JLisi 97.
X torek 4« Grudna
1849.
Slovenija izhaja vsaki teilen dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za pollcta 3 gold. in '/,, za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na doni v Ljubljani se odrajtuje še '/, gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 1 gold., za ene kvatre 3 gold.
Pisanje štajerskih Slovencov na ministra notrajnih zadev.
Slovenski štajerski poslanci, ki so bili /voljeni, ministerstvo prepričati, daje za štajerske Slovence Celje nar pripravniše za krožno poglavarstvo, so, ker so od ministra notrajnih zadev nezadovoljen odgovor dobili, sledeče pismo nanj poslali:
„Gospod minister! Ko so poslanci Sloveno-štajerskega 16. oktobra t. 1. gospodu ministru notrajnih zadev prošnjo zavolj prenešenja krožnega poglavarstva v Celje predložili, so oni po svoji dolžnosti, ki jo jim je slovenski narod naložil, za potrebno spoznali, to reč tudi z besedo podpirati, da slovenski narod noče š tem ministerstvo nadlegvati, ampak da le prosi takrat se na to prošnjo spomniti, ko bo vladi mogoče to napravo dosledno poravnati."
„Že ustni govor poslancev jasno priča, da so slovenski Štajerci doslednosti vladarstva zadovoljenje narodnih, tedaj naravnih in naj pravičnejših potreb, žertvati pripravljeni, da poterpežljivo na ministrovo modrost zaupajo, ter skušnji večno pravico pripustijo, — da le potem spolnenje te prošnje pričakujejo, ko vlada to brez spodtikleja storiti zamore. Ni nam nobeden vzrok znan, zakaj da nam gospod minister notrajnih zadev očita, da se v slovenske serce austrijanska zavest ni dosti globoko vrasla, in da le na odločenje mislijo."
V ministerskem odgovoru, so poslanci dobro neko nezaupnost vidili, ktero ima gospod minister proti resničnem in pravo-austrijan-skem mnjenju Slovencev, ker se je gospod ministru potrebno zdelo, poslance pomembnih in separatiških namenov spomniti v svojem govoru, in našo ponižno prošnjo s takimi nameni primerjati.
„Tak odgovor je za resnico poslance, ki so živo prepričani, da Slovenci nobenih takih namenov nimajo, globoko v serce razžalil, ker so z žalostnim sercem zvedli, da ravno tisti narod, ki je bil naj zvestejši in naj mir-niši v viharni dobi, tisti narod, ki od pervega dneva austrijanske prekucije drugega ni mislil in po drugem ni hrepenil kakor po edinosti Austrije, da je ravno ta narod tako na-tolcvan, da še kaj tacega od njega misliti zamore."
„Poslanci se torej bati morajo, da so naznanila, ki jih je gospod minister notrajnih zadev od Slovencev dobil, nepoštena, in torej za svojo dolžnost spoznajo, gospodu mi-nitru to pismo poslati, kterega namen je resnično djanje in pravične razmere Slovencev naznaniti, vsako krivo predumljenje vladar-stvu odbiti in v vladarstvu tisti zaup do njih obuditi, kteri se jim spodobi po vsi pravici."
„Ko se je mnogih strank, ktere je pre-kucija rodila, vsaka po svojih namerah za pad Austrije marljivo prizadevala, med kterimi je bila posebno ena, ki ni nič druzega kakor raztoplenje Austrije v Nemčiji želela, so morali tudi Slovenci na Štajerskem in Krajn-skem poslance v nemški Frankobrod voliti, ker jim je bilo to — zapovedano."
„Ta čas je v zgodovini leta 1848 znamenit, ker je že takrat v slovenskem sercu idea za edino močno Austrijo korenine pognala, že tistikrat so Slovenci spoznali, da
je njih obstoj z obstojem neraztopljene Austrije v vozki zvezi."
„Slovenci, ali niso volili, ali pa le s tem pogojem, da se morajo poslanci vsim obstoju Austrije protivnim naredbam z vso močjo zo-perstaviti. Da niso vsi poslanci po tem ravnali, ni zadolženje naroda, ki ni nikdar mislil, da se taki Austrijanci znajdejo, ki Austrijo podreti žele."
„Takrat tedaj seje rodila idea enakopravnosti v nepokvarjenih sercih slovenskega naroda. Popred edino močno Austrijo, potem še le — če bi že moralo biti — kako zvezo z Nemčijo. Tako mnenje je bilo v kmečki koči, tako v poslopju gradjana."
„To občinsko mnenje ni bilo od podpiho-vavcev in takih in enakih malopridnežev v slovenske serca vcepljeno, bilo je izvir lastnega prepričanja, bilo je iztok ljubezni do krasne, velike, mogočne deržave, iztok ljubezni do cesarskega prestola. Da je pa temu tako, se naj jasnejše pokaže ravno pri volitvah za Frankobrod. In to se je godilo v dobi, v kteri je bila v Austrii černo-rudečo-rnmena zastava malik, in pogled austrijanskih barv je bil že dovolj , da je ljudstvo zlobno divjati začelo. In pri vsem tem še minister nad zvestobo Slovencev dvomi!"
„To djanje je v zgodovini zadnih dveh let nerazdrobljiv spominek, ki so ga vsi Slovenci postavili, in jasno priča njih zvestobo in ljubezen do domovine. Kdo zamore proti temu le čerhniti? še velja, kar slavni pesnik poje: „Hrast se omaja in hrib — zrestoba Slovencov ne gane." Ko so sklepi na dan prišli, ki so na to merili, Austrijo podreti, so vsi Slovenci enoglasno proti temu vpili, in Želeli so se v eno kraljestvo z imenom Slovenija zjediniti, in se takim sklepom nasprot postaviti. Ko je pa vladarstvo svoje poslance iz Frankobroda poklicalo in zagotovilo, da to Austriji škodvalo ne bo; so Slovenci zavolj edinosti Austrije svojemu zjedinjenju odrekli."
1. osnovane deželne vravnave štajerske začasnega deželnega zbora, ki Slovence z Nemci zjedini, dovolj priča , da je Slovenec bolj kot kak drug narod k spravi in prijaznosti nagnen."
„Ko se je v oktobru leta 1848 austrijanska deržava majala, ko so zunajni in notrajni sovražniki tisučletni carski prestol tresli, ko so emiseri dunajskemu puntu v pomoč černo vojsko po naši deželi pridigovali, so bili ti pridgarji veseli, da so živi pete odnesli, — in spet so bili Slovenci na Štajerskem in Krajn-skem, ki so bili pripravljeni za varstvo prestola in domovine se z orožjem v roci dvignuti, le miga so čakali, ki ga je eden naj starših in skušenih vodjev v dobi nevarnosti dati obljubil. Viharni natok tistih dni ni mogel nepremakljive zvestobe Slovencev ganuti. Ostali so zvesti, neoskrunjeno čast so obvarvali, torej so vse bolj zaslužili kakor obdolženje, da nimajo austrijanske zavesti, zraven pa separatistiško mnenje. Naj zadosti ta kratki popis v prepričanje gospodu ministru, da vsako naznanilo, ki čast in udanost Slovencev krati, ni druzega kakor izmet peklenskega zavida, ki izvira iz mamljive zavesti lastne hudobije."
„Poslanci iz Sloveno-štajerskega."
Celje v začetku novembra 1849.
(Sudel, Z.)
Austriansko Cesarstvo.
Slovenska dežela.
Ljubljana. Marskater ukaz je prišel iz pisarnic naših ministerstev, ki kaže de pravice Slovanov se spoznajo, in de so poglavarji vlade pri volji, za ustanovitev teh pravic kaj storiti. Dobili smo n. pr. izvirne slovanske postave, oskerbela se je v Pragi češka realna šola, v Ljubljani slovenska za živino-zdravilstvo, nove šolske postave, kar Slovanam gre, jim pravično dajo, i. d. Kako, de vunder vpeljanje pravičnih uaredb pri nas le po polževi poti napreduje, kako de v nekterih rečeh vidimo, de se clo po rakovi poti nazaj pomikamo? Vzrok vidimo v slabi volji, v nevednosti, v kitajski terdovratnosti spodnih udov vlade, služabnikov noviga gospodarstva iz stariga časa. Pravica nam je, in dolžnost, očitno vprašati, komu de po sedajnih postavah gre, slorenskimu ndadenču očitati, de je Slovenc in de za domovino se poganja? Kdo je učeniku, kdo svetovavcu v službi deržave, o-blast dal zavolj domoljubnosti kogar svariti, kakor se je v našim mestu ne enkrat, večkrat že pripetilo? Kako si more priderzniti šolski učitelj v Ljubljani učence, ki so se na vprašanje oglasili za slovenski poduk in jih je bila polovica cele šole — pričo vsih osramotili z besedami: „Le domu pojte vi krave pasti, tam se bote slovensko učili." Kako nesramne misli morajo biti izvir taeiga lajanja! kako sirov je človek v dolgi sukni, ki je o-tročičam v stanu tako govoriti, —iri taki človek našo mladost uči! Nadalje, so mar čisti nameni tistih, ki so domoljubnimu brumnimu pridgarju spodniga gimnazija slovenske prid-ge vstavili, ter zopet staro nemšino spravili, de zopet božja beseda v ptnjim glasu v mer-zlo steno doni, namesti de hi mehke serca mladosti v njim prijetnim glasu budila k vsim dobrim? So mar pravični možje tudi tisti, ki slovenskimu petju v cerkvi gorniga gimnazija branijo? ali tisti, ki podložne svoje hinavsko hvalijo zavolj slovenskih vednosti, tode s pri-stavkam, ako bi nemške bile, hi jim bolj do-padljivo bilo ? Sklenemo versto ognusnih izgledov. Le zato te napake tukaj omenimo, ki ne vidimo druziga pomočka za njih odpravo, ne druziga zdravila za sovražnike domovine v spodnih nizkih verstah očitne službe. Še to pristavimo: Ako se reč k boljšim ne verne, ako hudodelci proti postavi in pravici naroda ne nehajo bo treba po imenu krivične naznaniti in pred sodbo tiskarnice jih soditi. Odgovor zavolj cene gosp. Vcrtovcovih ,:shodnih govorov."
V 95. listu »Slovenije" vpraša častiti gosp. Svečan slovensko družtvo v Ljubljani: zakaj de se gosp. Leonu, bukvarju v Celjovcu ne dovoli navadnih 25 od 100, de bi se željno pričakovani „shodni govori" gosp. Vertovca tukaj kupovali po ravno tisti ceni kot v Ljubljani? in na izvedenje, ki mu ga je g. Leon na to vprašanje dal, žaluje gosp. Svečan, rekoč: „ako se godi to s zelenim lesom, kaj bo s suhim!"
Rodoljubimu gospodu odgovorimo tole: Na svet gosp. Lerherja, kije razpošiljanje „govorov" prevzel, je sklenilo slovensko družtvo bukvarjem 10 od 100 dobička dati. Gosp. Lercher je storil ta nadklep, nadjajoči se,
— 38G —
de slovenski bukvarji bojo pri slovenski knjigi z nižjim dobičkani zadovoljni. Ce morebiti ravno vsi niso bili s tem zaddvoljni, so vunder, kolikor naui je znano, razun gosp Leona, vsi te bukve kakor v Ljubljani po 40 kraje, prodajali.
Če gosp. Leon ni mogel s tem dobičkam shajati, naj nam bi bil oznanil, de jih po ti ceni ne [prodaja, po vikši pa tudi ne, — in slovensko družtvo, ki nikjer ne iše oboga-tenja, pa tudi nobeniga goldinarja potrositi ni v stanu, bi bilo gosp. Leonu in vsim bu-kvarjem veči dobiček dovolilo, kakor ga jc v v današnji seji zares sklenilo, de razun 10 od 100 dobi vsak bukvar pri 10 iztisih še eniga poveril.
De pa 10 procentov bukvarjem dobička dajati, ni nenavadno, nam kaže ravno gosp. Leon sam, ki v Ljubljano gosp. Lerherju „Drobtince", „Blaže in Nežica", „Svcto opravilo" itd. tudi z 10 procenti pošilja, ki pa zavoljo tega čez navadno ccno nikdar ni poskočil.
Odbor slov. dužtva.
V Ljubljani 29. listopada 1849.
*	Teržaško društvo slavensko je imelo 18. novembra lepo besedo. Slovesnost se jc začela s popevkama n* cesarja i bana. Nato je razveselila poslušavcc gospodična Marija Spo-rer iz Ljubljane z mnogoverstnimi domišljijami (fantazijami) na glasoviru z redko izverst-nostjo. Potem so igrali gospodična Jožefina Višakiz Varaždina, gospoda Sporerja, g. Vit-man, g. Globočnik i g. Kuk tri nastope iz i-lirske žaloigre „Kastriota", ki jo je spisal slo-veči g. Dr. Sporer, svetovavc deželnega gla varstva na Ivrajnskem. Igrali so ročno i gladko. Italianske gospe, ki so bile druščino s svojo pričnjočnostjo počastile, so očitno izu stile. „Che linguaggio dolce!" (Kako sladak jezik!) Gosp. Kuk je tudi zupival (dekiamiral): „Kdo je mar?" našega slavnega Koseskega, i g. Sporer prav po mladenčevo pesem Drago-tina Rakovaca: „Duh Slavjanski." — Ne vemo kako da bode kaj letos z besedami slovenskega društva Lljubljanskega, ker so jo skoraj vsi pevci i igravci na Dunaj potegnili.
*	Neki iskreni Slovenec i pisatelj slovenski, ki ga le zato ne imenujemo, ker se bojimo časti nelakoninega, verlega moža razžaliti, bo za dve izvirni slovenski igri (Schauspiele) — kakor za gotovo vemo — kmalo dva lepa dara razpisal. Na noge, pisatelji slovenski! Vam pa, preblaženi gospod, vimenu domovine pre-serčna hvala i slava!
Lj ubij ana. Natiskujete se zdaj dve slov. igri: „Ivanka", izvirna, spisal g. Miroslav Vilhar, i „Turki pred Siskom", poslovenil po ilirskoj neki za slovenščino živo vneti gospod. G. Cegnar jc poslovenil popev (Oper): „Campa" za naše slovensko društvo. Sčim (berž ko) se za ta krasni popev moči naj-dejo, ga bo dalo slov. društvo igrati. Prav hrepenimo že po kaki slovenski igri, po tako dolgim prestanku. —
Vodja austrijanskiga brodovja, admiral Dahlrupp, je po končani vojski velitelsko svojo barko zapustil. PH slovesnosti, s ktero so vodjevo bandero skrili, je bil admiral s re-dam, od cesarja njemu dodeljenim, okinčen. Po vodilih, od tega moža napovedanih, se bo mende v prihodno austrijansko brodovje prerodih). Se ve, de v nemškim duhu. Že je ministerialni ukaz o temu na dan prišel, ki govori od pomočkov, brodovje — sc pravi brodnike, ki nemškiga ne razumijo — ponem-citi. Skusilo se bo mende iz regimentnih otročjih šol brodniške novince izbirati, kir ti so po nemško izrejeni. — Vredni naši slavijanski brodniki vikši in podložni! vi niste za austrijansko brodovje, kir niste — Nemci; izverstni ste brodniki — tode niste Nemci. Doslu-žili ste!
Iz Celovca. Po osnovi gimnazijalnega učenja je materinščina za vsakega učenca u vsih osmih šolah zapovedan predmet, Ova
za vse Slavjane imenitna uredba jc tudi nas Slovence na Koroškim s neizrečenim veseljem navdala, nadjaje se, da se bodo prihodnjič tudi na celovškim učilišču slovenski učenci slovenskega jezika učiti in se v njem izobraževati morali, in ob začetku šol je bilo zarčs slišati, daje slovenščina za Slovence, ravno kot nemščina za Nčnice zapovedan predmet Vendar le kratek čas je naše veselje terpelo. Kmalo potem je naše učiteljstve, strahovaje se, da bi Slovencem preveč ne dovoljilo, skle nilo, slovenski uk vsakomu učencu, bodi on že Nemec alj Slovenec, na prosto voljo pu stili, predenj ministerstvo, ktero se je zastran tega vprašalo, dokončno ne odloči, kako se slovenski jezik v Celovcu predavati sme, alj je za vse Slovence zapovčdan predmet, alj samo kao pri Nčmcih za tiste, kterih stariši h temu privolijo.
Česar smo se že popred strahovali, se je zares zgodilo! Skorej polovica slovenskih učen cev, kterih je na našim učilišču nekaj čez sto, torej več kot tretjina vsih, se je po nemarnim slovenskomu uku vtegnila. Žalostno, da slovenska mladež svoj materni jezik tako malo obrajta in čisla! in ako število svojih slušateljev uzporedim, je nemških polovica več kot slovenskih.
Tako je v naših šolah s slovenščino in lo-likrat obljubljeno jednakopravnostjo; na našej vlastnej zemlji nas zatirajo in preganjajo Terdno vendar zaupamo na naše popečiteljstvo javnega uka, da bode temu zlu doskočilo in skorej natanjčno izpolnovanje danih postav zapovčdalo. Živo tudi poprosimo, — da se vloga celovškega učiteljstva zastran slovenskega jezika berž ko berž reši, kar že vsi Slovenci s težkim sercam pričakujemo.
Ravno zvemo, da bode odbor za gruntno odškodovanje svoje spise tudi v slovenskim jeziku na svetlo dal. S tim bode gotovo vse Slovence na Koroškim razveselil.
Janežič.
Hervaška in serbska dežela.
Pismo patriarha Rajaciča na ministerstvo (Konec.)
Kar predlog 1) tiče, menim, da njegovo vresničenje ni zoper g. 123 ustave. Postave se morajo v zvesi raztolmačevati in ena drugi ne sme oporečna biti. V cesarskem pismu od 15. decembra 1848 izgovorjena samostojna narodna notrajna vravnava in vlada serbskega naroda se nc mora misliti, še manj pa v djanj sko življenje vpeljati, ako serbska vojvodina ne postane samostojna kronovina. Z zjedi-nenjem vojvodstva s kako drugo kronovino bi bila ona popolnoma odvisna in nanjo se bi gotovo malo porajtalo. Kaj bi bil potem vojvoda , in kaj bi počel pri narodu ? Menim , da enakopravnost ni le za posamezne osebe, am pak za cele narode in kronovine. Svitli car in visoko vladarstvo sta po pismu 2. aprila 1849 sklenula, da se imajo meje prihodnega vladanja narodnega vojvoda odločiti. To posebno vladanje zamore le vlada z zastople-njem naroda in vojvoda odločiti, in berš, ko se to zgodi in zgodilo bode, se ne more nobena kronovina več v zadeve vojvodine mešali. Iz ukaza gospoda ministra notrajnih zadev, grofa Stadiona na umerlega vojvoda 6. decembra 1848 št. 217 R. M. J. in name 14. decembra 1848 št. 176 R. M. J. je to moje mnenje poterjeno, ker se vojvod vikši politiški zapovednik imenuje, govori se od njegovih neposrednih zadev, njegovih opravil v njegovem stanju do centralne vlade, in od njega minister tirja, mu naznaniti, kako ta reč med njim in serbskim narodom v vedni opravilni dotiki obstati zamore. Vsi ti postavni dokazi tedaj poterdijo, da serbska vojvodina le potem juridiško-politiško bitje biti zamore, ako je samostojna kronovina. Prepričan sini, da bi naglo vslišanje moje prošnje prihodni deržavni zbor gotovo poterdil, nasprotna naredba pa bi narod prepričala, da
ga vlada s tem le tolažiti hoče kakor z ukazom 6. aprila 1690, v kterem beremo: „Ex-
cusso autem jugo turcico omnia in formam stabilem, et ordinem debitum pro futuro a d votum et satisfaetionem vestram redigemus," in uni ukaz od 15. decembra 1848 se temu zlo enako glasi: „Koj ko se mir vstanovi, bo ena naj pervih skerb našega očetovskega serca tako narodno notrajno vravnavo na te-meljnu ravnopravnosti vsih Naših narodov, vrediti in vstanovi t i," ko bi serbska vojvodina s kako drugo občinski deželni zbor imela, bi ji ne škodvalo, ako je politiki visokega ministerstva prav. Dobrohotečost junaškega cara, ki jo je koj v začetku svoje vlade serb-skemu narodu pokazal, bode gotovo moje želje in želje cele vojvodine, jo za samostojno kronovino izreči, izpolnila.
ad 2) Ce se to dopolne, menim, da naslov velki vojvoda serbske kronovine ne bode spodtiklej, ker je ime vladarja kinč kronovine. Ker je serbski narod pri vsih nesrečah nepremakljivo zvestobo do vladarja in domovine pokazal, svoje drago in blago daroval in bojne polja z kervjo namočil, bo njegovo veselje gotovo veliko, ako se mu v politiškem prerojenju taka čast skaže.
ad 3) Omenjene dežele so stanovanja Serbov, ki so jih po vzetju ogerskega posedli. Da so se zdaj iz nekterih krajev Serbi zlo zgubili, je vzrok, ker so bili od Madjarov tako hudo stiskani in preganjani, da so zatorej svojo domovino zapustili, serbski narod ima torej pravico na te kraje. Da serbska vojvodina kako pomembo ima, se ji ti kraji odtergati ne smejo. V zadevi Bačke, Banata in Sirmie ne mora ta reč dvomljiva biti, ker imajo te dežele tako lego, da je v prid celotne deržave, da so skupej in Barania je jez proti niadjarskemu natoku. Ako geogratiška lega serbske vojvodine tega ne pripusti, bi se morala po mojem mnenju Barania trojednemu kraljestvu pridružiti, da se Madjari kolikor mogoče oslabe in prihodni punti ne vnamejo. Drugi narodi, ki v vojvodini stanujejo bodo deržavnih in cerkvenih pravic kakor enakopravnost tirja, popolnoma vdeleženi.
ad 4) Volitev vojvoda je neogibljiva potreba za obstoj serbske narodnosti in gerške vere. Ako bi se to v nemar pustilo, bi bil narod od drugih narodnost preveč omejen. Serbski narod najde za gerško vero jezik in narodnost le v vojvodu popolnoma ga-rantio; 011 je tisti politiški gospod , ki bo želje in pritožbe v resnici pred svitli prestol položil. Zainolčini stare prigodbe, ki to poterdijo, le na komisarja Latinoviča pokažem. Ta komisar je vojake tirjal od Madjarov, da bi nikdarne vstaje v Bački z njimi za ter 1. Naslov vojvoda ni oporek naslovu velki vojvoda, in pervega naloga je le to storiti, kar mu ta vkaže, on bo srednik med njim in narodom.
Sim tedaj kakor se zvestemu služabniku carja spodobi, svoje mnenje izrekel s zaupom, da bo to v blagor cele deržave in posebno serbske vojvodine. Nobena druga vravnava bi bi Serbom ne zadostila, vsaka njih pravice ranila in pričakovanje vkanila, in jih prepričalo, da so zastonj svoje blago žertvali. Opravičil sim svojo vest pred zgodovino in vsaki drugi zmešnjavi, in le to še prosim, da bi se smel v Kar-lovce nazaj vernuli, da tudi cerkvi pomoč ne bode odtegnjena. Madjari so mnogo duhovnov umorili, mnogo cerkev požgali, cerkvene posode in oblačila poropali. Zadevajoče občine, ki so brez škofov, nam svoje oči obračajo, jez moram njih cerkvene zadeve po mo-gočosli vravnati.
V Beču 13. Oktobra 1849.
Jožef Rajačič. s. r. patriarh.
Wiener Zeitung od 28. listopada prinese cesarski sklep čez prihodno uravnavo „Serb-ske vojvodine in Temeškega banata." Okrajne dozdajnih stolic Bač-Bodrogh,
Torontal, Teuies in Krasso, kakor tudi kantoni Ruma in Illok, Sremske stolice, bodo v opravniškim obziru, dokler ne bo po postavni poti sklenjeno, b kteri kronovini imajo prišteti biti, za posebno deželo štete, ktira ima svoje posebne od Ogerskiga neodvisne dežel-ske gosposke, ktirc so neposredama ministerstvu podveržene. Ta okrajina bo imenovana ,,Vojvodina Serbska inTemeški banat."
Kako se bo ta dežela pri austrijanskiui deržavnim zboru nadomestvala, bo pozneje posebna provizorna poslava odločila. Vrav-navno poglavarstvo te dežele prevzame pro-vizorni deželni poglavar, ki bo v Temešvaru stanoval, in ktirim bo za civilno uravnavo civilni komisar pridjan.
V	obziru na razne narode, ki v li deželi stanujejo, bo dežela v tri okrajine razdelena, in vsaka teb okrajin bo več kantonov imela. Delavnost krožnih in kantonskih vlad in poslancov bo posebna postava na znanje dala.
Sremski kantoni Rume in Dlok in kraji Bačke, Temeške in Torontalske stolnice bojo posebno okrožje te dežele, in se imajo posebej „Serbsko vojvodstvo" imenovali.
Čez združenje Serbske vojvodine z drugo kronovino bo po 72. deržavne ustave, še le po zasluženju okrožnih namestnikov sklenjeno.
V	častno znamnje dogodivšine Serbskega naroda, bode cesar zanaprej tudi imel primek „Velciga vojvoda Serbske vojvodine," poglavar te dežele pa dobi primek „podvoj-vo da."
„Agramer Zeitg." oglasi: Kir je čolnar v sosedni štajerski deželi našo vlado naprosil, de naj bi se mu službeni dopisi iz domačiga jezika v nemški prestavljali, je bansko svetovavstvo predložilo ministerstvu denarstva, de naj bi se ta, slavijanskiga jezika mende ne-vedin čolnar odstavil, in služba domačiga jezika našiga vednimu dala. Na to je vis. mi-nisterstv odgovorilo, de imenovani uradnik je naznanil, de naš rodni jezik razumi, in de je za prestavljenje pisem Ie zato prosil, kir je tudi sprednik njegov to prosil; torej se pre-sada tega uradnika potrebna ne skaže. Potem je ministerstvo oskerbništvu kameralnih dohodkov v Gradcu ukazalo; de se ima pri podelenju služb poleg čolne meje zgol na osebe obzir imeti, ktere zraven krajnskiga tudi hervaški jezik znajo.
Ta zgodba naj bo naši radikalni tiskarni v dokaz, ako se zgorej pri volji;, narodno enakopravnost prideržati.
„LIoyd" temu vprek vzame iz „Suvslav. Zeitung" to: „Slav. Jug" oglasi sledeči mini-sterjalni ukaz, kot spričbo, kako de se od vlade vse stori, kar je mogoče, naš domači jezik pri vsih uradih kot uradni jezik vpeljati.
Visoko minist.4-svetovavstvo je sklenilo, de se ima, kir so poštne reči izrečene deržavne reči, pri c. k. poštnih uradih zgol c. k pečat, namreč c. k. orel z deržavnim gerbam v sredi, in z nemškim, kot občno razumljivim (!) krogopisam, rabiti, in de sklepi in ukazi v poštnih rečeh le od visok. c. k. ter-govniga ministerstva kot vladajočiga poštniga urada, in od poštniga nadoskerbništva priti imajo, torej de ne nad-oskerbništvo, ne podložne poštne urade nimajo izpeljavavati ukazov pridših od druzih urad, ako se s tem od lašenje ali nevarnost, ali resnična škoda za službo ne godi i. t. n.
V	Semunu je mnogo prepira mej c. k. vojašinjo in domačimi, zavolj rejenja vojšakov po hišah, kir več terjajo, kakor jim po postavi gre. Bil je torej v mestni hišni veliki zbor, v kterimu so sklenili, vojaško ministerstvo na> prositi v de naj bi se vojšaki po kosarnah in kontumacnih bajtah pospravljali. — Mej vojšaki, ribči in krajači je bil silni pretep pri plesu v neki gostivnici — mende zavolj ple-savk; trije so bili ubiti, en kadet, eno dete in en mestnjan. Mestna in vojaška gosposka ste jele reč koj preiskovati.
Gosp. Pavel Trifunac je poslan kot komisar za kameralnc zemljiša v Banatu in na Sirmskim. Sostavil bo tudi odbor za premenja-vo serbskih denarskih nakazov, za ktere je vlada 180,000 gold. sr. odločila. —
Nad-duhovin Savič je šel v Beligrad po inašno obleko nadškofijsko, ki je bila v času madžarskiga punta tam hranjena. Kaže to, de tudi Patriarh kmalo pride.
Austrijanska dežela.
Dunaj. Naš mladi cesar seje od svojiga potovanja na Češki in v zgorniin Estraj-hu sopet na Dunaj vernil. Povsod so ga z veseljem sprijeli. Dunajčani komaj pričakujejo, kdaj se bo iz Schdnbruna v cesarski dvor svojih dedov preselil.
Beč. Nj. veličanstvo, cesar, se je v dvorni grad v mesto preselil.
O posestvu cesarske rodovine piše Wien. Zeitg.: Ob smerti cesarja Frančiška je bilo njegovo lastno premoženje zlo razderto. Od leta 1842 sim je posebni odbor pod vodstvam predsednika dvorniga sodništva, grofa Taafe, cesarsko zapuščino vredoval. V letu 1848 se je odbor razšel. Sedajni cesar je drugi odbor postavil pod vodstvam barona Pilgraina, pomnožen z namestniki svillih dedov; tega seja so se pričele v začetkim kozoperska. Zdaj je delo odbora končano; v doveršenje celiga velikiga opravila se le še pričakujejo sklepi nekterih urad v rečeh ki se pri odboru odpraviti ne dajo, in pridobljenje pomočkov za plačo dolgov. Po odvzetju zneska dolgov bo de-dam ostalo 8 milijonov gold. sr., iz kterih je še precej penzijonov plačevati.
Nekdajni klošter Benediktincov v Garsten pri mestu Steyr se bo spreobernil v deželno ječo, po pensvlvanski viži (ječa po samim.)
Govori se od pomanjšanja ces. armade.—
Po načertu vodil za službo žandarmov, se žandarm tudi brez posebniga pooblastenja sme svojiga orožja poslužiti: ako ga kdo s silo napade v službi, ako drugači njemu zaupani kraj alj človeka hraniti ne more, in ako hudodelec zapažen pri hudodelu se ne vda, temuč se brani. Tudi v primirlejih rabe orožja mu je varnost in primirnost ukazana.
Cena zlata in srebra sopet rase. Wien. Zeitg. razglasi pogodbo med Avstrijo, Mo-deno in Parmo zastran eolniga zedinjenja sklenjeno. Te deržave so se tudi zastran poštnih reči in zastran gospodarstva čez otoke reke Po pogodile.
Austrijanska armada na Laškim je src-berni klicavni rog podala hrabrimu 10. mu bataljonu lovcov v spomin. Spremljajoče pismo ta bataljon in njega vodja Kopala jako hvali, in kipi serčne vdanosti za Austrijo in cesarja.
Beč. „FremdenbIatt" piše: Znano je, de Klapka (madžarski vojvoda), bi bil prevzeti imel nadvodstvo šlesvig - holstajnske armade, tode protivljenje Prusije mu je to vbranilo. Po zadnim svojim popotvanju v London in Pariz je mislil čez Keln v Hamburg nazaj priti, ali od pruskih urad je bil na Francosko nazaj odpravljen. Vernil se je v pervo v Sarlui, potem v Bezanson in slednič v terdnjavo Ser-lui na švajcarski meji. Alj tudi tam miru ni našel, kir francoska vlada mu je zastopljivo naznanila, de mu dalje prebivalše dopustiti ne more. Torej je nedolgo francoske tla zapustil, in se podal k poglavarju terdnjave pri Soloturnu v Švajci, nekinm Zepulski, s kterim je od prejšnih let sem v prijazni zvezi. Tam prebiva po tim takim zdaj Juri Klapka ne pak v Ameriki, kamor bi po naznanju ve-čih časopisov popotval bil.
Deželni poglavar Gorno - austrijanskiga, Dr. Fišer je prejel pismo nj. ces. veličanstva, v kterimu cesar zadovoljnost s sprejembo na Gorno-avstrijanskim z hvalo naznani.
Poglavar Dr. Fišer je po časopisih razglasil, de za nobeniga dolgov ne plačuje.
Več ko 200 čolnov je v Donavo vmer-znilo.
Zavolj snega se v zadnih dneh po železnicah okoli Dunaja ni moglo voziti.
v
Ceska in Moravska dežela.
U narodni noviny se piše iz Bohdalic na Morave slčdeče: U nekoj susedščini je urad (Behiirde) spisal zapisnik (Protokol) u nekoj stvari i ga predložil, da bi ga nekteri od sosedov podpisali. Susedi uzemaju zapisnik u ruke i vide, daje spisan po nčmečko. „Ne podpišemo!« — Za sto ne? „Zato ker tomu ne razumimo;" — Tukaj stoji vse, očem smo se ravno sadii pogovarjali. „Mi že verjamemo, pa popred kakor podpišemo, moramo to še prečitati (prebrati). I no za što bi moralo biti to ravno po nčmečko spisano ? Ta mi plačujemo dacije, kakor Nemci, bi rekel da še eč, mi vojujemo za svčtloga cesarja tako hrabro kakor Nemci, bi rekel še hrabrejši i nas mnogo več nego (kakor) Nčmcov, ni davno smo čitali (brali), alite susedi! daje Sla-enov 18 inilionov u našem cesarstvu i Nčmcov le blizo 6 milionov, i mi bi pa ne imeli toliko pravice kakor Nemci? K čemu bi bil potle pa ustav (konstitucia), ako bi ostalo vse pri starem?" — Vi tega ne razumite, dragi prijatli! Ali ne govorim s Vami vse po mo-ravsko, kakor bi govoril s Nemci po nčmečko? U spisih mora pa biti jeden jezik, i uradi uraduju med seboj po nčmečko. „Saj pa mi nismo ni jeden urad, i slišali smo, da mo-raju uradi s ljudmi govoriti, i pisati u tistom jeziku, u kojem ljudi žele. .Što pak pomeni tisti paragraf u ustavu, kjer sam svčtli cesar obljubi, da ima vsaki narod jednaku pravicu u učilšču, u uradu i pred sudom? Kadar mi ta-daj terjamo, da ima biti zapisnik spisan po slavensko slavni urad se tomu pa upira, tu vsaki vidi, kdo je zvest svčtlomu cesarju i kdo ga ne posluša." — Zapisniki se je iz novoga spisal po slavensko i susedi su ga lepo prečitali i podpisali. „Das* das Volk auch derlei Sa-chen erfahrt! Vordem war Alles mahriseh, nun will Alles nur slawisch sein!" Tako je rekel jeden uradnik sedaje u kočiju proti dru-gomu. — Je pa to tudi važna stvar! Pansla-visti med kmeti!
Slovenci! prizadevajmo se na vseh dvajset perstov, to je s rokami i s nogami, da se slovenska mladina dobro nauči po slovensko či-tati i pisati — i gotovo pride naš mili materinski jezik u pisarnice i urade.
Ogerska in Erdelska dežela.
Vojskina sodba v Aradu je sopet 15 mad-jarskih nadčastnikov v smert obsodila. Hay-nau pa je jim to kazen prizanesil, in je v ječo od 18 —10 let preobernil. Wiener Zeitung prinese verjetno novico, de je Košutli v Londonski banki 2 miliona goldinarjev naložil.
Pluje dežele.
Laška. Neapolitanski kralj je postavo zavolj prodaje knig in drugih natisov dal, ktira je tak ojstra, de se od poprejšne cenzure nič ne razloči.
Ruska. Grof Uvarof, minister uka je zavolj svojiga razdertiga zdravja to službo popustil. Pred nekimi leti šelej za grofa postavljen, je bil klasično vzobražen mož, prijatel slavniga Nemca Goethe in izversten pisatelj. Arunder javno izobraženje pod njegovim vodstvam ni kaj napredovalo na Ruskim, kir je bil preveč z drugimi opravili obložen. Ruske velike šole (vseučeliša) so bolj podobne vojaškim šolam; mestne in selske šole niso vredne draziga denarja, ki za-nje gre, in se vprašati mora, če so njih učeniki ali učenci uka bolj potrebni. Učeniki so večidel slabi učenci velikih šol ali učitelske šolske hiše v Petrovim gradu; samo kronske vari imajo šole, več kot dva tretina dežele je torej prosto poduka v branju in pisarju.	(Presse.)
I e p o 1 i t i § k i d e 1.
Bliznjava laike.
(Karinthia leto 1813.)
Če se mladi den zbudi, De svetloba, kir bleši, Zemlo krog kušuje: Tak podobi Lubice Moje žlahtne zvolene Serce mi zdihuje.
Če svetlarka iskrajoe Z cvetne zarje vstajajoč Luč po zemli zlije: Je rudečje njenih lic, Kiro Lubčik njej na klic Kol obličja vije.
Ak oblakov zlati rob Prerodi z otročjih dob Sladko mi scnjanje: Tak je Lublene obraz,
V	kterim najdem srečni jaz Serčno radovanje.
Ako poja svetli zrak Čes doline, loge, mrak , Ak je roža v cvetju: Tak je njeno oko le Svetlo kakor sončice K je za me v goretju.
Če z valovi rož igra Rahli piš, in pošepta Hladič pahajoči: Tak nje mehki koderči Krog očes nasipani So mi vablajoči.
Ako slavič žvergoli, De se v serce mi glasi Sladkasta miloba: Tak nje silno sladki glas Pluska kri mi v moj obraz, De sem ves mehkoba.
Če cvetica dihajoč, Ki da duh pomladni vroč,
V	zrak dišave liva: Tak je rosa sape nje, Kira, oživeč, mene
'li rahlostjo oviva.
Ok ogneni sonca ščit Dol v oblake mračne skrit Toni se v žerjave: Je svetloba Ugodne , Ki prijazno vabi me
V	lublene bližnjavc.
V	logih diši rožica Padaj rosa sreberna, Moči setve mlade:
Na koravdnih kaplah se
Sveti lice Lublene
Kak obličje Lade (Venus).
Mesec seje nasmelioč, In al tiha mračna noč Mrežo krog razpenja: Tak iz mraka se muzi, Kar na radost me spomni Celiga živlenja.
Če moj duh v pobožnosti
V	visokost povzdignjeni Po svezdišu plava: Tak le vidim samo njo
V	budnim senju lublensko, Ko me opletava.
Alj me dremanje obda Vzdigva steblo makovca Z tihotnim hladenjam: Je nje blaga glavica, Kira kakor rožica Sreča me z muzenjam.
Noč in den, iz bližnjave Ino z deleč sveti se
V	mičnim blisketanju: Nje zablisnejoč pogled Je lubezni pred no pred Vablej k radovanju.
Rojnki.
Ilirskoslavenski jezik.
Ktor u slavenskom narodu množtvo narečjah zmenšuje, te učini toliko, kolikor naj slavnejši auktor i spiso-vatelj.	Kolar.
Vsi Jugoslaveni, to je Slovenci, Horvati in Serblji, govorimo samo jedno jedino narečje
(Dialekt), ktero pa ima troje podnarečjah, namreč: slovensko horvatsko in serbsko.
Ako Slovenec ali Horvat ali Serb tako lepo in izverstno piše, da ga vsi Jugoslaveni, to je Iliri, razumijo, se od njega reče: da piše lčpo po književno (in der Šcliriftsprache) — po gospodsko — po jugoslavensko — po ilirsko.
Verli in razsvetleni vlastenci slovenci so se u novinah in časopisih oglasili, da se Slovenci imamo književnemu ilirskemu jeziku u pisanju približevati. To je misel zlata; misel vredna iskrenega Slovenca! Vsaki pogovor, vsaki sostavek, kteri nas Slovence na uzajem-nost in književno slogo opomenja, se nam zdi tako mil in ljub, kakor sladko in veselo petje slovenskih Vil in belih žen (Grazien, Nimfen).
Slovenščina se je od nekaj let tako izobrazila, da bi človek ne verjel, ako bi sam ne vidil; ona se bode izobraževala še za napred.
Slovenščina se bode gotovo složila s književnim ilirskim narečjem — to se bode zgodilo ložeje in nagleje, kakor se mnogoteri nada.
Tadaj bode vesela doba za naše slovstvo; tadaj bodo vsi jugoslavenski, ilirski spisova-telji stopili u jedno jigro (družbo) slovstveno; jvse knjige njihove bodo učenejše in izverst-nejše. Pisatelji bodo u učenosti in umetnosti med seboj se podpirali. Kar jeden izverstne-iga izmisli in napise, to vsi drugi lehko upo-trebujejo; jeden stopi tako rekoč drugemu na ramena, učenost in slovstvo raste, kakor piramida; njihova slovstvena moč raste „in pro-gressione arithmetica."
Tadaj bode jugoslavenski, ilirski spiso-vatelj s veseljem pero u roko vzel; lehko se bodo' knjige izdajale, ker se ne bodo razpro-dajale samo u Slovenii, temoč tudi u Dalma-;cii, u Horvatskej, Slavonii, u Vojvodovini, u Serbii, Černojgori, Hercegovini, Bosni in daleč, daleč u Turcii globokej. Spisovatelju našemu se bode serce od veselja širilo, visoke in imenitne misli ga bodo obletale, kadar bode pišoč se spomčnil, da ne govori samo jednej strani naroda, samo jednej deželi, temoč da ga razumi in posluša ves jugoslavenski narod, Slovenci, Horvati in Serblji.
Ali je mogoče, da bi vsi Jugoslaveni, vsi Iliri, se složili u jednim književnim jeziku?
Zakaj bi pa to imelo nemogoče biti? Nčmci govore u 505 narečjah, ktera je Dr. Firme-nich sbral in u svojej knjigi: „Germaniens Volkerstinnnen" izdal — mi Jugoslaveni imamo samo troje, podnarečje slovensko, horvatsko in serbsko. Ako Nemci govoreči 505 narečjah — imajo samo jeden jedini književni jezik, sakaj bi ga mi s tremi podnarečji imeti nc mogli? Slovaki ravno sadaj počinjajo se [českomu jeziku približevati; Horvati so se u književnom jeziku s Serblji že složili, zakaj bi ravno mi ne mogli po malo se ilirskemu jeziku približevati? Kako koristno, kako lepo bode, kadar bodo na jednej strani Cehi, Mo-ravani, Slezani in Slovaki, njih blizo 8 milionov, u jednini jedinini čehoslavenskim jeziku pisali; na drugi strani pa mi Jugoslaveni, tudi nas blizo 8 milionov jeden obči ilirski jezik upotrebovali!
Mi se književnemu ilirskemu jeziku toliko ložeje približamo, ker je govor slovenski hor-vatskemu in serbskemu tako podoben, da ljudi neučeni, neznajoči slovnice, se dobro razumijo, ako u teh podnarečjah jeden drugemu govore. Ako neučeni, priprosti ljudi znajo svoj domači govor malo zaviti, da se Slovenec, Horvat in Serb med seboj razumijo: bi morala le velika čuda biti, da bi samo učeni spi-sovatelji ne znali se med seboj u jeziku malo približati.
Našim vlastencem in spisovateljem se ta stvar nikakor ne ubrani. Mi smo že težje rčči dognali in srečno sveršili. Mi smo upeljali naš občni pravopis — to je bila težka, pretežka stvar! Spisovateljev je bilo pri nas tadaj manje, ljubezen do slovenščine mnogo slabejša, mnogoteri se je svojega jezika in naroda le sramoval, protivnikov pa u vsakim kotu dosti; mi smo morali začeti še le sami abecede se učiti — pa vse to nas ni zader-žalo. Okolo naših kmetijskih novic se je vse sverstilo, kar je slovenščino in narod ljubilo, in tako smo prijazno, pametno, pa krepko in stalno napredovali , in gledaj! sadaj u tem pravopisu se izdaja obči deržavni zakonik, različna službena in neslužbena oznanila, ukazi in zapovedi, novine in knjige, da kratko rečem: sadaj je naš pravopis pri nas obče znan in vpeljan, ako samo gospoda Metelkota u Ljublani izuzamemo. Sadaj je lehko, mi že
znamo oberniti, da po sreči pojdi s božjoj pomočjo.
Kako pa moramo pisati, da bode po ilirsko, po jugoslavensko?
Vse popolnoma po slovensko ravno tako, kakor do sadaj u kmetijskih novicah in u Slovenii, samo sledeča se morajo malo po ilirsko oberniti :
L Glede pismen upotrebuj e s rogličem namesto visokega c; izgovarjata se oba jednako, postavim: reč, smeh, delo, beseda. Tudi upotrebuj c na svojem mestu in piši u namesto d, postavim: zub, dub, sudititi, muž, namesto: zob, dob, sodili, mož. Glej knjigo: Pravila kako izobraževati ilirsko narečje §§. 26. in 41.
2.	Glede slov piši i namesto ino, da namesto de, nego namesto temoč, u namesto v, što namesto kaj. Upotrebuj zraven slov : kteri, a, o tudi u času koj i a, e; zraven toti, a, o tudi ovi, a, o; vsa druga slova ostanejo kakor dosadaj.
3.	Glede slovničkiii izrazov (Granimatikal-Formen) dčlaj pri substantivih možkih in srčd-njili, ktera se donkončajo na mehek soglasnik j (Ij, nj, rj) č, č, š, 7mi sklon sing. in 3. plur. na em\ pri možkih tudi 2. plur. na ev, postavim: kraljem, poljem, kraljev —
pri vsih drugih, to je, ktera se dokončajo na tverde soglasnike delaj: om, ov, jelenom, selom, jelenov.
4.	Pri substantivih ženskih, ktera se na a dokončajo, delaj 4ti sklon sing. na «, 7mi ,na oj, postavim: ribu sem vidil; s riboj sem plaval. Pri substantivih na soglasnik delaj 7mi sklon sing. na ju, postavim: s kostju; namesto s kostjo.
5.	Pri adjeetivih s mehkim soglasnikom dčlaj 2gi, 3. in 6ti sklon u jedinobroju mož-kega in srednjega spola na ega, emu, em; postavim: božjega, božjemu, pri božjem; pri adjeetivih s tverdim soglasnikom: oga, omu, om — zdravoga, zdravoma, zdravom; . . . u 4tein sklonu jedbrojnem ženskega spola u; u 6. in 7. oj; veliku ribu sem vidil; pri velikoj ribi, s velikoj riboj sem plaval.
6.	Adjectiva u 2. in 3. stopnji stoječa ravno tako sklanjaj, kakor stoječa u. 1.
7.	Pri glagoljih naredjaj 3. osobo više-bvojno (pluralis) takole: delaju, tresu, uče namesto: delajo, tresejo, učijo; ravno tako part. praes. dčlajuč, tresuč, učeč namesto delajoč, tresoč, učijoč.
8.	Glagolj biti sprezaj takole: budem, bu-deš, bude . . . budemo, budete, budu namesto: bodem, bodeš, bode ....
To bi bilo vse! Več ne smemo spremeniti, da se nam štrena ne zmeša. Ako slovenščino samo u teh osmih slučajih gledamo približati književnemu ilirskemu jeziku,... smo ipso facto Slovenci s ostalimi Jugoslaveni gleda jezika sjedinjeni; vse druge različnosti se bodo same od sebe poravnale. —
Dragi slovenski spisovatelji, sežimo si pri-jatelsko u roke, primemo se tega imenitnega dela; napišimo u času nekak kratek sostavek u Slovenijo tako po ilirsko —in prisejalo bode sonce pred naše vrata, imeli bodemo vsi Jugoslaveni samo jeden književni jezik. Naš slavni Kolar piše: „Ktor u slavenskom narodu množtvo narečjah zmenšuje, te učini toliko, kolikor naj slavnejši auktor i spisovatelj."
Matia Majar.
Zmes.
*	Košuthova mati je že dalj časa v Budi, kir policija nanjo oprezva. Ona je pismo na profesorja Balasa pisala, in ta mož je bil za tega voljo tud dalj časa zapert. Balasa je scer ko je to pismo prijel, rekel: „De ga bojo javelne zavoljo tega pisanja zasačili, pa on vunder ne more starki to, kar tirja, odreči?
*	Že večkrat smo opomnuli,kak škodljiva je nemškutarija v šolah na kmetih. Vse nič ne pomaga. Spet smo1 dobili v pokušnjo dopis nekiga Tominca, ktir si več let v šoli na kmetih z nemščino glavo belil. Prijatli! ne vstrašite se. To pisanje se tako glasi: t fjpročm Sfternn poff)ltj teište fcitfbi ab farnab fma pašabil, unbe il) nujama tunabait bebonta pižal jawabe!.'r
Vikši učenosti pri naši armadi bolj spoštovati , je občina pravična želja. Časopisi so se jeli te reči zdaj poprijemati, posebn^,„Sol-datenfreund" ki poda sostavk od vojaških žovnirjev. Tudi „Presse" pravi, de ko bi marsikaj, kar je v temu še slabiga, popravljeno bilo, bi se dokaj žlahtne kervi v laški in madžarski vojski rešilo bilo.