730 Več resnic ob istem dogajanju Temeljno in večno vprašanje zgodovinopisja je njegovo (ljubezensko) razmerje s politiko. Hierarhičnost tega razmerja je razvidna že iz tega, da je politika v tej konstrukciji vedno primarna, zgodovinopisje pa nujno sekundarno, in to vsaj v dveh pomenih: - diahrono, časovno (politika kot objekt zgodovinopisja), - sinhrono (razmerje moči in smer vplivanja je vedno na strani politike). Politika namreč potrebuje zgodovinopisje, ker se vedno utemeljuje na preteklosti, čeprav deluje za prihodnost. Zato je vsaka politika do zgodovinopisja občutljiv in pozoren oče, toliko bolj, za kolikor manj oddaljeno časovno obdobje gre. Mag. Ervin Dolenc Mag. Ervin Dolenc 731 Več resnic ob istem dogajanju Na drugi strani je zgodovinopisje veda, ki nikomur razen politiki (pa naj bo na oblasti ali v opoziciji) neposredno ne služi; to pomeni, da ga razen redkih izjem tudi vzdržuje oziroma nadzoruje. Avtonomija znanosti se žal tudi v najbolj liberalnih zahodnih demokracijah včasih pokaže kot vprašljiva zadeva, vendar tega pa z našo situacijo še zdaleč ne moremo primerjati. To spet govori v prid njegovi odvisnosti. Zgodovinarji naj bi konec koncev bili ljudje s specifičnim načinom mišljenja (»profesionalno deformirani«), ki je daleč od tega, da bi bilo apolitično. Kolikor se zgodovinarji apolitično vedejo, je to lahko le ena od oblik bega pred natančno določeno politiko, ne pa politiko nasploh. Zgodovinopisje je s filozofijo ena najstarejših človeških ved in to, da je še vedno potrebno kot celota (množica specializiranih manj vseobsegajočih ved, kot so ekonomija, pravo, sociologija, politologija, literarna in umetnostna zgodovina itd. posebej ne zadovoljujejo istega interesa), pogojuje njegovo kompleksnost in ekstenzivnost. Vse zgodovinopisne specialnosti od gospodarske, kulturne, socialne zgodovine do etnologije, arheologije, arhivistike in spomeniškega varstva pa se slej ali prej srečajo v politični zgodovini, ki z raziskovanjem in analizo najvplivnejših centrov moči ostaja najpomembnejši in prioritetni zgodovinopisni predmet. Tako tudi npr. arheologija vsebinsko ostaja politična veda, čeprav je to na prvi pogled videti nesmisel. Nesmisel pa je govoriti o kakršnemkoli politično neodvisnem zgodovinopisju. Samo raziskovanje in interpretacijo preteklosti bi po svoji sintetični vrednosti lahko razvrstili na tri ravni: - temelj zgodovinopisja v širokem smislu so posamezne monografske obdelave določenih zgodovinskih problemov, - množica takih specialnih monografij omogoča določeno globalno historiografijo, celovit pristop in interpretacijo neke zgodovinske problematike, obdobja. - Šele konfrontacija različnih historiografskih smeri (šol, ideologij, lahko tudi konkretnih političnih strank), nasprotujoče si in polemične osvetlitve zgodovinskega problema bistveno zaokrožijo kakšno zgodovinsko znanje oz. pomagajo na nadaljnji poti njegovega osvetljevanja (v slovenščini npr. različne interpretacije in razlage francoske revolucije od Mathieza, Markowa in Soboula do Vovella in Fureta). Tega pa nobena enopartijska vladavina ne prenese, zato nimamo od tega še praktično nič. Kolikor je »neuradnih« zgodovinskih knjig slovenske politične emigracije (Ciril Žebot, Stane Kos...) to ni stvar polemike, ampak dveh različnih glasov v dveh med seboj dobro izoliranih prostorih. Kvaliteta in objektivnost obeh različic (uradne in emigrantske) potrjuje to pomanjkljivost. Kolikor bi med obema potekal dialog, ne bi mogla nobena tako grobo izpuščati in zamolčevati dejstev ali jih neovirano interpretirati v korist dnevne politike. »Več resnic ob istem dogajanju« v neko vedenje o preteklosti ne vnaša zmede, pač pa ga spodbuja in omejuje njegove napake ali pristranost. To je, mislim, glavni vzrok, da je slovensko zgodovinopisje novejšega obdobja v javnosti precej kompromitirano in nepopularno. Povsem razumljivo, javnost vedno posplošuje, tako ostajajo prezrta tudi sicer redka dobra historiografska dela. Zlasti pa širši krog slovenskih bralcev pesti pomanjkanje sintetičnih pregledov, saj so zgodovinske monografije »ljubljanske šole« tudi za strokovno javnost navadno prepodrobne in dolgočasne obdelave ozkih zgodovinskih problemov. Zaradi kočljivosti najpomembnejših politič- 732 Anketa sodobnosti: mag. Ervin Dolenc nih tem, nedostopnosti arhivskih virov ali negotovosti glede možnosti objave smo iz slovenske novejše zgodovine v glavnem obdelovali manjše in enostranske probleme. Nimamo niti najosnovejšega razvoja toliko priporočane Komunistične partije. To je zaradi strogega patronata po svoje tudi razumljivo, kaj šele druge, toliko pomembnejše politične stranke. Tako je še vedno nemogoča primerna sinteza slovenske politike v vseh obdobjih prve polovice 20. stoletja. Več kot desetletno intenzivno ukvarjanje s slovensko povojno zgodovino pa nam daje slutiti, da bomo o drugi polovici tega stoletja brali šele globoko v naslednjem.