ŠE NEKAJ PODATKOV O KULTURNI AVTONOMIJI ZA KOROŠKE SLOVENCE V DVAJSETIH LETIH TONE ZORN V Slovenskem biografskem leksikonu zv. 10, str. 446, piše dr. Julij Felaher, da je takratni sjovenski deželnozborski poslanec v koroškem deželnem zboru Ivan Stare obve- ščal v letih 1927—28 zagrebški dnevnik Agra- mer Tagblatt o sočasnih pogajanjih za uved- bo kulturne avtonomije za koroško slovensko skupnost. Razvid lista za kritični čas ni potrdil te domneve, pač pa je v njem med drugim izhajala polemika o vprašanjih kulturne av- tonomije med Francem Smodejem in tiskov- nim referentom koroške deželne vlade Bern- hardom Scheichelbauerjem. Nasprotno pa najdemo nadrobnejše vesti o pogajanjih med slovensko in nemško koroško stranjo v listu Manjinski presbiro, biltenu, ki je izhajal v letih 1923 do 1929, in to najprej v Zagrebu, od koder se je kmalu preselil v Ljubljano. Izdajatelj lista je bilo narodnoobrambno društvo Jugoslovanska matica. List je razumljivo obveščal javnost ter tisk predvsem o dogajanju na tistem slovenskem in hrvaškem narodnostnem prostoru, ki je prišel po prvi svetovni vojni pod Italijo. Ob tem pa je bilo dokaj prostora posvečeno vprašanjem Slovencev na avstrijskem Koro- škem in to predvsem o vprašanjih znanega načrta o kulturni avtonomiji. Viri, iz katerih je list črpal to problematiko, je bil po eni strani sodobni tisk, z gotovostjo pa moremo trditi, da je vsaj leta 1928, če že ne prej, po- vzemal tudi druga poročila o stališčih sloven- skih predstavnikov do tega vprašanja. Prav to pa napotuje na dovolj poučenega poro- čevalca iz Koroške, morda tudi na Ivana Starca. Mogoče utegne prav ta misel pojas- niti spominski spodrsljaj dr. Felaherja, mo- glo pa bi jo potrditi tudi dejstvo, da je bilten izhajal na srbohrvaškem jeziku. Ze prva številka Manjinskega presbiroja je dokaj nadrobno povzemala odprto problema- tiko kulturne avtonomije ter jo povezala s takrat aktualno recipročnostjo manjšinske zaščite v Avstriji in Jugoslaviji. Ob tem je značilna za izdajatelje lista zahteva z dne 23. julija 1927 po izenačenju položaja Nem- cev v Jugoslaviji s tistim koroških Slovencev. Ob znani predložitvi koroškega zakonskega osnutka o kulturni avtonomiji slovenske manjšine deželnemu zboru v obravnavo in sprejem, je list brez nadrobnejšega stališča povzel glavne misli osnutka (14. julija 1927, 28), je pa že v naslednjih dneh ponovil misel, da bi mogel ta zakon voditi do recipročne re- šitve manjšinskega vprašanja za koroške Slovence in Nemce v Jugoslaviji. Značilno pa je, da je že v tem komentarju Manjinski presbiro odklonil uvedbo narodnega katastra za slovensko manjšino ter to utemeljil s sto- letnim slovenskim »suženjstvom pod nem- škim jarmom«. Prav tako je bil odklonjen subjektivni princip kot pogoj pripadnosti po- samezni narodnosti. Ob zaključku pa je list sprejel celovški zakonski predlog kot podlago za »resno razpravo, da bi rešili edino sporno točko za sporazum med nami in NemčijO'<, kar bi moglo voditi k najboljšemu zavezni- štvu »za velike skupne naloge v prihodnosti« (21. julija 1927, 29). Ob tem spodrsljaju pa je bila točna ugo- tovitev lista, da je neslovenski koroški tisk že kmalu po predložitvi zakonskega osnutka o kulturni avtonomiji za slovensko skupnost nakazal, da pričakujejo Nemci od namerava- ne avtonomije izboljšanje položaja svojih manjšin v državah naslednicah nekdanje mo- narhije. Prav tako drži tudi zagotovilo, da je bil predlog sestavljen po »okusu«, mnenje pa, da predlog ni računal »s posebnimi razmera- mi na Koroškem« gotovo ne drži, saj so ga večinske politične stranke v deželi sprejele kot najugodnejšo varianto za koroško nem- štvo. Največjo pomanjkljivost predloga so videli izdajatelji Manjinskega presbiroja v narodnem katastru in uvajanju subjektivne- ga principa. Vsekakor zanimiva je bila v listu ugotovitev, da je bil z osnutkom predloga za uveljavitev kulturne avtonomije napravljen korak dalje v tem smislu, da sta priznana z njim slovenska manjšina na Koroškem in nujnost rešitve slovenskega vprašanja (prim. 4. avgusta 1927, 31). Ob sedmi obletnici koroškega plebiscita je skusil Manjinski presbiro podati tudi prerez položaja Slovencev v sosednji Avstriji. Ob tem vprašanju je list uvodoma opozarjal, da »ne zahtevamo ničesar več« od sosednje dr- žave kot to, da »popravi vse krivice in da na- šemu tamkajšnjemu narodu vse naravne in etnične, kot tudi zakonske možnosti za razvoj narodnostnega, kulturnega in gospodarskega življenja«. Zatem omenja, da koroški Sloven- ci v primerjavi z dogajanjem neposredno po plebiscitu vendarle dihajo nekoliko svobod- neje. Medtem ko ima njihovo društveno živ- ljenje — nadaljuje list — možnost razvoja, pa položaj šolstva in slovenskega jezika niti malo ne ustreza državi, ki »redno poudarja svojo kulturo in enakopravnost do vseh svo- jih državljanov«. Poslabšal pa se je tudi po- ložaj slovenskega jezika v cerkvi. Ko članek govori o kulturni avtonomiji, med drugim poudarja, da bi se z njeno uveljavitvijo ne le 107 priznalo nepravično stanje, ustvarjeno s ti- sočletno germanizacijo, »ampak bi postalo celo to stanje vprašljivo«. Zato je za koroške Slovence sprejemljiva le takšna kulturna av- tonomija, ki bi jo koroška deželna vlada pred- ložila v sporazumu s predstavniki manjšine; morala pa bi se taka avtonomija le postopo- ma ustvarjati, predvsem pa ustvariti pogoje zanjo. Taki pogoji bi bili po Manjinskem presbiroju očitno tudi znanje slovenskega je- zika v vseh ustreznih uradih, medtem ko bi učitelji morali imeti strokovni izpit iz slo- venskega jezika. Nadaljnji pogoj je bila ure- ditev ustreznih učnih knjig, prav tako pa tudi pošiljanje nemške duhovščine na slovenske fare. In šele ko bi bila izpolnjena večina teh pogojev, bi se mogli pričeti razgovori o do- končnem javnopravnem odnosu med Slovenci in Nemci na Koroškem (6. oktobra 1927, 40). O trditvi nemško-koroške strani, da predlog kulturne avtonomije sloni na ustrezni reso- luciji takratne mednarodne manjšinske orga- nizacije, znane pod imenom manjšinski kon- gresi s sedežem v Ženevi, je list ugotavljal, da koroški predlog ne zajema ustrezne že- nevske resolucije, prav tako pa tudi ne za- konske zaščite tistih, ki bi se vpisali v na- rodni kataster. List je dalje ponovno ugotav- ljal, da je celovški načrt dejansko usmerjen proti slovenski manjšini na Koroškem. Med kritikami nemško-koroške strani najdemo dalje kritiko pogrevanja tako imenovanega »^vindišarstva«, s katerim so skušali nemški koroški nacionalisti ne le omejiti morebitni sprejem predloga kulturne avtonomije, am- pak po možnosti avtonomijo tudi preprečiti, in zaključuje: »Ko nemške stranke niso uspe- le vsiliti svoje volje koroškim Slovencem, iščejo častni izhod v izgovoru, da njihovi vo- livci ne odobravajo politike sporazuma s Slo- venci. S tem so znova dokazale, da 6 pred- logom o kulturni avtonomiji niso sledile pra- vični rešitvi vprašanja koroške manjšine, am- pak samo svojim dobro poznanim političnim ciljem« (21. oktobra 1927, 42). Dalje je v Ma- njinskem presbiroju zajeta zanimiva nadrob- nost, ki je v drugih občilih (vsaj v tej obliki) ni najti, nanaša pa se na pritisk izvenavstrij- skih Nemcev, da bi se dokončno uredilo slo- vensko vprašanje. Kolikor vemo, je ta pritisk leta 1928 sicer vodil k določenim pogovorom s slovensko stranjo v takratnem šolskem od- boru koroškega deželnega zbora, vendar brez otipljivejših rešitev za slovensko skupnost. Tako izvemo, da je bil v Celovcu sestanek (»velika skupščina«), katerega so se udeležili predstavniki liberalnega južnokoroškega Landbunda (»vsi predstavniki nemških rene- gatov«), »pravih Nemcev«, nemških manj- šin ter končno delegat iz Berlina (mišljen je predstavnik tamkajšnje manjšinske organi- zacije,* da bi sprejeli stališče do vprašanja kulturne avtonomije za slovensko skupnost. Izvemo tudi, da je bila »skupščina zelo burna in to posebej zaradi odločnega nastopa južno- tirolskega Nemca, ki je branil stališča ženev- skega kongresa« in da sta ostali koroškim Nemcem dve poti pri urejevanju slovenskega vprašanja: ali resnični sporazum, ki bi bil v pomoč nemškim manjšinam drugod, ali pa odreka upanju, ki ga je vanje polagalo izven- koroško nemštvo (prim. 2. decembra 1927, 48). Kot vemo, je šlo koroško nemštvo drugo pot (Tone Zorn, v opombi cit. članek). Očitno je, da so prav ta dejstva pogojevala vzporejanje položaja Nemcev v Jugoslaviji in položaja slovenske skupnosti na Koroškem in to hkrati z opozorilom, da morajo koroški Nemci, kolikor imajo resne namene s kulturno avtonomijo za slovensko manjšino upoštevati tudi jugoslovanske želje in recipročnost po- ložaja obeh manjšin in to kljub temu, da je bilo po pisanju Manjinskega presbiroja v Ju- goslaviji »mnogo več Nemcev kot naših soro- jakov v Avstriji«. In še: »Naša vlada je z uredbo o določanju narodnosti otrok na pod- lagi izjave staršev rešila pri nas vprašanje nemškega šolstva in sedaj morajo storiti Nemoi isto za koroške Slovence. S tem bo po- stavljena najvažnejša podlaga za sporazum z nemškim narodom« (4. aprila, 14). 29. no- vembra 1928, 28 je list predlagal ustanovitev mešane komisije, sestavljene iz predstavni- kov jugoslovanskih Nemcev, slovenske in hr- vaške manjšine iz Avstrije ter predstavnikov obeh zainteresiranih držav z nalogo, da bi prišlo do medsebojnega sporazuma na pod- lagi katerega bi obe državi uredili na parla- mentaren način to »vprašanje«. Po predlogu bi morala komisija preučiti zahteve in pritož- be obeh manjšin ter na podlagi obdelanega gradiva »ustvariti podlago za obojestransko zadovoljivo rešitev«. Misel na morebitnega poročevalca iz Koro- ške o slovenskih stališčih do kulturne avto- nomije in šolskega vprašanja v že omenje- nem šolskem odboru koroškega deželnega zbora nakazuje v Manjinskem presbiroju do- kaj nadrobno povzemanje stališč predstavni- ka slovenske manjšine v tem odboru Ivana Starca. Za razumevanje prihodnje usode predloga o uvedbi kulturne avtonomije za slovensko skupnost je v Manjinskem pres- biroju vsekakor povzetek nastopa Ivana Star- ca v deželnem zboru januarja leta 1928. Ob tem nastopu je Ivan Stare podčrtal, da se manjšina zavzema za ureditev položaja s kul- turno avtonomijo in to s takšno ureditvijo, ki bi omogočala manjšini, da sama upravlja s sredstvi, namenjenimi kulturnemu življenju. Poudaril je tudi, da je treba urediti vprašanje narodnega katastra, saj je vprašljivo, ali za- dostuje osebna prijava za zagotovitev potreb- ne stabilnosti take avtonomije. Po njegovih 108 besedah je vedno mogoča nevarnost, da bi večina, sledeč lastnemu interesu, preglaso- vala manjšino. Ob šolskem vprašanju je Stare postavil vprašanje o tem, kdo naj bi določal narodnost otroka: volja staršev ali ma- terinščina posameznika in pri tem pokazal na nevarnost morebitne subjektivne izjave: Mnogi otroci, ki govore doma slovensko, bi ostali izven kulturne avtonomije, ker nobe- na manjšina ne more vzdrževati državne manjšinske šole ob avtonomnih (mišljene so tiste šole, ki bi jih zajela kulturna avtono- mija op.). To vprašanje se lahko reši le s preureditvijo manjšinskega šolstva v smislu sklepov manjšinskih kongresov in z lastno avtonomno upravo (prim. Manjinski presbiro z dne 19. januarja 1928, 3). Kako so v tem času potekali pogovori o predlogu za uvedbo kulturne avtonomije za koroške Slovence, kaže povzetek poročila vo- dilnega koroškega Slovenca dr. Franca Petka na občnem zboru Političnega in gospodarske- ga društva za Slovence na Koroškem dne 23. julija 1928. Med drugim je na tem občnem zboru dr. Petek nakazal, da slovenska stran ni mogla sprejeti nemškega predloga, po ka- terem bi ob posebnem šolstvu v okviru kul- turne avtonomije obstajalo na Koroškem še posebno (»konkurenčno«) šolstvo z manjšin- skim učnim jezikom, na katero manjšina ne bi imela vpliva. Poudaril je dalje, da obsta- jajo ob tem dve možnosti: upoštevati stališče manjšine ali pa manjšino odbiti, kar seveda ne bi govorilo o »vzorni« rešitvi manjšinske- ga vprašanja. Dejal je tudi, da na dvojno manjšinsko šolo ne bi mogla pristati nobena manjšina, ne glede na to, da bi tako šolstvo presegalo denarne možnosti dežele in države. Po njegovem bi morali odločati o obliki manjšinskega šolstva pripadniki manjšine sami (se pravi tisti, ki bi bili po predlogu koroškega deželnega zbora vpisani v narodni kataster). Ob koncu pa je dr. Petek opozoril, da so bili pogovori obeh zainteresiranih .stra- ni o šolskem vprašanju prekinjeni in prelo- ženi na jesen (12. julija 1928, 28). Kmalu za- tem najdemo v Manjinskem presbiroju nekaj bistvenih zadržkov slovenske manjšine do predloga kulturne avtonomije. Tako je list po eni strani opozarjal na možnost prisilnega odvračanja Slovencev od vpisa v narodni ka- taster, po drugi strani pa na dejstvo, da bi mogli Nemci vključiti v kataster Nemcem prijazne Slovence ter si tako ustvariti večino v predvidenem slovenskem Narodnem svetu. Kolikor lahko presodimo, je slovenska stran do tega časa sprejela nemško zahtevo po uvedbi subjektivnega principa kot edinega izhodišča za določevanje narodnosti posamez- nika, zahtevo, za katero je večinska stran menila, da je Slovenci ne bodo osvojili. Čla- nek se med drugim zavzema tudi za predajo manjšinskega šolstva v roke manjšini (23. av- gusta 1928, 34). Iz dokumentacije Manjinskega presbiroja povzemimo ob zaključku še dva dokumenta. Prvi dokument je opozorilo dr. Petka v pro- računski debati deželnega zbora, da so Slo- venci izključeni iz tako imenovanega dežel- nega kulturnega sveta, organa, ki se je ukvar- jal z gospodarskimi vprašanji koroškega kmeta in iz deželnega šolskega odbora. Obe ustanovi je tudi obtožil, da nosita glavno krivdo za protislovensko dejavnost v deželi: »Težko govorim o gospodarstvu, če se nam stalno očita iredenta. Ze pred časom smo iz- javili v deželnem zboru, da izhajamo iz stvarnega stanja ... Tisti krogi pa, ki nam stalno očitajo iredento, naj pomislijo, da se utegne prav isto obrniti proti nemškim manj- šinam ... Drugo vprašanje pa, ki ga želimo omeniti, so kulturne vezi manjšine s sorojaki v nacionalni (matični op.) državi.« Se posebej se je v nadaljevanju govora dr. Petek dotak- nil vprašanja kulturne avtonomije in tako imenovanega »vindišarskega« vprašanja: »Ker so tako imenovani Nemcem prijazni Slovenci ovira za kulturno avtonomijo, smo skušali spoznati realnost kulturnih teženj teh ljudi. Niti ene zahteve, ki so jo manjšinski kongresi postavili za narodnostne skupine, ti ljudje ne sprejemajo«. Ob tem »vprašanju« je dalje opozoril, da politično prepričanje ne more biti odločilno za kulturno pripadnost posameznika. O usodi načrta kulturne avto- nomije pa je dr. Petek razkril, da so nemške politične stranke pod vplivom osrednje proti- slovenske organizacije na Koroškem, Kärnt- ner Heimatbunda (Koroške domovinske zve- ze) odstranile iz načrta kulturne avtonomije eno izmed osnovnih določil in »s tem pokopa- le tudi kulturno avtonomijo«. Ivan Stare pa je opozoril, da skuša ob pogovorih za uvedbo kulturne avtonomije »večina ohraniti za slo- venske otroke dosedanji pouk (t. j. dotedanjo utrakvistično šolo op.) in ga po možnosti še poslabšati, samo da bi se nadaljevalo razna- rodovanje«. Dotaknil se je tudi nemškonacio- nalističnih napadov na slovenske duhovnike, ki da se jim očita, da so na čelu >>veleizda- jalcev« (t. j. narodno osveščenih Slovencev op. 3. januar 1929, 1): »Ali je zvestoba last- nemu narodu že iredentizem? Ce obsojajo Nemci naše delo, morajo obsoditi tudi delo nemških manjšin«. Za primer je ob tem Stare pokazal, kako slave Nemci tiste nemške du- hovnike na južnem Tirolskem, ki so se javno postavili v bran pred raznarodovanjem nem- škega življa (predzadnji Manjinski presbiro, 15. 2. 1929, 7; zadnji 4. 4. 1929, 8). * Tone Zorn, Stališča koroških strank glede kulturne avtonomije za koroške Slovence v le- tih 1925—1968, Zgodovinski časopis 1971, str. 271—277. 109