Cvetka Bevc Siringa Siringa Odmevi v kamnu Samo v središču sveta lahko biva kamen, ki nosi v svojem prepletenem okrasju živahen jezik mrtvih, in še vedno bobni kot trepetanje lire, zakopane v zemlji. Iščem ta nikoli utišani glas, tako vztrajno in potrpežljivo prislanjam uho na kamnite razpoke, nekje vendar mora veter ponavljati prve besede bogov, ljudi in zvezd, nekje mora biti resnica antike več kot rjasti popek zgodovine. Omfalo, vedno znova željan razcvetanja, zdaj skorajda upadel kljub kričečemu napisu v Delfih, da popek v sebi najde vsakdo sam. Mogoče kot Itako, kamor jadrajo otroci, ovenčani s pogumom in resnico sanj. Poznam prerokbo, da je veliko nežnosti kladiva potreboval ta kamen, da je vase ujel krila, krila orlov, ki sta vsak iz svoje strani priletela tja, kjer naj bi srečanje zakoličilo začetek vsega. In konec. Tako vsaj glas v odmevu kamna odmeva. Kjer ždi kot tisočleten starec v oljčnem gaju in me bolj sebi v zabavo opozarja, da je z grčavimi rokami prisesan na nebo. Ker tam so vsi kamni v resnici doma. Nisem povsem vajena zemlje in ni mi treba opuščati nekaterih navad, da ne bi vsaj za hip slišala tistega, kar razumejo otroci, morje, pesniki in včasih se mi zdi, da tudi jaz. Vsaj takrat ko pred omfalom zrasem v peščeno zrno, veliko kot vesolje, da lahko pokleknem pred rapsodom. Uho v kamnu, kamen v ušesu, zapoje. In potem dolgo, dolgo molči. Erosovo določilo Bil sem, ko sem iz Nečesa vzniknil v Nebo in Zemljo, gnan od sebe sem šinil kvišku, oklepajoč se začetka kot skrivnosti maternice, da sem postal spomenik lastnega rojevanja, ki se rojeva skozi nastajanje vsega, kar je. In ko je zagomazela prva Noč, sem pred njena vrata postavil skodelico, napolnjeno z nepoznanim. Bil sem v prvi kaplji Oceana, v globinah Tartara, v izbruhu ognja, bival kot premik oblakov na nebu, bil brat ledenega moža, ki je strmel v svetlobo dneva z radostjo slepca, ki edini vidi, da sem bil gibalo, ki se vzdrži gibanja, da se lahko giblje. Vladar neponovljivosti neponovljivih z neponovljivostjo, ki je spajal ekstazo z grozo, v nenasitnosti mešanja vseh stvari spoznaval, kje je njegovo določilo tudi tedaj, ko je bitje nastalo, čisto golo in drugačno od vsega, umazano od blata in s svetlobo, krhka in mogočna zlitina človeka, da sem, nenehno gnan od sebe k sebi, prenaseljen v spremenljiva telesa ljudi, da se nahranim z lepoto minljivosti. Bil sem. In še vedno sem v zadnjem kotu pod lobanjo netivo vsake misli, ki hlasta za tem, da se v željo naravna, za hip ljudem berljiv v svetu nerazumljenih stvari. Moral sem postati star, da sem lahko znova bil mlad kot sin Eros boginje tistega, kar sem spoznaval skozi Veliki čas. Še nikoli ni bilo tako pomembno iz česa sem zgrajen. In kaj je tisto, kar je v meni bilo pred mano. Čeprav – priznam, včasih postajam naglušen od zvoka vseh izstreljenih puščic. Lahko je to muhavosti v opravičilo. Bil sem in bom Ljubezen, ki mora dajati sence in temo, da se svetloba lahko razsenči kot moja svoboda, osvobojena želje, da si odtrgam roke, ko objemam drevo. In če že moram biti tudi hrepenenje, sem tolažba za tiste, ki zapuščajo telo: nobeno bitje ne more skočiti iz srca. Gajino čudenje Sprva nisem imela oči, da bi videla vse, kar je nastajalo iz mene. Ne le velikani in pošasti. Tudi ljudje. Ali nisem sama večni sedež smrtnikov? V tej brezimni množici človeškega rodu vsak nosi moje ime. Vsakdo je jaz. In vse to življenje živi, da bi živelo enako zunaj mene kot v meni. Nisem potrebovala oči za čudenje nad gomazenjem morske laznine, ko sem dvignila tkanino morja. Moja nedrja so bila prežgana spet in spet in jaz sto in stokrat preorana, preden sem uzrla prvo divjo rast trav. In je zato v potrganih klasih še naprej ostajalo tisto, kar je najbolj živo. Ne bom odnehala, dokler ne bodo vsi plodovi preizkušeni. A nekaj je moralo prerasti mene, da bi raje bila plen Pozabe, kot nosilka videnj, kar še bo. Prišli bodo rodovi ljudi, ki se mi bodo rogali, ker imam nečisto vest. V moji prerokbi je bila stvaritev sveta. Dejanje temu ni odvzelo teže. Jaz sem skovala srp, da je sin lahko ubil očeta Urana. Videla sem pred videnim, da bo zrak sesekljan od molka, ko se bo on privlekel k meni, dehteč po cvetju, ki ga je ustvarila moja roka. In se bo takrat zadnjič zazrl v svoje Nebo. Njegovo obličje je bilo tako razločno, v moji slutnji isto kot nekdaj, ko mi je odkril prvo hihitanje trav. Zdaj me tišina v spominu zebe do kosti. Najhuje je, da nikoli ne bo prišla noč, ko bi njemu lahko povedali za mojo smrt. A kako naj napravim pentljo svojim letom, če povsod prepoznam sledove lastnih šap? Moja žalost steguje lovke do obzorja. Zato so tisti, ki mi lahko darujejo solze, ostali moja skrb. Bolj kot orati zemljo jih učim sponavati, da lupina storža ni majhna stvar. Naj se skupaj z mano čudijo. Uranov dvom Kot bog Neba sem objemal Zemljo, v nepremičnosti gibanja udejanjal sen bodočih ljubimcev o zlitju v eno, med eksplozijo semen sem hlastal za Ničem, iz vseh strani sem Gajo prekrival, iz njenih nedrij iztisnil otroke, kiklopsko in titansko golazen, nadležen mrčes hekatonhejrev, ki je usmrajal zrak v materinih razpokah. Vsak oče se včasih sprašuje, če je res on zaplodil otroke. Jaz nisem izjema. Mogoče sem jih zato vrgel v Tartar. Ko so ponoči dvigovali roke k meni, strmeli v isti del neba, nesrečna kopica teles, hlastajoča za prestolom, ki bi odvzela prostor prostornini, sem se vprašal, ali je med njimi kdo, ki bo nekoč terjal zase ves moj svet. Ki bo zaradi tega dokaz za mojo kri. In začetek boja za vsakršno oblast. A vendar - začutil sem ponos očeta, ko je sin zamahnil proti meni. On je naredil to, kar bi tudi jaz, če zamenjala bi vlogi. In tudi on prekletstvo bi prinesel. Tesnobo. Strah. In znova dvom. Vprašanje: zakaj sem sploh bil tu? In zakaj so zdaj, ko izginjam pod rokami sina, moji lasje polni zvezd, in moja odsekana moškost v morju peni slutnjo, da smrt pomeni novo rojstvo. V zadnjem pogledu ne kličem Erinij k maščevanju, zastavljam le večnosti uganko: ali Zemlja raste k Nebu ali se Nebo privija k njej. Nobena smrt nikoli ni zaman. Kaj šele življenje. Tudi moje ni bilo. Vsega si ni mogoče izmisliti. Nekaj se je moralo zgoditi. Afroditina izpoved Nekoč sem bila drugačna. Ne le takrat, ko so se steze na vodni gladini razmaknile, in se je moškost očeta zavrtinčila v peno, iz katere je brizgnila zgodba o boginji ljubezni. In sem ustnice prvič raztegnila v neskončnost, da so ljudje lahko začeli igrati melodijo, ki se vedno znova razrašča v poljube. Ali sem postala drugačna tedaj, ko sem opazila, da v sebi nosim čutenje, ki ga ima vsak zaljubljenec, ko se zave svoje ljubezni, da njegove oči postanejo polne kapelj, iz katerih sem nastala. Ali pa sem se samo z lahkoto naselila v vse dotike rok, ker ljubezen v svojem plesu enači ljudi. Tako kot smrt. Mogoče sem postala to, kar sem, ko je moj ljubi Adónis umiral. Kako bi lahko bila ljubezen, če je ne bi skusila – do kraja. Objem pred smrtjo ni užitek, ljubezen prinaša opekline, postane večna begavka pred videnji, ki so kot laži. Kot da sem takrat znova bila rojena, ne da bi pozabila, kaj vse sem že bila. In mi zdaj ljudje očitajo dvojni obraz, kot da ne bi vedeli, da sta koža in srce v resnici le podoba ena sama. Resničnost zame nima ostrih mej. Tudi bogovi smo več kot samo telo. In naj se kdo vpraša, kaj sanjam jaz. Ne obstajam le za to, da izpolnjujem želje. Tudi jaz jih imam: Ljubezen bom postavljala nad zakone, usmerjala tokove misli, da bom nekoč zaslišala: »…ne da sovražim, le da ljubim sem na svetu…« Prometejev nasmeh Že dolgo sem svoboden. Visoko na nebu, odrešen kazni in dolga do maščevanja in namere Velikega boga, ki je bila še njemu samemu neznanka. V jetrih me včasih zbode spomin, resnica prikrojena potrebam sedanjosti, v ušesih zaplahutajo peruti, da se skrčim v pripravljenost na bolečino, jastrebov kljun in mojo osamo. Priznam: še ptiča sem bil vesel, močneje kot je trgal moje meso je razbijal molčanje zvezd. A osama je vedno osama. Na skali nič hujša kot takrat, ko sem sam po praznini zemlje hodil, iskal nekoga, ki bi mu lahko predal pomen besed, pokazal zvok neba. Stvarjenje človeka ni težka naloga. Samo – sprejeti to, kar je nastalo, nositi v sebi ranljivo skrb živali, ki hoče z ognjem zaščititi mladiča, povzdigniti človeško laznino, ki edina ume iz črk znova ustvariti vesolja... Kako varljivo! Z vsakim novim znanjem za ljudi je svet bolj in bolj skrivnosten. Kako naj jim dopovem, da čudežev nikoli ni bilo, in da so vizije nas bogov resnične. V sanjah nas grabijo za roke, a jih prehitro izpustijo, ko pride dan. Ogenj ni bil prenesen le zato, da prežene črnino, pogreje dlan. Z lučjo sem zarezal v temo človeštva, da so njegove sence postale večje. In – še vedno plešejo v dediščini razdvojenih misli. Ne, ni bil zaman moj nežni trud, ko sem jih učil sprejemati darila. Čudno, bolj urni so v dajanju. So slutili, da vsak dar bogov je dvojni dar? Kot upanje, ki je ostalo v Pandorini skrinji za vse tiste, ki se včasih zastrmijo v zvezdni mrest in uzrejo moj nasmeh. Atlasovo modrovanje Vsako noč znova sem si rekel: samo nocoj je treba še vzdržati z bremenom svoda na ramenih, samo nocoj brez stoka znova nepremično svet držati v ravnotežju. Dni nisem štel, brisal iz spomina čas, s štetjem ur teža bi bila neznosna. Nosil sveta sem toliko kot zmorem - natanko - niti travne bilke več. V tem se raje bratim z ljudmi, ki sebe nosijo od začetka pa do konca, če že nebeščani obračajo mi hrbet. Edinole v najtišji uri, ko obmolkne vse, ko še mrtvi prostor obnemi in svet v otrplosti obstane, sem lahko za hip zaprl oči, se brez diha zapodil v sanje, kjer sem odložil svod in se igral s hčerkami v vrtu Hesperid. Kot vrh gore, kjer jim je pokazal svet, mora oče obvezati potolčena kolena z obljubo, da bo vedno tam, ko zavetje hčerkam bo potrebno, in krepka dlan. Naj sem še tako želel, z odprtimi očmi, so izginile podobe skupaj z željo, da mogoče bi ravnal drugače. Na preizkušnji vztrajnost je bila bolj kot moč, nemara trmoglavost, da dokažem, kako v moje rame gore se zajedajo, oceani in skrivnost, da svod ne obstoji brez mene. Nekoč v jutru sem zaslišal glas, tik ob ušesu ali kar v njem, vztrajno, kot ponavljanje rotitev, sijoč, kot da si z baklami utrl je pot, tihi glas moje hčerke Eriteje: daj, oče, ne bodi smešen, tudi brez tebe vesolja bodo stala. Glas je sprožil bežno misel, glodanje, nemir in povabilo: zakaj ne storiti nekaj, kar v sanjah bilo je možno. Zakaj bi - kljub ukazu - čakal, da se izteče večnost let in mene spremeni v prah, ko postajam že kamnit in ugibam, če je dolžnost edina obveza v življenju. Dovolj je bil trepet kolena, da sem izpustil, kar že davno prej bi moral. In ko sem se spreminjal v gorovje, da so skale postale moje ogledalo, je med prepadi odmeval Zevsov smeh: ubogljivost ni matera poguma. Ne, ni šlo le za Zevsovo prevaro, v mrežo je povabil moj ponos. In ni mi vedenje prijetno, da vesolja - tudi brez mene - še vedno obstojijo. Ko se zdaj kot kamen zatekam v dolgo spanje, je razum varno spravljen v lupini sanj, kjer sem pozabil na hčerke in zlata jabolka in si na ramena oprtam - brez tožbe - zvezd veliko več kot zmorem. Tartarovo napotilo Naročil bi zanamcem, da v mojih zgodbah naj ne opevajo muk, bolečin in trpljenja. Teh v mojih krajih je dovolj še za kakšno drugo zgodovino. Lahko poskusijo opisati črnino, ki na dnu globin - tudi človeškega duha - prebiva. Črnina moja črna je kot vino, ki ga s Tantalom kdaj popijem, čeprav revež misli, da hlasta za zrakom, ko skozi izsušeno grlo mu curlja. Klepet z Iksionom je na moč poučen, ker je prvi kri prelil družine svoje. Nikoli ne bi zvedel, kaj se lahko na svetlobi pripeti. In to – med ljudmi, ki sodili nekoč bodo tudi moja dela, vsak kozarec črni, ki ga zvrnem v spomin na Sizifove muke ali težak zločin. Saj ne, da je črnina moje teme zlobna, le razločiti ne more, kje se dobro neha, kje začne se prava hudobija, ali pa spregleda kakšen znak usode, ki bolj poučenim je lahko vodilo kot za druge umor neljuba zmota. Temu nimam kaj dodati, ker spočetka, ko sem podzemlju barvo tu določal, najbrž ni bilo zakonov in ne reda. Vsaj tako pravijo mi tisti, ki še vedno k meni so določeni, kot da se ni veliko spremenilo od prvih časov in do zdaj. Mogoče res živim skozi zgodbe mojih prebivalcev, nesrečnikov, ki nehote imam jih rad, ker pač dolgo z njimi bivam in včasih kje kakšno črno solzo pobrišem s tal, ki do kolen so potopljena v črno kri spominov. Če že mora kdo reči kaj o meni, naj omeni, da z njimi kdaj kvartam, da jih odrešim za trenutek muk, ki so nemara hujše, ker znova prihitijo. In naj ne pozabi, da včasih se opijam, da lahko poslušam vse te tožbe. Da mi um otopi in se razigra srce, če sploh še kje zazveni lahko. A zdi se mi, da se bodo tudi ti, ki pridejo za nami, spraševali: ali so se bogovo igrali z njimi ali si je to sama zakuhala drhal. Naj bo odgovor tak ali drugačen, naj zapišejo, da jih je meni žal. Kronosov čas Dolgo sem bival po zgodbi svojega očeta. In pred tem ne tako dolgo brusil srp, da napravim konec in začetek, ki ju še nisem znal poimenovati. Kdo bi razmišljal o imenih trajanja, če je vklenjen v prerokbo, da ga bo uničil lastni sin. V oblakih, ki so prekrivali mesec, sem čakal na znamenje, na senco sinove roke kot drgetanje iste nuje, ki je mene pognala v boj z očetom. Ni bilo potrebnih veliko noči, da sem občutil ubijajoči tek lune, kot da se norčuje iz mojega strahu ali neučakanosti, da se zgodi, kar je namenjeno. In ko je brez napovedi luna prekrila sonce, sem sklenil pojesti svoje otroke. Lomil sem se pod težo kamna, ki je bil moj sin, bržkone po materi odrešen smrti. Nisem več gledal v luno, brez nje sem občutil Čas. Vedel sem, da se nekaj je zgodilo in nekaj se še ima zgoditi. Zaslišal sem tiste kaplje, ki enakomerno loščijo večni kamen Omfalo. In ko je prišla prihodnost, sem sam pokleknil pred sinom, sam sem mu glavo nastavil, odrešen strahu in krivde, odet v presipavanje peska, ko se je utrgal trenutek. In sem zato lahko večno živ na otoku Blaženih, kjer merim utripanje tistih zvezd, ki jih že davno več ni. Reina skrivnost Moje prsi je otrok zamenjal za seske koze Amalteje, preden bi njegov krik utegnil oznaniti prevaro, da je Kronos namesto sina kamen pogoltnil. Čeprav si je domišljal, da sedi na prestolu bistva stvari. Bi me moralo boleti moje izdajstvo, ki je nazadnje ubilo moža, rešilo najine otroke, ljudi in svet? Ali je bilo to zaradi prerokbe Zemlje in Neba, da sem storila tisto, česar ne smejo storiti ljudje? Skrivnosti so blizu lažem, laž nikoli prav daleč od resnice. In bil je več kot resničen ples ščitov in sulic devetih dečkov, ki so čuvali mene in otroka, dečkov, ki so postajali možje, voljni nekoč ljubiti in ubijati, možje, ki bodo oznanjali, da je kri graditeljica sveta, In so lahko videli, kako so sinu zarasle mečave, da je lahko nato kot veliki Zevs zavladal bogovom in ljudem. Ne, tudi zdaj se ne smem spraševati, kaj je pravično, drugače ne morem stopati čez meje, ki jih nihče ne pozna. Toda ni laž, da je vedno en moški, ki prepeva glasneje, močneje zabija v zemljo korake in sliši tisto, česar videti ni. In ni daleč resnica, da je Eluterej prvi med devetimi čuvarji, stopil pred mene plah, a ne boječ. Bogovi nismo strašni, kadar smo oblečeni kot ljudje. Saj mi še zdaj videz ženske nenehno priteka in odteka v obraz. Zakaj neki bi se mi mladenič izmikal, moje srce ne ubija, moja roka je bolj obrabljena kot bo kdajkoli njegova, topel val mojega telesa, mu je kričal, naj mi izpriča, da sem tam prav zato, da bom v strasti umirala tako kot on in bila za oba spet neskončno rojena. Ker še nikoli nisem bila tako razgaljena. Ker sem verjela, da bo najina postelja ječala do zvezd, ponesla ljubljenje do moževih ušes, in bo sprejel mojo prevaro kot kazen, ki ji ne more in ne sme pobegniti, če hoče, da pridem k njemu nazaj. In bo zato zakril goro Ido z oblakom, da nikoli ne bi videl zmečkanih rjuh, na katerih bo leta rastel njegov napuh kot najbolj varno zavetje za mojega otroka. Biti mati vseh mater ni bilo lahko, a ne biti to, bilo bi težje. In sem si rekla tedaj, ko sem za slovo objela smrtnika: moja roka je iz druge tvarine kot njegova, a srce jo bo preseglo tako kot mojo. Tudi za nesmrtne ni poti nazaj in zakon velja za naju oba. Z zavezanimi usti bova obujala storjeno. Prišla bo doba, ki bo razjedla Titane, sence se bodo širile v temo, ko bo kralj v duši svojega sina spoznal svojo in odkril mojo skrivnost. In jaz bom odrešena zlezla v Euleterejeve sanje. Zevsova milost Nekoč je slikar ustvaril mojo sliko, na kateri nisem bil samo mogočen. Blagost na obrazu je razkrivala, da je Zevs tisti, ki je ljudi naučil milosti. Ne vem natanko, kdaj je bilo to in zakaj. A jaz ne počnem stvari brez povračila. Niti ne za srečo, kadar se opijem z daljo, ki jo premore uzreti človeško oko. Zakaj sem potem daroval nekaj, kar me preseneti vsakič, ko tehtam pravico? In poskušam odmisliti misel na zlo. Edini sem. Bivanje ni šala dvornega norca. Ne smem dvomiti o svojem obstoju, Drugače ne bom več potoval na oklepih mravelj in bom kot učitelj viharjev pripet le na nebo, kjer bodo bliski grmeli epe o usodi sveta. Moja palača ima samo štiri vogale, v rajskih vrtovih je mrčes odvraten, ker ga privabi nektar iz napol popitih čaš. Dolgočasno je samo z bogovi pametovati, ljudje premorejo več zanimivosti. Oni so me postavili za očeta bogov in ljudi. Z morsko peno jim umivam usta, da bi jih odrešil praznega pomena besed. In bi jih žgalo v besedi ogenj in bi jih zmrazilo v besedi led. Stoletja so pretekla od takrat, ko je prvi spregovoril moje ime. Nisem podatek v učbeniku zgodovine. Ko poletijo ptice v moj objem, sem bolj resničen kot ljudje. Oder sem napolnil z igralci, preden so spoznali svoje vloge. In mojo. Le da se pod mojo spokojnostjo ne skriva med. Nisem bil krmar, ki omahuje, kam naj usmeri svojo ladjo. Mogoče bi kdo drug, manj trden v nameri, uspel kaj drugega storiti. In to brez računice. Jaz nisem tisti. Ljudem sem dal milost, da mi prizanesejo. Herino znamenje Za poročno darilo sem dobila raztrgano vesolje. Z bratom in možem me je povezala navada, da iz njegovih usten pijem strele in oblake. Priznam, zaradi njega vztrajam, da nisem plod domišlije. Iz mene brizga kri močnejša kot porodna voda, v mojo kožo se ovijajo otroci ljudstev, zvestih smrti. Okno sem, ki se ga ne da zapreti. Skozi njega vstopam v telesa žensk, preden v njih pričnejo zoreti semena. Najbolj varujem žito, ki še ni vzklilo, in ga tolažim, da neizrečeno nikoli ne spi. Pod blazino imam spravljene besede za otroke, ki ob prihodu na svet najprej pobožajo pave, preden spoznajo sebe in materin objem. Niso sami. Prva rast trav nosi moje znamenje. In prvi človek je bil pred menoj najbolj nag. Žepe imam do vrha napolnjene z zarjami, omamljenimi od tišine, v kateri še pavi rojevajo jutranjice z mojim glasom. Dala sem obljubo, da ne bom zaspala. V sanjah bi lahko povrgla mladiča, ki bi mi odvezal pas na poročni obleki. Izpod neba bi se potem namesto dežja usuli konfeti v barvah jesenskega lista. In bi bilo vesolje za vedno brez vonja. Budnost ni čakanje na prepovedan sen. Od nikogar ne terjam obveze za zvestobo. Diši po zaroti, če kot Hera vidiš več kot drugi. A tudi bogovi kdaj potrebujemo vodnika. Znamenje v ljudeh naj zagledam takrat, ko me bodo oči zaščemele od strahu, da obstaja nekaj, kar ni otrok mojega rojevanja. Pa četudi je natanko takšno kot jaz. Hadova skomina Saj kdaj bi rad ugodil tistim, ki še pred reko Stiks bi želeli videti velikega očeta teme. Mogoče bi tako izginil njihov strah ali vsaj umišljena podoba, ki jo vsak umirajoči prinaša s seboj. Slutim, da na njej nisem ravno lep. Ali pa sem na videz olepšan z obrazom, z nekaj kože in kakšno kostjo. A četudi bi snel nevidno čelado, bi dejanje bilo zaman. V podzemlju ljudje ne morejo več hkrati zravnati oči in hrbta, da bi me lahko videli kot starca s povešenimi seski, ki vlada novemu pritekanju ur in briše slino s Kerberovega gobca. Nisem tako nemilosten, kot se zdi. Na zemlji ljudje k meni ne molijo. Tega jim ne štejem za zlo, saj bi vsaka molitev bila zaman. Ker mi je ne sme biti mar. Moja tema je moja dolžnost in plemena senc ne morejo bivati drugače, kot jim je namenjeno. Le tistim, ki so na zemlji sanjali moj obraz, pokažem, da imam ljubezen tudi jaz, najtemnejša tema med bogovi. Za njih skušnjavo spremenim v vdanost, da lahko zaplavajo v jezeru Spominov. Žejni bodo z usti, ki niso prevpila srca, pili tudi mene in znova zaživeli v smrt. In nemara - tako kot jaz - dihali manj strožji zrak. Persefonino slovo Zgodilo se je v trenutku, dolgem kot nasmeh škržatov sredi poletja, ki je zavrelo kožo gospodarja podzemlja. On me je izbral. Kako lepo je biti izbran, ne samo dodeljen nekomu v naročje. Vsaka ženska nekoč postane ženska. Zato sem materi ušla brez slovesa. Zato sem ustvarjala ljubezen, ki prežema Had in lajša dihanje triglavega psa. Da o ljudeh ne govorim. Oni so mi pripovedovali o njenih solzah med požganim žitom, o njeni želji, ki je enaka hrepenenju mojega moža. Držati večno me za roko. Njena rodovitnost me je začela, ne izgine kar tako okus travnatega življenja, ki ga zasluti tudi on, kadar bljuvam iz sebe koščke jabolk, da bi pretrgala zavezo z njim. Samo po materino tančico naj grem na površje, sem ga prepričevala v laž in resnico. Glej, v tebi puščam vsako noč del sebe, ona pa ničesar nima. Še mojega slovesa ne. Pa vendar sem mu v snu utekla, da ga ne bi zlomila moja lomljivost ali upanje, da spet pridem nazaj. Pri materi so nekatere reči bolj preproste. Bolje me pozna in mi toči hladen nektar in ne razmetava z vrelim sokom, ki me ne odžeja. Izgubljena hči je še vedno hči, samo mamin objem je bil prvič bolj krotak. In nato ljubezen večja, da me brez krivde vsakič znova spušča v temo in neslišno prikliče, ko pride pomlad. Njena resničnost ni močnejša od Hada, le jaz sem odkrila mesto zvestobe v previdnosti večnega gibanja. Tam sem skrita, ko brišem svojo bolečino in si priznam, da nisem vešča poslavljanja. Demetrina predaja Ni treba vsakemu ljubimcu trikrat zorati žitnega polja, preden žensko položi nanj, kot je to zame naredil Iasion. Ni treba. In ni samo dobro, če zemlja zabobni skupaj s telesom, ko se privzdigne medenica. Le besede v slasti takrat vonjajo po zrelih klasih, brez sramu pred divjo rastjo zlatih bilk, ki potem padajo pod rezilom srpa bolj vdano in polne semen. Ni treba, da se zakopljejo roke v ožgani hrbet, s katerega polzi pot v potokih, ki odžejajo suho prst bolj kot dolgo pričakovani dež z neba. Ni treba, da se zgodi samo zato, ker brazde kričijo za poljubom, ki vabi z močjo mišičastih stegen, ustvarjenih za bitke junakov, a posvečenih bolj v ljubezen kot v boj. Ni treba. Ker vse bi bilo zaman, če me ne bi on jemal z zavestjo, da se bom v nekem trenutku, polnem kot odsotnost zime, prelila čez neznani rob tistega, kar me dela še bolj žensko, odnesla svoje bitje v daljavo, do koder je za moškega dolga pot. Zato mi je še pred prvim krikom zavezal dlani s šepetom trav, da me je odnašalo spet in spet proč od njega in k njemu nazaj, dokler nisem dosegla roba zvezd in je padel name njihov prah, ko je on zaoral v meni globlje kot je v brazde rezal plug. Moški in ženska, ženska in moški, to premično ogledalo narave, ki je z blatom premazala njegovo seme kot za prvo seme iz začetka časa, blato kot dišeča, mehka, voljna zemlja, ki mi je obarvala svetle lase, mojo daritev za žitna polja, kjer bivajo onstranske oči. Pozejdonov beg Nisem pripravljen na vsa srečanja. Čeprav si nenehno umivam obraz, odlagam na obrežja tisočkrat zgoščene kaplje. A nekaj nosim v vodenem drobovju, česar ne morem dvigniti z valom. Mogoče sem včasih žejen tega, da za hip postanem tisto, kar objemam. Četudi kamen, ki ga dolbem. Da bi on zajedel vame in ne jaz v njega. Ali pa bi lava postala moja kri in ne preizkušnja vidovega plesa, kjer hkrati tvegam norost in pomiritev. V moji glavi je šumenje, bog morja govori z besedami, ki so razumljive v dejanjih. Moram požirati mornarje, da jih lahko na dnu pokrijem z zvezdami. Daroval sem največ, dal sem jim tisto, česar nimam. Ne premorem smrti. Zato sem jim naklonil videnje, spoznali so šarenilo mojih oči, da jih bo begalo v sanjah, kjer bodo večno pluli po morju. Brez potrebe so mi darovali konja. Njegovo srce me ne more nasititi. In tudi če bi hotel, ne znam napovedati viharjev in ne smem nikogar ubraniti pred sabo. Nič drugega ne morem biti kot to, kar sem. Begavec na valovih, ki mu je dano bežati in se pustiti ujeti. In biti hkrati v vseh vodah. Ko ne zmorem več vse te vode, s trirogelnikom razparam gladino. Na njegove konice kot raztrgana jadra razpnem strah in moč in oblast. Takrat se v vodenem drobovju nekaj premakne in zaslišim, kako je zaječal ves svet. In lahko plaho zdrsnem v begotnost rakovic. Hefajstovo nakovalo Moja pohaba je bila od nekdaj brez napake. Ko se je zatreslo vesolje, sem dvignil kladivo in na nakovalo položil upanje za tiste, ki mislijo, da so prav oni stvarnikova zmota. Mati se je zgrozila nad mojo nakazo, a ženske so mi pred vrata nosile lepoto. Brez ukan sem se vtihotapil v njihov drob, pregnal iz njega strah pred mrazom. Izvrtine v plamenih so sprejele kot dom še zemljanke, ki so postale brezkostne. Moje nakovalo je skupaj z njimi jokalo in se smejalo celo takrat, ko sem za zajtrk ponudil ostanke ljubezenske uporabnosti in počastil z ognjem ugodje ženskih nog. Nisem samemu sebi neznana marioneta, poznam zgodbe, v katerih se bom pojavil. Hefajst bo s svojim žezlom ustoličil očeta, skoval ščite, sulice, prestole in Paladino čelado, da bo iz njene glave kot vulkan bruhala modrost. Brez mene noben plamen ne bo oživel, in ne bo je stvari, ki je ne bi znal narediti. Če so mi vse to že naložili, naj ne terjajo, da se vprašam, kdo bo sekal z mojim mečem. Jaz znam delati, ni mi treba biti. Prikoval sem Prometeja, da sem preizkusil svojo moč. In nisem kriv za kaznovanje. Ne potrebujem vednosti, zakaj je nekaj dobro in kdaj izpod kladiva prileze temen stvor. Lahko sem naučil zlatarje tehtati zlato, kovače krotiti ogenj in goniti meh, vzel v naročje pol njihovega obupa, kadar je v izdelanem zoglenel bog. To naj bo dovolj. Stvarnik sem, ki biva, če ga ni v tem, kar je bilo in bo. Ne ustvarjam jaz zakonov drame. Z očmi tujca zrem na moje magične prestole, kjer se samo človek lahko poigra z izbiro, ali naj mi ukrade nakovalo ali ne. Aresova tožba Laž je, da sem se rodil nesmrten. Božanska Hera me je pridelala po strani, v jezi na moža je ovila noge okoli vojaka, ko je dvignil meč proti nebu in preklel Boga. Najprej sem moral ubiti očeta, da sem lahko pil krvavo mleko. In sem v zvezdah uzrl veličastje bitk še pred branjem prve knjige, ki slavi zmago. Iz drobovja poražancev sem za kakšen meter narasel v pohlep volkov in strup zelene žolne. Potem ni bilo težko postati večen. Težje je zdaj meni, Aresu, umreti, čeprav sem utrujen od bivanja vedno bolj. Obseda me želja, da v meni zraste otroštvo, in bi lahko objel staranje. In konec poti. A ne poznam spominov otroka. Napisal sem knjigo vojne, zasadil drevesa, zaplodil sem sinov brez števila. Naredil sem vse kot človek in kot bog. Ali to za mojo smrt ni dovolj? Moji sinovi so svet razdelili tolikokrat, da se ne spomnim njegovega začetka. Moram čutiti ponos, prerasli so mojo slo, njihovi vnuki vedo o vojni več kot jaz. Pa me ne morejo ubiti. Hromi jih čast. In strah, da me ne bodo mogli pokopati. Ni je zemlje, ni vode in ni ognja. Ničesar ni, kar bi lahko nosilo moje skrivnosti. Brez miru zrem še na sključenega moža, ki praska mojo tožbo na steno zapora le zato, da bi pozabil, da sem bil povsod in da sva po zavezi umorjenih več kot pobratima. Kar naj moli za nebo brez zvezd, kjer je najina usoda zapisana. In naj potrpežljivo čaka, da ujame besedo za tiste, ki so me poznali in me uspeli pozabiti. A prav tu se skriva moč, močnješa od moči. Vem, po kapljah bom izginjal, se vračal k materi, da bo lahko rojevala pesek minevanja. Ko ne bom več niti spomin, bom ugasnil z upanjem, da meni nikoli ni bilo in ne bo enakega. Atenino vstajenje Preveč pametna sem, da bi verjela v bajke. Zeus me ni pogoltnil še nerojene. In tudi - v njegovi glavi ni bilo dovolj prostora, da bi zorela tam kot očetova modrost. Čeprav se je nemara res udaril s kladivom, ko me je zagledal s kopjem, šlemom in ščitom. Ni pozabil, da sem ženska, ki zna tudi tkati. Kar je zvedela še Arahna, ko je stkala prt, misleč, da bo presegela spretnost mojih prstov. Zaradi nečimrnosti in drugim v poduk sem jo spremenila v pajka. In sama bojevnikom stkala bitke, kjer je preudarnost postala moja igra. Le kdo si ne želi miru? Saj se zato bojujejo vojščaki. Vsaj upam. Ker drugače - je moje bivanje bilo zaman. Zaman sem potem v tekmi s Pozejdonom obdarila ljudi z oljčnim drevesom, ponudila blaginjo in svetlobo za noč. Zaman sem govornike učila govoriti. In seveda pesnike, da mi pojejo o času, ko sem si domišljala, da lahko vsak zvijačo uporabi le z mojo pomočjo. A ljudje so polni presenečenj. Gledam jih še zdaj, neuke in robate, kako vijugajo med pohlepom in ponižnostjo, ki naj bi jih naredila vredne mojega učenja. Pa saj bi morali stati pokončneje kot jaz. Imajo nekaj, česar moje znanje ne premore. Ne, ne gre za odpuščanje. Ali milost. In te stvari. Nikoli nisem padla kakor človek. Sploh ne vem, kako je to, če se plaziš v dvomu in strahu, brez vodila in miru. In vseeno vstaneš, greš dalje do naslednjega križišča, kjer se cepijo poti v neznano in se megli tisto, kar si doživel in je že prešlo. A moč vstajenja bo tudi meni dana. Pod mojim šlemom bodo nekoč zazvenele trombe, ko bom le enkrat klecnila v kolenu. V poklon tistim, ki bodo tako kot On, ki bo imel nekoč priti, vztrajali v iskanju zlatih jabolk Hesperid. In bodo prisluškovali modrim pticam še bolj zvesto, kot je to uspelo moje uho. Artemidina želja Poznam boljše opravilo, kot je lov na živali. V zanke iz mesečine lovim človeške sanje, brskam po njih z rezilom, ostrejšim od razuma, vztrajnejšim od obupa, da v izplenu ni ničesar zame. Ali sem res zaman točila hrepenenje v žile? Nekoč nekdo si bo moral postaviti vprašanje, zakaj se kralji največkrat rojevajo v nočeh, ko na temni strani lune tkem zvezdnat prt. In se bo prestrašil, da obstajam tudi takrat, ko me ni videti. Tako kot ostareli lovec, ki se prepričuje, da je bil željan le mleka košut in vztrajno taji, da bi bila Artemida vladarica ur. Pa čeprav od prvega krajca lune merim čas, presipavam življenje v smrt in novo rojstvo, da postajam ranljiva kot samotno srce. Zato zaman rušijo moje oltarje. Razvaline spet in spet prekrije trava. In podnevi tam lahko pasem jelene, katerih rogovja dišijo po nočeh. Nisem tako daleč na nebu, kot se zdi. Samo pripravna sem za vratarico pred gradom pravičnih, kjer po ukazih duš odpiram vrata enim v svetlobo in drugim v temo. In zavidam še tistim, ki jih pogoltne brezno, ker iz njih siči komaj vidna sled luči. Zame manj od tega bi bilo dovolj, da ne bi bila sama sebi nenehna tujka, odeta v žar, ki prihaja od drugod, ne iz mene. Zavidanje ni samo lastnost ljudi. Že davno sem pognala pse na lov za bitjem, ki si bo drznilo sanjati tudi moje sanje: naj vsaj takrat, ko bo konec vsega, s svetlobo lastno mesec zasenči sonce. Apolonov trud Ne rečem, da se nisem trudil postati bog, o katerem so govorili preroki, ko so vstali iz smrti zvezd. Za hip sem celo zaloputnil nebo. In bilo je nekaj nečimrnosti v tem, da sem bil urezan po merilih želje. Z dolgimi spevi so me posadili v žareči voz, da sem bdel nad tem, kako je nastalo sonce. Postal sem gospodar zveri in pastir ovac, iz svojih nasprotij sem zgradil cesarstvo, niso mi zaman okronali glave z lovorjevim vencem, spletenih iz listov neulovljive ljubezni. Toliko stvari so zahtevali od mene. Podaril sem puščice, ki lahko zgrešijo cilj. Podaril sem liro, ki obrzda krilate konje. Ko sem pokazal, da ima svod mehke obline, sem moral do konca oklestiti človeške roke, da zdaj zmorejo prebirati strune in napeti lok. A vsega tega ni bilo dovolj za pesem, ki je ne bi lakotilo po črnih besedah. Tudi meni postane temno, ko zaprem oči. In moj glas tedaj zazveni kot groza. Komaj slišno. Čas, ki sem ga pretočil v tiktakanje glasbe, mi je snel okove iz molitev in me opomnil, da je Apolon že od začetka hodil pred svetlobo. V ustih sem vendar medil plimovanje morja, ne morem prepesniti človeškega bivanja. Ne morem šteti dnevov namesto ljudi. Nisem jim brat, zaradi mene so le manj zemeljski. In ko poslušajo mojo pesem, naj jo pijejo z globokimi požirki. Do bodo potem še drevesa šepetala moje ime. Hermesove sanje Kar mi je ob rojstvo bilo dano, se izgublja v mojih sanjah. Tam nekdo mi reže drobna krila, včasih pero za peresom trga, drugič spet z zamahom enim odseče zlato perut, ki brez krika pada v naročje podzemeljskih stvari. Mogoče tako mora biti. Ker potem na pol v snu, spominjam na krhkost ljudi in lahko za njih razporejam kažipote. A jim ne naravnavam poti. Moj pogled objema vse smeri, letim pod zemljo in nad nebo le zato, da mejnike postavljam na cestah, ki vijugajo na levo in na desno stran. Vsak klas, vsaka bilka in vsak kamen postaja znamenje mojega preleta. In ni jih malo, ki prepoznajo sporočilo. Sam redko spregovorim ljudem. Prevečkrat prosijo za glas bogov, ki ga ne morejo vzdržati. Le na zavržene, ki imajo ljubezni več kot oni, ki so ljubljeni, usujem kot pripoved kamna krik iz svojih usten. Ki odmeva v poslednji sapi vseh bitij, kadar jih učim, kako se odvaditi zemlje. Vsak bi me želel takrat pridržati, naj bi ponavljal neprenehoma blagovest, da konec nima konca in bom vedno tu, kjer je čas samemu sebi nezvest. In pristajam zaradi tolažbe njim, ki odhajajo v drugo kraljestvo, da moji prhutajoči sandali nosijo težo okovanih čevljev. Pa saj njih sezuvam v sanjah, preden se odrečem perutim, ki jih nemara sečem sam, da bi vsaj za hip obstal negiben. Dionizova ura Včasih se mi zdi, da ljudje ne bi smeli napolniti čaš z vinom ob uri, ko se spočenja v mraku vsakršna skrivnost in vsakdo sluti svoj mnogoteri obraz. In se slehernik sprašuje, če je bilo mene strah, ko sem v Hadu iskal mater in spomin spočetja. Med mrtvimi se spozna resnica, saj to ni tako nenavadno, kot se zdi. Ni jih malo, ki tavajo nazaj v tišino, preden jo je presekal grom, a le meni je bog nad bogovi s slepečo podobo ubil ljubezen, ki jo moja mati imenujem. Zgodba je poznana. Iz mrtvega drobovja ženske me je Zevs povlekel, da bi potem v svojem stegnu skusil rast otroka, ki ni slišalo bitja srca. Niso vse posledice dejanj razumne. In nisem zato - ali pa tudi - s prvo besedo za vino omočil ustnic bogovom in ljudem. Z vinom, ki bo nekoč kot črna kri prestrežena v kelih, da bom brez satirov izstopil iz reliefa blag in čist. Razporejal bom igralce pred žrtvenim oltarjem, da bodo lahko do konca pripeljali tisto, kar razjeda dušo. Pa čeprav je to sovraštvo. Ker skozi njega sem taval do konca in še čez. In neko uro, v času pred temo, skusil kako preprosto ljubiti je ljubezen. Helijeva bolečina Ob mlaju me je žena pregovorila, da je napočil čas, ko oče mora vsaj enkrat sinu prepustiti opravilo. Pa čeprav je to vstajenje sonca, ki ga z ognjeno kočijo dvignem iz morja. Dal sem Faetontu rokavice, da je lažje poprijel vajeti, dal sem mu spomine na vsa svoja jutra, ko sem pred odhodom pogladil konje, umiril njihovo vihravost, ki je hotela nemudoma na pot. Kot mladost, ki ji manjka preudarnega zamaha. Naj se zdi še tako drugače, svetloba vedno vzhaja zlagoma. Priznam, hotel sem doumeti resničnost, ki sem jo ustvarjal dan za dnem, želel sem videti z zemlje tisto, kar je po svodu risal tek krilatih konjev. In me ni obšlo spoznanje, da bo za otroka to drugače. Jaz sem se nemara izvil iz objema lune. Tako pravijo. Predaleč je že ta spomin, ko sem na praznem nebu ustvaril prvi dan. Moj sin je poletel v svetlobo, ki je že bila. Kot da izpolnjuje željo. Ne le mojo. Tisto, ki teži ljudi. Prispeti nad nebo. A tudi jaz sem, stoječ na zemlji, prvič opazil senco voza, videl isto kot vidijo ljudje. In malo manj. V mislih sem poganjal voz vedno više, daj sin, dotakni se sonca, seži z rokami še dlje od očeta, ki občuduje tvoj pogum tudi tedaj, ko v padanju nosiš svetlobe več, kot sem je kdajkoli uspel nositi sam. Oče ne bi smel nikoli pokopati sina. Nisem zajokal, hotel sem le zagrniti svet v mrak, naj se vse prične v začetku brez začetka, naj ne bo skušnjave svetlobe in teme, v prazen nič naj odteka moja bolečina. Pa ni šlo. Nekaj več je nad vsem tem, kar poganja stvari brez imen in oblike. Nekaj več je, kar še bogove oklesti moči. Nekaj več mora biti, kar me po vsem tem z ognjem prežetega znova poganja na nebo. Tako vztrajno. Brez bolečine. In svetlo. Hestijina svečenica Sama sem se odločila, tako kot ti, Hestija, da si izprosim nedotakljivost. Z namenom sem čuvala ogenj v svetišču, kjer častijo tebe, ki nisi samo varuh vsakega domačega ognjišča. Zublji so izrisali tvoje poteze tudi tedaj, ko so moje veke bile težke in sem te prosila, da ohrani mojo budnost. Za mojo mamo in očeta, ki trepetata, da bi me nemara pogoltnil sen. Strah lahko prikliče tisto, česar se bojiš. Nihče me ni zapeljal in nisem pozabila, da sem čuvarka vseh plamenov. Samo nekdo mi je nežno zaprl oči, da si se mi ti lahko prikradla v sanje, v katerih sem jaz postala ti in ti si bila jaz. Ali je zato ugasnil ogenj v svetišču? Kar je sledilo, ni bila kazen. Mnogi so že bili prebičani in še veliko jih bo. Tudi za mano. Med udarci sem kričala tvoje ime. Videla sem te med množico na trgu, ki je terjala mojo smrt. In ni slutila, da se boš takrat zgrudila na tla tudi ti, krhka starka, ovita v šal skrivnosti in z očmi, v katerih je gorel ogenj glasneje od tistega, ki je ugasnil. Sklonila si se k meni, ko sem odtekala na kamnita tla, zajela si v dlani zadnje ostanke mojega upanja, da bom nekje, čisto na drugem koncu sveta, zanetila ogenj, ki ne bo nikoli ugasnil. Pa ne zato, ker bi jaz skrbela zanj. Med prasketanjem mi bo vedno znova prepeval pesmi o deklici, ki je edina spoznala Hestijin pravi obraz. Morfejeva igra Sanjal sem, da sem tudi jaz, bog sanj, sanjal svoje sanje. Da se tistikrat nisem samo plazil v tuje postelje kot duhovi, ki ob zori v razglašeno petje ptičev svoje smrčanje spremenijo. Toda moje sanje so bile le igra barv, prelivanje, mešanje, zmešnjava, tepež lastnosti v mojih očeh, ki svetlobo imajo za posrednico. Tik preden so izginile, so se razprostrle v pisan plašč svetleče ženske, - najbrž sem smuknil v njene sanje - padala je iz oblaka proti morju, ker se je ptič zapletel v njena krila. V tujih sanjah sem velikokrat junak, torej – prestregel sem Iris v naročje, jo lahkotno pridržal v upanju, da ne bo preveč laži zašlo v legendo o velikem sanjavcu. Mogoče v zahvalo, ali kar tako, kot se to zgodi na poteh v spanju, se mi je s prsti dotaknila obraza. Že sem jo - v mislih – preselil v svoje domovanje, kjer bi njena mavričasta krila zanetila opoj močnejši kot popki maka, ki mi prekrivajo ležišče. Zabrisanost prividov iz nas dela domišljavce. Držeč jo nad gladino morja, sem se razgovoril o vremenu, novicah na Olimpu in seveda njenem možu, ki se prepogosto iz sapice v vihar spreminja. In malo sem se tudi hvalil: zaradi mene smrt ni pohod v neznano, nekaj od tega je vsem bitjem v spanju prineseno. Iz njenega molčanja sem zgradil ljubezen, ki izkazuje trdnost brez besed, in poletel skozi svoje želje vse tja do zamrznjenih tal, kjer so se kepali najini otroci. Ki so bili brez sanj. In nebo brez barv. Ker sem le jaz zvestobo prisegel neizrekljivi lakoti po ljubezni, in bi ona nekega črnobelega dne morala zastaviti vprašanje o svobodi … Ko sem jo zvečer predal Vetru, da jo odnese v njuno oblačno kraljestvo, sem jo zaprosil, da na svoji poti raztrosi semena o svetu, ki ga poznam le jaz. Psihin zagovor Kako ne bi želela vedeti, kdo si, bitje, ki vsako noč se mi zakoplješ v drobovje z ostrino kačjega jezika, saj sem še pred prvim ugrizom zaslutila, da se dogaja to, o čemer so dojilje šepetale, ko sem šivala za snubca poročni prt z zarezo, ki bo po potrebi razkrila sram, če se temu res tako pravi. Kako zgovorno so se ženske hihitale, izmenjavale besede s pomeni daleč stran od tistih, o katerih me je mati podučila kot kraljevo hči: vsako žensko kot dolžnost to doleti na poročno noč, ko kri device na rjuhi odžeja radovednost svatov kot potrditev pravega zakona. Toda ti, ki si mi brez svatbe postal mož, zver, pošast ali zgolj moški v temi, s slastjo režeš moj kruh za naju oba, spreminjaš vednost mojega mesa, ki terja spet in spet razpetost kože med podivjano igro mojih prstov, zraslih tako globoko iz trebuha, kot da si predramil nekaj iz davnine. Le zakaj zahteval si od mene, da ne vidim tvojih rok, ust, oči, vrelih stegen, ki se jih oklenem, ko me odnaša v zaodrje skomin, ki kričijo, da bo vse drugače - v svetlobi. Četudi ti boš grd, poraščen s travo, moj moški si, zaživeti moraš pred menoj kot bitje brez skrivnosti in laži, ki ti jih niti takrat nočem pripisati, ko mi šepetaš v uho besede večje, kot pripadajo resničnosti stvari. Naj te obdolžim poslušnosti otroka, ker staviš na vodila svoje večne matere, ki ustvarja netivo za stari spor prvenstva med ženami tega in onega plemena. Moram, moram zvedeti, kdo si, drugače bom po smrti sledila tistim, ki v Hadu zgolj kot sence bivajo. Brez spomina na življenje. A jaz ne morem biti manj kot sem. V meni vendar biva tanek, kot igla oster glas, duša, ki mi prigovarja, da moram razrešiti uganko, če je ljubezen tudi resnica, strah, radovednost in pogum. Zdaj, moj ljubi, prižgala bom oljenko. Siringa Našla sem jo na obrežju morja, piščal iz trsja, oglodano od zraka, vode, ognja in ostankov zemlje, drhtečo kot prvi zvok vesolja, ki je izzval melodijo med planeti. Kateri silni bog jo je odvrgel, z namenom, da najde jo nekoč nemara Orfejev brat, ki bo izvabljal iz nje spomin na davni čas. Vendar – četudi kdo bo zaigral po naključju dihal v odprtine, slišano nikoli ne bo isto. Vseh tonov ne ohranimo v zavesti, vsak ustvarja svojo pesem, lahno zakoličeno v nomosih, ki še vedno poskušajo določiti, kaj je dobro, lepo in pravilno. In kaj če bo v ušesih zazvenela le zmešnjava zvokov kot zgodba ena, ki iz roda v rod nemirno se spreminja, dokler utrujena ne obstane zapisana na papirju kot šelest listov v oljčnem gaju. Ali pa bo duh satira odškrnil vrata v tišino, kamor se je grom zatekel pred črnim ritmom zvezd. Kdo neki na nebesnem svodu je računal, da vsak od nas zamuja v obstoju, ker v glasbi sliši vedno tisto, kar je bilo in izginja v valovanju zraka, ki prinaša vedno nova mesta za odhode v podzemlje, označena kot naključne izdolbine na trstiki. Na siringo se igra z ustnicami, ki znajo izgovarjati besede, pomislim, pesniki, te nemirne živali otroštva, lahko prosijo kentavra za pomoč, da z modrostjo razvozlajo nepoznano, čeprav je to igra na piščal, ki bo črkovala klice galebov nekje v daljavi. Potem jo lahko odvržem v morje, - nazaj - od koder je prišla, da bo v deželi plimovanja ob obedu pohlepne lune sama zaigrala uspavanko za nas, okruške z Olimpa. za Nino, Knobleharco Pripev Ko se vprašam, zakaj sem se odločila, da pesniško pozornost usmerim v starogrški svet, moram pobrskati po spominu. Ali so me k temu napeljale zgodbe, ki sem jih prvič slišala kot večerno uspavanko od svoje mame, da so se mi zasidrale v zavest in sem se zato kasneje vedno znova vračala k mitom in legendam, kot da v njih iščem odgovore na temeljna bivanjska vprašanja? Zna biti. Toda ob pogostih obiskih Grčije so se leto za letom množila le vprašanja, dokler nisem nekoč na Rodosu obsedela na obljudeni obali. Bolj kot v morje sem se zastrmela v naplavine. Med njimi je bila razpadojoča Panova piščal. Syrinx. Siringa. V moji zaključni pesmi, po kateri je zbirka dobila ime, je torej nekaj resnice. Kot je veliko resnice v grških mitih in pravljicah. Če naj bi nekje obveljalo, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, so grški bogovi ustrojeni po podobi človeka. S svojo sporočilnostjo predstavljalo - naj se sliši še tako obrabljeno - temelj mišljenja in občutenja sveta evropske civilizacije. Ki se je oblikoval skozi stoletja skupaj s spreminjajočimi se podobami bogov. V pesmih sem se morala odločiti za eno izmed njih ali vsaj predstaviti del metamorfoz. Pohod v starogrške zgodbe je kljub temu ali prav zaradi tega pohod v neznano, čeprav so pesmi po eni strani tudi povest o današnjem času, ki ga še vedno zaznamujejo bitke, boj za oblast in krvavi poboji. Po drugi strani pa se - prav skozi osebne izpovedi bogov - dotikam svojih razmišljanj o večnosti, življenju in smrti, ljubezni in sovraštvu, odpuščanju in maščevanju. Moj izbor bogov, o katerih teče pesniška beseda, je bil poleg Olimpa, ki je bil skorajda zavezujoč, prepuščen vodilu, da upesnim tisto, kar se mi je zdelo za starogrški svet najbolj določujoče. Ali pa je bilo pomembno za moja videnja. Bogovi, ki so krojili usodo človeštva, lahko šepetajo ali spregovore z mogočnim glasom. Tako Ares toži, ker je utrujen od nenehnega bojevanja, saj »… ni zemlje, ni vode in ni ognja, kamor bi lahko odložil svoje skrivnosti …«, veliki Zevs prosi človeštvo za milost, Atena bi rada okusila človeško zmotljivost in nespametnost, Had prepričuje, da tudi v podzemlju vlada ljubezen, strašni Pozejdon govori resnico o veliki vodi, Rea rešuje svojega otroka pred očetom, bog začetka se boji maščevanja otrok in lastne smrti ... A predvsem se bogovi bojijo izginjanja iz človeške zavesti, zato jih pesniki moramo vedno znova oživljati s prepričanjem, da bodo preživeli kot spomin, opomin in upanje. Da je vera starih Grkov pomenila tudi vero v dobro. Omfalo, namenoma izbrana kot uvodni spev, brazgotinast in razbrazdan, še vedno ostaja metafizični popek sveta in prisluškovanje tistemu, kar terja davno preročišče v Delfih: vsakdo ga v sebi najde sam. In pesmi v zbirki Siringa prisluškujejo tem iskanjem. Cvetka Bevc Opombe AFRODITA, boginja ljubezni in lepote, tudi Erosova mati, nastala iz pene, ki se je zvrtinčila na mestu, kamor so padle Uranove genitalije. Najlepša med boginjami. Zaljubila se je v Adonisa, ki je umrl zaradi napada merjasca. APOLON, bog poezije, glasbe, govora in prave mere, tudi bog sonca in svetlobe, sin Zevsa in Lete. Ideal lepote in mladosti. ARES, bog vojne in bojevanja, sin Zevsa in Here, Afroditin ljubimec. Njegovi otroci so bili nasilneži in roparji. ARTEMIDA, boginja meseca in lova, gospodarica živali in zaščitnica rojevanj, Zevsova in Letina hči. Pogosto upodobljena z jelenom. ATENA, boginja modrosti, tkanja, obrti in vojaške discipline, hčerka Zevsa in Metide. Zevs jo je požrl, ker se je bal za prestol, dobil strahovit glavobol in Hefajst mu je moral razbiti glavo, da je na dan planila oborožena Atena. Posvečeni sta ji sova in oljka, pogosto jo spremlja boginja zmage Nike. ATLAS, Prometejev brat, titan, ki je sodeloval v borbi z Zevsom, za kazen je moral na plečih nositi nebeški svod. Njegove hčerke čuvajo zlata jabolka večnosti v vrtu Hesperid. Po njem je poimenovano tudi gorovje, v katerega se je spremenil. DEMETRA, boginja poljedelstva in rodovitnosti, Kronosova in Reina hči, Zevsova ljubica. Zaljubila se je v smrtnika Iasiona, ki je trikrat preoral njivo, preden jo je povabil, da leže k njemu, DIONIZ, bog vina, plodnosti in razposajenosti, sin Zevsa in Semele. Častilec užitka, pomeni polnost duha in je nasprotje praznemu duhu, ki ne ve, zakaj trpi. Častilec smrti skozi užitek. EROS, bog ljubezni, božanstvo, ki je vzniknilo iz Kaosa, najstarejši bog, ki predstavlja začetek združevanja vseh stvari, kasneje je obveljal kot Afroditin sin. GAJA, boginja zemlje in vsega stvarstva, nastala iz Kaosa, Kronosova mati in Uranova žena. HAD, bog podzemlja, Kronosov in Rein sin. Neviden, neusmiljen sodnik, ki je vladal dušam mrtvih. HEFAJST, bog ognja, kovaštva in rokodelskih veščin, Zevsov in Herin sin, šepav in iznakažen. Afroditin mož. Skoval je med drugim Pozejdonov trizob, Zevsovo žezlo in Atenino čelado. HELIJ, bog sonca, sin titanskega para, Zevsov služabnik, ki se je vsak dan na sončnem vozu povzpel na nebo. Nekoč je vajeti prepustil svojemu sinu, ki je žalostno končal. HERA, boginja zakonske zveze, družine, plodnosti in rojevanja, Kronosova in Reina hči, žena lastnega brata Zevsa, ki jo je pogosto varal tako z boginjami kot zemljankami. HERMES, glasnik bogov, spremljevalec ljudi na poti v podzemlje, sin Zevsa in Maje. Zavetnik govornikov, popotnikov; izumitelj pisave. Nosi čelado s krili, plašč in popotniški klobuk, na petah ima krilca. HESTIJA, boginja domačega in žrtvenega ognja. Z njo sta se hotela poročiti Apolon in Pozejdon, a se je odločila, da ostane samska. Zevs ji je izkazal čast in obvaroval njeno nedotakljivost. Ogenj, ki so ga v njenih svetiščih čuvale svečenice, nikoli ni smel ugasniti. Kazen za ugasel ogenj je bila smrt. KRONOS, eden od titanov, sin Urana in Gaje, Rein mož. Zaradi prerokbe, da ga bo ubil lastni sin, je požrl vse svoje otroke. Kasneje pojmovan tudi kot bog časa. MORFEJ, bog sanj, potomec Ereba, boga teme, in Niks, boginje noči. Imel je neverjetno sposobnost pojavljanja v sanjah smrtnikov v katerikoli obliki. Oblikovalec sanj. Nekoč se je zaljubil v Iris, krilato boginjo mavrice in barv. OMFALOS, popek, polkrožni kamen. Po starogrški legendi naj bi Zevs iz Apolonovega templja spustil dva orla, ki sta poletela vsak na svojo stran. Mesto, kjer sta se srečala, naj bi predstavljalo središče sveta, omfalos je ostal kot zaznamek tega srečanja. PERSEFONA, boginja podzemlja, hči Zevsa in Demetre, Hadova žena. Had jo je ugrabil, vendar jo je kasneje po Zevsovem ukazu jeseni in pozimi vračal njeni materi. POZEJDON, bog morja, Kronosov in Rein sin, Zevsov brat. Povzročitelj viharjev in potresov, varuh mornarjev. Njegov znak je trizob, s katerim para vodno gladino. PROMETEJ, eden od titanov, Zevsu je ugrabil ogenj in ga prinesel ljudem, za kazen mu je jastreb vsak dan kljuval jetra, ki so se nenehno obnavljala. Kasneje je bil osvobojen. Pripisali so mu tudi stvarjenje človeka. PSIHE, človeškega rodu, a je kasneje postala nesmrtna. V prevodu pomeni dušo. Bila je kraljeva hči, vanjo se je zaljubil Eros, kateremu je bila žrtvovana, a jo je ta odpeljal v svojo palačo in jo vsako noč obiskoval. Ni ji dovolil, da spozna njegov videz. Psihe je kljub prepovedi prižgala oljenko, da si ogleda spečega ljubimca, kapljica olja je kanila na njegovo kožo in ga ranila. Afrodita je Psihe naložila vrsto težavnih nalog, preden se je smela vrniti k ljubljenemu. REA, Zevsova mati, mati bogov, Kronosova sestra in žena, Uranova in Gajina hči. Rešila je Zevsa tako, da je Kronosu podtaknila kamen, ki ga ja pogoltnil, misleč, da je otrok. Zevsa je skrivaj živel v votlini na gori Ida, kjer so ga čuvali Kureti, ki so s plesom sulic in oklepov zganjali hrup, da Kronos ne bi slišal otroškega joka. SIRINGA, (syrinx), prastaro glasbilo iz trstike, piščal boga Pana, ki je imel človeški trup in roke, ušesa in roge pa je imel kozje. Nekoč se je zaljubil v Siringo, prelepo nimfo, ta se je v begu pred njim spremenila v trstiko, iz katere je užaloščeni Pan urezal piščal. Iz nje je izvabljal najlepšo glasbo. TARTAR, eden prvotnih bogov, podzemlje, še globlje od Hada. Sprva ječa za kiklope in premagane titane. Kraj večnega trpljenja, kjer so bili zaprti največji grešniki kot Sizif, Iksion in drugi. URAN, bog neba, Gajin sin in mož, oče mnogih potomcev (titanov, kiklopov, hekatonhejrov, velikanov), njegov sin Kronos ga je vrgel s prestola, ga skopil s srpom, ki mu ga je priskrbela mati Gaja. ZEVS, najvišji bog, sin Kronosa in Ree, Herin mož. Pahnil je očeta s prestola, premagal titane in zavladal bogovom in ljudem. Njegovo orožje sta blisk in strela. Ivo Svetina Pesmi bogov, ustvarjenih po človeški podobi Zakaj vedno znova Grčija? Od kod očaranost z grško pokrajino, z otoki, sinjim nebom, belim kamenjem, purpurnim morjem? Z vetrom, vonji, barvami, glasovi … šumotom morja, petjem ptic, skritih v črnozelenih cipresah? Ker smo otroci stare Helade, kjer so se razvili jasnina misli, ljubezen do modrosti, hrepenenje po pesmi, ki časti tako bogove kot ljudi; bogove, ki so narejeni po človeški podobi. Čas, ko heksameter, slaveč krvave zmage in nori pogum junakov, zamenja lirska pesem, slaveča ljubezen, srce, nežno polt in vonj ljubljene – sapfična kitica. Rojena na Lesbosu, kamor je naplavilo raztelešenega Orfeja, pevca vseh pevcev. Zgodovina misli in pesmi, pri Heraklitu še združenih, je pripoved o tem, kako je človek začel raziskovati svet in sebe. Naravo (physis) in kozmos. O izvoru sveta, ki si ga je človek delil z bogovi, so modri možje 6. stoletja pr. n. št. začeli razmišljati brez sleherne dramatične slikovitosti nekdanjih teogonij in kozmogonij, kot piše J.-P. Vernant v Začetkih grške misli. Velike figure prvobitne moči (bogovi) so izginile, nadnaravnih dejavnikov, ki so predstavljali votek mitov o genezi, ki so pripovedovali o vzniku sveta in vzpostavitvi reda, ni več. Ljudje in bogovi, ustvarjeni po podobi človeka, s čimer postanejo (le) produkt človeške domišljije, tvorijo skupnost, enoten in homogen univerzum. Pesmi Cvetke Bevc, zbrane pod naslovom Siringa, so dolge, valujoče, ni nepomembno, da so grajene simetrično, skoraj nekakšne pindarske ode prebivalcem Olimpa, ki je danes le še gora, visoka 2918 metrov, a nekoč, v davnini, ko je svetu vladal še mit in se je logos šele prebujal, prebivališče bogov. Kot zapiše pesnica sama, je ob svojem pogostem obiskovanju Grčije, nekoč na obali otoka Rodosa, našla Panovo piščal, urezano iz trstike. A trstika je bila nekoč lepa nimfa Siringa, v katero se je zaljubil Pan, polčlovek polkozel. K pesničinim golim nogam je morje naplavilo piščal, ki jo je poklicala, naj piše pesem, pesmi. Pesničin dvogovor s starimi grškimi bogovi, bolje rečeno z njihovimi imeni, se začne z Omfalom, kamnom, ki predstavlja popek sveta. A ker so mitski časi enkrat za vselej potonili v brezdanje brezno, mora vsakdo v sebi poiskati popek. In je ves svet. Pisanje pesmi je nenehno spraševanje o pesmi, pa četudi je to pesem o Afroditi, Perzefoni, Ateni, Hadu, Pozejdonu, Hefajstu, Morfeju …, saj pesem ni dar neba, bogov. Že dolgo ni med nami več božanskih pevcev, ne Orfejev ne Sapf. Še najbližja nam je prelepa Psihe, Duša, v katero se je zaljubil Eros in postala je njegova. Ker je bila človeškega rodu, jo je gnala radovednost, da bi videla svojega ljubimca, ki je prihajal k njej le ovit v temo noči. Zato je prižgala oljenko, a kapljica olja je kanila na ljubimčevo kožo in ga ranila. Mnogo hudega je morala prestati Duša, da je znova našla svojo ljubezen. Davno takrat, danes in vedno znova do konca sveta, ki so ga bogovi (že zdavnaj) zapustili, Duša išče Ljubezen. Pesniki smo zato, da prisluškujemo času, pretakajočem se čez nebesni svod, podnevi žareč od očeta Sonca, ponoči zvezdnat od matere Lune. Smo Kronosovi otroci, ki nas vedno znova, v strahu, da ga bomo vrgli s prestola, žre. Cvetka Bevc pesnike poimenuje »te nemirne živali otroštva«; znova in znova se dvigujemo iz teme v svetlobo, iz globin morja k nebu, ljubezen do pesmi nam daje upanje – četudi vemo, da je lažno! –, da v pesmi živimo dlje od svojega zemeljskega življenja. Morfej, bog sanj, ki nas obiskuje vsako noč in je naš pastir, ko nemočni ležimo v sebi kot v krsti, nas uči o smrti: kaj je smrt. Ker spanec je brat smrti, je vedel že Heraklit Temačni. Pesmi Cvetke Bevc so prav posebna skladba, nekakšna simfonija, v kateri se oglašajo pradavna glasbila, zvoki in harmonije, a hkrati slišimo živo glasbo današnjega, jutrišnjega dne. Slišimo odzvanjanje pesničinega bitja, potujočega skoz davno ugasle čase, ko so ljudje hkrati s čaščenjem bogov častili človeka. Nič sentimentalnosti, nobene nostalgije po tistem, česar ni več: po »dobrem, lepem, pravilnem«, ki so zagotavljali ravnotežje davnemu človeškemu bitju. Ker danes smo le še »okruški z Olimpa«, turisti v deželi, kjer se je rodila evropska civilizacija, radovedneži, drenjajoči se med porušenimi stebri nekdanjih templjev, v katerih se je človek pogovarjal s svojimi starši, z bogovi, in prepeval pesmi v njihovo in svojo slavo. Slavo, o kateri priča tudi Siringa Cvetke Bevc. Cvetka Bevc je pesnica, pisateljica in glasbenica. Rodila se je leta 1960, na Filozofski fakulteti v Ljubljani zaključila študij muzikologije in primerjalne književnosti ter se izpopolnjevala na University College Cork. Piše prozo, poezijo, dramska besedila in mladinsko literaturo. Pesniške zbirke: Prelet žerjavov (2004), Med ločjem (2005) in Odbleski (2009). Nominacije za nagrade kresnik (2012), večernica (2012), desetnica (2011, 2012, 2014). Za zbirko kratkih zgodb Zgodbe iz somraka je prejela literarno nagrado Mreže mest 12. Pazinskih literarnih srečanj, na mednarodnem pesniškem festivalu Slovanski objem (2014) v Varni nagrado Srebrno pesniško pero. Članica uredništva revije Poetikon, živi in ustvarja v Ljubljani. Kazalo Odmevi v kamnu Erosovo določilo Gajino čudenje Uranov dvom Afroditina izpoved Prometejev nasmeh Atlasovo modrovanje Tartarovo napotilo Kronosov čas Reina skrivnost Zevsova milost Herino znamenje Hadova skomina Persefonino slovo Demetrina predaja Pozejdonov beg Hefajstovo nakovalo Aresova tožba Atenino vstajenje Artemidina želja Apolonov trud Hermesove sanje Dionizova ura Helijeva bolečina Hestijina svečenica Morfejeva igra Psihin zagovor Siringa Pripev Opombe Ivo Svetina: Pesmi bogov, ustvarjenih po človeški podobi Cvetka Bevc SIRINGA Spremna beseda Ivo Svetina Poetikonove lire 70. knjiga Urednik Ivan Dobnik Zbirko ureja in izdaja Književno društvo Hiša poezije Pavšičeva 4, Ljubljana Zanj Nadja Dobnik hisa-poezije@poetikon.si www.hisa-poezije.si Oblikovanje zbirke in fotografija na naslovnici Sandi Radovan Elektronska izdaja Način dostopa (URL): http://www.biblos.si Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS. Ljubljana 2018 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=295666176 ISBN 978-961-7016-37-6 (epub)