NAŠ GLAS France Bevk: Povest o grofu, ki so ga uši snedle. 2. Čez nekaj minut jo vstopila grofica Ana, suha in bleda ženska, ki je preždela! po cele dneve v svoji sobici z balkonom, preganjala bridkost samote in razmišljala c. neznano čem. Globoko se je priklonila, njene tenke ustnice so se jed v a zganile v komaj slišnem pozdravu. Grof se je dvignil, ji stopil nasproti, prijel za njeno roko in poljubil konec njenih prstov. Nato jo je peljal do stgja n& nasprotni strani mizo, jo posedel in slednjič sedel sam z vso težo, da je začvr-ketoil stol pod njim. Proti svoji svakinji je znal biti vljuden, znal je biti tudi sirov. Ko je umrl brat, mu je ostala kot breme, na plečih, zakaj izkazalo se je, da ta ni imel premoženja, dasi so ostali plemiči in njih gospč šepetali med seboj, da so rumeni dukati na. zvit način našli svoj konec v mošnji grofa brez imena. Hodi tako ali druga,če, grof brez imena je čutil za dolžnost, da da vdovi zavetja in siroti varuha. Scholar je moral preživeti nekatere mesece na univerzi s pomočjo srebrnikov, ki so se z veliko muko in javkanjem izti kljali iz grofovega žepa, grofica Ana pa je morala ves ta čas poslušati dolge razlage o grofovi dobroti in radodarnosti in več nego enkrat na dan se mu je morala zahvaljevati za. slednji požirek in grižljaj, ki je bil z grofovo samohvalo zagrenjen. Kadar se je v svojem samskem življenju in debelušju zdolgočasil, jo je poklical. Krajšati mu je morala ure. Pripovedoval ji je dogodivščine, razlagal ji svoje križe in težave in se pri tem neznansko potil. Grofica Ana je vedela, da prejema miloščino, zato ga je poslušala, in mu pritrjevala, h' redko si je dovolila lahek ugovor. /daj je sedela na, stolu in ga gledala z c.čmi kot druge krati ter izpraševala, s pogledom, kaj hoče. Grof je hotel kar naravnost govoriti o njenem sinu, o slabi vzgoji, ki jr. užlvai in o nehvaležnosti, zato je meril v dno njenih oči. Zdelo se mu je. da. bo jokala, če ji katero koli krutost pove naravnost. Solz pa ni maral videti, zato je to besedo odložil in pričel kot po navadi. «Grofica Ana,» je pričel. «Ali sem te morda motil v svojem razmišljanju? Veruj, mnogo razmišljati ni dobro.» «Saj ne razmišljam, dragi svak,» je dejala grofica Ana. «Ni dobro mnogo razmišljali,« je dejal grof, ki se ni dal motiti ne prekinjati. «Jaz ne razmišljam nikoli. In do danes se mi je prav tako dobro godilo..» Grofica je vzdihnila in molčala z brezizraznim bleskom v očeh. «Ni kaj razmišljati. Na svetu je vse kakor je, dobro urejeno in ni mogoče ničesar spreminjati. Ljudje, ki ukazujejo in vodijo, ljudje, ki ubogajo in delajo...« v, draga Ana! Pri večerji ti bom poročal o uspehu. Z Bogom, draga svakinja!« In grofica Ana je odšla. (Dalje). Z RAZSTAVE DEL NAŠIH UPODABLJAJOČ!H UMETNIKOV. Branko Perovič: Jutl*0 Prokradoh so tiha drumom. Snevaju kučico drage — tek tu i tamo za mnom okno sanjivo zevne kc. da se čudi: — Dan je več? Sunce? Hudi? Drum je još pust i selom, šlo tekar se budi, prvi so život mako. Odnekud djeraim škripi i tuži za nočiije ruke: Moradosmo juče u goru i radismo ceo dan — a jutros odocnismo... tako... Koracam žurno van sela i jutarnji lahor što struji i rana ptica što kliče radošču širi mi grudi. Ilosana, o Sunce, što žarko poljubi zemlju što pozlati poklonjen klas što biser jem travu posu! Po mekoj livadi sl upa m u zori što venčai mi kosu i ganut pevam — idem i pevam. Kaj je človek, ako mu je glavno dobro in dobiček življenja samo spanje in jed? — Nič več ko žival. Gotovo Oni, ki nas je ustvaril s proni-cavim razumom, nam ni dal te sposobnosti in tega Bogu sličnega razuma, da neizkorisean v nas plesni. Shakespeare. Ni dovoli vedeti, treba je tudi uporabiti; ni dovclj hoteti, treba je ... . . Goethe. • udi delati. Ako se volja upira razumu, takrat je dober svet vedno prepozen. Biirde. siavko siavec: Štefan izpod Skal. Z opraskanimi rokami in povaljamo o.bloko so se drugi plazili počasi za njim. ()1> skrajnem robu, kjer je bilo za pol stopinje prostora, se je Lojze pritisnil k skali in poškilil mimo roba čez novo, široko globel. «Ni ga več. Prej je sedčl pred jamo; zdaj ga ni več videti,» se je ozrl k tovarišem za seboj. Oni so se rinili/ naprej in se tesno oklepali skale, ki je nudila bosim stopalom tako ozko podlago, da se je vsa gruča zdela h klečevju privezan grozd mladih teles. «Stopi malo nazaj, da bom kaj videl,»'j<» dejal Sirkov Željko, povlekel Lojzeta za rokav in se stlačil med njim in skalo v solnce tik razbeljenega roba. «Ni ga,» je pc.trdil tudi on. «Pretop!o mu je. Iliadi se v votlini.« «Ali pa se koplje v Soči,« je menil Lojze. Polagoma so se vsi zvrstili do roba, kjer niso bili — razen par starejših — še nikoli, in so zavzeti gledali čez prostrano, divjo globel k črnemu žrelu Štefanove jame. «Pojdimo,» je silil Šilarjev Tonče. «če nas iz jame zagleda, nam lahko kaj zažene sem čez.» «Ne doseže nas. Lučati bi moral naivzgor. Težkega kamna ne vrže do nas. Pa Če bi ga — mi so lahko, brž skrijemo zai rob.« Lojze se je znova obesil za rob, drugi pa so skušali najti kakšno udobnejšo stopinjo v strmi steni. «Zdaj ga. jaz izbi bani iz luknje kakor murna,» je rekel Lojze in zagnal okrogel kamen jajčje debelosti čez globel. «V jamo!» je vzkliknil veselo, videč, da je kamen izginil v črni odprtini. «Na,zaj!» je še zaklical in se umaknil za rob. Samo z levim očesom je škilil na drugo stran in govoril napol veselo, napol plašno: «Gre. Stoji pred jasno. Gleda, pa, nas ne vidi; solnce ga slepi. Navzdol s** oizira; misli, da mu je pozdrav priletel od spodaj. Danes je nedelja, oblekel se je prazniško: ima jopo s poldrugim rokavom, klobuček mu visi po strani. Suho listje baše v pipe in so ozira po skalovju.« «Pojdimo,» so svetovali nekateri. Drugi pa bi ga. bili radi vidili in so se rinili naprej. «Jaka, zabi lizgaj!» je ukazal Lojze. «l)a bo vedel, kam naj gloda.» «Ne,» jo prosil Smukov Tino. «Kdo.i ga hoče dražiti, naj počaka, da drugi odidemo.« Lojze so jo glasno zasmejal in z dlanmi ob ustili zavpil čez globel: «Štcfan, ho-ho!» Obenem, je hušknil za skalo in povlekel druge za seboj. Čez malo je zopet previ vhoda, da je lopata obtičala kot pokončen steber sredi vhoda in so »c drugi le iztežka izmuzali ob njej iz jame. «Debro bo», jo potrdil Lojze, ozrši se še enkrat na, opravljeno tlelo. «Nocoj bo lepše in slajše spal.» Mladiči so odšli. Še tisti večer so povedali v vasi, da so v Skalah odkrili Štefanov grad. Vaščanom je bilo. znano, da se je Štefan izobčil iz njihove srede in si izbral domovanje na Skalah; a kje se je utaboril, tega živ krst ni vedel. Zdaj, ko so dečaki povedali tudi to, se je župan sam zavzel za čast svoje občine. Nekega večera je starešinskemu omizju izjavil, da ima občina — hvala Boigu — svojo ubožnico in ji prav nič ni treba puščavnikov. Skale — je rekel — so za; lisice in kače, ne pa za ljudi. Občinski očetje so prikimali in dali s tem duška soglasni misli, da občina take sramote res ne sme trpeti: Štefan, ki se je izvil občini iz okrilja, se mora vrniti zopet v njeno, naročje in postati zopet človek. Koncem tedna jo župan pozval k sebi občinskega stražnika Jernejca ter mu naložil, naj gre k Soči in Štefanu pove, da uc sme več spati pod Skalami, ki so občinska last, temveč naj pride k županu, ki mu cdkaže novo stanovanje. Jernejcc si je opasal sabljo, si nataknil kapo z rdečim obšivom in odkorakal važno proti Soči. Štorklja! je dolgo po nerodnem, razritem produ, preden je dospel do Štefana, ki je v plitvi udrtini metal z lopato mešan preti v svojo mrežo. «Bog daj,» je pozdravil. Štefan ni odzdravil in ni prenehal, le mrko je pogledal izpod klobuka. Jernejec je povedal, po kaj prihaja; Štefan pa je neprestano sejal, kako.r bi naročilo ne veljalo njemu. «l)a veš: ne več v Skale — k županu!» mu je stražnik zabičil ostreje. Tudi zdaj ni bilo odgovora. Jernejcu se je obenem zazdelo, da se Štefanova lopata ni samo slučajno glasneje zasadila v prod, temveč je izražala grožnjo in jezo: «Pusti Štefana in pojdi po svoji poti!« Ošinil je lopato in ne bilo bi so mu prečudno zdelo, če bi se bila postavila pokonci in se nato spustila, ne ploskoma, temveč z ostrim robom proti njegovi kapi. Jernejec je bil vajen vsakovrstnega vaškega bojevanja, s kolom in sabljo, s kopačo in stolicami - a proti dvignjeni lopati ni njegova ostrina še nikoli mahala. Videl je, daje lopata daljša od sablje in bi lahko prišla prezgodaj do njegove kape. Zato ni zinil nobene več, le sršenasto je pogledal in od rožljal oblastno proti vasi. Štefana zvečer ni bilo k županu. Ni ga bilo niti naslednje večere. «Ponj bo treba,» se je namrgodil župan. «Če ne mara strehe, naj spi v bi logu,» je menil Jeinejcc. Še rajši bi bil rekel: «Saini si ga loviite!» «Zvočer ga počakaj pred jamo, pa ga som privedi,» jc ukazal župan. «Bom,» je pokimal stražnik. Z dolgim Nacetom sc je domenil, da pojdeta vkup čakat puščav-nika. Ob zatonu sta res sedela prod Štefanovim skalnim domom. «2upam ima svoje muhe,» je mrmral Jernejec. «Tega medveda bi na rokah nosil; nc more dočakati dneva, da ga bo imel v ubožnici. Meni, ki imam pet otrok, že leta in leta ni plače zvišal.» Dolgi Nace je kimal in puhal dim v grmovje. Nato jc izpljunil in zinil: «Siromaki smo vsi trije: Štefan, Jernejec in Nace.» «Kajpada smo,» jo pritrdil Jernejec. «Pa Štefan jo siromak zato, ker sam hoče; Nace in Jernejec pa zato, ker drugi hočejo. Medse ga vabimo, streho in postelj mu ponujamo. On pa ne in no; lisičjo jame so mu bolj pogodu. Boš videl, da nama pobegne, ali pa naju z lopato odi>oili.» «Mislim, da bi mu županstvo že lahko pustilo to jazbino, če ga tako mika. Res je občinska, pa je cenejša od ubožnice'.« Medtem se je zmračilo in iz grmovja sc jo tema vzpenjala više in više po Skalah. «Saj ga, 110 bo,» je zagodrnjal Nace. «V temi jo pot nazaj nevarna,» je pristavil Jernejec. Posedela sta še pol ure. Štefana ni bilo. «Nc mara v vas. Dom si je prclfral,» je ugibal Nace. «Zdi se, da si ga jo res,» je dejal Jernejec. «Saj bi človek županu rekel, naj si ga sam poišče, če brez njega no smemo biti. A župan jt župan. Potrpeti je treba. Pojdiva.« Vrnila sta se praznih rok. Nihče ni vedel, katero votlino si je Štefan zdaj izbral; nihče 11111 jo ni kratil. Občinska ubožnica Štefana ni pogrešala, napolnila se jo brez njega. Zupan sc ga je šc parkrat spomnil, rekoč, da bi ga bilo treba spraviti v vas, a novi opravki so kmalu zal risali Štefanovo sliko v njegovem spominu. Niti Lojzetu in njegovim tovarišem so ni več posrečilo, da bi bili z novimi pohodi prišli do Stefanovega novega domovanja. Štefan sc je pobratil z lisicami in robido, s kačami in grmovjem in njegov spc.min jo v ljudski govorici oživel samo tedaj, ko so hoteli vaščani označiti koga za pustega in odljudnega in so rekli, da je sladek in prijazen kakor Štefan 1 1 (Konec.) izpod Skal. Milko Bambič : V KKČMI 1927. M. Zamphirescu: Tiha sreča. Samo svetli mesec vedi, ki 'j. neba prijazno sije, da se ljubiva brez meje. Tiho hodiva ob gredi, tiha sreča srci greje. Samo noč, ki vse v molčeči plašč zagrinja, kar se tiho, tajno ljubi, znaj, kako da so goreči dolgi najini poljubi. Le na vrtu cvetka tvoja, tiha ti družica, vedi in nikjer ne razodevaj, da si ljubljena in moja — pesem sama to opevaj. I/. ri immšflnr provel Jos. Jurco. Iva Breščakova: „Cl0Vek je !“ I. Jako! Idiot! Revež! Ko je prva igla jutranje luči zdrknila preko morja v široke, bogate ulice in med temne, umazane hiše, je Jako že sedel na mrzli skali obrežja. Razbolele nege je imel raztegnjene na kupu mehkega peska,glavo položeno na kamen; čakal je, da mu jo solnce obveže s tresočim, gorkim trakom. Čakal je in se je smejal. Tako slednje jutro. Le tedaj, ko mu je prvi glais zapiskal na ušesa: «Jako idiot!», se je zdramil. Stisnil se je skupaj, da je bile njegovo telo podobno klop-čiču; velike roke je držal na prsih, bose noge je prekrižal, a velika široka usta so mu ostala odprta. Kazal je bele zobe, takšne, da bi ž njimi kremen zgrizel. l’o svoji vnanjosti je bil tak, da se je marsikomu studil, a le malokomu smilil. Imel pa je žive svetle oči. Ako bi se bile mogle tiste oči ločiti od njegovega spačenega telesa, bi bil Jako postal človek. «Jako., idiio 111. Nekega jutra, ko je Jako že sedel na obrežju in mu je morje božalo noge in sobice grelo telo, mu je neki glas siknil prav na'uho: «JokO, Margarita je odšla.« Vstal je in odnesel bolno dušo pod orumenelo trto. Dvignil so je na prstih in pogledal skozi razbito okno; soba je bila prazna, belo solnce je usipalo v praznino svojo blede žarke... orumenela trta je Se krčeviteje objemala star, preperel zid. — Jako jo stal in čakal. Kadar je le zaslišal glas stopinj ob trdi tlak se je skril, njegova duša je šepetala: «Vrača se!» Gledal je le tuje ljudi, ki so hodili mimo in on je čakal. Šel je do. obrežja in se v noči vrnil pod gluhe zidove. Zgodaj v jutru so prišli mimo ljudje in so se ustavili: izložili so iz barke staro, šaro, napolnili osamelo hišo, se nastanili v nji in jo vzeli vso zase. — Jako je gledal, dolgo je gledal skrit pod orumenelo trto; a tista trta, nekdaj bujno zelena, je bila brez listja, tuji ljudje so ugledali med njenimi vitkimi stebli idiotovo, telo. Kot da hi ga bili že poznali, so ga spodili z, grenkimi besedami. Ubogal je in izginil proti svojemu morju. Mrtvo jutro je bilo. nasičeno s soparnim zrakom, in z gnusnim smradom sežganih ribjih lusk. Voda je stala mirna, ograjena z modrimi, in rumenimi žarki .solnca. Preko 'tihega obrežja so se vrstile nizke in visoke barke, privezane z močnimi vrvmi; gihale so se, nemirne, kot da hočejo nekam, daleč po zeleni vodi------------------- Jako, idiot, je šel s sklonjenim telesom dalje. Vlažne oči niiso videle meje, kjer poljublja morje suho zemljo. Vodu — slana, mrzla voda — jo cbjela njegovo telo. Zaklical je s težkim glasom nerazumljivo besedo. Mornarji, delavci in ljudje, ki so nosili v prsih kamen, so gledali zlomljeno, potapljajoče so telo. Le eden izmed stoterih se je spustil v vode. in zaklical: «Človek je!» Proden jo dobra roka dosegla nesrečneža, je že pojoča voda napolnila idiotova usta, mu jih zaprla in ga potegnila vase. Nad potapljajočim so telesom so je penilo morje in mu pletlo vence... , Veno Pilon; ŽENSKE V BARU. 1926. Janko Samec: Friderikov stolp. Treh belili zvezd sijaj, ki lil je z odra življenja dni tja preko naših trat na sever, jug in vzhod ter na zapad, kjer spletala neutrudno misel modra je tisoč živili želj in drznih nad... okoli zvezd dva mehka ženska kodra se vzpenjajoča kakor vranca bedra do sivega gradu ponosnih vrat; tako te včasih zrem, mogočno Celje, ko v slavnih razvalin ledeni molk srca nemil- me pod večer pripelje! A čas je kakc.r večno gladen volk Vse, kar dozida, v prah nekoč spet zmelje, da je naš up le nepoplačan dolg! Branko Perovič: večernje pozdravi jen je. Zadnji se klik dana stišao u senkamai zadnja je zraka, sunca ugasla na vršcima jela. Ptico se sakrilo ljudi nestali. Ni živog več stvora na staži. Neki pritajen nemir na zomlju je sišao i tihe. se Sulja i Sapčp: — To sveto veče silazi. A šuma čuti i sluša. Stojim na samotnom bregu: U dolu seoce be® i jrdnog glasu tone u lamu čutko sve krov do krova ko da se bliže guri stalilo il<» stalila se kupi zemlja čeka. Ču j šum vetra u valu se bliža ko ujanje mora daleka. I odjednom sva se šuma trgnula svaka je jela postala golema harfa zadrbtao svaki list zatreptala svaka iglica. — To cela tavna šuma u jednom dršče srhu — živi, žudi i pati. Uzdrhtan. pobožno idem kroz svete dvorave tvoje o, Velika Prirodo Mati! Stanko Bunc : KRAS. V višine so temni bori zbežali, ko v solčno plan vragi so skale sejali. Dve pesmici. DEKLETU. Nimam jaz lotosa, palme zelene, da bi okrasil ti prsi ognjene. Med kamenjem nemim so bele vasice, kot da burja razgnala je golobice. Izžganai so polja, gole so kače in zemlja in bori vse tibo se joče. V ldse ti vpletam vijolico malo, v nedri vsadim ti vrtnica zalo. Svet bo bleščal se, dan bo vesel, ko nama slavec združitev bo pel. /. RAZSTAVE DEL NAŠIH UPODABLJAJOČIH UMETNIKOV. ZNANOST IN VZGOJA Prof. F. Peric: Življenjski ustroj osebe. (Nndalievanjt.) 3. Nagonski mehanizem Še lc po/.nejc, l:o bomo govorili o stalnih kategorijah človeških nagonov, bomo mogli zavzeti končno stališče napram vprašanju «motivacij-skega aparata«, kot so ga orisali gori navedeni pis(i. 1 n se nam medtem neodložno narinja drugo prcvažno vpralanje, namreč vprašanje splošnega nagonskega melmnizm^ hi pa Bistvenih lastnosti nagonov, kakor jih odkrivajo ti poslednji pri svojem udejstvovanju ali uveljavljanju. Oe se zedinimo glede nagonskega determinizma v našem obsegu in pomenu besede, potem je na dlani sledeči važni zaključek: Co hočemo pospeševati in afirmirati življenje, nam ni treba drugega nego gojiti do skrajnosti človeške nagone, jim pustiti in olajševati svoboden razmah. To mora veljati še posebno glede tistih nagonov, ki predstavljajo najtemelj-nejšo življenjsko konstitucijo človeka. Toda če si le površno ogledamo življenje s te strani, vidimo, da se v resnici godi ravno nasprotno: človek živi v družbi, a v družbi more živeti le pod pogojem, da omejuje svoje naravne nagone. Cim stopi posameznik v kakršenkoli odnošaj s kakim drugim posameznikom, je taka omejitev njegovih nagonov neizogibna. Naj v/.amemo žc kateregakoli izmed gori pri Vierkandtu, Me Dougallu ali kjerkoli navedenih nagonov, vedno bomo ugotovili, da je temu tako. Naj nam bo za primer najprej spolni nagon, čigar neodoljivost se Cesto naglaša. Njegove omejitve so neodklonljive, čim stopita moški in ženska v soproštveno razmerje. Spomnimo se tu le na pojav ljubosumnosti. Isto velja gled6 nagona samozavesti, podrejovanja, glede borbenega nagona, sploh glede vseh nagonov. Glede vseh bomo ugotovili, da so v družbi stalno omejujejo. Izjemo delata morda lo naš skupnostni in cnakostni nagon, toda tudi tu vemo, da človek more pripadati lc tej ali oni družbi, temu ali onemu sistemu socialnih bitij, ne pa tudi kaki vesoljni absolutni družbi. S temi ugotovitvami je podana druga stran relativnosti nagonskega determinizma. Tako vidimo torej, da vsebuje socialno življenje nekako notranje' protislovje. Življenje vzdržujejo človeški življenjski nagoni, toda na tak način, da je isto življenje,ki hi bilo brez njih nemogoče, obrnjeno deloma proti tem življenjctvornim nagonom samim. Vse življenje se vrši v družbi, a prav ta lastnost življenja no dovoljuje- nagonom, da bi se neomejeno razvijali. In čo hi primerjali posamezne nagone mod seboj z ozirom na moč, s katero se uveljavljajo, hi morali ugotoviti, da se. dajo vsi več ali manj nadvladati, kajli drugače hi socialno življenje* sploh ne bilo mogoče, ('le vzamemo zopet spolni nagon, vidimo, da sc da pobijati v obliki celibata in devištva Drugi nagoni se «pohijajo» in omejujejo že sami med seboj. Tako imamo proti nagonu samozavesti nagon pokorščine, proti borbenemu nagonu nagon pomaganja in skrbstva itd. Le skupnostni in njemu odgovarjajoči cnakostni nagon sta nekako suverena. Tudi sanvotarstvo in puščavništvo je v svoji končni analizi le določeno razmerje napram družbi. Samotarji se samo nahajajo z drugimi ljudmi v drugačnih odnošajih nego navadni družabni ljudje (prim. L. v \Viese: Allgemeine Soziologle, str. r>!) in posebno 1)9). Lepo poglavje o samotarstvu se nahaja pri Othmarju .Spannu (O. Spann: Gesellschaftslehre, Leipzig 1923). «Samotar se izogiblje človeške družbe, toda tega ne dela na podlagi kake individualistične misli; na enak način se lahko izogiblje tudi naravi in stvarem, ki ga obdajajo. Ne eno ne drugo pa ni individualizem.... Kajti samotarstvo sloni vedno na družabnosti, seveda v eni sami obliki, namreč v obliki skupnosti z Bogom» (str. 185). Podobno samotarstvo pa vidimo tudi pri učenjakih, umetnikih, ki se odtegujejo svetu, da se združijo z vedo, umetnostjo itd. Tudi v vseli teli primerih gospoduje torej neodpravljivi'skupnostni nagon. Kakšen je tedaj sociološki pomen vseh teh dejstev? Živeti v družbi se pravi, kot smo rekli, omejevati življenjske nagone. Najmočnejši nagon I>a je ravno skupnostni (čredni ali družabni) nagon, t. j. torej isti nagon, kateri sili človeka v družabne sisteme, ki omejujejo njegove nagone. N i g a t o r e j močnejšega nagona v človeku, nego je nagon o m e j e v a n ja lastnih nagonov! Evo enostavna, toda velika sociološka resnica, ki nam daje ključ za rešitev vso naše uganke. Ključ torej imamo, toda katera so prava vrata? Ce jih hočemo najti, nam mora postati najprej jasno bistvo nagonov samih, oziroma bistvo njihovega «mehanizma», kot smo naglasili že ob uvodu toga poglavja. Nagoni so naravno težnje, ki so pojavljajo v obliki notranjih potreb, katere zahtevajo zadovoljitev. Brez dvoma no spadajo vsi nagoni med primarno ali konstitutivne lastnosti živih bitij, kot je n. pr. rast, toda gotovo spadajo vsaj med sekundarne biološko lastnosti, ki spremljajo in dopolnjujejo prvo ali se pojavljajo v živem bitju v času njegove rasti (tako n. pr. spolni nagon, ki so pojavi še le ob času takoimenovane pubertete ali spolne zrelosti). Potemtakem ni nobenega razloga, ki bi odsvetoval, da bi no sprejeli takoimenovane biološko razlage nagonov, ki vidi v njih določene kategorijo reakcij na določeno kategorije draženj. Draženja so neobhodni predpogoj življenja sploli. Ona prihajajo nanje deloma iz notranjosti organizma, a v svojem največjem in najodločilnejšem dolu pa iz-okolice, v kateri živi živo bitjo, in sicer najprej s pomočjo čutil. Vid, sluh, tip, vonj in okus niso in ne morejo biti po svojem udejstvovanju nič drugega nego reakcije, t. j. odgovori živega bitja na odgovarjajoča draženja iz njegovo okolice. Ce bi no udarjalo valovanje zraka na našo slušne organe, bi ne slišali, in prav tako hi bilo izključeno videnje brez elektromagnetnega valovanja, ki udarja na naše vidno organe. Tipanje, vohanje in kušanje so zopet le reakcijo na draženja, ki prihajajo do zavesti potom dotičnih čutil na tipične načine, ki so znani. Pozneje, ko bomo govorili o elementarnem kulturnem ustroju človeka, bomo videli, da bi bilo izključeno tudi vsako višjo duševno življenje, če hi no bilo draženj, ki naj izzivajo s strani duševnosti najrazličnejšo reakcijo v obliki zaznav, predstav, misli itd. Živega bitja, ki naj bi bilo osamljeno, torej vzeto iz okolice in njenih vplivov im življenje, si ni mogoče predstavljati razen v obliki božanstva. Pri človeku so seveda ta draženja najrazličnejša in gredo od najenostavnejših čutnih draženj do takih, ki nastanejo in učinkujejo šo le v Človeški družbi. Posebno vsi socialni nagoni — in to so več ali manj vsi, ki smo jih zgoraj omenili — predpostavljajo obstoj človeške družbe, t. j. morejo sc uveljavljati le napram sočloveku. Na drugi strani pa prihajajo najrazličnejša draženja, kot že rečeno, v veliki meri od zunanje narave kot tak«* ter soodločajo pri obrazovanju posameznih oblik človeškega zivljonj- sk'’Ka zadržanja. . Pojem draženja je torej treba vzeti v najširšem pomenu besede, tako da se nam predstavljajo življenjski nagoni kot nekako ustaljeno razmerje, stališče in zadržanje živega bitja naprtim celotni njegovi okolici, razmerje, ki ga opredeljujejo na eni strani notranje biološke sile in potrebe, na drugi strani pa okoliščine, ki ta nagnenja pospešujejo ali ovirajo, z eno besedo v tem ali onem smislu dražijo. Reagiranje in draženje, draženje in reagiranje sta torej dva neobliodna elementa nagonskih stremljenj. Brez nasprotnika bi se ne mogel uveljavljati borbeni nagon, nagon samozavesti ni mogoč razen v razmerju napram soljudem, spolni nagon ne brez dveh spolov, istotako ne podložnostni nagon razen v družbi z drugimi ljudmi itd. V socialnem življenju pa moramo pripisovati še posebno važnost specifičnemu draženju, ki ga hočemo radi njegove važnosti obravnavati zase. To je d r a ž e n j e v obliki omejevanja, ki smo ga omenili že zgoraj v drugačni zvezi. «Prepovcdan sad je najslajši» pravi znani rek, ki je še posebno prikladen za nagone, ker je vsem skupna neka tipična lastnost, da vzbuja njih zadovoljitev posebno vrsto močne slasti, zaležnega čustva ugodja in zadovoljstva. «Pritisnuto jače, sve to više skače» pravi drugi rok, ki, uporabljen glede nagonov, izraža zopet na diven način tipično lastnost njihove udejstvovalne sile. To pa niso le nekake pesniške frazo, temveč je izražen s temi besedami zopet eden izmed temeljnih socioloških zakonov. Seveda ga je treba pravilno razumeti. On pomeni: Omejevanje nagonov je obenem njihovo draženje in izzivanje. Kot tako služi torej obenem tudi za njihovo vzdrževanje in ohranjevanje, torej s tem tudi za ohranjevanje temeljnih življenjskih sil. To dejstvo moremo overiti čisto empiričnim potom na vsakem koraku. Vzemimo n. pr. le brambni nagon razkačene živali in videli bomo, da bo razkačenost tem večja, čim večji bo odpor, ki prihaja od nasprotne strani. Spomnimo se tudi povesti o tistem, ki se je rešil pred medvedom s tem, da se je napravil mrtvega. Medved ga je povohal in ko je videl, da ni več duše v njem, ga je pustil in šel daljo, če bi bil «živ», bi bilo po njem (Prim. priliko o dveh prijateljih). Pa ostanimo pri človeku, n. pr. pri dveh prepirajočih so babah. Zopet vidimo, da je prepir tem silnejši, čim bolj si druga drugi skušata omejiti razmah njunega bosedno-borbonega nagona. Enake ali podobno stopnjo bomo ugotovili tudi pri kaki športni tekmi, pri konkurenčnem boju med trgovci. Nagona samozavesti in pokorščino se ne dasta zamisliti pri absolutno osamljenem človeku, kot smo Žo rekli, toda ob primernih okoliščinah v družbi bosta tem večja čim večje bo ponižanje pri prvem, čim večja svoboda pri drugem. Isto ali podobno naj se reče glede kateregakoli drugega nagona. Sploh jo najbistvenejša lastnost nagonov ta, da jih mehanične sile, ki hi bile sicer zadostne, no ustavljajo, temveč jih vsaka taka ovira šo jača. Samo tedaj se konča nagonski proces, ko doseže svoj lastni mu cilj, ali ko se izzove kako drugačno stremljenje, ali, končno, ko so živo bitjo v svojih vztrajnih naporih izčrpa (Me Dougall, I. c. str. 24). Na drugi strani pa hi moralo dovesti brezmejno pospeševanje nagonov do tega, da hi popolnoma zamrli ali vsaj oslabeli. Imamo tu Isti slučaj, kot ga poznamo pri telesnem organizmu, v katerem morajo oni organi, ki so no rabijo, ki ne vršijo več nikake funkcije in so nepotrebni, počasi oslabeti in so tudi popolnoma izpriditi. Borec, ki hi ne naletel nikdar na nikako oviro, hi se «boril» ob zelo ugodnih okoliščinah, toda prej ali slej hi moralo biti konec njegovemu borbenemu nagonu. Vojni duh in heroizem hi popolnoma izginila, če hi ne bilo nikoli vojne, gradbeni nagon hi no obstojal, ču bi vse samo nastajalo, istotako ne pridobitveni, če bi ne bilo potreb za življenje, prav tako radovednostni nagon, če bi človek vse vedel, itd. Iz vsega tega sledi torej, da je omejevanje nagonov prav tako važna življenjska potreba, kot so na drugi strani nagoni sami. člove.ška družba, skupina določenega števila posameznikov, ki sloni, kot smo rekli, na omejevanju življenjskih nagonov, je torej že kot taka važen življenjski činitelj, važna življenjska sila. S svojim obstojem ostri in ohranjuje življenjske nagone posameznika ter na ta način izziva stalno o b 11 a v 1 j a n j e življenjskih sposobnosti svojih sestavnih članov -p osa m e z n i k o v. Dejstvo, ki smo ga zgoraj omenili, da namreč gospoduje skupnostni nagon ne samo nad vsemi drugimi nagoni, temveč tudi nad človekom samim in njegovo voljo, je torej v čudovitem skladu z vseiu tem socialnim življenjskim mehanizmom. Socialno življenje — in kor za človeka drugega življenja ni — lahko rečemo življenje sploh ima po vsem tem neodpravljivo obliko omejevanja življenjske volje, ki so očituje v podobi nagonov. Hoteti življenje pomeni torej za človeka hoteti omejitve. Življenjski egoizem postane tako .s a m o o m e j c v a 1 e n egoizem. Tak pa lahko postane samo v družbi ali dotiki z drugimi «egoizmi», t. j. v odnošajih z drugimi osebami, s pomočjo socialnih odnošajev. Gornje ugotovitve vsebujejo potemtakem obenem tudi bistvene elemente socialnega odnošaja sploh, tvorijo njegovo definicijo. Socialni o d n o š a j je skupna (prosto-v o V j n a a 1 i izsiljena) omejitev kakega življenjskega n a) g o n a v s v r h o njegovega vzajemnega zadovoljevanja. Kolikor torej kategorij elementarnih življenjskih nagonov, toliko bo na drugi strani kategorij elementarnih socialnih odnošajev. I’a no samo socialnega odnošaja, temveč tudi sccialnc normo definirajo gornje ugotovitve. Norme so pravila (smernice, postave, zapovedi, prepovedi itd.), po katerih se vrši skupno ali socialno življenje. Vsako pravilo pa je meja, omejevanje, red, uredba — in pravkar smo videli, kako nastajajo te meje in kaj so omejuje, namreč nagoni, t. j. življenjska volja, ali na splošno volja, kajti druge razen življenjske volje sploh ni in no more hiti. Iz tega pa sledi neodklonljivo zaključek, da niso socialne norme v svojem najelementarnejšem bistvu nič drugega nego one mere omejitev življenjskih nagonov, ki so potrebne, da so mogoči socialni odnošaji, t. j. socialno življenje samo. In tudi to mero določa nagonski mehanizem sam, kot smo ga zgoraj orisali. Omejevanje nagonov (volje) ni le omejevanje, temveč tudi njihovo draženje. Vsaka norma mora torej (bi morala!) na eni strani omogočevati socialne odnošaje, na drugi pa dražiti in obnavljati žvljenjske nagone, življenjsko voljo. To je — rekli bi — večno neizpnemenljivo, naravno merilo za ocenjevanje vseli socialnih (predvsem umetnih) norm brez razlike. ("esto se govori le o pravnih normah, toda to naziranje sloni na po-mankljivi generalizaciji v zaključkih. V resnici se vrši vso socialno življenje no normah - v vseh svojih področjih. Poleg pravnih imamo torej tudi plemenske in gospodarsko norme. In tudi pravila vsega socialno-kulturnega (duševnega) življenja so norme. Tako je n. pr. norma tudi vsaka beseda v jeziku, dalje govorna pravila itd. In ko bomo govorili o elementarni kult u r n i konstituciji osebe, bomo natančno videli, da vrSi d pr. ves jezik in vsaka beseda v njem obe temeljni vlogi vsake norme, i. j. jezik in vsak njegov element na eni strani omejuje in urejuje proces duševnega življenja, a na drugi strani služi kot stalno draženje in s tem kot sredstvo za stalno obnavljanje in vzdrževanje duševnega življenja sploh. To pa spada, kot rečeno, na drugo mesto, medtem ko nas tu zanima še vedno le pretres nagonskega mehanizma kot takega. (Dalje). Dr. Lavo Čermelj: Kako merimo elektriško energijo. Ker je danes ne samo v mestih, temveč tudi v večjih središčih, da, marsikje tudi po manjših vaseh elektrika v rabi, bo primerno, da obrazložimo čKateljem, kaj pravzaprav plačajo elektrarni, ko poravnajo račun za uporabo električnega toka. Pred vsem naj na kratko obrazložim, kaj je elektrika. Po danes splošno priznanem nazoru so prasnovi, iz katerih so zgrajena vsa materialna telesa, protoni in elektroni. Protoni so pozitivno električna telesa, kojih masa je od velikosti atoma najlažje prvine, namreč vodika. Ta telesa so neskončno majhna. ().<> kvatrilijonov (1 kvatrilijon napišemo tako, da stavimo za enojko 24 ničle) protonov bi tehtalo en gram. Klektroni, ki so negativno električni, so še veliko manjši, približno 2000 krat manjši od protonov. Iz protonov in elektronov so zgrajeni atomi poznanih kemijskih prvin. Po več atomov ene ali več prvin je lahko združenih v bolj ali manj veliko molekulo. Pri plinih so atomi, odnosno molekule «prostc», v tekočinah so medse* bojno vezani, toda ne toliko, da ne bi so z razmeroma malo silo lahko ločili drug od drugega, v trdnih telesih končno pa so atomi in molekule vezani na stalno mesto v telesu samem. Trdna telesa deli, kakor znano, fizika v dve veliki skupini: v dobre provodnike elektrike, h katerim prišteva pred vsem kovine, in v slabe prevodnike ali izolatorje (osamila). Pri prvih so sicer atomi vezani na stalno medsebojno lego, med njimi pa se prosto gibljejo elektroni. V splošnem je to gibanje neurejeno. Elektroni letijo z različno hitrostjo na vse strani. Ako pa damo vsem tem elektronom isto smer (kako se to napravi, bomo kmalu spoznali), gre skozi žico — električni tok, ali, kakor hi lahko še bolj pravilno rekli, elektronski tok. Smer tega toka jo vedno od negativno električnega konca proti pozitivnemu električnemu v skladu z znanim zakonom, po katerem so istoimensko električna telesa odbijajo, nasprotno-imenska pa privlačijo. Smer, ki jo torej običajno pripisujemo električnemu toku, namreč od pozitivnega pola proti negativnemu, so ne ujema s smerjo elektronskega toka, ki po novejši teoriji elektriko edino tvori električni tok. Pravilno hi morali potemtakem vedno govoriti o električnem toku v nasprotni smeri, kakor smo vajeni (o storiti. Toda težko bi bilo čez noč tozadevno kaj spremeniti. S časom pa bo vsekakor tudi to zgolj formalno vprašanje rešeno. Vsak elektron nosi s seboj ali, še bolje, predstavlja določeno eloktrc-nino, in sicer je ta eloktrenina enaka za vse elektrone in jo najmanjša količina elektrike, ki jo sploh poznamo. Kako merimo pa ■eloktrenlno? Omenil sem že, da se istoimensko električna telesa odbijajo, različno imen- tka pa privlačijo. Množino elektriko, ki deluje na enako množino v razdalji 1 cm z enako silo kakor vlak 1,02 miligrama težkega telesa, so določili kot enoto elektrenine. Imenujemo jo elektrostatično enoto elektrenine. Zakaj so ravno to silo izbrali, no morem na tem mestu obrazložiti vsem čitateljem. Za one, ki so imeli že priliko pogledati v kako obširnejšo knjigo o fiziki, naj povem, da je to sila 1 dine. Elektrenina enega elektrona je seveda veliko manjša od ravnokar omenjene enote. Šele 2095 milijonov elektronov predstavlja, eno tako enoto. Za praktično uiporabo pa je celo ta enota premajhna. Navadna enota za električni tok je ampfcre, tako imenovan po slavnem francoskem fiziku Ampčru, ki jo proučeval zakone električnega toka. Ako gre skozi prerez provodnika v eni sekundi 3000 milijonov višje gori navedenih enot elektrenine, tedaj pravimo, da jo jakost toka 1 ampere. Kakor si lahko čita-telj sam izračuna, pomeni to, da gre skozi prerez žice v vsaki sekundi (1,285.000 bilijonov (<>,285.000.000.000.000.000) elektronov. Skozi žico v žarnici od 100 sveč letijo, ako ne vara napis na žarnici sami, da je polwattska, v vsaki sekundi trije trilijoni elektronov. Ker je napis po večini bolj reklamen kot drugo, celo nekaj več. Elektrarni plačujemo torej množino elektrike ali, kar je isto, iiovilo elektronv? Da in ne. Stvar je namreč slična, kakor pri uporabi vode. Dočim gre namreč žejnemu človeku, kuharici in marsikateremu obrtniku j'cs za to. da <)o;u primerno množino vode, ki jo navadno merimo v kilogramih, no zanima mlinarja, žagarja in elektrarno, koliko vodo ima na razpolago, temveč koliko energije ima ta voda, to so pravi, koliko dela mu lahko opravi. To jo, kakor znano, v zvezi s padcem. Ako pade 1 kg vode z višino 1 metra, ima v sobi energijo 1 kilogramometra (1 kgm). V idealnem slučaju bi namreč s silo, ki jo nosi ta voda s seboj, dvignili 1 kg 1 meter visoko. Ako bi stalno v vsaki sekundi padalo po 1 kg vode s to višino, pravimo, da ima ta slap efekt 1 kgm na sekundo. 75 kilogramometrov na sekundo je 1 konjska sila. Omenil som to predvsem radi toga, ker vlada splošno docela napačno pojmovanje o konjski sili. Ne gre namreč zato, da izvršim delo 75 kgm, to so pravi da dvignem 75 kg 1 meter visoko, temveč zato, da opravim to delo v oni sekundi. In tudi to ne zadostuje: to delo bi moral opravljati enakomerno skozi daljšo dobo. Danes jo mesto konjsko silo žo splošno v rabi watt, enota za ofokt, ki nosi ime po J. Wattu (Uat), ki je izumil zboljšani parni stroj. 1 konjska sila odgovarja okroglo 7!5(> vvattom. Slična kakor pri vodi, jo stvar tudi pri elektriki. \ večini slučajev (namreč predvsem za razsvetljavo in za pogon motorjev) tudi pri elektriki no gre toliko za množino elektrike, temveč za energijo, ki je z njo združena. Kor je električni tok, kakor smo spoznali, tok oloktionov. gie toiej za energijo premikajočih so elektronov. Cim večja je njih hiti ost, tem večja jo tudi njihova energija. Od Česa pa je ta hitrost zavisna? Mislimo si kovinsko kroglo, obešeno na svileni niti ah na steklenem stojalu Akolo kroglico negativno naelektrimo s tem, da prenesemo nanjo nekaj elektronov, se H enakomerno porazvrstijo po vsej površini, nikakor pa v notranjosti krogle. Razumljivo bo to vsem, ako opozorim, da so Hektrnnl negativno električna telesca in da se ko taka medsebojno odbijajo Porazdelili so ..... torej tako, da bo njih medsebojni razstoj največji. Med njimi vlada neke vrsto napetosti. Vsak sili proč od drugih. Naravno jc, da narašča napetost na isti krogli z elektrenino ali, kar je isto, s številom elektronov. Napetost postane tudi tako velika, da se elektroni celo lahko izločijo iz telesnega sestava in da odletijo od krogle. Pozitivno naelektrenje si raztolmačimo temu primerno tako, da je telo izgubila nekaj elektronov in da je povsod na vsem površju stremljenje pritegniti od zunaj druge elektrone. Ako spojimo dve krogli z različno napetostjo s kovinsko žico, gre po žici električni tok. Od krogle, kjer je bila večja napetost med elektroni (po splošno rabljeni terminologiji bi rekli, od krogle z nižjim potencialom) letijo po žici elektroni na drugo kroglo (z višjim potencialom). Ta razlika v potencialu jo ona elektromotorska sila, ki daje gibanju elektronov določeno smer. Cim višja je ta razlika, tem večja je hitrost elektronov in s tem tudi večja olektriška energija. Da preračunimo torej velikost uporabljene elektriške energije, moramo poznati poleg jakosti električnega toka, ki ga merimo — kakor smo že omenili — v ampčrih, tudi elektromotorsko silo. Ako prenesemo na kovinsko kroglo s polumerom 1 cm eno elektrostatično enoto elektrenino, pravimo, da ima krogla elektrostatično enoto potenciala. Praktična enota je tristokrat manjša in so imenuje po italijanskem fiziku A. Volti, čigar stoletnico smrti smo ravno letos slavili, 1 volt (1 V). Docela upravičeno so lotos Italijani izrazili željo, da bi so ta enota imenovala 1 volta, kakor se je resnično pisal slavni fizik. Sploh bi bilo Želeti, da bi vsi kazali malo več spoštovanja do tujih priimkov in imen. Ako gro pri potencialni diferenci I volta ob koncih provodnika v vsaki sekundi 1 ampčre skozi provodnik, ima tok efekt 1 \vatta, to so pravi: v vsaki sekundi opravi delo 1 vvatta (1W). Ce jo potencialna diferenca dvakrat, trikrat tolikšna, jo tudi ofokt dvakrat, trikrat tolikšen. Enako narašča ofokt sorazmerno z jakostjo toka. Efekt v vvattih dobimo, ako pomnožimo jakost toka v am.piVih s potencialno diferenco, izraženo v voltih. Ako gro n. pr. pri potencialni diferenci 100 V skozi žico tok 5 amp6-rov, jo efekt tega toka 500 W ali 5 hekto\vattov (hW). 100 W = 1 h\V. 1000 W = 1 kilowatt (kW). Ako je imel tok skozi eno uro efekt 1 VV, jo opravil delo 1 \vattskc uro (1 Wh); enako jo opravil delo 1 hektowattske ure (1 hWh) ali“1 kilo-wattskc ure (1 kVVh), ako je bil efekt toka skozi eno uro 1 hW, odnosno 1 k\V. In to delo (to energijo) plačujemo mi elektrarni. Tako jo stala do sedaj v Trstu za razsvetljavo 1 hWh 20 stotink (vštevSl občinski in državni davok). Da gori žarnica 30 svoč, potrebuje približno 25 \vattov. Ako gori torej taka žarnica skozi eno uro, uporabi 'A hektoNvattske uro, v \ urah torej 1 hoktovvattsko uro ali elekriško energije za 20 stotink. Cim večja jo uporabljena elektriška energija, tem manjša jo cena. Tako jo določila upravna komisija tržaško elektrarno od 1. julija t. 1. dalje cone tuko-lo: Za razsvetljavo L 1.80 za kVVh za uporabo do letnih 000 kWh, I, 1.70 za kVVIi za uporabo od 000—000 k\Vh, L 1.55 za k\Vh za uporabo do 1200 kWh in L 1.35 za kWh za večjo uporabo. (Vštete so že vso pristojbino). Za pogon in za kurjavo so ceno še nižje: do GOO kWh po L 0.00 kVVli od <100 do 1800 kVVli po L 0.40 in za več po L 0.25 kWh. Ne bo odveč, ako omenimo tu, koliko elektriške energije je v preteklem letu uporabilo mesto Trst.*) , V ,laftni elektrarni so 'proizvedli 30.284,8 kWh, od elektriške družbe ^ ^ ^ *V 'Illa na Opčinah svoje transformatorje, so prevzeli / k\V 1). Uporabilo se je: za javno razsvetljavo 1,552.520 kWh, za zasebno razsvetljavo 8,093.758 kWh, za tramvajski pogon 4,755.468 kWh, za vodovod 3,()09.89(i k\Vh, za drugo 2,547.018 kWh; vkupno torej 20,558.M>0 kWli. Ako računamo prebivalstvo v tem letu na 249.000 odpadejo na vsakega prebivalca 83 kwh. Po nekem članku, ki ga je prinesla pred kratkim «Edinost» po ne vem že katerem dunajskem listu, je del elektriške energije, ki odpade povprečno na posameznega prebivalca, v drugih mestih še večji; tako v Londonu 124, v Parizu ICO, v Berlinu in na Dunaju 170, v Moskvi pa celo 250 kWh. \ lotu 1920. je vsa Italija, vsaj po podatkih, ki jih je ugotovila davkarija, piodu< iiala <593,01 1.94(j kWli, tako da bi odpadlo na vsakega prebival-ca 17 k\Y li na leto. lo število pa, ki se nanaša na podatke iz ((Mesečnega statističnega vestnika« (Boliettino mensile di' satistica), se mi zdi vsekakor prenizko, saj znaša povprečna uporaba vsakega prebivalca drugod veliko več, tako v ameriških Združenih državah 500, na Francoskem l i7, na Ne-mškem 141, na Angleškem 139 in celo v Rusiji 19% kWh na leto. ) I odatki so posneti po «Bolletlino dell'Ufficio del Lavoro e della Slatistica», ki ga je izdala Ir/a&ka občina aprila 1927. Zorko ]elinč!č: O naših prosvetnih društvih s pravnega vidika. Naši ljudje največkrat čisto napačno razumevajo pravi značaj naših prosvetnih društev z vidika obstoječih zakonov. Pri tem imajo večji del v mislih zakon o društvih bivše Avstrije in se po tem tudi ravnajo. Vendar je med obema zakonodajama, italijansko in avstrijsko, v pogledu prosvetnih društev velika razlika. Avstrija je za prosvetna društva izdelala poseben društveni zakon. Po tem zakonu je izročila društva v področje civilnih-političnih oblasti, okrajnih glavarstev in deželnih oblasti. Deželna oblastva so vedno s posebnimi odloki dovoljevala ustanovitev društev. Društvo je lahko začelo delovati šele, ko jo imelo v rokah z odlokom potrjena pravila; vsak občni zbor in imena odbornikov so društva morala javljati oblastvom. Prav tako kot to še danes delajo n. pr. razne zadruge, po obstoječem zadružnem zakonu. Društva so bila, kakor rečemo — «pravne osebe» (juridične osebe), t. je pred zakonom, sodiščem in ohlastvi so nastopala z enakim pravom kot vsak poedinee ali kako gospodarsko društvo. Imela so lahko svojo lastnino, jo lahko podedovala, tožila pred sodiščem in uživala vso zaščito oblasti. Prosvetno društvo je danes, po obstoječih italijanskih zakonih, po vsem nekaj drugega! Kakor je čitateljem morda znano, v starih pokrajinah niti ne poznajo prosvetnih društev naše vrste, zalo posebnega zakona o njih nimajo, niti 110 govori o njili kak drug zakon. Zakon torej o naših društvih ne govori, zato jih niti ne dovoljuje niti prepoveduje. Skratka, naša prsvetna društva v zakonu ne obstojajo, niso «p ravne ose 1» e», zakonito priznano družabne skupnosti. Zato se za prosvetna društva civilna oblastva, toliko politična (prefekture) kolikor sodna, prav nič ne brigajo. O njih ne vodijo nobenih zapisnikov in registrov, zato pa tudi za osnovanje in d e 1 o v a n j e društev ni treba od strani civilnih obl a-s t e v n i k a k e g a dovoljenja, n i k a k i h odlokov, n i k a-kega potrjen j a pravil, — skratka nič. Pred zakonom naše prosvetno društvo ne pomeni nič več ko družba vinskih bratcev, gruča fantov, ki poje zvečer na vasi, ali družba deklet na zimski preji. * * * Toda le počasi! Ako se civilna oblastva, upravno-polititična in sodna, nič ne brigajo za naša društva, se pa druga. Važen je v tem pogledu zakon o javni varnosti, ki predvideva policijsko nadzorstvo nad d r u š t v e n i m delovanje m in s tem postavlja gotove meje društvenemu snovanju. Javni red in varnost urejuje poseben zakon o javni varnosti. Skrb za izvrševanje tega zakona jo poverjena varnostnim policijskim oblastvom t. j. občinskim oblastnikom (podeštat seveda ni samo krajevni policijski organ, marveč tudi civilni, upravno-poltiCni uradnik), ki jim jo v pomoč orožništvo, — in kvesturi t. j. najvišji prefekturni policijski oblasti. Kjer so stalno zbira večjo število ljudi, jo vodno večja nevarnost za red, zato so javni prostori pod stalnim nadzorstvom policijskih oblastev. Zato jo treba za vso posle v javnem življenju posebnih dovoljenj od varnostnih o b 1 a s t o v. Ze v 5. štev. «Našoga glasa» jo bilo v člančiču «I)ovoljonjo za javne priroditvo« omenjeno, kaj jo vso treba pripraviti, da so doseže dovoljenje za javno prireditev. Tu nastane seveda vprašanje, kaj smatra zakon o javni varnosti za javno? Ali so tudi naša društva javna? — O tem nam da pojasnila imenovani zakon o javni varnosti, člen 17.: «Sklicatelji zborovanja v javnih ali ljudstvu odprtih prostorih*), morajo to javiti vsaj tri dni prej pokrajinskim oblastvom javne varnosti (kvesturi). Smatra so za javno tudi zborovanje, napovedano z vabili v zasebni (privatni) obliki, kadar jo izključiti zasebni značaj zborovanja radi določenega kraja, radi števila povabljenih osob ali radi namena in predmeta.» lz toga člena se jasno vidi, da je glavni znak za Javnost prireditve, javen prostor, v danih okolnostih tudi veliko število oseb. V’ kakem slučaju se smatra za javno kaka prireditev zasebnega značaja «radi namena in predmeta« iz zakona ni točno razvidno. Iz nekaterih drugih Členov lahko sklepamo, da bi to pomenilo protidržavno snovanje, po tolmačenju nekaterih varnostnih oblastev pa pridobivanje denarnih sredstev n. pr. v slučaju, da so pobira vstopnina, so prodajajo jedi in pijačo itd. lz toga pa žo lahko brez truda doženetno, kaj jo zasebno: vso kar se vrši v zasebnih prostorih in kjer so vsi pri* •) .lavni prostori so, po teni zakonu, |t(>stilne in javne točilnice sploh, knvarne, javne dvorane (t. j. dvorane, ki se dajajo stalno v najem kateremukoli prireditelju, n. pr. v »Trgovskem domu. v Gorici). Ljudstvu odprli prostori so ceste, ulice in n. pr kraji, kjer se vrSe in dokler sc vr5c javne prireditve, hamor ima dostop vsakdo. šotni zasebno (im eno m a in pismen o) v a b 1 j e n i, č c št c-v i 1 o prisotnih ni preveliko i n se ne zahtevajo denarni prispevki. Kakor hitro prireditev prekorači opisani obseg, nastane nevarnost, da sc prireditev smatra za javno zborovanje, ki bi moralo Jiiti javljeno oblastvom. l’o vsem tem je jasno, da je snovanje naših prosvetnih društev čisto zasebno, v kolikor se vrši le med člani in povabljenci v zasebnih prostorih. Kljub temu, da je snovanje naših prosvetnih društev čisto zasebno, izvajajo policijska oblastva nad njimi kontrolo, predvideno v zakonu o javni varnosti (člen 214.), ki je znan pri nas kot «zakon o tajnih, frama-sonskih društvih«: «Društva, bitja in zavodi, ustanovljeni in delujoči v kraljevini in v kolonijah, so obvezani javiti oblastvom javne varnosti: ustanovno listino (atto costitutivo), pravila (statuto) in notranje poslovnike (regola-menti interni), imenik odbornikov in članov (elenco nominativo dellc ca-richc sociali e dei sod) in vsakršne podatke o svoji organizaciji in delovanju, vsako krat, ko jih imenovana oblastva zahtevajo radi reda ali iz razlogov javne varnosti.« Ta člen, ki je bil sprejet v zakon Čelo pred nekoliko meseci, je dal zakonito podlago za nadzorovanje prosvetnih društev. Člen je čisto jasen in določeno pove, da so društva dolžna dajati omenjene podatke le v slučaju, če jih oblastva zahtevajo in ko jih zahtevajo, takrat pa v roku 48 ur. Iz navedenega je prav jasno razviden značaj naših prosvetnih društev s pravnega vidika: Društva niso «pravne osebe«. V kolikor so zasebnega značaja, ne potrebujejo za svoje snovanje in delovanje nikakih dovoljenj, pač pa lahko izvajajo varnostna oblastva nad njimi nadzorstvo, kajti po zakonu lahko zahtevajo o društvu kakršnekoli podatke. S t a r t. Na progah od 100 do 400 m nam start mnogokrat pripomore do zmage. Z brzim ali ležečim startom — t. j. startom, ki ga uporabljamo v navedenih progah — moremo, s pogostimi vežbami, doseči maksimalno brzino že v pričetku proge. Opozarjam, da je ležeči start zelo težak. V oddaljenosti 30—35 cin in 70—80 cm od startne linije si vzgrebemo dve jamici, ki služita stopalom v oporo. (Slika 1.) Na povelje »pripravljeni« (ali «na mesta«) pokleknemo na desno nogo tako, da pade koleno v višino členkov leve noge. Prsti rok se na startni liniji rahlo dotikajo tal in pri tem kaže palec v notranjo smer. Ob povelju Mirko Luin: Lahka atletika. a) Kratkoprožni tek na 100 do 400 m. «pozor» se vzravnamo, dvignemo glavo ter nagnemo telo toliko naprej, da - . »1 v J i lnX! itn 1 /\tP i n/wri iln.nn i n \T Začetne korake napravimo močno razširjene, da s tem ohranimo ravnotežje, nato zožimo širino ter se po prvih 20 m polagoma vzravnamo. (Slika 2.) Na progi. V tem položaju prehitimo progo z enakomernim, ostrim korakom — stremeč k cilju. 100 m progo je možno preteči hrez uporabe dihalnega organizma, kar pa nas lahko utrudi, radi česar je holje, da v stometerskein teku dva do tri krat zadostimo pljučam. Spurt-finis h. Cim bliže smo cilju, tem bolj moramo obvladati telo, tem bolj stopnjevati hitrost. 7. avtomatičnim, energičnim gibanjem nog in rok se bližamo ciljni črti — z zadnjimi močmi zadamo telesu poslednji sunek, da s prsi pretržemo ciljno vrv. Tek na 100 m. V stometerskem teku sta značilna kratek korak in tekom celotno progo maksimalna hitrost. Naznačiti hočem par specijelnih potez k trainingom sprlnterja. — Jačenje mišičevja, potom prostih vaj, gozdni tek in dihalno vajo so sprln-terjem priporočljiva poglavja. l‘o prostih vajah naj training obstoja v začetni rundi s počasnim stilnim korakom, čemur naj na progi 120—150 m slede vaje s stopnjevanjem hitrosti, kur izvršimo tako, da stopnjujemo hitrost ali dolžino koraka od začetnega počasnega stilnega toku do končnega sprinta. Na progi (>0—100 m izvršimo So par ostrih skip t. j. vaj z visokim in ostrim gibunjem nog, nukur preizkusimo na 20 do 110 m dolgi progi 10 do 12 startov. Po navedenih vajah pretečemo še parkrat progi po 50 in 150 m — ne zadostimo pa tralningu s parkratnim stomotersklm tekom, kajti tako izvežlmn organizem bi ne prennšul nobenega večjega napora in to bi nam bolj Škodovalo nego koristilo. Za dame veljajo po vsem ista navodila, le naj se vse vajo IzvrSe nu krajših progoh. 1.) Jamico, ki služi stopalu v oporo 2.) K — roki; L — levo stopalo; D«-stopalo desne noge ; K —■ koleno desne noge ; Li, 131 položaj levega in desnega stopalo ob 1. koraku. 0 Slika 2. Za teke na progah od 200 do 300 m je značilen nekoliko daljši korak — ostane pa še vedno maksimalna hitrost tekom celotne proge. Traininge izvršimo slično kot za stometerski tek. 1 e k na 400 m. Navedena proga je najtežja — poleg izredne sposobnosti zahteva od tekača še veliko dozo energije in vztrajnosti. Karakteristika 400-meterskega teka je oster start, na progi veliki in hitri koraki ter energičen finish. \ 400 m teku se prvič jasneje označuje pomen tehnične izvedbe teka, bodisi v koraku ali dihanju, ter taktika napram sotekmovalcem, ki jih lahko dobro izrabljaš, če so ti znane njihove slabosti. Napram STAKT. slabim sotekmovalcem uporabljaj oster start, umerjen korak, nakar prehiti sotekmovalce šele po zacinjeni ovinku. Splošno pravilo: ne vodi teka in ne prehitevaj sotekmovalcev na ovinkih, ker te to uničuje. Najuspešneje prehiti; sotekmovalca, ko njegovo telo odpoveduje, ko mu glava klone na prsi in se iz pljuč razlega hropeče dihanje. Kaži se napram sotekmovalcem vedno svežega in čilega, da ne bodo izrabili tvoje slabosti. Pomni, da jo zmaga tvoja, če v pravem trenutku prehitiš sotekmovalca. Training obstoja iz prodvaj, ki jih uporabljamo že za stometerski tek, iz 500- do 800-meterskih vežbalnih tekov ter iz 450- do (iOO-meterskih tekov s stopnjevanjem hitrosti. Najboljši training pa je tekmovanje. b) Srednjeprožni tek na 800 do 1500 m. Start, stil in taktika tekmovalca ločijo srednjeprožni tek od sprinta. Start je povsem navaden — stoječi start, ki ga izvajamo na zelo lahek način. S težo telesa na levi nogi se močno nagnemo naprej ter se, na nam žo znana povelja, odženemo — najprej z desno nogo, nato z levo. Koki vršila pri tem isto nalogo kot v ležečem startu. Stil je mehkejši: daljši korak, nižje dviganje nog in rahlo gibanje rok so značilni za tek na daljših progah; najvažnejša pa je taktika tekmovalca. V' POO-meterskem teku ne moremo več govoriti o enakomerni hitrosti tekača tekom celotne proge. Tekmovalec se mora posluževati taktike: z najmanjšo izrabo energije mora doseči najboljši uspeh. V SOO-meterskem teku preidemo iz hitrega starta na umerjen korak, ki ga SO m pred startom pospešimo. Na 1500 m dolgi progi pretečemo prvih in zadnjih 400 m v naglem tempu, ostali del proge pa nekoliko počasneje. V navedenem teku se nam prvič pojavlja točka utrujenosti, ko so tekač čuti izčrpanega. Z vso vztrajnostjo moramo ta moment izčrpanosti, ki sc nam pojavi v tretji četrtini proge, preiti — kar nas osveži in nam zada novih moči, da kot prerojeni z lahkoto pretečemo zadnj: del proge. Pri trainingih sc sistematično vežbajmo na krajših in daljših progah ter posvečajmo pažnjo dihalnim vajam! c) Dolgoprožni tek na 3000 do 25.000 m. Lahak kot pero prehiteva tekač dolgo progo. Enakomernost, stalen ritem, dolg korak, nizko dviganje nog, lahko gibanje rok. Telo naprej nagnjeno, težišče telesa vodoravno k tlom, vsake 3 do \ korake vdihnemo, vsake 3 do \ korake izdihnemo. V tem stilu, ponosni, z glavo kvišku, mirni, brez skakanja in zibanja, brez hropečega dihanja, prehitevamo progo, pretečemo točko utrujenosti ter v energičnem finishu režemo v cilj. Po dovršenem teku ne posedaj po rosni travi, temveč sprehodi se prej po igrišču, da se polagoma ohladiš in umiriš. Treniraj rodno in previdno, izvršuj ostro masažo, telovadi in vežlmj so v dihanju. Sistematično streniran, lahko brezskrbno startaš na poljubnih progah; tudi najdaljši tek, maratonski tek (42 km) ti ne more škoditi. Veno Pilon: AJDOVŠČINA. 1923. I K. j Vzrok hripavosti. Hripavost nastane, če so na kak način pokvarjene glasilke v jabolku. Včasih povzroča jetika v jabolku hripavost. Slabotni ljudje, pri katerih je slabotno vse živčevje, imajo dostikrat oslabljene tudi glar.ilke in ne morejo dajati od sebe čistih glasov. Hripavost je lahko tudi živčno povzročena, ne da bi obstajale organske spremembe. Pri aktualnih infekcijskih boleznih, pri vročici in boleznih pre-snovljanja, je dostikrat pokvarjen mehanizem izločanja sluza in tako se posuše glasilke, radi česar postane človek hripav. Isto obstoji tudi pri katarjih, posebno pri suhem vnetju jabolka. Hripavi postanemo tudi, če košček izmečka sede na glasilko. Ko se od-kašljamo — vržemo izmeček raz glasilke — dobimo zopet čist glas. Po vnetju sapnika ali bronhijev, pride tudi do vnetja glasilk, ki otečejo in niso zmožne, da bi proizvajalo čiste glasove. Včasih je tudi uničen živec, mišica brez živca ni dela zmožna in če oboli živec na obeh straneh, je proizvajanje gla-cov nemogoče. Kdor je hripav, je prav, da vpraša za svet zdravnika, zakaj za hripavostjo se lahko skrivajo nevarne bolezni. Zdr. I S K I. Vluda Milana Obrenoviča sc imenuje 2. zvezek knjige, ki jc pred kratkim izšla v Pelgradu. Knjigo jc spisal zgodovinar Slobodan Jovanovič in opisuje čas vladanja tega prvega kralja iz rodbine Obrenovičev od leta 1879 do njegove odslopitve I. 1869. Knjiga je zelo pomembna in izvrstno pi;ana. Knjižica o kraljestvu SHS. Na Češkem je izšla (Sole in Šimaček, Praga) popularna knjižica o kraljestvu SHS. Zgodovinski, politični, kulturni, gospodarski in zemljepisni pregled. Knjižica obsega 136 strani. Skoraj polovica knjižice je posvečena političnemu razvcu države. Posamezne se ;lavke v knjižici so pisali različni pisatelji. Uvod v zgodovino Slovanov. Ta knjigo je izšla nedavno v -Lwowski slavistični knjižnici. v Lwowu kot njen tretji zvezek. Spisal jo je antropolog Czekanovski. Romani sveta (ali svetovni romani) se imenuje nova serija romanov, ki jih izdaja neki berlinski zulo#nik (vsak leden enega), sourednik tc serije je Thomas Mann. Ker so romani razmeroma po ceni — za dobro vsebino jamči ime urednika se bodo ru;.-širili v največji množini med čitajoče občinstvo. Umetniško razstavo so priredili v preteklem mesecu v Trstu pri Sv. Ivanu tržaški slovenski upodabljajoči umetniki. Razstavili so svoja dela Sešek, Sirk, Gorše in Bambič. Pomanjkanje prostora nam ne dopušča, da bi prinesli izčrpnejše poročilo. Na drugem meslu pa objavljamo dve sliki s te razstave. «Luč» je ime novi književni družini v Irstu, ki nas je ob sv. Ivanu prijetno presenetila s svojimi «Kresnicami». Izdala je tri knjige, ki se človeku že po lični zunanjosti prikupijo in jim nizka cena (4 lire za vse tri knjige) sama dela najbolšo reklamo. Po vsebini bodo vsakega ljubitelja naše kn|ige razveselile. Knjige so: 1) «Luč» — Poljudno znanstveni zbornik, ki ga je uredil dr. Lavo Čermelj. (Vsebina: Dr. L. Čermelj: Politično-upravna razdelitev Julijske Krajine do 31. maja 1927. — Dr. Ivan Marija Čok: Korporativni red. — France Bevk: Slovenske knjižne izdaje v Italiji. — Slavko Slavec: Nekaj italijanskih glasov o Južnih Slovanih). — 2) 1'ranče Bevk: «Kresna noč». — 3) F. M. Dostojevskij: «1uja žena in mož pod posteljo«, v prevodu C. Ceja. Iniciativo «Luči» moramo z navdušenjem pozdraviti. In to tem bolj sedaj, ko smo slovenske knjige tako zelo potrebni. Rožica Pajčevinica se imenuje komedija, ki jo je spisal Ukrajinec Jakiv Mamonliv in so jo uprizorili v ljudskem gledališču v Charkovu. Imela je uspeh. Beethovenovo proslavo, ki jc prav lepo uspela, jc priredilo 9. t. m. M. D. »Prosveta« v Trstu na svojem društvenem večeru za člane. I M A. NA RASKRSNICI. (Svršetak). Imam smelosti, da uporedim ovo vreme :;a onim, kad su u Judeji očekivali Krista. Jcdna sc je zgrada srušilu. Rim, koga je osnovalo par primitivnih, moralno visokih ljudi (komičan, ali točan izraz) bio je ispu-nio ivoju zadaču. Postigao je gospodstvo svela, jedinstveno jedno uredjenje sa jedin-alvenim pravom, administracijam i vojskom. Kultura, civilizacija, to je bio samo Rim. 1 što se je dogodilo? Zgrada se je počela rušiti. Rim jc poslao gospodarom sveta, ali nije poslao gospodarom sebi. Njegova jc zadaču bila ispunjena, ideal je bio postignut, a nevoga idealu nije bilo. Ili bolje, ideal je bio postignut u glavnom. a nije bilo onoga, 'koji bi zgradu dovršio. U onoj silnoj, tilan-skoj borb' berpile su se sile, nestale su ge-reracijc. Nove generacije nisu u sebi iniale onoga svetog plamena, kojim su bili zagre- kažu: Propast treba uklonit, ali dosada javani njihovi stari. Nove su generacije na- nema leka. sledjivale samo bogat.;tva, borne se samo za Pa u čemu je la propast? njih. Ideje su se prostituirale, postale su Več sam je oznacio: Stare su vrednote firmama za lukulskc bakanale. Nestalo j«, propale, novih nema. Zivemo u nastoianiima, morala pasitelj, koji če mu pokazat pravi pul? ctanje, u jedan niz formalizama, u kojiir.a Očekivali su ga, r.aznačivali su njegov do- če nedati sve što je pozitivno. lazak. I čudno. Kad sc je pojavio medju Ali bolesni se organizam može ojačati in- njima, prtporodili su se, dijjli su se i postali jekci:ama. Treba novih sila, novih ideja, mučenicima njegov,h iccja. Isti oni robovi, novih plainičaka, koji če rodit nove plamene, očajni, okovani, Sto .11 strepili pred svakim na kojima če se grejal nove generacije. udarcem, postali su odjednem junacima, bo- I danas se te lekove traži. Spomenuo riocima za njegovu ideju. Mangupi, što su sav cam več politiku, umetnost i drugo. život potrošili u vinu i ženama, i umirali u Logično je, da če ovde igrat najvažniju cveču, goreli su sad na lomačama, umira.i ulogu ona pitanje, koja su sopstvena celomi na križevima sa svetim zanosom u očima, čovečanstvu. I o su daklc socijalna, naci o- Imali i3U veru. Znali u zašlo se bore, umi- nalna, religijozna pitanja. Raspravljali o tim rali su u uverenju, da su time postigli svoj pitanjima je težko, delikatno. spas. Iako su se borili prvi rimski vojnici, Da pak podvučem moje prijašnje tvrdnie tako -,u sc borili francuski sankiloti. Danas, tretirat ču ovde pitanje, koje je opče na- večna fronta čovečanske tragedije, danas ih t a v i: pitanje umet iosti. ima vrlo malo, koji bi poginuli za njegovu Uzmite danas u ruke bilo koju reviju. veIru• . . ... Pe rne, članci, novele — kaos. Toliko »ii- 1 mi tražimo danas kunvra, ideal, cil| (ka- lova, toliko foratr.a, a cpcl sve to deluje ko hočete) za koga bismo sc borili, koga na vas mučno, čitatc, uživate eventualno, bismo izvesili na naše zastave, za koga bi- ali nikad niste zadovoljni. 0, stvari mogj smo umirali. hit i dobre, ali opel, zar ne, ima tu neka Gde ga -ve n; tražiir.o i gde ga sve ne praznina. Nedostae nešto. Pesnici piiu o čemo tražiti? nasmejanim prozorima, literate reSavaju pro- Do danas ga nismo našli. Mislim, da je bleme ljubavi, socialne, a opet, nisu vam retko kad, u sličnim momentima čovečan- mnogo kazali. Nim rešili problema, koji vaj stva, bilo toliko razložnosli, toliko različitih muči, koji muče i njih. shvačanja, toliko nerazumevanja i toliko I dalji', ispcmenuc r,am srrerovc. Toliko pesimizma, koliko ga ima u našim danima, ih nije bilo još nikad. 0-1 romanticizma i Naše je vreme označeno jednim grčevi- realizma do dadaizma. Od secesije i im- lim traženjem, jednim mučnim nastajanjem, presionizma do ekspresionizma, kubizma i da se odredi jedna jasna perspektiva zn r rmitivizma. budučnost, jedan jasan sir.er, kojim bi ,>c Svaki hoče da reši problem na svoi način, pošlo. svaki traži izražaj u nečem drugom. Evo ge-' To osečate svagde, na avakom koraku: nijalncg Pikasa. On je, izgleda’ prošao sve u politici, umetnosti u socijalnini, fin^nsi1- Skolc, sve načine, nli rešenja nije našao. skim pitanjima i konačno u izvoru svega Earbis i Piligrili. Zar možcle verovat di toga - u vašo, duši. . ‘a dva čoveka žive u uto vreme. Jedan , uza sve to, osecatc, kako život proluzi o-.su-e grozote rala i diže reč mira n dr-gi dalje, svonm redov,tim smerom, merom, p,še Kokainu. A opet, kako su si blizu. Zar ko,, vodi, a ma baš, ka milici. Ta, let u oe nitu obojica krvavo narugala vremenu n.šta ne možete zaustavi . Naprosto zato, , lmd.ma s kojima žive. Nacionalizmu je bio jer nema leka, ,er nema lečmka. rreleča romanticizma, socialni pokreti pro- Svaki oseča, da nešto nije u redu, nli sloleča stvorili su realizam. Ti su ne- netko mahne rukom, a drugi se uzalud "tali u ruševinama Svetskoga rala i u ruše-trapi, da pomogne, ali ne može, da po- vin/ima duševnosti i naziranja, kojih u našoj mogne ni samome sebi. ("eni. raciji več nema. Svi smo pesimiste, ali svaki na svoj na- A novod nnUr,.in ................. , • • čin. Jedni kažu: Propast posle mene. Drugi go, ali ni jedan sc nije toliko Uristalir^ao' da bi potegnilo sa sobom mase, da bi ozna-čio novo vreme i bio religija novog čoveka. I tako stojimo na raskrsnici. Mnogo ima puteva, ali nijedan nije takav, da bismo sc za njega mogli odlučiti. O, kako jc teško biti tako mlad, oscčat toliko snage a ne znat kamo da sc je utroši. Dajte nam Mesiju dajto nam Mcsiju, za čijom čcmo zastavom umirat. Dajte nam religija Začeti smo u vremenu, kad su ljudi umirali, i kad jc u njihovim dušama bilo prazno. Hteli bismo gradit, hteli bismo stvarat, ali što? Tko če biti taj homo novu'., koji če nam olkrit nove izvore i nova vrela. 1 hoče li doči to vreme preporoda, to novo gradjcnjc, veiito istoff babilonskog tornja. A, mi hočemo da gradimo babilonski lo- ranj, jer tako mora da bude, jtr je tako za- pisano u knjiži tragedije čovekovc. Eto, takovo jc dan^ts u meni raspoloženje, takovc su one misli, kojc mi muče dane. To je onaj trn, koji sc jc zarezao u dušu. Da li vi to sve o5cčatc? Mislim, da da. Ako sle rodjeni, onda kad i ja, ako ste to- liko tražili rešenje, koliko sam ga trazio ja, onda možemo, da si pružimo ruke. A ako niste toga osetili, toliko bolje. Shvatilc onda ovc moje paradokse tek, kao jedan subjektivni ispad duše, koja još nijc našla svoga Mesije. Drago Gervais. fKAREL VRBLC v svojem ponosnem dresu, v katerem si je pridobil kol nogometaš S. D. «Adrijc» simpatije vseh naših športnih mas. Bil je vzoren, discipliniran športnik. Kruta smrt jc prišla nepričakovana in ga ugrabila družim in tovarišem. Kupa «Naš glas». Ob začetku leta smo obljubili, da bomo pazljivo zasledovali in podpirali športno udejstvovanje naših društev. l o nam je narekovala zavest, da morajo naša društva skrbeti tudi za telesno vzgojo svojih članov. Obljuba dolg dela. Zato smo naprosili S. U., naj razpiše tekme za kupo «Naš glas», o kateri upamo, da je spravila, kljub poletni vročini, nekoliko več živahnosti v naše športne vrste, ki so se po prvenstvenem tekmovanju pripravljale na — počitek. Kdor pojmuje amb:cijo športnikov, bo brez dvoma pritrdil naši iniciativi; odobraval jo bo, kdor jc glede važnosti telesne vzgoje takšnega mnenja ko mi. * * v Tekme za našo kupo se že nagibajo h koncu. Čete «Concordije», Sv. Ivana, «Qb-zora», »Primorja*, «Prosvcte», «Tommasea^ in «Zorc» so vstopile v tekmovanje s trdnim upar em, da jim bo sreča mila. Kloniti pa so morale do sedaj čete «1011111»-sea», «Zore» in Sv. Ivana. Kdo Ijo zmagal? Čigava bo kupa? Mi sc tega športnega vrvenja veselimo. Vseeno nam je čigava bo kupa. Brigajo nas le moralni in tehnični rezultati. O teh pa bomo podrobneje spregovorili ob zaključku tekmovanja. Delovanje naših lahkoatletskih /skupin. «Naš glas« ni pač zastonj priobčeval važna razmotrivanja g. Luina o lahki atletiki. Članki so našli obilo odziva s strani športnih odsekov naših društev. Lahka atletika je bila pri nas nekoliko zanemarjena, vse premalo uvaževana s strani naših športnikov. Sedaj pa lahko beležimo razveseljivo dejstvo, da so razni trainerji vzgojili nekaj lahkoatle-tov in atletinj, ki se z uspehom udejstvujejo v lej panogi športa. 12. junija jc organiziralo Športno udru-ienjo lepo uspeli lahkoatletski mccting, na katerem so bila zastopana sledeča društva: M. D. P. - Trst, M. D. Šparta - Skedenj, M. D. Zora, S. D. Adria. Spored je obsegal tek moških na 80 in 4C0 metrov, tek atletinj na 60 in 2C0 metrov. Na 1500 metrov so slartali trije lahko-atlcti. — Za moški in ženski disk se je prijavila samo lahkoatletska sekcija M. D. P. . Trst. ___ Skok v višino ni dal povoljnih rezultatov. Živ tempo pa sta zavzeli moška (4 X 100) in pa ženska štafeta (4 X 60). Boj je bil tu srdit in je vzbudil mnogo zanimanja. Točk so odnesla društva kot sledi: Moški M. D. P. - Trst: 28; M. D. Zora 19; M. D. Sparla 9; Adria 6 točk. — Dame: M. D. P. - Trst 28; M. D. Zora 17 točk. Lahkoatleli in atletinje so pokazali v marsičem lepo razumevanje za stilistiko. Debro bi bilo, če b: S. U. večkrai prirc- ta, ki vriska in gleda pogumu3 v življenje, jalc take meetinge. Lahka atletika je pač Ogiasite se še: Saj talent in.atc. •i. » 'I. 1__' l_ JT PriA Pnn *amn noco m (* ena najlepših športnih panog. $ Fric. Ena ama pesem. Teče gladko, bila bi dobra za objavo in smo prepričani, da bomo iz prihodnjih, ki nam jih boste poslali, katero izbrali. V tej pesmi pa opevate, da vam je vihar grozen ukončal ljubezen in vzore Nikari! Kakšen vihar pa more mlademu človeku pokončati ljubszen in vzore? Kaj pravi Župančič: «Po konci glavo!» In še dalje: «Tak bodi poet! A rože bolnč naj vrag si zatakne za trak!» — Tako, vi mladi pesniki. Pustite bolne rože pokončanih ljubezni, vzorov in kar je še takega, vragu, naj se kiti ž njimi, vi pa nosite raje — po konci glavo! Poleg tega verz pesnikov. Ni pesem samo tista, ki toži, je tudi Prisotnost duhu. Igralec Ermete Novclli je nastopil v žaloigri. Igral je človeka, ki je zašel v največjo bedo, pa je pozabil pustiti v oblačilnici svojo zlato verižico za uro. Govoril je: «0 Bog, lakote umiram!* — -Pa verižico zastavil* se je oglasil nekdo v občinstvu. «Nič ne pomaga, je ponarcjena!» se je odrezal Novelli. Sirovcž. Dva trgov.'.ka potnika sta šla mimo Majerjevc trgovine. «Jaz vstopim,« je dejal prvi. — »Nikari! Majer je velika siro-vina.» — «Kaj pa sc mi more zgoditi, poizkusil bom.» Komaj je preteklo par minul, ko sc je prikazal z rdečimi lici zopet na cesti. — «No?» ga je vprašal tovariš. — ■ Prav imaš Strašen sirovcž je. štiri zaušnice mi je hote! dali.» — «Pa kako veš, da ti je hotel dati ravno štiri zauSnice?v — «No, kaj bi mi jih bil dal, če bi mi jih ne bil hotel dati?» Uro fVnša stenska ura pa glasno icče.» «Da. Mi jo imenujemo K.antipo » — »Zakaj?* — »Vedno se jo sliši. Včasih pa tudi bije.» Med davnimi atleti: »Smešno) V teh zani-karnih časih, ko gre vse narobe, postajajo celo ljudje, kot sla Thomas Mann in Bernard £haw, svetovnoznani in slavni.* Nevaren dovtip. Včasih je dovtip tudi nevaren. Ruski car Nikolaj 1. (1825-55) jc več zarotnikov c bsodil na smrt, med njimi tudi pesnika Relieva. Ko je dal rabelj pesniku vrv okoli vratu, se je ta odtrgal in Reliev je padel na tla. »Vse je na Ruskem za nič, tudi vrvi,» je dejal. V takih slučajih, če .e je vrv odtrgala, so na Ruskem doličnika zmeraj pomilostili. Tudi sedaj so poslali nekega k carju s prošnjo za pomiloščenje. Kaj :e rekel Reliev?« je vprašal car, «I)a o na Ruskem tudi vrvi zanič.» — »Dobro, dokažite mu, da nima prav!« In so ga ober.ili.