801
ročnih zapisov, ter bi se izboljšal nadzor nad predpisovanjem
zdravil. Pričakujejo tudi natančnejše spremljanje neželenih
učinkov zdravil. Prav tako je zelo pomembno izboljšanje ko-
munikacije med zdravnikom in farmacevtom, ki lahko po-
membno prispeva h kakovostnejši farmakoterapiji. Ker pa je
tudi elektronski informacijski sistem ranljiv, je potrebno vzpo-
redno razvijati sistem varovanja podatkov.
Kakovosten informacijski sistem omogoča tudi sprotno vre-
dnotenje rezultatov dela in spremljanja kakovosti. Izboljša-
nje kakovosti je namreč možno le, če imamo podatke o delo-
vanju sistema. Ti pa morajo biti kakovostni in čim novejši, da
so možni sprotni popravki in odprava nepravilnosti, še pre-
den pride do nepopravljive škode.
KAKO IZBOLJŠATI KOMUNIKACIJO –
ENOVITA ZDRAVSTVENA
DOKUMENTACIJA
Danica Rotar-Pavlič
Izvleček – Sporazumevanje in prenos informacij med raz-
ličnimi ravnmi zdravstvenega varstva so v Sloveniji pogosto
obravnavana vsebina strokovnih srečanj. Medtem ko se v raz-
vitem svetu Evrope in Amerike srečujemo z nadgradnjami iz-
menjave podatkov ter s številnimi ponudbami, je osrednji na-
čin sporazumevanja v Sloveniji še vedno papirni obrazec.
Pregled stanja temelji predvsem na opažanjih iz vsakodnev-
ne prakse, saj resne raziskave, ki bi opredelile glavne ovire, s
katerimi se srečujejo zdravniki, medicinsko osebje, tehnični
sodelavci, bolniki in njihovi svojci, niso bile opravljene. Brez
osnovne analize stanja pa je težko pripraviti načrt izboljša-
nja oziroma prenesti načine dobre izmenjave podatkov od
drugod. Nekaj pilotnih raziskav je na voljo v okviru medna-
rodnih projektov, vendar širša strokovna in laična javnost z
njihovim potekom nista seznanjeni. Bolniki in njihovi svojci
so zato še vedno »pismonoše« oziroma nadomestki elektron-
skega in faksnega dopisovanja, s čimer se gotovo ustvarja tu-
di ekonomska škoda. Večkratna romanja k sprejemnim pi-
sarnam pa prispevajo tudi k izrazitemu nezadovoljstvu bol-
nikov in svojcev. Pritiskom, ki so posledica slabe organizacije
in historične tehnologije, podležejo tudi zdravniki in medi-
cinsko osebje, saj svojo izgorelost izražajo s slabim odnosom
do sodelavcev, do zdravnikov in sester z drugih enot ter z ne-
strpnim sporazumevanjem z bolniki in njihovimi svojci.
Napredek na področju izmenjave podatkov, tehnološka
opremljenost ter prenos vrhunskih medicinskih rezultatov v
prakso nas bodo prisilili k izpeljavi reforme zdravstvenega
sistema. Obotavljanja, pomisleki, dokazovanje lastne moči in
zaverovanosti vase nas bodo potisnili na rob prodorne Evro-
pe in nas uvrstili med tiste, ki capljajo zadaj.
Uvod
Zdravstvena dokumentacija je pomemben dejavnik v proce-
su sporazumevanja med zdravniki in medicinskim osebjem
primarne in sekundarne ravni (1). Pri rokovanju z medicin-
sko dokumentacijo so pomembni tudi zdravnikovi sodelav-
ci, saj neredko vplivajo na časovno uvrstitev kliničnega pro-
blema. Prav bi bilo, da se k spremembam na področju zdrav-
stvene dokumentacije dejavno vključijo tudi zdravstveni teh-
niki in administratorji. Dober dokument, ki bi moral vsebova-
ti vse podatke o demografskih značilnostih bolnika, delov-
nem okolju, kliničnih ugotovitvah, laboratorijskih in drugih
diagnostičnih preiskavah, zapletih pri prejšnjih obravnavah,
alergičnih odzivih, zdravilih in življenjskem slogu, obenem
pa bi zagotavljal še obračunavanje storitev, je v papirni obliki
težko izvedljiv. Pri vsakem predlogu, s katerim želimo spre-
meniti obstoječo dokumentacijo, je zato potreben kompro-
mis med različnimi zasnovami. Poenotenja dokumentov se
dodatno zapletejo, ko naletimo na dejstvo, da ima vsak držav-
ni zdravstveni sistem svoje zakonitosti, zaradi česar je prenos
»dobrih načinov izmenjave podatkov« zapleten. Dostopnost
in cena različnih diagnostičnih storitev, zdravil in rehabilita-
cijskih ukrepov sta v različnih državah različni, kar bo gotovo
vplivalo na odločitve »Evropacienta«. Neenakosti, ki jih sreču-
jemo pri tehnološki opremi, ter možnosti pridobivanja vrhun-
skega znanja in vključevanja v najbolj napredne svetovne raz-
iskovalne projekte gotovo vplivajo na »ozračje«, ki vlada v spo-
razumevanju med bolnikom, svojci, medicinsko sestro, izbra-
nim zdravnikom in kliničnim specialistom. Pogosto imajo na-
petosti in nerazumevanje svoj izvor prav v slabi organizaciji
zdravstvenega sistema in tehnološkem zaostanku. K izboljša-
nju takega stanja gotovo lahko prispevata dogovorjena vsebi-
na in način posredovanja medicinske dokumentacije. Ob tem
je naloga strokovnih združenj predvsem priprava vsebinskih
izhodišč.
Zdravstvena dokumentacija kot pravno-etični element
Zdravstvena dokumentacija je besedna zveza, ki se največ-
krat pojavlja v pravno-etičnih dokumentih. Skoraj vsako leto
se del letnih poročil varuha človekovih pravic nanaša prav na
rokovanje z zdravstveno dokumentacijo (2). Varuh navaja, da
so največkrat kršene pravice vpogleda bolnika ali svojcev, kar
je zakonsko utemeljena pravica. Razlog kršenja te pravice —
tako navajajo upravičenci — je sum v zdravniško napako ter
nestrokovno ali malomarno zdravljenje. Ob tem ne smemo
spregledati zakonske izjeme, ki dovoljuje odklonitev vpogle-
da v primeru, ko bi to škodljivo vplivalo na bolnikovo zdrav-
stveno stanje. Zakon o zbirkah podatkov s področja zdrav-
stvenega varstva (3) v četrtem odstavku 8. člena vsebuje do-
ločbo, da postopek, kako lahko posamezni državljan uresni-
čuje pravico do vpogleda v osebne zdravstvene podatke, do-
loči minister, pristojen za zdravstvo. Zakon v prehodnih in
končnih določbah ne določa roka, v katerem mora minister
za zdravstvo izdati naveden podzakonski predpis. Toda ker
gre za področje, ki je za posameznika lahko zelo pomembno,
v praksi pa prihaja do pogostih težav in nerazumevanja, bi
bilo prav, da bi bil postopek uresničevanja pravice do vpo-
gleda v osebne zdravstvene podatke čim prej urejen in do-
polnjen tudi s podzakonskim predpisom.
Zdravstvena dokumentacija ima pomembno mesto tudi v
mednarodnih sodnih procesih. (Ne)izročitev haaškemu sodi-
šču ima lahko svojo podlago prav v njej. Pri osebi, ki je imela
težko operacijo, je lahko na predlog države zdravstvena do-
kumentacija dostavljena Registru haaškega sodišča. Zdravstve-
na dokumentacija je po mnenju posameznih držav zadostna
osnova, da neka oseba ni izročena haaškemu sodišču, če je
njeno zdravje zelo slabo in če v Haagu niso sposobni zagoto-
viti ustreznega zdravljenja (4).
Zdravstvena dokumentacija kot
administrativno-birokratski in odškodninski element
S problematiko posredovanja podatkov na komisije in zava-
rovalnice se je v okviru zdravniške zbornice zavzeto ukvarjal
dr. Vojko Flis. Ob tem je večkrat naletel na odzive in objave
drugače mislečih (5). Vprašanja, kateri podatki so neizogibni
in nujni, se pojavljajo v povezavi z zavarovalnicami in so od-
visni od narave pogodbe, ki jo je zavarovanec podpisal s ko-
mercialno zavarovalnico. Vsekakor pa je stvar najbolj prepro-
sto rešiti tako, da zavarovanec, ki ima pravico do vpogleda v
svojo medicinsko dokumentacijo, zavarovalnici dostavi vse-
bino (ne izvirnikov) vseh tistih podatkov, ki so potrebni za
142. SKUPŠČINA SZD
802 ZDRAV VESTN 2005; 74
razrešitev primera. Cenzor zavarovalnice ima po izrecni pri-
volitvi zavarovanca pravico do vpogleda v izvirnike, vendar
spet le v tisti del, ki je neizogibno potreben za reševanje pri-
mera. Zdravnik lahko cenzorju komercialne zavarovalnice od-
kloni vpogled v svoje osebne zapiske in vse zapiske, ki bi lah-
ko škodovali časti in ugledu tretjih oseb ali celo časti in ugle-
du zavarovanca. Ob tem je treba dodati, da velja vse poveda-
no tudi za pošiljanje vsebine medicinskih dokumentov in ne
izvirnikov na različne invalidske ali druge zdravniške komisi-
je. Tudi te so upravičene le do tistih podatkov, ki so neizogib-
no potrebni za reševanje primera.
Zdravstvena dokumentacija kot
likvidnostno-obračunski element
Del zdravstvene dokumentacije je v osnovnem zdravstvu
predmet finančnih obračunov. Glavarino pomenijo osebe,
ki so zdravnika izbrale za svojega osebnega zdravnika. Gla-
varino in storitve izražamo v t. i. količnikih (6). Število količ-
nikov iz glavarine za posameznega bolnika so določeni gle-
de na njegovo starost, število količnikov iz storitev pa glede
na obseg pregleda in posega (kratek obisk, prvi kurativni
pregled, obsežen pregled, mali poseg, veliki poseg, obsežno
delo, lažje dostopen hišni obisk, težje dostopen hišni obisk).
Količnik je enak za vse izvajalce in njegova vrednost se dolo-
ča na tri mesece.
Zdravstvena dokumentacija kot element spremljanja
kakovosti
Ambulante in klinični oddelki, ki so že vpeljali koncept sprem-
ljanja kakovosti dela, imajo vsaj del podatkov v elektronskem
mediju. Elektronska kartoteka ima številne prednosti: avto-
matizirano zbiranje podatkov o določeni bolezni ali klinič-
nem problemu, podporne sisteme pri kliničnem odločanju
(7) ter opomnike pri presejanju in vodenju kroničnih bole-
zni. Omogoča tudi lažje sporazumevanje s kliničnimi specia-
listi (polavtomatsko oblikovanje napotnih pisem in izmenja-
vo izvidov po elektronski pošti.
Elektronski nabor podatkov omogoča lažje spremljanje ka-
zalcev kakovosti, kar je pomembno predvsem pri vodenju
kroničnih bolnikov. Tako lahko na primer pri obravnavi bol-
nikov s sladkorno boleznijo spremljamo strukturne kazalce
(kontrolni pregledi, dostopnost v primeru nenadnih zaple-
tov, delovanje zdravstvenovzgojnih skupin), procesne kazal-
ce (dokumentacija oftalmoloških pregledov, pregledov sto-
pal, kadilskega statusa, rezultatov samomerjena krvnega slad-
korja) in kazalce stanja oziroma oceno doseganja rezultatov
(HbA1c, RR, mikroalbuminurija, BMI, lipidni status) (7—10).
Spremljanje kakovosti se na podoben način kot pri vodenju
sladkornih bolnikov izvaja tudi pri srčno-žilnih boleznih,
osteoporozi in drugih kroničnih boleznih.
Razsežnost povezav med primarno in sekundarno
ravnijo
V dejavnosti splošne medicine je bilo v letu 2003 opravljenih
6,5 milijona kurativnih obiskov (11). Mednje ne prištevamo
t. i. kratkih, pri katerih je šlo le za osebni posvet ali izdajo ka-
kega dokumenta (na primer izdaja napotnice zaradi kontrol-
nega pregleda pri kliničnem specialistu ali pa izdaja potrdila,
da bolniku lahko izpulijo zob, ker ne prejema antikoagulant-
ne terapije). Skupno število obravnav bi se vključno s kratki-
mi stiki približalo številki 10 milijonov. Opravljenih je bilo tu-
di 120.868 preventivnih pregledov. Ob upoštevanju objav, da
je približno 15% bolnikov napotenih na sekundarno raven v
nadaljnjo ambulantno obravnavo oziroma sprejem, lahko re-
čemo, da se vsaj milijon uporabnikov letno znajde v trikotni-
ku izbrani zdravnik – bolnik – klinični specialist. Zdajšnji na-
čin zbiranja podatkov nam ne omogoča ločevanja, kolikokrat
je bila ista oseba na različnih kliničnih oddelkih in katera vr-
sta ljudi je najpogosteje preiskovana na sekundarni ravni. Za-
to težko ocenimo, koliko bolnikov dejansko obravnavamo ta-
ko na primarni kot na sekundarni ravni in koliko je takšnih, ki
skoraj nikoli ne potrebujejo zdravstvene obravnave.
Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja RS je bilo leta 2000
v bolnišnicah 266.922 hospitalizacij zaradi bolezni. Isto leto
je bilo v ambulantni specialistični dejavnosti opravljenih
3.339.566 obiskov; razmerje med prvimi in ponovnimi pre-
gledi je znašalo 1,06 (12). Opozoriti je treba, da veljajo podat-
ki za vse starostne skupine in da so v številkah vključene tudi
ambulantne ginekološke in porodniške obravnave ter pedia-
trična ambulantna obravnava.
Vsekakor gre za področje, pri katerem se rokuje s številnimi
papirnimi obrazci in dokumenti, ki so še vedno osnova pre-
našanja podatkov med izbranimi zdravniki in kliničnimi spe-
cialisti. Prav tako je pomembna pot, ki sklene krog obravnave
— in sicer posredovanje povratnih informacij izbranemu zdrav-
niku. Tudi na tem področju ni bila v Sloveniji opravljena no-
bena raziskava. Večina kliničnih specialistov posreduje po-
vzetke celotne obravnave, nekateri oddelki posredujejo del
dokumentacije, nekateri pa jo pošljejo na zahtevo izbranega
zdravnika; srečujemo se z na roko napisanimi dopisi na eni in
z lično urejeno računalniško dokumentacijo na drugi strani.
Prav tako ni enotno sprejetih načel, ali prejmejo bolniki re-
zultate preiskav in obravnav na dom, ali pa jih prejme njihov
izbrani zdravnik.
Izboljšanje sporazumevanja in boljša izmenjava
podatkov
Izboljševanja medsebojnega sporazumevanja in urejanja iz-
menjave podatkov smo se morda lotili na napačni strani. Kar
nekaj let že kritiziramo slabo komunikacijo med zdravniki na
vseh ravneh, ki poteka večinoma le prek napotnic, ki jih baje
lahko napiše vsak, ki ima nekaj medicinskega znanja. Napot-
nica je le uradni dokument, ki služi bolj potrebam zavaroval-
nice (13). Gotovo je najprej treba preoblikovati nabor podat-
kov na mestu prvega stika z bolnikom, tj. na osnovni zdrav-
stveni ravni. Združenje zdravnikov družinske medicine je za-
to že leta 1993 pripravilo izhodišča za oblikovanje elektron-
ske kartoteke, ki so temeljila na mednarodnih izkušnjah in
opremljenosti slovenskih ambulant.
Leta 2001 je Upravni odbor Združenja napisal elaborat o elek-
tronski kartoteki in ga predstavil na Ministrstvu za zdravje.
Pobude o nujnosti prehoda na elektronsko zbiranje podat-
kov so prihajale tudi s strani razširjenega strokovnega kolegi-
ja za splošno/družinsko medicino. Več kot pet let trajajoče
moledovanje in pozivi k spremembam navajajo člane kolegi-
ja k pomislekom, ali je slovenska zdravstvena politika sploh
pripravljena izpeljati spremembe in ali bo pri tem pomemb-
no vlogo imela stroka, ali pa morebiti zapleteni postopki jav-
nih razpisov. Zato ni prav, da sprejemamo kritike o kakovosti
informacij na napotnicah (14, 15). Pisava je po navedbah kli-
ničnih specialistov včasih tako slabo čitljiva, da bi potrebovali
pomoč grafologa. Specialisti premalo izvedo o bolnikih (kdo
so, kakšne so njihove potrebe in pričakovanja), skoraj nikoli
pa, kako so zadovoljni s specialistično oskrbo na sekundarni
ravni (16).
Navedbe, da so za neupravičeno in neutemeljeno napotitev
krivi pomanjkljivo strokovno znanje na osnovni ravni, časov-
na stiska, ki preprečuje poglobljeno obravnavo na osnovni
ravni, pa pomanjkanje/omejevanje (materialnih oz. finančnih)
sredstev za natančnejšo diagnostiko na osnovni ravni in pri-
tisk bolnikov zaradi nezaupanja v obravnavo na osnovni rav-
ni ali zaradi osebnih dogovorov s specialisti na višjih ravneh
(17), bi morali ovrednotiti s kvalitativnim in kvantitativnim
raziskovanjem. Morda se osrednja ovira nahaja v nezaupanju
vodstev večjih javnozdravstvenih ustanov do sodobne tehno-
803
logije, lahko pa tudi v strahu pred prerazporeditvijo moči in
sredstev ob dejstvu, da bi dobro analitsko orodje omogočalo
boljšo organiziranost ustanov.
Zaključki
Zdravstvena dokumentacija ima pomembno vlogo pri sodob-
nem načinu sporazumevanja med strokovnjaki različnih strok
in je nepogrešljiv element dobrega poslovanja. Čeprav smo
slovenski zdravniki zelo dobro seznanjeni z različnimi obli-
kami elektronske izmenjave dokumentov, ki so na voljo v tu-
jini, tega doma nikakor ne moremo izpeljati. Nekaj pilotskih
projektov, ki so bili izvedeni v zadnjem desetletju, nas ne bo
uvrstilo med razvite evropske države, ki že izvajajo neposre-
dno izmenjavo podatkov med bolniki ter zdravniki in v kate-
rih je izmenjava dokumentov med zdravniki in kliničnimi od-
delki že desetletna praksa.
Viri
1. Newton J, Eccles M, Hutchinson A. Communication between general prac-
titioners and consultants: what should their letters contain? BMJ 1992; 304:
821–4.
2. Republika Slovenija. Varuh človekovih pravic. Letno poročilo 2000.
3. Zakon o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva. Ur. list RS, št.
65/2000.
4. Savjetnik srbijanskog predsednika za Haški tribunal sumnja u dragovoljne
predaje.Vlada će morati uhititi generale. Novi list. Beograd 2005.
5. Flis V. Medicinski podatki za zavarovalnice in sodišča. ISIS 1998; 11.
6. Splošni dogovor za pogodbeno leto 2001. Občasnik 1/2001.
7. Purves IN. Guidelines for GPs are being tested. BMJ 1996; 312: 446.
8. Midthjell K, Holmen J, Krüger Ø, Bjartveit K. Prevalence of diabetes mellitus
and impaired glucose tolerance in an adult Norwegian population. Indica-
tions of an increasing diabetes prevalence. Scand J Prim Health Care 1995.
9. Diabetes care and research in Europe: the St. Vincent Declaration action
program. Edited by Krans HMJ, Porta M, Keen H. World health Organizati-
on, regional office in Europe, Copenhagen 1992.
10. Fuller JH, Shipley MJ, Rose G, Jarret RJ, Keen H. Mortality from coronary
heart disease and stroke in relation to degree of glycemia. BMJ 1983; 287:
867–70.
11. Zdravstveni statistični letopis 2003. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja
RS, 2005.
12. Zdravstveni statistični letopis 2000. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja
RS, 2001.
13. Fortuna M. Sodelovanje med zdravniki na različnih ravneh. Zdrav Vestn
2003; 72: 617–8.
14. Kersnik J, Švab I, Rotar-Pavlič D. Posodobitev zdravstvenega kartona. Isis
2000; 5: 66–70.
15. Rotar-Pavlič D. Nekonkurenčnost Slovenije pri elektronski kartoteki. Isis
2004; 12: 136–7.
16. Markovič S. Sodelovanje med zdravniki na različnih ravneh. Zdrav Vestn
2003; 72: 613–5.
17. Kopčavar-Guček N. Sodelovanje med zdravniki družinske medicine in spe-
cialisti na različnih ravneh. Zdrav Vestn 2003; 72: 619–24.
ZDRAVLJENJE NA DOMU
Andrej Kravos
Izvleček – Zdravljenje na domu pomeni poleg zdravstvene
nege zdravstveno oskrbo na domu. Nosilec zdravljenja na do-
mu je zdravnik. Zdravljenje na domu je najbolj značilno za
družinske zdravnike, specialisti drugih strok le izjemoma obi-
ščejo bolnika na domu. Čeprav sam pregled bolnika na domu
ni bistveno drugačen kot v ambulanti, pa je pomembno, da
pridobimo za sodelovanje tudi bolnikove svojce. Prav tako je
za uspeh zdravljenja na domu pomembno tudi sodelovanje
z drugimi službami, zlasti s centrom za socialno delo. Kljub
upadanju zdravljenja na domu je tak način zdravljenja ne-
dvomno zelo pomemben za samega bolnika, za zdravnika in
tudi za družbo v celoti, tako z ekonomskega kot socialnega
vidika.
Uvod
Definicij družinskega zdravnika oziroma zdravnika splošne
medicine je več (1). Dr. Voljč pravi: »Zdravnik splošne medi-
cine v okviru svoje stroke obravnava ali dolgoročno vodi sle-
hernega posameznika ali skupine posameznikov z vsemi vr-
stami zdravstvenih motenj ob upoštevanju in aktivnem sode-
lovanju celovite osebnosti in slehernega okolja.« Eno po-
membnejših načel družinske medicine je tudi stalnost. Dru-
žinski zdravnik zdravi bolnika vse njegovo življenje. To po-
meni, da bolnika zdravi tudi na domu, ko je tako onemogel
ali bolan, da ne more več priti v ambulanto.
Zdravljenje na domu
Zdravljenje na domu je prvobitna oblika dela zdravnika, saj je
najprej zdravnik obiskoval bolnika, šele kasneje je bolnik za-
čel obiskovati zdravnika v njegovi ambulanti. V času sodob-
ne medicine pa večina dela poteka v ambulantah. Delež hi-
šnih obiskov v primerjavi z ambulantnimi obiski je pri dru-
žinskih zdravnikih v Sloveniji le približno 1% (2). Pa še to so
večinoma hišni obiski na pobudo svojcev, bolnika ali koga
drugega. Takšnih hišnih obiskov, ki jih načrtuje zdravnik, kar
je značilno za zdravljenje na domu, je bilo le približno 10% od
vseh hišnih obiskov (2).
Zdravljenje na domu ni sinonim za hišni obisk, je le ena od
oblik hišnega obiska (3, 4). Je oblika hišnega obiska, ko pri
bolniku spremljamo znano bolezen ali stanje. Za razliko od
hišnega obiska na poziv pri zdravljenju na domu zdravnik
načrtuje zdravljenje in hišne obiske glede na stanje obiskova-
nega. Ob vmesnih poslabšanjih pa lahko hišni obisk sproži
tudi bolnik sam ali še pogosteje njegovi svojci. Zdravnik dru-
žinske medicine tak način dela izbere, ko bolnik ne more pri-
ti v ambulanto oziroma je to zanj zelo težko izvedljivo. Tipič-
ni primeri so bolniki po preboleli možganski kapi, oslabeli
zaradi starosti ali drugih bolezni ali bolniki v napredovalem
stadiju rakave bolezni.
Zdravljenje na domu je še posebej značilno za družinsko me-
dicino. Specialisti drugih strok le izjemoma obiščejo bolnika
na domu. V nekaterih državah izvajajo zdravljenje na domu
tudi splošni internisti, gerontologi, pulmologi in včasih tudi
psihiatri, vendar je to prej izjema kot pravilo. Zdravljenje na
domu obsega:
– vodenje hudih kroničnih bolnikov,
– obdobni hišni obiski starostnikov,
– obdobni hišni obiski invalidov,
– spremljanje umirajočih.
Zdravljenje na domu je navadno timsko delo. Zdravnik dru-
žinske medicine vključi v oskrbo na domu še patronažno se-
stro ali po potrebi tudi druge zdravstvene delavce. Zelo po-
membno je tudi sodelovanje z drugimi službami, ki zagotav-
ljajo predvsem socialno oskrbo ljudi na domu. V prvi vrsti je
to center za socialno delo in centri za pomoč na domu. Brez
takšnega sodelovanja zdravljenje na domu pogosto sploh ne
bi bilo možno.
Pomen zdravljenja na domu
Zdravljenje na domu je pomembno za:
– bolnika in njegovo družino,
– za samega zdravnika,
– za celotno družbo.
Pri zdravljenju na domu se srečata bolnik in zdravnik na naj-
bolj neposreden način. Čeprav se zdi, da je glavni cilj vsakega
hišnega obiska zdravljenje bolezni oziroma reševanje zdrav-
stvenih težav, slej ko prej spoznamo, da je to le del nalog zdrav-
nika družinske medicine. Reševanje težav se lahko začne pri
bolezenskih znakih in postavljanju diagnoze ter z usmerje-
nostjo pozornosti na bolnika in njegovo zdravstveno težavo.
Kakovostnejši pristop k zdravstvenemu problemu pa je mo-
142. SKUPŠČINA SZD