Lelo Vlil.
Poštnina pavšalirana.
Štev. 2,
Izhaja enkrat na mesec in sicer početkom meseca.
ZENSKI UST
GLASILO ZVEZE DELAVSKIH ŽEN IN DEKLET.
Naročnina za celo leto 12 Din.
V Ljubljani, 15. februarja 1931.
Naroča se pri upravi v Ljubljani, Poštni predal 290.
Posamezna številka 1*50 Din. Za inozemstvo 2 Din.
VABILO
na ustanovni občni zbor »Zveze delavskih žen in deklet za Slovenijo« podružnica Črna pri Prevaljah, ki se bo vršil v nedeljo, dne 22. februarja 1931 ob 2. uri popoldne v društveni sobi, Konzumno društvo, prodajalna Črna I.
Dolžnost vseh članic je, da se istega sigurno udeleže. Pripeljite svoje znanke, da postanejo naše članice!	Odbor.
Papeževa poslanica.
V svoji zadnji encikliki o krščanskem zakonu Obsoja papež težnje današnjega človeštva po kontroli in omejevanju porodov in ženski pokret za osvobojen je izpod dosedanjega suženjstva ženske.
Zapoveduje ženami roditi brez preudarka, brez ozira na njihovo bolezensko ali celo smrtno nevarnost za slučaj nosečnosti ali poroda. Tudi jim ne dovoli vprašati se, bodo li imeli že živeči otroci zadostno oskrbo ali ne itd. Svari žensko pred gospodarsko osamosvojitvijo in političnim ude j stvovanj e m.
Kratko povedano: Papež želi ženi srednjeveško suženjstvo, ko so cerkve in očetje na svojih zborih razpravljali: Ako ima ženska dušo ali ne in kje da jo ima.
Kakor vse kaže, papež očividno ne ve za legije stradajočih in prezebajočih otrok, ne ve nič o moreči skrbi, ki tare milijone brezposelnih, ne misli, koliko je med njimi očetov nepreskrbljenih otrok, ne misli, koliko je vdov, katerimi družba ne nadomešča hranitelja njihovih otrok. Niti mu ni znano trpljenje milijonov zakonskih žen, ker njihovi možje zlorabljajo oblast, katero jim daje zastarela ustanova zakonskega stanu. Tudi ne uvažuje, da je bog razsvetlil znanstvenike in jim poplačal njihov trud v iskanju pomoči bednemu človeštvu, da so dognali n. pr. zakone podedovanja. Na podlagi teh dognanj kličejo človeštvu, zlasti že-
nam: Ne rodite slabotnih, betežnih in duševno obremenjenih ljudi, ki bi bili sebi in vsemu človeštvu v breme in gorje. Papež ne ve nič o raci-jonalizaciji dela, ki meče na cesto krdela brezposelnih. Ne, kakor kaže, on o vsem tem nič ne ve, ker zapoveduje ženi roditi v neskončnost, ne glede na njeno zdravje in živi jensko nevarnost, ne glede na moralno in materijalno bedo njenih že živečih otrok ob novem družinskem prirastku, oziroma za slučaj, da ji porod novega otroka povzroči dolgotrajno bolezen ali celo njeno smrt.
Papežu tudi niso znani vzroki-ženske emancipacije, ne ve, da boj za golo življenje tira ženo od družine in otrok v tovarno, urade, na stavbe in povsod, kjer bi bila kaka prilika zaslužka. On se tudi ne zaveda, da odbor proti krivicam, ki se gode človeštvu s strani vladajoče družbe, tira v javno udejstvovanje. Zato svari ženo pred gospodarsko in politično emancipacijo. Kratko povedano, zapoveduje, papež ženi: Nazaj, v odvisnost moža in moškega sploh!
Toda to nas ne'moti in ne plaši, ker vemo, da gre razvoj naprej in ne nazaj!
Bratski list »Volksstimme« pripominja k temni: »Mi pa pravimo: Ženska je dorasla in kot človek u-pravičeno zahteva enakopravnost nap rami moškim. Njena neodvisnost mora biti socijalno in. gospodarsko zasigurana. Na tem- ne spremeni nič dejstvo, da se njene biološke funkcije razlikujejo od onih funkcij moškega.«
Na osvobojen ju žene sloni osvo-bojenje proletarijata!
Cankarjeva družba.
V trajno počaščen je Ivana Cankarja im v nadaljevanje njegovega živi jenskega smotra, namreč širjenja kulture in znanja med delovnim ljudstvom, je izdala Cankarjeva družba v minulem letu zopet poleg
koledarja s pestro vsebino še tri knjige. Omenim naj izmed njih zlasti Cerkvenikov prevod drugega dela Flamimarionove povesti »Konec sveta«, t. j. »Poslednji dhevi življenja«.
Predvsem, kdo je bil Flarnmari-on? Bil je astronom (zvezdoslovec). Bil je izredno pridem in vztrajen, bavil sc je z vsemi mogočimi problemi, napisal in izdal je veliko število knjig. Flammarion je spoznal, da ima znanost (enako kakor umetnost!) pomen šele tedaj, če morejo uživati plodove znanosti tudi široke ljudske množice in ne samo posamezniki. — 'Iako pravi o ujem A.* Cerkvenik v svojem predgovoru.
Za nas žene ima ta knjiga poseben pomen, ker nam podaja nekoliko uvaževanja vrednih smernic za dosego blagostanja človeštva in pre-prečenja vojn. Tako čitamo med drugim-:	Večina evropskih žensk,
posebno mater, je ustvarila močno in edinstveno protivojno organizacijo. Dolžnost članic te organizacije je bila, vzgajati deco, posebno pa hčere, v strahu in grozi pred vojnimi barbarstvom. — Tedaj so se pa dvignila dekleta in so prisegla, daše ne bodo možila vse dotlej, dokler poslednji moški ne odloži orožja. — Na strastne prošnje mnogoterih moških so soglasno odgovarjale: Bedakov ne maramo! Mar bomo rodile in vzgajale deco za mesnico?
Dalje: Ženske, ki so smele vsepovsod voliti in biti voljene, so dosegle važna mesta v zakonodajnih ustanovah in so z vsemi silami skušale ohraniti starodavno in koristno uredbo zakona, a kljub vsem- naporom niso miogle preprečiti razpada zakona, ki se je nadomestil s čistim in najnesebičnejšim čuvstvovanjem, z žarko vzajemno ljubeznijo. Svobodna izbira ljubljenih, selekcija in z moralnim čutom odgovornosti strogo reglementirano porajanje o-trok je ustvarilo novo pleme prerojenih ljudi. Kakor da so vznikli iz zemlje, oplojene z novim potopom.
Vse to je na svoj način preobrazilo zemljo. Le težko so mogli ljudje razumeti do skrajnosti nemoralno in barbarsko miselnost nekaterih dob. ko je bilo celo bolnim, zakržljavelim roditeljem zapovedano roditi nad vse bedna bitja. Le težko je človek nove dobe mogel razumeti, kako so mislili ljudje, ki so ukazovali roditi bednikom, kateri so sami umirali od gladu, bede, mraza.
Podani so tu le odlomki iz zelo zanimive in poučne knjige, katero vsem priporočamo v čitanje. Obenem pa pozivamo vse čitateljice, da obnove naročnino pri »Cankarjevi družbi«, ki nam bo gotovo nudila zopet zanimivo in poučno čtivo. Vsaka delavska družina mora biti včlanjena v Cankarjevi družbi!
Jesenice.
Tukajšnja podružnica »Zveze delavskih žen in deklet« deluje skromno, pa saj so tudi njene članice zelo skromne, brez vsake predizobrazbe: so vdove, žene, hčere proletarcev delavcev. Pa akoravno so zrastle v skromnosti, živijo skromno, so vendar ponosne na svojo organizacijo. ‘Zavedajo se, da so enakovreden član človeške družbe, akoravno jim današnja družba ne pripozna enakih pravic z moškimi. Moški kaj slabo poznajo skrbi in potrebe slabotnih in onemoglih ali zapuščenih žen, zato
Alfons Göldschmidt:
Atahuaipova smrt.
V pričujočem članku nam popisuje pisatelj po zgodovinskih virih, kako so katoliški Španci po zasedbi Amerike oropavali indijanska plemena ter jih uničevali, dokler niso slednja skoro popolnoma izumrla. Slični in še hujši prizori so se dogajali seveda po vseh od belokožcev zasedenih ameriških pokrajinah. Op. ur.
Ko je prišel Atahualpa, tako poroča Genaro Garcia, s petimi ali šestimi tisoči neoboroženih Indijancev na veliki trg, kjer so ga pričakovali Španci in kjer se je hotel, kot mri je bilo sporočeno, porazgovoriti z njim Pizarro, tedaj se mu je približal dominikanec Vicente de Valverde s križem in brevirjem v roki.
Valverde pozove InkaV naj postane kristjan in naj sc pokori papežu ter kralju Španije, cesarju rimskemu, gospodarju sveta. Inka je zelo užaljen odgovoril, da se ne mara * nik ur ar pokoriti, ker je svoboden
* tako se je imenovalo pleme, ki mu je pripadal Atahualpa.
pa si naša podružnica prizadeva po svojih skromnih močeh, pomagati takim revam. Pa tudi zdravim uka-željnim. in onim, ki se zavedajo svoje velike naloge. Kot žena-mati-de-lavka skuša nuditi znanje in jih vzbuja k zanimanju za vse, kar nam je najpotrebnejše v borbi življenja.
Članice prejemajo »Ženski list«; vse ga težko pričakujemo. Želimo, da bi bil večji, izhajal redno in prinašal čim več koristnega za nas. V svrho izobrazbe žene sploh je priredila podružnica v tej zimski sezoni trinajst predavanj in sicer štiri znan-stveno-zadružnega značaja in devet zdravstvenih, katera so bila vsa dobro obiskana. Zahvaliti se moramo na tem: mestu vsem predavateljem, kateri so sc rade volje odzvali naši prošnji in nam1 nudili s predavanji toliko koristnega in potrebnega znanja za vsakdanje življenje. Prav posebno se zahvaljujemo gg. zdravnikom dr. Ludviku, dr. Kogoju in dr. Marčiču, katerega smo najbolj nadlegovale. Vsi gg. predavatelji naj bodo uverjeni, da njih trud ni bil zaman. Žena pozna trdost življenja, zna misliti in tudi vpoštevati vse dto-bre nasvete, ima željo do izobrazbe in s tem do boljšega življenja. Akoravno ona za sebe ne pričakuje posebnega izboljšanja, želi kot mati boljšo bodočnost svojim potomcem, za katere se žrtvuje in dela.
Na Jesenicah jc tudi higijenski
in ker ne priznava nikakega gospodarja nad sabo. Papeža noče poslušati in ne izročiti domiovine očetov tistemu, ki ga ni še nikdar videl. Kar pa se vere tiče, meni, da le njegova izborna, in se zato ne mara prepirati o tako stari in dragoceni napravi. Ako je Kristus umrl, ne moreta umreti ne sobice ne mesec. Odkod ve krščanski duhovnik, da je njegov bog ustvaril svet? Valverde je odgovoril, da je bila ta resnica razodeta v brevirju in mu jc izročil to knjigo. Inka je odprl knjigo, jo gledal, | jo nesel k ušesom in nato rekel, da ta knjiga ničesar ne govori in mu : tudi ničesar ne pove o duhovnikovih I trditvah. Nato je spustil brevir na j tla, nakar se je Valverde strašno razjezil. Pobral jc brevir in je zaklical Špancem: »Evangelij je poteptal! Maščujte se, kristjani! PokcVi-. te pse, ki nočem našega prijateljstva, naših postav, ki prezirajo božjo postavo! Kolji te, odvežem vas .
Španci, ki so bili vkljub obljubi oboroženi, so naskočili. Usmrtili so nekaj sto Indijancev. Izmed Špancev ni padel nobeden, le Francisco Pizarro je bil ranjen na roki. Atahual-
zavod priredil v januarju osemdnevno higijensko razstavo, katera je bila tudi dobro obiskana, tako da niso dobili vsi prostora. To pa pripominjamo iz sledečih razlogov; Na naših predavanjih so vsi predavatelji gg. zdravniki priporočali; čistoto telesa, obleke, stanovanja, umivanje, kopanje, čiščenje obleke, sveže perilo itd. Ravno ista so bila priporočila na higijenski razstavi.
Sedaj pa vprašamo me žene delavcev in vseh nemaničev merodajne faktorje in prav posebno še jeseniške mestne očete z g. županom na čeli^, kako naj me izvršujemo te človekoljubne nasvete? Sprašujemo .'•.e, kakšno predavanje bi priredile? Koga bi povabile, da bi nam tudi to razložil? Kopaj sc, koplje naj se de-ca, možje, vsi. Ves jeseniški okoliš pa nima kopališča (razen reke Save in pritoka Jesenice). Jeseniški očetje so ga obljubili, ali kdaj je že to bilo. Aha, takrat, ko je zadruga Delavski dom nekaj o tem govorila. In danes — mestni proračun je bil menda objavljen - koliko je v njem za kopališče? O, za cerkev stotisoč, tam se čistijo duše, na kopališče, kjer se čisti in sveži telo, pa so pozabili. Res, pozabili so, a na izrek »zdrava duša v zdravem telesu« pa jih opominjamo me žene. Še več vodovodov sc dela, kot se sliši in obeta. Vodo na števec pol milijona stanejo števci - ti uboga para pro-
po so ujeli. Taka je bila osvojitev Peruja*.
Atahualpa jc ponudil Pižami ogromno odkupnino, ki jo je Španec takoj sprejel. Odkupnino je plačal v zlatu in srebru v vrednosti mnogo tisoč pesov. Dragoceno kovino so prinašali v velikih vrčih, v košarah in v drugih posodah. Medtem pa je odšla četa Špancev v Ctizco in je tamkaj naropala mnogo zlata in srebra, nekaj nad 300 polnih vrčev. Kmalu nato pa je poslal Inka španskemu osvojitelju zopet sedemnajst tovorov zlata in sedem tovorov srebra, in končno, dne 13. junija 1533., 260 tovorov zlata in 25 tovorov srebra. Večinoma so bili krasni okraski, ki so jih potrgali s sten svetišč. Med dragocenostmi je bil tudi stol iz čistega zlata, tehtajoč osemnajst tisoč pesov, in zlat vodomet s čudovito lepimi podobami.
Vse umetnine so prelili — razen tistih kosov, ki so jih poslali španskemu kralju. Toda kralj je 21. ja-I nuarja 1534. odločil, naj se tudi te
* država v .lužni Ameriki, ob obali Tihega oceana.
e
letarska, voda ni zastonj, čeprav je vse hribovje nad Jesenicami preprečeno s studenci.
Na Dunaju ima vsaka oseba 80 litrov vode proste, pri večji uporabi plača za 1000 litrov 40 grošev (t. j. Din 3.50). Na Dunaju je napeljana voda 19—20 železniških postaj od Dunaja. A na Jesenicah? Kdo bi nami o tem predaval? — Dalje: Jesenice nimajo nikakega javnega pe-rišča: to opravi reka Sava v lepem in slabem vremenu, poleti in pozimi. No, pa na Savi so vsaj še tovarniške reke. Žene, razmišljajte, kako je tam, kjer ni slišati ženskega glasu. Razmišljajte: v tovarni kriza, slaba plača, brezposelni, obdavčeno vse, voda pa na litre in plačaj in molči. Bala se boš okopati dojenčka, oprati mu pleničke. Soseda štedi z vodo in pazi na tebe, da bi jo ti ne uporabila več, ker te je Bog obla-godaril z malim nebogljenčkom, za katerega primanjkuje vode. Pred takimi' dejstvi stojimo. Da se pa žene zavedajo težkega položaja, nam kaže to, da se naša organizacija veča ter pristopajo nove članice.
Pozdravljene, sotrpinke! V slogi je moč, v delu rešitev, — je izrekel ustanovitelj naše organizacije, pokojni Anton Kristan.
Higijensko čista stanovanja je poglavje, o katerem bomo spregovorile prihodnjič.
VABILO.
»žveza delavskih žen in deklet« podružnica Jesenice vabi tem potom vse članice na svoj
REDNI LETNI OBČNI ZBOR
kateri se bo vršil dne 8. marca 1931 ob pol 3. uri popoldan v Delavskem domu na Savi št. 107, s sledečim dnevnim redom:
1.	Poročilo predsednice.
2.	Poročilo blagajničarke.
3.	Poročilo tajnice.
4.	Poročilo centralne zastopnice.
5.	Poročilo nadzorstva.
6.	Volitev novega odbora.
7.	Razno.
Dolžnost vsake članice je, da sc občnega zbora udeleži in pripelje s seboj tudi nove članice.
Odbor.
Jesenice. Jeseniška podružnica »Zveze delavskih žen in deklet« se najlepše zahvaljuje Sodražici Kristini Rakovčevi v Ljubljani za njeno uslugo, da je v našem imenu obiskala našo članico Frančiško Zupaučič-Mikelj v Mengšu v hiralnici in jej izročila nekaj jestvin in nabrani znesek Din 240. Sodružica Frančiška Zupančič-Mikelj se vsem darovalkam s solzami zahvaljuje za na-I brani znesek in za izkazano sočutje v njeni težki bolezni. Še enkrat hvala! — Pozdravlja vse sodružice po naročilu s. Frančiške Zupančič-Mikelj.
umetnine, ne da bi jih sploh vidici, prelijejo. Po prelitju je tehtal ta znameniti Atahualpov zaklad 1.528.000 zlatih pesov. Španska krona je dobila 262.250 zlatih pesov, ne vštevši vrednost prelitega srebra. Pri delitvi so se Španci silno prepirali.
Ko je bila odkupnina plačana,'bi moral Pižamo po pogodbi izpustiti Ataimalpo. Toda Pižamo tega ni ho-. , !'tj-Sklenil je Atahualpo usmr-titi, kci bi tc na ta način mogel utr-diti špansko gospodstvo. Vladarja Peruja SO sedaj, kot preje poslednjega mehikanskega vladarja, obdolžili zarote proti kristjanom.
Ko so sporočili vest o obsodbi Atahiialpi, je vprašal, vkovani v verige, kaj je zakrivil in česa se boje, da bi zagrešil, ko pa je vkovan v verige. Če hočejo še zlata in srebra, jim ga da še enkrat toliko, kolikor so ga že dobili. Toda Španci mu niso verjeli. Ko so peljali Atahualpo k-grmadi, je vprašal, ali ga bodo tudi sežgali, če se da krstiti. Pižamo mu je odvrnil, da mu tedaj ne bo treba umreti na grmadi. Hoteč si rešiti življenje. se je dal krstiti. Tedaj pa je
zapovedal Pizarro, naj ga ne sežgo, pač pa ga naj zadavijo, potem ko so ga privezali h kolu sredi trga. Tako je umrl poslednji Inka 28. avgusta 1533.
Po Atahualpovi smrti je Pizarro sam napadel bogato mesto Ciizco, ki je bilo središče stare države Inkov, ter ga je zavzel. Španci so potrgali zlato in srebro s sten svetišč, pobrali so zlate kipe božanstev ter so oplenili hiše in trdnjavo. Tu so naplenili.še celo več zlata in srebra kot v Caxamalci, kjer so ujeli in usmrtili Inko. Marca 1534. je Pizarro oficijelno zasedel mesto in ga je imenoval pri velikih svečanostih, ki so jih Spanci ob tej priliki priredili, »najplemenitejše in veliko mesto vuzoo«.
' Španci so porušili stotine indijanskih krajev, ne da bi se pri tern ozirali nat tradicijo in umetnine. Pedro Cieza de Leon pripoveduje, da so dolino Motupe, kjer so bile krasne palače in grobovi, popolnoma uničili in izropali. Indijanci pa so morali odslej, tako poroča dalje,, živeti v siromašnih kočah.
Zahvala. Podpisane se najlepše zahvaljujemo »Zvezi delavskih žen in deklet« na Jesenicah za podporo v znesku po Din 100, koje članice smo tudi me. — S sodružnim pozdravom: Pretnar Terezija, Gogala Marija, Kaltinekar Ivana.
Zahvala. Podpisana Marija Močnik se zahvaljujem »Zvezi delavskih žen in deklet« na Jesenicah, koje članica sem tudi jaz, za podporo v znesku Din 100 za časa bolezni mojega moža. Pozdrav vsem sodru-žicam! Marija Močnik.
Za varstvo otrok in žene.
Pred nekaj dnevi so prinesli naši dnevniki poročilo o zločinskem možu-ečetu in njegovi priležnici.
V okolici Litije je bilo. Mož delavec, oče treh otrok, se je žene naveličal, ker jc bila bolna. Zato je prodal svoje malo posestvo ter se pogodil s kupcem, da bo skrbel za njegovo ženo do smrti (kako se to godi, ni treba posebej povedati!), sami se jc pa s priležnico in otroci preselil v drugo vas. Toda tudi tri-in šestletni dfeklici od prve žene sta jima bila v napotje ter sta jih zato zaprla v hlev za živino, kjer sta že dolgo časa prezebali in stradali. Ko so jih orožniki na ovadbo sosedov našli, sta bili zaviti v grde cunje in imeli oči vse s krvjo zalite vsled obilega jokanja. Pri neki priliki jc priležnitia izjavila, da sta to storila, ker sta mislila, da bosta otroka prej umrla. Zločinca sta bila aretirana, otroka sta' na duševno in telesno že tako uničena, da jih ho zelo težko spraviti zopet v normalno stanje.
Uboga otroka! A žal nista osamljena v takem nečloveškem trpljenju.
Pred leti smo čitali podobno poročilo od nekega kmeta iz vrhniškega okraja. Tudi ta jc imel svojega sina zaprtega v hlevu med živino.
1 aka in podobna poročila vsiljujejo človeku vedno znova vprašanje: »Ali niso tudi otroci, ki žive pri lastnih starših, potrebni javnega nadzorstva?«
Tako vprašanje in zahteva se morda mnogim zdi nepotrebna, saj že vendar narava sama terja od vsakega bitja, da neguje in varuje svoj zarod tako dolgo, da je popolnoma zmožen samostojnega življenja.
ludi v našem listu smo že po-vdarile, da ima otrok predpravico do matere, t. j. do družinskega zavetja, toda žal je dandanes premnogo otrok, ki so v lastni družini o-škodovani v svojem duševnem in te-
lesnem razvoju. Vzrok temu je intelektualna in materijalna revščina staršev. Materijalna revščina je itak tako očitna, da tu o njej ne bomo razpravljale. Drugače je z intelektualnim stanjem današnjih roditeljev. Žal premnogi starši mislijo, da opravijo svojo dolžnost, ako otroka nasitijo in oblečejo ter ga pošljejo v šolo pod pritiskom oblasti in zakona. Za sveto dolžnost si pa štejejo, da dajo vsaj od časa do časa občutiti svojemu otroku težo svoje roke, ali celo kakega drugega predmeta, na njegovem hrbtu, glavi ali kakem drugem delu telesa ter citirajo pri tem razne svetopisemske izreke.
Žal se nemalo kdaj čuje, kako se prav sadistično kdo pohvali, kako je otroka nabil. Taki družinski incidenti se dogajajo največkrat, ker odrasli ne morejo vedno brzdati svoje ogorčenosti nad otrokovo zmoto, nerodnostjo ali pa hudomušnostjo in trmo. Za take slučaje bi ob tej priliki mimogrede priporočala, da bi se odrasli vprašali, ako niso sami tudi kaj podobnega zagrešili ter ako se morda na dani slučaj ne nanaša pregovor o plodu in drevesu; dalje, ako je katera zverina tako kruta, da bi svojega mladiča za kazen ranila ali poškodovala tako, kot “se to često lahko zgodi pri ljudeh.
O tragičnem zlorabljanju otrok naj navedem še sledeče primere, ki pa žal niso osamljeni. Male 8—10-letne deklice pestujejo in se mučijo s svojimi sestricami ali bratci ali pa celo še s sosedovimi otroci; to delo jih ovira tudi med šolskim letom pri učenju. Žal oni odrasli, ki po storjenem poklicnem delu sami počivajo in se razvedrujejo, te potrebe in pravice ne priznajo otroku, katerega poklic je učenje v šoli in doma.
Oni, ki zjutraj nestrpno čakajo na jutranji časopis, morda niti ne vedo, da jim ga prinaša mladoletni otrok, ki bi moral še počivati v topli postelji in se spotoma igra ter gleda, kako njegova papirna barčica plove v slučajni luži na cesti. (To je na lastne oči opazovala pisateljica.) — Prav kričeč primer o zlorabljanju in zatiranju otroka je naslednja resnična zgodbica: Pred nekaj meseci je privedla neka gospa na dvorišče neke ljubljanske palače dekletce, ki je kazalo starost 6—8-letnega slabo razvitega otroka. Dekle je pripovedovalo: »Očim me je privedel v Ljubljano iskat službo. Dobila sem službo pri neki stari go-spej, ki me je pa po enem in pol dne-
vu odslovila, ker je prišla ona, s katero se je bila že prej domenila. Hotela sem sc odpeljati domov, pa sem zamudila vlak. Tudi ne grem rada domov, ker bo očim zopet sitnaril nad menoj.« Na razna vprašanja je še povedala, da ima doma še bratca in sestrico, da oče vse zapije in da je vedno zelo hud, ako porabijo več kot 1 kg sladkorja mesečno. Pričujoča delav. žena je odvedla dekle i s seboj in jo naslednji dan predstavila v mladinskem oddelku banske uprave. Od tu je bilo dekletce oddano v banovinsko otroško zavetišče, kjer se bo nekoliko okrepilo: v zdta-vo in krepko ženo se pa ne bo moglo več razviti, ker je že 15 let staro in zelo zatrto. Saj je moralo že kot 14-letno dekletce vstajati ob 2. uri zjutraj ter iti 2 uri peš v steklarno in delati tam od 4. ure zjutraj do 2. popoldne ter zopet hoditi 2 uri do doma.
Tako se godi otrokom revnih in nerazsodnih staršev. Ali ne bi bilo torej na mestu, da bi bila v vsaki občini nastavljena žena, kateri bi bilo poverjeno nadzorstvo in javna skrb za vse otroke v občini in sicer tudi za one, ki bivajo pri lastnih starših. Z izdatki, ki bi bili potrošeni za tozadevno skrbstvo, bi bili preprečeni stroški, katere bi pozneje morda povzročili v slabih razmerah odgojeni in vzgojeni otroci kot be-težiMki in morda celo zločinci.
Enako nujno je tudi javno varstvo onih žen, ki si same ne morejo in ne znajo pomagati v slučaju, da jih brezvestni in zločinski možje trpinčijo.
V Avstriji ima delavstvo svoje lastno in močno razširjeno društvo »Kinderfreunde« (»Prijatelj otrok«), ki ne skrbi samo za pomoč pri vzgoji in odgoji otrok svojih članov, ne prireja samo počitniških taborenj, marveč opazuje tudi, kako se godi drugim otrokom, ki nimajo še sreče pripadati skupinam tega društva.
Tudi v Mariboru enako društvo že nekaj let pridno deluje. Kaj pa mi Kranjci? Ali res še nismo zreli za kaj takega?	Š. B.
Goethejeva mati.
Goethe je bil nemški pesnik, katerega nemški narod slavi in prišteva med svoje najslavnejše može.
Njegova mati, dasi ni bila proletarka, niti morda kaka prvoborite-Ijica za ljudske pravice, vendar zasluži, da se tudi me seznanimo z njeno plemenito duševnostjo.
Rojena je bila 19. februarja 1731. Kot 17-letno dekle so jo dali v zakon za celih 21 let starejšemu cesarskemu svetniku Johanu Kaspar Goetheju. Dasi je živela poleg mnogo starejšega moža in ga mnogo let negovala, ko je telesno in duševno onemogel, se je sama vzgojila k samostojnosti. Upravo premoženja je oskrbovala sama skrbno in spretno ter je, dlasi podzavestno, kazala mnoge poteze moderne žene današnjih dni.
Ko je zvedela za posledice Iju-bavnega razmerja njenega sina, se ni razburjala in tarnala, kakor bi bile to storile meščanske gospe njene dobe (in žal še mnoge naših dni), marveč je ljubeznivo in prisrčno sprejemala v posete nezakonsko mater in svojega vnuka.
Da je bila tudi misleča vzgojiteljica, priča odgovor sinu, ko jo je prosil, da naj kupi za njegovega sina igračko, ki bi predstavljala giljotino (orodje za usmrtitev na smrt obsojenih) in je bila ob času francoske revolucije moderna. Pisala je sinu: Dragi sin! Vse, s čemer bi Ti mogla ustreči, rada storim in mene samo razveseljuje — toda kupiti tako infamno moril n o orodje — ne. to
ne storim, za nobeno ceno. Ako bi bila jaz vlada, bi prepovedala izdelovanje te igrače in izgotovljene bi moral konjederec javno sežgati. Kaj? Mladini dati takšne igrače, ji nuditi kratkočasje z umorom in prelivanjem krvi? — Ne, iz tega ne bo nič!
S temi besedami si je žena zaslužila časten spomin pri vseh onih, ki visoko cenijo dobroto, materinstvo in človečanstvo.
Žene, posnemajte to ženo in ne kupujte otrokom) igrač, ki predstavljajo morilno orožje in vojne potrebščine !
Prejeli smo!
V počastitev spornimi blagega pokojnika Antona Kristana darujem ob 50 letnici Njegovega rojstva Din 1550.— naši zvezi. Ta znesek naj se vporabi v zvezine namene kakor jih je zamislil nje veliki inicijator — ona pa naj raste in cvete, nam v podbada, pomoč in korist, Njemu v čast.
S sodružnim pozdravom Vaša Anka Kristan.
Izrekamo tem potom iskreno zahvalo za naklonjeni znesek. Odbor.
Tiskar:	Ljudska tiskarna d. d. v Mariboru; predstavnik:	Josip Ošlak v Mariboru. Odgovorna urednica: R. Krištofova,
Maribor. Izdaja »Zveza del. žena in deklet«. Ljubljana; predstavnica: R. Krištofova.