Catherine Cooper: KOČA

	Naslov izvirnika:The chalet

	Prevod: Matejka Križan

	Lektura: Saša Šega Crnič

	Prelom: Matejka Križan

	Ovitek: EVING, Trebnje

	Urednica: Matejka Križan

	Založništvo in distribucija:

	LYNX, Matejka Križan s. p.,

	Bodkovci 41b, 2256 Juršinci

	GSM: 040-717-445

	www.beremknjige.si

	Juršinci, 2022

	©Catherine Cooper, 2020

	©za Slovenijo: Lynx, 2022

	Vse pravice pridržane.

	Brez predhodnega pisnega dovoljenja je prepovedano vsakršno reproduciranje, hramba in uporaba tega avtorskega dela in njegovih delov.

	Vsi liki so izmišljeni, kakršnakoli podobnost z resničnimi osebami, živimi ali mrtvimi, je zgolj naključna.

	URL: https://www.biblos.si/isbn/9789617134551

	Cena: 17,99 €

	Vse pravice pridržane.





	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 110797571

ISBN 978-961-7134-55-1 (ePUB)





	Posvečeno moji mami, nadvse ljubljeni

	in izjemno pogrešani

	xxx





	Dragi bralec,



	z velikim veseljem ti predstavljam svoj prvenec Koča.

	Gore so čudovite – a lahko so tudi smrtonosne.

	V izmišljenem francoskem smučarskem letovišču se pojavi truplo, zaradi snežnega viharja zaprejo ceste, prebivalci luksuzne koče se znajdejo sredi velikanske zmede. Ali lahko kdo resnično ubeži svoji preteklosti? Je kdo sploh še ista oseba, kot je bil pred 20 leti?

	Prizorišče so navdihnili različni smučarski kompleksi, ki sem jih obiskala v preteklih letih, in ljudje, ki sem jih tam spoznala. Koča predstavlja, kaj se zgodi, ko preteklost trči s sedanjostjo. Upam, da boste v branju uživali tako, kot sem jaz v pisanju.

	Z najboljšimi željami,

	Catherine





	PRVI DEL





	Časopisna objava



	18. januar 2020



	ODMEVNA NOVICA: v smučarskem letovišču v La Madièri, Francija, je umrl britanski državljan. Podrobnosti še niso jasne. Več sledi.



	KONEC





	1

	December 1998, La Madière, Francija

	Takšne ljudi sovražim. Sem pridejo enkrat letno s čisto novim sijočim Salomonom tem in K2 onim in mislijo, da vse vedo. Kako mi grejo na živce. V primerjavi z mano ne vedo ničesar.

	»Danes bi se radi spustili po še deviških poteh. Odročnem delu dežele. Kamor ne zahaja nihče. Kjer je vsaj malo izziva. Veste, kaj mislim?« vpraša eden z banalnim naglasom.

	Ja, vem, kaj misliš. Misliš, da si zmagal, ker si šel s svojimi spedenanimi sošolci na izlet in ti tvoja imenitna mestna služba ali kdorkoli pač omogoča, da prideš enkrat ali dvakrat letno sem smučat. No, naj ti povem, da nisi. Zato moraš plačati nekomu, kot sem jaz, in ki ve, kaj počne, da gre z vami, takoj ko stopite z utrjene poti. Kljub svoji sijoči opremi in izbiranju besed ne veš ničesar o gorah. Ničesar.

	Ampak tega seveda ne rečem. Navsezadnje so to moje stranke. Zato odvrnem: »Ja, ni problema. Poznam točno takšen kraj.«

	Nasmiham se, prisiljeno, in odgovarjam na njihova neumna in predvidljiva vprašanja med raznoraznimi vzponi vse do samega vrha. Ja, živeti v smučarskem resortu je nadvse zabavno. Ja, vse leto živim tukaj. Lažem o tem, kako dolgo sem tukaj – vedno – to jih nič ne briga. Ne, nobenega namena se nimam vrniti v VB itd., itd., itd. Gore obožujem. So moj dom. In moja služba bi bila skoraj popolna – če le ne bi imel opravka s strankami. Ko pridemo na vrh, piha veter približno 8. stopnje. Najsamozavestnejši član dvojice – njunih imen se mi ni dalo zapomniti – se ob silnem sunku spači. »Mater vola, ledeno je!« zastoka. Drugi, morda nekaj let starejši, težko je vedeti, ker sta zavita v šale, ga lopne po hrbtu in zažvrgoli: »Ne bodi takšna baba! To je tisto, kar resnično šteje!«

	Nadenem si očala, povlečem kapo čez ušesa in zapnem smuči. Moji stranki se še vedno matrata z rokavicami. Zmigajta se! zavpijem v sebi. Zebe me.

	»Hej,« zavpije nekdo v jakni z logotipom, eden od nadležnih turističnih zastopnikov, ki se vsako leto bolj ali manj zamenjajo, in prismuča do mene. »Pelješ ta dva navzdol po soteski?«

	»Takšen je načrt,« odvrnem, kot da ga kaj briga.

	Skremži se. »Upam, da vesta, v kaj se spuščata.« Upam, da ti veš, kaj počneš, mi sporoča v resnici.

	Zavijem z očmi – tega ne vidi, nosim očala. »Če bi menil, da ne zmoreta, ju ne bi,« odrezavo odvrnem. »Seznanil sem ju s tveganjem in podpisala sta vse potrebne obrazce.«

	»Hmm. No, sta tudi moji stranki in če se bosta ponesrečila, me čaka veliko papirologije in zmede,« me posvari. Kot da mi je mar za njegovo papirologijo.

	»Fanta!« jima zakliče predstavnik, mislim, da mu je ime Richard. Hvala Jezusu, končno sta si zapela smuči. »Previdna bodita, OK?«

	»Zmenjeno!« zavpije starejši. »Smo pripravljeni?«

	Ravno takrat pa se prikaže Andy, moja poslovna partnerka. Zaželim si, in ne prvič, da bi sam ustanovil Skitastic.

	»Zakaj si tukaj?« vprašam. Preverja me, nedvomno.

	»Moje stranke so sklenile, da imajo za danes dovolj. Očitno je zanje premrzlo. Te pospremim?«

	Veliko raje bi se spustil sam – nočem, da me Andy pazi kot otroka in išče luknje v mojem načinu dela – ampak celo jaz vem, da tega ne morem izreči in ostati razumen. Zato samo skomignem in odvrnem: »Če hočeš. Meni je vseeno.«

	In se spustimo.

	*

	Vidljivost je grozna. Slaba je bila že na vrhu, ko pa smo presmučali greben, nam je veter zapihal naravnost v obraz. Kot sem napovedal, moja varovanca sta bila komajda kos nalogi. Na vprašalniku sta oba obkljukala kvadratek 'usposobljen za smuko na slepih progah'. Takoj mi postane jasno, da ni tako. Rekel sem jima, da je ta del odročen, a v resnici ni, k sreči zanju. Takoj sem vedel, da česa skrajno težavnega nista zmožna. Črna soteska se imenuje, v resnici pa sploh ni soteska, le strmo ozko pobočje. Uradno ni del utrjenih smučišč, je pa daleč od divje proge. Dokler veš, kaj počneš, kot jaz, začneš na vrhu strmine in se spustiš do vznožja, kot bi se peljal z dvigalom. Nič posebnega. Ker pa smo se spustili z vrha ledenika, se bosta ta luzerja hvalisala, kako sta se spustila po divji ledeniški strmini, ko se bosta vrnila v svoje patetično življenje na univerzi ali kjerkoli že bosta, ko bosta spet doma. In to je vse, kar si želijo. Takšno sorto poznam.

	Ne preseneča me, da ste zdi, da sploh ne uživata. Andy nekoliko zaostane. »Pazila bom, če kateri zaide,« mi zakliče in mi prepusti vodstvo. Eden od njiju pade in se kotali proti dolini, medtem pa drugi švigne mimo mene. Misli, da je nekaj posebnega, ker je hiter, dejansko pa je izgubil nadzor. To ni ne pogumno ne bistro, temveč izjemno nevarno. Andy me prehiti, jaz pa za njo zavpijem: »Naj se ustavi! Ne vem, kam se pelje!« Toda zavijajoči veter zaduši moje besede.

	»Tole je pa zahtevnejše, kot sem mislil,« reče počasnejši.

	Trudi se zveneti samozavestno, a negotovost prepoznam, ko jo slišim. Vem, da bi mu moral reči: »Dobro vam gre,« pa ne morem, ker, no, ker pač ni res. Meni prijazno pomenkovanje ne gre od rok, Andy pa. Jaz sem tukaj izključno zaradi gora in kar zadeva mene, so stranke zgolj nujno zlo. S strankami se ukvarja Andy – razkazuje jim Mont Blanc, se hvali, da so gore najina pisarna in razpreda, kako imava najboljšo službo na svetu in podobno. Torej, namesto da bi negotovemu smučarju rekel kaj tolažečega, kot bi to storila Andy (ali se zlagala, če hočete), se obrnem proč in rečem le: »Sledite mi. Ne oddaljujte se.«

	Dohitiva drugega, ki je toliko razumen, da počaka, po kratkem pogovoru o tem, kako pomembno je smučati v okviru svojih zmožnosti, pa se odpravim naprej, hitreje, kot bi se sicer v takšnih okoliščinah, da bi zagotovo ostal pred njima. Tale me že ne bo prehitel – sem najboljši smučar kilometer naokrog, kot sem tudi vodnik. Morala bi biti za mano, mi slediti, kot sem jima naročil. Zakaj sta me potem najela, če me ne poslušata?

	Andy, ne da bi mi bila v kakršnokoli pomoč, je spet izginila, kdove, kako daleč je že. Naredim še nekaj zavojev, da bi se prepričal, da me stranki ne moreta prehiteti, potem pa se ozrem, da preverim, kje sta.

	In ko se ozrem, o njima ni ne duha ne sluha.





	2

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Ria

	»Šampanjec?« se oglasi osupljivo lepo dekle v polo majici z majhnim logotipom s srebrnim pladnjem v rokah. Nasmehnem se in vzamem kozarec.

	»Hvala.«

	»Kako je bilo na izletu?« klepetavo vpraša in me preseneti, ker dejansko čaka na odgovor.

	»Oh, v redu. Hvala.«

	»Ime mi je Millie, ta teden bom vaša strežnica. Če lahko storim karkoli, da vam bo tukaj prijetneje ali udobneje, morate samo reči.«

	V prostor zaveje leden zrak, ko skozi vrata vstopi Hugo in me lastniško prime okoli pasu. Zdrznem se.

	»Šampanjec, gospod?« vpraša dekle in mu ponudi pladenj. »Millie sem. Tukaj sem zato, da vam bo karseda udobno,« ponovi.

	»Prijazno osebje,« odvrne on.

	»Bi želeli sesti h kaminu, dokler Matt ne prinese vaših stvari?« nadaljuje Millie. »Jaz pa vam bom postregla s kanapeji. Ostali bodo tukaj čez približno pol ure, predlagam, da jih počakamo in potem večerjamo, prav?« Kratko prikima, se obrne in izgine skozi lesena vrata, najbrž v kuhinjo.

	S Hugom sedeva na eno izmed dveh velikih zof ob prasketajočem ognju. Svoj šampanjec zlijem po grlu, Hugo ga srka po požirkih.

	»Lepo je, kaj?« pripomni.

	Res je. Ena od sten koče je v celoti steklena – zdaj je tema, a kljub temu je razgled na utripajoče luči po dolini osupljiv – stavim, da je čez dan še lepši. Strop je izjemno visok in stene so iz kamna. Tukaj je ogromna granitna jedilniška miza in povsod je veliko dragega krzna. Ko sva prispela, so zunaj gorele prave bakle.

	»Res je lepo,« pritrdim. Dokler nisem spoznala Huga, nisem bila še na nobenem podobnem kraju.

	»Dobra zamisel, da si predlagala, da prideva sem,« reče.

	»Vedela sem, da ti bo všeč,« navdušeno odvrnem.

	»Prepričan sem, da bo tudi Simonu všeč,« doda. »Zelo je … primerno.«

	»Primerno?« Zaman se trudim skriti sarkazem. »Resno?« V hipu postane užaljen in za delček sekunde mi je žal. Hugo zna biti nadležen, a ne misli slabo. In ta teden je zanj zelo pomemben, to vem. »Kdo pa je, član kraljeve družine ali kaj?«

	»No, morda primerno ni najboljša beseda,« zamomlja. »Ampak če bo Simon preživel prijeten teden, imam boljše možnosti, da bo kupil delnice podjetja. Saj veš, kako to gre.«

	Prikimam in prešine me, ali bi morala med vrsticami prebrati še 'zato pazi, da se boš lepo obnašala in me ne boš osramotila'.

	Prime me za roko. »Si vesela, da si prišla zraven?«

	Pogledam ga in se nasmehnem. »Ja,« se zlažem.

	*

	Simon prispe kakšno uro kasneje in je točno takšen, kot sem pričakovala, da bo – predebel, zaripel v obraz in glasen. Pretirano urejen spominja na reklamo za Grecian 2000. Ravno nasprotno pa je njegova žena Cass vse, česar nisem pričakovala – približno dvajset let je mlajša od vseh nas, lahko bi bila Simonova hčerka – z brezhibnimi blond lasmi in, kar še najbolj preseneča, z drobcenim dojenčkom v naročju. Hugo tega ni omenil. Z njima je še ena mlada ženska, prav tako v zgodnjih dvajsetih kot Cass, ugibam, da je varuška.

	Po rundi trepljanja po ramenih in nežnih zbadljivkah (Hugo in Simon) ter poljubčkov po zraku in navdušenja nad dojenčkom (midve s Cass – z moje strani popolnoma neiskrenem), varuška Sarah odnese otročička Iniga stran, mi pa sedemo za ogromno mizo k večerji.

	Večerja je izjemna. Še več šampanjca in obloženih kruhkov, sledil jim je neverjetno rahel soufflé, temu pa prepelica s krompirjem dauphinoise in pladenj slaščic. In seveda veliko vina.

	Mislila sem, da po tradiciji strežnice v kočah večerjajo z gosti, a izkazalo se je, da ta koča ni takšna. Lahko bi uganila. Pravzaprav bi morala vedeti, saj sem jo jaz rezervirala. Millie se učinkovito giblje med našo mizo in kuhinjo, prinaša jedi, odnaša krožnike, doliva vino in vodo, tako da se noben ko-zarec nikoli ne izprazni. Simon nekaj glasno pripoveduje – v bistvu ga sploh ne poslušam – Hugo pa se vsake toliko pretirano ustrežljivo in prisiljeno zasmeji. V hipu me preplavi sovraštvo, najraje bi ga zabodla, potem me zapeče vest. Vedela sem, v kaj se spuščam, ko sem se poročila z njim. Krivda ni njegova.

	Med večerjo se s Cass vljudno pomenkujeva. Prijetna je, a dolgočasna. Sprašujem jo o otroku, čeprav na svetu verjetno ni osebe, ki bi jo otroci zanimali manj kot mene, in ona prijazno, a nekako nezainteresirano odgovarja. Pred Inigovim rojstvom je delala v cateringu, ni se še odločila, ali se bo v službo vrnila, najverjetneje ne, Simon si želi, da bi ostala doma. Je precej redkobesedna. Jaz malce razpredam o svoji službi, o poroki s Hugom, ona pa se nasmiha in prikimava, gleda me s posteklenelimi očmi.

	Počasi si zaželim, da bi se bolj potrudila prepričati Huga, da mi ta teden ni treba iti zraven.

	Millie se vrne s pladnjem skodelic kave in zeliščnim čajem, skrbno ga odloži na mizo.

	»Če ničesar več ne potrebujete, vam bom zaželela lahko noč,« iznajdljivo obrne vprašanje. Verjetno že komaj čaka. »Torej se vidimo zjutraj. Kdaj bi želeli zajtrkovati?«

	»Ob osmih, prosim!« odvrne Simon, ne da bi katerega od nas vsaj pogledal, če se strinja. »Zunaj bomo ob prvem svitu, je tako, Hugo?«

	»Absolutno!« se strinja, kot sem vedela, da se bo.

	Ta teden bo vse tako, kot bo rekel Simon.

	Že odprem usta, da bi ugovarjala – ob osmih zjutraj pa res še ne bom pokonci in tudi lekcije smučanja si ne želim. Ampak Hugo me prestreli s pogledom, zato usta zaprem in molče besnim.

	»Dami?« zanima Simona. »Drznil sem si najeti inštruktorja – upam, da nimata nič proti.«

	»Zveni odlično,« pripomni Hugo.

	»Če mi oprostite, bom šla v posteljo,« rečem, teatralično zazeham in vzamem svoj lonček zeliščnega čaja. »V sobi ga bom popila.«

	»Takoj pridem, ljubica,« za mano zakliče Hugo. Koža se mi naježi in pretvarjam se, da ga nisem slišala.

	*

	Najina soba je skoraj tako impresivna kot dnevni prostor. Ogromna postelja je postlana s snežno belo posteljnino, odeja je izjemno mehka, povsod je polno krznenih pregrinjal in preprog. Eno pregrinjalo pobožam. Pravo krzno.

	Stene so kamnite, ponekod je lesen opaž, kot spodaj. Odrinem velika drsna vrata in v ogromni kopalnici zagledam prostostoječo kad za dva in tudi ogromen tuš, obdan z marmornimi ploščicami. Hitro sezujem čevlje, da bi občutila talno gretje, ki se nadzira s kontrolno ploščo na steni.

	Soba je brezhibno pospravljena, vse stvari iz najinih ujemajočih se kovčkov Mulberry (poročno darilo Hugove mame) so že pospravljene. To je ena izmed uslug, ki jih tovrstni kraji nudijo, jaz pa jih sovražim – ne maram, da se drugi dotikajo mojih stvari. Preverim, ali sta denarnica in iPad še na svojem mestu v moji torbici, saj ne, da bi pomislila, da bi ju kdo ukradel.

	Odtegnem ročaj pipe na ogromni kadi in zlijem vanjo celotno vsebino majhne zelene Hermèsove stekleničke. Hermès – lepo. Slečem se in vržem oblačila na tla. Nered bo vznejevoljil Huga, a mi ni mar. Potopim se v mehurčke, zaprem pipo in zaprem oči. Samo še sedem dni.

	*

	»Ria?« Hugov glas je oster in preglasen. Odprem oči. Voda je mlačna – najbrž sem zaspala. »Si kje videla mojo knjigo?« Gleda me – ni mi najbolj jasno, ali očitajoče ali sočutno. »V kadi ne bi smela spati. Nevarno je.«

	Zavihtim se pokonci, Hugo pa mi poda haljo, a še poprej premeri moje golo telo. Fuj. »Saj vem,« rečem, »povsem izčrpana sem. Dolg dan je za mano.«

	S prsti mi rahlo drsi po vratu, navzdol čez prsi in do pasu. »Preutrujena za ...?« vpraša.

	Hitro ga cmoknem na lice in rečem: »Kaj, ko bi se na hitrico stuširal, pa bova videla?« Čeprav zelo dobro vem, da se bom do takrat, ko bo zlezel v posteljo, pretvarjala, da spim.

	*

	Mižim, diham počasi in enakomerno, ko začutim Huga, ki leže k meni. Nežno me poljubi na zadnji del rame in zdi se mi, da je zavzdihnil, ko se je obrnil na drugo stran in ugasnil luč.

	Ko zaslišim trkanje, imam občutek, kot bi bilo še sredi noči.

	»Dobro jutro! Čaj sem vama prinesla. Smem vstopiti?« prijazno zakliče Millie.

	Obraz zarinem v blazino, za Hugovo erekcijo, ki me bode v hrbet, se ne zmenim.

	»Vstopite, spodobna sva,« zamomlja Hugo in prižge luč.

	»Tukaj vama ga bom pustila,« reče Millie in pladenj odloži na mizico, ob tem pa diskretno umika pogled. »Zajtrk bo pripravljen ob osmih, a se nič ne mudi, če bi raje še malo poležala.«

	Zadiham Hugov jutranji zadah, ko zazeha in se pretegne, potem ko se za Millie tiho zapro vrata. »Niti pod razno,« reče, »ne, če Simon pravi drugače. Gremo,« vehementno odgrne odejo, »vstani!«

	Vsa zaspana sedem v postelji. »Je Simon omenil učenje smučanja? Ali resnično moram to početi?«

	»Če boš, mi boš neizmerno pomagala,« iz kopalnice zavpije Hugo. »Rad bi, da se družiš s Cass in poskusiš izvedeti, kakšne načrte ima Simon.«

	»Načrte?«

	Vrata odpre na stežaj, vzame zobno ščetko iz ust in zavije z očmi. »Glede posla! Ali namerava kupiti delnice? Kaj naredi vtis nanj? Kaj lahko naredim, da ga prepričam? Takšne stvari.« Okoli pasu si zavije belo brisačo in se začne briti. »Saj ti ni težko, ali pač? Cass je že smučala, odkar pa se je rodil otrok, je izgubila samozavest, tako vsaj pravi Simon. Saj ne bosta smučali samo po otroških stezah ali kaj podobnega. Simon je pač mislil, da bo z inštruktorjem srečnejša. Meni se zdi to prijazno. Pozorno.«

	Zavzdihnem in odgrnem odejo. »Prav. Ampak če bo preveč dolgočasno, se bom opravičila in odšla.«

	Odkorakam pod tuš in odprem pipo, uživam pod močnim curkom, ki mi masira kožo. Čeprav najraje ne bi bila tukaj, moram priznati, da je luksuzno okolje zares fantastično.

	Hugo se obrije do konca, brisačo spusti na tla in zleze k meni pod tuš. V tem trenutku je to absolutno zadnja stvar na svetu, ki si jo želim, a se ne morem domisliti nobenega izgovora, da bi se ga znebila.





	3

	December 1998, La Madière, Francija

	Kje sta? Hočem ju poklicati, potem pa se spomnim, da ne poznam njunih imen. Andy bi najbrž vedela. » Je vse v redu?« zavpijem. Tišina. Veter piha še močneje, vidljivost je še slabša. »Fanta? Sta tam?«

	Končno po pobočju navzdol zagledam Andy, počasi se spustim k njej.

	»Kje si bila?« izbruhnem, ko se ustavim in trapo namerno zasujem s snegom. »Stranki sem izgubil!« V meni začne naraščati panika, čeprav krivda resnično ni moja. Stranke mi ne bi smele lagati. Ne bi mi smela reči, da sta veliko boljša smučarja, kot sta v resnici. Kaj, če bi ju res peljal na spust po terenu, kakršnega sta želela? Kaj, če bi se preizkusila na strmejšem pobočju, polnem grbin?

	»Mislila sem, da sta s tabo,« odvrne Andy.

	»Paziti bi ju morala!« eksplodiram.

	»Prekleto, umiri se, Cameron! Z njima je vse v redu. Verjetno sta naju prehitela, v takem je nemogoče videti, kje je kdo.«

	»Če bi šla mimo mene, bi to opazil,« ji oporekam.

	»Ja, seveda, ti že veš. Kakorkoli, če bova stala tukaj, ne bo nič drugače. Ko bova prišla dol in če ju ne bo nikjer, bova razmislila, kaj bova naredila naslednje.«

	Andy se pusti po pobočju navzdol, ne da bi sploh počakala na moj odgovor, vidljivost pa je tako slaba, da mi skoraj v hipu izgine izpred oči. Besno se poženem za njo. V tej smuki me ne bo nihče premagal samo zato, da bi dokazal, da je boljši smučar! Čez nekaj sekund švignem mimo te koze, niže, niže, niže. Pred seboj ne vidim skoraj ničesar, a nič zato, to pobočje poznam tako dobro, da ga lahko presmučam z zaprtimi očmi. Kar glede na okoliščine najbrž tudi počnem.

	Tako osredotočen sem na željo, da moram premagati Andy, da šele na dnu pomislim na pogrešani stranki. Joj! Kje sta?

	Strmim po pobočju navzgor, a ne vidim nikogar. Čez nekaj sekund zagledam Andy. »Mislila sem, da bova iskala stranki. Zakaj pa si tako odbrzel?«

	»Preveriti sem želel, ali ju lahko ujamem, če sta res pred nama,« se zlažem. »Nočem, da bi odjebala domov, ker sva ju predolgo pustila stati na mrazu.« Le kje sta? »Ju nisi videla?« vprašam Andy.

	»Ne.« Tišina. »Misliš, da bi morala koga poklicati? Koga obvestiti, da sta izginila brez sledu?«

	Kljub ledeno mrzlemu vetru začutim, kako mi po hrbtu pod bundo polzi kaplja potu. »Se ti ne zdi, da je to še malce prekmalu? Stavim, da sta v redu. Pojdiva do vlečnice in se še enkrat spustiva, tokrat počasi. Zagotovo ju bova srečala. Saj mi boš pomagala, kajne?« poprosim, čeprav me to ubija.



	Spet sva na vlečnici, tokrat je še hladneje in bolj vetrovno. Šal si zavijem tesneje okrog glave, brado potisnem za ovratnik bunde. Skozi snežni metež kukam po pobočju, če bi se stranki morda vendarle vrnili s stranske poti na glavno smučišče – mogoče je, a le, če poznaš pot – a razločim komaj kaj. Tudi glavna proga se zdi zapuščena – vsi razumni so za danes zaključili.

	Na približno pol poti navzgor se vlečnica sunkovito ustavi. V zraku se gugava, okrog naju zavija veter. Molče sediva in pred vetrom tiščiva obraz v bundo. Čez nekaj minut, ki se zdijo kot ure, vlečnica zaječi in se znova premakne. Hvala bogu. »Komaj čakam, da pridem s te gore,« reče Andy. »Ledeno je. Bogve, kje sta se v tem vremenu znašla nesrečnika.«

	Ravno ko zagledava postajališče, se vlečnica spet ustavi. Nekdo je padel med sestopanjem in iz nekega razloga potrebuje celo večnost, da se postavi na noge, čeprav mu upravljalec vlečnice pomaga. V snegu ob njunih nogah je nekaj škrlatnega – kapa ali šal. Gledam, kako se skloni, da bi reč pobral, ob tem pa mu pade palica.

	»Pohiti!« zamrmram skozi stisnjene zobe. Prsti me bolijo, tako krčevito jih stiskam v pest. Andy me pogleda od strani. »Vse bo v redu. Pomiri se.«

	»Saj sem miren!« zasikam, vendar lažem. Nisem miren. Končno se vlečnica spet premakne, nato se spustiva na sneg.

	»OK, jaz grem po levi strani, ti pa pojdi po desni,« rečem. »Počasi se morava spustiti. Oba,« poudarim. Slabo mi je. Steza je ozka in povedati hočem, da 'morava pogledati tudi čez robove', a se k temu ne morem prisiliti. Vreme se vztrajno slabša, zato je nemogoče karkoli videti. Andy resnobno prikima. Moje neizrečene besede obvisijo v zraku.

	Ko se molče spuščava po pobočju, mi postaja samo še bolj in bolj slabo. Izmenično kličeva: »Hej! Sta tukaj? Je vse OK?« Toda vem, da zaman – zaradi vetra ne slišim niti sebe. Prismučava do vznožja in se spogledava.

	Tako zelo me zebe in tako zelo sem na robu z živci, da komaj izdavim: »Kaj pa zdaj?«





	4

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Ria

	Ta teden nisem hotela priti sem, in to iz mnogih razlogov, pa je kljub temu lepo biti v gorah. Sonce sije, nebo je modro in zrak je čist. Danes sem šla ven z iskrenimi nameni, da bom odigrala vlogo predane žene in smučala s Cass, kot si želi Hugo, ampak na koncu sem po nekaj spustih ugotovila, da preprosto ne prenesem, da nimam miru. Oprosti, Hugo. Cass je mlada in dolgočasna, potem ko sem jo povprašala, kako se ima otročiček, ki me sploh ne zanima, in o nekdanjem catering poslu (spet), si resnično nisva imeli za povedati nič več.

	Odpravila sem se nazaj v kočo, upala sem, da tam ne bo nikogar in si bom lahko privoščila vročo kopel. Ampak takoj ko sem odprla vrata, sem zaslišala, da je tam še nekdo. Na vrhu stopnic se je prikazala Millie, poravnala si je krilo z logotipom in si nadela priučen nasmešek.

	»Živijo, Ria. Nisem pričakovala, da boš tako kmalu nazaj – če se ne motim, je Simon rekel, da vama je najel inštruktorja za ves dan.« Čelo se ji naguba. »Saj je vse OK, kajne?«

	»Ja, vse je v redu, le vroče kopeli sem si zaželela.« Zvenim bolj odrezavo, kot bi želela. Da bi omilila besede, se ji nasmehnem. Včasih pozabim na vlogo predane korporacijske žene. No, v bistvu ne pozabim, le igrati je nočem. »Že kar nekaj časa nisem smučala, pa me bolijo noge. Saj si lahko pripravim vročo kopel? Nočem vam biti v napoto.«

	»Seveda!« zažvrgoli. »Karkoli si želite. Odstranila bom prevleko, vi pa lahko greste gor in se preoblečete. Sobe sem že pospravila. Vam kaj prinesem, kozarček mehurčkov morda? Kozarec vode?«

	Odkimam. »Ne, hvala.«

	Millie diskretno prikima, pride po stopnicah navzdol in odide ven na dolgo teraso. Odgrne prevleko in zagledam vročo paro, ki se dviga iz jacuzzija. Potem ko se preoblečem, preživim ves popoldan izmenično v vroči kopeli in na terasi – Millie mi je prinesla grelno odejo za ležalnik. Sklenem, da bom vendarle sprejela ponujeni kozarček šampanjca ali dva. Počutim se blaženo.

	*

	Neverjetno, kako blagodejno na človekovo razpoloženje vpliva imeti popoldan samo zase – zgodaj zvečer sem bila že skoraj vesela, ker sem tukaj. Skoraj. V izjemno visoki dnevni sobi gori ogenj, nebo je polno zvezd, šampanjec pa ledeno hladen. Najbrž bi lahko bilo veliko slabše.

	»Ria, vam lahko predstavim Matta?« vpraša Millie in mi ponudi pladenj s predjedjo. Matt nosi enako polo majico kot Millie, je nekoliko starejši, a sicer njena čista kopija – nadvse urejen in večno nasmejan.

	»V okviru resorta sem predstavnik Snow Snowa,« reče in mi strese roko. »Kot morda veste, imamo tukaj pet koč, dvaj-set na območju Alp, vendar smo ponosni na svoje individualne usluge. Vam je koča všeč?«

	»Ja, ljubka je,« rečem. »V živo je še lepša kot na slikah.« Čutim, da zardevam. Ne vem točno, zakaj.

	»Na tole smo še posebej ponosni – je najbolj luksuzna, čeprav je ena najmanjših,« še pove Matt. »In kakšen je bil vaš dan – ste šli na strmine?«

	»Sem, za nekaj časa, bilo je zelo lepo. In privoščila sem si vročo kopel.«

	Z očmi se komaj zaznavno sprehaja gor in dol po mojem telesu, pomislim, ali si me predstavlja golo. K meni pristopi Hugo in me objame okoli ramen, pod pretvezo sežem po kanapeju in se ga otresem.

	»Matt, to je Hugo,« rečem, namerno ga ne predstavim kot svojega moža. Hugo Mattu strese roko, potem pa me začne dolgočasiti s progami, ki sta jih danes presmučala s Simonom, s specifikacijami svojih smuči, kako pomembni so raznorazni dodatki in kupom drugih stvari, o katerih Matt nedvomno ne želi poslušati.

	Za nekaj trenutkov se izklopim, ko pa čez nekaj sekund (Ali minut? Kdo bi vedel?) spet postanem pozorna na pogovor, se je ta že preusmeril k Mattu, kako dolgo že dela v kompleksu in kakšne ima načrte za prihodnost.

	Sčasoma le sedemo k večerji. Poskrbim, da sedim zraven Matta – ne zato, ker bi mi bil posebej všeč, ampak malce spogledovanja me bo vsaj zamotilo.

	*

	Večerja je enkratna in vino izjemno. Spijem več, kot bi smela. Hugu ne bo všeč, da sem pijana, še posebej ne poleg potencialnega investitorja, torej Simona, ampak, no, ni mi mar. Nocoj bi pila, zato bom pila. Opijanje je edini način, da bom preživela ta teden, hkrati pa bom imela enkraten izgovor, da jutri ostanem v postelji in se izognem dolgočasni lekciji smučanja z dolgočasno Cass in poslušanju njenega dolgočasnega dolgovezenja o njenem dolgočasnem otroku. Hugo je patetično ustrežljiv, izmenično se smeji Simonovim bedastim šalam in jezno pobliskuje z očmi proti meni, kadar misli, da ga nihče ne vidi.

	Millie se spet pojavi ob mizi, Hugo pa čez moj kozarec položi roko. »Dovolj je bilo, kajne, ljubica?« reče in se lažno nasmehne. Česa takšnega ne stori skoraj nikoli – se mi drzne govoriti, kaj naj počnem. Očitno si obupano želi narediti dober vtis na Simona.

	Ampak kar zadeva mene, to še ne pomeni, da ne bi smela piti, če si želim. »Ne, mislim, da ni,« odvrnem, odmaknem njegovo roko in se obrnem k Millie. »Še malo slastnega rdečega, prosim – hvala.«

	Millie okleva, potem pa mi nalije pol kozarca. Malce se mi zasmili – ni pošteno, da je deležna besa, ki ga čutim do Huga. Sklenem, da ji bom ob odhodu pustila zajetno napitnino. »Pravzaprav,« izjavim precej žlobudravo, priznam, da namerno, ker me je podžgala Hugova namera, da bi mi vzbudil slabo vest, »mislim, da bi se lahko šli pivske igrice. Kdo je za?«

	»Jaz sem vedno za pivske igrice!« skoraj zavpije Simon. »Ta tvoja pa je prava žrebička, Hugo!« še doda, dvigne kozarec in nazdravi čez mizo. Hugo me pogleda, jaz se nasmehnem.

	»Kaj pa, če bi se šli 'še nikoli nisem'?« zahrumi Simon.

	»Ja! Jaz bom začela,« vzkliknem. »Še nikoli nisem … v troje.«

	Simon prasne v krohot. Hugo me zgroženo gleda. Matt dvigne kozarec in naredi požirek, rahlo smrkne.

	»Matt!« zatuli Simon. »Ti umazani pes. No, to zgodbo bi pa res rad slišal. OK, ti si na vrsti.«

	Cass nepričakovano vstane. »Saj mi oprostite!« Rokave precej puste jopice si potegne čez roke navzdol in nervozno pogleda svojega robatega moža. »Pogledat grem Iniga, potem pa v posteljo. Se vidimo zjutraj.«

	Ne da bi počakala na odgovor, se togo nasmehne in odide od mize. Simon je sploh ne pogleda. »Daj no, daj no …« priganja Matta.

	Matt se odhrka. »Še nikoli … še nikoli nisem bil v Zimbabveju.«

	»Prosim te!« zahrumi Simon. »Ni ti treba biti tako vljuden in poštirkan samo zato, ker smo stranke. Čeprav,« izprazni kozarec, »bom na to očitno pil. In ti tudi, Hugo, ti mevža.« Hugo ubogljivo izpije kozarec in se skremži. Nikoli ni bil kaj prida pivec. »Spet si ti.«

	Matt se zareži. »Ok … še nikoli … nisem poskusil istospolnega seksa.«

	Hugo zardi, Simon pa me presenečeno pogleda, ko izpraznim kozarec in ga s treskom odložim na mizo.

	Simon z dlanjo udari po mizi. »Ha! Briljantno. To pa je prizor … No, Ria, nadaljuj.«

	»Še nikoli nisem …« Po mislih mi rojijo besede 'bila zaljubljena', a namesto teh izrečem: »Še nikoli nisem bila aretirana.«

	Nihče ne pije. Mattu položim dlan na notranjo stran ste-gna. Ne otrese se je.

	*

	Nekaj rund kasneje Hugo, ki je odkrito besen name, ker vloge korporativne žene ne igram spodobno, reče, da gre v posteljo in tudi Millie se poslovi. Moja roka je zdaj že dosegla Mattovo mednožje, čutim, da je trdo. Želim si, da bi tudi Simon odšel, a on si nalije novi kozarec vina in hoče presedlati na igro bum.

	Iznenada me premaga utrujenost, kot včasih, kadar spijem preveč. Odmaknem roko in vstanem. »Ne morem več piti. Spat grem. Nočko vsem.«

	Matt me osuplo pogleda – očitno je menil, da bo imel nocoj srečo. Morda pa res. Morda katero drugo noč.

	Po stopnicah se opotekajoče povzpnem v najino sobo, pričakujem, da jo bom našla v temi. Ampak Hugo sedi v postelji, stiska čeljusti in se pretvarja, da bere. Knjigo odloži in se zastrmi vame.

	»Kako si me drzneš tako osramotiti?« besno zasika.

	Samo zamahnem z roko in odtavam v kopalnico. »Vse je OK. Simon je užival. In ti si tukaj, da narediš vtis na Simona, kot izgleda, sem tudi jaz. Uslugo sem ti naredila.« Nagnem se proti ogledalu in občudujem svoj odsev. »Misli, da sem enkratna!«

	»Jaz pa ne,« se Hugo komaj zadržuje. V boksaricah Hugo Boss in ne klasičnih Y spodnjicah, ki jih je nosil nekoč, sloni na kopalniških vratih. To je ena izmed minimalnih prilagoditev, v katero sem ga prepričala, odkar sva poročena. »In prav tako mi ni všeč, kako flirtaš z Mattom – zaboga! S čim sem si to zaslužil?«

	Z motnimi očmi ga pogledam. »Z ničimer, dragec,« rečem. Hugovega najedanja mi ni za poslušati. In poznam najboljši način, kako temu narediti konec, ker pa sem pošteno pijana, se mi zamisel niti ne zdi pretirano nevzdržna. Odmajam se k njemu in ga pobožam po spodnjicah. Pomilovanja vredno se poskusi odmakniti, toda vem, da se mi nikoli ne more upreti. Hvala bogu je hitro konec.





	5

	December 1998, La Madière, Francija

	»Poklicati morava,« reče Andy. »Podati uradno prijavo.«

	Slabo mi je. »Se ti ne zdi, da je še prezgodaj? Morda pa sta se uspela spustiti v dolino in že srkata kuhančka v baru, medtem ko midva razpravljava.«

	Tišina. »Misliš?«

	Joj. »Ne vem!« zavpijem. »Kakorkoli, v resnih težavah sva.«

	Vem, da oba razmišljava o istem. Če pokličeva reševalce in iskalno ekipo in se bo izkazalo, da je s fantoma vse v redu, sva še vedno v slabem vremenu izgubila dve stranki. Takšna stvar se razve zelo hitro in nihče naju več ne bo niti pogledal. Če pa stranki nista v baru, če sta se resnično izgubili, potem pa …

	»Ničesar ne moreva narediti, Cameron!« osorno odvrne Andy, očitno je enakih misli kot jaz in jo grabi panika. »Razmisliti morava. Nekaj ukreniti. Kaj bi bilo najbolje narediti? Kaj, če bi preverila, ali sta se vrnila v kočo?«

	»V pičko materino!« izbruhnem. Globoko vdihnem. Pomiri se. Pomiri se. »OK. Imam načrt,« rečem. »Ti se hitro spusti do pisarne in pokliči v kočo. Jaz bom šel nazaj gor in se še enkrat spustil po progi. Če ju potem še vedno ne bova našla, bova podala uradno prijavo.«

	Andy molči.

	»Se strinjaš?« jo priganjam. »Maksimalno dvajset minut potrebuješ, da se vrneš. Ne bova kar tako, brez tehtnega razloga, povzročala kaosa, ker je z njima morda vse v redu. Prav?«

	Andy prikima. »Ja. Spustila se bom in se slišiva čez dvajset minut. Ampak po radiu naju lahko sliši kdorkoli, zato bom rekla 'vse OK', če je vse OK, ali pa em … ne vem, 'tukaj ni ničesar', če ni. Ti stori enako.«

	Gledam za Andy, kako izginja navzdol po pobočju, potem odidem na vlečnico. Pred vetrom obraz zakopljem v bundo. Misel na 'če ne' zlovešče visi v zraku.





	6

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Ria

	Zaslišim rahlo trkanje, vstopi Millie z jutranjim čajem za naju. Mižim. Glava me boli in usta imam suha. Nočem se soočiti s Hugovimi očitajočimi pogledi in nočem poslušati lekcije, da se moram lepše vesti, da bi mu uspelo pridobiti Simona. Preprosto mi ni mar. Ne bi smela priti sem. Morda se sploh ne bi smela poročiti s Hugom.

	Slišim, kako se vrata tiho zaprejo. Hugo me dregne v hrbet. Hvala bogu, tokrat z roko. »Ria? Si budna?«

	Zamomljam nekaj nerazločnega, upam, da zveni, kot da še spim. Hugo zavzdihne, zleze iz postelje in odide pod tuš. Ko se oblači, se še naprej pretvarjam, da spim, zbuditi me ne poskuša. Najbrž je še vedno jezen zaradi mojega sinočnjega obnašanja. Ko odide iz sobe, res spet zaspim.

	*

	Zdi se le nekaj sekund kasneje, ko Hugo silovito na stežaj odpre vrata in veliko preglasno reče: »Ria! Vstani! Takoj!«

	Odprem oči in ga mrko pogledam. »Kaj? Zakaj me ne pustiš spati? Moram res prav vsak dan smučati s to prekleto Cass? Mislila sem, da bodo to počitnice, vsaj zame, ne pa samo eno veliko sprenevedanje. Zakaj ne morem ostati v postelji, če bi rada?«

	»Joj, Ria, vedno gre samo zate, kaj?« odrezavo odvrne Hugo, kar mu sploh ni podobno. »Ne briga me, če si preveč mačkasta za smučanje. Prav ti je, kaj pa si se včeraj tako neotesano vedla. Kakorkoli, morala boš vstati. Cass je pogrešana in morava jo pomagati iskati.«

	Sedem in si pomanem oči. »Kaj? Zakaj pa jo morava midva iskati? Odrasla ženska je. Verjetno je šla na sprehod ali kaj podobnega.«

	Hugo vzdihne. »Povsem mogoče, da imaš prav, ampak Simon je čisto iz sebe. Zdi se, da jo muči poporodna depresija in skrbi ga, da si bo kaj naredila. Pravi, da brez otroka ali ne da bi komu povedala, ne bi šla nikamor.«

	Vzdihnem in se zleknem nazaj v posteljo. »Ja, pa bi, otrok je vedno z varuško. Cass z njim ne preživi skoraj nič časa.«

	Hugo prikoraka k postelji in odgrne odejo. Prevalim se na trebuh, počutim se čudno izpostavljena. »Ni važno, kaj misliva midva,« reče s pridušenim glasom. »Tudi jaz sem prepričan, da je z njo vse v redu, toda rad bi, da narediva vtis, kot da želiva pomagati. Kot da nama je mar – in meni je res, čeprav tebi ni. Zatorej, spravi se iz postelje in se obleci, prav?«

	*

	Po hitri prhi, tabletki paracetamola in dveh vitaminskih napitkih se končno predramim in se spustim v dnevni prostor.

	Simon sedi na usnjeni zofi, v naročju drži dojenčka in prazno strmi predse. Matt govori po telefonu, francosko, in krili z rokami, Millie pa vsa zaskrbljena čudaško stoji ob Simonu in ga treplja po rami.

	»Simon?« ga ogovori Hugo. »Kako lahko pomagava? Se sprehodiva okoli resorta? Če jo bova kje videla?«

	Pogledam skozi okno, sneži. In to močno. Prosim, reci ne, poprosim v sebi.

	Simon se za Hugovo vprašanje ne zmeni, vstane in odsotno poda dojenčka Hugu. Hugo otročičku reče 'ku-ku', malček se zasmeji. »Kdo je prekrasen fant?« izjavi z nadležnim visoko zvenečim tonom, s katerim skoraj vsi odrasli nagovarjajo otroke.

	Simon obupano pogleda Huga, z roko si gre skozi vse redkejše lase in nemirno koraka gor in dol ob stekleni steni. Hugo spet postane pozoren na Simona, sočutno ga motri in ziblje dojenčka.

	»Jaz sem kriv,« daveče izjavi Simon. »Včeraj ne bi smel ostati tako dolgo pokonci. Ne bi se smel napiti. Moral bi biti v postelji s Cass, paziti na svojo ženo in otroka. Za vse sem jaz kriv. Trenutno je zelo ranljiva. Ne bi je smel pripeljati sem. Če se ji kaj zgodi …«

	Millie ga spet potreplja po rami.

	»Zagotovo je z njo vse v redu, Simon,« rečem s svojim najbolj sočutnim glasom. Hugo bo navdušen. »Najbrž je šla samo na sprehod, da bi si zbistrila glavo.«

	Matt odloži telefon. »Policijo sem obvestil, pravijo, da bodo pozorni, vendar pa je še prezgodaj, da bi lahko karkoli naredili. Odrasla oseba je in pogrešana največ nekaj uric. Poklical sem tudi turistično pisarno in upravno enoto, ampak tam ni …«

	»Bolnišnice!« skoraj zavpije Simon in preneha korakati. »Ne bi morali preveriti v bolnišnicah?«

	Matt in Millie se spogledata. Sarah, ki ravno takrat vstopi z Inigovo odejico v rokah, me pogleda in zavije z očmi. Roke iztegne proti Hugu, da bi mu vzela otroka. Hugo poljubi Iniga na glavico, preden ji ga izroči. Fuj.

	»Kaj, če bi malce počakali? Morda pa se bo Cass vrnila?« previdno vpraša Matt. »Konec koncev nimamo nobenega pravega dokaza, da je sploh kaj narobe.«

	Simon se sesede na zofo in se prime za glavo. »Želim, da pokličete lokalne bolnišnice,« potiho reče, ne da bi dvignil pogled. »Sam bi to storil, vendar ne znam francosko.«

	»Seveda,« nadvse profesionalno odvrne Matt, a nejevolje ne more skriti. »Takoj bom preveril.«

	»Jaz pa se bom sprehodil okrog resorta,« se ponudi Hugo. »Nekje mora biti.« Pomenljivo me pogleda. Molčim. Potem spet pogledam Simona. Smili se mi, zato si ne morem kaj, da ne bi rekla: »S tabo grem, le nekaj toplejšega oblečem.«

	*

	S Hugom se strinjava, da bova okolico pregledala prej, če se ločiva. Koča stoji tik nad strmino na samem robu vasi in ko prehodiva drevored, ki vodi do glavne ceste, se on odpravi levo, jaz pa desno. Če bi jaz bila Cass, ki se je ven nedvomno izmuznila zato, da bi imela nekaj miru zase, si resnično ne bi želela, da me kdo najde. Kakšnih sto metrov poti pogledam skozi vrata vsake kavarnice in trgovinice, potem pa se v eni od kavarn s še posebej lepim odprtim kaminom ustavim na kavi z mlekom.

	Približno uro kasneje se odpravim nazaj v kočo. Ni se veliko spremenilo, le Matt je odšel, Simon pa se je premaknil k veliki stekleni steni in nesrečno zre v dolino. Huga še ni, za hip me prešine, ali bi tudi sama morala dlje ostati zunaj in se pretvarjati, da iščem Cass.

	»Nič novega?« vprašam. Millie me sočutno pogleda in odkima.

	»Ne še.«

	»Ne razumem, kam bi lahko šla,« hripavo reče Simon in s pestjo udari po šipi. »Če se ji kaj zgodi, si ne bom nikoli odpustil.«





	7

	December 1998, La Madière, Francija

	Z vlečnico se vozim nazaj gor. Veter piha še močneje, neznosno mrzlo je. Vlečnica se večkrat ustavi, nedvomno zaradi bedakov, ki se v takšnem vremenu delajo pogumne in se trudijo ostati na smučeh.

	Če se bo veter še okrepil, bodo zgornje vlečnice prisiljeni ustaviti. Kar pomeni, da imam najbrž le en poskus, preden … Tokrat ju moram najti, pomislim. Moram. Vidim komaj kaj. Zagotovo sta nekje tukaj.

	Ko vlečnica prispe na vrh, zahrešči radio. Roke imam tako otrple, da le s težavo snamem rokavico in odprem zadrgo na prsnem žepu. Je Andy? »Halo?« zavpijem. Skozi meglo zagledam soj luči postaje, v silnem vetru se močno oprimem varnostne prečke. »Halo?« znova zavpijem, ravno takrat pa močan sunek vetra dvigne prečko, ki me udari v roko in mi zbije telefon iz premrlih prstov.

	»Fak!« zakričim in gledam radio, ki pada in izgine v megli. Umaknem prečko in skočim v sneg.

	Kaj zdaj? Sta se vrnila v kočo ali ne? Je bila sploh Andy? Še enkrat bom preveril progo, potem pa se bom vrnil v pisarno in poklical Andy, da preverim, ali ju je našla.

	Smučam počasi kot še nikoli, delam široke zavoje, a dlje od metra in pol daleč ne vidim. »Hej? Je kdo tu?« kličem ves čas. Proga je zapuščena. Vsi, ki imajo vsaj kanček zdrave pameti, so se do zdaj že vrnili v koče in apartmaje.

	Prispem na dno, o fantih ni ne duha ne sluha. Sili me na bruhanje. Odpravim se proti pisarni.

	Če ju Andy ni našla, bova morala sprejeti odločitev. Čeprav je velika verjetnost, da je že prepozno, če sta res v težavah, ne glede na to, kaj bova naredila.





	8

	Januar 2018, London

	Hugo

	Vedno sem mislil, da mi je ženska kot Ria nedosegljiva.

	Nisem ravno grd ali kaj takšnega, sem bolj neizrazit, bi se lahko reklo. Nihče si me ne zapomni. Celo moja mama se precej namuči, da me najde na starih šolskih fotografijah.

	In tako sploh nisem mogel verjeti, ko je Ria na neki zabavi pristopila k meni. Zabava je bila službena in sploh nisem hotel iti, četudi jo je pripravilo moje podjetje, pravzaprav sem bil gostitelj – saj ne, da bi dejansko kaj storil, razen podpisal račune.

	Prireditve mi ne gredo od rok, ampak moja briljantna piarovka Olivia pravi, da se kot lastnik podjetja takšnih dogodkov pač moram udeležiti. Sicer mi ni najbolj jasno, zakaj – če že kaj, moja družabna neprilagojenost ljudi pred odvrne od koriščenja naših storitev, kot pa pritegne. Olivia je čedna in bistra, vedno ve, kaj mora reči, in osebno menim, da bi bilo bolje, če bi se družila v mojem imenu, ampak ne. Sistem ne deluje tako. Tako vsaj trdi Olivia.

	»Strankam je všeč dejstvo, da smo majhno podjetje z resničnimi obrazi – s tvojim obrazom,« pravi. »Kadar počitnice rezervirajo pri nas, imajo občutek, da so deležni osebne usluge.«

	»Ampak jaz s strankami sploh nimam opravka, zagotovo pa ne delam rezervacij. Tako ali tako večina stori to na spletu.«

	Tleskne z jezikom in zavije z očmi. »Ne obešaj se na besede. Dobro veš, kaj mislim.«

	Šofer naju odpelje na zabavo – tokrat v Prirodoslovni muzej. Z gosti se bom vsaj lahko pogovarjal o razstavljenih primerkih, če bo pogovor zastal. Vsem je všeč veliki sinji kit, mnogim je bolj všeč dinozaver. Pomislim, če je tudi Olivia razmišljala o tem, ko je rezervirala prostor – na dlani s temo za pogovor. Ve, da sem v družabnem oziru povsem nekoristen, zato mi pomaga. Ne vem, kaj bi brez nje.

	Zabava se je začela ob osmih, midva sva prispela ob pol devetih. Hvaležen sem ji, da me ne sili več k sprejemanju in pozdravljanju gostov kot na začetku, ko je začela delati zame. K sreči je hitro doumela, kako nerodno je bilo to za vse prisotne. Na neki način je vstop v polno sobo ljudi še težji, a v drugih ozirih je veliko lažji. Če zamudim, imajo že vsi kozarec v roki in se pogovarjajo s kakšnim kolegom ali prijateljem, tako da se večina sploh ne trudi pogovarjati z mano. Nekateri pridejo k meni, da bi na zelo neposreden način sklenili posel, česar ne maram, ker nikoli ne vem, kako naj se odzovem. Se mi pa zdi, da na takšne prireditve večina pride zaradi brezplačnega šampanjca. Podjetje stane pravo malo bogastvo, ampak Olivia, marketinški oddelek in računovodstvo, ki o teh stvareh vedo več kot jaz, trdijo, da se tovrstni prikaz 'dobre volje' dvakrat letno splača, karkoli pač to pomeni. Zatorej jim verjamem na besedo, se nasmiham in prenašam zabavo. Ali samo prenašam.

	Avtomobil se ustavi pred muzejem. Voznik izstopi in na-ma odpre vrata.

	»Pripravljen?« vpraša Olivia.

	»Bolj ne bom nikoli,« zagodrnjam.

	»Le za dve uri tvojega življenja gre. Maksimalno tri. Potrudi se in poskusi uživati.«

	»Dobro veš, da ne bom užival. Nikoli ne uživam.« Nadenem si priučen nasmešek. »Bolje?«

	Zavzdihne. »Malo. Pridi, greva noter.«

	Takoj ko stopiva skozi vrata, naju zadene hrup. Kako lahko kdorkoli uživa v takšnem? Moška prepotenega videza in v ceneni obleki s ploščico z imenom takoj pristopita k meni in mi streseta roko. Eden začne govoriti o hotelu, ki ga je pridobila njegova skupina, in o tem, kako primeren bi bil za nas. Gledam ga in se smehljam, občasno prikimam, vendar ga ne poslušam. Vse to sovražim in mi sploh ne gre od rok. Veliko srečnejši sem, ko poslujem preko mailov – celo telefonski klic me napolni z nekakšno grozo. Rad bi šel domov.

	»Kaj mislite, bi vas zanimalo?« pritiska.

	»Morda,« se izmotavam, ker se mi niti ne sanja, o čem je govoril. Poslušati sem ga nehal, še preden je prvi stavek povedal do konca, in takšnih zased ne prenesem. Podam mu vizitko. »Moji tajnici pošljite mail in bomo preverili, prav? Prepričan sem, da razumete, da se odločitve ne zgodijo v hipu. In iskreno rečeno jih ne sprejemam sam. Jaz jih le podpišem.« Ta stavek sem vadil. K meni pride Olivia.

	Gleda me, kot bi ponosna mati gledala štiriletnika, ki prvič nastopa, češ 'vidiš, da zmoreš!'. Najbrž bi se mi to moralo zdeti pokroviteljsko, pa se mi ne – brez nje ne bi zmogel. Dlani se mi potijo. S temi ljudmi se nočem pogovarjati.

	»Lepo vaju je bilo spoznati, a pozdraviti moram še druge goste. Pozoren bom na vaš mail,« dodam, kar je popolna laž. Pozabil sem že, kako mu je ime in za koga dela.

	»Seveda, seveda,« odvrne, izvleče vizitko in mi jo potisne v dlan. Takoj jo dam Olivii, ki se spači, in šele takrat se spomnim, da me je opozorila, da se to ne spodobi. »Olivia jo bo shranila,« bleknem in še poslabšam že tako čudaško situacijo.

	»Vaši tajnici bom jutri poslal mail,« reče hotelir in odide.

	Olivia me jezno pogleda.

	»Kaj?« vprašam.

	»Dobro veš, kaj,« zamrmra in zavije z očmi. »Pridi, poiščiva ti nekaj za piti.«

	Capljam ob njej in jo opomnim, da bi morala biti vljudnejša z mano, ker ji dajem plačo, ko me prešine, da je, ko sem to storil prejšnjič, zagrozila z odpovedjo. Tega pa si ne želim. Bila bi katastrofa.

	Olivia s pladnja, ki ga okrog nosi suhceno dekle v tako tesni obleki, da se ji vidijo bradavičke, vzame dva kozarca. Opomnim se, da takšnih stvari ne bi smel opaziti, da bi moral ljudi gledati izključno v obraz. Olivia mi poda kozarec.

	»Izvoli. Pol ure kroženja, potem pa kratek govor. Nato še pol urice kroženja, potem pa lahko greš in se vrneš k svojim računalniškim igricam ali čemurkoli, kar pač počneš v prostem času. Prav?«

	»Jap.«

	Neka ženska v obleki se zrine k Olivii in začne blebetati nekaj o kanapejih. Razmišljam, ali je OK, da počakam, da ta kanape-ženska zaključi svoj monolog in počakam na Olivio, da bi šla z mano do gostov, potem pa kanape-ženska odide z Olivio.

	V meni začne naraščati panika. Ozrem se po ogromnem prostoru, polnem na videz zategnjenih ljudi, ki se smejijo in šalijo – naj kar odkorakam k nekomu in se začnem z njim pogovarjati? Že res, da plačam zabavo, a zato se mi ni nič lažje pridružiti skupini ljudi, ki jih ne poznam, in se domisliti, kaj naj rečem. Zdaj, ko so vsi že popili kozarček ali dva in se srečali s poslovnimi prijatelji, so najbrž že pozabili, da so prišli sem samo zato, da bi se prilizovali meni.

	Šampanjec zlijem po grlu, kozarec pa odložim na bližnjo mizo. Ravno se odpravim proti stranišču, tišči me lulat, ko se pred menoj pojavi ženska v smaragdno zeleni obleki in s sijočimi črnimi lasmi. Prešine me, da je kot morska deklica.

	»Gospod Redbush?« Glavo nagne na stran in mi poda kozarec šampanjca.

	»Hugo, prosim,« odvrnem. Olivia pravi, da se moram skoraj v vseh situacijah tako odzvati. »In ti si?«

	»Ria. Vodim podjetje, ki prireja dogodke. Imenuje se, em, Ria Events.«

	Zasmejim se, čeprav ni smešno. »Dobro ime.«

	»Hvala,« reče in zardi. »Včasih rezerviramo lokacije in hotele pri Redbush Holidays, zato sem …«

	»Lepo, da si prišla,« povem. »Upam, da uživaš.«

	Zvenim kot kak viktorijanski gospod ali Montgomery Burn iz Simpsonovih. Z ženskami se ne znam pogovarjati. Pogledam čez Rijino ramo, če bi kje uzrl Olivio.

	»Prijetno je,« reče ona in s prstom kroži po robu kozarca. »Prostor je prijeten. Tukaj še nisem bila.«

	»Kot otrok nisi nikoli prišla v muzej?« vprašam.

	»Ne.« Pomolči. »Imela sem dokaj čudno otroštvo. Ampak te zgodbe zdaj resnično ne želite poslušati.«

	Pravzaprav bi jo rad slišal, a se mi zdi, da bi bilo nevljudno, če bi ji to tudi rekel.

	Ria me pogleda skozi dolge temne trepalnice. »Če sem čisto iskrena, mi zabave ne ležijo. Takšni dogodki se mi vedno zdijo zastrašujoči. Imam občutek, da moram priti zaradi mreženja in podobno, ampak iskreno rečeno bi se raje pogovarjala na štiri oči v kakšnem baru.«

	Nasmehnem se. »Točno vem, kako se počutiš.«

	Prime pramen skoraj vranje črnih las, ovija ga okrog prsta. V dimljah začutim slo, zgrabi me panika – bo zdaj odšla?

	»Vsi ti ljudje,« nadaljuje, »izčrpavajoči so. Mislim, da sem v napačnem poslu. Z organiziranjem zabav in dogodkov se preživljam, a raje bi si izkopala oči, kot se kakšnega udeležila. Preprosto ne znam z ljudmi.«

	Spet se nasmehnem. »Popolnoma te razumem. Tega sicer ne bi smel reči, ampak tovrstnih zabav me je groza. Veliko raje se pogovarjam na štiri oči.« Joj. Kako osladno. Kot slaba špica.

	Ob meni se pojavi Olivia. »Tako, urejeno. Torej …«

	»Olivia, to je Ria. Vodi Ria Events, včasih rezervira prizorišča pri Redbushu.« Uvod. Podam nekaj informacij. Olivia bo navdušena – nenehno me vežba v tem. Nočem, da bi Olivia odšla in se pogovarjala z drugimi dolgočasneži v sijočih oblekah – rad bi, da ostane in se pogovarja z Rio. Je edina ženska, ki je nocoj spregovorila z mano, prav gotovo pa je edina, ki sem jo srečal tukaj ali nedavno kjerkoli, če smo že pri tem, s katero bi rad preživel več časa.

	Olivia ji ponudi roko. »Ria, me veseli. Hvala, ker si prišla. Se zabavaš? Žal mi je, a Huga moram odpeljati. Čaka ga kratek govor …«

	»Res me veseli, da sva se spoznala, Ria. Kasneje bi z veseljem nadaljeval najin pogovor.« Zardevam. Res sem grozen. Sem bil preveč neposreden? Sem jo preplašil? Naj se pretvarjam, da mi ni mar, če bo pomislila, da sem potencialni zalezovalec? Se vedem neprimerno, ker je stranka? Bo mislila, da mora z mano na pijačo, če jo povabim? Dandanes je pogovor z žensko resnično pravo minsko polje. »Hočem reči, le, če si to želiš …« bleknem.

	Olivia pogleda na uro, zaradi mene je očitno v zadregi. »Hugo, res morava …«

	»Z veseljem,« odvrne Ria, jaz pa kar ne morem verjeti.

	Olivia zazeva. Plosknem – po tihem se za to oštejem. »Super! No, opravim s prezentacijo, potem pa bova poiskala neki tišji kraj. Lepši. Samo midva. Kot sva se pogovarjala pred minutko.«

	Sramežljivo se nasmehne. »Ja, to bi bilo krasno.«

	Olivia me prime pod roko, Rii se nasmehne. »Nama, prosim, oprostiš?«

	»Čez dvajset minut se dobiva pri odru,« zakličem Rii, ko me Olivia odvleče proč.

	»Kaj pa je bilo tole?« zasika Olivia.

	»Kaj? A ne smem punce povabiti ven, če hočem? Mislim, ženske?«

	Olivia zavije z očmi. »Seveda lahko, ampak ne čas ne kraj nista primerna. Mrežiti bi moral, ne pa na zmenek povabiti prve, ki ti pod nos pomoli joške. Tukaj si ti šef – ni ti treba biti hvaležen.«

	Sem rahlo osupel – Olivia nikoli ne govori tako z mano. Ali bolje rečeno, govori, a še nikoli je nisem slišal reči 'joške'. Zavzdihne in me preneha vleči k odru. Pogleda me.

	»Oprosti. Katero povabiš na zmenek ali pa ne, se me ne tiče – to je seveda tvoja izbira. Ne bi pa rada videla … da te nekdo izkorišča.«

	Ne razumem povsem, kaj hoče povedati. Razumem, da se nekaterim ženskam zdi moj denar privlačen, ampak to še ne pomeni, da ne bi smel s katerokoli na pijačo, ali pač? Včasih se mi zdi, da sem zato še vedno samski. Zlahka domnevam, da ženske, ki želijo preživljati čas z mano, zanima zgolj denar. Včasih je res tako. Vendar pa rad mislim, da takšne prepoznam. Poleg tega pa, vključno s tako imenovanimi lovkami-na-zlato se mi žensk ni ravno treba otepati s palico.

	»Hvala za skrb, Olivia, a velik fant sem že in lahko se odločam sam,« zelo uradno odvrnem. »Zdaj pa, a spraviva to predstavitev v tek?«

	Prezentacija je prava muka, kot vedno, a preberem besede s prosojnic. Vsi vljudno ploskajo, ne dvomim, da odštevajo minute, ko se bodo lahko spet vrnili k pitju šampanjca. Ne morem se povsem osredotočiti, ves čas se sprašujem, ali me bo Ria res čakala, kot sva se dogovorila, ali je že odšla k svojim prijateljicam in se z njimi hihita, ker sem tepec, ki se ne zna pogovarjati. Morda pa je k meni pristopila samo zaradi stave ali izziva. Kot da tega ne bi že doživel, četudi je minilo že kar veliko let – morda pa se je, pa ne vem. Odrasli to počnejo? V bistvu ne vem.

	Stopim z odra in tam je Ria, točno tam, kjer sem predlagal. Široko se nasmehnem. Morda pa tokrat nisem preveč zafrknil.

	»Pripravljena?« vprašam.

	»Pripravljena,« odvrne in mi vrne nasmešek.

	Za Olivio, ki mi mrzlično dopoveduje, da moram ostati na zabavi in sklepati poznanstva, se ne zmenim. Tokrat bo posel moral počakati.

	*

	Greva v moj klub. Nisem prepričan, da je ravno pravšnji kraj za žensko, kakršna je Ria. Sicer je tih in ekskluziven, ni pa ravno 'in'. Ker pa resnično malo hodim ven, se ne domislim, kam drugam bi jo lahko peljal.

	Drug drugemu nasproti sediva na nizki zofi, z enim tistih ogromnih kozarcev gin tonika s črnim poprom in rožmarinom, ki ga strežejo v klubu, v roki. Nimam se za pretirano zanimivo osebo, ampak z Rio se pogovarjam zlahka, tudi mojim šepavim šalam se smeji. Da bi poudarila svoje besede, se nenehno dotika moje roke, še nekaj rund in potem se tudi njena noga dotika moje. Čeprav mi pri takšnih stvareh primanjkuje samozavesti, dve urici kasneje, ko jo povabim k sebi domov in privoli, nisem pretirano presenečen.





	9

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Ria

	Medtem ko sem odšla gor, da bi se preoblekla v suha oblačila, se je vrnila Cass. Med oblačenjem sem slišala, da se spodaj nekaj dogaja, ko pa sem prišla nazaj dol, je z Idigom v naročju sedela na eni od ogromnih zof, Sarah pa se je sklanjala k njej. Cassine oči kar sijejo in kot zmeraj si spet na tisti svoj nervozni način čez roke vlači rokave prevelike jope. Če ne bi vedela, bi domnevala, da je Cass varuška, Sarah pa razvajena mlada žena. Zdi se, kot bi se Cass ne počutila najbolje v tem razkošnem okolju, kjer celo oblačila priznanih dizajnerjev izgledajo ceneno in neprimerno. Ampak Sarah se počuti kot doma. Morda pa je že prej pazila otroke bogatih družin.

	»Ria!« pretirano veselo vzklikne Cass, ko vstopim. »Žal mi je, ker ste me po nepotrebnem iskali. Zgodaj sem se zbudila in sem šla ven na sprehod, telefon pa sem pozabila. Niti pomislila nisem, da bo koga skrbelo.« Zdi se rahlo odsotna in neprisebna. Jemlje antidepresive? Ni Hugo omenil poporodne depresije?

	»Le zakaj bi koga skrbelo?« se zajedljivo oglasi Simon. 'Predan in zaskrbljen mož' način izpred nekaj ur je izginil. »Matt je potratil vse jutro, ko je klicaril bolnišnice in policijo, Ria in Hugo pa sta obhodila ves resort. Pravzaprav je Hugo še vedno zunaj, v mrazu, in ne morem ga doklicati, da bi mu sporočil, da si se vrnila.«

	»Ni problema, zame nič ne skrbite,« reče Matt. »Zato sem tukaj.« Pogleda na uro. »No, malo sem v zaostanku, ker pa se je Cass varno vrnila, mi prosim …«

	»Seveda!« odvrne Simon in Matta prijateljsko lopne po hrbtu. »Žal mi je le, da je moja žena tratila tvoj čas.« 'Moja žena' poudari tako skrajno, da bolj prezirljivo skoraj ne bi mogel – bolje bi bilo, če bi rekel bedasta.

	Cass se posveča dojenčku, pretvarja se, da ga ne sliši, a jaz opazim rdečico in solzne oči.

	»Resno mislim, nobenega problema ni,« ustrežljivo ponovi Matt. »Kasneje se bom oglasil na drink, da preverim, ali kdo kaj potrebuje.«

	Takoj ko Matt odide, se Simonu pomrači obraz. »Tako. No, zdaj ko si nazaj, Cass, grem poiskat Huga, da mu povem odlično novico. Ne morem dopustiti, da v takšnem vremenu brez zveze hodi naokrog.« Simon še zadnjič razočarano pogleda Cass – še vedno na kolenu pozibava Idiga in se pretvarja, da ga ne sliši – potem pa odvihra iz koče in za seboj treskoma zaloputne vrata.

	Cass me pogleda. »Oprosti, če sem ti povzročila skrbi, Ria.« Spet pogleda dojenčka. Solze, ki so se ji nabirale v očeh, ji počasi stečejo po licih.

	Prisedem k njej. Čeprav o Cass ne vem ničesar, se mi v tem trenutku zasmili. Vsak bi se mi.

	»Si v redu?« negotovo vprašam. »Ti kaj prinesem?«

	Odkima. »V redu sem. Žal mi je, ker sem povzročila takšno zmedo. Hotela sem le nekaj časa zase.«

	Dojenčka poda Sarah, ki ga vzame in odnese k oknu, ogleduje si razgled. Prešine me, ali posluša najin pogovor. Cass nežno pobožam po kolenu. »Razumem,« rečem, čeprav ni res, ker ne razumem ničesar. Idigo je večino časa s Sarah, tako da mi ni jasno, kaj muči Cass ali zakaj potrebuje čas zase. Morda pa se želi umakniti od Simona – to pa razumem.

	Po licih ji spolzi nov par solza, s hrbtiščem dlani ju obriše.

	»Tukaj se čudno počutim,« skoraj zašepeta s hripavim glasom. »Že dolgo nazaj je bil Simon tukaj z nekdanjo punco. Vem, da je trapasto, ampak … Takšne stvari sovražim. Nenehno premlevam, ali se je z njo imel bolje kot sedaj, ko ima mene in Idiga.« Pogleda v tla, kot bi se sramovala svojih besed, ker se mi je zaupala, ne da bi jo to prosila. Spet si obriše obraz.

	Rahlo jo primem za roko, si pa mislim, da pretirava. Mislim, komu mar, če je Simon že bil tukaj z drugo? Ampak poporodna depresija človeka najbrž res sili v čudaškost.

	»Ne trapaj,« rečem s svojim najbolj sočutnim glasom. »Zdaj je s tabo in dojenčka imata! Pomeniš mu ves svet. Morala bi videti, kako zaskrbljen je bil zjutraj, ker ni vedel, kje si.«

	Smrkne in me pogleda. »Res?«

	Nagnem glavo. »Ja. Iskreno, za nič ti ni treba skrbeti. Obožuje te.«

	Slabotno se nasmehne. »Hvala. Ja, verjetno sem res trapasta. Le to je, da otrok in vse … Ne počutim se najbolje. Razmišljam o stvareh, o katerih nočem razmišljati, in obujam stare spomine. Razmišljam o … no, saj veš.«

	Nekaj sekund sediva molče, jaz pa jo odsotno trepljam po roki. Niti sanja se mi ne, o čem govori, a če ji to povem, ne bo pomagalo nobeni od naju.

	»Mislim, da bom malce legla. Saj te ne moti?« reče in vstane, nepričakovano hitro. »Upam, da bo Simon hitro našel Huga. Danes ni ravno prijeten dan. In, prosim … saj ne boš Simonu omenila, kaj sem rekla? Nočem, da ve, da sem bedasta in ljubosumna, da me dajejo hormoni. Vem, da me ljubi. Ničesar ne bi smela reči. Ne bi te smela obremenjevati s svojimi neumnimi pomisleki.«

	Spet razteguje rokave in strmi v tla. Vidim, da zardeva.

	»Seveda,« rečem. »In nič ne skrbi za Huga – prepričana sem, da ne bo jezen. Obožuje oboje, da je zunaj v snegu in da igra junaka.« Vsega, kar mu omogoči, da Simonu še malce zleze v rit, se razveseli, še dodam pri sebi.

	Potem ko Cass odide gor, pride Sarah z Idigom k zofi in prisede. Dečka položi na stegna, malček pa se ji nasmehne.

	»Uboga Cass,« pripomnim. »Zdi se, da je materinstvo zanjo zelo naporno.«

	Sarah požgečka Idiga, ta pa zavriska od veselja. Je prava zaobljena in debelušna nogometna žoga. Če nisi najbolj za otroke, vidim, zakaj je naporno.

	»Ja,« reče Sarah. »Zelo je … prijetna in očitno si želi biti dobra mama, vendar si ne morem pomagati, da ne bi pomislila, kako bi zmogla brez mene. Zdi se, kot da tudi z mojo pomočjo komaj zmore.« Pogleda me. »Sranje, oprosti, tega ne bi smela reči.« Naguba čelo. »Saj ji ne boš povedala, kajne?«

	Nasmehnem se. »Seveda ne,« odvrnem, a v resnici sem kar malce osupla. Sarah je Cassina (ali vsaj Simonova) uslužbenka, jaz pa sem pravzaprav popolna tujka. Skrajno neprimerno je, da se o tem pogovarja z mano. Sklenem, da je najbolje zamenjati temo.

	»Si že dolgo varuška?« vprašam.

	Idigu pomiga z ročicami nad glavo, on pa se zahihita. Zdi se tako naravna z dojenčki.

	»Niti ne,« odvrne, še vedno raje gleda Idiga kot mene, pači se in ga spravlja v smeh. »Cass je šele druga mama, ki ji pomagam. Imam pa veliko mlajših bratov in sester, zato sem vajena otročičkov.«

	»Kje pa si delala prej?« me zanima. Trudim se umestiti njen naglas. Bristol? London? Težko je ugotoviti.

	Sarah vzame Idiga v naročje in vstane. »V Dubaju,« pove, »pri še eni angleški družini. Oprosti, nočem biti nesramna, a mislim, da bo najbolje, če grem in preverim, ali je Cass OK. Je pa bilo lepo pokramljati.«

	Sarah se odpravi po stopnicah navzgor, še preden lahko kaj odgovorim, kot bi hotela čim prej proč od mene.

	*

	Kava, ki sem si jo privoščila, medtem ko sem iskala Cass, je mojega mačka samo še poslabšala, zato sem se še sama povzpela do sobe in legla.

	V roke vzamem iPad, da bi prebrala novice, a na zaslonu se prikaže stran s pošto. Zvije me v želodcu in srce mi začne divje biti – vem, da ga tako nisem pustila.

	Slišim, kako zaloputnejo vrata koče, potem težke korake na stopnicah, nato se na stežaj odprejo vrata. »Cass se je vrnila!« plane Hugo.

	»Ja, vem, poklepetali sva. Smili se mi, precej iz sebe je. Osebno menim, da bi lahko bil Simon sočutnejši. Pa še varuška je precej pasja, kot kaže. Hej, Hugo, si uporabljal moj iPad?«

	Namršči se. »Ne. Zakaj vprašaš?«

	»Potemtakem nisi bral moje pošte, iskal stikov ali kaj podobnega?«

	Poljubi me na čelo. Mala drama s pogrešano Cass ga je očitno toliko poživila, da je pozabil, da je jezen name, ker sem se sinoči napila. »Seveda ne! Le zakaj bi?«

	Skomignem. »Ne vem,« rečem in se podprem z blazinami s Hugove strani postelje, da se nekoliko dvignem, ker mi je spet slabo. Hugo odpira omarice in predale, slači ene cunje in oblači druge. »Kaj pa počneš?« vprašam.

	»Preoblačim se! S Simonom greva smučat. Dobršen del dneva sva že zapravila.«

	Pogledam skozi okno, sneg naletava skoraj vodoravno v šipo. »Smučat? V takšnem vremenu? Bolje ti kot jaz.«

	»Super bo! Svež sneg! Nisem prišel tako daleč, da ne bi smučal, če je vreme malce slabše. Poleg tega pa na Simona ne bom naredil dobrega vtisa, če se bom izgovoril na nekaj snežink, kaj?«

	Skomignem. »Kakor hočeš. Upam le, da vesta, kaj počneta.«

	Hugo si čez rame potegne naramnice, skoči na posteljo in me poljubi na usta. »Vse bo v redu, Simon je najel vodnika, da se bomo spustili po divji progi. Ti si privošči nekaj uric počitka, kasneje pa bova delala otroke, OK? Ta aplikacija mi je povedala, da si danes najbolj plodna.«

	Zdrznem se – sovražim, da spremlja moj cikel – počutim se kot krava za razplod. Nikoli ne bi smela dopustiti, da si naloži to aplikacijo. Ampak prepirati se mi resnično ne ljubi, zato se samo slabotno nasmehnem in rečem: »Ja, tukaj bom. Se vidiva kasneje. Uživaj.«





	10

	December 1998, La Madière, Francija

	Znova se odpravim k vlečnici, a skrbnik zažuga s prstom. »Trop de vent,« reče. Preveč vetrovno. Zdi sem mi, da bom vsak hip eksplodiral. To je to. Nič več iskanja strank. Če ju Andy ni našla, morava nekaj storiti. Ne moreva več odlašati – najbrž že tako dolgo ne bi smela čakati. Pomislim, da bi skrbnika prosil, naj mi posodi radio, da bi poskusil govoriti z Andy, ampak to bi pomenilo javno objavo, saj bi me lahko slišal kdorkoli. In čemu bi uničeval najino dobro ime, če sta stranki že v koči in imata polna usta kolača?

	Del mene dobro ve, da bi bilo odgovorno obvestiti reševalce, za vsak slučaj, ampak kaj pa lahko naredijo? V takšnem vremenu ne morejo leteti s helikopterjem, pa še zmračilo se bo vsak čas. Slabše skoraj ne bi moglo biti.

	»Vse je v redu,« si zamrmram. »Vse je v redu. Andy ju je našla. Bila sta v nekem baru in se prijateljem hvalisala, da sta se v takšnem vremenu spustila po ledeniku. Vse je v redu. Vse.«

	Moje dihanje se upočasni. Zaradi dveh tepcev, ki sta se zlagala, da sta boljša smučarja kot v resnici, ne bom ogrozil dobrega imena podjetja. 99 % sem prepričan, da je z njima vse v redu. Vse. Jaz sem v redu. Vsi smo v redu. Vse bo v redu.

	Spustim se po spodnjem pobočju, zdaj je skoraj povsem zapuščeno, in se postavim v vrsto za vlečnico, ki me bo odpeljala do pisarne in do novic, ali z Andy sva ali nisva globoko v dreku. Zaradi vetra je vlečnica počasna, pogosto se ustavlja. Sneg me grize v obraz. Hitreje bi prišel, če bi si nadel dereze in šel peš. Ko končno pridem na vrh, ljudem ni več dovoljeno sesti na nobeno vlečnico, celo tukaj spodaj ne – veter je premočan. Presmučam kratko pot do pisarne in na stežaj odprem vrata.

	»Zakaj se nisi oglasil na radio?« zavpije Andy.

	»Padel mi je iz roke!« zavpijem nazaj. »Si ju našla ali ne?«

	»Nisem. Sem pa našla obrazca, ki sta ju izpolnila s svojimi podatki – tole pisarno boš moral malce bolje organizirati. Celo večnost sem potrebovala, da sem našla papirje.«

	»Si poklicala v kočo?« nestrpno vprašam. Zdaj pa res ni čas, da mi najeda o redu.

	»Ne! Tebe sem čakala! Nisem hotela obešati na veliki zvon, da sva – da si – izgubil stranki, ker nisem vedela, ali si ju našel.«

	»Pa ju nisem,« odrežem. »V kateri koči sta?«

	Andy pogleda obrazec. »Nista zapisala. Kar bi že vedel, če se ne bi že pet minut drl name! Poskušam ti pomagati. Tvoji stranki sta – ne moji!«

	»Najini stranki sta. To je najina šola smučanja. V tem sva skupaj.«

	»Zunaj sta bila s tabo,« hladno odvrne.

	Globoko vdihnem. Trenutek res ni pravi. In Andy potrebujem na svoji strani. »Oba se morava pomiriti. Prišla sta s Powder Puffom, s tistim nadležnim predstavnikom, ki sva ga srečala, preden smo se spustili. Rekel je, da sta njegovi stranki – se spomniš? Kje je njihova koča?«

	»Powder Puff ima veliko koč. Morala bova poklicati njihovo pisarno. Imaš številko?«

	»Nekje.« Brskam med papirji na svoji mizi, čutim, kako v Andy narašča nestrpnost, dokler ne izbruhne: »Pohiti!«

	»Nisi mi v pomoč!« zavpijem. »Našel sem jo. Predstavniku je ime Richard,« rečem, dvignem slušalko in odtipkam telefonsko številko.

	»Richard? Živijo, Cameron iz Skitastica tukaj. Danes sva smučala z dvema tvojima strankama, a sva ju izgubila. Ja, tista dva, videl si nas skupaj. Ne, ne dolgo – najbrž je vse OK, ampak ali bi lahko poklical v kočo in preveril, ali sta se vrnila? Nista zapisala, v kateri bivata … Ja, točno! Tudi jaz nisem ravno vesel … Poslušaj, na isti strani smo, je tako? Ja. Ja. Ok – pokliči me, ko se pogovoriš z oskrbnico koče. V pisarni sem. Hvala ti, kolega.«

	Andy sede, glava ji omahne med dlani. »To je slabo.«

	»Morda sta v koči,« rečem, a še sam sebi zvenim obupano.

	»In če nista?«

	»Pa sta mogoče v kakšnem baru,« iščem možnosti, čeprav se tudi sam bojim najhujšega.

	»Kako lahko veva? Barov je na stotine! Lahko sta kjerkoli!«

	»Če bi prišla v dolino, se ti ne zdi, da bi naju morala obvestiti, da sta na varnem?« vztrajam. Še sam sebi zvenim us-miljenja vredno.

	»Morala bi, ampak saj sam veš, kakšne so stranke – ne razmišljajo. In temni se že.«

	»Do šestih jima dajva čas,« predlagam.

	»In če se do takrat ne vrneta?«

	»Potem … potem bova pač morala obvestiti reševalce.«

	»Ki pa v takšnem vremenu ne bodo mogli narediti ničesar.« Tišina. »Če se ne bosta vrnila, ne bosta preživela.«

	Zazvoni telefon.





	11

	2018, London

	Hugo

	Potem ko je Ria z mano preživela tisto prvo noč, ni nikoli več resnično odšla. Nisem mogel verjeti, kakšno srečo imam. Ne spomnim se, da bi jo povabil, naj se preseli k meni – zgodilo se je po stopnjah. Ker je pogosto ostajala, sem zanjo izpraznil enega od svojih predalov, potem omarico, nato pa so začela prihajati njena pisma, ker je 'tako veliko lažje, tako ali tako sem ves čas tukaj'. Niti malo me ni motilo. Še nikoli nisem živel z žensko in ko sem gledal njene reči, se mi je stanovanje zdelo bolj podobno spodobnemu domu kot pa kraju, kjer sem igral X-Box in spal po službi.

	Čez kakšen mesec je rekla, da se ji zdi nesmiselno še naprej plačevati najemnino za svoje stanovanje in ali bi mi bilo OK, če bi k meni preselila še svoje preostale stvari. Šele takrat sem pomislil, da še nikoli nisem bil v njenem stanovanju. Vprašal sem jo, zakaj ne.

	Postala je potrta. »Moja čudaška cimra je večno tam, pa tudi sramujem se ga. Prava luknja je.«

	Prijel sem jo za roko. »Zakaj bi te bilo sram? London je drag, v težavnih časih vodiš svoj lastni posel – nič sramotnega ni, če ni vse rožnato.«

	»To že, ampak ti imaš vse to.« Z roko je zamahnila po stanovanju, pokazala je na stekleno steno s pogledom na Tower Bridge, moje najmodernejše Bang in Olufsen zvočnike in zgodnjega Damiana Hirsta na opečnati steni nad obnovljenim kaminom, kupil sem ga za zadnji božič. »Moje stanovanje se s tem ne more primerjati. Nekoč sem živela sama, imela sem prav čedno stanovanjce – nič v primerjavi s tem – ampak … no, morala sem ga prodati.«

	Prikimal sem, domneval sem, da ni zmogla odplačevati hipoteke. Objel sem jo in močno stisnil k sebi, potem pa sem jo spustil. V njenih očeh sem opazil solze in preplavila me je silna ljubezen do nje.

	»Denar, da sem lahko kupil to stanovanje, sem podedoval, prav tako očetovo podjetje, kot veš,« sem rekel. »Trdo delam, a pravzaprav sem vse dobil na pladnju. In močno dvomim, da bi mi uspelo, če ne bi imel Olivie in drugih ljudi, ki so v teh stvareh veliko boljši od mene.« Spet sem jo objel in poljubil na čelo. »Ti si svoj posel ustvarila iz nič. Mislim, da je to veliko več kot nakup lepega stanovanja.«

	Šibko se mi je nasmehnila. »Ljubim te,« je rekla in mi zakopala obraz v prsi.

	Široko sem se nasmehnil. Prvič je izrekla ti besedi. »Tudi jaz te ljubim,« sem odvrnil. Že celo večnost sem umiral od želje, da bi ji to povedal.

	*

	Zatem so se stvari med nama z Rio odvijale zelo hitro. Olivia je nasprotovala – pogosto je namigovala na koristoljubje in podobno – ampak bil sem zaljubljen in Ria me je ljubila, o tem sem bil prepričan. Četudi me ne bi, boljše ne bi mogel nikoli dobiti. Zame je bilo to dovolj. Ljubil sem jo. Jaz ji bom dober mož in ona mi bo dobra žena … no, to je v bistvu vse, kar človek pričakuje od zakona, kajne? Še nikoli nisem bil tako srečen, kot sem bil, odkar je v moje življenje stopila Ria in niti pod razno si nisem želel, da bi življenje spet postalo takšno kot prej. Z Rio sem se hotel poročiti, imeti z njo otroke, jo osrečiti. To sem si želel od svojega življenja, nič od tega pa ni brigalo Olivie.

	Takrat sem jih imel že skoraj štirideset, tudi Ria je bila podobnih let, tako da nisva imela časa, da bi ga tratila, če sva hotela otroke. Poznala sva se šest tednov, ko sem jo odpeljal v Pariz in jo na vrhu Eifflovega stolpa zasnubil. Ideja morda ni bila najbolj izvirna, a rekla je ja, in samo to je bilo važno.

	Tri mesece kasneje sva se v Las Vegasu poročila – sama, brez prijateljev, brez družine. Ria si tradicionalne poroke ni želela, meni pa je bilo vseeno, samo da je srečna. Prenehala je jemati kontracepcijske tabletke in ogromno sva seksala. Vsaj prvih nekaj mesecev.

	Njen posel organiziranja dogodkov se je okrepil, še posebej po moji finančni injekciji. Vmes pa se je zaradi več zaporednih terorističnih dogodkov in padca vrednosti denarja poslovanje Redbush Holidays ošibilo. In zato sem si tako obupano želel kot vlagatelja pridobiti Simona – želim si, da bi si Ria vzela to k srcu in se prenehala tako grdo vesti.





	12

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Ria

	Hugo in Simon sta šla smučat, jaz pa sem se z iPadom namestila na zofo, da bi brala. Ko so vsi zunaj, je v tej koči pravzaprav lepo. Usnjena zofa, na kateri sem zleknjena, je prekrita z odejami in krznenimi blazinami, in na tako udobni nisem ležala še nikoli. Preproge so debele, videti so izjemno drage, in razgled je prečudovit. Millie je zakurila v kaminu, tako da ogenj veselo prasketa. Te počitnice se ne morejo primerjati s počitniškimi kolonijami, ki sem jih bila vajena v otroštvu, so pa zelo podobne vsem, ki sem jih izkusila, odkar sem s Hugom. Nosim pulover znamke Brora, nogavice iz kašmirja pa so iz The White Company. Težko bi mi lahko bilo prijetneje in udobneje, zato me niti najmanj ne mika, da bi v tem groznem vremenu šla smučat. Če bi le lahko bila tukaj sama, ne pa da imam občutek, da se moram pomenkovati z dolgočasno Cass, se prilizovati Simonu in se otepati Huga.

	Približno pol ure kasneje zaslišim trkanje. Matt. Kreten. Če bi vedela, da bo prišel, bi se vsaj naličila. Poravnam si lase in se nasmehnem. »Hej.«

	Nasmešek mi vrne. »Hej, Ria. Oglasil sem se le toliko, da preverim, ali je vse OK po … po jutranji zadevi s Cass. Je z njo vse v redu?«

	»Vstopi!« ga spodbudim, potem ko me oplazi val hladnega vetra, ki brije zunaj. Na predpražniku otrese čevlje in vstopi. »Sedi,« ga povabim na prečudovito zofo. Morda bom ugotovila, katere znamke je in prepričala Huga, da eno nabavi za domov. »Ja, mislim, da je Cass OK,« nadaljujem. »V svoji sobi je. Najbrž počiva.«

	Matt prikima in sede na konec velike zofe. Jaz sedem na drugi konec in spodvijem noge. S pogledom se sprehodi po mojem telesu, potem me spet pogleda v obraz. Polslišno prhnem.

	»Torej … em,« začne in zardeva. »Videl sem, da sta šla fanta smučat, ravno ko sem prispel. Simon je rekel, da sta najela vodnika in da se bodo spustili po divji progi?«

	»Jap,« potrdim. »Mene v takšnem vremenu že ne dobiš ven.«

	»Zjutraj sem bil zunaj, a nisem dolgo ostal,« pove. »V takem ni zabavno.«

	»Neee,« se strinjam.

	Sledi tišina. Najbrž se sprašuje, ali se spomnim, da sem ga sinoči osvajala, ali sem bila preveč opita in sem pozabila. Naj se kar sprašuje.

	»Torej, kakšne načrte imaš za danes, če ne boš smučala?«

	»Pomislila sem, da bi bila nekaj časa kar tukaj. Koča je resnično čudovita. Uživam.«

	»Ja, res je čudovita,« potrdi. Pogleda proti ogromnemu oknu. »Je ena mojih najljubših. Si jo izbrala zaradi razgleda?«

	»Recimo. Vodim organiziranje dogodkov in že nekaj časa sem jo imela na očeh.« To sicer ni čisto res, le delno – to verzijo sem povedala tudi Hugu. »Potem pa je Hugo iskal kraj, kamor bi lahko pripeljal Simona in nanj naredil vtis – upa, da bo v njegovo podjetje vložil denar – zato sem predlagala, da bi prišli sem … no, in zdaj smo tukaj.«

	Matt prikima. Sledi mučna tišina, nabita s spolno napetostjo. Oba veva, kaj se dogaja. Vendar sva vsak na svojem koncu zofe in jaz sem poročena Mattova stranka, zato nobeden od naju ne ve, kako narediti naslednji korak, ne zdaj, ko sva trezna. »Dobra izbira,« pripomni Matt.

	»A izkazalo se je, da je Simon že bil tukaj, z bivšo punco,« nadaljujem, »Cass pa se zaradi tega počuti negotovo. Mislim, da je bil delno to razlog za njen solo sprehod, zaradi katerega nas je vse skrbelo.«

	»Ah! Uboga Cass. Dojenček najbrž prinese tudi …« Uti-hne, ko sprevidi, da ta pogovor iz več razlogov ni najprimernejši. »Upam, da je v redu. Zdi se …« Odhrka se. »No, kakorkoli, to ni moja stvar. Da zamenjam temo – če se bo vreme jutri izboljšalo, te lahko peljem smučat in ti razkažem resort. Cass in fantoma tudi, če jih zanima,« še doda, a očitno šele po razmisleku. »Naša ponudba to vključuje. Sicer moram sleči jakno podjetja, da ne bi hodil v zelje lokalnim inštruktorjem, ker pa smo majhno podjetje, radi …«

	»Sliši se odlično,« ga prekinem, ker nočem, da bi spet postal ves profesionalen, medtem ko že razmišljam, kako lahko poskrbim, da naju nihče ne zaloti. »Zakaj se ne bi ob desetih dobila v Schuss Caféju?«

	Matt se zareži. »Zveni perfektno. Mislim, da sem danes zadolžen za večerjo, tako da lahko potem še potrdiva dogovor. Če pa medtem kaj potrebuješ, samo zavpij. Pozdravi Cass, če je utrujena, je ne bom motil.«

	»Bom.«

	»In upam, da bosta fanta uspešno presmučala dan.«

	»Jima bom sporočila.«

	Hkrati vstaneva in se odpraviva k vratom. »No, potem pa grem,« reče. Nagnem se k njemu, nastavim lice, da bi me poljubil. Rahlo zardi, ne ve, kaj naj stori. Primem ga za roko in ga po francosko cmoknem na obe lici, kot bi to počela ves čas, čeprav ne, vendar se ga želim dotakniti.

	Rahlo mu stisnem roko. »Se vidiva jutri.«





	13

	December 1998, La Madière, Francija

	»Halo? Richard. Prav. OK. Hvala … Ja, bom. Mislim, da zdaj ni druge možnosti … Poslušaj, zdaj ni pravi trenutek, OK? Ja. Obveščal te bom. Adijo.«

	»In?« bedasto vpraša Andy, kot da ni očitno.

	»V koči ju ni.«

	»Kaj bova naredila? Kako dolgo sta že pogrešana?«

	Pogledam na uro, potem skozi okno. Temni se, veter hrumeče zavija in še vedno sneži.

	»Ne veva, ali sta pogrešana!« izbruhnem. »Le to je, da ne veva, kje sta.« Nemirno korakam po pisarni, ki je veliko premajhna, počutim se utesnjeno.

	Andy vzame slušalko. »Ni to isto? Reševalce morava poklicati. Ne moreva samo sedeti križem rok. Nekaj je očitno narobe.«

	»Ampak …« nemočno ugovarjam. »Rekla sva, da bova počakala do šestih. Morda pa sta res šla v bar in utrujata kakšnega nesrečnika, da sta izgubila vodnika in kakšna junaka sta, ker sta sama našla pot …«

	»Poleg vsega ostalega pa zdaj ve tudi rdečelasi Richard. In če se ne bosta prikazala …«

	»In četudi se bosta, naju bodo vsi imeli za nesposobna idiota,« ji nasprotujem.

	Andy proti meni moli slušalko.

	»Torej, kaj naj naredim?«

	»Pokliči.«





	14

	Daily Mail

	29. december 1998

	V francoskem alpskem smučarskem letovišču v La Madièri sta pogrešana dva Britanca.

	Brata, stara 22 in 24 let, njuni imeni še nista znani, sta z vodnikoma smučala po divji progi in v slabem vremenu izginila.

	Iskalna ekipa se je odzvala takoj, a doslej ni našla še nobenega sledu o njima.

	Domneva se, da sta mladeniča bivala v počitniški koči agencije Powder Puff skupaj s svojima dekletoma, ki sta še vedno v letovišču in zaskrbljeni čakata novice.

	Predstavnik Powder Puffa je povedal: »Zaradi pogrešanih moških smo vsi globoko zaskrbljeni, upa-mo, da ju bodo kmalu našli, živa in zdrava. Medtem pa se po najboljših močeh trudimo biti v podporo preostanku njune skupine.«





	15

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Millie se prikaže s sveže pečenim kolačem in pladnjem lončkov vroče čokolade z mini čokoladnimi penicami na krožničku v istem trenutku, ko iz slačilnice po stopnicah navzgor prikorakata Simon in Hugo.

	»Dober dan!« pozdravi Millie in na granitno mizo previdno odloži pladenj. »Kako je bilo?«

	»Mrzlo, vetrovno … klinčevo čudovito,« odvrne Simon, si sleče pretesno smučarsko jakno Porsche in jo vrže na stol.

	»Hugo?« vprašam nekoliko poredno. Vem, da ne smuča pretirano samozavestno in po vsej verjetnosti se ni niti malo zabaval, čeprav tega ne bo nikoli priznal, niti meni ne. Niti pod razno se ne bi v takšnih razmerah podal ven, če se ne bi tako obupano prilizoval Simonu.

	»Ja, fajn je bilo,« zategnjeno pove, sleče jakno (Black Crows – jaz sem jo izbrala) in jo poda Millie. Opazim, da je jakna premočena – verjetno je kar nekajkrat padel. »Komaj čakam jutri,« doda Hugo. »Najela sva istega vodnika. Super je bil.«

	Obraz mi zaigrano upade. »Joj, škoda. Mislila sem, da se ti bom jutri lahko pridružila pri smučanju, Hugo, vendar sem se z Mattom dogovorila, da se ob desetih dobiva v Schussu – razkazal mi bo resort. Saj ti je OK?«

	Hugove obrazne poteze otrdijo – seveda noče, da bi sama smučala z Mattom, ne po sinočnjem spogledovanju – roko na srce, res sem se spogledovala – vem pa tudi, da pred Simonom ne bo rekel ničesar.

	»Ja, seveda,« lahkotno odvrne. »Morda se lahko kasneje vsi dobimo na kosilu?«

	»Odlična zamisel!« navdušeno zažvrgolim. »To bi bilo krasno.«

	Millie razreže kolač, da po en kos na krožnik in krožnike razdeli. »Hugo, Simon, iz glavne pisarne so me obvestili, da želita spoznati Camerona, lastnika te koče in še nekaterih drugih v resortu. Nocoj namerava priti na večerjo, če vam ustreza, seveda. Prav?«

	Simon prikima, usta ima polna kolača. »Prav,« zamomlja, ob tem pa mu iz ust pade nekaj drobtin. Na debelo pogoltne in glasno se mu spahne. »Pardon. Veseli me, da ga bom spoznal.«

	»Super!« reče Millie. »Mu bom sporočila. Zdaj pa, če ima-te vse, kar potrebujete, grem počasi pripravljat večerjo.«

	»Le glej, da bo dobra, če pride šef,« pripomni Simon.

	»Absolutno, se pa nadejam, da so vsi moji obroki dobri.«

	»Nič ne skrbi, o tebi bomo povedali same lepe stvari,« doda Simon in strmi v Milliejino bujno oprsje. Morda jo je celo rahlo udaril po zadnjici. Ne vem, kako vse to prenaša.

	»Hvala. Če boste potrebovali še kaj, sem v kuhinji, sicer pa se okrog osmih vidimo ob kanapejih.«

	»Sliši se čudovito, Millie, hvala,« rečem, da Simon ne bi dobil priložnosti za še kakšno neotesano opazko.

	Hugo se obrne k ogromnemu oknu. »Kako sneži,« pripomni.

	Simon ga lopne po hrbtu. »Super!« zahrumi. »Kako se bo šele jutri pršil sneg.«





	16

	December 1998, La Madière, Francija

	»Najpomembneje je, da uskladiva zgodbo,« rečem Andy, ko odložim slušalko.

	»Kako to misliš? Jaz nisem naredila nič narobe. Nočem se vpletati …«

	»Si že vpletena. Bila si z mano, ko sva ju izgubila. Pomagala si mi ju iskati.«

	»In to je slabo, ker …«

	»Ni!« zasikam. »Ne gre samo za to, da sva ju izgubila, temveč bi morala prej obvestiti oblasti. Glede na okoliščine.« Z roko si grem čez obraz. »Zadeva je resna, Andy.«

	»Ampak ti si šef, to mi poveš ob vsaki priložnosti.«

	Andy potegnem bliže k sebi, najina obraza se skoraj dotikata. »Bila si z mano in nisem te slišal reči 'pokličiva reševalno ekipo',« zarenčim. »Kdaj pa kdaj oba smučava prehitro in strank ne postaviva vedno na prvo mesto. V tem sva skupaj. OK? Če potonem jaz, boš ti potonila z mano. Nobeden od naju ni brezmadežen. Nisva vedno vsega počela točno pa pravilih, je tako? Richard naju je oba videl s strankama. Ti in jaz sva na vseh poslovnih dokumentih, čeprav sem skoraj ves denar vložil sam. Zato si v enaki meri odgovorna. Jasno?«

	Andy se divje otrese mojega prijema. »Spusti me, OK? Prav. Torej uskladiva zgodbo.«





	17

	Daily Mail

	30. december 1998



	Po dolgem iskanju so živega našli enega od dveh pogrešanih moških v La Madièri v francoskih Alpah. Britanca v dvajsetih so s helikopterjem včeraj prepeljali v grenobelsko bolnišnico, kjer je v kritičnem stanju.

	Drugi, domnevno njegov brat, je še vedno pogrešan. François Delpont, vodja reševalcev, je povedal: »Velika skupina profesionalnih iskalcev preiskuje področje gore, kjer sta brata smučala, vendar pa lokalne vremenske razmere iskanje otežujejo. Veseli nas, da smo enega od njiju našli živega, medtem pa bomo z iskanjem drugega dogleden čas nadaljevali v obsegu, kot nam bodo dopuščale vremenske razmere.

	Dvojica je smučala v spremstvu lokalnih vodnikov, ki nam pomagata pri iskanju. Aretiran ni bil nihče in trenutno nič ne nakazuje, da bi šlo za kaj drugega kot tragično nesrečo.«





	18

	December 1998, La Madière, Francija

	V policijski sobi za zaslišanje je zadušljivo. Zgodaj zjutraj je in tukaj se kuham že vso noč, medtem ko čakam na policista, ki zna angleško, da me bo zaslišal. Preveč sem pod stresom, da bi lahko sploh poskusil v francoščini in biti moram 100 % prepričan, kaj povem.

	Sicer se zdi, da mi ni treba podati uradne izjave, a če povem, kar vem, mi ne bo treba čakati, da se na mojih vratih prikaže policija in začne postavljati vprašanja o pogrešanih fantih, kajne? Sčasoma se vrata vendarle odprejo, vstopi uniformiran moški z zaspanimi očmi.

	Vstanem in mu ponudim roko. Sprejme jo, potem oba sedeva.

	»Hvala, ker ste prišli,« reče. »Opravičujem se, ker ste se načakali.«

	»Je že v redu. Je pa za mano dolg dan in sem pošteno utrujen. Kar začnite z vprašanji, pa bomo kmalu vsi v postelji.«

	Tole je zvenelo precej bolj nejevoljno, kot bi želel. Drži se načrta, se opomnim.

	»Morda ste slišali, da so enega od pogrešanih našli,« reče policist.

	Preplavi me val olajšanja, takoj mu sledi panika. Je živ? Pri zavesti? Ve, da sva zelo pozno obvestila reševalce? Kje so ga našli? Naju je videl? Kaj jim je povedal? Da sva smučala prehitro? Je to trik?

	»Ne, tega nisem vedel!« skoraj zavpijem. »Zakaj mi ni nihče povedal?«

	»Se opravičujem,« odvrne policist, si za hip pokrije oči, potem me znova pogleda. »Kot pravite, noč je bila dolga in imeli smo polne roke dela. Da vas ni nihče obvestil, se je zgodilo nenamerno.«

	Ja, seveda. Mene to bolj spominja na mentalne igrice. »Torej, je …« Čutim naval adrenalina in za hip se mi zdi, da bom bruhal. Mrtev je. Mrtev je. Povedal mi bo, da je mrtev. Prepričan sem.

	»Na poti v bolnišnico je. Kot sem nazadnje slišal, ni pri zavesti. Reševalci bodo naredili vse, kar lahko, a v tem trenutku je njegova prihodnost negotova.«

	Prikimam. Panika ne popušča. Kaj, če umre? Kaj, če drugega najdejo mrtvega? Je to v Franciji uboj? Bom šel v zapor? Zakaj tega še ne vem? Zakaj nisem preveril, ko sem – sva – začela poslovati? Nisi ti kriv, se opomnim. Nisem jaz kriv.

	»Pa drugi?«

	Spači se.

	»Iskanje še traja, kolikor pač vreme dopušča, a se bojim, da ima zelo malo možnosti, se vam ne zdi?«

	Najprej odkimam, potem prikimam. Ne najdem besed. Dlani se mi potijo, obrišem jih v hlače.

	»Nam lahko s svojimi besedami poveste, kaj se je dogajalo v času, ko ste se sestali s to dvojico, in časom, ko ste poklicali nujno pomoč?« vpraša policist.

	Debelo pogoltnem. »Ja, torej. Em. Sestali smo se ob treh. Vreme že takrat ni bilo najboljše, ampak tukaj sta bila – sta – le za en teden, zato sta kot večina dopustnikov hotela smučati kljub temu.«

	Prikima. »OK. Ste ju srečali že kdaj prej? Sta izpolnila kakšne obrazce?«

	Obrazci! Na njih je opozorilo! Morala sta ga obkljukati! Nenadoma se počutim veliko lažjega. Hvala bogu za francosko ljubezen do papirologije.

	»Seveda,« rečem, čeprav na to do tega trenutka sploh nisem pomislil. »Še prej sta prišla v pisarno in izpolnila standardni obrazec, saj veste: ime in priimek, naslov, znanje smučanja, standardno opozorilo, da smučata na lastno odgovornost, kontaktni podatki …« Opozorilo navržem naključno, kot bi bilo nepomembno, toda opazim, da si policist nekaj zabeleži. Navzven sicer ohranjam pokeraški obraz, a v sebi se smejim.

	»Razumem. Ste v zvezi s tem opazili kaj nenavadnega?«

	»Ne, nič nenavadnega, razen da sta oba označila, da sta zelo usposobljena smučarja, izkazalo pa se je, da nista.«

	»A tako. In na kateri točki je postalo jasno, da nista zelo usposobljena smučarja?«

	»Skoraj takoj, ko smo se spustili.«

	»Razumem. In kaj ste storili takrat?«

	»No, želela sta smučati po divjih progah, a presodil sem, da za to nista dovolj usposobljena – zamisel se mi glede na vreme in njuno izkušenost ni zdela dobra.« Tole dodam, da bi poudaril, da sem bil previden, v resnici pa se mi ju ni dalo spremljati po progi, na kateri bi bila v takšnem vremenu smuka silno počasna. »Namesto da bi ju peljal po Couloir Noir – poznate progo?« Prikima. »Sicer ni uradna proga, a začne in konča se ob vlečnici in ni prezahtevna. Za stranki sem raje izbral kompromis, da bi bili hkrati varni in bi dobili, kar sta želeli.«

	Grr, tega ne bi smel reči. Obvaroval ju ravno nisem, kaj? Nisem jaz kriv. Nisem jaz kriv.

	»Razumem. Kdaj ste ugotovili, da sta moška pogrešana?«

	»Na začetku sta smučala počasi, sledila sta mi – na divjih progah je tako varneje, še posebej v grdem vremenu. Malce se je zapletlo, ko se je izkazalo, da eden obožuje hitrost in me je prehitel, brat, ki ni hotel zaostajati, pa se je pognal za njim.«

	Odlično. Krivdo vsaj delno prenesi na stranki. Nisem jaz kriv.

	»Kljub temu je bilo vse videti OK. Vreme se je slabšalo, ampak postala sta samozavestnejša, delala sta boljše zavoje in se manj ustavljala, sta pa bila občutno hitrejša, čeprav sem jima vztrajno prigovarjal, naj upočasnita in sledita meni. In potem smo prišli do tistega zavoja – veste, katerega? Spet sta odsmučala naprej in ko sem še jaz obvozil zavoj, le nekaj sekund za njima, ju nisem več videl.«

	Spet si obrišem dlani. Ko bi vsaj vedel, kje so ga našli. Ne vem točno, kaj in kdaj se je zgodilo, kdo je bil spredaj in kdo zadaj in na kateri točki – v tem trenutku se ne spomnim ničesar od tega. Ampak tega ne morem reči.

	»Torej, vedel sem, da sta bila pred mano, zato se mi je zdelo najbolje, da se spustim za njima in ju dohitim. Večina se čez nekaj časa ustavi in počaka, ampak ta dva sta bila brata in precej tekmovalna, kot sem že omenil, in morda sta tekmovala vse do dna ali kaj podobnega. Ne vem. Z nami je bila tudi Andy, moja sodelavka, ki mi je pomagala, četudi sta najela samo mene.« Seveda ne bom omenil, da je Andy divjala in da sem jo jaz hotel dohiteti. Upam le, da se fant, ki leži v bolnišnici, ne bo spomnil preveč podrobnosti o tem, kdo je bil kje in kdaj – jaz se zagotovo ne. Če se bo nesrečnik sploh zbudil. Iz plastičnega kozarca na mizi pred seboj srknem požirek vode, opazim, da se mi tresejo roke. Pomiri se. Pomiri se.

	Policist prikima. »Razumem. Ste naredili še kaj?«

	Še kaj? Na primer? Kaj še bi pa lahko naredila? Pogoltnem paniko. Kaj hoče slišati?

	»No, klicala sva ju in podobno.«

	»Kdaj ste se odločili obvestiti nujno pomoč?«

	»Ko sem prismučal do dna, sem glede na slabo vreme svojo sodelavko prosil, naj gre v pisarno in pokliče v njuno kočo in preveri, ali tam kdo ve, kje sta. Na obrazcu nista navedla koče, v kateri bivata, zato sva morala najprej poklicati predstavnika agencije, s čimer sva izgubila nekaj časa.« Za to sta krivi stranki. Ne midva. »Medtem pa sem se jaz še enkrat spustil po progi, če bi ju kje opazil, čeprav se je vreme še bolj poslabšalo.«

	Malce poudarim svojo junaškost.

	Policist spet prikima. »Razumem. Koliko časa je vse to trajalo?«

	»Em – da je moja sodelavka prišla v pisarno? Dvajset minut?« Ko sva končno sklenila, kaj bova naredila, jih je minilo veliko veliko več. »Težko rečem,« nadaljujem. »Bolj kot na čas sem bil osredotočen na iskanje. Poleg tega pa je bilo vreme tako slabo, da sploh ne bi videl, koliko je ura, če bi nanjo pogledal …« Bedasto. Razmišljaj. Pomiri se.

	»Richard iz Powder Puffa sicer ni povsem prepričan, a misli, da ste ga poklicali okrog petih.«

	Debelo pogoltnem. »Ja, najbrž bo držalo. Stranki sta nekaj minut zamudili, priti smo morali na goro, potem sta si celo večnost nadevala smuči in očala – saj veste, kakšne so stranke – in na začetku, ko je spust položen, sta bila zelo počasna, tako da – ja … zveni smiselno.«

	Veliko tveganje. Če se tisti v bolnišnici zbudi, bo vedel, da nista zamudila – če že kaj, smo se odpravili celo nekoliko prej – da nista bila počasna in da sva z Andy odlašala dobrih 45 minut, preden sva obvestila reševalno ekipo. Čisto mogoče, da še več. Skoraj eno uro, ko bi pogrešana že lahko iskali. Še preden se je vreme grozno poslabšalo. Vitalne minute odločilnega pomena. Življenje-ali-smrt minute, dobesedno. Spet debelo pogoltnem.

	Policist odloži pisalo in se na stolu nasloni nazaj.

	»OK. Papirje bomo morali pregledati, pa tudi telefonske izpiske, ko jih dobimo.«

	»Ni problema. Seveda. Z veseljem vam pomagam.«

	Hvala bogu za izjavo o zavrnitvi odgovornosti.





	19

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Ria

	Po še eni seansi v vroči kopeli se počutim tako prerojeno in sproščeno, da še pred večerjo privolim v seks s Hugom, ne da bi sploh poskusila najti izgovor.

	»Upam, da je ta tisti,« zavzdihne, ko se skotali z mene.

	»Tisti?«

	»Tisti. Saj veš, zaradi katerega boš zanosila.«

	Privzdigne se na komolec in pomigne proti oknu. »Poglej – zunaj sneži, sva v prekrasni sobi, a ni čudovit kraj za spočetje otroka? To bo lepa zgodbica, ki ji jo bova lahko povedala. In ime ji bo Snežka.«

	»Fuj. Noben otrok noče poslušati zgodbic o svojem spočetju. Snežka?« se zasmejim. »Tako lahko daš ime mački.«

	S prstom kroži po mojem trebuhu.

	»OK. Potem pa ne bo Snežka. Dobila bo ime, ki pomeni sneg. Ali pa zima. Ji dava ime Zima? Obstajajo otroci, ki jim je ime Poletje. Je Zima primerno ime za deklico?« Stegne se čezme, vzame moj iPad in začne brskati. Postanem nemirna.

	»Mislila sem, da ne uporabljaš mojega iPada?«

	»Prejšnji dan ga nisem,« odsotno odvrne. »Le zimska imena iščem, svojega pa imam spodaj. Našel – Neve, všeč mi je. Noelle – hm, ne najbolj. Alaska. Božič. Kristal. Morda pa raje ne.«

	Zgrabim svoj iPad in se pretvarjam, da iščem imena, v resnici pa nočem, da brska po njem. »Kaj pa, če bi bila Elsa? Kot v Ledenem kraljestvu?« predlagam, da bi zaključila ta pogovor. »Kako pa sploh veš, da bo deklica?«

	Obraz mi zakoplje v ramo. »Ne vem, samo upam, da bo, da bo takšna kot ti.«

	Pobožam ga po laseh in za hip se mi skoraj zasmili.





	20

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Hugo

	Karkoli že je Millie rekla o tem, da upa, da so vsi njeni obroki enako dobri, se je z nocojšnjo večerjo, na katero je prišel tudi njen šef, resnično izkazala. Jedli smo kanapeje z ostrigami in soufflé iz treh sirov za predjed, potem pa nekakšno ptico v ptici, ki bi si jo zamislil Henrik VIII. za pojedino, s katero bi hotel impresionirati tuje kralje; za konec pa še izjemno rahel domač sladoled s prekrasno sladkorno kreacijo na vrhu.

	Včasih si želim, da bi me na teh izletih spremljala Olivia. Pomenkovati se resnično ne znam. Sprašujem se, ali ravno zato poslu trenutno ne gre najbolje – dandanes se zdi small talk veliko pomembnejši kot nekoč. Res bi bilo dobro imeti pod streho nekaj takšnih Snow Snow koč, prav tako mora Simon začutiti, da sem jaz oseba, s katero hoče poslovati. Veliko je na kocki, toda ko pride do te plati posla, vem, da sem zanič in zato mi je neprijetno. In čeprav Rio močno ljubim, se ne morem zanesti, da se bo vedno vedla primerno, kot se lahko na Olivio. Vedno rada nekaj spije in je družabna, ampak ponavadi se ne nalije tako. Trenutno si ni najbolj podobna, jaz pa ne razumem, zakaj ne.

	Povrhu pa ta večer ni nič lažji, ker je Cameron, lastnik koče, pravi kreten. Sploh ni tak, kot sem pričakoval, da bo. Čisto iskreno, mislil sem, da bo bolj podoben meni – da se je šolal v javni šoli, da je morda podedoval družinski posel in ga skozi leta povečal; ali pa je denar prigaral v Londonu in se kasneje odločil, da bo vložil v smučarske koče.

	Ampak ne, izkazalo se je, da je vse ustvaril sam. Saj ne, da bi bilo s tem kaj narobe, to občudujem – pa se mora s tem tako zelo bahati? V nedogled razpreda, kako je garal in kako uspešen je, pa koliko ve o tej panogi, o gorah, pravzaprav o vsem.

	Ovem se, da zadnjih pet minut Camerona sploh nisem poslušal. Delno zato, ker je Millie še posebej pozorno vsem nalivala, v glavnem pa zato, ker je živi dolgčas.

	»… in tako sem od vsega začetka vedel, da hočem ponujati resnično luksuzne koče in ne tistih, ki so namenjene množici, ki se pretvarja, da je bogatejša kot v resnici,« izjavi. »Začel sem z eno kočo – skoraj sem izdihnil, da sem spravil skupaj denar za sezonski najem in tudi naredil sem praktično vse sam, od prevoza z letališča do čiščenja in kuhanja. Stranke takšno osebno pozornost obožujejo in nič mi ni bilo pretežko, in na tem sem gradil. Zanesljivo osebje je težko najti – nihče ni tako predan kot jaz, ampak tako pač je, če postaneš lastnik podjetja. K sreči pa je tod naokrog veliko ljudi, vendar če se potrudiš z razgovori in ponudiš spodobno plačilo kot jaz, jih najdeš. Z Millie sem v vseh ozirih imel srečo.«

	Millie mu napolni kozarec in se rahlo nasmehne.

	»Upam, da dobro skrbi za vas,« doda Cameron.

	»Neverjetna je! Nič ne bi imel proti, če bi imel eno tako doma!« zahrumi Simon. Zdrznem se. Cass se poigrava z nečim na krožniku, živo zardi, ko se pretvarja, da je Simonova opazka ne moti. Simon potrebuje nekoga, kot je Olivia, da ga obrzda. Če ne bo previden, se bo zaradi takšnih komentarjev znašel v težavah.

	»Koliko koč imaš sedaj v lasti, Cameron?« vprašam. Spomnim se Rijinih besed, da se Cass počuti negotovo, zato želim pogovor speljati v drugo smer, proč od Millie.

	»Pet v La Madièri – tukaj sem začel in to je še vedno moj najljubši resort – po Alpah pa vsega skupaj dvajset. Vse so imenitne in razkošne, se pa zelo razlikujejo po stilu. Nekatere so sodobne, druge retro, ene velike, druge majhne – ali 'zasebne', kot pravimo v biznisu – vse pa ponujajo vrhunske storitve.«

	»No, mi zagotovo uživamo,« rečem. »Moja žena Ria je predlagala, da pridemo sem. Če se ne motim, je v vaših kočah že organizirala nekaj prireditev?«

	»Ja,« jecljavo spregovori Ria in pomoli kozarec Millie, da ji ga napolni, čeprav je več kot očitno že dovolj spila. »Prireditve. Nekaj resniiično lepih prireditev.«

	Očitajoče jo pogledam, ampak ona se nagiba k Mattu in mu nekaj šepeta v uho. Po tem, kakšna je bila zgoraj, pred večerjo, ko sem se ji čutil blizu kot še nikoli, sem mislil, da se bodo stvari spremenile. Mislil sem, da se bo vsaj potrudila, glede na to, da je tukaj Cameron, ki bi lahko bil pomemben za posel. Ampak ne, spet se sramotno opija in flirta s predstavnikom. Čutim, da mi žari obraz in začutim neustavljivo željo, da grem na zrak. Vstanem prehitro in udarim v mizo, prevrnem vsaj štiri kozarce, rdeče vino umaže brezmadežno čist bel prt.

	»Sranje! Joj, se opravičujem.« Poravnam kozarce, Millie pa prihiti z rolo papirnatih brisačk iz kuhinje in začne pivnati razlito vino.

	»Nič hudega, ne skrbite,« reče. »Če ste vsi pojedli, bo najlažje, da pospravim mizo, prav? Bi še kak kozarec vina ali aperitiv popili v dnevnem prostoru?«

	»To je moja punca,« reče Cameron. »Hugo,« me ogovori in me udari po rami, ko gre mimo, preden dvigne kozarec in ga izprazni, »se zgodi. Naj te niti za hip ne skrbi. Za to plačujejo bogati drekači, ki prihajajo sem – tukaj lahko delajo nered in nekdo drug počisti za njimi.«

	Opravičujoče gledam Millie, a je prezaposlena s čiščenjem in pospravljanjem. Zavedam se, da sam v družbi ne blestim, a celo meni se gabi Cameronovo obnašanje.

	Medtem ko vsi vstanejo od mize in odidejo v dnevni prostor, odidem do vhodnih vrat in stopim ven, a se takoj spet vrnem. Veter piha še močneje, sneži pa skoraj vodoravno. Vrnem se v dnevni prostor, kjer so se vsi že posedli po s krznom prekritih zofah. Nedvomno Simon Cameronu pripoveduje neko dolgovezno in nesramno šalo, Cass je vidno sram. Ria sedi veliko bliže Mattu, kot bi si želel. Prazni še en kozarec vina, čeprav zelo dobro ve, da je mogoče noseča.

	Pride Millie in spet vsem napolni kozarce. »Cameron, iz taksi službe so klicali – avto, ki so ga poslali, je obtičal v snegu. Boste počakali? Iskreno rečeno, pravzaprav ne vem, če lahko kaj storimo.«

	»A ni v koči nobene proste sobe, Millie?« se takoj oglasi Simon. »Tako ali tako bi bilo škoda, če bi se že razšli.«

	»Cameron, vam lahko začasno pripravim podstrešno sobico?« vpraša Millie. »No, seveda, če se vsi strinjate?«

	Cameron nestrpno zamahne z roko. »Počakal bom taksi, saj se mi ne mudi domov. Morda se bom celo sprehodil – ni tako daleč. In svež zrak mi bo dobro del.«

	»Sami se odločite, ampak zunaj je precej grdo. Ne bi me presenetilo, če se taksi ne bo prebil do sem,« odvrne Millie. »Kljub temu bom v vrhnji sobici pripravila posteljo. Za vsak slučaj.«

	»Hvala, ljubica,« reče Cameron. Millie sicer ohrani nasmešek, a skoraj prepričan sem, da ji je obraz spreletela jeza.

	»Vino in žganja so tukaj, in če ne potrebujete ničesar več, se bom poslovila,« pove Millie. »Kdaj bi želeli zajtrkovati?«

	Simon pogleda na uro. »Uuu, pozno je že. Ob devetih? Potem bo še dovolj časa, da se ob desetih srečava z vodnikom.«

	Millie prikima. »Seveda. Se vidimo zjutraj.«

	Ria se preglasno smeji nečemu, kar je izjavil Matt. Vstanem.

	»Brez zamere,« rečem, »ampak utrujen sem, zato grem v posteljo. Cameron, lepo te je bilo spoznati.« To je laž. Sploh ni bilo lepo. »Prihodnji teden, ko bom spet v pisarni, te bom poklical in se bova pogovorila, kako lahko zadevo premakneva naprej, prav? Najbolje, da moja osebna pomočnica pokliče tvojo in se bosta dogovorili za ustrezen termin.«

	Cameron se skobaca na noge in mi seže v roko. »Ja, zveni super, stari. Kasneje ta teden ti lahko razkažem še ostale koče, da boš videl, kaj ponujamo in se prepričal, zakaj si želiš sodelovati z mano.« Maje se sem in tja in mežika, ko me gleda, kot da se ne bi mogel osredotočiti. »Vesel sem, da sem te spoznal,« doda, »in seveda tudi tvojo ljubko ženo.«

	Ria se sarkastično nasmehne in izjavi: »Tudi tebe je bilo ljubko spoznati, Cameron.« Zdaj sem tako besen, da bi jo lahko mahnil. Cameron je cepec, pa vendar, kako si drzne? Dobro ve, kako pomembno je to zame. Za oba.

	Odidem gor in se počim na posteljo. Čeprav sem pil zmerno, veliko zmerneje kot kdorkoli drug, se mi vrti in že čutim glavobol.

	Zavihtim se pokonci in grem v kopalnico iskat protibolečinske tablete. Od spodaj slišim izbruhe smeha. Iz svoje toaletne torbice potegnem tablico paracetamola, vendar je prazna. V glavi mi razbija. Ria ga zagotovo ima. Odprem zadrgo na njeni toaletni torbici in brskam – med majhnimi škatlicami, krtačami, zavojčki in šminkami. Diši po njej. Želim si, da bi prišla gor, da bi lahko bil prepričan, da me spodaj ne spravlja v še dodatno zadrego. Bogve, kaj govori o meni. Ca-merona potrebujem. Hočem, da Simon verjame, da je moje podjetje vredno naložbe – čeprav se zdi, da bo nocoj v pitju prekosil celo Rio, zato mi glede tega ni treba pretirano skrbeti. Sčasoma moji prsti nekaj zatipajo, nekaj podobnega tabletam. Izvlečem tablico.

	Ni paracetamol.





	21

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Ria

	Simon in Cameron sta presedlala na kratke. Veliko mahata s tičem (hvala bogu, le metaforično). Najbrž je to ena tistih situacij, ko se moški petelinijo drug pred drugim. Ubogi Hugo. Kako neprijetno mu mora biti. Bolje, da je šel gor v posteljo, kot da me grdo pogleduje. Naj se jebe.

	Millie se je za nocoj poslovila. Ali skupaj z nami živi v koči? Najbrž že. Do zdaj na to sploh nisem pomislila. V takšnem vremenu si nihče ne želi iti ven. Slišim, da bo tudi Cameron prenočil tukaj, kar pomeni, da se ga na žalost še ne bomo kmalu znebili. Soba se rahlo vrti. Nocoj je vino resnično izvrstno. Vzamem steklenico, ki nam jo je pustila Millie, in si nalijem še en kozarec, nato pa spet sedem na zofo. Zaprem oči in pustim, da mi glava drsi, dokler ne pristane na Mattovem ramenu. Ni važno – Simon in Cameron se sploh ne menita za naju.

	»Še velja, da greva jutri smučat?« zamrmram.

	Roko premaknem, da se rahlo dotaknem njegovega mednožja, kot bi to storila naključno. Čutim, da mu otrdi.

	»Si prepričana, da želiš smučati v takšnem vremenu?« vpraša in se nekoliko presede.

	Dvignem glavo in pogledam skozi velikansko okno na drugem koncu koče. Zunaj sveti luč in vidim sneg, ki pada še gosteje.

	»Morda pa si ne,« vzdihnem. »Pa ti?«

	»Ne, če mi ni treba.« Dimlje si pokrije z blazino in z njo pritisne mojo roko močneje k sebi. »Lahko se domislim veliko stvari, ki bi jih raje počel.«

	Pogledam ga v oči in odprem zadrgo. Primem ga za otrdelega tiča. »Jaz tudi,« šepnem. »Mogoče se bom lahko izmuznila.«

	Z drugo roko mu podam svoj telefon. »Vnesi svojo telefonsko, pa ti bom sporočila. Hugo namerava iti smučat in lesti Simonu v rit, tako da bi morda lahko … šla na kavo ali kaj podobnega.«

	Premikam roko, vidim, da se težko osredotoča, ko vnaša svojo telefonsko. »OK,« dahne. »Izvoli. Veselim se kave. Ali česa podobnega. Zdaj pa bolje, da prenehaš …«

	Nežno ga stisnem, on pa tiho zastoka, ko umaknem roko.

	»Veselim se jutrišnjega dne. Zaradi kave. Ali nečesa. Najbolje, da grem spat.«

	*

	Opotekajoče odidem po stopnicah navzgor in karseda tiho odprem vrata, Huga nočem zbuditi. Zagotovo bo jezen, ker preveč pijem. Zaradi Matta sem vsa pohotna, vendar pa sem pijana in utrujena in zmorem brez Hugovega slinjenja po sebi – tako pohotna pa spet nisem.

	Vidim, da gori luč, na široko odprem vrata. Hugo s hrbtom obrnjen proti meni sedi na postelji in gleda skozi okno. Sneži tako močno, da je zunaj vse prepredeno z belimi črtami. »Hugo? Si OK?« vprašam. Trudim se govoriti razločno, ker nočem, da bi mi jezen napeval, da ne znam dovolj dobro igrati vloge direktorjeve žene. Spet. »Vem, da sem preveč popila, ampak po pravici povedano sem to potrebovala, da sem lahko poslušala ta dva kretena spodaj. In resnično sem stoprocentna, da bo Cameron sodeloval s tabo – konec koncev sva zato tukaj. In tudi Simon bo investiral, tako da bo …«

	Počasi vstane in se obrne k meni. Preneham govoriti. Tako jeznega nisem videla še nikoli. »Ne gre za to,« pove skozi stisnjene zobe. »Četudi si res preveč popila. Spet. Za tole gre.« Nekaj vrže na posteljo.

	Soba se vrti, zato priprem oči, da bi se osredotočila na majhen predmet na krzneni posteljni prevleki.

	Zavoj kontracepcijskih tablet. Moj zavojček.

	Joj, sranje.

	»Zakaj brskaš po mojih stvareh?« se takoj postavim v obrambno držo. »Stavim, da si ti oni dan brskal po mojem iPadu!« še dodam.

	Iznenada se počutim precej treznejša, pozornost hočem odvrniti s sebe. Stavim, da je bil on. Nekdo je preverjal moje maile, prepričana sem.

	»Nisem brskal po tvojih stvareh!« zavpije. Prst si položim na usta, rahlo se zamajem in komaj zadržujem smeh.

	»Ššš. Slišali naju bodo. Saj nočeš vznemiriti Simona, kaj?« pretirano tiho zašepetam.

	Globoko vdihne. »Mislil sem, da si želiš zanositi,« reče s tišjim in mirnejšim glasom. »O tem sva govorila. Zakaj potem za mojim hrbtom jemlješ tabletke?«

	Zdaj jaz globoko vdihnem. »Res sva govorila o tem. Ampak to si želiš ti. Ne pa jaz. Nisem še pripravljena.«

	Zleknem se na posteljo. Za ta pogovor sem preveč pijana. Zaprem oči, toda prostor se še vedno vrti. Hugo me zgrabi za roke in me potegne v sedeč položaj. Spet odprem oči.

	»Oh, ne, ne boš,« izjavi. »O tem se bova pogovorila takoj zdaj. Ne briga me, kako pijana si. Če še nisi pripravljena imeti otrok, zakaj mi tega nisi povedala?«

	»Ker te nisem hotela razočarati,« se zlažem. »Ti si jih očitno zelo želiš. Nisem te hotela zavrniti. Mislila sem, da bo lažje, če se pretvarjam, da si jih želim tudi jaz.« Polresnica. Res sem mislila, da bo lažje. Prav tako pa si ne morem privoščiti, da bi me zapustil – da bi sklenil, da navsezadnje le nisem prava zanj. Preveč je na kocki. Ampak tega mu ne morem povedati.

	Obraz se mu omehča. »Oh, Ria. To je tako neumno. Seveda lahko počakava. Nikamor se nama ne mudi. Vsaj ne zelo. Morala bi mi povedati. Tebe si želim. Rad bi, da bi bila srečna.«

	Prisiljeno se nasmehnem. »In jaz si želim osrečiti tebe. Nočem pa otroka. Ne še.«

	Poboža me po licu, vendar se brzda. Nečesa mi ne pove. »OK, draga moja. Imela ga bova čez leto ali dve. Ampak nobeden od naju ne postaja mlajši. Prinesel ti bom kozarec vode, ti pa zlezi v posteljo.«

	*

	Usta imam suha in v glavi mi razbija. Ko se zbudim, Huga ni tam. Verjetno je že šel na zajtrk. Ali pa se me izogiba zaradi sinočnje scene s tabletkami. Nekaj časa bo jezen, potem pa se bo pomiril. Konec dneva me bo ljubil – v to sem prepričana. Pogledam na uro – devet proč.

	Kaj sem se zmenila z Mattom?

	Sporočilo. Rekla sem, da mu bom poslala sporočilo. Skočim iz postelje in odgrnem zavese. Vsenaokrog je sama belina – snežna odeja na spodnji strehi je tako debela, da skoraj v celoti zakriva okno, in lahko slišim zavijanje vetra.

	Upam, da bosta Hugo in Simon šla smučat, da mi ne bo Hugo ves dan visel za vratom, a zdi se malo verjetno.

	Potem ko si privoščim vročo prho, se odvlečem dol. Presenečena opazim, da je Matt že tukaj. Rahlo zardim. Hugo sedi za mizo, zdi se, da bere francoski časopis. Ne pogleda me, čeprav je zagotovo slišal, da prihajam. Očitno mi še ni odpustil.

	Sedem k Hugu in se dotaknem njegove roke. »Jutro,« rečem.

	Za hip me pogleda, potem se spet posveti časopisu. »Jutro.«

	»Drugi še niso pokonci?«

	»Očitno ne.«

	Vstopi Millie. »Jutro, Ria,« reče. »Kaj vam lahko prinesem? Jajca?«

	Že ob sami misli na jajca mi postane slabo. Hugo se odhrka in naprej strmi v časopis.

	»Em, ne, hvala, Millie,« odvrnem. »Lahko palačinke?«

	Prikima. »Seveda. Z javorjevim ali zlatim sirupom? Ali bi raje čokoladne?«

	»Z javorjevim, prosim. Super. Hvala ti.«

	Hugo še vedno vztrajno strmi v časopis. Vsaj kolikor jaz vem, je njegovo znanje francoščine zelo osnovno – moje je veliko boljše – tako da dejansko ne bere. Igračkam se s telefonom, v tišini se počutim nenavadno neprijetno. Želim si, da bi Simon ali Cass počasi vstala. Ali sta že in sta odšla? Prav gotovo ne. Cass tako zgodaj ne bi vstala in šla ven, še posebej ne v takšnem vremenu.

	»Gresta s Simonom smučat?« vprašam.

	»Ne vem,« razdraženo odvrne. »Nisem ga še videl, Matt pa pravi, da vlečnice danes verjetno ne bodo obratovale.«

	Trudim se, da ne bi pokazala razočaranja. Če Hugo ne bo šel ven, z Mattom ne bom mogla biti na samem.

	»A res? Je vreme tako slabo?«

	»Očitno že,« odvrne, ne da bi me pogledal. »Ne dvomim, da si razočarana,« še zajedljivo doda. Torej mu zamisel, da bi danes z Mattom smučala sama, ni pogodu.

	Nekaj hočem reči v odgovor – ne vem točno, kaj – ko se vrne Millie in predme postavi kup palačink, skupaj s kozarčkom sirupa. Dotaknem se ga – topel je.

	»Izgleda čudovito. Hvala, Millie.«

	Nasmehne se. »Z veseljem, Ria. Vam prinesem še kaj? Kavo? Čaj? Sveže stisnjen pomarančni sok?«

	»Metin čaj bi mi prijal, prosim,« rečem dokaj brezbrižno. Hugo tleskne z jezikom – ve, da metin čaj pijem, ko imam mačka. Ignoriram ga in se obrnem k Mattu. »Hugo pravi, da vlečnice danes ne bodo obratovale?«

	Skremži se. »Ja, bojim se, da res ne. In ne vem, ali sta slišala novico?«

	Hugo dvigne glavo. »Kakšno novico?«

	»V zvezi s truplom. Našli so truplo.«





	DRUGI DEL





	22

	December 1998, La Madière, Francija

	Louisa

	Še nikoli prej nisem smučala. Tega ravno ne počneš, če živiš v najemniškem državnem stanovanju, ni tako? Ker pa sem lansko leto začela študirati na Oxfordu, o tovrstnih stvareh raje molčim. Izpilila sem izgovorjavo, rečem obed namesto kosilo, čaj namesto malica in izogibam se besedi vece. Ni bilo namerno, zgodilo se je pač. Ko grem domov, me mama draži, da mora zame postreči najboljši porcelan, a vem, da ji za to v resnici ni mar. Vzgajala me je kot mama samohranilka in name je ponosna. V bistvu sem prva, ki jo pozna, da hodi na univerzo. In sem ena tistih, ki se vedno trudijo vklopiti. Ki se pretvarjajo, da so ji vsi všeč. Vedno je bilo tako.

	Torej, smučarske počitnice očitno niso bile moja zamisel, niti zamisel mojega fanta Willa. Bile so zamisel Willovega brata, Adama.

	»No, kaj misliš?« vpraša Will. »Greš zraven?« V njegovi sobi leživa, gola. Sedem in si čez glavo potegnem majico s kratkimi rokavi.

	»Z vama z Adamom? Mislim, da ne. Nočem biti v napoto utrjevanju vajine bratske vezi.«

	Will mi z roko seže pod majico in mi stisne levo dojko. »Ne boš v napoto. Adam je OK, moj brat je, a raje vidim, da so z nama še drugi. Če bi bila ves teden sama, bi se pobila. In tudi on bo pripeljal svojo punco, tako da bi bili po parih.« Dvigne majico in približa glavo k mojih prsim, nekaj sekund mi sesa bradavičko, potem se vzravna in me pogleda v oči. Poboža me po licu. »Prosim, Louisa. Vesel bom, če boš šla zraven.«

	Louisa. Preden sem prišla na Oxford, sem bila preprosto Louise. Skremžim se. »Pa veš, da nisem še nikoli smučala?«

	Skoči s postelje. »To sploh ni važno! V redu je! Bistvo smučarskih počitnic sploh ni smučanje – bistvo so razgledi, fondiji, kuhano vino in popivanje …« Pomiga z boki, jaz pa se zasmejim. »In veliko seksa, seveda.« Spet se zlekne na posteljo in se kot psiček z glavo obrega vame. »Če pa ti bo tam uspelo zlesti iz postelje – kar bo zame zagotovo težko – te bom naučil smučati, če želiš. Prosim, pridi zraven! Zabavno bo.«

	Pobožam ga po laseh. »OK,« rečem, »grem zraven.« V hipu se začnem spraševati, le kako si bom to privoščila, a Will me začne znova poljubljati in to misel odrinem na stran.

	*

	O smučanju nimam pojma, razen da sem kdaj pa kdaj gledala Ski Sunday, ampak koča je pravo nasprotje tega, kar sem pričakovala. Sicer je lepa, a bolj spominja na križanca med preprostim hotelom in študentskim domom kot pa na luksuzno gorsko kočo, polno krzna in lesa, kot sem si jo predstavljala jaz. Ko mi je Will povedal, koliko bo ta izlet stal, me je zgrabila panika – ni šans, da bi s svojimi že tako izčrpanimi kreditnimi karticami zbrala tolikšno vsoto. Nisem mu povedala, da si teh počitnic ne morem privoščiti – na univerzi nikoli nikomur ne povem, da si marsičesa ne morem privoščiti. Mislim pa, da je uganil. Ko je posumil, da navsezadnje morda le ne bom šla zraven, se je ponudil, da bo počitnice plačal on, kot božično darilo.

	»Če te ne bo zraven, mi ne bo fajn,« je rekel. »V bistvu brez tebe sploh nočem iti – ne bom plačal, da me bosta brat in njegova punca ignorirala. Tako da je to v enaki meri darilo tudi zame. Če se mi boš pridružila, mi boš naredila uslugo.«

	Če je bilo to res, ne vem, a zvenelo je lepo. Včasih pomislim, da me Will resnično ljubi.

	Ko je Will omenil, da bomo bivali v koči, sem mislila, da bomo le midva in njegov brat s punco v majhni leseni hiški, kjer nam bo nekdo kuhal, vendar sploh ni tako. Tukaj nas je vsaj šestdeset, sobe pa so preproste dvoposteljne z majhno kopalnico, nič kaj drugačne od sodobnih študentskih. Spodaj je skupni prostor s kaminom, na stenah so preproste lesene smuči, zraven pa je jedilnica.

	Nocoj je naša prva noč. Adamove punce Nell nisem prej še nikoli srečala, a zdi se podobna Willu in Adamu – nekomu, ki si zlahka privošči smučarske počitnice in pozna pravo besedo za vse. V nasprotju z mano se ji ni treba pretvarjati, da je nekdo drug, kot je v resnici. Čeprav je naš hotel daleč od luksuznega, se ne počutim domače. Počutim se zlagano. Ostali trije se pogovarjajo o zadnjih počitnicah v tem resortu, jaz nimam kaj dodati. Willa božam po zatilju, mu s prstom nežno drsim po ušesu, kot mu je všeč, njegovo pozornost poskušam preusmeriti nase.

	Deluje.

	»Louisa ni še nikoli smučala,« pove Will. »Veselim se že, da jo bom naučil.«

	»A res, zate bo prvič?« pokroviteljsko izjavi Nell. »Enkratno! Sploh se ne spomnim, kdaj sem prvič stala na smučeh – mislim, da sem bila stara tri leta. Družinska legenda pravi, da sem se v nedogled cmerila.«

	»Upajmo, da se ne bo tudi Louisa,« reče Adam in mi pomežikne.

	Will me stisne za roko. »Ne bo. Prepričam sem, da je rojena za smučanje. Vsekakor pa bom tam in bom pazil nanjo.«

	*

	Vsa moja smučarska oprema je izposojena. Imam prijateljico iz domačega kraja, ki je hodila smučat – ko je bila še otrok, je nekdo na suhem smučišču opazil, da ima potencial, in tako je dobila EU-jevo štipendijo – ona mi je posodila oblačila. Ko sem pakirala, se nisem mogla načuditi. Zakaj potrebujem dvoje rokavice, notranje in zunanje? Zakaj toliko slojev? Resnično moram nositi te dolge gate? Podložene hlače? In zakaj so tako zelo podložene? Ali ne bom v njih videti ogromna? Kaj je ta okrogli šal? Naj nosim kapo ali trak čez ušesa? A ne spominja to malce na sedemdeseta? Očala in sončna očala – zakaj potrebujem oboja? Kako naj vem, katera moram nositi, in kdaj? Doma sem vse poskusila in videti sem bila obilna kot hiša. Potem pa sem takoj spet vse slekla, ker sem se začela silno potiti. In to še preden sem prišla do čevljev, smuči in palic, ki smo jih morali najeti, ko smo prišli sem, in to za nesramno visoko ceno (ne morem pustiti, da Will plača prav vse, zato sem si nabavila še eno kreditno kartico, posebej za ta izlet). Smučarska trgovina je neverjetna in kar odnese me, medtem ko se Adam in Will prepirata o tem, kako dolge smuči potrebujem in kako močne vezi, karkoli že to pomeni.

	No, in zato ker je potrebne toliko opreme, zjutraj traja celo večnost, da se pripravim. Zajtrk ob osmih (Zakaj? A nismo na oddihu?) in postreže ga dekle v kratki majici z logotipom – kruh, rogljički, marmelada, Nutella, čudno neslano maslo, kosmiči v velikanskih plastičnih posodah, kuhana jajca in še več. Tako živčna sem, da sploh ne morem jesti.

	Nell izgleda kot kakšna kraljična na vsakoletnih smučarskih počitnicah. Njen kombinezon je veliko elegantnejši in manj napihnjen od mojega, nosi tudi tanko črno jakno z zlatim pasom, da sem jaz v svoji pisani kot klovn in videti je še starejša, kot je v resnici.

	»Louisa! Poglej se, no!« me ogovori. »Kako prekrasen retro look!« Trpko se nasmehnem, ko se skloni k Willu in ga poljubi na lice, potem pa še mene. Moja oprema ni retro, samo stara je in popolnoma mi je jasno, da Nell to ve.

	»Adam še ni vstal?« vpraša Will.

	Nell si v navadni jogurt vmeša med in kosmiče. »Je vstal. Vsak čas pride dol. Potem pa greva takoj ven, da izkoristiva lepo vreme. Čez dva dni naj bi se poslabšalo.«

	Pogledam skozi okno, nebo je slepeče modro. V jedilnici je gneča, vroče mi je. Pomislim, ali sem oblekla preveč slojev, Nell pa nočem vprašati, da ne bi izpadla neumna. Vroče je in zadušljivo, kar ne morem verjeti, da je zunaj mraz, ko pa je tako sončno.

	Will mi stisne roko. »Si OK? Pripravljena na odhod?«

	Prikimam. »Bolj ne bom nikoli.«

	Ko odhajava iz jedilnice, greva mimo Adama. »Si prepričan, da ne bi Louisi raje najel inštruktorja?« vpraša. »Popolno začetnico je težko učiti.«

	Opazim, da se Willu pomrači obraz. »Vse bo v redu. Svojo punco bi rad sam naučil smučati.«

	Adam lopne Willa po rami. »Seveda. Meni se bolj zdi, da nočeš, da bi dopoldan preživela s kakšnim atletskim Jeanom-

	-Louisom in njegovo popolno ritko.«

	»Ne bodi tak bedak,« osorno odvrne Will.

	Adam se posmehljivo spači.

	»Uuu! Jebela, samo šalil sem se. Zdaj pa le pojdita in uživajta. Ti, Louisa, pa bodi previdna. Le glej, da bo Will dobro pazil nate.«

	»Bom!« navdušeno odvrnem, da bi nekoliko omilila napetost. Adam zna biti nadležen, a mislim, da je Will tokrat pretiraval.

	Ko iz vlažne kletne sobice z betonskimi tlemi in strgano gumijasto podlogo, ki zaudarja po prepotenih nogah, vzameva smuči in čevlje, Will ne spregovori niti besede. Smučarski čevlji so najmanj udobna stvar na svetu in celo večnost traja, da jih obujem. Will je pripravljen veliko hitreje. Sedi na leseni klopi in strmi predse, medtem ko jaz še vedno tiščim nogo v čevelj.

	»Si OK?« vprašam, ko mi končno uspe potisniti peto v čevelj in poskušam doumeti, kaj naj naredim z vsemi traki in sponkami. »Precej tih si.«

	Obrne se, me pogleda in se nasmehne. »Ja, oprosti. Brat me včasih razbesni.«

	Silovito izdihnem zrak. »Meni se zdi v redu, na svoj način zabaven. Ker sama nimam bratov ali sester, pravzaprav ne vem, kako je,« še dodam, ker nočem, da bi Will mislil, da sem se postavila na Adamovo stran, »a menda se vsi prepirajo.«

	Will skomigne. »Verjetno res. Njegova mora biti vedno zadnja. Zmeraj me rad daje v nič. To je vedno počel in najbrž tudi vedno bo. In …«

	Utihne.

	»Kaj?« ga spodbudim.

	»Zamerim mu, da me ponižuje pred tabo. Nobenega razloga nima.«

	Pogleda proč in se skloni, pretvarja se, da se ukvarja s sponko na čevlju. Vidim, da zardeva.

	Primem ga za koleno. »Nič ne skrbi. Obljubim, da se ne bom zmenila za njegove besede o tebi.« Potrepljam ga. »Zdaj pa pojdiva ven, da se bom lahko osmešila na teh strminah.«

	*

	Že zdaj sem utrujena in smuči so mi že nekajkrat padle iz rok, še preden sva prišla do vznožja položnega pobočja. Prehodila sva le kakih sto metrov, pa mi je že neznosno vroče, prav čutim, kako se potim pod vsemi temi oblačili. Vem, da sem jih oblekla preveč.

	»Tako, tukaj sva. Čarobna preproga,« reče Will in pokaže na prenosni trak, ki teče po kratkem hribu navzgor. Na njem stojijo otroci, oblečeni spominjajo na Michelinove može, med njimi je nekaj moških v rdečih kombinezonih. To so verjetno inštruktorji.

	»Kaj pa je v tem čarobnega?« vprašam in se prisiljeno nasmehnem, da bi skrila nejevoljo. »Vsi na njem so stari manj kot pet let – si prepričan, da ga ne bom polomila? Se mi je sploh dovoljeno peljati z njim?«

	Nasmehne se. »Seveda. Želim, da se najprej pelješ s tem, preden te dam na vlečnico.«

	Zgrabi me rahla panika. Zveni strašljivo. »Kaj je to?«

	»Neke vrste dvigalo, a nič ne skrbi – kmalu boš vse osvojila. Korak za korakom, prav?« z glavo pomigne proti nič kaj čarobnemu traku. »Greva?«

	*

	Will mi je pokazal, kako stopiti na čarobno preprogo. Šel je prvi in pravzaprav je presenetljivo preprosto. Kot bi se peljala s tekočim trakom na letališču, kot se spominjam z redkih priložnosti, ko sem bila tam, le da je pri tem rahel naklon. Ko se približam vrhu, me zgrabi panika, ker ne vem, kako naj sestopim, toda moje smuči pristanejo na snegu in uspe mi obdržati ravnotežje, kot me je podučil Will. Drži me za roko in pomaga mi, da se umaknem drugim.

	Zatem stvari postanejo težavnejše. Will mi pojasni, da se moram spustiti po pobočju s smučmi v položaju pluga. »Poglej! Konici drži skupaj, konca pa navzven. Kot snežni plug, vidiš?« mi razlaga, kot bi bila stara šest let. Govori nekaj o tem, da naj prenesem težo z ene noge na drugo, da bom lahko naredila zavoj, in naj zadnjice ne molim ven, vendar ga v bistvu sploh ne poslušam. Odločila sem se že, da smučanje ni zame. To je šport premožnih. Smučati se moraš naučiti, ko si še otrok, kot ti malčki okrog mene, sicer je prepozno. Kaj sem sploh razmišljala, da sem šla zraven na te počitnice?

	Ampak prišla sem že tako daleč in Will je plačal, da sem lahko tukaj, zato mu tega ne morem reči. Prisiljeno se nasmehnem, dam skupaj smuči in se spustim po pobočju, Will pa zadenjsko drsi pred menoj. Veliko je ustavljanja, tudi dva padca, ampak Will se mi navdušeno smehlja in mi vsakič ponudi roko, da lažje vstanem. Ni tako slabo, kot sem pričakovala.

	»Jeee!« vzklikne in zaploska, ko naposled le prideva do vznožja položnega hriba, skupina otročičkov na smučeh, čeprav so najbrž šele pred kratkim dobro shodili, pa naju z zanimanjem opazuje. Will je snel smuči in zdaj hodi ob meni, ker sem tako počasna in ker tolikokrat padem. »Odlično ti gre!« se zlaže, a iskreno zaneseno. »Še enkrat se spustiva, potem pa greva na zeleno, prav?«

	Zeleno kaj? me zanima. Bomo kasneje igrali golf? Vendar ne vprašam. »Ja,« privolim. »Greva še enkrat. Potem pa lahko greva naprej. Na zeleno.«

	*

	Izkaže se, da je zelena zelena proga, najlažja na spodobni strmini, a je kljub temu občutno daljša od otroške, na kateri sem očitno bila prej.

	Čarobni trak pa je namenjen zgolj popolnim začetnikom, nedvomno zato, da te zaziblje v lažen občutek varnosti.

	Sprva si oddahnem, ko izvem, da se bova povzpela v mehurčku, kar zveni zabavno, a pokaže se, da ni podobno nobenemu mehurčku. V bistvu je nekakšno dvigalo, ki se – zaskrbljujoče – ne ustavi, da bi 'vstopil' kot v normalno dvigalo. Ne, namesto tega moraš v teh za hojo nemogočih čevljih, s smučmi in palicami v rokah smukniti v kabino – v idealnem primeru tako, da nikogar ne mahneš po obrazu – opaziti moraš prazno mesto, da pristaneš v mehurčku, ne pa da stojiš na platoju in čakaš.

	Kakšni trije mehurčki se odpeljejo mimo brez naju, čeprav stojiva čisto spredaj, potem pa se mi nekako vendarle uspe vkrcati ali bolje rečeno pristati, Will me namreč rahlo sune. Takoj padem po tleh (zakaj morajo smuči prav vsakič povzročati takšen hrup?). Will mi pomaga vstati, dva najstnika pa pobereta moje smuči in mi jih podata. »Tenez, madame?« Podcenjujoče me gledata.

	Kabina se vzpenja, jaz pa mrko strmim skozi okno. Pokrajina je čudovita, nebo sinje modro. Nisem se nadejala, da bo tako. Seveda sem vedela, da bova smučala, a najbrž sem pričakovala, da bova vstajala pozno, morda seksala, da nama bo brhki francoski natakar v smokingu postregel obilen zajtrk, da se bova v soncu nekajkrat spustila po strmini in mi bo to nekako uspelo brez prevelikega napora; da si bova za kosilo privoščila zrezek in rdeče vino, potem pa se sankala ali kepala, se nato vrnila v kočo in si privoščila vročo kopel, na krzneni prevleki še malo seksala, preden bi za večerjo pojedla ostrige in šampanjec, ki bi jih postregla lepa Rusinja. Očitno sem gledala preveč Bondovih filmov.

	Kabina se sunkovito zaziblje in preplavi me adrenalin, ko me prešine, da bo vsak hip padla z jeklenice in zgrmela na tla. Ampak ne, le na vrh smo prispeli in čas je, da spet stopim na sneg. Zanaša me levo in desno, ravnotežje lovim s palicama – do zdaj je Will že sprevidel, da je lažje, če mi on nosi smuči, hvala bogu. Sledim mu iz kabine, zamižati moram, tako slepeče svetlo je zunaj.

	Tu zgoraj ni nič podobno otroški progi. Ljudje z neverjetno hitrostjo brzijo mimo mene. Od kod se jemljejo? Saj Will menda ne pričakuje, da bom smučala tukaj? Zbili me bodo.

	Will me prime za roko. »Si OK? Vem, da je tukaj gneča, a nič ne skrbi – šla bova na drugo stran, kjer je pobočje položnejše in ima lastno vlečnico, precej počasnejšo. Pravšnja bo, da dobiš občutek v nogah.« Pokaže levo malce navzdol po pobočju, kjer dejansko smučajo počasneje (večinoma otroci, spet, čeprav večji kot na čarobni preprogi na majčkenem hribčku čisto ob vznožju, kot zdaj vidim).

	Prikimam. »OK. Kako pa bova prišla tja?«

	»Em … s smučmi?« Zaznam rahel sarkazem. Vendar pa razumem, zakaj postaja slabe volje. Običajno nisem tako zategnjena, načeloma sem vedno za karkoli. Čarobne gobice, ki jih je nekdo našel v gozdu? Zakaj pa ne? Polnočno golo kolesarjenje ob cherwellskem kanalu? Kaj še čakamo! Ampak to je drugače. Smučanje je strašljivo in niti malo zabavno.

	Will odloži smuči na tla tik zraven mojih nog, ob vsako eno, in me prime za roko.

	»Se spomniš, kako jih moraš pritrditi? Natakni si smuči, potem pa se bova spustila do vznožja vlečnice.«

	Čutim, kako se mi v očeh nabirajo solze. »Ampak tukaj je toliko ljudi!« Zvenim vreščavo in cvileče, sovražim se. »Bojim se, da se bodo zaleteli vame. Tako počasna sem, oni pa tako hitri.«

	Le napol sočutno se nasmehne in me potreplja po roki. »Vse bo v redu. Tik ob tebi bom in na zgornji strani, tako da ne bo nihče udaril vate. Tam bo veliko bolj umirjeno. Poglej, niti obrniti se ti ni treba, samo naravnost se spusti kot snežni plug, da boš nadzirala hitrost. Nihče se ne bo zaletel vate.«

	Kako lahko to veš? stoka glas v meni, a se prisilim, da prikimam in izustim 'OK'. Spet se mi zdi, da potrebujem celo večnost, da zapnem smuči, ko pa mi končno uspe, si jih Will natakne v petih sekundah, dobesedno.

	»Greva? Ne pozabi: konice skupaj, pokrči kolena in glej predse – cilj je vznožje vlečnice. OK? On y va!«

	»Kaj?« zmedeno vprašam, trudim si zapomniti vse, kar je rekel. Konice skupaj, kaj še?

	»Ni važno. Rekel sem 'greva'. Po francosko.«

	Odsmuča naprej, mene pa popade jeza – rekel je, da bo ostal ob meni! S palicama se odrinem, smuči poravnam v 'kos pice' in mu sledim, zelo počasi.

	»Jeee! Vidiš? Smučaš!« vzklikne, ko pridrsim za njim. Vsa zgrbljena nadaljujem – gledam v tla, zadnjico molim ven, ne glede na Willove napotke, in sledim zvenu njegovega glasu, dokler se ne ustavi. Nekako nama je uspelo priti do vlečnice.

	Ampak podobna ni nobenemu dvigalu. Tam potrpežljivo stoji vrsta ljudi, opazujem jih, kako vsak zgrabi viseč železen obroč, si namesti disk med noge, potem pa pusti, da ga ta reč vleče po hribu navzgor. To je še bolj grozno od mehurčka.

	Will me pričakujoče pogleda. Zgroženo strmim vanj. »Saj v resnici ne pričakuješ, da bom zlezla na tole?«

	Obraz mu upade. »Louisa, vse bo v redu. Poglej, še majhni otroci zmorejo. Le smuči drži naprej in ne sedi na disk, ampak se samo nasloni nanj.«

	Neki moški v rdečem kombinezonu predse postavi otroka, rahlo zažvenketa in že se peljeta po hribu navzgor.

	»Se lahko tudi midva peljeva takole?« vprašam, da bi nekoliko sprostila napetost.

	Zasmeji se. Prešine me, da se danes do tega trenutka še nobeden od naju ni zasmejal.

	»V redu boš. Boš videla.«

	*

	Nisem v redu. Pri prvem poskusu sem reč preprosto spustila. Pri drugem sem jo uspela vtakniti med noge, nisem pa pričakovala tako močnega potega in sem padla, še preden sem se premaknila, nato pa sta Will in upravnik vlečnice porabila pet ponižujočih minut, da sta me spravila na noge in v položaj za še en poskus. Uspelo se mi je prepeljati pet metrov, potem pa sem pristala na tleh, ker sem pozabila, da ne smem sesti na disk.

	Vse me boli in sram me je. Zmorejo vsi razen mene. Za-čutim vroče solze, ki se mi grozeče nabirajo v očeh in jasno je, da Willa mineva potrpljenje.

	In potem, ravno ko že hočem vreči palici v sneg in reči, da se tega ne grem več, se mi naposled le uspe pripeljati na vrh.

	Izčrpana sem. Willa prepričam, da greva pred naslednjim poskusom na kosilo. K sreči je majhna restavracija tik nasproti nizkega pobočja, kjer sva.

	Smuči pustiva zunaj – Will vztraja, da jih dava narazen in zloživa v par eno mojo in eno njegovo, da jih ne bi kdo ukradel – in sedeva za mizo na terasi. Potihem upam, da bo nekdo res ukradel smuči in se mi ne bo treba več mučiti. Niti mi ni mar, če bi jih morala plačati – naj gredo na kreditno kartico, za katero še ne vem, kako bom poplačala dolg, prav tako ne, kako bom poravnala preostale. Splačalo bi se, če mi le ne bi bilo treba več smučati.

	Ampak ko tako sedim na soncu in se razgledujem po leseni terasi, postanem boljše volje. Sonce sije in okolica je krasna.

	Will čez mizo iztegne roko in me stisne za mojo. »Danes ti je šlo resnično dobro.«

	Vrnem mu nasmešek.

	»Zelo prijazen si, a oba veva, da to ni res.« Pomolčim. »Mislim, da smučanje ni zame.«

	Roko mi stisne še močneje, potem pa jo spusti, da se lahko na stolu nasloni nazaj. Zavzdihne.

	Šele sedaj spoznam, da je tudi on imel vizijo, kakšne bodo te počitnice. Verjetno si je predstavljal, kako drviva po strmini, kot to očitno počnejo vsi drugi, se poljubljava na vlečnici, se v nekaj sekundah znebiva smuči in stečeva v bar na pir ali kuhančka ali karkoli pač, preden bi si spet zlahka zapela smuči in odbrzela po hribu navzdol. Solza in jadikovanja si ni želel.

	»Oprosti,« rečem. »Morda mi bo popoldan šlo bolje. Bolj se bom potrudila.«

	Glavo nagne vznak in se pošteno pretegne, potem se spet vzravna in me pogleda. Zdi se manj napet, oddahnem si.

	»Ne bodi smešna. Vem, da se zelo trudiš. Poleg tega pa je pomembno le to, da sem tukaj s tabo.«





	23

	December 1998, La Madière, Francija

	Will

	To je popolna laž.

	Louiso ljubim, resnično jo. Tega ji še nisem povedal. Mislil sem, da bo na teh počitnicah pravi trenutek, da ji povem. Ampak, pizda, danes pa mi resnično gre na živce.

	Razumem, da smučanje ni preprosto, ko začneš. Toda is-kreno, star sem bil samo štiri leta, ko so me starši postavili na hrib, pa sem zmogel, zakaj potem ona zganja takšno dramo?

	Zakaj sem se ponudil, da jo bom naučil? Najslabša zamisel vseh časov. Do zdaj sem presmučal dva otroška hribčka, to je vse. S takšnim tempom v tem tednu sploh ne bom zares smučal.

	Da bom pošten, med kosilom si je Louisa vidno opomogla. Dve pivi, malce vina, zrezek s krompirčkom in urica sedenja na soncu in spet je bila takšna, kot jo poznam. Razpredala je o vremenu in pokrajini, dajala je celo obljube o tem, kaj vse bova počela pozneje.

	Tega se veselim, seveda, a upal sem, da bom tudi smučal.

	In zato sem se domislil načrta. Louiso bom spravil do vznožja pobočja – proga je zelena, preprosta, celo ona jo bo zmogla – do resorta. Prepričan sem, da bo takrat imela za danes dovolj smučanja, tako da jo bom pustil v sobi, jaz pa si bom privoščil nekaj hitrih spustov, preden zaprejo vlečnice. Ona bo lahko počivala in se relaksirala, jaz pa bom smučal – to je zmaga za oba.

	»Takole,« rečem, ko mi natakar vrne kreditno kartico. »Pripravljena na odhod?«

	Njena dobrovoljnost v hipu izpuhti. »Oh. Ja. Najbrž. Kaj bova zdaj počela?«

	»No, mislil sem, da bi se spustil do dna – proga je lepa, enostavna in široka, tako da ti ni treba skrbeti, potem pa bova videla, kako se boš počutila.« Ti boš šla nazaj v kočo in lahko počneš, kar te je volja, dokler mi ne hodiš blizu, jaz pa bom brzel z najvišjih vrhov, dokler ne ustavijo žičnic, je pisalo med vrsticami.

	Nasmehne se.

	»Jaz da bi presmučala vso pot navzdol? Seveda. Smešen si. Resnično, kaj bova počela? Se še enkrat peljala z vlečnico?«

	V pičko materino!

	»Em, ne, resno sem mislil,« prijazno odvrnem. »Ni daleč in hrib je zelo položen. Lahko še enkrat povadiva na otroškem hribčku, vendar vem, da ti bo uspelo. Vso pot bom ob tebi.«

	Spači se. Za sekundo pomislim, da se bo razjokala. »Will, oprosti, ampak ne bom zmogla. Lahko še kako drugače prideva dol?«

	Jebenti.

	Bodi sočuten fant, se opomnim. Globoko zajamem zrak.

	»No, če se resnično nočeš spustiti po progi, se lahko povzpneš nazaj do mehurčka in se odpelješ dol.« Pokažem na gondolo, do katere je, priznam, kar lep vzpon. »Saj ni tako daleč, do polovice lahko greš z vlečnico,« predlagam.

	Obupano me pogleda. »Resno? V teh bedastih čevljih ne morem hoditi tako daleč, sploh pa ne v snegu po hribu navzgor.« Pogleda proti gondoli, potem spet pobočje. »Kaj misliš, koliko časa bova potrebovala, da prismučava dol? Realno?«

	»Em … približno petnajst minut? Največ dvajset.« Če bi bil sam, tri, še dodam pri sebi.

	Spet pogleda gondolo in zavzdihne. »Prav, potem pa poskusiva. Vendar obljubi, da boš ves čas ob meni.«

	*

	Potrebovala sva celo uro, in to brez desetih minut, ki jih je Louisa potrebovala, da si je namestila smuči, kot ponavadi. »Tako, ja, no, takole, najprej sprednji del, potem pa s peto pritisni navzdol … točno tako. Ne, ni zagrabilo, poskusi še enkrat.« Mirno in potrpežljivo govorim in se vedem kot popoln fant, v sebi pa kričim. Pogoji za smuko so danes popolni. Vem, da bi moral uživati, ker sem tukaj s punco, ampak v tem trenutku bi jo najraje ubil.

	Ko si končno le uspe zapeti smuči, se odpraviva in že takoj naslednjo sekundo pade. Vidim, da je na robu solz.

	»Hej,« rečem, »ne joči. Dobro ti gre.«

	Odkima. »Strah me je, Will. Ne morem. Poškodovala se bom. Vem, da se bom.«

	Primem jo za roko. »Ne boš se poškodovala. Res ti gre dobro. Do jutri boš nad smučanjem navdušena – obljubim.«

	Slabotno se nasmehne, sname sončna očala in si obriše solze. »Oprosti, trapasto se obnašam. Uspelo mi bo.«

	Zapeče me slaba vest. Tako lepa je. In resnično se boji – to vidim. Prisežem si, da bom bolj razumevajoč in da ne bom več razmišljal o drugih progah, po katerih bi lahko smučal. Sem sem prišel z Louiso, samo to je pomembno. Večina ljudi bi ubijala, da bi lahko bila tukaj. In ne bi si želeli biti z Adamom in Nell, drveti po rdečih ledeniških progah, preden bi se ustavili na prijetno ohlajeno pivo, kar pa ne bi trajalo celo večnost, ker se nekdo tako dolgo ubada s smučmi.

	Resnično si ne bi.

	Ampak moja odločenost ne traja dolgo.

	Louisi naposled le uspe presmučati zgornji, skoraj raven del spusta, tako široke sledi, kot jo pušča za seboj, še nisem videl. Potem se ji sredi enega njenih mučnih zavojev v zadnji del smučke zagozdi bordar, ona pa pade. Spet.

	Tokrat ni samo na robu solz. Razjoče se in smrka – dejansko se grdo cmeri. »Ne morem!« tarna med hlipanjem. »Prosim, Will, ne sili me! Preveč se bojim!«

	Kakšnih deset minut sediva na robu proge, z eno roko jo objemam, z drugo pa trepljam po kolenu, čakam, da se bo pomirila. Spodbujam jo, naj globoko diha, jaz pa se na vse pretege trudim ne razmišljati o veličastni smuki, ki jo zamujam.

	»Louisa, stvar je takšna, da boš zdaj, ko si že na progi, morala priti po hribu navzdol,« rečem. »Takšno pač je smučanje, žal.«

	»Kaj pa drugi ljudje, ki resnično ne morejo? Ni nobene reševalne ekipe? Prej sem videla, da so nekoga odpeljali dol.«

	Zasmejim se, mislim, da se šali, potem pa jo pogledam in vidim, da se ne. »Ne. Reševalci so namenjeni samo poškodovanim.«

	Sledi naval novih solz. »Potemtakem moram?«

	»Ja, žal. Poslušaj, ko prideva dol, ti ni treba več smučati, če nočeš. Ne bom te silil. Nikakor.« Prosim, ne želi si več smučati, ne sili me več biti s teboj, moledujem v sebi.

	Prikima in si grize ustnico. »OK, potem pa najbolje, da greva. Kolikor prej, toliko bolje. Mi pomagaš vstati?«

	Zavihtim jo pokonci in naslednjih petinštirideset minut se po polžje spuščava po pobočju. Tokrat se nama bordar k sreči na široko izogne.





	24

	December 1998, La Madière, Francija

	Louisa

	»In, Louisa, kakšen je bil tvoj prvi dan na strminah?« vpraša Adam. V pusti jedilnici sedimo za mizo za štiri, za predjed jemo pašteto in z mlahavo solato obložen prepečenec.

	»Naporen,« pokomentiram in si odsotno mažem pašteto na rezino toasta, kot bi bila maslo. Opazim, da je Nell odlomila le delček prepečenca in nanj namazala pašteto, čutim, da zardevam. Ni važno, kako močno se trudim vse delati pravilno, odkar sem prišla na Oxford, ga večno nekje lomim. Toliko vsega bi si morala zapomniti.

	Dejstvo, da sem že kar nekaj spila, mi ne pomaga. Na splošno ne pijem veliko, ampak ko sva končno prilezla s hriba, sem morala nekaj spiti, da sem si pomirila živce. Will naju je odpeljal v bar in nama naročil kuhančka. Jaz si ga ne bi naročila – kuhano vino sem nekajkrat že poskusila, pa mi ni bilo všeč – ampak tole je bilo dejansko zelo dobro in pitno.

	Ravno sem izpraznila kozarec in razmišljala, ali bi še enega, ko je Will pogledal na uro, potem pa segel čez mizo in me prijel za roko.

	»Ljubica, bi te zelo motilo, če grem in se enkrat ali dvakrat spustim, preden zaprejo vlečnice? Danes nisem veliko smučal in vse od lani nisem bil na snegu, še vreme je tako čudovito, baje pa se bo čez dan ali dva poslabšalo …«

	Trpko se nasmehnem. »Seveda,« rečem, »ti kar pojdi,« ampak v želodcu me stisne. Noče biti z mano, pomislim. Raje bi smučal. Kvarim mu počitnice. Nisem prava zanj, nimam pravega ozadja. Raje bi bil s kakšno čedno mestno punco, ki je odraščala ob jahanju in smučarskih počitnicah, se ne cmeri sredi strmine in ji smuči ne padajo nenehno iz rok kot meni.

	Nagne se k meni in me poljubi na čelo. »Pravi angelček si. Ti pa razmisli, kaj si želiš početi jutri. Če želiš, te rade volje spet peljem na sneg,« reče, kar je seveda laž, »če pa ne, tudi v redu. Kakorkoli, čez kakšno urico se vidiva v koči. In potem bi lahko …«

	Pobožam ga po licu. »Morda … če boš zelo priden,« v resnici sem si pa mislila niti pod razno. Boli me vsak delček telesa in izčrpana sem.

	Imela sem občutek, da bo pot do koče še dolga. Ko je Will odšel, sem si za pogum privoščila še en lonček kuhanega vina. In potem še enega. In potem sem v teh groznih čevljih in ker sem morala sama nositi smuči, resnično potovala celo večnost. Ko sem končno prispela, sem bila tako slabe volje, da sem se morala počastiti z gin tonikom, preden me je malce razvedrila prha. Ko sem prišla izpod tuša, je bil Will že nazaj. Na hitrico se je oprhal, potem pa sva prišla sem dol in spet začela piti.

	»Torej se Will le ni izkazal za tako odličnega učitelja, kot je pričakoval, da je?« Adam naloži na ogenj. Willu se pomrači obraz kot zjutraj, ko ga je Adam dražil, ampak meni se Adamove besede ne zdijo nič takšnega. Ne vem, zakaj se Will tako živcira zaradi njega. In če sem iskrena, Adam ima prav.

	»Nisem ravno naravni talent za smučanje, tako da je bil Will … nadvse potrpežljiv,« povem, zadovoljna sama s sabo, ker sem se tako diplomatsko izrazila. V resnici Will sploh ni bil potrpežljiv. Skoraj ves dan mu je na obrazu pisalo, da si ne želi biti tam. Komaj je čakal, da me pusti v baru in odhiti smučat sam, mene pa je pustil, da sem se sama vrnila, s smučmi vred. Prvi dan me ne bi smel peljati na tisto strmino. Predolga in prezahtevna je. In več kot pijem, bolj sitna postajam.

	»Po tonu sodeč torej ni bil zelo potrpežljiv,« odvrne Adam. »Sem ti rekel, da bi bilo bolje, če bi najel inštruktorja, Will.«

	»Louisi je šlo dobro,« osorno zasika Will, kar prav tako ni res. »Pojma nimaš, Adam.«

	»Dokler se učiš, zna biti težko,« se oglasi Nell. »Mama mi je povedala, da sem se na svojih prvih smučarskih počitnicah ves čas cmerila, oči pa je vpil name, ker sem vse počela narobe. Kasneje je mama vsakič, ko smo šli smučat, vztrajala, da sem imela učitelja, in če sem iskrena, je veliko lažje, če te uči popoln tujec. Mislim, da je tako lažje za vse.« Pogleda me. »Bi jutri poskusila? Lekcijo z inštruktorjem?«

	Skomignem. »Nisem prepričana, da si jutri sploh želim smučati. Mislim, da smučanje ni zame.«

	»Oh, tako hitro pa ne smeš obupati!« zažvrgoli Nell. »Ko enkrat obvladaš, je čudovito. Na začetke boš pozabila. Prvih nekajkrat je težko za vse. A ni tako, Will?«

	Will prikima. »Jap. Ampak odločitev je Louisina. Če noče smučati, ji ni treba.«

	Pod mizo me stisne za koleno. V običajnih okoliščinah bi njegovo roko pobožala, a je ne. Kristalno jasno je, da noče, da bi smučala, ker si ne želi, da bi smučala z njim – prepočasna sem, on pa ne more smučati, kot zna. Ampak čisto zlahka se ne bo izmazal. Jutri nočem smučati, prav tako pa nočem biti ves dan sama. Will ne bi smel vztrajati, naj se jim pridružim na tem oddihu, če časa ne želi preživljati z mano.

	Z mize odnesejo krožnike in nam postrežejo z glavno jedjo. Piščanec in lazanja z gobami, prelita s pocasto omako. Iz steklenice brez etikete si nalijem še en kozarec vina. Očitno ta teden ne bom jedla vrhunske hrane, a po drugi strani lahko spijemo neomejeno količino vina, ki je sicer precej kislo. Nikamor se nam ne mudi.

	Adam in Nell razpredata, kako sta preživela dan, omenjata stvari, kot so driftanje, divji spust in šus, pa tudi druge, ki jih ne razumem.

	Pomislim, ali bi se lahko izmuznila v posteljo, res sem utrujena. Upam, da si Will ne bo želel seksa. Še vedno sem jezna nanj. Moja razumnejša plat ve, da se je potrudil, da bi me naučil – ne more pomagati, če si bolj želi, da bi spodobno smučal, ne pa stal ob meni in mi poskušal pomagati. A zaradi takšnega razmišljanja je moja druga plat samo še bolj jezna.

	»Louisa? Kaj meniš?« vpraša Adam.

	Niti sanja se mi ne, o čem se pogovarjajo – na Willa sem tako besna, da sem pogovor povsem izključila. Vem, da bi morala priznati, da nisem poslušala, ampak na Adamu je nekaj, zaradi česar se počutim kot majhna deklica in nisem prepričana, da me Nell ne bo zabila, če priznam, da nisem poslušala.

	»Oh, em …« bleknem. Čutim, da zardevam.

	»Dober načrt, kaj?« se oglasi Will. Mislim, da se prvič ta večer smehlja in upajoče gleda, in ker ne najdem besed, odvrnem le: »Seveda, super. Zakaj pa ne?«

	»Odlično,« pripomni Adam. »Takoj jutri zjutraj ti bomo rezervirali inštruktorja. Kot bi mignil, boš postala prava profesionalka.«





	25

	December 1998, La Madière, Francija

	Will

	Danes sem čisto iz sebe od veselja.

	Vreme ni tako lepo kot včeraj, a je še daleč od groznega in VES DAN bom smučal.

	Večino časa imam brata za nadutega kretena, ampak Louiso je sijajno pripeljal do odločitve, da je pristala na učenje z inštruktorjem.

	Opazil sem, da ga sploh ni poslušala in ni vedela, kaj je rekel. Ampak to bi morala povedati. In ja, jaz tega ne bi smel izkoristiti – vedel sem, da si učenja smučanja ne želi. Ampak resnično nočem preživeti še enega takšnega dne, kot je bil včerajšnji.

	Še sreča, da je bila pijana, sicer bi jih poslušal. Ker pa je bilo, kot je bilo, je samo zamomljala: »Dobro veš, da nočem več smučati. Zakaj si dopustil, da sem privolila? To ni fer,« in padla v posteljo.

	Pomagal sem jo sleči in se zlagal, da sem mislil, da je spremenila mnenje. »Super bo,« sem še dodal, »to nerad priznam, ampak mislim, da ima Adam tokrat prav. Ugotovila boš, da je veliko lažje, če te uči profesionalec.« In četudi ne bo, je plačan, da on namesto mene posluša tvoje tarnanje in jadikovanje, sem pomislil pri sebi. Sploh mi ni mar, kako čeden bo ali kako seksi naglas ima. Če se bo Louisa ves dan neškodljivo spogledovala z nekom, je to vredno dneva smučanja zame.

	»In obljubim, ne glede na vse,« sem nadaljeval, »da bom ves naslednji popoldan preživel s tabo. Lahko smučava v tvojem tempu ali pa sploh ne smučava, lahko sva ves dan v postelji ali počneva karkoli drugega.«

	Pobožal sem jo po licu. Tudi sam sem bil nekoliko opit.

	»Ljubim te,« sem ji šepnil, ampak ona je že spala.





	26

	December 1998, La Madière, Francija

	Louisa

	Izkazalo se je, da je imel Adam prav – z inštruktorjem je veliko lažje kot z Willom.

	Oddahnem si, ko se spet znajdem na otroški progi, kjer sem včeraj zjutraj začela. Jean-Marc počasi vijuga pred mano, medtem ko vadiva snežni plug – po čarobni preprogi navzgor in po hribčku navzdol, znova in znova in znova.

	»Mislim, da vas je fant prehitro peljal na zeleno stezo,« reče po približno desetih poskusih. »Zdaj se mi zdite pripravljeni za zeleno progo, a le, če si to želite.«

	In tako greva na zeleno progo. Okrog dvanajstih sem izmučena, ampak dejansko na neki način smučam, skoraj celo razumem, zakaj ljudje uživajo. Jeza na Willa, ker me je priganjal, potem pa pustil samo, je že skoraj povsem splahnela. Navdušena sem. Komaj čakam, da mu pokažem, kaj znam.

	Vsa izčrpana, a tudi zanesena se odpravim v restavracijo, z Willom sva dogovorjena, da se ob pol enih dobiva na kosilu. In tudi smuči nesem sama, ne da bi mi ves čas padale na tla – Jean-Marc mi je pokazal, kako jih moram nositi, in sicer je treba del z vezmi nasloniti za ramo, ne pa nositi spredaj, kot sem to počela prej. Vse izgleda dobro. Navsezadnje bom vendarle lahko smučala.

	Naročim slavnega kuhančka in si ogledam meni. Upam, da je Will z Adamom in Nell preživel prijeten dopoldan. Upam, da se je nasmučal, preostanek dneva si namreč želim smučati z njim, in to brez občutka, da mi dela uslugo. Še vedno sem daleč od tega, da bi bila hitra, nisem pa več tako zelo počasna. Danes zanj ne bo tako mučno, kot je očitno bilo včeraj. Nekajkrat se bova skupaj spustila, se ustavila na pijačo, potem mu bom rekla, naj se nekajkrat spusti sam, ker sem danes nadvse prijazna in prizanesljiva punca, jaz pa se bom vrnila v kočo – ne da bi mi smuči vsaj enkrat padle na tla – se oprhala in uredila zanj, ko se bo vrnil, pa si bova privoščila izjemen seks. Zatem bova šla na večerjo in ob Adamu in Nell se ne bom počutila majhne in ne bo mi dolgčas, ker zdaj znam smučati tudi jaz in razumem, o čem se pogovarjajo, zato se bom lahko vključila v pogovor in jim povedala, katera pobočja sem presmučala in s katerimi vlečnicami sem se vozila, besede kot šus pa bom uporabljala pravilno. Vse bo perfektno.

	Pogledam na uro: ena. Kje je Will? Saj ni važno. Včeraj sem za spust po pobočju potrebovala neskončno več, kot sem mislila, da bom. Najbrž je kaj takega krivo, da zamuja. Morda pa se je ustavila vlečnica. Naročim še en kozarček kuhanega vina in si znova ogledam meni.

	Vrata restavracije se odprejo na stežaj, v prostor zaveje val mrzlega zraka in z njim Adam. Divje se ozira naokrog, ko me zagleda, pride k meni in se poči na stol nasproti mene. Postane mi rahlo nelagodno. Kje je Will? Je poškodovan?

	»Louisa,« sope, povsem brez sape, »oprosti, ker si čakala. Si že naročila? Kako je bilo na tečaju?«

	»Bilo je super, Adam, toda kje je Will. Je OK?«

	Sname kapo, se obrne in natakarici pomaha na tisti svoj vzvišeni način, do katerega imajo pravico samo privilegiranci. Seveda se takoj odzove.

	»Joj, umrl bi za pivo. Dobesedno pritekel sem sem. Tako mi je žal, ker sem pozen. Une bière, s'il vous plaît?« reče natakarici, ki prikima in oddrsa. »Oprosti, to je bilo zelo nesramno od mene – nisem te vprašal, ali boš kaj pila. Boš kaj?«

	Dvignem kuhančka. »Ne, hvala, imam. Kje je Will?«

	»Mene je poslal, da ga opravičim. Bila sva v sosednji dolini in zlomila se mu je vez. Cepec hoče vedno skakati, četudi ne obvlada. Kakorkoli, pristal je katastrofalno kot ponavadi, smuči so se mu snele in ene ni mogel namestiti nazaj. Do vznožja je moral hoditi peš, ker pa sva jih najela tukaj, jih tam ne more zamenjati za novi par oziroma vsaj ne brez velikega cirkusa – poiskati mora trgovino iste znamke in podobno, poleg tega pa bo rabil celo večnost, da prepešači sem na to stran. In zato me je prosil, naj pridem sem in namesto njega kósim s tabo. Upam, da nisem preveč nemogoča zamenjava.«

	Poslušam ga, jeza v meni pa narašča. Se je to resnično zgodilo ali je Will poslal Adama z izgovorom, da mu popoldan ne bi bilo treba smučati z mano? Tako sem se veselila, da bi mu pokazala svoje nedavno pridobljene sposobnosti, zdaj pa iz tega ne bo nič.

	Ko prispe Adamovo pivo, ga izpije na dušek in kozarec s treskom odloži na mizo. »Mater, sem bil žejen. Si lačna? Si lahko ogledam tvoj jedilnik?«

	Podam mu jedilnik, na hitrico ga preleti. »Si razdeliva pierrade?«

	Ne vem, kaj je to, a kljub temu privolim – delno zato, ker nočem priznati, da spet nečesa ne vem, delno pa tudi zato, ker zdaj vem, da Willa ne bo. Moj dan je uničen in čisto vseeno mi je, kaj jem.

	»Sliši se dobro,« rečem. »In steklenico rdečega zraven?« Hočem vprašati, ali bo Will prišel kasneje, a nočem zveneti preveč odvisna.

	*

	Pokaže se, da je pierrade vroč kamen, na katerem si sam popečeš tanke rezine govedine, skupaj z veliko skledo solate, ogromnim pladnjem pečenega krompirčka in štirimi skledicami različnih omak, prav vse pa so slastne. Adam naroči vino – niti sanja se mi ne, koliko stane in upam, da ne pričakuje, da si bova račun razdelila. Ugibam, da bo velikanski.

	Tokrat sem z Adamom prvič sama in moram priznati, da je veliko boljša družba, kot bi pričakovala. Kadar sta z Willom skupaj, sta venomer zajedljiva – zdi se, da večno tekmujeta in iščeta razloge, da bi lahko drug drugega ponižala. Zdaj ko Willa ni zraven, se zdi Adam veliko prijetnejši.

	Pogovarjava se o njegovi službi v Londonu. Adam pove, da sta mu plača in življenjski stil, ki jo spremljata, všeč, da pa mu samo delo ni pogodu in da tega ne misli početi večno.

	»Je pa res,« doda, košček skoraj surovega mesa pomoči v česnovo omako in ga zamišljeno žveči, »da ne vem, kaj drugega bi lahko delal. In tudi denarju bi se težko odpovedal. Življenje postane enolično in dolgočasno, pesti me velika hipoteka, imam zahtevno punco …«

	»Nell je zahtevna?« nedolžno vprašam, kot da tega ne bi že sama opazila. »Kako dolgo pa sta skupaj?«

	Prhne. »Dve leti. In ja, zahtevna je, a to me ne moti. Obožuje mestni stil življenja in vse, kar ga spremlja.« Zavzdihne. »A če sem pošten, imava od tega oba korist.«

	»Kako to misliš?«

	»No, resnično je fit, tako da … sva oba na boljšem. Le na različna načina.«

	Zasmejim se.

	»Torej ni ta prava?« Najbrž sem že malce pijana. Kakšno vprašanje pa je to?

	Obrne se in spet pomaha natakarici. »Je bolj ta prava za zdaj. Nikomur ne škodi, če sva skupaj, da se zabavava, kaj?« Sledi rahlo neprijetna tišina, prekine jo natakarica. »Človek je samo enkrat mlad in vse to. Bi sladico?«

	Odkimam.

	»Dvakrat genepi, prosim,« naroči Adam, ko natakarica počisti mizo. Vem, da bi morala biti jezna, ker Adam naroča v mojem imenu, ne da bi me prej vprašal. Sicer bi se mi to zdelo arogantno, v tem trenutku pa se mi zdi očarljivo samozavestno.

	»Kaj je genepi?« vprašam.

	Obrne se k meni. »Gorski liker. Lahko mi verjameš, da ti bo všeč. Pa ti in Will? Je on ta pravi?«

	Zardim. »Tega ti ne morem povedati. Njegov brat si.«

	Zarotniško se nagne k meni. »Obljubim, da mu ne bom povedal.«

	Zasmejim se. »Nikoli se ne ve.«

	Nagne se še bliže k meni in me pogleda naravnost v oči. »Lahko mi zaupaš.« Zenici ima veliki in črni, za hip občutim nekaj, česar ne bi smela. Naslonim se nazaj, zapeče me vest. Natakarica se vrne s pijačo, molče srkava iz lepo okrašenih kozarčkov.

	»Je dober, kaj?« vpraša.

	Prikimam. Alkohol me žge po grlu. Je čudne svetlozelene barve, okus ima zelo močan, a sladek. Naredim še en požirek in zakašljam.

	»Ja. Dober je. Po vsem tem definitivno ne bom mogla smučati.«

	»Nič hudega, poglej skozi okno,« reče in pokaže na okno za menoj. Obrnem se in opazim, prvič, odkar kosiva, da se je vreme popolnoma spremenilo. Zunaj gosto sneži, nebo so prekrili oblaki.

	»Vau, to pa je razlika,« odvrnem.

	»Ja,« pritrdi in srkne požirek. »V takšnem si res ne želiš smučati. Lahko ostaneva tukaj in se napijeva. Lahko pa greva nazaj in si v koči privoščiva savno.«

	Spijem še malo zelene tekočine, ki mi prijetno draži ustnice. »OK,« rečem, a nisem najbolj prepričana, na kaj sem pristala, ker pa sem že pošteno omotična, mi niti ni mar.

	Adam se spet nagne proti meni. »No, pripovedovala si mi o Willu.«

	Nasmehnem se. »Ne, nisem. Ti si hotel, da bi govorila o Willu. Kar sploh ni isto.« Majhen kozarček držim med prsti in zibljem pijačo.

	»Včeraj pri večerji si bila videti pošteno jezna nanj.«

	Odložim kozarček. Nisem si mislila, da bo kdo opazil. Sem tako očitna? Poleg tega pa se mi ni zdelo, da je kdo sploh pozoren name. »Ja. No, bila sem slabe volje zaradi smučanja. Dan ni bil dober. Ampak krivda ni bila Willova in danes mi je šlo veliko bolje. Nič več nisem jezna nanj.«

	»Res škoda, da ni mogel priti na kosilo,« pripomni Adam in se spet nasloni nazaj.

	Kaj naj bi to pomenilo? Je bila polomljena smučka samo izgovor?

	Ne bom dovolila, da se poigrava z mano. Verjetno želi spet očrniti Willa.

	»Ja, škoda. A nič zato, saj bova kasneje skupaj. In poslal je tebe, tako da …«

	Tole je zvenelo čisto narobe. Hotela sem reči, da je mislil name, ne pa …

	Široko se nasmehne. »Res je. Lepo, da sva se malce spoznala, kajne? Bova še enega?«

	Pogledam skozi okno, zdaj sneži še močneje. Tukaj gori v kaminu, prijetno je in toplo, jaz pa še ne bi rada šla ven na mraz.

	»Prav,« rečem. »Potem pa se grem nazaj v kočo pogret v savno.«

	*

	Na koncu spijeva še tri. In dve kavi. Ko odideva iz restavracije, je ura skoraj pol štiri. Adam mi poda svoji palici, moje smuči pa si brez besed zavihti na ramo, za kar sem mu hvaležna, čeprav jih zdaj že znam nositi. Po novozapadlem snegu, v ledenem vetru in po vsej tej pijači hoja ne bo preprosta.

	Veter mi brije v obraz, ko hodiva po kratki poti do koče, kljub debelim rokavicam imam roke čisto premražene. Pomislim na vročino v savni, kako mi bo prijala. V shrambi Adam smuči pospravi v omarico in si sname kapo.

	»Huh! Kakšno vreme, kaj? Upam, da sta Nell in Will v redu in da nista obtičala v sosednji dolini. Če bo še naprej tako snežilo, bodo vlečnice kmalu ustavili.«

	»A res?«

	»Ja, včasih jih. Ampak nič ne skrbi, do večera bo Will nazaj. Če bodo vlečnice zaprli, bodo ljudi pripeljali z avtobusi. Obtičal je samo enkrat, ker je zaradi bedaste napake zamudil zadnjo gondolo. No, upajva, da je usposobil smuči.«

	»Zagotovo. Je kar iznajdljiv,« rečem.

	Adam me čudno pogleda.

	»Če ti tako praviš,« odvrne.

	Zdaj sva pred vrati naših sob, ki sta si nasproti. Imam občutek, da je njuna večja in lepše opremljena, najbrž ima tudi lepši razgled.

	»OK. Zate ne vem, ampak jaz zmrzujem. Preoblekel se bom, kasneje pa se morda vidiva v savni, prav?«

	Zardim. Bi Willa motilo, če sem v savni z Adamom? Verjetno ne. Saj ni nič drugače, kot če bi bila še z nekom v bazenu.

	Ali je drugače? S savnami nimam toliko izkušenj.

	»OK,« rečem, »se vidiva spodaj.«

	V sobi slečem jakno, smučarske hlače in ostale plasti. Gola se pogledam v veliko ogledalo. Izposojene hlače so mi pretesne, okrog pasu so mi pustile grdo rdečino, prav tako jo imam pod prsmi, kjer me je otiščal modrc. Morda bi res morala investirati v športni nedrček, kot mi je svetovala moja smučarska prijateljica, meni pa se je to zdela čista potrata.

	Zazveni trkanje. Zgrabim brisačo in si jo ogrnem, potem odprem vrata. Adam je, prav tako samo v okrog pasu zaviti brisači.

	»Hej, Louisa. Oprosti, ampak zgleda, da sem pozabil kopalne hlače. Misliš, da bi Willa zelo motilo, če si sposodim njegove? Če bi bili na Nizozemskem, bi šel gol v savno, ampak kolikor vem, to v Franciji ni zaželeno.«

	Zardim in na široko odprem vrata. »Seveda, vstopi. Mis-lim, da Will ne bi imel nič proti – pogledala bom med njegove stvari in jih poskusila najti.«

	Adam sede na posteljo.

	»Spomnim se, da je bil Will zelo skrben glede prtljage, ko sva bila še otroka. Jaz sem svoj kovček potisnil pod posteljo in ven vzel samo tisto, kar sem v nekem trenutku potreboval. Je še vedno takšen?«

	Obrnem mu hrbet in odprem omaro. Will je res vsa oblačila zložil v čedne kupčke. Na spodnjih policah, mojih, so le kupi nametanih cunj.

	»Ja,« povem, »zlahka lahko vidiš, katere police so njegove in katere moje.« Pregledam kup Willovih spodnjih hlač in najdem kopalne, podobno zložene. Obrnem se in z njimi veselo pomaham.

	»Voilà,« rečem in še naprej maham z njimi, kot bi plesala ples sedmih tančic.

	Adam se nasmehne in vstane. Premeri me od nog do glave, nenadoma se počutim preveč izpostavljeno. »Izvoli,« rečem in mu molim kopalne hlače, vendar jih ne vzame. Izraz na njegovem obrazu se spremeni in v tistem trenutku dojamem, kaj se bo zgodilo.

	Zgrabi me panika in umaknem se bliže k omari, ko me prime za zapestje. Brisača mu pade na tla, njegova usta pritisnejo na moja, tišči me ob omaro. Z drugo roko me zgrabi za prsi in prvi trenutek sem tako šokirana, da otrpnem. Boke pritisne obme, čutim, kako mi brisača drsi navzdol.

	Umaknem glavo in upirajoče zastokam. Prime me za obraz, ga obrne k sebi in me spet na silo poljubi. V usta mi porine jezik, me prime za drugo roko, jo dvigne nad glavo in pritisne ob vrata omare.

	Spet umaknem glavo. »Kaj počneš?« panično dahnem. Dvigne me in me vrže na posteljo. S kolenom mi tišči noge narazen.

	»Prenehaj že,« zastokam. Poljublja in grize me po vratu, s kolenom pritiska še močneje, nog ne morem več držati skupaj. »Ves popoldan se že spogleduješ z mano.« Prestavi se više, grobo, in kriknem, ko ga začutim v sebi. Trudim se osvoboditi roke, ki mi jih še vedno drži nad glavo, da bi ga odrinila, a zaman.

	»Prosim, Adam, ne … Nisem …« poskušam zavpiti, dejansko pa zašepetam. Ne vem, ali me sploh sliši. »Nisem,« ponovim, toda on nadaljuje. Diha vse hitreje in plitveje, glavo mi zakoplje v vrat. Skušam se ga otresti, vendar je pretežak in drži me za roke. »Prosim …« se slišim rotiti. Poskušam premakniti roke, zvijam se, a zaman.

	Suva vse hitreje in močneje, potem zastoka, se strese in se zvali z mene.

	Obležim na postelji, kot me pusti, na hrbtu. Čutim, kako mi po licu drsijo solze. Sem ga osvajala? Sem si to želela? Ničesar več ne vem.

	Sede in me od strani pogleda, potem pa skoči pokonci in si spet ovije brisačo. Sežem po svojo brisačo, ob meni na postelji je, zavijem se vanjo. Še nikoli se nisem počutila tako gola, tako ranljiva.

	V sobi ni bil niti pet minut. In zgleda, kot bi se nič ne zgodilo.

	»Tega ne bova nikomur omenjala, kajne, Louisa? Nič slabega se ni zgodilo. Kakorkoli, to si si želela enako kot jaz. In dvomim, da bi kdo verjel, da je bilo kaj drugače, je tako?«

	Zgrabi kopalne hlače in odpre vrata.

	»Se vidiva v savni.«





	27

	December 1998, La Madière, Francija

	Louisa

	Ko Adam odide iz sobe, sem tako presunjena, da ne vem, kaj naj naredim.

	Se je to sploh zgodilo?

	Sem ga napeljevala?

	Sem si res želela kot on, kot je rekel?

	Začne me tresti, dojamem, da me zebe. Zavihtim se pokonci in grem pod tuš, vodo nastavim vročo, kolikor še prenesem.

	Zdrgnem se z Willovim imenitnim milom, tudi lase si umijem, a zdi se mi, da na sebi še vedno voham Adama.

	Bi morala Willu povedati, kaj se je zgodilo?

	Mi bo verjel?

	Bo mislil, da sem sama kriva?

	Sem res sama kriva?

	Spet se zavijem v brisačo in ležem na posteljo. Kožo imam pordelo.

	Will se bo kmalu vrnil.

	Nočem ležati na postelji kot nekakšno povabilo. To je videl Adam. Will ni tak kot Adam, pa vendar … kljub temu. Nočem narediti napačnega vtisa.

	Vstanem in oblečem kavbojke in star hudi. Zraven Nell, bogve katero zadnjo dizajnersko kreacijo bo nosila nocoj, bom videti grozna, ampak v tem trenutku mi je popolnoma vseeno. Ne prenesem, da bi se me karkoli dotikalo. Kdorkoli.

	*

	Razmišljam, da bi Willu rekla, da me še vedno boli glava in da ne želim večerjati, toda kljub obilnemu kosilu sem povsem nepričakovano sestradana, vlogo sitne in stokajoče punce pa sem na teh počitnicah igrala že dovolj – če ne bom previdna, me bo Will pustil. In pa – kaj, če mu Adam pove, kaj se je zgodilo, mene pa ne bo zraven, da bi povedala svojo plat? Kaj, če bo Adam rekel Willu, da sem ga ves dan osvajala in da sva seksala, medtem ko je on smučal? Bi storil to? Vedno se trudi Willa preseči, ampak … bi šel predaleč, če bi mu povedal, kaj sva – kaj je on storil?

	Ne vem.

	Bi mi Will verjel, če bi mu povedala resnico?

	Tudi o tem nisem prepričana.

	Premislim si. Hudi zamenjam za lepši top – nočem, da bi bilo Willa sram zaradi mene – nadenem pa si tudi šal, da zakrijem vrat. Na njem imam drobna rdeča znamenja. Lahko bi bila posledica ovratnika, ki me je drgnil med smučanjem, vendar pa nočem, da bi Adam videl, kaj je naredil. Mislim, da bi bil ponosen.

	*

	Dve uri kasneje vsi skupaj sedimo za mizo. Adamovemu pogledu se izogibam, ampak on se vede, kot da se ni zgodilo prav nič. Vsem nalije vino, najprej Nell in meni, potem Willu in sebi kot ponavadi. Popoln gospod. Willa draži zaradi polomljene smučke, mene rahlo zbada, da sem se zagledala v učitelja smučanja in podobno. Kot bi bila povsem običajna večerja, povsem običajen večer, povsem običajne počitnice, na katerih se ni zgodilo nič nenavadnega in ni bil nihče posiljen.

	In bila sem posiljena. Kajne? Morda pa se ni nič zgodilo. Mislim, očitno sva seksala, ampak … morda pa je bilo res tako, kot je rekel? Mogoče me pa ni prisilil?

	Sem si želela? Sem mu dala vedeti, da si želim?

	Je to sploh isto?

	V hipu me prešine, da Willu nikakor ne smem povedati. Nikoli mi ne bi verjel. V tem trenutku še sama nisem prepričana, kaj je res.

	»Kajne, Louisa?« slišim vprašati Adama, ko se spet zavem pogovora. »A si nisva v La Taverni privoščila enkratnega kosila? Škoda, da ga je Will zamudil, ker je takšna neroda in je polomil smučko, Nell pa je bila prepočasna, da bi me dohajala.«

	Nell prhne. »NISEM prepočasna, da te ne bi mogla dohajati. Preprosto sem raje ostala na tisti strani doline, kot pa se vrnila sem – popoldan je tam veliko bolj sončno in tudi proge so boljše.«

	Pogledam Adama, a samo za sekundo, preveč me boli. Vidim, da se mi posmehuje. Vsaj počutim se tako. Misli, da si deliva skrivnost o tem, kar se je dogajalo med nama, ko Willa ni bilo zraven? Ali me zgolj gleda brez vsakršnega skritega namena? Zdi se mi, da ne vem ničesar več.

	»Ja. Kosilo je bilo prijetno. Hvala,« povem povsem mehanično. Šele zdaj se spomnim, da je on poravnal račun – zaradi dobrega vina in vseh tistih kozarčkov je bil zagotovo ogromen. Je bilo to to? Je mislil, da sem mu dolgovala? Da ne bi sprejela vseh tistih pijač, če si ga ne bi želela?

	Če bi si račun razdelila, bi se vsemu temu izognila? Bi to predstavljalo ustrezno sporočilo – sem punca tvojega brata. Midva le kósiva skupaj. Drug drugemu ne dolgujeva ničesar.

	Neumno, neumno, neumno.

	»In kaj sta počela preostanek popoldneva?« vpraša Nell in nabode košček suhega piščanca.

	»Večino časa sva bila v restavraciji,« nadaljuje Adam, »Louisa mi je povedala svojo življenjsko zgodbo, potem pa sva se vrnila. Jaz sem šel v savno – mislil sem, da se mi bo Louisa pridružila, a verjetno si je premislila. Ta piščanec je grozen, a ne?« doda, nabode košček mesa in si ga ogleduje.

	Kako je lahko tako nonšalanten?

	»Jaz sem se oprhala,« povem, glas se mi rahlo trese.

	Pogledam Adama, a on še vedno strmi v meso, z nožem in vilicami ga hoče dati narazen. Rada bi zvenela pomenljivo – ti ni jasno, da sem se stuširala zaradi tega, kar si mi storil? – ampak on ostaja neomajen. Pa je res? Ali je samo prepričljiv igralec?

	Meso si ponese v usta in pretirano žveči, pači se. »Fuj,« reče, ko ga naposled pogoltne. »Mislim, da bi jutri morali iti ven na večerjo, tukaj je hrana ogabna. No, ko smo že pri jutri. Kdo smuča s kom? Ali s katerim? Nikoli ne vem, kako se reče pravilno.«

	»No, jaz bom smučal z Louiso,« reče Will, »ker danes nisem.« Pogleda me. »Torej, če si želiš jutri na sneg? Mi pokazati, kaj znaš? Oprosti za danes. Zelo sem se veselil, da bova smučala skupaj, a ves popoldan sem potratil, da sem dobil nove smuči.«

	V tem trenutku si ne predstavljam, da bi hotela početi kaj drugega, kot se zviti v postelji in se pokriti čez glavo, ampak tega ne morem storiti, ne da bi Willu povedala, zakaj. Ali ga povabila, da naj ostane z mano v postelji, tega enostavno ne bi prenesla.

	Še najmanj pa si želim, da bi se spet znašla sama z Adamom. Zdaj si želim samo to, da ne bi bila jaz.

	Adam se namrgodi. »Mislim, da bo vreme jutri precej nepredvidljivo. Si prepričana, da bi rada smučala v takšnem, Louisa?«

	V bistvu ne, pomislim, a ko odprem usta, da bi to tudi povedala, spregovori Will: »Jutri se bova razgledala naokrog. Kaj pa, če bi dopoldan preživeli vsak zase in se dobimo na kosilu, pa potem preverimo, kdo si česa želi?«

	»Zveni kot načrt,« odvrne Adam. »Do takrat bom sestradan – večerja je skoraj neužitna.«

	*

	Potem ko na silo pojem malo deserta, povem, da sem utrujena in da bi rada šla v posteljo.

	Will reče, da gre z mano in takoj se vznemirim – nekaj časa bi rada bila sama. Ampak on misli, da je vse moje prigovarjanje 'ne, ne, ne, ti kar ostani' neiskreno in mi sledi po stopnicah navzgor v najino sobo.

	Ležem na posteljo in on leže k meni. Glavo mi položi na prsi, z roko me objame okoli pasu. Napnem vse sile, da se ne zdrznem. Nočem, da se me kdo dotika. Toda ne morem mu povedati, zakaj. To sem že spoznala.

	»Si res OK?« vpraša, ne da bi se premaknil. »Nocoj si zelo tiha.« Pomolči. »Jutri dopoldan ti ni treba smučati, če nočeš.« Dvigne glavo in me pogleda. »Je v tem težava? Ali si jezna, ker nisem prišel na kosilo? Ni bila moja krivda, prisežem. Popoldan sem si resnično želel smučati s tabo.«

	Prisilim se k nasmešku. »Ne, ne bodi smešen. Nič nisi storil narobe. Le utrujena sem. Ampak seveda lahko jutri smučava. Rada bi ti pokazala, koliko sem napredovala.«

	Poljubi me na konico nosu, potem mi glavo spet položi na prsi.

	»Te lahko nekaj vprašam?« bleknem, še preden bi dobro premislila, kaj hočem vprašati.

	Roko premakne, začne me božati po notranji strani stegna. Ponavadi bi si ga zaželela, a tokrat se počutim napadena. Odmaknem se, pretvarjam se, da si popravljam kavbojke, kot bi me nekaj srbelo.

	»Lahko me vprašaš karkoli, ljubica,« odvrne.

	»Zakaj te Adam nenehno ponižuje?«

	Dvigne glavo in me pogleda, namrščeno. »Čudno vprašanje. Zakaj te to zanima?«

	»Ne vem. Verjetno zato, ker nimam bratov ali sester – ali kogarkoli, razen mame – včasih težko razumem te odnose.«

	Obrne se, tako da leži na trebuhu in me lažje gleda v obraz. »V bistvu tudi sam ne vem. Vedno je bil takšen. Starejši je, zato je bil vedno glavni, vsaj ko sva bila otroka. Tega mu nisem nikoli rekel – in mama tega ne bi nikoli priznala – ampak jaz sem bil vedno njen najljubši. Kot otrok sem bil bolehen in mislim, da je bila zato še toliko bolj zaščitniška. Mislim, da je zaradi tega ljubosumen.«

	»Bolehen si bil?«

	»Ja. Dve leti sem bil veliko v bolnišnicah – nič resnega ni bilo, zdaj sem čil in zdrav.«

	»Prepričana sem, da je takrat bilo resno.«

	»Najbrž, ne spomnim se veliko. Mislim pa, da sem zato mamin najljubši, kar ima svoje prednosti, doma so mi ustregli pravzaprav v vsem, kar sploh ni slabo.«

	Nasmehnem se in ga pobožam po licu. »Le kako ne bi bil najljubši?«

	Vrne mi nasmešek. »Prijazno od tebe.« Sledi premor, Will se zdi zamišljen. »Je pa to zanimivo vprašanje. Vem, da se Adam pogosto obnaša kot tepec in me draži skoraj ves čas, ko sva skupaj, je pa tudi moj brat, če mi je to všeč ali ne. Vedno je bil, vedno bo. Obstaja vez. Če sam nimaš bratov in sester, je to najbrž težko razumeti. Tudi ko ga sovražim, kar je precej pogosto, globoko v sebi … no, vem, da ga v resnici ne sovražim.«

	Oči se mi orosijo. Will mi ne bi nikoli verjel. Ne morem mu povedati, kaj se je zgodilo. Kaj je storil Adam.

	Ena solza mi spolzi po licu, Will jo obriše. »Vau, kako si sočutna. V jok sem te spravil.« Nagne se k meni in me poljubi. V sebi premagujem paniko, po nekaj sekundah se uspem sprostiti. Med nama se konec koncev ni nič spremenilo, tega ne bom dopustila. Adamu ne bom dopustila, da bi to uničil.

	Nenadoma se odmakne. »Drugače dišiš.«

	Panika se vrne.

	»Kaj?« zajecljam. »Ne, pa ne, prav gotovo …«

	»Moje milo si uporabila!« vzklikne. »To je to! Dišiš kot jaz! Čudno!«

	»Si hud? Ni te bilo. Spominja me nate.«

	Spet me poljubi. »Kje pa.« Kratka tišina. »Ljubim te, Louisa.«

	Vrnem mu poljub. »In jaz ljubim tebe.«

	*



	Adam je imel glede vremena prav. Ko zjutraj pogledam skozi okno, ne vidim ničesar – vse je zavito v meglo.

	»Naj gre v rit,« reče Will in odgrne zavese. »V takem si verjetno ne želiš ven, kaj?«

	Pogleda me, še vedno sem v postelji, in zleze nazaj k meni. Potegne me k sebi. »Imam boljšo zamisel …«

	Spet panika. Sinoči sem ga uspela ustaviti, izgovorila sem se na utrujenost in glavobol. V neskončnost ga ne morem odrivati, ampak zdaj resnično ne morem početi ničesar takšnega.

	Na hitrico ga poljubim in skočim iz postelje. »Ne, resnično si želim smučati,« skoraj zakričim. »Včeraj mi je šlo zelo dobro in rada bi ti pokazala.« V tem trenutku se mi zdi celo smučanje v slabem vremenu bolj mamljivo kot seks. Bom vedno tako čutila? me prešine. Težko si predstavljam, da ne. Je Adam uničil tudi to?

	Will se zasmeji. »Vau, pa si res polna presenečenj.« Odgrne odejo, vstane in se pretegne. »No, potem pa greva.«

	*

	Žal mi postane takoj, ko stopiva iz koče. Dlje od dveh metrov se ne vidi nič. Začelo je snežiti in tudi veter se krepi.

	»Morda pa bova imela srečo in bo vrh nad oblaki,« vedro reče Will, ko na vlečnici namestiva zaščitno prečko. Slabotno se nasmehnem.

	Moti se, seveda. Na vrhu je enako, samo še bolj vetrovno. V redu je, si ponavljam. Vse bo v redu. Zdaj znam smučati. Zmorem.

	»Si prepričana, da si to želiš?« vpraša. »Če nisi, se lahko z gondolo odpeljeva dol. Blizu je. Resnično me ne bi motilo. Danes bova počela, karkoli si želiš.«

	V oči mi stopijo solze. Tako prijazen je. Če izve, kaj se je zgodilo, mi ne bo nikoli odpustil. Morda ne bo nikoli odpustil svojemu bratu. Ali obema. Ne smem tvegati in mu povedati.

	Mojih solz ne vidi, se mi pa zaradi njih rosijo očala. »Ne, zmogla bom,« rečem. »Le očala si moram očistiti.«

	*

	Presmučava strmino in gre mi kar dobro. Pravzaprav mi gre tako dobro, da se vrneva na vrh in tokrat poskusiva z modro progo, ki je očitno nekoliko zahtevnejša. Zgodi se nekaj padcev, a brez solz in tarnanja. Will je prijazen, pozoren in strpen. Verjetno ima slabo vest, ker včeraj ni prišel na kosilo. A niti približno se ne počuti tako slabo, kot se jaz. Bolj ko o tem razmišljam, bolj se mi dozdeva, da sem vsaj delno odgovorna za to, kar se je zgodilo z Adamom. Ne bi smela spiti vsega tistega vina. Ne bi smela dopustiti, da naroča drago pijačo in potem sam poravna račun. Ne bi ga smela spustiti v sobo, dokler sem imela na sebi le brisačo. Ko me je prikoval na posteljo, bi se morala močneje upirati, vpiti, kričati, brcati. Storila nisem nič od tega.

	Do kosila sem premražena in izčrpana. Privoščila sva si veliko preprostejšo jed kot z Adamom – croque monsieur s krompirčkom in vsak le eno pivo. To bi morala jesti včeraj, me prešine. Ne pa epikurejsko čutno pojedino z vinom in likerjem. Res sem trapa.

	»In, kaj bova počela popoldan?« vpraša Will. »Bi rada šla spet gor? Danes ti je šlo neverjetno dobro.«

	Pogledam skozi okno. Močno sneži. Del mene si želi, da bi šla, drugi večji del pa je tako izmučen, da resnično ne more več smučati.

	»Bi te zelo motilo, če ne? Resnično sem utrujena in tudi zebe me. Vendar pa nimam nič proti, če bi ti rad šel. Nočem ti kvariti zabave.«

	Roko iztegne čez mizo in me prime za mojo. »Ti nikoli ne kvariš moje zabave. Poslušaj, tudi mene zebe. Vrniva se v kočo in si privoščiva savno. Če se ne motim, včeraj nisi šla? Potem pa lahko …«

	Privzdigne obrvi in se nasmehne. To je zadnje, kar si želim, ampak s tem se bom obremenjevala, ko bo čas za to.

	Natakarju nakaže, da želi plačati. »Lahko plačava?« In oba začneva jemati svoje reči. V običajnih okoliščinah bi se veselila popoldneva z Willom, sedaj pa me ga je rahlo groza. Nočem, da se me dotika. Nočem, da se me kdorkoli dotika.

	Iznenada v prostor udari val ledeno mrzlega zraka, ko se odprejo vrata in noter plane Adam. Hlad kar veje od njega, ko se poči zraven mene na klop. Malce se odmaknem. Sploh ni posebno širok ali visok, a zdi se, da zavzema ves prostor za mizo.

	»Barabi!« naju pozdravi in pomaha natakarju, ki pridrsa k mizi, Adam pa naroči pivo. Računa ni prinesel.

	»Sta se imela lepo tam zunaj?« naju vpraša.

	»Jap,« odvrne Will. »Louisa mi je pokazala, kaj vse zna. Zelo napreduje.«

	Adam me premeri s pogledom, potem pa potreplja po rami. Sicer se trudim, da se ne bi zdrznila, a mi ne uspe. »Pridna punca!« vzklikne. »Vedel sem, da ti bo uspelo.«

	»Kje je Nell?« zanima Willa.

	»Vrnila se je v kočo. Takšno vreme ji ni všeč. Jaz pa sem pomislil, da te bom našel tukaj, Will, in zanima me, ali bi danes popoldan počel nekaj posebnega? Najameva vodnika in se spustiva po kakšni divji progi?«

	Kratka tišina. »Oh, mislim, da ne, žal,« ostane Will zvest najinemu dogovoru. »Z Louiso bova šla v kočo in v savno.« Zveni prepričano, in čeprav ga imam zelo rada, vem, kam bo v njegovih mislih vodila savna, to pa je absolutno zadnja stvar na svetu, ki bi si jo zdaj želela.

	»Ne bodi smešen,« ugovarjam. »Tukaj bomo le še nekaj dni in v savno lahko greva kadarkoli. Pojdi z Adamom, jaz sem izčrpana – najraje bi malce zadremala. V sobi mi ne bo nič manjkalo, resno mislim.«

	Will naguba čelo. »Hmm. Ampak na teh počitnicah sem te že dovoljkrat pustil samo in ne bi rad, da misliš …«

	»Pa saj si slišal damo!« se vmeša Adam. »NIČ nima proti. Sedaj pa vzemi stvari in greva preverit, ali lahko dobiva vodnika. Takoj tukaj čez je ena poslovalnica, mislim, da se imenuje Skitastic. Pojdiva preverit, ali imajo koga prostega.«

	Will me nemočno pogleda.

	Nasmehnem se mu in prikimam. Ne bo mi treba seksati in tudi Adam mi bo s poti – občutim le val olajšanja. »V redu je, resno. Pojdi. Želim si, da greš.«

	Poljubi me na lice in vstane od mize. »Ti si najboljša punca na svetu. Se vidiva kasneje.«





	28

	December 1998, La Madière, Francija

	Will

	Skitastic ima prostega vodnika, kar me sploh ne preseneča, saj v takšnem vremenu skoraj nihče noče smučati. Razmere so se še dodatno poslabšale, in čeprav bo večina ljudi tukaj le teden dni kot mi in je pripravljena smučati v skoraj vsakršnem vremenu, obstajajo meje. Kljub temu sem vesel, da sem na gori. Resno sem mislil, ko sem pri kosilu rekel, da se bom z Louiso vrnil v kočo. Rad bi bil z njo in resnično mi je žal, ker sem jo toliko časa prepustil sami sebi. Ampak zdelo se je, da si iskreno želi, da grem smučat. V takšni ujmi je smuka izčrpavajoča, še toliko bolj, če si začetnik, zato ni nič presenetljivega, da si želi spočiti. Kasneje se ji bom oddolžil.

	Najin vodnik, Cameron, je Anglež in sploh ni tipičen inštruktor – nič se ne hvalil z 'najboljšo poslovalnico na svetu', ne pelje naju na vrh samo zato, da bi nama pokazal Mont Blanc (danes ga tako ali tako ne bi mogla videti, četudi bi ga imela tik pred nosom), nič ne naklada, da si je treba vzeti čas in uživati v gorah, da standardi sploh niso važni ali če si ne želiš smučati po določenem pobočju ali tvoji zavoji niso popolni, dokler človek uživa.

	Ne, namesto tega na hitro izpolniva obrazec, na kratko preveri nivo znanja smučanja ('Oba sva začela že kot otroka in lahko presmučava skoraj vse,' pove Adam, seveda nekoliko pretirava.) in vpraša, kje si želiva smučati danes (Adam spet odgovori za oba: 'Poskusila bi rada nekaj ekstremnega.'). Ne ugovarjam. Ta teden sem z Louiso toliko časa preživel na položnih pobočjih, da si zdaj resnično želim izziva.

	Med potjo navzgor Adam ves čas blebeta, a Cameron se le skopo odziva na običajno smučarsko pomenkovanje – na vprašanja o tem, kako dolgo je že tukaj in komentarje o vremenu itd. Pravzaprav je tako redkobeseden, da je skoraj nesramen. Ampak najbrž se naveličaš vsak dan poslušati in govoriti iste stvari, se pogovarjati s popolnimi tujci, ki jih verjetno ne boš nikoli več videl. Mogoče si pa v tem vremenu preprosto ne želi biti zunaj.

	»Takole,« reče Cameron, ko prispemo na vrh. »Od tod se bomo spustili po Couloir Noir.«

	Zdaj veter piha tako močno, da vodnika komaj slišim. Očala so se mi zarosila, nič ne vidim – pa se sploh še nismo odpravili. Snamem jih in obrišem, nataknem nazaj, a je samo še slabše.

	»Teren ni prezahteven, ampak v takšnih pogojih je nadvse pomembno, da smučata počasi. Jaz grem prvi, vsaj na začetku. Ostanita tesno za mano. Nikamor se nam ne mudi, prilagodil se bom vajinemu tempu.«

	»Pa saj nisva stari mami!« zahrumi Adam. »Nič ne skrbi, dohajala te bova.«

	Prikima.

	»Prav. Torej, gremo?«

	In se spustimo. Cameron vodi, prepočasen je, druga vod-nica v enaki jakni, ki se nam je pridružila, pa smuča za nami. Adam hitro pospeši, smuča pred nami vsemi. Meni bolj ustreza počasneje – sneg je precej globok, vidljivost pa skoraj nična. Nekaj minutk kasneje vodnica švistne mimo mene, pol minute kasneje pa zagledam Adama in Camerona, ki me čakata na zavoju.

	»Naslednji del je strmejši, smučati morata počasi. Vidim, da imate radi hitrost,« reče Adamu ali bolje rečeno zavpije, da preglasi veter, »ampak o tem spustu morate vedeti dvoje: smučati hitreje od lastnih zmogljivosti je nevarno, pravilno smučanje pa je veliko pomembnejše od hitrosti.«

	Prhnem – skozi šale in kapuco tega ne vidita. Ta majhna opazka bo Adama toliko razbesnela, da bo vse storil nasprotno. Ne prenese, da mu kdo govori, kaj naj počne in kako, ali da kdo podvomi v njegove smučarske sposobnosti.

	»Razumem,« odvrne Adam, jeze niti ne poskuša skriti.

	»Dobro,« nadaljuje Cameron. »Jaz bom vodil – prosim, opazujta me in tokrat me ne prehitite. Pot poznam zelo dobro in lahko je zelo nevarna, ker ne poznate terena in je vidljivost slaba. Se razumemo?«

	»Se, kot sem že rekel,« še bolj razdraženo odvrne Adam. Cameron prikima in odsmuča, izjemno spretno.

	»Mater, ali res mora – kakorkoli mu je že ime – tako govoriti z mano?« zagodrnja Adam.

	»To pač smučarski vodniki počnejo – skrbijo za varnost. To je njihova služba.«

	»Ven se meče,« pripomni Adam. S palicama se odrine, a niti približno ne hitro in vešče kot Cameron, četudi sam morda misli drugače. In potem, pri drugem zavoju, pade.

	Zgroženo gledam, kako se skotali po pobočju, obe smučki se mu odpneta. Tukaj je precej strmo, sneži pa tako močno, da ga takoj izgubim izpred oči. Fak.

	»Adam!« zavpijem »Si OK?«

	Tišina. Ali bolje rečeno, ne tišina, temveč tuleč veter. Me sploh lahko sliši? Bom jaz lahko slišal njega?

	»ADAM!« znova zavpijem. Nič.

	»PRIHAJAM DOL!« zatulim. »Ostani, kjer si!«

	Fak. Fak. V takšnih situacijah se nikoli ne znajdem. Z njim je vse v redu, si dopovedujem. Odrinem se in se previdno spustim, počasi. Tega sicer ne bi nikoli priznal, ampak Adam smuča bolje od mene in ne vem, zakaj je padel. Je bil kriv led? Skala? Smola? Nočem, da bi se isto zgodilo meni.

	Ljubi bog. Joj. Vsaj smuči so se mu snele in upam, da si ni poškodoval nog.

	Sranje! Njegove smuči! Kje so? Ozrem se po pobočju navzgor, a sneg je preglobok. Ne vidim jih, lahko so kjerkoli. Ni važno. Kasneje se bom ubadal s tem. Zdaj moram najti brata.

	»ADAM!« zakričim. »ADAM!«

	Tokrat se mi zdi, da nekaj slišim – čeprav je čisto mogoče, da samo veter. »Počakaj! Prihajam!« zavpijem, a brez koristi.

	Potem zaslišim: »Tukaj!«

	Preplavil me je sunek olajšanja. Hvala bogu! »Kje si?« zatulim.

	»Tukaj, baraba nekoristna,« zavpije nazaj in takoj mi postane jasno, da ni poškodovan. »V snegu.«

	»Oh, v snegu! To mi pa res zelo pomaga,« zajedljivo zavpijem nazaj. »Zdaj točno vem, kje si.«

	»Tukaj, kreten.«

	Sledim njegovemu glasu, čeprav ga ob zavijanju vetra težko slišim. Smučam karseda počasi, naredim nekaj nežnih zavojev. Malo naprej zagledam Adamovo pisano bundo, ki se iskri skozi belino.

	»Tukaj si. Kaj se je zgodilo?« vprašam.

	»Ne vem. Verjetno sem se zataknil ob neki rob.« Pomolči. »Kje so moje smuči?«

	Stisne me v želodcu. Moral bi jih pobrati, a zgrabila me je panika, čim prej sem hotel priti do Adama. »Najbrž tam, kjer si jih pustil,« rečem čez nekaj sekund.

	»V pičko materino, Will, nisi pomislil, da bi jih spotoma pobral?«

	Super; on zafrkne, pa vse prevali name. »Mislil sem, da je pomembneje, da pridem k tebi in preverim, ali si si kaj polomil ali padel v prepad, teslo nehvaležno.«

	»Seveda, in kako naj zdaj pridem dol?«

	Nekaj trenutkov oba molčiva in poslušava zavijanje vetra.

	»Jaz bom odsmučal v nižino in poiskal vodnika. Vrnili se bomo nazaj gor in po poti navzdol poiskali tvoje smuči,« predlagam.

	»Niti pod razno,« reče Adam in se skobaca na noge. »Zmrznil bom. Ne mislim sedeti tukaj na mokri riti in čakati. Daleč nisem padel. Povzpniva se in poiščiva smuči. To menda ne bo pretežko.«

	Ozrem se po pobočju. Skoraj ga ne razločim, neba pa sploh ne vidim. Vse je belo.

	Odkimam. »Ne bo šlo. Tvoje smuči so lahko kjerkoli, nikoli jih ne bova našla. Mislim, da bo bolje …«

	»Že prav,« zasika Adam. »Naredi, kar hočeš. Jaz grem iskat svoje smuči. Ti pa se spusti navzdol, če želiš.«

	Adam začne gaziti navkreber. Po nekaj korakih se spotakne in pade na roke, naprej gre po vseh štirih, ker je prestrmo.

	K vragu. Samega ne morem pustiti. Odpnem smuči in grem za njim, smuči in palice nerodno nosim. Odložiti jih ne smem, ker jih morda ne bom spet našel.

	Naporno je in kljub ledenemu vetru in mrazu se kmalu začnem potiti. Hodim nekoliko proč od Adama, nima smisla, da oba preiskujeva isti del. Že mu hočem zavpiti, da je vse skupaj nesmiselno, da se bom spustil v dolino in poiskal vodnika, šel v trgovino po nove smuči in se vrnil, karkoli, samo da se rešim tega jebenega mraza na gori, kjer se nič ne vidi, ko Adam vzklikne: »Eno sem našel!«

	Hvala bogu! Odplazim se k Adamu, smučko drži kot kopje.

	»Poglej!« zavpije. »Sem ti rekel. Vse bo v redu. Zdaj pa poiščiva še drugo, nekje tukaj mora biti. Iščiva dalje.«

	S palicami prebadava sneg. Ni važno, kaj pravi Adam, čisto mogoče je, da sploh ni blizu, vidljivost pa je tako slaba, da ne vidim skoraj ničesar. In sneg je zelo globok.

	»Se lahko spustiš z eno smučko?« nestrpno vprašam. »Glede na to, da se venomer hvališ, kako dobro smučaš?«

	»Po takšnem terenu ne, pametnjakovič,« odvrne. »Daj, pomagaj mi, nekje tukaj mora biti.«

	Ampak mraz mi pride do živega. »Mater, Adam, to je bedasto. Če ne bova previdna, lahko tukaj oba umreva. Po vodnika grem. Verjetno sta se že podelala v hlače od skrbi, kje sva. Prav gotovo vesta, kaj morata storiti v takšnem primeru. Mogoče lahko pridejo sem z motornimi sanmi ali kako drugače.«

	»Prestrmo je,« zalaja Adam. »Samo iskati mi pomagaj.«

	Zdaj me postaja iskreno strah. Mislim, da Adama tudi, a tega ne bi nikoli priznal. Ampak eden od naju mora nekaj storiti.

	»Ne, dol grem. Iščeva lahko v nedogled.«

	»Jebi se, Will – pomagaj mi, prav? Našla jo bova …«

	»Grem,« vztrajam. »Iskat grem pomoč. To je edino razumno, pa če se strinjaš ali ne. Če se ne moreš spustiti z eno smučko, boš moral počakati tukaj. Tako ali drugače, nekoga bom poiskal, da pride pote. Vse bo v redu.«

	Smuči previdno odložim na tla in jih poskusim zapeti, a je prestrmo, v čevljih in vezeh imam toliko snega, da je skoraj nemogoče.

	»Jebenti, Adam!« eksplodiram. »Zakaj hudiča sem te sploh poslušal! Zdaj si sploh ne morem več zapeti smuči!«

	»In za to sem jaz kriv?« se zadere. »Pomagaj mi poiskati še drugo smučko, da bova lahko oba prišla s te gore.«

	Končno ena smučka klikne. Globoko vdihnem. »Adam, za oba bo najbolje, da se spustim in poiščem pomoč. Nič nočem dokazati in rad bi ti pomagal, čeprav ti nočem pomagati iskati smučke. Zagotovo sva se že zelo oddaljila od proge, zato naju tudi vodnika najbrž ne bosta mogla najti. Tole ni uradna proga, zato je nihče ne pregleduje. Situacija je nevarna, Adam – gre za življenje in smrt. Moram iti in obvestiti vodnika, da si obtičal tukaj. OK? Da bosta lahko poslala pomoč. To je edina razumna stvar, ki jo lahko narediva.«

	Adam ne odgovori, brez uspeha s palico dreza v sneg. Naj se jebe. Jaz grem dol. Končno klikne še druga smučka in odrinem se. Adam me zgrabi za roko.

	»Ne boš šel.«

	»Pa bom. Spusti me.«

	Poskusim se ga otresti, ker pa so smuči obrnjene v drugo smer, se ne morem obrniti, v rokah pa držim palice. Odrine me in oba padeva. Z glavo udarim v nekaj trdega.





	29

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Hugo

	»Truplo?« vprašam. »Kaj pa se je zgodilo?«

	»Kaj več se še ne ve,« odvrne Matt. »Zgodaj zjutraj so našli truplo. Dokler ne ugotovijo, kaj se je zgodilo, je v tistem sektorju smučanje prepovedano. Tudi na višjih področjih vlečnice ne bodo obratovale, ker je veter premočan … Odprtih je le nekaj prog v spodnjem delu, vendar mislim, da razen začetnikom ne bodo nikomur zanimive.«

	»Joj, kako grozno!« reče Ria. Odkar je prišla dol, jo prvič pogledam. Bleda je in prestrašena, a še vedno lepa. Zaščemi me sla, jezen sem nase. Besen si nanjo, se opomnim. Tako zlahka ji ne bom odpustil.

	Matt resnobno prikima. »Ja, grozno. Povedali so mi samo, da so našli truplo, da policija in gorska reševalna preiskujeta teren, zaradi slabega vremena pa traja veliko dlje. Cesta v resort je zaprta in v takšnem vremenu tudi helikopter ne more leteti …«

	»Nesrečnik,« pripomnim.

	Ria pogleda mene in potem Matta – ljubi bog – gleda ga veliko dlje, kot bi mi bilo všeč. Obraz mi žari. Skrijem ga za časopis in se pretvarjam, da berem novice.

	»Strašna reč,« nadaljuje Matt. »Policija je zapečatila veliko področje. Naše letovišče je majhno, govorice in špekulacije pa se hitro širijo. Sploh še ne vemo, kdo je – domačin ali turist – mislim, da še kar nekaj časa ne bomo vedeli.«

	»Pa vedo, kaj se je zgodilo?« vpraša Ria. »Kdo ga je našel? Truplo? Je moški?«

	Matt se spači. »Kot sem rekel, za zdaj se samo govori in špekulira. Zdi se mi, da se je zgodaj zjutraj vzdrževalec prog spuščal nazaj v resort, ko je skoraj povozil truplo. Ne vem, kje točno so ga našli, vendar je malo verjetno, da bi bil smučar – gorniki, ki konec vsakega dne pregledajo smučišča, bi ga našli. Po moje je verjetno kdo, ki je včeraj preveč popil, se na poti domov izgubil ali spotaknil, ali pa zgolj zaspal v snegu.« Pomolči. »Ne bi smeli na slepo ugibati.«

	»Se to pogosto dogaja?« vprašam.

	»Le redko, hvala bogu – sam česa takšnega še nisem izkusil. Tu in tam pa slišim za kaj podobnega od zastopnikov ali pa preberem v časopisu. Ampak ljudje pridejo na oddih, preveč popijejo in počutijo se nepremagljivi. Gore znajo biti nevarne in biti moramo previdni.«

	Tišina. Matt se strese in reče: »No, dovolj pridiganja. Domnevam, da ste vsi v koči?«

	Pogledam iznad časopisa – tako ali tako ničesar ne razumem, ker je francoski. Škoda, da nisem dol prinesel iPada. »Ostalih še nisem videl. Verjetno poležavajo – včeraj se je kar precej zavleklo. Sem pa skoraj prepričan, da ven ni šel nihče.«

	»Je Cameron včeraj ostal tukaj?« vprašal Matt.

	»Nimam pojma,« odvrnem in se spet posvetim časopisu. Sram me je, ker za hip pomislim, da bi bilo super, če bi v snegu našli Camerona. Misel odrinem. Res je kreten, a nihče si ne zasluži takšne smrti.

	»Jaz tudi ne,« pove Ria.

	Matt pomolči. »OK. No, kasneje ga bom poklical. Nima ga smisla po nepotrebnem motiti.«

	Naprej zajtrkujemo molče.





	TRETJI DEL



	30

	Prej

	Mama je jokala. Nisem hotela pojesti večerje – kosmičev Weetabix, ki so bili pogosto za večerjo, kadar je bila mama preutrujena, da bi kuhala. Vrgla sem jih na tla, mislila sem, da bo vpila name, vendar ni. Sedla je na enega od dveh razmajanih kuhinjskih stolov in začela jokati – ne samo jokati, resnično je ihtela. Ihtela je tako, da je komaj lovila sapo.

	»Mama?« sem vprašala in se dotaknila njene roke, a jo je takoj odmaknila in si jezno obrisala oči. »Mama? Ne joči …« Toda brez besed je jokala naprej in kmalu sem jokala tudi jaz.

	Iznenada je skočila pokonci, stala je v kotu kuhinje in si z rokami pokrivala ušesa. »Ne, ne, ne!« je vpila, potem pa se je sesedla na tla. Še vedno je jokala, a tišje.

	Zlezla sem s stola, čeprav mi ni bilo dovoljeno vstati od mize, dokler nisem pojedla do konca, a sem pomislila, da mama tokrat ne bo imela nič proti. Ali pa vsaj ne toliko kot ponavadi. Nisem vedela.

	Stol sem potisnila do pomivalnega korita. Splezala sem nanj in vzela krpo. Bila je mastna in čudnega vonja. Zlezla sem nazaj dol in popivnala razlito mleko s kosmiči, kot sem to videla početi mamo, ko sem že kdaj prej vrgla hrano na tla. Očitno sem delala nekaj narobe – mleko se je še naprej razlivalo. Upala sem, da mama ne bo vpila name.

	»Mama, jaz bom počistila,« sem rekla in znova popivnala in dvignila krpo. »Poglej.« Strmela sem v packarijo na tleh. Še vedno je bila tam, a jaz sem kljub temu izjavila: »Čisto je.«

	Z rokami si je pokrivala obraz, še vedno je ihtela. Nisem vedela, kaj naj naredim. »Mama, v posteljo grem. Ti kar počivaj, velika punca sem že,« sem rekla. Mislila sem, da se bo zato bolje počutila. Vedno je bila tako zelo utrujena.

	Odtavala sem v sobo, ki sva si jo delili, se slekla in oblekla pižamo. Bila mi je premajhna in imela je luknjo, a to me ni motilo, ker so bili na njej naslikani mehurčki. Imela sem jo najraje in včasih sem jo nosila ves dan in vso noč. Mama ponavadi tega sploh ni opazila.

	Z medvedkom Teddyjem sem zlezla v posteljo in odprla knjigo. Brati nisem znala, ampak knjig nisem imela veliko in vse zgodbice sem znala na pamet. Po slikah sem vedela, katera je katera. Tale je bila o velikanu in tako sem jo začela brati Teddyju. Mama mi ni vsak večer prebrala pravljice, le včasih, kadar je imela dober dan. Večinoma mi je ni.

	Težko sem vedela, kdaj Teddy spi, ker se ni veliko premikal ali govoril, zato sem prebrala vso knjigo od začetka do konca, čeprav se vseh besed nisem mogla spomniti, nekatere pa so bile najbrž napačne. Ampak Teddyja to ni motilo. Skupaj sva preživela veliko časa, ker drugih otrok nisem poznala. Potem sem legla in zaprla oči. Lučko sem pustila prižgano, ker je bila vedno prižgana, ko sem šla spat. Tako ni mogla v sobo priti nobena pošast, dokler ni prišla mama. Ko je prišla spat mama, je luč ugasnila, ampak to me ni motilo, ker zagotovo ne bo prišla nobena pošast, ko je v sobi mama, četudi trdno spi. Mama me bo varovala.

	Mižim tako močno, da me začnejo boleti oči. Odprem jih, ampak mame še vedno ni. Zadržim sapo in napenjam ušesa, da bi slišala, ali še vedno joče. Vendar ne slišim ničesar.

	Teddyju začnem tiho peti – pesmice ima rad. Pesmic nisem poznala veliko, le tiste, ki sem jih slišala po televiziji, ampak mislim, da Teddy ni imel nič proti.

	Medtem ko sem jaz pela, je Teddy plesal. Smejala sem se, a tiho, da ne bi motila mame. Mama ni marala, če sem v postelji zganjala kakršenkoli hrup. Na uro še nisem poznala, a včasih je bilo še svetlo, ko sem morala v posteljo in je trajalo celo večnost, da sem zaspala. A to me ni motilo, dokler sem imela ob sebi Teddyja. Teddy je bil moj dober prijatelj. V bistvu edini prijatelj.

	Sčasoma sem zaspala, ampak mama ni prišla v posteljo. In ko sem se zjutraj zbudila, je še vedno ni bilo tam.

	*

	Vzela sem Teddyja in vstala. »Mama?« sem zaklicala. »Mama?« V dnevni sobi je ni bilo. Večinoma je prišla spat v najino sobo, včasih pa je zaspala v dnevni pred televizorjem in sem jo zjutraj našla na kavču. Ampak televizor je bil ugasnjen, kavč pa prazen.

	»Mama? Mama?« Ponavadi sem prva vstala, včasih, komaj kdaj, pa je bila mama že v kuhinji in pripravljala zajtrk. Toda danes je tudi v kuhinji ni bilo.

	Ni važno. Velika punca sem, sama si lahko pripravim zajtrk. Ne bi si ga prvič. Včasih je bila mama preveč žalostna ali preutrujena, da bi vstala, in sem ves dan sama skrbela zase. To pač velike punce, kot sem jaz, počnejo.

	Kosmiči, ki sem jih sinoči vrgla na tla, so bili še vedno tam. Škatla Weetebixa je bila še vedno na mizi, zato sem zlezla na stol, da bi prišla do nje. Iz omarice sem vzela skodelico – svoje najljubše nisem mogla vzeti, ker je bila še vedno na tleh – iz predala pa žlico, svojo najljubšo, s sliko princese na koncu ročaja. Potem sem iz hladilnika vzela mleko in ga povohala, kot sem to videla početi mamo. Nalila sem ga v skodelico in potresla z malo sladkorja.

	Kosmiči so bili okusni. Ko sem pojedla, sem stol prestavila h koritu in skledico pomila, kot je to počela mama, kadar je bilo korito tako polno, da vanj nisi mogel odložiti ničesar več. V koritu so bile še druge stvari, čudnega vonja, a teh nisem pomila.

	Med njimi so bili noži, teh pa se mi ni bilo dovoljeno dotikati. Bili so ostri in lahko bi se poškodovala, je govorila mama. Včasih mi je pokazala ureznine od nožev na svojih rokah. Rekla je, da mi želi pokazati, da so noži resnično nevarni, ampak meni to ni bilo všeč – govorila sem 'ne, ne, ne' in nisem hotela pogledati.

	Ko sem pomila skodelico, sem šla nazaj v sobo in se oblekla. Oblačila od prejšnjega dne so bila še vedno na tleh, zato sem oblekla kar ta. Potem sem šla v dnevno sobo in gledala televizijo, ampak našla nisem ničesar zanimivega in bilo ni nobenih risank. Včasih, ko je mamo bolela glava, nisem smela gledati televizije, ker je bila preglasna.

	Televizijo sem gledala celo večnost. Spet sem postala lačna. Mama se še vedno ni vrnila. Pojedla sem še malo kosmičev in spet gledala televizijo. In potem še malo. Potem pa je zmanjkalo mleka. Spet sem zlezla na stol in na kosmiče nalila vodo iz pipe. Tudi z več sladkorja niso bili dobri, a sem jih pojedla, ker sem bila lačna.

	Potem se je stemnilo, zato sem se preoblekla v pižamo in zlezla v posteljo.

	Mame še vedno ni bilo nazaj. Četudi je gorela luč in sem ob sebi imela Teddyja, me je bilo strah.

	*

	Ko sem se zbudila, mi je krulilo v trebuhu. Mame še vedno ni bilo. Klicala sem jo in pogledala v vse prostore, a odgovora ni bilo.

	Škatla Weetabixa je bila na mizi, a bila je prazna. Odprla sem hladilnik in zagledala škatlo topljenega sira. Običajno sem ga jedla namazanega na kruh, ampak namazala ga je mama, ker se jaz nisem smela dotikati nožev. Toda bila sem lačna in pomislila sem, da tokrat ne bo preveč jezna, če bom le previdna. Odprla sem škatlo, v kateri je hranila kruh, a v njej je bil le košček štruce, krajec. Bil je trd, toda drugega kruha ni bilo. Previdno, resnično previdno sem iz predala vzela nož in ostanek kruha namazala s sirom. Več kot enega nisem smela pojesti, ker bi bilo to potratno, denar pa ne raste na drevesu, kot je vedno pravila mama. Pojedla sem s sirom namazani kruh, bil je trd, ampak potem sem bila še vedno lačna. Odvila sem še dva trikotnika sira in ju pojedla brez kruha. Tega nikakor ne bi smela, a mislila sem, da mama tokrat ne bo preveč huda.

	»Mama!« sem zavpila na ves glas. »Mama!« Ampak mame ni bilo.

	Spet sem vklopila televizor, splezala na kavč in k sebi stisnila Teddyja.

	*

	Ko je bil čas za v posteljo in sem pojedla vse, kar sem našla v hladilniku in omaricah, se mama še vedno ni vrnila. Nekatere stvari so bile fuj, kot pečen fižol, ki sem ga našla v hladilniku in pojedla mrzlega, ker štedilnika pa resnično nisem smela uporabljati – bil je vroč in lahko bi se opekla. Pojedla sem še nekaj sira, ki sem ga našla, in jogurt, ki je imel limonadi podoben okus. Še vedno sem bila lačna, ampak bila je že tema in verjetno je bil že čas za spanje, zato sem zlezla v posteljo in pela Teddyju, dokler nisem zaspala.

	Naslednje jutro mame še vedno ni bilo. Bila sem tako lačna, da me je bolel trebušček. Vse sem pojedla. Kadar nisva imeli nobene hrane, je mama šla v trgovino. Ker je hrane zmanjkalo, mame pa ni bilo tam, sem pomislila, da moram jaz v trgovino in prinesti hrano. Toda za to potrebujem denar, mama je vedno govorila, da vse reči v trgovini preveč stanejo. Potem pa sem se spomnila – nekaj denarja pa sem le imela! Včasih, ko sem bila zelo pridna, mi je mama dala nekaj kovancev, da bi se mi zahvalila. Bili so majhni in rjavi, hranila pa sem jih v posebnem kozarčku.

	Oblekla sem se in vse kovance stresla na posteljo. Šteti nisem znala, zato nisem vedela, koliko denarja imam, a zdelo se mi je, da veliko in da bi zanj lahko dobila veliko hrane in potem ne bom več lačna. Denar sem spravila v žepe – kovanci so zavzeli veliko prostora, bilo jih je veliko – potem pa sem šla v kuhinjo po posebno vrečko za nakupe, kot je to vedno storila mama. Zelo vesela bo, da sem šla sama v trgovino in kupila hrano, da ne bo treba iti njej, saj je vedno zelo utrujena.

	Odšla sem k vratom, ampak kljuka je bila previsoko in je nisem dosegla. Odšla sem po stol in splezala nanj. Kljuka se je težko premikala, poskusiti sem morala z obema rokama. Ampak vrata se niso odprla. Včasih je bil v ključavnici ključ, ki ga je mama obrnila, da sva bili ponoči na varnem. Pogledala sem, toda ker ključa ni bilo, ga nisem mogla obrniti. Kje je ključ, nisem vedela, zato nisem mogla ven.

	V trebuhu mi je krulilo, začela sem jokati. Ne morem ven, ne morem v trgovino in mami ne morem kupiti hrane. Ža-lostna bo, ker sem vse pojedla in ker so tla v kuhinji še vedno umazana, ker krpa ni delovala, kot bi morala, ko sem jih poskusila počistiti.

	Začela sem udarjati po vratih.

	»Mama! Mama! Mama!«





	31

	Daily Mail, splet

	10. januar 2020



	Truplo, ki so ga zgodaj zjutraj našli v smučarskem letovišču La Madière v francoskih Alpah, naj bi bil Will Cassiobury, ki je pogrešan od smučarske nesreče leta 1998.

	Na grozljivo odkritje je naletel vzdrževalec smučišč, ki se je vračal z nočnega dela.

	Nedavno slabo vreme je sprožilo več manjših plazov, ki so truplo najbrž prestavili z izvirnega počivališča.

	Na truplu bodo opravili obdukcijo. Gospod Cassiobury, brat pokojnega, ki je z njim smučal, preden je izginil, je že na poti v letovišče, da bi najdenega uradno identificiral.





	32

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Hugo

	»Strašna stvar,« reče Simon. »Nesrečnik je bil ves ta čas sam v snegu. Kakšna smrt.«

	»Grozljivo,« pristavi Cass.

	Vzdušje v koči je turobno. Uradno ni znanega še nič, a večina je prepričana, da gre za Willa, ki je pred mnogimi leti umrl v nesreči.

	»Njegov brat je očitno na poti sem,« pove Matt. »Starost, spol in celo kraj, kjer so ga našli, če primerjamo nedavne plazove z mestom, kjer je izginil, vse kaže, da gre zanj. Ampak uradno bo šele po identifikaciji.«

	»Vsaj družina ga bo končno našla,« doda Cass. »Niti pomisliti si ne upam na to.« Strese se in se hitro skloni k Idigu, poljubi ga na glavico. Fantiček zadovoljno vzdihne, mene pa zaboli v srcu, ker je Ria poskrbela, da še ne bova imela otroka.

	Ria je zgoraj v sobi, leži. Pravi, da se ne počuti dobro. Ne gane me. Ne bi smela toliko piti. Ali mi lagati.





	33

	Januar 2020, Phuket, Tajska

	Adam

	Tega pa resnično nisem pričakoval.

	Neverjetno, kako hitro so me našli, po vseh teh letih in čisto na drugem koncu sveta.

	Verjetno se sliši grozno, ampak zadnji dve desetletji sem komaj kdaj pomislil na Willa. Ali na tisto, kar se je tistega dne zgodilo na gori in kar je sledilo.

	Takrat se je moje ime nekaj časa pojavljalo v medijih, ker sem po čudežu preživel viharno noč v gorah. Ko sem časopisom rekel, da me je nesreča spremenila, nisem lagal – res me je. Sprevidel sem, da živimo samo enkrat. Življenja nisem hotel potrošiti za mestno službo, ki me ni osrečevala – ne glede na denar, ki sem ga zaslužil.

	Dal sem odpoved in z denarjem od bonusa ob koncu leta začel potovati – najprej z Nell. Bila sva prostovoljca v sirotišnicah v Afriki, v Franciji sva trgala grozdje, nekaj časa sva bila del posadke na križarjenju po Karibih. Počutil sem se blaženo. Še nikoli nisem bil srečnejši.

	In res je bilo tako, kot sem povedal na začetku, ko sem se zbudil – spomnil se nisem ničesar o tem, kako je umrl Will. Vedel sem le to, da imam dva prsta črna, ker sta mi zmrznila, in kar so mi povedali drugi o tistem dnevu in reševanju. Našli so me zvitega v klobčič v luknji, ki sem jo s kamnom izkopal v snegu. V njej sem bil vso noč in reševalci niso mogli verjeti, da sem tako visoko v gorah preživel ujmo. Ko sem si opomogel dovolj, da sem lahko razmišljal, sem bil tudi sam osupel, da sem preživel – Will je bil zmeraj bolj praktičen, pa vendar sem si nekako izdelal zavetje, ki me je ohranilo pri življenju, medtem ko je on očitno izpuhtel.

	Toda sčasoma sem se začel spominjati, kaj se je zgodilo. Pekla me je vest. Ker sem bil vse pogosteje mrk, sva se z Nell razšla, tudi občasni nasilni izpadi so bili zanjo preveč. Da sem živel svobodno in lahkotno s soncem obsijano življenje, medtem ko je bratovo truplo zmrznjeno ležalo v gorah, s tem sem se težko sprijaznil. Pristal sem na terapijah, ki so bile skoraj povsem nekoristne, a sčasoma sem znova zaživel – nič kaj izjemno, a udobno. Misli na Willa sem odrinil – tako je bilo lažje. V bistvu je bila to edina pot. Sprijaznil sem se s tem, kar se je zgodilo – navsezadnje se je zgodilo pred dvajsetimi leti – in ugotovil sem, da s tem lahko živim.

	Zdaj pa tole.

	Moram iti. To mi je jasno. Ampak kopanje po preteklosti me ne zanima. Kar je bilo, je bilo. Ne vidim, komu bi odkrivanje preteklosti lahko prineslo kaj dobrega.





	34

	Prej

	»Halo? Halo? Je s tabo vse v redu?« Nekdo je odprl loputico na nabiralniku in kukal noter.

	Sedela sem na tleh pri vratih, Teddyja sem stiskala k sebi, jokala sem in klicala mamo. Vpila sem že tako dolgo, da me je bolelo grlo. Ko sem zaslišala glas, sem utihnila. Zvenel je prijazno. Ampak mama mi je vedno govorila, da so skoraj vsi ljudje neprijazni, da se celo tisti, ki so na pogled prijazni in prijateljski, v hipu spremenijo in da moram biti nadvse previdna, komu zaupam.

	*

	Vstala sem. »Lačna sem,« sem potarnala. »Pa nimam nobene hrane.«

	»Oh, ljubica,« je rekel glas. Bil je ženski. »Je tvoja mamica doma?«

	»Ne.«

	»Pa očka?«

	»Daleč stran je.«

	»A tako. Kje pa je tvoja mamica?«

	»Ne vem. Mogoče je šla v trgovino, ampak vrnila se ni.«

	»OK, ljubica, nič ne skrbi, takoj bova vse uredili. Ti in jaz. Kako dolgo si že sama?«

	»Ne vem. Zelo dolgo.«

	»Mi lahko odpreš vrata?«

	»Ne smem, zunaj so morda slabi ljudje. In ne dajo se odpreti. Hotela sem iti v trgovino kupit nekaj hrane, ker je nimam nič več, pa nisem mogla odpreti vrat, zdaj pa me boli trebuh …«

	Težko sem govorila, tako silno sem jokala.

	»Je že v redu, ljubica, ne joči. Pomagala ti bom. Spravili te bova ven, nekaj boš pojedla, potem pa bova poiskali tvojo mamico. Nekoga bom poklicala, ki mi bo pomagal odpreti vrata, potem pa pridem nazaj in se bova pogovarjali, dokler ne pride. Prav?«

	Prikimala sem, pozabila sem, da me prijazna gospa ne more videti.

	»Prav, ljubica?«

	»Ja.«

	»Ostani tukaj, jaz pa bom skočila v hišo in poklicala pomoč. Takoj bom nazaj, obljubim. Si lahko pogumna deklica? Boš to storila zame?«

	»Ja.«

	»Pridna. Obljubim, da bom takoj nazaj.«

	Gospa je odšla, jaz pa sem sedela pri vratih in k sebi stiskala Teddyja. Upala sem, da se bo gospa hitro vrnila. Trebuh me je resnično zelo bolel. Ni mi bilo treba čakati dolgo, gospa se je vrnila in spet odprla loputico na poštnem nabiralniku.

	»OK, ljubica, policija prihaja. Odprla bo vrata, da boš lahko prišla ven in pomagala ti bo poiskati mamico.«

	»Lahko dobim nekaj za jesti?«

	»Seveda, pupa. Takoj ko te bodo spravili ven, boš dobila hrano – po telefonu so mi rekli, da ti ne smem dati ničesar. Najprej te mora pregledati zdravnik. Prepričana sem, da bodo hitro prišli. Sedaj pa, a bi se igrali igrico, medtem ko čakava?«

	»Ja, prosim. Ali pa zapojeva pesmico?«

	»To bi bilo krasno. Katero bi rada najprej zapela?«

	*

	Z gospo je bilo lepo peti. Poznala je prav vse pesmice, ki sem jih znala jaz, a znala jih nisem veliko. Mama ni pela z mano, zato sem jih prepevala s Teddyjem. Mama je rekla, da jo od petja boli glava, zato sem morala peti potiho. Ampak Sheila (gospa mi je povedala, da ji je tako ime), je rekla, da moram peti razločno in glasno, da bom ohranila držo (nisem vedela, kaj to pomeni, a zvenelo je zabavno) in sem jo ubogala. Lepo je bilo glasno peti, pa tudi poredno. Sheila je držala loputico nabiralnika odprto, da sva se bolje slišali. Sheila mi je bila všeč. Le redko sem spoznala koga novega. Ponavadi sva bili samo midve z mamo, mama pa se je večino časa slabo počutila ali je bila utrujena, tako da sva bila s Teddyjem sama.

	Deset v eni postelji sem pela na ves glas, dokler nisem zaslišala hrupa in je tudi Sheila prenehala peti. »Pupa, zdaj pa morava prenehati peti,« je rekla Sheila. »Prišla je policija. Ostala bom tukaj in počakala, da te pozdravim, ko boš prišla ven, zdaj pa se bodo oni pogovarjali s tabo, prav? Ničesar se ne boj in nič nisi narobe naredila. Zelo pogumna deklica si in zelo sem vesela, ker sva skupaj peli, morda lahko kdaj drugič spet skupaj pojeva?«

	»Ja, prosim,« sem rekla.

	»Halo?« se je oglasil nov glas, prav tako ženski. »Ime mi je Anna, socialna delavka sem in prišla sem zato, da boš na varnem. Si v redu? Te kaj boli? Ni nikogar s tabo?«

	»Trebušček me boli, lačna sem in mamice ni tukaj,« sem povedala.

	»OK. Hitro ti bomo dali nekaj za jesti. Zdaj pa me poslušaj. Pojdi v sosednjo sobo, verjetno dnevno, in se postavi k oknu, da te bomo lahko videli. Sheila je zunaj in lahko ji pomahaš skozi okno. Lahko to storiš zame? Ko boš tam, boš zaslišala glasen pok – policija bo razbila vrata, da te bomo lahko spravili ven, ti dali nekaj za jesti in ti pomagali najti mamico.«

	»Ampak mama bo huda, če boste razbili vrata.«

	»Nič ne skrbi, popravili jih bomo. Zdaj pa, greš, prosim, k oknu? Tudi jaz grem ven, ti pa lahko pomahaš meni in Sheili. Prav?«

	Prikimam.

	»Si tam, ljubica? Sva dogovorjeni?«

	»Ja,« sem rekla. »Zdaj grem k oknu in s sabo imam Ted-dyja.«

	Vstanem in odidem k oknu. Odgrnem zaveso in pomaham dvema gospema. Smehljata se in mi mahata nazaj. Videti sta prijazni. Niti malo hudobni ali strašljivi.

	Nekdo je nekaj zavpil, sledil je grozen pok in vrata so se na stežaj odprla. Bilo je tako glasno, da sem si z rokami pokrila ušesa in začela jokati. Moški in ženska v zelenih oblačilih sta stopila v hišo, moški me je dvignil v naročje in rekel: »Vse je v redu, račka, zdaj si na varnem.« Odnesel me je ven in me dal na stol na kolesih, kar se mi je zdelo smešno, ker sem lahko hodila, a sem ubogala, ker je bilo fajn, bila sem lačna, in odeja, s katero me je ogrnil, je bila mehka in postala sem zelo utrujena. Imela sem Teddyja, močno sem ga stisnila k sebi.

	Z dvigalom smo se odpeljali dol, nato so me odnesli v zadnji del rumenega kombija – podoben je bil reševalnemu vozilu, vendar sem mislila, da se motim, ker nisem bila bolna. Anna je ostala z mano in mi postavljala vprašanja, na primer, kako dolgo sem že sama in ali me je mamica že kdaj pustila samo. Povedala sem ji, da ne vem, kako dolgo in da me je včasih pustila samo, a še nikoli tako dolgo, da bi pojedla vso hrano in da bi po vratih tolkla, ker sem hotela iti v trgovino.

	Peljali so me v bolnišnico. Bila sem navdušena, ker še nikoli prej nisem bila v bolnišnici. Rešilec je celo vklopil modro luč in sireno. V bolnišnici sem imela svojo sobo, kar je bilo enkratno, saj je nisem imela še nikoli, in veliko ljudi je prihajalo in odhajalo, postavljali so mi vprašanja in me pregledovali. Tudi v lonček sem se morala polulati, kar je bilo zelo težavno, četudi mi je sestra pomagala. V usta so mi dali košček papirja, da bi preverili, ali imam vročino, čeprav sem jim povedala, da je nimam. Všeč mi ni bila edino reč, ki so mi jo dali okoli roke, ki me je rahlo stisnila, ampak samo za sekundo in niti to ni bilo prehudo. Anna je bila ves čas z mano in potem, ko me je pregledalo veliko ljudi, mi postavilo ogromno vprašanj, jaz pa sem bila zelo lačna, mi je prijazna gospa prinesla pladenj s hrano – krompirjev pire in ribje palčke, oboje sem imela najraje.

	»Ne jej prehitro,« je rekla gospa. »Da ti ne bo slabo, ker že dolgo nisi jedla.«

	Dala mi je tudi kozarec vijolične vode, ki ni imela dobrega okusa, ampak Anna je rekla, da naj se potrudim in popijem, ker sem nekaj, česar nisem razumela, a mi je povedala, da to pomeni, da sem premalo pila.

	Gospa se je motila, pojedla sem namreč zelo hitro, pa mi ni bilo niti malo slabo. Anni sem povedala, da sem še vedno lačna, zato je potegnila vrvico, ki je visela s stropa, in gospo vprašala, ali lahko dobim še malo hrane. Rekla je, da bo preverila, potem pa mi je prinesla s sladkorjem posut krof.

	Potem sem postala zelo utrujena in Anni sem rekla, da bi rada šla spat.

	»Bo mama jutri prišla pome?« sem vprašala. »Bodo vrata popravili? Če bodo polomljena, bo zelo jezna.« Spomnila sem se, kako je sedela na tleh in jokala, in nenadoma sem postala zelo žalostna, čeprav sem dobila ribje palčke in krof. Če bodo vrata še vedno polomljena, ko se bo vrnila, bo spet zelo žalostna.

	»Vrata so že popravljena … Hočem reči, da so zavaro-vana, da nihče ne more vstopiti, kmalu, morda že jutri, pa jih bodo popravili. In zelo se trudimo, da bi našli tvojo mamico. Si prepričana, da nimaš babice ali dedka? Ali pa tete ali strica? Sestrične?«

	»Ne. Babica je v nebesih. Samo mamico imam.«

	»Očka pa ne?«

	»Mami pravi, da je zelo daleč stran.«

	»Ga ne videvaš? Ne veš, kje živi?«

	Odkimala sem.

	»A tako,« je rekla Anna. »No, po najboljših močeh se bomo potrudili, da najdemo tvojo mamico.«

	»Kaj pa, če je ne boste našli? Doma ni nič hrane in vrata so polomljena, jaz pa ne morem iti v trgovino.« Iznenada me je spet postalo strah.

	»Sama hodiš v trgovino?« je vprašala Anna.

	»Ne, z mamico. Ampak tokrat sem hotela iti sama, ker je zmanjkalo hrane.«

	Prikimala je. »OK. No, upam, da bomo tvojo mamico že našli, ko se zbudiš, če ne, pa boš šla k prijetni družini, dokler je ne najdemo. Tam bodo morda še drugi otroci, s katerimi se boš lahko igrala. Sliši se dobro, kajne? Obljubim, da ne boš več sama in brez hrane.«

	»Če bom šla k prijazni družini, lahko vzamem Teddyja s sabo?«

	»Seveda. Zelo dobrodošel bo.«

	»Prav. Ampak samo dokler ne najdete mamice.«



	Še nikoli prej nisem bila v pravi hiši. Videla sem jih po televiziji in na poti v trgovino sva z mamico hodili mimo njih, a bila nisem še v nobeni. Naša hiša se ni imenovala hiša, ampak blok, ker je nekdo živel pod nama in nekdo nad nama. Včasih sva slišali glasbo, ki je prihajala iz drugih stanovanj, ali pa vpitje. Meni je bilo všeč, ko sem slišala druge ljudi, imela sem občutek, da imava družbo, mami pa to ni bilo všeč. Včasih si je pokrila ušesa in vpila 'utihni, utihni, utihni' še glasneje od hrupa, da sem raje odšla v drugo sobo in pela Teddyju.

	Anna me je pripeljala v hišo, ker še vedno niso našli moje mame, rekla je, da bom tukaj ostala, dokler mamice ne najdejo. V hiši sta živela moški in ženska in Anna mi je povedala, da skrbita tudi za druge otroke, za katere mamica in očka ne moreta skrbeti, a ne za zmeraj. Rekla je, da bo enako kot doma in da bom lahko počela stvari, ki jih počnem doma, a takoj sem videla, da ne bo niti malo podobno kot doma. Hiša je bila podobna tistim po televiziji, v katerih so bili mamica in očka in drugi otroci, zavese so bile odgrnjene in na mizi je bila celo skleda sadja.

	Anna je počepnila ob meni, da sem jo gledala naravnost v oči. »No, če se dobro počutiš, te bom pustila z Rhondo in Nickom. Pokazala ti bosta tvojo novo sobico, da se boš lahko namestila. Če te bo skrbelo ali me boš hotela kaj vprašala, me lahko z Rhondo kadarkoli pokličeta.«

	»Kdaj pa bom videla mamico?« sem vprašala. »Če bo prišla domov in me ne bo tam, jo bo skrbelo.«

	»Nič ne skrbi, takoj ko jo bomo našli, ji bomo povedali, da si na varnem.«

	»In potem me boste odpeljali domov?«

	Anna je pomolčala. »Em … ja. Takoj ko se bomo prepričali, da ni … preutrujena, da bi skrbela zate, te bomo odpeljali domov.«

	»Do takrat se boš pa tukaj izjemno zabavala,« je zažvrgolela Rhonda. »Pridi, pokazala ti bom tvojo sobo in ti predstavila bratce in sestrice.«

	»Imam bratce in sestrice?« sem vprašala. Bila sem navdušena. Nisem bila prepričana, da si želim brata, ampak sestro sem si vedno želela. Da bi se igrala z mano.

	»Tukaj ste vsi bratje in sestre,« je rekla Rhonda. »Dokler ste tukaj, smo družina.«

	*

	Nisem mogla verjeti, da imam svojo sobo. Kako je bila lepa, imela je rožnate zavese s cvetovi in veliko posteljo z mehko odejo z vilami. Postelja je bila prava, ves čas je bila tam in ni se dala zložiti kot moja.

	V sobi sta bila omara in predalnik, ampak s seboj sem prinesla samo Teddyja. Nisem vedela, kaj bom jutri oblekla. Vprašala sem Rhondo, pa je rekla, naj me nič ne skrbi, da mi bo ona posodila nekaj stvari, Anna pa bo šla k meni domov in mi prinesla nekaj reči, da se bom bolj počutila kot doma. Čudno, da je to rekla, če pa nisem bila doma. Oblačil nisem imela veliko, sem si pa želela svojo pižamo in najljubšo majico s sovo. Večina drugih oblačil mi je bila premajhnih, mama je vedno govorila, da rastem prehitro in da denar ne raste na drevesu, zato sem morala včasih dolgo čakati na nova oblačila. Zanimalo me je, ali bodo ta, ki mi jih bo dala Rhonda, lepša in mi bodo bolj prav.

	*

	Odšli sva nazaj dol in v kuhinji so bili še drugi otroci. »Boš sedla in poskusila mafine?« je vprašala Rhonda.

	»Ja, prosim!« sem odvrnila, čeprav nisem vedela, kaj so mafini, je pa vedno bilo lepo nekaj pojesti.

	»To so Ben, Ryan in Layla, tvoja nova brata in sestra.« Layla je bila zelo velika, skoraj tako kot odrasli, fanta pa le malo starejša od mene. »In to je William,« je dodala in pokazala na dojenčka, ki je sedel v hojici na tleh.

	»Kje je tvoja mama?« je vprašal Ben s polnimi usti čokoladne sladice.

	»Ben!« se je oglasila Rhonda, tako glasno je še nisem slišala govoriti. »Dobro veš, da v tej hiši takšnih vprašanj ne postavljamo. Če se bo tvoja sestra želela pogovarjati o družini, bo sama začela pogovor. Ko si bo to želela, sicer pa te nič ne briga.«

	»Moja mama je v zaporu,« je ponosno povedal Ben.

	»Jaz ne vem, kje je moja,« sem rekla. »Ampak kmalu se bo vrnila.«

	»Seveda se bo,« je zamrmrala velika punca, »to vse rečejo.«

	»Layla, prosim!« se je spet oglasila Rhonda, vendar nisem razumela, zakaj bi morala reči prosim, saj ni ničesar hotela.

	*

	Prvič sem z Rhondo in Nickom živela skoraj dve leti. Bilo je lepo. Tam sem živela najdlje – drugi otroci ali bratje in sestre, kot sem jih morala klicati – so prihajali in odhajali. Vedno so bili z mano še drugi otroci, s katerimi sem se lahko igrala, in ko sem se tega navadila, mi je postalo všeč. Začela sem hoditi v šolo in tudi tam sem našla prijatelje. Na začetku je bilo težko, ker nisem poznala ne črk ne številk, pa tudi veliko drugih stvari ne, ki so jih znali drugi otroci mojih let, ampak sčasoma je postalo lažje in dobila sem tudi posebno potrdilo, da dobro napredujem.

	Dva tedna so potrebovali, da so našli mamo. Spala je na ulici. Ampak nisem se takoj vrnila domov, ker tudi ona ni šla takoj domov. Anna mi je vse pojasnila. Mama je morala v posebno bolnišnico, Anna pa me je vsak teden odpeljala k njej na obisk. Trudila sem se, da bi te obiske imela rada, ker je bila to moja mama, ampak skoraj vedno so bili strašljivi. Včasih je mama samo sedela v sobi in skorajda ni spregovorila, ko ji je Anna pripovedovala o meni, kako mi gre v šoli in kaj počnem doma. Vsake toliko je rekla le: »A ni to lepo?«, čeprav sploh ni bilo lepo in sem komaj čakala, da odidem, ker se je zdelo, da je mama sploh ne posluša.

	Kdaj pa kdaj je mama samo jokala, Anna pa jo je trepljala po roki in jo tolažila, mami pa to ni bilo všeč in se je umaknila v kot – to so bili najhujši obiski. Spet drugič me je silno objemala in ponavljala 'oprosti, oprosti' in da si zaslužim boljšo mamo od nje. In tudi ti obiski mi niso bili všeč, ker nisem nikoli vedela, kaj naj ji rečem, včasih pa mi je s smrklji umazala obleko.

	Potem pa se je mama preselila iz bolnišnice v stanovanje, lepše od najinega prejšnjega, in obiski so postali prijetnejši. Na začetku je Anna vedno šla z mano, ampak mama ni več jokala, pogosto pa me je pričakal kolač. Stanovanje je bilo urejeno in čisto, zavese odgrnjene. Včasih me je mama peljala v McDonald's ali v park, kjer sva hranili race. Na začetku je bila Anna vedno zraven, kasneje pa sem prihajala sama.

	Nekega dne mi je Anna rekla, da mama spet lahko skrbi zame in vprašala me je, kaj si mislim o tem. Nisem vedela, kaj naj odgovorim. Mamimo stanovanje je bilo lepo, ni pa bilo tako prijetno kot Rhondina hiša in vedela sem, da me Rhonda ne bi pustila same in brez hrane. Od tega je bilo že zelo dolgo, a spominjala sem se zelo dobro in še vedno me je stisnilo v želodcu, če sem na to pomislila. Ampak bila je moja mama in velik dele mene si je želel biti z njo, zato sem rekla, da zveni dobro, če bosta le Rhonda in Anna ostali moji prijateljici in me kdaj pa kdaj obiskali. Anna je rekla, da me bo pogosto obiskovala, Rhonda pa je rekla, da če se bo mama strinjala ali potrebovala nekaj časa zase, se lahko za kakšen dan ali dva spet vrnem k njej. Rekla sem, da bi mi bilo to zelo všeč.

	Potem pa sem odšla v svojo sobo in jokala. Nihče ni opazil.





	35

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Hugo

	Cameron je spet tukaj, na žalost. Včasih sovražim, da sem lastnik podjetja. Sovražim, da se moram prilizovati ljudem, kot je on.

	»Zakaj se pa danes vsi tako držite?« vpraša in se ozira po koči. »Je kdo umrl?«

	Sledi neprijetna tišina. Matt se odhrka. »Ja, Cameron, bojim se, da imam slabe novice. Niste slišali? Našli so truplo.«

	»Ničesar nisem slišal, pravkar sem se vrnil iz doline. Truplo? Kdo je našel truplo?«

	»Vzdrževalec prog. Vendar mislijo, da gre za dogodek iz preteklosti – za fanta, ki je umrl že davno, nedavno slabo vreme pa je razkrilo njegovo truplo. Njegov brat je že na poti, da bi identificiral truplo.«

	»Njegov brat?« ponovi Cameron in se podrgne o licu. »A tako. Nesrečnik.«

	Matt pogleda svoj notesnik. »Didier iz turistične pisarne me je klical, pravi, da vas ne more doklicati. Zanima ga, ali bi lahko bratu ponudili nastanitev. Misli, da glede na okoliščine žalujoči ne bi smel plačati bivanja. Se strinjate? Zdi se, da je to še najmanj, kar lahko naredimo.«

	Še naprej strmim v svoj iPad, sprašujem se, ali mi ta pogovor kaj koristi. Se Matt in ta Didier trudita, da bi Cameron naredil vtis dobrega človeka, da bi si jaz potem želel z njim sodelovati? Sem sploh dober pri prepoznavanju takšnih stvari? Olivia bi vedela, če bi le bila tukaj.

	»Hm, ne vem,« odvrne Cameron. »Tole se je zgodilo zelo na hitro. Sploh imamo kaj prosto?«

	»Res je na hitro, ampak mislim, da bi se nekaj našlo,« reče Matt. »Mislim, da je koča Alpaca prosta. Vsak čas grem nazaj v pisarno in bom še enkrat preveril. Turistično pisarno je vedno dobro imeti na svoji strani, je tako?«

	Cameron zavzdihne. »Ja, verjetno res. No, prav. Storili bomo, kar je prav in pomagali nesrečnemu drekaču.«

	»Torej lahko ponudim Alpaco ali bi raje videli, da ga namestimo kam drugam? Čeprav, kot sem rekel, najprej moram preveriti, kaj je prosto,« doda Matt.

	»Ne, ne, kjerkoli bo v redu. Vse moje koče so fantastične,« hvalisavo odvrne Cameron. »Ponudi jim, karkoli imamo pripravljeno. Vendar pa poskrbi, da bodo vsi mediji vedeli, da mu delam uslugo. Sicer nima smisla, prav?«

	»Jap, zmenjeno,« reče Matt in si nekaj zabeleži.

	Pomislim, ali je Matt napisal zgolj 'drekač'. Upam, da je, ker to tudi je.

	Cameron pogleda skozi okno. »Pod pogojem, da bo mrtvečev brat sploh prišel do sem, seveda. Vreme je še vedno zelo slabo. Povsem mogoče je, da bodo ceste zaprli.«

	*

	Dan je katastrofalen.

	Odleže mi, ko izvem, da so skoraj vse vlečnice zaprte, sicer bi me Simon skoraj zagotovo poskušal zvleči ven na sneg. Saj ne da je celodnevno posedanje po koči zabavno, glede na to, kako turobno je vzdušje. Ria je še vedno v svoji sobi in nočem je motiti, ker je sitna. Simon sedi v skupnem prostoru, mrko zre skozi okno in se pritožuje, ker ves dan ne bo mogel smučati. Dojenček vsake toliko zajoče, verjetno se je nalezel mrkega razpoloženja. Millie preveri, ali imamo vse, kar potrebujemo, preden si ogrne debel plašč in odide v še edino prosto kočo, da bi jo pripravila za bratov prihod.

	Nisem prepričan, kaj naj si mislim o Cameronovi ponudbi. Je samo bistra reklama? Je v njegovi gesti sploh kaj človekoljubnega? Ali je, kot sem dobil občutek med njegovim pogovorom z Mattom, zgolj preračunljiva baraba, ki tragično situacijo izkorišča v svojo korist?

	Ko kasneje odidem gor, Ria spi ali pa se pretvarja, da spi. Skoraj ves dan je preždela v sobi. Sedem na rob postelje in jo gledam. Kako je lepa. Oči ima zaprte in diha počasi, je kot deklica. Ji bo najina hčerka podobna? Potem pa me prebode jeza, ko se spomnim, kaj sem izvedel. Dokler jemlje tabletke, ne bo nobene hčerke, kajne?

	Dlan ji nežno položim na gleženj, odpre oči.

	»Oprosti, nisem te hotel zbuditi,« rečem.

	Sede v postelji. »V redu je. Poslušaj,« reče in dlan položi na mojo, »ti oprosti meni. Morala bi ti povedati za tabletke. Se s tabo pogovoriti. Ampak nisem te hotela razočarati …« V oči ji stopijo solze. Pobožam jo po licu. Le redko sem jo videl jokati.

	»Ššš, ljubica,« jo tolažim, jeza v hipu izpuhti. »Je že v redu. Če nisi pripravljena, pač nisi pripravljena. In četudi ne boš nikoli, je v redu. Ti si vse, kar potrebujem.« To ni čisto res. Otroke si želim. Ampak če moram izbirati med Rio in otroki, potem izberem njo. In tudi to sem slišal reči ljudi po televiziji, kadar so želeli, da bi nekdo nehal jokati, in jaz bi rad, da Ria preneha jokati.

	Toda ne deluje. Začne hlipati.

	»Nisem dovolj dobra zate, Hugo,« stoka. »Žal mi je. Potrudila se bom in se poboljšala. Manj bom pila. Ne bom več jemala tabletk. Obljubim. Takoj zdaj jih bom prenehala jemati! Vrgla jih bom v smeti. Ali skozi okno. Ne, ne skozi okno, lahko jih poje kakšna žival in postane neplodna … ali v snegu živijo živali?« Nagne s k meni in me poljubi, z roko mi seže za pas. »Seksajva! Narediva otroka! Ne zapusti me, Hugo!«

	Ponavadi je ne bi nikoli zavrnil, če hoče seksati – roko na srce, zadnje čase skoraj nikoli – ampak takšne je še nisem videl. Plaši me. Nežno jo primem za roko in jo umaknem.

	»Ria, ne bodi no trapasta. Seveda te ne bom zapustil. Le malce … manična se mi zdiš. Zakaj se ne bi naspala in se bova kasneje pogovorila?«

	Zlekne se nazaj na posteljo, zdi se mirnejša. »OK. Prav.« Glavo obrne proti meni. »Povej mi, kaj se dogaja spodaj. Je že kaj novega o najdenem truplu?«

	Ah. Morda pa se zato tako čudno vede. Morda pa je bolj rahločutna, kot pokaže.

	»Mislijo, da je nekdo, ki je umrl že dolgo nazaj. Menda je njegov brat že na poti sem, da bi identificiral truplo.«

	Prikima, oči se ji spet orosijo. »OK. Kako grozna naloga.«

	Primem jo za roko. »Grozljiva. Ampak morda bo po vseh teh letih našel tolažbo in zaključek.«

	Globoko vdihne in počasi izdihne. »Verjetno. Morda. Včasih se mi zdi, da je preteklost bolje pustiti v preteklosti. Tebi ne?«

	Domnevam, da govori o najinem prepiru zaradi tabletk. Da želi nanj pozabiti. Zato ji stisnem dlan in rečem: »Večinoma, ja. Toda to je njegova skrb, ne tvoja. Spočij si. In morda,« nežno jo pobožam po prsih, »bova kasneje delala otroke. A le, če si boš želela.«

	Prikima in se šibko nasmehne. »Ja, bova.«





	36

	Prej

	Na začetku je bilo vse v redu. Mama mi je v novem stanovanju uredila čedno sobico – ne tako čedno, kot sem jo imela pri Rhondi, a veliko lepšo od tiste, ki sva si jo delili v starem stanovanju, ki se ga še vedno spominjam. Novo stanovanje je bilo pospravljeno, pomivalno korito ni bilo venomer polno umazane posode in mleko je bilo vedno v hladilniku. Mama ni znala kuhati tako dobro kot Rhonda, ampak v bolnišnici, kjer sem jo obiskovala, se je udeležila tečaja kuhanja in 'starševstva' in je zdaj kuhala veliko bolje, tudi boljši starš je bila. Tega nisem najbolje razumela – ali si starš ali pa nisi, ampak tako je rekla mama. Stvari so se spremenile – še vedno sem zajtrkovala kosmiče Weetabix, ker sem jih imela rada in ker je mama rekla, da so zdravi, včasih pa mi je zraven narezala tudi banano, nikoli več pa nisem jedla kosmičev za druge obroke. Moja oblačila so bila čista, lepše so dišala in niso mi bila več premajhna. Mama je vstala vsako jutro in vedno je spala v svoji postelji. Mleko v hladilniku je prijetno dišalo in jogurt se ni skisal.

	Največja razlika pa je bila, da je mama sedaj imela službo in ni mogla več ostajati ves dan v postelji, ker bi bila preutrujena ali preveč žalostna, da bi vstala. Povedala mi je tudi, da jemlje posebne tablete, ki ji jih je predpisal zdravnik, da bi bila manj žalostna in bolj 'stabilna', česar nisem razumela, saj ni nikoli padla, ampak resnično je bila videti srečnejša. In jaz sem vsak dan hodila v šolo, nisem bila več vse dneve doma kot prej. Imeli sva novo budilko, ki naju je vsako jutro zbudila. Mama je morala vstati, da me je peljala v šolo in skoraj vedno sem prišla pravočasno. V šoli sem imela veliko prijateljic in učiteljica me je pohvalila, da sem pridna učenka. Iz šole sem prinesla risbe in druge stvari, ki sem jih naredila, mama pa jih je z magnetki pritrdila na hladilnik, kot sem to videla početi ljudi po televiziji. Včasih sem po šoli domov pripeljala prijateljico in sva se skupaj igrali, včasih nama je mama celo spekla pecivo z glazuro. Bila je prava mama s televizije.

	Sprva je Anna pogosto prihajala, kasneje pa vse redkeje, je pa vedno rekla, da jo lahko kadarkoli pokličem in da moram imeti njeno številko pritrjeno na hladilniku. In to je bila še ena novost – zdaj ko je mama imela službo, je imela dovolj denarja, da sva lahko imeli v stanovanju telefon in me ni bilo več strah, da bom ostala sama zaprta v stanovanju, če bi morala mama kam iti. Povečini pa me ni bilo strah zato, ker me mama sploh ni puščala same.

	Potem pa je mama dobila fanta. Ime mu je bilo Dave. Prinašal mi je sladkarije in čokoladne tablice, kadar je prišel na obisk, a mi kljub temu ni bil všeč. Navajena sem bila, da sva doma z mamo sami. Tudi ko je Dave prišel in mi dal 50 centov in sladkarije, da bi šla v svojo sobo, mi to ni bilo všeč, a sem ubogala, ker mame nisem hotela spraviti v jok. Spraševala sem se, ali bi morala Anni povedati za Dava in da moram biti v svoji sobi, vendar pa mami nisem hotela povzročati težav ali je žalostiti, zato nisem rekla ničesar.

	In potem sem se nekega dne vrnila iz šole. Dava ni bilo več, mama pa je sedela na tleh v kuhinji in jokala. Naslednje jutro je ni bilo. Poklicala sem Anno.

	Naslednjih nekaj let se je ponavljal vzorec: nekaj časa je bilo vse OK, mama se je vedla kot mama, imela je službo za polovični čas, čistila je ali stregla v bližnji kavarni in podobno – nekaj, kar je lahko počela, ko sem bila v šoli. Potem je spoznala moškega – eni so bili boljši, drugi slabši – in se je manj zanimala zame. Čez nekaj tednov ali mesecev je moški odšel, ona je doživela živčni zlom, jaz pa sem odšla k Rhondi, dokler si ni mama dovolj opomogla, da sem lahko prišla nazaj.

	Včasih je minilo kar nekaj tednov od živčnega zloma pa do trenutka, ko sem sklenila (ali pa Anna), da je čas, da se spet odselim, in takrat sem počasi izvedela več o svojem očetu in tem, kar se je dogajalo pred mojim rojstvom.

	O očetu sem jo pogosto spraševala. Ko sem bila majhna, mi je mama govorila, da je zelo daleč stran na neki gori. Predstavljala sem si ga v kamniti uti, mladega in čednega, morda s kratko bradico, ki s psom, svojim najboljšim prijateljem, goni ovce, se s traktorjem vozi po poljih in se morda umiva v potoku namesto v kadi ali pod prho. Ko sem jo vprašala, zakaj naju nikoli ne obišče ali zakaj ne more živeti z nama, je odgovorila le, da je predaleč. Včasih mi je predvajala 'njuno' pesem. Melodija je bila prijetna, besede pa so zvenele žalostno – moški je pel o tem, kako 'vsi trpimo'. Begalo me je, zakaj si nista izbrala srečnejše pesmi, jaz bi si jo, a mami tega nisem rekla, da je ne bi spravila v jok.

	Ko sem bila stara približno osem let, sem počasi začela verjeti, da moja mama ne ve, kdo je moj oče, kot niso vedele mame nekaterih sošolk, ali da sta se razšla, ko sem bila še dojenček, pa mi tega ni hotela povedati. Mislila sem, da si je zgodbo o moškem na gori morda izmislila in da je tudi pesem izbrala takšno, da bi jaz imela občutek, da imam prijetnega očeta, ki si me želi spoznati, če le ne bi bil tako zelo daleč.

	Nikoli nisem pomislila, da je mrtev, ne do zadnjega živčnega zloma.

	*

	Takrat sem bila stara že petnajst let in stanje se ni izboljšalo. Tisti teden sem mamo vsak dan, ko sem se vrnila iz šole, našla v postelji, jokala je ali spala. Po neredu, ki ga je pustila v kuhinji, sem vedela, da je vstala in jedla. Vsak večer sem kuhinjo počistila, da ni preveč smrdelo in da bi mama imela eno skrb manj. Ampak seveda ni pomagalo – še vedno je venomer jokala.

	Ker je bilo doma tako turobno, sem domov prihajala vse kasneje. Včasih sem prenočila pri prijateljicah, nisem pa hotela, da bi njihovi starši postavljali preveč vprašanj, ker sem se hitro znašla v zadregi. Ko sem bila mlajša, sem Anno in različne psihoterapevte spraševala, zakaj je mama takšna, kot je. Vsi so mi na različne načine odgovarjali le, da ni moja krivda in da se njen um včasih težko spopada s težavami. V bistvu to sploh ni bil noben odgovor, vsekakor pa ni pomagal nikomur, še najmanj meni.

	Kot otroci pač razmišljajo, sem tudi jaz zase menila, da sem pridna in nezahtevna. V šoli mi je šlo dobro, nisem kadila ali pila, nisem izostajala od pouka. Čeprav polovice časa mama sploh ne bi opazila, če bi kaj od tega počela. Včasih, ko je imela še posebej hude epizode, ko je bila pogrešana ali si je s kuhinjskim nožem porezale roke, jaz pa sem spet pristala pri Rhondi, sem Anno vprašala, zakaj me venomer pošiljajo nazaj k mami, če ne zmore tako živeti. Rekla je, da je naravno, da si me mama želi doma, da pa me nazaj k njej pošljejo šele, ko so prepričani, da bo zmogla; in da ima mama pravico, da živim z njo, da pa vedno pazijo na to, kaj je najboljše zame.

	Kako je to najboljše zame, resnično nisem doumela.

	*

	Zunaj je bila že noč, ko sem se po šoli iz parka vrnila domov, v stanovanju pa so bile vse luči ugasnjene. Ugibala sem, da je mama še vedno v postelji – tiho sem molila, da spi in da ne tarna in stoka kot včasih, ko sem prišla domov. Bila sem utrujena, za dramo nisem bila pri volji. Če je spala, je bilo veliko lažje.

	Šla sem v kuhinjo, bila sem sestradana. Ves teden je bilo doma komaj kaj hrane. Mama ni hodila v službo, kjer bi morala čistiti, mislila sem, da so jo verjetno odpustili, čeprav tega ni rekla. Čez dan sem pojedla le brezplačen obrok v šoli, zato sem upala, da bom vsaj v zamrzovalniku našla kaj za pogreti v mikrovalovni pečici. Prižgala sem luč in kar poskočila sem, tako sem se ustrašila, ko sem zagledalo mamo, ki je sedela za kuhinjsko mizo. Pred sabo je imela kozarec in napol prazno steklenico vodke.

	»Prekleto, mama!« sem kriknila. »Kako sem se ustrašila! Kaj pa počneš?«

	Z motnimi očmi me je pogledala in potrepljala stol ob svojem. »Prisedi,« je rekla.

	Kljub svojim napakam mama ni popivala in postala sem oprezna. Sedla sem poleg nje in zadrževala sapo, tako je zaudarjala. Verjetno se ves teden ni stuširala.

	»Saj spomniš, kako si me vedno spraševala o svojem očetu?« je nerazločno zažlobudrala.

	»Em …« V takšnem stanju je nisem videla še nikoli, nisem vedela, kaj naj rečem ali naredim. Vsekakor je nisem želela provocirati. Zadnje čase je nisem več spraševala o očetu, ker jo je to spravljalo v slabo voljo, se mi je pa zdelo, da se tokrat o njem vendarle želi pogovoriti. Pomislila sem, da bo najbrž najbolje, da sama govorim čim manj.

	»Mrtev je,« je povedala resnobno in tiho. »MRTEV!« je zavpila takoj zatem in udarila po mizi, da sem kar poskočila.

	»Oh.« V očeh so se mi nabrale solze za človeka, ki ga nisem nikoli poznala. Zakaj mi to pripoveduje zdaj, po vseh teh letih? Ji sploh lahko verjamem? »Kaj … kaj se mu je zgodilo?«

	»Ta PRASEC,« je zavpila. »Ta … ta …«

	»Misliš očeta?«

	Spet je udarila po mizi. »NE! Ta njegov KURČEV brat!«

	Zdrznila sem se. Skoraj nikoli ni preklinjala, vsekakor pa ni nikoli uporabljala takšnih besed.

	»Njegov brat? Čigav brat?« Za hip sem pomislila, da zaradi opitosti samo beblja in nesmiselno govori. Ko je bila v bolnišnici, je osebje kdaj pa kdaj omenilo, da govori nepovezano. Anna je vedno pravila, da so kriva zdravila, a tokrat se ni zdelo tako. Kljub opitosti je bila videti izjemno prisebna. Kocine so mi stopile pokonci.

	»Will,« je nadaljevala, »tvojemu očetu je bilo ime Will. Njegov brat … njegov brat ga je prisilil, da je šel tisti dan z njim. Na goro. In potem je umrl. On je kriv. Njegov brat je kriv. Adam je kriv.«

	»Kakšno goro? Vedno si govorila, da živi na gori … kje? Mislila sem, da si si izmislila.«

	Zgrabila me je za zapestje in se trudila, da bi me gledala v oči, ampak pogled ji je švigal vsenaokrog, ni se mogla osredotočiti. Pošastno se je zasmejala. »Na gori je UMRL! UMRL! Ni živel. Bili smo na počitnicah. Smučarskih. On je smučal. On je kriv. Za vse je kriv Adam. In še pred tem … preden … preden sta šla smučat … veš … veš, kaj mi je naredil?« je zasikala. Nenadoma postane spet bolj zbrana. »Bila sem lepa. Bistra. Hodila sem na Oxford. Pred sabo sem imela vse življenje. In potem je Adam vse uničil, ker je ubil Willa. In še pred tem me je …«

	»Ubil je mojega očeta?« sem hripavo vprašala.

	Na stolu se je sključila. »Tega ni nihče rekel. Rekli so, da je bila nesreča. Ampak jaz VEM!« Spet je začela vpiti. »JAZ VEM! Skupaj sta šla, Adam se je vrnil, Will pa se ni. Umrl je. In za vse je kriv on. Adam. ZATO SEM TAKŠNA, KAKRŠNA SEM! ZATO SEM TAKŠNA! Še pred tem pa me je … me je … me je …«

	»Kaj?«

	Odmahnila je z roko. »Ne morem ti povedati. Preveč grozljivo je. Tega ne smeš vedeti.« Vstala je in se takoj spet sesedla. Prijela sem jo pod roko in ji pomagala na noge.

	»Pridi, spravila te bom v posteljo.«

	»Will Cassiobury,« je momljala, »Will Cassiobury. Edini moški, ki sem ga ljubila. Vsi drugi so bili navadni prasci. Ostani samska, moja draga deklica,« je jecljala in mi žugala s prstom. »Ostani samska. V svoje življenje ne spusti nobenega moškega. Škoda časa. Vse uničijo.«

	Pomagala sem ji v posteljo in jo pokrila z odejo. »Will Cassiobury? Tako je ime mojemu očetu?«

	Toda mama je že spala.





	37

	Januar 2020, Haute Savoie, Francija

	Adam

	Sram me je priznati, da mi je najprej odleglo, ko sem izvedel, da je cesta do La Madière zaprta. Mogoče pa mi vendarle ne bo treba iti v resort. Morda mi ne bo treba skozi groteskno nalogo identificiranja bratovega trupla, ki je bilo več kot dvajset let pokopano v snegu.

	Svet je zelo majhen. Človek hitro pride kamorkoli, ni tako? Četudi sem bil na drugem koncu sveta, ko so me obvestili, sem en dan kasneje že v Franciji. Ne vem, kako me je policija tako hitro našla – dandanes verjetno zlahka izsledijo vsakogar. In z mojim zelo osnovnim znanjem francoščine nisem razumel vsega, kar so mi povedali. Razen da sem Willov edini sorodnik in da moram priti tja.

	Po nesreči sem ravnal strahopetno – odšel sem. Nisem prenesel bolečine v očeh staršev, ko sta se obupano trudila, da me ne bi krivila. Želim si, da bi lahko rekel, da sem živel dobro življenje, kot ga Will nedvomno bi, a ga nisem. Taval sem po svetu, tu in tam sprejel kakšno delo, zadnjih pet let, odkar sta umrla starša, pa živim od dediščine, ki bi morala biti tudi Willova. In dediščina je edini razlog, da imam denar, da sem lahko priletel takoj, kot me je prosila policija.

	Rezerviral sem let v prvem razredu. Lahko bi se reklo, da zato, da bi počastil spomin na Willa. Mu z brezplačnim šampanjcem nazdravil v spomin.

	*

	Kljub luksuznemu sedežu, hrani Michelinovega kuharskega mojstra in neomejeni količina alkohola (kar pridno izkoriščam) je let peklenski. Zaradi sneženja so nas preusmerili in, kako ironično, pravijo, da tako ni snežilo vse od tiste zime, ko je umrl Will. Naposled vendarle pristanemo na več kilometrov oddaljenem letališču od tistega, kjer bi morali pristati, in zdi se, da te tisoč funtov za imeniten sedež na letalu ne spravi nič hitreje do prevoza. Prav tako denar ne pomaga, če so ceste neprevozne in moraš spati v šolski telovadnici skupaj z ducati drugih ljudi, prijazne ženske iz Rdečega križa pa ti postrežejo vročo juho.

	Pari in družine okoli mene se mi smilijo – tarnajo, ker so izgubili čas dragocenih počitnic, se pritožujejo nad razmerami v telovadnici in zaradi pomanjkanja informacij, medtem ko se utrujeni predstavniki agencij v pisanih bundah prisiljeno nasmihajo in vedno znova ponavljajo: 'Žal nam je, gospod, ceste so zaprte in narediti ne moremo ničesar. Takoj ko bomo izvedeli kaj novega, vas bomo obvestili.' Kar slabo mi postane, ko med njimi zagledam predstavnike Powder Puffa, potovalne agencije, s katero sem bil na svojih zadnjih smučarskih počitnicah, na katere sem s seboj vzel Willa.

	Medtem ko si te družine obupano želijo priti na cilj, bi jaz raje šel kamorkoli drugam kot v gore. Če resnično ne bi bilo tako zelo neugodno potovati, bi se že obrnil in odšel na letališče ter se vrnil na svojo plažo. Pretvarjal bi se, da se nisem mogel prebiti. Rekel bi, da sem se trudil, a da mi preprosto ni bilo namenjeno.

	Zakaj sem sploh tukaj? Malo verjetno je, da truplo ne bi bilo Willovo. Da sem se vrnil sem, ga ne bo oživilo.

	Morda pa bo pomagalo meni.

	Morda pa mi ne bo.





	38

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Hugo

	»Joj, kakšen DOLČAS!« spet zastoka Ria. Danes sva igrala že monopoli, trivial pursuit, poker in blackjack. Zaradi snega smo ostali brez interneta in satelitske televizije. Končno sva seksala, vsaj nekaj, zdaj pa Ria koraka sem in tja kot žival v kletki.

	»Nočem biti več tukaj,« besno reče. »Kdaj lahko odideva? Res bi rada šla domov.«

	»Ljubica, saj si slišala Millie. Ceste so zaprte. In četudi ne bi bile, so leti odpovedani, tako da na letalo ne moreva. Čez dan ali dva bi se naj vreme izboljšalo in domov se bova vrnila, kot sva načrtovala. Do takrat pa …«

	»Čez dan ali dva!« vzklikne Ria. »Zagotovo lahko kaj ukreneš, Hugo.«

	Spačim se.

	»Ne, ne morem. Laska mi, ker misliš, da sem tako mogočen, ampak z najhujšim snežnim viharjem v zadnjih dvajsetih letih pa res ne morem tekmovati.« Primem jo za roko. »Ljubica, obstajajo hujši kraji, kjer bi lahko obtičala,« rečem. »Tukaj nama je udobno, vsi smo na toplem in varnem in imamo Millie, ki nam izvrstno kuha.«

	»In tudi vino je dobro,« doda Simon in v duhu 'na zdravje' dvigne kozarec. Ura je šele štiri, on pa je že pošteno izpraznil steklenico.

	Ria se odmakne, glavo nasloni na velikansko okno. Zaslišim, da Idigo zgoraj spet joče. »Tako utesnjeno se počutim tukaj,« potoži Ria. »Samo domov bi šla rada.«





	39

	Prej

	Ko sem se zbudila, mame ni bilo doma. Spet. Šla sem v šolo, z njenimi izpadi se mi ni dalo ubadati, in zdaj, ko sem bila dovolj stara, da sem lahko skrbela zase, nisem vsakič takoj poklicala Anne. Ko se bom vrnila, bo mama verjetno že doma, če bi poklicala Anno, pa bi samo za prazen nič povzročila zmedo in paniko – kot ponavadi.

	Ampak kasneje tisti dan sem med uro matematike prejela sporočilo, da želi ravnateljica govoriti z mano.

	V trenutku mi je postalo slabo. Joj. Kaj je mama tokrat naredila? So jo spet kam zaprli? Najhuje mi je bilo, ko so jo v Tescu našli v pižami, s polic je metala stvari, in so jo videli otroci iz šole, ki so jo poznali. Upala sem, da se ni zgodilo nič takšnega.

	Ko sem v ravnateljičini pisarni zagledala Anno, nisem bila presenečena; kadar so se dogajale podobne stvari, se je vedno prikazala. Sta me pa presenetila policista, moški in ženska. Pomislila sem, da so mamo prav gotovo aretirali.

	»Ah, tukaj si. Hvala, da si prišla. Bi sedla, prosim?«

	Gospe Headcastle, ravnateljice, nisem še nikoli slišala govoriti tako prijazno. »Bojim se, da imamo slabo novico.«

	»Gre za mamo?« sem vprašala čisto po nepotrebnem, seveda je šlo za mamo. Le kaj drugega bi lahko bilo?

	»Ja, bojim se, da res,« je odgovorila Anna. Zvenela je napeto, skoraj kot bi zadrževala solze. Tokrat še zdaleč ni bilo prvič, da je Anna prišla v šolo, ker je imela slabe novice o mami, ampak običajno ni bila tako čustvena.

	»Kaj se je zgodilo?« sem vprašala. »Kaj se je tokrat zgodilo?«

	Anna je prišla k meni in me prijela za roko. »Žal ni lažjega načina, da ti to povem. Tvojo mamo so danes zjutraj našli mrtvo.«

	Pogledala sem Anno, oči je imela solzne. Zagotovo nisem prav slišala. »Prosim? Pravite, da je mrtva? Ampak sinoči sva bili skupaj … Mrtva?« Odkimala sem. »Motite se. Videla sem jo. Bila je doma. Z mano.«

	Anna je pogledala policistko, potem spet mene. »Sledila bo preiskava, seveda, ampak zdi se, da si je sama vzela življenje.« Pomolčala je. »Padla je z vrha parkirne hiše v mestu. Umrla je v trenutku, ni trpela.«

	Anni sem odtegnila roko in si z obema pokrila ušesa. »Ne, ne, ne!« sem vpila. »Ne govorite tega! Motite se!«

	Čutila sem, da se mi po licih valijo solze. Nisem vedela, da jočem.

	Anna mi je nežno odmaknila roke z ušes in me objela, jaz pa sem ihtela.

	»Žal mi je,« mi je nežno prigovarjala. »Uredila sem, da boš nekaj časa v rejniški družini, kasneje pa se bova pogovorili o … o drugih stvareh. Bi rada šla takoj?«

	Pogledala sem jo in si obrisala solze, a niso hotele prenehati teči. »K Rhondi?« sem vprašala.

	»Žal te Rhonda tokrat ne more sprejeti. Šla boš k drugi družini, zelo lepo bodo poskrbeli zate.«

	*

	In tako so se začela najhujša leta mojega življenja. Izvedela sem, da je Rhonda dobila raka na dojkah in da so ob kemoterapiji rejniški otroci zanjo postali preveliko breme. Čeprav je bilo življenje z mamo nestanovitno in nepredvidljivo, sem vedela, da me ima nekje globoko v sebi rada. In jaz sem imela rada njo. Dom je bil dom in ona je bila moja mama. Brez nje in brez Rhonde sem se počutila, kot da sem izgubila vse.

	Novi rejniški starši so bili prijazni, toda raje so sprejemali starejše otroke, kot sem bila jaz. Veliko otrok v rejniškem sistemu je izkusilo temačne stvari, kot sem jih jaz, in so nosili posledice. Sandra in Terry sta bila dobra človeka, po najboljših močeh sta se trudila ustvariti vzdušje, ki sem ga vzljubila pri Rhondi, ker pa so bili mnogi sorejenci nasilni, polni sovraštva in hrupni, je bilo pogosto zastrašujoče biti doma. Šele ko me je eden od fantov spolno napadel, sem dosegla, da so me preselili k drugi družini. Rhonda je bila še vedno preveč bolna, da bi me sprejela k sebi, sva pa ohranili stike. Nekatera bivališča so bila prijetnejša od drugih, se pa nikjer nisem počutila doma in hrepenela sem po lastnem domu.

	Sledila sem materinim stopinjam, začela sem se rezati. Le tako sem nekaj občutila. To ali pa sem moškim in fantom, ki jih sploh nisem poznala, pustila, da so se me dotikali na načine, kot se me ne bi smeli, v bistvu sem bila še otrok. Uživala sem v moči, ki sem jo imela nad njimi, četudi sem se kasneje počutila umazano. Imela sem čudaške sanje o tem, kako ljudem povzročam bolečino in zbujala sem se nenaravno vznemirjena. Tega svojim terapevtom nisem nikoli povedala. Nisem vedela, ali je to normalno in nisem hotela, da bi me zaprli, kot so včasih mamo.

	Občasno sem bila jezna na mamo, ker je naredila, kar je naredila. Zakaj me je spet zapustila? Je sploh pomislila, kaj vse se mi lahko zgodi, če me bo pri samo petnajstih letih pustila samo na svetu?

	Toda večino časa sem bila jezna na očetovega brata. Vsakič ko sem zaprla oči, sem zagledala mamin obraz – tako poln sovraštva, a hkrati trpeč in ranljiv – ko mi je povedala, kaj je storil. Nič od tega ni bila mamina krivda, ni mogla pomagati, da je bila takšna. On je bil kriv – brat mojega očeta – ki je bil odgovoren za njegovo smrt. Zaradi njega je bilo njeno življenje takšno.

	Če ne bi bilo njega, se nič od tega ne bi zgodilo. Mama bi dokončala študij in dobila dobro službo. Poročila bi se z mojim očetom, jaz bi odraščala v normalni družini. Morda bi živeli v gorah, kot je vedno govorila zanj, in jaz bi imela idilično podeželsko otroštvo, ne pa da sem tavala od ene rejniške družine do druge. Ali pa bi morda živeli v veliki hiši z vrtom v Surreyju podobnem kraju, kjer bi oče delal na banki, mama pa bi delala od doma – izdelovala nakit, na primer, ali kaj podobnega, da bi imela tudi zame dovolj časa. Skupaj bi pekli kolače in druga drugi kradli ličila. Hodili bi na počitnice v sončne kraje, bivali bi v vili z bazenom, obdani z oljkami. Tu in tam bi se sporekli zaradi kakšne nepomembnosti, a bi se hitro pobotali in skupaj gledali zabavne oddaje po televiziji. Mama bi bila normalna in jaz bi bila normalna. Če moj oče ne bi umrl, mama nikoli ne bi bila takšna. Če ga ne bi ubil lastni brat, kot je rekla mama. Za vse je bil kriv on.

	Will Cassiobury. Mama mi je pred svojo smrtjo končno povedala, kako je ime mojemu očetu. Je že takrat vedela, kaj bom naredila? Mi je zato povedala? Prav gotovo. Zagotovo je to načrtovala. Hotela je, da se maščujem. Sama se ni mogla, ker je bila zaradi njega preveč uničena – ampak jaz se lahko maščujem zanjo.

	Polna zanosa sem očetovo ime odtipkala v Google. Na hitrico sem preletela zadetke, toda ničesar nisem našla o Willu Cassioburyju, ki je umrl v smučarski nesreči. Takrat spletnih časopisov še ni bilo – vsaj ne tako obsežnih, kot so danes.

	Kakorkoli, obstajali so drugi načini raziskovanja in bila sem odločena. Tudi pred spletom so ljudje iskali in našli stvari. In jaz bom storila isto.

	Mama, ne bom te razočarala.

	*

	Veliko časa sem preživela v knjižnici. Svojim raznoraznim rejnikom sem govorila, da se učim, ker pa sem se pogosto selila, včasih sem zamenjala tudi šolo, ni nihče opazil, da so se moje ocene zelo poslabšale. Še vedno sem večino dni hodila v šolo, ves prosti čas pa sem namenila raziskovanju o očetu, tako da skoraj nikoli nisem naredila domače naloge. V primerjavi s tem se mi je zdela nepomembna.

	Ker nisem poznala natančnega datuma nesreče, niti nisem vedela, ali se je zgodila v smučarskem središču ali izven njega, je minilo kar veliko časa, preden sem našla prvo omembo očeta. Po svetu se vsako leto zgodi veliko več smučarskih nesreč, kot bi si mislili, a na to nisem pomislila še nikoli prej. In potem, ko sem naposled le našla nekaj objav o svojem očetu in njegovi smrti, so bile zgodbe izjemno kratke, točni podatki pa zelo skopi. Zdelo se je, da je oče za vse razen zame zgolj statistika – ena tragična in nesrečna smrt med mnogimi. In zato sem bila samo še bolj jezna.

	Sčasoma sem le našla novico Daily Maila, ki je omenjala očetovo ime, pa tudi njegovega brata. Omenjeni sta bili tudi moja mama in takratna punca očetovega brata, Nell Herrera. Pisalo je, da bo sledila preiskava nesreče in to je bilo vse, kar sem izvedela. A ne bi morali poročati tudi o preiskavi? Pisalo je še, da sta smučala v spremstvu vodnikov, njuni imeni nista bili navedeni.

	Raziskovala sem še nekaj tednov in naposled sem našla poročilo o preiskavi – na mikrofišu smučarske revije. Vodnika sta bila Britanca in v tem poročilu sta bila tudi imenovana. Pisalo je, da kljub določenim 'nepravilnostim' nista bila spoznana za kriva. To me je razbesnelo. Nobene kazni, čeprav nista primerno zaščitila človeka v svoji oskrbi. Ker sta ga ubila.

	Njuni imeni sem vtipkala v Google. Enega sem našla. In takrat sem začela pripravljati načrt.





	40

	Januar 2020, Haute Savoie, Francija

	Adam

	Med jokajočimi otroki, dopustniki, ki so se pritoževali zaradi zamujenih počitnic, in še več snežnimi meteži in prišleki, ki so vso noč polnili športno dvorano, sem komaj kaj spal. Poleg tega me je budnega ohranjalo razmišljanje o tem, kaj me čaka v La Madièri. Kaj se od mene pričakuje. In kaj moram narediti.

	Obžalujem veliko stvari, ki so se zgodile na tistih počitnicah. Če bi dobil priložnost, bi vse naredil drugače. Pravzaprav na ta oddih sploh ne bi šel. Ali pa bi z Nell šla sama. Bilo bi veliko boljše – ne bi nama bilo treba biti v tisti grozni koči, ki jo je izbral Will, ker ni hotel svoje punce spravljati v preveliko zadrego.

	Kako ji je že bilo ime? Lea? Lisa? Nekaj podobnega. Bila je povzpetnica – družbena povzpetnica. Prav videlo se je, kako je zadovoljna sama s sabo, ker ji je s šepavim naglasom uspelo zariniti svoje srednjerazredne kremplje v mojega mlajšega brata, pa niti noža ni znala pravilno držati.

	Willu tega seveda nisem mogel reči – bil je zaljubljen do ušes, bogve, zakaj. Lepa je sicer bila, a če vprašate mene, ni bila nič posebnega. Ampak on me seveda ni vprašal za mnenje.

	Vem, da se na tistih počitnicah nisem, kako naj se izrazim, ravno izkazal. Zdaj, po vseh teh terapijah, ki jim nisem uspel pobegniti niti na Tajskem, bi ljudje lahko rekli, da sem si jo vzel na silo. Jo napadel. Celo posilil?

	Ampak ne. Ni bilo tako. Sploh ne. Kasneje, po dogodku v njeni in Willovi sobi, sem takoj sprevidel, da se dela nedolžno, kot da si tega ni želela. Pa si je. Ves popoldan je to jasno kazala. In njej podobne poznam. Če bi zanimanje pokazal nekdo kot jaz, ki lahko še bolje poskrbi zanjo z večjo hišo na podeželju in ji da velikanski diamantni prstan, s katerim bi se lahko bahala pred prijateljicami, bi Willa takoj pustila.

	Ampak danes nočem razmišljati o njej. Louisa. Tako ji je bilo ime – tako je trdila. Stavim, da je bila v resnici Louise. Zdaj je verjetno poročena, ima dva otroka in se še vedno obupano trudi ugajati, kot se je na tistih počitnicah. Stavim, da je z nekom, ki je podoben Willu ali celo meni – od naju dveh sem jaz vedno imel boljšo službo in sem več zaslužil.

	Pojedel sem presenetljivo dober zajtrk Rdečega križa, rogljiček in kavo. Sedim na zložljivi postelji in opazujem besne moške in ženske, ki napadajo predstavnike agencij, da bi dobili več informacij.

	Zame je očitno drugače kot za večino ljudi v tej telovadnici. Velik del mene si še vedno želi, da bi ceste ostale zaprte, da nas bodo vse strpali na avtobuse in odpeljali nazaj na letališče, nam povedali, da zelo obžalujejo nevšečnosti, ampak da tokrat ne moremo priti v gore.

	S tem, kar se je zgodilo, sem se pomiril. Morda res, da je bila moja ideja, da sva šla tisto popoldne smučat, kar se je zgodilo na gori, pa ni moja krivda. In ne bom dovolil, da mi nekdo uniči življenje zaradi nečesa, kar se je zgodilo pred dvajsetimi leti. Za nobeno ceno.





	41

	Prej

	Malo pred zaključnimi izpiti sem pustila šolo. Bila sem je sita in moje ocene so padle za polovico, ker nisem delala nalog ali se učila, sčasoma pa sem začela izostajati od pouka, da sem lahko več časa raziskovala. Moja mama je bila bistra in je hodila na Oxford, in kam jo je to pripeljalo? Večino svojega kratkega življenja je bila nesrečna, potem pa je nekaj let kasneje umrla na tleh parkirne hiše. Ne, nima smisla. Ne zame.

	Namesto tega sem se vpisala na kuharsko šolo. Anna mi je pomagala. Bila je presenečena, da šolo zapuščam zdaj, ko so bili zaključni izpiti tik pred vrati, rekla je, da imam velik akademski potencial. Anna me je poznala, odkar sem bila še drobna deklica, in čeprav je moja zgodba tragična in je bila skrb zame njena služba, je bila najboljši približek družine, ki sem jo imela, poleg Rhonde, ki pa je bila zdaj že zelo slabotna in je nisem hotela obremenjevati s svojimi težavami. Vedela sem, da sem lahko zelo srečna, ker imam ob sebi Anno. Vedno mi je ponavljala, naj sledim svojim sanjam, in ko sem ji povedala, da si želim postati kuharska mojstrica, je bila presrečna, da mi lahko pomaga.

	Čeprav je bila ta ideja sprva del načrta, sem bila prijetno presenečena, ker mi je bilo kuhanje resnično všeč – in tudi dobro mi je šlo od rok. V vseh svojih 'domovih' sem redko-kdaj kaj skuhala, a vzeti osnovne sestavine in iz njih narediti nekaj drugega, nekaj okusnega, mi je bilo v veliko zadovoljstvo. Peka peciva je bila resnično zabavna – rada sem delala lepe torte in jih krasila, rada sem tudi eksperimentirala z nenavadnimi okusi. V tem je bilo nekaj tolažečega. Nedvomno bi razne moje terapevtke rekle, da zato, ker je kuhanje v meni vzbudilo občutek domačnosti in skrbnosti, za katerega sem bila prikrajšana v otroštvu. Morda bi imele prav. Morda pa mi je bilo kuhanje samo všeč.

	Prav tako sem rada kuhala začinjene jedi – ugotavljala sem, katere dišavnice in začimbe se lepo podajo k ribam in različnemu mesu, ter si izmišljala različne vegetarijanske in veganske jedi.

	Poleg kuhanja sem se veliko naučila o sestavinah in nabiranju rastlin – kako nabirati regrat in koprive ter iz njih narediti čaj ali juho, nabirati jagodičevje, tudi v mestih, in ugotavljala, katere so varne za uživanje. Kako in kje najti gobice in kako jih pripraviti, kako vedeti, katere niso nevarne za uživanje. To je bil moj najljubši del učenja.





	42

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Hugo

	Sedimo okrog še ene namizne igre. Simon je že precej pijan. Idigo zgoraj še vedno joka. Cass sedi v fotelju in lista revijo, ne zdi se, da bi brala, tu in tam nesrečno pogleda skozi okno v snežinke, ki še vedno padajo. Počasi začenjam razumeti, kaj je hotela povedati Ria – tukaj resnično postaja utesnjeno.

	Millie prinese še en krožnik peciva in kavo, odloži ju na mizo.

	»Je vse OK?« vpraša. Vsi nekaj odsotno zamomljamo.

	»Bojim se, da tudi jutri ne boste mogli smučati. Ampak cesta bi se naj kmalu odprla, tako da upam, da se bo stanje izboljšalo,« še doda. »Prav tako bi vas vse rada nekaj prosila.«

	Z nenadnim zanimanjem jo vsi pogledamo.

	»Se spomnite, da je Cameron ponudil sobo bratu moškega, ki so ga našli v snegu? No, izkazalo se je, da se je na edini trenutno še prosti koči med snežno ujmo polomilo okno in nekaj škode je povzročila tudi voda. Vem, da vas veliko prosim, ampak nesrečnik ima za seboj grozno pot in je obtičal v začasnem zavetišču za potnike, ki ne morejo nadaljevati poti. Ker je prišel, da bi identificiral truplo mrtvega brata, Cameron ne želi, da bi prišel sem in ne bi imel kje bivati …«

	»V redu je,« jecljaje zažlobudra Simon in srkne velik požirek rdečega vina. »Uboga baraba. Vsaj to lahko naredimo. Naj pride sem, prostora je dovolj.«

	»Ne!« zavpije Ria. Vsi jo pogledamo. »Hočem reči, žal mi je, ampak meni to ne ustreza,« doda z mirnejšim tonom. V očeh se ji lesketajo solze.

	»In zakaj ne?« zabevska Simon in jo očitajoče premeri od nog do glave. »Koča je dovolj velika. Sploh ne bomo opazili, da je tukaj. In tako ali tako pride samo za dan ali dva, kajne? Daj no, Ria, pokaži malo sočutja.« Spet si privošči zajeten požirek vina. »Vsaj to lahko naredimo za nesrečno dušo.«

	»Draga?« se oglasim. »Saj se strinjaš, a ne?« Mislim, da se vede nerazumno čudaško in ne bi rad, da Simon misli, da nočeva pomagati človeku v stiski. Čeprav na podlagi videnega sam ne velja ravno za skrbnega. Ampak nikoli se ne ve.

	Ria se zasuče na petah, v obraz je vsa zaripla in zabuhla, in steče po stopnicah navzgor. Ne vem, ali je jezna ali razburjena, nikakor pa ne razumem, zakaj se tako obnaša. Pred Simonom me je sram, čutim, da moram njeno početje nekako opravičiti.

	»Pogovoril se bom z njo,« rečem. »Prepričan sem, da je vse v redu. Verjetno so tisti dnevi v mesecu,« še dodam, potem pa opazim izraz na Cassinem obrazu in prešine me, da tega ne bi smel reči, ne pred ženskami. »Hočem reči, da je verjetno pod pritiskom, ker smo obtičali tukaj. Nenehno ponavlja, da bi rada šla domov.«

	Morda bi bilo bolje, če bi molčal – zdi se, da vse skupaj samo še poslabšujem.

	Ko se vzpenjam po stopnicah, slišim Millie vprašati Simona: »Torej, lahko Cameronu sporočim, da lahko možakarjev brat biva tukaj? Pošteno je, da mu javim čim prej. Nemogoče je, da bi v tako natrpanem resortu našel prosto sobo.«

	»Seveda,« reče Simon. »Z veseljem pomagamo. Ria bo prebolela.«

	Malce me moti, ker Simon govori v imenu vseh, po drugi strani pa bi mu težko ugovarjal. Pomagalo bi, če bi razumel, zakaj se Ria tako čudno vede.

	Odprem vrata spalnice, pričakujem, da bom Rio našel ležati na postelji, namesto tega pa v bundi in škornjih plane mimo mene.

	»Draga? Kam pa greš?«

	»Niti sekunde več ne zdržim tukaj!« izbruhne in me divje gleda. Takšne je nisem videl še nikoli. »Ven grem!«

	»Ria, ne! Tukaj ostani. Pogovoriva se, tudi z drugimi. Pa saj vidiš, kakšno je vreme! V tem snegu ne hodi ven! Nevarno je.«

	Zrine se mimo mene. »Grem. Prosim, Hugo, spusti me mimo. Nič mi ne bo.«

	»Potem pa grem s tabo,« zakličem za njo, hitro sezujem copate in pomislim, kje imam smučarske hlače.

	»Ne!« zavpije Ria. »Potrebujem nekaj časa zase.« Odtopota po stopnicah navzdol in začutim val mrzlega zraka, ko odpre težka vrata koče in jih zaloputne za seboj.

	Odidem dol, Cass sedi sama na veliki zofi.

	Zasliši se 'vumf', ko sedem k njej in vprašam: »Se ti lahko pridružim?« Zdaj je v koči tiho, očitno je Idigo končno zaspal.

	Ustrežljivo se nasmehne. Rokave puloverja vleče čez roke, čeprav v kaminu gori ogenj in v prostoru sploh ni hladno. »Seveda,« reče, »ampak prosim, ne misli, da mi moraš delati družbo.«

	Sedaj ko sedim čisto blizu nje, spet opazim, kako zelo mlada je še. Smili se mi. Le zakaj je s takšnim neotesancem, kot je Simon?

	»Kakšen se ti zdi teden?« vprašam. »Nisi prvič na smučanju, kajne?«

	Spači se. »Ne, nisem. Pred leti sem eno sezono delala kot strežnica v koči, ampak delodajalec nam je naložil veliko dela, tako da smučati nisem mogla veliko. Čeprav znam, nisem nobena strokovnjakinja in v takšnem vremenu me smučanje niti malo ne mika.« Pomolči. »Tukaj je vse rahlo čudno, se ti ne zdi?«

	Prikimam.

	»Ja. Zagotovo se veliko dogaja.«

	Še ena čudaška tišina.

	»Na začetku nisem bila sproščena, ker je bil Simon v preteklosti tukaj s svojo tedanjo punco,« klepetavo nadaljuje Cass. Morda ima občutek, da mora napolniti tišino. »Bila sem ljubosumna in počutila sem se negotovo zaradi veliko stvari, odkar se je rodil Idigo. Trapasto, še posebej v luči vsega drugega, kar se je zgodilo od takrat. Ko nekoga najdejo mrtvega, se človekova perspektiva popolnoma spremeni.«

	Rahlo me je sram, ko me prešine, da se v vsem tednu sedaj pravzaprav prvič pogovarjam s Cass, zato nadaljujem: »Kako sta se že spoznala s Simonom?«

	Zardi. »Oh. Zvenelo bo grozno … Pripravljala sem catering za večerno zabavo zanj in za njegovo bivšo ženo. Kot sem omenila, nekoč sem bila strežnica v koči, kot Millie, potem ko sem se vrnila v Anglijo, pa sem ustanovila majhno catering podjetje. S Simonom sva ostala v stiku in včasih sem zanj pripravila poslovno kosilo in … no …« Premor. »Ko sva se spoznala, sta se že ločevala. Zaupal se mi je in … ena stvar je vodila v drugo. Ko sta se tudi uradno ločila, me je Simon zaprosil.«

	Ampak poslušam jo le napol. Napenjam možgane, da bi se spomnil, ali mi je Ria res omenila, da je nekoč že bila tukaj. Skoraj prepričan sem, da mi je. Je bila s Simonom? Je bila Ria punca, o kateri govori Cass? Ali Cass to ve? Je bilo kaj med njima? Se Ria zato že ves teden tako čudno vede? Jo je Simon osvajal? Ali zato noče priti iz sobe?

	Čutim, kako mi postaja vroče in poskušam slediti temu, kar govori Cass, a slišim le bla, bla, bla.

	Spomnim se, da je kočo rezervirala Ria, ne morem pa se spomniti, čigava ideja je bila, da na te počitnice povabim Simona. Moja? Olivijina? Rijina? Ker Cass poleg mene čeblja, ne morem jasno razmišljati, zato vstanem in rečem: »Joj, Cass, oprosti, nekoga moram nujno poklicati. Bova kasneje nadaljevala, prav?«

	Presenečeno me pogleda. »Oh, ja, seveda,« meni pa v trenutku postane hudo, ko dojamem, da se mi je zaupala. Ampak to me ta hip ne skrbi. Razmisliti moram o svojih težavah.

	Povzpnem se nazaj v sobo, poskušam se spomniti, čigava ideja je bila, da pridemo sem. In medtem ko sem tukaj, lahko spet pokukam v Rijin iPad. Ponavadi ga ima skrbno pod ključem, ta teden ga čuva še posebej pozorno. Morda pa je v njem kaj, za kar noče, da bi vedel tudi jaz. Morda bom pa res še enkrat preveril.





	43

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Adam

	Pozno popoldan pristanem na avtobusu. Vožnja sploh ni zabavna – človek bi mislil, da bodo ljudje veseli, ker bodo končno prišli na svoj počitniški cilj. Ampak ne – govorijo samo o tem, koliko časa so izgubili, ko bi že lahko bili na smučinah; tekmujejo med seboj, kdo je doživel najslabše potovanje, kdo je izgubil največ časa na poti zaradi okvare, kdo je doživel najbolj neprijetno počitniško izkušnjo. Tu in tam me prime, da bi jih prekinil in vprašal, ali je že kdo med njimi zaključil počitnice, ker mu je v gorah umrl sorodnik, potem pa se je leta kasneje moral vrniti in se spopasti z izrednimi razmerami? Ampak seveda molčim. Še vedno ne vem, kako bo potekala identifikacija Willa. Ne vem niti tega, kje je. Ga bom moral videti? Ne vem. Ne vem, če si to želim. Ampak možakar prijaznega glasu iz resorta, ki me je poklical na policijo, očitno misli, da želim obiskati mesto, kjer so našli truplo, da bi se 'poslovil', kot je povedal v brezhibni angleščini.

	Po večurni mučni in počasni vožnji prispemo do znaka, ki najavlja prihod v La Madièro. Nedvomno se je letovišče zelo spremenilo, odkar sem bil tukaj. Pomislim na Nell. Le kje je zdaj? Verjetno se je poročila s kakšnim bogatašem. Vedno je bila precej plitka, a fit. Je srečna? In pomislim na Willa. Ki je ves ta čas mrtev ležal v snegu. Mrtev, brez privilegija biti srečen ali nesrečen.

	Smrti si ni zaslužil. Ampak mene ne bodo krivili. Za nobeno ceno ne bom dopustil, da bi mi to, kar se je zgodilo, pokvarilo preostanek življenja.





	44

	Prej

	Kmalu po zaključku kuharske šole sem se zaposlila kot strežnica v koči. Razgovori so bili zelo rigorozni in za odbor pokuševalcev sem morala kuhati jedi iz treh hodov. Ampak kuhala sem odlično in na družbenih omrežjih sem ure in ure proučevala, kako mora strežnica izgledati in kako se mora vesti.

	Čeprav nisem še nikoli bila v smučarskem letovišču, kaj šele v smučarski koči, sem preizkušnjo opravila z odliko in nekaj tednov kasneje sem odpotovala v Alpe.

	Prvič sem šla iz Velike Britanije. Anna mi je pomagala dobiti potni list, celo pristojbino je plačala, čeprav mislim, da to ni dovoljeno.

	In prvič sem bila na letalu. Zdelo se mi je, da vso pot zadržujem dih, tako neresnično se mi je zdelo. Medtem pa so moje nove kolegice, lahko bi jim tako rekli, klepetale in se šalile, kot da je čisto normalno, da so na letalu – verjetno so bile že na mnogih imenitnih letovanjih, odkar so bile drobne deklice.

	Kljub temu pa je bilo tudi nekaj vzklikov – 'uuu, poglej, sneg' – ko smo se z avtobusom vozile v resort. Doma sem le redkokdaj videla snežinke, pa še te so takoj izginile, zato tudi sama nisem mogla verjeti svojim očem. Koliko snega! Kot v filmu ali na božični razglednici! Ogromne ledene sveče, ki so visele s stavb, bi človeka ubile, če bi padle nanj.

	Poleg potnega lista mi je Anna pred odhodom kupila še par dobrih škornjev. »Naj bo to božično darilo – v noge te pa res ne sme zebsti!« je rekla.

	Hvala bogu, da nam je podjetje zraven uniforme priskrbelo tudi smučarske jakne z logotipom, ki smo jih morali nositi ves čas izven koče, četudi uradno nismo bili v službi.

	Ko smo prispeli, so nas razporedili v šest koč. Veliko deklet je zaprosilo, da bi si sobo delile z drugimi, ki so jih že poznale iz šole ali prejšnjih sezon, ko so delale skupaj. In tako sem jaz imela srečo in sem dobila sobo samo zase.

	Bila je daleč najlepša soba, v kateri sem kdaj bila. Postelja je bila ogromna in povsod je bilo polno pregrinjal. Eno sem pobožala – kot bi božala pasemsko mačko. Tako belih in debelih brisač nisem videla še nikoli – vsaka je imela monogram in izvezeno snežinko. V kopalnici sem imela oboje, tuš in veliko samostoječo kad.

	Vrgla sem se na posteljo. Kot bi ležala na oblaku.

	Seveda smo se po usposabljanju preselili v prostore za osebje – imela sem ozek pograd in omarico na vrhu koče, v kateri sem delala. Bila sem ponižna, delala sem pridno in nisem se veliko družila. Delavnik je bil dolg, nekatere stranke pa so bile naravnost kretenske, ampak kuhala sem rada in tudi čistiti mi ni bilo težko, tako da je bilo v splošnem kar OK. Kot bi se igrala hišo – za kar nisem imela priložnosti nikoli prej. Najpomembnejše pa je bilo, da mi pri delu ni bilo treba misliti in sem imela več kot dovolj časa za razmišljanje. Tuhtala sem, načrtovala in se spraševala, kako lahko na najboljši način zagrenim življenje osebi, ki je pomagala uničiti moje življenje.

	Potem pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega.





	45

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Ria

	Silovit sunek vetra mi vzame sapo, ko zaloputnem vrata koče in stopim v snežni metež. Obute imam nesramno drage s krznom podložene snežke in Monclerovo smučarsko jakno, a v hipu obžalujem, da nisem oblekla smučarskih hlač. Millie prihaja in odhaja ves dan, tako da je mogoče hoditi naokrog, si rečem. Ampak pot, ki vodi od koče, ni očiščena, nanosi snega so velikanski, nekateri so celo višji od mene.

	»Nevarno je!« je zavpil Hugo, ko sem odvihrala iz sobe. Morda ima prav. Kakorkoli, ta klic moram opraviti, a tega ne morem storiti v koči zraven njega in ostalih, ki bi lahko pogovor slišali.

	Opotekajoče vstopim v prvo odprto kavarnico. Predstavljala sem si, da bom edina stranka, ker sem mislila, da si v takem vremenu nihče ne upa iz udobne koče, a je presenetljivo polna ljudi. V kaminu gori ogenj, glasba igra, ljudje pijejo, se smejijo in kramljajo, kot bi bilo vse v najlepšem redu. Kot da se ne bi nič spremenilo. Zanje se verjetno res ni. Truplo v snegu – 'nesrečnik' in morda tiha molitev v zahvalo, da ni kdo, ki so ga poznali, je bilo vse; kar zadeva njih, je novica zastarela.

	Toda mene so preplavili spomini. Kot bi se zgodilo včeraj. In zdaj ko je pokojnikov brat na poti sem, se bo vse končalo. Prepoznal naju bo. Imel bo vprašanja. Hotel bo vedeti, kaj se je zgodilo – izvedeti podrobnosti. In jaz ne vem, kako dolgo bom še lahko lagala. V obraz. Ne potem, ko je bratovo truplo ves ta čas ležalo v snegu.

	Je to cilj, h kateremu je vse vodilo? Toliko let sem živela normalno življenje, verjela sem, da sem ubežala preteklosti. Me je pa bilo vsak dan strah, da bo nekdo potrkal na moja vrata in rekel, da je resnica prišla na plano, da me bodo aretirali, da mi bodo sodili in da bom šla v zapor.

	Pokličem in Cameron pristane, da se dobiva v baru. Naročim vročo čokolado, ki je ne maram, vendar pa z dvojnim viskijem nočem izgledati preveč tragično, ko sama sedim za mizo. Čakam, z nogo tapkam po tleh, ne morem biti pri miru.





	46

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Adam

	»Mi poveste svoje ime?« me ogovori prešerno nasmejano dekle z vpenjalno mapo v rokah, ko stopim z avtobusa.

	Vreme se ni veliko izboljšalo. Veter mi brije v obraz, teniske mi premočijo v hipu, ko stopim v sneg. Snežk nimam. Moral bi jih kupiti na letališču.

	»Adam Cassiobury,« odgovorim. Izraz na njenem obrazu se v hipu spremeni. Postane resnejši.

	»Ah, gospod Cassiobury,« reče. »Iskreno sožalje v imenu vseh nas. Matt je prišel sem, da bi vas osebno sprejel – odpeljal vas bo v kočo in odgovoril na vsa vaša vprašanja. Takoj ga bom poklicala. Matt. Matt!« zakliče proti podobi v enaki jakni z logotipom, ki stoji nekaj metrov proč, a v hrupnem zavijanju vetra je ne more slišati.

	»V redu je, vem, koga imate v mislih. Vi imate polne roke dela, zato bom šel sam k njemu in se predstavil.«

	Po snegu odgazim do njega in ga potapkam po rami. Vreme je grozljivo. Siromaki, ki so plačali na tisoče funtov in prišli v tole, se mi smilijo.

	»Em, Matt? Adam sem. Adam Cassiobury. Tisto dekle tam mi je povedalo, da me čakate.«

	»Gospod Cassiobury!« Ponudi mi orokavičeno roko, polno snega. »Dobrodošli v La Madièri. Obžalujem, da v takšnih okoliščinah.«

	Prikimam. »Hvala. In recite mi Adam, prosim.«

	»Adam. Odpraviva se in vzemiva vaše stvari, potem pa vas bom odpeljal v kočo. Bojim se, da je tisto, ki smo vam jo namenili, prizadela ujma, zato smo vam poiskali sobo v drugi. Je enako razkošna, le da so v njej še drugi ljudje. Upam, da vas to ne moti? Rade volje vam pomagajo, glede na … em … okoliščine. Prostora je več kot dovolj.«

	Prikimam. Ni mi mar – zebe me do kosti, samo na toplo bi rad prišel.

	»Prijetni so,« nadaljuje, »in, em, razumejo situacijo, zato sem prepričan, da bo vse v redu. Zagotovo se boste dobro počutili. Prišel sem z motornimi sanmi, tako da skočite gor in greva takoj v kočo. Imate samo to prtljago?« S pogledom ošvrkne moj star in zdelan nahrbtnik.

	»Ja, odšel sem v naglici,« odvrnem. »In tudi nobenih oblačil za tako mrzlo vreme nimam, kot lahko vidite. Trenutno živim na Tajskem – tam ne poznajo snega.« V tanki jakni se tresem kot šiba na vodi. Komaj čakam, da prenehava kramljati in da se odpraviva, kamorkoli že sva namenjena.

	Nasmehne se. »Prepričan sem, da vam bomo lahko posodili bundo ali flis, medtem ko bivate pri nas. Nahrbtnik dajte kar na hrbet in skočite na sani. Kot bi mignili, boste na toplem.«

	Samozavestno se povzpnem na motorne sani, opazim, da morajo vsi drugi vlačiti kovčke po snegu – enim pomagajo postreščki, drugim predstavniki in strežnice, ostali pa so prepuščeni sami sebi, ob tem pa morajo miriti še izčrpane in vreščeče otroke ali v naročju nositi napol speče dojenčke.

	Še nikoli se nisem vozil z motornimi sanmi in ne vem, kako se moram prijeti – tega fanta ne mislim držati okoli pasu, bilo bi čudno, mar ne? Saj ga sploh ne poznam. Nerodno se oprimem sedeža za seboj. Rokavic nimam in moje roke postanejo živo rdeče, takoj ko se premakneva. Matt, najbrž je opazil, da se ničesar trdno ne držim, vozi počasi. Približno minuto se voziva po hribu navzgor, nato zavijeva v drevored in potem se ustaviva pred kamnito-leseno kočo.

	»Oh, to pa res ni bilo daleč,« rečem, ko oba splezava s sani.

	Matt se prijazno nasmehne. »Ne. Ampak veliko strank ne želi gaziti po snegu, zato ponujamo prevoz. Ponavadi sicer s štirikolesnikom, zaradi prtljage, a danes je sneg preglobok.«

	Matt odrine težka lesena vrata in takoj postanem hvaležen za toploto v koči. Ob steni so hotelski copati in posnemam Matta, slečem jakno in premočene teniske (sezujem tudi čisto premočene nogavice) ter potisnem noge v mehke puhaste copate. So čokoladno rjave barve in imajo vzorec, kot bi bili kvačkani. V tem trenutku se mi zdijo najudobnejša in najprijetnejša stvar, kar sem jih kdaj nosil.

	»Odpeljal vas bom v sobo in vas predstavil ostalim. Mislim, da bodo … em … formalnosti potekale jutri, kajne? Ne vem, kako ste se dogovorili s policijo, zaradi vremena pa se vse nenehno spreminja. Če bi radi obiskali mesto, kjer so našli vašega brata – Willa – ali kateri drugi del resorta, ali bi karkoli potrebovali, samo recite in bomo uredili.«

	Prikimam. »Hvala.« Skoraj najhujši del vsega tega je, da vsi drugi čutijo zadrego. Zakaj se ne morejo obnašati normalno? Minila je že cela večnost. Vsi smo zaživeli naprej.

	Matt odpre težka vrata, ki vodijo v čudovit dnevno-jedilniški prostor z ogromnim oknom, kamnitimi stenami, lesom, povsod so krznena pregrinjala.

	Matt se odhrka. »Živijo, vsi. To je Adam, naš novi gost. Če se ne motim, vam je Millie povedala …«

	Vsi dvignejo glavo. »Naj vas predstavim,« nadaljuje Matt, »Simon …«

	Debelušen moški, zaripel v obraz in z lasmi, počesanimi čez plešo, vstane iz usnjenega fotelja, pride k meni in mi strese roko. »Me veseli. Moje sožalje.«

	Zateglo se nasmehnem. »Hvala.«

	»To je moja žena Cass,« doda in pokaže na zelo mlado žensko, ki me čudno gleda, ob njej pa na ovčji koži sedi ženska podobne starosti in s plastično igračko v roki. Pozibava jo nad dojenčkom, ki proti njej steguje ročice, »najin sin Inigo in varuška Sarah.«

	Ena se mi sočutno nasmehne in v pozdrav dvigne roko, druga me niti ne pogleda. Pozabil sem že, katera je žena in katera varuška, ampak saj sploh ni važno.

	Drugi moški, mlajši in bolj športne postave, vstane z zofe. »Dobrodošli. Jaz sem Hugo, lepo, da sva se spoznala, a žal v takšnih okoliščinah.«

	Prikimam. »Hvala. In hvala vsem, ker sem lahko v vaši koči. Kaj bi naredil sicer, ne vem.«

	Odprejo se vrata in vstopi čedno mlado dekle v polo majici z dolgimi rokavi in logotipom, enakim tistemu na Mattovi jakni, prinese pladenj kozarcev za šampanjec in ga odloži na mizo.

	»In to je Millie, ki bo med bivanjem skrbela za vas,« doda Matt.

	Vzravna se. »Živijo. Moje sožalje. In opravičujem se, ker vam ne moremo ponuditi koče Alpaca, upam pa, da se boste tukaj dobro počutili. Prosim, nič ne oklevajte, če potrebujete karkoli, da se boste bolje … No, nič ne oklevajte.«

	Odčepi steklenico šampanjca – to se mi zdi nenavadno, priložnost nikakor ni slovesna, ampak v tako razkošni koči pred večerjo ljudje najbrž pričakujejo šampanjec. Konec koncev sem to hotel izkusiti tudi sam, ko sem bil tukaj, a takrat si tega nisem mogel privoščiti. Čez nekaj let si verjetno bi, če se ne bi zgodilo tisto na gori. Od takrat nisem smučal.

	»Se nam bo Ria pridružila pri večerji?« Millie vpraša Huga.

	Glasno vzdihne. »Ne vem. Ne počuti … prej je rekla, da se ne počuti najbolje. Vprašat jo grem, prav? Takoj bom nazaj.«

	Millie prikima. »Seveda. Zgolj toliko, da vem, koliko pogrinjkov pripravim.«

	»Ni problema. Bom preveril,« odvrne Hugo.

	Millie vsem poda kozarec, jaz pa sedem. Sledi čudaška tišina.

	»Torej, em, je bil teden prijeten?« vprašam. Lahko se pomenkujemo o smučanju, ker se zagotovo nihče ne bo želel pogovarjati o mojem mrtvem bratu. Še najmanj jaz.

	»Vreme ni najboljše, očitno,« pripomni Simon, »smo pa imeli en čudovito sončen dan in sneg je bil neverjetno rahel, tako da se ne moremo pritoževati. No, glede na okoliščine … obstajajo veliko slabše stvari od slabega vremena.«

	Simon še močneje zardi in srkne globok požirek šampanjca. Tega ne morem več prenašati. Odložim kozarec in si z dlanjo obrišem usta.

	»Poslušajte, cenim vašo … skrb in prijaznost in žal mi je, ker sem se tako vsilil v vaš oddih. Ampak Will, moj brat, je umrl že davno. S tem sem se sprijaznil. Identificiranje trupla ni prijetna formalnost in prepričan sem, da razumete, da bi bil v tem trenutku raje kjerkoli drugje kot tukaj, vendar pa ni nobene potrebe, da bi z mano ravnali v rokavicah.«

	Tišina.

	»In zdaj imam občutek, da se vedem skrajno nesramno.« Vstanem. »Morda bo najbolje, da grem v svojo sobo in vas pustim same.«

	Tudi Simon vstane. »Niste nesramni. Mi smo nerazumevajoči. Prosim, prav gotovo ste utrujeni od dolgega potovanja in lačni. Ostanite in večerjajte z nami. Počutili bi se grozno, če bi vas odgnali.«

	Jaz si želim samo leči in zaspati, a če sedaj odidem, bom kot otrok, ki užaljeno odvihra. Prisilim se k nasmešku in rečem: »Žal mi je. Za mano sta dva naporna dneva in resnično sem utrujen. Šel se bom oprhat – že dva dni sem v teh oblačilih – potem pa se vam bom pridružil.«

	»Jedli bomo čez kakšno uro, tako da je časa še dovolj,« reče Millie in na mizo odloži krožnik kanapejev, izgledajo slastni. »Matt je vaš nahrbtnik že odnesel gor, jaz pa vam bom pokazala vašo sobo, če ste pripravljeni.«

	Izpraznim kozarec in vstanem. »To bi bilo odlično, hvala.«

	Millie me vodi navzgor po dveh nizih stopnic in odpre vrata. Sobica je podstrešna s poševnim stropom in strešnim oknom Velux. V njej je zakonska postelja z belo posteljnino, pokrita s krznenim pregrinjalom, zraven je stol, prevlečen s flisom. Majhna vrata na eni steni najbrž vodijo v kopalnico.

	»Se opravičujem, ker je precej majhna,« pove Millie, »vendar upam, da vam bo udobno. V kopalnici so brisače in kozmetični pripomočki, če pa potrebujete še kaj, mi brez oklevanja sporočite, prosim. Wi-fi nima gesla, dostop je prost. Se pa bojim, da zaradi vremena ne deluje najbolje.«

	»Hvala,« rečem. »Zelo sem vam hvaležen, da sem lahko tukaj.«

	»Cameron, lastnik koče, je menil, da je to najmanj, kar lahko storimo za vas. Prišel bo na večerjo, da vam izreče sožalje, in lahko se mu boste zahvalili, če želite. Ampak resnično ni nobene potrebe – zelo je vesel, ker bivate tukaj.« Premor. »Lahko še kaj naredim za vas?«

	Sicer se smehlja, a ne tudi z očmi. Verjetno ima že vrh glave več dni nenehno streči gostom, odkar so vlečnice ustavljene. Z mano ima samo še dodatno delo.

	»Ne, tole je videti super, hvala. Saj nimate zaradi mene dodatnih težav?«

	»Potem pa vas bom pustila samega,« se diplomatsko izogne odgovoru na moje vprašanje. »Se vidimo čez eno uro pri večerji?«

	»Se že veselim,« se zlažem.





	47

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Ria

	»Kaj si razmišljal?« zasikam, ko se Cameron poči za mojo mizo in se z njegove jakne sneg vsuje na moje že tako mokre kavbojke. »Zakaj si tega tipa povabil v našo kočo? Dobro veš, da naju bo prepoznal. Pred vsemi temi leti sva imela srečo, da nisva pristala v zaporu, zdaj pa si …«

	Cameron dvigne roko na ta svoj grozljivo pokroviteljski način, kot vedno. »Dovolj. Nič od tega ni bila moja zamisel. Glavni direktor letovišča je zaskrbljen, ker so truplo našli prav tukaj, hoče, da pokažemo skrbnost in sočutnost. Ker pa imam najboljše koče, me je prosil, če bi ga lahko gostil jaz. Težko bi ga zavrnil, se ti ne zdi? Kako bi pa to izgledalo? Tukaj vodim posel in ključne ljudi moram imeti na svoji strani.«

	Ne morem verjeti, s kakšnim tonom govori. Kakšen izraz ima na obrazu. Kako je lahko tako miren?

	»Ne bi mu pa bilo treba bivati z nami, je tako?« nasprotujem in se trudim govoriti tiho – kar ni preprosto, ker bi najraje kričala. »Zate je vse OK, lahko se umakneš, kaj pa jaz? 'O, živijo, jaz sem kriva, da je tvoj brat umrl. Jaz in moja kolega. Oprosti. Upam, da se boš po oddihu v tej luksuzni koči in po identifikaciji trupla bolje počutil.' Sijajno. To ni ravno pogovor za krajšanje časa ob čudaški večerji.«

	Cameron približa obraz, v njegovi sapi zaduham kavo. »Kot prvo – ni bil namen, da bi bil v vaši koči, a edina še prosta je potrebna popravila, zato ga vanjo ne morem dati. Nekaj ljudi, ki bi že morali oditi, tega ne more storiti, novi pa kot po čudežu še kar prihajajo, čeprav so ceste zaprte – očitno samo zato, da me spravljajo ob živce – in vse koče, razen vaše, pokajo po šivih. In, mimogrede, če se prav spomnim, si ta teden tukaj brezplačno, medtem ko Hugo preverja, ali smo dovolj dobri za njegovo podjetje. Tako da mi je strašansko žal, če ti ne ustreza, da se je truplo pojavilo ravno zdaj, ampak s tem se boš morala sprijazniti.«

	Zdrznem se, ko kapljica Cameronove sline pristane na mojem licu.

	»Kot drugo, s tem človekom sva preživela kakšnih deset minut pred dvajsetimi leti. Se spomniš, da je bilo vreme podobno? Bilo je skoraj tako slabo kot zdaj. Nosila sva kapo in očala, tako kot on. Vsi smo bili dvajset let mlajši. Več dni je bil v komi in verjetno se nesreče sploh ne spomni. Misliš, da bi ga ti zdaj prepoznala? Jaz ga zagotovo ne bi. Zakaj potem misliš, da bo on prepoznal naju? Poleg tega pa sta bili najini imeni takrat objavljeni v medijih,« nadaljuje Cam. »Če bi naju mrtvečev brat hotel tožiti, bi to lahko storil že takrat. Pa ni. Zakaj torej misliš: a) da naju bo prepoznal ali b) hotel storiti karkoli, četudi naju bo prepoznal? Bila je tragična nesreča, ki se je zgodila davno. Izgubil je brata. Bu-hu. Konec zgodbe.«

	»Ali nič ne obžaluješ, kar sva storila?« hripavo vprašam.

	Cameron se na stolu nasloni nazaj. »Ne. Midva nisva storila ničesar. Fanta ne bi smela zahtevati, da želita v takšnih razmerah smučati po takšnem terenu. Ali, če sem natančnejši, lagala sta o svojih smučarskih sposobnostih. Tam sploh ne bi smela biti. Če bi bila iskrena o svoji usposobljenosti ali se ne bi precenjevala, ju tisto popoldne ne bi odpeljala na divji spust in do tega sploh ne bi prišlo. Onadva sta se vedla neodgovorno, ne midva.«

	»Tebi se zdi tako preprosto?« ugovarjam. »Tudi midva nisva storila vsega, kar bi morala. In,« stišam glas, »tudi midva sva lagala. Ne samo onadva. Lagala sva reševalcem, letoviškemu osebju, policiji, posledično tudi pokojnikovi družini in vsem ostalim. Če bi reševalce obvestila takoj, kot sva rekla, da bova, ali če bi ostala blizu fantoma, da se ne bi izgubila, ne pa da sva tekmovala med seboj, bi umrlemu bratu morda lahko rešili življenje. In to je veliko hujše od laži o smučarskih sposobnostih.«

	Cameron prhne. »Nisva lagala, le čas v svojih izjavah sva nekoliko prilagodila. To ne pomeni, da sva nekoga umorila. Bila je nesreča. Tako je pokazala preiskava. In meni to povsem ustreza.«

	Nekaj časa molče sediva.

	»Je to vse?« vpraša Cameron.

	Tišina. Ljudje okoli naju se smejijo, klepetajo, jejo in pijejo. Vse se normalno vrti naprej, jaz pa imam občutek, da ves svet razpada.

	»Zakaj si ostal tukaj?« vprašam.

	Cam skomigne. »Tu sem doma. Tukaj sem srečen. Za nekaj let sem odšel, ker so se stranke izogibale Skitastica, zato sem ga bil primoran zapreti, ko pa sem se vrnil, se ni nihče več spomnil, kdo sem. Že čez nekaj let so ljudje pozabili. Skoraj vsi, ki so bili v letovišču takrat, so odšli drugam, zaživeli drugačno življenje. Nihče ni tako dolgo tukaj, kot sem zdaj jaz. Veliko ljudi prihaja v gore, vsake toliko nekdo umre. To se hitro pozabi. Nihče noče o tem razmišljati. Ljudje pridejo sezono ali dve sem na oddih, da bi pozabili na vsakdanje življenje, zabavajo se, smučajo, popivajo, se dajo dol s kakim inštruktorjem, morda. Nihče ne želi razmišljati o smrti. Dvomim, da je kdo od teh, ki so v resortu zdaj, vedel, kaj se je zgodilo pred vsemi temi leti, pa tudi mar jim ne bi bilo, če se ne bi pojavilo truplo.«

	Spet tišina.

	»In zakaj nisi ti ostala tukaj?« vpraša Cam.

	»Veš, zakaj ne,« zasikam. »Po tistem tukaj nisem več vzdržala. Vrnila sem se samo za ta teden, pa še to samo zato … ker si me ti prisilil.«

	Pihne skozi nos.

	»Ja, priročno je, da si le lotila organiziranja dogodkov, pošiljala maile v nastanitvena podjetja – vključno z mojim. Skozi leta je koristilo obema, kajne? Jaz sem ti posojal denar, ti pa si k meni pošiljala dobre stranke.«

	»Ne po lastni izbiri,« šepnem, »kar zelo dobro veš. Izsiljeval si me. Podjetja Snow Snow ne bi nikoli kontaktirala, če bi vedela, da je tvoje.«

	Cameron se v odgovor groteskno zakrohota. »Ha! Pozanimala bi se prej, a ne? Zdaj, ko si poročena z gospodom velika-živina Hugom, je zate še toliko bolj priročno,« nadaljuje. »Vedno si se tako bala, da bodo ljudje izvedeli za nesrečo. Neumen bi bil, če tega ne bi izkoristil sebi v prid, ni tako? To menda razumeš?«

	Odkimam. Obraz mi žari, toda odločena sem, da me ne bo videl jokati.

	»Ampak ta teden sem bil priden fant, kajne?« nadaljuje. »Držal sem se najinega dogovora, tvoje preteklosti nisem omenil z ničimer. Niti tega, da se poznava – da sva zaslužna jaz in ti, najino prijateljstvo, da ste vsi skupaj tukaj in uživate v moji ljubki koči.«

	»Nisva prijatelja. Grozil si mi,« tiho oporekam. »Rekel si, da mora Hugo tvoje koče vključiti v ponudbo, sicer boš oznanil, kaj se je tisti dan zgodilo. Da boš poskrbel, da bo krivda padla name, ker zdaj, ko si tukaj tako uveljavljen, poznaš prave ljudi.«

	Zasmeji se. »Nikoli nisem rekel, da se moraš s Hugom poročiti.« S pogledom me premeri. »Še vedno si čedna, čeprav jih imaš že skoraj štirideset. Prepričan sem, da za bedastega in ustrežljivega malega Huga zadostuje, če mu obljubiš oralni seks ali kaj podobnega.«

	»S Hugom se nisem poročila zaradi tebe,« zašepetam, čeprav vem, da to ne drži povsem. Le lažje se zdi. Cameronu bi lahko dala, kar si je želel – poskrbela, da moje preteklosti nikoli ne bi omenjal in se prenehala obremenjevati, kako bom vsak mesec plačala najemnino – in to v eni potezi. O Hugu sem celo prebrala članek, preden sem šla na tisto zabavo v Prirodoslovnem muzeju, da bi ugotovila, kakšen je in kakšen pristop naj izberem, da bom imela najboljše možnosti, da se znebim Camerona. Poroke s Hugom nisem načrtovala, daleč od tega, ampak glede na to, kako so se stvari odvijale, je poroka predstavljala rešitev za vse moje težave.

	Nihče noče sodelovati z organizatorko dogodkov, ki je nekoga ubila, ali biti njen prijatelj ali ljubimec, če smo že pri tem. Dovolj slabo je že, da moram s tem živeti – misel, da bi se to razvedelo, je bila še vedno neznosna.

	»Ni moja stvar, zakaj si se poročila – v bistvu mi je figo mar,« reče Cameron. »S Hugom se lahko igraš srečno družinico ali mu odrežeš tiča, meni je vseeno, če bo le moje koče vključil v svojo ponudbo. Po tej zadevi s truplom bo posel potreboval dodatno spodbudo.«

	Z dlanjo si grem čez obraz in oči. V njih se nabirajo solze.

	»Ljubi bog, Andrea, dvajset let je minilo! Nikomur ni mar. Pozabi že.«

	»Meni je mar,« hripavo odvrnem. »In ne kliči me tako.«

	Posmehljivo prhne. »Ah, ja, zdaj si Ria, kajne?« zajedljivo pripomni. »Ria Redbush. Nič več smučarka zvezda Andy Jones – nje že dolgo ni več. Imenitna Ria Redbush se je poročila s poštirkanim fantkom Hugom. Povsem novo življenje za povsem drugačno osebo. No, prav, če ti je mar. Meni ni. Se boš pač morala potruditi po najboljših močeh in biti prijazna z vašim novim gostom. In, če ti bo kaj lažje, tudi jaz se ne bom skrival v sencah. Prišel bom na večerjo, mu izrekel sožalje in tako dalje. Ničesar se ne sramujem, ničesar se ne bojim in tudi tebi se ni treba, a prav gotovo mi je pretekla leta koristilo, da si se. Bodi malo bolj drzna. Se vidiva kasneje.«

	*

	Niti malo mi ne diši, da bi se vrnila v kočo, ampak večno ne morem ostati zunaj. Prikradem se skozi zadnja vrata in se izmuznem navzgor v najino sobo. S sebe zmečem mokra oblačila in ležem na posteljo. Zaprem oči.

	Malce kasneje se odprejo vrata.

	»Ljubica?« Hugo sede na posteljo. »Hvala bogu, da si prišla nazaj. Skrbelo me je zate, ker si bila zunaj v takšnem vremenu. Kako se počutiš?«

	Odprem oči. »Slabo. Hudo migreno imam in počutim se povsem izčrpana.« Zavzdihnem. »Morda se me nekaj loteva. Oprosti za prej … morala sem … biti malo sama.«

	Hugo me odsotno poboža po nogi. »Je že v redu, vesel sem, da si se vrnila čila in zdrava. Še vedno pa mislim, da v takšnem vremenu ne bi smela ven, še posebej, ker se slabo počutiš,« me ošteva, a dobronamerno. Zaboli me srce. Ubogi Hugo. Zasluži si veliko boljšo od mene.

	»Prideš dol na večerjo?« nadaljuje. »Millie zanima.«

	Sestradana sem, a niti pod razno ne bom za mizo sedela s pokojnikovim bratom. Morda se ga ne bom mogla večno izogibati, dokler bo tukaj, ampak danes se z njim ne morem soočiti.

	Odkar sem izvedela, da pride, razmišljam samo še o tem in kaj naj storim. Se ga izogibam? Povem resnico? Ali naj se samo prikupno smehljam in upam na najboljše?

	Cameron ima prav, seveda. Ne spomnim se, kako izgleda. Verjetno naju ne bo prepoznal. A četudi naju res ne bo, jaz še vedno vem, da sva ubila njegovega brata. Ne morem kar tako sedeti z njim za mizo in se vljudno pogovarjati.

	Sedem v postelji, delam se slabotno. »Mislim, da bom raje ostala tukaj, če te ne moti. Boš prosil Millie, da mi gor pošlje juho ali kaj podobnega? Nekaj malega bi pojedla, ne počutim pa se dovolj dobro, da bi sedela za mizo.«

	Poljubi me na čelo. »Seveda, zagotovo ti bo ustregla. Pogrešal te bom.«

	Stisnem mu roko. »Kako si prijazen, Hugo. Tudi jaz te bom pogrešala.« In mislim skoraj resno.





	48

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Kakšen šok, pojavilo se je očetovo truplo, jaz pa se odzovem na edini način, ki ga poznam, kot sem se vedno odzivala – nadenem si nasmešek in živim naprej.

	Se pa spet zatečen k rezanju, kadarkoli imam nekaj trenutkov zase, čeprav sem se te navade skoraj že povsem znebila. Tako za hip pozabim grozo in strah pred tem, kar se dogaja okoli mene in na otroške spomine. Nihče ne opazi – če si tega tako vajen kot jaz, je brazgotine preprosto skriti.

	Svojega očeta nisem nikoli spoznala in pomislila sem, da bi se lahko zdaj, ko je mrtev, od njega vsaj poslovila. Rada bi videla njegovo truplo in bila nekaj časa z njim. Klavrn nadomestek, a meni bi pomenilo veliko.

	Zelo težko najdem čas zase, a takoj ko si izborim urico ali dve, se odpravim v bolnišnico preverit, ali lahko vidim svojega očeta.

	Moja francoščina je daleč od sijajne, sem pa prepričana, da ženska razume, ko ji pravim, da sem mrtvečeva hči. Toda pove, da brez potnega lista in kupa drugih raznoraznih papirjev ne morem videti trupla. In to je bedasto – imajo ponavadi ves čas opravka z naključnimi ljudmi, ki si hočejo ogledati truplo, s katerim nimajo nobene povezave? Kolikor jo razumem, doda še nekaj o njegovem bratu, ki bo prišel v prihodnjih dneh. Morda bi morala govoriti s svojim stricem, če bi rada videla truplo, mi še pove.

	In tako odvrnem 'merci, madame', čeprav bi ji najraje rekla 'merci pour rien' ali 'jebi se, psica', potem pa odidem ven in nekajkrat globoko vdihnem. Da bi videla očeta, zdaj ni najpomembnejše. Maščevati se stricu za to, kar je naredil, maščevati mamo – to je pomembno. A da bi lahko izpeljala načrt – prešine me, da je bilo usojeno, da se zgodi tako – moram poskrbeti, da bom imela enostaven dostop do očetovega morilca, osebe, ki je mami uničila življenje. Na poti nazaj v kočo poiščem Matta in mu povem, da sem slišala Camerona po telefonu reči, da želi pokojnikovemu bratu ponuditi nastanitev v eni od svojih koč. Dodam še, da bo čutil zadrego in mu ne bo všeč, če bo vedel, da sem mu jaz to omenila, zato sem predlagala, naj se pretvarja, da ga je prosila turistična pisarna – navsezadnje le vem, kako potekajo te stvari v smučarskih letoviščih. Matta pogledam skozi dolge trepalnice in se dotaknem njegove roke, dodam, da bi se kasneje morda dobila na pijači. Opazila sem, kako se ta teden slini okrog Rie, očitno bi podrl vsako, ki bi jo lahko. Ni važno, kaj bom morala storiti – enega v miru popiti, ga oralno zadovoljiti, seksati, karkoli bo potrebno. Strica Adama potrebujem tik ob sebi.

	Zatem grem v kočo Alpaca – Matt je rekel, da se mu zdi, da je edina prosta. Ni je težko najti. Rokav potegnem čez roko in udarim po okenski šipi. Z notranje strani odprem vrata in do konca odprem pipe. Kasneje se bom vrnila in poskrbela, da bo videti kot nesreča. Četudi Cameron nekomu nekaj ponuja brezplačno, ne bo dovolil, da bi gost bival v koči, ki ni popolna.

	K sreči pa imamo prosto sobico v naši koči, ki je očitno najlepša v vsem resortu.

	Bolje skorajda ne bi moglo biti.





	49

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Hugo

	Ria še vedno trdi, da se slabo počuti. Vem, da ne znam najbolje opažati, vendar sem prepričan, da se nekaj dogaja. Spet noče priti dol na večerjo, češ da ima migreno, čeprav se ne spomnim, da bi jo že kdaj imela. In resnično bi rad vedel, kam je šla, ko je v tem vremenu odvihrala ven. Se je s kom dobila? Z Mattom morda? Simonom? Ali je ostal v koči, ko je odšla? Mislim, da je. Ne spomnim se. Vse je tako čudno, da me boli glava.

	Mogoče pa je Ria še vedno jezna zaradi prepira o otrocih, četudi sem mislil, da sva to razčistila. Z vsem srcem jo imam rad, res jo imam, ampak včasih jo je res težko prebrati.

	Kot ponavadi se je Millie izjemno potrudila z večerjo in šampanjec teče v potokih, ampak vzdušje je čudaško. Še posebej me živcira, da je Cameron spet tukaj. Na dolgo in široko razpreda, kako fantastične so njegove koče v primerjavi z vsemi drugimi v letovišču in vedno ko odpre usta, mi grozi pogled na rdeče in črne ikre, ki mu prekrivajo jezik, tu in tam pa mu katera prileti iz ust. Nagnusno.

	Simon se hrupno reži in prikimava vsemu, kar reče Cameron, medtem ko Cass sedi na zofi in ga gleda s posteklenelimi očmi.

	Uboga Cass. Na teh počitnicah se Simon skorajda ne zmeni zanjo. Spet me prešine vprašanje, ali se z Rio poznata že od prej. Takšne, kot je zdaj, ne morem vprašati.

	Sedemo k večerji. Za predjed dobimo foie gras, Cameron pa hvalisavo pojasnjuje, od kod izvira. Cass prazno strmi predse. Adam se trudi, da bi pokazal zanimanje za to, kar govori Cameron, pa mu ne uspe.

	Iznenada zavidam Rii, ki je sama v sobi in ji ni treba poslušati Camerona. Morda bi se moral tudi sam opravičiti.





	50

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Za večerjo je rižota. Rižota z gobami. Riž je arborio, o gobah pa povem, da večina prihaja od lokalnega gojilca. Verjetno ne zato, ker bi bile njegove gobe kaj boljše od tistih v supermarketu, pač pa, ker Snow Snow v svojih brošurah rad uporablja besede kot 'tradicionalno', 'ročno obrano', 'lokalno pridelano' in podobno. En kup sranja.

	Rižota je jed, ki se jo da pripraviti hitro in enostavno, ne zahteva nobene posebne magije. Ljudje se obnašajo, kot da moraš biti strokovnjak, da jo znaš pravilno pripraviti, pa ni res. Kupiti je treba sestavine, jih dati v lonec in mešati. To zna vsak idiot. 'Tradicionalne' gobe sem v ponvi popekla s česnom in čebulo, dodala nekaj začimb (svežih, seveda), preden sem dodala riž in omako, ki sem jo naredila iz ostankov piščanca izpred nekaj dni – tukaj so prepovedani vsi koncentrati. Potem pa je treba samo še mešati, mešati in mešati.

	Medtem sem pogrela še druge gobice, ki sem jih že prej namočila, nabrala in skrbno posušila pa sem jih, ko sem še hodila v kuharsko šolo. Tam smo se naučili ogromno koristnih stvari – ne samo, kako pripravljati jedi, temveč tudi, kako nabirati sestavine, kako jih obdelati, kaj je varno za uživanje in kaj ni. Neverjetno je, koliko užitne hrane je mogoče najti v divjini Velike Britanije, celo v mestih.

	Po gobice sem morala iti nekoliko dlje, a obstajajo tudi gozdovi in gaji, ki so z londonsko podzemno železnico zlahka dostopni. Del moje rutine ob vikendih je bilo zgodnje vstajanje in odhajanje v gozd, še preden se je dobro zdanilo. Pogosto nisem srečala nikogar, občasno kakšnega sprehajalca psa ali dva.

	In glede na letni čas sem našla raznorazne sorte, za katere je treba v trgovini odšteti pravo bogastvo – jurčke, smrčke in podobno. Naučila sem se ločiti prave in neprave, mnoge moje rejnice, kasneje tudi cimre, pa so bile nad mojim ulovom navdušene.

	Previden moraš biti, seveda. Strupene gobe se ne zdijo vedno strupene tudi na pogled – niso rdeče z belimi pikami, sploh ne. Pravzaprav so te strupene, a niso smrtno nevarne. Niti približno niso tako strupene kot Amanita bisporegira, poznana tudi kot angel pogube, ali njena prijateljica Amanita phalloides, poznana kot smrtonosna kapica. Ti dve zlahka zamenjamo za užitni, zgodi se lahko tudi Cameronovemu tradicionalnemu gojilcu gob. Ja, pomembno je biti zelo zelo previden in tudi strokovnjaki se lahko zmotijo. Ko sem prišla sem, sem s seboj prinesla obsežno zbirko. Nisem bila prepričana, kako daleč želim iti. Ampak zdaj, ko sem spoznala ta grozna človeka, ki sta uničila moje in mamino življenje, vem, kaj moram storiti.

	Ko rižota povre in riž vsrka tekočino, pripravim porcije. Vsak krožnik posujem še s parmezanom, dva pa še z mojimi posebnimi gobicami.

	Potem krožnike razdelim.





	51

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Hugo

	»In medtem ko nekatera podjetja, ki ponujajo nižje in srednjerazredne nastanitve, zadnje čase životarijo, domnevno zaradi ekonomske nestabilnosti, mi, ki imamo opravka izključno z dobro situiranimi, skozi vso sezono opažamo večje povpraševanje od zmogljivosti, zato se bomo prihodnje leto razširili za vsaj še eno kočo …«

	Izklopim ga. Cameronovega monologa ne morem več poslušati. Glasno odrinem stol in rečem: »Se opravičujem, Cameron. Morali mi boste oprostiti. Grem pogledat, kako se počuti Ria – preverit, ali kaj potrebuje.«

	»Mi boste sporočili, ali ji lahko še kaj prinesem gor?« vpraša Millie, medtem ko na mizo odlaga krožnike – kot ponavadi najprej postreže damam – nocoj samo Cass – potem Adamu, najbrž zato, ker je prišel na novo in je častni gost, glede na okoliščine. Potem izgine nazaj v kuhinjo in se vrne s še preostalimi krožniki, ki jih odloži pred Simona, Camerona in mene.

	»Ni problema, Hewg,« reče Cameron (tako me ne kliče nihče) in tudi sam odrine stol. »Na hitrico bom skočil ven, opraviti moram klic.«

	V resnici ne čutim potrebe, da bi moral preveriti, kako je z Rio, šel bom še dlje in rekel, da je zdaj v bistvu sploh ne želim videti, ker imam še vedno občutek, da mi nekaj prikriva, ampak vsak izgovor je v redu, samo da se znebim Camerona. Tiho se povzpnem po stopnicah in karseda previdno odprem vrata. »Si budna?« zašepetam, v mislih pa prekrižam prsta in upam, da ni.

	V sobi je tema in odgovora ne dobim. Torej spi ali pa se pretvarja, bolj verjetno, da spi. Po prstih odidem nazaj v jedilnico, Adam in Simon sedita sama za mizo in se pogovarjata o golfu.

	»Kje so vsi?« vprašam in sedem na Cassin stol poleg Simona. Upam, da se bom tako izognil, da bi spet sedel zraven Camerona in poslušal njegovo dolgočasno natolcevanje.

	»Cam še vedno telefonira, Cass pa je skočila gor pogledat Iniga. Sarah ima zaslužen prosti večer,« pove Simon. »Mislim, da ji je v oko padel eden od inštruktorjev, lisici.«

	Cass se vrne, jaz pa vzkliknem: »Joj, oprosti, zasedel sem ti stol!« kot bi ponesreči sedel na napačen stol in bi to opazil šele sedaj. Cass samo odmahne z roko.

	»V redu je,« odvrne in proti meni potisne moj kozarec vode, jaz pa proti njej njenega. »Bom kar tukaj sedela,« še doda in prestavi še nekaj drugih kozarcev. »Od tod imam boljši razgled,« še pove in pokaže na okno. Zunaj je temno in sneži, razgled je nikakršen, a najbrž je samo vljudna.

	Cameron se vrne in sede na moj stol, zdi se, da sploh ne zazna, da smo se presedli, tako da upam, da ne opazi, da sem se presedel samo zaradi njega. »Se opravičujem,« reče, pretirano opravičujoče. »Pomemben klic. Nisem vas hotel pustiti tako dolgo čakati.«

	V roke vzame vilice, zajame velik zalogaj rižote in z odprtimi usti glasno žveči.





	52

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Ko se z vrčem rdečega vina vrnem v jedilnico, takoj opazim, da so se nekateri presedli. V pičko materino! Ne spomnim se točno, kje je kdo sedel prej in kdo jé čigavo hrano, sem pa prepričana, da na čelu mize ni sedela Cass, temveč Cameron. Kar pomeni, da ima pred seboj njegov krožnik.

	V slepi paniki se zaigrano spotaknem in na robu trde granitne mize razbijem nedvomno-nesramno-drag kristalni vrč.

	V hipu vsi skočijo pokonci, grabijo prtičke in mrzlično pivnajo pogrinjke in prt, jaz pa se pretirano vneto opravičujem. Cameron se komaj zadržuje, očitno me pred gosti noče opsovati, vsekakor pa se želi pošteno zdreti name. Če ne bi bilo zraven strank, bi me zagotovo na licu mesta odpustil.

	»Žal mi je,« zamomljam in pohitim v kuhinjo po papirnate brisače ter se pridružim splošnemu čiščenju. »Joj, ne vem, kako se vam naj opravičim. Spotaknila sem se ob rob preproge, ampak to ni noben izgovor!«

	S pogledom oprezno ošvrknem krožnike na mizi – večino sem uspela poškropiti z vinom, a ne vseh. »Bojim sem, da sem popolnoma uničila večerjo. Ne morem dovoliti, da bi jedli karkoli od tega, kar je na mizi, morda je v hrani delček stekla. Vrč se je raztreščil na drobne koščke, ki jih ni mogoče videti.«

	Hvala BOGU za granitno mizo, ki je majčkene ostre koščke stekla razpršila po celotni mizi.

	»In tudi jaz se vam lahko samo opravičim za Milliejino nerodnost,« doda Cameron, ki še vedno komajda zadržuje jezo. »Za čiščenje bomo poskrbeli; če je nepopravljivo uničeno še kaj drugega, bomo pokrili stroške.« Nedvomno hoče povedati, da mi bo trgal od mizerne plače, ampak to me zdaj ne zanima.

	Ljudje morajo plačati za to, kar so storili mojemu očetu, a ne do mere, da bi v procesu umrli nedolžni, še posebej ne nekdo tako prikupen in pomilovanja vreden kot Cass.

	»Ampak v tem trenutku, Millie,« pompozno nadaljuje Ca-meron, »je najpomembnejše to, da so naši gostje ostali brez večerje. Zdaj je prepozno, da bi še dobili mizo v spodobni restavraciji, četudi bi v tem strupenem vremenu hoteli iti ven. Jim lahko pripraviš kaj drugega, ko boš počistila ta nered?«

	»Lahko pripravim sirni fondi,« predlagam. »S solato. Hitro bom gotova. Prosila bi, da se vsi posedete na zofe, da bom lahko počistila. In prinesla vam bom nov vrč vina. Še enkrat se opravičujem za neprijetnosti.«

	»Nič se ne obremenjuj,« reče Adam in se nalahno dotakne moje rame, ko gre mimo mene.

	Napnem vse sile, da se ne stresem.





	53

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Adam

	Ni mi jasno, kako predstavniki kot Matt to zmorejo – da so videti tako čili in vedri, ko pa vem, da je do dveh zjutraj skupaj z nami popival. Imam gromozanske podočnjake, on pa izgleda, kot bi vstal ob zori in že bil na fitnesu. Ko pridem dol, sedi za mizo in pije kavo skupaj z žensko, ki je še ne poznam.

	Ko me Matt zagleda, vstane.

	»Adam! Pa ste le prišli. Upam, da ste dobro spali.« Pokaže na mizo. »Prosim, sedite in si postrezite, preden se odpraviva. Nič se nama ne mudi. Oh, Rie še ne poznate, kajne? Ria, Adam. Adam, Ria.«

	Zagotovo je Hugova žena. Privlačna, a starejša, kot sem pričakoval. Morda je le nekaj let mlajša od Huga, a desetletje in pol ali celo več starejša od Cass. Pogleda me in prikima, preden odrine stol in si z belim prtičkom obriše usta.

	»Upam, da se bolje počutite,« rečem.

	Bežno se nasmehne. »Se, hvala. Prosim, oprostite, čaka me telefonski klic.«

	Sedem za mizo, Millie pa predme postavi vrček s kavo in lonček nečesa, podobnega sveže stisnjenemu pomarančnemu soku.

	»Dobro jutro, Adam,« reče. Tako kot Matt tudi ona izgleda brezhibno, čeprav je spala morda samo nekaj uric. »Kaj vam lahko postrežem za zajtrk?«

	»Em … ne vem, em …«

	»Še enkrat se opravičujem za nevšečnost pri večerji – resnično mi je žal in upam, da vam nisem popacala oblačil.«

	»Nič se ne opravičuj, poglejta me! Vsa moja oblačila so s stojnic, kapljica vina jim ne škodi.«

	Prikima. »Zelo ste prijazni. Če se ne motim, že dolgo potujete … bi morda tradicionalni angleški zajtrk? Domnevam, da ga že kar nekaj časa niste jedli?« Glavo nagne na stran in me polna pričakovanja gleda. Resnično je izjemno čedna.

	»Zveni krasno, hvala,« odvrnem in se trudim potlačiti slo. Dvomim, da bi se osvajanje dekleta v takšni koči dobro končalo.

	Matt srkne požirek kave. »Kako se počutite glede današnjega dne?« vpraša. »Če vprašanje ni preveč neumno.«

	Zavzdihnem, močneje in glasneje, kot bi hotel.

	»Čisto iskreno me ga je groza.«

	Sem izbral prave besede? Ne vem. Matt naredi še en požirek kave in sočutno prikima.

	»Po vseh teh letih vam je zagotovo težko,« še pove. »Je pa dobro, da bo zadeva dobila epilog, a ne?«

	Prikimam. »Ja, verjetno res. Hočem reči, ko je bil Will pogrešan dan ali dva, v bistvu ni bilo več nobenega dvoma o tem, da ni več živ …« Grrr. To zveni narobe.

	»Se o nesreči spomnite veliko? Če se ne motim, ste takrat s … preminulim smučali … z vašim bratom?«

	Millie predme položi krožnik z lepo aranžiranim angleškim zajtrkom. Zraven je tudi pečen fižol, ki ga nisem jedel že leta. Izgleda slastno.

	»Hvala, izgleda čudovito,« rečem. Millie kratko prikima in se vrne v kuhinjo. Začnem jesti.

	»Ne spomnim se veliko,« se zlažem. »Vreme je bilo tisti dan izjemno slabo, vidljivost pa grozna. Se pa spomnim, da je bila moja ideja, ne njegova, da sva šla smučat, in tega nisem nikoli prebolel.«

	Matt položi svojo dlan na mojo roko. Počutim se neprijetno, a bilo bi čudno, če bi jo umaknil. »Prepričan sem, da krivda ni vaša,« reče.

	Prikimam, za hip me presenetijo solze, ki se mi naberejo v očeh. »Mislim, da ni bil kriv nihče. Sledila je preiskava, ki je pokazala, da je bila nesreča, nesrečen slučaj.« To je moja zgodba in od nje ne odstopam. V usta dam zalogaj slanine in ga spravim po grlu.

	»Ja. Grozna reč,« odvrne Matt. Sledi zamišljena tišina, oba molčiva, lastno žvečenje se mi zdi izjemno glasno.

	Matt odrine stol. »OK. No, pustil vas bom, da v miru pojeste zajtrk, jaz pa grem uskladit nekaj stvari z Millie. Ob pol enajstih se bom vrnil in vas odpeljal … po raznih opravkih. Prav?«

	Prikimam.

	»Super. In najlepša hvala za prijaznost in gostoljubje. Vi in vaši kolegi ste mi zelo olajšali težaven položaj.«

	»Malenkost,« odgovori Matt. »Naša skupnost je majhna, takšna stvar pa vpliva na vse nas. Vsi želimo pomagati.«

	Še enkrat me potreplja po rami in se mi sočutno nasmehne, preden odide v kuhinjo.

	Vrnem se k zajtrku.

	*

	Matt se vrne točno ob pol enajstih, skupaj z moškim, ki se predstavi kot Didier Delpont. Očitno je vodja turistične pisarne.

	»Iskreno sožalje, monsieur Cassiobury,« reče v sicer slovnično pravilni angleščini, a s tako izrazitim naglasom, da zveni, kot bi namerno tako govoril. Stisne mi roko, pravzaprav mi udari vanjo, drugo roko pa mi položi na hrbet in me gleda naravnost v oči. Njegov pozdrav se mi zdi preveč intimen in ne vem, kaj naj odgovorim. Vse to, da sem postal žalujoči brat, se je zgodilo prehitro.

	»Hvala. Vaši kolegi so nadvse prijazni. Zelo sem vam hvaležen za vso pomoč.«

	Končno spusti mojo roko, hvala bogu, in rahlo skomigne. »Vsaj to lahko naredimo. Vašega brata so vzele gore, mi pa želimo počastiti spomin nanj. Kadar umre eden od naših, to čutimo vsi.«

	Od naših. Nikoli nismo bili del vas. Jaz, Will in ta resort.

	Le enkrat sva bila tukaj. Prešine me, da vsi ponavljajo isto in za hip pomislim, ali je dobrodošlica, vredna junaka, samo poskus, da bi me odvrnili od tega, da bi krivdo prevalil nanje, jih tožil ali kaj podobnega. Dandanes se je svet pripravljen poslužiti sodstva veliko prej kot pred dvajsetimi leti.

	Toda ne. Nobenega namena nimam nikogar tožiti, znova odpirati celotne zadeve, se izpostavljati nezaželenemu preiskovanju. Moja pokojna starša sta takrat sprejela sklep preiskave, da ni nihče kriv. Kar zadeva mene, sem se za vse skupaj le malo zmenil. Takoj ko sem prišel iz bolnišnice in sem si dovolj opomogel, da sem lahko potoval, sem to tudi storil, in jemal veliko zdravil, ki so mi pomagala pozabiti. Nekaj časa sem se predajal ekstremnim podvigom, ker mi je bilo vseeno, ali sem živ ali mrtev.

	Kar pa zadeva vse tukajšnje ljudi, je bila nesreča. Ti ljudje ljubijo gore in jaz se jim iskreno smilim. Žalosti jih, da se je tako grozljiva zadeva zgodila prav v njihovem letovišču, kraju, ki ga imajo za svoj dom. Moral bom opraviti smrtno turo, biti hvaležen, potrditi, da so res našli Willa, potem pa bom odšel, takoj ko bo mogoče.

	»Monsieur? Bo tako v redu?« sprašuje možakar.

	»Oprostite, misli so mi odtavale. Kaj ste rekli?«

	»Nič hudega. Razumem, da bo dan zelo stresen za vas. Rekel sem, da vas bomo najprej odpeljali na mesto, kjer se je pojavilo bratovo truplo, potem pa navzgor do vlečnice … no, do vlečnice, s katero sta se peljala tisti dan. Ne vem, če se spomnite, ampak ta proga ni uradna in je v takšnem vremenu interdit, torej prepovedana, zato vam svetujem, da dlje ne greste. Če pa ste prepričani, da bi si jo radi ogledali in ste dovolj vešč smučar, vam morda lahko kasneje, ko se bo vreme izboljšalo, priskrbimo vodnika …«

	»Ne,« ga prekinem, »hvala, ni treba. Od nesreče nisem smučal in zdaj si ne želim spet začeti.« Zvenim bolj osorno, kot bi hotel. »Vendar pa cenim vaš trud in vem, da mi želite zadevo čim bolj olajšati.«

	Didier odrezavo prikima. »Kakor želite. Kasneje boste spoznali še Guillauma, vzdrževalca prog, ki je našel vašega brata.«

	Prikimam. »Prav. Hvala.«

	Z glavo pomigne proti nedaleč proč parkiranemu avtu 4 x 4 in mi poda plašč. »Prišel sem z avtom, sicer ni daleč, a lažje bo, če se peljemo, kot pa da pešačimo. Matt mi je omenil, da ste prišli iz toplih krajev in da nimate primernih oblačil, zato sem vam prinesel plašč. Upam, da niste užaljeni. Vesel bom, če ga boste obdržali, če pa vas na ta kraj veže preveč bolečin spominov, razumem, tako da ga lahko tudi vrnete.«

	Oblečem plašč – velikanski je in na hrbtu ima rdeč logotip podjetja – v hipu se počutim nekoliko bolje. Zagotovo ga bom obdržal. »Hvala vam, zelo ste pozorni.«

	»Če ste pripravljeni, se lahko odpravimo.« Obrne se in odide k avtu, z Mattom mu slediva.

	*

	Vse skupaj se mi zdi čudno in narobe. Vozimo se navkreber in iz vasi. Cesta je vse bolj zasnežena, spremeni se v stezo. Še naprej se vozimo po hribu navzgor, dokler ne prispemo do starinske pastirske koče. Didier ustavi avto in reče: »Tukaj izstopimo.« Smo na robu smučarske proge tik nad vasjo, smučarji v pisanih oblačilih švigajo mimo. Skoraj takoj ko stopim iz avta, v čevljih začutim mokroto, za sneg so popolnoma neprimerni. Še vedno sneži in piha leden veter. Roke potisnem globoko v žepe izposojenega plašča, rokavic namreč nimam, potem pa pomislim, da se zdim glede na okoliščine preveč brezskrben. Roke potegnem iz žepov in dlani stisnem v pest, da bi me manj zeblo v prste.

	Didier s prstom pokaže po pobočju navzgor in sočutno reče: »Vaš brat je bil najden tam, na drugi strani proge. Tisto noč se je zrušil manjši plaz in menimo, da je s seboj prinesel truplo, ga prestavil z začetnega mesta počitka. Mislim, da je policija kraj fotografirala, preden je truplo odpeljala. Ne vem, ali si fotografije želite ogledati, če pa imate kakšna vprašanja, jih lahko postavite kasneje.«

	»Ne, v redu je. Hvala vam.« Vsi trije stojimo. Vlada čudaška tišina, strmimo v tla. Roke sklenem pred seboj in zaprem oči, kot bi molil, v resnici pa razmišljam, da imam mokro v čevljih, da me zebe v roke; sprašujem se, kako dolgo še moramo stati tukaj, preden se bomo lahko vrnili v topel avto.

	Odprem oči in pogledam Didierja. Pomislim, ali on razmišlja podobno. Tukaj zunaj je ledeno mrzlo.

	»Bi radi kaj vprašali?« prijazno vpraša. »Mudi se nič, ko boste želeli, vas bom odpeljal do vlečnice.«

	»Ne. Hvaležen sem vam, ker ste me pripeljali sem.«

	Odgazimo nazaj do avta, Didier zažene motor.

	Ne spomnim se, da bi me že kdaj tako zeblo, naslednjega postanka smrtne ture me je groza. Vlečnica. V bistvu se ne morem domisliti, česa bi si želel manj, kot se spet peljati s tisto vlečnico, a če bi to povedal na glas, bi bil skrajno nesramen in nespoštljiv. Naravnost oddahnem si, ko opazim, da so razmajano vlečnico nadomestili z imenitno gondolo.

	»Ah. A ni bila takrat tukaj vlečnica?« vprašam. »Ali se motim? Pri zajtrku sem Mattu omenil, da mi spomin že malce peša.«

	»Res je bila tukaj vlečnica. Ta gondola je ena od naših najnovejših pridobitev – pravzaprav je najhitrejša na tem območju. Vsako uro lahko prepelje …« Didier utihne. Najbrž je pomislil, da ni najboljši trenutek za hvalisanje o novem transportu.

	»Na vlečnici je bilo zelo mrzlo. In vetrovno. Tega se spomnim,« povem.

	»Res je bilo. Prebral sem nekaj poročil in mislim, da je bilo tako zelo vetrovno, da so vlečnico ustavili kmalu po ... nesreči.«

	Spet čudaška tišina.

	»Vam ustreza, da se peljemo gor?« vpraša Didier. »Če želite, lahko na vrhu izstopimo ali pa se takoj odpeljemo nazaj dol. Vi povejte.«

	Sploh si ne želim iti gor – čemu? Ampak tega mu ne morem reči. »Ja, pojdimo gor. Hvala.«

	Didier operaterju gondole nekaj reče v francoščini, ne razumem ga. Možakar odpre majhna vratca in nas spusti skozi, ob tem mi rahlo in sočutno pokima. Vstopimo v gondolo, ki se sploh ne more primerjati z obrabljenimi in opraskanimi gondolami, ki se ji spominjam s svojih smučarskih počitnic. Bolj spominja na limuzino z zatemnjenimi stekli, sedeži iz umetnega usnja, premika pa se gladko in skoraj nezaznavno. Stavim, da bi mi Didier rad za vsako ceno pokazal vse nedavne pridobitve, kot bi jih nedvomno pokazal vsakomur, a spoštljivo molči.

	Ko prispemo na vrh, izstopimo. Tu zgoraj je še bolj mrzlo in vetrovno in spet čutim, kako mi v čevlje siplje sneg. Diskretno stopim korak nazaj in stopim na črno protizdrsno podlogo pred postajališčem. Bolje to kot sneg.

	»Torej,« spregovori Didier in si na ustnice položi prst, kot bi razmišljal. »Če sem pravilno povzel iz poročil, ste se od tod podali v tisto smer.« Pokaže proti znaku z napisom 'divji spust' in pretirano dramatično sliko, glede na okoliščine, in sicer prikazuje človečka, ki pada z gore. Sledi kočljiva zadrega, nedvomno vsi trije razmišljamo o znaku, a nobeden ne spregovori.

	»Kot ste sami omenili, je bilo vreme slabo in na žalost sta se ločila od vodnikov. Potem … no, pravzaprav ne vemo. Vas so naslednji dan ob zori našli v luknji, ki ste jo izkopali sami, bili ste podhlajeni in nezavestni, nesrečni Will pa … Na podlagi mesta, kjer je bil najden, domnevamo, da je padel čez rob. Proga sicer ni nevarna, v slabem vremenu pa je lahko zelo zahrbtna.«

	Spet zavlada tišina. To je grozno. Iznenada začutim, da mi glava žari. Za hip pomislim, da bom bruhal, a val slabosti potlačim.

	Čutim skoraj neustavljivo željo, da bi na ves glas zakričal ali se vsaj zadrl nanju, da ne razumem, zakaj vse to počneta, ker mi to ne bo pomagalo, zagotovo pa ne bo oživilo Willa. Namesto tega pa mirno, vljudno in preprosto rečem: »OK. Hvala. Rad bi se vrnil, prosim.«

	Matt svojo roko spet položi na moje, jaz pa se obrnem proč pod pretvezo, da grem nazaj h gondoli, v resnici pa ne maram, da se me kdorkoli dotika.

	»Seveda,« odvrne Didier, »pojdimo.«

	»Če ne zamerite, mislim, da se ne želim srečati z vzdrževalcem prog. Ničesar ga ne želim vprašati. Vse to me je zelo razburilo, dovolj sem videl.«

	Didier prikima. »Seveda. Razumem. Predlagam, da gremo na kosilo, potem pa vas bova odpeljala v bolnišnico, kjer boste identificirali truplo.«

	*

	Kosilo je presenetljivo dobro. Odpeljala sta me v verjetno najboljšo restavracijo v resortu – napis na meniju pravi, da je pred kratkim dobila Michelinovo zvezdico, postrežejo pa nam z več manjšimi hodi, ki bolj spominjajo na umetnine kot na hrano. Oddahnem si, ker se ne pogovarjamo več o Willu in tem, kar se je zgodilo, pač pa prijetno kramljamo o tem in onem – jaz pripovedujem o svojih potovanjih in o življenju na Tajskem, Didier pa govori o letovišču na splošno in o svoji karieri – podoben govor ima najbrž pripravljen za vse poročevalce in ljudi, ki želijo investirati v resort.

	Ostrige so neprekosljive – nikoli si ne morem zapomniti, ali bi jih naj jedli samo v mesecih, ki imajo črko 'r' ali ravno obratno. Mislim, da si s tem v takšni restavraciji človeku ni treba beliti glave. Sladica je še posebej izjemna – sladkorni balon s čokoladnim nadevom. Ko pa postrežejo kavo z mini mafini, moja dobrovoljnost splahni, čeprav sem popil kar nekaj kozarcev odličnega vina. Popoldan bom videl Willovo truplo.

	Nihče ni rekel, da to moram storiti, mislim pa, da se to od mene pričakuje. Ne vem, kako te stvari potekajo, domnevam pa, da s pomočjo DNK izvedo vse potrebno? Ali s pomočjo zobne kartoteke? Morda je kaj drugače, ker je umrl pred toliko leti.

	Resnično ne vem, kaj sploh lahko pričakujem.

	*

	Po vožnji z avtom, zdi se neskončno dolga, čeprav traja manj kot uro, Didier ustavi pred manjšo bolnišnico.

	Vstopimo v sprejemni prostor in Didier nekaj reče ženski za pultom, ki me sočutno pogleda – počasi se že navajam na ta pogled – Didierju pa nekaj pojasnjuje in krili z rokami.

	»OK, pričakujejo vas,« reče. »Vaš brat je v kapelici počitka. Lahko ga greste pogledat ali pa ne, odločitev je vaša. Če menite, da vas bo to preveč razburilo, vam tega ni treba storiti. Kakorkoli, z vašim dovoljenjem bi vam želeli vzeti bris ustne sluznice, da bodo lahko primerjali DNK in potem … torej, da se bodo prepričali, da so resnično našli Willa.«

	Preplavi me panika. Ga hočem videti? Nisem vedel, da bom imel izbiro. Kakšen sploh je po vsem tem času na gori?

	»Em, oh, ne vem … ne vem, če …« zajecljam.

	Didier me prime za roko in tokrat sem mu za to presenetljivo hvaležen. »Oprostite. S postopkom bi vas morali prej seznaniti. Šli bomo do negovalke, ki je vašega brata že videla. Vzela vam bo bris in pojasnila, kaj lahko pričakujete. Potem se boste odločili, ali ga želite videti ali bi se ga raje spominjali takšnega, kot je bil. Prav?«

	Prikimam in uspem zašepetati: »Hvala.« Nenadoma se počutim šibak, na jok mi gre. Morda pa pri kosilu ne bi smel spiti toliko vina. Opotečem se, Didier pa me prime pod roko in odpelje do bližnjega stola.

	»Vam lahko kaj prinesem? Kozarec vode morda?«

	Nočem nič drugega kot leči in zaspati, a ponudbo sprejmem. Nekajkrat globoko vdihnem in slabost mine.

	»Oprostite, hvala vam. Dan je nabit s čustvi, saj razumete. Zdaj sem v redu. Pojdimo k negovalki.«

	Medicinska sestra je prava matrona s prijaznim obrazom, na katerem jasno piše, da ne razume niti besedice angleško. Didier prevaja, da mi bo z vatirano paličico segla v usta in podrgnila po notranji strani lica, potem pa bo paličico spravila v plastično cevko.

	Potem nekaj na dolgo pojasnjuje Didierju.

	»Torej,« spregovori Didier, »pravi, da bo rezultat DNK znan čez štiriindvajset ur, glede na okoliščine bodo pohiteli. Prebrala je policijsko in obdukcijsko poročilo, tudi truplo je videla in izpostavila je, da je glede na ohranjenost … em … torej glede na stanje in preostanek oblačil skoraj prepričana, da gre za vašega brata. Torej za Willa.«

	Prikimam, ob tem se mi zavrti. »Ja, ja, razumem.«

	»Pravi še, da ga lahko greste pogledat, če želite. Mnogim sorodnikom je to v uteho. Ampak v tem vašem primeru pogled ni prijeten, vendarle je bil ves ta čas na gori, zato morda tega ne boste želeli storiti. Poudarja, da je izbira vaša – kakor želite.«

	Prikimam, tokrat počasneje. Še vedno ne vem, kaj bi bilo najbolje storiti.

	»Ker je truplo, hočem reči Will, se opravičujem, tako dolgo ležal v snegu, ni mogoče z gotovostjo potrditi vzroka smrti,« nadaljuje Didier. »Želite, da vam preberem sklepe obdukcije ali bi raje videli, da vam jih ne? Bi jih želeli prebrati sami? Francosko razumete toliko?«

	»Povejte mi, kaj pravi poročilo, rad bi vedel,« se slišim reči, kar me preseneti. Nisem prepričan, da resnično hočem vedeti. To ne bo ničesar spremenilo.

	Didier prikima. »OK. Zdi se, da je utrpel padec – polomljenih ima več kosti in počeno lobanjo. Najverjetneje je bil padec hud, kar bi tudi pojasnilo, zakaj so ga našli tako daleč stran od proge, zagotovo pa je umrl hitro in ni trpel. Upam, da vas bo to vsaj nekoliko potolažilo.«

	Prikimam. »Hvala. To je dobra novica.«

	»Povem vam lahko tudi, kaj je imel oblečeno, in sicer modro smučarsko jakno znamke Spider in črne smučarske hlače – le-te so v veliki meri razpadle, zato glede znamke niso prepričani. Se spomnite, ali …«

	Odkimam. »Žal mi je. Od takrat je minilo veliko let. Ne spomnim se, kaj je imel oblečeno.« Ne povem, da nisem nikoli dal razviti fotografij, ki sem jih posnel na tistih počitnicah. Nisem hotel spominov.

	»Nič hudega. Rezultati bodo kmalu znani in potem bo vse potrjeno. Sedaj se morate samo še odločiti, ali želite videti svojega brata ali ne.«

	Nenadoma sem povsem prepričan. »Ne. Hvala. Upošteval bom sestrin nasvet in se ga spominjal takšnega, kot je bil. Mislim, da bi si to želel tudi on.«

	Toda vem, da to ni res. Prekleto vseeno bi mu bilo, če bi videl njegovo truplo ali ne. Želel bi si le to, da bi bil živ.





	54

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Ria

	Do zdaj mi je uspevalo prebiti čim manj časa z Adamom. Pri zajtrku ni z ničimer pokazal, da me je prepoznal, in kot je rekel Cam, kako me tudi bi? Zgodilo se je davno in tisti dan je bilo tako mrzlo, da smo bili vsi zaviti v šale, mojega obraza verjetno sploh ni videl. In za razburjanje in ukrepanje je imel na voljo dvajset let, pa nismo nikoli nič slišali. Razumsko gledano se nimam česa bati.

	Ampak v sebi čutim drugače. Bremenijo me krivda zadnjih let in vse laži. Ne prenesem misli, da bi bila še naprej tukaj. Ne morem preživljati časa z bratom človeka, za katerega smrt sem vsaj delno odgovorna. Ne morem se iti te moje-sožalje reči, če je njegova izguba moja – najina – krivda in sva o tem tako dolgo lagala.

	»Ceste so znova odprte,« rečem Hugu. »Lahko greva? Ne moreš reči, da te čaka nujen opravek v službi ali kaj podobnega? Prepričana sem, da bo Simon razumel.«

	Hugo zavzdihne. »Čez dva dni tako ali tako nameravamo oditi. Kot sem že rekel, zamenjavo leta bo težko dobiti, še posebej glede na vse, kar se je dogajalo. In mislim, da bi bilo nesramno do obeh, Simona in Camerona, oba pa zaradi posla potrebujem ob sebi. Tako da ne, žal, ostala bova. Konec koncev,« doda in zamahne z roko, »obstajajo hujši kraji, kjer bi lahko obtičala, se ti ne zdi? Millie zelo dobro skrbi za nas, družba pa prav gotovo ni TAKO ZELO slaba?«

	»Le to je, da se počutim utesnjeno, ker smo primorani tičati v koči, še posebej zdaj … zdaj ko je tukaj tisti človek. In mislim, da Cam – Cameron – spet pride na večerjo. Grozen je, najbrž se vsaj o tem strinjaš z mano? Druženja imam vrh glave.«

	»Ponavadi se rada zabavaš.«

	»Danes ne. A res ne moreva iti domov?«

	Hugo zoži pogled. »Za kaj gre? Mi nečesa nočeš povedati?«

	Čutim, da zardevam. »Seveda ne.« Ne morem mu povedati. Ne bi me hotel ob sebi, če bi vedel, da sem odgovorna za nekogaršnjo smrt in da sem o tem vsa ta leta lagala. Praktično bi spet pristala na cesti, bila bi nihče in brez ficka. Kot takrat, ko sem na Cameronov ukaz prišla na zabavo v Prirodoslovnem muzeju, v zadnji lepi obleki, ki sem jo še imela, in do vratu v dolgovih. Hugo zna biti nadležen, a je dober človek. Revščina je veliko hujša. O tem ni nobenega dvoma.

	Hugo me prime za roko. »Je kriv prepir o otrocih? Zato nočeš biti tukaj z mano? Vse je OK, zadeva s tabletkami je že pozabljena. Počakala bova. Raje bi videl, da bi se najprej pogovorila z mano, preden si začela jemati tabletke, ampak … ljubim tebe. Tebe potrebujem. Teoretičen otrok bi bil le češnja na vrhu torte.«

	Omehčam se in mu stisnem roko. »Vse je OK. Ni nama treba čakati in tabletk ne jemljem več. Toda še vedno bi rada šla domov.«

	Odmakne roko. »Tako zlahka me ne boš izigrala. Oprosti, Ria, ampak ostala bova.«





	55

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Hugo

	»In ta koča je bila zgrajena leta 2016,« pripoveduje Cameron, »čeprav se zdi, da tukaj stoji že celo večnost. Ves kamen je lokalen, razen granita v kuhinji, ki pa je najboljši, kar ga je mogoče kupiti. Kot vidiš, so na stenah slike Ban-ksyjevih grafitov – tukaj naši gostje ne bodo našli ušivih alpskih src in lesenih smuči. Pregrinjala so iz pravega krzna, to namreč naredi na gosta največji vtis, kadar pa pridejo eko tipi, morajo samo reči in jih takoj zamenjamo s ponaredki. To se še ni zgodilo. Šampanjec je Bollinger, razen če stranka želi drugačno znamko, v vseh prostorih pa so dišeče sveče – pred prihodom strankam ponudimo na izbiro različne znamke in vonje. Pravzaprav lahko izpolnimo vse želje – od prevoza s helikopterjem do aligatorjevih zrezkov za večerjo, vse bomo izpolnili, a za pravo ceno, seveda. Vse je nadvse prilagodljivo – milijonarji to obožujejo.«

	Cameron mi že ves dan razkazuje svoje koče v resortu. Še vedno je kreten, moram pa priznati, da so koče res izjemne in da resnično dobro pozna trg razkošja.

	»Koliko tednov v letu bi nudili nastanitev?« vprašam.

	Pogleda me rahlo prezirljivo, čeprav sem prepričan, da je moje vprašanje na mestu.

	»Ponavadi smo vso zimsko sezono popolnoma zasedeni in tudi nekaj dobrih tednov poleti. Ampak ljudi, ki imajo več denarja kot pameti, je ogromno in na vrhuncu smučarske sezone jim lahko zaračunamo nesramno visoke zneske. Nekatere zelo bogate družine najamejo kočo za celotno sezono – sem pripeljejo otroke, varuško, učiteljico in tako dalje, pripeljejo pa se z zasebnim letalom ali helikopterjem, tukaj imamo namreč tudi majhno pristajališče. Včasih so tukaj samo štiri tedne, mi pa mastno zaslužimo, ker so plačali več mesecev. Nekateri sploh ne smučajo. Ne razumem, zakaj plačajo tako visoko ceno, kot jo zaračunam, vendar jo in jaz se ne pritožujem.«

	»Zveni odlično,« rečem, a se sprašujem, ali je Cameronov prezir do strank resnično dober za Redbushevo celostno podobo, ki temelji na osebnem pristopu. »Imaš osebno veliko stikov s strankami?«

	Zasmeji se, a zvok je še najbolj podoben laježu. Ni prvič ta teden, ko si zaželim, da bi bila Olivia z mano, z ljudmi, kot je Cameron, se znajde veliko bolje. Pa tudi veliko zanesljivejša je od Rie, če smo že pri tem.

	»Fak, ne,« odvrne. »Prikazal sem se samo ta teden, ker si glavni pri Redbushu in si prepuščen Simonu. Nocoj odhajam. Iz doline pridem ponavadi samo smučat ali kolesarit, ali pa, če kdo potrebuje merico oštevanja. Ko sva ravno pri oštevanju, še vedno ne vem, kaj naj naredim z Millie zaradi sinočnjega spodrsljaja. Na splošno je ravno pravšnja – ne smuča, ne hodi ven in ne popiva, vsaj kolikor vem – ampak takšna nerodnost pred gosti je nedopustna.«

	»Le spodrsljaj je bil,« rečem, »zgodi se lahko vsakomur. Ne odpusti je, prosim. Ves teden je bila neverjetna.« Cameronu nimam pravice tega govoriti, vendar imam občutek, da on mene potrebuje v enaki meri kot jaz njega. Upam le, da mu ne sporočam 'ne bom posloval s tabo, če jo boš odpustil samo zaradi tega', nisem pa prepričan, da me bo upošteval. Uboga Millie. Nočem, da bi izgubila službo samo zaradi razbitega stekla.

	»Hmm,« pripomni. »Boljši človek si kot jaz. In na vrhuncu sezone je najbrž res ne bi bilo preprosto nadomestiti. Bom razmislil.« Sledi kratka tišina. »Kakorkoli, vrniva se k tvojemu vprašanju. Sem prihajam le zaradi gora. Z dopustniki imam karseda malo stikov – to prepuščam strokovnjakom, kot sta Millie in Matt. Na splošno nisem velik ljubitelj ljudi, kar najbrž že veš.«

	Ne vem, ali se morda samo šali, zato se bežno nasmehnem. Ne želim, da bi Redbusheve stranke vsakodnevno srečevale Cameronu podobne ljudi, mislim pa, da bi bile koče zanimiv dodatek k naši ponudbi.

	»No, moram reči, da so koče resnično izjemno čudovite in tudi postrežba in vse ostalo je name naredilo močan vtis,« rečem, po tihem dodam še 'razen tebe osebno'. »Morda bi nam lahko poslal podroben cenik za različne koče in bomo preverili, ali jih lahko vključimo v našo luksuzno ponudbo, in se dogovorimo za sprejemljivo nadomestilo. S to platjo se ponavadi ukvarja moja pomočnica, meni številke ne ležijo najbolj.«

	Cameron prhne in me lopne po rami. Zdrznem se, a upam, da tega ne opazi.

	»Štekam. Ja, dandanes se tudi jaz ne ukvarjam več s temi stvarmi. Bom pa svoji osebi za številke naročil, naj pokliče tvojo in mogoče bomo sklenili posel. Mislim, da lahko drug drugemu pomagamo.«

	»Ja, se strinjam,« odvrnem. In mislim resno.

	»Tudi nocoj pridem na večerjo,« doda Cameron. »Matt in Didier mislita, da bi se moral prikazati zaradi mrtvečevega brata, pri Didierju pa moram ostati dobro zapisan. Tako da se vidiva kasneje. Tvoja ljubka žena je že prišla iz postelje?«

	Trznem. Res se grozno izraža. »Ria?« vprašam pomenljivo. Saj ima vendar ime. »Mislim, da se bolje počuti, hvala.«

	»Lepo jo je bilo znova videti. Poznava se že celo večnost.«

	»A res?« To pa je nekaj novega. Preplavi me nemir. Ria in Cameron se poznata? Od kdaj? Je še kaj, kar mi je zamolčala?

	Spet zalaja, da me kar strese. »Eh, res sem bedak – pozabil sem,« reče prefrigano, a je popolnoma jasno, da ne misli tako. »Tega ne bi smel omeniti. Zakaj, ne vem, to boš moral vprašati njo. Skrivnostna je, kajne? Ja, delala sva skupaj. Davno. Pravzaprav v drugem življenju.«

	»Oh, ja, to pa mi zveni znano,« se zlažem. Pojma nimam, o čem govori. Kaj takšnega bi si zapomnil. Slabo mi postane. Zakaj mi Ria tega ni povedala? Nočem, da bi Cameron vedel, da moja žena z mano ni iskrena, zato se po najboljših močeh trudim ostati brezskrben, a stvar mi ne da miru. Prepričan sem, da ve, da nisem vedel – stavim, da mi je to povedal prav zdaj, da bi jaz imel občutek, da me drži v krempljih.

	Sta spala skupaj? Je to to? Mi zato ni povedala, da se poznata? Je to razlog, da noče priti k večerji? Ga je zato prosila, naj ničesar ne omenja? Se zato že ves teden tako čudno vede in nenehno ponavlja, da bi rada šla domov? Ali zato noče imeti z mano otrok – ker še vedno nekaj čuti do njega? Obraz mi žari, proč od tega človeka moram. Zamomljam, da se kmalu oglasim, in pohitim k vratom.

	*

	Ko se vrnem, Ria v postelji bere. Odloži iPad in se mi nasmehne. »Hej. Kakšen je bil ogled koč?«

	»Bil je … razsvetljujoč,« odrezavo odvrnem.

	»Aja?« Stisne se k meni. »Verjetno so vse precej podobne tej, kajne? Snežni luksuz za vse, ki imajo občutek, da si zaslužijo le najboljše?«

	Srce me zaboli, resnično jo imam rad, ne morem si pomagati. »Res je. Ampak to ni tisto, kar je razsvetljujoče – koče so bile bolj ali manj takšne, kot sem pričakoval. Cameron pravi, da se poznata že od prej. Je to res?«

	Sede pokonci, zgroženo me gleda. »Obljubil je! Mislim … kaj pa je rekel?« zakokodaka.

	»Ti mi povej,« zasikam. »Kako se poznata?«

	Nisem vedel, da je to v resničnem življenju mogoče, ampak postala je bleda kot stena.

	»Hugo … zakaj hočeš vedeti?« zašepeta. »Zgodilo se je toliko let nazaj …«

	Vedel sem. »Tvoj bivši je!« zavpijem, moj glas kar odmeva. »Zakaj mi nisi povedala? Fak, kakšen kreten sem! Že ves teden se mi smeji v obraz! Nič čudnega, da se ves čas drži tako naduto. Mater, Ria!«

	Obrnem se proč, odkorakam na drugi konec sobe. Ne morem je gledati. Prav tako nisem prepričan, da bom lahko še kdaj pogledal Camerona. Morda pa bi res morala oditi, kot hoče Ria, iti domov. Morda nama lahko Olivia nekako uredi prevoz? Morda pa bi lahko najela zasebno letalo kot stranke, ki jih je omenil Cameron. Karkoli, samo da grem stran od tega človeka, ki je spal z mojo ženo.

	»Ne!« krikne Ria in prekine moje mrzlično razmišljanje. »Nagnusno. Ni moj bivši. Nič takšnega. Ne prenesem ga. Le … le delala sva skupaj. Nekoč.«

	Obrnem se in strmim vanjo. »Tudi on je to rekel. Ampak če je samo to, zakaj mi nisi povedala? Še nekaj drugega je bilo.«

	Odkima. »Ni. Nič drugega ni bilo. Bila sva sodelavca. To je vse. Poslušaj, je sploh važno? To je bilo veliko prej, kot sem spoznala tebe, in do tega tedna ga nisem videla več let. Pozabila sem ti povedati. Pa kaj? Še veliko drugih ljudi je, s katerimi sem delala in jih ne poznaš. Pomemben je ta trenutek.« Odgrne pregrinjalo in zleze v posteljo. »Poslušaj, nehala sem jemati tabletke, zakaj ne bi …«

	Začne mi odpenjati pas, a ji odmaknem roke. »Ne. Hočem vedeti, zakaj si mi lagala.«

	»Nisem ti lagala!« zavpije. »Nikoli nisem rekla, da ga ne poznam!«

	»Ampak bil je na večerji,« rečem, počasi in umirjeno. »In nisi mi povedala, da ga poznaš. To bi bilo normalno, je tako, Ria? Obnašala si se, kot da je tujec. Ti si organizirala te počitnice in tudi takrat tega nisi omenila. Rekel je, da si ga prosila, naj ne omenja ničesar. Torej, če ni tvoj bivši, kaj potem …«

	Omahne na posteljo.

	»Obstajajo stvari … stvar … iz preteklosti, na katero nisem ponosna.«

	»Vsi imamo svari iz preteklosti, na katere nismo ponosni. Tvoj mož sem. Meni ne bi smela prikrivati ničesar.« Pomolčim. »Poslušaj, če si z njim preživela eno noč ali kaj podobnega, nič zato, saj vendar ne mislim, da pred mano nisi imela nikogar, a raje bi videl, da bi mi to povedala, še preden smo prišli sem. Samo to. Občutek imam, kot da se mi je ves teden posmehoval v obraz.«

	Po licih ji začnejo teči solze. »Nikoli nisem spala z njim. Tega si ne bi nikoli želela. Verjemi mi, da se ne smeji tebi,« hripavo reče. »Le to je, da o meni veliko ve.« Ria skoraj nikoli ne joče. V hipu se omehčam.

	»Ria, daj no, saj ne more biti tako hudo,« jo nežno ogovorim. »Kaj se je zgodilo? Kje si delala, ko si ga spoznala?«

	Obriše si solze. »Tukaj. Delala sva tukaj. Bila sva inštruktorja smučanja. Nekoga sva ubila.«





	56

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Adam

	No, to je bil najhujši dan mojega življenja. Hvala bogu, da ga je konec. Pojutrišnjem bom na poti nazaj na Tajsko in upam, da se bo vse vrnilo v normalo.

	Ubogi Will. Takoj ko spet sedem v avto, se začnem spraševati, ali bi ga navsezadnje le moral iti pogledat. Toda ne predstavljam si, kakšne posledice je pustilo dvajset let na gori. Da bi ga videl takšnega, mu ne bo pomagalo, prav gotovo pa ne bi pomagalo meni. V posmrtno življenje ne verjamem, tako da ne more vedeti ali mu biti mar.

	Pravo olajšanje je spet biti v koči. Na Tajskem sem se navadil živeti zelo preprosto, kljub nedavni dediščini. Za spremembo je lepo izkusiti malce razkošja, še posebej če si deležen tako skrbne pozornosti.

	Ko prispem, Millie ravno streže popoldanski prigrizek – sveže pečen kolač, piškote in krožnik sadja. Takoj ko vstopim, se vzravna.

	»Dober dan, Adam,« reče. » Upam, da je šlo vse po načrtu in da ni bilo preveč stresno.«

	»Hvala. Ni bilo lahko, seveda, ampak Didier in Matt sta se po najboljših močeh potrudila, da sta mi zadevo olajšala.«

	»Upam, da ste našli neki … zaključek.«

	»Zaključek?« vprašam, potrebujem sekundo ali dve, da dojamem, kaj hoče povedati. Te novodobne terapevtske besede sovražim. »Ja. Najbrž sem ga res. Vendar pa moram poskrbeti še za pogreb. Kakšen bo, se še nisem odločil. Tega nisem počel še nikoli.« In s 'še nikoli' mislim točno to. Mama je poskrbela za očetov pogreb, dve leti kasneje pa sta bila elektronsko sporočilo in klic dovolj, da je isto podjetje poskrbelo še za njen pogreb. Jaz sem se na dan pogreba samo prikazal. Morda zveni grozno, ampak ti ljudje so mrtvi, zgolj trupla. Ni jim mar, v kakšni krsti bodo ležali ali kakšno cvetje bo izbrano. Če vprašate mene, gre samo za veliko hrupa in tratenje denarja.

	Ampak Willov pogreb so omenili v bolnišnici. Didier mi je sestrine besede prevedel karseda obzirno, a sporočilo se je glasilo, da Will ne more večno ležati v mrtvašnici in da jim moram čim prej sporočiti, kaj želim narediti z njegovim truplom.

	»Oh,« odvrne Millie. »Ne želite … em, trupla odpeljati domov k družini, da bi se … primerno poslovila?«

	Z žlico si na krožnik nadevam nekaj koščkov sadja in sedem na eno izmed imenitnih mehkih zof.

	»Nobene družine ni, razen mene,« pojasnim. »Starša sta umrla že nekaj časa nazaj, svoje pa nimam. Veliko časa sem potoval, zdaj sem pa večinoma na Tajskem. Ampak Will ni bil nikoli na Tajskem, čudno bi bilo, če bi ga pokopal tam.« Ubogi Will. Koliko vsega je zamudil.

	Millie prikima.

	»Razumem. Upam, da si ne dovolim preveč, toda če je tako, bi ga morda upepelili kar tukaj, pepel pa raztresli?« Kratka tišina. »Če sem vas pravilno razumela, ko ste pripovedovali o vaših tukajšnjih počitnicah, je bil tukaj srečen in morda bi bilo tako prav, glede na to, da nima posebej določenega doma.« Spet pomolči. »Oprostite. Molčati bi morala. Seveda je odločitev o pogrebu vaša, jaz pa o nečem takšnem ne bi smela izražati svojega mnenja.«

	Spet začne urejati popolno aranžirane krožnike, vidim, da zardeva.

	»Ne, ne, ideja je dobra,« odvrnem, ker je res. Kaj drugega pa bi naredil s truplom? Tako bo vsaj videti, da se trudim, ker nočem, da bi bil Will nekje pokopan povsem anonimno in čisto sam. »Morda bi lahko poskrbel za to, še preden se vrnem domov. Ne vem, koliko časa bodo trajale formalnosti, zato si bom poiskal drugo nastanitev,« hitro dodam. »Tvoje in Cameronove gostoljubnosti ne bi hotel izkoriščati.«

	Nasmehne se. »Veseli nas, da ste tukaj. Če želite ostati, se bom pogovorila s Cameronom in preverila, kaj vam lahko ponudimo. Se pa bojim, da bo odločitev njegova in ne moja in tudi koče so zelo zasedene.«

	»Seveda, nočem biti vsiljiv,« odvrnem v zadregi.

	Prikima. »Nič ne skrbite, vem, da ne. Zdaj pa mi prosim oprostite, pripraviti moram še vročo čokolado in kavo. Imate vse, kar potrebujete? Vam lahko prinesem še kaj?«

	Nenadoma postanem izjemno utrujen. »Imaš kaj paracetamola? Glava me boli.«

	»Prinesla vam ga bom. In vodo – morda ste dehidrirani? Navadno ali mineralno?«

	»Navadno. Hvala.«





	57

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Adam

	Odidem gor v sobico in v hipu zaspim. Ko se zbudim, se počutim slabše – komaj se premikam in slabo mi je. Temno je, torej je že večer. Pogledam na uro – skoraj sedem. Spal sem več kot dve uri.

	Po prhi se počutim nekoliko bolje, debele brisače so prijetne na dotik, dišeča kozmetika izboljša moje počutje. Vroča voda me je malce poživila – na Tajskem je zelo redko hladno, tako da je vroča voda skoraj nepotrebna. Še vedno pa sem utrujen in najraje bi šel nazaj v posteljo, vendar mislim, da bi se pri večerji moral prikazati.

	Ko končno pridem dol, so ostali že na zofah, pijejo šampanjec in jedo kanapeje. Želodec se mi obrne.

	»Adam!« zahrumi Simon. »Kakšen je bil tvoj dan?«

	V obraz je zaripel, ne vem, ali od vetra ali od alkohola. Verjetno od obojega. Njegova mlada žena (Cath, a ne?) mu pomigne, on pa naredi 'ups' izraz. »Oprosti,« blekne. »Hotel sem reči, da upam, da dan ni bil prenaporen. Ti lahko ponudim nekaj za spiti? Torej, vam lahko ponudim pijačo?«

	Ob meni se pojavi Millie s pladnjem kozarcev šampanjca, meni pa je vse bolj slabo. »Lahko dobim kozarec vode?« vprašam. »Morda bom kozarec vina med večerjo.«

	»Upam, da je vse potekalo brez zapletov,« reče Hugo. Zveni, kot bi se stavek naučil na pamet.

	»Hvala. Upam, da se vaša žena bolje počuti.«

	Rahlo zardi. »Ria … se počuti nekoliko bolje. Pravi, da bo nocoj raje ostala v sobi. Je pa vsekakor sočutna do vas.«

	Prikimam. »Hvala. Tudi jaz se ne počutim najbolje. Morda pa kaj razsaja.«

	Sledi čudna tišina, napolni jo Matt, ko Simona vpraša, kakšen je bil njegov dan. Hvala bogu, da začne pripovedovati dolgo in dolgočasno zgodbo o natančnem številu prog, ki jih je presmučal, in o pretepu, ki mu je bil priča v čakalni vrsti za gondolo, zato ni nobene potrebe, da bi moral jaz karkoli reči.

	*

	Večerjamo. Hodom ni ne konca ne kraja. Srknem malce hladne juhe za predjed, žlico ali dve souffléja in zalogaj magret de canarda in dauphineškega krompirja. Kosila sem se obilno najedel, tako da večerjam na silo. Vino je zagotovo odlično (belo in rdeče, vsako servirano pri svojem hodu, seveda), a popiti ne morem niti kozarca. Metin sorbet pred glavno sladico je edini, ki ga pojem vsega – osvežilen je in blagodejen. Sladice se sploh ne dotaknem – ob pogledu na čokoladno rezino mi postane slabo. Potem sledijo še mini mafini – namesto kave zaprosim za metin čaj, pecivo pa odklonim.

	Večerja poteka zelo umirjeno, verjetno iz spoštovanja do mene. A več vina kot steče, bolj razvezani postanejo jeziki in ljudje sproščeni, v prostoru kmalu postane hrupno. Simonov gromeč glas preglasi vse druge, s Cameronom pa brez sramu tekmujeta, kdo bo povedal razkošnejšo zgodbico, hvalisata se o svojem premoženju. Hugo se oglasi tu in tam. Cass (ne Cath, zdaj se spomnim) in varuška se tiho pogovarjata zase. Nimam energije, da bi govoril, zato samo prikimavam in se nasmiham, kadar kdo kakšno besedo nameni meni.

	*

	Millie pospravlja umazane krožnike z mize, predlaga, da se prestavimo na zofe. Odrinem stol in mukoma vstanem.

	Cass se dotakne moje roke. »Adam? Ste v redu? Zelo bledi ste.«

	Vrti se mi. Komaj stojim.

	»Ne počutim se dobro,« zatikajoče zamomljam. »Oprostite, mislim, da bom šel v posteljo.«

	Opotekajoče se vzpenjam po stopnicah. Druge slišim pridušeno govoriti 'ubožec' in 'zagotovo ima za seboj naporen dan'.

	Na stežaj odprem vrata sobe, planem v kopalnico in izbruham vso večerjo.





	58

	December 1998, La Madière, Francija

	Adam

	»Av!« zastoka Will kot kakšna deklica. »To boli!« Postavi se na noge in se podrgne po glavi. Ves je prekrit s snegom. Veter še vedno zavija in čeprav ura ni več kot štiri popoldan, je temno, kot bi bila noč.

	Will me jezno motri in se drži za glavo. »Poslušaj, Adam, tako ne bova prišla nikamor,« odrezavo reče. »Izgubila sva vodnika, ti si izgubil smučko. Nekaj morava storiti, kot pravi fraza, preden eden od naju umre, in v najinem primeru to dobesedno drži.«

	Z dlanmi se udarim po rokah, poskušam si jih ogreti. Postaja resnično mrzlo. »Prav, drekač … kaj predlagaš?«

	Will se obrne in pobere svoje smuči, ob tem pa z njimi zamahne, da me zasuje s snegom. Čeprav je ves zahomotan, vidim, da se mi reži. Sklonim vse, pograbim kepo snega in jo zalučam vanj.

	»Pizda!« eksplodira Will. »Zdaj pa res ni čas za kepanje, idiot! Kot sem predlagal prej,« nadaljuje, govori počasi, kot da sem še posebej bebav, »ker si ti izgubil smučko, se bom jaz spustil v dolino in poiskal pomoč.«

	»Ne. Tukaj me ne boš pustil samega,« vztrajam. »Počakala bova – vodnika vesta, kje sva – sčasoma bo nekdo prišel.«

	Will zavzdihne in se ozre v nebo. Molčiva in oba poslušava besnenje vetra, sneg naju reže v obraz. »Poslušaj, Adam, vem, da načrt ni idealen, se mi pa zdi najboljši. Vodnika ne vesta, kje točno sva – midva zagotovo ne veva. Ko si padel, si se oddaljil od proge. Ne pravim, da si ti kriv …«

	»Zveni že tako,« ga prekinem.

	»Kakorkoli. V takšnem vremenu sploh ne bi smela smučati. Ampak za to je zdaj prepozno, zato morava biti razumna.« Glas se mu omehča. »Vem, da te je strah biti sam tukaj, ampak pomisli …«

	»Ni me strah, kreten naduti!« zavpijem. Kako si drzne biti do mene tako pokroviteljski?

	Will zavzdihne. »Prav. V redu. No, če je tako, potem to ne bo problem, kajne? Jaz grem iskat pomoč, ti boš ostal tukaj, strah te ne bo niti malo, in kot bi mignil, bova spet nazaj v koči s puncama.«

	Drekač. Tega se ne grem. »Ja. S puncama. Z Nell in Louiso. Ker Louisa vidi samo tebe, a ne?« sem nesramen.

	»Joj, Adam, a lahko prenehaš?« zasika Will. »Premražen sem, obraza sploh ne čutim in v tej godlji sem samo zaradi tebe – ti si tako zanič smučar, da si padel in izgubil smučko, in zaradi tebe sva še vedno na tej jebeni gori in ne nekje na toplem. Ni mi treba poslušati tvojega blebetanja o tem, da bi lahko imel katerokoli dekle in kadarkoli. Samo zato, ker si kušnil eno, ki mi je bila všeč pri trinajstih, še ne pomeni, da si božji dar.«

	Ubada se s palicami, trak pazljivo ovije okrog rok, kot so nas pred tisoč leti učili v smučarski šoli, in si popravi kup šalov. Zakaj jih sploh ima toliko? Kakšen čudak.

	Iznenada si resnično ne želim ostati tukaj sam. Tega mi ne bo naredil.

	»Glede te tvoje Louise,« rečem, da zavlačujem, »mislim, da bi lahko dobil boljšo.«

	Palici divje zapiči v sneg in se posveti paščkom okoli zapestja.

	»Odjebi, Adam. Grem, vseeno mi je, kaj govoriš. Raje upaj, da bom našel koga, ki mu bom lahko povedal, da potrebuješ pomoč, čeprav me to v tem trenutku ne mika.«

	Prekleto, kako si upa, tako govoriti z mano? »Louisa se rada zabava,« ne odneham. »Kaj misliš, da sva počela včeraj vse popoldne, ko si se ti ukvarjal s smučmi?«

	Otrpne in me sunkovito pogleda. »Ja, ja, kar nakladaj. Resno ti povem, Adam, odjebi. Samo še ena napačna beseda …« Sune me v prsi, da se palica, ki mu visi z roke, zaziblje, ker pa je vpet v smuči, udarec ni močan.

	Stopim korak bliže. »Samo še eno besedo in kaj, bratec? Jedla sva, veliko sva spila. Potem sva šla v vajino sobo in sva fukala. Uživala je. Ni se me mogla nasititi.«

	Na sencih začutim bolečino, Will me je udaril. Tega nisem pričakoval. »Lažeš!« zatuli Will in me hoče znova udariti, a s smučmi je prikovan in ne more se dosti premikati. »Tega ne bi nikoli storila!«

	Zasmejim se. »O ja, pa je,« se posmehljivo zarežim. Zamahne proti meni, jaz pa ga udarim.

	Tokrat pade. Veter piha še močneje, vsenaokrog je sama belina. Poskuša vstati, ker pa ne more, seže v sneg, da bi odpel smuči. Bedak, bedak, to je bil edini način, da pride od tod. Zdaj mu ne preostane drugega, kot da čaka z mano, drekač neumni.

	Osvobojen primeža smuči se z vso težo zapodi vame, jaz pa ga v judo stilu zgrabim za jakno in vržem za sebe. Vstane in se mi vrže proti nogam, kot pri ragbiju, ter me podre na tla. Istočasno se skobacava na noge in jaz se z vso silo zapodim v njegov hrbet in ga odrinem.

	Zasliši se krik in nekaj sekund gledam sijoče modro jakno, kako pada po zraku čez prepad, ki ga ni opazil nobeden od naju. Potem izgine in je spet vse belo.

	In potem je vse tiho.





	59

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Adam ves naslednji dan ostane v postelji. Jaz igram skrbno negovalko, prinašam mu vodo, zeliščni čaj, mrzle krpe, steklenice vroče vode, karkoli si zaželi, vse lepo pripravljeno na pladnju.

	Tako hvaležen je za vse, da bi bil v kakršnihkoli drugačnih okoliščinah prav ljubek. In proti večeru pove, da se počuti nekoliko bolje. Sicer ne dovolj, da bi prišel dol na večerjo, bi pa pojedel malo juhe. Piščančje z gobicami. Čiste, hranljive juhice. Tokrat ni nobene potrebe, da bi dodala svoje posebne gobice – one bodo naredile svoje, zaužil jih je med polnim angleškim zajtrkom. Adam mora misliti, da mu gre na bolje.

	Bila sem razočarana, ker Cameron in Adam nista mogla pojesti moje specialne rižote, ampak pri zajtrku sem dobila novo priložnost – vsaj glede Adama. Če mu bo slabo, bo to zelo škodilo dobremu imenu Snow Snowa in posledično bo Cameronov posel trpel, če bom vse pravilno izpeljala, tako da je vse v najlepšem redu. Dve muhi na en mah.

	Ko smo se v šoli učili o gobah, sem bila nad njimi očarana. Pri zeleni mušnici je še posebej zanimivo to, kako njen strup deluje. Po zaužitju – kot ga je Adam zaužil pri zajtrku – sta kasneje tisti dan kot pričakovano sledila driska in bruhanje. Kar je zelo ogabno – tudi v tako imenitni koči, kot je ta, gostje zaslutijo, da se nekaj dogaja. Ampak hvala bogu, vsi so odšli. Stričku Adamu je bilo zelo neprijetno, a to si zasluži. In v enaki meri je bilo grozno zame, ki sem morala za njim čistiti, a to ni mi težko. Splača se.

	Po začetni slabosti, ki sledi kmalu po zaužitju strupa, se za nekaj dni počutje izboljša. In tako kot sem domnevala, je Adam nenadno bolehnost pripisal stresu zaradi Willove smrti ali morda kosilu, ki ga je pojedel pred obiskom bolnišnice, kjer ni šel pogledat svojega brata v mrtvašnico. Pri kosilu so postregli veliko jedi z ogromno sestavinami, a ne bi bilo nemogoče, da se je z nečim zastrupil, Michelinova zvezdica gor ali dol. Morda je bila kriva pokvarjena ostriga. Očitno se ni zastrupil z nobeno mojo jedjo, saj v koči ni bruhal nihče drug, je tako? Nadvse pomembno je, da se Adam ni odločil za obisk pri zdravniku in da ni šel v bolnišnico, strup namreč potrebuje nekaj časa, da se stanje tako poslabša, da je obisk v bolnišnici nujen, a takrat je že prepozno. Verjetno je že zdaj. Zato tako lepo skrbim zanj. Ob tem me kar strese, toda prehvaliti me ne more.

	Čez dva dni se mu zdi, da si je opomogel. Videti je manj slaboten. Stregla sem ga od spredaj in zadaj, hkrati pa sem ga nevsiljivo prepričevala, naj tukaj raztrese očetov pepel. Bolj kot o tem razmišljam, bolj si želim, da ga ne bi odpeljali nikamor drugam. Tukaj je že od smrti, dvajset let, da bi ga Adam prestavil na neki naključen kraj, priročnejši zanj, se mi zdi nespoštljivo. Poskrbela bom, da bo vse potrebno v zvezi s pogrebom poveril meni, da bom lahko očeta pokopala, kot si zasluži. Pripravila mu bom pogreb, kot bi si želela mama. Mislim, da bom to dosegla brez večjih težav.





	60

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Adam

	Millie je pravi angel, boljše besede ne najdem.

	Dva dni sem se počutil, kot da bom umrl. Skozi leta sem na potovanjih kdaj pa kdaj zbolel, imel sem celo grižo in mrzlico denga, ampak s tem se ne more nič primerjati.

	Prestal sem peklenska dva dneva, znosna sta bila le zato, ker mi je Millie prinesla vse, kar sem si zaželel ali za kar je menila, da mi bo potem bolje.

	In končno se res počutim nekoliko bolje. Včeraj mi je uspelo pojesti malce njene slastne juhe. Danes sem bil nekaj časa celo pokonci in jedel sem omleto, medtem ko sem s krožnikom na kolenih gledal nekaj po Netflixu.

	Zdi se, da so ostali gostje odšli, medtem ko sem bil v postelji. Ceste so verjetno že odprli – zunaj še nisem bil, je pa nehalo snežiti. Tudi Camerona nisem videl – najbrž ima druge opravke, bruhajoči zastonjski gost ga najbrž ne zanima. Millie mi je povedala, da pojutrišnjem pridejo novi gostje, tako da bom moral oditi drugam in rezervirati let domov. Toda najprej morava poskrbeti za Willov pogreb.

	Tudi glede tega je Millie neverjetna. Verjetno je pod pritiskom, ker pričakuje nove goste, mene bi se pa rada znebila. Torej, poleg tega da mi pomaga okrevati, da bom zmogel pot na Tajsko, sta z Mattom uredila vse potrebne papirje z bolnišnico, da bodo truplo – Willa – lahko poslali v krematorij, jutri pa bomo imeli pogreb, kakršen pač bo. Millie mi je prinesla papirje sem, da bi jih podpisal – očitno v Franciji ni mogoče narediti ničesar brez podpisa. Obrazcev nisem razumel v celoti, bili so namreč v francoščini, a bilo je dovolj, da sem jih podpisal.

	»Je bil Will veren?« je zanimalo Millie, ko je predme položila pladenj s krožnikom juhe, srebrnim priborom in belim prtičkom.

	»Mislim, da ne,« odvrnem. »No, vsaj v cerkev nisva nikoli zahajala, razen ko je šlo za kakšno dobrodelno prireditev. Mislim, da k maši ni šel nikoli.«

	Prikima. »Torej jutri verjetno ne bo petja in molitev?«

	Odkimam. »Mislim, da ne.« Mislim, da si Will tega res ne bi želel, a bolj pomembno je, da si jaz želim, da bi bilo vse čim prej končano. Pesmi in molitev, ki bi agonijo samo še podaljšale, ne potrebujem.

	»Morda kakšno drugo glasbo?« vztraja. »Je imel Will najljubšo skupino? Lahko pa vključimo branje. Je imel kakšno pesem ali knjigo še posebej rad?«

	Zaradi pomanjkanja hrane in spanja so moje misli zmedene, odgovorov na ta vprašanja ne poznam. Še več, če sem iskren, me sploh ne zanimajo. Will o vsem tem ne bo vedel ničesar in tudi najina starša nista več živa, zato res ne razumem, za koga sploh to počnemo. Ali ne pravijo, da so pogrebi bolj namenjeni živim kot mrtvim? In ker sem ostal samo jaz, se mi vse skupaj zdi veliko truda za prazen nič. Ampak Millie je tako prijazna in zelo se trudi, zato ji tega ne morem reči, ne da bi izpadel kot grozna baraba, kar tudi sem. Povrhu vsega je resnično zelo čedna in zdaj, ko se bolje počutim in tukaj ni nikogar, pomislim, da bi morda imel kakšno šanso.

	»Em … nisem prepričan. Minilo je že veliko let,« povem. In če bi bil Will še živ, bi mu zdaj bile všeč drugačne stvari, še neizrečeno obvisi v zraku.

	»Zagotovo obstaja skupina, ki jo je imel rad?« ne odneha.

	»Kolikor se spomnim, je imel precej usran okus za glasbo. Mislim, da mu je bila všeč elektronska glasba iz osemdesetih.«

	Prikima. »No, za pogreb najbrž ni najprimernejša.«

	Iznenada se spomnim nečesa, kar jo bo morda pomirilo. »Oh, že vem! Rad je poslušal R.E.M. Občasno.«

	»OK. Je imel katero pesem še posebej rad?«

	Ljubi bog. Cenim njeno skrb, ampak ali res ne more odnehati? Nisem ravno v najboljši formi in tega ne potrebujem. Srknem požirek juhe. Vroča je in okusna. »Ne spomnim se. Mislim, da je imel rad vse,« rečem in upam, da bo odnehala.

	Nasmehne se. »Nič hudega. Lahko pa jih predvajava in se boste morda spomnili?«

	Pogledam jo. Osupljivo lepa je, toda jaz sem utrujen. »Ne, ni treba. Eno izberi. Mislim, da mu ne bo mar, katero.«

	Iskat gre svoj iPad in poslušava R.E.M.-ove največje hite. Na koncu izbereva pesem Everybody hurts in pesem Char-lotte Brontë, ki jo Millie najde na seznamu pesmi, primernih za ljudi, ki so umrli mladi. Le kdo zbira takšne pesmi? Dandanes na spletu človek resnično najde vse mogoče.

	Edina pogrebna pesem, ki se je spomnim, je Stop the clocks iz filma Štiri poroke in pogreb, ko pa preberem besedilo, se mi ne zdi niti malo primerno. Will ni živel dovolj dolgo, da bi nekomu pomenil vse, in prešine me, da sem verjetno edini, ki se ga sploh še spominja.

	Morda se motim, ampak včasih, medtem ko to počneva, se zdi Millie solzna. Tako prijazna je. Potem ko izbereva pesem in odlomek, odnese pladenj in me skrbno pokrije.

	Že zelo dolgo ni nihče tako lepo skrbel zame.





	61

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Everybody hurts – spomnim se, da je bila to mamina in očetova pesem, mama mi jo je pela ob redkih priložnostih, ko se je psihično dokaj dobro počutila. Nekaj časa je trajalo, a naposled mi je Adama le uspelo usmeriti v pravo smer, in tako sva to pesem izbrala za očetov pogreb. Videla sem, da je utrujen in da mu v resnici sploh ni mar, zato res ni bilo težko. Prepričana sem, da bi si oče to želel. Mama bi bila ponosna.





	62

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Adam

	Sredi noči kar planem pokonci, slabo mi je. Opotečem se v kopalnico, komaj še pravočasno.

	Joj. A tega še ne bo konec?

	Potem ko se mi zdi, da ure in ure bruham, da mi bo telo obrnilo navzven, se dobesedno odplazim nazaj v posteljo. Niti stati ne morem.

	Najprej pomislim, da haluciniram, pa vendar se zdi, da nekdo stoji v temi, v moji sobi.

	»Millie?« raskavo vprašam. Saj v koči ni nikogar drugega, kajne? Vsi so odšli domov. Vem, da je Millie prijazna in predana – v zadnjih dneh je to več kot samo dokazala – zagotovo pa ne pazi name tudi ponoči.

	»Zakaj si tukaj?« dahnem. Grlo me peče in vrti se mi. Millie odgrne odejo, jaz pa zlezem nazaj v posteljo.

	»Nekaj ti moram povedati,« reče. Prižge luč. Njen obraz je trd in brezizrazen.

	»Zdaj?« se slišim šepniti. »Pa saj je sredi noči. In zelo slabo se počutim. Ne more počakati do jutra?«

	»Ne. Zjutraj boš po vsej verjetnosti mrtev. Ali vsaj nezavesten.«

	Najbrž se samo šali, a glede na moje stanje se mi zdijo njene besede nenavadno nesočutne in slabo izbrane. Dvignem glavo, da bi nekaj rekel, ona pa dvigne roko in zapre oči.

	»Tiho!« zasika in me pogleda. »Naveličana sem poslušati tvoj bedast glas. Zastrupila sem te. Zato si bolan. Se spomniš gobic, ki si jih jedel pri angleškem zajtrku? Amanita phalloides. Znana kot smrtonosna kapica. Kakšna smola, da je Cameronov tradicionalni dobavitelj gob naredil tako neumno in usodno napako. Se ti ne zdi?«

	»Ni smešno,« zahripam. »Pomagaj mi, Millie, prosim.«

	Soba se vrti. Ne razumem, zakaj še naprej zbija te neslane šale o strupu.

	Skloni se k meni, k mojemu ušesu. »Še kar ne razumeš? Ne veš, kdo sem?«

	Zbegan sem. »Millie si,« rečem.

	Še vedno prezirljivo strmi vame. »Willova hči sem,« reče preprosto.

	O čem govori? »Willova? Will je mrtev,« mukoma izjavim. »Nima hčerke.«

	Vzravna se in stopi korak od postelje. »Ja, pa jo ima. Mene. Jaz sem njegova hči. Se spomniš moje mame, Louise, s smučarskih počitnic, na katerih si ubil mojega očeta? Tisti teden je zanosila.«

	»Zanosila?« raskavo vprašam.

	»Ja, zanosila. Potem je pustila študij, padla v dolgove, psihično si ni nikoli povsem opomogla – ne zaradi nosečnosti, ne zaradi revščine, ne od šoka, da je moj oče mrtev. Imela sem ušivo otroštvo, povečini sem bila v rejništvu, vse to zaradi tebe. In potem se je mama ubila. Samo zato, ker si ti ubil mojega očeta.«

	»Nesreča je bila,« zajecljam.

	»Mama je trdila drugače,« odrezavo odvrne. »Krivila je tebe. In tudi jaz te krivim.«

	Želodec se mi obrača, a nič ne pride ven – ničesar več ni. Prešine me, da je morda le govorila resnico, ko je rekla, da me je zastrupila. Me je resnično zastrupila?

	Nenadoma vem, kaj moram storiti, da mi bo pomagala. »Will ni tvoj oče,« šepnem. »Ni bil tvoj oče.«

	»Je bil,« zasika. »Mama mi je povedala. In tudi raziskovala sem. Skoraj ničesar ni, česar ne bi vedela o tako imenovani nesreči, o njem in o tebi. Zato sem se zaposlila pri Snow Snowu – hotela sem pokvariti dobro ime Cameronovega podjetja – tudi on je v vsem tem odigral vlogo kot smučarski vodnik, ki ni pazil na mojega očeta. Sprva sem hotela naključno zastrupljati goste – ubila jih ne bi – kak pokvarjen rak tukaj, premalo kuhan piščanec tam in spet nekje trohica salmonele. S seboj sem prinesla posušene gobe – nekatere bolj strupene, nekatere manj. Ampak teh nisem nameravala uporabiti – vsaj na začetku ne.«

	Skušam se osredotočiti na pomen njenih besed, ampak soba se vrti in občutek imam, da bom vsak hip izgubil zavest.

	»Ko pa so našli očetovo truplo, si se prikazal tudi ti, zato so se moji načrti spremenili,« nadaljuje. »Tisti večer, ko sem postregla rižoto z gobami, sem vaju hotela oba s Cameronom ubiti, to si namreč zaslužita, potem pa ste se vsi presedli, da sem morala razliti vino in razbiti vrč, da ne bi namesto vaju nastradali nedolžni ljudje.«

	Moram jo ustaviti. Moram jo pripraviti do tega, da mi bo pomagala. Moram ji povedati. To je moja edina možnost.

	»Motiš se,« rečem. »Will je bil neploden. Po naravni poti ne bi nikoli mogel imeti otrok.« V prsih me peče, komaj diham. »Prosim, Millie, poišči pomoč. Rotim te.«

	Nekaj sekund vlada tišina. Slišim lahko le lastno sopenje.

	»Kaj?« previdno vpraša. »Ni bil ploden? Kako ni bil ploden?«

	»Rak,« dahnem, »ko je bil otrok, je imel raka. Postal je neploden. Tvoji mami tega verjetno ni povedal.«

	»Ampak kako …«

	Ljubi bog. Torej se je zgodilo. Res se je zgodilo. Moram ji povedati. Tole moram ustaviti. »Jaz sem tvoj oče,« mukoma spravim iz sebe. »S tvojo mamo sva na tistih počitnicah … skupaj spala. Ko je Will smučal. Prosim, Millie, jaz …«

	Z roko si pokrije usta. »Ampak mama te je sovražila. Ko sem jo zadnjič videla … tik pred smrtjo … je rekla, da si ti kriv, da je moj oče, Will, umrl. Rekla je, da si kurčev brat. Še nikoli prej je nisem slišala reči te besede.«

	Telo mi spet zvije krč.

	»Vse ti bom povedal, Millie, prosim …«

	»Nisi moj oče!« krikne. Po licih ji tečejo solze. »Takšnega človeka nočem za svojega očeta. Lažeš!« Z dlanmi si pokrije ušesa, zapre oči in začne kričati. »Ne, ne, ne! Ne govori tega! Nisi moj oče! Mojega očeta si ubil!«

	»Prosim, pokliči nujno medicinsko pomoč …« še zašepetam, potem ni ničesar več.





	63

	Januar 2020, La Madière, Francija

	Millie

	Danes je pogreb mojega očeta.

	Adam je v bolnišnici. Nezavesten je. Pravijo, da se bo morda izvlekel; ker pa vem, koliko gob je pojedel in kdaj, močno dvomim.

	Glede na to, pred koliko leti je oče umrl in da nima živečih sorodnikov, je na pogrebu kar veliko ljudi. Matt je tukaj. Didier tudi. Camerona ni. Nedvomno ima polne roke dela zaradi preplaha, ker se je v eni od njegovih koč nekdo zastrupil. Bolj slaba reklama, kaj? Včeraj zvečer sem razposlala nekaj anonimnih mailov različnim časopisom, poskrbela sem, da bodo vsi izvedeli. Nočem, da bi tak spodrsljaj nekdo pometel pod preprogo. Rada pomagam.

	Policija me je zaslišala, seveda, vendar me ne skrbi. Navsezadnje sem samo trapasta strežnica, ne pa strokovnjakinja za gobe. Nisem jaz kriva, če so nam dobavili strupene. Dvomim, da bi lahko kdo krivil Camerona, ampak publiciteta zagotovo ne bo koristila ne njemu ne Snow Snowu.

	Nikogar ni, ki bi lahko imel govor, a Didier pove nekaj besed o tem, kako gore dajejo, pa tudi jemljejo; kako užaloščeno je celotno letovišče, da so tega človeka vzele tako mladega. Preberem Charlotte Brontë – pogrebnemu direktorju sem na dolgo in široko pojasnjevala, da sem Adamu pomagala organizirati pogreb in zlažem se, da me je prosil, naj to pesem preberem in v njegovem imenu raztresem pepel, ker sam tega ne želi storiti.

	Everybody hurts igra, jaz pa opazujem, kako zavesa zakrije krsto.

	Kasneje bom prišla iskat pepel. Odnesla ga bom na vrh vlečnice, s katero se je oče zadnjič peljal, in ga raztresla. Rekla sem, da je tako načrtoval Adam in da želim to narediti iz spoštovanja do njiju obeh. S tem se ne želi ubadati nihče drug – vsi so presrečni, da se jim s tem ni treba več ukvarjati. Za mojega očeta ni mar nikomur, razen meni. Vsi ostali so mrtvi, razen Adama, ki pa mu prav tako ni mar in bo tudi sam kmalu mrtev.

	In kar zadeva Adama in njegove besede, da je moj biološki oče? To ni res. Mama bi mi povedala. To je bil samo obupan poskus, da bi poklicala reševalce. Kar sem tudi storila, čez nekaj časa, ko sem vedela, da je zanj prepozno. In kakorkoli, mama ga je sovražila. Krivila ga je, da je ubil ljubezen njenega življenja. To jo je pripeljalo tako daleč, da si je vzela življenje. Zaradi tega, kar je storil, sem imela uničeno otroštvo. Prav sem storila. Ni moj oče.





EPILOG

	Šest mesecev pozneje

	Ria

	Pobožam se po okroglem trebuščku, začutim rahlo brco. Nisem pričakovala, da bom tako uživala v nosečnosti, dejansko je lepo. Udobno.

	Dobila bova deklico. Hugo je čisto iz sebe od veselja. Hiša je polna rož in majhnih darilc zame; ne more iz svoje kože.

	Čeprav s Hugom verjetno nikoli ne bova Romeo in Julia, glede na to, da sem mu povedala, kaj se je dogajalo v preteklosti, sva se zelo zbližala. Hugo me je primoral, da sem obiskala terapevtko. Nikoli si ne bi mislila, da mi bo všeč, a zdaj stvari resnično vidim bolj jasno.

	Nikoli si nisem odpustila za tisto, kar se je zgodilo na gori, in vse od takrat se kaznujem, tako vsaj pravi moja terapevtka. Čeprav sem mislila, da sem se s Hugom poročila izključno zato, da bi se izvlekla iz mizernega življenja in rešila propadajoči posel, mi je svetovanje za pare pokazalo, da ni samo to. Da ni zgolj vir denarja in način, kako bi Cameronu preprečila, da svetu pove, kaj sem storila. Izkazalo se je, da mi je Hugo vendarle všeč, dober človek je in zame bi naredil vse. Prepričana sem, da ga bom sčasoma vzljubila. Tega si želim, zavoljo najinega otroka.

	Kar pa zadeva Adama … no, to je bil samo nesrečen slučaj. Napake z gobami se tu in tam zgodijo tudi v najboljših restavracijah, očitno, in tudi ljudem, ki so strokovnjaki za gobe. Nekatere vrste so si zelo podobne, tako vsaj pravijo. Še sreča, da tisti večer nismo vsi jedli rižote, sicer bi nas doletelo isto. Ampak naslednji dan je poln angleški zajtrk jedel le Adam. Posledic ne bi mogel predvideti nihče.

	Na koncu se Hugo ni odločil v ponudbo vključiti koč podjetja Snow Snow – zgodba o zastrupitvi se je več tednov pojavljala v tisku in noben poslovnež pri zdravi pameti ne bi hotel imeti ničesar s kočami, kjer se je zgodilo nekaj takšnega. S Cameronom sem prekinila vse vezi – terapevtka me je primorala k spoznanju, da nimam nobenega razloga, da bi se ga bala, pa tudi Hugo zdaj ve, kaj se je zgodilo pred toliko leti. Pokazalo se je, da je imel Cameron prav. S tem se ne obremenjuje nihče, razen mene, in tudi jaz se učim, kako pozabiti.

	V medijih sem prebrala, da je to sezono Snow Snow utrpel veliko odpovedi rezervacij. Mogoče je celo, da bo Cameron kazensko preganjan zaradi Adamove smrti, vendar mislim, da je to malo verjetno. Možakarjevo smrt bodo odpisali kot nesrečo, kot takrat pred mnogimi leti, življenje pa bo teklo dalje.

	Kljub vsemu pa je Simon po smučarskih počitnicah investiral v Redbush Holidays. Ria Events je zdaj tudi uradno postal del podjetja Redbush in jaz sem postala direktorica organiziranja dogodkov za dve podjetji. Čeprav je v zadnjih nekaj letih propadlo kar nekaj potovalnih agencij, se Red-bush počasi krepi, v veliki meri je to moja in Olivijina zasluga. Hugo je dober človek, a za posel ni bil nikoli iz pravega testa.

	Na Willov pogreb sem poslala venec cvetja, še enega pa nekaj dni kasneje, ko so pokopali Adama. Navsezadnje sem vendarle poznala oba, četudi kratek čas. To je še najmanj, kar sem lahko naredila.

	Millie

	Sledila je preiskava, seveda, in bila sem osumljenka, kot sem pričakovala, ampak nihče ni mogel dokazati, da se je zgodilo karkoli drugega kot tragična nesreča. In enako kot v preteklosti je zanimanje medijev po nekaj tednih zamrlo. Naslednje leto bi najbrž spet dobila službo kot strežnica v koči. In morda bom to res storila. Lepo bo spet v gorah, blizu očeta. Morda bi se lahko celo vrnila v La Madièro.

	Z zadovoljstvom berem, da je posel Snow Snowa zelo okrnjen. K temu sem pripomogla z nekaj lažnimi računi na Twitterju in spletnimi objavami, pritoževala sem se zaradi zastrupitev s hrano v še nekaterih drugih Cameronovih kočah. Upam, da je nastala škoda nepopravljiva. Človeka, kot je Cameron, neuspeh prizadene bolj kot smrt, končno je kaznovan. In da sploh ne omenjam, da bi bilo še eno truplo v letovišču preveč sumljivo. Zadovoljna sem, kako se je vse lepo izšlo. Kar zadeva ta dva, mislim, da sem storila, kar bi si želela mama.

	Ampak najti moram še drugega inštruktorja smučanja, Andyja Jonesa. Nisem še končala.



	ZAHVALE



	Velikanska zahvala gre moji sijajni agentki Gaii Banks pri Sheil Land Associates za celoten koristen doprinos in potrpežljivo branje vseh še zelo grobih in nedokončanih osnutkov; in Phoebe Morgan pri Harper Collinsu za neomajen entuziazem in ker je urednica, o kateri vsak pisatelj samo sanja. Hvala tudi njenim sodelavcem pri Harper Collinsu, ki so bili od vsega začetka nad knjigo navdušeni. Boljšega doma za svojo knjigo si ne bi mogla želeti.

	Zahvaljujem se testnim bralcem Louise Cole, Sarah Dodd, Leili Rasheed, Katrini Riley, Sarah Wells, Jackie Wesley in Lauri Wilkins z opravičilom vsem, ki sem jih morda pozabila omeniti – vsem vam, ki ste tako ali drugače pomagali oblikovati knjigo.

	Hvala tudi jezikovni urednici Anne O'Brien, ki je prevetrila moje besedilo (in mi dala vedeti, da prepogosto uporabljam 'samo') in Claire Ward za izjemno naslovnico.

	Zahvaljujem se skupnosti Write Words YA izpred nekaj let, ki mi je bila s kritikami poglavij za različne knjige v neizmerno pomoč.

	Zahvaljujem se tudi različnim skupinam na Facebooku, kjer rada tratim čas, kadar bi morala pisati, še posebej Frisbees, Manatees (ki jo zelo pogrešam), Savvies, Debuts in čudoviti in smešni za umret Witches.

	Hvala vama, oče in Liz, da sta me poslala na prve smučarske počitnice v življenju, da sta prenašala moje najstniške neumnosti in vse drugo od takrat. Resnično sem vama hvaležna, čeprav vama tega ne povem pogosto.

	Hvala Tobyju in Livi, ker sta prenašala moje poslušanje glasbe iz 80-ih, za počasno smučanje in še veliko vsega drugega. Na vaju sem ponosna vsak dan.

	Na koncu gre še posebna zahvala Alexu, ker se je pretvarjal, da mu ni težko v dežju kopati jarka ali sekati drv ali česa drugega, medtem ko sem jaz 'pisala knjigo', in seveda tudi za brezmejno podporo in vero vame.





	CATHERINE COOPER

	je neodvisna novinarka, piše za mnoge nacionalne časopise in revije, specializirana je za potovanja. Nedavno je napisala več smučarskih prispevkov za Guardian in trenutno zbira ideje za 50 najboljših družinskih počitnic za Telegraph. Redno se pojavlja tudi v pogovornih televizijskih oddajah. Z možem in najstniškima otrokoma živi v Franciji in je navdušena smučarka.



	‘Čisti adrenalin’ ERIN KELLY

	‘Izjemen triler’ HEAT

	‘Agatha Christie smučarskega glamurja'

	SUNDAY TIMES





	Preberite še:

	Catherine Cooper

	DVOREC

	Cate Quinn

	ČRNE VDOVE

	Michelle Frances

	SESTRI

	HČERKA

	NOVINKA

	SINOVA PUNCA

	Neil White

	SENCE, TEMA OKOLI NJE

	in NEDOLŽNI

	Susan Hill

	ŽENSKA V ČRNEM

	MAJNA ROKA

	MOŽ V SLIKI