svetu prikrival. Govoril je o tem le, če je moral. Naš pastir še ni. bil dosti star, da bi mogel redovnik postati. Zato je še dalje pasel čredo, pod milim nebom opravljal svoje vsakdanje pobožnosti in v popolnosti od dne do dne bolj napredoval. Kako drag je bil v očeh Gospodovih, spričuje nam tale dogodek. Necega dne je pasel sè svojim tovarišem Janezom Aparicijem v okolici, ki se imenuje Kovat ila. V tem kraji so imeli pastirji svoj vodnjak, kjer so napajali svoje črede. Ko pride Paškalj se svojim tovarišem k vodnjaku, najdeta vodo tako kalno in gerdo, da je nista mogla piti, ker se jima je studila. V ne- — 12 — varnosti sta bila, da s čredami vred od žeje pogineta. Paškalj gre s pota nekoliko na stran, položi na tla svojo pastirsko torbico, prime svojo palico in jo zasadi v zemljo. In glej ! kaker je nekdaj v puščavi vdaril Mojzes po skali, in je iž nje priderla voda, da so se napili žejni Izraeljci, tako je tudi tukaj iz luknje jel izvirati studenec, da so se čiste, merzle vode napili pastirji in črede. Ko se je Janez Aparicij jel temu čuditi, ker nigdar popreje ni videl tu studenca, reče mu Paškalj, da bi tega čudeža njemu ne pripisoval : „Kaj se čudiš, Janez ! Kedar hočeš imeti hladne vode, le vtekni svojo pastirsko palico se živo vero in terdnim zaupanjem v suho zemljo, in pritekla ti bo, kaker je meni, hladna in čista voda iz zemlje1*. — Nekateri pisavci menijo, da je storil ta čudež v dokaz svojega poklica k redovnemu življenju. Ko je bil tovariš Janez Aparicij v Viljaregali pervikrat zaslišan o tem čudežu, je rekel, da je šel pozneje kmalu zopet gledat na tisti kraj, pa ni več našel studenca. V spomin na ta dogodek, je potem postavil križ, ki je takrat še stal. Tudi je izpovedal, da je bil Paškalj star osemnajst let, ko se je to zgodilo, in da ga pozneje ni več videl. Zadnje leto, ketero je naš Paškalj še preživel, v svojem rojstnem kraju, je služil za pastirja pri bogatem gospodu ; kete-remu je bilo ime Martin Garsija. Naš pastir, ki je združeval v svojem življenji spokornost puščavnikov in nedolžnost angeljev, se je jako prikupil temu svojemu gospodarju. Nekega dne pokliče Paškalja k sebi ter mu ponudi svojo edino hčer v zakon in ž njo vred vse svoje premoženje. Koga bi pač ne razveselila tako ponudba? Kedo ne bi rad postal iz vbozega pastirja bogat mož, ki leliko vživa vse zložnosti življenja ? Ali naš Paškalj ni mislil tako. Lepo se zalivali svojemu gospodarju za to ponudbo ; reče mu- pa, da je sklenil živeti v vednem devištvu in vboštvu ter stopiti v samostan, kjer bo edino le za svojega Jezusa živel. Nad tem odgovorom se Garsija zelo začudi in od tega dne še bolj čisla angeljskega mladeniča. Vedno bolj se je bližal čas, da izverši svoj namen in zapusti očeta, mater, brata in sestri. Opomnijo ga zaradi dedščine; on pa jim reče : „Nočem in ne zahtevam od doma nič. Grem, da bom edino le Bogu služil11. Zato prepusti svoj delež bratu Janezu in sestrama. Poslovi se od domačih in družili znancev, in se odpravi na pot, v pokrajino Valencijo, da doseže ondi namen To se je zgodilo leta 1560, ko je bil dvajset let star. 13 O molitvi. Upam, da bo za pobožne duše koristno, ako o molitvi, sledeč glasovitega P. Leliena, kaj napišem. Saj je molitev vsakdanja dušna hrana, od ketere je tako odvisna naša popolnost, da se ni bal reči sv. Avguštin, da : „Gdor zna' prav moliti, zna tudi prav živeti". In na drugem mestu : „Bodi prepričan, da ti vsmiljenje božje ne bo zmanjkalo, dokler ne boš zanemarjal molitve". Sicer pa, moj Bog, kako slabo in napačno urne molitev večina kristijanov ! Eden misli, da je dobrota molitve odvisna od dušnega zbranja, to je, da molitev ne more biti dobra,* ako se raztreseno moli. Zopet drugi, da je treba nadležne misli pri molitvi kar sè silo in neprenehoma poditi, kaker n. pr. poletne muhe. Naposled velika množica pobožnih duš, posebno ženskega spola, misli da, ako pri molitvi ne pretaka presladkih solz, ako se tako rekoč njih serce ne topi v rajski milobi, da molitev nič ne velja. Zato se tudi godi, da take duše večkrat prav na smešne načine silijo same sebe k solzam, vzdihovanju, ihtenju i. t. d. In ako so do tega prišle, oh kako se boje vsake majhine stvarce, ki bi jim mogla pobrati to njih pobožnost. Zopet neketeri nasle-dujejo visokim, imenitnim mislim v premišljevanju, in to z velikim dopodajenjem do samih sebe, in seveda z nedopadajenjem božjim. Dosti jih je tudi, keteri se vdajo popolnoma umetni molitvi. In glej, ti si nakladajo brezštevilnih molitev in molitvic, ketere morajo vsaki dan odpravljati, in Bog varuj, ako jih ne bi ! ako bi le eno izpustile ! To bi se jim zdel velikanski pogrešek. Ako gredo k sv. obhajilu, Bog varuj, da bi opustile eno molitev, ali samo kak stavek, to bi jim precej glavo zmešalo. O moj Bog, kako je vbog človek ! Ustna molitev je le sredstvo in ne cilj. Ustna molitev nam pomaga misliti in občevati z Bogom, ali keder nam Bog sam vdahne kako dobro misel, in tako rekoč govori,z nami, nikar ne potlačimo njegovega glasu z našimi raztresenimi molitvami ! Poglej, duša, pripravljaš se na sv. obhajilo beroč v bukvah lepe in prelepe molitvice. Te so vže dobre, dokler ti služijo v korist ; ali keder se oglasi Bog sam v tvojem sercu, pusti precej bukve, in nasleduj navdihljejem božjim, in ne tiskanim čerkam. Ako misliš ti, da obstoji tvoje — 14 — duhovno življenje v brezštevilnih molitvah, ketere celò zaspano, mlačno opravljaš, vedi da si na krivi poti. Kaj je pa prav za prav molitev, in kako jo moramo opravljati ? Kristus sam uči, da molitev ne obstoji v mnozih besedah. Prav moliti se pravi svoje serce k Bogu povzdigniti z namenom, da mu povemo, kolikanj ga ljubima, ali kako ser č n o ga želimo častiti, ali pa kako nemudoma potrebujemo njegove pomoči v n a š i h s t i s k a h. Da to storimo, ni potreba stiskati serca, da se joče in zdihuje! Celò raztresenje nam nič ne škodi, samo ako nam ne dopade. Po besedah sv. Frančiška Šaleškega je takrat naša molitev še bolj zaslužna, kér poditi od sebe ptuje misli stane našo dušo mnogo mula. Sloveči škof Fenelon pravi celò, da gdor noče raztreseno moliti, da tudi v resnici raztreseno ne moli. Keder se zaveš raztresenosti, vzdigni precej svoj pogled k Bogu, dokler se je pa na zaveš, je tvoja molitev enako dobra, kaker najbolj goreča. Kedar moliš, ni treba misliti na način molitve, temuč na Boga, keterega ž njo slaviš, ali pa milosti prosiš. Ako misliš, da je tvoja molitev edino takrat dobra, keder občutiš „ gorečnost prav za prav, keder moliš samo sebe, se jako goljufaš. Molitev, dobra in prava, je povzdigovanje našega duha k Bogu, in ne obožavanje samega sebe. Ako hočeš prav moliti, posnemaj sv. očeta Frančiška, keteri je neko noč samo te besede ponavljal r „0 moj Bog ! Gdo si ti in gdo sem jaz ?* Sicer zopet ponavljam, prava molitev ne obstoji v domišljiji ali v občutenju, temuč je le stvar vere in serca. Ako hočeš, da ti bo molitev dobra, predstavljaj se sam sebi kaker golo in lačno siroto, ketera čaka edino pomoči od bogatega gospoda : ali pa bolno, vso polno grozovitnih ran, ketere more ozdraviti le spreten zdravnik. In res, kaj nisi velik berač? Kaj ni tvoja duša nebeških milosti, veliko bolj potrebna kaker naj-veča beračica tega sveta telesnih darov? Tvoja duša je pa tudi bolj bolna ko vsak bolnik, in edino Bog jo more ozdraviti. Ali to je odvisno od tvoje molitve, katera Boga tako rekoč sili, da te vsliši. Pomisli nadalje, kakšen razloček dela sv. evangelij mej molitvijo prevzetnega farizejca in ponižnega cestninarja. Pervi omenja svpje čednosti, drugi pa objokuje svoje grehe ; oni misli samo na svoja dobra dela, ta pa se obtožuje storjenih pogre- — 15 — škov. Ali farizej gre proč osramočen v svoji pravičnosti, cestninar pa v ponižnosti opravičen. Grešnik, keteri se poniža pri pogledu svojih hudobij, zasluži božje vsmiljenje, mnoge duše pa, ketere nosijo na prodaj le pobožnost in čednost, čalca ojstra sodba, ker so njih dobra dela, od napuha in zaupanja v sé popolnoma spačena. One namreč, keder kaj dobrega storijo, pravijo Bogu : „0 Gospod, hvalim te, da nisem taka, kaker drugi kri-stijani“. Take duše si mislijo, da so imenitniše pred drugimi, in da je samo njim dano kaj vedeti o skrivnostih nebeškega kraljestva. Zalibog dosti takih se najde, ki tako rekoč s pomilovanjem gledajo priproste molivce ! Ali gorje tistim, ki tako molijo. Gorje vsacemu, keterega molitev ne stori ponižnega, pazljivega na svoje pogreške in vdanega v božjo voljo ! Tako tudi slabo tisti duši, ketere molitve ne vzbudijo v nji ljubezni do skritega, ponižnega življenja ! Toraj, pobožna duša, ako hočeš, da bo tvoja molitev dobra, moli po zgledu cestninarja. Kako naj se pa ravnam z raztresenostjo ? Poslušaj zopet blazega Feuelona. „Nigdar ne zgubi poterpežljivosti seboj, niti poguma, akoravno čutiš jako nestanovitnost svojega duha“. Nc-radovoljna raztresenost nas od Boga ne loči ; Bogu celo nič ni tolikanj dopadljivo kaker ponižna poterpežljivost duše, ketera se ne vtrudi od sebe poditi tujih misli. Saj prava molitev ne obstoji v izrednih, veličastnih mislih, v sladkih občutkih ; to vse Bog zdaj da, zdaj vzame ; temuč v priprostem, zaupljivem in ljubez-njivem občevanju z Bogom. Navadi se toraj ljubemu Bogu svoje serce izlivati brez sile ; govori ž njim zaupljivo, odperto in pri-prosto, kaker s prijateljem, za katerega veš, da te s celim sercem ljubi. Gdor si misli zadostiti z nekako posiljeno molitvijo, on derži Boga za visoko osebo, ketera se časti in obiskuje le zaradi njenega visocega položaja, ne da bi jo človek ljubil in od nje ljubljen bil. V takem občevanju obstoji vse le v poklonih in puhlih besedah ; človek se obnaša v vsem brez prepričanja, in komaj čaka trenutka, da vbeži tacemu občevanju. Tako pa ne delajo z Bogom prave pobožne duše. One občujejo ž njim kaker z najboljšim prijateljem ; ne gledajo toliko na besede, ker dobro vedo, s kom imajo opraviti ; one govore Bogu iz polnosti priprostega serca o rečeh, ketere tičejo slavo božjo in pa njih zveličanje. One mu dopovedujejo, keterih pogreškov bi se rade znebile, kako bi rade svoje dolžnosti natančno izpod- — 16 — njevale, kako premagale skušnjave, kakó pretergale zanjke, ke-tere jim svojeljubnost neprenehoma nastavlja, i. t. d. Te duše povedo Bogu vse, pa tudi poslušajo, kaj jim on govori ; zato so tudi njih molitve odkritoserčni in v resnici prijateljski pogovori, in ne prazno, siljeuo občevanje. Bog je takim dušam preserčen prijatelj, oče, ženin, pri katerem najdejo obilno pomoči v potrebah. Njim je lahko ponižati se brez obupanje ali otožnosti ; one zaupajo vse v Boga, nič pa v se ; v poboljšanju svojih pogreškov nigdar ne pozabijo na - se ; zmirom pa pozabijo na - se, keder jih vabi svojeljubnost zadostiti zapeljivim nagibom spačene volje. Do zdaj rečeno velja skoraj edino za premišljevanje. Kar se pa tiče ustne molitve, jo ne samo priporočam, govori nadalje Fenelon, temuč pravim celò, da je mnogim neobhodno potrebna, posebno tistim, keterim ni mogoče premišljevati.- Seveda mora biti ta vaja previdna, ker drugači ne samo nič ne pomaga, temuč škodi. Ako hočeš, da ti bo hasnilo, moli mirno in pazi na pomen besed, s keterimi moliš. Zato dovoli svojemu duhu čas za-popasti pomen besed. Nigdar ne hiti v molitvi samo da prideš do konca; bolje je moliti samo pol psaljma (ali kak očenaš ali češčenomarijo) počasi, ko hitro moliti njih deset. Ako si siljen (od kakega opravila) pretergati molitev, le stori to brez nemira, in ako boš potem imel čas, nadaljuj molitev, kjer si ostal pred“. Dobro si vtisni te nauke v serce, pobožna duša, in tako se ne boš vedno tožila o mlačni molitvi. V ta namen pa prosi prav ponižno sv. Duha, da te v tem, kaker sploh v vsakem tvojem opravilu, sé svojo božjo lučjo razsvetli. P. H. R. Sv. Martin. Podali bomo življenje sv. Martina, kakor ga je popisal po latinski Severus Sulpicius. Ta je bil verstnik Martinov, mlajši od njega za 47 let, (rojen na Francoskem v Akvitaniji Galjske provinc,ije 1. 363.) On je občeval z Martinom ter je zanesljiv sporočnik ; ko je bil namreč Martin škof v Turu, ta pa živel kot menih v Tu 1 u z u, hodil je vsako poletje k njemu, da si pridobi od slavnega moža nasvetov in pravil za svoje življenje. Severus je bil izobražen mož, zelo učen in — 17 — dober govornik ; v mladostnih letih je bil pravoslovnik (po naše jezični doktor). Ko mu je pa mlada žena vmerla, je razdelil bogastvo mej vboge in postal v dvaintridesetem letu svoje dobe menih. P- L. I.) Martinova domovina; otroška leta. Sv. Martin je bil rojen leta 315 od blagorodnih pa pa-ganskih starišev v glavnem mestu Gorenje Panonije S a b a-r i a/) odgojen pa na Laškem v Tičinu (Pavia). Oče mu je bil iz pervega vojak, potem vojni tribun (polkovnik). Tudi Martin je bil namenjen za vojaščino : vojeval je v mladosti pri telesni straži pod kraljem Konstancijem. pozneje pod cesarjem Julija-nom, toda ne lastne volje ; zakaj njegova nedolžnost je puhtela že v pervih letih bolj po božji službi. Ko je bil namreč star 10 let je pritekel v cerkev ter zahteval, pa bi ga sprejeli mej ka-tehumene, to je tiste, ki se pripravljajo za sv. kerst. Kmalu je-čudovito ves obernjen v božjem delu hrepenel po puščavi, ko je bil star še le 12 let, in spolnil bi bil željo, ke bi ga ne bila ovirala slabotna mladost, Pa vendar je njegov duh, vedno obernjen ali na samostane ali na cerkev, premišljeval že v otročjih letih, kar je izveršil pozneje iz obljube. Ko so bili kralji vka-zali, da se morajo vsi sinovi veteranov, to je odsluženih vojakov, vpisati mej vojake, gaje oče, ki ni bil nič kaj zadovoljen z Martinovim blagim početjem, sam izdal. 15 let star je bil vgrabljen, v verige vklenjen in z vojaško prisego zavezan. Martin je bil zadovoljen z jednim služabnikom ; (to se pravi, ko so imeli drugi imenitni mladeniči pri vojakih po več strežajev, je on imel samo jednega) in tukaj je bilo narobe, gospodarje služil hlapcu ; tako namreč je Martin služabniku črevlje sezuval in snažil, obedovala sta skupaj, in gospodar je stregel hlapcu. Blizu tri leta je služil pred kerstom v orožju, pa neoskrunjen in čist tistih napak, v ketere se navadno zagrebajo te verste ljudje. Do sovo-jakov je imel Martin veliko dobrohotnost, čudovito ljubezen ; po-terpežljivost pa in ponižnost čez človeško natoro. Njegove zmernosti in zderžljivosti ni treba hvaliti ; zakaj živel je tako, da se l) M ar tinus pomeni vojaški otrok, od Mars, Martis tog vojaščine. — S a b a r i a, glavno mesto v Gorenji Panoniji, vstanovljeno od konsula Klavdija 1. 48. po Kr. Sedaj se mu pravi madjarski Szombathely, nemški S t e i n a m a n g e r, sloven. S o b o t i c a, ker so preden so prišli Ma-djarji, ondu prebivali Sloveni ; tudi Nemci so se pozneje naselili. — 18 — je ljudem že takrat zdel menili ne pa vojak. Vsled teh reči si je vse svoje sovojake tako navezal, da so ga vsi sè serčno ljubeznijo spoštovali. Ni še bil prerojen v Kristusu, pač pa je bil kandidat za kerst z dobrimi deli, namreč: stregel je stiskanim, pomagal nesrečnim, hranil vboge, nage oblačil ; od vojaške plače ni nič porabil zase, samo vsakdanji živež ; že takrat ne gluh poslušavec evangelija ni mislil na jutri. II.) Martinova miloserčnost. Nekega dne sredi zime, ki je čeznavadno pritiskala, da je vse škripalo, sreča na vratih Ambianskega mesta nagega berača. Ta prosi mimogredoče, naj se ga vsmilijo, ali vsi gredo mimo. Bogoljubni Martin si misli : Ta mene čaka, ker mu drugi ne izkažejo milosti. Kaj bi storil ? Pri sebi ni imel druzega ko vojaški plašč, vse je bil podobno v miloščino razdelil ; potegne meč, ki gaje imel za pasom, preseka plašč čez sredo in da polovico beraču; z drugo polovico se ogerne sam. Ljudje, ki so to videli, so se ali smejali, ker se jim je zdel vojak gerd v odsekanem plašču, mnQgi bolj razumni pa so globoko zdilmili, da niso oni pomogli, ko bi bili lahko uazega oblekli brez svoje nagote. Ko Martin naslednjo noč zaspi, vidi Kristusa oblečenega s polovico plašča, ki jo je dal beraču. Rečeno mu je, naj dobro pogleda Gospoda, naj spozna polovico svojega plašča. In berž sliši Jezusa ko pravi k angelom okoli stoječim : „Martin še katehumen (še ne kerščen) me je oblekel s tem plaščem*. V resnici je priznal Gospod, da je v osebi vbozega on sam bil oblečen, glede na svoje lastne besede: „Karkoli ste storili jednemu teh naj manjših, toste storili meni* Mat. 25. 40. in v poterdilo spričevanja tako dobrega dela se mu je prikazal v tisti polovici plašča. Po tej prikazni se ni prevzel, temuč je spoznal blaženi mladenič dobroto božjo v svojem delu, ter se dal kerstiti star 18 let. Vender pa se ni precej odpovedal vojaščini ; preprosil ga je njegov tribun (vojaški načelnik), ki sta živela v prijaznem tovarištvu; rekel mu je namreč, da bo po odsluženem poveljništvu svet zapustil. Martin -čakajoč na to je ostal še okoli dve leti po kerstu pri vojakih,