Izhaja vsak četrtek Celoletna naročnina Din 35'— ‘ • Posamezna Številka stan« Din 1‘50 Čekovni račun: „Straža v viharju", Ljubljana, št. 16.790 Ljubljana, 28. aprila 1938 ^ ^ Leto IV — Številka 25 Izdaja: Konzorcij .Straže v viharju" (A. Tepež) • t);fejuje: R. C u j e š Uredništvo in uprava: Ljub j.ma, Miklošičeva 5 • Tisk Jugoslovanske tiskarne ((C. Čeč) Celega človeka! \° vX °/ Študijski dnevi 17. kongresa Pax Homane bodo v ZdravUiSkem domu v Rogaški Slatini od 23.< 26. avgusta 1938 Nobenega dvoma ni, da so vsi svetovni na-*ori totalitarni. Ne zadovoljujejo se s tem, da bi samo v nekaterih stvareh odločujoče vplivali ®a človeka. Celega človeka zahtevajo zase z vsemi njegovimi sposobnostmi in v vsem njegovem ravnanju in nehanju. Saj že ime samo Pove, da je svetovni nazor enoten pogled na Svet in dogajanja v njem kot celoti. Res je, in na židovske agencije, ki nam deloma zaradi pomanjkanja dobrih filmov, deloma pa s spretnim sestavljanjem serij dobrih, povprečnih in slabih filmov vsiljujejo včasih ne samo plehke, ampak celo kvarne filme. Mnogo krivde je seveda tudi pri občinstvu, ki ni dovolj vrelo, da bi tak šund bojkotiralo. Zato je prav, če spoznamo, kako se katoličani po drugih državah bore za dobre filme, da tudi mi skušamo narediti kaj v ta namen. V Franciji Ko so katoličani v Franciji videli, kako je s kinom, so začeli takoj z živahno akcijo za lastno izdelavo filmov. Družba, ki jo je vodil neki vikar iiz pariškega »rdečega pasu«, je 1. 1930. prvič izdelala film »Sejalci življenja«, ki je po vsej Franciji dosegel velik uspeh. Leta 1932. so izdelali propagandni film ze^ duhovniški naraščaj »Delavcev ni za žetev«, ki je dosegel tak uspeh, da je družba sklenila ustanoviti pravo katoliško filmsko podjetje »Fiat-Film«. V aprilu 1935. je dosegel njihov kapital že vsoto 2,000.000 frankov. Od tedaj to podjetje redno izdeluje dobre filme in jih pošilja v svet in je zaenkrat še edino katoliško podjetje iza izdelavo in razširjanje dobrih filmov, ki ima svoj studio, lastne dvorane za predvajanje filmov v Parizu in po deželi ter zalogo kostumov. Delavnost Fiat-Filma nadzoruje posebni cenzurni odbor, ki nki predseduje Beaussart, pariški pomožni škof. Doslej so izdelali že 23 filmov, kar je sicer, če gledamo na potrebe, malo, pa izredno veliko, če upoštevamo, da je podjetje komaj začelo delovati. V Belgiji Belgiji za Francijo ne zaostaja. Že 1. 1921. so začeli ustanavljati majhne družbe za boj proti slabim filmom, 1. 1933. so se pa vse te skupine združile v centralno družbo, ki se imenuje »Le Centre Catholique d'Action Cinč-matographique (C. C. A. C.)« in ki ji predseduje sam belgijski nadškof kardinal. Ker Belgija mi država, ki bi filme izdelovala, zato ta družba nadzoruje uvoz in je nekak posredovalni organ med tujimi podjetji in lastniki kinodvoran v Belgiji. Kot močna posredovalna agencija vpliva lahko večkrat na izdelovalne družbe, ki morajo čestokrat popravljati že izgotovljene nedostojne ali manj dostojne filme, od česar nimajo koristi samo Belgijci, ampak tudi druge države, kamor pride film pozneje. Razen tega so v Belgiji ustanovili 1. 1928. zvezo lastnikov kinodvoran »Katoliško centralo« (Centrale catholique), ki bi jo lahko imenovali zvezo katoliških kinodvoran. Ta organizacija se je 1. 1933. popolnoma vključila v »Katoliško središče kinematografske dejavnosti« (C. C. A. C.) in je sedaj njen odsek. Obsega 80 kinodvoran za zvočne filme, ki imajo redne predstave, razen tega nad 100 manjših dvoran, deloma še za neme filme, ki predvajajo filme samo periodično (n. pr. vsako soboto in nedeljo itd.) in še priložnostne odjemalce. Kot močna organizacija povpraše-valcev po filmih lahko odločilno vpliva na kvaliteto filmov, saj družbam, ki proizvajajo filme, redno ne gre za njih vsebino, ampak za dobiček. C. C. A. C. ima tudi svojo izločilno komisijo, ki jo sestavlja nad dvajset preizkušenih cenzorjev. Vsak uvoženi film pregleda najprej več teh cenzorjev, ki podajo svojo kritiko. Ta kino se objavlja v časopisih s podpisom »Cinč-Se-lection« in jo močno upoštevajo. Objavlja jih večina dnevnikov v Belgiij, pa tudi dnevniki drugih držav se pri ocenah filmov opirajo na te ocene, ki so objavljene tudi na posebnih listih, ki jih je doslej izšlo že nad 17.000. Odsek »Documentation cinematographique de la presse« (DOCIP), ki je tudi odsek CCAC, ■daje informacije predvsem belgijskemu katoliškemu tisku, in sicer sedaj nad 60 dnevnikom, tednikom in mesečnikom in tako skrbi, da so čitatelji vedno poučeni o kakovosti filmov, ki jih igrajo. Razen tega se je ustanovila posebna zveza, ki šteje sedaj 45.000 članov. Vsi ti so se obvezali, da ne bodo nikdar obiskali kino-predstave, ki bi žalila bodisi katoliški nauk bodisi nravnost. Ta zveza ima krajevne odseke in lasten mesečnik. V Ameriki V Ameriki, ki ni katoliška država, obstoja posebna družba, ki se imenuje »Zveza dostojnosti«. Ta zveza ima namen zbirati vse dobromisleče vernike, jih poučevati o filmih Cenlene naročnike KI so Se v zaostanku s plačilom naročnine, viludno prosimo, da nam ne povzročalo nepotrebnih stroškov za opomine, ampak nam kar naihltrele nakažejo zaostalo naročnino. (33*- din za celo leto), ker le tako moremo list redno lzdolatl. uprava. ter nato javno nastopati po časopisih in oglasih zoper nemoralo v kinu. Kadar koli se pojavi kak slab film, ta »Legion of Decency«, kakor se imenuje, protestira in organizira nekak bojkot. Tako so lastniki kinematografskih dvoran, kjer se kažejo slabi filmi, prisiljeni, da takih več ne naročajo, ampak se potrudijo, da doibijo boljše. Koliko uspeha imajo, najbolje vidimo, če za 1. 1936. primerjamo ocene filmov za Ameriko in za Francijo. ameriški francoski Neoporečni filmi 50% 20% Samo za odrasle 40% 25% Odklonjeni 10% 55% In drugod 1 Odkar je Pij XI. izdal okrožnico o filmu, ki jo imamo tudi že v slovenskem prevodu (Dr. Ign. Lenček, Naša pot XII.), se je zanimanje za kvaliteto filmov med katoličani povečalo, Redno delujejo nadzorne komisije, ki filme ocenjujejo, že v USA, v Belgiji, Franciji, Italiji, Holandski, Mehiki in na Češkoslovaškem. Prav tako so delovale tudi že v Nemčiji in Španiji. Sedaj si prizadevajo narodni odbori KA, da izvedejo podobno kontrolo nad filmi v vsaki deželi. Ocene teh komisij pa pridejo do veljave šele, če jih objavljajo v časopisih. Kjer še ni- majo svojih ocenjevalnih komisij, si redno pomagajo z ocenami belgijske »Cine-Selection«. Pri nas skuša to nalogo izpolnjevati »Slovenski dom« s svojimi ocenami filmov. V USA, v Angliji, v Belgiji in Mehiki so ustanovljene posebne organizacije obiskovalcev filmskih predstav, ki vplivajo ugodno na izboljšanje kvalitete filmov. Ponekod imajo župnijske dvorane, ki jih nadzira KA. Ker jih je mnogo, jih morajo izdelovalci filmov le upoštevati, čeprav predstave niso redne. V Franciji, Italiji, Belgiji, Holandski in tudi na Češkoslovaškem so katoliški lastniki kinodvoran dobro organizirani, drugod pa bo treba raztresene lastnike šele organizirati. Francija, Italija, Švica, Češkoslovaška, Holandska, Argentina in Kanada imajo katoliške posredovalne agencije za filme, ki so v neposredni zvezi z izdelovalci filmov. Za izdelavo filmov pa imamo katoličani doslej le še francosko družbo »Fiat-Film«. Mednarodni urad za Kino Kakor marsikje drugje so tudi tukaj dale pobudo katoliške žene. L. 1928. je namreč dala pobudo -mednarodna zveza katoliških žen, da se je sklical prvi mednarodni katoliški kongres za kino. Tukaj se je ustanovil prvi mednarodni urad za kino, ki se je na prihodnjem kongresu, ki se ga je udeležilo po zastopnikih 20 narodnosti, končno izoblikoval in je sedaj v Bruxellesu. Ta »L,Office International du Cinema« je organ katoliške akcije. Združuje vse ustanove ,ki imajo opravka s kinom in jih cerkvena oblast prizna kot katoliške. Hoče jim pomagati pri* njih lastnem delu in pri pobijanju zla v filmu, proti kateremu se posamezne narodne zveze ne morejo uspešno boriti. L'OIC išče stikov s katoliškimi ustanovami, iki imajo opravka s kinom, kjer pa jih še ni, jih skuša ustanoviti. Išče možnosti kar najbolj uspešnega sodelovanja vseh teh ustanov in skuša postati središče katoliške dejavnosti, ki bo tudi pri izdelovanju filmov dosegla, da filmi ne bodo gazili nravnosti in napadali vere. Pri vseh narodih si prizadeva ustanoviti ocenjevalne komisije in organizacije, ki bodo skrbele, da bodo ocene prišle v javnost in organizirati obiskovalce filmskih predstav, da bo tako lahko v imenu organiziranega katoliškega občinstva-konzumenta nastopila od-, ločno s svojimi zahtevami pri izdelovalcih filmov. Da smisel za dobre filme raste, kaže uspeh razpisa vatikanskega lista »LTllustrazione Va-tieana«, ki je dobil toliko tekstov za razpisan nravno neoporečen, pa ne tendenčen film, 1 da še vedno ni moglo pregledati vseh poslanih tekstov, čeprav je čas, ko naj bi se razglasil • izid, že potekel. Najgloblji vzroki krize General dominikanskega reda p. Gillet se je vrnil s svojega velikega potovanja, ko je •obiskal vse samostane benediktinskega reda v Evropi, v Ameriki dn v misijonskih pokrajinah. Po vrnitvi je podal zanimivo sliko o položaju v svetu. Nadmoč Evrope je končno zlomljena. Vsepovsod je slišati zaskrbljeno vprašanje: kam drvi svet? Najgloblji vzrok današnje krize pa je: Rešitve iščejo samo v denarnih vprašanjih ih na gospodarskem področju, namesto da bi zopet pojmovali človeka kot v resnici od Boga ustvarjeno bitje. Kristusova zapoved »ljubite drug drugega« je vredna več kot vsi oboroževalni načrti in gospodarski kongresi. Med stavkujočimi delavci v Parizu jih je mnogo, ki dnevno zaslužijo nad 100 frankov. Kljub temu nezadovoljstvo dn stavke. P. Gillet je končal: »Dajte raje ljudem zavest, da imajo neumrjočo dušo in pa hrepenenje po Bogu.« Zmotni naziranji Dvoje naziranj danes predvsem odtujuje1 narode Bogu in Cerkvi: komunizem in državt' ni totalitarizem. Da bi ti dve zmoti zavrnil, jv lisbonski kardinal Concjalves Cerejeira govoril po radiu »vsem ljudem, ki so blage volje«./ Kardinal razlaga, zakaj je danes toliko »o-vraštva na svetu, ki razjeda države in naroda ter jih odvrača od onega večnega cilja, za katerim bi morali stremeti. Človeštvo je pozabilo na Boga in na njegovo razodetje. Ker ne vidi prave luči, zato stika v temi za drugimi sredstvi, ki so pa p° navadi zgrešena in napačna. Brezbožni komunizem je postavil ljudem cilj na zemlji, ki g® hoče doseči z razrednim bojem. Da sovraštva ne more roditi dobrih uspehov, mora biti vsakomur jasno. Na drugi strani se dviga državni totalitarizem, ki razglaša sveto vojno proti komunizmu, a sam zapada v drugo veliko zmoto. Njemu je država vse. Država lahko po mili volji zapoveduje in ukazuje brez ozira na naravne nravne zakone in na vero. Nadnarod naj si ustvarja moralo, kakor je njemu prav, drugi pa naj hodijo po potu, ki ga ta nadnarod zapoveduje. Prava rešitev človeštva pa je v krščanstvu« ki se ni nikdar motilo in se ne bo. Njegov ustanovitelj je sam Bog, ki je znal dati tak® zapovedi, da morejo po njih ljudje, če jih izpolnjujejo, prav urediti tudi časno življenje in doseči snovno blagostanje, Edino krščanstvo pravilno pojmuje človekovo svobodo in odmerja prave naloge občestvu in državi. Zavedati se je treba, da je človek v prvi vrsti le človek z neumrjočo dušo, ki ji je namenjeno uživanje blaženstva v neposrednem gledanju Boga. Zato mu te svobode ne more nihče kratiti — niti razred niti država. Človek pa je tudi družno bitje, ki je nujno navezano na skupnost. Kajti le v skupnosti se lahko rešujejo razna vprašanja ter se dosegajo veliki cilji. Cerkev brani osebo in državo, zato je edino njena pot pravilna. Državni šolski monopol Belgrajski gimnazijski profesor se v listi* »Pravdi« navdušuje za edino dovoljeni tip nacionalne gimnazije. Zahteva, da so vse gimnazije državne, češ da to zahtevajo višji narodni in državni interesi. Največjo pažnjo je treba posvetiti predmetom nacionalne skupine-Tudi viteški oz. vojaški vzgoji naj bi se dodelila vloga, ki jo zahtevajo narodni in državni interesi. Ta vzgoja naj bi se vodila sporazumno in s sodelovanjem z vojaškimi ter civilnim* oblastmi in s Sokolom kraljevine Jugoslavije' Verski pouk bi bilo- treba kar najbolj pri' lagoditi sedanjemu duhovnemu razpoloženju« dejstvom, pojmovanju in metodam pouka in n® kar najbolj širokih temeljih poučevati zgodovino cerkve našega' naroda. Vidimo., da se zopet pojavljajo težnje p° •državni monopolizaciji šol. Brez ozira na to« da imajo pravico vzgajati otroke razen države« ki vzgojno nalogo le dopolnjuje, predvseih starši in Cerkev, moramo take zahteve, ki se skrivajo za neke imaginarne koristi narod® in države, .odkloniti, ker je v interesu držav® le to, da so otroci dobro vzgojeni, ne pa sam0 napolnjeni z neko najmanjšo količino znanj®' Res vzgajati pa more le verska šola, ker je verska vzgoja ogrodje vsega vzgajanja, ne P® državne šole, kjer je verouk le predmet, ali P® celo take, kjer bi verski pouk splahnel ^ glavnem na cerkveno zgodovino in bi vplivaj1 na otroke še činitelji, ki se sami odreka)5 krščanstvu in razglašajo svoj svetovni nazor. * V Petrinji je profesorski zbor realne gimn®' zije prepovedal dijaštvu obisk kina in P® igranje nogometa, ker so dijaki pokazali iz redno slabe uspehe v šoli. 28. aprila 1938 101 »STRA2A V VIHARJU« Zidovsko vprašanje Kakor mačka vrele kaše se izogibamo v Jugoslaviji rešitve židovskega vprašanja. Sko-raj vsi, ki so doslej spregovorili kaj o Zidih, so Peli hvalospeve o silni izvežbanosti Zidov v trgovini, obrti in denarih poslih in kako se Zna)o hitro prilagoditi danim razmeram. To povzroča prevelika verska toleranca Slovanov, ki vidijo v Zidih le ljudi posebne konfesije in strah pred časopisjem, ki je v veliki večini pod židovskim vplivom. Razen tega je odstotek židovskega prebivalstva v Jugoslaviji tako malenkosten, da se zdi vsakemu površnemu človeku škoda časa in črnila 2a študij tega vprašanja. Res znaša židovsko Prebivalstvo v Jugoslaviji le 5 tisočink vsega Prebivalstva, vendar pa ima nad 70% vse *naše« zunanje trgovine, skoraj vse »naše« banke in skoraj vso »našo« industrijo v svojih r°kah. Kako silno vpliva vse to na naše so-Clalno in kulturno življenje v današnjem zma-|erializiranem času, mora biti vsakemu takoj lasno. Vdovska vera 7° 'Ct stfl se d» ve n o j*' J0 P* p» V ral* ajff Velika večina kristjanov je prepričana, da je židovska »vera« zgrajena na svetem pismu “Z. Poleg biblije pa se opira predvsem na ‘Talmud« in »Šulhan-aruh«. Židom je Talmud, kakor piše Salomon ^alderon (»Istor. jevr. naroda«, I. str. 65—66), *yzgojitelj židovskega naroda, neprecenljivi Vlr verske, kulturne in pravne zgodovine sta-narodov, katerega glavni cilj je ustvarjenje velikih etičnih idej in verskih resnic v Oljenju«. ®°3 po talmudu Tailmudski bog ima Zide rajši kot angele, 'l^ulin 91. a.) In samo zaradi njih blagoslavlja Syet. (Jebamot 63. a.) Na Žide se sploh nikdar ^ jezi, ampak vedno le na Ne-žide. (Abodah ,arah 4. a.) Hvaležen je vsakemu rabinu, ki 8a blagoslovi. (Berahot 7. a.) Zato se je treba vsakega rabina bati kot boga-gospoda. ^esakim 22. b.) »Rabini imajo oblast nad bo-Kar oni hočejo, to mora bog izvršiti.« ^atan 16. b.) »Karkoli rabini utrde na zemlji, ^ je za boga zakon.« (Roš hošana 8. b.) »Vsi rabin,i bodo postali bogovi in se bodo imeno-^■li Jehove. »Vsak rabin bo dobil od boga tO svetov kot darilo.« (Sauhedrin 100. a.) 'Kdor se jezi na kakega rabina in misli o njem hudega, je to tako, kot da bi to storil gu.« (Kulin 110. a.) **lntud o Zidih In Noildlh . Vsakemu Zidu bo na drugem svetu služilo ^00 sužnjev — Nežidov. (Sabat 32. b.) »Blagor nam Zidom, ker smo tako paketni.« (Erubin 53. b.) »Svet ne more obstajati ,rez vetra, še manj pa brez Zidov.« (Taamit 't). ),»Židje so samo zato razsejani med tujimi ^rodi, da jih spreobračajo.« (Pesakim 87. b.) Nadalje piše: »Samo Židje se smejo ime-j.0yati ljudje, .Nežidje pa niso ljudje, ampak l1V|ina.« (Baba batra 114. b.) »Kdor ne študira al«iuda i(Nežid), tega je dovoljeno ubiti in ^trgati kot kakšno ribo. Rabin Eliezer pa Ustavi: Če nam ne bi bili (Nežidje) potrebni delo, bi jih mii že davno vse pobili.« (Pe- kim23-'b.) Delo. namreč za Zide ni častni vir življenja, T^Pak največja sramota. Kajti »dokler podajo Talmud, morajo delati Nežidje, a Zidi f°bro jedo.« (Berahot. 35. b.) To je delno tudi kajti vsak slepar živi na stroške drugih iS -" >>^or študira Talmud, postane slepar.« nasproti Nežidu pa je to dovoljeno.« (Sanhe-drin 57. a.) »Zakonolomstvo se zgodi le tedaj, če polnoleten Zid zapelje soprogo drugega polnoletnega Žida (Sanhedrin 52. b.). »Svojo lastno ženo sme Zid na poljuben način spolno zlorabljati (Nedarim 20. b.) Toliko obscenih mest kot Talmud nima gotovo nobena še tako nemoralna knjiga. In vendar je Talmud Zidom najbolj svet. »Če so se odlikovali Židje med vsemi narodi, med katerimi so bili raztreseni, s celo vrsto državljanskih in osebnih kreposti, pripada zasluga za vse te moralne vrednote Talmudu.« (Lj. Kosier: Jevreji u Jug. i Bugarskoj, str. 3.) Seveda je to sodba Zida! Še bolj kot Talmud ureja razmerje med Zidi in kristjani »Šulhan-aruh«. Profesor Kalderon pravi (II. St. 35): »Kako zelo je bilo razvito religiozno življenje Zidov v Poljski, dokazuje tudi dejstvo, da ni nikjer drugje našel »šulhan-aruh« toliko odmeva kakor v Poljski. Poleg Talmuda se je to delo najbolj študiralo in komentiralo.« Ni več govora o S. Z., ker menijo Židje, da imajo sami boljše verske knjige. »Židinji smeš tudi v soboto nuditi pomoč pri porodu, četudi bi bil sobotni počitek s tem oskrunjen. .. Nežidinji pa se v soboto ne sme nuditi pomoči, tudi ne z delom, ki ne oskrunja sobote.« (Arah kajim 33. a.) »Če se kdo s krivo prisego more rešiti smrtne kazni, se to imenuje prisiljena prisega in greh zaradi krive prisege ne pride v poštev. Pri denarnih procesih je kriva prisega dovoljena le takrat, če je nihče ne more kot take dokazati.« (Jo-reh deah 232.) »Če ima kakšen Nežid pri Zidu denarno terjatev in more kakšen Zid — kot edina priča — pričati za .Nežida proti Zidu, je tam, kjer obsodi nežidovsko pravo na podlagi izjave ene priče Zida na povrnitev, drugemu Zidu prepovedano pričevanje za Nežida; če se temu protivi, ga zadene (židovsko) izobčenje.« (Košanha-mišpat 28.) »Če ima kakšen Zid za stalnega odjemalca kakšnega Nežida, je na mnogih krajih drugim Zidom prepovedano tekmovati prvemu, kajti, tako pravi dalje, »vse imetje in posest Nežidov je lastnina brez gospodarja, in kdor pride prvi do nje, je upravičen, da se z njo obogati.« (Košen ha-miš-pat. 156.) »Zidovskemu najditelju je dovoljeno obdržati izgubljeno stvar Nežida, kajti zapovedano je (5. Mos. 22. 1): .Izgubljeno stvar tvojega brata moraš vrniti1. Če pa židovski najditelj vrne izgubljeno stvar Nežidu, greši, ker krepi s tem gospodarsko moč tistih, ki kršijo zakone (Nežidje). Če pa vrne stvar z (namenom, da počasti ime, to se pravii, da bodo zaradi tega Židje hvaljeni in smatrani za častivredne ljudi, takrat je njegovo delo hvalevredno.« (Košen-ha mišpat 266.) »Zid ne sme ogoljufati židovskega, pač pa nežidov-skega zakupnika carine, in celo nežidovskega vladarja (katerega carinski zakupnik je sam) iza carino, četudi to prepoveduje nežidovsko državno pravo. Zidovski zakupnik carine in židovski tihotapec lahko mirno kršita nežidov-ske državne zakone, če se jima ni treba bati, da bo prišlo njihovo oškodovanje nežidovskih financ na dan.« (Košen-ha mišpat 369.) Ker danes ni več zakupnikov carine in davkov, velja to pač samo za utajo davkov in tihotapstvo deviz. Zakon 388. pravi, da se mora spraviti s sveta vsak židovski denunciant, še preden je izvršil svojo namero in je s tem morda oškodoval kakega Zida. Vsak Zid, ki pride prvi do njega, ima dolžnost ubiti ga in vsi Židje ga morajo podpirati z denarjem. °ta 21 b.) 'taiudska morala j j »Dobro delo je lagati zaradi ljubega miru. P3 n šefovi bratje so lagali, prerok Samuel je J ,i”l’ {Jebamot. 63. a.) »Krivica in zatiranje '•žnjega« ali »brata« (t. j. Zida) ni dovoljeno, Sporazumno s kardinalom Verdierjem je nekaj pariških občinskih svetnikov predlagalo, naj se papeški paviljon še ne podre. Letos bo namreč v Boulogne velik marijanski kongres, ker je prešlo 300 let, odkar je Ludvik XIII. Francijo slovesno posvetil Materi božji. Od maja do oktobra nameravajo imeti velike umetniške razstave, predavanja, duhovne koncerte in gledališke predstave na čast za-ščitnici Francije. Na Holandskem je občinski svet občine Wouw sklenil, da obesi v občinsko posvetovalnico križ in da bodo začenjali seje vedno s krščanskim pozdravom. Na Holandskem v Hilversumu bodo 10. maja z velikimi slovesnostmi blagoslovili radijski studio katoliškega društva za radio. Blagoslovil ga bo utrehtski nadškof dr. De Joing, pri slovesnostih pa bo tudi papežev internuncij Paolo Giobbe. Kanada se brani pred nemoralno literaturo. Amerikanski magazin »Chick«, ki s svojo nemoralno vsebino pokvarja mladino, je v vsej Kanadi prepovedan. Pri nas pa vidiš v vseh trafikah razne magazine, ki z zastrupljanjem mladine donašajoi lepe denarce židovskim firmam in »pisateljem«. V šanghajskem radiu predavajo zadnji čas redno izmenoma trije ameriški jezuitje o veri. Njihova predavanja so vzbudila veliko zanimanje po vsem Vzhodu. Krščaska dobrodelnost v kitajsko-japonski vojni. Vsepovsod, kjer še divja vojna, zlasti v apostolskem vikariatu Loyang, se omejuje delovanje misijonov izključno na postrežbo bolnikov, ranjencev, beguncev in otrok brez doma. Ta dela ljubezni so povzročila, da se spreobračajo mnogi Kitajci h katoliški Cerkvi in žele spoznati njen nauk. Samo v provinci Shanhing se je v zadnjih treh mesecih javilo nad 7000 katehumenov; polovica teh je bila na veliko noč krščena. Angleški katoličani imajo na veliki državni razstavi v Glasgowu lep lasten paviljon, ki ga bo 14. maja odprl glasgowski nadškof Ma-ckintosh. Minister za trgovino in industrijo Luaucez se je udeležil z vsem osebjem svojega ministrstva slovesne svete maše v Bilbaou, preden je prevzel svoje posle; minister in vsi njegovi sodelavci so sprejeli tudi sveto obhajilo, kajti zavedajo se: »Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo zidarji.« Pred veliko nočjo je bil v Rimu generalni kapitel oo. jezuitov, ki se ga je udeležilo 162 očetov. Za nalogo je imel, da prilagodi klasični študijski načrt, ki se mu morajo jezuiti zahvaliti za velik del svojih uspehov, predpisom papeževe okrožnice »Deus scientiarum Dommus«, ki je pred leti na novo uredila znanstveno filozofsko in bogoslovno izobrazbo bogoslovcev. Vodi ga general o. Ledochowski in je po številu 28. od ustanovitve reda. Jezuitski, red šteje sedaj 25.460 članov. SOVJETSKI ZDRAVNIKI V PRAKSI. V »Burjat- Mongolskaji Pravdi« beremo o razmerah, ki vladajo po zdravniških domovih v Rusiji. V Nižjem Angarsku je postal šef zdravstvenega doma neki Kolosovski, skrajno zanikrn zdravnik. Najtežje operacije je izvrševal pijan, tako da je mnogo smrtnih primerov nastopilo zaradi malomarnosti. Svojih aparatov sploh ne znaži ali desinficira, ampak jih pusti ležati kar tja v en dan. Zaradi nesnage, ki vlada povsod, je vse polno primerov zastrupljenja krvi. In medtem ko voditelji obljubljajo raj, svoje roke pa namakajo v kri, umira na tisoče ljudi po vsej Rusiji zaradi malomarnosti zdravnikov. List konča s pozivom, in a j se takšni dogodki preprečijo, toda do sedaj se še ni nikdo zganil. NAČRTI KOMUNISTOV SO PROPADLI. Sovjetski zastopnik v Ženevi, Litvinov-Finkelstein, je včasih navdušeno deklamiral, ko je razlagal zastopnikom držav svoj načrt o skupni varnosti in večnem miru. Kakor vemo, je mogotec le pripravljal pot za svetovno revolucijo in njegova izvajanja o miru so bila laž in hinavščina. Zadnje čase vidimo, da je Evropa začela urejevati svoja vprašanja sama brez sovjetske Rusije. Stalin je torej osamljen in Evropa se bo, upajmo, vendar spametovala in ne bo nasedala lažem rdečih spletkarjev. Iveri V Splitu so na sestanku duhovnikov iz splitske in makarske škofije razpravljali o pripravah na veliki evharistični kongres, ki bo 1. 1940. v Splitu. V juliju t. 1. bo v Splitu II. liturgični kongres, ki bo skušal še bolj poživiti liturgično gibanje in smisel za liturgijo med Hrvati. 15. maja bodo križarske organizacije na Hrvatskem slavile Merzov dan. V Zagrebu se že pridno pripravljajo, da bo slavje kar najlepše. Evharistični kongres kotorske škofije. V kraju Muo blizu Kotora imajo v cerkvi ohranjeno telo bi. Gracija, evharističnega svetnika. Gracij se je rodil na Mulu 27. nov. 1438. Prav letos bo 500 let, kar se je rodil in 50 let, 'kar ga je Cerkev prištela blaženim. Prevzvišeni msgr. Butorac, kotorski škof, je zato določil, da bo 3. in 4. septembra t. 1. v Muu škofijski evharistični kongres za kotorsko škofijo, ki so ga začeli z vso vnemo pripravljati. Hrvatska Katoliška akcija ima že nad 600 podružnic z nad 30.000 člani in pridobiva člane pri vseh stanovih, kljub težkočam, ki jih ji stavi zlasti v manjših podeželskih mestih tako imenovana inteligenca. Kakor pri nas, tudi na Hrvatskem ne gre nekaterim v račun, da bi narod začel globoko versko življenje, zato skušajo z lažmi o političnih ciljih HKA in s širjenjem nemoralnih knjig in časopisov, pa tudi s svojim slabim vzgledom onemogočiti katoliški prerod hrvatskega naroda. Na Madžarskem so letos na veliki petek ob 3 popoldne v spomin na Kristusovo smrt 1 minuto molčali in za 1 minuto prenehali z vsakršno dejavnostjo. Po neki statistiki so v neki nemški škofiji vsi novoposvečeni duhovniki, ki jih je 39, iz tako imenovanega srednjega stanu in iz družin, ki imajo povprečno po 5 otrok. 'Poravnajte naročnino ! »Kirchendienst« poroča, da je 38 letna komunistka Ana Nikolajevna Vasiljčuk dobila kot odlikovanje naslov ».profesorice brez-boštva«, to pa zato, ker je napisala knjigo: »Cerkev, pomočnica .svetovnega imperializma«, ki je polna najnesramnejših in naj-neosnovanejših obtožb. »Komsomolskaja Pravda« z dne 27. III. t. 1. poroča, da sta bila kaznovana ravnatelj neke šole Nikuljčev in vodja rdečih pionirjev, ker nista preprečila nekemu duhovniku, da je krstil 28 otrok. Obsojena sta bila, ker sta dopustila, da se je izvršilo »nasilje nad otroki«. Kakor poročajo, se je komunistična stranka Palestine zaradi zadnjih procesov v Moskvi ločila od III. internacionale in se priključila IV. internacionali, ki jo vodi Trocki. Sedaj se je prvič zgodilo, da je ena izmed sekcij Kominterne prelomila z Moskvo. Sovražnik delavstva št. 1. Angleški list »The Fundamentalist« poroča, da so v Saratovu ob Volgi na zborovanju krajevne brez-božniške organizacije razglasili Kristusa za »sovražnika delavskega razreda št. 1.« Svoj sklep so utemeljevali, češ da je Kristusov nauk dolga stoletja preprečeval komunistično svetovno revolucijo, razen tega pa se poslužujejo njegovega imena vsi, ki so proti svetovni revoluciji proletariata. Ta svoj sklep so takoj sporočili svojim »prijateljem« v komunistični Španiji. V Pittsburghu je bilo pri novi maši Rajmonda Heintza 500 voznikov taksijev. Novo-mašnik je namreč tudi prevažal ljudi v svojem taksiju 17 let, nato pa je vstopil v bogoslovje. O pravi Kulturi telesa Dvojna je kultura telesa. Materialistična in krščanska. Danes pri mnogih prevladuje prva. Poveličuje se zdravo in moč-no telo in vse, kar telo premore. Ocenjuje in slavi se njegova moč in lepota. Tej materialistični kulturi telesa služijo danes mnoge organizacije, literatura, filmi... Toda slava tako poveličevanega telesa je kratkotrajna. Življenje beži o času brezobzirno naprej in prinaša starost, onemoglost, smrt. Človek sum je slab varuli svojega telesa. Čas je močnejši kot vse njegovo prizadevanje. Nazadnje vedno obvelja Jobova modrost: Človek, rojen iz žene, živi mulo časa in ovene kakor roža ... Ilog, stvarnik in ohranjevalec vsega, kar je, nas v razodetju uči drugačne kulture telesa. Po veri vemo, da se telo samo v zvezi z dušo poveliča. Kdor duše ne pozabi, najbolje skrbi tudi za svoje telo. Vera ne uči nikdar, naj človek sovraži svoje telo. Ta očitek je krivičen in nikjer utemeljen. Pač uči premagovanje in zatajevanje telesa, in sicer zato, ker telo ni vse in se mora naučiti služiti duši, da more duša služiti Bogu. Telo bo le v zvezi z dušo doseglo zveličanje in poveličanje. Kristus pravi: »Telesa pravičnih se bodo svetila kakor sonce«. Pravičnost pa pomeni krepost duše, ki bo sodbo pred Bogom tako prestala, da je Bog ne bo zavrgel. Dvojna je kultura telesa, ker se ljudje ločijo na dva taboru: na verne in neverne, kakor se bodo točili tudi ob sodbi: na pravične in pogubljene. Po tem, kaj bomo na koncu, se ceni ose, kar danes delamo. Tudi kultura telesu se meri po lem merilu. Kristusovo vstajenje meče žarke tja do našega vstajenja. In kdor to uvidi, se pravi, da razume Pavlove besede: Če Kristus ni ostal, potem je prazna našu vera! Pravu kultura telesa je tista, ki se zaveda Kristusovega opominu: »Ne bojte se sovražnikov, ki umorijo telo, bojte se pa sovražnikov, ki morejo telo in dušo pogubiti o pekelD Knjige Vzajemnost katoliških Slovanov. Poročilo o kongresu zveze slovanskih katoliških akademikov in seniorov (Slavia Catholicu) v Ljubljani od 19. do 22. juliju 1937. Založil Slovanski klub, Ljubljana 1938. Knjiga za uvodom g. prelata dr. Grivca o vzajemnosti katoliških Slovanov podaja poročilo o zborovanju Slavine Catholicae, ki je bilo sedaj že drugič v Ljubljani. Obsega potek zborovanja in ima tudi referate gg. govornikov na zborovanju. G. prelat dr. Grivec je govoril o slovanski ideji k ne ga Koclja in škofa A. M. Slomška, France Stele o skušnjah dosedanjih medslovanskih stikov, dr. Janda iz Prage o važnosti, načinih in možnosti slovanskega zbližanja v bodočnosti, Drago Obržan o Slovanih v izseljenstvu, dr. Rajec iz Bratislave o okrožnici »Divini Redemptoris« in Slovanih, Jan S tolarski iz Krakova o nevarnosti komunizma in brez-boštva za Slovane. O isti lemi je govoril kot koreferent še J. Ambruž iz Bratislave. Na koncu so še pridejane resolucije, ki so bile sprejete na zaključnem zborovanju. — Knjiga ima trajno vrednost ne samo kot poročilo o delu kongresa, ampak še zlasti zaradi tehtnih referatov. ★ Za romanje v Lurd je doslej za letošnje poletje najavljenih že 122 posebnih romarskih vlakov. V Liverpoolu so ustanovili visoko šolo za Kat. akcijo. Predavajo cerkveno zgodovino, liturgijo, apologetiko, cerkveno petje, etiko in sociologijo. Namenjena je bodočim voditeljem katoliškega pokreta. ■sov. 'T o.,en '■ ■■ v sri . ?«;, . * oso Anita Anita je bila lep otrok z velikimi, svetlomodrimi očmi kot je nebo ob prvih pomladanskih dnevih. Sanjavi otroški obraz so ji obkrožali plavi lasje kakor venec in se ji nalik slapu prešerno vsipali preko tilnika. Anitini stariši so prebivali v eni izmed številnih raztrganih barak, ki so se stiskale v majhni globeli, kakor da bi zablodile tjakaj pred vsiljivim vetrom, ki jim je cefral papirnate strehe, skozi katere je ob slabem vremenu neovirano kapljal dež — in kakor da bi se sramovale zasmeha ljudi. V globel so vodile vegaste steze, po katerih se je neprenehoma cedila voda, zlasti pa spomladi, ko je v soncu kopnel poslednji sneg. V tistem času se je vsa globel spremenila v blatno jezero in počrnele barake so- plavale po njem kot stare razsušene ladje in iskale varnega pristana. Semkaj ni nikdar zablodila ptičja pesem in sončni žarki niso mogli prežgati težke megle, ki je iz bede in žalosti stkana ležala nad globeljo. Trate so rumenele kakor v brezupu in iztezale kvišku osušena stebelca, kot da bi hotele ujeti vsaj košček tistega življenja, ki je valovilo tam zgoraj. Stopinje so vodile samo v globel, nikdar ven. Kogar je življenje zaneslo v ta kraj, je odhajal iz njega le oprtan z beraško torbo. Anita je zgodaj postala otrok ceste. Z veliko culo v roki, z otroško začudenim smehljajem na licih, z daljnjim hrepenenjem v lazur-nih očeh je kakor angel bede blodila po svetlih ulicah mesta. Oh, tam je bilo vse nekaj drugega kot v tisti pusti globeli. Tam je bila ptičja pesem kakor potresena po ozračju in iz sonca je izhlapevalo prešerno veselje. Anita bi najrajši ostala sredi tega živaljenja in se več nikdar ne vrnila nazaj v tisto nemo globel. Toda morala je domov. Vsak večer je marala prinesti d-omo-v kruha, belega kruha... In če ga ni bilo?... Ob sami misli so Aniti klecnila kolena in se ji splašile otroške oči. Anita je stopala po gladkih pločnikih, na Katere je sijalo sonce v velikih, toplih curkih, da je samo čakala, kdaj se bo izlilo- in bo za njim ostala le krpa modrega neba. Na obeh straneh široke ulice so se dvigale visoke hiše prav gor do neba. Anita jim ni videla do vrha, komaj da jih je z mislijo dosegla. Na ulico so se odpirale s širokimi vrati. Anita se je morala z vso težo obesiti na svetlo medeno kljuko, da so se ji odprla tiho, neslišno, kakor da ne bi hotela motiti tišine, ki je vladala v hiši in kakor da bi prisluškovala ptičji pesmi, ki se je zunaj poigravala s soncem. Veže so bile visoke in svetle, na stenah so negibno cvetele rože, kakor da bi primrznile na zid. Anita se je spomnila doma. Pri njih so bile stene -obite z lepenko in so neprijetno dišale po smoli. Pozimi je skozi nje neovirano prihajal mraz. Plaho je potrkala na vrata. »Kaj bi rada?« »Kruha ...« je dahnila plaho. »F-uj! Tako majhna, pa že berači! Poberi se!« Strmela je nekaj časa v vrata, ki so se s treskom zaloputnila. V oči so ji navrele solze in padale na kamenite stopnice. Tako je romala od vrat do vrat,- s pisano culo v roki. Smehljaj je ugasnil in se skril nekam v globino duše in namesto začudenja se je strah zrcalil v očeh. Ponekod se je iztegnila skozi priprta vrata roka in ji ponudila kos kruha; drugod je trkanje zaman odmevalo po veži in se izgubljalo v tišino. Kadar je dobila kos kruha, se je zagrizla vanj, da je rumena skorja zahreščala pod lačnimi zobmi, da si je potešila glad, ki ji je ovel ustnice. Nato je nabirala v culo. Zunaj je bila svetla pomlad. Med okni so v rožnikih cveteli rdeči, rumeni, temnomodri cveti. V parku so žvrgoleli ptički kot za stavo, oleandri so opojno dehteli in v jasminove veje so- se ujele bele zvezdice. Pod cvetočimi kostanji so se igrali otroci. Njih veseli vrišč se je v vrhovih dreves lovil z vetrom in odjadral na njegovih lahkotnih krilih v daljo. Pisana krilca so veselo frfotala v vetru. Na stezi je pozabljena ležala velika pisana žoga. Anita si je želela med nje. Otroci iz globeli niso poznali veselega vrišča. To je bila le njih daljna, neuresničena sanja. Prezgodaj so morali okusiti bedo. Ko bi smela Anita le enkrat zagnati tisto pisano žogo, da bi veselo odskočila in se zakotalila po belem pesku! Tiho se ji je približala, skoraj da se jo je bala prijeti. Na njej so- bili naslikani veliki metulji. »Pusti, beračica!« »Pusti, capinka!« Pustila je žogo, da se je zatrkljala po tleh iin zbežala. Nato je oddaleč izza grmovja gledala veselo igro. Na jasminovo cvetje so padale njene.solze kot biserna rosa. Pomladi so bile dolge in vse polne cvetja. V bregovih nad mestom so se iz sanj prebujali telohi in zvončki. Ce je potegnil veter skozi nje, so zazvonili kot srebrni kraguljčki. Najlepše je bilo takrat, ko so vzcvetele vijolice. Takrat je Anita vstajala prav zgodaj, komaj so se prvi sončni žarki zapletali v razmršene vrhove gozdnih dreves. Šla je nabirat cvetja, ga vezala v šopke in potem prodajala ves dan, dokler se ni sonce nagnilo k zatonu. V revnem krilcu, s svetlomodrimi očmi, plavimi lasmi in s cvetjem v roki je bila kot obubožana kraljična iz pravljice. V očeh ji je sijala tiha prošnja, ki je ljudje niso razumeli. Morda se je kdo posmehnil njeni bedi, iz katere je dehtela kot čarobna roža, nato je brezbrižno izginil v parku. Aniti je žalost cvetela v očeh. V letih je postala Anita dekle. Razbohotila se je kot divja roža med trnjem, ki ji zdaj pa zdaj mimogrede, kakor slučajno, posije v obraz topel sončni žarek, in zato sama tembolj hrepeneče obrača za njim svoje oči. V Sircu se ji je prav na tihem vzbudila želja po daljni sreči, ki je morala pač biti nekje daleč, tam, kjer je jutro odstrlo svoj svetli obraz, ali tam, kjer je večer razpenjal svoja krila. Prav na tihem, sam Bog v nebesih ve zakaj, si je poželela nekoliko tople sreče, saj je do zdaj ni poznala in ji še ni pogledala v lice. Razbičana duša je iskala trdne opore, kamor bi se brez skrbi lahko naslonila. Pa bila je sama. Na cesti. Pesem ceste ji je bila uspavanka. Temne in ozke ulice, z golimi stenami na obeh straneh so ji kričale o strašni praznoti njenega življenja. Tam preko, tam so že bile svetle ulice, v tisočerih lučeh se blesteče. Tam je plalo oholo in prešerno življenje, ki je Anito vleklo z neodoljivo silo. Toda tjakaj ni mogla. Vedno jasneje ji je vstajal pred očmi brezmejni kontrast med onim in svojim življenjem, med onim bogastvom in njeno bedo. V duši je rasla zavest globoke krivice, ki jo je z bridkostjo čutila, a še ne,-razumela': Zakaj vse to? Zakaj? Odgovora sama ni mogla najti in ga ni našla. Iz srca se ji je razraščala žalost kot temni cvet. -Njena življenjska pot se je spuščala po klancu navzdol. Na dnu je valovilo gorje. V duši ji je ugasnilo sonce, tisto sonce, ki sije človeku tudi takrat, ko je nebo prevlečeno z oblaki. Cvetlic ni mogla več prodajati. Bila je prevelika za to in razen tega jih je bilo toliko, ki jih je vrglo življenje na njene sledove. Življenje si je kupovala s svojim telesom. Ko se je Anita zbudila iz nezavesti, v katero jo je zazibala bližina smrti, je ležala v bolniški sobi. V zraku je visel zoprn -duh po zdravilih. Skozi okna, ki so bila zastrta z gardi-nami, je padal ozek šop žarkov. Po sobi je tiho, skoraj neslišno hodila sestra, kakor da bi bila brez telesa. Bela halja, v katero je bila oblečena, je bila kako-r oškropljena od trplj®' nja. Na sosednjih posteljah je ležalo več dekle! z blodnimi očm-i in izpitimi obrazi. Nad vsem1 je ždel angel smrti. Sestra se je vprašujoče sklonila k njej. »Kaj želiš, otrok?« »Kje sem?« »V bolnišnici. Toda zdaj se moraš naspati in spočiti. Dolga je bila tvoja pot iz smrti v življenje.« Pobožala jo je po glavi in Anita je občutila tiho zadovoljstvo. Do zdaj še nihče ni z njo 'tako ravnal. Da! Mati nekoč. Toda nje se j® spominjala le nejasno, kot da je izginila v fl®" kaki megli, ki se je vedno bolj gostila. Prav ji ni bilo do spanja in v tej novi okolici se j® čutila spočito. Zakaj je prav za prav skočila v vodo in kdo jo je izvlekel? Ni si znala odg0' voriti, kakor ni mogla razumeti svojega usod' nega ravnanja. Bila je pač otrok ceste že vse od tistih dni, ko je vsak potreben koščka stre' he nad svojo glavo in varnega materinega kri' la. V duši se ji je nabiralo veliko trpljenje, k1 je zagrnilo njeno življenje kot pajčolan. Vsak trenutek je kanila v kupo kaplja grenkostii dokler ni bila polna do roba. Nato se ji je vs® to gorje razlilo iz srca -kot mogočen, vse uničU' joč slap. Bila je do grla sita življenja, ki mu 111 našla pravega namena. Tako se vedno zgodi 1 ljudmi, ki se pogrezajo vt blato. Čim bolj se p°' tapljajo v njem, tem bolj zbledeva pred njih°' vimi -očmi namen življenja, dokler ne izgii*® popolnoma. In nato se v bednosti sprašujejo1 kam? in zakaj? Sedaj se je čutila nekam pomirjeno. Tisto dušna onemoglost in otopelost, ki se je je zad' | nji čas tako- pogosto polaščala, je izginila p°' polnoma. Kakor da je mrzla reka odplavil® iz duše tudi spomin na bedno, trpljenja poln° preteklost, življenje pa pustila nedotaknjen0' da se lahko razcvete v soju pomladanskeg® I sonca. Skozi gardine -na o-knih se ji je zd®l svet nekam čudno odmaknjen, prestavljen v nedogledne dalje in svetlomodro nebo je bi®' ščalo skozi megleni čad kot iz preteklosti. sobi je s tihimi koraki, skoraj neslišno, st°' pala sestra in na nasprotni steni je visel velik križ. Kristus na njem je izgubil svoj trpeči *z' raz in iz obraza mu je lilo usmiljenje ter tolaž' ba. Anito je obšla čudna misel, da ti dve bit)1 prevzemata nase vso to težo trpljenja, ki r nesrečneži prinašajo semkaj in pri srcu ji if bilo lahko. Življenje, iki ga je živela do seda)1 se ji je nenadoma zazdelo kot nelep, izgublj®” sen. Zdelo se ji je, kakor da je hodila po mrač' nih podzemskih hodnikih in so se fi šele zd*i odprla vrata v sončno življenje. Morala je od' valiti s sebe težo preteklosti, ki jo je pritiskal® na dušo. Ko je svojo zgodbo zaupala sestri, ki ji )c stregla, ji je bilo, kot da je del svoje duš® podarila človeku, da jo ohrani kot dragoc®1*0 skrivnost. Zdaj je gorelo v njej novo življenje. Draži- ★ Nankinški apostolski vikar Paul yu P*3 je imel v westminsterski katedrali sloves**0 sv. mašo za trpeče kitajske katoličane. Sv. J®” ritve se je udeležil tudi dr. Sun, sin ustan°vl’ telja kitajske republike, razen njega še dipl°’ matski zastopniki, pa tudi člani verskih red°'f in kongregacij, ki delujejo med Kitajci. Osrednji svet ruske zveze brezbožnikoV \e sklenil, da osnuje v Moskvi veliko tiskar1*0' kjer nameravajo tiskati brezbožniške knjig® z* i vse narode sveta. To so sklenili, ker v **? , katerih državah nikakor ne morejo tiskati J® j izdajati brezbožniških knjig in propagand1*^, i lastov, ker jih ovira ali državna oblast ®. j lastniki tiskarn. Tiskarno nameravajo oskrb® , z vsemi tipi črk, tako da bodo mogli tisk® ^ < besedilo v 45 različnih jezikih. Stroški so Pr<; računani na 11.6 milij. rubljev. (