I TV trojček
Trije novi celovečerni filmi TV Slovenija Tina Berrtik
Pred koncem leta 2010 so na male zaslone prišli kar trije novi slovenski celovečerni filmi v (ko)produkcijiTV Slovenija - Pisma iz Egipta, Črni bra-
ro
tje in Marko skače. Emancipirana drama Pisma iz Egipta si je za izhodišče izbrala usodo aleksandrink, prek katerih je avtorica Polona Sepe želela opozoriti na neenakost žensk v sodobni družbi. Zgodovinski mladinski film Črni bratje Juga Štiglica, ki sloni na pripovedi Franceta Bevka oziroma pretresljivi usodi uporniških goriških fantov, opozarja na spregledane slovenske domoljube, komedija Marko skače Borisa Jurjaševiča pa jeTV-gledalce sprostila z lahkotnejšo vsebino o birokratskih zapletih filozofskega peka piškotov, ki s svojo usodo opozarja tudi na usodo izbrisanih.
tO <
m
rrt
Pisma iz Egipta
Film je režirala avtorica scenarija, Polona Sepe, njen scenarij pa je že leta 2007 opazil EuroVVistdom, s katerim Evropska komisija za znanost in tehnologijo nagrajuje teme, ki obravnavajo znanstvene vsebine in problematiko žensk v znanosti. Ali je kot ženska imela težave v svetu znanosti slovenska znanstvenica Jana Kolar, ki je formulo za ohranjanje črnila, s katero je navdihnila scenarij, iznašla tudi v resnici, ostaja vprašanje, dejstvo pa je, da ima kot ženska, ki poskuša najti ravnotežje med kariero in družino, velike težave protago-nistka Irena (Aleksandra Balmazovič). Kot tridesetinnekajletna magistra kemije ima več problemov: prvi je skrb za hčerko Lizo (Masa Bizjak) in reševanje zakonske krize z možem Damjanom (Sebastijan Cavazza), drugi krpanje odnosa z mamo Ano (Draga Potočnjak) in reševanje črnila na babičinih pismih iz Egipta, tretji pa delo ženske v moškem svetu znanosti,
Polona Sepe si je za osrednji motiv zgodbe o današnji vlogi žensk izbrala bolečo usodo aleksandrink, Slovenk iz Goriške, ki so se od druge polovice 19. stoletja do konca druge svetovne vojne kot dojilje in služkinje zaposlovale v Egiptu. Sepetova se v filmu sprašuje predvsem o njihovem življenju po Egiptu. Nekatere so tam ostale do upokojitve, medtem ko so se druge vrnile že prej, večina pa je doma namesto toplega sprejema - tako kot Irenina babica - doživela hladen tuš. Okolica jih ob vrnitvi namreč ni sprejela kot ženske, ki so žrtvovale mladost, da bi omogočile lažje življenje družini, ampak kot ženske, ki naj bi v Egiptu poleg dojenja prodajale tudi svoje telo. S Pismi iz Egipta kaže Sepetova na aktualno neenakost spolov z ovirami, ki jih ima prota-gonistka pri pridobivanju sredstev za znanstveni projekt, ki bi pomembno vplival na ohranjanje starih dokumentov, predvsem pa s težavami, s katerimi se Irena spopada v zasebnosti. Predvsem kot ženo in mamo, ne pa tudi kot znanstvenico jo dojema njen mož Damjan, fizik, ki ga delno kastrira ženin uspeh v službi, stereotipno pa vlogo ženske dojemajo tudi njena mati Ana in prijateljice.
Res smo še daleč od enakosti v družbi, vprašanje pa je, ali lahko pozdravimo način podajanja sporočila, saj je potencirano do mere, ki ji gledalec težko verjame, še težje pa se ob njem identificira z liki. Aleksandra Balmazovič skuša kot Irena sporočilo o neenakosti spolov posredovati na vsakem koraku in z vsemi besedami, kijih premore, zato pa gledalcem kot v stereotipne predstave o vlogi ženske ujeta znanstvenica izkazuje bistveno premalo čustev, medtem ko gledalec od Sebastijana Cavazze ne dobi ne enega ne drugega. Irena hoče enakopravnost, zakon, ljubezen, mir, pogovor, čas, uspeh, vendar pa si vsaka ženska, ki jo gleda na malem zaslonu, najverjetneje želi predvsem tega, da ne bila takšna kot Irena. Še najbolj jasno je, kaj hoče v Pismih iz Egipta Draga Potočnjak kot Ana, ki bolj kot besedam daje prostor čustvom, a ker je v tem filmu pri vseh nečesa preveč ali premalo, je pri njej tako ob histeričnem sklepnem konfliktu, v katerem ženski del zasedbe doživi katarzično očiščenje, gledalec pa dokončno potrditev vseh svojih dvomov o učinkovitosti filmskega sporočila, preveč tudi teh.
o
<
z
<
Črni bratje
Da bi razumeli mladinski film Črni bratje je treba osvetliti dogajanje, ki se je leta 1930, v času, ko je bila slovenska Primorska pod fašistično oblastjo, odvijalo v Gorici, ter resnično delovanje uporniških Črnih bratov. To je bil čas, ko je bil slovenski jezik prepovedan, Slovenci pa so v očeh Italijanov nastopali kot drugorazredni narod. Slovenščina je izginila iz uradov, šol, z ulic, iz gostiln in tiska, italijanščina pa je svoje lovke stegnila tudi do zemljepisnih in celo osebnih imen. Vodji Črnih bratov, Zorko Rejec in Mirko Brezavšček, sta organizacijo, v kateri so delovali od 13 do 18 let stari dijaki goriške gimnazije, ustanovila kot odgovor na opresijo Italije in njeno politiko sistematičnega izkoreninjanja slovenske identitete. Združba je ime dobila po revolucionarnih domoljubih karbonarjih, italijanskih in liberalnih nacionalistih, ki so se v 19. stoletju uprli Avstriji, in, čeprav je obstajala le skromne tri mesece, s protestnimi in z narodnozavednimi akcijami pomembno vplivala na samozavest primorskih Slovencev. Črni bratje so akcije, med katere so sodili širjenje slovenskih knjig, izdelovanje in razdeljevanje letakov s protifašistično in z narodnoosvobodilno vsebino pa tudi zbiranje orožja in razstreljevanje različnih italijanskih simbolov, izvajali od septembra do decembra 1930. Odkritju članov združbe so sledile aretacije, tem pa fizično mučenje, ki seje končalo s smrtjo najmlaj-
šega med njimi, ustanovitelja organizacije Mirka Brezavščka, medtem ko je preostale člane Črnih bratov italijanska oblast, ki se je zaradi smrti fanta zbala reakcije svetovne javnosti, omejila s sankcijami, ki jim naslednji dve leti in več niso dovoljevale normalnega življenja.
Avtorji so v ospredje filmske pripovedi postavili trimesečno delovanje združbe, njeno odkritje, ukrepe Italijanov zoper njih in njihovo upornost, ki so jo izkazovali tako s tajnimi akcijami kot z odkritim zavračanjem italijanske besede v javnosti.
Bežno so opozoril na dolgoročnejši rezultat njihovega delovanja, s katerim so znova prebudili slovensko besedo in duh in ga je Štiglic v filmu ponazoril s petjem slovenske pesmi na pogrebu umrlega Jerka (Dominik Vodopivec), ki v filmu predstavlja Mirka Brezavščka.
TV Slovenija se je filma, ki ga je snemala v Vipavi, obeh Goricah, Solkanu, Mostu na Soči in drugih primorskih krajih (ter v Ljubljani), lotila velikopotezno. V njem je nastopilo okoli 500 statistov, medtem ko so 55 igralcem pripadle vidnejše vloge, vendar pa ustvarjalcem filma kljub številu igralcev, scenografiji in kostumografiji ni uspelo ustvariti filma, ki bi velikopotezno tudi deloval, saj zlasti v prvih dveh tretjinah bolj kot na zgodovinsko dramo spominja na razvlečeni prvi del nadaljevanke, ki se bo v pravo dramo šele razvila. Ker je večji del vlog pripadel mlajšim igralcem, mladinski film - ki ima nekoliko nelogično oznako primernosti za starejše od 15 let - z igralskega vidika ni najbolj prepričljiv. Igralci, poleg nestvarnega literarnega jezika, namreč delujejo vse preveč statično, okorno in nerealistično, zgled pa jim s pretirano odrskostjo niso niti igralci starejše generacije. Slaba stran filma, ki mu bo jeseni sledila še tridelna nadaljevanka, je tudi maska, ki v zadnji tretjini filma na {mučenih) fantih bolj kot tragično deluje komično, vendar pa gre pohvaliti vsaj vložek, ki ga je TV Slovenija namenila scenografiji (Dušan Milavec) in zlasti kostumografiji (Meta Sever), s katerima je Primorsko vrnila v 30. leta prejšnjega stoletja.
k
Marko skače
Da bi TV Slovenija gledalce v decembru tudi razvedrila, je tik pred novim letom poskrbela še za komedijo Marko skače, ki sojo kot scenaristi spisali Janja Vidmar, Di-jana Martine in režiser filma Boriš Jurjaše-vič AljosaTernovšek v vlogi simpatičnega filozofa Marka peče piškote, v vmesnem času pa vozi taksi. In prav taksi zgodbo požene v tek. Ko na avto pade neuspešni samomorilec, Marko namreč ugotovi, da mu je poteklo vozniško dovoljenje. Ko ga hoče podaljšati na upravni enoti, pa spozna tudi to, da mu je potekel obstoj. Kot namreč z računalniškega monitorja razbere tajnica, Marko za sistem ne obstaja, če te ni v sistemu, pa te ni niti v življenju. Sistem je namreč za birokrate - kakršna sta na upravni enoti direktor (Bojan Emeršič) in njegova tajnica (Pia Zemljič), ki, stereo-tipom primerno, poleg poslovnega sodelovanja uživata tudi v zasebnem druženju na pisalni mizi pisarne - enak veri, računalnik pa preroku, ki to vero razglaša.
Marko se kot človek pri tridesetih svojega obstoja dobro zaveda, čeprav se pusti voditi motu, da filozof do prave misli pride šele po petdesetem, a ker za upravno enoto ni dovolj ne njegovo samozavedanje ne rojstni listje poleg filozofije potreben aktivnejši ukrep. V Markovem primeru upor, ki ga pospremi s stavkom »Ali človek mora znoret, da se kaj premakne,« in nadaljuje
z dejanjem, v katerem direktorja upravne enote s plastično pištolo zvleče na streho, strah pred pištolo pa direktorja še s strehe, s katere za sabo potegne tudi Marka. Dobra stran padca je, da ga oba preživita, še boljša pa, da Marko začne spet obstajati, a pristane v psihiatrični bolnišnici. Čeprav Marko ne potrebuje strokovnega bistrenja glave, ki ga šef (Vlado Novak) ob pomoči hčerke, filantropske psihologinje Nade (Iva Krajnc), izvaja s pinkponk terapijo in skupinskimi seansami kluba samomorilcev, pa bivanje na psihiatričnem oddelku
blagodejno vliva nanj, saj se lahko samo-uresniči šele v svetu »nenormalnih«. Če je prej njegove piškote jedel le upokojeni, a živahni oče (Radko Polič), ki hormone sprošča s plesnimi študentkami v tretjem življenjskem obdobju, Marko s svojimi filozofskimi pekarskimi mojstrovinami po novem navdušuje celotno psihiatrično bolnišnico, zlasti pa psihologinjo ...
Marko skače je preprosta in nepretencio-za komedija, ki ji zato ne gre zameriti niti manjših lapsusov; pozitiven film, ki sporoča, da za vsakim dežjem posije sonce, in komedija (igralskih) značajev. Med njimi velja poleg omenjenih izpostaviti še Petra Musevskega, Daria Vargo, Zvezdano Mlakar in Braneta Grubarja, ki so upodobili člane ekscentričnega kluba samomorilcev ter stranske like, zlasti Borisa Kobala v vlogi policijskega narednika, ki je z duhovito igro in dialogom izvedel eno od najzabav-nejših, čeprav najkrajših scen filma. Kaj to, da največ zabave izzove stranski lik v popolnoma stranski sceni, pove o komičnosti celotnega filma, je sicer pomenljivo, vendar pa se zdi, da se Marko skače ne jemlje resno niti kot komedija niti kot črna komedija niti kot drama, a vseeno dovolj, da najde čas za drobno politično konotacijo, s katero opozori na usodo izbrisanih,
Avtorji posameznih fotografij so: 2iga Gašperin (Pisma iz Egipta), Stane Sršen (Črni bratje), Marko Vavpotič (Marko skače).
N >