Nina Sotelšek1 VIRTUAL EXHIBITION AS A FORM OF PRESERVATION OF KNOWLEDGE AND COLLECTIVE IDENTITY Abstract Purpose: In this paper, we focused on virtual exhibitions, which offer users of archives, libraries and museums (hereafter GLAM institutions) access to digitized material with the aim of creating and preserving knowledge, memory and identity, as well as better understanding of the complexity of heritage. The Internet has transformed the ways of communicating cultural heritage, so the article reviews how Slovenian institutions follows this transformation. The term is presented through theoretical framework and hypothesis, that the Slovenian GLAM institutions understand various forms of online digital products as virtual exhibitions is confirmed. Method/approach: The research was conducted by method of reviewing scientific and professional literature, which showed the prerequisites for good digital heritage product and explained what virtual exhibition is or is not. By examining the websites of Slovenian GLAM institutions, we used a combination of quantitative and qualitative approaches to determine which ones create virtual exhibitions and how successful they are at it. Results: All three heritage institutions provide physical access to the material and ob- jects, but less material is available in digital format that user could view online. Conclusions/findings: Slovenian heritage institutions create various digital exhibition products and are mostly satisfied with the publication of photographed material and as- sociated catalogue data. GLAM institutions that want to maintain contact with their users will also have to pay more attention to the interpretation of the material on their websites, in the form of virtual exhibitions. This way, they will build trust and maintain the loyalty of their users and spread knowledge about Slovenian heritage in the global environment. Key words: cultural heritage, collective identity, digital collections, virtual exhibitions, GLAM institutions LA MOSTRA VIRTUALE COME FORMA DI CONSERVAZIONE DELLA CONOSCENZA E CO-CREAZIONE DELL‘IDENTITÀ COLLETTIVA Abstract Scopo: In questo articolo, ci siamo concentrati sulle mostre virtuali, che offrono agli utenti di archivi, biblioteche e musei (di seguito istituzioni GLAM) l’accesso a materia- le digitalizzato con l’obiettivo di creare e preservare conoscenza, memoria e identità, nonché una migliore comprensione del complessità del patrimonio. Internet ha trasfor- mato i modi di comunicare il patrimonio culturale, quindi l’articolo passa in rassegna come le istituzioni slovene seguono questa trasformazione. Il termine è presentato at- traverso un quadro teorico e si conferma l’ipotesi che le istituzioni GLAM slovene inten- dano varie forme di prodotti digitali online come mostre virtuali. 1 Nina Sotelšek, višja kustodinja, Mestni muzej Krško, doktorandka Filozofske fakultete v Ljubljani / Krško, nina.sotelsek@mestnimuzejkrsko.si in sotelskova@gmail.com 62 VIRTUAL EXHIBITION AS A FORM OF PRESERVATION OF KNOWLEDGE AND COLLECTIVE IDENTITY NINA SOTELŠEK Metodo/approccio: la ricerca è stata condotta esaminando la letteratura scientifica e professionale, che ha mostrato i prerequisiti per buon prodotto del patrimonio digitale e ha spiegato cos’è o non è la mostra virtuale. Esaminando i siti web delle istituzioni GLAM slovene, abbiamo utilizzato una combinazione di approcci quantitativi e qualita- tivi per determinare quali creano mostre virtuali e il loro successo. Risultati: tutte e tre le istituzioni del patrimonio forniscono l’accesso fisico al materiale e agli oggetti, ma meno materiale è disponibile in formato digitale che l’utente può visualizzare online. Conclusioni/risultati: le istituzioni slovene per il patrimonio creano vari prodotti espo- sitivi digitali e sono per lo più soddisfatte della pubblicazione di materiale fotografico e relativi dati di catalogo. Le istituzioni GLAM che vogliono mantenere il contatto con i propri utenti dovranno anche prestare maggiore attenzione all’interpretazione del materiale sui loro siti web, sotto forma di mostre virtuali. In questo modo, creeranno fiducia e manterranno la lealtà dei loro utenti e diffonderanno la conoscenza del patri- monio sloveno nell’ambiente globale. Parole chiave: patrimonio culturale, identità collettiva, collezioni digitali, mostre vir- tuali, istituzioni GLAM VIRTUALNA RAZSTAVA KOT OBLIKA OHRANJANJA ZNANJA IN SOOBLIKOVANJA KOLEKTIVNE IDENTITETE Izvleček Namen: V prispevku smo se osredotočili na virtualne razstave, ki uporabnikom arhivov, knjižnic in muzejev (v nadaljevanju ustanove AKM) ponujajo dostop do digitaliziranega gradiva z namenom oblikovanja in ohranjanja znanja, spomina in identitete ter boljšega razumevanja kompleksnosti dediščine. Splet je preoblikoval načine komunikacije kul- turne dediščine, zato smo preverili, kako tej preobrazbi sledijo slovenske ustanove AKM. V članku je predstavljen teoretični okvir z utemeljitvijo termina, z empirično raziskavo pa je potrjena hipoteza, da slovenske ustanove AKM v okviru tega termina razumejo raz- lične oblike spletne ponudbe in da ustvarijo malo virtualnih razstav. Metoda/pristop: Uporabili smo metodo pregleda znanstvene in strokovne literature, s katero smo prikazali predpogoje za dober digitalni dediščinski izdelek, in pojasnili, kaj je in kaj ni virtualna razstava. S pregledom spletnih strani slovenskih ustanov AKM smo s kombinacijo kvantitativnih in kvalitativnih pristopov ugotavljali, katere pripravljajo virtualne razstave in kako so pri tem uspešne. Rezultati: Ugotovili smo, da vse tri dediščinske ustanove omogočajo fizični dostop do gradiva, manj pa je dostopno gradivo v digitalni obliki, ki bi si ga uporabnik lahko ogle- doval prek spleta. Sklepi/ugotovitve: Slovenske dediščinske ustanove ustvarjajo različne digitalne raz- stavne izdelke in se večinoma zadovoljijo z objavo fotografiranega gradiva in pripa- dajočih kataloških podatkov. Ustanove AKM, ki bodo hotele ohraniti stik s svojimi upo- rabniki in biti družbeno koristne, bodo morale nameniti več pozornosti interpretaciji gradiva v obliki virtualnih razstav na svojih spletnih mestih. S tem bodo v prihodnosti gradile zaupanje, ohranjale pripadnost svojih uporabnikov in razširjale vedenje o slo- venski dediščini tudi v globalno okolje. Ključne besede: kulturna dediščina, kolektivna identiteta, digitalne zbirke, virtualne razstave, ustanove AKM. 63VIRTUAL EXHIBITION AS A FORM OF PRESERVATION OF KNOWLEDGE AND COLLECTIVE IDENTITY NINA SOTELŠEK 1 UVOD V preteklosti so informacije in komunikacijo kulturne dediščine nadzorovale tri st- roke – arhivistika, bibliotekarstvo in muzeologija, v okviru svojih institucij, disciplin, profesionalnih tradicij in uporabniške populacije (Šojat-Bikić, 2013). Danes pa splet briše meje teh razdelitev, odpravlja prostorsko-časovne omejitve in razdvajanje ti- pov uporabnikov. Ker se dediščina fragmentirano hrani v ustanovah AKM, ji sodobna tehnologija odpira pot k celovitejši prezentaciji. To ne pomeni, da bo ena informacij- ska disciplina prevladala na drugimi, ampak se bodo začele ustanove zbliževati za- radi sorodnega razmišljanja in logike informatizacije (Šola, 2003). Šola je leta 1989 celo predlagal širok koncept mnemozofije, ki bi postala splošna dediščinska teorija, nekakšen skupni imenovalec za informacijske znanosti: bibliotekarstvo, arhivistiko in muzeologijo. Njegovo predvidevanje koncepta dediščine kot popolne kolektivne, prostorsko in časovno vseobsegajoče izkušnje se je realiziralo z utemeljitvijo heritolo- gije kot znanstvene vede (ibid). Uporabniki ustanov AKM so različnih struktur. Najširšo ciljno publiko imajo knjižnice, medtem ko arhivsko in muzejsko gradivo pogosteje potrebujejo raziskovalci, ustvar- jalci arhivskega gradiva, tudi ljubiteljski zgodovinarji, genealogi ali državljani, ki iščejo osebne dokumente. V sodobni demokratični družbi se dediščinske ustanove odpirajo svojim uporabnikom z omogočanjem dostopa gradiva prek spletnih stani in portalov, pa tudi klasično z razstavnim, pedagoško-andragoškim programom in neposredno ko- munikacijo s strokovnimi delavci, ki imajo vpogled v zbirke. Knjižnice danes omogočajo največ dostopa do digitaliziranega gradiva na spletu, s tem ko dojemajo mrežno logiko spleta kot skupno platformo, namenjeno uporabnikom.2 V prispevku bomo s pomočjo teorije po korakih predstavili pomen IKT v ustanovah AKM, primerjali pojma digitizacija in digitalizacija kot predpogoja za ustvarjanje vir- tualnih razstav, opisali digitalni objekt kot produkt digitizacije in predstavili koncep- tualni okvir ustvarjanja digitalnih izdelkov – virtualnih razstav. Z analizo empiričnih podatkov, pridobljenih na spletnih straneh slovenskih ustanov AKM, bomo preverili predstavljene teoretične usmeritve in prikazali, da bolj ali manj uspešno ustvarjajo virtualne razstave. 2 KULTURNA DEDIŠČINA V DIGITALNI OBLIKI Po Unescovi razlagi sestavljajo digitalno dediščino »edinstveni viri človeškega znanja in izražanja. Zajema kulturne, izobraževalne, znanstvene in administrativne vire ter tehnične, pravne, medicinske in druge vrste informacij, ustvarjenih digitalno ali pretvorjenih v digi- talno obliko iz obstoječih analognih virov. Če so viri primarno ustvarjeni digitalno, nimajo druge oblike razen digitalnega predmeta« (Unesco, 2021). Digitalna kulturna dediščina ni zgolj reprodukcija gradiva, čeprav nastane kot rezultat digitalizacije izvirnega gradiva in/ali pa nove vsebine nastajajo v izvorno digitalni ob- liki. V tem primeru tudi to novonastalo gradivo postane dediščina, saj »podobno kot ana- logna kulturna dediščina prehaja skozi procese nastanka, vrednotenja, zbiranja, dokumenti- ranja, komuniciranja in trajne hrambe« (Šojat-Bikić, 2013, 151). Klasificirana je v tri široke skupine kot: digitalne informacije o kulturni dediščini, digitalizirano izvirno gradivo in gradi- vo, ki je izvorno nastalo v digitalni obliki (elektronska besedila in publikacije, dokumenti 2 Digitalna knjižnica Slovenije (v nadaljevanju dLib.si) je spletni informacijski vir, ki omogoča dostop do slov- enske dediščine v digitalni obliki s področja znanosti, umetnosti in kulture. Mnoštvu digitiziranih publikacij, fotografij, rokopisov, monografskega notnega gradiva, ekslibrisov, zvočnih posnetkov, šolskih poročil, topografskih zemljevidov, razglednic omogoča trajno ohranjanje in dostopnost tudi za kasnejše rodove. 64 VIRTUAL EXHIBITION AS A FORM OF PRESERVATION OF KNOWLEDGE AND COLLECTIVE IDENTITY NINA SOTELŠEK pravnih in fizičnih oseb, digitalna umetnost, digitalne premične in nepremične podobe, digitalni zvok, baze podatkov, spletne strani, virtualne razstave, računalniški modeli in simulacije ipd.) (Šojat-Bikić, 2013). Ustvarjeno digitalno gradivo mora biti sledljivo in dostopno, sicer sta vloženi čas in de- nar zaman. Zato morajo dediščinske ustanove razviti učinkovita orodja za beleženje kvalitetnih metapodatkov, brez katerih bi bilo iskanje po bazah podatkov in odkrivanje želenih vsebin skoraj nemogoče (Sotirova et al., 2012). 2.1 ITK V DEDIŠČINSKIH USTANOVAH Hiter razvoj ITK je z revolucijo oblik komuniciranja prinesel tudi demokratizacijo dis- kurza ustanov AMK in z njim zahtevo, da se znanje o kulturni dediščini deli in spletnim uporabnikom omogoči njeno raziskovanje in razumevanje njenih pomenov ter vrednot (ibid). Dediščinske ustanove so zato primorane graditi svojo pojavnost na spletu, če že- lijo ostati relevantne in nagovarjati virtualnih vsebin željno javnost. Spletna stran je vmesnik med ustanovo in uporabniki, kjer se vzpostavlja komunikacija digitalizirane- ga gradiva z objavo digitalnih zbirk, virtualnih razstav in multimedijskih zgodb. V pre- teklem desetletju se je s porastom IKT v dediščinskih ustanovah pojavil tudi strah, da bo virtualni svet nadomestil realne prostore ustanov AKM. Vendar so raziskave različnih strok pokazale, da so zadržki odveč. Virtualna in realna izkušnja se namreč razlikujeta, saj sprožata različne kognitivne procese (Zlodi in Štefanac, 2017). 2.2 DIGITIZACIJA IN DIGITALIZACIJA Izraza digitizacija in digitalizacija sta si podobna in v splošni uporabi3 je slednji. Di- gitizacija (angl. digitization) je del digitalizacije in v najširšem pomenu besede pred- stavlja tehnološki proces pretvorbe analognih signalov, tj. naših podatkov in informa- cij, v digitalno obliko oz. binarni številčni zapis s pomočjo digitalnega orodja (digitalni fotoaparat, ploskovni in laserski skenerji ipd.). Postopek je torej ključnega pomena za obdelavo, shranjevanje in prenos podatkov, saj kot je podrobno razložil Kos, »di- gitizacija dematerializira informacije in loči informacije od fizičnih nosilcev, shranjevanja prenosa in obdelovalne opreme« (Kos, 2021, 6). Digitalizacija (angl. digitalization) se nanaša na sprejemanje in povečanje uporabe digitalne tehnologije v vseh sferah jav- nega in zasebnega življenja in označuje »način, s katerim so številne domene družbe- nega življenja prestrukturirane okrog digitalne komunikacije in medijske infrastrukture« (Gorenšek, 2019). Digitalizacija odpira možnosti razširjanja dediščinskega gradiva in ima povezovalno vlogo, s tem ko združuje gradivo, konvertirano v različne digitalne formate, ga povezu- je v hipertekstualne celote in nato v dokončne digitalne izdelke. Kot temeljna cilja digi- talizacije navaja avtorica zaščito izvirnega gradiva, saj se zmanjšuje rokovanje z njim, in omogočanje dostopa do nastalih digitalnih različic, ki se lahko neomejeno uporabljajo brez zmanjševanja kakovosti (Šojat-Bikić, 2013), ponudi pa tudi možnost optične prepo- znave besedila in s tem hitrejše iskanje informacij. Digitizirano gradivo vsekakor ni brez pomanjkljivosti. Posledica uporabe cenene opreme so slaba pretvorba analognega zvoka v digitalnega, nerealne barve vizualnih gradiv, slaba ločljivost, ki ne omogoča večjih povečav, in drugo. Med pomanjkljivosti oz. težave digitiziranega gradiva prištevamo tudi način shranjevanja, ki je lahko kom- pleksnejši od hranjenja fizičnega gradiva. Digitalni binarni zapis je treba nepretrgo- 3 Terminologišče ZRC SAZU sicer predlaga razlikovanje med terminoma, vendar tudi dodaja, da se termin digitalizacija uporablja v splošnem jeziku. Dostopno prek https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/ svetovanje/digitizacija 65VIRTUAL EXHIBITION AS A FORM OF PRESERVATION OF KNOWLEDGE AND COLLECTIVE IDENTITY NINA SOTELŠEK ma prenašati v nove oblike, da zaradi nenehnih tehnoloških sprememb preprečimo njegovo popolno izgubo. Digitalno ohranjanje vsebin ima torej dva problema: fizično uničenje nosilcev digitalnega zapisa in digitalno zastarelost strojne in programske opreme, zato si je treba prizadevati za sistematično delo in v delovni proces uvesti pripravo novih pravil in standardov za dolgoročno zaščito digitalnih objektov (Sotiro- va et al., 2012; Zlodi, 2007). 2.3 DIGITALNI OBJEKTI IN ZBIRKE Digitalni objekti so izdelki digitizacije, gradniki digitalne zbirke. Vsak digitalni objekt je samostojna enota, sestavljena iz digitalne datoteke in pripadajočih me- tapodatkov, ki so ključni pri nadaljnjem iskanju. Susan Schreibman (2007) ločuje di- gitizirane dokumente, ki imajo vlogo nadomestka izvornega gradiva, in digitalno ustvarjene entitete (angl. born-digital), ki brez analognega ekvivalenta vstopijo v digitalni informacijski sistem. Digitalno zbirko4 definiramo kot organizirano, strukturirano, opisano, upravljano in vzdrževano zbirko digitalnih objektov, do katerih lahko dostopamo prek računalniških vmesnikov ali spleta. Ustvarjalci vnaprej definirajo koncept njenega razvoja v skladu s ključnimi strateškimi cilji ustanove, da deluje kot celota in je organizirana v okviru sku- pne teme, formata ali načina publiciranja; ustvarjanja ali zbiranja posameznika ali prav- ne osebe; ter skupnega vira ali izvora (ibid). 3 VIRTUALNE RAZSTAVE: TEORETIČNI OKVIR V okviru teoretičnega diskurza se termin spletna razstava uporablja za poimenovanje spleta kot medija prikazovanja, termin virtualna razstava pa označuje kompleksen na- čin prikaza večdimenzionalnih informacijskih objektov, katerega končni cilj je ustvariti virtualno resničnost tudi na drugih vmesnikih (Zlodi in Štefanac, 2017). V nadaljevanju bomo videli, da virtualne razstave spremlja nedoslednost pri poimenovanju. Razliku- jejo se od fizičnih, saj se gradivo na ekranu pojavi kot dvodimenzionalna slika ali tridi- menzionalna simulacija originala. Lahko so izvorno nastale kot digitalne ali pa so bile prenesene iz klasične oblike v digitalno z namenom, da komunicirajo razstavno vsebino tudi potem, ko se fizična razstava zapre. Spletni obiskovalec je prepuščen samemu sebi (Kalfatovic, 2000), zato mora biti virtualna razstava zasnovana z jasnim sporočilom in dostopna za enostavno raziskovanje. Pa vendar ne moremo razmišljati o virtualnih raz- stavah kot simulacijah resničnega razstavnega prostora, ampak kot samostojnem me- diju s svojimi prednostmi in slabostmi. Virtualna razstava ni zbirka fotografij gradiva, ni spletna inventarna knjiga, spletni ka- talog ali baza podatkov, zato morajo biti arhivi, knjižnice in muzeji »previdni in se upreti skušnjavi, da bi kazali ‚lepe slike‘, ki jim pravijo razstave« (Kalfatovic, 2000, xvi). Nastane kot produkt digitalnih zbirk z izborom digitalnih objektov, ki so povezani okoli skupne ideje, teme, koncepta ali sheme medsebojnih odnosov (Kalfatovic, 2000). Snovalec raz- stave mora zato odgovoriti na osnovno vprašanje: zakaj je bilo vse to gradivo izbrano v kontekstu iste razstave? Šojat-Bikić (2013) podaja devet načel koncipiranja virtualnih razstav: scenarij razstave mora biti enostaven, obenem pa mora vsebovati različne ravni kompleksnosti, da lah- ko uporabniki izberejo želeno; vmesnik mora biti privlačno oblikovan, da uporabnike motivira k uporabi; hierarhično urejanje tekstov mora odražati konceptualni kontek- 4 Pogost je tudi izraz virtualna zbirka. Ne gre za sinonim, nanaša se na digitalno zbirko, ki je virtualno dostopna z vsakega s spletom povezanega računalnika. 66 VIRTUAL EXHIBITION AS A FORM OF PRESERVATION OF KNOWLEDGE AND COLLECTIVE IDENTITY NINA SOTELŠEK st; teksti se ukvarjajo z idejami in koncepti; uvodni tekst pojasnjuje namen, koncept in glavno temo razstave; teksti na višjih ravneh opisujejo teme in podteme; teksti na nižjih ravneh opisujejo posamezne predmete; naslovi tematskih celot vabijo k inte- lektualni interakciji; združevanje predmetov spodbuja aktivno interpretacijo. Zaradi neotipljivosti imajo virtualne razstave pogosto inferioren položaj v odnosu do fizičnih. Mnoge strokovnjake ustanov AKM odvrača dejstvo, da gre za gradnjo pripove- di z digitalnimi objekti in ne izvirnimi (otipljivimi) predmeti ter gradivom. Elektronska izkušnja gradiva je v kontekstu razumevanja muzejev neavtentična, saj digitalni za- slon eliminira realno oz. taktilno izkušnjo. Tudi Peter Lester (2006) meni, da razstava na spletu ne more vzpostaviti enakega fetišističnega odnosa do predmeta, kot ga lahko fizična. To je ena glavnih ovir, da virtualne razstave v polnosti ne razvijejo svojega po- tenciala, četudi ponujajo možnosti za učinkovitejše učenje, večje možnosti raziskovanja dokumentov in interaktivnih izkušenj. Šojat-Bikić (2013) jih, nasprotno, vidi celo kot su- periorne tradicionalnim razstavam, saj imajo manjše produkcijske stroške; omogočajo prostorsko in časovno neomejen dostop; dosežejo večje število potencialnih uporabni- kov; omogočajo različne interpretativne pristope in naslavljanje različnih skupin upo- rabnikov; na voljo je iskanje po različnih kriterijih; ponujajo možnost manipulacije z di- gitalnimi objekti (povečevanje, rotacija, tisk, shranjevanje); omogočajo odkrivanje prej nevidnih vsebin in detajlov; postavljajo na splet vsebine iz različnih izvorov (hipertek- stualnost); definira jih fluidnost internih in eksternih povezav (fizično razstavo determi- nira fizični prostor); možnost boljše uporabe fizičnih zbirk s predstavljanjem predmetov iz depojev; omogočajo virtualno rekonstrukcijo in interaktivnost; so stalna podpora vseživljenjskemu učenju. 3.1 KRITERIJI UČINKOVITOSTI VIRTUALNE RAZSTAVE Ker ni vse, kar ustanove AKM objavijo na spletu ali ponudijo na prenosnih medijih, dober izdelek, je bilo treba določiti kriterije za oblikovanje učinkovite virtualne razstave. Ti se nanašajo na dobro poznavanje lastnih zbirk in dokumentarnega gradiva, možnost ustvarjanja kakovostnih digitalnih fotografij oz. optično prebranih dokumentov in dob- ro zgodbo (ibid), z namenom, da posredujejo bogato spletno izkušnjo. Teorije o virtualnih razstavah so začele nastajati v 90. letih 20. stoletja, vzporedno z globalnim pojavom interneta. Thomas in Boily (1998) sta kmalu prepoznali njihov po- tencial, kot spletnega raziskovalnega orodja za radovedne uporabnike, ki omogoča večkratni ogled razstave in tudi težko dostopnega gradiva, poleg tega razširjajo razis- kovalne projekte v mednarodno okolje in uporabnike čustveno nagovarjajo. 3.2 OBLIKOVANJE VIRTUALNE RAZSTAVE Kot vsak izdelek ima tudi virtualna razstava svoj razvojni cikel. Kalfatovic (2002) in Šo- jat-Bikić (2013) sta pisala o treh razvojnih fazah. Prva, konceptualna faza, se začne z oblikovanjem ideje, ki odgovori na vprašanja: kaj se želi komunicirati, komu in kako? Opredelijo se vsebina projekta, njegov namen in cilji. Na podlagi analize se določijo cilj- ni in potencialni uporabniki in razvije slog komuniciranja. Izbere se gradivo, ki je samo po sebi zanimivo ali pa je vir ključnih informacij za temo razstave, pripravijo se razstavni scenarij in gradiva za digitizacijo. V drugi fazi se oblikujeta prikazana vsebina in naviga- cija skozi informacijsko arhitekturo, preveri se funkcionalnost izdelka. V tretji, produk- cijski fazi, se programira aplikacijsko okolje. V samem procesu nastajanja razstave se uredijo vsa pravna vprašanja, ki se navezujejo na uporabljeno gradivo, doreče se stopnja apropriacije gradiva, ki je last drugih usta- nov, in se s sodelujočimi dogovori za avtorstvo pri projektu. Ključna značilnost razstav- 67VIRTUAL EXHIBITION AS A FORM OF PRESERVATION OF KNOWLEDGE AND COLLECTIVE IDENTITY NINA SOTELŠEK nega programa vsake dediščinske ustanove je dobro definirana razstavna politika, ki bo pojasnila, kako bodo virtualne razstave prispevale k predstavljanju gradiva v zbirkah in pomagale pri oblikovanju sporočil. 4 VIRTUALNE RAZSTAVE NA SPLETNIH STRANEH SLOVENSKIH ARHIVOV, KNJIŽNIC IN MUZEJEV Pri raziskovanju je šlo za kombinacijo kvantitativnih in kvalitativnih pristopov. Kvantitativni pristop je bil uporabljen pri kategorizaciji spletnih virov ustanov AKM in izračunavanju rezultatov, povezanih s pojavnostjo virtualnih razstav v ustano- vah, kvalitativni pristop pa v nadaljevanju pri analizi njihove vsebine in uporabniške vrednosti. Študija je potekala med julijem in oktobrom 2022 na izbranem vzorcu arhivov, knjižnic in muzejev, omreženih v globalnem spletnem okolju. Za namen raziskave smo ustvarili kontrolni seznam z desetimi kategorijami, ki najpogosteje označujejo virtualno razstavo: število razstav, poimenovanje razstav, število raz- stav, interpretativna besedila, gradivo s kataloškimi podatki, fotografije fizičnih razstav, hiperpovezave, multimedijske vsebine, virtualne vsebine, prevod in brez- plačen dostop do kataloga fizične razstave. Izvedli smo točkovanje ponudbe posa- meznega muzeja, s katerim smo prikazali stopnjo približevanja k zgoraj predstavl- jenim teoretičnim izhodiščem. Tu smo raziskavo zaključili in pustili odprto pot za naslednji korak: evalvacijo izbranih projektov, pri kateri bi sodelovali uporabniki in bi ustvarjalcem prinesla konkretne informacije o učinkovitosti projekta ter služila kot referenčna točka drugim uporabnikom. Kot smo napovedali v uvodu, nas zanima, kako in v kakšni obliki se pojavljajo virtualne razstave na spletnih straneh slovenskih arhivov, knjižnic in muzejev. Izbrali, primerjali in analizirali smo šest splošnih in dve univerzitetni knjižnici, štiri državne in štiri regio- nalne muzeje ter razstave na spletnih straneh državnega in šestih regionalnih arhivov – skupno torej triindvajset ustanov AKM. 4.1 ARHIVI Iz Tabele 1 je razvidno, da smo na vzorcu sedmih arhivov našli 149 razstav, ki vsaj delo- ma ustrezajo definiciji termina. Nobeden od arhivov za poimenovanje ne uporablja be- sedne zveze virtualna razstava, namesto tega svoje spletne izdelke poimenujejo splet- na razstava ali samo razstava. Največkrat gre za predstavitve fizičnih razstav z opisom in nekaj fotografijami gradiva s kataloškimi podatki ter fotografijami z odprtja. Zgodovin- ski arhiv Celje, ki ima tudi sicer bogato razstavno dejavnost, dodaja spletnim predstavit- vam hiperpovezave na sorodne projekte in virtualne sprehode po razstavi, uporabniku pa ponudi tudi nakup tiskane publikacije. Spletna rubrika Arhivalija meseca, ki jo že od leta 2011 ustvarja Arhiv Republike Slovenije, sicer ne sodi v kategorijo virtualnih raz- stav, ker predstavlja po eno enoto gradiva, kljub temu pa je zanimiv način približevanja arhivskega gradiva potencialnim uporabnikom. 4.2 KNJIŽNICE Tabela 2 prikazuje izbor osmih v razvid vpisanih knjižnic5, ki skupno na spletu ponu- jajo 43 razstav. Razen Nacionalne in univerzitetne knjižnice uporabljajo analizirane knjižnice termin virtualna razstava. Prezentacije vsebine se razlikujejo in so večinoma manj kompleksno razdelane. Pod nazivom virtualna razstava na spletnih straneh knji- žnic tako najdemo: simuliran razstavni prostor, v katerega so umeščene npr. fotografi- 5 Dostopno na https://razvid.nuk.uni-lj.si/pregled/index.php?zamik=20#tabela 68 VIRTUAL EXHIBITION AS A FORM OF PRESERVATION OF KNOWLEDGE AND COLLECTIVE IDENTITY NINA SOTELŠEK je s krajšimi opisi, vendar brez kataloških podatkov o gradivu; animirane predstavitve vsebine z besedilom in fotografijami; zanimiv je primer iz lendavske knjižnice, kjer so razstave zasnovane tematsko z izborom knjig, pospremljenih s kratkim besedilom in hiperpovezavo do vsake od njih. V nasprotju z arhivi in muzeji knjižnice pogosteje pove- zujejo razstave z video vsebinami, objavljenimi na kanalu Youtube. 4.3 MUZEJI Vsi slovenski muzeji imajo na spletnih straneh predstavitve svoje razstavne ponudbe, saj je razstavna dejavnost eden primarnih načinov muzejske komunikacije in tudi ena od osrednjih nalog muzejske dejavnosti. Poleg stalnih in občasnih razstav ima več mu- zejev tudi namensko, za splet zasnovane razstave. Kot je razvidno iz Tabele 3, jih po- imenujejo različno: virtualna, spletna ali e-razstava, različno je zasnovana tudi njihova vsebina. E-razstave vsebujejo besedila in fotografije predmetov s kataloškimi opisi. Kot virtualne razstave pa muzeji večinoma razumejo t. i. virtualne sprehode, s 3D-tehnolo- gijo posnete in v obliki aplikacij prezentirane fizične razstave, obogatene s pojasnjeval- nimi ikonami v besedilni ali zvočni obliki. So zanimiva popestritev muzejske ponudbe, vendar jih ne bi mogli označiti s terminom virtualna razstava. Pogoste so objave raz- stavnih panojev fizičnih razstav, ki jih uporabnik lahko lista in poveča, da prebere vse- bino. V Slovenskem etnografskem muzeju in Gorenjskem muzeju pa smo našli primere razstav, ki najbolj ustrezajo teoretskim izhodiščem. Kljub temu da gre za prenos fizičnih razstav na splet, jih zaznamujejo osnovne prvine virtualne razstave. Na vzorcu osmih muzejev smo našli 94 razstav. V skladu s predlaganimi kategorijami smo zasnovali in izvedli točkovanje posamezne ustanove ter s tem potrdili predvidevanje, da imajo muzeji najbolj raznoliko in ustre- zno spletno ponudbo virtualnih razstav (30 točk), sledijo jim knjižnice (22 točk) in arhi- vi (18 točk). V vseh primerih gre za podobno strukturo linearnega pripovedovanja, pri katerem se izmenjujejo besedila in vizualno gradivo. Malokatera dediščinska ustanova v izbrani format virtualne razstave vključuje multimedijsko izkušnjo, še manj je preve- denih v katerega od tujih jezikov. 5 VIRTUALNA RAZSTAVA KOT MOST DO SOOBLIKOVANJA KOLEKTIVNE IDENTITETE Virtualna razstava je kulturna dobrina, ki posreduje znanje in komunicira zapuščino preteklosti. V razstavnem jeziku prevaja pomene ter sporočila predmetov in gradiva, odpira etična vprašanja, razkriva spomine in sooblikuje identitete (Šojat-Bikić, 2013). Namen njihovega ustvarjanja ni konkurirati fizičnim razstavam, ampak z uporabo no- vih tehnologij okrepiti komunikacijsko vlogo posamezne ustanove (Carreras Monfort, 2000). Razumemo jih kot stičišča, ki dopolnjujejo kolektivni spomin, če so osredotočene na dialog in zasnovane kot proces, ki oblikuje odnose prek interakcije z vsebinami, arte- fakti, krajem izvora in javnostjo (Clifford, 1999), s tem da artefakti simbolizirajo spomin na preteklost in vstopajo v polje dediščine. Obstaja več ravni oblikovanja identitete, npr. individualna, ko posameznik išče odgovor na vprašanje »kdo sem?«, skupinska, ko de- diščina dveh ali več oseb sovpada, in kolektivna, ko začne dediščina povezovati številne posameznike onkraj skupine, ki jo je mogoče upravljati v okviru vsakodnevnih interakcij (Antzcak, 2018). Koncepta dediščine in kolektivne identitete sta konstrukta, ki zahtevata interpreta- cijo: eden je konstrukt preteklosti, drugi definira, kdo smo. Zanašata se na pojmo- vanje drug drugega: brez občutenja kolektivne identitete ne bi mogli konstruirati dediščine, saj ne bi imeli strukturiranega vrednostnega sistema za njeno določan- 69VIRTUAL EXHIBITION AS A FORM OF PRESERVATION OF KNOWLEDGE AND COLLECTIVE IDENTITY NINA SOTELŠEK je, brez dediščine pa ne bi imeli sidrišča za vzpostavljanje in ohranjanje kolektiv- ne identitete (Tutchener, 2013). Dodati je treba, da kolektivna identiteta ni fiksen pojav. V navezavi na kulturno dediščino se na nacionalni in globalni ravni fluidno spreminja, ko sledi spremembam v družbi. Andersonova analiza je pokazala, da je na nacionalni ravni za »vzpostavitev pripadnosti kolektivni entiteti ključna povezanost skozi homogeno kulturo, jezik in religijo ter zavedanje skupne preteklosti« (Anderson 1983, v Iglič, 2014, 379). Osrednja ideja tega prispevka je, da prikaže virtualne razstave kot orodje za mapiranje skupnih točk med različnimi državami in kulturami. Ker so virtualne razstave samosvoj medij, ki za okolje svoje komunikacije uporablja splet, imajo večjo možnost izmenja- ve znanja. So okna, ki odpirajo vpogled v lokalno omrežje in ga prenašajo na globalno raven. So priložnost, da gradnja skupne identitete spet steče prek zgodovinske pove- zanosti in kulturne raznolikosti in ne le prek »aktualnih političnih in družbenih procesov« (Iglič, 2014, 376), zato vidimo kot izgubljeno priložnost dejstvo, da slovenske ustanove AKM svojih razstav na spletu ne prevajajo v tuje jezike. 6 SKLEP Ponudba razstavnih vsebin na spletu se po načinu prezentacije in poimenovanju zelo razlikuje. Večinoma gre za prenos fizičnih razstav v spletno okolje, malo pa je razstav, ki so nastale izključno za ta namen. Ugotavljamo, da je kompleksnost virtu- alnih razstav raznolika, od enostavnih prezentacij vsebine v obliki besedila in foto- grafij predmetov s kataloškimi podatki do razstav, ki vsebujejo poleg besedil, hiper- povezave do sorodnih projektov, video in zvočne vsebine, omogočajo manipulacijo z digitalnimi objekti v kreativne namene, odkrivanje nedostopnih gradiv iz depojev in virtualne rekonstrukcije, imajo dobro zgodbo in brezplačen dostop do razstavne- ga kataloga. Dobre virtualne razstave so interaktivno raziskovalno orodje. Žal smo našli tudi takšne, kjer je ustanova objavila samo fotografije gradiva brez kakršne koli interpretativno-kontekstualne podpore, kar razkriva neprofesionalnost tako ustanove kot odgovornega za pripravljeno vsebino. V tem primeru virtualnost raz- kriva slabosti in pomanjkljivosti naših dediščinskih ustanov – pomanjkanje znanja, ustvarjalnosti in odgovornosti. Raziskava je pokazala, da imajo virtualne razstave več prednosti za uporabniško iz- kušnjo. Slabosti vidimo v tem, da obiskovalcu umanjka stik z izvirnim gradivom in da lahko nastajajo težave pri prenosu digitalnih vsebin v nove tehnološke oblike. Ugotovili smo tudi, da je največ virtualnih razstav najti na spletnih straneh muze- jev, kar pa ne pomeni, da arhivi in knjižnice ne sodelujejo v procesih komuniciran- ja dediščine na ta način. Z vlogo čuvajev, ki uporabnikom pomagajo najti gradivo v zbirkah, so postali arhivisti in bibliotekarji interpreti dediščine, ki shranjeno gradivo postavljajo v kulturnozgodovinski kontekst. Virtualne razstave ustanov AKM so torej priložnost za dokazovanje razumevanja in potrebe po promociji, omogočanje dos- topnosti, širjenje znanja in s tem sooblikovanje kolektivne identitete. 70 VIRTUAL EXHIBITION AS A FORM OF PRESERVATION OF KNOWLEDGE AND COLLECTIVE IDENTITY NINA SOTELŠEK Tabela 1. Pregled ponudbe virtualnih razstav slovenskega državnega in šestih regional- nih arhivov Arhiv Slovenije Pokrajinski arhiv Koper Pokrajin- ski arhiv Maribor Pokrajinski arhiv Celje Zgodovin- ski arhiv na Ptuju Pokrajinski arhiv v Novi Gorici Zgodovin- ski arhiv Ljubljana Število razstav 82 5 7 35 10 6 4 Poimenovanje razstav Arhivalija meseca razstava spletna razstava razstava razstava razstava spletna razstava Interpretativna besedila 1 x 1 1 1 1 1 Gradivo s katalo- škimi podatki 1 x 1 1 x x 1 Fotografije fizičnih razstav x 1 x 1 1 x x Hiperpovezave x x 1 1 x x x Multimedijske vsebine x x 1 x x 1 x Virtualne vsebine x x x 1 x x x Prevod x x x x x x x Brezplačen dostop do kataloga fizič- ne razstave x x x x x x x Skupaj točk 2 1 4 5 2 2 2 Tabela 2. Pregled ponudbe virtualnih razstav šestih regionalnih in dveh univerzitetnih knjižnic Knjižnica Domžale Mestna knjižnica Piran Knjižnica Lendava Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper Univer- zitetna knjižnica Maribor Narodna in univer- zitetna knjižnica Knjižnica Lenart Goriška knjižnica Franceta Bevka Število razstav 12 2 10 3 2 12 1 1 Poimenovanje razstav virtualna razstava virtualna razstava virtualna razstava virtualna razstava virtualna razstava spletna razstava virtualna razstava virtualna razstava Interpretativna besedila x 1 1 1 1 1 1 1 Gradivo s katalo- škimi podatki x x x x 1 x x x Fotografije fizičnih razstav 1 1 x x x x x x Hiperpovezave x x 1 x x 1 x 1 Multimedijske vsebine 1 1 x 1 1 1 1 x Virtualne vsebine 1 x x x x x x Prevod x x 1 1 x x x x Brezplačen dostop do kataloga fizič- ne razstave x x x x x x x x Skupaj točk 3 3 3 3 3 3 2 2 71VIRTUAL EXHIBITION AS A FORM OF PRESERVATION OF KNOWLEDGE AND COLLECTIVE IDENTITY NINA SOTELŠEK Tabela 3. Pregled ponudbe virtualnih razstav osmih v razvid vpisanih muzejev – štirih državnih in štirih pooblaščenih oz. regionalnih Narodni muzej Slovenije Slovenski etnograf- ski muzej Muzej novejše zgodovi- ne Slove- nije Narodna galerija Muzej narodne osvo- boditve Maribor Posavski muzej Brežice Gorenjski muzej Pomurski muzej Murska Sobota Število razstav 28 15 8 2 4 3 27 7 Poimenovanje razstav e-raz- stava, virtualni sprehod e-raz- stava, virtualni sprehod virtualna razstava spletna razstava virtualna razstava virtualna razstava spletna razstava virtualna razstava Interpretativna besedila 1 1 x 1 1 1 1 1 Gradivo s katalo- škimi podatki 1 1 x 1 1 1 1 x Fotografije fizičnih razstav 1 1 x x x x x x Hiperpovezave 1 1 x x x x 1 x Multimedijske vsebine 1 1 1 x x 1 x Virtualne vsebine 1 1 1 x x 1 x 1 Prevod 1 x x 1 x x x x Brezplačen dostop do kataloga fizič- ne razstave x x x x x x 1 x Skupaj točk 7 6 2 3 2 3 5 2 7 LITERATURA Antczak, O. (2018). Unpicking a Feeling: Interrogating the role of heritage in indigenous col- lective identity formation on the Caribbean island of Bonaire (Magistrsko delo). Cam- bridge: University of Cambridge. Carreras Monfort, C. (2000). Virtual Exhibitions: Extending Museum Potential. Pridobljeno na http://www.cultivate-int.org/issue2/virtual/. Clifford, J. (1997). Museums as Contact Zones. V D. Boswell in J. Evans (ur.), Representing the Nation: A Reader: Histories, Heritage and Museums (str. 435–457). London, New York: Routledge. Gorenšek, T. (28. 2. 2019). Digitizacija, digitalizacija in digitalna transformacija. Ho- mopoliticus: Digitalni medij. Pridobljeno na https://homopolitikus.si/digitizaci- ja-digitalizacija-in-digitalna-transformacija/. Kalfatovic, M. R. (2002). Creating a Winning Online Exhibition: A Guide for Libraries, Archives, and Museums. Chicago, London: American Library Association. Kos, S. (2021). Implementacija nove IT-rešitve z obratnim mentorstvom (Magistrsko delo). Maribor: Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta. Lester, P. (2006). Is the virtual exhibition the natural successor to the physical? Journal of the Society of Archivists 27(1), 85–101. Schreibman, S. (2007). Best Practice Guidelines for Digital Collections. College Park: Office of Digital Collections and Research, University of Maryland. 72 VIRTUAL EXHIBITION AS A FORM OF PRESERVATION OF KNOWLEDGE AND COLLECTIVE IDENTITY NINA SOTELŠEK Sotirova, K., Peneva, J., Ivanov, S., Doneva, R. & Dobreva, M. (2012). Digitization of Cul- tural Heritage – Standards, Institutions, Initiatives. V K. Ivanova, M. Dobreva, P. Stanchev in G. Totkov (ur.), Access to Digital Cultural Heritage: Innovative Applications of Automated Metadata Generation (str. 23–68). Plovdiv: Plovdiv University Publish- ing House. Šojat-Bikić, M. (2013). Modeliranje digitalnih zbirki i digitalnih proizvoda: sadržajno- korisnički aspekt komuniciranja kulturne baštine u digitalnom obliku. Muzeologija 50, 17–516. Pridobljeno na https://hrcak.srce.hr/137980. Šola, T. (2003). Eseji o muzejima i njihovoj teoriji: prema kibernetičkom muzeju. Zagreb: Hr- vatski nacionalni komitet ICOM. Thomas, W. & Boily, D. (april 1998). Virtual Exhibition Production: A Reference Guide. Prido- bljeno na https://www.archimuse.com/mw98/papers/boily/boily_paper.html. Unesco. (2021). Concept of Digital Heritage. Pridobljeno na https://en.unesco.org/ themes/information-preservation/digital-heritage/concept-digital-heritage. Zlodi, G., in Štefanac, T. (2017). Virtualna izložba »Pruga prvoga svjetskog rata«: pred- stavljanje društvenih i prostornih fenomena pomoću arhivskoga gradiva i muzej- ske dokumentacije. V M. Arko Pijevac in S. Latinović, (ur.), Zbornik radova 3. kongresa hrvatskih muzealaca s međunarodnim sudjelovanjem (str. 262–269). Zagreb: Hrvat- sko muzejsko društvo. Pridobljeno na https://urn.nsk.hr/urn:nbn:hr:131:876039. Zlodi, G. (2007). Mogućnosti uspostavljanja interoperabilnosti među shemama metapoda- taka u muzejskom okruženju (Doktorska disertacija). Zagreb: Univerza v Zagrebu, Filozofska fakulteta. SUMMARY: In this article, we focused on virtual exhibitions, a unique medium that influences the formation of individual values and identities. The communication of cultural heritage via Internet has been transformed by the use of information and communication tech- nologies, so the article reviews what kind of virtual exhibitions are available on the websites of Slovenian GLAM institutions. The article presents a theoretical framework with arguments on what virtual exhibition is and showing their modelling methods. Empirical research has confirmed the hypothesis that Slovenian archives, libraries and museums differently interpret what virtual exhibitions are and offers various and small amount of web products. In the research, the method of reviewing scientific and professional literature was used, with which we showed the prerequisites for a good digital heritage product and ex- plained what a virtual exhibition is and is not. By examining the websites of Slovenian GLAM institutions was used a combination of quantitative and qualitative approaches to determine which ones create virtual exhibitions and how successful they are. In the final part of the article, we considered the role of cultural heritage at co-forming the concept of collective identity. 73VIRTUAL EXHIBITION AS A FORM OF PRESERVATION OF KNOWLEDGE AND COLLECTIVE IDENTITY NINA SOTELŠEK