Članki Izvestje 11 • 2014 3 V t. i. krminski fajdi, ki je pretresla Goriško v 17. stoletju, so se pomerili pripadniki raznih plemiških rodbin, na primer del Mestri, Manzano, Neuhaus, della Torre itd. V fajdo se je vpletel tudi goriški deželni glavar Carlo della Torre (1667‒1671), 1 ki je iz nje izšel kot zmago- valec, a zgolj začasno. Na dolgi rok je kolo sreče uspel obrniti sebi v prid njegov nasprotnik, kr- minski plemič Franesco Maria Neuhaus, pripa- dnik starodavne goriške plemiške rodbine. Omenjeni Neuhaus se sicer ni mogel ponašati z bleščečimi naslovi, s kakršnimi se je della Torre, in ni bil deležen posebno pozornosti historiografije, a se je z vztrajnostjo in potrpežlji- vostjo iz vročekrvnega bandita, ki je živel na robu družbe, vnovič povzpel med ugledne goriške ple- miče, medtem ko je della Torre, nekoč zelo vpli- ven goriški veljak, dobro desetletje prej preminil z omadeževanim ugledom, natančneje z madežem veleizdaje. Neuhausovo življenjsko pot je najmoč- neje zaznamoval izgon, na katerega je bil obso- jen zaradi napada na prej omenjenega goriškega glavarja in je spadal med številna nasilna dejanja, zagrešena v okviru t. i. krminske fajde. Spori med krminskimi rodbinami so segali vsaj v 16. sto- letje. V 17. stoletju, ko se je Goriška soočala s problemom naraščajočega nasilja in banditizma, pa so se nasprotja zaostrila in vrstile so se zasede, napadi, obračunavanja, ustrahovanje z oborože- nim spremstvom (t. i. bravi) itd. Zamere in jeza 1 O omenjenem glavarju: Morelli 2003: vol. 2, 101‒103; Cavazza 2006: 59‒67; Cavazza 1999: 219‒220. so bile trdno zasidrane v pripadnikih nasprotnih si frakcij. Spori med posameznimi rodbinami so bili pogosto izredno trdovratni, želja po maščeva- nju se je globoko usidrala v pripadnikih rodbine, klana ali frakcije in se prenašala na naslednje ge- neracije. Francesco Maria je skupaj z bratom Nicolojem in številnim oboroženim spremstvom v Krminu 20. novembra 1666 padel v zasedo nasprotnikov. Napadli so jih štirje oboroženi možje Leonarda di Manzana, ki so bili beneški podaniki, in sicer Giovanni Battista Gervas, Gio- vanni Battista Lian, Giovanni Gioseggo Romano ter Alvise del Gese, imenovan Travisan. Ome- njeni so bili nameščeni v hiši barona Orazia del Mestrija. Po streljanju so Neuhausovi spremlje- valci napadli hišo ter ujeli vse štiri može Leonar- da di Manzana. Ujetnike naj bi nato deset dni zadrževali v ujetništvu ter jih nato končno predali oblastem. Njihovi gospodarji so se zatekli na be- neško območje. Ujeti so dejanja priznali, a njiho- vi pokrovitelji so se pritožili goriškemu glavarju Carlu della Torreju, ki je bil sorodstveno povezan z Orazijem del Mestrijem in Leonardom di Man- zanom. Omenjeni možje in Orazio del Mestri, ki se je leta 1667 v prošnji cesarju zagovarjal, da je šlo pri omenjenem spopadu zgolj za samoobram- bo, so bili zaprti na goriški grad, od koder pa so uspeli zbežati. Francesco Maria Neuhaus naj bi v spisu Escolpe izrazil prepričanje, da je omenjeno organiziral sam goriški glavar, in sicer s pomočjo svojega oboroženega spremljevalca Carla Moretti- ja in ljudi, ki jih je zbral v Ziraccu (v bližini Re- manzacca v furlanski ravnini), ki je bil v posesti KRMINSKI PLEMIČ FRANCESCO MARIA NEUHAUS (U. 1693) Neva Makuc Dr. zgodovinskih znanosti Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU neva.makuc@zrc-sazu.si Članki Izvestje 11 • 2014 Članki 4 us je takrat dobil upanje, da bo uspel oprati svoje ime in je večkrat (npr. 1671, 6 v sedemdesetih le- tih 17. stoletja, 7 1683 8 ) poskušal doseči cesarjevo pomilostitev. Vsaka naslednja njegova prošnja je odražala vedno večji obup in nemir nekoga, ki je bil prisiljen zapustili domače kraje in v tujih de- želah iskati preživetje. Leta 1671 je Neuhaus v svoji kratki prošnji za pomilostitev zapisal, da že več let blo- di po različnih deželah, in sicer zgolj v spremstvu nesreč, med katerimi naj bi bila najhujša cesarjeva ogorčenost. V drugi izmed omenjenih prošenj, ki jo je sestavil v sedemdesetih letih, je izpostavil, da že »vado, remingo, gia sono otto anni paesi strani- eri« (osem let brezciljno blodi po tujih deželah). Znašel naj bi se brez vsakršnega dohodka, saj je bilo zaseženo njegovo imetje, porušene hiše in skoraj uničena njegova družina (»No ho susidio al cuno, per che sono stati confiscatili beni, sgiantate le case è quasi anni hilita la mia famiglia«). 9 Najbolj pa izstopa njegova prošnja iz leta 1683. V njej se je opisal kot »bandito, confi- scato e privo del proprio esser« (izgnanec z zaseže- nimi posestvi ter brez lastnega obstoja). Neuhaus se je bil podobno kot drugi izgnanci zelo verjetno zatekel na sosednje beneške območje in morda še kam drugam. V primerih, ko so se izgnani ple- miči znašli brez dohodkov in družbene podpore, so se zatekali k ropanju prebivalstva, izsiljevanju trgovcev itd. Žal ni znano, kako se je Neuha- us preživljal v letih izgnanstva, a njegove vedno bolj obupane prošnje dovoljujejo domnevo, da s precejšnjo težavo. Cesarja je zelo ponižno prosil milosti in zapisal, da je iz nuje užalil vladarjevega predstavnika. Pri tem ni pozabil vladarja spom- niti na vojaške zasluge svojih prednikov v prid vladarski hiši. Tožil je nad kaznimi, ki so zadele njegovo družino, saj so bila zasežena vsa posestva ne glede na to, ali so pripadala njegovim sestram ali mlajšim sorodnikom. Njegov zagovor odraža 6 ASPGO, Atti degli Stati provinciali, sekcija II, fasc. 437/II. 7 ASPGO, Atti degli Stati Provinciali, sekcija II, fasc. 438. 8 Blasutic, Memoriali cormonesi: 218‒222; Blasutic 1912: 88‒91. 9 ASPGO, Atti degli Stati Provinciali, sekcija II, fasc. 438. rodbine della T orre. 2 Spor se je še nadaljnje zaostroval. Po- noči 6. junija 1667 sta brata Francesco Maria in Nicolò Neuhaus v kraju Noax padla v zasedo nasprotnikov in njihovega oboroženega sprem- stva. Francesco je bil ranjen, njegov brat Nicolò pa je dva dni kasneje preminil. 3 Francesco Maria se je maščeval tako, da je v spremstvu desetih obo- roženih mož 24. maja 1668 v bližini Koprivnega (Capriva del Friuli) pripravili zasedo na goriškega glavarja. Carlo je preživel, a ubita sta bila kočijaž in neki Cristoforo Bonomo iz T rsta. Sledilo je so- jenje z obtožbo veleizdaje, in sicer zaradi poskusa umora vladarjevega predstavnika. Cesar Leopold I. je 3. septembra 1668 Francesca obsodil na traj- ni izgon iz vseh habsburških dednih dežel ter na smrt v primeru zajetja, vsa njegova posestva pa so bila zasežena. 4 Omenjeno Neuhausu podob- no kot mnogim drugim izgnancem ni preprečilo prehajanja meje, saj se je na primer 9. decembra 1681 ob sklenitvi neke kupoprodajne pogodbe nahajal v Krminu. 5 Carlo della Torre je lahko slavil zmago nad starimi nasprotniki, a ne za dolgo. Že leta 1671 je bil zaradi sodelovanja v Zrinjsko-Franko- panski zaroti obsojen na dosmrtni pripor. Neuha- 2 ASGO, Archivio Coronini, Atti e documenti, fasc. 252; ASPGO, Atti degli Stati provinciali, sekcija II, fasc. 436/I. Omenjeno dogajanje naj bi natančno opisovala dva spisa, in sicer Escolpe di me Francesco Maria di Neuhaus in Risposta alle Escolpe di me Fran- cesco Maria di Neuhaus, ki jih je Giovanni Blasutic že leta 1912 opisal kot nedosegljive, čeprav jih je kon- zultiral pri zasebnih lastnikih še proti koncu 19. sto- letja in jih povzel ter deloma citiral v: Blasutic 1912: 77‒93. 3 ASGO, Archivio Coronini, Atti e documenti, fasc. 252; ASPGO, Atti degli Stati provinciali, sezione II, fasc. 436/I. Nicolojeva smrt je bila zabeležena v ma- tični knjigi župnije sv. Adalberta v Krminu: Schiviz 1904: 378. 4 Blasutic, Memoriali Cormonesi: 215‒218; Blasutic 1912: 77‒93; ASPGO, Atti degli Stati provinciali, sezione II, fasc. 436/II. O omenjenem napadu tudi sočasni avtor Giovanni Maria Marusig (1641–1712), ki je v svojem spisu Le morti violente e svbitane, su- ccesse in Goritia o svo distretto v verzih, napisanih v furlanskem jeziku, poročal o 202 večinoma nenarav- nih smrti, ki so se dogodile na Goriškem med letoma 1641 in 1704: Marusig [1970]: 63. 5 Falzari 1959: 74‒78. Članki Izvestje 11 • 2014 5 VIRI IN LITERATURA Arhivsko gradivo ASGO – Archivio di Stato di Gorizia ASPGO‒Archivio Storico Provinciale di Gorizia Historiografski in drugi viri Blasutic, Giovanni. Memoriali cormonesi (fotoko- pije rokopisne zbirke virov hrani župnijski arhiv v Krminu). Schiviz von Schivizhoffen, Ludwig. Der Adel in den Matriken der Grafschaft Görz und Gradisca. Görz, Selbst verlag des Verfassers, 1904. Literatura Blasutic, G. 1912: Il fisco di Cormons. Memorando fatto storico del secolo XVII, »Almanacco del popo- lo per l’anno bisestile 1912«, Gorizia, Le federazi- one editrice, 77‒93. Cavazza, S. 1999: Una società nobiliare: trasfor- mazioni, resistenze, conflitti, v: S. Cavazza (a cura di), Gorizia barocca. Una città italiana nell‘Impero degli Asburgo, Mariano del Friuli: Edizioni della Laguna, 211‒227. Cavazza, S. 2006: Politica e violenza nobiliare: il caso di Carlo Della Torre, v: F. Šerberlj (zb. in ur.), Barok na Goriškem = Il barocco nel Goriziano. Nova Gorica: Goriški muzej; Ljubljana: Narodna galerija, 59‒67. Falzari, G. B. 1959: Giustizia, violenze e bravi nel sec. XVII. Il fisco di Cormòns, v: Studi Goriziani, vol. XXVI, 69‒81. Marusig, G. M. [1970]: Le morti violente e svbita- ne, successe in Goritia o svo distretto. Udine: Socie- tà Filologica Friulana. Morelli di Schönfeld, C. 2003: Istoria della Con- tea di Gorizia in quattro Volumi compresavi un Appendice di note illustrative. Mariano del Friuli: Edizioni della Laguna (faks. pon. 3. izd. po: Go- rizia 1855). tipično miselnost tedanjega fevdalnega plemiča, ki je krvno maščevanje dojemal kot moralno pra- vico in dolžnost, saj je izpostavil, »chi può raffre- nar quel precipito se impeto naturale, che spinge ogni oltraggiato Vivente a vendicarsi?« (kdo more zaustaviti tisti naravni siloviti zanos, ki sili vsake- ga užaljenega k maščevanju?). 10 Tokrat je uspel. Najbrž je uporabil tudi prave argumente. Cesar Leopold I. ga je 2. aprila 1683 pomilostil, povr- njena so mu bila tudi vsa posestva ter plemiški naslov. 11 Po petnajstih letih izgona, ki ga je pahnil na rob družbe, se mu je sreča vnovič nasmehnila. Preminil je desetletje kasneje, februarja 1693, star 56 let. 12 10 Prepis prošnje v: Blasutic, 1912: 88‒91. 11 Blasutic, Memoriali cormonesi: 222‒[222b]. 12 Schiviz, 1904: 379.