Vprašanje o »postmodernizmu«
Ali ne zajema vprašanje o »postmodernizmu« celotne zgodovine umetnosti? Vprašanje o »avantgardizmu« in »postmodernizmu« je bilo zastavljeno že v časih, iz katerih poznamo umetniška dela, ki so se ohranila v jamah Lascauz, Altamira, L Madeleine itd.
Med Periklom in njegovim sužnjem je manjša socialna, politična in moralna razdalja kot pa med kakim sodobnim diktatorjem in njegovim podložnikom! Umetnost je vedno bila upor proti smrti in proti nasilju, zato ne more in tudi ne pozna »avantmodernizma« in »postmodernizma«.
Čas in letnice v umetnosti, v zgodovini umetnosti so le pomagala. V letnicah je treba videti orientacijske točke, ki nam pomagajo razvrščevati umetniška dejanja v tisočletja, stoletja in desetletja. Ideje in umetniška sporočila pa nimajo zgodovine.
V umetnosti ni nič prej in tudi nič pozneje. Vse je vedno skupaj in pretekli, sedanji in prihodnji čas so le en sam čas in en sam trenutek. Kdor meni, da je Prešeren že bil in je živel v prejšnjem stoletju, je kajpada bedak. Prešeren je še zdaj živ, tu je med nami, od nas ga loči le to, da ne hodi v službo, na volitve, da ni delegat in da se sploh ne meni za naša vsakdanja opravila. Pesnik je.
Kadar kak sodobnik ničesar ne ve, se skoplje nad tako imenovano preteklost in začne poučevati mrtve rodove, kako bi morali misliti in kaj bi morali početi. Jalov posel, ki ga počno jalovi ljudje.
Umetnost je delo nadarjenih in duševno izjemno razvitih ljudi. Nekateri so videli v umetnikih celo le bolne ljudi. Morda! Ustvarjalni akt je večen, zato je v tem aktu videti upor proti tistemu, kar je bilo, kar je in kar še bo. Toda ta upor ne poteka iz sovraštva, in trdno verujem, da Prešeren ni sovražil Valentina Vodnika. Vodnik ni bil »modernizem« in Prešeren ni bil »postmodernizem «.
Če kak sodobni pisatelj meni, da je bolj pameten od Homerja in da več ve, kot pa je vedel Homer, je prav gotovo zelo slab pisatelj. Če to sploh je!
Umetnost in umetniki so živeli več kot trideset tisoč let brez agitpropov in brez ideologij. In brez »teoretikov«. Ker je umetnost življenje samo, ne prenese nikakršnega indoktriniranja. Doktrine pa, kot vemo, so rezultat določenih družbenozgodovinskih stanj, ki so kratkotrajna in minljiva. Umet-
827
828                                                                                                                             Bojan Stih
nost pa ni minljiva, zato je ne moremo ukleniti v »avantmodernistične« in »postmodernistične« forme.
Če bi znal kdo razložiti, kakšna je razlika med Samuelom Beckettom in Antonom Tomažem Linhartom, bi najbrž tudi zvedeli, kakšna je razdalja med »avantmodernizmom« in »postmodernizmom«.
Ondan sem bral Dvojnika. F. M. Dostojevski. Ali je zgodba o gospodu Goljadkinu že klasika ali pa je morebiti celo moderna? Ali pa je že kar post-modernistična? Ta strašna zgodba o človeški ničevosti, majhnosti in nesvobodi je kratko in malo zgodba, ki se izmika estetiki, ideologiji, politiki. To je zgodba o tragedji človeka in njegovega rodu. Nič več kot to, pa tudi nič manj kot to. Kaj tedaj. Ali nismo mi vsi gospodje Goljadkini?
Večina ljudi vidi oblake, nekateri sodobni slikarji pa jih ne vidijo. In če bi zdaj prišel med nas slikar Groharjevega ali Jakopičevega ali Jamovega talenta in bi začel slikati oblake, ali bi to bil »postmodernizem«?
Anekdota. Ko so vprašali pred mnogimi leti Marjana Kozina, kako je s slogi v muziki, je menda rekel, da so v svetu le dve vrsti skladateljev. Ena priznava, da si kaj sposodi, druga pa to zanika. V tej anekdoti je kajpak navzoča poglavitna misel o umetnosti, ki je v svojem jedru antimišljenje, antiznanost in antiideologija. Saj je celo Richard Strauss v eni izmed svojih skladb poizkušal muzikalno upodobiti Alpe? In Karinger? »Kaj je tedaj z »postmodernizmom«?
Ne vem, ali se motim ali ne, ampak ko prebiram učene razprave o umetnosti, se počutim poražen in zbegan. Če berem Joyca, se mi zdi da ga dojemam, ko berem o Joycu, vem, da ničesar več ne »vem«.
Ko pa berem Susan Sontag, pomislim na to, ali je poročena ali pa ni?
Literatura je bila vedno igra. Nikoli ni bila nič drugega. Homerjeva epa sta sublimirana igra. Homer je prvi homo ludens. In ker nima umetnost nikakršnih razvojnih faz, je v tem videti potrdilo njene večne, trajne in venomer obnavljajoče se igre.
Kolikor lahko presodim generacijske boje v slovenski umetnosti, moram zapisati, da so bile slogovne, izpovedne in kompozicijske ideje le prevečkrat na zapostavljenem mestu, medtem ko so bili položajni in socialno materialni vidiki (odločanje, moč, oblast ipd.) na izpostavljenem. »Avantmodernizmi« in »postmodernizmi« so bili v teh bojih le dekoracija.
Sicer pa, zakaj je umrl v šestintridesetem letu Rainer Werner Fass-binder?
Bojan Stih