Sodobnost 2001 I 422
BINA ŠTAMPE ŽMAVC
Poševno sonce
Milenij
Prestavila bom posteljo v milenij, v neskončen sneg, ki zunaj briše cesto, in v dalj, kot na saneh, odnaša mesto ob dolgi tihi reki zasneženi.
Nekje nad nama plaval bo milenij ... in ti me boš spreminjal v nevesto, stostisočič ponavljal milo gesto mehkobe in strasti nebroj imeni.
Letela bova s posteljo v kopreni meglic po neprespanem razodetju -naj sneno najdeš/ drugem tisočletju
me svit, ki tiho bo zdrsel po steni, kot tvoja roka čez obline boka, ljubimec časa, ki ležiš na meni.
Sodobnost 2001 I 423
Poezija
Krila
Priznam svoj greh, če je zločin pisanje, povesme pesmi da sadiš med boke -placenta za besede, ne otroke, tišini, ko polagaš seme v špranje.
To pesnjenje, zastihano pehanje, spreminja me v bitje na obroke brez upa, da obvladam bistvo stroke, ki molk medi v krilate zvočne sanje.
(Ko tu in tam blagoslovljeno stanje za slavje kril, lahkotni vzgon metuljev, gospodom le medeno boža sanje!)
Za dame - prašnatih stopinj čakanje, mehurjast molk iz nepredrtih žuljev besed, ki grobajo podrast lobanje ...
So-ne-ti
So-ne-ti, ko poslušaš, le samo-ti izzvočen glas kot kamen brez tolmuna in lažen srebrnik iz jekla luna, ki prosto plava v zenični tihoti.
Nikogar, ne mušice po pomoti... le hologram ... pol školjka, pol spirala, kot sama vase bi odpotovala navznoter po obokani samoti
(prisluhovati stihoma brezpoti do svitkasto zaspalega ušesa -kot buba v tišini brez očesa
odmerja galaksije ust in glave,
pridiha po nasukani slepoti
do kril metulja nad očmi daljave).
Sodobnost 2001 I 424
Poezija
Mili Jesih
Za predmet poželenja poezije v platnicah od svetlo do temno lila -kot bi razstrla si melanholija nemirno okno zvezdnate stihije ...
In bil bi pevec zlatokop na nebu -zbudil se zjutraj in zaspal med zvezde, in ne na zemlji šihtal plitke mezde -manj Feniksu, bolj sličen bil galebu.
Vseeno pa razsajal časom redke, med stihe zlato vdiljene daljave, v adventno noč krotil višave,
mil demon, od tihote vzdihujoč! -Ko vdilj na vdilj bi legale snežnjave in stihoma bi ljubil tisočroč ...
Poševno sonce
Polmrak zahaja stojnice luči
in zaskeli, ko v senci prepoznam
tvojo samoto, ko da z njo si sam
v poševnem soncu sklonjen pred ljudmi.
Iz molka ti v zaslonjene dlani vročim smehljaj, sploščena med daljave, kot ljubica spočita sredi trave, da ne obujeva si žalosti...
Saj vem, da treš kot jaz koščico gneva, kako hiti v večer nihalo dneva, zasidrano med luč, ki se gasi.
(Ko čas razveje nežnost tvoje rame, bi vsako noč bolj tiha in bolj bleda kopnela na ležalniku osame ...)
Sodobnost 2001 I 425
Poezija
Bližine
Popoldne gre v stečaj in sonce z njim. Pred hišami zlato prižgane breze, kot vedele bi, da nastavljam mreže, tintarim in daljavam nit lovim.
Od bog ve kod se vpregajo bližine že davno izginule veže, prezidane, da ni od nje več reže ostalo za izmuznjeni spomin:
ne vrat, ki tam so stražila podstrešje, ne kamnasto zelenih mrzlih tal, ne tigra mačka, zofe, kjer je spal...
ne petelina, da zbudi ostrešje
prhleno iz časovnatih daljin ...
še bakra ne, da bi zeleno rjo stkal...