1. februvarja 1914.
O JULEPU.
Pri srčnih, drugih notranjih in pri akutnih boleznih zdravniki prepovedujejo piti pivo in vino. Prepovedovati je lahko, hujše pa je že po prepovedi ravnati. Gospodje zdravniki bi nas o tem najložje prepričali, ker znajo, da se bolniki premalo brigajo za njih nasvete, v zadevi pijače pacijent pač redkokdaj uboga. Kdor pa se ne zmeni za dobre in koristne nasvete, temu pa ni mogoče pomagati. Dokler je človek krepek in močan, takrat se seveda ne boji smrti, še-le bolnik zna ceniti vrednost ljubega zdravja. Nekateri ljudje trdijo, da abstinencija prinaša sicer nekatere dobrote, a te koristi in dobrote se ne morejo primerjati z dobrotami in s prijetnim užitkom, ki ga človeku nudi pivo ali vino.
V	takih slučajih je seveda vsako svetovanje zastonj. Tukaj utegne pomagati samo julep, ki je nedosežno vredna pijača tako za bolnega kakor za zdravega človeka. Pijanček se vode boji, češ, da ga tišči v žalodcu, za to naj pije naš julep, ki na drugi strani tekne tudi bolniku ter ga celo ozdravlja. Pri vročinskih boleznih dosežete z julepom gotovo boljših vspehov kakor s kakimi sladkimi, umetno z eterom napravljenimi pijačami. Komur je zdravnik prepovedal piti pivo ali vino, naj poskusi z julepom. Julep je čist sok iz prešanega sadja, v julepu ni nič umetno narejenega. Ali ni sadje zdravo? Ali morejo škodovati sadni soki? Nasprotno, — ker pa imamo žejo in nočemo grizti jabolk, zato pijemo sadni sok, naj si že jabolčni, ali višnjevi in robidničevi julep.
Julep je predvsem za abstinente, ki so prešinjeni s prepričanjem, da pivo ali vino človeškemu zdravju bolj škoduje nego koristi ter da povzročuje bolezni, ki se včasi podedujejo od roda do roda.
Julep je izvrstna pijača, zraven pa je tudi po ceni. Julep je izvrstna pijača zavoljo tega, ker blagodejno upliva na človeški organizem, julep pa je tudi po ceni pijača, ker ga ni mogoče toli porabiti kakor vina ali piva. Zavoljo tega ne moremo prištevati julep k tako imenovanim luksusnim ali potratnim pijačam, posebno pri bolnikih, ki ne smejo piti ne piva ne vina, se popolnoma uveljavlja naša trditev. Julep namreč izvrstno nadomešča tako pivo kakor vino, zraven pa za to, ker ne vsebuje špirita, prav uspešno vpliva tudi na bolnikovo prebavljanje Kdor pa misli, da je potratno dajati denar za julep, ta se pa močno moti.
V	primeri s pivom prihraniš pri julepu tako na denarju kakor na zdravju.
Hehollko priznani o Vydrovl otroški moki.
Beran Anton, mlinar, Račice pri Vyškovu, 9./X. 13: Pošljite mi zopet 1 kg otroške moke za našo Veruško, katero hranimo edino ž njo in punčka noče biti brez nje.
Brož Mica, mlinarica, Lej-kov, p. Byšice 17./X. 13: Pošljite mi, prosim, nemudoma, zopet 3 kg otroške moke, ki se je vrlo izpričala. Ista diši ne samo našemu najmanjšemu otroku, tudi starejši se ž njo radi posladkajo. Lahko rečem, da Vaša moka prekosi vse, tudi dražje enake moke.
Cimbal Bogomil, okr. cestar, Vrchy, p. Vysker, 7./X. 13: Naša hčerka Blaženka je od 4. mesca krmljena samo z Vašo otroško moko. Zdaj je 13 mescev stara in tehta 12 kg. Nekoliko že tudi govorička in hodi, zobkov pa ima 6. Vaša moka ji neizmerno tekne, zato Vaš izdelek lahko vsakemu priporočim, kdor želi	Micika in Blaženka Lenert.
izgojiti zdrave otroke.
Hoiub Frančišek, posestnik, Brodeč, p. Citoliby, 15./X. 13: Moja hčerka Milada, eno leto stara, je od svojega rojstva krmljena samo z Vašo izvrstno otroško moko. Mati je sploh ni dojila, a vzlic temu ni bila nikdar bolna. Moko lahko vsakemu priporočim.
Holy Alojzij, Mourinov, p. Bučovice, 31./X. 13: Pošljite mi 3 kg otroške moke. Naš Mirko ni bil dojen, vedno je bolehal za črevesnim katarom. S početka ni maral za moko. Konec tretjega mesca se je že poslavljal s svetom. Poskusili smo znovič z Vašo otroško moko. In glej čudo! Takoj je bil ozdravljen in od tistihmal v enem mescu je zaenkrat težji kakor prej.
ilopliček janež, kinet, Žadlovice, p. Loštice na Moravskem, 20./X. 13: Naš sinko Anzek je bil od svojega rojstva hranjen z Vašo nenadomestljivo otroško moko. Ko je bil eno leto star, je tehtal 13 kg.
Horak Ivan, grašč. uradnik, Albrechtice, 13./X. 13: Naša Boženka, ki je od 2. mesca prikrmljevana z Vašo dobro otroško moko, je zdaj 11 mescev stara, ima 8 zobkov in dozdaj še ni bolehala, to je vspeh Vašega imenitnega izdelka.
Hrdlička Vadav, Ujezd pod Kladnom, 10./X. 13: Našo Maričko prikrmujemo od njenega rojstva z Vašo otroško moko. Zdaj je 9V2 mesca stara in tehta 8V, kg. Vaša otroška moka njej neizmerno diši. Pošljite mi tedaj zopet 2^ kg Vaše otroške moke in sicer poštno obratno.
Kom Jožef, slikar, Podoli pri Pragi, 14./X. 13: Bržkobrž pošljite nam otroško moko, dokler je ne pojedo drugi otroci, ker sem izvedel, da vsi otroci po njej drhte. Tačas pošljite samo 1 kg, da Vam je za druge ne zmanjka, toda pripravite je več, saj je tisoče in tisoče mater, ki si jo bodo naročile za poskušnjo.
Lenert Vadav, pek, Černoves, p. Roudnice ob Labi, 19./X. 13: Usojam si Vam poslati sliko Tončka Martinek.	naših hčerk Micike in Blaženke, katere krmimo
z Vašo otroško moko, ki jo kupujemo v trgovini g. Rubeša v Roudnici. Starejša Micika, katero že poznate, je bila ž njo prikrmljevana od 3. mesca, do-čim Blaženko ž njo hranimo že od 14 dni. Pojedla je te moke že precejšnjo množino in lahko rečem, da je bila otroška moka hranilo in zdravilo za njo obenem, zato jo vsakemu priporočim. Marica je fotografirana v starosti 2l/a, Blaženka pa ll/2 leta. Kakor slika kaže, obe ste čili in zdravi in zdaj jima diši tudi Vaša dobra kava. Sprejmite ju v album Vašim malih Vydrovčanov.
Maršoun Alojzij, brusilec stekla, Arnsdorf, p. Heida, 6./X. 13: Prosim Vas, pošljite mi takoj Vašo otroško moko, ker naša Avrelija noče nič drugega jesti.
Martinek Jožef, posel, Zdonin, p. Nymburk, 28./IX. 13: Pošiljamo Vam fotografijo naše Vydrovčanke Tončke, ki je fotografirana v starosti 8 in pol mesca in slika Vam najbolje pove, kako njej moka tekne. Do 3. mesca je vedno bolehala za črevesnim katarom, in ko smo ž njo trikrat prišli h gospodu zdravniku v Nymburški bolniščnici, je nam tisti priporočil Vašo otroško moko in od tistihmal ni bila več bolna. Zdaj ima 4 zobke, brez bolečine jih je dobila in Vašo moko neizmerno „štima".
Nedelkova Štefanija, Dunaj XX., Ospelg, 21./X. 13: Pošljite mi poštno obratno 3 kg otroške moke, ker naša hčerka jo rada ima in ne more brez nje biti.
Niesner Rudolf, trgovina z gradivom in lesom, Mnich. Hradište, 26./IX. 13: Usojam si Vam poslati sliko naših otrok in upam, da se popolnoma uveljavita v galeriji Vaših zdravih in čilih Vydrovčanov. Oba sta bila od 3. mesca prikrmljevana z Vašo nedosežno dobro otroško moko, ko je obema izvrstno ugajala. Deček je zdaj 2 leti star in tehta 14 kg, punčka pa, za
čije življenje smo se do 3. mesca strahovali, je pol leta stara in tehta 61/2 kg. Oba sta jako živahna in dozdaj nista bolehala. Smatram kot svojo dolžnost, da se Vam tukaj javno zahvalim za Vaš izvrstni izdelek.
Pavletič Katrica, posestnica, Solkan na Primorskem, 26./IX. 13: Naša dvojčka Albina in Valentina ste od 2. mesca krmljena samo z Vašo otroško moko, ki jima neizmerno tekne.
Pokornv Anton, Zbejšov pri Božjem Pože-hnani, 27./lX. 13: Pošiljam Vam sliko naše Maričke, ki je od 2. mesca krmljena z Vašo otroško moko. Fotografirana je v 10. mescu. Lahko se prepričate, da ji je moka hranila. Prosim, da jo uvrstite med male Vydrovčane.
Pokorny Vaclav, delavec, Trumava na Sp. Avstrijskem, 16./X. 13: Naš mali Dolfek je od 4. tedna prikrmljevan z Vašo otroško moko, ki mu je izvrstno šla v slast.
Pepček in Marička Niesner.
Marička Pokorni.
Lenka Smčja.
	tp JiMSi^	
	3li" PRIMTELj 3	
	| ŠTEV 2. LETNIK XI. ft ^ 1. FEBRUVARJA 1914. [	
		
KSAVER MEŠKO:
POSVETITEV.
Moja pesem kot molitev bodi,	Ko te vabi greh, moj spev ljubeči
ki za tebe moli slednji dan,	naj kot oče čuva nad teboj,
naj v življenju te spremlja povsodi, da prezgodaj v žalosti moreči varuh tvoje čistosti močan.	ne zveni obraz cvetoči tvoj.
Pesem moja ti kot mati bodi, ki ti kaže v svetu kod in kam, v varstvu njenem, draga, srečno hodi —
jaz ostanem s svojo boljo sam ...
□□□
IVAN STUKELJ:
MAMONOVA ŽRTEV.
Zvenčeča kovina, rumeno zlato, belo srebro, kolika moč do človeškega razuma in srca! Stojimo, kakor pred nerazrešljivo uganko, da se človek z vso strastjo oklene te sicer bleščeče, a toli trde, mrzle materije, kakor živega bitja s toplim, čutečim srcem.
Tak čuden, zagoneten človek je bil gospod Podlesnik. Živel je pred dobrimi štirindesetimi leti v malem mestu K*** na Slovenskem. Vse mesto ga je poznalo, a prijateljev pa ni imel. Sam in samcat je hodil po mestu. Ob določeni uri se je prikazal zjutraj, ko je šel k maši ali od maše in zopet v gotovem času je stopal skozi mesto na izprehod ali v kopališče k reki Bistrici, kjer je imel svojo kopalno utico. Tudi v mrzlem času se je tam kopal, da je ljudi kar stresavalo po životu, ko so se menili o tej njegovi navadi. Vsled tega telesnega utrjevanja se je ponašal s silno čilim zdravjem. Četudi že nad sedemdeset let star, je stopal še vedno s čvrstimi koraki. Le v plečih je bil nekoliko upognjen. Obraza je bil zmirom obritega in lepo rdečega, s ko-jega pa ni sevala nikaka prikupnost. Njegove bledo sinje oči, nekoliko vpošev vrezane, so bile ostre, ki so se zvedavo upirale v človeka, kakor bi hotele globoko prodirati v notranjščino novega znanca, a kmalu nato so nemirno begale semintje. Oznanjale so nezaupljivost.
Opravljen je hodil vedno enako, v poletnem času s svetlo-rjavim površnikom, ki je bil dolg, da so se mu spodaj le malo videle temne hlače, na glavi z belim slamnikom, pozimi pa je nosil temnosivo suknjo in črn širokokrajen klobuk, v roki pa
palico s srebrnim gumbom, katero je glasno postavljal na tla, da se je oddaleč čulo, kadar je korakal po tihi cesti.
Stanoval je v dolgi samostanski ulici.
Čudne, čudne reči so pripovedovali o njegovem bogastvu. Za stanovanje je imel dve sobi. Prva je bila opravljena z jako preprosto opravo, v drugi pa je imel za železnimi vrati in močnimi okrižji na oknih svojo zakladnico zlata in srebra. Postrež-nica, ki mu je pospravljala in prinašala jedi, in drugi ljudje, kateri so ga skrivoma opazovali, so pravili, da gospod Podlesnik po več ur na dan sebi v zabavo prešteva zlatnike in srebrnike.
„Cink, cink, cink! — Ta glas se čuje tedaj iz sobe, ko jih poklada v stolpce. Sliši se žvenket denarja, ki ga zopet in zopet izsipava iz novih mošenj na mizo. In iznova ona enakomerna pesem: „cink, cink, cink!" — Polglasno prešteva potem stolpce: „Sto, dvesto, tristo . . . tisoč, dvatisoč, tritisoč . . ."
To se ponavlja večkrat v tednu. Dolgo časa traja, predno prešteje vse svoje bogastvo, a potem začenja od kraja.
Iz njegovega življenja se ni mnogo vedelo.
Semkaj se je preselil iz Trsta. V svoji mladosti je pasel drobnico po domačih planinah. Pozneje je prišel v mesto in slednjič k vojakom. Tam je imel srečo, dosegel je čast narednika ter služil cesarja dvanajst let. Potem je vstopil v službo politične oblasti. To je opravljal s pravo vojaško zvestobo, obenem pa se je z vso strastjo zaljubil v — denar. Vse svoje prihranke je posojeval svojim tovarišem in tudi drugim zanesljivim ljudem za visoke, oderuške obresti. Imetje se mu je v nekoliko letih podvojilo, potrojilo, vedno višje in višje se je kopičil njegov zaklad. Strast do pridobivanja mu je rastla, a ž njo pa tudi skrb, da ne bi izgubil pridobljenega. Lastnega ognjišča si ni bil postavil, najbrže si zaradi znanega skopuštva ni mogel ali ni hotel poiskati življenja družice.
Ko se je postaral, je stopil v pokoj in iz velikega prometnega mesta se je preselil v to tiho mestece, kakor da bi se tukaj varnejšega čutil s svojim zakladom.
Kakor je nekdaj rad izposojeval denar na visoke obresti, tako je bil sedaj na stare dni v tem oziru neizprosljiv. Takim prošnjikom je govoril: „Ljudje so me že pripravili ob mnog denar. To moram imeti zase, samo zase. Časi so dragi, hudi, kdove, če bom izhajal s temi prihranki, ako mi Bog da dolgo življenje."
Skrival se je pred lastnimi sorodniki, katerih je imel precej po oddaljenih moravških hribih. Bili so večinoma siromaki. Ti so ga tupatam nadlegovali s prošnjami, da bi jim pomagal v nezgodah in ujimah. Odpravljal pa jih je le z malimi milodari. Ob takih prilikah se je opravičeval: „Imam nekaj, pa ne veliko. Moram sam skrbeti, da tudi meni ne zmanjka."
Drugega nadležneža je zopet odstavljal: »Trudi se, trudi, duša božja, kakor sem se jaz trudil, in varčuj, pa boš imel toliko, kolikor jaz in morda še več. Po smrti pa itak vse dobite za menoj, saj ne bom ničesar s seboj ponesel na oni svet."
Tako so ubogi sorodniki odhajali od njega žalostni, a v srcu vsaj z nado na veliko dedščino. Toda bogati stric je bil tako cvetočega zdravja, da je vse govorilo o njegovi čilosti prerokujoč mu, da bo učakal sto let.
Gospod Podlesnik se je vedno bolj ogibal ljudi.
Srebrniki, zlatniki, ti so mu bili najboljši prijatelji, zato je tako lahko pogrešal človeško družbo.
„Cink, cink, cink . . ." Ta pesem mu je bila doma najljubša zabava.
Včasih se je celo dolgo v noč zabaval s temi srebrnimi in zlatimi prijatelji. Prepevali so mu enakomerno, a njemu take priljubljeno pesem:
„Cink, cink, cink ..." —--
Leta so potekala v mirnem tiru naprej.
Nekega poletnega večera pa je to malo mestece vzburkal grozen dogodek.
Tisti dan je bil semenj, kar se je o mraku raznesla po mestu vest, da gospod Podlesnik leži ubit v svoji kopalnici ob samotni Bistrici.
Ubijalca so zasledili takoj. Bil je lastni nečak gospoda Podlesnika, njegove sestre sin.
Ta je imel nekdaj lepo posestvo in veliko trgovino z lesom v trgu M***. Po nesrečni špekulaciji pa je prišel ob vse. Prosil je poprej svojega ujca za pomoč, da bi rešil svoje imetje, a oni mu jo je kratkomalo odrekel, dolžeč ga lahkomišljenosti in razsipnosti.
V	raznih malih službah se je obubožani nečak v najlepši moški dobi trudil in ubijal, da bi preživljal svojo mnogobrojno družino. Dohodki povsod premajhni. Beda in obupnost sta ga spremljali pri njegovem trudu. Njegove moči so bile strte.
Iznova se je obrnil za pomoč do ujca. Tisti usodni dan ga je dobil v kopalnici.
Milo ga zaprosi. A ujec ga sedaj zavrne celo zasmehljivo, odurno.
Tedaj pa je bednemu možu zavalovila vsa kri od srca v glavo in v divjem, nezavestnem srdu je zgrabil težek kamen, ki je tamkaj ležal. S kruto besnostjo je razbil lobanjo trdo-srčnežu.
To je zločinec sam priznal pri porotni sodbi.
Za nesrečnim možem so se zaprla težka vrata pokore, dolgoletne ječe. Ni je prebil. Svobode ni mogel preboleti in kmalu je izhiral in umrl.
Gospod Podlesnik ni zapustil nikake oporoke. Njegovo imetje, ki ni bilo sicer tako veliko, kakor so bajili o njem, a vendar lepo in vse v čistem zlatu in srebru je prišlo na njegovo sorodstvo, katero pa je bilo mnogoštevilno. Bolj oddaljeni sorodniki so dobili majhne vsote. Ta denar pa se je ljudem zdel krvav, vzbujal je temne slutnje, da jim ne bo donašal sreče . . .
V	mamonu gospoda Podlesnika je tičal demon . . .

BOŽIDAR BORKO:
V MRAKU.
Poročnik Ljuba Šimič se je naslonil na blazine in pogledal skozi okno. Težko je šlo, toda premagal je samega sebe in se vzdignil. Zunaj je bila pozna jesen. V agoniji soln-čnega dne so blesteli zadnji rumenkati listi, kakor krpe viseči tuintam po drevoredu. Na šipah so se barve lomile, prelile v neko motno tvarino, ki je trepetala po sobi in budila čudne slike v razdraženih živcih ranjencev.
Šimič je bil ranjen pri Bitolju. Boril se je brez vsakega navdušenja. On se čudi, kako je sploh prišel v vojaško službo. Ko je držal puško v roki, mu je vselej prišla misel, da se takrat tudi njegovo telo spremeni v mehanizem, ki mora vršiti, kar je predpisano. Nič drugega, kakor mehanizem. Tovariši ga niso posebno ljubili, ker je Simič že na licu nosil taki izraz, ki ga drugi niso imeli. Kakor da bi ne bil Srbin, potomec kraljeviča Marka in Jugovičev. Preziral je junaštvo, ki mori človeka radi boja za obstanek. Toda zoperstavljal se ni — kakor se puška sproži na pritisk človeške roke.
In sedaj je Simič ranjen. Pet jih leži v tisti sobi. Semtertja se sliši kak vzdih, sicer je vse mirno. Menda spe. Mehke večerne sence, ki se love po sobi, so položile na njihova razgreta čela nevidne roke mater, ki doma molijo za svoje sine v tem tihem času, ko veter nosi glasove zvonov čez njihove rodne hribe in trka na vsako okno, na vsako srce . . .
„Ph, stntimetalnost," je siknil Šimič in začel misliti, kako se naj umiri in zaspi. Na jutri še ni mislil! Pomislite: jutri se odloči, kako preživi krizo svoje rane. Zdravnik pravi: ali žagamo nogo, ali umiramo celi! Kake izraze rabijo ti zdravniki! Žagali bi Šimičevo meso, kakor drva ali kaj enakega . . ..Mehanizem, brez duše . . . Toda, če ne odžagajo, poročnik Šimič umre, njegova lastna eksistenca izgine, mehanizem se razpadne v atome . . .
„Prokleto je vse,'- je sklepal in se jezil, zakaj nimajo drugi takih misli. Njegov tovariš Lazič je umiral na bojnem polju in Šimič je v gromenju lopov slišal njegove besede: „Srečen sem, ker bo domovina srečna."
Čudno, da Šimič ne čuti te sreče. Njemu samemu je uganka.
Medtem se je popolnoma zmračilo in barve so zunaj ugasnile. Videle so se zvezde na nebeškem oboku. Drobne, kakor usmiljene oči starih ikon. — Na hodniku so se slišali koraki in ženski glas. Kmalu so stopile dve osobe: prva stre-žajka, druga pa ... ?
Njegova mlada žena Ljerka!
Strežajka je nosila majhno svetiljko, ki je razlila svetlobne valove v velikih, krvavordečih lisah. Nehote je zatisnil oči in se vrgel nazaj na zglavje.

„Spite?" ga je vprašala strežajka in vzdignila svetiljko, da mu je vsa svetloba šinila na lice. Ljerka je stala izza nje.
„Ne spim, ne morem zaspati" je odgovoril Šimič vznemirjeno.
„Nekdo vas išče, menda vam ne bo škodilo par besed."
„Ne, čutim se boljšega" je odvrnil in res se mu je zdelo, da bolečina odpušča.
Strežajka je postavila svetiljko na nočno ormarico in se odstranila s tihimi koraki, odmevajočimi nekje daleč v mraku.
„Ljuba, ti si tukaj ?" ga je ljubeče pozdravila Ljerka in s poljubi rosila njegove žejne ustnice. Solze so ji tekle, sijajne kot bi v vsaki solzi blestele njenev oči. Svetloba ji je ožarila lice sveže in prelestno v žalosti. Šimič se je hipno ves podal globokemu čuvstvu ljubezni in misel ga je nehote prenesla v neko samostansko cerkev, kjer je videl Madono v taki svetlobi, v takih solzah in tako razširjenih rok, ki so vabile k sebi ljubeče in trpeče . . .
„Ljuba, ti ozdraviš, kajne?" ga je ljubeznivo vprašala Ljerka in mu pogledala globoko v oči.
,,Ozdravim ?" Nehote se je stresel, kakor bi mu hladna voda šinila skozi telo.
„Ljerka, ti veš vse — čemu skrivaš sama sebi ?!" Simi-čeve besede so bile zopet hladne, misel pa v bolniški sobi.
„Nogo bodo žagali!" je čez nekaj časa rekel ženi.
,,Moj bog! To ne sme biti! To je strašno!" Ljerka je trepetala v neprijetnem presenečenju. Njen obupen glas je vzbudil nekega ranjenca, da je glasno zavpil.
„Govori tišje. Toraj: če ne bodo žagali, bomo pa umirali."
„To je strašno, ah, jaz ne verjamem!"
„Boš kmalu uverjena!"
Šimič se je čudil samemu sebi, da ima toliko hladnokrvnosti. Govoril je čisto mirno, kakor bi vojakom dajal dnevna povelja. On je vendar obsojen k venčni pohabljenosti, ali pa k smrti. In to je mnogo, to je vse! Cestokrat je mislil, kakšne občutke ima človek na smrtni postelji. Sedaj vidi. Nič strašnega. In ljubosumen je bil v življenju. Sedaj si lahko misli, da bo njegova Ljerka čez nekaj časa s tistimi sladkimi ustnicami poljubljala vdrugega moža, ki bo kipel v zdravju in strasti. Nič strašnega. Šimič mora umreti, ker to zahteva narava. In njegova žena se mora omožiti, ker je mlada, zdrava. Kako smešno je pomisliti, da bi ona objemala njega — pohabljenca, z leseno nogo — boga mi, tako smešno — in smešnosti se je Šimič vedno izogibal.
„Ljerka", šepeče tiho.
„Ljuba moj!"
„Jaz umrem, a ti se omoži!"
Ona se je nagnila k njemu in poljubila blede ustnice strastno, strastnejše kot kdaj poprej.
„Ne muči me dragi, ljubljeni!"
Šimiču je postajalo vedno slabeje. Glas mu je bil tih, saj je trebalo veliko truda, da je tako dolgo govoril. Drugi na njegovem mestu bi tega ne storili — toda Šimič se premaga, kakor vedno.
Ljerka je ihtela, kakor bi v solze izlivala brezmejno gorje svoje duše.
„Moj dragi, ljubljezni!"
„Govoril sem preveč in tudi misel mi škoduje" je sklepal Šimič s strahom opazovaje, da bolečine rapidno naraščajo. Skozi polodprte trepalnice je motril igro svetlobe in mraka, ki sta se borila v sobi. Mrak je podlegel, potem se je pa vzdignil, napel vse moči in je planil nad svetlobo.
Svetiljka ugaša . . . Morala boš iti, Ljerka. Kmalu pride zdravnik, ne sme te najti tukaj. Tudi tovariši se bude."
Ljerka se je vzdignila, mu podala roko in vroče poljubila potno čelo.
Tiho je šla po sobi in Šimiču se je zdelo, da stopa čez njegovo srce. Korak za korakom odmeva v globini ter glasno vprašuje, ali še ljubi njene oči, ki svetijo kakor zvezda; njena usta, ki gorijo kakor plameni in njene grudi, ki so bele kakor meg . . .
»Ljubim, ljubim!"
Simič se je zdrznil v hipnem snu. Obrnil je glavo, toda Ljerke ni bilo nikjer.
»Odšla je. In sedaj sem sam!"
Mraz mu je šel skozi ude. Razdraženi živci so mu predstavili Ljerko v objemu z drugim. Njegovo ljubečo ženo! Stisnil je pesti v ognju ljubosumnosti in udaril po Ljerki. Zažarelo je v očeh in padle so svetle solze — kakor njene oči.
»Ti si mrtev — saj si mi dovolil," mu je rekla in Šimič je videl, da pod zemljo res leži materija njegovega življenja. Toda duh, čemu blodi okrog? In čemu muči Ljerko prelestno, mlado, svežo . . .
Šimič je zopet zaspal. Premagale so ga bolečine in misli.
Poročnik Ljuba Šimič se ni pustil operirati. »Čudak, sramota za srbske oficirje," so pravili. Drugi dan je umiral in v agoniji preklinjal vojno, ki v svoji krvi potaplja narod. Umiril se je za večno še le v mraku, ko je zunaj blestela rumenkasta svetloba in je listje šepetalo v večernem vetru . . .
*
®®®
JAN REGINOV:
KAKO JE TO?
Kako je to, devojka ti: povsod te iščejo oči in če te najti ni nikjer, mi leže na oči nemir?
še bolj nemirno je oko; povej, dekle, zakaj tako?
Kako je to, devojka ti? če najdejo te kje oči,
Na veselici.
A.:	„Gospodične g. prof. Mastnjaka ne bodo več hodile na veselice."
B.:	„Zakaj pa ne?"
A.: „Zato, ker si lahko plačajo izvoščeka."
Kako sa govori.
Gost: „Presneto strnišče! Prosim vas, mojster, vzemite mi je tudi pod nosom, da se tega že enkrat iznebim."
□□□
LOVRO KUHAR:
IZ NAŠEGA ŽIVJENJA.
Poletno solce žge, v senci pa je prijetno in hladno. Stari Dvornik se krepko napije iz zelenega, trebušnatega vrča, potem iztegne jezik in si z njim obriše svetle mostne kapljice, ki so obvisele na sivkastih brkih, nato pa, vztegnivši se po mehki trati, pljune mastno slino daleč od sebe, ter pripoveduje :
Večkrat tako ležim im razmišljam o svoji mladosti. Jaz rad premišljujem o tem, vsaj vidim, da sem včasih živel in kaj veljal, med tem ko se danes malokdo zmeni zame in za ljudi moje vrste. Ako pa primerjam svojo mladost s sedanjo dobo, namreč z vašo mladostjo, se ne morem dovolj načuditi tej veliki izpremembi v pravzaprav kratkem času. Kaj bi neki rekli moji že rajni tovariši, ako bi zdaj naenkrat vstali iz grobov ? Ej včasih je bilo vse drugače! To se vidi že v tem, da danes ni več takih korenjakov, nego naše dni. Sama bledost in slabost kamor pogledaš, šibko, in majčkeno, da se Bogu smili. V mestu sem videl nekdaj tudi take ljudi. Vsak pastir že hoče biti lep gospod; češe si svoje lase, da že sami ne vedo, kako so začeli rasti in kako je prav, hodi polizan okrog in nosi za seboj celo kramarijo raznovrstnih dišav in pomad. Kam je prišel svet, kam! Včasih nismo poznali kaj takega; nosili smo resnasto ali bukovo obleko, hodne srajce, okovane škornje, pa smo bili ljudje da je bilo kaj. Pred dopolnjenim dvajsetim letom ni smel včasih nihče fantovati, če so takega zalotili, je bil siromak, osramotili so ga, da si dolgo ni upal na dan. Poglejte danes. Še čisto zeleni fantiči begajo ponoči okrog, taki, ki bi še vedeti ne smeli o tem. Ne rečem, jaz sem včasih tudi že mnogo
reči ugnal, toda potem, ko sem bil že zrel. — Naša vas je bila nekdaj na glasu kot nezmagljiva, in to je bila v resnici. Fantje smo hodili po shodih in žegnanjih, pri vseh sosednjih farah in povsod so se nas bali, povsod smo bili kot doma. Smo bili pa tudi korenjaki in smo držali skupaj, ni bilo vse tako razcepljeno in razdruženo kakor je zdaj, ko se že fantje iz dveh domačih krajev ne morete. Spominjam se, ko sem moral k naboru. Tedaj smo hodili še v Pliberk. Tisto leto nas je šlo osemnajst iz naše vasi. Najeli smo voz, ovenčali ga s cvetjem in se peljali pojoč in vriskajoč. Dvanajst je nas bilo vzetih v cesarsko službo. Popoldne smo se stepli. Možičani so nam hoteli nekaj nagajati, mi se nismo pustili ter smo se sprli in čez nekoliko časa smo pol Pliberka podili proti Libučam. Bežati je moralo vse, kar nam je prišlo naproti. Kolikrat smo se stepli do krvi, pa je ostalo med nami: kdorje tepel je molčal, kdor jih je pa nabasal, se tudi ni hvalil. Če danes eden drugemu le kriv prst pokaže, že leti ta na sodnijo in toži. Vi si danes ne upate ničesar, pustite se strahovati od drugih in če se malo spraskate, ste vsi skupaj pohlevni kot ovčke. Le kadar je kdo malo natrkan, kolini z nožem. Mi noža nismo poznali, zanesli smo se na svojo moč in rabili pest, kole in polena; nož je sredstvo, katerega se poslužujejo slabiči in o katerem bi pogumen človek ne smel vedeti.
Koliko se je včasih v našem kraju prepelo, si ne morete misliti. Povem vam, da je vse odmevalo samega petja. Pelo se je vedno in povsod, pri delu in tako: zjutraj kosci, čez dan orači in drugi, plevice, ko so plele, grabljice in ženice, ponoči pa mi fantje. In kako peli! Ako človek poje in mu vre pesem od srca, čuti v sebi nekaj lepega, izrednega, da si v tem trenutku ne želi ničesar več. Isti čut prevzame tudi poslušalca, posebno še v mesečnih nočeh, opoji ga, da preneha zanj vse drugo, tiho obstane in vdihava vase omamljive glasove dalj-nozvočne pesmi. Tako smo peli mi. Dekleta so bedela, z nami vred slonela so ob oknih in so nas poslušala, žene in matere so vstajale iz postelj, skrivaje se pred možmi in so prisluškovale v neznani radosti. Kolikrat smo jo vlekli čisto do jutra in se vračali domu, ko so drugi vstajali. Pa je bilo vendar fletno in veselo, kakor ne bo nikoli več . . . Danes ni več tega, jaz ne vem, da ljudje nimajo več sposobnih grl. Še mi starci si upamo boljše zapeti, nego vi mladina.
Nekaj samosvojega in lepega so bila v moji mladosti žeg-nanja ali lepe nedelje. Tedaj se je skupilo v vasi vse, kar je bilo količkaj dovzetnega in zbesnelo v razposajenem veselja-čenju, trajajočem navadno še v ponedeljek. Med fanti in dekleti se je razvilo burno kosanje po prvenstvu, kdo se bo bolje postavil in napravil na druge večji vtisk. Fantje smo stavili mlaje in sicer ob farnem žegnanju vedno dva, enega pri cerkvi, drugega pri Ardevu in streljali smo, da se je tresla okolica. Takrat sta bili v vazi samo dve gostilni, pri Matevžju, kjer še zdaj in pri
Ardevu, kjer ni več. Ob lepih nedeljah je bila v obeh godba, domači godci in še kaki cigani in potem se je pilo, pelo, jedlo in plesalo, da bi znorel tudi nejpametnejši človek. Omenjam, da tisti čas ni bilo tako hudo za denar kot dandanes. Zaslužilo in izkupilo se je sicer manj, zato pa je bila vsaka stvar cenejša, z eno cvancgarico si delj izhajal, kot zdaj s celo krono. Nekega takega žegnanja ne bom pozabil do smrti. Kar smo tedaj počenjali, je v resnici čudno, skoraj neverjetno in spomin na to še zdaj iznenadi.
Tedaj pri nas ni bilo župnika, stari so umrli, drugega še ni bilo in celo leto so hodili našo cerkev oskrbovati eden gospod od Fare. Tudi žegnanje sta opravila dva gospoda, kaplan in župnik. Par dni prej je eden naših fantov zvedel od svojega prijatelja knapa (rudarja) na Lešah, da bodo prišli knapi na žegnanje. Tisti čas je na Lešah knaparija najbolj cvetela, zaslužilo se je dobro in knapi so bili silno denarni, nas kmete in hlapce so prezirali ter se bahali, da nimajo strahu pred nikomur. Bili so resnično med njimi tudi strahoviti pretepači. Na nas so imeli pa še posebno piko zaradi nekega starega sovraštva. Mi smo hitro razumeli, kaj hočejo in smo sklenili, da jih na vsak način naženemo. Prišla je nedelja, mi smo gledali, odkod jo bodo primahali. Došli so nekoliko pred opravilom in se postavili pred cerkev. Bilo jih je mnogo, okrog dvajset, samih močnih pometjakov z drznimi, bojevitimi očmi. Pri procesiji so stopali lepo skupaj, par za parom in tudi v cerkvi so stali v društvu. Na videz ni bilo med nami nobene napetosti, govorili smo kot stari znanci, v srcu pa je vsak mrzil drug drugega. Vedeli smo vsi, da nas čaka neizogiben, hud pretep, toda poguma smo oboji imeli dovolj in smo bili pripravljeni na vse. Oni so imeli svojo zavest in so mislili, da imajo prav, mi smo se pa tudi zavedali svojih pravic. Po večernicah se je pričel ples in mi smo krenili k Ardevu, kmalu za nami so prišli tudi knapi. Ardev se je vstrašil, zbal se je pretepa ter posledic in je poklical par naših fantov v kuhinjo, pogovarjal jih zlepa in se jezil na knape. Obljubil je, da ne bo gledal na par veder vina, če bomo mirni.
„Eh molčite! Mi se bomo stepli, pa je kraj. Sami uvidite, da se moramo. Oni pridejo po korajžo, mi pa bi je ne odkupili? To bomo že gledali, da ne bo preveč škode in se bomo, če bo mogoče, zagrabili zunaj na prostem, pri kegljišču ali kje. Vi pa glejte, da boste z nami držali, drugače nas ne bo nikoli k hiši in bomo že skrbeli, da bodete sami pili svoje vino."
Tako mu je odgovoril Kravperski Luka, naš voditelj, drugi smo pa pritrdili.
„Pa se dajte tedaj!" je rekel nazadnje Ardev, videvši, da ne pomagate ne prošnja ne mošnja. „V sobi ne vidim rad, zunaj pa se peračite, kakor hočete. Pomagal vam ne bom, če bo vam pa le slaba predla, morebiti priskočim in udarim." Ded je bil namreč medvedje močan.
Zabavali smo se dalje. Najprej smo prišli navzkriž pri dekletih. Knapi so pozabili prignati s seboj tudi plesalke in so plesali z našimi. Punce so postale vse vražje in ofertne, mislile so: Bog ve, kaka čast je, ako pleše z nami knap. Navadno ima tujec veliko več veljave pri njih, nego domačin. Polatila se jih je ošabnost in z nami skoraj niso hotele več plesati. Knapi so se nam zaničljivo smejali.
,,Taki reveži ste, da vas še lastna dekleta ne marajo," so se rogali ter nas zasramovali.
Mi smo jih seveda tudi zmerjali in izzivali po svoje. Udaril pa še ni nobeden.
Meni se je pri plesu najslabše godilo. Rajna Kolova Mojca, ki se je rajtala moja ljubica, se mi je izneverila in je venomer plesala z Zerljavim Pavlom, s tistim, ki je pred par leti izdihnil za mizo pri Metarniku, ko je pravkar izpil liter moštu. Bil je menda nekak knapovski poglavar; nosil se je že tako, denar je kar trosil, godcom je metal po dve, tri cvancgarice za en ples in pri plesu tako prevzetno treskal z nogama, da se je vse treslo. Moja sestra Lenka, sicer domenjena z Kravperskim Lukačem, tudi ni hotela poznati ne mene, ne njega, zatelebila se je v flet-nega knapa, Morij Tomaž se je pisal in še zdaj živi. Imel sem torej največ vzroka za prepir. Drugi so me podpihovali in me silili, naj začnem. Poklical sem torej obe, Mojco in Lenko strani in sem ju vprašal trdo:
,,Kaj se vlačite vidve z onima, ciganici?!"
Začeli sta se cmeriti in se opravičevati, da ste nedolžni, da sta onadva tako vsiljiva in da jih ne moreti kar tako odpraviti. Videl sem pa, kako ste gledali svoje knape objestno, kot skopuh najdeni zlat.
„Naj bo zdaj. Če vaju še enkrat zalotim, se lahko pripravite na nekaj. Veš Lenka, Luka je strašno jezen, Mojca pa tudi veš, kaj te čaka," sem jima zažugal. Nato sem Mojco gnal plesat. Skrivaj sem pokimal tovarišem, vrgel pred godce dve svetli cvancgarici, da ste odskakovaje zažvenkljali in zaklical:
„Štajariš!"
Potem sem zapel narekovalno melodijo tiste izzivalne pesmice ki pravi: ,	,. „ , ,
^	Je prisev z Lies an cotovknap;
še hvač ni mev, je kazov gnat.
V štajarišu koga zasmehovati, je bilo včasih nekaj nezaslišanega, in kdo je imel količkaj časti, se je moral oprati in se stepsti, če je tudi videl, da ne opravi nič. In res! Komaj sem odpel zadnje besede, je bilo že vse pokonci; knapi so šumno vstajali izza miz, moji tovariši pa so se zgrnjali okrog mene in se zaničljivo krohotali. To je knape še podkurilo. Plesati ni bilo mogoče, tudi nihče ni mislil na to. Godci so odstavili pripravljene inštrumente in so plaho zrli raz zeleno peč, dekleta in ženske so se boječe stiskale in držale na jok.
Mojca se me je še držala in mi boječe šepetala na uho; slišal nisem vsega, le to, da naj prizanesem Žerljavemu. Potisnil sem jo strani. Okrog mene je kar vrelo; na oni strani so se prerivali knapi, na drugi tovariši. Videl sem Kravperskega Luko, ko se je rinil v ospredje in iskal na oni strani Morija. Poleg mene je stal Ravnjakov Pavel in gledal čisto ravnodušno pred se.
„Ti, pazi in izogni se Žerjavemu, on te podrobi. Ga bom jaz zagrabil," mi je zašepetal. Ta človek je bil v mladosti neznansko močan in izurjen v metanju.
Žerjavli je udaril s pestjo po mizi, da se je par kozarcev zdrobilo v črepinje in se pridušil.
„Smrkonc!" je zarjul, hipoma slekel jopič ter ga zagnal v kot in si zavihal rokave do laktov. Tako je storil tudi Morij in še nekaj drugih. Potem je skočil pred mene, pljunil v dlani in si jih pomel, kot bi se pripravljal k kakemu težkemu vzdiganju.
V	prvem hipu sem se skoraj malo bal, bil je dokaj večji in močnejši od mene, mislil sem, kaj bo, če me stisne, dobro gotovo ne. Ravnjakov je zapazil moj pritajeni strah in me je nalahno sunil v rebra. To me je zdramilo, rad bi se bil pognal na svojega protivnika, ali Ravnjakov me je z roko držal na hrbtu za obleko in se nisem mogel premakniti.
Bil je to čuden prizor. Ljudi polna hiša, glava pri glavi, vse razburjeno in vznemirjeno. Starejši možje so začeli miriti, tiščali so se v sredino pa pomirjevalno mahali z rokami.
„Bodite pametni, fantje, kaj se bodete prepirali. Zapojte rajši eno, pa pojdite narazen," so govorili vmes. Nekateri so imeli med domačimi fanti svoje sorodnike, hlapce ali prijatelje, tudi sinove in so se bali zanje, pipali so jih iz gnječe in jih skušali vlačiti strani.
Ženske so pričele plakati, matere so klicale svoje sinove po imenih in jih rotile pri vseh svetnikih, dekleta so trobila v zadušenem joku in vila roke. Nekdo je kričaje plačeval godcem in jih naganjal, naj zaigrajo.
Pri vratih se je prikazal Ardev in srdito vpil v sobo:
„Mir! Narazen! Kdo je delal nepokoj ? Ne pustim pretepati se v moji hiši! Idite vun !"
„Vi napravite red, vi oče!" so ga pozdravili razveseljeni vzkliki žensk in mož.
V	ta hrup se je Ravnjakov zasmejal tako glasno in presenetljivo kot bi bil sam v sobi. Zdrznili smo se vsi. Žerjavli je stal tik pred menoj in me gledal kot lačen pes obrano kost.
„Udari!" je kriknil zagrgljeno.
„Pa ti!" sem mu zabrusil nazaj.
„Udari!" je rezko ponovil.
Tedaj me je Ravnjakov, ki me je še vedno držal na hrbtu, neopaženo sunil z nogo. Zažel sem pest in sem ga z vso močjo lopil po obrazu. Mislil sem, da se bo pocedila kri, a Žerjavli
je imel trdo bučo, nekoliko se je namrdnil in nagnil z gornjim delom života nazaj. Preden sem ga utegnil drugič udariti, se je vstrelil vame kakor jastreb. Zadel sem ga na iztegnjeno roko in sem mu jo odbil, z drugo sem ga hotel zagrabiti za vrat in potisniti nazaj. Zame bi se bila ta borba nedvomno končala slabo, to sem čutil takoj, dasi nisem maral. V takih trenutkih je človek neobčuten, ne vidi nič, ne sliši nič, je kakor stroj, ki vrši neko določeno delo. Misli, da mora! Žerjavov je imel namen me vreči na tla, ter me osramotiti pred vsemi. V odločilnem hipu me je Ravnjakov potisnil vstran ter bliskoma stopij na moje mesto in oni se je namesto v mene zaletel v njega. Drugi smo obstali nepremično in smo gledali le v ta dva, oba sta bila silna in prvič sta treščila skupaj. Zapokalo je, zahre-ščalo, roke ovite okoli života so se napenjale in stiskale, obrazi obeh borilcev so bili zabrekli in skoraj pepelne barve . . . nekaj prsnih sunkov je sledilo, potem je nekaj zaječalo, glas je bil tak, kot bi ga kdo iztisnil iz pljuč, gole, kitaste, na hrbtu Rav-njakovega sklenjene roke so se razklenile in Žerjavli se je zvalil na tla.
Knapi so pobledeli, mi pa smo vzkriknili veselja. Lukača je Ravnjakovega zmaga tako presunila, da je bil ves iz sebe in je v preveliki navdušenosti čofil nekega knapa za ušesa, knap pa ni bil len in mu je vrnil zaušnico. Drugače bi bilo morda ostalo pri prvem spopadku, zaenkrat mislim, mi smo se čutili povečini zadoščene s prvo zmago, tako se je pa pretep nadaljeval na celi črti. Miritelji, možje in žene, so uvideli, da je vsaka beseda zaman in so jo pobrali iz sobe, pobirajoč steklenice raz mize; tudi nekateri bojazljivejši fantje so pobegnili za njimi
Žerjavli je med tem zopet vstal in besnel divje jeze. Skočili smo skupaj in se pričeli pobijaji. Nekaj časa smo se mešali po celi sobi, potem smo mi potisnili knape k njih mizi in jih tolkli od vseh strani. V sili so prijeli za steklenice in jih pričeli vihteti nad našimi glavami. Mi, ki smo bili navajeni na časten boj s pestmi in na metanje, smo bili iznenadjani. Steklo je žvenke-talo po sobi in marsikateri naših se je onesveščen zgrudil na tla. Naša najboljša, Ravnjakov in Kravperski sta že oba krvavela, odjenjala pa nista; jaz sem bil še cel. Slednjič je knapom zmanjkalo steklenic in bili so zopet goloročni kakor mi. Tepli smo se še nekaj časa, nazadnje smo se utrudili in roke so nehale same mahati. Popadali smo po sedežih, izmučeni do smrti. V sobo so prihrumele tarnajoče ženske z vodo in obvezami, ter izpirale ranjence. Pet naših fantov je bilo precej ranjenih, pod njimi so bile mlake krvi; nekaj, med njimi Ravnjakov in Kravperski, je bilo pa le nekoliko opraskanih. Pa tudi knapi so jo izkupili, par je bilo tako nabitih, da so se komaj držali pokonci, krvaveli pa so le iz nosov in iz ust. Saj sami veste, kaj naredi gola pest. Vendar nas to ni zadovoljilo. Oni so bili pravzaprav lahko veseli takega izida, poparjeni smo bili le mi;
sram nas je bilo pred drugimi, ker jih nismo vrgli iz hiše, toda pomagati ni bilo mogoče in potrpeli smo s tiho jezo v srcih ter stisnjenimi pestmi v žepih. Spoznali smo z bridkostjo, da tudi knapi niso šleve, da se nahajajo med njimi zelo izvrstni prepetači, boljši kot je Žerjavli.
„Za nič mi ni," je rekel Kravperski zunaj na kegljišču! Bil je zelo ponosen človek in njega je bolela sramota najbolj. „Kaj pa ste delali drugi ? Ako bi bili vsi tako udrihali, kakor jaz, bi jih ne bilo več tukaj."
„Zbadanja in ovsenega kruha je najprej dovolj," ga je zavrnil Ravnjakov. „Vsak je storil svoje, kdor ni ušel, saj nas je bilo manj kakor knapov."
Tako smo se poravnali in potolažili, sklenili smo, da jih drugič pograbimo bolj čvrsto; to smo vedeli, da sami ne bodo odnehali in odšli domu, če jih mi ne preženemo. Nato je bilo spet vse, kot bi se ne bilo nič dogodilo; s knapi smo govorili kot poprej, gorkejše pač, le neobčutnejši smo postali vsi, psovke smo požirali, ali pa smo jih vračali osoljene.
Med tem se je naredila noč. Ardev je glasno odmolil večerno molitev in postavil na peč h godcem zakajen svečnik, priložil grmado borovih tresk, zraven je posadil pastirja, da je pazil na luč. Nekateri so se pričeli spravljati domu, gospodarji so odhajali z gospodinjami, možje z ženami in otroci; posebno sitne so bile nekatere matere, s silo so hotele zvleči domu svoje hčere, dekleta so se pa branila, njim smo branili mi. Tako jih je še precej ostalo pozno v noč.
Naenkrat so se knapi dvignili, rekli so, da gredo k Matevžu. Mi pa za njimi. Doli za hlevom smo jih že došli. Obstali so in se obrnili k nam. Noč je bila precej temna, komaj se je razločila postava od postave.
„Kaj pa lazite za nami ?" so vprašali oni.
„To vas ne bomo vprašali," smo odvrnili mi.
Nekaj časa je bilo tiho, potem so zopet oglasili oni: „Ali greste k Matevžu?"
»Da!"
„Potem idite naprej, mi se bomo vrnili k Ardevu."
„Le stopajte naprej, mi bomo šli za vami," smo jih bodrili mi.
Nekaj hipov je bil zopet molk, potem so izjavili knapi: „Mi ne gremo naprej."
* „Imate fugo,*) kaj ?" smo jih zbodli mi.
„Koga ?" so zategnili oni. Na glasu se je poznalo, da smo zadeli. »Izzivali nas ne boste,"
„Vi pa nas ne."
»Pojdite vi naprej, če si upate."
»Zakaj ne?!" Jeli smo korakati nizdol mimo njih.
*) se bojite, imate strah.
Knapi so se še nekaj mrmraje prerekali, potem so šli za nami. „Le bolj počasi, gremo skupaj," so nas obotavljali.
Mi smo jih pričakali in smo se pomešali med nje.
„Zapojmo!" je silil nekdo, menda knap.
„Pa dajmo!" smo se odzvali drugi ter smo zapeli. Pomislite, najmanj štirideset nas je bilo, pelo je vse, četudi nismo bili vsi pevci: kako petje je bilo to. Po dolini je kar bobnelo, vse se je zibalo v odmevu naše pesmi. Ne razumem, kako smo mi mogli peti s knapi, tudi ne kako oni z nami; črtili smo se med seboj zverinsko, hodili pa smo ramo ob ramo in prepevali skupno. To sicer nenaravno zbližanje dveh sovražnikov je menda povzročil oprezen strah, ki je nas navdajal pred knapi, knape pa pred nami. Bili smo oboji enako močni in smo se bali drug drugega.
Tako smo prikorakali k Matevžu na vas, kjer smo se zopet ločili v dve skupini, oni zase, mi zase. Hiša je bila skoraj prazna, par pijancev je kimalo za mizami, cigani so odložili godala in dremali na peči. Z nami je prišlo življenje, godci so zasvirali, odnekod se jev prikazalo nekaj deklet. Nekaj jih je prišlo za nami od Ardeva. Če je prilika, se ljudje takoj najdejo. Potem smo plesali, da se je kar kadilo. Proti polnoči smo se stepli s knapi, ostali ljudje so zbežali vsled strahu, ostali smo sami. Leteli niso ne oni, ne mi in ker smo bili oboji trudni in pijani, smo šli počivat, mi na Matevževo parno, knapi v farovški skedenj. Nekaj časa smo se še zmerjali skozi planke, potem smo utihnili in pospali.
Zjutraj smo vstajali šele ob šestih. Solnce je že dolgo gledalo skozi špranje, ljudje so napajali živino, in sicer ženske, možki še niso vstali, ali pa so bili med nami. Slišali smo, vkako je kmet Hrovat na .ves glas klical svojega hlapca Šimna, Štale-karica je pa klela okrog oglov, ker je morala ona krmiti živino namesto sina Franca: oba sta bila zraven nas. Najprej smo se šli umivat na potok. Komaj smo si malo izplaknili oči, že so prikimali knapi na dan. Zlezli so k vodi in si prali svojo kožo. Nato smo se zbrali pri mostu ter se posvetovali kaj bi. Vprašali smo knape, če bodo šli domu. Rekli so nam, da pojdejo, ako gremo mi. Mi smo odklonili tak izzivalen poziv, oni pa so nam obljubili vstrajati z nami do konca, to se reče: dokler nas ne boste nagnali, bomo ostali. Dasi nismo preslišali teh besedi, smo vendar molčali, na tešče se prepirati in pretepati se nam ni ljubilo: tudi knapom je menda krulilo po želodcih, kazali so čemerne obraze. Šli smo k Matevžu, ker je bilo najbolj pri rokah. Najprej smo utešili glad; mi smo si naročili dve veliki skledi krompirjeve juhe z jesihom in kruhom, dočim so knapi jedli koruzne žgance z mlekom. Nato smo pričeli piti kar akord, — cigani so igrali neprestano, ljudje so prihajali od vseh strani, marsikdo je šel namesto na polje v gostilno, prostori so se kmalu napolnili, vse je bilo, kakor prejšni dan. Veselje je trajalo tudi ta dan pozno v noč. Opoldne in zvečer pred razhodom
smo se stepli kakor prejšne krati, a brez uspeha, čeravno je Ravnjakov Žerjavlemu pri metanju izpahnil roko, in je revež vpil kakor bi bil na ražnju. Posebno hudo je bilo zvečer, trgali smo se na vso moč; nekateri so prišli ob obleko, ta in oni je nosil le kak razcefran kos srajce na sebi, drugim so bili odtrgani rokavi jopičev ali razdrte hlačnice. Jaz naprimer sem imel na sebi srajco, pol telovnika, spodnje hlače in čevlje. Klobuka ni imel niti eden. Povprečno so bili knapi hujše zdelani nego mi, njih obleka je bila modernejša, torej slabejša, naša pa je bila iz hodnine in resovine.
Lahko si mislite, kaki smo vstajali drugi dan, v torek zjutraj. Raztrgani, povaljani, pobiti, okrvavljeni, mršavi, pretegnjeni, komaj živi. Na JVlatevževi parni smo sklepali o položaju. Sram nas je bilo iti na prosto, a naša čast je brezpogojno zahtevala nadaljevanje započetega procesa, treba je bilo vsekakor. Gledali smo se in razmišljali.
„Spreoblekli bi se," je rekel naposled Janetov Luka; bil je skoraj nag.
„Saj to bi bilo!" smo pritrdili vsi v eni sapi.
„Vsak naj gre na svoj dom, se spreobleče in se vrne," je obravnaval Luka svoj predlog.
„Da, ampak knapi bi si bili mislili, da smo pobegnili iz strahu pred njimi. Naš sklep jim je bilo treba javiti. Odposlali smo k njim na skedenj tri fante, ki so jim naznanili naš ukrep, ako hočejo pa počakajo, so poročali fantje zasmehljivo. Knapi so pritrdili in hrlili dalje v senu, mi smo se pa poizgubili po domovih. Pametno ni bilo, se hoditi spreblačiti za nadaljevanje lumparije in to v torek, ljubi moji; marsikateri je slišal doma mnogo bridkih, a fantje so bili vsi trdni in v dveh urah smo bili že zopet pri Matevžu, neomahljivi ter korajžni. Mnogi so bili sicer oblečeni delavniško, hlače zašite in škornje z lesenimi podplati, ker recimo niso razpolagali z več stavami nedeljskih oblačil, ali pa so jih poskrili domačini. Vendar se ni nihče ženiral zaplat. Privlekli so se knapi iz farovškega sena in stari obredi so stopili v veljavo. Ne bom vam na drobno popisoval vseh teh dogodkov, povedano je vse, če rečem da je bil torek podoben ponedeljku, sreda torku; pilo se je venomer, potem se je zmerjalo na obeh straneh, nato je sledil pretep. V sredo zvečer ob večni luči smo se mlatili ravno osmokrat. Vsak spopad je bil gorkejši od prejšnega. Obupnost, s katero smo se borili, nam je podvojila sile in razvila boje v pravcate vojske; glasile so se smrtne grožnje, slišalo se psovanje, stokanje, zveneli so udarci, padci, zobje so obupno škrlinkali, očesa so bulila, prsa rinila, pljuča hropela, toda troha odjenljivosti se ni pojavila na nobeni strani. Postali smo živina.
V sredo zvečer smo odšli nenavadno hitro h kraju. Udarce, dobljene pri pretepu, smo nesli še tople v seno in slamo. Tisto noč so spali knapi na parni pri Ardevu, mi pa kot po navadi, pri Matevžu. Jaz nisem vso noč zatisnil očesa; preje sem izkupil
par mastnih preko plečet in skelelo me je, hudo skelelo. Poleg mene je ležal Janetov, onostran njega Kravperski, za njim Rav-njakov in drugi! Janetov ni spal, obračal se je sem in tja po ležišču.
„Ali bdiš?" mi je zašepetal.
„Kaj želiš?" sem se oglasil.
„Nečesa sem se domislil," je dejal čez čas.
„Kaj takega?" sem srebnil v bolečinah.
„Poslušaj...!" nagnil se je k meni, „...vstanimo pa gremo nad knape. Zdaj jih lahko naklepljemo, ker nas ne pričakujejo."
„Misliš!" Svet se mi ni zdel neumen, mahoma sem pozabil bolest v hrbtu in se poglobil v snov.
„Slišali nas bodo gotovo. Vsi ne spe," sem ugovarjal.
„Pa počakajmo še par ur."
„Hu...!"
„...Kaj pa vidva šepetata?" se je oglasil nenadoma Kravperski.
Janetov mu je razložil svoj načrt. Ta je vzbudil Ravnja-kovega in mu stvar pojasnil. Kmalu je bilo vse pokonci in se zbralo okrog Janetovega.
„— šli bi tiho do Ardeva, čisto tiho, splazili bi se na parno in skočili nad nje," je pravil ta previdno, da bi ga ne slišal kdo na prosto.
„Kaj pravite?" je menil Kravperski.
»Gremo!" se je oglasilo vse.
„Seveda!" je povzel Ravnjakov, „čakati nimamo kam. Jutri je četrtek, pol tedna proč, knapi pa še tukaj. Ali jim res nismo kos? To bi bilo lepo! Že druge smo naučili in teh bi ne. Do nedelje jih moramo iztrebiti, drugače nam ostane sramota."
„Tako je!"
V zvoniku je udarila ura eno po polnoči. V mraku smo se plazili po strmini proti Ardevovemu hlevu, tiho in oprezno, da ne bi vzbudili knapov na parni. Po napornem plazenju smo obstali za hlevom, nad nami je bila parna. Počakali smo trenutek in prisluhnili, če je vse tiho, varno. Nič . . . sam mir naokoli. Pst. V somraku se je videlo, da maha Kravperski z roko kot bi nas hotel zadržati. Klical nas je za seboj. Sledili smo mu po bregu nizdol, prepričani, da je zapazil kaj sumljivega. Doli pri potoku je obstal, zgrnili smo se okrog njega.
„Kaj si videl?"
A on je dejal: J;Ali držite kaj na svojo čast? Če je vam mar, potem ne napadajmo knapov. To je tolovajsko, veste; ponoči, za hrbtom napadajo tisti, ki si drugače ne upajo. Ali smo mi tudi taki?"
Bili smo razočarani, na to res ni nihče mislil. Skoraj sram je nas bilo, sklonili smo glave in smo se molče vrnili na našo parno. Janetov je bil najhujše poparjen. Zjutraj smo vstali s svitom, pomolili jutranjo molitev, umili se in odrinili naravnost k Ardevu,
»Prokleti prasci!" smo slišali grmeti Ardeva na parni. »Pojdite drugič spat v svinjak!" Ponoči so mu menda onesnažili krmo.
Nam pa je bila to voda na mlin. V tem dolgem času je nam že zmanjkalo primernega gradiva, pozabili smo že vse psovke, kar smo jih znali, vse zbadljivke, sploh vse, kar bi vleklo in imelo pomen, knapi so se navadili, da se niti za naj-podlejše besede niso zmenili. Urno smo pograbili nov predmet in kakor hitro so prišli na dan, smo jih že zbadali s prasci in s svinjakom. To jih je vseeno grizlo, jeli so odgovarjati strupeno in prej nego bi si kdo mislil, smo bili skupaj. Že smo se potiskali in trkali drug drugemu na prsa. Ardev je stal pri hlevskih vratih in nekaj kimal, kot bi nas bodril. Že so padale trde pesti, že so frčali posamezni po tleh, kar se zgane Ardev, skoči k stogu smerekovih oklestkov, zagrabi polno naročje in jih vrže med nas domače fante.
„Tu imate!" reče, obdrži enega v rokah in začne klestiti po knapih. Mi hitro poberemo oklestke in mu pričnemo slediti. Knapi so uvideli, da gre za odločitev, uprli so se z vsemi silami, a našega navala niso vzdržali, potisnili smo jih v turščico, ki je bila nasajena na njivi tik nas in čez pas dolga. Ardev je vpil: »Nazaj iz koruze, ven!" in mahal s kolom kamor je dosegel, Seveda brez uspeha. Kaj bo en sam, četudi močan, proti štiridesetim. Po par kretnjah smo bili vsi z njim vred na njivi. Mi vi-devši, da se knapi umikajo, zaženemo strašen krik in pritisnemo nanje še z večjo silo. Tepli smo neusmiljeno in naprej neprenehoma. Koruzna slama je pokala in pada[a na tla. V silobranu so jo knapi izdirali in mahali proti nam, a slama in suh okle-stek, ha, ha! Še preden smo pomandrali celo njivo, so se spustili knapi v beg. Mi vriskaje za njimi. Leteli so po polju mimo Ardevovega križa v bližnji gozd. Do Glavnice smo jim sledili, potem smo se vrnili k Ardevu. Mož je stal pri svoji koruzi in se skoraj kisal, ves trud je bil namreč uničen.
»Zdaj pa pijače!" smo vpili mi. Bili smo otolčeni in ranjeni, čutili nismo nič, zmaga je nas potolažila in izlečila bolečine. Smejati se je jel še Ardev ... na in potem smo pili, pili, da ni mogoče povedati. Do nedelje smo bili na vasi.
Pozneje smo zvedeli, kako so knapi potovali na Leše; cel dan so se izmivali in prali ter šivali pri Lobasu, šele v soboto so menda prijokali domu. Dogodek pa se je razvedel daleč okrog, povsod so govorili o knapih in o nas, knapom so se rogali, nas pa bali. Z Leš dolgo ni bilo koga na žegnanje, izzivat pa niso prišli nikoliveč.
Tega dogodka jaz ne pozabim, kakor sem rekel. Ga tudi ni mogoče. Kar človek doživi veselega, si vtisne v spomin in ta ga spremlja do smrti. Ne maram, naj pride smrt, star sem in doživel sem nekaj, lahko rečem. Srkal sem ga rad, pa saj ga je tudi Kristus pil, ne bo mi zameril. Tudi Noe se je napil, pa ga je vseeno Bog rad imel.
In da bi podpri svojo izpoved, je nagnil zeleni vrč čisto na čelo — vsebina je šla h koncu.
Poslušal sem ga z zanimanjem, ne toliko zaradi povesti same, bolj mi je dopadla tista konservativna samozavest, ki je prevevala vse od prve do zadnje besede. To je posebnost starih ljudi. Vedno naglašajo: mi, le mi; za naših dni; tako in tako; omalovažujejo novejšo dobo in z nekakim pomilovanjem opazujejo življenje okrog sebe. Ali pa je tako pomilovanje pristno? In če je, ali je tudi opravičeno? Po mojem mnenju je vzrok pomilovanja in omalovaževanja grenka zavest, ki vstaja v njih in jih po pravilih narave in zakonov odteguje sodelovanju v javnosti, torej zavest, da sicer še žive, a so faktično že o d živeli. Gledati smejo nazaj, naprej ne. Grenka mora biti slična zavest, ne želim si je.
Toda pustimo to duhomorno razmotrivanje, katero ni v ni-kakem soglasju s sijajnim razpoloženjem krasnega dne, kralju-jočega v naravi. Solnce jasno in žareče, nebo vedro, zrak soparen, dušeč, a tih, nepremičen, vse tako prozorno, neskaljeno, tako nedopovedljivo lepo. Po travnikih se vrstijo sveže nakošene redi, rosa izginja, trava izgublja barvo; na drugi strani leže urejene ograbe dišečega sena, opojen vzduh se širi od njih in se gubi v razpaljenem ozračju. Čez vse to veje poljska poezija, poezija priprostosti, življenja in zdravja, poezija umevanja pri-rode, poezija mladosti . . .
Da, mladosti a Dvornik, ti si star . . .
®<s>®
Junak v romanu.	Glavna stvar.
„Sedatiji moderni pisatelji pišejo pa že popolnoma neverjetne romane in povesti. Ali naj je tak mož še junak povesti? Zalibog, da takega moža ni več, da se, kakor v prejšnjih povestih vzlic tolikim zaprekam in oviram vendar končno poroči s svojo izvoljenko."
Gledališka igralka: „Vi ste meni obljubil, da dobim v Vaši novi spevoigri izvrstno rolo."
Pisatelj opere: „To sem tudi storil. Vi sicer v celi igri ne izpre-' govorite še besedice ne, a za vsako dejanje imate predpisano novo obleko."
ANTON P.:
V ŠIRNI SVET.
V širni, daljni svet jaz odhajam zdaj, morda nikdar več me ne bo nazaj.
Brezštevilno nad sem izgubil tod — tu spomin grenak spremlja me povsod.
Nič ne veže me več na rojstni kraj, z lahkim srcem pač zapustim ga zdaj.
MILAN DOLINAR :
IZ TRSTA V BUENOS-AYRES.
V tržaškem pristanu se je gnetla pisana množica ljudij, vihtečih z robci in klobuki zadnji pozdrav odhajajoči ladji; na krovu so se stiskali popotniki in mornarji ter jemali slovo od tržaškega mesta, nekateri za vedno, drugi za kratke dobe. Težko je človeku, kadar gre prvič na morje, čeprav ga miče daljna tujina in neznani kraji zakaj na ladji se pričm^ takoj čisto novo življenje, povsem drugačno od dosedanjega. Šele čez leto dnij se povrnem spet v svojo domovino, ki se mi zdi neizmerno dolgočasna in pusta, kadar sem v njenem naročju, pa se vendar tako težko ločim od nje.
Z veliko spretnostjo se je izmotal iz množice velikih in malih ladij, gosto posejanih v velikem pristanišču, ter si je našel pot v prosto morje. S polno hitrostjo je šlo proti jugu, na levi nizki, žalostni istrski griči in med njimi včasih par belih hiš in cerkev. Par kratkih ur vožnje in ogromni svetilnik nam naznanja, da sta Istra in avstrijsko vojno pristanišče Pulj za nami in proti večeru ni nikjer več videti zemlje. V petek opoldne smo odšli iz Trsta, v nedeljo zjutraj se bližamo grškemu mestu Patrasu. Na levi raztrgana, gorata, brezmejno žalostna obala grškega kraljevstva, na desni ravnotaki otoki, sivi, skalnati in povsem goli. Toda morje je jasno in svetlo in modro, kakor poletno nebo, ter se bliščeče peni ob železni ostrini ladje. Ob vznožju daljnih gora se vidijo bele pike, tam je Patras, prvo pristanišče, ki ga vidim v tujem svetu. Ko je ladja že dovelj blizu pristanišča, primrgolijo nešteti čolnički, obloženi z vabljivim sadjem, z njih kričijo Grki in lomijo vse mogoče jezike; komaj je ladja dobro zasidrana, se še začne glasna, bučeča trgovina: vsak posestnik čolnička vrže košarico na krov, ki je privezana na dve vrvi — eno drži prodajalec v čolnu, drugo kupec na ladji, ki dene svoje groše v košarico ter jo spusti doli. Goljufivi Grk si vzeme denar iz nje ter nameče — pol manj sadja v košarico, kakor je obljubil. A tudi tako ne pride predrago, zakaj grško grozdje je poceni in veliko in dobro. Grozdi po pol kile in po kilo, jagode pa velike, kakor orehi. Ladja stoji tam samo par ur in vse se vrši z veliko naglico. Tolpa grških izseljencev pridrvi
na krov, za njimi druga tolpa sestradanih Arabcev iz Palestine. Stroji vlečejo in dvigajo skoraj brezjmejno množino sodov na krov, ter jih spuščajo v globino ladje. Kakih tritisoč jih je in vsi so polni grškega grozdja, namenjeno je pa za južno Ameriko. Na suho iti ni časa in tudi vredno ni, zakaj z ladje se vidi, da je mesto dolgočasno in pusto, brez posebnih zanimivosti. Zvečer smo odšli, na pomolu je bila velika promenada s koncertom vojaške godbe, šetajoči „junaki" so se pa spominjali, kako so s srbsko in bolgarsko zaslugo podvojili svojo državo v polpreteklih časih.
Prihodnji dan sem imel dovolj prilike, natančnejše ogledati smrdeče Grke in Arabce, ki so iskali v Južni Ameriki boljši kruh in novo domovino. Odkraja mi je bilo težko, razločiti jih: zamazani so vsi jednako, smrdijo vsi jednako, govorijo pa oboji meni popolnoma nerazumljive jezike. Oblečeni na pol v starodavne narodne noše, na pol v običajno našo obleko, se vrtijo gobezdavi Grki po krovu in pojejo v kakem kotu svoje žalostne, bresmejno enolične pesmi, v katerih se ponavlja kratka, kratka melodija neskončno dolgo, da ubije tujcu v najkrajšem času ušesa in pamet. Zvečer plešejo po krovu in njihovi plesi so ravnotakšni, kakor njihove pesmi. Vsi se zberejo: fantje in zreli možje in starci, zreli za grob, ter se igrajo razposajeno, kakor naši otroci in njihove igre so zelo slične našim otroškim igram. Arabci pa sedijo po kotih, resni, molčeči in čitajo koran, sveto knjigo Mohamedancev. Kadar so zaglobljeni v skrivnosti svoje vere, jih ne more nihče zmotiti in za nikogar se ne brigajo, razen za — kuharja, kadar z bučečim zvonjenjem naznani, da je gotov obed ali večerja. Reveži morajo biti strahovito izstradani, ker požirajo brez dvoma slabo hrano z neverjetno naglico in slastjo. Njihova domovina Palestina je kamenita in peščena in rodi slabo, ljudij je pa primeroma dosti, zato ni čudno, da tru-moma uhajajo v Ameriko iskat srečo in če Bog da, se povrnejo še bogati domov. To veliko upanje v bodočnost je lastno skoraj vsem izseljencem in najmanj jih je, ki razmišljajo o tem, da je v tujini dostikrat slabše, nego doma, Pisana družba se vrti po krovu: par Slovencev seveda ne manjka, izginejo pa skoraj popolnoma med Lahi, Grki, Hrvati, Arabci; veliko je Židov iz Galicije in iz Ruskega in ž njimi se baš za silo razumen, če govorim prav počasi slovensko in oni prav počasi rusko ali poljsko. Nekateri so bili že v Ameriki, imeli so dobre službe in dovolj kruha, pa jih zagrabi kakšen dan hrepenenje po domovini in s prvo ladjo se vrnejo v Evropo, toda navadno še hitreje odkurijo nazaj v Ameriko, nego so jo zapustili. To so največkrat takšni ljudje, ki se jim ves svet dopade, razen enega kraja, kjer ravno prebivajo.
Mešanica narodov na našem parniku je bila vsekakor še nepopolna brez Špancev, ki smo jih po tridnevni vožnji tudi precej vkrcali v Almeriji, malem španskem pristanišču. Začela se je ista trgovina kakor v Patrasu, le da so bili Španci bolj pre-
drzni ter so prišli osebno prodajat na krov, bili so pa tudi precej bolj nesramni od Grkov ter so trikrat nagoljufali vsakega, kdor ni znal govoriti španskega jezika. Privalila se je spet kopica zamazanih junakov, ki so odhajali v Argentinijo lovit zlate cekine in srečo in stroji so nalagali sode ter jih spuščali v globino ladje; v njih je bilo zopet grozdje, ki pa ni tako sladko in sočno, kakor grško. Govorica je pa v Almeriji takšna, kakor da bi zmešal slabo italijanščino s slabo francoščino in ker znam ta dva Jezika dosti slabo, sem razumel precej dobro tudi alme-rijske Špance.
Zanimiv je pogled na mesto, ki ima že povsem južni značaj. Nizke, pisane hiše z ravnimi strehami, da se lahko v poletnih nočeh na njih pleše in občuduje polno luno in vmes tenke palme. Ob nabrežju drevored palm, po cestah palme in na golih, skalnatih gričih, ki obdajajo mesto, par samevajočih palm. Na razdrapani skali razdrapana trdnjaka iz srednjega veka, in na njo so menda almerijski meščani prav posebno ponosni, ker je videti njeno sliko na vsaki drugi razglednici. Tikom do odhoda ponujajo kričavi prodajači grozdje, razglednice, banane, čokolado, cigarete in cigare ki smrdijo, da se Bogu usmili, žajfo, granatna jabolka, žepne robce in strgane copate po vseh mogočih cenah in skoraj s silo jih je treba zmetati s krova, da se ne odpeljejo z nami skozi Gibraltarsko ožino proti jugu.
Bila je ena izmed najlepših slik, kar sem jih videl na tem potovanju: vidi se najjužnejša obala Španske in ogromna skala, ki so je vzeli Angleži v svojo posest ter naredili iz nje nepremagljivo trdnjavo. Jutranje megle se podijo čez pokrajino in par solnčnih žarkov ostro razsvetljuje malo mestece, vrženo v zeleno dolino.
Toda brzo, brzo je šla ladja dalje proti toplemu jugu in po tridnevni sijajni vožnji so se pokazali na obzorju črni, skalnati otoki. Iz morja se poganjajo male, blesteče ribice v zrak, letijo precej daleč in padejo spet v valove. Veliko jih je in veselje jih je gledati; kakor mnogo čudnih stvarij, so tudi leteče ribe doma samo v vročih krajih.
Bližamo se največjemu kanarskih otokov in pristanišču Las Palmas. Razvije se jednaka trgovina kakor v Patrasu in Almeriji, parnik je pa moral tu naložiti premoga za tritedensko vožnjo do Brazilije in to traja dalj časa, tako da je bilo mogoče iti za par ur na zemljo. Mesto je dobre pol ure oddaljeno od pristanišča — najel sem si zato voziček na dva kolesa z malim konjičkom in urno sem se peljal proti mestu, Za vozom so se zbirali otroci ter ga zasledovali, mali, kričavi, zamazani španski otroci, ki jih je bilo kakor smeti in vsak je hotelv imeti krajcar. Mislili so, da sem Španec, pa so kričali „Zivela Španska". Vrgel sem jim nekaj bakrenega drobiža na cesto, ter jim razlagal po vrsti, da sem Italijan, potem Anglež, Nemec, Francoz, Kitajec in Slovenec in glasno so me pozdravljali po laško, angleško, nemško in fran-cozko; le da sem Kitajec ali Slovenec niso hoteli verjeti.
Bogme, Las Palmas je lepo in zanimivo mesto. Hiše — razen v sredini mesta, ki bi lahko stale v kakem poljubnem mestu Evrope — so nizke in imajo vseskozi ravne, plošnate strehe, naredi to na trejca utis, kakor da so vse strehe potrgane; ena je pobarvana krvavo rdeče, druga nebeško modro, tretja rumeno ali zeleno in četrta spet krvavo rdeče. Vrata so menda povsod odprta, ali jih pa sploh ni in okna so tako ogromna, da ne ostane za steno nič več prostora. Med te pisane ulice so posejani parki in nasadi različnih palm in drugih južnih dreves. Nerodno je, govoriti o kakšni stvari, ki jo mora vsak sam videti, če hoče imeti pravo sliko. Ložje bi mu povedal, da sem si tam kaj privoščil sijajno večerjo v prvem hotelu: zamorec v črnem fraku mi je prinesel tri vrste pečenke, vsakokrat z drugo zelenjavo ali solato obkroženo, ribo, potico, pomaranče, banane, črno kavo in cigarete, od vsakega kolikor sem hotel in vse skupaj je izdalo le za 4 krone. Hodil sem še malo po mestu ter govoril z Nemcem, ki je vzabavljal čez draginjo, čez župana in slabo gospodarstvo, čez Špance in njihove smrdeče cigarete in sploh čez vse. Pokvaril mi pa ni dobre volje in v dno duše zadovoljen sem se vrnil na ladjo. Vso noč, so nakladali premog na njo, prihodnje jutro je imela oditi, vendar pa ni odšla: zjutraj so prestavili odhod na poldne in opoldne za nedoločen čas. To se zgodi samo, kadar nekaj ni v redu in na našem parniku — Bog mu daj še mnogo let življenja, čeprav je bila to njegova zadnja vožnja v južno Ameriko, je bilo precej nereda in zmešnjave. Tako so na primer naložili preveč moker premog in kadar je takšen na kupu, se rad vname. Sicer je vedelo sprva le moštvo, da gori v sredini ladje, toda zanimiva novica je s čudovito naglico ušla med popotnike, ki so bili tembolj zmešani, ker jim mornarji niso smeli povedati resnice. Neprestano so polivali krov z vodo; prvi oficir in kapitan sta zlezla v svojih belih poletnih oblekah na dno ladje, da vidita, kaj in kako in čez dolgo časa sta prišla črna kakor dimnikarja spet na svetlo. Pristopil sem k skupini nemških izseljencev, ki so slišali in videli jokati kapitana — rekli so, da je jokal kakor otrok, ki se mu je potrla najljubša igrača. In da je bila zmešnjava popolna, se je raztresla novica, da bodo tekom popoldneva izkrcani vsi popotniki ter poslani s prihodnjim parnikom dalje.
Skoraj vsak, kdor je slišal te zmedene govorice, je bil vsaj deloma v skrbeh za svojo kožo in vsem je močno odleglo, ko je zvečer parnik dvignil sidra ter odplul v široko morje. Ta zgodba je bila komaj pol pozabljena, ko je prišlo par dnij kasneje skoraj do še večje zmešnjave. Ladja se je namreč po noči ustavila — pokvaril se je bil parni stroj in potrebna je bila kratka poprava — in par žensk se je zbudilo ob tej priliki. V smrtnem strahu so mislile, da se ladja že potaplja in da se jim bliža zadnja ura posvetnega življenja ter so začele neusmiljeno kričati. V najkrajšem času so bile vse ženske na krovu, pomirile se pa niso prej, dokler ni parnik odplul dalje in je bilo
spet slišati ropot in drdranje strojev. Tembolj veselo je bilo pa na ekvatorju: popotniki in mornarji so se poskušali v plezanju — ne morda na hruške, temveč na visoko, z milom debelo na mazano vrv. Šlo je težko in vsak trenotek je pridrčal najspret-nejši z veliko naglico doli, odkoder je pričel plezati. Visoko gori so vabila lepa darila gledalce, da tudi poskusijo svojo srečo, toda trajalo je ves popoldne, dokler niso potrgali vseh visoko visečih, težko dosegljivih ekvatorskih daril.
Navadno pravijo, da je na ekvatorju strahovita vročina; tiste dni, ko ga je križal naš parnik, ni bilo nič posebnega, ker je vsak trenotek padel kak dež. Toda morja in neba še nisem videl takega: kakor da so narejeni iz samega svinca, tako so izgledali. Voda je bila mirna, težka in temnosiva, ravnotaka kakor nebo. Blizu ekvatorja je mal skalnati otok — brazilijanska posest — in tam pošilja vlada te velike republike svoje kaznjence. Ne vrnejo se nikdar več, zakaj vse jih pomori rumena mrzlica, ta najstrašnejša bolezen vročih krajev. Rumena mrzlica je v preš-njih časih dostikrat razsajala tudi v glavnem mestu Brazilije, ki je bilo naše prihodnje pristanišče.
Rio de Janeiro je eno najlepših pristanišč tega sveta, vrlo slikovito obrobljeno od čudno razkosanih črnih skal, vhod je zelo ozek in dobro utrjen. V zgodnjem jutru se je zasidral parnik, bilo je še hladno in jutranje megle so zavijale gore in ladje in neštete palače v polprozorni, nežni pajčolan. Toda čolničkov ni bilo k našemu parniku in nikakoršne drobne trgovine s sadjem, kakor prej v evropskih pristaniščih. Začelo se je pa izkladanje robe: prišli so delavci iz mesta, večinoma zamorci, govoreči v Braziliji običajni portugalski jezik in par mulatov (polčrnih), ki so s peklenskim kričanjem vlekli sode španskega grozdja na dan in zaboje vseh mogočih oblik in velikosti. In prišel je na svoj cilj prvi del izseljencev: brazilijanski uradniki so jih šteli in popisali ter naložili na malo barko in na drugo njihove dragocenosti ter vse skupaj odpeljali na bližnji „otok cvetja". Tam vprašajo vsakega, kaj je njegov dosedanji poklic in kakšno delo bi rag dobil. Čevljar pravi, da bi rad čevlje krpal toda uradnik zagrmi nanj: „Ne, ti boš obdeloval zemljo" in tako se godi tudi vsem drugim. V začetku imajo ti naseljenci vrlo težko življenje: dobijo sicer za jako nizko ceno in na desetletno odplačevanje velik kos zemlje, toda daleč v pragozdovih, kjer je še vse divje in daleč naokrog ni belega človeka. Velika drevesa je treba posekati, neprodirno grmovje pa požgati, predno se lahko začne z nasajevanjem in setvo. Postaviti si je treba hišo, po orodje in najpotrebnejše stvari vsakdanjega življenja je treba dostikrat jahati tri, štiri dni. K vsem težavam pride pa neštetokrat še neozdravljiva rmena mrzlica in družina, ki je z velikimi pričakovanji odšla v tujino, izgine tam, kakor jeseni listje z dreves.
Pristanišče Santos nima mnogo zanimivega, čeprav se ponaša z živahnim prometom, ker ima zelo dobre zveze z notra-njosto in z nekaterimi najboljših kolonij. Spet je odšla kopica
ljudij, da si poišče tu novo domovino,: mešana družba je, Grki, Nemci, Židi, Arabci, na prvi pogled jifi razločiš in med seboj se tudi ne razumejo; toda pretekla bodo morda komaj tri leta, ko bodo že vsi govorili portugalsko ter se oblekli podobno in njihovi vnuki se bodo čutili trdne Braziljance.
Najbolj me je pa zanimal Buenos-Ayres, glavno mesto Argentinije, dokler ga nisem poznal. Dostikrat se pri nas sliši slavospeve na to »deželo bodočnosti", tem hujše je pa razočaranje, kadar se pride tja. Mesto naredi skrajno mučen utis s svojimi brezmejno dolgimi, strogo ravnimi cestami, ki se v jed-nakih kvadratih križajo ter so druga drugi obupno podobne. Nikjer ničesar starinskega, prikupljivega, vse samo kričeča zunanjost in nikjer kotička, kjer se lahko v miru počineš, nemoten od cestnega prometa. Glavna cesta sredi mesta — Avenida del Mayo — je silno široka in v njej se združi vse življenje celega mesta. Tu so največje palače, katerih zunanjost je očitno namenjena vzbujati pozornost tujčevih očih ter privleči kupca. Reklama je nepopisna, za vsakim voglom in na vsaki luči se sveti kak prozoren napis, zvečer ti pa morje pisanih, migljajočih lučij skoraj vzame vid.
Mesto je prenapolnjeno z evropskimi — posebno španskimi in laškimi delavci — ki nočejo na deželo ter čakajo raje v mestu na službo. Plače so sicer razmeroma visoke za naše pojme, zato je pa tudi življenje drago. Obleka, ki jo dobiš pri nas za 40 kron, te stane v Argentiniji 120 ali pa še več; drago je sploh vse, kar se ne prideluje v deželi sami ter se mora uvažati iz Evrope ali iz Združenih držav severne Amerike. Napol zastonj je meso, kilogram po 20 krajcarjev, moka, koruza, usnje in domače, težko, črno vino. Hrvaških gostiln sem našel par, celo kopico pa nemških „hotelov", ki so pa radi odiranja tujcev na zelo slabem glasu. V enemu teh hotelov sem govoril s človekom, ki je bil svoje dni častnik v ogrski vojski, pa je moral radi dolgov popihati. Ponujal mi je službo paznika v farmi v nekovi divji pokrajini Bolivije. Delavci so večinoma zamorci, med njimi je pa svetnikov iz celega sveta, ki jih ne smeš preveč natanko izpovedati, zakaj njihove preteklosti so skrite v temo in noč. Pravil mi je, da je tam že kakih dvajset nemških paznikov, ki imajo vsi prosto obskrbo; potovati je pa treba tja na lastne stroške, deset dnij z vlakom do argentinske meje in potem še osem dnij s konjem skozi pragozdove. To vabljivo ponudbo sem seveda odklonil, ker imam za enkrat začrtano bodočnost in leto dnij mi ni treba razmišljati, kaj bom ukrenil jutri. Zdaj sedim namreč že na veliki jadrenici in z njo bom napravil pot okrog sveta.
Pa vam bom že še kaj pisal.
MAKSIM GORKI:
POVEST O LJUDEH.
Na neki majhni postaji med Rimom in Genuo je odprl sprevodnik vrata našega kupeja in je vzdignil s pomočjo od dima začrnelega železniškega delavca majhnega enookega starca v naš voz.
„Jako star je že!" sta rekla oba naenkrat in se dobrohotno nasmehnila.
Starec je bil videti še precej krepak; ko se je zahvalil sprevodniku in delavcu z ljubeznjivim zamahom svoje roke za njuno pomoč, je snel vljudno in veselo svoj pomečkan in zaprašen klobuk raz svoje sivolase glave in je vprašal, ogledujoč se naokrog, prijazno: »Dovolite?"
Takoj smo mu napravili mesto. Popravil in pogladil je svojo modro platneno obleko, oddihnil si zadovoljno, položil roke na kolena in raztegnil svoja brezzoba usta v dobrodušen nasmeh.
»Kam se pa peljate, očka? Daleč?" je vprašal moj tovariš.
»O, samo tri postaje!" je odgovoril starec prijazno. »Vozim se na ženitovanje svojega unuka."
Nekaj minut poznejše je že pripovedoval celo svojo zgodbo. Kimal je med semtertja, majal se zdaj na levo, zdaj na desno, kakor nalomljena veja ob viharnem dnevu in njegov glas je razločno rezal ropotanje železniških koles.
»Jaz sem iz Ligurije doma. Mi Ligurjanci smo vsi prav krepki ljudje. Glejte, jaz imam trinajst sinov in štiri hčere in vselej se zmotim, kadar naštevam svoje unuke, toliko jih je. Zdaj se že drugi od njih ženi. Kaj ne, to človeka veseli, ne?"
Pogledal nas je po vrsti s svojim brezbarvnim ali še vedno veselim očesom ponosno in se je zadovoljno smehljal: »Vidite, koliko ljudij sem dal deželi in kralju!"
Vprašali smo, kedaj in kako je zgubil svoje oko.
»O, to je že jako dolgo! Še mal fant sem bil. Vendar sem že pridno pomagal očetu. Nekoč je moral rigolati vinograd — trda zemlja in mnogo kamenja vmes. En kamen je odskočil od cepina in zadel moje oko. Ne spominjam se več, če me je zelo bolelo ali opoldne pri jedi se mi je strkljalo doli po licu in padlo na tla. O, gospodje, to je bilo nekaj strašnega! Dali so mi ga zopet nazaj v luknjo in privezali gorkega kruha gori, ali oko je bilo že mrtvo!"
Starec si je pogladil svoje rjavo, razorano lice in se zopet veselo in dobrosrčno nasmehljal.
»Takrat še ni bilo toliko zdravnikov in ljudje so živeli prav nespametno. O, da! Samo kdo ve, morda so bili vendar-le boljši, kakor dandanes . . ."
Njegov usnjen, enooki obraz, z zelenkasto sivimi lasmi nad čelom, ki so izgledali, kakor plesnjivi, se je zvito nategnil.
»Kadar človek tako dolgo živi, kakor jaz, ima pač pravico, povedati par odkritosrčnih besed o ljudeh, ne?"
Vzdignil je svoj suhi, sključeni kazalec kvišku, kakor bi komu pretil.
„Torej gospodje, jaz vam bom povedal nekaj o ljudeh . . ."
„Ko so mi oče umrli, sem bil trinajst let star. Hiter sem bil in pripraven pri delu, priden — to je bilo vse, kar mi je oče zapustil. Kočo in polje so prodali dolžniki. Tako sem torej živel s enim svojim očesom in svojima dvema rokama od tega, da sem delal povsod, kjer sem našel kaj dela . . . Težko je šlo, mučil sem se, ampak mladost se ne boji dela, kaj ne?"
„Ko sem bil star devetnajst let, seznanil sem se z dekletom, ki mi je bilo namenjeno. Zaljubil sem se. Ona je bila ravno tako revna, kakor jaz, ampak visoka in močna. Živela je skupaj s svojo staro, bolno materjo in je delala, kakor jaz, kjerkoli je našla dela. Ni bila posebno lepo, vendar pametna in dobra. In kakšen glas je imela! Krasen glas, kakor srebro je zvenelo ... In to je tudi zaklad, kaj ne gospodje? Ampak tudi jaz nisem slabo pel."
„Vzemiva se," sem ji rekel, ko sva se dovelj nagledala.
„To bi bilo smešno, ti enooki!" je rekla zlovolno. „Ti nimaš nič, jaz nimam nič — od česa bova pa živela?"
„To je bila čista resnica, ničesar nisva imela. Toda, kaj je potrebno mladi dvojici, ki se ljubita? Saj veste, gospodje, kako skromna je ljubezen. Zato sem torej ostal pri svojem namenu in sem na koncu tudi zmagal."
„Da, morda imaš prav," je rekla končno Ida. „Če nam sveta madona pomaga zdaj, ko živi vsak zase, nam bo pomagala tudi poznejše, ko bova skupaj. Še lagje ji bo."
„Domenila sva se za vse in odšla k župniku."
,,Ali to je naravnost norija!" je rekel on. ,,Kaj še ni zadosti beračev v Liguriji ? Sam vrag vaji moti. Branita se skušnjave, drugače se bodeta trdo pokorila za svojo slabost!"
,,Fantje in dekleta v župi so se nama smejali, starejši ljudje pa so nas grajali in obsojali. Ali mladost je trdoglava in ima pravzaprav prav! Napočil je dan najine poroke. Nisva postala bogatejša, nisva imela več, kakor dve cerkveni miši. Še to nisva vedela, kje bova spala na poročno noč."
„Bova šla pa na polje!" je rekla Ida. „Zakaj bi bilo tam tako slabo? Madona je povsod dobrotljiva ljudem in ljubezen povsod enako vroča, kadar so ljudje mladi . . ."
„Tako sva torej sklenila: zemlja naj bo najina postelja in nebo naša odeja!"
„Ali zdaj se začne nova povest. Dobro me poslušajte, gospodje, zakaj to je najlepša povest mojega dolzega življenja! Tisti dan pred poroko mi je rekel stari Giovani, pri kterem sem dolgo delal: momljal je besede med zobmi, kajti imel je pipo v ustih in samo tako mimogrede mi je to nadrobil, veste — saj se je šlo le za malenkost!"
„Šlišiš, Hugo, tisti stari ovčnjak bi lahko počedil in sveže slame nanesel notri. Čeprav stoji že čez leto dni prazen, ga moraš vseeno malo urediti, če hočeš prebivati s svojo Ido v njem !•'
„Tako sva že imela svojo hišico! Prepevajoč sem jo sna-žil, ko se je mizar Konstancij prikazal med vrati."
„Ti se hočeš s svojo Ido nastaniti tukaj ? Da, kje imata pa posteljo ?! Kadar boš gotov s pospravljanjem, lahko skočiš k meni po eno. Ena mi je ravno odveč."
Ko sem šel k njemu, kričala je huda Marija, kramarica za menoj: „Ta nesrečneža gresta k poroki brez vsega. Nobene blazine, nobene rjuhe nimata! Saj si ob pamet, enooki! Kadar pride tvoja nevesta, pošlji jo k meni . . ."
Hromi in od revmatizma ves zmučeni Etore Bano je klical iz svojega praga kramarici: »Vprašaj jo, če je naročil vina za svoje goste? O, ti ljudje; kdo je tako lahkomišljen?!"
Na licu starega pripovedovalca se je v globoki brazdi za-blestela solza. Naslonil je glavo v tilnik, zasmejal se brezglasno in kimal in mahal z rokami, kakor otrok.
„0, gospodje!" je rekel težko dihaje in braneč se solzam : „V jutro poročnega dve sva imela vse, kar sva potrebovala: podobo madone, lonce in sklede, perilo, pohištvo — vse, zaklinjam se! Ida se je smejala in jokala obenem in jaz tudi. Vsi so se smejali: ne spodobi se pretakati solze na poročni dan, so naju dražili naši ljudje."
Povem Vam, gospodje, da je presneto lepo, če se lahko reče o ljudeh „naši." Še boljše pa je, kadar človek čuti, da so naši, da so nam blizu, da so nam, kakor sorodniki, da se ne norčujejo iz našega življenja in da jim naša sreča ni le v posmeh."
To je bila poroka in ženitovanje! Čudovit dan! Cela fara se je brigala za naji dva in vse je kar samo prihajalo v naš ovčnjak, ki se je kar naenkrat napolnil vsega, kakor hiša bo-gatinova. Vsega sva imela: vina, mesa, sadja, kruha in vse se je gostilo in radovalo . . . Kajti ni ga večjega in ne čistejšega veselja, kakor storiti dobro svojemu bližnjemu. Verjemite mi, nič lepšega in veselejšega . . ."
Tudi župnik je prišel. „Poglejte", je rekel s svojim strogim, a ob enem dobrotljivim glasom, „poglejte, ta dva človeka, ki sta za vse vas delala in za ktera ste se pobrigali, da sta danes na najlepši dan svojega življenja lahko vesela. Vaša dolžnost je bila tako ravnati, kajti onadva sta delala za vas in delo stoji nad denarjem: delo je vedno več vredno, kakor cena, ki ga plačamo zanj! Denar izgine, delo pa ostane ... Ta dva človeka sta skromnega in veselega srca, življenje Jima je bilo težavno, trudapolno, ali nista se pritoževala. Če več težav ju čaka, prenašala jih bosta potrpežljivo, kajti v njihovih težkih urah jima bodete vsi vi stali na strani. Imate dobre roke — ali vaša srca naj bodo še boljša , . ."
„0 mnogo lepega in dobrega nama je rekel, meni in Idi in celi fari!"
Starec nam je po vrsti ponosito pogledal v obraz z onim svojim edinim očesom, ki se je mlado in vroče lesketalo v starem obrazu: „To je moja povest o ljudeh, gospodje. — Lepa je, kaj ne?"
KALAL:
SODNI DAN.
Nekoč sem čital lepo pesem: pesnikovo sanje. Morda bo zanimala tudi vas, zato povem njeno vsebino.
Bil je sodni dan.
Na prestolu sedi Bog Oče, njemu na desnici Bog Sin. Vsak narod pristopa k sodbi posamezno z vsemi svojimi člani. Bog govori z vsakim narodom v njegovem rodnem jeziku. V spominu ima vsa človeška dejanja. Bog je zgol pravičnost, toda Bog je tudi neskončna ljubezen, ki rad prizanaša svojim otrokom. Oj, koliko je veselja pred vrati večnega raja! Brat objema brata, žena ljubljenega moža: vsi so se našli v večnosti, ki jih je na zemlji družila ljubezen. V tem se bliža k tronu mali narod, sami sivolasi starčki in starke. Njih hrbti so sključeni, čela raz-orana, roke žuljave — slovenski narod!
„Kje pa ste pustili svoje otroke?" vpraša strogo večni sodnik. „Otroke dajam in zaupam narodom kot najvzvišenejše nebeško darilo, vi pa — ste v tujih, nemčurskih, vašemu rodu sovražnih šolah svoje otroke izgubili, pogubili in sramotno prodali narodnemu nasprotniku, sami ste iz njih vzgojili sovražnike svojega lastnega rodu in moje zapovedi, ki se glasi: Spoštuj svojega očeta in mater! Vi ste svoje nedolžne otročiče metali iz svojega naročja, pehali ste jih od sebe, prepuščali nasprotniku, ki vas je sovražil in preziral. Poglejte, kako tam srečna mati boža svoje dete, ki ji je umrlo na zemlji v nežni starosti! Poglejte, kako sin, ki je spoznal svojega očeta, hiti njemu v naročje! Poglejte, kako nedopovedljivo veselje žari na srečnih obrazih vseh staršev, ko so se sešli s svojimi otroci — samo vi, vi tu stojite brez otrok, ker ste iz njih napravili volkove in zverino, ki ne pozna in se sra muje svojih staršev. Potujčili ste jih!"
Narod starčkov in stark je gledal plaho na srečo, katero jim je kazal Bog in je trepetal — prepozno!
Že se je zdelo, da nebeški Oče izreče v pravični jezi obsodbo pogubljenja, ko je naenkrat Bog Sin z mehkim glasom nagovoril Očeta:
„Dobri Oče, res, da se je ta narod hudo pregrešil nad teboj in nad svojimi otroci, toda glej, tvoj Sin prosi za ta slovenski rod; to ljudstvo je vedno hudo, hudo trpelo, v mučnem, napornem delu si pridelovalo svoj skromni kruh in tebi drugače vendar ostalo vdano."
„Res," je odgovoril nebeški Oče s sočutnim glasom, „vse življenje ste se morali mučno truditi v potu svojega obraza in veliko krutih in krivičnih vdarcev je padlo na vaše glave."
Nebeški Oče je pri tem povzdignil milostljivo svoj veličastni obraz in v ozadju tega ljudstva je zagledal v sijaju Vodnika, Slomška, Prešerna, Bleiweisa in veliko drugih. Dolgo je
motril veličastne glave slovenskih pokojnih prvakov in iz njegovega svetega obraza je zasijala sprava in odpuščanje —
„Lejte, zavoljo nevenljivih zaslug teh le zvestih sinov odlagam svojo obsodbo. Hočem napraviti z vami še poskušnjo. Semkaj pred ograjo nebeškega raja prestavim vašo domovino in tukaj bote živeli tik svojih narodnih nasprotnikov. Ako tu ohranite potujčenja moje največje darove, svoje otroke, potem bote očiščeni in nebeška vrata se vam bodo odprla."
Tako je izpregovoril večni Bog, angel pa je odpeljal ljudstvo na prostor preskušnje.
edaj, ko so minuli, mislim na tiste čase.
Majhna sva še bila z bratom, da ne bova hodila več
doma v šolo, ampak pojdeva v mesto.
In hodila sva. Ob vsakem vremenu sva šla; to vem, da je bilo vedno več grdih kakor lepih dni. Navadno sva prišla že zjutraj mokra v šolo. Pot je bila dolga uro hoda. Čez poldne nisva šla domov, ostajala sva pri sorodnikih.
Da nisva bila na večer, ko sva šla domov, lačna, sva dobila vedno zjutraj vsak dva krajcarja, ki sva jih imela za kruh. Če je bilo vreme lepo, sva ga hitro pojedla, zakaj lačna sva bila zelo. Malo težje je bilo, če je deževalo, ali pa celo snežilo z burjo. Dežnik, knjige, grda cesta — z vsem sva se borila; vedno je bil tisti kruhek ves zmečkan in moker. Ali — dišal je vseeno, ker najina želodčka sta bila tembolj potrebna, čimbolj sva bila midva trudna.
Pozno jeseni je bilo nekega prostega dne. Zunaj je deževalo, temnosive megle so se vlačile prav pri tleh. Zdelo se je, da se hočejo vleči na hiše, na prsa, na srce.
Pri kosilu smo sedeli in nekdo je rekel mimogrede takisto za-dolgočaseno, da je zunaj zima in naenkrat bo Božič. Ni pogledal oče od svojega časopisa in je menil: „Da, da. Letos ne bo nič več treba božičnega drevesca, ta dva sta že prevelika, Ivan je pa itak premajhen. Drevesce in tiste ropotije, to preveč stane."
Prevelika . . . Nikdar do takrat se nisva zazdela sama sebi tako majhna in ničevo slabotna.
Nič nisva rekla. Po kosilu sva vzela vsak svoj košček kruha in odšla sva sedet k oknu na stopnice. Bil je tam najin najljubši prostor. Sedla sva tja vedno, kadar sva imela kaj premisliti in prevdariti. Prav žalostna sva bila tisti dan, najine misli so hodile isto pot. Res je, vedela sva, kako in kaj je, ali božično drevesce nama je bilo vseeno nekaj svetega. Nisva si mogla misliti božičnega večera brez njega. In sedaj ? Na kaj bi se človek veselil, če nama vzamejo še to? Tako sva mislila. Govorila nisva, ni bilo treba; razumela sva se predobro.

ANA ČRNOGOJ:
SPOMIN.
Brat je vrtel skorjico kruha med prsti. Še sedaj ga vidim, za svojih devet let je bil majhen in droben. Trdovratno je strmel v kruh in prste. Resno so gledale njegove velike črne oči, ko je položil svojo roko v moje naročje in pričel počasi:
„Ti, oče pravi, da stane preveč; pa ga kupiva midva!"
Prestrašila sem se in začudila: »Midva? Kako vendar?"
»Lahko. Ni treba kupiti kruha vsak dan in prihraniva veliko."
Zamislila sva se in odobrila skupno še nadaljne načrte.
„Ne poveva nikomur."
»Nikomur".
Računala sva. Morala sva odšteti nedelje in četrtke. Tiste dni ni bilo šole, torej tudj štirih krajcarjev ni bilo. In še nekaj praznikov je bilo vmes. Žalostna sva črtala vse te dni na koledarju, saj je vsak izmed njih pomenil za naju veliko izgubo.
Potem pa se je pričelo delo.
Na sejmu sva kupila dva majhna prtička, vanja sem uvezla cvetke z debelo rdečo nitjo — bila je najbolj poceni — ko sem končala, sva bila oba zelo srečna. Prvo darilo je bilo končano.
Kupila sva rdečega papirja in sešila veliko senčilo za luč. Oče vsak večer dolgo bere in senčilo mu bo gotovo ugajalo. Nama je ugajalo obema zelo.
Za Ivana sva kupila konjička, majhen voziček in še nekaj malenkosti. Nobena izmed njih ni veljala čez desetico in ostalo nama je samo to — 60 vinarjev. Če sva še tako računala — dosti ni bilo in ni bilo! Ali naj kupiva za ta denar svečk, zlatih niti in cukrčkov? K sreči sva se spomnila, da sva prejšnje leto shranila poldogorelih svečk in zlatih nitk. Poiskala sva jih. Sicer so bile nitke res zelo zmečkane in zmešane, toda ravnala in od-motavala sva jih celo popoldne. Svečk pa tudi ne bojo tako natančno gledali! Ostali so nama torej samo še cukrčki. Z veliko previdnostjo sva jih izbirala, da sva dobila največje. Za smrekco nama ni bilo treba skrbeti. Za vrtom jih je raslo cel gozd in naprosila sva deklo, da nama poseka eno.
Srce nama je tolklo, kolikorkrat sva spomnila na zadnji večer. Kadar ni bilo nikogar doma, sva stekla na podstrešje, da sva pregledala svoje zaklade.
Zadnji dan —! Vse je bilo urejeno. Tudi nitke so že visele; zadovoljna sva jih gledala, ker jih je bilo toliko. Na vrh smrekce sva pritrdila velikega pisanega in pozlačenega angelja, ki ga je bil podaril bratu eden njegovih součencev iz posebne ljubezni in naklonjenosti.
Za čudo pridna sva bila tisti dan. Mislila sva na to, kako bo zvečer. Preglavice nama je delalo samo to, kako naj spraviva drevesce zvečer v sobo. Dekla nama je obljubila, da nama preskrbi tudi to.
Bilo je pred kosilom. Priplazila sva se bila ravno iz podstrešja in sedla na stopnice k oknu.
Nisva sedela dolgo, ko pride po stopnicah iz stanovanja oče. Tekel je po dve in dve stopnici navzdol, v rokah pa je
nesel — o strah božji — sekiro. Spogledala sva se in nisva vedela, ali naj bova žalostna ali vesela. Prosim vas — božični dan in oče nese sekiro, ali veste, kaj pomeni to ? Kaj drugega, kakor da gre iskat za vrt smreko za božično drevo ? Naj bo, kakor že hoče, naj pride, kakor hoče. In prišlo je! Odprli so nam veliko sobo in stalo je v njej drevo do stropa — vse blesteče v lučkah. Taka krasota tu in najina revščina v drugi sobi!! S skrajno energijo sem požrla solze in nisem si upala pogledati brata. Odprla sem druga vrata in mislila pri tem:
„In če se bojo tudi smejali, ali vredno je vendar najino
več."
Pa se niso smejali. Resni so bili in nama je bilo dobro pri srcu. Vsako posamezno stvarco sva jima opisala, kje in kdaj sva jo kupila. Bil je to najblažji večer v najinih otroških letih.
Letos je deset let od tega. Kdo ve, če se brat v tujini katerikrat spomni na tisti Božič? Morda je že pozabil. Že dve leti ga ni bilo za božične praznike domov . . .
MILAN Z.:
USMILJENJE.
Pozno popoldan je že bilo, ko sem hodil po dolgi ulici, po poti brez cilja. Dasi je bilo šele v začetku šolskega leta, se mi je vendar zdelo, da moj želodec ni okusil jedi že cel dan in še dalje. Hodil sem sam, zamišljen, in sem se opotekal od enega konca do drugega. Včasih sem videl, kako so po trije, štirje dijaki zavili v bližnjo gostilno veseli in glasni, in vselej takrat sem se obrnil in sem krenil na drugo stran, da sem se izognil žalostnim mislim.
Pripetilo pa se je tisti popoldan, da sem srečal na ulici lepo oblečenega gospoda, ki je bil doma iz naših krajev. Hipoma so me minile vse žalostne misli in z velikim upanjem v srcu sem ga pozdravil. Nevede in morda nehote je gospod ugodil moji želji: Ustavil me je.
„No, kam pa vi sedaj ?" me je ogovoril gospod. „Tako, po ulici brez pravega namena." Ampak te besede sem govoril v resnici z namenom, vesel sem bil nad njimi, in zazdelo se mi je, kot bi me bil kdo pobožal po obrazu z ljubečo roko. In še dalje je vprašal gospod: „Kje pa imate letos hrano in stanovanje ?" In sem odgovoril:
»Stanovanje imam za inštrukcijo, s hrano pa kakor je. Tako je, gospod: Danes imam, jutri nimam; enkrat je, drugič ni. . ."
Povedal sem mu vse odkrito od začetka do konca, in gospod se je popraskal za ušesi in se je zamislil.
„Tako n. pr. sedaj že nisem jedel ničesar odvčeraj opoldan."
Gospod me je pogledal sočutno in z usmiljenjem. In zdelo se mi je, da bo posegel v žep in me bo povabil. Pa ni posegel v žep, tudi povabil me ni nikamor.
„Vidite, tako se nam je treba ubijati vsem po svetu za vsakdanji kruh. Tudi meni se je godilo tako."
Tisti gospod je imel velik trebuh, govorili so, da je najbogatejši v celem okraju.
„Pa si ne morete nič pomagati?"
„Ne, gospod."
Bilo mi je, da se ne bi nič poslovil od njega in bi mu pokazal hrbet in bi odšel dalje, po poti brez cilja. Ampak ne vem, kaj me je zadržalo, da nisem odšel.
„Revež! Smilite se mi."
Jezen sem se vgriznil v ustnice in nisem rekel ničesar.
„Sicer pa: Z Bogom! Le pridni bodite in učite se pridno!"
Podal sem mu roko, in ko sem začutil debelost njegove, mi je bilo, da bi mu pljunil v obraz.
„Z Bogom!"
„Pa zdravi ostanite!"
Tistikrat sem začutil, da sem bolan bolj kot sem bil prej, in tudi gladu nisem občutil nikoli tako kot tistikrat. .
„Z Bogom!" — In gospod je šel dalje.
Z žalostjo in jezo v srcu sem gledal za njim, nato pa sem se napotil naprej po ulici, po poti brez cilja . . .
Domača šola.
Zarad stroškov.
„Mi, kadar se kregava z možem, govoriva vedno nemški, da naju otroci ne razumejo."
„A tako je! Mi pa smo mislili, da so se vaši otroci navadili psovati in preklinjati bogve kje od vojakov."
„Zakaj pa, g. svetovalec, ne hodite več na lov?"
„Eh, ker sem moral veliko plačevati in bi prišel na kant." k-r„Kako pa to, saj stroški niso tak veliki ?"
,,Ali jaz sem moral plačevati bolečine gonjačem."
Pčrnička Tomaž, krčmar, Tupesy, p. Buch-lovice na Moravskem, 18./X. 13: Prosim, da mi pošljete 2 kg otroške moke, ker našemu sinčku neizmerno diši.
Rubeš Alojzija, krojačeva žena, Zlonice, 14./XI. 13: Pošljite mi 2 kg Vaše otroške moke za našo Marico, zaloga se že manjša. Marička je zelo ljubi, pa ji tudi močno diši.
Dr. Retovsky Fran, okr. zdravnik, Knež-most, 22./X. 13: Pošljite mi poštno obratno 1 kg Vaše otroške moke. Hvala, da ste mi poslali 1 kg na poskušnjo. Moka je izvanredno pomagala naši hčerki, katero je mati zavoljo hude bolezni dojila samo 3 dni. Poskusili smo vsako vrstne moke, a nobena ni bila za njo, samo Vaša. Katar je izginil in otrok je krepek.
Smšja Ladislav, c. k. poštni oficijal, Prerov na Moravskem, 12./X. 13: Naša Lenka se ima samo Vaši moki zahvaliti za izlečenje od črevesnega katarha. Zdravnik je priporočal, naj jo krmimo z Vašo otroško moko. Fotografirana je bila v starosti enega leta, tehta 8 kg in ima 4 zobke, katere je dobila brez bolečine. Dekle je jako živahno in se že postavlja na noge. Boljšega izida si ne želim. Ko vse ni nič pomagalo, je pomagala edina Vaša moka, za to jo lahko vsakemu priporočim.
Šanc Vadav, Smrči, Žel. Brod, 21./X. 13: Naš Venovšek, ki je 81/2 mesca star, je bil od 3 tednov prikrmljevan z Vašo otroško moko, ki mu je prav ugajala. Deček je jako živahen in se že postavlja na noge.
Hiibner Lenart, kočar v Bohudikovu pri Č. Dubu, 20./X. 13: Prejmite najprisrčnejšo zahvalo za Vašo otroško moko, katera se je pri našem vnuku ]aroslavku Šip prav čudežno obnesla. Od 3. mesca je bil krmljen samo z Vašo otroško moko, ki mu je izvrstno dišala. Prej je bil hudo bolan, a zdaj je zdrav ko riba, to je napravila gotovo Vaša moka. Moko je priporočil tudi gospej Knebl v Rovni, ki jo zdaj tudi hvali. Sploh pa Vašo moko priporočam vsakemu.
Špitalskd Katrica, učiteljeva soproga, Jilovice, p. Borovany, 8./X. 13: Naš Pepček je že od 6. tedna prikrmljevan z Vašo otroško moko. Da mu je teknila, spoznate iz tega, ker je že takrat, ko je bil star 3'/2 mesca, tehtal 7 kg. Vsa čast Vašemu izdelku!
Špindler Vekoslav, glavni zastopnik „Slavije", Celje na Štajerskem, 10./XI. 13: Na priloženi fotografiji je naslikan moj sinček Dušan, ki od svojega rojstva ne vživa nič drugo kakor Vašo otroško moko. Zdaj je 11 mescev star in že sam hodi. Tehta 9'/2 kg. Moko kupujemo pri tvrdki Ant. Kolenc v Celju, ki si jo na naše priporočilo naročuje od Vas.
Šulc Fran, mizar, Chotetov, 28./XI. 13: Blagovolite nam poštno obratno poslati 2 kg Vaše izvrstne otroške moke, ker naša Marta zelo si je želi. Ako ni bilo Vaše moke, tudi naše Marte bi ne bilo, ker jo je le Vaša moka ohranila pri življenju.
Thomer Jaroslav, c. kr. žand. stražmoj-ster, Libochovice, 15./X. 13: Naš Mirko je od 4 mescev prikrmljevan z Vašo otroško moko. Ko je bil odstavljen, jo je samo za-vžival. Ni treba omeniti, da mu je teknila.
Tureček Karol, črevljar, Ousobi, 4./XI. 13: Prosim, da mi pošljete poštno obratno 2 kg otroške moke, ker je nam že pošla. Živela Vaša moka, ki otrokom neizmerno hasne, njen uspeh vsakega iznenadi. Drugo noče jesti.
Dušan Špindler.
Tonček Veselv.
Vašta Jožef, učitelj, Lžin, Sobšslav, 3./X. 13: Vaša otroška moka našemu Romanu neizmerno ugaja. V 7. mescu je tehtal 9-7 kg.
Vašova Jožefa, Chroustovice, 14./X. 13: Vaša otroška moka se je izvrstno obnesla, pošljite mi je še 1 kg.
Vacarda Jožef, kmet, Rakousy, p. Turnov, 18./XI. 13: Pošiljam Vam denar za 2 zavojčka Vaše otroške moke. Naši Miljuški izvrstno ugaja.
Venne Ferdinand, pisatelj, Koper, Istrija, 13./X. 13: Naš Dolfek je bil od 4. do 15. mesca krmljen samo z Vašo otroško moko, ki mu je vedno dišala. Od svojega rojstva ni bil bolan. Vaš izdelek povsod priporočam.
Vesely Fran, skladiščar, Zavidov, p. Petroviče pri Rakovniku, 23./Xl. 13: Pošiljam Vam fotografijo našega Tončka. Zdaj je ravno 8 mescev star je in tehta 9 2 kg. Od 3. mesca je prikrmljevan z Vašo izvrstno otroško moko, ki mu jako ugaja. Dozdaj je bil vedno zdrav.
Vosihlo Jožef, stroj, ključavničar, Horni Ružodol pri Libercu, 24./IX-13: Ker smo prepričani o izvrstnosti Vaše otroške moke, ki po svoji kakovosti nadkriljuje vse enake izdelke, prosim Vas, da mi iste pošljete še 4 kg. Prosim, da vsako kilo zavijete posebej . . . Prej smo kupovali Vašo moko pri g. Miroslavu Straki v Reklicah, kadar pa smo se prepričali, da tako hasne našemu osemmesečnemu Pepčku, naročujemo si jo naravnost pri Vas. Veselimo se, da nam jo kmalu pošljete.
Zaplatflek Jožef, kmet, Smilovice, p. Luštenice, 27./X. 13: Prosim, da mi pošljete 1 kg Vaše izvrstne otroške moke.
Žak Fran, mlinar, Svatoslav, p. Červ. Lhota na Moravskem, 2./X. 13: Našega Frančka hranimo samo z Vašo otroško moko. Zdaj je 9 mescev star in doslej še ni bolehal. Poskusili smo brez moke, a otrok je v enem tednu izgubil Vs kg. Zdaj tehta 10 kg. Pošljite mi poštno obratno 5 kg.
Naročila, reklamacije, pritožbe i. t. d., naj se pošiljajo naravnost na Vydrovo tovarno hranil v Pragi VIII., rokopisi pa na gospo Zofko Kveder v Zagrebu, Pantovčak lb, Hrvatsko.
Francel: O jej, kakšna preživela bombastika! — Molislav: Oh, Vaša bajka je grozno bajkasta! — Franz: Vaša črtica nima ne glave ne pete. Pravopisa ne znate popolnoma nič, domišljavi ste pa kar za deset mož. Pišete bahato: „Kot razvidim iz Vašega lista, se pač še marsikateri_slabši spis sprejme, nego je ta." Zatrjujem Vam, da Vas je Vaše samoljubje ogoljufalo. Ce pa mislite, da Vam delam krivico, pošljite Vaše „spise" drugim uredništvom, potem bodete že spoznali resnico, če je to pri Vaši domišljavosti sploh mogoče. — A. D.: Nimam navade priobčevati drobtin in odpadkov od tujih miz. Kamor ste dali moko, pošljite še pleve! Prima roba ali pa nič. — Miroslav: Vaša „Katra" je neizrečensko banalna. — Ablerjov: Pošljite meni in upravništvu v Pragi svoj naslov. — D. P.: .Vizija" ima samo za Vas važen in ob enem prijeten pomen ; za javnost tako megleno fantaziranje ni. — Lina: Ljubeznjiva gospodična! Starček, „ki ste ga od sebe dali," je ostal v uredniškem košu, ker je njegova zgodba tako navadna in suhoparna, kakor vsakodnevne prozaične notice v časnikih. — Jože M.:.Vaši verzi se mestoma prav prijetno čitajo a naenkrat zagazite v prozo in ves čar izgine. Skoda! — Milan Z.: O, za Boga! Kaj špiritizem plaši tudi že naše nadebudne fante?! Ne, to to ni za nas! — Bogumil: Dobro voljo imate že in morda tu in tam tudi par zrn talenta. — A to še ni vse! Eno pesmico pa vam zaradi njene ginjlive naivnosti tu natisnem : Mnogi krave skup' smo pasli - skupaj v šolo nekdaj šli . . . - Mnogi skupaj smo igrali, - kjer bil jaz sem, bli smo vsi. — A sedaj? Kje si tovariš? - Tovaršica! kje, si kje? — Nisem danes več s tabo, Zgubilo v svet se vse je, vse! — Mnoga mesta med menoj in tabo, - med nama mnoge so vasi. - Ločijo naju gore-velikani, - širno morje naju deli. — Perina: Vašo črtico sem objavila. Ali drugič pišite bolj razločno! Stavci so Čehi, a jaz tudi ne morem popravljati vsake črke ! To velja tudi za druge začetnike, ki pišejo nemarno in nečitljivo, kakor še ministri ne. Skušen pisatelj ima že sam od sebe toliko obzira na uredništvo in stavce, da pošlje svoj rokopis v dostojni in čitljivi obliki. — Venicijus: Stare, tisočkrat prebrenkane melodije. — Menišov : Vaša pesenca ni za ijič. — F. S. L.: Tudi Vaša „Rdeča roža" ima preveč trujev, duha pa nobenega. — Mara: Citajte mnogo. Škoda, da je marsiktera delikatna misel zavita v okorno, za javnost nemogočo obliko. — Radoš: Isto. — Venimir : Jake študentske ljubezenske historije so preveč navadne, da bi koga zanimale. — Vislava: Življenje daje umetniku snov — obdelati jo mora sam. To ni dovelj, če napišete v petih stavkih, da je ta ali ona gospa nesrečna, ker ima starega moža.
VSEBINA: KSAVER MESKO: Posvetitev. — IVAN STUKELJ : Mamonova žrtev. -BOŽIDAR BORKO: V mraku. - JAN REG1NOV: Kako je to ? - LOVRO KUHAR: Iz našega življenja. — ANTON P,: V širni svet. — MILAN DOLINAR : Iz Trsta v Buenos-Avres. — MAKSIM GORKI: Povest o ljudeh. — KALAL: Sodni dan. - ANA ČRNOGOJ : Spomin. —
MILAN z.: Usmiljenje.
Zavoljo svoje težine se razpošilja julep le po železnici. Za poskušnjo pošiljamo 10 steklenic. Jabolčni julep stane 40 vin., višnjevi in iz robidnic pa 60 vin. Najbolj razpečamo jabolčnega julepa, ki ga navadno mešajo s polovico sodavice ali studenčnice. Navadno pa se razpošilja 50 steklenic, pošiljatev spravimo na svoje stroške na našo žel. postajo, zaboj sicer zaračunimo, a vzamemo ga franko nazaj, kakor tudi steklenice, katere plačamo 10 vin. za vsak komad.
Zdaj imamo tudi 7* literske steklenice ter jih računimo po 30 oziroma 40 vin. Pogoji pa so enaki.
Objavljamo tukaj nekatera priznanja o julepu:
P. n. gg.: JUDr. BrSza Silvester, odvetnik, Kralj. Vinogradi, 4./I. 13: Moje srce hrepeni po Julepu in željno pričakujem novih 20 steklenic, in sicer nemudoma. Ah, ta julep, to je moje veselje!
Bnchar M., trgovina, Semily, 21./1. 13: Popolnoma smo se privadili Vašega julepa, od piva glava boli. Pošljite 50 steklenic jabolčnega ijulepa.
Dčdek Vaclav, kane. oficijant, Plzenj, 7./VI. 12: Julep je izborna pijača posebno s slatino iz Marijinih Toplic.
JUDr. Konečnf Adolf, Jaromer, 16./I. 13: Pošiljam s čekom denar za julep, denar za steklenice sem že odračunil. Julep mi je izvrstno teknil.
juhinih konzerv
se Vam namreč prijavi, ako ste jih okusili.
— veste kaj? Izvrstna
kakovost Vydrovih
Vydrova žitna kava poslana posebej v platnenih vrečicah, poštnine prosta 5 kg. Otroška moka v zavitkih 1 kg. ... Jahloe konzerve (grahova, gobova, lečna, riževa in rezančna) v škatlji s 25 porcljaml
Jnbln prldatek, stekl. >/< kg.....
Šumeči bonbon] »Ambo« 50 kmd. K 2-—, 40 kmd. K 2—, »s sidrom« 50 kmd. T škt. Sadni bonbon .Bene*, 25 kmd. . . Masleni oblati, zavitek s 25 kmd. Oblati .Dezert dellkat« zavitek s 50 komadi Oblati »Destln", s sadnim okusom, zavitek
s 40 kmd...........
„Buhtln", začimba za pecivo v '/< kg. stkl. Gorčica po franc. in kremškem načinu po
'/, kg. stekl. po........
»Jalep«, jabolčni '/> 1- steklenica . . .
višnjevi in vinski '/, 1. steklenica . . , Grahova moka, zavojček l1/« kg . . L Pošiljatve od K 6— naprej (izvzemši »Vydrovko in Julepa) pošiljamo franke.
Vyflrova tovarna branil, Praga TOI.
2--1-— 2 — 3 —
2 —
1-—
t — -•40 -'60 I*-
Izdaja in za uredništvo odgovarja založnik F. Vydra, Praga VIII. — Tiska B. Holinka, Praga VUI.
I
Ta list se ne more pošiljati kot tiskovina.
Blagovolite prilepiti vedno i znamko za
Naročnik:
Ime:_________________
Sian:
Kraj l
Pošta:...................................
Železniška postaja :__ Datum:
Naznanilo-.
5
Tinarjer.
Uydroua touarna hranil
Praga Ulll.