ASO XXXVI (30)
Štev. (No.) 38
BSLOVBNIA LIBRE
BUENOS AIRES
22. septembra 1977
ROJAKOM V DOMOVINI
Kipar France Gorše 80-letnik
Slovenci, Slovenke!
Dvaintrideset let je minilo od konca tragedije druge svetovne vojne, med katero je moral zaradi okupacije in revolucije slovenski narod preživeti morje trpljenja. Kolikokrat je bila izrečena beseda svoboda in kako željno jo je slovenski narod pričakoval! V dvaintridesetih letih se je mnogo spremenilo, toda slovenski narod — z izjemo partijskih funkcionarjev — ni svoboden. Slovenski narod ne more odločati o svojem življenju, ampak je le predmet, s katerim komunistična partija razpolaga po svoji volji. V Sloveniji ne obstaja in ne sme obstajati nobena politična stranka razen komunistične partije, ki vlada diktatorsko in igra dvolično vlogo: na eni strani podpisuje mednarodne pogodbe o spoštovanju človekovih pravic, na drugi strani pa jih dosledno zatira z vso brezobzirnostjo na vseh področjih zasebnega in javnega življenja.
Navajamo določbe člena 1. a, VII, Sklepne listine konference o evropski varnosti in sodelovanju v Helsinkih 1. avgusta 1975. Poleg 34 držav je sprejel obveznosti izpolnjevanja teh sklepov o spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin za SFR Jugoslavijo njen predsednik Josip Broz Tito. Obveznosti iz navedenega člena so sledeče:
„Države udeleženke bodo spoštovale človekove pravice in temeljne svoboščine, vštevši svobodo misli, vesti, vere in prepričanja za vse, ne glede na raso, spol, jezik in vero.
Pospeševale in spodbujale bodo dejansko uveljavljanje državljanskih, političnih, gospodarskih, socialnih kulturnih in drugih pravic in svoboščin, ki vse izvirajo iz dostojanstva, lastnega človekovi osebnosti in so bistvenega pomena za njen svobodni polni razvoj.
V tem okviru bodo države udeleženke priznavale in spoštovale pravico posameznika, da izpoveduje in izpolnjuje, sam ali v skupnosti z drugimi, vero ali prepričanje, in da ravna tako, kot mu narekuje vest.
Na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin bodo države udeleženke ukrepale v skladu s cilji in načeli Ustanovne listine Združenih narodov (1945) in s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah (1948). Prav tako bodo izpolnjevale svoje obveznosti, zapisane v mednarodnih deklaracijah in sporazumih s tega področja, vštevši med drugim mednarodna pakta o človekovih pravicah, če jih zavezujejo.“
Še več. V sklepni listini Helsinške konference je prevzela obveznost, da zaščiti temeljne človeške pravice, katere vsebuje Splošna deklaracija Združenih narodov o človekovih pravicah iz leta 1948. Navedemo jih le nekaj :
„Pravica do zaščite proti vsakemu dejanju, ki bi kršilo človekove osnovne pravice, priznane v ustavi in zakonu“ (čl. 8). „Nihče ni kriv, dokler se mu krivda ne dokaže“ (čl. 11). „Zajamčena je svoboda mišljenja in izpovedovanja“ (čl. 18). „Pravica do svobodnega izražanja in razširjanja svojega mnenja“ (čl. 19). „Pravica združevanja in zborovanja“ (čl. 20). „Vsak ima pravico sodelovati pri vodstvu države“ (čl. 21). „Svobodne volitve“ (čl. 22). „Starši imajo v prvi vrsti pravico odločati o načinu vzgoje svojih otrok“ (čl. 26). „Nobena določba v pričujoči deklaraciji človekovih pravic se ne sme razlagati tako, da bi dajala kakršnokoli pravico bodisi državi bodisi skupini ljudi ali poedini osebi za podvzemanje ali izvrševanje dejanj, ki bi imela namen zatreti katerokoli pravico ali svoboščino, navedeno v tej deklaraciji,“ (čl. 30).	—
Vsi vemo, da vladajoči režim v Jugoslaviji in Sloveniji ne izpolnjuje obveznosti sklepne listine Helsinške konference iz leta 1975, da zatira temeljne človekove pravice, navedene v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, ki bi jih morala po svoji obveznosti ščititi. Prav pa je, da še posebej poudarimo, da sedanje oblasti v tem pogledu ne izpolnjujejo niti svoje lastne ustave.
Tole npr. določa ustava SR Slovenije:
Člen 109: „Zajamčena je svoboda tiska, govora in svoboda javnega nastopanja. Občani imajo pravico v sredstvih javnega obveščanja izražati svoje mnenje.“ Člen 209: „Občan ima pravico dajati politične in druge pobude splošnega pomena.“ Člen 210: „Zajamčena je svoboda združevanja in svoboda zborovanja ter drugega javnega zbiranja.“ Člen 214: „Protiustavno in kaznivo je kakršnokoli propagiranje ali izvajanje verskega sovraštva in nestrpnosti.“
Opozorimo le na nekatera dejstva: dosledno zatiranje svobode tiska in združevanja; ne dolgo tega je svetovna javnost zvedela, da je bil v Sloveniji obsojen rojak celo na podlagi zapiskov svojega lastnega osebnega dnevnika; odvzemanje potnih listov brez obtožbe ali obsodbe; grožnje učiteljem, ki hodijo v cerkev „naj si izberejo drug poklic“; vsestranski privilegiji za člane komunistične stranke; zanikanje pravice staršem glede vzgoje otrok; uradno in obvezno poučevanje marksizma; omejevanje svobode kulturnim ustvarjalcem; propagiranje in izvajanje verskega sovraštva in nestrpnosti; neprestani pritisk komunistične stranke na delovanje Cerkve; vse to so vsakdanji pojavi v Republiki Sloveniji, ki imajo svoje korenine v odpravi politične svobode.
Ne osebna, ne verska, ne kulturna svoboda niso zajamčene, če v deželi ne vlada politična svoboda. In dokler temu ne bo drugače, bodo tako helsinški sklepi kakor slovenska ustava in Splošna deklaracija le za zunanjo uporabo — brez vsake koristi za narod.
Zadnja leta dvigajo posamezniki in skupine v državah — socialističnih demokracijah —, kjer so osnovne človekove pravice zatirane, zahtevo po izpoljnevanju ustavnih določil in mednarodnih pogodb o zaščiti človekovih pravic'. Ti pogumni posamezniki in skupine (v Sovjetski zvezi, na Češkem, Poljskem in drugod) dobivajo množično oporo v svojih državah in tudi moralno oporo svobodnega sveta.
Ko opozarjamo na ta dejstva, ne hujskamo k nasilnemu odporu, marveč Vas pozivamo, da zahtevate izpolnjevanje določil ustave, da zahtevate izpolnjevanje obveznosti o zaščiti človekovih pravic, kot jih je prevzela SFR Jugoslavija v mednarodnih pogodbah, da zahtevate svobodo volitev, ki naj omogočajo vsem državljanom udeležbo pri vodstvu Slovenske Republike.
Slovenski narod je v svoji zgodovini dokazal predvsem z ustoličevanjem koroških vojvod preko stoletij zatiranja, da je svoboda temelj njegove biti. Današnji čas terja, da to ponovno dokažemo.
Nikdar nismo pričakovali, da bi KP v nasprotju s svojo ideologijo branila človekove pravice; pričakovali pa smo in še pričakujemo, da bodo dvignili svoj glas vsaj tisti zapeljani rojaki, katerih narodni idealizem je KP zlorabila za revolucijo pod pretvezo osvobodilnega boja. Sedanji molk — posledica razočaranja — bi bil še usodnejši od tedanje zmote.
Ruski disident Sinjavski, ki je preživel v Sovjetski zvezi sedem let prisilnega dela, je prišel do spoznanja, da je v človeški naravi silna težnja po svobodi; vsebuje pa tudi sposobnost, da se prilagodi sužnosti. Naj ne bo sedanja slovenska generacija tista, ki bi zamudila zgodovinski trenutek in pretrgala trnjevo pot bojev našega naroda za svobodo, ki se ni nikdar hotel prilagoditi ne gospodarski, ne politični, pa tudi ne duhovni sužnosti.
Če hočeš biti svoboden, če hočeš, da bo svoboden tvoj rod, potem javno in pogumno zahtevaj ter brani svoje pravice. Krik posameznika bo našel odmev in sprožil plaz, katerega ne bo mogoče ustaviti.
Nihče nam ne bo prinesel svobode, ako je ne zahtevamo sami. Naša moč je v nas samih.
Buenos Aires (Argentina); Cleveland (ZDA); London (Anglija); Napa (California, ZDA); New York (ZDA); Sidney (Avstralija); Toronto (Kanada). —
V maju 1977.
Z zgornjim pozivom so bili slovenski rojaki v domovini seznanjeni pred začetkom prve pohelsinške konference v Beogradu..
Za
NARODNI ODBOR ZA SLOVENIJO Miloš Stare, predsednik
P0X0VIVE OBSODBE KOMUNIZMA
POLJSKI ŠKOFJE IN IVES MONTAND
VZHODJ%OJ%EMŠKI DISIDENTI
ZAČETEK: PROTEST DVANAJSTORICE
Kaj poredkoma se v zahodnem časopisju pojavijo članki, ki so kritični do komunizma in njega nastopanja. Čeprav je dan za dnem mogoče zabeležiti kršenje osnovnih človečanskih pravic in napadanje pozicij svobodnih družb, pre-mnogokrat o tem zahod molči, najšibo iz brezbrižnosti, popustljivosti ali interesov. Zato kaj hitro pade v oči poročanje o teh zadevah, kadar se obveščevalna sredstva predramijo in se oglasijo v obrambo svobode.
Razveseljiv je bil odmev, ki ga je na zahodu doživelo pastirsko pismo poljskih škofov. Na Poljskem namreč praznujejo vsako tretjo nedeljo v septembru-prav dan obveščevalnih sredstev. Za to priliko so poljski škofje že meseca junija pripravili analizo tega problema v razmerju do oblasti. Oster je napad Cerkve na vlado, ko vidijo, kako ta krši svoboščine obveščanja. Na Poljskem se namreč po besedah škofov izvaja „nenehna propaganda brezbožne ideologije in kult človeka-robota, pospešuje se laicizirana moralna obnašanja kot da bi bila človeški ideal, in opravičuje se politično nasilje, sovraštvo in razredni boj.‘<
Poljska obveščevalna sredstva uporablja komunistična vlada „da utrdi popolno diktaturo, kulturni pritisk, za razširjenje laži in za opravičevanje kršenja temeljnih pravic človeške osebnosti“ tr-
dijo škofje. Ista sredstva „bijejo boj proti Bogu, proti veri in proti Cerkvi, in proti vsemu, kar je drago in cenjeno vernikom“. Vodijo pa ta sredstva udi-njeni brezbožniki, prežeti ideologije, ki je „sovražna vsakemu verstvu“.
Pastirsko pismo kljub temu, da je izredno ostro, ni presenetilo javnosti. Preveč je poznan položaj poljske Cerkve, ki doživlja nenehno preganjanje, pa tudi junaštvo poljskega episkopata, ki se ne boji režimu v obraz povedati resnice. Pismo je bilo preteklo nedeljo brano v vseh poljskih cerkvah. Bolj pa so presenetile izjave francoskega filmskega zvezdnika Ives Montanda, objavljene v levičarskem tedniku Le Nouvel Observateur.
Montand, ki je star 56 let in je izjavil, da si ne dela upov nad morebitno zmago združene levice na francoskih parlamentarnih volitvah maraa 1978. Razočaranje nad komunizmom se je pri njem začelo postopoma po letu 1956. Potem je potoval v Sovjetsko Zvezo in vzhodne države. „Tisoč majhnih deta-Ijev mi je pokazalo, da smo živeli v napačni veri. Uradna dejstva so nam ledenela kri v žilah, kajti nesrečo smo mogli brati na obrazih.“
„Dvajset let po Stalinovi smrti je stalinizem še vedno živ v Sovjetski zvezi in vzhodnih državah. Stalinisti so govorili, da je treba vzgojiti človeka, v resnici pa so zgradili taborišča...“
Iz Vzhodne Nemčije beži vedno več najboljših pisateljev, pesnikov in drugih kulturnih delavcev v Zahodno Nemčijo, zlasti odkar je lanskega novembra dvanajstorica znanih intelektualcev sestavila in poslala vzhodnoemški partiji protest proti izgonu na Zahod disidentskega pevca Wolfa Biermanna. Dvanajstorica se je pritožila nad neznosnim pritiskom na vse partiji nepriljubljene kulturne delavce ter zahtevala, da vzhodnonemška vlada prekliče odvzem državljanstva izgnanemu Biermannu.
Mnogi vzhodnonemški pisatelji in pesniki zahodnim časnikarjem pripovedujejo, da dobivajo grozilna pisma, grozilne telefonske pozive, prepoveduje se jim javno nastopati, tisk pa molči o njihovih delih.
Podpisniki protesta so obtoženi „protirevolucionarnega dejanja“ ter so bili postavljeni izven zakona.
Nekateri med njimi so nedavno sami zaprosili za izhod iz Vzhodne Nemčije, med njimi pesnica Sarah Kirsch, ki je bila izgnana iz komunistične partije letos januarja, latern pa «e iz izvršnega odbora berlinske Zveze pisateljev letos marca. Po mnenju zahodnoevropskih literarnih kritikov je Kirsch danes najboljša lirična pesnica v Nem-
Bo ta izpoved prevaranega idealista streznila tiste, ki še sedaj verjamejo v rdeči raj ?
čiji sploh in da so se je zahodnonemški komunisti iznebili, so ji hitro dovolili izselitev v Zahodno Nemčijo.
Letos so se odselili na Zahod tudi pesnik Reiner Kunze, komponist Tilo Medex, pisatelji Nina Hagen, Katharina Thalbach, Ingolf Gorges, Ive Schi-kora, Thomas Brasch in Eberhard Co-hrs ter pevec in filmski igralec Manfred Krug. Ob svojem prihodu v Zahodni Berlin je ta izjavil: „Zadnji kulturnik, ki bo prišel ven, bo v Vzhodni Nemčiji 'ugasnil luč. Pride čas, ko moraš začeti misliti nase in ne na bodočnost dežele. Ni mogoče sedeti še 20 let in čakati, da se bodo stvari spremenile.“
Od začetne dvanajstorice, ki so podpisali protest v prid Biermannu, ne more nihče razširiti nobenega svojega dela. Knjižne založbe, ki so v Vzhodni Nemčiji vse državne, so jim sicer vzele matérial, jim ga natisnile, niso ga pa dale v promet, tako da nekateri od njih niso niti sami mogli dobiti vsaj zase enega izvoda.
Policija je nedavno zaplenila in prepovedala tudi prvi dve številki glasila mladih vzhodnonemških avtorjev Temperamente ter jih več aretirala in zaprla. Od podpisnikov, ki so se pridružili dvanajstorici v protestu za Biermanna, jih je trenutno najmanj dvajset po zaporih, med njimi pisatelja Garulf Pan-nach in Jürgens Fuchs.
26. septembra 1897 se je rodil v preprosti kmečki koči v Zamostecu pri Sodražici na Dolenjskem slovenski kipar France Gorše, največji likovni umetnik med nami v emigraciji, ki te dni obhaja osemdesetletnico svojega življenja. Veseli smo, da moremo ugotoviti, da je ta častitljiv življenjski jubilej našel našega umetnika še v polni ustvarjalni delavnosti, kljub temu, da je pred kratkim preživel težko operacijo noge, na kateri je bolehal vse življenje. Sam namreč pravi, da je v desetem letu skoraj ohromel na obe nogi za kostno boleznijo in so tedaj vsi mislili, da ne bo preživel mladosti, pa slavi svojo osemdesetletnico prav sedaj, kot — papež Pavel VI., ki se je rodil istega dne.
Njegov oče je bil knjigovez, ter je mladi France, ki je hodil v sodraško šolo, prebiral knjige in ob ilustracijah poskušal svoj risarski talent. Zato so ga po ljudski šoli poslali v Srednjo tehniško šolo v Ljubljano, kjer je pod vodstvom prof. Repiča končal kiparski oddelek tik pred prvo svetovno vojno. Moral pa je za štiri leta na vojno, ki jo je preživel brez večjih nesreč. Po njej se je leta 1920 vpisal na Umetniško šolo v Zagreb, kot. eden prvih slovenskih učencev te akademije, ki ji je. bil rektor svetovno slavni kipar Ivan Meštrović. Tam je odlično končal prve letnike pri prof. Valdecu in Frangešu, nakar ga je sprejel mojster Meštrović v svojo mojstrsko šolo, katero je sklenil s prav dobrim uspehom in dobil celo Meštroviće-vo nagrado. Od profesorskega zbora je bil predlagan za nadaljnje šolanje v Parizu, toda Froncozi so zaradi vojne v Alžiru ukinili vse inozemske štipendije. Odšel je zato v Italijo ter se „šolal“ v muzejih in galerijah ob klasičnih italijanskih mojstrih (predvsem v Firencah).
Tedaj je ostal nekaj let v Italiji, kjer je bil njegov brat župnik v Vremah pod Divačo. Kmalu se je preselil v Trst, si tam napravil delavnico v neki zapuščeni avtogaraži, kjer je tudi stanoval. Družil se je s tedanjimi primorskimi umetniki (Pilonom, Černigojem itd.). Dobil je tu prva naročila ter je v Trstu ostal do leta 1930. Tam je imel tudi svoje prve razstave (v Gorici, v Trstu, v Benetkah), kjer je povsod dosegal uspehe. Tone Kralj je tedaj slikal cerkve po Primorskem, France Gorše pa izdeloval zanje svoje prve večje kipe, kakor so razpelo pri sv. Petru v Gorici, Brezmadežno v Trnovem pri Ilirski Bistrici in v Opatjem selu, Angel miru pri sv. Ivanu pri Devinu itd. Takrat so ga smatrali za primorskega umetnika, dokler se ni preselil leta 1930 v Ljubljano, kjer se mu je odprlo novo polje.
Ljubljansko občina mu je odstopila za delavnico tivolski paviljon na „bajerju“, kjer je bila poleti čolnarna, pozimi pa drsališče. Tam je oblikoval v kip in les svoje umetniške vizije, znane umetnine kakor so Dva pajdaša, Materinstvo, Pastirček, čudovito ekspresivni Pridigar, kipce svetnikov za cerkev v Kranju, itd. Tudi portrete svojih prijateljev (F. Vodnika, B. Magajne, F. Bevka. ...) pa škofa Sedeja za cerkev v Cerknem, Stritarja za spominsko ploščo v Podsmreki itd. Od leta 1936 je imel , svojo delavnico v znanem Kolize-ju ob Gosposvetski cesti (last Heinri-harjev), kjer je bil do emigracije leta 1945. Tu je ustvarjal svoja glavna dela iz ljubljanske dobe, kakor npr. monumentalna kipa Industrija in Kmetijstvo za novi parlament v Beogradu, portrete Matije Murka, Prešerna, Prijatelja, škofa Rožmana itd.; številne nagrobnike (kot npr. Pieta za rodbino Ložar, ali Pietà za Debeljakovo grobnico v Škofji Loki). Poleg tega pa mnogo kipov svetnega in religioznega značaja, ki so polnili njegove razstave v Ljubljani in drugod. Tedaj je namreč mnogo razstavljal v Ljubljani v okviru skupine Treh (A. G. Kos, M. Males in F. Gorše) in drugih.
Prav v tem času (1938), ga je prvi monografično predstavil občinstvu dr. R. Ložar, ki je temeljna strokovna pu-
(Nad. na 2. str.)
DAYAIV V ZDA
KMALU MIR V SREDOZEMLJU?
Nova pogajanja za dosego miru na Bližnjem vzhodu so v teku, in obnovljeno je upanje, da fantom vojne dokončno izgine z obzorja meja med judovsko državo in Arabci. Sedaj je izraelski zunanji minister, bivši junak,izza šestdnevne vojne Moshe Dayan tisti, ki po Kissingerjevem vzorcu leta iz prestolnice v prestolnico, da bi dosegel osnovne točke nekega sporazuma.
Tako se je zadnje dni mudil v Evropi, kjer se je pogovarjal s predstavniki raznih vlad. Od tam je imel namen odleteti v ZDA, pa je, po hitrem obisku Pariza najprej skočil domov, da se je pogovoril z ministrskim predsednikom Beginom, nato pa šele odšel v Washington.
Mnogo ugibanja je bilo o tem poto-
(Nad. s 1. str.)
blikacija o Goršetu kot umetniku in a-naliza njegovega dela (pred štiridesetimi leti!).
Med drugo svetovno vojno je v svoji delavnici (v Kolizeju) ustanovil svojo privatno likovno šolo, iz katere je izšel npr. M. Tršar, T. Kramolc in drugi. Tam je tedaj ustvaril svoje znane študije o Koclju in sv. Cirilu in Metodu, knezu Valuku itd. ter je doživel svojo drugo publikacijo o svoji umetnosti, ki jo je napisal dr. Fr. Šijanec (Kipar F. Gorše).
5. maja 1945 pa je z drugimi emigrira! v svet, kajti — kakor je zapisal: „Svoboda duha je poleg življenja in zdravja najvišje postavljena vrednota.“ (Zbornik SS 1965, 169.)
Živel je kot vsi begunci po naših taboriščih v Celovcu, Monigu pri Trevi-su, Forliju in jServiglianu. Prišel je „slučajno“ v Trst ter ostal tam kot ptrofesor risanja in umetnostne zgodovine na slovenskih srednjih šolah, ki jih je vodil pok. dr. Baraga. Leta 1952 se je preselil v ZDA, v Cleveland, kjer se je uvrstil z Mauserjem med najvidnejše slovenske umetnike.
V Ameriki je razvil svojo najvišjo delavnost in žel največje uspehe. Doživel je to, kar si je že nekdaj želel: da bi mu bilo dano popolnoma opremiti kakšno cerkev in v polni svobodi. Tako je opremil obe slovenski cerkvi v Torontu, pa še druge v Dakoti in Minnesoti. Napravil je monumentalne reliefe za Slovensko kapelo v Washingtonu in tudi sicer mnogo kompozicij, predvsem pa portret škofa Barage, škofa Rožmana (snel mu je tudi posmrtno masko), senatorja Lauscheta, Meštroviča, Mau-serja itd. Tudi mnogo obrazov privatnikov itd. Mnogo kompozicij na svetne motive, še več pa na religiozne, med katerimi imajo posebno mesto njegovi Križevi poti, ki jih je ustvarjal vedno na novo z nezmanjšano notranjo silo. In to v mavcu, bronu, lesu in železu,
vanju, pa se je izkazalo, da je stvar zelo enostavna. Arabci hočejo, da je rešitev palestinskega problema predpogoj vsakega trajnega miru. ZDA bi pristale na prisotnost Palestincev na morebitni obnovljeni ženevski konferenci. Ali bi Izrael tudi pristal na to? Judje so pripravljeni vrniti Arabcem nekatera osvojena ozemlja, vendar vztrajajo na vojaški kontroli zahodnega obrežja reke Jordan. Do tu si pozicije ne nasprotujejo preveč ostro, vendar je še mnogo ne-nank.
Za Dayanom je prišel v ZDA egipčanski zunanji minister Ismail Fahmy, in se tudi razgovarjal s Carterjem in Vancem. Prihodnjo sredo pa pričakujejo sirijskega kanclerja Abdel Halima Kha-ddama. A do miru je še daleč.
zlasti v orešcu, ki se mu je v tej dobi posebno priljubil. To delo v ZDA po-nazoruje predvsem lepo izdan album njegovih tedanjih del v angleščini pod naslovom Sculptor France Gorše, ki mu ga je izdala leta 1970 Studia Sloveni-ca VIII/72 v uredništvu J:, Arneža in R. Večerina z dodatnimi soàbami umetnostnih zgodovinarjev R. Ložarja in F. Šijanca iz prej omenjenih študij. Ta album je predstavil Goršetovo delo angleškemu svetu.
V ZDA je Gorše imel več razstav, bodisi samostojno bodisi v zvezi kluba Lok, ki ga je ustanovil on, ali z drugimi slovenskimi slikarji (T. Kramolc). Tudi je razstavljal v vodilnih ameriških galerijah, zlasti potem, ko se je preselil v New York.
Po letu 1970 pa se je primaknil bliže domovini, na slovensko Koroško, kjer se je najprej naselil pri pok. inž. L. Muriju v Kortah, pozneje pa si priredil svoj lastni dom v Svečah. Tam ima svoj stalni razstavni prostor in svoj novi dom, kjer dela še danes. Od tam opremlja naše cerkve po slovenskem zamejstvu (Koroška, Primorska in Goriška), pa tudi po Gorenjskem (Poljane itd). V domovini so mu hoteli prirediti v Kostanjevici retrospektivno, razstavo, pripravili so monumentalni katalog s študijo prof. Steleta, toda, preden je bila razstava odprta, so mu jo — zaprli. Katalog pa je prišel v naše roke in poleg Ložarja, šijanca in ameriškega albuma predstavlja najlešo zbirko njegovih stvaritev.
;še in še 'bi lahko naštevali dela kiparja Fr. Goršeta, predvsem pa bi morali označiti podrobneje njegov umetniški razvoj in pomen. Zato pa tu ni prostora. Njegov razvoj je šel iz vidnega Meštrovičevega vpliva v svojo lastno podobo in v iskanje vedno novih izraznih sredstev. Hotel je biti in ostati vedno mlad, tudi sedaj v svoji častitljivi osemdesetletnici, kakor pričajo najnovejša dela.
MEDNARODNI TEDEN
V LONDONU zaseda konferenca 13 držav, ki s£ sopodpisnice Antartične pogodbe. Skušajo najti skupne točke, ki bi odločile bodočnost ledenega kontinenta, zlasti pa uporabe ogromnih naravnih bogastev, ki jih zakrivajo večni ledovi.
EPIDEMIJA KOLERE je kar tragična v Bengali. Na stotine je že mrtvih in na tisoče težko bolnih. Iz Bengale se je bolezen razširila v Sirijo in ogroža ostale arabske države.
TEN G, kitajski vodja; je izjavil da se je ohladil odnos med to državo in ZDA. Vzrok naj bi bil namen ZDA7 da ne prekine stikov z nacionalistično Kitajsko. Kissinger in Ford sta namreč Tengu obljubila, da bosta prekinila zveze s Taiwanom, Carter in Vance pa tega nočeta storiti.
KUBANSKA VLADA je storila prvi korak „dobre volje“ do ZDA, ko je dovolila, da je skupina ameriških državljanov in njih družin smela zapustiti otok. Skupino sestavlja 55 ljudi, ki se bodo lahko povrnili na svobodo.
KITAJSKI MINISTRSKI PODPREDSEDNIK Li Hsien - nien je na nekem banketu ostro napadel Sovjetsko zvezo, češ da hoče biti naravni zaveznik Tretjega sveta, a napada in se razširja vsepovsod. Brezobzirno da se vmešava v medafriške zadeve in notranje zadeve teh držav ter pleni strateška sredstva. ZSSR da predstavlja najnevarnejšega sovražnika afriških držav. Po tem napadu so ZSSR, češkoslovaška, Poljska, Madžarska, Zahodna Nemčija, Kuba in Mongolija odpoklicale svoje diplomatske predstavnike iz Pekinga.
Pri tem pa nismo omenili njegovih risarskih del, risb in grafik pa knjižnih ilustracij, kot jih poznamo že od Jalnovih Bobrov naprej. Tudi ne njegovega publicističnega dela, poročevanja in o-cen. Hoteli smo s tem člankom poudariti samo mnogovrstno delo tega našega emigrantskega umetnika, ki mu v kiparstvu ni para med nami, pa še mimogrede njegov pomen za razvoj slovenske likovne umetnosti, štiri knjige o njem to pričajo dovolj. Tudi slovenski govoreči film o njem, ki se bo te dni prvič prikazal v slovenskem argen-tlnskem prostoru.
Svobodna Slovenija se pridružuje čestitkam Slovencev temu velikemu [predstavniku slovenske ustvarjalnosti v svetu. Ima še svoje notranje razloge, da se veseli njegovega življenjskega jubileja. Ne samo, da je v našem listu objavljal mnoga svoja poročila, temveč je tudi opremil več naših Zbornikov in redno vsako leto sodeluje pri naših objavah del slovenskih likovnih ustvarjalcev v svetu. Za vse to se mu Svobodna Slovenija zahvaljuje, se mu priporoča za sodelovanje naprej in mu želi še mnogo mnogo plodnih, zdravih in srečnih let. Pa tudi njegovi številni prijatelji med nami.
FRANCE GORŠE — 80-LETNIK

Tine Debeljak:
(48)
Med knjigami in revijami
DR. MOMČILO ZEČEVIĆ: SLOVENSKA LJUDSKA STRANKA IN JUGOSLOVANSKO ZEDINJENJE 1917-1921
To zgodovino SLS od „majniške deklaracije do vidovdanske ustave“ je napisal mladi srbski „doktor zgodovinskih znanosti“ Momčilo Zečevič, ki je ta svoj naslov dosegel prav na podlagi te razprave kot disertacije na ljubljanski u-niverzi. To razpravo je 1. 1972 zagovarjal pred univerzitetno komisijo, ki ji je predsedoval redni prof. dr. Metod Mikuž ter izredna profesorja dr. Vasilij Melik in dr. Janko Pleterski. Zdaj je izšla v slovenskem prevodu (1977) V založbi Obzorja v Mariboru in obsega 440 strani (cena 200 dinarjev). Pisana je z znanstveno ambicijo, ima priloženo tudi osebni register ter obširno bibliografijo, na podlagi katere je pisec sestavljal svoje delo. Ta obsega objavljene in neobjavljene vire. Tako je pregledal neobjavljeno gradivo v petnajstih jugoslovanskih arhivih ter v njih razne zbirke. Arhiv SLS ni ohranjen, pač pa nekaj zbirk rokopisov iz zapuščine bivših politikov Jegliča, Brejca, Remca, Žolgerja, Iz. Cankarja itd.. Predelal je tudi arhive v Pragi, kjer je predvsem važna zapuščina M. Paulove, češke zgodovinarke jugoslovansko-če-ških skupnih naporov med prvo svetovno vojno. Pregledal je vse objavljene dokumente iz raznih oficielnih uradnih zbirk kakor tudi statistik in spomenic. Opiral pa se je predvsem na periodič-
ni tisk tistih let 1917-1921 in sicer navaja 46 jugoslovanskih časopisov (ne deli jih v slovenske, srbske itd.) ter 8 tujejezičnih časnikov ter 13 revij (večina slovenskih). Poleg tega skoraj 12 strani navedb spominov, knjig in brošur ter pomembnejših razprav in člankov v revijalnem tisku, kakor tudi nekatere razprave, ki so ohranjene samo v rokopisih (npr. R. Erjavca: 22 let Jugoslavije). Ozira se tudi mimogrede na emigrantsko tovrstno književnost, omenjajoč Jurčeca Skozi luči in senee I. del, Erjavčevo Avtonomistično izjavo iz Zgodovinskega zbornika SKA in Slovenci in Srbi, Škerbcev Pregled sodobnega kat. gibanja, Jagodičevo monografijo o Jegliču; ali hrvaške: Smith-Pavelićevo monografijo o Trumbiču, Meštrovičeve Uspomene... Med viri citira Arnežovo Slovenia in European affairs, Filipičev članek Iz socialne in politične zgodovine... iz Zbornika SS, Kuharjevo Poglavje iz tragedije koroških Slovencev (Zbornik SS). To je vse, kar pozna iz emigracijskih obravnav te dobe. Ni mu poznana Brumnova monografija o Kreku Srce v sredini, ne Dolinarjeva brošura Odsotnost slovenske državne misli, ne moja Pot k prvi slovenski vladi, ne važni članki iz Zbornika SS kot so npr. Vošnjakovi spomini na Krf, Kro-šljevi na Korošca itd. Na vsak način
je pisal svojo razpravo na podlagi širokega gradiva, pa tudi z voljo po čim-večji objektivnosti, dasi ne krije, da piše s stališča marksističnega zgodovinopisja, ki vso to dobo smatra za revolucionarna leta „buržoaizije“, meščanskega razreda, kakor tudi ne, da piše s simpatijo do državnega jugoslovanstva.
Razpravo je razdelil v tri dele, katere prvi del je samo uvod v naslednja dva. Za uvod je namenil dve poglavji: Jugoslovansko vprašanje v politiki SLS do leta 1917 ter Položaj SLS po izbruhu vojne in spor v njenih vrstah pred majniško deklaracijo. „Razvoj jugoslovanske ideje v SLS je bil dozdaj,‘< pravi, „malo znan, ker so ta razvoj tendenciozno prikazovali, zanikovali in o-malovaževali razni dejavniki predvsem zato, ker je bila izraz in delo klerikalnih političnih sil. 'V senci negativnih sodb se je skrivala resnica o dejavnosti in dejanj ljudeh,, ki so vztrajno vsestransko uveljavljali jugoslovansko idejo in jo vnašali v družbeno politične tokove slovenske narodne politike.“ Ta jugoslovanska ideja je bila vezana na trializem, na „načelno zavračanje revolucionarne rešitve jugoslovanskega vprašanja, na večino katoliških prebivavcev v bodoči habsburški jugoslovanski državi. Z ozirom na Čehe se je poudarjala tudi federacija habsburške monarhije. V tem okviru pa vidi pisec štiri različna pota k temu cilju in že tu označuje razliko med Krekovim in šušter-šičevim konceptom. Dočim je Šušteršič izključno v dinastiji videl rešitev naroda, je Krek pripravljen iti tudi dlje in
Una Ilicha contra Dios
El episcopado polaco denunciò recientemente que la prensa, la radio y la television son usadas contra la fe en Polonia. En una carta pastoral, leida en todas las iglesias dijeron que los medios de difusión “realizan una persistente propaganda de ima ideologia sin Dios y del culto del hombre-robot, la difusión de actitudes morales laicas corno si fueran un ideal humano, la justification de la delincuencia politica, la fuerza, el odio y la lucha de clases”.
Los medios de comunicación masiva en la Polonia comunista son empleados "‘para consolidar la dictadura total, la coacción cultural, para la propagación de mentiras y para justificar la violation de los derechos fundamentales de la persona humana;)’ declararon los obispos.
Los medios, sostienen, libran “una lucha contra Dios, la religion, la Iglesia y todo lo que es querido y valioso para los creyentes”.
Esos medios, en manos del régimen, son dirigidos por ateistas militantes, im-buidos de una ideologia “hostil a toda religion”.
Iz žlvijjesijn In dogajanja v Argentini
Argentinsko časopisje je zadnji teden dajalo izredno važnost potovanju gospodarskega ministra. Dr. Martinez de Hoz je po kratkem postanku v Združenih Državah odšel na obisk v Evropo, kjer se je mudil zlasti v Nemčiji in v Angliji. Glavni namen potovanja je bil pridobiti interčjr evropskih gospodarskih krogov za investicije v Argentini. Poleg tega Argentina trenutno pripravlja novo strategijo za poslovanje z Evropsko gospodarsko skupnostjo.
Evropa je bila tradicionalno tržišče argentinskih pridelkov. Po nastanku SE-T-a in poznejšem angleškem pristopu k skupnosti, pa se je začela kriza. Argentina je izgubila enega glavnih tržišč svojih mesnih izdelkov. Sedaj išče, kako bi obnovila to prekinjeno trgovanje, pa tudi kako bi na evropske trge spravila nove izdelke, kajti država krvavo potrebuje pospešiti svoj izvoz, edini trden način za razmah domačega gospodarstva. A to so načrti za daljšo bodočnost.
Trenutna nuja argentinskega gospodarskega vodstva je zlasti dobiti čim več kreditov v inozemstvu. Tako je v Nemčiji podpisal z vodstvom Nemške banke (Deutsche Bank) pogodbo za razpis bonov v vrednosti 100 milijonov nemških mark (42. milijonov dolarjev). Prav tako je vodil pogajanja za euro-kredit v višini 250 milijonov dolarjev, katere bi država usmerila v delovanje domače petrolejske družbe YPF.
Ko smo se že dotaknili petroleja, omenimo, da je Martinez de Hoz med svojim obiskom v Evropi tudi preletel petrolejska ležišča na Severnem Morju. V Angliji pa je skušal vzbuditi zanimanje med privatnimi gospodarskimi krogi, zlasti med petrolejskimi družbami, za iskanje in črpanje petroleja na obrežjih in vodah argentinskega juga. Država ima namen izredno pospešiti izkoriščanje velikih petrolejskih ležišč v
V ŠPANIJI je sredinska vlada prestala prvo parlamentarno preizkušnjo. Socialisti so predlagali ukor vladi, češ da izrablja policijsko moč. Glasovanje se je izteklo 160 proti 118 v prid vladi, vzdržali pa so se komunisti, desničarji in krajevne stranke.
južnih vodah, pa načrti presegajo domače možnosti. Potrebna je modema tehnologija in ogromne količine kapitala. Minister je v Angliji konkretno nakazal, da bi Argentina odprla vrata tujim družbam, in v tej zvezi išče tujih investicij v višini 10.000 milijonov dolarjev.
V Londonu je Martinez de Hoz tudi otvoril podružnico argentinske Narodne banke. Ob tisti priliki je izrazil vabilo, naj bi britanski kapital investiral v Argentini, zlasti v letu 1978, „ko bo inflacija bliskovito padla“. Ko pa je v Nemčiji podpisal pogodbo za razpis zunanjih bonov, je predsednik Deutsche Bank, Dr. Wilfrid Guth izjavil: „Ta pogodba je pravi simbol obnovljenega zaupanja v argentinsko gospodarstvo“; in dodal, da kljub relativno majhni vrednosti bonov, je to „le začetek“ vedno večjega sodelovanja.
To zunanje zaupanje je pravi blagoslov argentinskemu gospodarskemu vodstvu, ki sličnega zaupanja ne uživa doma. Spričo nenehne rasti cen ljudje precej skeptično sprejemajo razne objave skorajšnjega zboljšanja. Tako so tudi skeptično vzeli na znanje zatrjevanja drž. tajnika za notranjo trgovino (Dr. Estrada), ki je zagotavljal, da vlada ne bo izvajala kontrole nad cenami, ker je najboljša kontrola prav trgovska konkurenca. Cene bodo torej popolnoma svobodne.
Še omemba u boju proti gverili. Pred dnevi so odkrili varnostni organi pravi elektronski center, iz katerega so prevratniki imeli namen motiti mednarodne zveze in prenose tekem, ko bo prihodnje leto v Argentini svetovno nogometno prvenstvo. Najmodernejši elektronski aparati so sestavljali ta podtalni kompleks, ki bi, v primeru da bi gverilcem namera uspela, lahko praktično onemogočili nemoteno prenašanje raznih tekem in poročil v inozemstvo. Že dolgo je znano, da bodo prevratniki napeli vse sile, da bi čim bolj motili izvedbo prvenstva, katerega uspeh je za državo častna zadeva in stvar svetovnega prestiža. Prav zato so tudi varnostni ukrepi temu primerni in vlada doživlja lepe uspehe, kot je to odkritje tajne komunikacijske centrale.
mimo nje. Že 1. 1914 je govoril v Šmihelu na Koroškem: „Rešitev jugoslovanskega vprašanja je mogoča in mora priti do nje, sicer ni v nevarnosti naš narod, ampak država.“ Ta misel se je med vojno še zaostrovala. V trializmu so Slovenci videli rešitev naroda, ne le države, zlasti ko so avstrijski krogi vedno poudarjali, da Slovenija ne bo vključena v bdočo jugoslovansko državo, ker se Nemci ne morejo odreči poti k Jadranu, ki vodi čez njo. Z oporo na hrvaško pravo so Slovenci reševali sebe: to je smisel tega predmajniškega jugoslovanstva. — Nato govori o SLS, ki jo redno imenuje .klerikalna“ stranka, nasproti „liberalni“, ne da bi izrazu dodajal kakšen manjvrednostni pomen, ter označa dr. J. Ev. Kreka kot tistb osebnost, ki je ustvarila njeno glavno dinamiko in razsežnost. Zaradi vojne je slabela SLS gospodarsko in tudi politično, tudi Šušteršič ni sklical nobene seje izvršnega odbora SLS. Šele novembra 1916 se je začelo gibanje za poživitev političnega življenja v Avstriji in na seji SLS so proti odporu Šušteršiča sklenili, da bodo tesneje sodelovali s Čehi v dunajskem parlamentu. Spričo bližnje otvoritve parlamenta je Krek začel živahno delo za koncentracijo vseh poslancev Slovencev in Hrvatov v en državni poslanski klub, Jugoslovanski klub, ter je vzdrževal tesne zveze s Hrvati in njihovimi strankami za skupne nastope. Pri tem sta Krek in Korošec skušala pritegniti v okvir jugoslovanske države tudi Srbe v državi in sta uspela kljub starčevičeveem in Šušteršiču. Zanimivi so manj znani po-
datki, kako je majniška deklaracija nastajala in pod čigavim vplivom. V o-zadju vsega je bil Krek (resnični oče deklaracije), dasi pri podpisu ni bil prisoten in jo je podpisal pozneje. Koncipiral jo je poslanec E. Jarc, pa ni zadovoljila vseh, zato jo je končno redirigi-ral poseben odbor, v katerem ni bilo Šušteršiča, kakor menijo nekateri, kajti „ta je bil v času neposrednega določanja besedila osamljen in brez dejanskega vpliva...“ (62) in „ni imel skoraj nobenega deleža. . . v zvezi s sprejetjem deklaracije“ (56). Podpisal pa jo je, celo dvakrat. Tudi je tržaški poslanec O. Ribar „iz taktičnih razlogov zahteval, naj bi v besedilu omenili habsburško dinastijo, ker je sodil, da brez tega ne bo mogoče objaviti deklaracije.“ K temu Zečevič pripominja: „Tako je prišlo do tega, da je ostro napadana formulacija ‘pod žezlom’, ki so jo desetletja v politiki in zgodovinopisju pripisovali klerikalcem in ki pred-tavlja ‘temno stran’ deklaracije, bila v resnici delo — slovenskih liberalcev“ (64). Sicer pa malo pozneje (68) pisec pove, da je „poudarjanje avstrijskega okvira v monarhiji bilo v tistem času nedvomno samoumevno zđ večino podpisnikov deklaracije,“ kar je potrdil tudi dr. Žerjal, ki je rekel, da se „tedaj ni upalo misliti preko meja“.
Zavrača tudi mnenje, da je bila deklaracija inspirirana od — vlade, kot so poročali nekateri, ter prinaša dokaze, da je bilo vladi strašno na tem, da je Korošec ne prebere v skupščini.
(Bo še)
.iE®«,.
s» Slcvemiic
SLOVENCI V ARGENTINI
Osebne novice:	RAMOS MEJIA
MARIBOR ■— Značilnost Maribora je tudi stari Sodni stolp, ki so ga pred stoletji postavili tik ob dravskem obrežju ob nekdanjem mestnem obzidju. Pred leti so zunaj stolp temeljito obnovili, da je kar čeden na pogled. Notranjost pai je ostala enaka — služi kot prej za skladišče, čeprav so nekateri želeli, da bi ga preuredili za kake kulturne namene.
GORIČANE — Slovenski etnografski muzej je po posredovanju rimskega Latinsko-amerišlcega instituta in Narodnega muzeja za antropologijo in arheo-ologijo iz Lime prikazal „Umetnost starega Peruja“. Razstavljenih je 3B0 eksponatov, iz časov 3.500 pred Kr. do srede 16. stoletja. V Goričanah bo razstava do 19. septembra, od tam jo bodo preselili v Pariz, prej pa je že bila v Rimu, Berlinu in Beogradu.
MARIBOR —. Pravijo, da so se ponekod po Evropi borili za skrajšanje delovnega in za povečanje prostega časa. 'Sedaj pa je menda — „prosti čas“ postal „problematičen“. Zato so pri Pedagoški akademiji v Mariboru ustanovili Center pedagogike prostega časa (CPPČ), ki naj pomaga ljudem smotrno in s pridom napolniti prosti čas. Seveda pa se s tem bavijo tudi drugod — v Ameriki imajo teh centrov okoli 400, v Evropi pa jih je okrog 120.
LJUBLJANA — V okviru 25. mednarodnih poletnih kulturnih prireditev v Ljubljani, se je 24. avgusta v Križankah predstavila mariborska Drama s Kesarjevo satiro „Kaj je mogoče, tovariši, da smo vsi mi voli“. Na tej predstavi so nagradili obiskovalca št. 500.000 s spominsko plaketo, seveda gre za število obiskovalcev od začetka teh prireditev.
MORAVCI — Pomurska termalna kopališča obišče letno že nad 700.000 gostov. Največ jih pride seveda v Moravske Toplice, ki so tudi najbolj urejene, dočim bi lendavske Terme in kopališča v Banovcih pri Ljutomeru morali bolj urediti. Posebno glede prenočitev je križ v teh dveh toplicah.
KOPER — RIBNICA — VIPAVA -- HRASTNIK — Avgusta so pasji dnevi in ponavadi je huda vročina s sušo. Letos pa je bilo po vsej Sloveniji preveč dežja, Koper, Ribnico in Vipavo je celo zalila voda. Poplave so bile izredno hude: voda je „sekala“ ceste, vdirala v stanovanja, da o kleteh sploh ne govorimo, zasipala skladišča tovarn, zemeljski plazovi so poškodovali tudi železnico med Hrastnikom in Trbovljami.
LJUBLJANA — Varšavska komorna opera je v Križankah gostovala z Pergolesijevo opero La serva padrona in Tolemannovo Pimpinone. obe operi je spremljal instrumentalni ansambel Musicae antiquae collegium Varsoviense pod taktirko Juliusza Borzyma.
ŠENTJAKOB OB SAVI — Sredi avgusta so pričeli z gradnjo novega mostu, ki bo zamenjal starega, „škripa-
jočega“ iz leta 1905. Novi most bo :z prednapetega betona, prečkal bo Savo poševno in bo s cesto vred precej dvignjen, da ne bo več skrbi, da bi most :n cesto ob večji moči preplavila voda.
TRŽIČ — V nedeljo 4. septembra so že devetič praznovali v Tržiču “šuš-tarsko“ nedeljo. Za to priliko so pripravili nekaj najbolj značilnih stariti čevljarskih običajev, poleg tega pa je bil tudi sejem obutve, na katerem so razne tvrdke prodajale svoje čevljarske izdelke.
TREBNJE — Novo zbiralnico mleka so odprli 31. avgusta v Trebnjem. Zgradile so jo Ljubljanske mlekarne.
V novi zbiralnici bodo dnevno sprejeli
15.000	litrov mleka, ga ohladili in odpremili v Ljubljano.
LJUBLJANA — Akademska folklorna skupina France Marolt, skupina Tine Rožanc in folklorna skupina Emona So nastopile na predzadnjem večeru jubilejnih mednarodnih kulturnih poletnih prireditev v Križankah. Vsi ti folklorni ansambli so pokazali vso lepoto slovenske folklore od Bele Krajine do Gorenjske in od Prekmurja, štajerske do Rezije in Istre, razen tega pa še nekaj plesov iz jugoslovanske folklore.
METLIKA — V Beli krajini bodo imeli letos najslabšo vinsko letino. Menda bo le 30 odstotkov normalne letine; glede kakovosti si tudi še niso bili na jasnem, če bi bilo v septembru lepo vreme, bi kakovost bila zelo dobra.
IDRIJA — Čipkarska šola v Idriji je prve dni septembra odprla posebno razstavo izdelkov svojih učenk.
Umrli so od 25. avg. do 2. sept. 1977:
LJUBLJANA: Jože Pokovec, 88; Jože Marjetič; Marija Sedej r. Battelino; Anica Cesar, up.; Antonija Rejec r. Kermavner, up., 93; Julijana Zbašnik; Ivan Pahernik, up.; Jože Regent, up.; Marija Karlin r. Zupančič; Angela Capuder r. Pirc; Jože Barborič, up. postrešček; Marija Anderle r. Mihelič; Bogomil Lasič, up. žel.; Franc Bitenc; Tatjana Krašovec r. Beric; Elizabeta Magajna; Konrad Štrukelj, up. čevljar, 75.
RAZNI KRAJI: Slavka Kersnik, up. učit., 83, Brdo pri Lukovici; Jože Mara, up., 93, D. M. v Polju; Francka Zajc r. Capuder, 66; Rozi Ondriska, r. Kovač, 83, Novo Mesto; Martina Kos, up., 65, Novo mesto; Franc Babšek, up., šent-vid-Lj.; Marija Debeljak, Celje; Frančiška Cirman, gostilničarka, Medno; Vekoslav Figar, up., Kočevje; Peter Uzar, predvojni komunist, 83, Pristava; Josip Rožmanec, up. mizar, Gor. Logatec; Jože Kunej, up., Gorjane; Janko Svetina,-. 77, Moste pri Radovljici; Olga Prus, farmacevtka, Slov. Konjice; Jakob Inglič, up., Tacen; Franc Vojsk, Podkraj pri Velenju; Kancijan Kurent, up. bančni ur., 64, Celje; Ciril Ankerst, Kranj; Lo-'vrenc Tršar, up. pletarski mojster, 80, Logatec; Almira Saunig, 82, Vrtojba; Ignac Oblak, 64, Dolenjske Toplice; Franc Rakun, up. žup. in biseromašnik, Fram; Janez Bobnar, up. župnik, Hraše pri Smledniku; Jože Jerman, 78, Novo Mesto; Emilija Bučar, 81, up., Novo mesto.
Poroka: Poročila sta se gdč. Danica Kalan in Alfonso Diaz. Za priče so bili nevestini starši Bogomir in ga. Ivanka Kalan in ženinovi starši Francisco in ga. Angela Diaz. Poročne obrede je opravil g. Marjan Bečan, čestitamo!
Umrli. Dne 31. avgusta je umrl v 54 letu starosti g. Tone Novak iz San Justa. Pokopan je na pokopališču Villegas.
Dne 17. septembra je umrl v 70 letu svoje starosti šolski nadzornik in dolgoletni zaslužni voditelj slovenskih šolskih tečajev g. Aleksander Majhen. Pokopan je na pokopališču Villegas.
ISvobodna Slovenija izreka sožalje prizadetim družinam.
FRANCE GRIČAR — 60-letnik
V soboto 10. septembra t. 1. je France Gričar, mizarski mojster v Castelar-ju, izpolnil 60 let. čeprav mu trpljenje in bolezen nista prizanašala, je naš jubilant še poln delovne sile, poln načrtov in ima tudi prepolne roke dela.
France Gričar je Kumljanec. Luč sveta je zagledal '10. septembra 1917 v Šentilju pod Kumom, ali kakor danes ta kraj imenujejo v Podkumu. Ko je končal „podkumsko univerzo“ ga je oče, ki je bil daleč naokrog znan kot najboljši mizar, vzel v uk in prakso. France se je mizarstva dobro priučil in slovi danes med nami kot odličen mizar. V očetovi delavnici je ostal do druge svetovne vojne. Kraj je zasedla nemška vojska in za miklavževo 1. 1941 je pred nasilno izselitvijo pobegnil in pribežal na Čatež nad Veliko Loko na Dolenjskem. Pa ni dolgo ostal begunec. Ko je izbruhnila komunistična revolucija, se je kot odločen in zaveden katoliški fant pridružil protikomunističnim borcem. Leta 1945 se je z njimi umaknil na Koroško. Begunska leta je preživel v taborišču v Spittalu, kjer je tudi ves čas mizaril. V taborišču se je 1. 1948 poročil z gdč, Zofko Male iz Horjula. Leta 1949 se je preselil v Argentino in je bil zapo-, slen v svoji stroki v Tintoreria Moron. V Argentini sta se mu rodila sinova Rudi in Franci. Leta 1968 je z vso družino odšel v Cleveland, kjer pa je ostal komaj eno leto. Kot mizar je sicer dobro zaslužil, vendar Argentine ni mogel pozabiti in se v nove razmere in v povsem drugačno okolje ni mogel vživiti ne on, najmanj pa sinova. Ker ga je v Castelarju še vedno čakal njegov lični domek, se je z družino vrnil. Začel je samostojno izvrševati svojo obrt in ker je v svoji stroki pesnično -strokovnjak, sfolijden in pošten je z delom ves čas preobložen. Povečal in razširil je v teh letih svojo delavnico, jo opremil z modernimi stroji, dokupil sosednjo zemljišče in podjetje, v katerem mu pridno pomaga sin Rudi, mu krasno uspeva.
France je garač, je pa vedno tudi dobre volje in poln humorja in včasih rad tudi koga potegne, zato je v vsaki družbi vedno dobrodošel. Je pa naš jubilant tudi zvest, požrtvovalen in delaven član Pristave. Kakor sta sinova pridna in delovna med pristavsko mladino in gospa Zofka med pristavskimi gospodinjami, tako je tudi oče France Gričar velik dobrotnik Pristave in za njen razvoj in napredek mnogo žrtvuje in kadar je treba tudi krepko poprime za delo. čeprav mu je Pristaja zelo pri srcu pa vendar ne pozablja tudi na naše skupne ustanove. Pri vsem tem udejstvovanju pa se drži načela, naj ne ve levica, kaj dela desnica.
Pristavski odbor in pa pristavska srenja Francetu k njegovi 60-letnici izrekata iskrene čestitke z najboljšimi željami, da mu Bog da krepko zdravje, veliko sreče pri njegovem delu in ga ohrani še na mnoga leta njegovi družini in naši skupnosti.
PORAVNAJTE ZAOSTALO NAROČNINO!
Družinski večer
Ramoški odsek Zveze žena in mater je priredil v soboto 10. septembra večerjo, združeno s kulturnim programom, z namenom prijateljsko povezati družine v ramoškem okolišu. Na novo opremljena dvoranica Slomškovega doma nudi res prijetno okolje za takšna prijateljska srečanja. Lic. Marijan Šifrer je v imenu prirediteljev zaželel vsem navzočim prisrčno dobrodošlico in napovedal kulturni program. V prvem delu je kulturni referent Slomškovega doma Marijan šugterši|č v obliki avdiovizuala podal kroniko prosvetnega dela v Domu v zadnjih sedemnajstih letih. Nadvse bogata žetev! Kdo bi si upal misliti pred sedemnajstimi in več leti, da bomo Slovenci v Ramos Mejia, ki smo sé takrat stiskali po raznih tujih dvoranah, stopili tako hitro na lastne noge, zgradili prostore in jih napolnili s kulturnim življenjem. Spremno besedo pri slikah Je predvajal Maks Nose. Gdč. Anica Šemrov je z otroki šolskega zborčka pripravila ljubek prizor: Babica pripoveduje. Otroci so zelo naravno izvajali pravljico, ki je zajela s svojo modrostjo tudi navzoče v dvorani. Skupina deklic pa nam je predvajala vajo na motiv pesmice „V kotu za omaro“.
V drugem delu se je predstavil dekliški zbor „Mladi Gallus“, ki ga vodi ga. Anka Savellì Gaserjeva. V današnji zasedbi ga sestavljajo v veliki večini mlajša dekleta iz ramoškega okoliša in so zato navzoči starši z navdušenjem pozdravili svoje hčerkice', ki so se tokrat prvič predstavile v Domu xot članice „Mladega Gallusa“. Zborček krasi izredna ubranost glasov ter sproščeno in razgibano podajanje, kar vse je v veliki meri zasluga gospe zborovodkinje. Zapeli so naslednje pesmi: Ta zima že zapušča nas, Uspavanka, Por dos palomitas, Kje so tiste stezice, Mi gallito, Luštno je vigred, Somebody is koncking ter šoštar in čuk.
Sledila je okusna večerja, ki so jo pripravile požrtvovalne žene in matere, gostom pa z njo postregli fantje in dekleta. Tako je vsa ramoška družina preživela skupaj lep večer.
SAN JUSTO XVI. Mladinski dan
„Mladinski dan je osrednja prireditev našega družbenega življenja“, je rekel predsednik odseka SFZ San Justo. In res, mladina tega okraja je pokazala, da to niso le besede.
Sv. maša, ki jo je' sredi številnih narodnih noš daroval duhovni vodja sanjuške farne skupnosti, dr. Alojzij Starc, je bila živ dokaz krščanskega gledanja na življenje naše mladine. Mladinski zbor je spremljal z ubranim petjem sv. daritev.
Čeprav se je marsikdo trudoma odtrgal od svojega prijetnega doma in se podal v vlažno, včasih tudi deževno okolje, so odbojkaši krožkov in odsekov le odigrali tekme za pokala tega mladinskega dne. Zaradi nezaželenega gosta, dežja, je bil turnir v telovadnici bližnje šole. Končno sta zasedla prvi mesti ekipa SDO San Martin in moštvo SFZ Ramos Mejia.
Popoldanski program je pričel s prihodom obeh zastav, argentinske in slovenske, ter s petjem obeh himen. — Dobrodošlico je podal predsednik odseka San Justo Franci štrubelj'. V svojem govoru je bodril k delu za ide'ale naših staršev in poudaril: “Ne dopustimo, da bi zapadli sužnosti, iz katere se ne bi mogli izkopati“. — V imenu krožka je,spregovorila predsednica A-nica Groznik. Po besedah, v katerih se je spomnila pok. pisatelja Karla Mau serja, je zatrdila: “Naš trud bo rodil sadove le, če se bomo v svojem delu zedinili“. — Podobno misel je imel v svojem nagovoru predsednik zveznega odbora SFZ Miha Potočnik, med kate-
rim je izjavil: „Potrebujemo sotrud-nikov in ne gledalcev, ker si s temi ne moremo dosti pomagati“.
Za tem so sledili nastopi. Pričeli so nižji razredi ljudske šole pod vodstvom Katice Cukjati. Prisrčen prizor je vzbudil pohvalno ploskanje. — številni mladinski zbor, katerega vodja je Andrej Selan, je spet dokazal, da je zmožen napredka in temu primernih skladb. Zapel je Foersterjevo Pevec, francosko Montagnes Pyrénées in italijansko Presso il fiume stranier v slovenskem prevodu in s klavirsko spremljavo Miriam Jereb. •— Metka Trpin je naučila mladenke rajalno vajo, ga. Zakrajškova pa je z mladci pripravila komična prizora. — Kot osrednji dan družbenega življenja je to primerna prilika, da se uradno vključijo v organizaciji nove članice in člani. Obeh je bilo prav veliko, kar kaže na številčno močno sanjuško skupnost in seveda močno sodelovanje mladih, kar je predvsem sad požrtvovalnega dela učiteljskega zbora in voditeljev mladenk in mladcev. — Končno točko je naštudirala Tinka Urbančič s svojo plesno skupino in prikazala venček slovenskih folklornih plesov.
Mladinska predstavnika sta nato še razdelila šopke vsem, ki so imeli na skrbi točke popoldanskega sporeda, nakar je ansambel s svojim igranjem pritegnil navzoče k plesu.
GB
PO ŠPORTNEM SVETE
V	POLFINALNEM srečanju za Davisov pokal -sta se v Buenos Airesu srečali reprezentanci Argentine in Avstralije. Večina Argentincev je bila skoraj uverjena, da bo drža viti teniški reprezentanci z najboljšim svetovnim teniškim igralcem Vilasom le uspelo premagati Avstralijo. Seveda pa je bilo računati z dejstvom, da je avstralska ekipa tudi močna in da sta par Alexander-Dent med najboljšimi, če že ne sploh najboljša v igranju dvojic. Tako se je zgodilo, da je po pričakovanju Vilas zmagal v obeh igrah z Alexandrom in Dentom. Ogorčena borba je bila v dvojicah, kjer sta Avstralca zmagala po večurnem boju s 3:2. Za Cana pa sta bila oba Avstralca le pretrd oreh. Avstralija je končno s tesno zmago 3:2 prišla v finale, kjeise bo pomerila z Italijo, lanskim zmagovalcem, ki je v evropskem polfinalu premagala Francijo s 4:1.
V	TEKMOVANJU za svetovno mladinsko prvenstvo v odbojki se je med moškimi uvrstila na prvo mesco ekipa Sovjetske zveze pred Kitajsko in Brazilom. Argentinsko moštvo je zasedlo 10. mesto. Pri damskem tekmovanju pa je nepričakovano osvojila prvo mesto J. Koreja pred Japonkami. Zelo dobro so se uvrstile tudi Brazilke, ki so bile četrte.
BORUTA PETRIČA, slovenskega in jugoslovanskega rekorderja v plavanju na 400 in 1.500 metrov, so povabili na trening v Boston. Tam bi Petrič treniral skupaj s svetovnim rekorderjem Goodlom. Ostal pa naj bi od novembra do junija prihodnjega leta. Stroški bi menda bili izrecno majhni, vendar bi bilo treba nekaj denarja le dobiti.
ŠAH
NOVI SLOVENSKI ŠAHOVSKI PRVAK je Marjan Slak iz Borovnice, ki je v 13. kolih zbral 11 točk, drugo mesto je zasedel veteran Puc iz Ljubljane s točko manj. Slak je opozoril nase že leta 1968 na mladinskem šahovskem prvenstvu Slovenije, leta 1971 je na članskem prvenstvu že delil peto in šesto mesto z Ostermanom. Slak je izjavil, da se ni dosti pripravljal za prvenstvo, tudi po njegovem ni videti posebnega napredka pri slovenskih šahi-stih. Še manj pa je zadovoljen z veljavo prvaka: saj prvak nima pravice do mesta na pozivnem turnirju za državno prvenstvo in tako republiški turnirji izgubljajo privlačnost.
pBjpHüBaaaaaiBBBBBBBBOBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBB■•■■BBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBB»HBaaBB**BBBBBBBBBBBBBUBBBBBBBBBB ••■■■B1BBBBBB
Milovan Djilas
(3)
st
V o j ni čas
99
Tito je moral sprejeti sovjetskega generala, da mu je ta organiziral osebno varstvo, v Beogradu pa so se sovjetski vojaki še naprej vedli kakor da bi bili v Nemčiji. Djilas popisuje, kako so sovjetski vojaki posiljevali ženske in do smrti potolkli nekega lekarnarja, čigar pogreba se je potem udeležilo iz protesta nad 5.000 ljudi.
„Vedenje sovjetskih vojakov je postajalo vedno bolj nevarno za naš vpliv in našo stabilizacijo. To je bilo toliko bolj važno, ker so se iluzije o Rdeči armadi in zato tudi o komunistih, polagoma podirale, medtem ko smo morali mi, organizatorično še vedno nerazviti, delovati v nemirnem, deloma sovražnem, nekontroliranem okolju" (str. 420).
Končno, piše Djilas, „ker vsemu temu ni bilo videti konca,“ so jugoslovanska čustva proti Rusom „prekipela“ ter je Politbiro sklenil govoriti s šefom sovjetske vojaške misije generalom Kor-nejevom. Sovjetski general je vztrajal, da gre za „posamezne primere, ki jih reakcionarji povečujejo.“ Tito in tovariši so bili očividno presenečeni nad tem odgovorom.
„Gledali smo drug drugega. Tito je nadaljeval umirjeno, medtem ko ga je Kornejev prekinjal z naraščajočo jezo. Končno sem izbruhnil: .Problem je v tem, da se naši nasprotniki z zadevo okoriščajo: primerjajo napade vojakov Rdeče armade z vedenjem britanskih častnikov, ki tega ne počenjajo!“ Tu je Kornejev zardel in zakričal: ,Na j ostreje protestiram proti krivičnim napadom na Rdečo armado, primerjajoč jo z vojskami kapitalističnih dežel!““ (str. 421).
S tem je bilo konec razgovora ter Djilasovim tovarišem njegov izbruh ni bil po volji. Tito ga sicer ni pokaral, vendar „mu vsa zadeva ni bila všeč.“ Sovjetski agenti v Beogradu so takoj začeli razširjati poročila, da „sem jaz trockist.“*
Med obiskom jugoslovanske delegacije v Moskvi leta 1945 (vključno Dji-lasova prva žena Mitra) je Stalin izkoristil priliko, da je napadel Djilasa in njegovo vedenje. Djilas piše:
„Stalin je sprejel delegacijo na neki zabavi v Kremlju in medtem, ko jih je Molotov hladnokrvno izzival, je Stalin padel v tragičen patos. Dejal je, da ni napadel Tita, temveč jugoslovansko
vojsko in njeno organizacijo — ter mene. Solzil se je med pripovedovanjem o mojem ‘napadu’ na Rdečo armado, .armado, ki se je borila tisoče kilometrov čez puščave, ki ni štedila s krvjo niti za vas, toda prav to armado ni napadel nihče drugi kot Djilas sam! Djilas, ki sem ga tako lepo sprejel! Ali Djilas, ki je pisatelj, ve, kaj je človeško trpljenje in kaj je človeško srce? Ali more razumeti vojaka, ki je šel skozi kri in ogenj in smrt, če se potem pozabavà s kakšno gensko?“ Predlagal je več zdravic, pripovedoval smešnice, se jezil, jokal in neprestano poljubljal mojo ženo, ker je bila Srbkinja, govoreč: .Poljubljal te bom, tudi če me Jugoslovani ali Djilas obtožijo, da sem te posilil.“ Arso Jovanovič (ki ga je jugoslovanska obmejna straža leta 1948 ubila, ko je poskušal uiti v Romunijo) je branil našo vojsko in jokal, dokler ga ni Hebrang (hrvaški komunistični vodja, ki je bil po letu 1948 aretiran kot stalinist in je baje v ječi izvršil samomor) ustavil, češ da nasprotuje Stalinu. Mitra je tudi jokala. ,Kako si mogel zadržati jok,“ mi je dejala po vrnitvi v Beograd, ,ko si videl Stalina v solzah?““ (str. 428-429).
Opomba njegove žene Mitre je Djilasa neprijetno prsenetila, toda ne v toliki meri, da bi v vsem tem mogel videti poskus oslabiti, če že ne odstaviti,
Tita. Sovjeti so nadaljevali s svojo proti-titovsko aktivnostjo v Jugoslaviji. Djilas pravi, da so „uporabljali metode, ki jih je težko smatrati za ideološke — ženske so zapeljevali, sovjetske igralke so uporabljali za vabo, delili razna darila in podobno.“ Sovjeti so poskušali vtihotapiti svoje agente tudi V jugoslovanski Centralni komite. Tito je na vse to reagiral z jezo in odločnostjo, piše Djilas, navajajoč Titove besede: „To je treba ustaviti ! Kaj vse to pomeni ? Ali nismo tudi mi komunisti ? Danes nam podstavljajo vohune, jutri bodo naše glave v nevarnosti. To demoralizira naše ljudstvo in ubija njihovo zaupanje v vodstvo“ (str. 429-430). Toda, kar koli so Tito in tovariši storili, sovjeti niso bili zadovoljni. Med Titovim in Djilasovim uradnim obiskom v Moskvi aprila 1945 jih je Stalin znova kritiziral in „napadal jugoslovansko vojsko, medtem ko je hvalil Bolgare“ (str. 436). Tito je v jezi odgovoril, da bo jugoslovanska vojska kmalu odpravila svoje slabosti. „Tito se je vedel do Stalina kot do svojega nadrejenega, toda ne da bi se poniževal in je celo zavračal kritiziranje Jugoslavije“ (str. 437). Djilas trdi, da je že takrat govoril o različnih poteh v socializem, na kar mu je Stalin odgovoril: „Danes je socializem možen celo pod angleško krono. Revolucija ni več potrebna vsepovsod. Prav pred kratkim
je bila tu delegacija britanskih laburistov in smo o tem posebej govorili. Da, socializem je možen celo pod angleškim kraljem“ (str. 437).
Djilas nato popisuje množične pokole takoj po koncu 2. svetovne vojne v Jugoslaviji, o čemer smo že poročali v našem tedniku ter s popisom teh pokolov konča svojo knjigo „Vojni čas“. Zaključi pa jo s trditvami, da „sta se vojna in revolucija sicer končali, sovraštvo in spori pa so naprej sejali razdejanje in smrt, tako znotraj kakor zunaj naše države“ (str. 449). Dasi se ne skuša prikazati kot i „pravičnega človeka“, ki ni delal napak, pa Djilas o-pravičuje revolucijo „kot dejanja življenja, dejanja za življenje.“ Opozarja pa, da „je njihova idealizacija skrivališče egoizma in pohlepa po oblasti novih revolucionarnih gospodarjev.““ Na drugi strani pa so po njegovem mnenju „napori za obnovo predrevolucijskih oblik še bolj nesmiselni in nestvarni.“ Odkrito priznava, da „s svojim sedanjim pogledom na preteklost ne bi mogel delati, kakor sem delal med vojno in neposredno po njej.“
Djilas, kakor je znano, sedaj pripravlja četrti del svojih spominov, za razdobje 1945 do januarja 1954, ko je bil izgnan iz jugoslovanske KP.
(Konec)
Slovenska kulturna akcija
SOBOTA, 24. SEPTEMBRA 1977, OB 20. URI V. KULTURNI VEČER akademski kipar
France Gorše
ob 80-letnici rojstva
Na sporedu bo beseda o mojstru in premiera zvočnega filma „France Gorše v Kanadi“ v gornji dvorani SLOVENSKE HIŠE
OBVESTILA
Slovenska Pristava v Castelarju
kronanje podobe brezjanske
MAKIJE POMAGAJ
29. 9., 30. 9. ter 1.10
vsakokrat ob 19. uri	TRIDNEVNICA
1.	oktobra ob 20.30
SLAVNOSTNA MARIJANSKA AKADEMIJA
Pevski zbor “Gallus”
Govor (ga. Mirjam Rant)
Zorka Simčiča, iz raznih virov sestavljeni poklon naši Materi
„Marija, pomagaj nam sleherni čas...“
(Prizor s petjem)
Vstopnina $ 300.—
2.	oktobra
ob 10.00 sprejem botrov, narodnih noš in zastopnikov naših domov in organizacij
ob 10.30	BLAGOSLOVITEV IN KRONANJE
podobe Marije Pomagaj, lesoreza sv. bratov Cirila in Metoda ter novega tabernaklja
ob 11.00 koncelebrirana sv. maša z darovanjem
Poje “Gallus” ob 12.30 kosilo
NARODNE NOŠE PRISRČNO VABLJENE!
SOBOTA, 24. septembra:
Proslava šolskih otrok v Slovenski hiši na čast škofu Antonu M. Slomšku, očetu slovenske šole.
SKAS — predavanje prof. dr. Milana Komarja v okviru študijskega ciklusa ob 16. uri v Slovenski hiši.
Zveza slov. mater in žena, Carapa-chay prireja veseli belokranjski večer. Začetek ob 20 uri.
V. kulturni večer SKA posvečen a-kademskemu kiparju Francetu Goršetu ob 80-letnici rojstva v mali dvorani Slovenske hiše ob 20.
NEDELJA, 25. septembra:
V Slomškovem domu celodnevno praznovanje obletnice. Ob 10 uri zbor učencev Slomškove šole in občinstva, ob 11 slovesna blagoslovitev zastave Slomškovega doma, sv. maša in skupno kosilo. Kulturno-družabni program od 16 dalje.
Odbojkarska tekma Reprezentance „Zedinjena Slovenija“ proti Centro Cultural Italiano, na igrišču Huracän de San Justo, ob 17,30.
Proslava šolskih
PETEK, 30. septembra:
Odbojkarska tekma Reprezentance „Zedinjena Slovenija“ proti Ateneo Santa Maria, na igrišču Club Oeste, J. M. Moreno 446, Bs. As., ob 21.30.
NEDELJA, 2. oktobra:
Na Pristavi kronanje podobe Marije Pomagaj.
V Slovenskem domu v San Martinu
velika sanmartinska tombola.
Odbojkarska tekma Reprezentance „Zedinjena Slovenija““ proti Club Atlètico Lands, na igrišču Huracän de San usto, ob 17.30.
Društvo Slovenska vas priredi ob 12.30 uri malgaški asado v pomoč misijonarjem na Madagaskarju, ki so izšli iz vaške skupnosti.
SREDA, 5. oktobra:
Sestanek Zveze slov. mater in žena
v Slovenski hiši ob 17. G. Jože škerbec bo govoril o “Sporočilu Karla Mauser-ja”, ga. Pavči Eiletz pa bo recitirala Mauserjeve pesmi.
ČETRTEK, 6. oktobra :
Krožek žena iz Pristave ob 15 običajen sestanek, kjer bo govorila ga. Danica Petriček o ljudskih običajih.
SOBOTA, 8. oktobra:
SKAS — Predavanje Zorka Simčiča v Slovenski hiši „Besede in slog“. Pričetek ob 17. uri.
V Hladnikovem domu v Slovenski Vasi ob 19.30 praznovanje 25-letnice Baragove šole.
NEDELJA, 9. oktobra:
XXI. obletnica Našega doma v San Justu.
NEDELJA, 16. oktobra:
Romanje slov. verske skupnosti iz San Justa v slov. cerkev Marije Pomagaj.
SOBOTA, 29. oktobra:
Proslava Narodnega praznika in dneva slovenske zastave v Slovenski hiši: ob 19 sv. maša v slov. cerkvi Marije Pomagaj; ob 20 proslava v glavni dvorani in slavnostna večerja.
SKAS — predavanje prof. dr. Milana Komarja v okviru študijskega ciklusa ob 16. uri v Slovenski hiši.
Slovenska vokalna skupina Karantanija poje 24. septembra ob 20 v župniji Sagrado Corazón, America 38, Villa Ballester; 25. septembra pa v cerkvi Ntra. Senora de Pompeya, Av. Säenz y Esquiu ob 20 uri.
ESL0VEN1A LIBRE
Editor responsable: Miloš Stare Redacción y Administración: Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires, Argentina T. E. 69-9503 Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr; Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
§ o«	FRANQUEO PAGADO
33 ®	Concesión N* 5776
a® 5 5 g	TARIFA REDUCIDA
< <5	Concesión N* 3824
Registro Nadonal de la Propiedad	
Intelectual N* 1.362.266	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1977
za Argentino: $ 3.500.— (350.000), pri pošiljanju po pošti ? 3.600.— (360.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 24 USA dol.; obmejne države Argentine 18 USA dol.; Avstralija 30 USiA dol.; Evropa 27 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 18 USA dol.
Taller es Gràfico« Vilko S.R.L., Estadoe Uni d os 425, 1101 Buenos Aires, T. E.
33-7213.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Medorganizacijski svet ima svojo sejo 30. septembra ob 20. uri v Slovenski hiši. Prosimo, da se seje gotovo u-deležite.
Učiteljska seja šolskega sveta Zedinjene Slovenije bo v sredo 28. septembra ob 20 uri v Slovenski hiši.
Pisarna in knjižnica ZS sta odprti vsak dan od 16. do 20. ure.
otrok
NA ČAST ŠKOFU ANTONU MARTINU SLOMŠKU, OČETU SLOVENSKE ŠOLE, BO V OKVIRU ŠOLSKEGA ODSEKA ZS
v soboto, 24. septembra
v Slovenski hiši
Na sporedu:
I • ob 16. uri v cerkvi sv. maša
■ za raj. nadzornika A. Majhna.
• nato v dvorani pravljična igra
MARTINEK NAPUHEK
v petih slikah
Igrali bodo otroci Prešernove šole i Castelarja; Režija in scena: Mi ha Gaser.
šolski otroci, starši in prijatelji mia dine, lepo vabljeni!
JAVNI NOTAR
FRANCISCO BALL CASCANTE
Escribano Püblico Cangallo 1642	Buenos Aires
Pta. baja, ofic. 2
T. E. 35-8827
:	I
Prof. dr. JUAN
JESUS BLASNTK
■ ■
• -	iv:, V; . -V.	I'.
specialist za ortopedijo in travmatologijo
:	. i
■	Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja ■
Capital Federal Tel. 41-1413
■	n
: \
j O-dinira v torek, četrtek in soboto jj od 17. do 20. Zahtevati določitev «
; ure na privatni telefon 628-4188. jj
Slomškom dom vabi ob svoji J 7-1 etilici na SLOVENSKI PRAZNIK v nedeljo, 25. septembra
s pestrim sporedom;
ob 10.00: Zbiranje otrok SLOMŠKOVE ŠOLE, narodnih noš, zastopnikov ustanov itd.
ob 11.00: Dviganje zastav.
SLOVESNA BLAGOSLOVITEV SLOVENSKE ZASTAVE.
SV. MAŠA ZA VSE DOBROTNIKE, ob 12.30: SKUPNO KOSILO po zmernih cenah, ob 16.00: Kulturno- družabni program.
Sodeluje orkester “TRIGLAV” VSI ROJAKI, OD BLIZU IN DALEČ, LEPO VABLJENI!
V NEDELJO, 2. OKTOBRA, OB 15.30
VELIKA SANMARTINSKA TOMBOLA
s številnimi bogatimi dobitki.
Glavni dobitek: MODERNA OPREMA ZA SPREJEMNICO (living) in poleg tega še 30 vrednih tombol in 150 činkvinov.
Po tomboli bo na razpolago večerja.
Prosta zabava.
Sodeluje SLOVENSKI MLADINSKI ANSAMBEL
Rojake iz sanmartinskega okoliša opozarjamo, da jih bodo v soboto, 24. septembra in v nedeljo, 25. septembra dopoldne obiskali zastopniki Doma s prošnjo za dobitke.
PONOVNO PRIPOROČAMO: PREDNO NALOŽITE SVOJE PRIHRANKE ALI VZAMETE POSOJILO DRUGOD,
VPRAŠAJTE ZA POGOJE PRI NAS! NE BO VAM ŽAL!
KREDITNA ZADRUGA „SLOGA“ z. z o. z.
Bmé. Mitre 97	Ramos Mejia
Uradne ure: ob ponedeljkih, sredah in petkih od 15. do 19. ure.
Blagor mrtvim, ki umrje jo v Gospodu; naj se spočijejo od svojega truda,
- —— ......■■■	zakaj njih dela gredo z njimi.
Po prejemu zakramenta za umirajoče je v soboto 17. septembra 1977. odšel k Bogu po plačilo naš dobri oče, stari oče, tast, svak in brat, gospod
Aleksander Machen
šolski nadzornik
Dan vstajenja pričakuje na pokopališču v Villegas.
Priporočamo «a v molitev.
Žalujoči:
Žalujoči:
Sin: inž. Ivo z ženo Mojco hči: Aleksandra por. žebre zet: Janko
vnukinji: Alenka in Irena svakinji: Marija in Francka Gabrepja
sestra: Štefka por. Kosi z družino in ostalo sorodstvo
Buenos Aires, Slovenija.	*
t
Dne 17. septembra je odšel k Bogu po plačilo za dobra dela, za zvestobo veri in narodu, gospod
Ur
Aleksander Majhen
graditelj slovenskega šolstva v zdomstvu
Družina slovenskih šol Zedinjene Slovenije se ga bo spomnila na dan Slomškove smrti, 14. septembra, v Slovenski hiši.
Slovensko učiteljstvo
t
Nenadoma nas je zapustil naš zvesti član gospod
Aleksander Majhen
šolski nadzornik in večletni voditelj naših slovenskih šol.
OSREDNJA HIŠA: LOMAS DE ZAMORA
A v. Hipólito Yrigoyen 8854/62 Tel.: 243-2291 (med Boedo in Sàenz)
PODRUŽNICE:
EZEIZA
Ruta 205 (nasproti postaje) Tel. 295-1197
C. SPEGAZZINI
Av. 25 de Mayo 136
SAN JUSTO
Almafuerte 3230 (eno kvadro od občine)
Vse za dom
Pohištvo
Dekoracije
■««■■■■•■•■■■••■■•••■■■■■■••■■MBaMaaaiaaMaMr aauanaaaaaaaaaaaaea»**
K večnemu počitku smo ga položili v nedeljo 18.’ septembra dopoldne s sv. mašo. Ohranimo ga v blagem spominu in molimo za pokoj njegove duše.
Slomškov dom.