Manifestacija »jože Plecnik, arhitekt. 
ljubljana–Praga–beograd« 


Manifestacija »Jože Plecnik, arhitekt« je bila organizirana ob 145-letnici rojstva in 60-letnici smrti velikega arhitekta, in sicer v skupni organizaciji Nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine v Srbiji in Nacionalnega sveta ceške narodne manjšine v Srbiji, v okviru protokola o medsebojnem sodelovanju. Dogodek je financno in operativno velikodušno podprlo Društvo Slovencev v Beogradu, Društvo Sava. 
Jože Plecnik, po rodu Slovenec, je ustvarjal širom Evrope in njegova arhitektura krasi mnoga mesta, med drugim Ljubljano, Prago in Beograd. Slovenija in Ceška sta skupno nominirali Plecnikovo delo za UNESCO-v seznam svetovne kulturne zapušcine, Nacionalna sveta slovenske in ceške manjšine v Srbiji pa sta z manifestacijo želela njegovo delo približati beograjski publiki. 
Manifestacija traja dva dni – v Ustanovi kulture Parobrod (7. december) in v Cerkvi Sv. Antona Padovanskega (8. december). 

Cetrtkov program je obsegal predavanje Ane Kocjan, umetnostne zgodovinarke, o življenju in delu J. Plecnika; crtice iz življenja J. Plecnika v Pragi, o katerih je govoril prof. dr. Jože Sivacek, predsednik NS ceške narodne manjšine; in ogled filma »Golijati sa Crvenog Krsta« režiserke Olivere Pancic. Po filmu je sledila otvoritev razstave plakatov, posvecena delu J. Plecnika v Beogradu, k ista jo izdelala umetnika Marija Vauda in Nikola Pilipovic. Dogodek so s svojo prisotnostjo pocastili nj. ekscelenca Vladimir Gasparic, veleposlanik Republike Slovenije v Republiki Srbiji, nj. ekscelenca Ivana Hlavsova, ambasadorka Republike Ceške v Republiki Srbiji; in nj. ekscelenca Stanislav Hocevar, beograjski nadškof. Živahnega in profesionalno izvedenega programa se je udeležilo veliko število obiskovalcev in predstavnikov medijev (RTV Slovenija, Politika itd.). 
V petek, 8. decembra ob 19.00, je potekal drugi del manifestacije v Cerkvi Sv. Antona Padovanskega, edinem objektu v Beogradu, ki je realiziran po projektu arhitekta Jožeta Plecnika. Izveden je bil naslednji program: Ekumenski kor je odpel tri pesmi (slovensko narodno, katoliško in pravoslavno), Fra Ilija Alandžak je predaval o gradnji cerkve, zatem pa je prof. Višnja Dimitrijevic izvedla tri kompozicije na orglah. Med krasnim koncertom smo se obiskovalci sprehajali po cerkvi in si ogledovali Plecnikova cudovita dela. 





Predstavitev casopisa slovenika v ljubljani 


V Prešernovi dvorani SAZU v Ljubljani je bil 28. novembra predstavljen znanstveni casopis Slovenika, ki ga je ustanovil in ga izdaja Nacionalni svet slovenske narodne manjšine v Srbiji. Promocija je bila organizirana v sodelovanju z Inštitutom za izseljenstvo in migracije SAZU, Centrom za slovenšcino kot drugi in tuji jezik s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Nacionalnim svetom slovenske narodne manjšine v Srbiji.
Številcni zainteresirani publiki so Sloveniko predstavile prof. dr. Maja Đukanovic, Biljana Milenkovic Vukovic in Marija Vauda, prisotne pa so pozdravili predstavniki organizatorjev – dr. Janja Žitnik Serafin, dr. Mojca Nidorfer Šiškovic in Saša Verbic. 
Casopis Slovenika je ustanovljen z željo, da bi zbrali prispevke in spodbudili k ustvarjanju strokovnjake slovenskega rodu ter strokovnjake, ki se ukvarjajo s tematiko vprašanj v zvezi s Slovenijo, slovensko znanostjo in umetnostjo v Srbiji, z željo, da bi omogocili objavo obravnav slovensko-srbskih znanstvenih vprašanj, predvsem s podrocja humanistike. K sodelovanju so vabljeni strokovnjaki z inštitucij, ki se ukvarjajo z naštetimi vprašanji, in to predvsem s stališca izseljenstva. Predstavljeni sta bili prvi dve številki ter napovedana tretja, ki je danes že med nami. 






slovesna Proslava dneva društva sava 
Slovencev, vkljucenih v razstavo. Prisotne je pozdravil predsednik Društva Sava Saša Verbic, vsebino sta predstavili avtorici razstave in kataloga »Znameniti Slovenci 3« Marija Vauda in Biljana Milenkovic Vukovic, skozi vecer pa nas je s svojo govorniško vešcino popeljal Dušan Krivec. Ob zakljucku vecera je bil prirejen koktejl, ki je prisotne odžejal ob ogledu odprte razstave. 
Nada Mandic 
16. obletnico nastanka. Proslava je bila organizirana v slovesni dvorani Skupšcine obcine Stari grad. Bogat program je obsegal otvoritev razstave »Znameniti Slovenci v Beogradu 3«, velicasten koncert dragih gostov iz Istre – zbora Encijan in izid nove številke Biltena Društva Sava. Med številcno publiko in povabljenci so bili tudi clani družin, ki so potomci nekaterih znamenitih 




letni Posvet usZs in MiZš s kulturniMi društvi 

V prostorih Društva Sava na Terazijah 3 v Beogradu je v torek, 26. septembra 2017, potekal letni sestanek »Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu« in »Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport« Republike Slovenije s kulturnimi društvi Slovencev v Republiki Srbiji. 
Posveta so se udeležili g. Marjan Cukrov, višji svetovalec pri USZS, g. Marko Koprivc, Sekretar na Uradu za razvoj izobraževanja na MIZŠ, nj. ekscelenca Vladimir Gasparic, ambasador Republike Slovenije v Republiki Srbiji, 
g. Roman Weixler, novi namestnik 

slovencev iZ srbije 
istega ambasadorja, in predsedniki ter predstavniki slovenskih društev. 
Na letnem sestanku so bile po uvodnih pozdravih imanentnih gostov ter predsednika gostiteljskega društva »Društva Sava« Saše Verbica obravnavane naslednje kljucne teme: 
1) Pregled delovanj društev glede na letne nacrte za leto 2017, v sklopu katerega so predstavniki društev na kratko opisali temeljne dejavnosti, njihov potek in morebitne težave pri izvedbi. Prav tako so najavili kljucne dogodke, ki se bodo dogajali do konca leta in o katerih si vec lahko preberemo na spletnih straneh posameznih društev.


2) Novosti v delu USZS in MIZŠ, ki sta jih predstavila g. Cukrov in g. Koprivc. 
3) Dopolnilni pouk slovenšcine v Srbiji, prikaz stanja in prihodnjih razvojnih korakov. V tej tocki so besedo prevzeli 
g. Marko Koprivc in prisotni ucitelji slovenšcine v Srbiji, ga. Tatjana Bukvic, ga. Rut Zlobec in g. Zoran Jovicic. 
4) Pod tocko razno so zbrani odprto in energicno diskutirali o vlogi in obstoju kulturnih društev, o pomenu in poziciji dopolnilnega pouka slovenšcine in o slovenski skupnosti v Srbiji na sploh. 
G. Cukrov je razkril kljucne datume prihajajocega »Javnega razpisa za podrocji A in B« Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. 
Po zakljucenem uradnem delu, ki je zaradi bogate vsebine in angažiranega udejstvovanja zbranih trajal skoraj 2 uri, je sledilo sprošceno druženje ob pogostitvi. Poleg prisrcnega kramljanja je tudi ta del srecanja marsikomu ponudil priložnost, da se s posamezniki pogovori o delovnih zadevah. Kot vselej, je imel tudi letošnji posvet veliko težo za slovensko manjšinsko skupnost v Republiki Srbiji, posebej tudi za njeno povezovanje z Republiko Slovenijo. 
Besedilo: T. Tomazin 



Xvii. vseslovensko srecanje »slovenec seM« 


V Državnem zboru Republike Slovenije v Ljubljani je 6. julija 2017 potekalo XVII. vseslovensko srecanje »Slovenec sem«, na katerem so se zbrali predstavniki slovenskih skupnosti iz zamejstva in sveta. Slovensko skupnost v Srbiji je predstavljal Saša Verbic, predsednik Nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine in Društva Sava. 
V nadaljevanju objavljamo govor g. Verbica z naslovom »Ohranjanje nacionalne identitete pri potomcih slovenskih izseljencev v Srbiji«. 

OHRANJANJE NACIONALNE IDENTITETE 
PRI POTOMCIH SLOVENSKIH IZSELJENCEV 
V SRBIJI 

Slovenci smo na ozemlju Srbije prisotni že vec kot 100 let, najprej v Kraljevini Srbiji kot etnicna skupina, potem v skupni državi kot konstitutivni narod in sedaj v Republiki Srbiji kot narodna manjšina. 
Slovenci so v Srbijo prihajali v glavnem posamezno, zaradi zaposlitve ali šolanja. Edino organizirano in množicno priseljevanje se je zgodilo po 2. svetovni vojni, leta 1946, ko so v Vojvodino, v okolico mesta Vršac priselili 4.000 kmetov iz pasivnih delov Slovenije. Od teh 4.000 ljudi se jih je cez nekaj let dve tretjine vrnilo nazaj v Slovenijo. 
Po zadnjem popisu prebivalstva iz leta 2011 je v Srbiji 
4.033 Slovencev, kar je 20 % manj, kot nas je bilo 10 let prej. Nikjer pa slovenska populacija ne presega 15 % skupnega števila obcanov in zaradi tega ne obstajajo mesta ali obcine, v katerih bi imeli službeno uporabo jezika in pisave. Kljub temu, da smo maloštevilni in nimamo skupne meje z maticno državo, nas Vlada Republike Srbije priznava za narodno manjšino. 
Slovensko skupnost v Srbiji predstavlja Nacionalni svet slovenske narodne manjšine, katerega clani (15) so izvoljeni na volitvah, ki jih organizira republiška volilna komisija na obmocju celotne Srbije, po enakih nacelih, ki veljajo za izbiro poslancev v srbski Parlament. Delo Nacionalnega sveta je usmerjeno na kulturno samoupravo, ki zajema: kulturo, izobraževanje, službeno rabo jezika in pisave ter obvešcanje – vse to v cilju izboljšanja položaja pripadnikov slovenske narodne manjšine v Srbiji. Delovanje NS se financira iz proracuna Vlade Republike Srbije. 
Nacionalni svet je krovna organizacija slovenske skupnosti v Srbiji, ki je teritorialno organizirana po društvih in kulturnih skupnostih po mestih. Slovenskih društev je 15 in zajemajo podrocje od Subotice na severu do Leskovca na jugu. Osnovna naloga društev je ohranjanje narodne identitete pri potomcih slovenskih izseljencev, pri cemer je glavni poudarek na ohranjanju slovenskega jezika. Delovanje društev financira Vlade Republike Slovenije prek Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu in Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. 

Nacionalni svet slovenske narodne manjšine je takoj po osnovanju 2010. leta zacel z delom na »Strategiji za izboljšanje položaja slovenske narodne manjšine, na podrocju kulture, izobraževanja, službene uporabe jezika in pisave ter informiranja«. Med mnogimi aktivnostmi in projekti Nacionalnega sveta posebej izstopata dva, ki se nanašata na ohranjanje slovenske kulturne dedišcine v Srbiji, in sicer »Baza podatkov slovenske kulturne dedišcine in znamenitih Slovencev v Srbiji« in »Znameniti Slovenci v Beogradu«. Na podrocju kulturno-znanstvenega delovanja smo posebej ponosni na projekt »Slovenika – casopis za kulturo, znanost in izobraževanje«, ki že od leta 2015 izhaja v založništvu Nacionalnega sveta. Medtem ko se prvi dve številki casopisa osredotocata na koncept jezika v medkulturnem položaju, bo tretja, trenutno nastajajoca številka posvecena migracijam. 
Kultura je esenca identitete slovenske narodne manjšine in ima dva kljucna aspekta – tradicionalnega in sodobnega. Ena od osnovnih nalog v omenjeni Strategiji Nacionalnega sveta je tudi vzpostavljanje slovenskih kulturnih inštitucij v Srbiji. Menimo in obcutimo, da so tako politicni kot kulturni odnosi med slovensko in srbsko državo danes prijateljsko naklonjeni, zato je po vec letih njenega snovanja dozorela ideja o razvoju Slovenskega kulturnega centra. Njegov osnovni namen bi bila promocija Slovenije, njenega jezika in kulture. Ena od mnogih aktivnosti, ki bi jih v Centru spodbujali, bi bilo ucenje slovenskega jezika, ki ne bi bilo omejeno zgolj na potomce slovenskih izseljencev. Iz izkušenj namrec lahko potrdimo, da je interes za ucenje slovenšcine v Srbiji izjemno velik tudi med prebivalci drugih, predvsem srbske narodnosti. 
Ohranjanje narodne identitete v društvih se razvija prek že omenjenega pouka jezika, pa tudi prek številnih kulturnih dejavnosti, prek katerih se potomce Slovencev seznanja in povezuje s slovenskimi obicaji in tradicijami. Obcutek pripadnosti slovenskemu narodu posebej nadgrajuje pridobitev slovenskega državljanstva. Podpora Vlade Republike Slovenije, ki jo ta izkazuje delovanju slovenskih društev v Srbiji, pomembno doprinaša k intenzivnosti obcutenja narodne pripadnosti, vendar pa sprememba Uredbe o pogojih za izredno pridobivanje državljanstva Republike Slovenije iz 2013. leta v tem pogledu pomeni korak nazaj. Po 26 letih od osamosvojitve Slovenije je namrec omejitev na 2. koleno potomstva obcutno zmanjšalo število ljudi, ki bi lahko aplicirali za pridobitev slovenskega državljanstva. Novi pogoji so tako precej negativno vplivali na obcutenje narodne identitete v slovenski manjšinski skupnosti. Glede na to, da so Slovenci na tem obmocju prisotni že vec kot 100 let, je takšna omejitev še posebej nesmiselna, saj na umeten nacin zavraca mnoge potomce slovenskega naroda. Na tem mestu želim apelirati Vladi Republike Slovenije, da glede omenjene problematike sprejme odlocitve, s katerimi bo Uredba iz leta 2013 ukinjena. Ce se spomnimo govora, ki ga je Milan Kucan imel ob osamosvojitvi Slovenije, je v njem izrecno poudaril, da bo Slovenija s posebno obcutljivostjo skrbela za svoje rojake izven državnih meja. 



Saša Verbic 

intervju -Branko Zorko  
V okviru Biltena je ustanovljena tudi rubrika „Intervju“. V vsaki številki bomo intervjuvali enega clana Društva Sava. To bodo osebnosti, ki so na razlicne nacine vplivale na oblikovanje Društva in tisti, ki aktivno sodelujejo v njegovem delovanju, ali na katerikoli drug nacin pozitivno delujejo v interesu Društva.  


Branko Zorko je clan društva Slovencev v Beogradu - Društva Sava vse od njegove ustanovitve. Ostali clani ga že vrsto let srecujemo na vseh pomembnejših dogodkih v Društvu, ko s profesionalnim fotoaparatom v rokah beleži in varuje pred pozabo vse, kar je pomembno za Društvo in njegove prihodnje generacije. Nic manj ni poznan kot clan z izrednim številom osvojenih »višinskih kilometrov«, nekdo, ki je spoznal in osvojil mnoge slovenske, pa tudi druge balkanske vrhove. O vsem tem ostajajo živahna pricevanja v obliki rubrike »Na planincah«, ki že od leta 2008 izhaja v Biltenu Društva Sava. Neizbežno je omeniti tudi spomin na njegovega oceta Franca Zorka, dolgoletnega najstarejšega clana Društva Sava, ki nas je v letu 2017 zapustil v svojem castitljivem 102. letu. 
Clani Društva Sava vas poznajo kot planinca in rednega pisca rubrike »Na planincah«, kot seveda tudi kot našega fotografa, ki spretno in zvesto beleži vse pomembnejše dogodke v društvu, zato bi vas prosila, da za zacetek bralcem Biltena poveste nekaj o sebi – morda kaj, cesar o vas še ne vemo. 
Oce Zorko Franc se je rodil v Sloveniji in se z mamo, po rodu Cehinjo, srecal med drugo svetovno vojno v Nemciji, v delovnem taborišcu. Tam se je rodila ljubezen. Ko je bil oce kot vojaški glasbenik iz Ljubljane premešcen v Beograd, je sem prišla tudi mama s Ceške. Jaz sem torej po poreklu, in na to sem ponosen, Slovenec in Ceh, rojen v Beogradu. V obeh državah imam sorodnike, s katerimi sem v stiku. Toda moje vezi s Slovenijo so neprimerno mocnejše kot s Ceško, zaradi geografske oddaljenosti, pa tudi politicnih razlogov, saj je bila Ceška vedno druga država, v casu socializma z one strani železne zavese. 

Podelite z bralci Biltena zgodbo o vaših vezeh s Slovenijo, vaše spomine in kako se je pravzaprav »zgodil« Beograd. 
Moj oce prihaja iz Brežic, na sotocju Krke v Savo, danes se temu rece Posavje. Od tam prihajajo tudi vsi naši sorodniki, ki so sedaj razpršeni po Sloveniji. Že ko sem bil star eno leto, sta me starša peljala v Slovenjo. Le kakšno leto pozneje je ata mene in sestro Slavico poslal z vlakom v Brežice, kjer naju je na postaji pricakal stric Andrej in smo skupaj prehodili 3 km do njegovega doma. Tam sva s sestro preživela cele pocitnice, skupaj z bratranci in sestricnami, ter se takoj naucila govoriti slovensko. V Brežicah in okolici sva preživljala pocitnice še vseh naslednjih petnajst let. To so bili najlepši dnevi otroštva, preživeti med sorodniki, ki jih ni bilo malo. Na ta cas imava zares cudovite spomine. 
Katera od dveh velikih ljubezni – fotografiranje in planinarjenje – se je rodila prej? Od kdaj planinarite in od kdaj fotografirate? 
Vedno so me mikali hribi, takoj ko sem zagledal kakšen hribcek, že me je prevzela želja, da se nanj povzpnem. Ko sem bil majhen otrok, so bile to le vzpetine. V Brežicah smo se otroci pogosto podali na bližnji Šentvid, ki je le kakšnih 300 m visok in je bil takrat še popolnoma naraven, celo divji. Vedno sem izkoristil sleherno priložnost da se nekam povzpnem, poleti ob morju, ko se vecina ljudi le kopa, sem vselej v bližini našel kakšen vrh in ga »osvojil«. Od nekdaj sem rad hodil v naravo, v hribih pa je clovek pogosto sam z neokrnjeno naravo, z živalmi in tišino … Pozneje so tudi moja soproga Olgica in otroka  hodili z menoj v hribe. 
V osnovni šoli sem bil v tehnicni sekciji. Tam smo se ukvarjali tudi s fotografijo. Ko smo po koncani osemletki imeli v šoli zabavo, sem dobil velik fotoaparat z okorno bliskavico na akumulator, ki mi je visel na rami. Zelo sem bil ponosen in zadovoljen s tem »delom«. Svoj prvi preprosti fotoaparat sem dobil od sestre, ki ga je osvojila na nekem šolskem tekmovanju. Takoj sem zacel izvajati poskuse s posnetki in temnico, kjer sem razvijal crno-bele filme in izdeloval fotografije. S casom sem napredoval s tehnicnimi pripomocki in izkušnjami. Aparat sem imel vedno pri sebi, ker nikoli ne veš, kaj zanimivega se bo dalo videti. Slikal sem tako imenovane reporterske, pa tudi umetniške fotografije, ki sem jih razstavljal na skupnih ali lastnih razstavah. Posnel sem veliko diapozitivov, od leta 2004 pa fotografiram izkljucno z digitalnimi fotoaparati. 
Kakšna so druženja na gorskih izletih in zakaj planinarite? Ali je vaša soproga vaša redna in nelocljiva spremljevalka na gorskih podvigih? Kdo je na koga prenesel to ljubezen? 
Planinci so ljudje, ki ljubijo naravo, so strpni in spoštljivi do drugih ljudi in si želijo, da bi se v naravi sprostili in dobro pocutili. Med planinci se brišejo razlike, mlad – star, intelektualec – delavec, razlike politicnih usmeritev, zasebnih skrbi, bolezni itd. Posebej ko gre za zahtevne vzpone, mora clovek pozabiti vse druge skrbi in strahove ter se osredotocati le na vzpon: kako boš naredil naslednji korak, kam se boš prijel z roko, ali prihaja sprememba vremena in neurje, ali se bomo spustili v varno dolino, še preden pade noc … Potem sledi užitek, ko je vrh dosežen. Toda tudi na manj zahtevne izlete ljudje prihajajo z dobro voljo in se trudijo, da z nicemer ne pokvarijo dobrega vzdušja. Narava je lepa v vsakem letnem casu in pomirja – ko je lepo vreme, bolj sprošceno posedamo na soncu ali kdo celo na hitro zaspi. To je kmalu spoznala tudi moja soproga in z veseljem hodi z menoj in znanci v hribe. Sicer izbira sebi primerne višine, a tudi napreduje. Lansko poletje je bila pod Triglavom in premagala precejšnjo višino. Med planinci sva našla nove prijatelje, s katerimi se redno srecujemo tudi ob drugih priložnostih. 


Ali obstaja nek poseben dogodek z vaših gorskih pohodov, ki se ga boste za vedno spominjali? Katero goro ali planino ste si zapomnili po najbolj cudovitem vremenu in katero po najbolj strašnem? Kje ste doživeli lepe in kje manj lepe izkušnje? 
Lepih vzponov v lepem vremenu je bilo veliko, pa tudi cudovitih posnetkov, ki si jih vedno znova ogledujem, nekatere sem pokazal tudi na nedavni razstavi v Društvu. Nekaj podvigov mi je ostalo tudi v slabem spominu, hkrati pa sem si jih zapomnil tudi kot dobro izkušnjo.  
Mogoce bi omenil vzpon na Grossglockner, 3798 m, najvišji vrh Avstrije, pa ne le zaradi zahtevnosti, ceprav je vzpon na njega precej konkreten. Toda gneca, prehitevanje, nestrpnost in vedenje profesionalnih vodicev na ozkih in izpostavljenih grebenih pod vrhom so resno ogrožali varnost in življenje vseh planincev. Po takšni izkušnji sem sam pri sebi sklenil, da ne bom vec hodil na tako priljubljene in znane, najvišje vrhove. 

Pred dvema letoma nas je med vrhovi Durmitorja v Crni Gori ujelo neurje, nevihta s stelami in grmenjem. Ceprav je bil avgust, smo cisto mokri drgetali od mraza, pa tudi zaradi strahu, da nas bo zadela kakšna strela. 
Kateri je najvišji vrh, ki ste ga do danes osvojili? Katerega ste izbrali za vaš naslednji podvig? 
Z lastnimi nogami sem se povzpel na Gran Paradiso, 4060 m, najvišji vrh Italije, ki pa tehnicno ni posebej zahteven, cudovito vreme smo imeli, cisto ozracje, in smo si lahko ogledali veliko najvišjih vrhov Alp v Avstriji in Švici. Res enkratno. 
Lepih vrhov, na katere bi se rad povzpel, je po celem svetu res veliko. Vseh nihce ne more doseci, jaz bom nadaljeval sovje poti po balkanskih hribih in letos tudi po Alpah. 
Kaj vam pomeni Društvo Sava? Kako gledate ne njegovo ustanovitev, kakšne spomine je v vas pustil nekoc in kako ga doživljate danes? Cesa se najraje spominjate in ali bi želeli kaj sporociti njegovim clanom? 
Zelo sem bil vesel, ko sem izvedel za obstoj Društva Sava v Beogradu, in sem takoj pohitel, da bi se vclanil. Nicesar nisem vedel o Društvu, o dejavnostih, o možnostih, zadošcalo mi je, da goji stik s Slovenijo, ki jo imam tako rad. Na zacetku so bili v njem starejši clani, nekateri so še danes, nekateri so žal tudi umrli, in cisto mladi, dijaki in študentje – vsi so z veliko vnemo in veseljem prispevali k razvoju Društva. Pogosto so bila organizirana srecanja, s petjem, plesom in dramskimi prireditvami. Mladi so se zelo lepo družili med seboj. Tista srecanja in prireditve so mi ostale v zelo lepem spominu, jaz sem od samega zacetka fotografiral in s tem ustvaril lepo zbirko, ki prica o zgodovini Društva. 
Rad bi videl, da bi se takšno vzdušje in druženje v Društvu nadaljevalo, in posebej, da bi se v Društvu pogosteje slišalo slovenski jezik. 
Ne davno ste s clani Društva Sava podelili izbor fotografij z vaših številnih gorskih pohodov. Ali je bilo težko narediti selekcijo in kako vam je uspelo? 
Posnetkov imam zelo veliko in so zame izredno pomembni ter lepi, zato je bila izbira le 45-ih posnetkov izredno težka, pri tem mi je pomagal Mirko Deticek, s katerim sva skupaj osvojila mnoge pohode. 
Naj intervju zakljucimo v skladu s tradicijo, ki traja še od prve pojave Biltena, in sicer z vprašanjem o priljubljeni izvirni narodni pesmi, s cimer pesemsko obliko slovenske kulturne zapušcine želimo ohraniti pred pozabo. Katere pesmi se radi spomnite, morda jo tudi zapojete? 
Pojem zelo slabo, ceprav je bil moj oce glasbenik, toda zelo rad poslušam nekatere stare ljudske pesmi. Oce nama jih je – sestri in meni – pel, ko sva bila še cisto majhna. Tukaj jih navajam le nekaj: En hribcek bom kupil, Regiment, Sijaj, sijaj soncece, Marko skace. 
Ivana Mandic 



Zelo rada greM kaM drugaM, rada PotujeM 

Nisem imela nobenih pricakovanj. Ati je imel svetovno prvenstvo v mecevanju za veterane. Odšla sem z njim, da malo pobegnem od vsega v Beogradu. Zelo rada grem kam drugam, rada potujem. Saj ko pridem nazaj, je vse mnogo lepše. Po osmih urah vožnje sva prispela do Pohorja. Odšla sva v pekarno ter si vzela gibanico. Bila je sladka, nekaj cisto drugacnega od naše gibanice. Prvi dan sva preživela na Pohorju. Prav to sem potrebovala! Narava, tako cista ..., sonce, ki je sijalo skozi krošnje dreves, vonjave in zvoki. 
Naslednji dan sem šla v center, da se srecam s sestricno. Dolgo se nisva videli. Bilo je toplo, soncno in mesto je bilo poln ljudi. Zelo me je prevzela cistoca mesta in lepo urejene hiše. Ljudje so bili prijetni in prijazni, res srecni. Usedla sem se v Salon uporabnih umetnosti ter si narocila belo kavo. Ne vem, kako dolgo sem cakala, vendar je delovalo, kot bi cakala samo par sekund. Zacutila sem, da pripadam temu mestu, kot da sem bila tukaj že velikokrat. Popila sem kavo in Melanie je prišla. Ne morem se tocno spomniti, kje vse sva bili prvi dan, vendar vem, da je tistih nekaj ur minilo zelo hitro. Pogovarjali sva se o vseh možnih stvareh in bili sva zelo srecni. Naslednjih par dni sem preživela z njo v centru. Prišla sem zjutraj, malo sva se sprehodili, pili kavo in uživali v vsaki sekundi. Zvecer pa sem se vrnila na mirno in lepo Pohorje. Nisem vedela, da ima lahko tako majhno mesto toliko lepih stvari! Mesto, v katerem sem se pocutila izpopolnjeno ter spocito, v nasprotju od morece gnece v Beogradu. Nekega dne sva sedeli v kavarni Luft, ki je na vrhu zgradbe. Pila sem grozdni sok. Bila je jesen, a midve sva sedeli zunaj v kratkih majicah in gledali zelene lepote Maribora. Nato sva odšli v narodni muzej, tam sva se sprehajali in si ogledovali preteklost Maribora. Tam sva se tudi slikali. Na koncu sva se, polni vtisov, na Lentu usedli in narocili tortico. To je bilo mojih 5 dni v Mariboru. 
Me sprašujete, ce ga bom ponovno obiskala? Seveda, vendar naslednjic vsaj za 10 dni. Naja Sreckovic 



dnevi slovenskega filma v srbiji 
V Beogradu je letos potekal tretji festival sodobnega slovenskega filma »Dani slovenackog filma 2017«. Festival je potekal v prelepi stavbi Jugoslovanske kinoteke, od 22. do 25. novembra. Poleg Beograda si je številcna publika filme in bogat spremljajoci program lahko ogledala tudi v Pancevu in Nišu. 
»Cast, da s filmom »Po isti poti se ne vracaj« (1965) zaznamuje sam zacetek DSF-ja, je pripadla Jožetu Babicu, filmskemu ustvarjalcu, ki je v slovenski in jugoslovanski kinematografiji pustil globoko sled,« pojasnjuje umetniški direktor in selektor festivala 
g. Dragomir Zupanc. Po zakljuceni projekciji je v hali Kinoteke potekala otvoritev razstave o Babicu »Jože Babic – covek filma«, ki je bila organizirana ob 100-letnici rojstva tega gledališkega, filmskega in televizijskega režiserja, igralca in pedagoga. 

Sledila je svecana otvoritev festivala, na kateri so zbrane pozdravili: njegova ekscelenca, gospod Vladimir Gasparic, veleposlanik Republike Slovenije v Srbiji; Marjan Vujovic, predstavnik Jugoslovanske kinoteke; ter Saša Verbic, predsednik Društva Slovencev v Beogradu – Društva Sava, ki je dogodek organiziralo. Program festivala je otvorila Tamara Vonta, generalna direktorica Sektorja za medije Ministrstva kulture Republike Slovenije. 
Program festivala je vkljuceval brezplacne projekcije kratkih igranih, eksperimentalnih, dokumentarnih in celovecernih filmov ter razstavo, tribuno, okroglo mizo in delavnico. 
V organizaciji Društva Sava so manifestacijo podprli Ambasada Republike Slovenije u Beogradu, Filmska centra Srbije i Slovenije, Ministrstvo kulture in informiranja Srbije, Ministrstvo kulture Slovenije, Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu Vlade Republike Slovenije, Nacionalni svet slovenske manjšine v Republiki Srbiji, Jugoslovanska kinoteka v Beogradu in slovenska Kinoteka v Ljubljani. 
Ivana Mandic 

kozmopolit iz bele krajine – dr. niko Zupanic 
V Etnografskem muzeju v Beogradu je 4. julija 2017 potekala otvoritev razstave »Dr. Niko Zupanic, kozmopolit iz Bele Krajine«. Direktorica Etnografskega muzeja Mirjana Menkovic je v zacetku predstavila in pozdravila goste iz Slovenskega etnografskega muzeja – direktorico Tanjo Roženbergar in avtorico razstave Mojco Racic. Dokumentarno postavitev, organizirano ob 
140. obletnici rojstva N. Zupanica – ustanovitelja Slovenskega etnografskega muzeja, je odprl Saša Verbic, predsednik Društva Slovencev v Beogradu, Društva Sava. 
Ustanovitelj slovenskega SEM-a in Katedre za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani je živel in delal na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Na znanstvenem in politicnem podrocju je zagovarjal slovanski in jugoslovanski unitarizem, kar je prispevalo k njegovi priljubljenosti in hkrati povzrocilo njegovo politicno preganjanje. Iz tega razloga v Ljubljani, ki je bila tedaj del Avstro-Ogrske, ni mogel dobiti službe, zato pa se je leta 1908 zaposlil v Beogradu. Leta 1914 je bil imenovan za kustosa Etnografskega muzeja v Beogradu. 
Njegova življenjska pot ga je vodila po širnem svetu, od Dunaja, Rima, do New Yorka, Londona, Pariza … Povsod je vzpostavljal stike z vplivnimi ljudmi tistega casa, kar mu je kasneje omogocilo vpliv na nekatera zgodovinska dogajanja, kot je Mirovna konferenca v Parizu leta 1919, ko so se zarisovale nove meje Evrope. Malo je znano, da je prek svojega prijatelja Mihaila Pupina vplival na odlocitev ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona, da Bled ostane znotraj meja Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, namesto da bi ga dodelili italijanskemu ozemlju. Njegove vezi v Beogradu so mu omogocile, da je leta 1921 ustanovil Etnografski inštitut v Ljubljani in bil imenovan za njegovega prvega ravnatelja. Leta 1922 je bil minister v vladi Nikole Pašica, od leta 1939 dalje pa tudi clan Kraljevske akademije znanosti. 


Dr. Niko Zupanic je eden od Slovencev, ki so živeli in delovali v Beogradu, ter pustili vidno sled v njegovi zgodovini. Saša Verbic 


kako blizu in hkrati dalec sta si slovenšcina in srbšcina? 
Predavanje dr. Nataše Pirih Svetina v Društvu Sava 
V Društvu Slovencev Sava smo v cetrtek, 19. oktobra 2017 ob 

18. uri, prisluhnili predavanju dr. Nataše Pirih Svetina z naslovom »Kako blizu in hkrati dalec sta si slovenšcina in srbšcina? – Nekatere pogostejše napake govorcev srbšcine pri uporabi slovenšcine«. O tej zanimivi temi je spregovorila dr. Nataša Pirih Svetina z Oddelka za slovenistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki se že vrsto let ukvarja s problematiko pouka slovenšcine kot tujega jezika in je avtorica ter soavtorica ucbenikov za slovenšcino kot drugi ali tuj jezik. Dr. Pirih Svetina je številnim zainteresiranim poslušalcem na zanimiv nacin izpostavila najpogostejše napake govorcev srbšcine pri uporabi slovenšcine. 

Predavanja so se udeležili tako ucenci dopolnilnega pouka slovenšcine, kot študentje slovenistike in clani Društva Sava, ki prof. Pirih Svetina poznajo z njenih prejšnjih gostovanj v Društvu. Predavanju so sledila številna vprašanja o možnostih ucenja slovenšcine na daljavo, o slovarjih in glosarjih, o tecajih in izpitih na Centru za slovenšcino kot drugi in tuji jezik, ter o novih gradivih, ki jih dr. Pirih Svetina pripravlja za pouk slovenšcine kot drugega in tujega jezika. 
Gostovanja strokovnjakov z Oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani so dragocena za pouk in ohranjanje slovenšcine v tujini, saj je to priložnost, da se ucenci in drugi poslušalci seznanijo z novostmi v slovenistiki in spoznajo vodilne strokovnjake na tem podrocju, predavatelji, avtorji ucbenikov, pa se lahko pogovorijo z uporabniki prirocnikov in gradiv ter prisluhnejo njihovim željam in potrebam na podrocju pouka slovenšcine kot drugega in tujega jezika. 
Maja Đukanovic 

vPis v Posebni iMenik 
Vpis v posebni volilni imenik slovenske narodne manjšine v Srbiji 
Zakon o nacionalnih svetih narodnih manjšin iz leta 2009 je omogocil vpis v posebne volilne imenike narodnih manjšin v Srbiji. Obrazec za vpis lahko prevzamete na spletnih straneh Nacionalnega sveta in Društva Sava. 
Na osnovi Zakona o varovanju osebnih podatkov, ki velja od 1. 1. 2009, je za vpis v posebni volilni imenik potrebno izpolnjeni zahtevek za vpis osebno 

dostaviti pristojni obcinski upravi, kjer imate prijavljeno prebivališce – ob predložitvi osebne izkaznice. Zakon tudi dopušca, da izpolnjen zahtevek skupaj s fotokopijo osebne izkaznice pošljete priporoceno na naslov vaše pristojne obcinske uprave. Pristojna obcinska uprava bo na vaš naslov v 15 dneh poslala Odlocbo o vpisu v posebni volilni imenik. 
Vpis v posebni volilni imenik je oprošcen placila administrativnih stroškov. 
Z vpisom v posebni volilni imenik se ne izgubijo druge volilne pravice. 
Z Odlocbo o vpisu v posebni volilni imenik slovenske narodne manjšine se pridobi pravica do udeležbe na neposrednih volitvah Slovenskega nacionalnega sveta, ki so vsaka štiri leta. 


sv. Maša ob dnevu saMostojnosti in enotnosti slovenije 

Kot narekuje naša tradicija, smo v Beogradu tudi letos praznovali sv. Štefana in dan samostojnosti in enotnosti Republike Slovenije. Njegova ekscelenca, beograjski nadškof Stanislav Hocevar je imel 26. 12. 2017 v Višegradski ulici božicno sveto mašo za Slovence. Maša se je zakljucila s »Tiho nocjo« in skladbami Cajkovskega v izvedbi mlade harfistke Marije Zoroje. Skupaj smo se veselili rojstva odrešenika Jezusa Kristusa, posebej tudi samostojnosti naše domovine Slovenije, kateri smo posvetili srcne upe in želje. Slovesnost je potekala v znamenju hvaležnosti, radosti in tihe molitve. 
Nada Mandic 

Za vso pomoc se prisrcno 
zahvaljujemo: 

Uradu Republike Slovenije za 
Slovence v zamejstvu in po svetu 

Ministrstvu za izobraževanje, znanost 
in šport Republike Slovenije 


Nacionalnemu svetu slovenske 
narodne manjšine 




»složni MoZaik srbije« 



Urad za cloveške in manjšinske pravice Vlade Republike Srbije je ob Mednarodnem dnevu cloveških pravic 10. decembra 2017 organiziral manifestacijo pod imenom »Složni mozaik Srbije«. 
Dogodek je bil sestavljen iz prezentacije nacionalnih manjšin v za to namenjenih razstavnih prostorih in nastopov folklornih skupin. Prvic se je tega dogodka udeležil tudi Nacionalni svet slovenske narodne manjšine, in sicer z razstavno predstavitvijo svojih kulturnih dosežkov in pevsko-plesnim nastopom, ki so ga izvedli clanice zbora Pojoca Družba iz Društva Sava, gospod Ivan Debeljak s harmoniko in plesni par folklorne skupine kulturnega društva Slovencev iz Kostolca. 
Utrinke z dogodka si lahko pogledate na spletni strani Kancelarije za ljudska i manjinska prava: http://ljudskaprava.gov.rs/sh/press/vesti/obelezen-medunarodni-dan-ljudskih-prava­pod-sloganom-slozni-mozaik-srbije. 
Tanja Tomazin 

otvoritev raZstave »Z vlakoM Po sloveniji« v beograjskeM 
društvu slovencev 


V Beogradu, v galeriji Društva Sava je bila 28. junija odprta fotografska razstava, na kateri so bili obiskovalcem prikazani prelepi motivi s slovenskih železniških prog. Avtorja Josip Weber iz Panceva in Blaž Kavcic iz Ljubljane sta otvoritev razstave »Z vlakom po Sloveniji« pripravila ob Dnevu državnosti Republike Slovenije, v organizaciji beograjskega društva Sava in društva Slovencev Logarska dolina iz Panceva. Na razstavi je bilo prikazanih šestdeset fotografij s prog v Sloveniji, ki so bile posnete v obdobju med letoma 2010 in 2016. 






Poletna šola slovenšcine -bohinj 2017 
Slovensko ministrstvo za izobraževanje in Zavod Republike Slovenije za šolstvo sta v sodelovanju s Centrom šolskih in obšolskih dejavnosti tudi letos organizirala poletno šolo slovenšcine za otroke slovenskega porekla, ki živijo v tujini.MIZŠ je šolo sofinanciralo.
To poletje je šola potekala v CŠOD Bohinj in udeležilo se je je sedem otrok razlicne starosti, iz razlicnih kraje v Srbije (Subotica, Novi Sad, Beograd, Niš). 
Na pot so otroci krenili v soboto, 30. 
07. 2017, v spremstvu Irinke Frol–Miric, clanice Društva Slovencev Kredarica iz Novega Sada. Ucenci in njihovi starši so zelo hvaležni za sofinanciranje prevoza Nacionalnemu svetu Slovencev v Srbiji oz. predsedniku Saši Verbicu in donatorjem/ sponzorjem: Slovenskemu poslovnemu klubu, NTS International in NECTAR 
d.o.o. 
Potovanje do Bohinja je bilo zabavno. Majhna skupina je bila vesela in se je lepo zabavala in družila na poti do nastanitve v Bohinju. 
V domu so ucence pricakali cudovito okolje, lepe nove sobe in novi prijatelji iz 14-ih držav. 
Ucenci so dopoldne imeli pouk slovenšcine, popoldne pa razlicne dejavnosti: lokostrelstvo, veslanje s kanuji, plavanje v jezeru, ucili so se o preživetju v naravi, orientaciji, spoznavali so delo gorskih reševalcev in se ucili, kako nuditi prvo pomoci, hodili so na pohode po Triglavskem narodnem parku, obiskali planinski muzej … V soboto popoldne so šli na rafting na Savi, v nedeljo so bili že na ekskurziji v Postojnski jami in v Ljubljani. 
V poletni šoli je slovenšcino med drugimi poucevala naša uciteljica Rut Zlobec, ki je poskrbela za naše otroke tudi izven pouka in jih pred odhodom v Srbijo razveselila s sendvici in cokoladicami. 
Posebno smo hvale ž ni našemu sponzorju FRUCTALU, ki je vsem mladim udeležencem šole v Bohinju podaril sokove, s katerimi so se osvežili na ekskurziji, ostalo pa jih je dovolj tudi za pot nazaj v Srbijo. V petek, 11. 08. 2017, se je naša skupina po zakljucni prireditvi in podelitvi potrdil utrujena, zaspana, a zelo zadovoljna vrnila v Beograd, kjer so ucence pricakali starši. 
Bilo je cudovito! 
Irinka Frol - Miric 


loncarska delavnica v sloveniji 
Nekega septembrskega ponedeljka sem izvedela zanimivo novico: Združenje Slovenska izseljenska matica in Loncarski atelje ter Slovenski etnografski muzej so objavili natecaj za keramicno delavnico. Z nejevero, a z iskrico veselja sem poiskala podrobne informacije. »No, to je nekaj zame, to sem si želela od otroštva.« Spomnila sem se svojih pozabljenih sanj. »Prijavila se bom, lahko bi to bilo moje darilo za rojstni dan!« 
Nisem veliko razmišljala, prijavila sem se. Po dveh tednih je prišlo moje rojstno dnevno darilo! Niti slutila nisem, kakšna loncarska pustolovšcina me caka ... 
11. oktobra – razburjenje, delavnica se zacne 12. oktobra ob 14.00, 15. oktobra pa se že vracam domov. 
Z neizbežnimi solzami, kot vsakic, ko vstopim v Slovenijo, se spominjam letošnjega prihoda v Pišece, v moj drugi dom, k moji drugi družini. Ko nadaljujemo pot, se spomnim tudi spomladanskegaodhoda v Šentvid, z mlajšo hcerko in našo Pojoco družbo. 
Ljublja na. Ho te l Park je od Etnografskega muzeja, kjer je atelje, oddaljen 5 minut. Kako je vse dobro organizirano, sem kasneje še bolj razumela, ko nisem imela željo zapustiti ateljeja, da ne bi prekinila dela. Soncno oktobrsko popoldne, kavica, gneca, prijetna utrujenost in prisrcni ljudje. Slutim, da je oseba prijetnega obraza, blagega nasmeha, ki s pogledom nekoga išce, gospa Jasmina Ilic Drakovic, glavna tajnica SIM-a. Vodi nas (mene in tri ženske, ki so prišle iz Splita in Pulja in so se že ukvarjale s keramiko) v atelje. Tam nas pricaka gospa Eva Peterson Lennasi, topla, prijazna in meni zelo blizu, kot da se od nekdaj poznava. Akademska kiparka! Kakšna cast za vse nas! 
Seveda ni izostala potica kot znak dobrodošlice in uporabne lepe keramicne posode za pitje. 
Nahajamo se na najlepšem mestu na svetu, v steklenem ateljeju, polnem svetlobe in jesenskega sonca. Imamo pogled na plato Etnografskega muzeja, ki diha z ritmom Ljubljane in njenih ljudi. Atelje je napolnjen s cvrsto, ampak nežno, pozitivno in sprošcujoco energijo naše gospe Eve. Razlicni izdelki številnih študentov so spretno urejeni na policah do višine najmanj štirih metrov. Elektricni loncarski kolesi, dve peci, mize za glino, razlicna orodja in vse ostalo, kar je potrebno za delo z glino. Vse je urejeno, kljub mnogim stvarem in glini, ki sama po sebi pomeni nered. 
Zacnemo ... gospa Eva nam pripoveduje zgodbo o glini in hkrati kaže, kako se z njo dela: »Tako se mesi glino. Takšna je dobra in takšna ni ... potem jo pravilno postavite na loncarsko kolo, dolocite hitrost vrtenja ... zdaj natancno poglejte, s katerim delom roke držim glino, kako dvignem glino do višine in kako jo spustim.« Kot valovi, gor, dol in spet in še enkrat. Vse se zdi tako preprosto in lahko v njenih rokah. Glina jo posluša, imam vtis, da vse to lahko naredi s prevezo cez oci. 
In potem na sceno stopamo me, ucenke. Prija mi glina pod rokami, posluša me in jaz prisluškujem njej. V trenutku lahko pobegne. Potrebuje koncentracijo in ljubezen samo zase. Cas tece, ne vem, kdaj je spolzel. Lepota ustvarjanja. Meditacija v gibanju ... Ne želim si na vecerjo v hotel… 




Drugi dan, tretji in cetrti – vse moje misli so osredotocene na to carobno doživetje, motijo me odhodi na zasluženi obrok, ceprav potem uživam v skupini z novimi prijateljicami, med katerimi sem našla svoje mesto. 

Naucila sem se osnovnih potez, spoznala bistvo gline, izdelala sem veliko skodelic, krožnikov in dekorativnih predmetov. Gospa Eva nas je poducila tudi 
o mnogih finesah. A vendar je toliko tega ostalo še nepoznano ... 
Ni se mi lahko vrniti v Beograd. Vpijam zadnje kapljice slovenskega dežja. V mislih ponavljam gibe rok, potek izdelave. Postavi jo, zaobli, dvigni, spusti, pa spet okrog. Razširi jo, odstrani višek gline, zaobli, odstrani s loncarskega kolesa z nitjo, postavi izdelek, da se posuši. Ce se poškoduje, kako ga popraviš? In tako naprej, vedno znova. 
Moja keramicna pustolovšcina se je koncala v upanju, da bom nekoc spet videla moje drage nove prijateljice. Pricakala me je moja družina, vesela, da sliši, kako je bilo. Tudi naš pes Altaj me je poslušal. Mislim, da je zelo dobro razumel, kako srecna in navdušena sem. 
Sonja Dinic Meduric 


PrograM Za dodatno iZobraževanje odraslih slovencev u tujini 

Junij 2017 je bil nekoliko drugacen od junijskih mesecev, kakršnih smo vajeni v Društvu Slovencev Sava. Namrec, letos so odrasli clani Društva prvic imeli priložnost, da se srecajo s pojmom »mehke vešcine«, in kar je še pomembnejše – da te vešcine obcutijo na lastni koži in jih tudi vadijo. Društvo Sava je, s podporo strokovnjakinje cloveških virov in certificirane mojstrice »mehkih vešcin«, gospe Aurene Dinic, svojim clanom omogocilo udeleženost na izobraževalnem tecaju, ki je potekal vsak torek po zakljucku dela in dnevnih obveznosti. V programu »Profesionalni razvoj 1« je bilo najprej pojasnjeno, kaj »mehke vešcine« sploh so in kako jih razviti. Nekaterih najpomembnejših vešcin se preprosto ne morete nauciti v razredu in preko izpitov – prav to so tako imenovane »mehke vešcine«, na primer: komunikacija, vloga za zaposlitev, prilagodljivost, reševanje konfliktov, vodenje...  
Z neformalnim izobraževanjem in nenehnim nadgrajevanjem znanj lahko hitro dvignete raven mehkih vešcin, potrebna je le zadostna mera samokriticnosti, da prepoznate podrocja, kjer potrebujete dodatna usposabljanja. V izobraževalnem programu »Profesionalni razvoj 1« smo se zaceli ukvarjati s profesionalno komunikacijo na osnovni ravni. Potem smo nadaljevali s komunikacijo in se pogovarjali o najboljši praksi za pridobitev zaposlitve – o razgovorih. Pogovarjali smo se o nekaterih možnostih, ki predstavljajo sodobne nacine ustvarjanja CV­ja. Vadili smo, igrali vloge delodajalca in prosilca, nakar smo se dotaknili konkretnih izkušenj udeležencev izobraževalnega programa. 


Komentirali smo informacije, ki smo jih našli na najpomembnejšem spletnem portalu za zaposlitev: Mojedelo. si. Ta portal ponuja zelo relevantne karierne nasvete in govori o pomembnosti »mehkih vešcin« v 21. stoletju. 
Najboljši karierni nasvet je, da se je v teh vešcinah treba izobraževati, s ciljem lažje zaposlitve na trgu dela in kariernega napredovanja. Mehke vešcine so tisto, kar stoji med vami in vašimi kariernimi cilji. Po koncu vecurnega izobraževalnega programa so redni udeleženci prejeli potrdila o uspešno zakljucenem izobraževanju. Trenerki in strokovnjakinji cloveških virov gospe Aureni Dinic se najlepše zahvaljujemo in se veselimo prihodnjih srecanj ter priložnosti, da nadaljujemo z razvojem »mehkih vešcin«! 
Aurena Dinic 





otvoritev razstave delavnice risanja in slikanja 
slika in Znanje 2016/2017 


V Društvu Sava je bila 27. decembra 2017 odprta razstava slik z Delavnice risanja in slikanja »Slika in znanje« 2016/2017. To je že 4. sezona po vrsti, odkar Društvo Sava in gospod Saša Verbic podpirata ta projekt, v letu 2017 pa sta ga podprla tudi Ministrstvo kulture in informiranja Republike Srbije in Nacionalni svet slovenske narodne manjšine. 
Razstava predstavlja rezultate dolgoletnega dela delavnice risanja in slikanja »Slika in znanje«. Vsi udeleženci 
– Nuša Gerden, Neva Milovanovic, Ivana Popovic, Teodora Gligorijevic, Ana Trifkovic, Radmila Jeremic Curcin, Ida Obucina, Sanja Mancev, Radovan Sindik, Svetlana Lenasi, Mirjana Zecevic Stojanovic, Vesna Pecanac, Matej Bojanic Lenasi in Marina Obucina – so resni, delovni, nadarjeni ljudje, radovedni in odlocni, ki v sebi gojijo željo po ustvarjanju, ki potrebuje njihovo razumevanje in uresnicitev skozi likovne izzive. Delavnica spaja osebnosti iz razlicnih življenjskih obdobij (12–85 let) in razlicnih prepricanj, vendar je vsem skupno to, da se srecujemo zaradi kreativnega potenciala, ki želi biti odkrit, da se dar kreativnosti in nadarjenosti (kot naloga) izpolni. Ko pogledate razstavo in vse izdelke, boste videli, da s svojo notranjo raznolikostjo likovno-vizualnih odgovorov na sorodne ali iste teme vsebuje tisto najpomembnejše, kar smo uspeli skupaj ohraniti: lepoto, skladnost, svetlobo, plemenitost odnosov med osnovnimi liki elementov, kot odsev odnosov, ki jih negujemo … in vse to – kot da je nastalo z lahkoto in brez naporov. 
Leta 2017 smo natisnili do sedaj najobsežnejši katalog, ki je izšel ob otvoritvi razstave. Obsega 44 strani (54 barvnik in 43 crno-belih reprodukcij), skupaj z uvodnim besedilom Marije Vaude in Nikole Pilipovica. Izbor izdelkov in pripravo za tisk sta napravila avtorja delavnice, financno pomoc za tisk pa je zagotovilo podjetje Farmaprom d.o.o., za kar je zaslužna Radmila Jeremic Curcin. Razstavni prostor je premajhen, da bi razstavili vsa likovna dela, ki so nastala v 2016. in 2017. letu. Razstava predstavlja le skromno tretjino, tako da preostalo gradivo Delavnice caka na drugo priložnost, kjer bi ga lahko predstavili v celoti. 
Otvoritve razstave delavnice risanja in slikanja »Slika in znanje« se je udeležilo veliko število zainteresiranih clanov Društva Sava, kot tudi številni in dragi gostje, prijatelji, sorodniki, sosedi in poslovni sodelavci sodelujocih. Po uradni otvoritvi si je publika ogledala PP predstavitev »Slika in znanje 4«, ki predstavlja še eno pricevanje o delavnici, njenem razvoju in dosežkih, nakar je sledilo druženje ob prigrizku in veselem klepetu. 
Marija Vauda 





odPrtje raZstave »Zgodbe iZ ZaPušcine – slovenija in nasledstvo Po jugoslaviji« v beograjskeM društvu sava 
V prostorih Društva Slovencev Sava v Beogradu je bila dedišcine vseh držav naslednic, ki bo ostala v Arhivu Jugoslavije. v oktobru odprta razstava »Zgodbe iz zapušcine – Slovenija Vse to bo seveda olajšala digitalizacija dedišcine. in nasledstvo po Jugoslaviji«. V zacetku meseca so jo otvorili Razstava, ki jo je pripravil Arhiv Republike Slovenije v namestnik veleposlanika Republike Slovenije v Beogradu, g. sodelovanju z RTV Slovenija in Diplomatskim arhivom Ministrstva Roman Weixler, avtor razstave in direktor Arhiva Slovenije, za zunanje zadeve, je po Beogradu in Zagrebu nazadnje gostovala 





vtisi z likovne delavnice na Mostu na soci v sloveniji 
Nakljucno se je zgodilo, da smo se tri clanice Društva Sava prijavile za sprejem v slikarsko kolonijo Most na Soci 2017, ki jo je organiziralo združenje Slovenska izseljenska matice. Naša mentorja z delavnice risanja in slikanja Marija Vauda in Nikola Pilipovic sta predložila naše izdelke, in tako dopolnila ter podprla naše prijave. Prispelo je elektronsko sporocilo z imeni sprejetih slikarjev in slikar – od tedaj nic vec ni bilo nakljucno. 
Veselje … Gremo v Slovenijo, gremo, da se ukvarjamo s slikanjem in risanjem v naravnem okolju … Most na Soci, primorsko mesto, rojstno mesto gospe Neve. Gospa Neva, Ida in jaz … lepo. Od velikega števila prijavljenih je bilo izbranih le osem udeležencev. Naj se pocutim pocašceno? V vsakem primeru je to velika stvar. Preletela sem seznam sprejetih, jih na hitro poiskala na internetu 



– joj! Avtorji, ki že vec desetletij plavajo v umetniških vodah. Potrdile smo udeležbo in se posvetile tehnicnim pripravam na potovanje. Od agencije, do agencije … želena destinacija ni bila dostopna. 
Navsezadnje smo rešile vprašanje prevoza, saj se v turisticnih organizacijah nahaja tudi nekaj poslovnih ljudi, ki so organizirali linijo na relaciji Beogradu–Most na Soci– Beograd. Cetrtega junijskega jutra smo se odpravile proti Sloveniji, v ustvarjalno neznano. 
Potova nje je b ilo pr ije tno, b rez napetosti. Bile smo štiri, saj se nam je pridružila udeleženka iz Sremskih Karlovcev. Otvoritev kolonije in pozno kosilo … besede dobrodošlice so bile prijazne, kosilo okusno… 
Kolonija je uspela. V tem trenutku smo dale vse od sebe. Razstava govori, naša slikarska platna govorijo, govorijo fotografije… 
Porajajo se vprašanja: Zakaj smo se znašle v vrtincu emocij? Kako je stati na polju, kjer si se kot otrok igral? Kaj obcutiš, ko gledaš kamen, s katerega si skakal v reko in se tako naucil plavati? Kaj ti najprej pade na pamet, ko po sedemnajstih letih obišceš deželo, kjer pocivajo tvoji predniki? Koliko ljubecega truda so gostitelji vložili, da se nam vsak dan zdi lep? Je mogoce pozabiti imena: Monika, Jasmina, Dea, Dare, Miranda, Mirjana, Danica, Rado, Zoran, Dare, Vlasta, Irena, Albert? Kakšen navdih je gospa Dana in kako pomembna je njena vloga v prijetnem bivanju na Mostu na Soci? Vendarle bom odgovore shranila za neko drugo besedilo … 
Radmila Jeremic Curcin 


Jęzik, jezíka, jezíku, jęzik, o jezíku, z jezíkom... Skladenjske vloge Dva jezika, dveh jezikov, dvema jezikoma, Samostalnik ima lahko v stavku naslednje skladenjske vloge:
dva jezika, o dveh jezikih, z dvema jezikoma 
• osebek (Sosed se je odpeljal.), 
Trije jeziki, treh jezikov, trem jezikom, 
• predmet (Pišem pesem.),tri jezike, o treh jezikih, s tremi jeziki • povedkovo dolocilo (Moj stric je bil zdravnik.), Skratka: jezikovni koticek • prislovno dolocilo (Sestra pride v cetrtek.), 
Samostalnik se lahko veže s prilastkom (Danes je najdaljši Samostalnik (substantiv) dan v letu.), ali pa ima sam vlogo prilastka (Popil je vrc je besedna vrsta, ki poimenuje osebe, živali, piva.). rastline, predmete, pojme. Skupaj s samostalniškim zaimkom in posamostaljeno pridevniško besedo sodi Edninski in množinski samostalniki med samostalniške besede. Edninski samostalniki imajo le edninsko obliko, dvojine Samostalniku lahko dolocimo spol (v slovenšcini moški, in množine ni možno tvoriti. Mednje sodijo skupna, ženski ali srednji: npr. korak, lipa, mesto), število (ednina, snovna in pojmovna imena, v kolikor so edninska dvojina, množina), osebštevilo (prva, druga ali tretja), sklon (npr. gospoda, železo, lepota). (6), dolocnost (slovenski samostalniki so dolocni) ter Množinski samostalnik je samostalnik, ki ima v naglasni tip. množini tudi drugacen pomen (npr. ribe kot snovno 
ime, metuljnice kot ime za rastlinsko vrsto). Kadar pa ima Vrste samostalnikov: samostalnik le množinsko obliko, gre za t. i. samomnožinski 
1. Stvarno ime zaznamuje predmet, ki ga lahko zaznavamo samostalnik (npr. možgani, Vevce, samomnožinska je tudi s cutili: oblika ljudje). 
-Lastno ime: Ana, Peter, Ljubljana 
-Obcno ime: moški, dojencek, kokoš Prevzeto z Wikipedie, proste enciklopedije ( Toporišic 
-Skupno ime: narod, ljudje, pohištvo J., Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana 1992, in 
-Snovno ime: voda, zlato, vino, železo Slovenski pravopis, Ljubljana 2007). 
2. Pojmovno ime zaznamuje lastnost, dejavnost, stanje, Priredila: Danijela Stojnic 
misel, custvo, pojem: smrt, cas, sreca 


slovenske PesMi  
Na oknu deva je slonela  Ljudska pesem  

slovenske narodne jedi  
Predstavljemo slovenske narodne jedi, ki so po etnoloških virih in podatkih sastavni del materialne kulture slovenskega naroda oz. del naše kulturne dedišcine. Po nastanku, pomenu in znacilnostih, te jedi razlikujemo od danes, pogojno povedano, splošno bolj znanih sodobnih receptov mešcanske in internacionalne kuhinje. Neredko so posamezne narodne jedi nastale v zvezi z razlicnimi ljudskimi obicaji in praznovanji. Jedi bodo predstavljene po slovenskih pokrajinah kjer so nastale, kadar je o tem dovolj gotovih krajevnih virov. Priza­devali si bomo v vsakem primeru slediti avtenticnosti receptov, ceprav posamezni tudi ne bi bili popolnima v skladu s sodobnimi zahtevami zdrave prehrane.  

Bucke s smetano 
Sestavine: 1 ˝ do 2 kg buck, l dl smetane, ˝ dl olja, peteršilj, cesen, 2-3 paradižniki, sol Bucke olupimo (ce so mlade, ni potrebno) in jih naribamo kot repo. Na olje denemo sesekljan cesen, peteršilj, narezane paradižnike in bucke. Solimo in dušimo, da se sok posuši, nato pa zalijemo s smetano in postavimo na mizo. 

Štajerski fižolov golaž 
Sestavine: 1 ˝ kg fižola, 10 dag masti, 40 dag cebule, 2 dag cesna, 30 dag prekajene in 20 dag sveže svinjine, 2 dag paprike, 2 lovorova lista, 1 koren korenja, sol, 5 dag paradižnikove mezge Namocen fižol pristavimo v malo slane vode. Medtem ko se kuha, prepražimo na masti cebulo, dodamo sesekljan cesen, narezano meso, papriko, lovorova lista in nastrgano korenje. Dušimo, nato primešamo mehkemu fižolu, solimo in skupaj prevremo. Nazadnje dodamo paradižnikovo mezgo. 

Kolac iz koruzne moke 
Sestavine: 6 rumenjakov, 6 beljakov, 24 dag sladkorja, 2 dl mleka, 28 dag koruzne moke, ˝ dl ruma, 1 zavitek pecilnega praška, 1 limona Rumenjake s sladkorjem, naribano limonino lupinico in limonin sok 15 minut mešamo. Ko narastejo, dodamo sneg iz beljakov, mleko, rum, koruzno moko in pecilni prašek, rahlo zmešamo in stresemo v dobro namašcen tortni model. Pecemo v srednje vroci pecici dobre ˝ ure. Ohlajeno prerežemo na pol, namažemo z marmelado in posujemo s sladkorjem. Narežemo kot torto.
 Danijela Stojnic 

OTROŠKI KOTICEK  
MIKALVŽEVA PESEM (http://www.publishwall.si/tamara.kranjec-laganin/ post/113411/nekaj-miklavzevih) V nedeljo, 10. 12. 2017, je otroke razveselil prihod sv. Miklavža. Prostori društva so bili polni ljudi in pricakovanj. Osvetljevalo jih je praznicno okrašeno božicno drevo, pod katerim so otroke že cakala sladka darila. Decembrski prazniki, še najbolj pa prihod prvega od svetih mož, so prazniki, ki se na slovenskem pojavljajo v razlicnih obredjih še pred prihodom kršcanstva in so tesno povezani z vero, kulturo in tradicijo. Gospod nadškof Stanislav Hocevar je starše in otroke v nagovoru spomnil, kakšen simbolni pomen ima za današnji cas sv. Miklavž. Poudaril je, da je bil Miklavž dobrotnik, in da moramo po njegovem zgledu tudi mi nesebicno darovati ter na ta nacin drug drugega razveseljevati. Ucenci dopolnilnega pouka slovenskega jezika so za to priložnost pripravili kratek program. Za nastop so jih pripravili igralec Nebojša Raka, zborovodkinja Višnja Dimitrijevic in uciteljica Tatjana Bukvic. Odigrali so štiri igrice o živalih in zapeli dve pesmici. S pesmijo so otroci priklicali svetega moža. Prišel je v spremstvu angela, ki je prinašal praznicno pecivo – pticke (te je spekla gospa Nuša Gerden). Najprej je otroke pohvalil, ceš da so bili pridni in dobri. Potem jim je dovolil, da 32 ucencev dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture v Srbiji je od 15. do 20. 6. 2017 gostovalo pri vrstnikih v Idriji in Novi Gorici. Udeležba pri pouku v OŠ Idrija in OŠ F. Erjavca v Novi Gorici ter na gimnaziji je ucencem omogocila bogatenje besedišca in pozitivno vrednotenje slovenskega jezika, spoznavanje slovenskega šolskega sistema ter druženje z vrstniki. Bivanje pri družini gostiteljici je ucencem dalo vpogled v nacin življenja v Sloveniji, spoznavanje kulture in slovenskih navad. Popoldanske aktivnosti so vkljucevale ogled znamenitosti v kraju in okolici: cipkarski festival, Antonijev rov, idrijski muzej, bolnica Franja, Divje jezero ... Kostanjevica s cerkvijo, z nasadom vrtnic, knjižnica, grobnica, Trg Evrope, Bevkov trg ... Obiskali so pesnico in pripovedovalko Anjo Štefan, ki je ucencem predstavila in podarila svoje knjige, jim pokazala originale ilustracij in jim povedala slovensko ljudsko pravljico. Na poti nazaj so se na kratko ustavili še v Ljubljani in si ogledali Plecnikove Križanke, NUK, središce mesta s Prešernovim spomenikom, Julijino hišo, Tromostovje. O vtisih o gostovanju so nastali kratki otroški zapisi, ki iskreno in igrivo pricajo o dobrem pocutju v Idriji in Novi Gorici. Med udeleženci so se spletle nežne vezi. Koliko se bodo okrepile, bo pokazal cas. A naš cilj je bil dosežen. Tudi z vašo pomocjo. Zato se zahvaljujemo za financno podporo Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport R Slovenije, staršem gostiteljem in vodstvom šol, Anji Štefan ter krajema Idrija in Nova Gorica. Tatjana Bukvic s Prijatel ji do Znanja in (s)PoZnavanja Miklavževanje v društvu sava V okviru projekta Dnevi slovenske kulturne tradicije so bile v Društvu Sava pri dopolnilnem pouku slovenšcine za clane organizirane razlicne delavnice. V davnih, davnih casih, v deželi dalec stran je poln svetosti škof živel, kot svet Miklavž poznan. Vsi stari in vsi mladi so ga imeli radi. Še danes se z neba spusti, otroke pridne obdari.  






nastoP Pojoce družbe v 
šentvidu Pri sticni na 48. taboru 
slovenskih Pevskih Zborov 


Pojoca družba se je za nastop pripravljala vse od novembra lani. Sklop not z naslovom »Veselje je pri nas!« je na seminarju v oktobru prevzela naša tedanja zborovodkinja Višnja Staševic. Poleg tega smo za sobotni samostojni nastop izbrale tri pesmi, in sicer dve slovenski: »Lipa« (Miroslav Vilhar – Jože Leskovar) in »Veseli pastir« (Simon Gregorcic); ter srbsko staromešcansko »Nate mislim«. 
S temi tremi pesmimi smo uspešno nastopile v soboto, 17. 
6. 2017, v šoli »Ferdo Vesel« v Šentvidu pri Sticni. Na sporedu smo bile takoj za nastopom domacega ženskega in moškega zbora Vidovo. Za nami so nastopili še drugi pevski zbori iz tujine, in sicer Gornji Senik z Madžarske, Triglav iz Banjaluke, Slovencice iz Tuzle, Planika iz Zrenjanina, Slovenski dom iz Zagreba, Triglav iz Splita, Barški oktet iz Barda, Bazovica iz Reke. Naš nastop je amatersko posnel Jože Brencic, Eva Simic pa ga je prenesla na portal YouTube (https://youtu.be/paafmLScl0Q). 
V nedeljo, 18. 6. 2017, smo se najprej udeležile prve in generalne probe, skupaj s 100 slovenskimi in tujimi zbori, pod vodstvom dirigenta Igorja Švare. Na šolskem stadionu smo se po ustreznih glasovih razporedile med druge pevce. Po koncani generalni probi smo v povorki skozi Šentvid prikorakale nazaj na mesto nastopa. Izgledalo je velicastno. Spremljala nas je godba slovenske policije. Vmes so bile tudi tocke, v katerih so nastopali domaci otroci in folklorna skupina Vidovo v narodnih nošah. Prireditev je prenašal prvi program RTV Slovenija. Kdor želi, si jo lahko ogleda na: http://4d.rtvslo.si/arhiv/tabor-slovenskih­pevskih-zborov/174477718. 

Pojoca družba v noveM sadu 
V letošnjem letu je potekal še en koncert slovenskih pesmi v Novem Sadu. To je bil nekakšen izziv za naš zbor, v katerem je zelo malo žensk, mlajših od 60 let. 
Sodelovala sta dva zbora iz Slovenije: Mešani zbor IVAN CANKAR z Vrhnike in Mešani pevski zbor COMINUM iz Komna. Med srbskimi so že tradicionalno sodelovali Komorni zbor DS TRIGLAV iz Subotice, Mešani zbor DS PLANIKA iz Zrenjanina in domacini, mešani zbor DS Kredarica iz Novega Sada. 
Naša pojoca družba, prepoznavna ne le po povprecnem številu let, pac pa predvsem po pogumu, drznosti in veselju do druženja, se je podala na eno od svojih številnih poti ... Pojemo že 10 let, z željo po vrnitvi naših src in misli v kraje, iz katerih po poreklu prihajamo. Po stiku z domovino, ki ji dolgujemo svoje prve korake, šolanje, prve pesmi, prvo prepovedano poljubljanje, kjer so nas vzgajali strogo in kjer smo razpirale skrite fantazije in krila. 
Vztrajnost je danes nagrajena. Vabljene smo, da obišcemo Slovenijo, Avstrijo, Italijo. Za vsa ta potovanja smo pripravljene, ceprav nas v visokih letih boli vse, kar lahko boli. V duši in telesu. Vsaka s svojo življenjsko potjo, vcasih provokativne, vcasih muhaste, prihajamo trikrat na teden v svojo drugo družino, med žene, ki jih odlicno razumemo. Ko se zacne pesem, te cudovite duše in srca zacnejo vibrirati v harmoniji. »Medtem ko ste bile na odru, je bila nad vami krona,« je povedal nekdo med povabljenimi. 
Za nas je nova, mlada dirigentka Višnja Dimitrijevic pripravila odlicen izbor pesmi, ki gredo hitro in lahko v ušesa: »Žari za našo vasjo« (R. Meister) in »En hribcek bom kupil« (ljudska). V cudovitem okolju v sinagogi je naša pojoca družina iz Društva Sava zasijala in prejela aplavz po zadnji odpeti pesmi. Cudovito je bilo, ko smo vsi skupaj zapeli pesem »Slovenija, od kod lepote tvoje«. 
Po nastopu so se vsi zbori družili v organizaciji naših dragih in gostoljubnih domacinov in seveda naše predane Rut Zlobec. 
Lepo je videti nasmehe in obcudovanje na obrazih drugih mladih pevcev, ko opazujejo nasmeh, igro, veselje do življenja naših žensk. Lepo je biti z njimi in se veseliti. Veselje se po vrnitvi v avtobus nadaljuje. Spet pesem, zvonci, šale ...
Na koncu nas premaga utrujenost ... nekatere zaspijo. Škoda le, da se morajo nekatere domov vrniti z nocnim prevozom, saj ni prevoznika, ki bi organizirano prevažal na domaci naslov.
Bravo za vsa naša »dekleta«, še vedno ste v mojem srcu! Želim nam veliko širokih cest, zdravja za potovanje in dobrih sponzorjev, ki bi nas podprli! 
Sonja Dinic Meduric 

Pojoca družba v subotici 
POJOCA DRUŽBA že deveto leto zaporedoma poje na tradicionalnem koncertu slovenskih pevskih zborov v Subotici. Tudi letos je na povabilo Društvo Slovencev Triglav iz Subotice na tej prireditvi nastopila s slovenskim narodnimi pesmimi: »Veseli pastir«, »Lipa« in »Kje so tiste stezice«. 
V prelepi dvorani Mestne hiše v Subotici, okrašeni z bogatimi ornamenti in rezbarijami iz casov Avstro-ogrske monarhije, se je po pozdravnem nagovoru predsednika domacega društva, g. Igorja Raceta, zacel koncert s predstavitvijo mešanega pevskega zbora DS Triglav iz Subotice. Takoj za njimi je nastopil gostujoci mešani pevski zbor z Madžarske. 
Našo Pojoco družbo in novo zborovodkinjo, gospo Višnjo Dimitrijevic je uvodoma predstavila g. Nuša Gerden. 


Zborovodkinja nas je za nastop uspela uspešno pripraviti, ceprav je bilo za to na razpolago zelo malo casa. Poseben car nastopu je dala njena glasbena spremljava. Sledila je nagrada ganjenih poslušalcev, ki so nas pospremili z bogatim aplavzom. 

Pod vodstvom Marinel Daniele Avram je mocno zazvenela priljubljena pesem »Triglav moj dom«. Zanimive in lepo izvedene so bile tudi ostale pesmi, ki so bile prav tako lepo nagrajene z aplavzom. 
Koncert je zakljucil najštevilcnejši in najstarejši mešani pevski zbor DS Kredarica iz Novega Sada, z glasbeno spremljavo pod vodstvom mlade zborovodkinje, gospe Dunje Huzjan, s še nekaterimi lepimi slovenskimi pesmimi. 
Po koncanem programu smo bili vsi udeleženci povabljeni na vecerjo v Ergelo na Kelebiji. Bilo nas je okrog sto. Clani DS Triglav iz Subotice, s predsednikom g. Igorjem Racetom na celu, so bili izvrstni gostitelji, tako da smo bili vsi zadovoljni. Druženje ob petju slovenskih pesmi in v medsebojnem pogovoru je bilo zelo prijetno. 
V Beograd smo srecno prispele naslednjega dne ob zgodnji nocni uri, ko ni bilo vec možnosti prevoza z mestnim prometom, kar je nekoliko zagrenilo zgoraj opisano lepoto dogodka. 
Ivana Miljkovic 
Pavla Milovanovic 


likovna kolonija v tuZli 

Povabljena sem bila k sodelovanju v CETRTI LIKOVNI KOLONIJI z naslovom SLOVENCI V TUZLI 2017, ki sta jo od 14. 8. do 19. 8. 2017 organizirala Zveza slovenskih društev v BIH in Združenje mešcanov slovenskega porekla v Tuzli. 
Lepo mesto in gostoljubni domacini slovenskega porekla so nas prisrcno sprejeli. Zbralo se je 17 umetnikov slovenskega porekla iz Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Slovenije, Kanade in Srbije. Ustvarjali smo v posebnem ambientu Hiše plamena miru v Tuzli. 
Šest dni je minilo v delu in druženju. Mesto je s svojo lepoto in zgodovino osvajalo naša srca. Zdelo se mi je, da ima vsaka zgradba svojo zgodbo, vsak kamen, stopnica skriva neko stoletno skrivnost. Dnevi so bili prekratki, kot da jim je manjkala kakšna ura. A morali smo opraviti naloženo delo, morali smo umiriti navdušenje in del lepote, ki nas je obkrožala, prenesti na platna. Uspeli smo. 
Zakljucek kolonije je predstavljala pripravi razstave slik, ki jo je slavnostno odprl župan Tuzle g. Jasmin Imamovic. Slikarji so bili kot vedno zelo prijetni. Na koloniji se je vsak lahko naucil veliko novega. 
V sklopu kolonije je bila organizirana tudi delavnica za otroke, na kateri so sodelovali ucenci osnovnih šol iz Tuzle. Zadnja dva dni so se pridružili odraslim slikarjem ter skupaj z njimi slikali, se od njih ucili ter izmenjevali izkušnje ter ideje za svoje delo. 
Besede zahvale namenjam organizatorjem in gostiteljem. Ponovno hvala predsednici združenja Dragici Tesic, mentorici Borki Jocic in Vlatku Zimmeru, ki pozna prav vsak koticek lepe Tuzle. Hvala Meladi, ki je ob svojih akvarelih vedno imela nasmeh na licih, toplo besedo za goste in odlicno mesto za pitje kave. Brez njih naše bivanje in ustvarjanje ne bi bilo tako kakovostno. 
Zapisala Radmila Jeremic Curcin Prevedla: Tatjana Bukvic 

ProMocija knjige »trPl jenje slovencev v nišu Med drugo svetovno vojno (1941–1944)« 
V prostorih Društva Sava je 16. 12. 2017 potekala predstavitev knjige »Trpljenje Slovencev v Nišu med drugo svetovno vojno (1941–1944)« avtorice Ivane Gruden Milentijevic, zgodovinarke iz Niša. 
Predstavitev knjige je v imenu založnika vodila gospa Olivera Sašek. Dogodek je s svojo prisotnostjo in aktivno udeležbo oplemenitil filmski režiser slovenskega rodu Želimir Žilnik Petrovic, ki je svojo življenjsko pot zacel v niškem taborišcu leta 1942. Prisotni so imeli enkratno priložnost, da slišijo zelo emotivno zgodovinsko zgodbo enega od redkih preživelih iz tega zloglasnega taborišca. Založnika monografije sta SKS France Prešeren iz Niša in Narodni muzej Niš, financno pa sta jo podprla Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu in Nacionalni svet slovenske narodne manjšine v Srbiji. Promocije so se udeležili mnogi clani in prijatelji Društva Sava.                                                                               Saša Verbic 






Ples in druženje v društvu slovencev sava 

Veliko je lepih in koristnih aktivnosti, ki so organizirane v Društvu Sava in jih obiskuje veliko število ljudi. Izpostavila bi ure plesa, ki jih obiskujem že tri leta. Šola plesa poteka šesto leto, in sicer imamo tecaj vsak torek od 19.30 do 22.00. Ne gre le za ure plesa, saj se v tem casu tudi družimo ob kavici in prigrizkih. Inštruktor Andrija Jovanovic se iz tedna v teden trudi, da bi nam prenesel cim vec svojega znanja. Uro zacnemo z ogrevanjem, potem vadimo osnovne korake za zacetnike, tisti, ki jih že obvladajo, pa vadijo plesne figure in koreografijo. Plešemo tango, milongo, cacaca, rumbo, dunajski in angleški valcek, sirtaki, salso… 
Prostor kar poka od glasbe, udarjanja korakov in smeha. A napor, ki ga vsak posameznik vloži, prispeva k spoznavanju in obcutenju osebe, s katero pleše. Vcasih se mi celo zdi, da mi ples pomaga pri komunikaciji in boljšem razumevanju drugih ljudi. Tu sem spoznala veliko dobrih prijateljev, s katerimi se družim tudi v prostem casu. Vabim vas, da se nam pridružite. Lepo je in zabavno. 
Ivana Doljak 



ljubiM velika Mesta, saj se v njih vedno nekaj 
dogaja, Mesto živi 

Moja dolgoletna želja je bila, da obišcem Beograd. Lani v decembru se mi je ta želja uresnicila. V Beograd sem prispela zgodaj zjutraj z avtobusom. Tam sta me pricakali teta in sestricna. Zelo sem ju bila vesela, saj se dolgo nismo videle. Prvi dan sem skoraj cel prespala, saj sem bila od poti še utrujena. Naja je šla tisto popoldan delat, zato sva s teto ostali sami. Šli sva do Save, da sem videla, kje so splavi. Sprehodili sva se tudi do tržnice, vendar je bila žal že zaprta. Po dolgem sprehodu sem bila že lacna, zato sva se vrnili domov. Doma smo se vse tri najedle ter se pocasi odpravile v mesto. Odšle smo v gledališce, kjer smo si ogledale predstavo Chicago. Bila sem zelo navdušena! 
Po tem sva se z Najo odpravili še malo ven. Odšli sva na zabavo njene najboljše prijateljice. Naslednji dan je bil bolj družinski, vendar sem se ga najbolj veselila. Zvecer sva se spet odpravili v mesto, ki je prelepo. Ljubim velika mesta, saj se v njih vedno nekaj dogaja, mesto živi. Sprehodile sva se po ulici Knez Mihajlov, bilo je zelo lepo okrašeno. Na koncu sva se usedli v kavarno na »kuhancka«. Tretji, cetrti in peti dan sva vecinoma preživeli v mestu po kavarnah in po dobrih restavracijah. Moram povedati, da boljših cevapcicev še nisem jedla. Obiskali sva tudi dva nakupovalna centra. Po napornem sprehajanju po trgovinah sva šli na tortico v Dolce kavarno. Bilo je odlicno! Ne samo tortica, tudi pocutje v kavarni je bilo prijetno. Ne recejo zaman, da so ljudje v Beogradu prijazni, velikodušni in dobrosrcni. Dali bi ti vse in še vec. Zagotovo bom to mesto še obiskala, saj sem neizmerno uživala. 
Melanie Žlica 


Martinovanje v društvu sava 
Kot že toliko let poprej, smo tudi letos praznovali sv. Martina, in to tako, »kot se zagre«. Zbralo se nas je zares veliko. Naše dobre žene, mame in babice so pripravile pregrehe vredno kislo zelje s klobasami, seveda v kozarcih ni manjkalo žlahtne kapljice, da so bili obrazi še bolj nasmejani in lica zardela, pa so poskrbeli veseljaški harmonikaš Ivan Debeljak in Pojoca družba. S svojim obiskom sta nas posebej pocastila tudi ambasador R. Slovenije v Srbiji, g. Vladimir Gasparic, in njegov namestnik, g. Roman Weixler. 
Pelo se je, klepetalo, jedlo, pilo in prešerno veselilo. Ce nas je sv. Martin le slišal, bo letošnja vinska letina zagotovo bogata in sladka. 
Tanja Tomazin 





Ceprav se tega ne spomnim, vem, da sem rojen 6. marca 1948 leta v Beogradu. Moja starša sta se srecala v Kragujevcu v casu druge svetovne vojne, oba v partizanskih uniformah. On Slovenec, ona Srbkinja. Leta 1946 sta se ponovno srecala v Beogradu in takrat sklenila, da je to dokoncno. Oce je delal v Vojnem elektro inštitutu, mama pa na Medicinski fakulteti v Beogradu. Moje slovenske korenine segajo prek Maribora do Postojne, od koder izvira naša družina. Tudi tu so se vojne vpletle v usodo družine. Namrec, dedek in babica sta bila iz Postojne, pa tudi moj oce je bil rojen tam. Ko so Italijani okupirali ta del Slovenije, se je naša družina preselila v Maribor, v tedanji Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Tu so zaceli novo življenje in tu je odrasel moj oce. Ko so leta 1941 prišli Nemci, je bila družina spet pregnana, tokrat iz Maribora v Banja Luko. Po vojni sta se stara starša vrnila v Maribor, moj oce pa je svojo družino ustvaril v Beogradu. 

Kot vsi otroci sem tudi jaz pocitnice preživljal pri dedku in babici v Sloveniji. Moji spomini na to obdobje so res lepi in segajo v najmlajša otroška leta. Slovenšcine sem se naucil kar hitro, v igri z otroki iz sosešcine. Dedek in babica sta živela v stanovanjskem bloku na obrobju Maribora, kjer je bilo veliko družin z otroki. Tik ob bloku je bil športni teren, ki smo ga imenovali Telovadišce. Tam smo otroci preživljali cele dni. V bližini sta bila tudi Betnavski gozd in podnožje Pohorja, kamor smo hodili nabirat borovnice in jagode. Stari oce je imel vrt, na katerem sem prav tako preživel veliko casa. Tudi pozneje sem z veseljem hodil v Maribor, tako poleti kot pozimi. Poleti smo hodili na Pohorje ali na kopanje na Mariborski otok, pozimi pa na smucanje. 
V Beogradu sem zakljucil osnovno in srednjo tehnicno kemijsko šolo. V srednji šoli sem se zacel ukvarjati s športom, veslanjem, kar je imelo velik vpliv na moje nadaljnje življenje. V veslaškem klubu Partizan sem zacel svojo športno kariero, v kateri sem dosegel naslova prvaka Srbije in Jugoslavije. Veslanje je ostalo v mojem življenju tudi po koncanem tekmovalnem obdobju, ki je trajalo 10 let. Z veslanjem sem se ukvarjal tudi v Ljubljani, kjer sem nadaljeval šolanje na Fakulteti za splošno kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Bil sem v veslaškem klubu »Savica«, sedanja »Ljubljanica«, in sicer v dvojni vlogi tekmovalca in trenerja. Po opravljenem študiju sem zacel delati v kemijskem laboratoriju podjetja »Slovenija vino«. Leta 1974 sem se vrnil v Beograd, kjer sem dobil službo v kemijskem laboratoriju Zveznega ministrstva za notranje zadeve. 
Moji stiki s Slovenijo so se nadaljevali, ker sem vsako poletje peljal svojo družino v Maribor na obisk k stari mami in sorodnikom. Bled je bil tudi moja vsakoletna destinacija, kamor sem hodil od svojega 16. leta na veslaška tekmovanja. V tem športu sem kot mednarodni sodnik ostal do današnjega dne in se v tej vlogi udeležil mnogih svetovnih, evropskih in balkanskih šampionatov ter mednarodnih regat. Prav tako sem se ukvarjal z organizacijo velikih mednarodnih veslaških tekmovanj v Beogradu. Krona moje športne kariere je seveda udeležba na Olimpijskih igrah v Londonu leta 2012. 
Leta 2006 sem izvedel za Društvo Slovencev Sava v Beogradu in se s hcerko ter sinom nemudoma vclanil vanj. Pet let pozneje sem bil izbran za predsednika Društva Sava, isto dolžnost v drugem mandatu opravljam tudi danes. Od leta 2014 opravljam tudi dolžnost predsednika Nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine v Srbiji. 
S Slovenijo me še danes povezujejo vsakoletna srecanja absolventske generacije 1972, ki jih organiziramo na zadnji junijski vikend, vsakic na nekem od mest, kjer so moji kolegi ustvarili svojo profesionalno kariero. Prav tako se v poletnih mesecih vsako leto zbere širši krog naše družine 
– na teh srecanjih se poleg domacinov iz Postojne zberemo tudi sorodniki iz drugih krajev Slovenije, iz Italije in Srbije. 

Poziv clanom Društva Sava za sodelovanje na razstavi »Sentiment« 
V okviru Društva Sava pripravljamo razstavo, ki bo predstavila materialno – sentimentalno kulturno dedišcino clanov društva Slovencev v Beogradu. Na razstavi bodo prikazani predmeti, ki jih imate doma in ste jih kot posameznik ali družina podedovali (dokumenti, družinske fotografije, fotografije domacega kraja, razglednice, izrezki iz casopisov, brošure, rocno narejeni izdelki, predmeti, ki so vam dragi, filmski in video material, originali ali reprodukcije slik slovenskih umetnikov, spominske knjige, dnevniki, kosi oblaci…) ter izhajajo iz Slovenije oziroma so del vaših spominov ali kako drugace povezani z maticno domovino. 
S tem opusom, to je zbirko spominov, ki so povezani z vam dragimi predmeti, bi na ustrezen muzeološki nacin predstavili vsakodnevno družinsko in profesionalno življenje vas in vaših najbližjih ter vaše custveno potovanje skozi osebno in družinsko zgodovino. Clani Odbora za kulturo Društva Sava in Odbora za kulturo Nacionalnega sveta bodo predmete -eksponate, ki jih bodo clani Društva Sava predlagali, dokoncno izbrali ter uvrstili na razstavo. Razstava bo pripravljena v skladu s sodobno razstavljalsko prakso, kjer se bo na sodoben, interaktiven in kreativen nacin predstavil material, kjer je vsak predmet prikazan kot »objekt – znamenje« (v smislu beseda in predmet) in obravnavan kot muzejski eksponat. 
Ce ste lastnik katerega koli od navedenih predmetov in ce bi ga zacasno odstopili za namene razstave, vas prosimo, da o tem obvestite Odbor za kulturo Društva Sava (sava-si@eunet.rs). 



KAMNIŠKE ALPE 
Letos je Planinskemu društvu Železnicar iz Beograda uspelo organizirati izlet v Kamniške Alpe, ki sicer niso tako znane in atraktivne kot Julijci in Triglav, kamor se vsako leto odpravi kar nekaj planinskih društev iz Srbije. Skupina je štela 25 planincev. Dokaj hitro smo preckali vse meje in se v Sloveniji peljali najprej ob Savi do Zidanega mosta, potem pa ob Savinji do Celja. Ogledali smo si Celjski grad in staro mestno jedro. V nadaljevanju poti smo se ustavili še v Žalcu in poskusili šest vrst piva na tamkajšnji pivski fontani. Pozno smo prišli v cudovito Logarsko dolino, naravnost pravocasno, da ujamemo zadnje soncne žarke na okoliških vrhovih. Zapustili smo avtobus in zaceli vzpon proti Frischaufovem domu na Okrešlju. Ko smo šli mimo 90 m visokega slapa Rinka, je bilo še dovolj svetlo, da smo si ga lahko ogledali, pa tudi Orlovo gnezdo – nenavadno koco na skali. Pozneje je bilo vse bolj temno in so nam celne svetilke prav prišle. Pot je bila strma, kamnita in je peljala skozi gozd. Šli smo tudi mimo izvira Savinje in prispeli v dokaj poln dom, 1396 m visoko, ob 22. uri. Povzpeli smo se skoraj 400 m. Spali smo na skupnih ležišcih in se zbudili v okolju lepega gozda, nad katerim so se širili s soncem obsijani vrhovi Kamniških Alp. 
Razdelili smo se v dve skupini. Prva si je z Mirkom Detickom ogledala Krnico, Okrešelj ter druge naravne znamenitosti in se pocasi spustila v Logarsko dolino do avtobusa. Ostale je Vinko Grgic popeljal proti Kamniškem sedlu. Najprej skozi macesnov gozd, potem grmicevje, melišce in vse do skale. Tu smo se pripravili; palice niso vec koristne in smo jih spravili, nahrbtnike in cevlje pa smo dobro privezali. Na navpicni skali so bile tu pa tam vklesane stopnice, ob poti pa klini ali jeklena vrv, tako da je bil vzpon dokaj varen. Kljub temu je steza zahtevala nenehno pozornost in koncentracijo, saj bi lahko en napacen korak pomenil padec v globino. V naši skupini so bili izkušeni planinci, pa tudi takšni, ki niso bili cisto brez strahu in jim je takšno plezanje predstavljalo novo izkušnjo. 
Ob vzponu se je cedalje bolj odpiral pogled na Logarsko dolino spodaj in vrhove nad njo. Doseg Kamniškega sedla (1924 m) je bil prvi uspeh, in nagradili smo se s pocitkom na dokaj prostornem travniku, polnem cvetnic, kjer smo našli tudi planiko. Razgled pa na obe strani: proti severu, kot na dlani, Logarska z vrhovi in dalje Avstrija; proti jugu pa dolga dolina Kamniške Bistrice. Na sedlu je že bilo veliko planincev, nove skupine pa so še prihajale za nami, tudi iz Kamniške Bistrice. 
Nekaj planincev je ostalo na sedlu, ostali pa smo zaceli vzpon na Brano, 2253 m visoko. Najprej dolgo melišce, po katerem smo se poševno vzpenjali. Okoli nas cela polja gorskih cvetnic razlicnih barv, kar med kamenjem. Drugih rastlin skoraj da ni bilo. Potem pa smo spet zašli »v skalo« in si na klinih in vrveh pomagali z rokami. Posebej zanimiv je bil vzpon skozi grapo 
– skalnati žleb. Vrh je dokaj prostrana, zaobljena površina z železnim križem na najvišji tocki. Tukaj je bilo že nekaj skupin planincev iz cele Slovenije, pa tudi iz tujih držav, skupaj precej cez 100 ljudi. Ker je bil dan lep, so se razporedili okoli vrha in uživali v uspešnem vzponu in lepem razgledu. Seveda je bilo skupno fotografiranje obvezno. 
Od tod je lep pogled na sosednji vrh – Planjavo, in spodaj na Kamniško sedlo s planinsko koco pod njim. Globoko doli, okrog 1300 m nižje, cela Logarska dolina s tremi travnatimi jasami, obdanimi z gozdovi. Vidita se Logarjeva hiša in stara lipa. Doli na Okrešlju – Orlovo gnezdo … Okrog Logarske doline vrsta mogocnih in strmih vrhov: Ojstrica, Turška gora, Mrzla gora, Lucka, Baba, v ozadju pa avstrijske gore. 
Proti jugu, v modri meglici, Kamnik in Ljubljanska dolina. 

Potem se je zacel spust. Doslej smo se iz Logarske doline povzpeli približno 1300 m, do vecera pa moramo priti v Dom v Kamniški Bistrici na višini 600 m n/m, torej 1650 m nižje. Spust predstavlja vecji problem kot vzpon, saj smo v tej tocki že utrujeni in vsi sklepi, posebej kolena, ob vsakem koraku mocno trpijo. Zato smo si pripravili pohodne palice, ki so doslej potovale na nahrbtnikih. Do sedla smo prišli relativno lahko in si kratko odpocili. Veliko ljudi je bilo naokrog, terasa pred Domom polna, velika skupina pohodnikov v rdecih majicah s srcem in napisom »Rad imam domace« se je pripravljala na skupen posnetek. Bili so zelo veseli in bucni, nekje s podrocja Bele krajine. Nekateri so še prihajali iz obeh dolin, cele vrste planincev so se že vile po dokaj strmem pobocju in ovinkasti poti navzdol v Kamniško Bistrico. Cela pot je bila nekakšno melišce, z vecjimi in manjšimi kamni, ki so se kotalili in povzrocali, da so noge drsele. Nenehno je bilo treba »zavirati«, pri tem so bile palice v veliko pomoc, a vseeno je bilo zelo utrujajoce. Pogled na dolino in gozdove spodaj in vrhove za nami je bil lep, okoli pa gorske cvetnice, ki so se z višino menjavale. Nekaj casa smo hodili skozi rušje – nizke borovce, potem pa smo zašli v cudovito lep in prozorno svetel macesnov gozd. Tudi strmo ni bilo prevec, spodaj pa trava. To je obenem najbolj prijazen del poti navzdol, kot smo na koncu ugotavljali. Sledil je zelo dolg spust skozi gost bukov in smrekov gozd. Ovinkasta pot, na njej pa kamencki, ali pa visoke skalnate stopnice in korenine dreves, ki jih je bilo treba pazljivo preplezati. Vsi smo bili že zelo utrujeni, noge ne držijo vec, tudi roke nas bolijo od uporabe palic, zbranost popušca, zelo nevarno! 



Pred soncnim zahodom smo prišli v zelo lep dom v Kamniški Bistrici, ceprav v velikih casovnih presledkih, ker so nekateri potrebovali veliko casa za spust. 
Po kratkem premoru smo si ogledali izvir Kamniške Bistrice, le kakšnih 50 m stran od doma. Izvir tvori malo jezero s krasno, prozorno, modro-zeleno vodo. Iz njega voda izteka v obliki manjšega, širokega slapa ter prek kamenja in pod obokanim mostom hiti v dolino. 
Okoli doma so lepi gozdovi, nad njimi pa vrhovi Kamniških Alp, obsijani z zadnjimi soncnimi žarki. 

Na prijetni terasi pred domom smo uživali v prijetnem veceru in se pogovarjali o vzponu in posebej spustu. Bilo je nekaj manjših poškodb na dolgi poti navzdol, toda vsi so bili zadovoljni in ponosni, ker so opravili še en lep vzpon. Sedaj so bile spet vse tri skupine skupaj, tisti, ki so bili prvic v Sloveniji ali Alpah, so bili navdušeni nad lepoto narave in urejenostjo Slovenije. 
Noc je bila zelo prijetna za spanje, ker ni bilo tako vroce kot v nižje ležecih krajih. Pa še celo noc smo poslušali šum vode, ki pada cez slap. Enkrat sredi noci, ko sem pri odprtem oknu prižgal luc, sta se v sobi znašla dva netopirja in zacela leteti naokrog. Ni pomagalo, ko sem odprl drugo okno – pridružil se je jima še tretji. Ocitno so boli popolnoma zmedeni, in šele ko sem ugasnil luc, so zapustili sobo. 

V jutranji svetlobi je imela okolica doma povsem drugacno podobo. V bližini doma smo si ogledali Plecnikovo stvaritev: Lovski dom kralja Aleksandra Karadordevica in pozneje tudi Josipa Broza Tita. Nadaljevali smo z avtobusom do Arboretuma Volcji potok – velik, lepo urejen park z mnogimi rastlinami, drevesi, cvetjem in grmovjem, jezeri, pa tudi s posebnimi razstavami kaktusov, orhidej, metuljev in kipcev kitov, dinozavrov v naravni velikosti, z otroškimi igrišci … Tukaj smo kljub zelo vrocemu dnevu preživeli dve prijetni uri. Na koncu smo obiskali še Kamnik in se v vrocini sprehodili po starem mestnem jedru, polnem lepih hiš in fasad, okrašenih z veliko cvetja. 
Organizator in vodnik je bil Mirko Deticek, pomožni vodic pa Vinko Grgic. Skupaj smo se odprave udeležili štirje clani Društva Sava. 
Zorko Branko 

V tej številki Biltena objavljamo imena tistih clanov, ki so preminuli in nas zapustili v letu 2017. Objavljamo imena tistih, o cigar smrti smo bili obvešceni. Dušan Sindik: Beograd, 16.04.1933 – Beograd, 30.06.2017  
Založnik: DRUŠTVO SLOVENCEV V BEOGRADU – DRUŠTVO SAVA Beograd, Terazije 3/IX, tel/fah +381 11  33 40 875, e-mail: sava-si@eunet.rs  www.drustvosava.org DRUŠTVO  SLOVENCEV  V BEOGRADU - DRUŠT VO  SAVA Uredništvo: Saša Verbic, glavni in odgovorni urednik. Clani uredništva: Ivana Mandic, Tanja Tomazin in Branko Zorko. Lektura in prevod: Tanja Tomazin. Likovno-graficna priprava: Dušan Todorovic, Aleksandra Andelkovic in Jasmina Pucarevic. Bilten je brezplacen. Izhajanje Biltena financira Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Rokopisov, fotografij in risb ne vracamo. Podpisani clanki predstavljajo osebno mnenje avtojev, ki se nujno ne morajo strinjati z mnenjem uredništva. Uredništvo ima pravico po potrebi skrajšati in prilagoditi prispele priloge. Delo v Biltenu je volontersko. CIP - .............. . ........... ....... .......... ......, ....... 061 BILTEN / Društvo Slovenaca "Sava" u Beogradu ISSN 1452-9092 = Bilten (Društvo Slovenaca "Sava" u Beogradu) COBISS.SR-ID 140641548