744 Bojan Stih O treh velikih koncih Tri temeljna dejstva opisujejo in določajo sedanji in trenutni funkcionalni položaj tako imenovane evropske kulture ali pa tako imenovanih evropskih kultur, če upoštevamo predvsem narodnojezikovne vidike. Imenujmo in opišimo ta tri temeljna dejstva v najkrajši možni besedni obliki. Prvič: konec in poraz tradicionalne »avtonomne« evropske politike, ki je z dvema svetovnima (evropskima po izvoru) vojnama izpričala in potrdila svojo ne-moč, spremenjeno v ne-bit, v kateri vidijo politični zgodovinarji samomor Evrope in potrditev politične nadvlade super sil. Drugič: razkrajanje premoči in vplivne moči tako imenovane bele in evropske samozaključene in samozadostne kulture in civilizacije, ki je temeljila na aristotelovski in platonski estetiki in etiki; to razkrajanje pa je hkrati tudi pozitivno, saj pomeni, da se je začela spreminjati evropska kultura iz edine in elitne vodilne in duhovne moči modernega sveta v enega izmed enakopravnih segmentov svetovne kulture, v kateri črnska, indijska, indijanska, japonska, kitajska, arabska, polinezijska, eskimska, laponska in druga duhovna izročila nimajo več podrejenega položaja, marveč je njihov položaj artistično, estetsko in gnoseološko izravnan z umetniškim svetom evropske kulture. Tretjič: razpad tako imenovane profesionalne in institucionalne kulture, ki je navkljub svojemu božanskemu (denarnemu) in es-hatološko-mitološkemu (vzgojno-ideološkemu) namenu in poslanstvu in navkljub svojemu akademizmu in elitizmu in psevdosocialnim kriterijem o kulturi kot manifestaciji združenega dela, izpričala in potrdila v povojnem času svojo akcijsko nemoč, funkcionalno nerabnost in duhovno nepotrebnost; pri tem pa moramo poudariti, da so enako odpovedali tako sistemi in oblike absolutne avtonomnosti, lepotnosti in vzgojnosti kulture-umetnosti, kakor tudi sistemi in oblike socrealističnega pragmatizma in omejevanja izpovedne svobode. Lanska konferenca v Helsinkih o kulturnih politikah evropskih držav je neposredno ali posredno potrdila vse sindrome obolevanja stare evropske in kontinentalne kulture in kulturnih politik. Omenjena tri dejstva, v katerih smemo videti tri konce stare institucionalne evropske kulture, so 745 O treh velikih koncih duhovna in družbena realnost, toda realnost, v kateri in s katero se je začelo pozitivno in optimistično spraševanje o novem, neznanem in drugačnem v evropski duhovni, artistični in kulturni strukturi. Poraz stare nacionalistične in kolonialistične Evrope, razkroj evropske kulturno-duhovne samozaključe-nosti in samozadostnosti in definitivni razpad profesionalnega in institucionalnega sistema produkcije in porabe kulturno-umetniških del kličejo po kulturni revoluciji, katere pomembnost in usodnost ni večja pa tudi ne manjša od političnih in ekonomskih revolucionarnih sprememb, ki že nekaj desetletij pretresajo mnogonacionalno in mnogodržavno, a v novejšem času tudi različno politično in družbeno sistemsko zgradbo Evrope. Ko danes vprašujemo o podružbljanju, se pravi o socializaciji kulture in njenih funkcij, moramo seveda nenehno misliti na omenjene tri sindrome, ki jih je rodila in postavila v našo intelektualno optiko evropska zgodovinska tradicija in sodobna stvarnost. Ko pa mislimo na omenjene tri velike konce, pa moramo upoštevati še eno fundamentalno dejstvo, ki je imanentno evropski duhovni in artistični tradiciji. To dejstvo nas poučuje in prepričuje, da se kultura-umetnost lahko uresničuje in vzpostavlja le kot fantazijska igra posameznika in skupin in da nasilni vdor kakršnih koli vzgojnih in ideoloških načel v oblikovno-izpovedno substanco kategorično pomeni tudi takojšen začetek konca in razkrajanja kulture-umetnosti. Umetnost je podoba sveta in človeka; ni pa vademecum k tem ali onim ciljem praktičnega vodenja človeštva. Kulture-umetnosti, ki je avtonomna igra fantazije in imaginacije, ne smejo omejevati pedagoški modeli. Sama pa se ne sme ograditi pred velikim in odprtim svetom s hermetičnostjo socialnega in nacionalnega statusa ustvarjalcev in porabnikov duhovnih vrednosti, vsebin in oblik. Nacionalizmi v Evropi so bih grobarji njene moči in njenega ugleda. Konca avtonomne, samozadovoljne in samozaljubljene evropske politike, konca bele estetike in konca profesionalne in institucionalne (ne)kul-ture seveda ne napovedujejo udarci na gong niti razmejitvene zastavice, ki naj bi ločile dva časovno-prostorska različna kroga idejnih, estetskih in ideoloških nasprotovanj in previranj znotraj kulturno-umetniške strukture. Umiranje starega in vzpostavljanje novega tečeta kot vzporedna procesa, kdaj pa kdaj celo komajda opazno v svojih zgodovinskih, akcijskih in organizacijskih različnostih. Vsak dan pa postaja bolj in bolj očitno, da se kultura-umetnost spet konstituira kot čista in neprogramatična igra. S svojo funkcijo in metodo vpliva kultura-umetnost postaja podobna tistemu čaru, ki je bil imanenten ustvarjalnosti v srednjem ali starem veku. Podobi sveta in ljudi. A tudi živih in mrtvih bogov. Podobi Zemlje in Univerzuma. Sodobni ustvarjalci, velika večina med njimi, ne dovolijo več, da bi bila kultura-umetnost ponižana v tržno blago, kar se je zgodilo v osemnajstem stoletju in je trajalo vse devetnajsto in prvo polovico dvajsetega stoletja. In če danes ugotavljamo, da se vračamo v univerzum čiste igre, moramo resnične vzroke te pozitivne spremembe iskati predvsem v treh velikih koncih oziroma sindromih umiranja stare weimarske — politične in literarne — Evrope. Socialni status bodoče evropske kulture ali evropskih kultur je seveda lahko le ljudski. Toda tako ljudski, kot je bila ljudska narava grške, srednjeveške ali renesančne kulture in umetnosti. Se pravi, če natančno premislimo položaj kulture v omenjenih treh zgodovinskih stopnjah — niti svet-sistem 746 Bojan Stih trgovine niti sistem-svet ideološke politike in izrabe. Od konca osemnajstega pa vse do sredine našega stoletja, tako rekoč do konca druge svetovne (evropske) vojne, je bila kultura-umetnost izpostavljena izredno močni nacionalistični in nacionalni radiaciji v vseh evropskih deželah. Nacionalizem in hipertrofirana narodna čustva so prepojila umetnost in kulturo evropskih narodov. Z njimi je bila odpravljena tradicija staroveške in srednjeveške univerzalne kulture, ki jo je zamenjala v sebi sprta vsota novoveških nacionalno različnih, neredko pa tudi povsem razdvojenih in nasprotujočih se kultur. Kultura-umetnost se je pogosto samopotrjevala kot obrambni ali pa kot napadalni institucionalizirani organizem znotraj neprodušno zaprtih nacionalnih krogov Evrope. Človeka, univerzalnega človeka, je zamenjal parcialni pripadnik naroda. In prav institucionalizacija kulture-umetnosti, ki je zadnjih dvesto let potekala znotraj narodnih organizmov, je spremenila sleherno umetniško delo v tržno blago, umetnika pa v mezdnega delavca naroda in njegovih političnih interesov. V tem spreminjanju in preoblikovanju pa je bilo moč razbrati vso globino in širino nacionalističnega oboleva-nja vseh evropskih narodnih kulturnih struktur in organizmov. Nič nenavadnega ni v tem, če je to obolevanje prineslo s seboj še eno negativno posledico, ki je vzpostavljala med narodi ne samo nasprotstva, marveč tudi sovraštva. Moč kvantitativno velikih jezikovno-kulturnih sistemov je namreč sistematično podrejala, razkrajala in celo potujčevala jezikovno kulturne sisteme malih in tako imenovanih nezgodovinskih evropskih narodov. Socialno in politično zatiranje malih narodov je bilo zato predvsem kulturno-jezikovno zatiranje, ki so ga veliki narodi izvajali zaradi svojih državno ekonomskih interesov in programov. Naš kontinent je z vso ponosno aristo-telovsko-goethejevsko zgradbo postal Evropa gosposkih narodov in Evropa narodov hlapcev. Kljub tej razliki pa je vendarle res, ali vsaj bi moralo biti, da vsak kulturni nacionalizem, pa naj se razvija pri velikih ali malih narodih, pripelje, volens nolens, v odpravo ljudskega, pomeni univerzalnega in kosmo-politskega značaja in bistva kulture in umetnosti. S porazom velikih evropskih nacionalizmov v drugi svetovni vojni in po njej pa je začela zahajati tudi tista domišljava politika, ki je izkoriščala velike nacionalne kulture kot sredstvo diktata in pritiska nad neevropskimi narodi. Kulturna kolonialna politika, ki ni bila v ničemer slabša od gospodarskega izrabljanja in izkoriščanja. Konec nacionalizmov v kulturnih politikah pa je kajpak šele skromen začetek in prvi žarek upanja v odkrivanju doslej neznanih in nepreizkušenih možnosti v razvoju rasti nove, resnično evropske in obenem univerzalne in kosmopolitske kulture. Evropski kulturni ustvarjalec je bil pred dvesto leti postavljen v kulturni ghetto in njegovo delo so čestokrat izkoriščali kot instrument nacionalistične evforije vplivanja in pritiskov. Zato mora nova, ljudska kultura v Evropi predvsem razrušiti materialni, civilno pravni in vsakršen ghetto. Svobodni ustvarjalec pa mora postati zanikovalec slehernega pritiska. Svoboda ustvarjanja je neločljivo zvezana s svobodo dojemanja in sprejemanja kulture in umetnosti. Novoveška institucionalizacija narodnih kultur v Evropi je seveda izhajala iz predstave o predominantni moči estetike bele rase. Ali z drugimi besedami: na podcenjevanju kulturnih in duhovnih tradicij nebelih ljudstev in narodov. Vse, kar ni bilo moč potisniti v aristotelovski ali goethejevski kalup in model, je bilo razglašeno kvečjemu za eksotično zanimivost. In tako so posamezni impulzi drugih kontinentov oplojevali evropsko kulturno 747 O treh velikih koncih in umetniško zavest le kot srhljiv atavistični refleks in vpliv primitivnih in in nerazvitih ljudstev, kot nenavadna govorica divjih in neciviliziranih ljudstev ter plemen. Toda v nasprotju z oficialnimi kulturnimi ideologi ali ideologi kulture so ustvarjalci že zelo zgodaj spoznali, da je bela estetika le ena izmed možnih estetik in nič več kot to. Od Rimbauda do Artauda traja upor, ki je plodno razširil estetske in oblikovne meje evropske umetniške ustvarjalnosti. Odgovor na vprašanje, zakaj sta postala ekskluzivna bela estetika in nacionalizem duhovni izraz družbenega položaja kulture, je razmeroma lahak in preprost. Tovrstni položaj je omogočala predvsem tista kulturna organizacija, ki jo smemo takole opisati: profesionalna, uradniška, hierarhična in tradicionalistična ideološka organizacija, v kateri so vodilna gesla načela optimistične eshatologije človeške zgodovine in usode. Ta organizacija je ustvarila v dveh, treh stoletjih piramidalno zgradbo: spodaj množice s svojo nepopolno izobrazbo, polpismenostjo in obupno duhovno revščino, zgoraj na vrhu pa visokostne in aristokratske samoljubne akademije lepih umetnosti in koristnih znanosti. Stik med nižinami in nedosegljivimi višinami je bil le občasen in komajda opazen, a če je bil, ni nikdar presegel najbolj zoprnega in nekoristnega paternalizma. Nemirno leto 1968, ki ga nekateri zgodovinarji imenujejo tudi začetek evropske kulturne revolucije, je prineslo s seboj popoln zlom starega piramidalnega kulturno-organizacijskega modela. Ta »cosi detta« evropska duhovna in kulturna revolucija, ki je enako zajela zahod in vzhod, je odpisala kulturniški elitizem in akademizem, zavrgla pa je z njim tudi tradeunioni-stični, uradniški profesionalizem, ki je pomenil svojevrstno koketiranje s »socialno« bazo kulture. Novoveška institucionalizacija evropske ali evropskih kultur je tedaj v viharju 1968. leta nepreklicno izgubila svoj mit o nedotakljivosti in o trajni vzvišenosti. To je zdaj dejstvo, ki ga več ne morejo spremeniti nikakršni poskusi obnove. Primer za to je vsekakor nedavni ekstemporirani izlet pisatelja in ministra Mauricea Druona, ki se je zaradi svojega v konservativno preteklost obrnjenega pogleda zapletel v spopad z veliko večino francoskih umetnikov in kulturnih ustvarjalcev. Zahteva po demokratizaciji kulture oziroma kulturnih institucij se tedaj v naših dneh polagoma, a vztrajno spreminja iz protestne parole in gesla v socialno potrebo in duhovno nujnost Evrope in njenih narodov. Kultura je kajpak v svojem funkcionalnem in duhovnem smislu in bistvu — antipolitika. Prešernove poezije, recimo, so antipolitična negacija Blei-weisove politike. Zaradi takšne narave kulture je vprašanje njene družbene avtonomnosti in njene popolne svobode zvezano z vprašanjem njenega eksistencialnega in eksistenčnega obstoja. Omenjeni trije veliki konci so tedaj poziv k avtonomnosti in svobodi umetnosti in kulture. Zanikanje stare evropske kulturne zgradbe, v kateri je bilo kljub vsem protislovjem in nasprotjem marsikaj dobrega, koristnega in pozitivnega, tedaj ne pomeni mehaničnega in formalnega zanikovanja preteklosti. To zanikanje je intimno zvezano z iskanjem novega v kulturi in novega v umetnosti. Le v novem je rešitev, le v novem je upanje, ki lahko nadomesti sedanjo kulturniško in duhovno sklerozo. Le v novem se krije in razkriva svnthesis bodočnosti. Pomisliti pa moramo še na eno optimistično izročilo preteklosti. Celo ob največjem pritisku, ki je kulturo-umetnost brez sramu spreminjal v tržno blago, njenega ustvarjalca pa v mezdnega delavca, pa čeprav je bil ta aka- 748 Bojan Stih demik ali celo nacionalni genij, so umetniki in kulturni delavci večidel ohranili svojo duhovno in artistično čistost in notranjo svobodo, s katerima so obvarovali značaj umetnosti kot kritika življenja in družbe. Ustvarjalci so sicer morali prepustiti precejšen del funkcionalnega kulturnega prostora za izživljanje vzgojnih in porabniških tendenc v kulturi. Razmah primitivne množične literature, konfekcijska proizvodnja zgodb v okviru tistega, čemur pravimo mass media, popevkarstvo, akademizem, vsiljiva pedagogija itd. — Vse to je bilo seveda mogoče le na račun družbenega prostora nonkon-formistične umetnosti in kulture. Cena pa, ki so jo morali plačati za svobodo neupogljivi in ustvarjalni duhovi, je bila neizmerno velika. Z mučnimi tragičnimi življenjskimi usodami nepriznanih umetnikov, ki pa so šele po pmrt dobili vse, kar jim je pripadalo — slavo in ugled — je bil vzpostavljen in ohranjen avtonomni in svobodni prostor kulture-umetnosti. In prav tu, v tem izpostavljenem prostoru, ki ga najdemo in odkrijemo pri vseh evropskih narodih, se je oblikovala in krepila osnova vseh revolucionarnih idej in demokratičnih upanj v Evropi. Ne pozabimo na zgodovinsko dejstvo, da so bili napredni nemški in italijanski intelektualci, kulturni delavci in umetniki dolgo časa edino aktivno protifašistično žarišče odpora v svojih deželah! In ko ob problemih demokratizacije evropske kulture razmišljamo o problemu ljudske kulture, moramo vedeti: množična kultura, s katero se programsko uveljavljajo nosilci tržno-blagovnih odnosov v kulturi in nosilci vzgojnih metod socrealističnega trgovanja z ideologijo, nikakor ni in tudi ne more biti ljudska kultura. Množična »kultura«, pravzaprav podkultura ali protikultura, kakršno poznamo danes, je zgolj instrumentarij, ki je značilen za porabniško, institucionalno, elitno in akademsko prosvetno-vzgojno-poboljševalno delovanje in s katerim posamezniki, voditeljsko nagnjeni posamezniki, prevzemajo patronat nad človekom, ki stoji osamljen in zbegan sredi moderne ekonomsko-tehnokratsko-politične družbe sedanjega sveta. Problem ljudske kulture se ne razrešuje s kvantiteto, ljudske kulture ni moč konstituirati z množično razširjenostjo psevdokulturnih dobrin. Ljudsko kulturo je moč uresničiti ali vsaj uresničevati le z aktivnim doživljanjem kulture in umetnosti, pomeni s kvaliteto stvaritev in s kvaliteto doživljanja umetniških stvaritev. Ljudska kultura je tedaj množična enotnost ustvarjanja in doživljanja umetnosti. Trije veliki konci terjajo sedaj od sodobnega evropskega človeka in ustvarjalca veliko duhovno zavest in sposobnost ravnati po zahtevah časa, razmer in namenskega poslanstva umetnosti. Pa tudi samozavest terjajo odprti prostori bodoče evropske kulture in umetnosti. Človek, ustvarjalec in uživalec umetniških del, mora danes vnovič vse premisliti o družbeni biti kulture in umetnosti. Mora pa tudi razmisliti o novih načinih radiacije in funkcije kulture in umetnosti. Smemo tedaj reči, da danes evropska kultura spet vprašuje po sami sebi in o sami sebi. Vprašuje spet o svoji poslanici zunaj duhovno, socialno in izobrazbeno neprivilegiranih skupin, vprašuje spet o popolni svobodi ustvarjalca, ki se osvobaja vseh spon tradicionalne estetike in oklepov arhaične institucionalnosti. Vprašuje spet o enakosti velikih in malih, reči moramo tako imenovanih velikih in tako imenovanih malih nacionalnih kultur; kajti Evropa, če je nekaj in nekaj je, ne more biti nič drugega kakor povsem enakopravna združba različnih in med seboj dopolnjujočih se nacionalnih kultur. Združba, v kateri so male jezikovno- 749 O treh velikih koncih duhovne skupine prav tako plodno vplivale na velike, kakor so vplivale velike na male. Evropa brez izvoljenih narodov in maziljenih ljudstev. Resnica je, da sedanja Evropa še ne pozna nobene in nikakršne stabilne socialne, duhovne in gospodarske osnove. Zato je umljivo, da v takem splošnem družbenem položaju še ni moč odkriti zanesljivih odgovorov na vsa vprašanja, ki jih zastavlja sedanji oblikovni in vsebinski tok kulture in umetnosti. Njuna nova substanca in njuna nova funkcija sta šele v stadiju postopnega razkrivanja in odkrivanja. Kljub vsemu pa je že zdaj — kot vedno doslej — eno povsem zanesljivo: tragična bit človeka, ki je razpet med iracionalno smrt in iracionalno rojstvo, ima eno samo, in še to le začasno, optimistično zatočišče in oporišče, a to je kultura-umetnost. Samo v njej se samopotrjuje neumrljivi, večni duh človekove ustvarjalnosti. Trije veliki konci, trije mučni sindromi so potemtakem tudi trije svetli začetki nove evropske kozmopolitske, demokratične in uporniške kulture-umetnosti.