Mjisst 48.
1848.
Slovenija i/.liaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in '/,, za ene kvatre 1 gold. in 15 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/, gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo jc celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
Domorodne misli.
(ltonec.j
In kaj je zdaj, ko je v prid celiga cesarstva in njega narodov postavna oblast zmago pridobila, konec vaših namenov in zlati sad vašiga prizadevanja, dragi slobodsmiselni levičniki, nezvesti prijatli ljudstva! poglejte ga sivčika, ko treptaje svojiga sina; poglejte, ko plakojoča žena svojiga moža med mertvimi po ulicah iše, ko cveteče sestre pri umirajočim bratu solze prelivajo; dajte milodar ubo-gimu gospodarju in objokanim otrokam, kteri vas pred durmi poropanih in požganih hiš v Boga ime prosijo, celite rane obstrelenih in potolažite zdaj po ječah zapertc, od vas zapeljane in razsodbo čakajoče niladenče! — in kaj bi bilo, ako bi vaša stranka z razkačenimi derhali bila zmago nad vojšaki in oblast v roke pridobila, ko bi od vas po deželi posejano seme bilo korenine storilo, ktiro so pa hvala Bogu iskreni in dobromisleči domorodci koj iztrebili. Razkosenjc naše carevine, boj narodov z strašnimi gnusobami morenja, ropanja in palenja, vničenje narodniga blagostanja znabiti za večne čase, vpreganjc v madžarski in nemški jarm razdelenili Slavjanov, pokvarenje njih stare vere — obertnost, tcrgovina in vse umetnosti mirnih časov bi bile v nič pripravlene; — to bi bil sad vaše krive slobodomiselnosti! Ali imamo boljšiga pričakovati od tacih modrih mož, kteri se pre-derznijo svetu razglasiti, de je v Beču od začetka punta najpopolniši mir, red in varnost vladal, med tem ko nobeden kupec več tednov si upal ni, svojo štacuno odpreti, ko je jezer in jezer prebivavcov mesto z mirnišim krajem premenilo, med tem, ko so derhali neprecenljive spominke naše zgodovine, imetje celiga austrijanskiga ljudstva iz ces. orožnice in druge reči iz ces. kosarnah poropali, med tim pravim, ko so divjaki clo v obleki narodnih stražnikov z mečam v rokah namestnika ljudstva lovili, za bežečiin poslancam z svetinjo na persih g. W. kričaje „deržite ga čer-norumenaka" derli (to sim z svojimi očmi na Ilohenmarkt vidil), vendar hvala Bogu, niso ga dobili.
Poslanec svojiga svetiga poklica si svest, mora pri glasovanju vsakiga sklepa nasledke do zadnjiga konca v vsih razmerah spoznati, prizadetja vsih strank deržavniga zbora spre-viditi in edino vodilo pri oddaji glasa bodi mu prid ljudstva, kteriga namestnik v vsih zadevah je. Z besedo ljudstvo si pa mislim obse-žik vsih deržavljanov, brez pogleda na stan in poklic posamezniga, brez obzira na stan gospode, duhovnov, tergovcov in obertnikov, kmetov ali delovcov. Pravila večne pravice tirjajo, de deržavni zbor potrebe in pravice vsaciga deržavljana spozna, varje in poviša, ni ga namestnika samo za kmeta ali samo za žlahtnika, poklic njegov ni samo za kaki stan v škodo druziga se truditi in poganjati. — To tirja enakopravnost deržavljanov, — to tirja enakopravnost narodov.
Nečem vam več razlagati vaših pogreš-kov, marveč spraviti se hočem z vami, grenke skušnje ste storili, in ako Bog dade, bodo u vašo in vaših volivcov korist. Vi pa slovenski poslanci, kteri sle oslepleni krivo pot šli, primite te odkriloserčne misli, ko prija-
telski opomin, bil sim od slavnih sušeovih dni že med Bečljani, in od začetka deržavniga zbora blizo vas, priložnosti sim dovelj imel vaše djanje spoznati, vaše mnenja in govore slišati, gibanje in prizadevanje raznih strank opaziti, niste hotli opominov serčnih slovenskih poslancov poslušati; ogibali ste se tukaj prebivajočih domorodeov, rekoč, de so čer-norumenaki ali clo de so panslavisti. Zdaj ko ste zbrani na zboru v Kromerižu, vas pa v imenu svoje domovine in svojih slovenskih bratov prosim, trudite se, de svojo imenitno nalogo izpolnite, ogibajte se nam protivnih strank, doveršiti nam kmalo pravo slobodomiselno u-stavo, in spoznajte svoje pogreške. Žalopolne skušnje smo z vami storili, molčite, — če se pa le opravičiti hočete, vas vprašam, ali vam ni bil gotovi dokaz, de so prenapeti Levičniki bili Austrijo zazdjati namenili, ko je slavjano-jedni Lohner predlog zastran razdruženja Ga-licijc in Dalmacije in njih poslancov iz deržavniga zbora storiti hotel, ko so vas ti levičniki pismo podpisati prosili, de ste vi slovenski poslanci! za „innigsten Anschluss an Deutschland" ali niso vam živi dokaz bli vse od levičnikov storjene, po Lohnerju in njegovim prijatlu P u Is k y jim svetvane vprašanja na ministre zastran Ogerskiga, in prizadevanje Lohnerja, vas k stanovitnosti (zu Pcr-manenz-Erklarung) deržavniga zbora silili, de bi pri ti priložnosti leva stranka sama v zbornici ostala, in sklepe po svoje delala itd. Resnica je neprecenljivi dar božji!
Nisim vas sovražil zalo, ker ste na levi strani sedeli, ampak sovražil sim vas zato, ker ste po duhu in telesu prijatli in služabniki tacih brezvestnih in nam Slavjanam sovražnih namenov postali; —■ ostanite še prihodnič na levi strani, ampak bodite, kakor na drugih zborih, pravi slobodomiselni možje in prijatli ne samiga sebe, ampak ljudstva, bodite zvesti namestniki svojih volivcov in serčni branitelji ljudstvo osrečijočih, ne pa naše domovine in narodnosti zatirajočih naklepov; hodite prijatli poštenih poslancov in vaših čeških tovaršov, kteri so v govoru in djanju zkazali, de so prijatli ljudstva, de so zvesti austrijanski der-žavljani, de so za narodnost nadušeni in za napredovanje serčno se poganjajoči možje, in kdor pravi, de so ti Čehi prijatli aristokratie postali, naj nas tudi resnice teh besed pre-prepriča. Zato de so nekteri Čehi za primerno odškodovanje govorili in glasovali, in de je to odškodovanje mnogim plemenitnikam na Češkim v prid, šc niso se prijatle aristokratie skazaii, ampak de podstave prave pravice zatajili niso, in de se v tim važnim sklepanju glasovanja ogibali niso.
Ti pa draga mati Slovenija! odpri zgodovinske liste svojiga zvestiga in dobromislečiga naroda, zapiši imena tistih slavnih namestnikov, kteri so do zdaj tako serčno in stanovitno pravice trojga naroda branili in za njega prid se poganjali, zapiši pa tudi iskrene rodoljube, ki so z krepkimi besedami in livalo-vrednim djanjem Slovence od velicih nevarnost, od pogina tvojga naroda rešili, zaznamvaj tudi prihodnič vse svoje zveste sinove in za osrečenje Slovencov se trudijoče domorodce, oznani jih prihodnič svojimu narodu, de bode namestnike izvolil, kteri so domovini v čast in srečo!	P. —r.
Sloga slovenskih družtev.
(Konec.)
Nenadano se je letaš 6. Koz. u Beču te hrup vzdvignil, tu ni bilo časa, se še le pogovarjati in si dopisovati, kaj je nam Slovencam storiti. Kdo je našemu ljudstvu u tej priložnosti razlagal, kaj mu je k pridu, kdo mu prijateljsko svetoval? Slovensko družtvo u Ljubljani in u Gradcu in naši verli domorodci po vsflt stranah Slovcnie. Tu se je prav jasno skazalo, daje resnica, kar so dalmatin-sko-horvaško-slavonske Novine pred nekterimi tedni (list 89, 1. 1848) rekle, Slovcnia je u rokah božjih in iskrenih domorodeov.
Družtva slovenska so verlo koristna našemu rodu in ustavnej vladi.
Osnovajmo u vsakim krajskim mestu (Kreis-stadt) po Slovenii slovensko družtvo. Do sa-daj imamo jih: u Beču, u Gradcu, u Ljubljani, u Terstu, u Celovcu in u Gorici; napraviti se še morajo: u Mariboru, u Celji, u krajnskim Novim mestu, u Postojni in u Paž-nju (Pisino, Mitterburg).
Tako družtvo se lahko sostavi. Ako je u mestu nekoliko domorodeov, naj si priskerbe nektere slavenske novine, naj povabijo vse domorodce svojega kraja (Kreis) da pristopijo ; naj ustanovijo kolikokrat in kada se bodo skupljali; naj se u tih skupščinah pogovarjajo od domorodnih stvari, naj berejo slavenske novine in ako jim dopade, naj nekdo nekaj slovenskega pregovori (deklamira) itd. Tudi se more nekadaj kaka slovenska pesmica zapeti ali zagosti, postavim iz knjižice od ljubljanskega si. družtva izdane : Slovenska ger-lica. To se pravi: Miscere utile dulci, po slovensko: Storite da bode s voskam med.
Nič nc boj se, dragi prijatelj, da te bode kak frunkfurtistski Nemec ali kak nemškular zaderžoval slovensko družtvo osnovati — sa-daj je njihova hudobna puntarija svetu znana, oni so kakor poparjeni, in stvari u našej deržavi tako stoje, da se cesarstvo mora sozi-dati na slovenski vernosti in moči in po slavenskim pravilu: Svoboda, jednakost in bra-tinstvo vsili stanov in narodov. Ako bi se pa vendar še kak Nemcon ali nemškutar podsto-pil, zoperstavlati se našemu plemenitemu in žlahtnemu prizadevanju... hej! pa skočimo mu na rep!
Vsako vlastenec in razsvetlen Slovenec naj pristopi k družtvu svojega kraja (Kreis).
Vsaki teh družtev mora imeti blizo sledeči namen: da sile in moči slovenskih domorodeov in vlasteneov zjedini — da Slovenci s der-žavniini (poliliškimi) zadevami bolj soznani — da slavenska plamena med seboj bliže upozna in sčasoma u jeden austrijansko-slavenski narod zloži in združi — zadnič si prizadeva s vsimi zakonitimi sredstvi (gesetzlishen Mitteln ) ustavne pravice pri Slavenih in u cclej deržavi u djanje upeljati, da nc ostanejo samo na papirju.
Temu plemenitemu namenu bi mogel le očitni sovražnik Slavencov in našega cesarstva prigovarjati in se ustavljati, to je tak, kteri hoče imeti Slavene razdelene in slabe, zakone (postave) pa samo na papirju, da bi se ložeje upeljalo ali nesrečno samosilje (absolutismus), ali strašno brezzakonje (Anarhie). Mi pa takih ptičov že poznamo, in se od našega žlahtnega prizadevanja odverniti ne damo.
Slovenska družtva naj vse javno in očitno delajo. Verni Slovenci nimajo nič skrivati. Naj sveti vaša luč, da ljudi vidijo vaša dobra dela; le hudobneži in puntarski podpihovavci naj svoje zvijače skrivajo.
Vsa slovenska družtva se morajo sdru-žiti in složiti u jedno veliko slovensko družtvo, ktero poda potle jedno roko slavnemu družtvu: „vseslavenska Lipa" u Pragu, drugo pa svojim bratrain Horvatam in Serbljem.
Kako se pa morajo slovenska družtva sdru-žiti?
Tako le: Mi se moramo deržati slavenske poslovice: Svoboda, jednakost in bratinstvo.
Vsako družtvo je svobodno, od drugih popolnoma nezavisno in more delati in na-redjati u domorodnih stvarih, kakor spozna, da bi za našo stvar naj koristneje bilo, vsako družtvo je odgovorno samo za svoja vlast-na dela, ne pa za dela ostalih družtev, ali za domača dela svojih udov. To tirja svoboda.
Vsako družtvo je ostalim jednako, sa-mostalno , da jedno drugemu ne sme u domačih opravilih ukazovati in, kakor bi rekel, nad njim gospodovati. Ta družtva bi se lili/o tako složila, kakor se sosedi sdružijo, kadar vkup cerkev zidajo. Vsaki ostane v svojej hiši sa-mostalen gospodar, pri zidanju cerkve si pa uzajemno pomagajo.
V sledečim bi se pa vsa družtva po bra-tinsko združila.
Da bi si prijateljsko dopisovala, za svet prašala in si uzajemno svetovala, potrebe naroda si javila, zakonita sredstva ustanovila, po kterih bi se želje naroda mogle zadoseči, da bi se med jusobno u prizadevanjih podpirala — zad-nič da bi se skupščine deržale, na ktere bi nekoliko udov od vsakega krajskiga družtva prišlo, da bi se tam tudi ustmeno pogovorili od tega, kar so popred si dopisovali.
Naj prikladnejši mesto za veliko skupščino slovenskih družtev bi bila Ljubljana. Kako bi pa bilo, ako bi se taka skupščina deržala u pustu prihodnega leta, postavim na predpo-slednjo pustno nedelo?
Vsako krajsko slovensko družtvo naj premisli potrebe cele Slovenie in svojega kraja, da bodemo vedili nekaj pametnega in koristnega pregovoriti, kadar bode potreba. Ako bi Slovenci sami ne vedili, kaj poželeli, bi nam ne bilo pomagati.	Malta Majer.
Deržavni zbor.
Seja 7. Grudna. Predsednik Smolka je zboru na znanje dal, kako de je poslanstvo pri cesarju Francu Jožefu v Holomucu in Ferdinandu v Pragi sprijeto bilo. Na dalje je bilo zopet govorenje od opravilniga reda in novih volitev.
Miniser Stadion je v imenu celiga mini-sterstva odgovor na vprašanja, ktere mu je Šuzelka 27. Listopada izročil bil, prebral in rekel:
1.	Austrija ni pod vojaško oblastjo, marveč vladar s svojimi odgovornimi svetovavci povsod izpeljavno moč izveršuje. Kar se je na Dunaju zgodilo, tega so nenavadne okolšine krive in ministerslvo ima dokazov dovolj, de so vse vladarske zapovedi od prebivavcov Dunajskih z pohvalo sprijete bile. Kar Oger-sko zadene, kjer se vse postave zasramujejo, je raba orožja tam neogibljivo potrebna.
2.	Vojaška sodba čez vse pri Dunajskim puntu vjete je nasledik obsede, nagla sodba je pa že nehala.
3.	De je Robert Blum, ud frankobrodski-ga zbora, vstreljen, seje tudi zgodilo po vojaški postavi. Nemškima poslancama so se vsi spisi v ti reči izročili, ona sta ministerstvu razodela, de nista nikjer našla, de bi se bile austrijanske vojaške postave prestopile.
Kar frankobrodsko postavo od 29. Ivi-movca zadene, se taista in nobena druga v Austrii razglasila ne bo, dokler se razmera
med Austrijo in Nemčijo popolnoma ne ustanovi. —	•
Austriansko Cesarstvo.
Slovenske dežele.
V velkim zboru slovenskiga družtva je g. Ručar naslednjo razlago pričijočim prebral:
(Konec.)
Predloge na ministerstvo smo napravili 1) zastran vpeljanja našiga jezika v uradne pisarnice, 2) zastran poterjenja naših slov. barv , in 3) zastran naredbe velke šole v Ljubljani. Le na zadna dva je clozdaj odgovor prišel. Barve so peterjene bile. Veliko šolo (vseučilišč) so nam obljubili na h olji dobo. — V pomoč Horvatam proti madžarski krivično-sti smo nabiranje darov vpeljali, ki je dozdaj 1850 gold. doneslo. Gospod vodja je prejel mesca Kimovca pismo od deželniga poglavarja nj. sviti. Velsershajmba, ki upraša, kako de se oklic odbora za Hervate primeri pervimu stavku družbinih postav, ker po temu se družba v politiške zadeve vtikati nima. Ali oklic ni bil drujiga kot prošnja, prošnja pomoči za do-morodne načine naših jugoslavjanskih bratov, torej pervimu stavku ni bil nasprot. Odbor je to pomoto gosp. poglavarju razjasniti odgovor dal toliko resničin kot časti in veljavnosti družtva slovenskiga primerin. — Sostavk celovških nemških novic, ki se je za brate Slovence na Koroškim potegoval v zadevi noviga razdeljenja dežele v okraje, smo v časopisu pohvalili.-—Zavolj prideržanja porodniške šole v Ljubljani smo pismo poslali na zbor Slovenije v Beču. Šola je od vlade poterjena bila. — Spisatelja nekiga sostavka v časopisu: „ Journal des osterr. Lloyd" podimenani: „Eine Stimme aus Krain" smo zavolj gerdih laži in obrekovanja, ki jih v njemu proti Slovencam in slovenski deželi raztrosuje, pri tiskarni sodbi tožili. Spisatelj je Gottlieb Freimuth, ki je koj po naši tožbi zginil in se roki sodnika odtegnil. Še tega nesramniga Nemcona, ki gotovo na Krajnskim živi išemo, in tudi tukaj prosimo, de bi, kdor za-nj ve, pot do njega pokazal. — Predlog gosp. fajmoštra Potočnika zastran novih imen meseov se je po časopih razglasil; bodemo naprej še sodbe u-čenih v te reči sprejemali. Po željah odbora je ravno ta gospod tudi obljubil slovnico ("pismenost) našiga jezika spisati, in to obljubo jaderno spolnil, ker je del te koristne knjige že med ljudmi. — Sklenjeno je bilo naprej, de plačila udov ki konc kvatre doidejo, za listo kvalre veljajo, v kteri so plačane, in de plačivec tudi dohodke tiste kvatre z družbe dobivati mora. — Lepo ponudbo družtva slovenskih bogoslovcov in duhovnih, de bi k nam pristopili brez plačila vpisnine, zato pa svojo nabero slavijanskih bukev nam podali, smo z enoglasno hvalo radi prejeli. Bukev pa dozdaj še nismo prejeli. Zaderžik je nam neznan. Zavolj žalostnih prekucij v Beču smo bili primorani dvakrat besede razjasnjenja in svarjenja ljudstvu slovenskimu govoriti, ker smo zvedili, de podpihovavcov hudobija ne jenja, tudi med zvestimi, umnimi Slovenci ogenj razpertije kuriti. Brali ste dvoje oglasov odbora, ki sta bila oba po časopisih oznanjena, drugi pa tudi v 5000 posamesnih iz-tisih po Šlajarskim, Krajnskim, Koroškim in Primorskim razposlan. Vidimo, de sta zlo pripomogla k ustavljenju bližne nevarnosti. V tem oziru smo tudi gospoda deželniga poglavarja naprosili po poročniku, de naj, dokler punt v Beču vlada, ne od ondotniga minister-stva, ne zbora poslancov povelja za veljavne spoznava in tudi ne oglašuje. To je gosp. poglavar obljubil, pri ti priložnosti pa tudi svojo zadovoljnost z družbo slovensko in nje ravnanjem izrekel. — Od 30 prebivavcov Ložke doline smo zagotovljenje vdanosti in pohvalo dobili. — Zavolj dovoljenja dveh pravdnih učilnic v Ljubljani ki je prišlo od ministerstva
smo poklicali zbor slovenskih pravnikov v Ljubljani, ki je več verlih Slovencov za uče-nike znajdel in odbor odločil za prestavljenje ces. postavnih bukev. Dva gospoda, Lemana in Mažgona smo tudi mi za učenika priporočili pri vladi. — Učenika slovenske slovnice za male šolarje, gosp. Navratila tovarša našiga, kije ta uk prostovoljno prevzel, smo častit, škofijsk. konzistoriju na znanje dali. Milostlj. gosp. škof so dovolili v to naredbo, in šola se je veselo začela. — Prederzni sklepi zbora Nemcov v Frankobrodi Austrijo in austrijanske Slavjane ranijo. V imenu družbe smo pismo pisali na svitliga Cesarja proti na-činam tistiga zbora, in bratovskim slov. družbam povsod okoli nas to na znanje dali. Kolikor to, tolika se nam je potrebna zdela tudi prenaredba perviga stavka naših postav, kteri nam je v tacih in primernih politiških rečeh molčati ukazal. Zastran tega hote danes kaj več slišali iz ust gosp. Dr. Martinaka. — Ljube-zin do Slovenstva tudi po prijetni poti petja in igr razširjati, smo rabili glediše in slov. besede. Sad je bil prav po volji, in pri temu smo tudi vbogim pogorelcam v Šent Vidu na Dolenskim z dohodkam ene besede v pomoč priti zamogli. V oskerbljenje teh reči smo posebno tri odbornike odločili. Združili smo se tudi z Filharmoniško družbo v Ljubljani toliko, de bodemo s svojimi močmi pri njenih prepevanjih pomagali, in de pri naših nas ona podpirala bo. —
Te opravila vse, in manjših več, ki so se v ravnanju našimu z narodam, vlado in drugim svetam pripetile, smo imeli v sejah navadnih vsakotednjih, in mnogih nenavadnih.
Tako smo skušali dolžnosti odbornikov spolnovati v pretečeni polovici leta 1848, kot za celo Evropo, tudi za Slovence zlo imenit-niga. Kterimu bi se malo zdelo, ga prosimo pomisliti, de smo začetniki, kterim so Ie mali pomočki pri rokah bili, in de smo z mnogimi drugimi opravili obloženi. Kar se je dalo, smo z zvesto voljo storili podpirani od domoljubnih soudov naših, ki jih je lepa draga versta. Kdo pak bi ne vedil, de je še veliko, prav veliko domovini treba? Slovenija le več terja, slavna mati naša vse terja, v svojo službo kliče ona vse Slovence, vse slovenske moči. Vsa naša zemlja in vsi bratje Slovenci na Krajnskim , Štajarskim, Koroškim in Primorskim se morajo skleniti v eno truplo, to truplo mora duh dobiti narodnosti, velika Slovenija mora sebe svesta postati, potem se bo včverstila, bo rastla, lepo cvetela in nigdar ne vsahnila. Bog jo živi!!
Učiteljski zbor v Radolici. 13. Listopada t. 1. je bil v Radolici učiteljski zbor. Sošlo se je bilo 21 katehetov in 12 učiteljev. Zbor so pričeli prečastitljiv gospod tehant J. Krivic s kratkim nagovoram, kteri je bil sedanjim okolišinam primerjen. Po tem je bil Begunski kaplan g. Jožef Volk za predsednika izvoljen. Za tajnika pa so zbrali Radoliškiga učitelja gosp. M. Juretiča. Kadar so jeli ne-kteri g. Volka za predsednika voliti, seje od več strani zaslišalo prašanje: „Ali je Slovenec? Ali je Slovenec?" Se ve de je, in pa še kakšen, odgovorijo nekteri, in po tem je bil skoraj enoglasno izvoljen. To je živa priča, de katehetov in učiteljev Rado-liške tehantije ne bo treba k slovenšini priganjati. Potlej so se jeli pomenkovati od mnogih reči, ktere dragim bravcam tukaj iz slovenskiga zborniga zapisnika mervico okrajšane podamo.
1.	Bilo je enoglasno sklenjeno, se v zboru v slovenskim j eziku pomenkovati.
2.	Večina glasov je odločila, de se ima zbor vsake tri mesce sniditi, in scer prihodnjič v Gradu (Veldes).
3.	So vsi zborni udje dovoljenje vis. c. k. ministerstva šolstva in pa povelje visoko ča-stivredniga ljubljanskiga knezoškofijstva zastran vpeljave materniga jezika v šole s serč-nim veseljem in z veliko hvaležnostjo spre-
jeli,- ker so po lastni skušnji prepričani, de je bil ravno nemški jezik, v kterim so doslej kranjske kmečke otroke učili in mučili, eden nar poglavitniših zaderžikov večjigapri da ljudskih šol.
4.	Je bilo z večino glasov sklenjeno za zdaj v obeh pravopisih učiti, t. j. v starim in novim Gaje vini; vender pa so bih
5.	skoraj vsi gg. učiteli zoper tako imenovano Lautirmetodo.
G. Je sklenjeno bilo doslej predpisane, čeravno nerabne, šolske knjige pri poduku obderžali, dokler boljših in z novim pravopi-sam ni, kakoršnih pa kinalo ino serčno želijo.
7. Je bilo mnogo govorjenja zastran do-slejšnih zaver večjiga prida in boljšiga sadu šol, in neki g. katehet jc naslednji predlog storil:
„Z med raznih opover obilnišiga sadu ljudskih šol imam po lastnini prepričanji to: de mora ljudski učitelj učence I. in II. klasa ob enim pred seboj imeti in skupej učiti. Ta skupni poduk ima za učitelja veliko težav, nar več pa učencam samim škodje. Kar namreč učenika vtiče, je njegov poklic že sam na sebi težaven dovolj, brez primere tež-jiga pa ga to stori, de mora 60—80 otrok razne starosti in razne vednosti ob enim in vkup učiti. Mlajši še spodobno, še manj pa mirno, sedeti ne znajo; starejši pa, ki že 3—4 leta v šolo hodijo, so se že tako rekoč z uče-nikam preveč pobratili in opominov navadili, kakor de bi pazno poslušati liotli. In to je vzrok, de v šoli, kjer sta dva klasa skupej, malokdaj pravi mir in red najdeš.
Med tem namreč, ko sc učenik z mlajšimi peča, ne dajo miru večji, kterih, kakor se lahko verjame, abc nič kaj več ne mika. Kadar II. klas uči, pa spet mlajši niso pokojni, kteri p.'* pet unirn danih naukov umeti še ne morejo. Če tudi učitelj, kadar I. klas uči, drugimu veli brati, pisati, računati, ali že slišano še poslušati ino ponavljati, vender brez šibe, pa zdaj po postavi zlomljene, ne bo miru ohranil. Ker pa mora zdaj te zdaj une opominjati in svariti, obedvoje pa zmiram v očeh imeti, ga to v podučenju silno moti, njegova dušna in telesna moč je prenapeta in razdeljena, in ni se čuditi, če bi v tacih okolinah mlačen postal. — De pa pri tem otroci, in scer ravno oni, še nar večji škodo terpijo, je iz doslej rečeniga dovolj razvidno; zakaj I. klas moti II., in II. moti I., in sneda poduka žlahtni sad. —
Pa kako bi se dalo zboljšati to? Mislim, de nar ložej, ako bi vsaki klas posebej k nauku hodil. Eden dopoldan, drugi popoldan. Ta naprava bi: a) učitelski stan kar veliko polaj-šala. On bi namreč manjši število učeneov la-glje previdil, v miru in paznosti ohranil. Ker bi ne bil toliko moten, dražen in nevoljen, bi gotovo tudi z večjim veseljem in pridniši učil. Bila bi pa b) ta naprava otrokam posebno koristna; zakaj učenik bi jim bil prijazniši, bi jim nauke jasnej razlagal, in oni, ker bi ne bili tolikanj moteni, bi zamcrkljivši poslušali. Mislim , de se ne goljufam , če rečem, de bi se pri ločenji poduka v dveh urah gotovo toliko, ako ne več, naučili, česar se v skupnim v štirih urah naučijo.
Verh tega bi pa vsaki dan še pol dne časa pridobili, časa, kteriga bi doma v to o-berniti vtegnili, de bi se za šolo pridno pripravljali; in kar nič ne dvomim, de hi — saj ukaželjniši otroci — ta čas doma več se naučili, kakor v šoli, kjer celi dan dolgčas prodajajo. Ali ne pride ravno odtod , ker se otroci štiri ure na dan v šoli sedeti in poslušati naveličajo, de so tolikanj razmišljeni, de ljubezen do šole in šolnika v njih vgasne, ali pa de se jim clo nauk in učenik pristudita, de sc le malo naučijo? itd.
Poslednjič je samo poldnevska šola želeli posebno zastran tistih učeneov, ki zavolj daljave , zlast o zimskim času, ne morejo opoldan domu in spet nazaj hoditi. Ta čas leti ali
v šolski stanici razbijajo, ali se po drugih hišah potikajo in dostikrat nadlego delajo, ali se pa nar berže malopridnim otrokam pridru-žijo , igrajo , in niorde še kaj napčniga počenjajo. — In c j mislim, bi tudi staršem, zlasti tistim, ki svojih otrok doma potrebujejo, jih toraj večkrat v šolo ne pustijo, postreženo bilo; zakaj kake tri ure bi jih že še pogrešili. Vender pa bi bilo treba to spremembo, ako bi se kje vpeljala, kakor tudi njene spredke, ljudstvu jasno na znanje dati, de ne bi kje zato učitelem njihovih prihodkov zmanjševali ali odrekli. Ta predlog je bil enoglasno dovzet in višimu oskerbništvu šol v razsodbo navižan.
(Konec sledi.)
*	Novo ministerstvo, kakor se vidi, hoče zares po svojim razpisu se obnašati. Z ne posrednim vkazam je zapovedalo kresijam hitro ministerski program razglasiti, in od vseh uradov tirjati, de se ojstro po njemu ravnajo, in uradnike odpraviti, kteri bi se po njem ravnati ne teli, zraven pak obeta ministerstvo podporo in pomoč vsem gosposkam, de zopet veljavo zadobe. Z drugim vkazam je gubernijam zapovedano, kolegialne pogo vore in seje odpraviti, in naloži deželnimi! poglavarju odgovornost za djanje njegovo. Tudi vkaže nepotrebnih formalnost se zderžati in pri izročevanju deržavnih služb samo na glavo in pripravnost, ne na dolgo službo gledati.
*	Na mesto g. Boljaka je v goriški okolici g. Cerne, c. k. uradnik, Slovenec za poslanca izvoljen.
Moravia in SiBczia.
Slovanska Lipa v Holomucu je nagovorila v posebnim razglasu moravske rodoljube povsod podružnice slovanske Lipe ustanoviti; v Herni se že zbira enako družtvo. Lipa v Holomucu čedalje bolj rase in veljavnost dobiva. Vsak Slavjan, ki v Holomuc pride, jo obiše in clo poslaništvo moravskiga zbora ji jc to čast skazalo. — Poslaništvo od moravskiga deželniga zbora na Cesarja Franca Jožefa poslano ga je v nemškim in češkim jeziku nagovorilo , in Cesar je tudi v obeh jezikih odgovoril.
General Stratimirovič, Serb, jc prišel zopet iz Bunaja v Holomuc, mende s tem zadovoljen biti ne more, de mu je minister ,švar-cenberg samo predlog ali program ministerialni pokazal, rekoč, de se bo po njem cela Au-strija vravnala. Serbi hočejo , de se njim voj-vodovina serbska poterdi in Serbam tista neodvisnost od Madjarov zagotovi, ktero so si Hervati zadobili pod Jelačičam. Zato se je vnovič pogovorjenje med Švarcenbergam in Stratimirovičem začelo. •—
Poslanci: Boroš, Fister, Bresti, Violand, Goldmark in drugi so dobili ojstre pisma nezaupanja, ali ti gospodje se za to kar ne zmenijo, tako lepo sede v nadškofovim poslopji, kakor so v Dunajski jezdarni sedeli.
Od čeških poslancov piše polski časnik „Czas": Čeham, kakor sami pravijo, se imamo zahvaliti za odloženje in prenešenje zbora v Kromeriž. Ako so zamogli osebe, ki so okoli cesarja bile , odpraviti od misli popolniga razpušenja zbora, jim jc dvor veliko dolžan; zakaj Austrija je le z zboram mogoča. Čehi čutijo, de so doma, na slavjanskih tleh. Tu jih ne slišiš drugači pregovoriti, kot po češko, in po gostivnicah, kjer se opoldne ali zvečer sami shajajo, grome česke pesmi: „IIej Slovane!" ali pa „Moravo, Moravičko" itd.
Tudi lista pesem v zasmehovanje Franko-brodčanov, ktero so češki vojaki na Dunaju po premagi peli, se tukej sliši in ostrašiNemca, ako v lako gostivnico zaide; nar bolj pa jezi Nemce parodia njih slavne pesmi: „Was ist des deutschen Vaterland", ktera so Čehi z taistim napevam smešno obernili. Z eno besedo: Čehi dajo Nemcam mero za mero in se mašujejo za tisučerno sramotenje, ktero so na Dunaju prestati mogli.
Galicia i n Vladiiniiia.
Businsko družtvo v Lvovu „Golovna Rada Ruska", kteriga predsednik je deržavni poslanec škof Jahimovič, je od vladarstva zlo podpirano, v času narhujšiga cveta obsede (Belagerung) so vendar svoje seje imeli; ali Rusini so vedno po cesti miru in postave hodili, za to jim je gen. Hamerstein dovoljil. Polsko gospodarstvo nad Rusini se čedalje bolj podira, meščani Lvovski mislijo narodno stražo z rusinskimi znamnji napraviti, in Rada Ruska je med drugimi tudi sklenila, se za to potegniti, de bodo Lvovske ulice z rusinskimi napisi previdene.
Ogerska dežela.
Še se ne zve, de bi se bil boj z Madjari pričel. Kakor dunajski časopisi na znanje dajo, je Košut po severno-amerikanskim poročniku skušal od Vindišgreca primirje (Waf-fenstillstand) do pomladi zadobiti, ali Vindiš-grec je odrekel. General jSimonič je še zmiraj s svojo vojsko med Slovaki, in dobro-voljci pod vodstvam Štura, Hodža in Janečka so tudi že iz Českiga na Slovaško prišli, de bi za gen. Simuničam deželo vravnali in sosebno madjaronske uradnike odgnali.
V	Pešti se kolera širi. Košut se obnaša ko de bi vladar bil.
V	Banatu so bili Madjari v začetku tega mesca na vse serbske tabore se zagnali, so pa povsod, kakor vsakikrat, z veliko zgubo odbiti bili.
V	Sedmigraškim so cesarski vojšaki mesto Klausenburg premagali in posedli.
Podmaršal Puchner je obsedel Kološ in gre že na Velki Varadin. Koložka posadka se kar nič ni vstavljala; madjarski komisar baron Vay je bil od ljudstva za izdajavca razglašen in dvakrat na-nj streljeno, dokler jc ni v Banfi-Hunyad odnesel.
Bumuni imajo tudi svoj lastni narodni zbor ali svet; sploh tam nar hujši narodni boj divja.
Serbski patriarh Bajačič je prijel od Cesarja Franca Jožefa red železne krone perve verste.
Nekteri nemški časopisi tudi pripovedujejo, de ima on in pa serbski vojvoda general Šuplikac v ministerstvo priti, kar pa ni verjetno.
12. t. m. je mende Jelačič ban iz Dunaja k armadi v Haimburg odšel,—
V	Banatu se Serbi zlo boje, ker so zvedli, de mislijo Madjari z združeno močjo na-nje planiti, in potlej pa cesarsko, iz Dunaja poslano vojsko dočakati.
Na Dunaju se clo govori, de so Madjari Košuta za kralja razglasili.
Ptuje dežele.
Pruska. Narodni zbor pruski je od kralja razpušen. Kralj je sam deželi novo ustavo dal, ki sploh Prusjanam dopade, potem, ki so se že prošnje na kralja pripravljale, de bi to storil.
Frankobrod. Kakor pred narodni zbor se zdaj tudi centralna nemška vlada pripravlja poročnike zavolj naprave zveze Austrije z Nemcam na Austrijansko poslati. Poslanci Va-lahov, ki so v Frankobrod prišli pomoči za svoj narod (neverno kakošne?} prositi, niso nič opravili, in so se naprej v Paf-iz podali.
Laška. Papež je v Gaeti na Neapolitan-ski zemlji. Kralj Neapolitanski ga je s svojo družino obiskal. ' Osem kardinalov je v Rimu ostalo. Austrijanskih vojšakov je Radecki nekaj na Rimsko v ohranjenje miru poslal. Veliko moč naši pripravljajo proti benečanski terdnjavi Malghera. V Turinu je bil silni punt proti ministerstvu, ktero od vlade odstopiti noče, teiiiuč se z orožjem brani.
Francoska. Vojaška moč, ki je bila Papežu v pomoč poslana in že v Marseillu na barke spravljena, je povelje dobila doma ostati. Časopisi pravijo, de je od francozke, angležke, sardinske in austrijanske vlade mesto Brussel v Belgii za kraj odločeno, kjer se bo pogodba vmirenja Italije med poročniki teh vlad sklenila.
— 192 —	♦
M c p o I i t i & k i del.
Svečanost slavjansbega družtva v Terstu.
Zvečer G. tek mesca smo imeli Slavjani u Terslu bivajoči vesel in veliko lep dan; ni še nikdar dozdaj slavjansko serce 11 Terstu tega počutilo, kar nam je takrat vsim dušo vzvišilo in z veseljem oplamtilo; češke, poljske, in jugoslavjanske serca iz slovenskih, dalmatinskih, horvatskih in serbskih krajev je ena ista radost nadahnula, in vsim z žarčimi hojami na obnebje naše dogodivšine zapisalo: Slavjani! vi ste se po jezero letn em spanju iz težke nemoči izdramili, u kratkem "ho Terst u vaših, in ne u ptujili slavja-nogerdečih rokah Talijanov in Nemcov.
Alj bravci še ne vejo, zakaj mi je serce tako radosti kipeče! — Tukajšni Slavjani, videči, kako so Nemci in Taiijani se za ptuje blago, za teržaško in islrijansko zemljo prepirali, in kako so nam prenapeti Lahi praviti začeli, de nam le iz same milosti u lastnem našem hramu prebivati dopustijo, so se začeli u jedno telo jedinili, in kadar njih sc je u po-četku preteklega mesca okoli stotine bilo pripisalo za sveto narodnost, sc je družtvo ustanovilo; alj ker je še bilo vse brez moči, smo sc dozdaj u safi nemških glavnih šol zbirali, ktero nam je g. vodja Iv. rodoljubno in radovoljno ponudil za čas, dokler nebi si najeli pristoječega staniša; in tako smo se na gori rečeni večer pervokrat u svojim lastnem stani-šu zbrali.
Lepa velika sala, ki je Imela čast, pervokrat, odkaj Terst, na slavjanski zemlji in po slavjanskih rokah sozidan stoji, od milih in silnih glasov slavjanskih visokonadehnutih govorov se razlegati, bila je svetačno opravljena, na glavni strani poprek od ustopa bil je uzvi-šen prostor za starašina, pismovoditelja in predsednika odborovega, in pred temi mizami nizko medzidje, ktero je na desni strani z austrijansko , na levi pak z slavjansko bandero na-reseno bilo; okna so bile s slavj. hojami za-gernjene, in brez dolgega opisavanja, vse je bilo ti narodnem duhu ustrojeno.
Skoro vsi dozdaj podpisanih 178 tukajš-nih zbornikov so se znidli k leti veseli svečanosti, iu močno me je razveselilo, de sc je 15 do 20 oficirjev zbralo u naše milo kolo, veselilo me je, de se potakem tudi vižarji vojske narodne naše reči lotijo in njo za pravično spoznajo; in neznani zakaj, pa res je, več ko vse me je veselilo, de se je med vso gospodo tudi nekaj kinetiških udov iz teržaškiga okrožja vidilo.
Začela pak sc je vesela svečanost s tim, de so trije Slavjani narodno našo pesem: „Bože živi našeg kralja — Franja Joža dobroga" i. t. d. peti začeli. Gde jc Slavjan, tam si peje, in tako se je na skorem vsako slavjansko gerlo s svojim glasom u gromovitno pesem združilo, in to bilo jc po takem mogoče, ker sc je pred pri ustopu u staniše vsakimu družt-veniku iztis lele lepo natisnjene pesmi z iztisom (kteriga bomo prihodnič podali. Vr.) ,,llazgla-ša ali Oznanila" izročil. — Dalje smo njo peli, več so sc nam persi užgale, in si u gro-mnjh krikih: Živio naš novi Car! oddahnule.
Po dokončani pesmi se je vzdignil naš starašina, slavni VcscI-Koseski, na krila visoko letečega govora, pozdravivši veselo družtvo s sledečimi prelepimi besedami:
Visoko časliti gospodje!
Z neizrekljivo radostjo, s ponosnim ser-cam dans opravila našiga družtva začnem. Z neizrekljivo radostjo, ker pervikrat z vami v lastnim slavjanskim prebivališu govorim: s ponosnim sercam, ker tako veliko množico iskrenih domorodeov v njemu zedinjenih vidim. Če mi dovoljeno je primerjali malo velikim, porečeni, de nekoliko tiste žive sladnosti v persih čutim, kije nekdaj Mojza navdati mogla, ko je po šterdesetletniniu blodenju v arabskih pušavah raz pereanske gore obljubljeno zemljo zagledal, ino v preroškim duhu neskončno srečo pribodnili unukov precenil.
To primero, visoko častiti gospodje, boste, zna biti, prenapeto našli. Ničesar manj vender ona obseže v obziru na naše okoljšine mnogo žalostnih resnic. Več ko šterdeset let — gorečo ljubezen do slavjanskiga živetja v ser-cu nosivši — jc mnogokteri iz nas po pušavah llačbe in zanemarenja svoje narodnosti blodil, in s tužnim očesam zelene Oaze boljiga slav-
janskiga upanja iskal. Malo veseliga se je njegovimi! hrepcnečiniu pogledu kazalo. Tamne in klavernc so se pred njim stanja zatertiga ljudstva razvijale. Zaslepljeni sinovi so nezvesto izdajali lastno milo mater, inlahkodušno pokladali svoje razbistrene glave v neplodno krilo terde tujke mačihe. Pozabivši veličanstvo lastne svoje narodnosti so molili izdelke hinavsko prekanjenih kiparjev, bronaste kače in zlate teleta. Tako so oskrunili presveto zvezo, ktero je mati natora z njihovim očetmi od začetka ustanovila bila.
Kdo bi tajil, de se je tako godilo po vsih širokih zemljah avstrijanskiga slavjanstva. Od Veltave do ljudovezavne Jadre, od Visle do izvirka zelene Soče nas je žalila ena edina prikazen. Posebno pak se je teržasko mesto, akoravno na slavjanski zemlji stoječe, ako-ravno po slavjanskih rokah zidano, in krog in krog od slavjanskih krajev objeto , življenju svoje naravne lege protivno skazalo. Zdelo se je, dc ga neka nesrečna osoda gospodari, ktera obilno po vsih potih in cestah prihajoče slavjansko živetje hipoma v tujo kri premeni Slavjanski oče, slavjanska mati sta stermeča v lastni hiši od lastnih otrok na slavjansko prašanje v tujim jeziku odgovor dobivala , in godilo se je, de je potujčen slavjan na prist-niga, svoji narodnosti zvestiga brata zaničljivo gledal, in prijazno prosečiga z laškim pre-klimbam iz hiše podil.
Kdo bo tajil, prečastiti gospodje, de je v djanju in resnici lako bilo? Kdo bi pa tudi sedaj živo radost zatiral, dc je nova doba tako nenaravno bitje popolnoma razdjala? Prišla je ta krasna doba s preskušeno tehtnico pravice, vsakimu narodu, kar mu gre vestno odločivši, ter je natančnimu rešetanju tudi našo primor sko domovino podvcrgta. In glejte, potlačen slaven se tudi v njej k presti zavednosti zdra mi, slavjansko serce on čuti v pogumnih persih svojih, in stisne prijazno gorko roko kerv niga svojiga rojaka. Ta prekrasna nova doba, žlahtnoserčni gospodje, je tudi nas v lastninili slavjanskimu pohištvu zedinila. Ozrite se! Slavjanske barve ob stropu dvorane blesketajo, slavjanske lica se nam po vsih straneh svetijo, slavjanske misli naše persi dvigajo: in slavjanske besede naš posluh zadevajo. Priči-joče trenutje, mili slavjanski bratje, je tedaj za nas visoke krasne pomembe, in s ponosno radostjo izustim, de mi vsi skup sladkiga u panja raz pereanske goro v obljubljeno sveto zemljo slavjanske sloge in bolji prihodnosti gledamo.
Na pereanski gori smo tediij. Mi vidimo balzamduhtečo deželo, v njenimu varnimu krilu pa še nikakor nismo. Jerihonske ozidja na-rodoprednosti so sc scer o t rombi slobode in ravnopravde poderle, in ključ k svetišu nam je izročen. Tode, ne motimo se, še veliko gotovih protivnikov nam je v njemu. Stopnjo za stopnjo si ga moramo pridobiti, in naše roke k delu pripravljene imeti. Razkačeni Amonitarji dosedajne prednosli, zviti Filistri stare navade, divji Medjaničani vladoželniga mika se nam bodo nasprot postavljali. Mno-kteri Goliat se bo z gorjačo strupeniga pso-vanja dvignili in bo naši namenbi škodo nakloniti iskal. Deržimo se zmir in terdno postav-niga pota, scer pa zgodaj prevdarimo, de nam Davida manjkalo ne bode, ki nesramno čelo s pračo bistriga uma zadeti zamore. Previdno, modro in pogumno stopimo s gotovim postavnim napredovanjem, z lastnini izobraženjem, z hrambo in poslovanjem ravnopravnosti našim sovražnikam nasprot. Tako bomo vsim proliv-nikam nepravično orožje izvili, in zmaga bo naša.
K takimu koračenju, visoko častiti gospodje , imamo pravico po volji in besedi Njih veličanstva, našiga miliga Cesarja Ferdinanda dobrotljiviga. On nam je ustavo in slobodo dal, in je našo srečo v naše lastne roke položil. Ne zabimo, dc smo veličanskinm rešitelju živo zahvalo, in sedaj njegovimu nasledniku Frančišku Jožefu Pcrvimu tislo slavjansko vernost dolžni, ktero so naši očetje od nekdaj za Avstrijo v sercu nosili. Izustimo tedaj, žlahtnoserčni gospodje, trikratni blagor ustav-nimu Cesarju.
Slava , slava, slava Frančišku Jožefu Pcrvimu.
Mnogokrat so mu Slavjani s pohvaljnim in veselim pleskanjem besedo presekali, in ko je doveršil, pleskanju ni hotelo konca biti.
Čudili smo se na to milim glasom junač-kega serbskega naroda, ki smo jih iz ust g.
Vladisavljeviča radostno slišali. Uplamtil nas je g. Vesely, silno glasen govornik naših hrabrili bratov čeških, in kadar nas je opomnil na žalostno utlačene naše brate Slovake: „s boži pomoči, doufam, zviteži naše vojsko i nad hrdvm Madjarem, aby netlačil vice naše Slovanske bratri" so tudi vsi udi z jednoglas-nim pleskanjem leto upanje izrekli; Al kadar je govornik dalej nam izustil: „Pročez pozor ačinnost, Slovane. Okolnosti se meni dnem a noci, nevime dnes, co nam prinese zejtrejši jitro. Nčmci, Vlachove, Madari jsou nad miru učinlivi a složni v uskutečnovani sveho za-
myslu......ne stujme bratri se založe-
nvma rukama v tomto boji našich nepratel. Dodejme si srdcc Slovanšti bratri! Za nami stoji statne voje k podpore naši: Četna družtva po Slovenii, močne lipy počechii, ninohe ligy po Haliči, napredci tam u Hanatu, čitavnice po Horvatech. Spojenou silou, zbrani ducha dokoname, co započala naše junacka vojska. Pročcž volani ješte jednou : Slovane pozor a činnost. — Spojene silv čini. Svornosti male rostou veci, nesvornosti i nejvetši livnou," kadar je te besede izrekši govor dokončal, je zagromelo nekončljivo pleskanje. — Bilo je to za nas Iugoslavjane posebno za tega voljo čudna reč, in nebo brez posledkov ostalo, ker smo sami z lastnimi ušesi se prepričali, de ako Čeh prav razločno govori, ga izučeni Slovenec in Ilir več razumi, kakor se je dozdaj komu zdelo. Ako smo u Čehu gromovito šumečo dravo čuli, so se nam poljski glasovi zdeli, ko miren potok, ki črez kamenje če-beče, in malo po malo serce z nekim mehkim in sladkim sanjanjem napolni; škoda samo, de je u letini govoru razun malega števila priči— jočih Poljakov le malo kdo kaj razumeti za mogel; al ker se ti glasovi slavjanskim uliam tako lepo vležejo, so slušavci, kadar so le kaj razumeli, govornika pohvalili, in kadar je do-končaje Slavjanstvu in našem Jclačiču lep: „Živio" izustil, se je družtvo zdignilo in iz celega serca zagromelo: Živilo Slavjanstvo, živio ban Jelačič.
Alj še vse te lepote nije konec na skorem žaberm piano-forte, in štirje Gospodje in med njimi g Smola? s prekrasnim svojim ger-lom so nam zapeli Hurbanovo pesem: „Hej Slovane ješte naše slovanska reč žije" i. t. d., in družtvo je z neizrekljivim veseljem tako dolgo: „Živili" kričalo, in pleskalo, dokler so jo nam ponovili. Zadnič je bil prebran dopis iz Lošinje (Lussino) in družtvo se je razšlo z veselo kipečini sercom.
Ivan Macun.
.Še nekaj o«l Stenipiliarja.
Na Dolenskim sini slišal praviti, de so enkrat v Trebnim, mejači Štempiharja zalezli, ko je tobak iz Hervaškiga nesel. Mejači se krog njega vsujejo in vpijejo: „Čakaj ti, zdaj si nam v pest prišel." Štempihar pa jih je gerdo pogledal rekoč: „Otroci! bežite , če ne bo druga pela." Ker pa niso hotli bežati, je zgrabil eniga za drugim, in jih je čez neko streho v dvoriše pometal, de so dosti imeli. Po tem pa jc šel mirno svoj pot.
L. Pintar.
'A m c s.
Slovanska Lipa v Pragi je sklenila v posebnim razglasu na serbsko družtvo „Napre-dak" v Karlovcih, in na Slavensko Lipo v Zagrebu Jugoslavjane opomniti in napraviti, de bi poslance svoje v Kromeriž na austrijanski občni zbor odpravili.
* Slovanska Lipa bo po novim letu časopis svoj vsaki dan na svitlo dajala pod ime-nam: Noviny Lipy Slovanske."
Kitni kup.
Srednja cena 1 mernik.
Pšenice domače . . . » banaške .
Turšice......
Sorčice......
Reži.......
Ječmena.....
Prosa . . v • • ■
Ajde.......
Ovsa.......
v		V	
Ljubljani		Krajnji	
9.		n	
Grudna.		Grudna.	
gold.	kr.	| gold.	kr. |
2	34	2	25 |
2	45	o	40
1	30	1	36
—	—	1	50
1	36	1	36
1	27	1	16
1	8	1	2
—	49	—	42