Težko je pisati o Tonku Maroeviću v pretekliku. Preteklik namreč nikakor ne ustreza Tonkovi neskončni radosti do življenja in umetnosti, Tonko­ vemu iskrivemu duhu in duhovitosti, Tonkovi odprtosti, radovednosti in radovidnosti, Tonkovemu večnemu nasmehu in smehu. Zato, kljubovaje zavesti o Tonkovem odhodu, pišem ta nekrolog v se­ danjiku. Večnem sedanjiku. Pesnik, umetnostni zgodovinar in prevajalec Tonko Maroević je eden izmed najbolj plemenitih in lucidnih glasov sodobne hrvaške književnosti ter kulturnega in intelektualnega življenja, kozmopolit in polihistor, am­ basador Združenih kraljestev Renesanse in Baroka v naših ubožnih časih ter utelešenje Mediterana. Rodi se v Splitu leta 1941, gimnazijo konča v Splitu, v Zagrebu pa pri­ merjalno književnost in umetnostno zgodovino. Doktorira s tezo Likovna umetnost v hrvaški književnosti od moderne do danes. Zanj je značilna intenzivna medumetnostna korespondenca med lite­ rarno in likovnimi umetnostmi, kar prihaja do izraza tako v poeziji kot v teoretičnih razpravah. Nepregleden je njegov opus literarnozgodovinskih študij, kot umetnostni zgodovinar pa podpiše dvajset likovnih monogra­ fij. Pogosto analizira tudi dela slovenskih likovnih umetnikov; v zadnjem času se znova posveča likovni poetiki Andreja Jemca, slikarja, ki mu je še 1622 Sodobnost 2020 Boris A. Novak Tonko Maroević (1941–2020) Nekrolog v večnem sedanjiku In memoriam Foto: Tihomir Pinter posebej ljub. Je redni član Hrvaške ter dopisni član Slovenske in Črno­ gorske akademije znanosti in umetnosti. Med slovenskimi umetnostnimi zgodovinarji veliko sodeluje z Milčkom Komeljem. Njegovi pesniški in intelektualni začetki so zaznamovani s sodelova­ njem pri prelomni hrvaški literarni in filozofski reviji Razlog, ki izhaja v le­ tih 1961–69 in združuje pisatelje in mislece, rojene na prelomu tridesetih in štiridesetih let 20. stoletja, tik pred izbruhom druge svetovne vojne. Gre za uporniško generacijo šestdesetih let, ki – tako kot povsod po svetu – izpelje pogumno, korenito in daljnosežno spremembo vrednostnega sistema ter junaško odkriva nove izrazne poti, tudi v smeri avantgardističnih ekspe­ rimentov. Utesnjuje jih tako zadušljiva literarna tradicija kot ideološko dirigirana estetika, na živce pa jim gre tudi sentimentalni intimizem, značilen za petdeseta leta. Tonko Maroević 1623 Sodobnost 2020 Tonko Maroević (1941–2020) Boris A. Novak Ker pa se avantgardistična drznost proti koncu sedemdesetih let spre­ vrže v formalistični kliše, nekateri razlogovci storijo bistven korak naprej oziroma točneje – nazaj: s ponovnim odkritjem tradicije (tudi lastne, hrva­ ške, ki doseže mednarodno raven že v času renesanse in baroka) postaneta Tonko Maroević in Zvonimir Mrkonjić pionirja hrvaškega postmoderniz­ ma. K postmodernističnemu preobratu v hrvaški poeziji veliko prispeva tudi dubrovniški pesnik Luko Paljetak. Ne more biti naključje, da so vsi trije akterji tega preobrata Dalmatinci: Paljetak iz Dubrovnika, Mrkonjić iz Splita in Maroević s Hvara. Gre za tri prestolnice hrvaške renesančne in baročne književnosti. Eno izmed zna­ menj te mediteranske obarvanosti je tudi izjemna skrb za pesniško obliko; ti trije pesniki ponovno uveljavijo vezano besedo in klasične pesniške oblike, vseskozi v sintezi z živo jezikovno in umetniško občutljivostjo svo­ jega časa. V teh nemirnih letih Maroević objavi zbirke V koži iz kože (1981), Baffonerije (1984), Motiv Genovefe (1986), Sled roga, ne brez vraga (Trag roga, ne bez vraga, 1987), v katerih do izraza pridejo jezikovno mojstrstvo, postmodernistično (tudi parodično) zrcaljenje tradicije ter neverjeten občutek za humor, ironijo in seveda avtoironijo. Izjemno zanimiva in plodna je zbirka Štiriročno (1992). Po klavirski igri povzet naslov Štiriročno lahko razumemo kot (postmodernistično) zavest, da pesnjenje nikoli ni zgolj monolog, temveč vselej že dialog, nikoli sa­ mozadosten Veliki Tekst, ampak vselej že tudi kontekst, nič več božanska gesta romantičnega, genialnega stvarnika, temveč pisanje, ki je vselej že palimpsestno, saj skozenj presevajo druge pisave, tradicija, odsevi, odme­ vi ... V sonetu Štiriročno iz zbirke Sonetna stroka pa Maroević to formulo uporabi tudi kot poetično, natančno in posrečeno definicijo prevajalske umetnosti: da gre za igranje, ki je “štiriročno”. So­ustvarjalno. Pri katerem (se) prevajalec igra skupaj z avtorjem. Zato Štiriročno imenitno figurira tudi kot naslov slovenskega izbora Maroevićevih pesmi, ki izide leta 2019 pri Slovenski matici in Slovenskem PEN­u, s pomočjo SAZU. Izide se tudi matematično: eden in edini Tonko + njegovi trije slovenski prevajalci, Marjan Strojan, Miha Pintarič in podpisa­ ni. Tonku ogromno pomeni ta slovenska knjiga, ta naš skromni proti­dar pesniku in prevajalcu, ki nam toliko daje. Vrhunec Maroevićeve tendence k jezikovni igri je zbirka Sonetna stroka (Sonetna struka), ki prvič izide leta 1989. Tu Maroević v dialogu s sonetno tradicijo vzpostavi izviren model postmodernističnega soneta, formalno brezhiben, po tonu ironičen, sporočilno pa dialoški v smislu globokega 1624 Sodobnost 2020 Boris A. Novak Tonko Maroević (1941–2020) spoštovanja do predhodnikov in sodobnikov. Tonkova ironija tega spošto­ vanja ne izpodbija, temveč ga – paradoksalno – ozemlji in v prepričljivosti okrepi. Ni naključje, da se v sonetih Tonka Maroevića poleg italijanskih in hrvaških renesančnih referenc pogosto oglaša tudi spomin na Prešerna. Tonkova navezanost na slovensko pokrajino, kulturo in ljudi je globoko motivirana in osebna. Ta Dalmatinec mi večkrat pripoveduje o svoji mla­ dostni fascinaciji s slovenskimi gorami in plezanjem, vse življenje pa goji kult Franceta Prešerna. Med mnogimi Tonkovimi pesmimi, posvečenimi Prešernu, naj tu kot primer zazveni sonet Patetično torej v prevodu pod­ pisanega: Koliko let preteklo je od znamenja, od krsta pri Savici! Še več od obdobja, ko je voda v zvrhanih posodah prvič našla pot navzdol, sredi kamenja. Daleč je čas pesniškega hotenja oznáčiti naravo tega roba sveta ter se s svetlobo v podobah vode upreti vsemu, kar se menja. Joj, tudi moje srečanje s tem slapom se je zgodilo zdavnaj – trikrat mlajši sem obstal tam pod njim z osuplo sapo. Čeprav je moj spomin na krst že bled, tok pa kopiči goščo na tej rajži, sem se odzval vsaj na sled, sled besed. Tej poetološki liniji sledijo tudi zbirke Maščevalna posvetila (arhaično slo­ vensko: Osveta posvetil, izvirni hrvaški neologizem: Posvetoljubivo, 1994) ter Black & Light (1995). Po izboru Drevje in kamenje (2009), v katerem zasije kot pesnik nenavadno širokega izraznega registra, objavi še zbirko Vrstica mulja, vrstica pene (Redak mulja, redak pjene, 2014), v kateri se vrača k eksistencialno poglobljeni govorici svoje mladosti. Maroević prevaja iz italijanščine (Dante, Petrarka, Cavalcanti, Papini, Sciascia, Sanguineti, Mascioni), francoščine (Queneau, Jarry, Desnos), 1625 Sodobnost 2020 Tonko Maroević (1941–2020) Boris A. Novak španščine (Lorca, Borges, Neruda) in katalonščine (antologija katalonske poezije, Foix, Espriu, Maragall). Tonko je veliki in neštetokrat izpričani prijatelj Slovenije. Zato ni na­ ključje, da slovensko poezijo tudi intenzivno prevaja, med drugim Cirila Zlobca, Kajetana Koviča, Tomaža Šalamuna, Marka Kravosa, Primoža Čučnika, Miklavža Komelja in podpisanega. Prepričan sem, da govorim v imenu vseh omenjenih in mnogih drugih pri zahvali za vse izjemne pre­ vode ter za toplo in navdihujoče prijateljstvo. V nasprotju s katastrofalnim zdrsom mnogih postmodernistov v cinizem je Maroevićeva poetika zgledno visoka. Izhajajoč iz postmodernistične premise, da so medbesedilna razmerja neprimerno pomembnejša kot osebnoizpo vedni Jaz tradicionalne lirike, ki se v velikem delu modernizma in avantgarde le nar­ cisistično, bombastično napihne, Maroević na prestol in tečaj svojega sveta postavi drugoosebno instanco – Ti. Tu se Maroevićeva postmodernistična poetika izkazuje kot avtentična in plemenita umetniška in človeška etika. Tonkov brat Vinko je alpinist in vodja jugoslovanske (hrvaško­sloven­ ske) odprave leta 1983 na Himalajo, kjer pod ledenim plazom z južne stene Manasluja na strehi sveta za vselej ostane Nejc Zaplotnik. Tudi Tonko je pomorščak in plezalec, stvarno in simbolno. Obvlada tako širine kot višine – horizontalo morja in obzorja ter človeško širino dopuščanja vsega, kar je, spominsko vertikalo od srednjega do zadnjega veka ter metafizično vertikalo od čudeža telesa do neizrekljive skrivnosti. Na križišču človeških horizontal in vertikal se zgodi pesem. Tonko je odprt, blag, občutljiv in topel. Tonko je duhovit, veder, moder in prodoren. Tonko je kritičen, a vselej na pozitiven, konstruktiven način. Tonko je plemenit, velikodušen, solidaren, skratka: dober. S polihistorsko knjižnico v glavi in z otroško radovednostjo zna Tonko ta naš stari svet zmeraj znova ugledati s svežimi očmi, kot bi ga videl prvič. Tonko, eden in edini. Tonko je pisec neštetih pametnih pisem in razglednic, polnih mojstr­ skih in duhovitih verzov. V tem žanru poleg Tonka Maroevića blestita Stéphane Mallarmé in Aleš Debeljak. Jaz tem pesnikom pošte ne sežem do kolen, nenehno zamujam z odgovori in se nerodno opravičujem. Tonku se moram zahvaliti za prevode pesmi iz MOM: Male Osebne Mitologije in mnoge, mnoge druge, nazadnje za pred desetimi dnevi prišedšo, poslednjo pošiljko – revijo Poezija, v kateri kot urednik objavi odlomke iz Bivališč duš v prevodu Božidarja Brezinščaka Bagole. Nekoliko bolj zanesljiv sem pri pesemskih pismih. Prav s Ton kom izkušam dandanašnji povsem pozabljeno pesniško disciplino sonetne 1626 Sodobnost 2020 Boris A. Novak Tonko Maroević (1941–2020) korespondence, ki je cvetela v času gibanja dolce stil nuovo. Tako on meni med drugim pošlje klasični italijanski sonet K vrhu, pod oblake, zapet z alpi­ nistično metaforično verigo, s posvetilom “Borisu, navezana z rimo”, ki hrvaške rime razpnem in zopet spnem s slovensko verzno navezo: Pisati sonet je preplezati stene: ob rimi je rima kot klin zraven klina, a z verzom težkó se premaga višina, če so za letenje metafore lene. V navezah se nizajo pesniške mene, saj dana je vsakomur lastna dolžina vrvi in je skrajna pozornost vrlina: tu varnost je vrednost kar najvišje cene. In tam, kjer tercina zamenja kvartino, na steni se boči rešilni oprimek, ki váruje pred vrtoglavo globino. Ta želja po cilju nas žene do rime na vrhu, kjer zgine nevarni prepad, v oblake že tonemo rajskih naslad. Tolaži me, da Tonku pravočasno pošljem zbirko Lunin Koledar: Praznič- na Pesniška Pratika, kamor vključim dva njemu posvečena soneta, tudi v hrvaščini napisani “zamirajoči sonet”, ki zvečer, ko ga znova preberem, razumem drugače kot opoldne, ko ga napišem: Tonko je Anton, dalmatinsko Ante, što je rima na Dante. Dobro ime, dobar ton! (Bonton, Bontonko.) A prezime? Maroević, po pučkoj etimologiji − mare, što će reći: more. Mare nostrum, 1627 Sodobnost 2020 Tonko Maroević (1941–2020) Boris A. Novak a Tonko je monstrum nostalgije, nostralgije za svom tom ljepotom koja je ovdje oduvijek bila, a bit će i potom ... Usred mora Hvar, a iznad mora i Hvara snijeg i led i žar i čar, zvjezdane sante kvantne fizike i metafizike. A između njih − san i pjesan ... Zvesta duša, naj Te na vekomaj varujeta dom in grob Tvojega rodu v Sta rem gradu na Hvaru. Srečna duša, naj te vso večnost ziblje tvoje ljubljeno mor­ je. Občasno pa, lepa duša, dvigni sidro in se pridi osvežit pod slap Sa vice! Čakam Te. Greva na Triglav, ti plezaje in plesaje, jaz pa šepaje in šepetaje … 1628 Sodobnost 2020 Boris A. Novak Tonko Maroević (1941–2020)