ALIBI Štefan   Aug. Doinaš
... Ne moremo napraviti ene same kretnje na  tem svetu, ne da bi tvegali smrt drugih...
Albert Camus
Zavij na cesto, stopi v gozd, v poljano, po hišah, na oltarjih, v postelji, povsod je kdo, ki ubija, neprestano. Sem zraven kje? Oko se zasolzi, zanika in roka prav tako zanika, da bi bila sokriva. Kje sem, kod sem hodil? Težka kri polzi, pronika, po čelu vsakogar, iz roda v rod. Videl sem kretnjo, padec se je zdela. Slišal sem tudi krik. Blisk noža in kri na njem, ki sta s slepoto me zadela, a sem ga videl. Z nami, vem, živi. Vendar ne morem ga imenovati. Kako za vse otroke, ki umore svoje otroštvo, ker se jim igrati več noče, najti neko skupno ime?
880
Ljubimci stopajo v stegnenico norca, kjer živo apno jih sežge. In krokarji napravijo temnico okoli trupel. A zaman je vse. Kak prapor nad trdnjavo naj se boči? Kam zdaj? Zaprta je že slednja pot. Ker smo povsod, kot bog, navzoči, sokrivci smo v zločinu vsepovsod. Sokrivci — koga?
Usta brezobzirno mi zamašite — glas naj obnemi! ... Le nerojenim naše vrste mirno je spanje, oni imajo — alibi.
REPORTAŽA, NAPISANA V VREČI
Mi, kar nas je srečnejših, smo prišli
v ta ozki, tesni prostor, poln luči.
Toda za druge božji prsti niso
ne dovolj živi ne dovolj odločni:
prej ko bila je vreča zvezana,
so spet postali to, kar so bili.
Tu pravzaprav ni slabo. Navsezadnje,
od nas odvisna je temperatura.
Skoz krov curljata noč in veter. Sem dro
še nerojeni odmevi; neki val
naznani neko mesečevo morje
z latinsko oznako. Modreci nam modro
svetujejo, naj kar le dihamo.
A — kaj storiti? — tu so tudi norci.
Ni zraka, pravijo, in vrtajo
v višini nosa luknje, skoznje zroč ...
Priporočljivo je, da si poiščeš primeren položaj. Na primer: s hrbtom uprt v neobstoječi hrbet tistega, ki nosi vrečo, vrženo prek rame.
5'i   Sodobnost
881