RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Dušan Čop UDK 811.1ö.6'373.22
Ljubljana
O rastlinskih imenih na Gorenjskem'
V botaniki je zelo zanimivo področje tudi rastlinsko imenoslovje. Pri tem mislim predvsem na ljudska rastlinska imena, z zbiranjem katerih so se v preteklosti ukvarjali že mnogi, med njimi znani botaniki in tudi znani ljudski pisatelji.
Sam se z imeni naših rastlin ukvarjam že dolgo vrsto let, in sicer predvsem v zvezi z imenoslovjem naših alpskih področij sploh, saj marsikaterega krajevnega, vodnega ali gorskega imena brez dobrega poznavanja lokalnih rastlinskih imen ni mogoče zadovoljivo pojasniti. Pri tem svojem delu sem prišel do spoznanja, da čeprav imamo urejene že dokaj bogate zbirke rastlinskih imen, vendarle še nismo prišli tako daleč, da bi lahko rekli: »No, zdaj smo zbrali vse!« Svojo metodo sem uravnaval vselej tako, da sem v vsakem kraju (v zgornjem delu Gorenjske, v zgornjem Posočju itd.) spraševal vedno po imenih rastlin, tako kulturnih kakor najbolj značilnih v naravi rastočih. Tako sem sčasoma nabral lepo število rastlinskih imen, ki doslej sploh še niso bila nikjer zapisana, ali pa so bila zapisana (tu mislim na razne imenske oblike!) površno, pomanjkljivo ali celo napačno. Ce namreč človek obišče na določenem večjem področju prav vsako vas, vsako naselje, se mu podoba imenoslovja (naj bo to v krajevnih, ledinskih, gorskih, vodnih ali tudi rastlinskih imenih) tega področja pokaže v docela drugačni luči, kot si jo lahko predstavlja le ob »uradnih«, v knjigah zapisanih in ustaljenih splošno znanih imenih. Med takimi, čisto preprostimi, ljudskimi imeni za npr. nokoto (Lotus comiculatus) sem našel na Gorenjskem tudi krSmpdk, ta rmena detalca, böxkou štruMc, Marijna düsca, Manjn čSvdlc, Marijn šolnčk (okolica Ško^e Loke, npr. Sv. Duh, Žabnica) itn. Torej vrsta imen, nekaj doslej še nezapisanih. Pa bi v istih krajih slišali še vse drugačna imena, večkrat čisto individualna. Taka cvetica, kakor je npr. orlica (Aquilegium), ki jo ljudje poznajo prav povsod, pa ima še posebno zanimiva imena: kočijce, gmajdnšk (gmajnšč) zwöncke, böxkove xwäcce, kräuji zwönc, cgäncdk, ponöucca, wöni, vsrlica, ta pläu zwönck (Kropa) itn. Za isto rastlino imata pogosto že dva sosednja kraja popolnoma različna imena (saj je v istem kraju tudi po več imen za isto rasdino). To vidimo npr. pri taki cvetici, kakor je pogačica (Trollius europaeus), za katero sem našel pri svojem raziskovanju nič koliko imen: kräpke (Mojstrana), x/Qjfde (Podkoren), pagačce, kapušc (Rateče), bobdnčke, mScbnčke v Žirovnici in smetančke v Mostah (pa sta kraja tesna soseda), pexarčk(e) (Begunje), kragulčks (v kamnogoriškem območju), xlSpšče (Krnica/Postojna), punkilčke (-ka/Gorje), jurčke (Zgornji Lazi), grSpce in kepce (Nemški Rovt/Lome), zwäte jäpka (Srednja vas v Bohinju) itn. Naj dodam, da se nekatera imena pojavljajo predvsem v množinski obliki; zapisal sem jih namenoma v narečni obliki, kakor so mi jih ljudje sami povedali. In še to: isto ime se uporablja tudi za vrsto različnih rasdin, kakor je tudi za isto rastlino v enem kraju dostikrat več imen. Tako ime hfmpdke (ali krSmpdlčkd) na Gorjušah pomeni orlico (Aquilegium), toda v Gorjah in v Bohinjski Češnjici je to ranjak (Anthyllis vulneraria), v Krnici in okoliških zaselkih (Hotunje, Postojna itn.) je {miicou) krempalc nokota (Lotus) itn.
1  Pripomba: v narečnih imenih uporabljam črko w za dvoustnični glas -v-.
5 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43,97/98, št. 1-2
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
Prav bi bilo, če bi rastlinskim imenom (to je navsezadnje del, in to zelo lep, naše kulturne dediščine, ki smo jo podedovali od tistih preprostih ljudi, ki so najbolj zaslužni, da smo sploh ostali Slovenci) posvetili več pozornosti tudi sedaj, kajti (kmečkih) ljudi, ki še poznajo vsa stara imena, je že zelo malo, vendar je v vsaki nekoliko večji vasi še najti človeka, kije bil vse življenje navezan na delo v naravi (ne samo kmetje, tudi nabiralci gozdnih sadežev, pastirji, ki tako rekoč žive ali so živeli z naravo, vedo marsikaj, kar imamo danes že za izgubljeno). Končno je to tudi dokaz, kako bogat je besedni zaklad naših narečij in da bi morali biti naši jezikoslovci v tesnejšem stiku z ljudmi.
Naj omenim še nekaj rastlin, ki so bile starejšim rodovom v Zgomjesavski dolini dobro poznane. Zato so se oblike imen teh rastlin tudi ohranile do danes. V prvi vrsti sta to žafran (Crocus) in (jesenski) podlesek (Colchicum). Ljudje poznajo večinoma le eno samo ime za obe rastlini (ker sta si pač zelo podobni, čeprav spadata k različnima družinama). Na Jesenicah, Blejski Dobravi, v Žirovnici itn. je to uscanka, v Kropi in Begunjah podksik (z naglasom na zadnjem zlogu!), na kamnogoriškem območju podlesak (= spomladanska, jesenska podlesak), padlesdk v Ratečah in Podkorenu, na Rodinah poznajo poleg uscanke tudipodlesk (Colchicum), na Koprivniku v Bohinju je oboje podlesk ali pukäunca, v Srednji vasi in Bohinjski Češnjici sta žafran in podlesek ušTuc ali podlisk, ključ je v Podjelju, na Gorjušah pravijo podlesku poscdnke itn.
Na Dovjem, v Mojstrani in v vaseh nad Jesenicami pa imajo tako za žafran kot za podlesek posebno ime, namreč kočua Na Dovjem, v Mojstrani in v Zgornji Radovini govore o spomladanskem in jesenskem kočunu; rastlinsko ime kočun poznajo tudi v Javorniškem Rovtu. V Planini pod Golico in v Plavškem Rovtu je slišati več oblik: kočun in očun, a tudi »wačun«. To ime poznajo tudi v Zgornji Bohinjski dolini: očum, a le še najstarejši ljudje (Srednja vas, Jereka). Ime samo je prastaro, iz psi. 'ot-jun6 — »ponovno mlad« (etim. F. Bezlaj). Ime l<očun poznajo sicer tudi v Gorjah in v vaseh na vzhodnem robu Mežakle (npr. Zgornji Lazi), kjer pa že izginja njegov pravi pomen. V Gorjah je to za nekatere »ostra, ošpičena trava«, na Lazih »ozko listje žafrana z belo črto po sredini, ki se ga krave izogibljejo«, samo cvetje pa je (npr. na Lazih) »ta pomwadänsc uscdnšče« in ljudje vedo povedati, da »ta jesenšč uscanšče so drgač kpkar pa ta pomvvadanšče«. Prav tu se (zaradi istega imena za žafran in podlesek) pokaže stari pomen imena: »ponovno, nazaj mlad«. Zanimivo je, da se zrele rastline s plodnimi glavicami jesenskega podleska, ki jih najdemo po vlažnih travnikih spomladi naslednjega leta, imenujejo na Zgornjem Gorenjskem voUčkovlje oz. voUčkovje (plodne glavice, ki jih je med listi ene rastline lahko tudi po 5, 6, se namreč imenujejo »voli«).
Če sem že omenil žafran in podlesek, moram sem uvrstiti tudi domača imena za tako rastlino, kakršna je brusnica (Vaccinium vitis idaea). To je splošno slovansko ime, češko: brusnice (brusnika), poljsko: brusznica itn. Toda na narečno zelo heterogenem področju Zgornje Gorenjske najdemo obilico zelo zanimivih, a medsebojno tudi zelo različnih imen! Tako npr. v brezniški fari (Moste, Žirovnica, Zabreznica itn.) tej pomembni in tudi zdravilni, koristni rastlini pravijopräjz3lc, na Bledu in na Jesenicah prdjzalper, na Bohinjski Bistrici prdjzalper ali pušpen, v Srednji vasi v Bohinju pušpan, tudi v Gorjah in okolici nad Bledom je to pušp3n, v Kamni Gorici sem našel ime präjzdlca, v Ratečah pa imajo za to docela drugačno ime: ma(n)šč6uje in v kranjskogorskem predelu celo močdnce.
Tudi pri tej rastlini glede na njeno ime izstopata Dovje in Mojstrana z bližnjo okolico (pri tem mislim tudi na vasi nad Jesenicami, taka imena pa sežejo celo do samih Jesenic). Tako v Mojstrani to rastlino imenujejo grošelše, na Dovjem grazelše, gronselše in gronšelše (ljudje na Dovjem so mi povedali, da so po »gronšelše« hodili na Rožco). Tudi v Plavškem Rovtu je to grošelše, v Planini pod Golico poznajo poleg imena grozelše tudiprdjzdlper, v Zgornji Radovini^romsefe, na Hrušici in na Jesenicah pa granšelše. Tu je treba pripomniti, da se zimzeleni gornik (grmiček s škrlatno rdečimi jagodami), tudi zdravilna rastlina, ki je v zdravilstvu zelo cenjena (Arctostaphylos uva ursi), v Mojstrani imenuje divQ)igrošelše. Ta imena (grošelše, gramzelše itn.) in koroškogra«te {oz.granta) so izposojena iz koroških in bavarskih nemških narečnih oblik granta (-te), grantn (zato koroško
6 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, ŠL 1-2
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
tudi grantne), to pa iz retoromanskegagrane«a (gameta itn.), kar je deminutiv k latinskemu granum »zrno«.
Taka imena, čisto domača, pogosto v svojih povestih in spisih navajajo tudi mnogi ljudski pisatelji. Eden teh, ki so tudi v svojih knjižnih delih tesno povezani z naravo, je Janez Jalen, tipičen, zelo cenjen ljudski pripovednik. V svoji povesti Ovčar Marko omenja med mnogimi drugimi rasüinami, za katere uporablja zelo zanimiva domača imena, tudi »svetlommeni vošč« in pri tem imenu se bom za kratek čas ustavil. To rastlinsko ime sem slišal prav v vsaki vasi, v vsakem kraju, ki sem ga obiskal na Zgornjem Gorenjskem, in pravzaprav ne morem mimo njega, saj je tudi eno najzanimivejših od vseh, na katera sem naletel pri svojih imenoslovnih raziskovanjih. Ljudje so mi sami povedali, katero rastlino označujejo z imenom wdšc ali w6šč. To je škrobotec (Alectorolophus), ki cveti od maja do junija po (nižinskih) travnikih in ga kmetje prav nič radi ne vidijo v travi ali na njivah. Prav na Rodinah so mi rekli: »w6šc je pa tist k šmi«, »sei je sam w6šč, trave pa nač«. Škrobotec je za kmeta neprijeten plevel, ker imajo njegovi plodni stroki na koncu bodičasto, trnu podobno ost in zato tudi govedo ne mara trave, v kateri je ta (dozorela) rastlina. To jasno povedo sledeče izjave: »k w6šc zašmi, je pa träwa stara«, »že u stojex wösc sux rata«, »letas je wosca dovel, zato, bo snö xmäu smü« — so povedali na Postojni/Kmica. Nezaželen je »wösc« tudi na njivah: »Žit, čer tole rase, je swäf. Wösc ga sčžrpa,« so mi rekli na Zgornjih Lazih. Oblike tega rastlinskega imena so različne: woŠ3c (Mojstrana, Dovje), w6šč, woŠ9c, wösc, wösdc (Rodine), wösc, w6šč (Bled, npr. Želeče), w6šč je tudi na Jesenicah; »ta rmSn wošhc« (Krnica), na Kupljeniku je to »trdvdti w6šc«. V Bohinju (Češnjica) razlikujejo celo »ta vSlč« pa »ta mal wösc«. Iz tega je razvidno, katero razstlino imajo ljudje v mislih, kadar govorijo o vošcu. »Vošc« torej ni ranjak (Anthyllis vulneraria), kakor misli N. Praprotnik v Proteusu (Rastlmstvo na stezah ovčarja Marka, Proteus 47/1984-1985, str. 197), ampak škrobotec.
K vsemu zgoraj povedanemu, namreč, da imata lahko celo dve čisto različni rastiini (zaradi neke skupne lastnosti) isto ime in da pojasnim tudi ime samo, pa moram dodati, da škrobotec (ki se tudi v vasi Otok imenuje wösc, medtem ko v Zgomjesoški dolini, npr. v vaseh Kal, Koritnica, Srpenica itn., ljudje škrobotec imenujejo leščecl) ni edina rastlina, ki ji domačini pravijo wösc, wosic itn. Tako na Gorenjskem imenujejo tudi osat, ki raste po njivah (Cirsium arvense), ki ga dr. A. Piskemik v svojem Ključu imenuje osec. V Zgomjesavski dolini je to wös9c (Podkoren — za škrobotec sem tu našel ime »oškdnc«), v Bohinju (Češnjica, Ravne nad Bohinjsko Bistrico) wösc ali wösc, na Zgornjih Lazih (nad Gorjami) ga imenujejo celo »ta zelSn wösc« (tu je poznan tudi kot cenjena zdravilna rastlina: če se žanjica pri žetju ureze, si poišče list »ta zelenga wösca« in rana se ne bo ognojila, če ga položi nanjo), v Smokuču wošč itn. Izvor vseh teh oblik imena je torej »osec« (oz. psi. *osbCb), kar je vsaj pomensko sorodno z oster, os(in)a, ost, osat. W- pred -o- nastopa kakor pri drugih besedah, ki se začenjajo z o-: w6ča, w6su, wögan (= ogenj), wökan (= okno) itn. Ker sem omenil sorodnost z rastlinskim imenom osat, naj dodam, da niže na Zgornjem Gorenjskem, npr. na Brezjah, isto rastlino, tj. Cirsium arvense, domačini imenujejo osat.'
Opozoriti je treba še na rastlinsko ime wošč (= njivska preslica, Equisetum arvense) oz. hvošč (narečno tudi voščec). Beseda je iz starega splošnoslovanskega hvost' v pomenu 'rep' ali 'metlica' (F. Bezlaj) in je ne smemo zamenjati z »osec« (oz. vošč v narečju).
Ne morem si kaj, da ob razpravljanju o rastlinskem imenu osec oz. wosc, wošč, kakor govore ljudje, ne bi omenil še Jalnovega imena za teloh (Helleborus niger ali bolje macranthus). V zgoraj omenjenem članku beremo, daje »malce nenavadno, da Jalen uporablja izraz kurjice, saj domačini vedno govorijo le o »kuricah«. Treba je vedeti, da to ime pravilno pišemo kurjica, »kurica« je narečna izreka. »Kurjica« pišejo F. Bezlaj, M. Pleteršnik in tudi Slovenski pravopis iz 1.1962. Ime je izpeljano iz »kurji« (prim, kurja smrt = teloh), ne iz »kura«. Glas -j- pred sledečim -i- v narečju
Rastlinsko ime osec (Cirsium arvense, torej ime za rastlino, ki raste med žitom) ima v svojem Ključu za določevanje cvetnic in praprotnic iz 1. 1951 (1940) dr. Angela Piskemik, ime pa poznata tudi M. Cigale v Wolfovem slovarju (1860) in M. Pleteršnik v Slovensko-nemškem slovarju (1895), toda oba prav tako le za Cirsium arvense; Pleteršnik navaja ob imenu osec nemški imeni Distel in Feldscharte, kot nahajališče pa navaja Savinjsko dolino in Cerknico.
7 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 1-2
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
rad izgine oz. se absorbira v sledeči glas -i-, predvsem kadar so pred -j- soglasniki -r-, -s-, -č-, a tudi za drugimi soglasniki je absorbcija glasu -j- pred -i- običajna. Nekaj primerov: peruniki pravijo na Postojni (to je zaselek vasi Krnica) škarice (= škarjice, kakor pravimo tudi orodju s tem imenom), Solanum nigrum (torej pasje zelišče) je v Gorjah, a tudi drugje »pasi zele« (= pasje zelje) in Viscum album (bela omela) se splošno imenuje fiči tini{= tičji...). Sicer pa govorimo v narečju tudi »täle bore večerica«, »skprica krüxa«, celo »u naroče ga i uzevva« — a v knjižnem jeziku pišemo večerjica, skorjica, naročje. Da je ta -j- res skrit med -r- in -i- v omenjenih besedah, kaže, kakor že rečeno, ljudska izreka: »večerica«, »skprica«, »škarice«, »kürica«. Narečje to (nekdanjo) prisotnost glasu -j- še vedno občuti, sicer bi ljudje govorili »škorca«, »škarce« itn., kakor v besedah »igrca«, »Bistrca«, »iskrca« (= igrica, Bistrica, iskrica). Ob koncu omenimo še, kako teloh imenujejo tudi drugje na Zgornjem Gorenjskem, pa nam bo jasno, da je knjižno pravilno lahko le kurjica: na Bohinjski Beli in na Gorjušah je teloh kürjouca, tako tudi v Spodnji Bohinjski dolini, v Zgornji pa kurjoica. Kakor »kürjouca« tako je tudi »kurjoica« nastalo iz »kurjovica« (s korensko podaljšavo -0V-, ki je tako značilna prav za Bohinj); pri tem se je -v- palatiziral in izpadel. V Rožu na Koroškem (Št. Jakob, Št. Peter, Sreje itn.) pa teloh imenujejo Idirjece!
Dušan Čop UDK 811.163.6373.22
SUMMARY
BOTANICAL NAMES IN GORENJSKO (UPPER CARNIOLA)
The authorwho has long been searching for botanical (as well as place-) names in Upper Carniola, being in close touch with the local people of this part of Slovenia, has discovered a great many botanical names that have not been, up to this time, known in the scientific circles of this country. It is particularly interesting that for many a plant (flower) is used, in nearly every place, a different name, even several different names. It is well to be seen with many otherwise everywhere known plants which are mentioned in the article: Birdsfoot-Trefoil (Lotus coml-culatus). Columbine (Aquilegia), Globe Flower (TroUius europaeus). Crocus, Autumn Crocus (Colchicum autum-nale) etc.
For all that among the people of a part of this region, another characteristic name for the Crocus (and Autumn Crocus) is known: »Kočun« (very probably of Old-Slavonic origin) and in the same villages the name
»gro(n)šelše« is used for »brusnica / Cowberry* (Vaccinium vitis — idaea).
Strictly peaking, the above mentioned is an introduction to the main part of this short treatise: škrobotec / Yellow - Rattle (Rhinanthus or Alectorolophus) is nearly everywhere in Upper Carniola familiarly called »wc«(3)c« or On the other hand some botanists in this plain name see the name of »ranjak« (Anthyllis v.) which is not right.
The second matter which the author is writing about further on is the correct way of writing the native name for such flowers as »teloh« / Christmas Rose, Hellebore (Helleborus niger), namely »kurjica«, which can't be written without the letter -j-, »kurica« consequently. The author of the article proves it by pointing out several examples of other familiar botanical names with the same matter in question.
8
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43,97/98, št. 1-2