120 ZDRAV VESTN 2002; 71
goškim delom, publicistično dejavnostjo in z obsežnim znan-
stvenoraziskovalnim delom poenotila neonatološko doktri-
no v Sloveniji. S tem je omogočila dviganje ravni medicinske
obravnave nedonošenčkov in bolnih novorojencev v Slove-
niji na evropsko raven.
Čeprav je zadnja leta v pokoju, profesorica Konjajeva redno
vzdržuje stike s pediatrično stroko in nadvse aktivno sodeluje
na naših strokovnih srečanjih ter v sekciji SZD s svojimi kolegi
upokojenimi zdravniki. Njeni učenci smo veseli, ko jo srečuje-
mo čilo in mladostno, vedno iskrivega in neuklonljivega du-
ha, ki je bil in je zanjo tako značilen vse njeno dinamično živ-
ljenje.
Zato ji iz srca želimo – še na mnoga lepa in aktivna leta!
PETER BORISOV –
OSEMDESETLETNIK
Viljem Brumec
Prof. dr. Peter Borisov, upokojeni redni profesor zgodovine
medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani, specialist gine-
kologije in porodništva, je praznoval delovno zavzet svoj vi-
soki jubilej. V desetletja trajajočem ustvarjalnem delu najde-
mo njegove zapise, znanstvene in strokovne izsledke v doma-
čih in tujih strokovnih revijah, časopisih in samostojnih publi-
kacijah, beležimo pa tudi aktivno sodelovanje na številnih do-
mačih in tujih kongresih in simpozijih.
je bil habilitiran za izrednega, l. 1985 pa za prvega rednega
profesorja zgodovine medicine. Od leta 1976 je obnavljal in
razširil dejavnosti Inštituta za zgodovino medicine Medicin-
ske fakultete v Ljubljani, bil njegov predstojnik ter v njego-
vem okviru ustanovil medicinski muzej. Na inštitutu je delo-
val do upokojitve l. 1990. Tudi po upokojitvi ne miruje.
Jubilantov bogati opus je v skopem obrisu težko predstaviti.
Je ob Ivanu Pintarju (1888–1963), prvem predavatelju zgodo-
vine medicine na Medicinski fakulteti in ustanovitelju Inštitu-
ta za zgodovino medicine, najpomembnejši zgodovinar me-
dicine, zlasti strokovnjak za razvoj porodništva in ginekologi-
je. Njegove samostojne publikacije so pomemben prispevek
k raziskavam slovenske kulturne zgodovine. V njih izrisuje
podobe mož in žena, njihova dejanja in prizadevanja ter insti-
tucije, ki so izoblikovale plemenito izročilo slovenskega zdrav-
stva in zdravništva, njihova prizadevanja za zdravje, diagnosti-
ko, prevencijo in socialno vpetost bolezni in bolnika. Doslej
je samostojno objavil: Od ranocelništva do začetkov znanstve-
ne kirurgije na Slovenskem (1977), Pregled razvoja medicin-
ske miselnosti in odkritij, 1. in 2. del (1980), Zgodovina medi-
cine (1985), Kratek pregled zgodovine stomatologije (1986),
Univerzitetni klinični center v Ljubljani, njegov nastanek in
razvoj (1986), Uvod v zgodovino stomatologije (1990), Gine-
kologija na Slovenskem od nastanka do 80. let 20. stoletja
(1995).
Kot avtor je sodeloval od l.1978 pri sestavljanju Medicinskega
terminološkega slovarja, od 1. 1977 sodeluje pri pisanju me-
dikohistoričnih člankov za Enciklopedijo Slovenije in je od
leta 1980 član uredniškega odbora za medicino, od l. 1979 je
pisal za Enciklopedijo Jugoslavije, sodeloval je pri Slovenskem
biografskem leksikonu (12., 13., 14. zvezek). Sicer pa je objav-
ljal v številnih domačih in tujih strokovnih revijah, časopisih
in zbornikih (Zdravstveni/Zdravniški vestnik, Medicinski raz-
gledi, Farmacevtski vestnik, Liječniški vjesnik, Acta Chirurgica
Iugoslavica, Acta historica med. stom. pharm. vet., Zbornik za
zgodovino naravoslovja in tehnike, Zgodovinski časopis, ISIS,
Wiener medizinische Wochenschrift in še bi lahko našteli).
Od leta 1977 je aktivno sodeloval na vsakoletnih kongresih in
znanstvenih sestankih Zveze društev za zgodovino zdravstve-
ne kulture Jugoslavije, na kongresu Deutsche Gesellschaft für
Geschichte der Medizin, Naturwissenschaft und Technik v Co-
burgu (1978), na Kongresu zdravstvene kulture podunavskih
zemalja v Novem Sadu (1975), 1985 na Congresso nazionale
della societa Italiana di storia della medicina v Padovi, na Pin-
tarjevih dnevih in v Zborniku referatov ob 50-letnici Inštituta
za zgodovino medicine in 100-letnici bolnišnice na Zaloški
cesti v Ljubljani (1995) itn.
Leta 1982 je bil odlikovan z redom dela z zlatim vencem, 1999
pa je prejel priznanje Združenja ginekologov in porodničar-
jev Slovenije.
Jubilant je ohranil do danes svojo vitalnost, ki ga krepi ljube-
zen do vsega lepega, glasbe, literature in likovne umetnosti.
Iskreno mu čestitamo in mu želimo, da bi svoje izjemno ust-
varjalno delo prav uspešno nadaljeval tudi še v mnogih pri-
hodnjih letih.
PRIM. DR. VELIMIR VULIKIĆ,
DR. STOM. – SEDEMDESETLETNIK
Franc Štolfa
Po rodu Črnogorec se je rodil v Peći na Kosovu 9. aprila
1931. Vpisal se je v vojaško šolo v Beogradu. Ko se je šola
preselila v Šentvid pri Ljubljani, se je z njo preselil tudi Veljko.
Živi v Domžalah, kjer si je ustvaril družino. Z njemu svojsko
Rojen je bil 27. 11. 1921 v Ljubljani, kjer se je kot srednješolec
februarja 1942 vključil v narodnoosvobodilno vojno. Istega
leta je bil deportiran v koncentracijski taborišči Gonars in ka-
sneje v Monigo di Treviso. S presledki je bil v okupatorjevih
zaporih do l. 1945. Medicino je študiral v Ljubljani. Med študi-
jem ga je ponovno hudo udarila usoda: med l. 1952–54 je bil
zapornik na Golem otoku, čeprav ni bil član komunistične
partije, le sin ruskih emigrantov. Brezčutni uničevalni stroj ga
ni pogubil in uklonil, ostal je visoko moralen, pogumen in
pokončen. Leta 1954 je diplomiral in nato služboval kot zdrav-
nik splošne medicine v Ivančni Gorici. Leta 1961 se je v Ljub-
ljani specializiral iz ginekologije in porodništva. Kot gineko-
log je sprva služboval na kliniki za ženske bolezni in poro-
dništvo v Ljubljani, na ginekoloških oddelkih v Murski Soboti
in v Mariboru, l. 1962 pa je bil imenovan za vodjo dispanzerja
za ženske Zdravstvenega doma Ljubljana Vič.
Leta 1974 je dosegel naslov (prvega) doktorja znanosti iz zgo-
dovine medicine z disertacijo »Oris razvoja kirurgije na Slo-
venskem do začetka 20. stoletja in njen prispevek k razvoju
slovenske znanstvene medicine«. Naslednje leto si je pridobil
habilitacijo za naziv docenta za zgodovino medicine, l. 1980
121
vztrajnostjo je prehodil pot od dentista, dr. stomatologije,
l. 1972 je uspešno ubranil magisterij in l. 1984 zagovarjal dok-
torat znanosti z naslovom Zobozdravstvena služba v NOB, za
kar je prejel Kajuhovo nagrado. Pet let pozneje je izšlo obšir-
no delo Zobozdravstvo na Slovenskem do leta 1940. Zadnja
leta ga srečujemo kot pisca proze: romanov, povesti, črtic in
novel. Opisuje usode ljudi, dogodke, šege in navade v času, ki
je minil, ki naj ostane dediščina zanamcem.
Dr. Ivo Komjanc se je rodil 19. septembra 1924. Po študiju v
Malem semenišču v Gorici in goriškem liceju, kjer je maturiral
leta 1945, je študiral medicino na medicinski fakulteti v Pado-
vi. Diplomiral je leta 1952. Specializiral je ortopedijo in leta
1953 nastopil službo v Ortopedsko-kirurškem inštitutu Rdeče-
ga križa v Malcesinah ob Gardskem jezeru. Tam je služboval
do svoje upokojitve leta 1989. Ob upokojitvi so ga imenovali
za častnega primarija malcesinske bolnišnice. Umrl je 26. av-
gusta 1991 v Malcesinah, kjer je tudi pokopan.
Vse svoje življenje je posvetil otrokom, ki so preboleli polio-
mielitis (otroško paralizo).Ti hvaležni bolniki so dosegli, da
so mu že leta 1995 pred bolnišnico v Malcesinah odkrili
doprsni kip, ki ga je izdelal kipar Ischia, ki je bil tudi sam
njegov bolnik.
Spominsko obeležje je odkrila gospa Mirjam Brumat, vdova
dr. Komjanca. V programu je kar nekaj govornikov, v sloven-
ščini in italijanščini, prikazalo ves trud zdravnika ortopeda dr.
Iva Komjanca. Še posebej ganljive so bile pripovedi njegovih
bolnikov.
Na spominski plošči piše:
V TEJ DOMAČIJI SE JE RODIL IN PREŽIVEL MLADOST
DR. IVO KOMJANC
19. 9. 1924 – 26. 8. 1991
ZDRAVIL JE BOLEZNI, LAJŠAL GORJE:
DAL JE BOLNIKOM SVOJE SRCE.
NAJ V ROJSTNI HIŠI ŽIV BO SPOMIN,
DA TUDI V TUJINI OSTAL SLOVENSKI SI SIN.
HVALEŽNI VAŠČANI IN VSI, KI JIH JE ZDRAVIL
25. 8. 2001
Nečaki dr. Iva Komjanca, Mirka, Aleš, Anka, Simon, Agata in
Ida z družinami, so napisali pripoved o Mocverju z naslovom
NESEBIČNOSTI DAR (dr. Ivo Komjanc in njegovi z Mocver-
ja). Na 110 straneh je objavljenih 46 prisrčnih pričevanj veči-
noma slovenskih, le nekaj italijanskih avtorjev; priloženo je
obširno, dragoceno fotografsko gradivo. Na zadnji strani pa je
rodovnik družine Komjanc (Mocver, Števerjan) z začetnikom
družine Francem, rojenim 18. 8. 1849, in zadnjima članoma
petega rodu – Magdo, roj. 1974, in Evgenom, rojenim 1977.
Strokovna srečanja
50. OBLETNICA
PRVE DESNE RESEKCIJE JETER
Pariz, 14.–15. december 2001
Od resekcije do doniranja (podaritve)
POROČILO S STROKOVNEGA SESTANKA
Eldar M. Gadžijev
Pariz, evropska kulturna metropola, je bil dva dni središče je-
trnih kirurgov s celega sveta, ki smo se zbrali na strokovnem
sestanku najvišje ravni, da bi delovno proslavili prvo veliko
resekcijo jeter.
16. oktobra 1951 je profesor Jean-Louis Lortat Jacob, ki je ta-
krat vodil Kliniko za digestivno kirurgijo v bolnišnici Beaujon
v Parizu, napravil prvo uspešno desno resekcijo jeter.
V tistem času je bil to izjemen, celo neverjeten poseg. Uporab-
ljal je operativno tehniko, ki je danes ponovno aktualna, bila
Sledijo knjige, ki jih je za večjo knjižno polico: V zrcalu Račne-
ga potoka, Grenka sreča, V pajkovi mreži, Pota njegove mla-
dosti, Beg iz pekla, Senator s Svete trojice, biografski romani o
življenju in delu profesorjev dr. Jožeta Ranta in dr. Franca Če-
lešnika ter drugih.
Je 70 let dolga ali kratka doba – kdo bi vedel?
Toda čas teče naprej,
vse tiše zveni korak,
mudi se.
In vendar
pomlad se z vigredjo niza,
življenje je večna repriza.
In vendar!
Več kot izpolnil si svojo usodo. Zaplodil si otroka, zasadil dre-
vo in napisal knjigo. (Kitajski pregovor)
Slovencem si daroval vse svoje znanje in moči. Ljubitelji zgo-
dovine medicine in lepe besede Ti iskreno čestitamo!
Na mnoga leta.
Obletnice
SPOMINSKA PLOŠČA
DR. IVU KOMJANCU
Anton Prijatelj
Deset let po smrti zdravnika ortopeda dr. Iva Komjanca so v
soboto, 25. avgusta 2001, na njegovi rojstni hiši na Mocverju
pri Števerjanu odkrili spominsko ploščo. Zbrala se je množica
njegovih sorodnikov, prijateljev, bivših bolnikov iz okolice
Števerjana in bivših varovancev iz bolnišnice v Malcesinah.
Pobudnik za to je bil gospod Saverij Rožič iz Števerjana iz hva-
ležnosti za uspešno zdravljenje njegovega sina, njega samega
in nekaterih sorodnikov. Pobudo je sprejelo preko osemde-
set števerjanskih družin, ki so družno pripravile slovesnost.
Udeležence je pozdravil števerjanski župan Hadrijan Corsi.
Slovesno mašo je daroval goriški nadškof Dino De’Antoni ob
somaševanju številnih slovenskih duhovnikov iz zamejstva.
Pel je zbor Frančišek Borgia Sedej iz Števerjana pod vodstvom
Danila Čadeža.
JUBILEJI