IZ PROBLEMATIKE JUGOSLOVANSKE UPRAVE NA KOROŠKEM PRED PLEBISCITOM LETA 1920 TONE ZORN Članek o nekaterih vidikih jugoslovanske uprave na območju plebiscitne cone A po dokončni zasedbi tega območja leta 1919 se v marsičem dotika tistih vprašanj plebiscitne problematike, o katerih je bilo pri nas doslej le malo napisanega. Pri tem sloni članek iz- ključno na študiju arhivskega gradiva, shra- njenega v Arhivu Slovenije (tu gre predvsem za fonde poverjeništva za notranje zadeve de- želne vlade, Narodnega sveta za Koroško in okrajnega glavarstva Bor o vije) in v Inštitutu za narodnostna vprašanja. Pri študiju teh ar- hivskih fondov so se deloma izluščili odgo- vori na vprašanje medsebojnih kompetenc ju- goslovanskih oblasti (uprave) na Koroškem, na problem demairfcacijsike črte med obema ple- biscitnima conama, na vprašanje nemških in- temiranoev v Ljubljemi, na vrnitve nemško usmerjenih beguncev aprila 1920 in na pro- blematiko Narodnega sveta za Koroško (o njem govori v št. 1/1970 Kronike poseben se- stavek). Dejstvo, da so še vedno nedostcpru avsftrijsfci arhivi, predvsem pa celovški deželni arhiv, ipogojuje opisno podajanje problemati- ke, katere dokončno podobo bo podalo šele zajetje vseh ohranjenih arhivskih fondov. V članku omejujem prikaz nekaterih vidi- kov jugoslovanske uprave na južnem Koro- škem na čas od junija 1919 pa do dokončne- ga odprtja demarkacijske črte med obema plebiscitnima conama A in B 14. septembra 1920. Vzrok za tako omejitev je dvojen. Po eni strani je to čas dokončnega utrjevanja in utrditve jugoslovanske uprave na tem ob- močju, po drugi strani pa se (upoštevajoč pri tem seveda tudi močno protijugoslovansko angažiranje avstrijsko-nemške socialne de- mokracije) odpira z odprtjem demarkacijske črte proces slabitve jugoslovanskih upravnih prizadevanj, dejstvo, ki je tudi vplivalo na dokončno plebiscitno odločitev. Značilnost jugoslovanske uprave v plebiscitni coni A je bila po juniju 1919 tudi v tem, da je bila uprava poverjena jugoslovanskim oblastem na podlagi senžermenske mirovne pogodbe z Avstrijo. Ob tem pa je bil položaj med obe- ma plebiscitnima conama (A in B) dejansko nasproten: v coni A aparat, ki se je s težavo reševal spon nekdanje nemške uprave in je- zika, v coni B pa stari, v bistvu neokrnjeni aparat, izhajajoč iz nekdanje monarhije. UPRAVNA RAZDEUTEV JUZNE KOROŠKE IN VPRAŠANJE KOMPETENC Opozorilo na slovensko upravo na Koro- škem po ponovnem zavzetju južnega dela de- žele junija 1919 se kaže predvsem v dejstvu, da je na novo ureditev te uprave v marsičem vplivala vojaška oblast in da so obstajale v tem vprašanju med njo in med ljubljansko deželno vlado določene razlike.' V ozadju teh je bil vsekakor tudi strah predstavnikov ju- goslovanske uprave, da bi si vojska ne pod- redila uradov okrajnih glavarjev in tamkajš • njega aparata in jih potisnila na raven po- možnih oblasti, odvisnih od vojaške uprave.^ Vendar je po dokončni določitvi demarkacij- ske črte med obema plebiscitnima conama prešla uprava nazadnje v civilne roke in pod okrilje deželne vlade za Slovenijo. Zdi se, da je šele aprila 1920 prišlo do novih sprememb v jugoslovanski upravi južne Koroške in to predvsem pod vidikom bližajočega se plebi- scita, ko naj bi bila po predlogu notranjega ministrstva v Beogradu postavljena posebna delegacija, namenjena politični upravi Ko- roške, kar pa je deželna vlada za Slovenijo zavrnila med drugim tudi iz zunanjepolitič- nih motivov;* pri tem je vodila predstavnike ljubljanske deželne vlade bojazen, da ne bi z ustanovitvijo takega organa Jugoslavija jasno pokazala, da ima Koroško za corpus separa- tum in da se razmere na Koroškem bistveno ločijo od tistih v ostali Sloveniji; po mnenju dr. Brejca pa bi imela ustanovitev takega telesa negativne posledice pri bMžnjem ple- biscitu.* Prav tako so bili predstavniki ljub- ljanske deželne vlade ter slovenskih koroških' političnih in upravnih oblasti proti postavitvi posebnega strankarskega sosveta za Koroško, ker bi se s tem utegnili zanesti strankarski boji iz osrednje Slovenije še na Koroško.^ Pač pa so se 13. marca 1919 izrekli za boljšo po- vezanost koroških upravnih organov in nji- hovo interno povezavo v rokah dotedanjega boroveljskega glavarja dr. Ferjančiča, v ple- biscitnih zadevah neposredno podrejenega predsedniku deželne vlade dr. Brejcu. Ob tem je dr. Brejc pisal med drugim dr. Fer- jančiču: »V dosego čdmvečjih enakomernosti politično upravnega poslovanja v plebiscit- nem ozemlju bivše Koroške predlagam Vas, da po mojih navodilih v vseh zadevah po- litične uprave, ki so v neposredni aH po- sredni zvezi z ljudskim glasovanjem, nad- zorujete poslovanje okrajnih glavarstev v Bo- rovljah, Velikovcu in SI. Gradcu, kolikor se območje slednjega ok. glavarstva razteza na to ozemlje. — V to svrho Vam naročam, da se osebno prepričate o dejanskih razmerah v ozemlju glasovalne cone in mi koncem vsa- kega tedna predložite zadevno poročilo. — V tem poročilu, ki ima kratko orisati vsako- 89 kratne dejanske razmere, imate navesti vse že tekoče zadeve, ločene po posameznih stro- kah, katerih nujno rešitev smatrate z ozirom na predstoječe ljudsko glasovanje kot potreb- no in mi razven tega stavite še svoje lastne iniciativne predloge, ki bi po Vašem preudar- ku ugodno učinkovali na izid plebiscita. Pri izvršitvi poverjene Vam naloge poslužujte se kot posvetovalnih organov že obstoje- čih narodnih svetov, katerim po lastnem po- znavanju lahko pritegnete tudi druge zaup- nike, ki so Vam kot vplivne osebe poznane.'< (20. 3.)* Neuresničena pa je ostala misel o postavitvi posebnih komisarjev za vsako gla- varstvo po enega, z nalogo politične agitacije ob bližnjem plebiscitu.' Namesto tega so bili v boroveljskem okrajnem glavarstvu že od avgusta 1919 stalni sestanki glavarstva z žu- pani in gerenti tega okraja*, zdi pa se, da v velikovškem okrajnem glavarstvu takih po- svetovanj ni bilo." Kako in koliko je vplivala neposredna povezanost med dr. Brejcem in dr. Ferjančičem v naslednjih mesecih na predplebiscitno dejavnost na Koroškem, iz dostopnega gradiva ni videti. Morala pa je biti precej neučinkovita, saj so opravljali v tem času večino nalog, tičočih se plebiscita, na Koroškem bivajoči člani Narodnega sveta. Dostopno gradivo tudi ne omenja kake večje vloge dr. Ferjančiča pri neposrednih politič- nih pripravah na plebiscit. Zanimivo je, da so predstavniki medzavez- niške misije v Celovcu še oktobra 1919 me- nili, da je vsa upravna oblast na jugoslovan- skem delu Koroške v vojaških rokah in se v vsem obračali na komando dravske divizijske oblasti.'" Dr. Brejc pa je še 22. septembra 1919 pisal, da ta misija nima do končne jugoslo- vanske ratifikacije mirovne pogodbe za Av- strijo nobene nadzorstvene pravice nad ple- biscitno cono A, češ da je do ratifikacije te pogodbe plebiscitna cona A neposredni integralni del Jugoslavije: »Danes smatram pas A za sestavni del našega kraljestva, ki postane za nas sporen šele tedaj, ko se s pod- pisom avtrijskega miru podvržemo plebiscitu v coni A.<<'i Ko pa bo Jugoslavija ratificirala senžermensko mirovno pogodbo, bo šele po dr. Brejcu dobila mednarodni mandat za »okupacijo in upravo, kar pa je nekaj povsem drugega kot j edinstvena vojaška okupacija, ki stoji pod določbami ženevske in haaške konvencije<^.'- Jugoslovanska uprava je tja do plebiscita 1920 (in še čez do dokončne predaje avstrij- skim oblastem novembra in decembra 1920) bila v marsičem vsaj na zunaj neokrnjena, vendar pa so odloki plebiscitne komisije tako glede propagande obeh spornih strani, slo- venske in nemške, enako tudi ob vprašanju sekvestriranega premoženja in odprtja de- markacijske črte septembra 1920, v marsičem omajali vero južnokoroškega prebivalstva v učinkovitost jugoslovanske uprave. Značil- no ob tem je dejstvo, da je krožil v velikov- škem glavarstvu glas, da dosežejo Nemci s pomočjo antante vse svoje želje. Tako kot druga dejstva so imele tudi take govorice določeno negativno vlogo pri odločitvah dela prebivalstva 10. oktobra 1920. VPRAŠANJE NEMŠKO USMERJENIH INTERNIRANCEV Eden izmed prvih ukrepov jugoslovanskih oblasti po ponovnem zavzetju južne Koroške je bila uvedba sistema internacije vseh vid- nih nasprotnikov slovenstva kot garancija za pomirjenje tega dela dežele. Pravzaprav to na Koroškem ni bilo nič novega, saj so Nem- ci po 29. aprilu 1919 pozaprli in internirali 207 koroških Slovencev, od katerih so jih iz- pustili do 16. maja 164." Za ostalih 41 zapor- nikov pa so avstrijske oblasti sporočile, da so še v preiskavi in da bodo izpuščeni takoj, ko bo izpustila deželna vlada za Slovenijo v ma- ju leta 1919 prijete nemško usmerjene južne Korošce.'"" Koliko južnih Korošcev so inter- nirale jugoslovanske oblasti (v vprašanje vo- jaških ujetnikov se na tem mestu ne spušča- mo), je težko reči. Vsekakor pa je bilo v za- četku julija v Ljubljani nekaj nad 100 koro- ških internirancev, od tega 70 na ljubljan- skem gradu in 3(4 v prisilni delavnici.'^ Za talce so prijemale jugoslovanske voja- ške in civilne oblasti predvsem Slovencem nenaklonjene Korošce ter nekdanje folksve- rovce. Pri tem pa so vojaške oblasti imele dokaj nesrečno roko, kar je imelo slabe po- sledice tudi za bodoče. Predvsem je padlo skozi sito mnogo plev in prav nepoznavanju dejanskega položaja gre »zasluga«, da se je znašel v zaporih ljubljanskega gradu marsi- kateri zavedni Slovenec, namesto nemško usmerjenega Korošca ali pa pripadnika folks- vera. — Ena izmed posledic teh aretacij je bilo pravo zasipavanje poverjeništva za no- tranje zadeve deželne vlade v Ljubljani s prošnjami za izpustitev posameznih zaporni- kov. Intervenirali niso le posamezniki, ampak tudi občinski zastopi in gerenti, župnijski uradi ter krajevni odseki narodnega sveta." Prošnje so ise predvsem dotikale slabega po- ložaja internirancev, njihove lojalnosti do nove oblasti, opozarjale pa tudi na nepoprav- ljivo škodo, ki bi nastala, če bi bili zaporniki še nadalje na ljubljanskem gradu; interni- ranci sami pa so navajali, da so bili prisiljeni vstopati v koroški folksver, v nemško-koroš- ke vojaške oddelke. Vzrok, da so pričele oblasti kmalu izpuščati internirance, je treba iskati tako v upošteva- 90 nju vrste prošenj in priporočil predvsem žup- nijskih uradov, kakor tudi v neusklajenosti vojaških in civilnih oblasti ter pritisku med- zavezniške vojaške misije v Celovcu. Ob tem naj opozorimo, da je prišla že junija 1919 prav zaradi tega vprašanja v Borovlje posebna francosko-angleška komisija,^' julija meseca pa v Ljubljano dva predstavnika te misije, da bi si ogledala položaj internirancev. V po- ročilu, ki je sledilo obisku, sta se ta predstav- nika še posebej zavzela za čimprejšnjo izpu- stitev interniranih žena in starih oseb. Po- dobno zahtevo je celovška misija poslala za koroške Slovence tudi koroški deželni vladi. Ko je misija avgusta meseca ponovno obiska- la Ljubljano, so se v prisilni delavnici zaprti Korošci pritožili zastopniku antantne komisi- je kapetanu Thomsonu, da so ostale njihove prošnje za izpustitev ljubljanski vladi nere- šene. Opozorili so, da so v prošnji navajali nevzdržen gmotni položaj svojih družin ter izrazili pripravljenost izseliti se v Nemško Avstrijo. Izjavili so tudi, da so bili bogatejši internirane! izpuščeni, medtem ko so reveži še nadalje ostali v internaciji ter končno pro- sili za izmenjavo internirancev med Ljublja- no in Nemško Avstrijo.'^ Med vzroki za izpuščanje internirancev iz ljubljanskih zaporov je bila tudi skupna ita- lijanska in nemška propaganda ob aretacijah posameznih Korošcev. Med vzroki so ljubljan- ske oblasti navajale tudi vprašanje podpor za družine tistih internirancev, katerih hra- nilci so bili zaprti na ljubljanskem gradu.-* Do 16. julija 1919 je deželna vlada za Slo- venijo izpustila 163 zapornikov ter zahtevala od koroške deželne vlade izpustitev preosta- lih 17 Slovencev, interniranih v Gmiindu na Zgornjem Koroškem (med interniranci je bil tudi kasnejši poslanec dr. Valentin Rožič).-' V prvi polovici avgusta je bila zatem izpu- ščena še trideseterica internirancev.-^ — Na neusklajenost med vojaškimi in civilnimi oblastmi pri izpuščanju internirancev kaže dejstvo, da je 19. julija 1919 ukazal poveljnik ljubeljskega odreda v Št. Jakobu v Rožu, podpolkovnik Tripkovič, brez dogovora z de- želno vlado, izpustiti 72 internirancev. Ob tem se je pokazalo, da so bili izpuščeni prav najhujši slovenski nasprotniki iz Roža, v za- poru pa so še nadalje ostali po nemško usmerjenih Korošcih ovadeni zavedni Slo- venci.^* Na nepoznavanje koroškega miljeja, tako z vojaške kot s civilne strani, zgovorno kaže Tripkovičev odgovor na pritožbo deželne vlade. V odgovoru je Tripkovič poudaril, da je bilo vseh 72 internirancev poslanih na ljubljanski grad za časa vojaških operacij in na njegovo povelje. Ko pa je nastopila pomi- ritev in vzporedno z njo intervencija medza- vezniške misije v Celovcu, je poveljstvo lju- beljskega odreda preiskalo preteklost vsake- ga posameznika in šele na podlagi teh poiz- vedb zahtevalo njihovo izpustitev. Sama iz- pustitev pa ne pomeni, da bodo izpuščeni na popolni svobodi, ampak jih bodo oblasti kon- finirale. Tako kot deželna vlada se je tudi podpolkovnik Tripkovič pritoževal, da so ljubljanske oblasti brez njegove vednosti iz- pustile na popolno prostost več organizator- jev folksvera in več najhujših slovenskih na- sprotnikov.^^ Da bi se preprečili nadaljnji ne- sporazumi, je ob tej izpustitvi komanda drav- ske divizij ske oblasti predlagala ustanovitev posebne komisije iz vojaških in civilnih za- stopnikov, ki bi pretresla vse zapornike. Ta predlog so v prihodnjih dneh osvojili tudi predstavniki slovenskih političnih strank ter v ustrezno komisijo določili dotedanjega boroveljskega okrajnega glavarja Župneka kot zastopnika ljubljanske deželne vlade; vladnega koncipienta Marsiča kot vladnega referenta, polkovnika Kocha kot zastopnika vojske, ter zastopnike posameznih političnih strank: za Vseslovensko ljudsko stranko dr. Jakoba Mohoriča (namestnik Jožef Rustja), Antona Juga za Jugoslovansko demokratsko stranko in Franca Svetka za Jugoslovansko socialno demokratsko stranko.^" Preseneča, da v tej komisiji ni bilo nobene- ga predstavnika tistih slovenskih Korošcev, ki so že junija 1919 na podlagi krajevnega poznanja in fragmentarnih virov presojali zanesljivost in krivdo vsakega interniranca.-" To komisijo so sestavljali člani odbora koro- ških beguncev: poslanec Franc Grafenauer, župnik dr. Arnejc, dekan Limpl in učitelj Ko- vač. Na njihovo intervencijo je bilo izpušče- nih 17 internirancev.^' Za mnenje o zapornikih so bile avgusta me- seca povprašane tudi posamezne občine. Obči- ne, v katere so bili poslani seznami zaporni- kov, opozarjajo na kraje, iz katerih so bili po- samezni zaporniki in interniranci. Iz plebiscit- nega ozemlja se omenjajo tele občine in kraji: Dobrla ves, Čače, Globasnica, Libeliče, La- bot, Pliberk, Grebinj, Sv. Jurij, Ojstrica, SI. Plajberk, Velikovec, Železna Kapla in Zva- bek, Bilčovs, Bekštajn, Borovlje, Dobje, Žre- lec, Marija na Zilji, Gorice, Gora, Št. Ilj, Kot- mara ves. Loga ves, Malenice, Št. Jakob, Svetna ves, Podgora, Podhum, Šmarjeta v Rožu, Ribnica ob Vrbskem jezeru in Rožek.-^ Zaradi pritiska medzavezniške misije in stalnih nemških pritožb je predlagal general Maister na seji Narodnega sveta za Koroško, dne 21. avgusta 1919, izpustitev vseh inter- nirancev iz cone A, ki so bUi v Ljubljani ali pa tudi drugod (vojni ujetniki v Srbiji) in bi- li aretirani kot jamstvo za red in mir. Med- nje je prištel vise zapornike z območja Me- 91 žiške doline ter vse druge, z izjemo desete- rice kot pogoja za izpustitev v Gmiindu inter- niranih Slovencev.^' Izpuščeni so bili še nada- lje pod ustreznim nadzorstvom.^" S stališčem generala Maistra so ise strinjali tudi predstav- niki slovenskih političnih strank. Po njihovem predlogu naj bi konfinacijo posameznikov predlagali občine, župni uradi, orožništvo in krajevni' odbori Narodnega ^veta, okrajno glavarstvo pa naj bi te predloge dokončno presodilo.'' Komiisija za izpustitev internirancev je 12. septembra predlagala prostost za prvih 40 in- ternirancev. V naslednjih dneh so bili do 18. septembra izpuščeni še preostali interniranci, z izjemo tistih, proti katerim je tekel sodni postopek. Ob zadnjih izpustitvah je povelj- stvo dravske divizije menilo, da naj v bodoče v interesu ugodnega izida plebiscita ne bo več internacij, ampak naj se postopki izvaja- jo po veljavnih zakonih in predpisih.'^ Deželna vlada za Slovenijo je 27. septem- bra obvestila tudi Narodni svet za Koroško, da je zastopnik avstrijske republike sporočil odlok dunajske vlade o takojšnji izpustitvi vseh slovenskih koroških internirancev in njihovi vrnitvi prek Spilja v Jugoslavijo.'' NADALJNJI UKREPI JUGOSLOVANSKIH OBLASTI Opozorili smo, da je bU eden izmed prvih ukrepov nove jugoslovanske oblasti tako pred 29. aprilom 1919 kot tudi ob ponovni zasedbi Koroške odpust dotedanjega nemškega urad- ništva in učitelj stva in nadomestitev s Slo- venci. Na območju šolskega komisariata Bo- rovi je je bilo tako odslovljenih kakih 70 uči- teljev, le šesterica učiteljev s tega območja je bila zatem sprejeta v službo jugoslovanske države, med njimi dve učiteljici in dva učite- lja v Št. Jakobu in v Rožu, en učitelj v Le- dincah in ena učiteljica v Kotmari vesi; trije učitelji pa so bili predvideni za upokojitev.'* Določeno je tudi bilo, da se morajo vsi odpu- ščeni železniški uslužbenci na progi Svetna ves — Zihpolje izseliti iz svojih dotedanjih službenih stanovanj, vendar do izselitve za- radi intervencije medzavezniške misije v Ce- lovcu ni prišlo.'* Del odslovi j enega uredni- štva se je tudi prostovoljno izselil iz jugoslo- vanskega zasedenega ozemlja na ozemlje Nemške Avstrije, del nemško usmerjenega prebivalstva pa je pobegnil maja 1919 pred prodirajočo jugoslovansko vojsko ter se za- radi protijugoslovanskega zadržanja ni mo- gel vrniti na svoje domove. Več oseb so jugo- slovanske oblasti tudi pregnale s slovenskega ozemlja. — Po oceni medzavezniške misije v Celovcu je zbežalo pred Jugoslovani iz ple- biscitne cone A leta 1919 od 700 do 900 oseb,'* od tega jih je odpadlo 426 na boro- veljsko okrajno glavarstvo. Iz posameznih ob- čin tega glavarstva je bilo naslednje število beguncev: Otok-Ribnica 8, Bistrica v Rožu 23, Loče ob Baškem jezeru 16, Sele nihče. Svet- na ves 13, Bilčovs 1, Medborovnica 38, Loga ves 24, Kotmara ves 11, Drava 12, SI. Plaj- berk 10, Ledince 31, Radiše 4, Vetrinj 25, Rožek 27, Skofiče nihče, Medgorje 12, Zrelec 13, Zihpolje 29, Borovlje 25, Smarjeta v Ro- žu 9, Hodiše 9, Št. Jakob v Rožu 68, Podlju- belj 28 in Dobje 24 (?)." Na vprašanje, koliko oseb je bilo pregnanih iz plebiscitne cone A na območje Nemške Avstrije, utegnejo odgovoriti podatki iz janu- arja 1920. Do tega časa je bilo iz cone A re- patriirano 34 Avstrijcev (iz območja okrajne- ga glavarstva Velikovec 14 in okrajnega gla- varstva Borovlje 20), pregnanih pa je bilo skupno 177 oseb, od tega, 59 iz območja okrajnega glavarstva Velikovec in 118 okraj- nega glavarstva Borovlje.'* Prav ob teh pregonih in izselitvah se je de- lo jugoslovanske uprave po aprilu 1920 v marsičem poslabšalo, saj so se mogli po odlo- čitvi antantnih predstavnikov vrniti v plebi- scitno cono A vsi pobegli nemško usmerjeni južni Korošci, in z njihovo vrnitvijo je dobila nemška agitacija na tem območju nov polet. Jugoslovanske oblasti so sicer skušale pre- prečiti vrnitev pobeglih južnih Korošcev, vendar pa so morale končno pristati na nji- hovo vrnitev z izjemo tistih, ki so jih izgna- le jugoslovanske civilne oblasti in ki so po- stali javni uslužbenci nemške avstrijske re- publike. Vsem povratnikom se je zagotovila popolna prostost, izjema so bili tisti, ki so jih preganjale sodne oblasti." Slovenske oblasti so sicer skušale zavreti protijugoslovansko delovanje povratnikov s kazenskimi sankcijami, vendar kazni večkrat niso bile učinkovite.*" V okvir teh ukrepov spada še v jeseni 1919' zaprtje vrste gostiln, središč protijugoslovanske propagande in ce- lic Heimatdiensta.*! Skušalo se je tudi ovi- rati delo nemško usmerjenih nepolitičnih or- ganizacij, vendar so se Nemci večkrat izog- nili nastopom jugoslovanske uprave z nena- povedanimi sestanki ali pa z zaključnimi zbo- rovanji v zaprtih prostorih, za katera ni ve- ljalo oblastveno dovoljenje (tako imenovana zborovanja po členu 2, o katerih za kasnejši čas piše tudi Hans Steinacher v knjigi Sieg in deutscher Nacht, 1943). Skladno z zahte- vami antantne misije je bila preklicana še konfinacija nekaterih nemških agitatorjev, obsojenih konec 1919.*^ Več internirancev, zaprtih na ljubljanskem gradu, je bilo poleti 1919 izpuščenih potem, ko so obljubili zapustiti ozemlje Jugoslavije. Ob teh pregonih so sklenili izgnati iz zasede- nega dela Koroške le tiste, katerih izgon bi 92 zahtevali občinski zastopniki, župnijski urad, orožništvo in krajevni odbor Narodnega sve- ta." Tako kot druge ukrepe je veljavnost tudi tega ukrepa v predplebiscitnem času avgusta 1920 preklicala julija meseca konstituirana plebiscitna komisija, kar so Nemci v okviru heimatdienstovega aparata s pridom izkori- stili. Drug ukrep proti nemški nadvladi na ob- močju južne Koroške je bila jeseni 1919 v ok- viru takratne jugoslovanske zakonodaje uvedba prisilnega nadzora nad zemljiško in drugo posestvijo vidnih Nemcev in nemških veleposestnikov ter kapitala. Poleg nacional- nega momenta ter želje pridobiti si naklo- njenost južnokoroškega agrarnega proletari- ata iso bili v ozadju teh ukrepov tudi fiskalni vzroki, predvsem bojazen, da se ne bi last- niki sekvestriranih posestev odtegnili davč- nim dajatvam in v škodo Jugoslavije odsvo- jili svojo dotedanjo posest ali dele posesti. Dokumentacija kaže, da so se upravni organi na Koroškem resno ukvarjali z mislijo na dokončno razlastitev nemške veleposesti, vendar pa jih je v tej nameri v marsičem ovirala zahteva plebiscitne komisije, ki je sklenila 1920 odpravo vsakega nadzorstva nad zaseženimi posestvi ter njihovo vrnitev dote- danjim lastnikom, dejstvo, ki je imelo marsi- kje usodne posledice za plebiscit, saj je bilo na primer samo na Hellendorfovih posestvih odvisnih od tega veleposestnika, še bolj pa od njegovih nemško usmerjenih oskrbnikov, 74 družin ter približno 1800 glasovalcev,** česar so se jugoslovanske oblasti tudi zavedale (gl. Slovenski narod, 7. 9. 1920). Edino, kar je ostalo od jugoslovanskega nadzorstva nad nemškimi veleposestmi tik pred plebiscitom, je bUo določilo plebiscitne komisije, da naj ukrepi jugoslovanske uprave (šlo je predvsem za vprašanje najemniških pogodb) ostanejo do plebiscita nedotaknjeni. Kot vse kaže, pa se lastniki sekvestriranih veleposesti niso vedno držali tega določila.*^ M. Wutte piše, da je bilo sekvestriranih ali stavljenih pod državni nadzor v celoti 56 večjih in kakih 25 manj- ših obratov.*" Po dostopnih podatkih so jugoslovanske oblasti stavile pod nadzor v velikovškem okrajnem glavarstvu naslednje posesti: ce- lotno posest družine Orsini-Rosenberg, posest Franza Edelmanna na območju Miklavče- vega, veleposest grofa Thurn-Valsassina ter premoženje rudarske družbe Bleiberger-Berg- werks Union (BBU) na območju cone A, vele- posestvo Davida Eggerja, posest Oskarja Christalnigga, Katarine Seifritz, Ivana Stenz- la v Suhi, Karla Petzolda v Libeličah, gozd- no posestvo Emila Kiihnelja iz Velikovca (?), veleposest Ivana Jagovca iz Homališ; Jožeta Korničarja, Korte; Jožefa Pavlica, Bela; J. Luschnika, Korte; posest benediktinskega .sa- mostana v Dobrli vesi in viteške komende na Reberci.*' Nadrobnejši pa so podatki za območje bo- roveljskega okrajnega glavarstva. Poleg vele- posesti kneza Orsini-Rosenberga, barona Hell- dorfa, grofa Goessa v Zrelcu ter princa F. Lichtensteina so padle pod državno upravo še naslednje veleposesti: veleposest Josepha Krassniga iz Svetne vesi, Karla Schusterja v St. Jakobu v Rožu, Franza Schusterja v Pod- gorjah in Svečah, podjetje Ringofenziegelei Rosenbach Franza Schusterja in Johana Gui- dassionija v Podroščici, premoženje zadruge v>Vorschussverein« v Borovljah, imovina Ja- koba Lauseggerja v SI. Plajberku (ker posest ni bila velika, je bilo nadzorstvo 30. novem- bra 1919 razveljavljeno), posest Davida Eg- gerja iz Spittala/D. na območju Južne Koro- ške, Alfreda Voigta v Selah, posestvo Ludvi- ka Wittgensteina (kje?), nadučitelja Oswalda Bernolda iz Marije na Zilji, Franza Ander- leta z Dunaja, Antonije Scheriau iz Svetne vesi, Emilije Ferlatti prav tam, železarsko podjetje Karntnerische Eisenindustriegesell- schaft v Borovljah, tvrdke Antonisch prav tam, puškarska tovarna J. Ogris, prav tam, tvrdka Gebriider Moro v Vetrinju, podjetje Karntnerische Holzverwertungsgesellschaft v Beljaku (predvsem parni žagi v Podgorjah in Svetni vesi), lekarna Fritz Hohr v Borovljah, podjetje Robert Marchart prav tam, imovina zadruge Rosenthaler Wirtschaftsverein v Bo- rovljah (medtem ko so bila postavljena pod nadzor ostala industrijska podjetja še v letu 1919, je bUo to podjetje postavljeno šele 11. marca 1920) in končno še premoženje konfe- sionalne organizacije Deutschevangelischer Bund v Borovljah in protislovenske organi- zacije Schulverein — Siidmark.*« Zanimivo je, da so slovenski liberalci nastopili proti sekvestru ali drugačnemu nadzorstvu nem- ške posesti na Koroškem (prim. Slovenski na- rod, 17. 9. 1920, št. 216). PROBLEM DEMARKACIJSKE ČRTE MED PLEBISCrTNEMA CONAMA A m B Eno glavnih vprašanj, s katerim [SO se ; ukvarjale tako vojaške kot tudi civilne jugo- slovanske oblasti po ponovni zasedbi Koro- ške, je bilo vprašanje popolne zapore demar- kacijske črte med obema demarkacijskima' območjema. Namen te zapore je bU dvojen: na eni strani otežiti oskrbo Celovca in zgor- njega dela Koroške s poljedelskimi pridelki južnega dela dežele — v širšem smislu z ži- vili bogate Jugoslavije — ter s tem prispeva- ti k zaostrenemu pomanjkanju živil tako na Koroškem kot v vsej Avstriji. Drug namen pa je bUa želja preprečiti vsakršne stike pre- bivalcev obeh plebiscitnih con in s tem one- 93 mogočiti pričakovano nemško nacionalno in protijugoslovansko propagando. V dneh pred dokončno izpraznitvijo Celovca je bil v ozad- ju zahteve po polni zapori demarkacijske črte tudi strah pred razširitvijo komunističnih (socialističnih) idej v slovenski del Koroške.*'* Ta cilj pa je bil zaradi dolžine demarkacij- ske črte, še bolj pa zaradi nezadostnega šte- vila obmejnega vojaštva, vzrok dokajšnje propustnosti, ki so jo slovenski narodnostni nasprotniki pa tudi tihotapci živil s pridom izkoriščali. To velja posebno še za čas od jeseni leta 1919 dalje, ko je bil ustanovljen propagand- ni oddelek koroškega deželnega odbora, pred- hodnik kasnejšega Heimatdiensta.*" Od tega časa se množe pritožbe jugoslovanskih oblasti nad razvejano propagandno dejavnostjo Ce- lovca, ki jo je bilo mogoče po prvem presene- čenju v zimskih mesecih 1919/20 kolikor to- liko zmanjšati. Koroško obmejno poveljstvo je ob tem 2. oktobra opozorilo okrajno gla- varstvo Borovlje, da je mogoče dovoliti pre- hajanje demarkacijske črte le v primeru smrti, zdravljenja v celovški bolnici,'' za na- bavo zdravil, ki jih ni mogoče dobiti na ozem- lju cone A, lastništva na obeh straneh de- markacijske črte in če ima posameznik »tako nujen opravek, da bi vsled opustitve istega zadela interesiranca znatna škoda«.Po po- datkih okrajnega glavarstva Borovlje je bilo izstavljenih v času od 24. marca do 28. julija 1920 4268 prepustnic za prehod v plebiscitno cono B in obratno. Nekateri so dobili pro- pustnico tudi z veljavnostjo več dni, tja do enega meseca, in za večkratni prehod meje. Stalne propustnice pa so imeli delavci, ki so hodili na delo onkraj demarkacijske črte v Mostič in Labot. Podobno tudi posestniki — dvolastniki. Okrajno glavarstvo je sporočilo, da je le redkokdaj odklonilo prošnjo za pre- hod demarkacijske črte posebno še, če je bil naveden vzrok potovanja."' Zdi se, da so prejemali prenašalci protiju- goslovanskega propagandnega gradiva za vsak prenos po 20 (jugoslovanskih) kron.-''* Konec novembra 1919 je uspelo jugoslovan- skemu orožništvu izslediti v Ribnici ob Vrb- skem jezeru štiri nemške agitatorje, proti ka- terim je uvedlo okrajno sodišče v Borovljah kazenski postopek.^" Velikovški okrajni gla- var pa je v tem času poročal, da ima s po- močjo konfidenta pregled nad nemškim pro- pagandnim aparatom.5« Ta položaj pa se je v pomladnih mesecih 1920 v marsičem spremenil. Predvsem je tu omeniti odhod dela jugoslovanskega vojaštva s Koroške, ki bi ga moralo zamenjati v skla- du z določbami senžermenske pogodbe orož- ništvo, sestavljeno iz domačega prebivalstva. Zanimivo je, da so nemške koroške deželne oblasti odsvetovale nemško usmerjenemu de- lu južnih Korošcev vstop v jugoslovansko orožništvo predvsem pod vidikom morebitne izgube glasovalne pravice pri predstoječem plebiscitu. Ob odhodu jugoslovanske vojske iz plebi- scitne cone A nemška prizadevanja kljub ita- lijanski podpori po ponovni jugoslovanski iz- praznitvi cone A in nadomestitvi jugoslovan- ske vojske z antantnimi (ali bolje italijanski- mi) četami niso rodile sadu. Ob tem se je po- srečilo kljub nasprotovanju plebiscitne komi- sije obdržati v jugoslovanskem orožništvu večje število orožnikov, ki niso bili Korošci (deloma tudi prikrito); moralo pa se je šte- vilo jugoslovanskih orožnikov na pritisk ko- misije dokaj skrčiti. Poleg orožništva so leta 1920 bile na de- nmrkacijski črti tudi finančne straže." Šte- vilo finančnih orožnikov je bilo 7. aprila 1920 211. Po posameznih krajih so bili razvrščeni takole: Blače 20, Drava 12, Loga ves 12, Zg. Dole p. Ribnica 10, Ribnica 12, Goričiče p. Vetrinj 10, Vetrinj 12, Žrelec 12, Grabštajn 6, Breg pri Grebinju 14, Sv. Mihael p. Tinje 10, Mali Št. Vid 10, Djekše 8, Golovica p. Krča- nje 8, Lom p. Pustrica 10, Grebinj 10, na ob- močju občine Ruda 10, Dravograd 10. Dne 20. junija 1920 je štelo celotno orož- ništvo na Koroškem 1.072 mož (od tega 20 oficirjev). Med njimi je bilo 475 domačinov, ki so se vključili v jugoslovansko orožništvo kot pomožni orožniki.5» Dne 7. septembra 1920 je bilo številčno stanje jugoslovanskega orož- ništva 1015 mož, od tega 590 Korošcev (Arhiv INV, f. 7, mapa 22). V začetku aprila 1920 je bilo v celoti 73 obmejnih orožniških straž. Po posameznih okrajnih glavarstvih so bile orožniške postaje razporejene takole: okrajno glavarstvo Velikovec: prvi vod 5. orožniške čete: Velikovec, Grebinj, Ruda, Djekše, Tinje, Pustrica, Mali Št. Vid, Sv. Mihael, Grabštajn, Pokrče, Vovbre. Drugi vod: Dobrla ves, Sin- ča ves, Galicija, Železna Kapla, Jezersko, Pli- berk, Libeliče ter mestni stražniki v Pliberku in Velikovcu."" Okrajno glavarstvo Borovlje. Prvi vod v Vetrinju; orožniška postaja Vetrinj (9 aktiv- nih in 14 pornožnih orožnikov domačinov), Medgorje (4, ~), Zakamen (6, 4), Žrelec (6, 13), Nova ves (5, —), Spije (8, 23), Zihpolje, Majernik (6, 5), Dvor (2, 2), Podkrnos (1, 3), Golšovo (1, 3). Drugi vod v Ribnici: Sekira (6, 5), Dole (6, 5), Hodiše (5, —), Ribnica (6, 5), Škofiče (6, 1), Kotmara ves (5, —), Plešerka (2, —). Tretji vod v Rožeku: Loga ves (6, 12), Bil- čovs (4, —), Rožek (6, 5), Št. Ilj (2, 2), Žopra- če (4, 20), Podraveljski most (3, 6). Četrti vod v Blačah: Dobrovlje (6, 4), Le- dince (5, —), Blače (4, 10), Ob Dravi (2, 12), 94 KraŠče (3, 9), Podgorje (5, 6), Stari grad (3, 6). Peti vod v Bistrici v Rožu: Bistrica v Rožu (5, 10), Sele (2, —), Borovlje (8, —), Podro- ščica (6, 3), Podgorje (5, —), Kožentavra (6, —), Šmarjeta v Rožu (5, —) in Podljubelj (2, -). K temu je dodati še 521 vojakov (od tega 21 oficirjev), razporejenih po Pliberku, Grab- štajnu, Vovbrah, Velikovcu, Ledincah, Vetri- nju, Bistrici v Rožu in Borovljah."' Hans Steinacher v knjigi Sieg in deutscher Nacht, Wien 1943, opozarja, da je uspevalo jugoslovansko orožništvo (kljub maloštevilč- nosti) do 16. septembra 1920 delno brzdati nemško nacionalno propagando in delovanje protislovenskega Heimatdiensta. Ta situacija pa se je popolnoma spremenila septembra meseca, ko je plebiscitna komisija sklenila popolno odprtje demarkacijske črte med obe- ma plebiscitnima conama ter umaknitev ob- mejnih straž za en kilometer v notranjost plebiscitne cone A. Orožnikom je bila prepo- vedana tudi kontrola prehodnikov demarka- cijske črte,''^ kar so Nemci s pridom izkori- ščali za prenos propagandnega materiala in za načrtno protijugoslovansko dejavnost. Na širino te Heimatdienstove dejavnosti kaže po- datek, da sta v začetku septembra meseca slo- venska orožnika prijela dva celovška agita- torja brez ustreznih dokumentov ter jima od- vzela kakih 30 kg propagandnega gradiva."' Večkrat pa je bila ta »domoljubna dejavnost< celovških Nemcev po odprtju demarkacijske črte povezana z nakupovanjem v Celovcu manjkajočih živil."* Razumljivo je, da je ob takem navalu prišlo tudi do kraje in do fizič- nih napadov na posamezne Slovence."' Eden izmed protiukrepov jugoslovanskih oblasti do take heimatdienstove dejavnosti — kolikor so sploh še imele ob vsestranskem nadzoru plebiscitne komisije možnost samostojnega ukrepanja — je bil poskus ustanovitve po- možnih straž, sestavljenih iz domačih mož in fantov. Zdi se, da so bile te straže ustanovlje- ne predvsem na območju Dobrle vesi, kjer so ponoči opravljale redarsko službo."" Vendar pa je na nemško pritožbo plebiscitna komisi- ja 29. septembra prepovedala tudi ta ukrep slovenske strani."' OPOMBE 1. Gl. dopis f. 7/1919, št. dok. 5527/pr z dne 30. junija 1919; prepis zapisnika 105. seje deželne vlade za Slovenijo v Ljubljani 8. junija 1919 v arhivu INV (Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani). — 2. Arhiv Slovenije, fond poverje- : ništva za notranje zadeve, f. 7/1919, dok. 5460/pr. (kolikor ni drugače navedeno, je gradivo iz tega fonda). — 3. Zapisnik 135. seje deželne vlade za Slovenijo 1. aprila 1920. — 4. F. 7/1919, dok. 5108 j /pr. — S. Prav tam. — 6. Prav tam. — 7. F. 15/1919, dok. 10261/pr. — 8. F. 2/1919, dok. 10261/pr. — 9. Gl. op. 7. — 10. F. 2/1919, dok. 10931/pr. — 11. Prav tam, dopis predsedstva deželne vlade s tega dne komandi dravske divizijske oblasti. — 12. Prav tam. Prim. tudi dopis predsedstva de- želne vlade notranjemu ministrstvu, Beograd; prav tam. — 13. Dopis avstrijskega zunanjega ministrstva jugoslovanskemu poslaništvu na Du- naju 16. maja in depeša poslanika dr. Pogačnika 19. maja f. 8/1919. — 14. Prav tam. Po drugih podatkih je bilo na Koroškem zaprtih 216 Slo- vencev. — 15. Prim. seznam internirancev f. 9/1919, dok. 7197/pr. — 16. Ob prošnjah krajevnih odborov narodnega sveta je Narodni svet za Ko- rošlio 23. avgusta 1919 sporočil upravi zaporov na ljubljanskem gradu, da je za izpustitev ali za pridržanje internirancev kompetenten izključno Narodni svet za Koroško, f. 11/1919. — 17. F. 7/1919, dok. 5536/pr. — 18. F. 8/1919, dok. 7052/pr. — 19. F. 11/1919, dok. 7783/pr. — 20. Gl. op. št. 5. — 21. F. 8/1919, dok. 7096/pr. Skupno število izpuščenih se nanaša tudi na Mežiško dolino ter na nekatere internirane štajerske Nemce. — 22. F. 9/1919, dok. 7373/pr. — 23. F. 8/1919, dok. 6340/ pr. — 24. F, 11/1919, dok. 7093/pr. — 25. F. 11/ 1919, dok. 8596/pr. — 26. F. 7/1919, dok. 5281/pr. — 27. F. 7/1919, dok. 5434/pr. — 28. F. 10/1919, dok. 7253/pr. — 29. Prim. tudi članek dr. V. Ro- žiča Interniranci, Slovenec, 11. IX. 1919, št. 208. — 30. F. 11/1919, dok. 8226/pr. — 31. F. 11/1919, dok. 8758/pr. — 32. F. 11/1919, dok. 8979/pr. —j 33. F. Fond Narodnega sveta za Koroška v Ve- likovcu, f. 1. — 34. F. 2, Dopis okrajnega šolske- ga komisariata v Borovljah 5. avgusta 1919, Fond Narodnega sveta za Koroško v A. S. — 35. Fond okrajnega glavarstva Borovlje f/1919, dok. št. 2080 v A. S. — 36. Fond INV f. št. 2 (podatki iz januarja 1920). — 37. Fond okrajnega glavarstva Borovlje, d. 1919, dok. 4315. — 38. Fond okrajne- ga glavarstva Borovlje, f. leto 1919, dok. 2397; tudi INV, f. 7, mapa št. 21. — 39. INV, f. 2 (Dopis) komande dravske divizije predsedniku deželne vlade 20. marca 1920). — 40. Ustrezne odloke je izdala Deželna vlada za Slovenijo še februarja 1919. leta. Prim. ustrezni odlok v Uradnem listu Deželne vlade z dne 8. februarja 1919, XLVII. — 41. Na območju velikovškega okrajnega glavar- stva je bilo do 29. julija 1920 zaprtih zaradi pro- ti jugoslovanske propagande 13 gostiln; ena v Ma- lem St. Vidu, ena v Poikrčah, ena v Rudi, dve v Tin j ah, ena v Sv. Lovrencu, ena v Železni Kapli, ena v Dobrli vasi, ena v Bistrici, ena v Grebinju, ena v Galiciji, ena v Vresah (občina Pokrče) in ena v občini Važenberk (INV, f. 7. — 42. F. 9/1919 — 43. Fond okrajnega glavarstva Borovlje f. leto 1919, dok. 3328. — 44. INV, f. 7, mapa 24. — 45. Do- kumentacija opozarja na več primerov, da so nem- ški oskrbniki teh posestev skušali pregnati z na- jemne zemlje slovensko usmerjene najemnike, predvsem tiste, ki so prejeli zemljo v najem od jugoslovanskih oblasti. Tako je 19. septembra 1920 oskrbnik Helldorfovega posestva skušal vre- či iz stanovanja v zaselku Klošter dotedanjo na- jemnico (dopis krajevnega odbora Narodnega sveta, fond Narodnega sveta za Koroško,- f. 1). Podobni poskusi so bili tudi jeseni 1919 na ob- močju humperške veleposesti (poročilo orožniške postaje Humperk, 14. avgusta 1919, f. Fond Okrajnega glavarstva Borovlje). — 46. M. Wutte, Karntens Freiheitskampf, Weimar 1943. — 47. Prim. dopis okrožnega agrarnega urada za Ko- roško sekciji SHS medzavezniške plebiscitne ko- misije 1. oktobra 1920, INV, f. 7, mapa 24. — iS, AS, Odločbe o sekvestru so v materialu okrajne- ga glavarstva Borovlje f. 3 (obratni spisi). — 49. 95 Gl. zahtevo predsednika deželne vlade za Slove- nijo dr. Brejca 2. avgiista 1919. f. 11/1919, dok. 7288/pr — po mnenju jugoslovanske policije naj bi bilo v tem času v Celovcu in v okolici kakih 5000 članov komunistične stranke Avstrije, f. 11/ 1919 dok. št. 7288/pr. — Po umiku jugoslovanske vojske iz Celovca je skušala izpolniti vrzel pri prodaji in odkupu poljščin na območju cone A posebna »Družba za nsikup in prodajo«, ki pa se ni najbolj obnesla. To je imelo večkrat tudi negativen odmev med južnim koroškim prebi- valstvom (prim. dopis okrajnega glavarstva Bo- rovlje, f. 19/1919, dok. 12253/pr). — 50. Po podat- kih jugoslovanskih oblasti so se ukvarjale z nem- ško propagando tri izpostave propagandnega od- delka koroškega deželnega zbora, od teh ena pod vodstvom policijskega svetnika Spitzerja v Ce- lovcu, druga v Mostiču pod vodstvom znanega Glantschniga iz Vovber in tretja v St. Andražu v Labotski dolini pod vodstvom nadporočnika Ma- yerhoferja. Poleg teh je bila še posebna pisarna v Vrbi za okrajno glavarstvo Borovlje. Med agenti so bili predvsem nekdanji pripadniki heim- wehrkompanij in volkswehra. To, da so Nemci širili propagando tudi v Mežiški dolini, dokonč- no prisojeni Jugoslaviji, je presojalo okrajno glavarstvo Velikovec (21. novembra 1919) za »ne- prijateljsko počutje od strani avstrijske repub- like«, f. 19/1919, dok. 14536/pr. — 51. S tem je tudi povezana misel o razširitvi in dopolnitvi krajevne bolnišnice v Borovljah, s čimer bi od- padla potreba po morebitnem zdravljenju v ce- lovški bolnici. — 52. AS Fond okrajnega glavar- stva Borovlje 1919, dok. 3947. — 53. INV, f. 7. — 54. AS Prim. dopis okrajnega glavarstva Borov- lje, fond okrajnega glavarstva Borovlje 1919, dole. 4046. — 55. F. 18/1919, dok. 12366. — 56. V tem času so v velikovškem okraju zaplenili več tiso«:; letakov. Po mnenju okrajnega glavarstva je bilo v tem času opaziti nemško propagando edino v nekaterih občinah severno od Drave: Djekše, Grebinj, Ruda in Pustrica (f. 5/1920, dok. 2019' pr.). — 57. f. 16/1920, dok. št. 7730/pr. — 58. Prav tam. — 59. Oktobra 1919 je imel Narodni svet za Koroško v evidenci 700 slovenskih mož in fantov, ki bi se po potrebi na podlagi 56. člena saintgermainske mirovne pogodbe vključili med pomožno orožništvo, f. 15/1919, dok. 10265/pr. — 60. Poročilo Okrajnega glavarstva Borovlje z dne 6. novembra 1919 f. 19/1919, dok. 13094/pr; prim. še f. 21/1920 dok. 4479/pr. — 61. Stalež z dne 22. junija 1920. Fond okrajnega glavarstva Borovlje, fascikel brez nadrobne označitve; prav tam, f. II. — 62. Dopis jugoslovanske sekcije plebiscitne komisije okrajnima glavarstvoma v Velikovcu in Borovljah 6. septembra 1920, f. 19/1920. — 63. Poročilo občinskega urada Dobrla ves f. 22/1920, dok. 10626/pr. — 64. Prim. dopis postajnega na- čelnika železniške postaje Grabštajn 13. avgusta 1920. Fond Narodnega sveta v Velikovcu f. 2. — 65. Na primer na duhovnika Meška 9. septembra 1920, prav tam, gl. tudi op. 15. — 66. Gl. op. 15. — 67. Pri »-pomožni policiji«, ki so jo skušale ustanoviti jugoslovanske oblasti, je šlo predvsem za poskus dobrioveškega kaplana Krašnje. Prim. dopis jugoslovanske sekcije plebiscitne komi- sije 4. oktobra 1920 okrajnemu glavarstvu Veli- kovec, f. 21/1920, dok. 10477. 96