Ar. Iž^rp. 1 i H i Miklošič in Hrvati. Poslanica hrvatskemu akademičkemu društvu „Zvonimir" v Beču. 9 it"'z.' S Napisal H^Eatija l^vLrlsc, t. 6. predsednik akad. društva „Slovenija" na Dunaji. iVj! LJUBLJANA -i ¡¡UM Ponatisneno iz „Slovenskega Naroda". V Ljubljani. „Narodna Tiskarna". — Založil Božidar Eaič. 1883. k tyx -iixpr__'•■■-¿¿s? v« rddsrs Miklošič in Hrvati. oslaniea hrvatskemu akademičkemu društvu „Zvonimir" v Beču. Napisal l^vdatija, 2v£-u.rls:o, . e. predsednik akad. društva „Slovenija" na Dunaji. •Mestna lj!; J..>ka; knjižnica LJUBLJANA Ponatisneno iz „Slovenskega Naroda". V Ljubljani. ,Narodna Tiskarna". — Založil Božidar Raič. 1883. 512661 b \Lik kovali, ampak držali se Vukovih načel in onega Hvega narečja, iz katerega je Vuk zajemal. Književno in s tem duševno jedinstvo mej Hrvati in Srbi je jedna najveselejših prikaznij na 3 ¡slovanskem Jugu in misleči Hrvati in Srbi lahko se iz tega, da je bilo navzlic vsem razlikam in veliki mržnji mej brati vender mogoče, učijo poguma in vztrajnosti in tudi potov, da bo rodilo še drugi sad ; naj ne čakajo, da je Magjari k temu prisilijo. To je gotovo tudi Miklošičevo mnenje. Krivo razumevanje njegovih strogo znanstvenih trditev je pač uzrok, da je svoje nauke o Srbih in Hrvatih v drugem izdanji „Lautlehre" od 1. 1879 (Vrgl. Gram. I. Bd.) natančnejše izrazil ter jim na str. 392 dodal v znanstvenem delu nepričakovane besede: „selbstverständlich darf diese ansieht nicht als versuch gedeutet werden, beiden Völkern die bahnen der politik zu weisen: Ii sie bedürfen einander". More Ii dober prijatelj Srbom in Hrvatom kaj lepšega svetovati nego te tri res zlate besede, s katerimi je prav v Miklošičevem pregnantnem stilu toliko povedanega? Na to prosimo iskrenega odgovora! Tri besedice so, ali njihov veliki pomen je ! jasen dovolj. Slobodinega dopisnika sklep, da Miklošič „otevši nam Dubrovnik oteo je staru knjigu, oteoši Zagreb uzeo je poviest, jednom riečju: učinio je isto W što poznati Majkov, a malo ne isto što onaj, koji je u s vom magjarskom pathosu nazvao Hrvatski! fikcijom". — Miklošič in Pestyü! —je povsem tem res pravi humbug, o katerem velja: Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo. Proti hrvatski državni misli — to pa je strankarom prava ven-der glavno, ki še ne morejo razumeti, zakaj se mi Slovenci bavimo le z ono „leidige Sprachenfrage" ter se še nočemo navduševati za visokoleteče držav-nopravne ideale — pa Miklošič nikjer ni besedice izrekel, ampak iz omenjenih njegovih besed veje čisto drugi duh. Dubrovnika pa Miklošič Hrvatom tudi ni niti prvi niti sam vzel, tem manje pa staro literaturo, ker ravno tudi na njo opira Miklošič svojo hipotezo; dalmatinski pisatelji razen Gunduliča in Palmotiča so mu vsi Hrvati. Kar se pa Gunduliča in Palmotiča tiče, omenim kratko le to, da od časa književnega jedinstva morajo itak vsi srbski in hrvatski pisatelji biti skupna last obeh narodov. Nemci so se o svojem času dosta pravdali — in še danes nahajajo se taki učeni in neučeni ljudje, ki nemajo druzega posla — kdo je veči, Schiller ali Goethe? Goethe je na to rekel enkrat Eckermannu (gespräche mit Goethe von J. P. E. 4. Auii Brock-haus. Leipzig. 1876. I. 153): „sie sollten sich freuen, dasz überall ein paar kerle da sind, worüber sie streiten können". Mutatis mutandis naj velja to Hrvatom in Srbom! Svojite si le Gunduliča in Palmotiča notranje, ne samo zunanje, in v vaše kolo naj skoro pristopijo i Slovenci. Neka mržnja proti Miklošiču izvira tedaj le iz nevednosti, kaj je jezikoslovstvo. To bi se pa še hrvatski akademični mladeži na Dunaji in tudi dru- god lehko odpuščalo, ker nahajajo se še drugi ljudje, ki nečeje jezikoslovstva razumeti. Žalibog so, kakor sem slišal, mej njimi tudi nekateri učitelji materinega jezika na hrvatskih srednjih šolah, ki sicer prav pridno po Miklošiču prednašajo, morebiti še celo preveč — opozorim le na to, kar je Miklošičev vrstnik J. Grimm rekel o jezikoslovnem diletantstvu — pri tem pa tudi sem ter tje po njem nezaslišano udrihajo. Kako ga naj pobijajo, sem jim že prej nasvetoval. To bo gotovo lepša naloga, nego govoriti o „austrijskom podpla-čeniku" — po zdravi logiki bi Miklošič moral tedaj ravno Hrvatom na ljubo zgodovinske in faktične razmere prenarejati — in nepedagogično ucepati mržnjo — mislimo, da je ravno blaženje mladih src naloga šole — proti možu take slave, ki še v svojih predavanjih, kjer ima vender druge ljudi pred seboj, ne polemizuje, ako ga že kaj posebnega k temu ne prisili. Toliko znanstvenega duha bi se že davno lahko nasrkali, da bi morali vedeti, da „patrijotični" momenti v znanosti nemajo mesta. Teško bo najti znanost, v kateri je toliko prepirov, tako strastnih in osobnostnih, kakor v germanistiki, in posebno v glasoviti pravdi o Nibelungih grešilo se je večkrat „wider den wissenschaftlichen anstand", ali „patri-jotičnih" uzrokov še pri nobeni stranki nesem zasledil. Ali hrvatska m lade ž na Dunaji, vsaj njena prava ali navidezna večina, pokazuje tudi s svojim ravnanjem, da ne ve ali neče vedeti, kaj je sploh znanost. To je sicer teško očitanje, ali jaz sem si ga po polnem svest; v ravno povedani dilema je zagazila, pri katerem je vsak del jednako žalosten. Akademiki (jünger der Wissenschaft!), ki lahko, kakor je to posebno na Dunaji mogoče, v isti stroki danes tega in jutri zopet druzega profesorja s po polnem drugimi nazori slušajo, ki imajo nalogo, mnogokrat z najrazličnejšimi mnenji se seznanjati, bi vender morali vedeti, da znanosti ne pospešujejo samo pozitivni rezultati, ampak da se ti po teškem trudu nabirajo, ko so se morala prej že mnoga mnenja čuti. Svoboda znanosti je vsaj na videz najek-streinnejšim strankam sveta in ravno ljudje, ki toliko kričijo po „slobodi", je ne poznajo. Komu neso znane Lessingove besede: „ich meine mich um die Wahrheit ebenso verdient gemacht zu haben, wenn ich sie verfehle, mein fehler aber die Ursache ist, dasz sie ein anderer entdecket, ais wenn ich sie selber entdecke?" Sicer pa nam je ravno Miklošič v svojih delih toliko pozitivnega podal, kar je obče priznano, da bodo slavisti in jezikoslovci sploh morali zmirom pri njem zajemati, kakor romanisti od svojega mojstra Dieza in germanisti od J. Grimma. Malo kdo stoji v takem nasprotji z moderno nemško lingvistično šolo, ki postavlja teorijo za teorijo, kakor ravno Miklošič. On nam ni pisal „genijalnih" sestavkov, polnih duhovitih fraz, ampak vsa njegova dela so pred vsem z velikim trudom in vestno nabrani materijal, ki obsega vse slovanske jezike, gorenje- in dolenjelužičko-srbskega ne izimši, tako da je v njih vsako zrnce zlato. In vender nikdo ne priznava tolikokrat pri predavanjih kakor on: „gram-matici est, quaedam nescire". In brez srca mora biti človek, na katerega bi ne napravile utiša besede, katere je Miklošič napisal v predgovoru k svoji „Stammbildungslehre" (Vrgl. Gram. Wien 1875 Bd. II. XXIV.): „an diesem buche (ki obsega XXIV + 504 str.) ist seit mehr als zwei decennien, allerdings nicht ausschlieszlich, gearbeitet worden. Alle, die ähnliches versucht haben — und nur diese sind billige beurteiler von dergleichen besrebungen — wissen, dass man, wenn das werk endlich fertig ist, unwillkürlich an den sprach erinnert wird: OT«V GUYzskirrt) <> «vfrpw-o;, TOT t ap/rm." Mnogo Miklošičevih trditev je s prva razburilo slaviste in druge kroge in po časi so se večinoma vse pripoznavati začele. Koliko so se branili posebno ruski slavisti s svojega pravoslavnega stališča cerkveni jezik imenovati „staroslovenski" in njegove panonske domovine, tako da se je Miklošič sam 1. 1874 v „Altslov. Formenlehre in Paradigmen" str. IV. izrazil: „diese (die allbulgariche) hy-pothese ist seit einigen jähren so allgemein angenommen, dass ich meines wissens unter den lebenden slavisten mit meinem proteste dagegen allein stehe." fs j| LJUBLJ Vi Ali vender dandanes že panonščino starih spomenikov mnogo slavistov pripoznava. Vsekako pa ta hipoteza Miklošičeva pred nobenim zastopnikom starobolgarske hipoteze ne ponižuje. In kako hudi bi še morali Bolgari na Miklošiča biti, ker jim jemlje „svu staru literaturu"?! Miklošič, ki je v tem pitanji po polnem „zapadnik", če se dovoli ta posebno na Ruskem udomačeni izraz, sklenil je lani svoja predavanja starožitnostij blizo z besedami: „über diese dinge wird mit groszer heftigkeit gestritten; wer sie aber einigermaszen mit kaltem blute betrachtet, überzeugt sich leicht, dasz diese heftigkeit eine ganz überflüszige ist. Die beiden kirchen bestehen neben einander, bekämpfen einander mit waffen, die häufig nicht würdig sind, aber es ist ganz unrichtig von der entscheidung dieser beiden fragen hänge etwas für die gegenwart ab. Es ist eine gelehrte frage, die diejenigen interesiert, welche in der geschichte der slavischen Völker aufklärung erhalten wollen; für die gegenwart ist die sache von keiner bedeutung trotzdem ihr eine bedeutung auch in diesen dingen in der gegenwart zugeschrieben wird." Ravno to velja po mojem mnenji o Miklošičevi hipotezi o Hrvatih in Srbih, ker ona se sedanjih razmer ne tiče. Mi gotovo želimo obema narodoma najlepšo prihodnjost, pred vsem pa bratsko ljubav, po kateri bo ona mogoča. Bosne in Hercegovine n. pr. pa še Hrvati samo zaradi tega ne bodo dobili, če stokrat dokažejo, da se tam govori le „hrvatski". Jaz še nečem zatajiti, da so se tudi pri drugih Slovanih našli ljudje, ki so imeli pomisleke proti Miklošičevi svečanosti s svojih vsakdanjih stališč. Tako bi pač gotovo vsak Poljak rad bil — in kdo je bolj občutljiv nego Poljak — da bi Miklošič maloruski jezik poljskemu pridružil. Saj je bil ta jezik v najslavnejši dobi na dvoru poljskih kraljev v rabi in mnogo Rusinov je od nekdaj podloga poljski narodnosti. Ravno tako bi še kateri ognjevit Poljak lahko zasledil, da Miklošič tudi litvanščine ni poljskemu jeziku pridružil, jezika domovine poljskih jagelonskih kraljev. Koliko na Litvi rojenih poljskih pisateljev šteje poljska literarna zgodovina in kaj vse nam je napisal tako popularni pisatelj kakor je Kraszewski o poljstvu Litvinov, ki še niti Slovani neso. Ali strankarskim namenom prava znanost ne more služiti in „političnih" jezikov ne pozna. Rusi zopet bi se lahko hudovali, da je Miklošič Rusine od njih odcepil, ker njih jezik zmirom posebe razpravlja, akoravno Rusini imenujejo svoj jezik „ruskij". V kaka klešča pa zabrede, kdor hoče Miklošiča iz takih stališč soditi, razvidi se iz tega, da je Miklošič pri Slovakih ravno nasprotno ravnal, katerih jezik je češkemu pridružil. In komu mora to bolj neprijetno biti nego ubozemu zatiranemu Slovaku? Ali prav je odgovoril jedenkral neki Slovak pri razpravljanji tega pitanja: „Miklo-■\\ šič ni nas napravil, mi pa njega nesmo." In cele jezik onih žalostnih ostankov polabskih Slovanov, katerih ni čez 160.000 ljudij, „razcepil" je Miklošič v gorenji in dolenji srbski. Ravno tako bi za jezikoslovske namene bilo dobro ruski jezik še bolj razkosati. „Ukrajnolilstva" pa Miklošič s svojim znanstvenim prepričanjem, da sta veliko- in maloruski jezik različna, ni podpiral, ker nikdo neče Niženemcev cepiti od Visokonemcev, ako trdi znano resnico, da govore celo drug jezik, ki še stoji „auf dem standpunkt der ersten laut-verschiebung". Tudi niženemški učitelji ne delujejo proti visokonemškemu književnemu jeziku, ako večkrat zahtevajo, naj,se uvede njihovo narečje ali prav za prav jezik v ljudske šole za prvi dve leti. Ravno tako tudi ni Miklošič „srbizma digao". Ako] ga je morebiti kedaj kateri Srb zlorabil za svoje strankarske namene, profaniral je našo znanost ravno tako kakor jo hočejo Velikohrvati s svojimi zahtevami do Miklošiča. Oboji so si tedaj slični in tertium comparationis je — šovinizem. Šovinizma pa bi se naj Hrvati varovali, ker jim ga ni treba kakor n. pr. Magjarom in ker njim ne bo nič koristil, pač pa škodil. Meni je sicer razumljivo, zakaj se Hrvati toliko branijo nekaterih trditev slavistov. Ko se borijo za samostalnost in celokupnost svoje domovine, ki je pa postala tudi domovina mnogim Srbom, mislijo, da jim je vsakdo nasprotnik, ki le količkaj trdi, kar se po njih mnenji ž njihovimi težnjami ne sklada. Ali to je neo- pravičeno in celo smešno. Nikdo neče Hrvatom njihove slavne samostalnosti odrekati, ako jim pove, da je ime „ban", znak te samostalnosti, prišlo iz orijentalskih jezikov. Nikdo ne odreka Hrvaticam in Srbkinjam njihove spretnosti v ženskih ročnih delih, ako trdi, da čilimi in sagovi in še mnogo njihovih izdelkov nosi tuja imena. Eavno tako neče noben filolog Hrvatov in Srbov sleči s trditvijo, da so njih izrazi za obleko večinoma tuji, posebno turški; naj le gledajo, da jih drugi elementi ne slečejo. In Turkofili še filologi zaradi tega tudi neso, ako dokazujejo, da je še mnogo več turških besed v balkanskih jezikih, nego si celo naobraženi ljudje mislijo. Zanimljivih primerov zato bi se dalo navesti celo kopico, naj zadostuje le še jeden. Slovenci, Hrvati, Srbi, Bolgari, macedonski Rumuni, Albanci in Grki se še zaradi tega budal in budalosti neso odkrižali, ako jih filolog razveseli z iznajdbo, da so si tudi to besedo od Turkov izposodili. Mnogo ljudij in celo filologi branijo se tujstva nekaterih besed, da Bog pomagaj. Ali kaj je na tem? Ravno take besede dokazujejo veliko resnico, katero je Miklošič tako lepo izrazil v svoji razpravi „die slavischen elemente im Magyarischen str. 10 (Denkschriften der Academie IX.): „und doch wird kein kenner der entwicklung der menschheit daran zweifeln, dasz unsere gesammte civilisation, verschieden von der nationalen sitte, die früher das tier im menschen zügelte, vom Christentum bis zu den alltäglichen bequemlichken des lebens die frucht der arbeit vieler Völker ist, die sich allerdings nicht in gleich hervorragender weise daran beteiligt haben." In da smo mi Slovani bili taki kulturni narod, je ravno Miklošič odločno in neovrgljivo dokazal v omenjeni razpravi kakor tudi v drugih: „die sla-vischen elemente im Rumunischen, im Albanischen, im Neugriechischen". Magjari imajo po Miklošiču od nas 956 „elementov" za svoj jezik, ki dokazujejo, da so Slovani v socijalnem, cerkvenem in državnem življenji bili njih učitelji, ravno tako Ru-munom, ki imajo po Miklošiču 1084 naših „elemen-tov" (ne besed!). In kako, smešno se vedejo Magjari nasproti tem rezultatom! Njihovi učenjaki, ki to ime zaslužijo in tudi ne, trudijo se skoro vsako besedico rešiti ter kličejo na pomoč vse ugroaltajske jezike; ako pa že to nič ne pomaga, izposodili so si Slovani take besede od Magjarov. Da je pa vsak raa-gjarski „l-odoljub" tega mnenja a priori, to se itak samo ob sebi razumeva. Rumuni pa so še bolj „kunštni". Proč s slovanskimi besedami, ker drugače nesmo slavnih Rimljanov slavni potomci! In tako so začeli zamenjavati slovanske besede s takimi, ki so jih po drugih romanskih jezikih skovali: dobitok z „animale", kraj z „rege", nadejdea (nadeja) s „sperantia", de obsce s „comun", robia s „sclavia", scump (skop) z „avar" itd. (gl. M. die slav. elem. im Rumun. v uvodu). Samo škoda, da bi Rumuni po takem blizu dve petini (vsaj po Cihacovem, Dictionnaire daco- ; roumaine étymologique) svojega slovarja izgubili in potem je še pitanje, bodo se li naroda prijele novo skovane besede. Jedno sredstvo se še v Evropi ni poskusilo. Cesar Kienlung dekretiral je v 1. 1771 objavljenem Mandžu-slovarju 5000 „domačih" izrazov namesto do te dobe rabljenih kineških z zažuganjem, da jih dobi vsakdo s palico, kdor se jih ne bo posluževal. (Te kazni se filologom gotovo tudi na Hrvatskem ni več bati, ker so časi pandurskega gospodstva prešli, ali za dekret, da Srbi hrvatski govore, še že ostane upanje.) Vedenje Magjarov, Rumunov in cesarja Kienlunga je gotovo smešno, ali ni nič različno od tega, ako se Hrvati branijo rezultata filo-logije, namreč slovenstva kajkavcev in Miklošičeve trditve, da hrvatski in srbski jezik s prva nesta jeden jezik; da pa Hrvati in Srbi neso bili in še neso jeden narod, tega pa itak ne bo nikdo trdil, ki ima oči, da vidi. Dobro in lepo je sicer od sovražnikov se učiti, ali vender prosimo Hrvate, naj ne posnemajo „viteških" Magjarov v tem slučaji. To je kriv narodni ponos! Naj čakajo mirno, da se tilologi mej seboj pogode. Hrvaška zaradi tega ni za las ne na boljšem ne na slabšem, ako še Miklošičevo mnenje o razmeri mej hrvatskim in srbskim jezikom obvelja. Koliko so se Nemci o svojem času hvalili, da je gotika njihova iznajdba in kaj vse nam je sam Goethe in kaj so nam romantiki o tem napisali. Dandanes ne vedo več samo strokovnjaki, ampak že tudi drugi omikanci, da gotika ni prvotno nemška in vender je pri vsem tem ostal nemški narod, kar je in na svoj Kolonjski dom kakor na druge gotične stavbe sme tako ponosen biti, kakor poprej. Pri Čehih še pred nekaterimi leti tudi ni smel nikdo nepristnosti nekaterih staročeskih spomenikov dokazovati, kdor je hotel biti „rodoljub". Danes je že vse drugače in Čehi ostanejo vse, kar so bili in so, ako se še celo Kraljedvorski rokopis zavrže. Toliko za dokaz, premda bi se še mnogo dalo povedati, da je vedenje hrvatske akademične mla-deži na Dunaji, kar se stvari tiče, žalostno-smešno. Le nevedneži mogli so iz Miklošiča ne-prijatelja Hrvatov vstvariti. To je res ironija, posebno ako se še pomisli, da je Miklošič od mladih nog v neki posebni zvezi s hrvatstvom. V mladosti je čital stare kajkavske knjige iz Hrvatske, študiral gimnazijo v Varaždinu, njegovo ime še nosi stari hrvatski pravopis — nekim neumnežem zdi se sicer kaj takega tudi pregreha — bil je jeden najboljših prijateljev St. Vraza, da mu je še ta celo jednega svojih umotvorov posvetil — in taki spomini bi vender Hrvatom morali biti nekoliko sveti, — tudi mej Hrvati šteje mnogo učencev in najboljše može hrvatske za svoje prijatelje, on je član jugoslovenske akademije v Zagrebu; mej vsemi slovanskimi jeziki je hrvatski jedini, v katerem je pisal, kar ni kaka malenkost, pri občevanji s slovanskimi učenjaki on govori in piše ta jezik, njegova zasluga je točka v organizacijskem načrtu za avstrijske gimnazije, naj se na njih uči tudi hrvaščina, in lani še je pokazal, kako dobro tudi razume sedanje hrvatske razmere, ko je v 55. seji gosposke zbornice (11. febr. 1882) 0 resoluciji, katero je celo mnogo najuplivnejših konservativcev predlagalo, naj se od vsakega uradnika zahteva znanje nemškega jezika, tako odločno se izrazil, da bi bil taki zakon v Dalmaciji neiz-vršljiv, da je zaradi tega nemir nastal itd. Takih neprijateljev bi mi Hrvatom še več želeli. Ali to žalostno-smešno vedenje ima še druge strani. Bratje strankarov prava, po mišljenji deutsch-nacijonalci, in sploh Nemci poudarjajo pri vsaki potrebni in nepotrebni priliki nemštvo Dunajskega vseučilišča, kar se ve da ni ravno krivo. Zaradi tega pa se ne sme tako opustiti prilika, da se pokaže 1 slovanstvo. Tukaj pa nam ni treba nikake de-monstrativnosti, ampak mirno in dostojno lahko se pokaže s samo slavnostjo, da je dika Dunajskega vseučilišča, njega bivši rektor itd. „der bedeutendste mann der philosophischen facultat" — Slovan, in da veliko število slušateljev nemških profesorjev, ki se taki akademični slavnosti ne morejo izogniti, je tudi slovanskih. Hrvati tedaj tudi neso ravnali ko dobri Slovani — ko svojega vseučilišča vredni akademični sinovi pa tem manje! — in slovanska vzajemnost, ki je ravno mej Dunajskim di-jaštvom jako udomačena — mimogrede omenim, da ste obe zadnji dobrodejni slavnosti občeslovanski bile v korist Hrvatom v Istri in Zagrebčanom — jim ni dosta mar. Poljakov in Rusov dosedaj ni bilo nikoli mogoče skupaj spraviti; takrat je šlo, ko se hoče proslaviti mož znanosti. Ako Hrvati takrat ne bodo zastopani, svobodna jim — blamaža. Žal nam je le, da jih doleti ko Hrvate in ne ko strankare prava. JIlesina ljudska knjižnica Ljubljana Ali hrvatska mladež greši tudi proti „hrvat-sko-slovenski zajednici". Da se pa tendenca tega spisa sploh kakor naslednjih vrstic ne razume krivo niti od Slovencev niti od Hrvatov, razglaša njih pi-salec, da spada k najprepričanejšim zastopnikom te ideje in da se mu zdi potrebno in se ve da tudi mogoče, da se počasi oni proces, kateri je Hrvatom in Srbom dal j eden književni jezik, fazširi tudi na Slovence. Ali ravno s takim ravnanjem podira hrvatska mladež vse mostove, po katerih bi bil prehod mogoč. Jaz moram že pripoznati, da bi mi ravno ona dva Miklošičeva nauka, katerih se hrvatska mladež toliko brani, bila mej glavnimi argumenti za moj ideal. In kje smo še v tej točki? Naša vzajemnost še niti ni tako daleč prikorakala, da bi ljudje časa ne gubili s prekladanjem hrvatskih spisov in obra- tno. „Matica Hrvatska" se res pri vsaki priliki svoji slovenski sestri za uzor postavlja, ali naj pogleda kdo v njen imenik, koliko slovenskih članov bo tam našel! Koliko hrvatskih knjig, da molčim o srbskih, čitajo sploh po duhu preponemčeni Slovenci? Na Hrvatskem pa ni drugače; o naših razmerah poučujejo se hrvatski listi le preveč iz nemških listov in neki dvakrat izhajajoči hrvatski list, ki tudi spada k sanjarom o slovenskih zemljah, prinesel je letos ta-le imena mestnih odbornikov Ljubljanskih: dr. Dre (Drč), dr. Papec (Papež!), Zuzek (Žužek), Sukljei (Šuklje). Določba organizacijskega načrta za avstrijske gimnazije, naj se v višji gimnaziji tudi hrvaščina uči, ki je Miklošičeva zasluga, mislim se nikoli ni prav izvrševala in, kjer se je to godilo, kakor v Mariboru, zabranila je to neka „verodnung" iz sredine 60 let. Sploh, kamor koli človek pogleda, vidi, da še v tem nesmo dalje, nego pri dobri misli. Po tem pa naj se še pomisli, koliko odločnih in močnih nasprotnikov ima še ta misel. Po najnovejših prikaznih pri Hrvatih pa se še le prav oddaljujemo od tega cilja. Da pa smo si Slovenci in Hrvati sploh potrebni, tega tudi najhujši slovenski separatist ne bo zanikal, ki o St. Vrazu ne ve več, nego da je bil „uskok". Saj imajo cislitavski Hrvati jednako osodo s Slovenci in v Zagrebu in še drugod širi se nem-čevanje preko naših glav. Za tega delj bi se tudi ne smela opustiti nobena prilika, ki bi to vez mogla utrditi. In naj se le pomisli, da bo slovenska mla-dež — in to za bodočnost ni malenkost — Hrvate navadno sodila po tem, kakeršen utis je dobila o njih za časa skupnih študij. Sedaj pa žalibog večina odhaja iz vseučilišča Dunajskega in Graškega z mnenjem, da „s Hrvati ni nič opraviti". Ako se akademična mladež že na polji znanosti ne more zjediniti, potem ne vem, kje bi to bilo prej mogoče. Kaj pa nam še ostane skupnega ? Naj li ponavljamo zmirom frazo o Ljudevitovih Hrvatih in Slovencih? Ali pa naj sanjarimo, da je „Slovenija veliki dio Hrvatske?" Ne mamimo samih sebe s takimi domišlijami — posebno pa bi naj to resni ljudje opuščali — ampak potegujmo se rajši za take cilje, katere moremo doseči; saj Hrvati vidijo, kako se jim godi že z Dalmacijo, Reko, Žumberkom, Medjimurjem. Ako t bo pa omenjeni cilj kedaj mogoč, takrat bodo Hrvati in Slovenci še tudi o pravem času to zapazili. Sicer pa pri vsem tem, da hrvatska stranka prava toliko o nepravem času politikuje, našel sem navdušene njene pristaše, ki so o naših deželnih zborih imeli toliko pojma, da so jih prav naivno primerjali hrvatskim — municipijem! Položaj svojih rojakov v Dalmaciji in Istri tako slabo poznati, ob jednem pa o Veliki Hrvatski sanjariti, — wie reimt sich das? In Sotla nas res ne loči, ali velikanski prepad, katerega nareja dosledno mlajša hrvatska ge- 5 neracija. Kdor se ne ozira dalje okoli, bi moral res postati pesimist. Tukaj nam ostaja jedna tolažba: Železo ne ostane tako žareče kakor se kuje. Navadno še taki mladiči potem žalibog zagazijo v drugo skrajnost in oni, ki so prej prisegali na Bog ve kaj vse, glasujejo potem za vsakega kapetana (stotnika), ki jim ga vlada predloži. To je že davno znana resnica: „les extrêmes se touchent". Hvala Bogu, to vse le kratko trpi. Saj so tudi Nemci imeli svoj „bardengebriill", svojo dobo, ko so hoteli vse pogermaniti in ponemčiti, svoj „junges Deutsch-land" itd. Vender v nekih zadevah mora že tudi sedaj vsaka mladež težiti po tem, da se jej ne bo očitalo „mladost je norost". Ali hrvatski mladeži ne velja že več nobena avtoriteta, noben svet, naj pride še od tako skušenih mož. Tako je urednik Zaderskega „Narodnega Lista", od Bleiweisove svečanosti Slovencem dobro znani g. Juraj Biankini, svetoval v listnici 38. št. nekemu rojaku na Dunaji to-le : „Ako i je Miklošič govoreč o Hrvatim, gdjegod strašno zabasao, to ipak ne bi opravdalo hrvatsku mladež u Beču, kad ne bi uz svu mladež ostalih slavenskih grana učestvovala slavju njegovoga 40 godišnjeg rada i 70 goda u životu. U ustalom znamo, da je i Miklošič u ovo zadnje doba iz-pravio mnoge svoje netočne pojmove o Hrvatim. Bilo što bilo, ne čete li ga svetkovati kao velikog učenjaka i neumornog radnika na polju slavistike, * slavite ga kao brata Slovenca. Krv nije voda!" Ali tndi Dalmatinci neso se mnogo brigali za svet njihovega glavnega glasila. Ali vender prosimo zmernejše elemente mej hrvatsko mladežjo za več energije pri takih pitanjih. Naj pomislijo, da se take stvari tičejo časti hrvatskega imena sploh, ker drugi Slovani ne brigamo se toliko za politične stranke, katerih stališča se vedno spreminjajo, ampak le za Hrvate. To na-glašamo tudi nasproti stranki prava, katera bi že morala skrbeti, da dobi tudi mej Slovenci in drugimi Slovani prijateljev, česar pa novejše počenjanje njene mladeži nikakor ne pospešuje, ker to je tako, da si naj genij znanosti, genij slovanstva in genij hrvatsko-slovenskega jedinstva pred njim zakrijejo svoje lice. Upamo le, da razumnih Slovencev to vender ne bode motilo v simpatijah do Hrvatov, ker „tem-pora mutantur". Mestna J h !?a 'ižnica LJUBLJANA