XIX.
19 6 8/1.

VESTNIK je glasilo slovenskih svobodnjakov, vključenih v ZDSPB. Izdaja ga konzorcij. Predsednik Edi Škulj, Ramon Falcon 4158, Suc. 7, Buenos Aires Ureja uredniški odbor. — Upravnik Janez Kralj, Ramdn Falcon 4158, Sucursal 7, Buenos Aires.
VESTNIK (Noticiero) es el informativo de los combatientes anticomunistas eslovenos. Editor y redactor responsable: Eduardo Škulj, Ramon Falcon 4158,
Sucursal 7, Buenos Aires.
VESTNIK (Noticiero) is the voice of slovenian anticommunist veterans Ovitek: arh. Jure Vombergar.
Naročnina: Argentina 500 pesov, Južna Amerika: enakovrednost v dolarjih, ZDA, Kanada: 3.50 dolarja, Evropa: enakovrednost ameriško-kanadske na ročnine. — Za letalsko dostavljanje doplačati 3.50 dolarje.
Imprenta: Talleres Graficos Vilko, Estados Unidos 425, Bs. Aires (33-7213)
Registre Nacior.al de la Propiedad Intelectual No. 923.973 — 14-2-1967
VESTNIK-NOTICIERO
1968/1 — 3./4./ 1968
Director: Bduardo Škulj, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires (7) Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 923.973 — 14-2-1967
A LAS CLASES
1947/48
La colectividad eslovena, esta cumpliendo sus primeros 20 anos de vida en libertad, en esta tierra Argentina donde han encontrado su nueva patria, despues de haber padecido los duros y erueles anos de la 2a. Guerra Mundial y de la Revolucion Comunista alli en el territorio Yugoslavo; de nuestras filas saldran en estos dias los primeros cons-criptos para cumpljr con el servicio militar bajo la bandera azul y blanca. A esta juventud van dirigidas nuestras palabras, para decirles que: respetando a vuestros superiores y cumpliendo estrictamente con su deber, no les va a ser dificil demostrar que son hijos de padres que en su oportunidad supieron defender su patria.
Tened presente que los cuarteles forman parte del conjunto donde se ensena la defensa de los intereses nacionales y habitarlos de por si ya es un orgullo de esta nacion en pleno desarrollo. Por eso; mantened vivo el sentido del deber con lo cual constataran lo mismo que nosotros, que la trar.quilidad de un pueblo reposa en sus Fucrzas Armadas.
i Muchachos! j A cumplir!
Asi os lo pid en vuestros padres, en homenaje a ese ejercito de com-patriotas eslovenos que yacen en las tumbas comunistas.
Maks Loh
SLOVENIJA VČERAJ,
DANES,
JUTRI
Lani je pri Mohorjevi družbi v Celovcu izšla zelo zanimiva knjiga, ki jo je sestavil štajerski rojak, profesor .ekonomski ved dr. Ciril Žebot. Naslov knjige je: Slovenija včeraj, danes, jutri.
Prof- dr. Žebot je bil že na ljubljanski uiverzi privatni docent za narodno gospodarstvo. Po italijanskem zlomu 1. 1943 se je umaknil v Rim, po vojni pa je imel srečo, da je zopet dobil službo na univerzi in sicer v USA in je lahko nadaljeval svoj0 kariero kot univerzitetni profesor.
Skoraj dvajset let se prof. žeibot ni oglasil v slovenskem emigrantskem tisku. Iz knjige pa je razvidno, da se je oglašal v meslovenkem svetovnem tisku. Zadnje čase pa urejuje prof. dr. žebot v ,/Slovenski državi" (Kanada) poseben podlistek, kjer prinaša zanimivo gradivo — same citate iz sodobnega slovenskega in jugolovanslkega tiska. Vsi ti citati so skrbno zbrani in jih čitabelj lahko sam poveže v celoto. Na ta način si lahko emigranti na posebno lahek in poceni način ustvarjajo sodbe, kako danes čuti, misli in Se izraža naš narod, ki je ostal v domovini. Tako nadomešča ta podlistek širšim krogom emigrantov neposreden stik z domovino.
Snov, ki je bila zbrana v podlistkih v S. D., prof. dr. Žebot podaja zgoščeno v citirani knjigi. Dr. Žebot kratko analizira preteklost (»včeraj") in verjeten razvoj bodočnosti (»jutri").
Razumljivo je, da je knjiga vzbudila velik Interes, komentarje, pa tudi prah in polemiko, ki pa po mojem mnenju večkrat niso bile kritike, ampak iskanje glavnih napak. Trudil sc bom, da ne bom šel po poti tistih, ki s0 iskalj »glavne napake". Včasih so to delali profesorji na nižjih srednjih šolah, šest glavnih napak, pa si dobil ,,cvek“. Če pa je kakšen profesor hudo glavno napako našel na začetku naloge, jo je z rdečo tinto debelo prečrtal, na koncu pa zapisal »minus" — nezadostno. Gre za celotno stvar, ne za iskanje glavnih napak.
Knjiga je pisana tako, da bolj predstavlja mišljenje ;n čutenje širokih ljudskih mas doma, ,n.e v zdomstvu. Za pravilno ocen0 in razumevanje knjiga zahteva od bralcev:
1.	Poznanje polpretekle zgodovine prve in druge Jugoslavije;
2.	Temeljne nauke sedanje ustave, posebno nauk o »samoupravljanju", poleg tega vsaj v glavnih obrisih sisteme modernih narodnih gospodarstev v splošnem pa tudi nekaj obrisov o finančni vedi, n. pr.: Klasični kapitalizem in modern; socialni neokapitalizem, razlike med marksistično teorijo In praktičnimi poskusi uresničiti nek praktičen državni marksizem
od 1, 1917 dalje in najnovejše poskuse, ko državni marksizem prehaja v družbeni marksizem i. t. d.
Predno bi začel s knjigo, želim za lažje razumevanje današnjega stanja v splošnem v spomin priklicati, da je karakteristika one dobe, ko smo mi začeli borbo proti komunizmu, definitivno za nami. Bes je, da tudi danes zastopamo isto protikomunistično stališče, komunisti pa nadaljujejo načrtno svoje revolucionarne poskuse po vsem svetu. Toda miselnost v Evropj in splošno ipo svetu je bila pred 35. leti različna. Tedaj je bila zlata doba avtoritativnih gibanj (fašizem, nacizem, komunizem), tako, da so refleksi in načini mišljenja, čutenja in izrazoslovja naši; svoj odmev tudi v protifašističnem, demokratičnem, da, celo v katoliškem taboru. Pred 35. leti je med Slovenci im v Sloveniji politično vladala diktatura, prejšnje politične stranke so bile prepovedane, celo kulturne in katoliške telovadne in akademske organizacije.
V trenutku, ko so bile vse demokratične sile, cel0 v dobro organiziranem katoliškem taboru pritisnjene ob steno in ko je na mejah Slovenije zavladal fašizem in nacizem, se je v naši notranjosti pojavil komunizem. Prva etapa je obstojala v tem, da so skušali podminirati še obstoječa akademska in delavska združenja. Povsem naravno je bilo, da so se v tem momentu katoliške sile p reorganizirale in postavile v bran z istim orožjem, kakor so ga uporabljali komunisti. Uvajalo se je v lastnih vrstah nek avtoritativen način postopanja, mišljenja in čustvovanja, ki pa nikdar ni dosegel ekstrema tistih „izmov“, ki so nas napadali. Toda tudi med nami je vladal duh neke suhoparne teorije im maso se je skušalo prepričati, da bo samo pokorščina in slepa disciplina zveličavna. Res je, da demokratski tabori, zlasti katoliški, niso imeli ljudi, ki bi znali kakor 'dr. Goelbbels sfana-tizirati do histerizma ljudske mase, toda ne da se tajiti, da je bil tudi v našem demokratičnem in katoliškem taboru v mod; diktat od zgoraj. Trdilo se je marsikaj, kar je bilo logično nemogode im kdor koli je prišel z dobrohotno kritiko na dan, je bil ožigosan kot nergač in izločen iz organizacij.1
1 Reakcija na katoliški strani jp zahtevala taktično poenotenje sil. To Se je pa samo deloma posrečilo. Med akademik; K.A. in „Stražo“ je prišlo do ostrih -notranjih diferenc, kdo predstavlja K.A. in kako naj se praktično izvajajo organizacijska vprašanja in reorganizacije akdemskih društev. Akademska K.A. j„ smatrala, da je ona že iz svojega svojstva kot Katoliška Akcija edino upravičena dajati glavne jn splošne smernice, vsi drugi so pa le „pomožne sile". Ta pojem sc ni skladal z akademsko tradicijo o svobodi in enakosti in je odbil vse, ki so bolj ..demokratično" mislili. To je zelo prav prišlo komunizmu. Mnogi katoliški akedmiki so se začeli zbirati v neki »tretji skupini". Tej skupini sta bila naklonjena zlasti dr. Gosar in Fr. S. Finžgar. Tretjeskupinci so sicer zatrjevali, da niso komunisti, toda čim bolj se je približala rdeče zarja 1. 1941, tem bližje so bilj komunistom.
Osebna užaljenost na eni strani in ..žaganja" na drugi strani, poleg vsega slaba desničarska taktika, so dovršili svojo žalostno vlogo.
Bolj pametno bi bilo: Ne toliko “elite”, pač pa več množic, vsi pa enakopravni in v enotni liniji!
Sredi vojne in sredi sovražne 0kuipacije je K. P. smatrala, da je (prišel najbolj ugoden trenutek, 'da začne z „reakcijo“, t. j. z demokratičnimi silami, totalno vojno. Ker 'demokratske sile niso 'bile 'pripravljene niti dejansko niti duhovno iti v ekstrem, je 'bila borba že v telku vojne odločena. Ostanki protikomunisti ("nega odpora so morali zapustiti Slovenijo in Jugoslavijo in so se razpršili po vsem svetu.
Dvajset let po. svetovni vojni je razvoj v domovini šel svojo pot. Razvoj je šel v drugo smer, kakor so si to nekoč predstavljali komunistični voditelji; prav ta'k0 drugače, kakor sm0 si to predstavljali mi, ko smo zapustili domovino.
V Jugoslaviji državnega marksizma ni več. Glavna oznaka tega marksizma je, da se producira ne za dobiček, ampak za potrebo.. Danes je državni marksizem že nadomeščen po družbenem marksizmu in produkcija dela za dobiček, ki se ga določi in doseže ipo tržni ceni.
Vsa krvava revolucija, vse ogromne žrtve so bile — zgodovinsko gledano — popolnoma odveč, ker klasični kapitalizem bi tudi brez revolucije propadel.
Dvajset let po svetovni vojni je največji otočejk slovenske emigracije v Argentini prišel na slab glas, češ, da reakcionarno ostaja pri starem in se initi ne trudi, da bi zamujeno zgodovino dohitel in spremljal, da o lastnem, pozitivnem razvoju niti ne govorimo.
Knjiga g. prof. Idr. Žebota — ne glede na to, ali je vse res, kar je napisal in ne glede na to, ali so njegova priporočila sprejemljiva ali ne — daje slovenski emigracij, dragoceno priliko, da sc vendar enkrat pomakne iz mrtvila ven v življenj,, in stvarnost. Dobro bi bilo, da se pogovorimo za okroglo mizo. Tako bi slovenska emigracija svojemu narodu v domovini doprinesla skromen (prispevek idej, ki bi pomagale inarodu v domovini čim-prej najti tisto ravnotežje, duhovno in gospodarsko, iki bi najbolj odgovarjalo sedanjim in bodočim potrebam.
Predno sem 'knjigo dobil v roke, sem že prebiral razne komentarje o knjigi, ki so pri meni 'napravili vtis, da je 'dr, žebot tudi eden tistih modernih »katoliških" znanstvenikov, ki so iz skrajne desnice »zašajtali" na skrajno levico. Takšne ljudi najdemo med 'katoliškimi univerzitetnimi profesorji po vsem svetu, posebno med tako zvanimi neomodernisti. Celo med duhovniki so mnogi, ki sc nazivajo progresiste in počasi zamenjujejo kolarje za kravate in še vedno trdijo,, da so »katoličani".
Ko sem po dolgem pričakovanju knjigo končno dobil v roke in samo v naglici prelistal 30 listov, sem sicer naletel na stvari, katere niti v sanjah ne bi podpisal, toda o kakšnem zavestnem miselnem pomikanju proti zmoti marksizma ne moremo govoriti. Res je, da dr. žebot 'danes ubira drugo taktiko, časi so se predrugačili, dr. žebot Se je pomaknil malo ven izza turjaških okopov, ker je čutil, da je sovražnik za našim hrbtom. Danes dr. Žebot skuša najti novo linijo, ki bi bolje odgovarjala trenutnim potrebam.
Iz knjige nam g. čiro razodeva, dai tudi on živi kot katoliški univerzitetni profesor v novem okolju neke „postkoncils-ke" cerkve, kjer je vsa teža koncentrirana v ,.dialogu" z nasprotnikom in kjer ni več strahu pred ..ponujeno roko".
Knjiga je dokaz, da, se je skušal g. dr. Žehot postaviti na lastne noge in noče več korakati v čredi vezan na diktat osebe, skupine ali stranke. Končno tudi ni takšna nesreča, če bomo ugotovili, da se je dr. Žebot v nekaterih točkah hudo zmotil. Boljše da potipljemo in poskušamo razne poti, ko gre za vprašanja de lege ferrenda („jutri"), kakor pa trdovratno hoditi v slepi ulici za ciljem, ki je negotov.
Bežen pogled pokaže, da je g. prof. čiro ,po dvajsetih letih res znanstvenik in ekonomist, ki obvlada svojo materijo ne le v teoriji ampak tudi v praksi. iNie dvomim, da 'ima -g. prof. -čiro mnogo dobre volje, da med raznimi slovenskimi katoliškimi strujami najde ono pot, po kateri bo možno graditi oni potrebni „most“, o -katetrem se je že toliko govorilo in pisalo. Spominjam se, da pred 35. leti za to nihče ni imel interesa. Tudi g. prof. Žebot ne. Danes sicer nikomur nočem naprtiti zgodovinske ikrivde za naš 'Poraz, prepričan pa sem, da bi oib marsikateri priliki -bolje zvozili, če -bi bili takrat stvarni,- Po teh uvodnih premišljevanjih preidimo na knjigo samo. 2
2 -Slovenska ljudska -stranka (SLS) je bila ustanovljena zato, da prvenstveno zavaruje vodilno plast slovenskega naroda: kmečki stan. Pod Avstrijo in takoj po drugi svetovni vojni ie bila Slovenija pretežno kmetijska dežela. Toda čim bolj smo se približali drugi svetovai vojni, tem bolj se je Slovenija iz kmetijske dežele izpreminjala v industrijsko.
Dr. A. Korošec je bil sijajen politik in predstavnik Slovencev v Beogradu. Za notranjo politiko v vodstvu stranke pa se ni mogel brigati. Pa tudi sicer je bil velik demokrat in je prepuščal vodstvu stranke svobodne roke.
Vodstvo stranke ipa je bilo preveč leseno, da bi polagalo^ važnost na progresivno strukturno spremembo Slovenije. Res je. da se je že dr. J. Ev. Krek zanimal za potrebo delavstva, toda vodstvo SLS se je togo držalo načela. da je kmečka stranka. Levo krilo v -stranki, tako zvani khščanski socialisti, že od nekdaj niso bili prav upoštevani. Nekaj primerov: Ko je dr. Anton Korošec 1. 1924 za borih 300 glasov edinstveno zmagal v mestu Liubljana, ki je bila stara liberalna trdnjava — vse to je bio zasluga socialistov (Tersegdav-Perič) —, se vodstvo stranke ni držalo volilnega sporazuma in socialistični kandidat Terseglav ni postal poslanec. Izigrali so ga na račun prekmurskega kmečkega kandidata.
Dr. Andrej Gosar, poslanec in minister je izdal pri Mohorjevi družbi v Celju obširno delo: Za nov družabni red. Njegova razlaga socialnega vprašanja je ibilo nekaj posebnega. Stranka se za to ni zanimala. Ravno nasprotno: Razmerje med dr. Gosarjem in stranko je bilo vedno napeto.
čim bolj se je slovenska dežela izpreminjala iz kmetijske dežele v industrijsko, tem bolj je SLS izgubljala na sijaju in ni bila več pravo zrcalo ljudskih množic. V SI S je delovalo mnogo mladih politikov, ki so se zanimali za "Most” med kmetijstvom in industrijo. Toda pre-dno je bilo to delo dovršeno, je že prišlo usodno leto 1941. če bi se ukrenilo vse ob pravem času: Koliko solz nam bi bilo -prihranjenih?	,
SLOVENIJA VČERAJ
Do sedaj se je slovenski emigrantski tisk trudil, Ida je ob vsaki priliki opozoril na pričevanja „jamarjev“, t. j. osefb, ki so 1. 1945 srečno ušle ..likvidaciji". Zbirka takšnih dokazov naj, b; bila podlaga, na kateri naj bi bodoči -zgodovinarji podati pravično zgodovinsko presojo, kdaj, kje in kako je bil izvršen največji masovni umor Slovencev (genocidij,) v zgodovini.
Kljub vsem tem dokazom in kljub temu, da je pred 20 leti vsa Slovenija vedela, kaj se je dogajalo v jamah, se sedanji rod za to več ne zanima. Zanimivo je, da sedanjo slovensko mladino niti več ne zanima delovanje Partije, niti borba proti Partiji; vse išče začasne rešitve, ,,korekturo, ne ■reforme".
Dr. Žebot je znal v tej, točki, namreč pri odkrivanju grozot iz zadnje vojne, govoriti nov jeztik, brez sovraštva, brez osti in zafrkavanj, on je znal tem ljudem „vest“ izpraševati, ko z velikim elanom d0 golega odkriva grozote „zadnjc etape".
Mogoče že veste, kaj j,e to ,,zadnja etapa" ?
Na koncu vojne, ko je bilo v zgodnji pomladi 1. 1945 že popolnoma na dlani, kdo bo zmagal, se je Partija znašla na nekem križpotju. Ali nadaljevati zmagoslavni pohod komunistične „Partij,e“ in ga kronati z zadnjo „etapo“, t. j. z likvidacijo starega Rupnika, Rožmana in drugih belih in plavih reakcionarjev, tako da bi Partija enkrat za vselej imela mir pred njimi — ali pa — kot Slovenci misliti na to, da so nove slovenske meje bolj važne nego Partija in da ima vsak narod neke višje dobrine, k; stoje nad minljivimi strankami. Zato bi morala Partija kot zmagovalec premaganim belim in plavim ..reakcionarjem" predlagati sprejemljiv sporazum in iskati pot, kako bi se dobro organizirana domobranska vojska p0 vojni, brez odlašanja in brez izgube časa inkorporirala v skupno slovensko osvobodilno armado in zasedla Trst, Gorico in Celovec.
Ob koncu vojne so vrhovni poveljniki zaveznikov 'imeli strah, da se „Rusija“, odnosno države, včlanjene v Kominform, ne bi vgnezdilc v ključno postojanke. Za zapadne zaveznike je Trst in njen prehod na sever čez Celovec pomenil ključno postojanko za iposest Srednje Evrope in Donavske kotline. Kor so zapadnl zavezniki v Titovi vojski videli „zaveznike vzhoda", odn. ruskega satelita, zato so že kmalu po koncu vojne diplomatsko izsilili evakuacijo Titovih čet jz Trsta in 17. maja 1945 še evakuacijo maloštevilnih Titovih trup iz Celovca.
To se ne bi zgodilo, če bi zapadni zavezniki videl; v domobrancih zaveznika, o katerega namenih se jim ne bi bil0 treba bati. M; bi ostali z aro zasedenega Trsta in Celovca v žepu gospodarji na mirovni konferenci
Partija je pa smatrala, da je »zadnja etapa" bolj važna nego Trst in Celovec! Nepopisna tragedija obrobnih slovenskih krajev! Bog ve, če nismo leta 1945 za posest teh krajev končno zaigrali zadnjo, šanso!, Vprašujemo: Kdo bo odgovoren za vse to?
SLOVENIJA DANES
Dr. žebotovo razpravljanje o ..samoupravljanju" je Mo za mene pravo razodetje. I<o razpravlja jugoslovanska vlada o teh problemih, si človek •nikdar ne more ustvariti jasno scldbo, kaj je res in kje in kaj je le propaganda.
Ko sem prebral dr. Žebotov0 razpravljanje 0 ..samoupravljanju", sem imel pred seboj živo sliko, kaj komunisti pod tem pojmom razumejo in. kje ima ta institucija svoje glavne hibe.
Ob tej priliki bi samo omenil, naj bi se v bodoče dr. Žebot s to institucijo ikot specialist podrobno bavil in še bolj poudarjal, da se ta institucija da s pridom uporabiti samo tam, kjer jugoslovanska država ali federativna Slovenija nastopata kot zasebna producenta in nikakor ne v splošni potrošnji administracije države. Prof. Žebot je veliko premalo računal, da bodo njegovo knjigo brali preprosti ljudje, ki nis0 akademiki ekonomske visoke šoile. Zato je treba računati z zmogljivostjo bralcev in računati s tem, da se jim mora vedno znova dopovedovati, ikaj je to suverenost, kaj je to sodržavje ali konfederacija, kaj je to federacija, avtonomija, decentralizacija in centralizacija, nadalje pridobitna in potrošna administracija države itd., itd.
Šele ko bodo široki krogi bralcev razumeli te osnovne stvari, potem bo lahko dopovedovati ‘in bralci bod0 lahko razumeli naše potrebe, šele, ko bodo širokim masam jasne osnovne potrebe, lahko gradimo naprej.
SLOVENIJA JUTRI
O slovenski držav; se je sicer mnogo pisalo, pa do sedaj, se ne spomi-njam, da bi nekdo o tem že konkretno govoril, kako naj se to izvede. O dr. Žebotu sem slišal, da je baje pred kratkim v Trstu podal vele jugoslovansko 'zjavo. Ta sodba izvira od nekoga, ki gotovo ne ve, kaj je to .jugoslovanska konfederacija". Tu imamo primer, kako zelo moramo paziti na to, da nas bodo ,,prav“ razumeli.
Dr. žebot se s samostojno slovensko državo konkretno bavi in je vzel bot bazo sedanj1! položaj Jugoslavije kot izhodišče za bodoči evolutivni razvoj v smeri konfederacije. Slovenija naj bi bila samostojna suverena republika te konfederacije.
Vprašanje nastane: Ali je to v sedanjih razmerah mogoče? Naj mi čiro ne zameri. On ve, da sem bil jaz vedno pedimist, on vedno optimist. Povedat; pa moram, da sem z razočaranjem vedno moral ugotoviti, da sem bil vedno premajhen pesimist, ker to, kar smo morali mi prestajati, je bilo mnogo hujše, kakor sem to predvideval.
Lepa je zamisel o slovenski spravi. Tudi mi bojevniki v Buenos Airesu si Jo želimo. D0 sprave mora priti, da ne bomo še enkrat preliva?! nedolžno kri! Tudi smo Slovenc; za to, da dobimo kolikor le mogoče perfektno držav-no suverenost. Mislim pa, da je dr. Žebotova zamisel nepraktična in težko izvedljiva.
1.	Dr. Žebot govori o narodni spravi. Prvi temelj naj, b; bil, da se mrtvim vrne čast in spoštovanje- Tu kot kristjani moramo razločevati. Krščansko gledanje določa, da moram0 padlega sovražnika smatrati kot našega 'brata, ki čaka z 'nami vstajenje. Zato je s smrtjo nehal biti naš sovražnik. Mrtvi sovražnik ima pravico do častnega pokopa in mi smo dolžni kot kristjani tudi zanj moliti. Kot kristjani pa nismo dolžni sprejemati zmotne sovražnikove kulturne, politične in moralne koncepte.
Za občo slovensko spravo je premalo, če prižgemo na grobu padlega sovražnika eno svečico. Za slovensko spravo se zahteva popolna rehabilitacija obsojene ali pobite osebe, vključno rehabilitacija obsojene ideje, namreč rehabilitacija krščanskega in demokratičnega prepričanja.
Nisem takšen pesimist, da ne bi verjel, da je zgodovinsko možno, da veliki ljudje objektivno razpravljajo 0 tem, kaj je pravica, kaj je resnica in kaj je b‘il zločin in lastna zmota. Toda zato je treba imeti močno vero in čiste moralne pojme (Pasternak: Dr. Živago).
Poglejmo Rusijo po 50. letih revolucije: Ruske oblasti še do danes nočejo priznati, :da so mnogi poboji rdeče garde bile zločin; da je bil zločin pobiti carja z vs0 družino, celo carjeviča, ki je bil še nedolžen otrok. Ko že dejanskega priznanja o krivdi nimamo, ali moremo reči, da je demokratična in človečanska svoboda že restavrirana ? Ali je mogoče svoboda vere garantirana ?
Vidimo torej, da je pot, ki jo je Ubral dr. Žebot, dolga, zcl0 dolga, zelo strma in Bog ve, če ne bo cilj tako oddaljen, da ga ne bo mogoče doseči.
2.	Po zamisl; dr. Žebota naj bi se Jugoslavija postopoma demokratizirala- Mislim, da je tu dr. Žebot zamešal ‘dva pojma:
a)	politika, svoboda osebe, vesti, kulture in vere,
b)	gospodarski in sodialni red.
Popolnoma pravilno gleda dr. Žebot, da je treba v sedanjem stanju sedanji gospodarski in socialni red sprejemati takšna, kakršna sta. To naj bo baza evollutivnega gospodarskega razvoja. Zgodovina pozna politične revolucije, ne pa gospodarskih; zat0 ne smemo podvzeti nobene mere, da bi sunkoma reformirali gospodarstvo ali tudi samo kakor 'koli uničili to, kar danes stoji. Tudi vsako korekturo lastninske pravice bo potrebno do temeljev razmišljati in šele potem bi se nakazala reforma.
Zakoni, po katerih se mora postopati v gospodarstvu, pa ne veljajo za politiko. Politični red se mora takoj fundamcntaln0 spremeniti, jaz bi rekel revolucionarno spremerfiti. Ko govorim o revoluciji, seveda ne mislim na državljansko vojno, pač pa za takšno spremembo političnega reda, ki seže v bitnast, t. j. v rerum essentia sedanjega socialističnega reda, ki bi bil nadomeščen z drugim, t. j. s parlamentarno demokradijo.
Fundamentalna zmota je torej misliti, da bi lahko pot do parlamentarne demokracije vodila ipo prehodni fazi dvostrankarskega sistema, n. pr. Komunistične partije in Socialistične zveze. Mislim, da je nelogično, če
idt‘m definiram z idem; prav tako 'bi pomenila Socialistična zveza ist0 kakor Partija, kakor je OF 'isto kakor Partija.
Sicer ipa g. profesor popolnoma spregleda, da je takšna reforma za sedanjo Jugoslavijo nesprejemljiva, ker je protiustavna. Jugoslovanska država danes ne pozna več strank, niti neposrednih volitev v parlament in republiške skupščine.
Zato je mogoča na polju politike samo takšna reforma, če b; Partija sama prišla do spoznanja, da sedanja pot ne vodi več do cilja. Zato bi bilo treba:
a)	Z izjemnim zakonom o vrhovni državni upravi ukiniti sedanjo ustavo. Zakon o začasni državni upravi bi nadomeščal suverenost balkanskih narodov, pogodbe o Konfederaciji, pravice o državljanskih svoboščinah, začasni značaj vojske itd.;
b)	pripraviti teren za izvedbo svobodnih, enakih, tajnih in neposrednih volitev v suverene ustavodajne skupščine narodov;
c)	pripraviti teren za bodoče definitivne pogodbe o konfederacij1!.
Komunistična ekspanzija se nahaja v Evropi v drugi fazi, na Kitajskem v prvi, na ameriškem kontinentu pa šele vidimo prve poskuse, kako uvajati revolucijo. Razvoj pa hiti s tako naglico naprej. Ne dvomim, da bo prišel enkrat tudi za nas geopolitični trenutek. Takrat bo važno, da se bomo pokazali vsi, domovina in zdomstvo, da smo Slovenci, potem šele Pripadniki te ali one „partije“.
Naša trenutna naloga pa je ta, da se kot Slovenci za Slovenijo zani-mmo. Stvarno, brez sovraštva in brez grenkobe. Tudi to je važno, da bomo vsi Slovenci, oni doma in drugi v zdomstvu znali ločiti osnovne pojme po našem sntislu. Ločiti moramo državo od naroda, državljanstvo od narodnosti, vedet; moramo, kaj so to narodne manjšine, vedeti moramo, kaj je suverenost in kaj je samoupravljanje in ne mešati en pojem z drugim. Ko bo g. prof. žebot izdal svojo drugo izdajo knjige, bi bilo zelo želeti, da ostro loči dotične pojme in posebno, da politiko loči od gospodarstva.
KONČNE MISLI
Gosp. prof. dr. Žebot je din znanega štajerskega ,/klerikalnega" poslanca Franja Žebota. ki je mučeaiško umrl v Dachau tik pred zasedbo taborišča po zaveznikih. Gospod profesor je torej mogel d0 kosti analizi-rat; svetle in temne strani pretekle politike, posebno ,,klerikalne", čudim se, zelo se čudim, da v tej točki bistveno ponavlja one fraze, iki jih danes meče svet v zrak brez preudarka, da s tem pretvarjajo zgodovino polpreteklosti.'1 Gospod profesor danes ni edini, ki napada, odn. kritizira klerika-
J V današnjem modernem svetu obstoja prava 'nalezljiva bolezen mahati po vsem, kjerkoli, kakorkoli se najde kakšna sled, ko se cerkveni Predstavniki zanimajo za boljšo socialno ureditev človeka na zemlji. Tisti,
ližem. To delajo danes tudi gospodje v rdečih kolarjih, pripadnik, različnih narodnosti. Posebno nesrečne 'ideje imajo 0 klerikalizmu „pokanteni“ neo-modernist; in skrajno levo krilo krščanskih progresistov. Tisti, ki danes
ki talko udrihajo po »klerikalizmu", povsem pozabljajo, da je Cerkev varuhinja pravih moralnih naukov v družini, občestvu i.n državi; pozabljajo, da je bila Cerkev ustanovljena zato, da služi človeku tu na zemlji, ne pa v nebesih.
Pred kratkim sem našel krasen zgled, kako maha naš hrvatski rojak, dr. A. Bonifačič v ,,-Nezavisni državi Hrvatski (Toronto, Sječanj 1967) z debelo prekljo po klerikalnih komarjih. Pod bombastičnim naslovom: »Plodovi klerikalizma med ju Sovencima" beremo takole: »Popovi, frati s paktom straše, dok pografoe, ča je naše... Dr. Miha Krek djavolsko uztraja v griehu i kako djak svoga strica biskupa Jegliča, Mahniča, ; Ušeničnika i Korošca je najbalkanski primjerak Slovenca... Miha Krek zapravo spada kao dr. Šušteršič (sic!) v peku vrst slovenskih mamuta."
Sodobni »postkoncilski" antiklerikalizem je hudo nalezljiva bolezen in sledove te bolezni najdemo tudi v Žebotovi knjigi.
Nič nimam proti temu, če se slika naš zgodovinski »klerikalizem" takšen, ikakor je bil. Pokazati je treba vse svetle in temne strani in končno bilanco tega pojava.
V' Slovenski ljudski stranki (SLS-) je delovalo večje število duhovnikov. Mislim, da nihče ne more odrekati, da je v splošnem njih delovanje bilo vzorno. lin kljub temu: to niso bili nit; svetniki niti angeli, kot ljudje so bili podvrženi zmoti, imeli so svoje vrline in svoje — tudi osebno — napake.
Čs bi bilo pisanje piscev objektivno in če p e 'bi iskali dlak v jajcu, potem bi morali priznati, da Cerkev kot takšna nikdar ni silila duhovnikov, da se udejstvujejo v politiki. Iz zgodovine vemo, da je belgrajski nuncij do dr. Korošca vedno gojil neko diplomatsko rezerviranost. Ne samo v Sloveniji, ampak v vsej katoliški Srednji Evropi smo imeli pojave, ko je ljudstvo naravnost zahtevalo, da duhovnik sodeluje v politiki in parlamentu (Prim. Prelat dr. Seipel, Hlinka, š ram ek, Kaas, Tiszo etc.).
Vzroki za to so bili na dlani: ko je umrl dr. Janez Ev. Krek, ni zapustil toliko denarja, da bi mu kupili krsto. Dr. Korošec je umrl tudi hitre smrti in sodna komisija je pri njem našla 9.000 Din gotovine, nekaj pohištva in knjig...
Po pogrebu dr. Korošca so zaupniki JEZ (SLS) imeli v unionski dvorani priliko izbirati med tremi kandidati dr. Koroščevega naslednika. Ti trije kandidati so bili: dr. Miha Krek, dr. Miarlko Natlačen in dr. Fran Kulovec.
Ministrski predsednik Cvetkovič je po otvoritvi volitev mislil, da bodo volitve trajale nekaj ur. Zato je odšel v unionsko klet in naročil kompletno kosilo. Komaj je Cvetkovič poskusil juho. so mu že javili, da je bil izvoljen dr. Koroščev naslednik.
»Jeli je dr. Krek ?“
»Ne. izabran je dr. Kulovec!"
»Ko je to dr. Kulovac? Jeli je pop?"
Leta 1940 je slovenski narod- prebredel vsaj dva roda borbe proti klerikalizmu. Pošteni zgodovinar -naj poišče vzroke, zakaj je bil ta narod toliko »klerikalen".
na debelo frazarijo o ..razikonstantinjenju" Cerkve,1 * * * V o „koncu“ protireformacije, o triumfalističnih namerah Cerkve v preteklosti itd., itd., so za mene psevdozgodovinarji in psevdoteologi. Če bi bili ti gospodje, tudi oni v rdečih kolarjih, praVični do matere sv. Cerkve, potem bi študirali zgodovino in bi videli, kako čudovito je Bog dopustil, da je perfektna rimska država v rimskem pravu uzakonila temelje naravnega prava, iki je kot takšno del hožjega prava, kako je ipotem na razvalinah rimske države te razvite teorije naravnega prava s pridom uporabljalo krščanstvo, ki je po sv. Avguštinu (,,De civitate Dei“) postavilo temelje in zamisel srednjeveške krščanske države. Pravični zgodovinarji, celo nemški nacisti, so priznavali, kako je imel papež Gregor VII. .prav, *ko se je kot lev boril prot; Henriku IV., tudi takrat, ko ga je večina kardinalov zapustila („Dilegi iustitiam et odi iniquitatem, propterea morior in exilio“). Pravični zgodovinarji bodo mo-
1 V rimski državi je bila Cerkev, vezana na državo, država pa na cerkev. V starem paganskem rimskem cesarstvu je cesar tudi opravljal funkcijo najvišjega duhovnika (Pontifex Mxinms). To fukcijo j(, še izvrševal
Konstanstin Veliki po besedilu, ki je bil nekako sprejemljiv za .pagane kakor za kristjane. V Milanskem ediktu (1. 313) pa je Konstantin odprl vrata
krščanstvu kot enakopravni državni veri.
Najvažnejše pri vsem je bilo to, da je bila država vezana na Cerkev, Cerkev pa na državo. Država je bila dolžna braniti in ščititi Cerkev in v srednjem veku se je razvila institucija cerkvenih patronov. Cesarji, kralji, knezi, grofi in plemiči kot „patroni“ so imeli pravico prezentirati kandidate za župnike in prelate, obenem pa so imeli dolžnost vzdrževati cerkev. Itimsko-nemški cesar in španski kralj sta imela pravico, da enkrat veljavno vetirata izvolitev rimskega škofa (papeža), papež pa je imel pravico kronati nemško rimskega cesarja.
V latinsko zapadno Cerkev je prešel izključno latinski obredni jezik in sicer tudi tam, kjer ni bilo romanskih narodov. Enotni obredni jezik je družil krščanski zapad in ga je stoletja vzgajal v istem duhu. V jezikovno mešanih pokrajinah je omogočil, da so se tudi narodne manjšine vsaj v cerkvi čutile enakopravne. Tako so se ohranili katoliški Lužiški Srbi (danes sredi Nemčije) ibaš zaradi tega, ker se v cerkvi niso mešali z nemško katoliško manjšino niti z nemško protestantsko večino. Kar se tiče slovenskega naroda, pa lahko rečemo, da germanizacija vsaj mi imela svoj začetek v cerkvi pri mašni daritvi.
Zapadna Evropa p0 svojem bistvu že nekaj stoletij ni več krščanska (absolutizem, individualizem, nacionalizem, kapitalizem, marksizem). Posebno kritična je situacija tam, kjer jo Cerkev ločena od države. Za takšne razmere je tudi novi Oodex iuris canonici iz 1. 1917 žel zastarel. Zato je II. vatikansk; koncil dal nasvet, da se določbe 0 patronatnem pravu kratko-malo ukinejo. (,,Razkonstantinjenje“ Cerkve.)
Do danes je veljal v rimsko (katoliški cerkvi izrek: Ecclesia „vivit“ iure Romano. Cerkev „živi“ od rimskega prava. Nekateri ,,ultra" progre-sistični elementi pa hočejo rvolucionarno se znebiti vsake rimske navlake. Ti reformatorji učijo, da Cerkev v svoji univerzalnosti ni odvisna od rimskih pravnih norm. Cerkvi lahko služijo druge kulture in drugi pravni sistemi, samo da v njih ni elementov, ‘ki nasprotujejo naravnemu pravu.
To je sicer vse res. Ker pa nosi ogromna večina današnjega kulturnega sveta pečat rimske dediščine, dvomim, da ima takšno prisilno ,.raz-konstantinjenje" kakšen smisel.
rali priznati, da Cerkev kat takšna rfikoli ni imela namena, da bi segla na posvetno področje, razen v toliko, kolikor je to zahtevalo (bistvo njene neodvisnosti. Govori se, da je slovensko ljudstvo katoliško in krščansko že 1200 let! Toda isti gospodje, ki to govorijo, včasih pozabljajo, da je tudi res to, da je slovenski svobodni kmet, kot predstavnik ljudstva na Gosposvetskem polju vprašal narod, ali kandidat za deželnega kneza ..pripada pravi veri" ? Kako daleč se od teh zgodovinskih dejstev in zgodovinskih resnic odvračajo znanstveniki, pa tu d j teologi!
Slovenska ljudska stranka je imela v zgodovini svoj raison d’etre; tudi še pod prvo Jugoslavijo, ko se je zrušilo krščanstvo pod čtivom ,,Krvavih kardinalov", ..Velikih inkvizitorjev" in „Papežinj,e Juane". Kes pa je to, da Cerkve v nedemokratični absolutistični državi nima več nobenega namena in interesa hraniti Cerkev v parlamentu, k; ničesar ne pomeni. Tudi nima Cerkev nobenega namena, da se „po krščanskem krilu socialistov", tipo Kocbek ..prikradejo" v partijo z namenom delat; politiko.
Zgodovinsko vlogo krščanske demokracije je torej treba soditi pravično z zdravo zgodovinsko perspektivo. Krivično je današnje pojmovanje o družbi prestavljati v preteklost in iz te zmaličene perspektive soditi zgodovino.
Zelo kočljivo je tud; govoriti 0 Cerkvi in njeni nalogi v modernem svetu. Ni treba, da bi g. profesor prepisoval iz drugih knjig, kako je bila slovenska Cerkev zastarela in nič več pastoralna na višku, ko je vendar 'bila Slovenija dežela, kjer je Cerkev bila tudi pastoralno na visoki višini-Ko se g. profesor oprijemlje fraze, ki so jo iznašli francoski levičarski teologi, da se mora „Cerkev odpovedati vsaki politiki*, vsakemu „triumfalizmu", vsakemu ..klerikalizmu", zaide v nek circulus viciosus s trditvijo, da mora demokratska miselnosV-biti zavarovana miselno in čustveno v zakonu ljubezni, ki je jedro krščanske kulture. Zgodovina namreč dokazuje, da ima vsako gibanje, tudi versko, končno svoj refleks v politiki in zakonodaji in po njej v državni administraciji. Tako je treba tudi pojmovati srednjeveško krščanstvo. Seveda, krščanstvo več ne živi lastnega življenja, ko se po neomoder-nizmu pokantuje,5 potem razvoj sam .po sebi zaide v „razkonstantinjenje“.
r' Nemški filozof Kant (1724—1804) je v svojih filozofskih spisih Boga in vero zreduciral na sistem moralnih naukov. Kant sicer ni izključil možnosti, da Bog resnično obstoja, po njegovem mnenju pa je v filozofiji nemogoč vsak dokaz, da Bog resnično obstojia. Kantova šola je nešteto filozofov potegnila v nevero. Koncem 19. stoletja so skušali nekateri katoliški filozofi ubežnike iz krščanskega tabora pridobivati nazaj. To so bili modernisti, ki so prevzeli Kantovo zmoto, da je vsak dokaz glede Boga v filozofiji nemogoč; modernisti pa trdijo — podobno kakor Kant, da moralni nauki, vera in klic po Bogu nastaja podzavestno in končno zavestno v notranjosti človeka. Kristus je potrebo ipo Bogu v največj,- meri občutil in izpovedal, Cerkev pa je organizacija, ki skuša med ljudstvom to zamisel ohraniti in utrditi. Dogme so nič drugega kakor formule, s katerimi izražamo verska občutja in se zato izpreminjajo s časom in krajem.
Papež Pij X. je v svoji encikliki „'Pascendi“ (8. 9. 1907) to zmoto
Ko po vsem tem tudi protireformacija odbrenika, tudi noben „dialog“ Cerkve ne more več rešiti.
Za konec bi še poudaril to, da se je g. dr. Žebot lepo pietetno spomnil svojega učitelja mučeniškega profesorja dr. Lamberta Ehrlicha. Po mišljenju nekega ,/kritika" iz Slovenije naj bi to bila ..lepotna napaka te knjige". Temu gospodu, pa še drugim, ki tako mislijo, bi povedal to-le: Propagandni minister dr. Goebbels je govoril to. kar je nacionalsocialistična sodrga hotela slišati (..Juden heraus"). Nacionalsocialistična ideja je zaradi tega našla svoj duhovni konec v koncentrcijsikih taboriščih in ta duhovna smrt bo trajala tak0 dolgo, dokler bo človeštvo živelo na svetu. Nevarno in neumno je potem govoriti to, kar hoče sodrga slišati. Gospod prof. dr. Žebot ni dr. Goebbefls. Dr. Žebot pove, kar misli in čuti, pa če je to komu prav ali ne. Dr. Ehrlich je šel dober mesec pred svojo smrtjo na Vrhovno italijansko obveščevalno komando in tam italijanskemu 'kupatorju v brk povedal, kakšne zločine dela nemški okupator in katere zločine dela italijanski okupator. Božja previdnost je dopustila, da je ta dokument ostal ohranjen tako, da fta je državni tožilec na Rupnikovem procesu javno prebral in bil potem Ponatisnjen v posebni knjigi. Sloveskega naroda ne sme biti sram. da so v njem živeli ljudje kakor dr. Ehrlich. Dr. Žebot je bil tisti, ki je dr. Ehrlichu 26. maja 1942 v Streliški ulic; v Ljubljani zatisnil oči. Če naj res kdaj pride do slovenske sprave, potem se bo moral slovenski narod navaditi na takšne »•lepotne napake".
ostro obsodil. Prvi vatikanski koncil sicer priznava vpliv, ki ga ima na ljudstvo svetost Cerkve — ob eximiam sanctitatem et in omnibus boni operibus — toda vse te okolnosti samo ustvarjajo ugodno ozračje in dispozicijo za vero in Boga. (III. Cap. 2)
Spominjam se, da se je dr. L. Ehrlich ob vsaiki možni priliki obregnil °h moderniste. Ti so bili Kantovi filozofski učenci prav tako, kakor se je marksizem naslanjal na Kantove filozofske naslednike (Fichte. Hegel).
,vv Drugi vatikanski koncil je široko odprl vrata tistim, ki v „d|ialogu“ iščejo Boga in Resnico. Ob tej priliki pa moramo ugotoviti, da delajo nepopravljivo škodo veri in Cerkvi tisti, k; v svoji vnemi v nekem svojem i,psevdo-ekumenizmu“ hočejo resnico združiti z zmoto, pa naj bo to v luozofiji, dogmatiki ali socialnih naukih. Sodobni teologi jih imenujejo '^moderniste in papež vedno znova opozarja na te krive reformatorje (Primerjaj nagovor Pavla VI. na postne pridigarje 1. 1968).
Našo emigracijo posebno zanimajo poizkusi, kako marksizem (ne ^^hksiste!) približati krščanstvu. Enciklike dosledno zanikajo možnost takšnih poizkusov, najnovejše izjave kardinala Ottavianija pa potrjujejo, da v mnogih krogih glede te stvari ni jasnosti- Nič nimamo proti temu, če "do z ljubeznijo in »dialogom" skuša pridobivati marksiste. Toda ljubezen zahteva, da se ne dela kompromis med zmoto in resnico.
Pred 100 leti je umrl Baragu
Bil jei rojen Slovenec. Phtidno se je učil. Bil dober in gor\eč duhovnik. Odšel od, dama v svet. Bil še bolj goneč duhovnik, milijonar. Odkrival nove zemlje, sppznuval nove ljudi, nosil Kristusa drugim, trpel in se boril, pa ne odnehal. Postal je velik, postal 8'mhol slovenskega Ameri-kanca, nikdctr pa, pozabil, da je njegov dom v Sloveniji.
Vsi gornji stavki bi morali veljati tudi za nas. Vsi, četudi nismo vsi duhovniki, vsi še bolj zato, kor je danes laikom nakazana veliko večja odgovornost kat pred sto teti in še več.
Ali kdaj pomislimo na to?--------—
Mnogo bodo letos pisali o Baragi. In nič ne bo bolj vredno kakor Barago posnemati: v delu in ravnanju. In moliti, da bi postal svetnik! Če kdo, potem smo zdomski Slovenci najbolj poklicani, da enega izmed pionirjev slovenskega, zdomstva skušamo ob sodelovanju drugih narodov pripeljati do časti oltarja.
Ste že kdaj pomislili, kako hi Baraga pogledal, ako bi zdaj enkrat prišel med nas na obisk, lcakclr je svoje čase hodil od enega do drugega indijanskega redu? — kako bi nas pogledal? Bi vzdržali pogled?
Smo mar voljni Baragi napraviti sramoto? — Najbrž ne. Zato: ob stoletnic: smrti ne mislimo samo na zgctdbe, ki smo jih o Baragi slišali doma, ko Amerike poznali nismo, ampak se potrudimo najti v Baragovem življenju resnice, ki so se nam tedaj morda zdele daleč, danes pa prav doživele nujne za našo narodno ohranitev.
Tako nam bo lahko s svetlim srcem prositi, naj bi Baraga bil svetnik.
P. E.
PORAVNAJTE NAROČNINO!
DARUJTE V TISKOVNI FOND!
OB PETDESETLETNICI 29. OKTOBRA 1918
Gradišnikove matere trnjeva pot
Od nežne mlalosti do častitljive starosti skoraj devetdesetih let je Gradišnikova mama hrabro, junaško nosila težki tovor kmečke, gorjanske matere in žene. To čudovito mater, Jedrto Skuti, rojeno Štern, smo položili kot dragoceno seme za rast v večno pomlad na božji njivi sv. Andreja drugega dne v maju, na dan dnevnega češčenja v libuški podružnici.
Rajna Gradišnikova mama je bila otrok preproste gorjanske hiše, Pri Oberu nad Mežico. Kot mlado dekle, komaj doraslo za težko hribovsko življenje in delo na polju 'in pri živini je morala opravljati najtežja dela doma in na polju. Vsa predana rojstni hiši in polju je nosila dan za dnem tovor na glavi — zvrhano košaro trave, na hrbtu težak koš gnoja. Vižala je oralo, ki so ga težko vlekli volit i, privzdigovala brano, tolkla trde grude pred setvijo. Naporni so bili koraki Po strmini navzgor in navzdol. Pri tem delu je Jerica za dobila ,,kilo“. A mlada junakinja pod težo razmer ni onemogla. Težak tovor po hudih klancih in drčah je bil njen vsakdanji kruh in njena molitev. Njene sanje pa so blile jasne in veselo se je pripravljala, z močjb telesa, bogastvom duše in v zbranosti vere za bodočnost, ki se ji je nasmehnila n«a sosednjem hribu, nad Šentjurjem.
Ko je prišel tedaj Gradišnikov sin, gorjanec iz Podpece k Jerici Po nagelj, mu ga je rada pripela na prsi v znak, da mu daruje tudi Pošteno srce in pridno, delavno roko.
Tako se je v lepem, srečnem zakonu pričelo njeno novo življenje na lepem, visokem hribu pri Gradišniku (Stari ljudje so pravili, da je tam nekoč stal grad, in tej hiši so prej kdaj pravili Gradišč).
Jerica je tu imela svoje kraljestvo, svojo ljubezen in srečo •— in svoj križ, ki ga je voljno nosila. Kila ji je delala težave, a kljub tej težavi je povila Gradišnikovi hiši enajst otrok, od katerih so štirje kmalu umrli.
Ko je prva vojska, leta 1914 izbruhnila, je moral Gradišnik k vojakom, kjer je ostal do konca vojne. Vrnil pa se je bolan. Med vso y°jn0 je Jerica opravljala vsa dela, ki jih sicer opravljajo moški. Bila je gospodar, hlapec, dekla in gospodinja. S' čvrsto roko je orala, sejala, kosila in žela in opravljala dela matere, gospodinje in kravarice s po-m°čjo doraščajočlih otrok.
V spominu nam je slika Gradišnikove matere, ko je ob košnji ali z.« tvi nesla za delavcd košaro z malico ali južino na glavi; na hrbtu ji je visel petletni! sinek, ki radi bolezni ni še shodil; z roko je vlekla za seboj ali tiščala voziček z malim otročičem, tretjega pa je nosila pod srcem. Tako so se z njo vlekli dnevi, tedni in meseci. Za’ spremmbo so se križi dnevnih nevšečnosti menjavali po velikosti in teži. Težke sence so legale na zeleno ali sneženo hribovje, a sonce upanja, ki je lastno dobrem d materinemu srcu, ter ljubezen do družine in Gradiša ji je dajala moč. Verovala je: „Bcg usodo vodi!“
Po vojni se je mož vrnil in materi-žertl se je življenje obrnilo na bolje. S skrbjo je spremljala bolezen moža. Za njo pa je prišel nov udarec.
Leta 1919, ko so prve čete volksvvehra zasedale naše vasi, je pri nas cvetelo izdajstvo. „Das Haus ist schwarz!“ so podivjani, pijani možje v uniiformah, z bajoneti na puškah obiskali mnoge naše družine in vanje prinesli strah in grozo. Oglasii so se tudi pri Gradišniku Očeta so zastraženega držali na hodniku. Ko sc pobrali srebrnino, ure in še kako vrednost ter živila, se je mati Jerica v zgražanju nad! takim početjem oglasila z moško besedo. Za tako nezaslišano predrznost pa je vojak nastavil na njene prsi bajonet in puškino cev. K sreči je smrtonosno cev odrinil treznejši vojak. Oče Gradišnik, njegovi konji in voz pa so morali s prodirajočo vojsko proti; Štajerski. Vrnil se je po nekaj tednih iz Guštanja.
Leta 1925, v aprilu je oče Gradišnik umrl za posledicami, ki jih je prinesel iz italijanske fronte. Gradišnikova mati je morala zopet sama stopiti na trnjevo pot skrbi in borbe za življenje. Žuljev na rokah ni preštevala, bolečin ni tehtala. Hribu, domačiji in otrokom je biila sončni žarek, zavetje in dober kruh.
Prišel pa je temni dan v aprilu 1942. Okrutni! Hitlerjev borec je surovo ukazal: „Z mano — vsi — za par dni — ni vam treba nič s seboj jemati!“
Tedaj je Gradišnikova družina (bil je siiin Franc že poročen, stara mati, sin z družino) bila izseljena v taborišče na Hesselberg. Vse njihovo imetje, obiske in hrana je ostala doma. Hleb kruha za prvo potrebo so grede dobili od drugih izseljencev.
Sin Štefan pa je bil v Hitlerjevi vojski, kot mnogi dirugi izl družin izseljencev. Nekega dne v bolnišnici je po prestanii' krizi obojestranske pljučnice sedel pri mizi, 'ko je došel telegram, da je družina izseljena. Slab, kot je bolnik po prestani hudi boleznji, se je Štefan nezavesten zgrudil pod mizo. Dobrosrčen zdravnik, veren Tirolec se je zanimal zanj in nato, ko je spoznal grobo krivico, izvršeno nad nedolžnimi, je tajno posredoval, da je bil Štefan od vojaščine oproščen.
Tako je Štefan nekoč obiskal svojce na Hesselbergu. Matere ni bilo med drugimi. Iskal jo je in našel v bSižnjem gozdiču z malim vnučkom. Mati je klečala pod borovcem in molila rožni venec.
Leta 1945 se je Gradišnikova mati z ostalo družino vrnila na Gradišče. Hrib je bil zelen in sončen, a dom je bil prazen, do kraja izropan. Slika je bila obupna: Zidovi poškodovani, podi iztrgani, okna odstranjena, stanovanje brez pohištva, štedilnik v kuhinji razfclit. Težko je bilo upostaviti red za človeka vredno življenje.
Nato so se poročile hčere; umrl je sin posestnik, hči Micka je legla v prezgodnji grob. Uboga mati je s krvavečim srcem polagala svoje drage na žrtveni oltar Bogu v dar. Ostala je duhovno močna. Ni je zlomila usoda, ki jo je a neštetimi biči udarjala po plečih; ni je ustrašil prezir zaradi narodne zavesti. Vedela je, kdo šteje njene stopinje pri delu, kilometre k vsakonedeljskj maši lin na šentjurski hribček v času, ko so pešale njene moči.
Pred letom dni je po nesreči padla v stanovanju in si nogo zlomila. Iz postelje ni več mogla. Radi ležanja so se pojaville velike, pekoče rane. V strašnih bolečinah je vpila na pomoč: „Marija, ti mi moreš pomagati —!“ Domači so ji lepo stregli. Največ v pomoč ji je blil sin Štefan. Ko jo je v nočeh brez spanja, v urah polnih vzdihov, skuša! tolažiti, mu je vedno odgovorila: »Marija mi bo pomagala." Gradišnikova mama je tako v velikem trpljenju, ki jo je použilo do kosti in do zadnje kaplje krvi, ugašala...
Štefan pa je bil deležen njenega zadnjega materinskega objema, Poljuba in blagoslova; s pojemajočimi močmi je umirajoča zatrdila sinu: „Saj — prideš za menoj!...“ in Gradišnikova mati je nato takoj mlirno, tiho zasnivala sen v Bogu, v objemu Kraljice maja.
Lepa je slika Gradišnikove matere — in tako lepe so slike vseh naših mater.
(Naš tednik •— Celovec)

Petdesetletnica 29. oktobra naj bo oživljen zagon slovenstva, ki se zaveda, da je Slovenija prstan Evrope, obenem pa tudi resnični drža vn i prazn i k vse sl o ven st va
Itlsgr. Ignaciju Kunstlju v pozdrav
MansignOr!
Ko Vas bomo na letošnjem Slovenskem dnevu prvič pozdravili med nami, ne bo to samo pozdrav duhovniku, ki je svr.je vernike spremljal skozi Vse1 grozote vojne, tudi ne samo priznanje za dušobrižmiško skrb med našimi rojaki na Angleškem: pozdravili Vas bomo kot vrhovnega dušnega pastirja v zdomstvu.
Morda se premalo zavedamo-, da Vam je Sv. Stolica z imenovanjem vrhovnega dušnega pastirja v zdomstvu poverila sdno težko 'in odgovorno nalogo Voditi} po šmarnicah Cerkve četrtino '.slovanskega naroda. Saj nas je skorajda\ hol'Jco v zdomstvu in preko tega ne -mm\e in ne bo mogel nihče več, ne tu ne tam.
Zato vemo, \da bo Vaša lin Vam. podrejenih duhovnikov križa teža šele tedaj tudji plačilo, ko bomo znali ,vsi v zdmn.sskmn. občestvu povezami res iz srca in goreče moliti Oče naš in se po njem ravnati; ko boste Vi in vsi naši duhovniki utr jeni v zavesit, da besede niso padle na nerodovitna tla, ampak da jjč iz zdomskih vrst zrastla nova, prečiščena, in poglobljena vera, taka vera, ki gore prestavlja.
Ob Vašem, obisku bomo zalo molili — preprosto, in skrito, kakor smo vajeni — da bi Vam Vsemogočni pode\:l moči in trdnosti pri prenašanju bremen, k jih ni malo, obenem pa tudi, da bi bdi preko Vas povezani v enem samem, lortako čutečem krščanskem slovenskem narodu: le tako bomo spet dobili moč, ki nas je vzdi zala stoletja., prejeli oživ-Ijenje, ki 'je nujno za nadaljnji obstoj naišega naroda.
Monsignar! — Potrudili se bomo, da Vam naše ravnanje, delo in življenje ne bo v sramoto, kadar boste kjer koli morali govoriti o svojih vernikih, raztresenih po vseh državah, kjer gradimo Slovenijo v svetu
Pozdravljeni!
NA NEK NAČIN NAJ BI SE POVEZALE SKUPINE MED SEBOJ. MORDA BO MOGOČE VSE SLOVENSKO IZSELJENSTVO
POVEZATI VSAJ V RAHLO ZVEZO......
IMAMO PA ŽE ENO MOČNO VEZ, IN TO JE SLOVENSKI IZSELJENSKI TISK.
Dr. Gregorij Rožman
(Pismo v leto 1960 — Zbornik Svobodne Slovenije 1960)
POZIVAL SEM JIH
Ajprila leta 1941 so sosedje Jugoslavije naipaidili, okupirali in razkosali mašo domovino.
Vsi ljudje brez izjeme so tedaj sprejeli ‘okupacijo kot nekaj; začasnega, v nemoči trenutnega odpora proti zmagovitim silam osi.
Nemčija in Sovjetska zveza sta si podali roke na razvalinah pogažene Poljske.
Komunistična partije Slovenije je sledila direktivam Kominterne ter se ob napadu okupatorjevih sil ni zoperstavila nacistom in fašistom.
Šele 22. junija 1941, ob napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, je CK KPS (centralni komite Komunistične partije Slovenije) osnoval v Ljubljani glavno poveljstvo partizanskih čet, kateremu) je dal ukaz o vstaji. (Ta datum so partizani določili šele pozneje.)
16. septembra 1941 se je v Dobri lovi ulici št. 22 sestal Izvršni odbor OF, kjer je sprejel odlok o narodnem davku, o zaščiti naroda, po Katerem so imeli biti kaznovani izdajalci in o posojilu (svobode. (Ljubljanski vodnik
1.	1957. strani 27.)
Pristaši OF so s svojimi nastopi iproti okupatorju izzvali strahotne represalije.
Italijansko vojska je na Notranjskem zapustila strahotne posledice. Ljudjie |so v takem stanju in razpoloženju kakor tega naša zgodovina od turšikih časov sem ne pomni. Vasi gorijo, sovražnik je pomandral žitne Polja in sadovnjake, ženske in otroci vreščijo, skoraj v vseh vtaseh streljajo talen na stotine ljudi gonijo v internacijo, živina muka in tava po gozdovih. (Edv. Kocbek, Tovarišija, stran 110.)
Ko sc danes kdo vpraša, kje je tedaj bila danes „hrabra“ s »heroj-skimi“ spevi in zlatimi kilajnami čaščena, z obilnimi pokojninami in drugimi materialnimi dobrinami obdarovana partizanska vojska, mu verjetno Pe bi znali odgovoriti.
*
Pač pa bi lahk0 odgovorili, koliko „izdajalcev“ je ..likvidirala*1 ta »hrabra** vojska (ipardon, tudi vojska v narekovaju).
Poznal sem Kandaretovo družino iz Dan. Sedem ibratov. Prvega so po strahotnem mučenju umorili v Markovem hribu julija 1942, nato so »likvidirali** postopoma ostalih šest bratov, maja 1945 pa še očeta.
Štirje Kovačevi iz škrilj pri Danah: ob razpadu Italije, ko so se partizani bratili z italijanskimi vojaki, s'o jih poleg desetin drugih »likvidirali**.
Palčič Ivan z Vrhnike, katerega so s prestreljeno glavo vrgli v jamo, od koder je ušel, ga dobili po razpadu Italije in ga likvidirali.
Poznal sem kaplana Kramariča. »Pokvarili s min ga,** pravi Matevž Hace v Sajetovem »Belogardizmu**. Ko so laški vojaki streljali talce, je hodil
z njimi, delil tolažbo, posredoval. Ker pa ni odobraval načina borbe, ga je partizan zaklal v postelji.
*
Vsemu se je pridružila nasilna rekvizicija 'slovenskega kmeta. Vdirali so v kašče in hleve, grabili sadove žulljev in znoja kot nobena druga oblast v zgodovini. Kdorkoli je bil proti temu počenjanju, so ga brezobzirno ..likvidirali".
Kmetje so v globini svoje notranjosti naši nasprotniki. Zdimo se jim nespametni, nori, enostranski ljudje, zanesenjaki, ki so v navzkrižju z življenjskim izkustvom. Drugače tudi ne more biti. Itlmetjc so v bistvu konservativna bitja. Poleg tega so šli skozi klerikalno vzgojo, če bomo zmagali, se nas bodo bali, toda zaupanja v nas ne bi.tdio imeli. (Edv. Kocbek, Tovarišija, stran 358.)
Tisti kmet, v katerega sadove truda in znoja se je kot polip vsesala OP’ in dolga štiri leta pila, medtem ko „zavezniki“ razen v zadnjih mesecih vojne niso materialno podpirali OF, tisti kmet je bil primoran, da zagrabi za puško. Poznal sem jih.
Sestradane in pretepane so jih vlačili po italijanskih zaporih.
Ko so šli na otoku Ustilki k sv. maši, so jih pristaši OF 'napadli, da bi jim preprečili vhod! v cerkev. „Likvidirali vas bomo." Res so jih likvidirali junija 1945.
Poznal sem Intiharja Franceta iz Viševka. Ko so se belogardisti ob italijanski okupaciji 1943 predali partizanom, ipo dani besedi, da se ne bo nobenemu nič zgodilo, je skušal pobegniti. Ustrelili so ga. Mrtvega sta peljala mati in sestra na ročnem vozičku ob pljuvanju in zasmehovanju partizanov ma pokopališče- Poznal sem jih-
Ko so prišli julija meseca iz zloglasne Ustike v Chiesa Nuovo pri Padovi, so začudeno gledali. Interniranci, posebno pristaši OF s skladovnicami paketov. Vodic na preteik, na Ustiki so jo morali plačevati p0 dve liri liter. Koncertna soba. kjer je operni pevec Lupša romantično popeval ,,Za vasjo je čredo pasla", črnolaska itd.
Proti fantom in možem so se znova začele skrivnostne grožnje: „Li-kvidirali vas bomo." Pristaši OF so res ob italijanski kapitulaciji zaprosili italijanskega komandanta za 'orožje za , skuipni nastop proti Nemcem". V resnici pa so se pripravljali, „da pobijejo okrog 600 izdajalcev", čez štiriindvajset ur so se vsi vozili v senci SS-ovskih brzostrelk natrpani v živinslkih vagonih p hoti Nemčiji. Pobili so jih junija 1945. Iste ljudi!
*
Prisilili so nas, dja vzamemo orožje iz rok našega največjega sovražnika, da si ubranimo življenja pred verolomnim# slivenskim partizanom, (Kapetan Albin Cedkvenik v šentjakobski šoli ob ustanovitvi slovenskih domobrancev po padcu Turjaka in Grčaric: konec septembra 1943.)
Poznal sem može in fante.
Med domobranci v Srednji tehnični šoli. Ičete na zboru, petje je od-
mevalo po hodniku. Videl sem fante iz Dolenjske in Notranjske. Vsak s svojo zgodbo, vsak -s svojo bolečino. V udarnih bataljonih so podili partizane in jih potiskali v izhodiščne postojanke. Vse je bilo med njjmi; dobro in slabo. Ali kot je nelcdoi zapisal: „Grelšilo se je znotraj in izven obzidja."
Toda verjemite mi: /jaslužijo, da snamemo klobuk z glave. Kajti bili so katoličani, bili so SKavctici. Danes so mučenci.
V isvojih vizijah so videli, da ljudje s0 vedno ljudje; uvideli so, d.i nasilje ne more zmagati. Po dvajsetih letih pisatelj Matevž Hace, tedanji politični komisar slovenskih partizanov, priznava časopisnemu reporterju: ..Kar me najbolj' boli, je izumiranje naših kmetij."
Ali ne bi mogli vso dvajsetletno preizkuševalno kletko, kjer so prakticirali vse mogoče in nemogoče sisteme metodičnega kolektivizma, kar vso je moral plačevati slovenski davkoplačevalec vpeljati brez strahotnega genocida v kočevskih gozdovih ?
Vsaka doba je poznala tudi pisce, ki sQ se udinjali oblasti in jo proslavljali. Toda to so bile muhe enodnevnice, ln'jihl»ve oblike pa netočna hrana (Josip Vidmar: Uvod v knjigo ,.Spomini iz partizanskih let, str. XII.)
Dvaindvajset, prehajamo v triindvajseto leto, smo priče, kako v domovini ves upravni, kulturni, zgodovinski, filmski in drugi aparat prikazuje slovenskega domobranca, skromno rečeno, v negativni obliki.
Pravna oblast pa v slučaju sodnega postopka čisto enostavno zavije: ',.Ako se pogiVi.šani v treh mesecih ne javi, je smatran za mrtvega!‘‘ Pieteta do mrtvih zahteva, da se pojasni, zakaj so morali umreti! Zahtevamo, da se postavi spomenik na množičen grob pobitih domobrancev in drugih žrtev!
Pieteta do ostalih svojcev zahteva, da se dovoli na kraju slovenskega poikolja, da lahko prižgejo stariši, bratje in sestre ter sinovi vsaj sikiromno svečko v spomin tistim katere so brez obrambe pljuvali, bičali in nazadnje križali.
Po četrt stoletju strahotne smrti slovenskih domobrancev zahtevamo pravico do javne izmolitve Očenaša za tiste, kateri :so umirali pod streli slovenskega Kajna z molitvijo na ustnicah: „Očc odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo."	J. S.
Vnem borcem! Če hočete vedeti, kako in kaj misli mladina, berite MLADINSKO VEZ! Ne bo vam žal. Nasprotno ■— pri vzgoji otrok vam fa» zelo koristila. — Naročajte jo v Dušnor pastirski pisarni, Slov. hiša, R. Falcon 4158, Buenos Aires
Gradivo k dialogu
\ VESTNIK je že pogostokrat povedal svoje mnenje glede dialoga. V potrditev doslej popolnoma pravilnega stališča navajamo danes tri primere.
Ameriška domovina je v svoji' Kanadski rubriki objavila sredi januarja letos naslednji dopis pod značko V. D.:
OBČUDUJEMO DOSLEDNO RAVNANJE
Doma v Sloveniji je še veliko vdov in sirot. Možje in očetje so padali za časa komunistične revolucije. Mnoge žene so postale vdove in prenekateri otroci sirote šele potem, ko so koncem zadnje svetovne vojne zavezniki poklonili zmago v Jugoslaviji komunistom.
Še je nekaj ljudi v emigraciji, kj niso pozabili na te vdove. Eni izmed njih, ki še danes trpi na posledicah komunistične krutosti, je prijatelj jz Kanade poslal za Božič denarno pomoč. Obenem ji je v pismu tudi razložil svoj položaj, svoje poglede na vse, kar se je dogajalo in se še dogam doma in med emigranti v tujini. In dobil je odgovor v enem samem stavku:
„Ne moremo pa si kaj, da ne bi občudovali Vašega doslednega ravnania glede na pretekle težke dni.“
Tako vidimo doslednost tam in doslednost tukaj. Ena je vesela druge in ena drugi si dajeta podporo. Doslednost doma je bilo treba drago plačati in zato ie vsega občudovanja vredna. Pa tudi v zdomstvu se zahteva vedno večji pogum od tistega, ki vztraja v doslednosti, da danes še odklanja tisto zlo, proti kateremu se je nekoč boril.
Med te-le misli bi spadalo tudi poročilo, da je lani v novembru priredil Titov zastopnik pri Vatikanu Vjekoslav Cvrlje poseben sprejem za cerkvene ljudi v Rimu. Sprejema so se udeležili vsi gojenci Slovenika z rektorjem M. Jezernikom na čelu. Po vsem tem ni čudno, če vedo povedati, da med temi gojenci vlada pravo zaničevanje slovenske politične emigracije in celo slovenske katoliške preteklosti'. To so sledovi komunističnega vplivanja in sadovi nedoslednosti tistih, ki bi morali hoditi ravna pota.
Če dopisnikove navedbe niso resnične, potem bo gospodu Jezerniku in njegovim zelo enostavno dokazati nasprotno. Dokler pa tega ni, bomo verjeli dopisniku.
*
Lanski sestanek slovenske zdomske duhovščine s predstavniki drugih narodov za železno zaveso na 17. kongresu Cerkve v stiski je ne-
kega A. J. — kakšno pomanjkanje poguma v partijskih vrstah, da se ne podpišejo s polnim imenom! — nagnil, da je napisal sestavek »Zaradi vere preganjani slovenski narod", v katerem z navajanjem Katoliškega glasu in popisom slovenske duhovske delavnosti na tem kongresu hoče prikazati, da takšno delovanje ne opravičuje, da „bi privolili v kakršnokoli svojevoljno drugačno razlaganje ali morda celo maličenje duha in črke protokola" mod Sv. Stolico in komunistično Jugoslavijo. S tem seveda grozi duhovniščini na rodnih, tleh, ki je pri tem snidenju slovenskih duhovnikov sodelovala. Moti ga predvsem tečaj zamejskih duhovnikov, ki je bil v Trstu avgusta meseca lani. »Nimamo kaj komentirati, bi dejal površen opazovalec; govorili so o verskih in cerkvenih zadevah in podobnem, lepo v bratski slogi zbrani duhovniki iz matične domovine, iz vrste manjšine in izseljenstva," pravi A. J., katerega predvsem moti navedba v Katoliškem glasu, da je na večeru, posvečenem v času kongresa zaradi vere preganjanim narodom, vsaka narodnost zmolila očsnaš v svojem jeziku in bila pri tem prižgana za vsak narod posebna sveča pred oltarjem. Dvanajst jih je bilo, med njimi tudi slovenska.
Vse to je pisca spodbodlo, da je najprej napadel vrhovnega dušnega pastirja v zdomstvu msgr. Kunstlja, zatem pa dobesedno zapisal tole: »Msgr. Anton Orehar daje v imenu nadškofa i,z Buenos Airesa imprimatur za izdajanje knjig slovenskih belogardističnih piscev, duhovnikov itd., ki so vse po vrsti najbolj strupeno lažnjive v odnosu do socializma, napredka in razmer v domovini." (Teorija in praksa, štev. 12. 19G7, str. 1820/1).
Tako.
Zdaj pa prosimo g. A. J., da navede naslov samo ene knjige, ki napada sedaj obstoječi režim v domovini in nosi Imprimatur msgr. Oreharja, po nalogu buenosaireškega nadškofa kardinala. Samo en naslov, nič več! Če pa A. J. 'smatra molitvenike, verske knjige in knjižice, nabožno branje za sovražen tisk, potem naj pove, kako on tolmači Protokol! Če so ga napačno informirali, da vsa tiskana beseda, ki jo svobodna slovenska emigracija v Buenos Airesu pošilja v svet, potrebuje imprimatur, se lahko pri sedanjem predsedniku verske komisije, bivšemu poslaniku v Buenos Airesu, pravilneje informira. Velja pn: vse, kar nosi Imprimatur msgr. Oreharja, je nauk Cerkve, predvsem upoštevajoč pokoncilsko miselnost. Nauk Cerkve pa je bil in je — kljub Protokolom —, da je zmoto treba prikazovati, razkrinkavati, pri tem Pa ne misliti na ljudi, še manj gojiti sovraštvo. Če tega A. J. ne vidi ali noče uvideti, potem še naprej vztraja v sovraštvu, prek0 katerega j€ mladina doma že zdavnaj šla na pot ponovnega snidenja vsega slovenskega naroda.
Sicer pa: A. J.-ev članek je odličen argument za ponoven prižig sveče na prihodnjem kongresu Cerkve v stiski. Bolj res ne bi mogel
ustreči in samo želimo, da še kdaj kaj pomembnega napiše. Morda bo to pomagalo, da bo nekega dne iz Savla postal Pavel. Bog daj!
*
Iz pisma prijatelja jz Evrope: „Jaz ne mislim na obisk domovine, čeprav imam sorodnike tamkaj; očeta, kot veš, so požrli partizanski volkovi, pa še zdaj ne vem, ali v Teharju ali Kočevju ali kje. V moji vasi še živi nekdo, ki se je nekoč hvalil nekako takole: Dva, tri dni smo samo klali, včasih sem se moral po trikrat preobleči, tako sem bil krvav. — Da bi šel dol in se takim ljudem klanjal?... Od tu ne hodijo mnogi na kontinent, tako mislim, tudi zelo redki domov v Slovenijo, menda le bolj oni izza morja in oceana. Prav pove Mauser v Vestniku."
*
Dialog — da, ko bodo partizani priznali javno pokolj 12.000 fantov in mož po končani vojni. Dokler tega ni, zločin nad njimi in režimom ostane, in ni ga protokola, ki bi to izbrisal.
Pavle Rant
»Cerkev v stiski“ ii» „Pomor trpeči Cerkvi“
Brez slehernega komentarja ponatiskujemo v celoti dopis Z. R. v reviji Teorija in praksa (1. 1968, str. 143/147). Uredništvo Vestnika.
Zapis ,,Zaradi vere preganjani slovenski narod",1 v katerem beremo tudi opozorilo, da nekateri cerkveni krogi slovensko katoliško cerkev še vedno opredelujejo kot »cerkev v stiski", je pritegnil tudi mojo pozornost. Dobil sem vtis, da gre v bistvu za privatniško politično mahinacijo slovenske duhovniške politične emigracije, lej ne more preboleti stabilizacije socialistične družbene ureditve pri nas in zlasti še protokola o razgovorih med apostolsko stolico in jugoslovansko vlado iz junija 1966. Obvestilo, da gre že za 17. kongres, ime-van »Cerkev v stiski", pa me ie napotilo k prebiranju še drugega gradiva o tem gibanju. Pri tem delu pa sem naletel na nekatere nove in v 1967. letu nekoliko nenavadne okoliščine, na katere želim povsem nedvoumno opozoriti slovensko laično in cerkveno javnost.
O 17. kongresu »Kirche in Not" je poročalo tudi vatikansko (pol) uradno glasilo »I/Osssrvatore Romano",- kar vsekakor daje celotni situaciji 'drugačno razsežnost. Ne gre torej več le za obveščanje protikomunistično usmerjenega »Katoliškega glasa" iz Gorice (po njem je 1 2
1	A. J., »Teorija in praksa", št. 12, 1967, v rubriki “Brez ovinkov”.
2	„L’Osservatore Romano", 9. avgusta 1967, str. 3. Sestavek je sicer podpisal Milan S Durica in še ne pomeni nujno stališče uredništva. Toda spričo te okoliščine ni naše začudenje nič manjše.
A. J. povzel v svoji glosi poglavitna obvestila), marveč za objavo v časopisu, ki po pravici velja za porte-parole naj višjega vodstva katoliške cerkve v Rimu in še posebej celotne rimske kurije. ,,L’Osservatore Romano" poroča pod naslovom „17. kongres Kirche in Not v Konfg-s teinu" med drugim tudi tole: ..Številni nemški jn tuji škofje s o počastili delo kongresa s svojo udeležbo ali s tem, da so poslali svojo cdobritveno poslanico. Sveti oče je blagovolil poslati udeležencem svoj posebni apostolski blagoslov...“ (Kongres je torej potekal z odobravanjem z najvišjega mesta.) In dalje: ..Konkretni in nadvse pereči problem sposobnosti komunizma, da bi prinesel svetu mir, je obravnaval prof. dr. Iring Fetscher... Tema njegovega referata: Nam komunizem lahko prinese mir?. . . Avtor je osvetlil, sklicujoč se tudi na. nekatere značilne momente naj novejše zgodovine mednarodnih odnosov, stvarno varljivost komunističnih teorij o miru in iz tega izhajajoče pomanjkanje premočrtnosti v praktičnih stališčih komunizma do problema vojne in miru." In končuje: „Delo kongresa je sklenil msgr. dr. Adolf Kinderman z referatom: ,,Mir in cerkev molka." Orisal je retrospektivo sedemnajstih kongresov Kirche in Not, katerih se je udeležilo na tisoče ljudi (med njimi vsakokrat tudi skupina slovenskih duhovnikov — političnih emigrantov kot zastopništvo slovenske „cer-kve v stiski" — op p.)... Ti so poslušali govornike 29 narodnosti (referati so bili vsi objavljeni, in sicer v 14 knjigah s skupno naklado 300.000 izvodov)..." Omenjeno poročilo sicer ne postreže z informacijo ,,o prižiganju sveče za preganjani slovenski narod"; tudi slovenskega emigrantskega zastopstva ne omenja, pač pa nas na to (morda zaradi neprevidnosti) opozarja ..Katoliški glas"; toda nedvomno kaže »a uradno stališče cerkvenega vodstva (ali morda samo določene tradicionalistične cerkvene skupine v rimski kuriji?), ki se očitno noče ravnati po opozorilu pokojnega papeža Janeza XXIII,, ki je ob neki priložnosti na zasebnem sprejemu dejal: ,.Moramo ven iz tega našega geta. Pred nami so druge naloge in ne kamnanje komunizma."3
Še kratek pogled nazaj, da bi ne bilo kakih dvomov glede (ne) kontinuitete tega protikomunističnega gibanja. Na 16. kongresu Kirche in Not od 3.—7. avgusta 1966, ki je bil v Konigstemu, se je zbralo 400 udeležencev iz 25 dežel, med temi emigranti iz komunističnih dežel, kakor beremo v cerkvenem poročilu o tem kongresu. ,,Kardinal Ci--ognani je v imenu svetega očeta poslal udeležencem pismo, v katerem spodbuja k ljubezni do vseh ljudi, zlasti še do trpečih bratov v komunističnih deželah... Drugi dan kongresa se je pričel s poročilom dr. Ladislava Fekete-Kuthyja... (nekdanjega docenta v Budimpešti) o temi »Verska svoboda v deželah, kjer vladajo komunisti". Popoldne so predstavniki emigrantov 15 narodnosti na kratko poročali o sedanjem
3	Dokumentacija centra za raziskavo religije in cerkve, Visoka šola za politične vede v Ljubljani.
položaju svojih cerkvah v deželah pod komunističnim gospostvom. Ta poročila so potrdila, da so bile cerkve v komunističnih deželah izpostavljene hudim omejitvam pred tako imenovano liberalizacijo komunističnega režima in da so še zmerom, tudi po njej.. .“4 Največje zanimanje tega kongresa pa je bilo posvečeno poročilu dir. Heidlerja, župnika če-hoslovaških emigrantov v Nemčiji, s podnaslovom: Možnosti dialoga s komunisti. Načeloma se je za dialog zavzemal in pri tem posebej omenjal srečanja med marksisti in kristjani v organizaciji Paulus-Gesellschaft, pni tem pa posebej izrecno opozarjal na tole: „Kadar kristjani razpravljajo z marksisti, ne smejo razpravljati tako, kakor če bi kristjani v komunističnih deželah ne trpeli nobene hude krivice. Z vso mirnostjo morajo kristjani nakazati, da dobro poznajo položaj svojih bratov po veri in da se živo zanimajo za usodo preganjane Cerkve, pri čemer pa naj tudi priznaio eventualne koncesije komunistov na religioznem področju. Vsak dialog se mora zavzemati za skupno iskanje resnice... zato ni spravljiv s politično propagando... Na to je treba zelo paziti zlasti, kadar v dialogu sodelujejo kristjani, ki so odvisni od aparata komunistične oblasti in komunističnega policijskega sistema. Teh kristjanov ne smemo spraviti v nevarnost, prav tako pa tudi ne smemo nekritično sprejeti njihovih izjav... Odnos komunistov do religije je v deželah, kjer so na oblasti, bistveno različen od njihovega odnosa v deželah, kjer se borijo za politično oblast. Veliko laže bi verjeli kakemu Garaudyju ali Luporiniju rili pa tudli Lombhi!do-Itad’iceju, kadar trdijo, da njihove stranke resn0 upoštevajo versko svobodo, če bi obstajala ena sama komunistična država, v kateri vlada popolna verska svoboda...“
Nobenega dvoma ne more biti o tem, da naš pogled nazaj na kongrese Kirche in Not potrjuje tezo, da se tudi slovenska katoliška cerkev uvršča med »trpečo" in »preganjano", da kongresi potekajo vsaj ob tihi molitvi in toleranci rimske kurije, da so kongresi v znamenju, sicer nekoliko taktizirajočega, protikomunizma, da tudi vodstvo slovenske Cerkve ve in pozna ta dejanja in usmeritev in ob vsem tem molči, in ne nazadnje, da tudi skupino teologov >z Ljubljane in Zagreba (sodelujočih na letošnjem srečanju med marksisti in kristjani v Marianskyh Lažnih), ki se zavzemajo za dialog par excellence, štejejo med »kristjane, odvisne od komunističnega policijskega sistema". Vprašam se. kaj pomeni molk slovenskih cerkvenih vodstev ob vsem tem, zakaj verski listi in revije (“Ognjišče”, “Družina”, “Cerkev v sedanjem svetu” itd.) o vsem tem molčijo. Qui tacet consentire videtur? Protokol o pogovorih med apostolsko stolico in jugoslovansko vlado mi ni nikoli pomenil kosa papirja, propagandne deklaracije ali političnega 1
1 Vsi citati o 16. kongresu Kirche in Not so iz cerkvenega poročila o njem. — Dokumentacija centra za raziskavo religije in cerkve, VŠPV.
manevra. Morda pa so na cerkveni strani postala močnejša tista prepričanja, ki menijo tako.
„L’Osservatore Romano"5 pa nam osvetli še eno okoliščino. V poročilu o gibanju ,,Pomoč trpeči cerkvi" (vodi ga pater Wcrenfried Van Straaten, ki najbrž vsaj delu slovenske duhovščine ni neznan) nas poučijo, da neki cerkveni krogi v tujini organizirajo že dalj časa tudi učinkovito materialno pomoč ,,preganjani" cerkvi v »deželah pod komunizmom." List priobčuje sestavek o 16. kongresu gibanja »Pomoč trpeči cerkvi", da je »leta 1964... sveta stolica uradno odobrila (to —- op. p.) -ustanovo, ki je dobila mednarodni statut. Leta 1965 pa je permanentni svet francoskega episkopata priznal gibanje, ki deluje pod kontrolo hierarhije." In kakšni cilji tega gibanja? »...Pomoč preganjani cerkvi v 18 deželah... nadalje... pomoč... namenjena tudi beguncem raznih narodnosti, ki živijo v svobodnih deželah. To so begunci iz komunističnih dežel... Druga zel0 pomembna dejavnost gibanja je, da v svobodnem svetu vzgoji duhovnika in skupine apostolata z namenom, da bodo le-ti, ko bodo dežele pod komunizmom osvobojene, lahko spet začeli evangelizacijo...“ T. C., avtor sestavka v navedenem rimskem cerkvenem časopisu, pa nas končno seznani še z doslej opravljenimi nalogami gibanja »Pomoč trpeči cerkvi": „... 3. motoriziralo je 700 duhovnikov... 4. zgradilo je 17 samostanov, središč molitve..., ki se imenujejo ‘božji braniki’ — zgrajeni vzdolž železne zavese ali v drugjh pokrajinah, kjer je Cerkev ogrožena. Poleg tega je bilo obnovljenih 800 cerkva v komunističnih deželah; dana je bila pomoč 20 semeniščem za vzgojo novih duhovnikov, ki so namenjeni Vzhodni Evropi; odposlali so na desetine ton teoloških knjig za duhovnike in se-meniščnike v nekaterih vzhodnih deželah."6
Da ne bo nesporazumov. Ne želim vzbujati sumov glede celotne pomoči cerkvam pri nas iz tujine, npr. glede tistih daril in volil, ki so jih za obnovo raznih cerkva pri nas naklonili slovenski izseljenci iz ljubezni do domovine,, do rodnega kraja in končno tudi iz verskih razlogov. Iskreno bi bil vesel, če bi lahko slovenski cerkveni voditelji ali katerikoli od njih pooblaščena oseba meni in drugim zagotovili tole:
1.	da sloveske- katoliške cerkve ne štejejo za »Cerkev v stiski" ali za »Trpečo Cerkev" in da zato zavračajo vsako podobno gesto kogarkoli doma ali v tujini;
2.	da ne želijo povezovati svojih prepričanj o položaju Cerkve pri nas v nobenem primeru z ocenami in gesli s kongresov »Cerkve v stiski" ali »Pomoč trpeči cerkvi" in da so zato pri osrednjih ustanovah rimske kurije ukrenili vse potrebno, da se slovenskemu emigrantskemu duhovskemu zastopstvu odvzame vsak mandat nastopanja v imenu Cerkve v domovini;
5	„L’Osservatore Romano", 22. september 1967, str. 6.
6	Prav tam.
3.	da so vse navedene objave v „L’Osservatore Romano" ostanek pretekle cerkvene politike ter kot take v nasprotju z uradno politiko apostolske stolice do socialistične Jugoslavije;
4.	da slovenski duhovniki in ustanove iz načelnih razlogov odklanjajo vsako materialno pomoč, ki bi jo iz tujine pošiljali iz naslova gibanja „Pomoč trpeči cerkvi".
Prepričan sem, da bi odločnejši koraki slovenskega cerkvenega vodstva v tem pogledu, pa tudi podobne spodbude vseh tistih duhovnikov, ki se iz prepričanja zavzemajo za dialog, razbistrili poglede in osvobodili ozračje vseh tistih dvomov, ki ovirajo spodbudnejši razvoj odnosov med Cerkvijo jn državo po podpisu protokola.
Z. R.
V PETDESETEM LETU NAŠEGA NARODNEGA OSVOBOJENJA MOLIMO, DA BI VSEM SLOVENCEM, DOMA IN V ZDOMSTVU, BOG DAL DOBRE DUHOVNIKE IN BORBENE LAIKE; TAKO NE BO TREBA NOVEGA POKRISTJANJENJA SLOVENCEV NIKJER. IN S TEM JE TUDI OBSTOJ NAŠEGA NARODA ZAGOTOVLJEN
PREJEMA SMO
Domobranska prisega
V Klicu Triglava je g. Andrej M. Glušič objavil članek o črno beli prisegi. V njem je govora tudi o domobranski prisegi in pri tem navaja svoječasno pisanje Vestnika. Zdi se mi umestno del tega članka in njemu sledečo izmenjavo besed ponatisniti-
Pavle liani
Kar se pia domobranske prisege na stadionu, borbe za demokracijo in političnih kombinacij tiče, je pa to zares „neikaj čisto drugega". O domobranski prisegi Se je že precej pisalo. V „Vestniku‘‘ slovenskih komunističnih norcev št. 10/1960 je v članku ..Domobranska prisega etično in formalno" skušal znani F. B. v dovršeni goebbelsovščini dokazati moralnost, etičnost in legalnost tega žalostnega in nepotrebnega dejanja. Komentarje k članku je najti v -Vestniku" št. 4. j.n 7/1961. Tam je poudarjeno tudi že tolikokrat ponovljeno vprašanje, kalk0 Je do te prisege sploh prišlo? In kadar se pojavi to vprašanje, v prizadetem emigrantskem tisku nastane — velika tišina. Takrat utihnejo tudi tako težki kanon; kot je F. B., ki sicer ve. „da je bilo tlakrat (pred prisego) veliko razpravljanja in tudi oklevanja. Vendar so se po treznem Premisleku odgovorni odločili za prisego ... Po vesti je bilo torej nem-škj zahtevi treba ugoditi". Podrobnosti o domobranski prisegi, kot so meni znane iz razgovorov z ,,odgovornimi" iz domobranskega štaba in s političnimi prvaki podtalnega vodstva, z navedbo imen bom opisal v posebnem poglavju svojih spominov.
Vendar, zarali jasnosti glede prisege, že sed|aj navajam sledeča dejstva:
Vzrok za domobransko prisego je bil strah »vodilnih" na Bleivveisovi, da se bodo s približevanjem konca vojne pobegi domobrancev v ilegalo vedno bolj množili. Originalne nemške zahteve glede domobranske prisege ni bilo! Brezverskim nemškim nacistom je najmanj prišla na pamet parada na stadionu s častno udeležbo škofa in številne višje duhovščine. Ideja za to je zrastla na domačem zelniku. Ko pa je bila R6-senerju servirana in jo je ta sprejel, je tudj vztrajal na njeni izvršitvi. Domobranci prisege niso želeli! Bila jim je do skrajnosti odvratna Domobranski štab se je levje boril za spremembo besedila prisege in prvotni tekst je bil spremenjen. Glede vrednosti take, izsiljene prisege je domobranski štab med drugimi vprašal zla mnenje tudi pok. škofa dr. Rožmana, ki je pojasnil, da prisiljena prisega nikogar ne veže! Takoj po prisegi so mi vodilni fukcionarji v domobranskem štabu vsi potrti izjavili, da se počutijo, kakor bi prišli s pogreba...
Bližamo se petindvajsetletnici domobranske prisege, dejanja za
katero dr. J. R. v „Vestniku" št. 7/19G1 pravi:	„da je .bilo pravil-
no, tega nihče, ki je pri zdravi pameti, ne zo trdil, če ‘pravilno’ umeva v smislu: pametno, primerno, potrebno, nujno". Ali ne bi v svobodnem svetu nahajajoči se gospodje, k; so jim nacisti takrat zaupali ščepec oblasti, iz odgovornosti pred zgodovino (ki bo drugače tudi brez
njih vse postavila na svoje mesto) povedali, kdo je bil inicijator tega nesrečnega dejanja in kdo je sestavil prvotno besedilo prisege, po katerem bi domobranci morali priseči naravnost samemu — Hitlerju?!
Andrej M. Glušič — črno bela prisega (KT 341, Oktober 1967, str. 12/13)
Protest
G. urednik. — Navedbe g. Glušiča v članku “Dachau pred dvajsetimi leti — Epilog" v KT 337, kolikor se tičejo Slovenskega domobranstva, smatramo za neutemeljene in žaljive ter proti takemu načinu pisanja ostro protestiramo.
Glavni odbor
ZDSPB TABOR (KT 343, december 1967, platnice)
Daehauski epilog in borčevski protest
G. urednik. — V marsičem, se nisem strinjal s pisanjem polk. Glu-fliča. Kot kaže njegova polemika z g. Zupanom nisem bil edini. Nerazumljiva pa mi je logika v pismu Glavnega odbora ZDSPB Tabor v decemberski številki KT., ko pravi, da so navedbe polk. Glušiča v Epilogu žaljive in neutemeljene. Žalitev je privatna zadeva vsakega posameznika in pogledi na to, če je neka izjava žaljiva ali ne, so čisto subjektivni. Toda neutemeljena? Če si je polk. Glušič to, kar je za domobrance žaljivo, izmislil, potem je kratek formalen protest proti takemu pisanu po mojem mnenju popolnoma nepravilen, nezadosten in žaljiv za domobrance, žive in mrtve, katere Tabor predstavlja. Če Tabor ve in ima dokaze, da je g. Glušič izvlil svoje izjave iz trte, potem ji je moralno obvezan pobiti. Polk. Glušič seveda ni citiral nobenih dokumentov in tudi ne pričakujem, da bi jih lahko navajal glavni odbor Tabora: gotovo bi pa lahko dobil izjave posameznikov, ki! bj s svojo avtoriteto zanikali resnico navedb g. polkovnika Glušiča.
bivši domobranec (KT 344, januar 1968, platnice)
G. urednik! Na pavšalni protest ZDSPB TABOR glede mojega ‘Da-ch/au sik ega epiloga’ (KT 337) hi želel, da vodstvo zveze ipove, kaj smatra v epilogu za neutemeljeno in kaj za domobrance žaljivo, da bi mogel “neutemeljene” navedbe — utemeljiti. Epilog je bil pisan v zgoščenem slogu, da bi mogel dobo okupacije zajeti in prikazati v enem samem članku, kot dopolnilo orisa, kaj se je dogajalo v Dachauu. Zato v njem ni imen in ne podrobnih opisov posameznih, za to nesrečno dobo značilnih dogodkov. Osebno ne vidim v epilogu prav nič neutemeljenega, ker so v njem zajeti le dandanes že splošno znani dogodki in zadeve. Večino njih je lahko potrditi z obstoječimi, medvojno dobo obravna-vajočimi spisi, nekatere pa z že objavljenimi in še ne objavljenimi dokumenti in fotografijami.
Z ozirom na to, da sem do svoje aretacije na Vidov dan 1944 odnose med vodilnimi funkcionarji domobranskega štaba in hotenja večine °nih aktivnih oficirjev, ki so vstopili v domobranstvo višaj tako dobro, če ne bolje poz.ial kot pa jih dandanes pozna celokupni odbor ZDSPB Tabor, sem v vseh svojih spisih, kjerkoli ti zadevajo medvojno dobo, Potegnil debelo črto ločnico med domobranci in Bleivveisovo. Ta ločnica ima svojo globoko utemeljitev v tem, da je večina aktivnih in nekoliko rezervnih oficirjev iz domobranstva, ki so bili tajno povezani s poveljnikom JVVD, smatralo domobranstvo za nujno zlo (ne za ide aH), to je za sredstvo potom kate-rega se lahko zbere in izvežba moštvo, dobita orožje in oprema, da bj se potem v pravem trenutku udarilo
po okupatorju, dočim se je Blehvei-sova povezala na življenje in smrt z Nemci, se temu primerno obnašala in v njenem pronacističnem trobilu ‘Slovenski dom’ tudi tako pisala. Po dvajsetih letih ZDSPB Tabor v svojem glasilu posveča skoraj ves prostor pranju možganov slovenskih emigrantov, da je bilo samo to pravilno, pošteno, idealno in edinole dobro za slovenski narod, kar so počeli gospodje na Bleiweisovi, Samo oni in edino oni so in bodo služili za vzor slovenskemu narodu. Brez njih celo slovenskega naroda ne bi bilo več... (Čeprav bi ta živel prav tam, kjer dandanes živi in to najbrž z nekaj deset tisoči Slovencev več, da se ti “genialni reševalci” sploh niso rodili!) Med gospodi, ki so na Bleiweisovi vedrili in oblačili v vladni palači in, na policijski upravi, ja precej pravnikov, ki bi jim pač moralo biti znano, kako je njihovo medvojno početje bilo definirano v jugoslovanskem vojaškem in splošnem kazenskem zakoniku in kakšne pravne sankcije so zanj bile predvidene. Zato mi 10 tem ni treba izgubljati besed. Ker so pa nekateri silno kratkega spomina, bi jih opomnil le na to, dia če jim gaulajter Rainer z onim “ščepcem oblasti” ni tudi dal -možnosti, da bi prestopnike proti njihovim nazorom (za kakršnokoli zakonodajo v pokrajini takrat ni bilo kompetentnega foruma) mogli soditi in jih zapirati doma, je bilo pošiljanje nasprotnikov hlapčevanja nacistom v Dachau, Ausch-witz Ravensbruok in ostala nacistična taborišča — ogaben zločin! Zločin po starih sedanjih in bodočih jugoslovanskih zakonih. Zločin tudi po zakonih vsake slovenske države
ki bo temeljila na demokratičnih načelih in ne bo v njej le rdeči totalitarizem zamenjan s črnim.
Mnenja sem, da je z načinom ipi sanja zvezinega glasila — to je naravnost malikovalskim poveličevanjem B'leiweisove, odbor ZDSPB Tabor prekoračil delokrog, ki je predviden v zvezinih priavilih in sc oddaljil od načel, ki so borce vodila pri ustanovitvi njihove organizacije.
Razmišljanje o tem pa je stvar član stva ZDSPB Tabor in ne moje, ker nisem bil nikdar član organizacij slovenskih protikomunističnih borcev. Pripimnil pia bi, da po Hitlerjevem autoibahnu ne vodi — slovenska pot in z njega tudi ni — smeri v slovensko državo, kaj šele v jugoslovansko. ..
Andrej M. Glušič
(KT, februar 1968, platnice)
O ZVESTOBI
Iz govora Zorka Simčiča dijakom Srednješolskega tečaja ob proslavi slovenske zastave, simbola zvestobe, 21. oktobra 1967 v Slovenski hiši v Bs. Airesu
Gre torej za zvestobo sebi, svojemu prepričanju in poklicu; gre za Zvestobo svoji družini, svojemu narodu, svetu. In ni možna ena zvestoba brez druge.
Ni mogoče biti zvest narodu ali svetu, če nisi najprej zvest sebi.
Pa ne gre samo za zvestobo živim. Danes, ko razni preroki za ščiti modnih klicev k »Dialogu za vsako ceno" vabijo, naj bo naša cena zakritje in pozaba bližnje preteklosti, sc vedno bolj uporno postavlja pred nas vprašanje zvestobe tudi mrtvim, padlim borcem. Ce smo dejali, da se nezvestoba sebi, svojemu prepričanju, nečista igra maščuje že na tem svetu in da brez zvestobe ne more biti osebne rasti, potem nič manj ne velja za zvestobo našim mrtvim. Ni važno, da ste že rod, ki samo iz pripovedovanja pozna našo žalostno preteklost in še manj važno je, če niti ne vemo, kje so ti naši mrtvi pokopani, kajti ni ne križev ne znamenj na grobovih. Tudi za nas velja misel generala Maistra: „Naši v nas so pokopani, mi," — mi, ki nam je še dano hoditi po zemlji, — „mi smo njih nagrobni križ".
Še vedno — vojni zločinci
Izseljenska Matica v Ljubljani je državna režimska organizacija, ki vodi evidenco o izseljencih. Njena glavna naloga je vključiti izseljence v režimski voz in pridobiti izseljence, da obiščejo domovino in napolnijo z devizami vedno prazne državne blagajne.
Pri svojem delu se Izseljenska Matica poslužuje raznih sredstev. Razpošilja npr. med izseljence mesečnik “Rodno grudo”, ki je bogato ilustrirana revija z zelo revno vsebino. Dalje izda vsako leto Izseljenski koledar, ki ga konzulati in poslanstva darujejo vidnejšim izseljencem z režimsko propagandnim namenom. Izseljenska Matica organizira izlete izseljencev v domovino in izlete ozl obiske režimskih propagandistov po izseljenskih središčih. Ti propagandisti so bodisi znanj športniki, pevci, pevski zbori, okteti, slikarji, predavatelji itd.
Čeprav pri Izseljenski Matici dobro vedo, kako so usmerjeni slovenski domovi po svetu, jim vendar redno in brezplačno pošiljajo ..Rodno grudo". Toda za sladkim obrazom pa s e včasih le pokaže to, kar komunisti doma mislijo o nas. V štev. 5 „Rodne grude" (str. 150) stoji npr.: »Vedeti moramo, da je življenje v tujini trdo in neizprosno. Prav redki so tisti, ki so prišli do boljšega kruha. Mnogi so nasedli Propagandi tistih povojnih emigrantov, ki so za časa vojtie storili zločine, pa se ne mcrejo vrniti v domovino...“
Tako torej! Na eni strani neprestana vabila na obisk domovine, na drugi strani pa zmerjanje z vojnimi zločndi.
Seveda je bosa tista trditev, da so le redki prišli do boljšega kruha. Naj si uredniiki »Rodne grude" in poslaniki in konzuli dobro ogledajo, v kakšnih razmerah živijo slovenski izseljenci. Resnica je, da so redki, ki nfeo prišli do boljšega kruha. Pa to ni najvažnejše. Slovenski izseljenci pd svetu uživamo poleg dobrega kruha nekaj, česar doma nimajo — svobodo, veliko svobode, ki je gotovo največja človeška vrednota.
ZORAN
Kdor je prebral spomine Ljuba Sirca v Zbornikih Svobodne Slovenije (za leto 1968 so kolosalni!), se res lahko iz srca nasmeje partizanskim koristnim budalom 1 Zraven pa ugotovi, kdo je množični morilec slovenskega naroda in njegovega duha!
Veliko razočaranje
Sovjetska komunistična stranka je hotela kar najbolj bučno proslaviti 50-letnico boljševiške oktobrske revolucije. Priprave za te proslave so se vršile že nekaj let. Poseben odbor iz na j višjih sovjetskih državnih in strankinih funkcionarjev je pripravljal vse potrebno za kar najslovesnejšo proslavo. Temu odboru so ibili dani v ta namen milijonski krediti. Komunistično vodstvo je smatralo ta jubilej za zelo primerno priložnost za novo, veliko propagando za komunistične ideale, ki imajo v svetu vedno manjšo ceno.
Komunistične stranke po vsem svetu so dobile navodila, kaj maj store za Čim slovesnejšo proslavo boljševiške revolucije in kakšna gesla naj Uporabljajo. Ta navodila so prišla v javnost in tak0 se je zvedelo, da so imeli komunisti v zvezi s proslavo naslednje načrte:
1.	Doseči je treba, da bo čim več časopisja v demokratičnih državah pisalo o oktobrski revoluciji. Pridobiti je treba v ta namen zlasti tako imenovano ,;neodvisno“ časopisje (takega časopisja seveda v resnici ni, ker je vsak časopis odvisen od lastnika oz. izdajatelja). Da se pridobi t. j k up j izadjatelje in urednike, je bil0 določenih več milijonov dolarjev
2.	Komunistične stranke naj organizirajo velike javne manifestacije v proslavo oktobrske revolucije. Na proslavah naj govore tudi nekomunistične ugledne osebnosti. Kjer je le mogoče, maj se tudi v parlamentih proslavi ta revolucija.
3.	Zvedelo se je tudi, da je bilo
sovjetskim znanstvenikom naročeno, da naj ob 50-letnici revolucije pokažejo svetu nekaj izrednega. Zlasti je treba vse storiti, da bi se ob tem jubileju poslal sovjetski astronavt na luno.
4.	Sovjetska komunistična stranka je hotela do letošnje proslave urediti svoja notranja vprašanja v komunističnem svetu. Zat0 je hitela s pripravami za sklicanje svetovne komunistične konference, ki bi obsodila kitajske komuniste in ponovno vzela vajeti svetovnega komunizma v svoje roke, kot je bilo pod Leninom in Stalinom.
5.	Tudi konec vojne v Vietnamu s porazom Amerike je bil v načrtu. Sovjetska Rusija in njene satelitske države so navozile silne množine orožja v Severni Vietnam v ta namen in izdale veliko denarja za protiamerikansko propagando P° vsem svetu.
Danes lahko ugotovimo, da večina teh načrtov ni uspela. Res je, da so se dali nekateri „neodvisni“ časopisi kupiti in nekateri uredniki podkupiti, da so za dolarje napisali nekaj slavospevov boljševiški revoluciji. V Braziliji je npr. preiskava ugotovila, kateri časopisi so dobili podporo.
Slavnostnih zborovanj je bilo v demokratičnem svetu prav malo in še tista, ki so bila, so bila zelo slabo obskana. Italjanski in francoski komunisti, ki jih je še vedno precejšnje število, niso pokazali nobenega navdušenja za boljševiške revolucijo.
Sovjetski znanstveniki niso poka-
zali ničesar posebnega. Do svetovne komunistične konference ni prišlo in v komunističnem svetu je vedno manj enotnosti. In tudi vojna v Vietnamu se še ni končala s porazom USA.
Zelo hud udarec za sovjetsko Rusijo pa je bil težak poraz Arabcev v vojni z Izraelom. Ta vojna se je začela na namig sovjetov in z njihovim številnim orožjem in se je tik pred oktobrsko proslavo žalostno končala. Tudi poraz gverile v ■lužni Ameriki je bila močna negativna postavka za proslavljanja revolucije.
Sovjetsko časopisje ne more skriti svojega ogorčenja zaradi slabega uspeha proslav oktobrske revolucije ter išče krivce za ta polom. V. Kortunov piše v moskovskem časopisu ,,Sa rubešom" (št. 39), da je imperialistični propagandni stroj v Združenih državah menda namera-Nemčiji vse storil, da bi zmanjšal pomen oktobrske revolucije in da so v Zruženih državah menda nameravali napravit; neko protiproslavo 50-letnice revolucije. Protikomunisti so vrgli v borbo vse rezerve, da bi zatemnili vrednost veličastnega socialističnega vzpona.
Iz omenjenega sovjetskega časopisa pa tudi iz člankov v Pravdi (18. 8.), v ,,Sovjetskaji Rossiji" (17. 1H-) in znova v „Pravdi“ (16. 10) je razvidno, da komuniste najbolj boli soglasna ugotovitev svetovnega svobodnega tiska, da je komunizem ob 50-letnici komunistične revolucije v Rusiji spoznal, da sloni njegov gospodarski sistem na napačnih te-mel.iih in da je začel uvajati stvari, ki so veljale za ..kapitalistične" (decentralizacije, tržno gospodarstvo, rentabiliteta, akordno delo, obresti,
produkcija po okusu konzumentov itd.). Na te ugotovitve odgovarja Kortunov, da je sicer res, da se uvaja v iSovjetski zvezi tržno gospodarstvo s tržno konkurenco, da je dano večje področje privatnj ini-cijativi, da morajo državna podjetja plačati obresti za kapital, ki so ga dobili od države, da velja za podjetja rentabilitetni princip in podobno, toda to ni odmik od čistega marksizma, kajti v socializmu imajo omenjeni pojmi čisto drugi pomen ikot v kapitalizmu. To je torej ves odgovor sovjetskih znanstvenikov na očitke zapadnega sveta, da privzemajo kapitalistične metode v gospodarstvu.
Komunisti sami so torej mnenja, da se proslava oktobrske revolucije ni tak0 posrečila, kot so oni želeli-Tega pa so krivi protikomunisti in imperialisti vsega sveta, ki so se sistematično trudili in delali na tem, da bi te proslave čim slabše izpadle.
Mislimo, da so protikomunisti in imperialisti na revnem proslavljanju oktobrske revolucije precej nedolžni. Resnica je ta, da je ljudstvo pred in za železno zaveso spoznalo, da je oktobrska revolucija zahtevala od človeštva strahotne žrtve, ki pa malemu človeku niso prinesle rešitve, ne gospodarske ne socialne, pač pa so mu vzele svobodo. Delavec v zapadnem svetu, ki ni okusil oktobrsko revolucije, živi danes ne samo svobodno, ampak tud; sicer neprimerno boljše kot živi delavec za železno zaveso. In v tem je glavna krivda slabega proslavljanja bolj-ševiške oktobrske revolucije.
Rudolf Smersu
Nekaj misli ob lanskih številkah “Vestnika”
Prebiranje našega glasila me vedno tako prevzame, kot bi še sedaj podoživljal našo borbo. Vsak članek me po svoje zagrabi. Čeprav mi nekateri bolj ugajajo, drugi manj in nekatere celo obsojam, vendar nobeden me ne pusti brezbrižnega. Ta moja osebna prizadetost me ravno priganja k tem glosam.
Vedno sem si želel, da bi v “Vestniku” mogli „slišati oba zvona". Zato mi zelo ugaja jasna beseda Rudija Brasa v članku „21. januar 1945“ v prvi številki lanskega letnika.
»Ehrlichova spomenica" je zelo važen in zanimiv zgodovinski dokument in spremne besede Lohove, zlasti pa njegove zaključne msli, so nadvse tehtne in aktualne.
Članek v spomin Tonetu Duhovniku me je spomnil ipietetne dolžnosti hvaležnosti do tega slovenskega duhovnika-mučenika. Še prav dobro se iga spominjam, ko je na praznik Vnebohoda leta 1944 prišel v vojašnico pri Sv. Ivanu v Trstu ter povabil s seboj v palačo „Adria“ pol ducata prostovoljcev, študentov, ki smo se ravno začeli vživljati v vojaško življenje. Tam smo doživljali prva bombardiranja Trsta. G-Tone nam je predaval o raznih ideoloških, političnih in socialnih vprašanjih ter nas pripravljal za protikomunistične propagandiste na Primorskem, Po dobrem mesecu nas je že razposlal po raznih domobranskih postojanskah. Ni moj namen tukaj govoriti 0 našem delu in ka-
ko so nas gotovi poročniki zafrkavali. Samo to sem hotel povedati, g. Tonetu v spomin, da sem ga vedno videl kot zglednega duhovnika in velikega narodnjaka. Slava njegovemu spominu!
ponatis članka iz Glasa SKA »Titov režim in slovenska emigracija" in pa novica takoj spodaj o smrti g. A. Iskra v Rimu se nehote bereta kot vzrok in učinek ?!
Zelo močni sta dve točki duhovne misli: da smo namreč mj preostali od 12.000 dolžni spolnjevati svoje posebno poslanstvo v svetu in da se ne smemo predati mrzlemu objemu dolarja-
Vshk članek Koclja mi izredno ugaja, tako tudi ta o slovenski vojski. Le naj bi veliko, čimveč, pisal v »Vestnik"!
Zelo poučen, da ne rečem nujno potreben je prispevek »Organizacija in disciplina". Bog daj, da bi vsi imeli veliko smisla za en° in drugo!
»V resno razmišljanje" je trezna a pogumna obsodba našega domobranskega razdora. Res, vse natolcevanje proti SLS daje vtis že kar bolestne manije!
Ponatis člankov iz drugih listov je posrečena zamisel; samo da ne bi ti članki prevzeli prednosti pred izvirnimi.
Poročilo Karla -Mauserja mi ugaja, ker je jasno in iskreno, ter še prav posebno zaradi sledečega stavka: »Premalo je med nami ljudi, ki so dovolj pogumni, da od celotne preteklosti in od celotne sedanjosti upajo vzeti vse..." Res, samo resnica nas bo osvobodila, kot pravi evangelist Janez. V istem smi-
slu iskrenosti moram pohvaliti sle-leči odstavek poročila tajnika: „V odnosih Zveze DSPB do “Tabora” je bilo razmeroma mirno. Mi nismo objavili niti enega članka... kar bi bilo direktna na ‘Tabor’ naperjeno."
Na straneh 47—51 je še veliko govora o vseh teh homatijah in človek bi želel, da 'bi se skoraj končale. Zame osebno je stvar zgubila ves interes, odkar sem prebral dr. De-keljakove ,,Zapiske ob robu...“ v lanskem Zborniku.
»Odlomek iz časov trpljenja11 je ena tistih stvari, ki bi jih bilo treba zbirati za našo zgodovino, kot So storili pisci „Gran cronica de la segunda guerra mundial".
Najlepši zaključek te zajetne številke “V” je pač ona prijetna velik on Ojčn novica o skupnem sestanku 5. 3. med Z'DSPB in Taborom.!
Prvj članek v 5. številki ,, Ob Mauserjevi trilogiji" je nadvse pravična zadostitev pisatelju za one tako neugodne izraze gotovih go-rečnikov.
Ob prispevku poročila o „4. kamnit; mizi" bi rad samo tole pribil, da namreč to sijajno zamisel smatram kot neke vrste šolo v demokratski obliki sožitja, modernega dialoga in dela za narod. Bog daj še veliko takih kamnitih miz vse dotlej, ko se bode mogle prenesti na svobodni forum osvobojene Slovenije.
V istem smislu se mi zdi nadvse važen članek R. Smersuja »Slovenska politika." Slovenc; smo največkrat v zgodovini trpeli za cilje »visoke" politike, ker smo zanemarjali svoje lastne koristi. Vendar že enkrat streznenje!
Zelo umesten je krepko izražen obračun s »heroji". Soglašam!
»Gradivo v Vetrinju" je idealno prizadevanje Otmarja Mauserja, za katero mu moramo biti vsi hvaležni.
Besede dr. Ehrlicha bi v tem trenutku morali prevzet; kot geslo vsega našega narodnega dejanja in nehanja: »Spravni in obnovitveni duh krščanske omike in slovenske narodne biti naj zaveje z odrešujočo svežino čez vso slovensko zemljo..."
Če bi pisec »Kaj to pomeni ?“ imel pred očmi zgornje besede, bi morda ne bil tako ogorčeno gorak onemu človeku in njegovi ideji.
Popolnoma 'soglašam s pobudo, da bi naše glasilo moglo objaviti včasih tudi prespevke v jezikih naših tujerodnih prijateljev. Tudi „So-licitada" na »Tribuno Russel" je sijajna zamisel. Le tako naprej!
V	ponatisu' »Hodil sem po zemlji naši" go naravnost porazne ugotovitve glede majhnega naravnega prirastka... Bog se nas usmili! Res, mi zunaj, ne b; smeli prezreti akcijo »Molitvene zveze za Slovenijo", če hočemo dobro svoji domovini.
V	zaglavju »Med nami" je sijajno zapisano: »Iz stalnih omizij je nujno potrebn0 preiti v vseslovensko bratsko povezavo."
V	tej številki tudi konča oni lepi zgodovinski opis strahot na Ižanskem pokojnega g. J. Klemenčiča: Bog mu v nebesih poplačaj tudi to dobro delo za narod!
Čeprav me Kocelj vedno navduši, se mi zdi, da je v osmi številki sam sebe prekosil s tako tehtnim uvodom »Ali veterani ali graditelji srečnejše bodočnosti?" Posebno odobravam njegovo trezn0 obsodbo tistih, „ki prezirajo ali celo smešijo" one, ki še kaj delajo.
Krasna je »Balada o poljskem
strašilu". Večina ostalega tiska v tej številki je pa preveč žolčava in napadalna...
Deveto številko zelo lepo začenja Otmar Mauser s svojimi pogumnimi 'besedami obsodbe OF in s svojo analizo komunističnega neuspeha doma.
Kocljevi zaključki ob izraelski zmagi so smet njega vredni. Zlasti so odlični odstavki: „Narod, k j hoče zmagati, si mora biti na jasnem glede cilja, ki ga hoče doseči. .In pa: „Za zmago ni važno število. Važen je duh. Duh enotnost; in edinosti..." Bog nam daj Slovencem nekaj tega duha!
Izmed ponatisov je tokrat najvažnejši oni iz „Glasa SKA". Viktor Antolin je tukaj napisal celo razpravo, ki more pomeniti resen preobrat v vsem našem mišljenju v tej pokoncilski dobi. Vredna je študija in razmišljanja ta razprava,
čeprav seveda — in ravno zato — ni čisti evangelij, zlasti ko si dovoli obsojati ljubljanskega nadškofa.
„Kardeiljevi nazori 0 slovenstvu" so neke vrste blaznost, da me rečem zločinsko klečeplazenje. Prav zato pa so toliko več vredne Pahorjeve pogumne besede v odgovor. Komunizem je res največja nesreča za slovenski narod.
Tudi zaključni članek Otmar Mauserja je lepo stvaren in trezen. Le tako — z resnico povedano v mirnem slogu — bo možno naše ponovno zbližanje.
Zadnje številke še nisem videl. A mislim, da sem že s tem precej izrabljal potrpežljivost bralca. Vem, da moja ocenjevanja ne bodo vsem všeč, a se zanašam na demokratska čustva in pravico dialoga. (Namen teh besed je bil sam0 ta: iskati resnico, a v ljubezni do vseh.
Z. J. K.
Slovenski narodno politični program
-San Andlres. 8. decembra 19(17.
Dragi gcspod Buda!
Vaše članke in Vaša pisma v slovenskih listih in revijah rad »in z zanimanjem preberem. Posebno vesel sem bil Vaših dveh prispevkov v zadnji številki Vestnika. Rad pa bi na te Vaše misli navezal nekaj svojih.
Prav ste zapisali, da mora imeti slovenska bojevniška organizacija svoj narodno politični cilj. Pa to ne velja samo za bojevniško organizacijo, velja za vsako slovensko organizacijo, da velja celo za vsakega Slovenca. V ,čem pa obstoja slovenstvo organizacije ali posameznika? Kaj je tisto, kar opravičuje organizacijo, da ima pridevnik ,,-slovenski-a-o" ? Ali ne slovenska zavest, zavest pripadnosti k nekemu narodu in sicer slovenskemu narodu ? Toda sama zavest, da pripadamo nekemu narodu, je gotovo premalo. Iz narodne zavesti mora zrasti prepričanje, da je potrebno za ta narod delati, temu narodu -služiti, se za njegove narodne ideale boriti.
Narodna zavest je podobna verski zavesti. Veren človek ni tisti, ki je formalni član -neke verske skupnosti in ki ima vero na jeziku. Veren
človek ima določen cilj in vse njegovo življenje je naravnano na ta cilj, ti je nadnaravni cilj. 'Narodno zaveden eioveik' pa ima poleg tega še svoj naravni, recimo zemeljski cilj: ohraniti svojo narodnost in dielati za svobodo in samostojnost svojega naroda.
In če že od vsakega posameznega Slovenca zahtevamo narodno zavednost in delo 'za slovenske narodno politične ideale, velja to v še večji meri za vsako slovensko organizacijo.	,
Slovenska .bojevniška organizacija ne more biti 'narodno politično nevtralna organizacija, ne more 'biti — kakor sta Vi in Zorec pravilno zapisala — veteranska organizacija in niti ne zgolj protikomunistična organizacija.
Bojevniška organizacija ima v slovenskem javnem življenju posebno nalogo: nadaljevati še nedokončani boj za osvoboditev slovenske domovine, fega boja trenutno ni mogoče nadaljevati s puško, pač pa se je treba na bodoči boj pripravljati z zbiranjem živih sil. z obveščanjem svetovne javnosti o razmerah doma, z organiziranjem stikov z domovino, s premišljenimi in pametnimi akcijami, z vsklajanjem slovenskega vprašanja s svetovnimi vprašanji itd.
S to osvobodilno nalogo pa je v tesni zvezi druga: priprava za novo ureditev slovenske domovine. Kdor se namreč bori za osvoboditev domovine mora vedeti, kaj bo tej osvoboditvi sledilo (noče, kakor ste Vi zapi-Sali, priti iz dežja pod kap). Nova ureditev pa je mogoča samo na osnovi narodno političnega programa.
Vprašanje je, ali smo .si Slovenci edini glede svojega narodno političnega cilja in ali imamo enotni narodno politični program. Popolne edinosti verjetno ni, toda velika, lahko rečemo zelo velika večina pa ima vendarle jasen narodno politični cilj, ki je svoboda in samostojni:st slovenskega naroda. Različne misli in različna gledanja so samo glede vprašanja, na kakšen način in po kateri poti je mogoče doseči ta cilj.
Če smo si torej v glavnem edini, da je naš narodno politični cilj svoboda in samostojnost slovenskega naroda, potem moramo še odgovoriti na vprašanje: v čem pa obstoja samostojnost nekega naroda. Samostojnost (mišljena je tukaj seveda politična samostojnost) nekega naroda se na zunaj izraža z lastno državnostjo ali s svobodno in samostojno odločitvijo 'Povezati se z več narodi v državno skupnost. Ta povezava ima lahko več °blik; najbolj znani sta federacija in konfederacija. Kaj je bistvo ene ali bfuge obliike, o tem je bilo v slovenskih zdomskih publikacijah (tudi v Vestniku) že mnogo pisanega. V federaciji se narodi ali pokrajine samostojno odpovedo svoji državnosti v korist skupne (zvezne) države. Konfederacija pa je le pogodbena zveza samestojih ali suvrenih držav s pravico do odcepa, kjer vsak narod ali pokrajina ohranita svojo državnost in kjer So skupne samo tiste stvari, glede katerih so se države obvezale, da bedo skupne.
Ali smo Slovenci za federacijo ali konfederacijo ?
V svojem odgovoru bivšemu sovrstniku ste zapisali, da ima federacijo
v svojem uradnem programu edinole Sloveti-sika ljudska stranka, in da je žalostno, da obstoječe slovensike politične stranke nimajo v svojih programih zahteve po popolni samostojnosti našega naroda. Upam, da mi ne boste zamerili, če tem Vašim trditvam dodam nekaj popravkov. Slovenska ljudska stranka — sedaj se imenuje Slovenska krščanska demokracija — nima v svojem programu federacije, ampak konfederacijo. Naj Vam iz njenega programa prepišem zadevne določbe. Drugi odstavek prvega člena, ki -ima naslov »Slovenski nared in slovenska drlžava”1 pravi: Slovenski narod ima po Inaravnem pravu pdavico do svoje države, da sam ureja svoje življenje, da vstopa v državne zveze ter sodeluje' v družini svobodnih narodov. SLS stremi in dela. da bi slovenski -narod uveljavil to svojo pravico in se ves združil v slovenski državi, člen 8 ima naslov »Državne zveze" in se glasi: Svetovne in evropske razmere ukazujejo tesnejšo povezanost rjarc-dov in držav za skupno o-hrambo miru, za pospeševanje kulturne rasti in za razvoj gospodarstva. SLS smatra, |da je -sMohodna povezanost držav na slovanskem jugu ljajraravnejša im najboljša. Narod sam pa odloči s splošnimi, enakim in tajnim glasovanjem vprašanje vstopa Slov|enije v vsako zvezo držav (to je konfederacijo). Stranka pozdravlja in podpira graditev in organizacijo Združenih držav Evrope."
Gornji program so strankini zaupniki sprejeli leta 1954 in ga je tedaj s svojim podpisom objavil predsednik stranke 'dir. Miha Krek.
Slovenska krščanska demokracija nima torej v svojem programu federacije t. j. zvezne države (po vzorcu Združenih držav, Argentine, Švice, Avstrije, Brazila in dr.’, ampak ima v svojem programu konfederacijo t. j. zvezo samostojnih in suverenih držav. Ko je stranka razglasila svoj program, je bila s svojim konfederativnim stališčem še zelo osamljena. Deležna je bila napadov in sumničenj z raznih -strani. Danes — po skoraj štirinajstih letih — so se pa mnenja že -zelo spremenila. Tistim, katerim je bila konfederacija preveč, in tistim, katerim je bila konfederacija premalo, je danes kon federativna ršitev najbolj primerna rešitev slovenskega državnega vprašalnja. Konfederativna misel napreduje. Saj že imamo konfederacijo v evropski gospodarski skupnosti. Tudi NATO je konfederacija na vojaškem področju.
Med slovenskimi poliitčnimi skupinami gotovo ni naborne, ki bi še bila za edinstveno, centralistično urejdno državo. Nekatere so za federacije. SLS je za konfederacijo. Za ikonfederativno rešitev so poleg članov SLS še razni slovenski politični in javni delavci, tako npr. dr. Ljubo Sire, eden izmed vodilnih članov Silovenske demokratske stranke. Tudi dr. Ciril Žeibot, ustanovitelj in prvak gibanja za -slovensko državo, se je jast.io in nedvoumno izrazil za konfederacijo v svoji knjigi »Slovenija včeraj, danes in jutri" (so pa v tej. knjigi tudi trditve in predlogi, s katerimi se ne morem strinjati — -toda to ne spada v ta članek).
Zanimivo je, da konfederativna misel narašča tudi med drugimi južnoslovanskimi narodi. Konfederativtio rešitev priporočajo npr. tudi dir. Ante Iionifačič (ustaški ideolog), Milovan Djilas (komunistični ideolog).
V svojem »Odgovoru" pravite, da bi morale naše bojevniške organizacije imeti v svojem programu zahtevo po popotni samostojnosti Slovenije. Prepričan sem, da to tudi imajo, če že ne v svojih napisanih pravilih, Pa imajo ta narodno politični program v svojem delovnem programu. Ni važno, kaj je v pisanih programih^ važno je, kaj se v resnici idiela. Kdor npr. pamo ibere Vestnik, bo iz njegove vsebine mogel razbrati, da teži za ciljem: svoboda in samostojnost slovenskega naroda na temelju krščanskih etičnih in socialnih naičel.
Lepo Vas pozdravlja
Rudolf Smersu
Kaj loči ,,borce66?
V članku „Kaj nas loči" — Tabor št. 4/1967 — g. Borštnik, ki Rotovo piše v imenu društva, razlaga, zakaj je prišlo do ločjitve. V enem odstavku na strani 100 pravi dobesedno:
„Dalje: sam bežen pregled arhiva ZDSPB, zlasti zapisnikov sej Glavnega odbora in občnih zborov, jasno kaže, da je v organizaciji od vsega početka prihajalo do resnih nesoglasij med. onimi, ki so bili elani al)i simpatizerji SLS, in ostalimi. Ta večna nesoglasja so onemogočala vsako resno delo."
Člankar torej točno pove, da je prav radi strankarske nestrpnosti Prišlo do razkola. Če so potem pri »Vestniku" ostali pristaši SLS (»klerikalci"), je jasno, da so novo organizacijo z limenom »Tabor" — ustanovili pristaši JNS (»liberalci"), ki je druga večinska slovenska Politična stranka, »demokrati" (SDS) in »socialisti" (JSS), katerim so se verjetno pridružili tudi simpatizerji SLS, ki so nezadovoljni z »uradno" politiko te stranke.
Omenjeni odstavek, v katerem g. Borštnlik točno nakaže spor med »klerikalci" in »liberalci" v prvotnem društvu, je pisan brez poudarka, Pa je v resnici najbolj važen in bi moral biti debelo prdčrtan, ker istočasno nakazuje, da je prišlo do razkola zaradi različnih narodnopolitičnih programov, ki jih propagirata ti dve stranki. Kot je vsem znano, JNS (kakor tudi SDS in JSS) propagira »centralistično" Jugoslavijo, ki jo hočejo sedaj nekateri nekoliko demokratizirati, SLS pa ima v svjem programu »federativno" Jugoslavijo. Je v resnici velika razlika med enim in drugim narodnc-političnim programom, toda zavedati se moramo, da oba ta dva programa zanikata slovensko državno bit, kajti oba hočeta Jugoslavijo, v kateri bi Slovenija bila navadna pokrajina. Popolnoma nič ni važno, če se ta pokrajina limenuje »banovina" ali pa »federativna republika", kajti' Slovenija ni samostojna, niti pred svetom pilipoznana, ne v prvem, ne v drugem sistemu.
Demokratično gledano, so imeli ,,Borci" vso pravico, da sc ločijo, če zaradi nakazanih narodno-političnih idealov niso mogli več delovati v skupnosti, vendar pa bi morali te različne ideje tudi }avno priznati lin nakazati narodnopolitični program, ki vodi eno in drugo organizacijo.
Da sta obe proti komunizmu, ni treba uliti poudarjati, ker je to popolnoma jasno.
Kakor je velika razlika med ..centralizmom" in ,,federalizmom", se pa ta občutno zmanjša, če ta dva programa primerjamo z idejo o samostojni Sloveniji alti pa s „konfederalizmom“, pri katerem je osnova popolna samostojnost Slovenije.
Ker zadnjh dveh idej nobena frakcija ,,Borcev" nima v svojem programu, nastane vprašanje, kam naj se vključimo bivši domobranci, vaški stražarji in vsi drugi, ki smo pristaši Slovenskega državnega gibanja v vseh njegovih odtenkih jn ki želimo, da bi domobranstvo znova postalo slovenska narodna vojska v samostojni Sloveniji. Popolnoma nelogično bi bilo, če bi morali biti ,,sopotniki" pri organizacijah, ki tega narodnc-političnega programa ne pripoznajo.
Buda Stanislav
Zapiski ob robu k dobi preti dvajsetimi leti
Spoštovani gospod urednik!
Šele te dni sem prebral razpravo dr. Debeljaka v Zborniku Svobodne Slovenije za leto 1967.
Zdi se mi primerno in tudi pravično, da podam vsaj skromna pojasnila ik tej zadevi, kakor je razvidno iz priloženega.
Tak j<- naslov virov, pričevanj in spominov, ki jih je napisal za Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1967 — pesnik, zgodovinar itd. dr. Tine Debeljak, ki je v uvodu posebej poudaril, da je njegov namen zlasti iskanje resnice.
Na strani 114 Zbornika je odstavek, ki se nanaša na obsodbo generala Rupnika — vir — „Proces“ 11, kjer se tožilec s temi besedami obrača na generala Rupnika:
Tožilec : „Za kaj so se potem, ko ste Vi odstopili, člani NO pri prevzemanju oblasti najbolj zanimali?"
Rupnik: ..Kolikor sem jaz videl, so se najbolj zanimali za denar, avtomobile m tobak."
Tožilec : ,,Za tebak! Za slovenski narod se niso zanimali?"
Rupnik : „Ne, 0' tem ni bilo govora."
Ali so bile te besede na razpravi res svobodno izgovorjene, ali pa so generala Rupnika že preje na tako izjavo kakor koli ,/pripravili", ne
Vem, Vem in tudi s pričami lahko še dokažem, da NO ni imel denarja, ko se je< umaknil v Avstrijo. Vem tudi, da ni imel prav nič tobaka ali cigaret. Za avtomobile Pa se je zanimal šele, ko je bilo treba iti na pot, kar je tudi povsem logično.
K temu iskanju resnice dodajam:
Jaz sem bil od Domobranskega poveljstva dne 5. maja 1945 poklican, da bom vozil Narodni odbor oz. njegove člane pri tem umiku na Koroško. Ob treh popoldne sem na dvorišču realke v Vegovi ulici prevzel avto št. 1, s katerim sc je preje vozil general Rupnik in še preje dr. Natlačen.
Po raznih neprilikah smo morali prenočiti drugi dan, t. j. v nedeljo, 6. maja, v malem mestu Graifenburg, t. j. 37 km pred Lienzom na Tirolskem. Drugi dan — v ponedeljek, 7. maja 1945, sva šla jaz in pa šofer Kožar Lojze malo tja po Graifenburgu, kjer sva videla, da z neke veže nakladajo nemški vojaki na velik civilni tovornjak za-boie samih ljubljanskih cigaret, t. j. Ibar Zeta in Morava. Ker sva bila v domobranskih uniformah in sva tako poželjivo gledala na tiste zaboje cigaret, se naiu ie nemški vojak usmilil in nama je vsakemu vrgel en zavojdek „Ibar“.
To zapišem v dokaz, da so bili vsi gcspcdje od NO, ki so se vozili v treh avtomobilih — brez tobaka ali efgaret, kar lahko vsak čas s prisego potrdim.
Ne verjamem, da bi se NO prj prevzemu oblasti v banski palači res zanimal, ravno za tobak, kar je navsezadnje tudi smešno, da bi bilo NO več za tobak kakor pa za slovenski narod. In če se je moral NO umakniti s toliko drugimi, se nrav gotovo ni zaradi tobaka, ampak prav zaradi slovenskega naroda, kakor tudi vsi ostali begunci.
Da je imel NO pravico poslužiti se državnih avtomobilov v času umika, dokazuje tudi dejstvo, da je te avtomobile poveljnik mesta Lienz dvakrat rekviriral oz. zaplenil, pa jih je tudi dvakrat vrnil nazaj na intervencijo pok. msgr. Škerbca in drugih, kateri so predstavili tistemu majorju juridično legitimnost NO, da okupira te avtomobile pri svojem umiku.
Tretjič. Če se je NO pri prevzemu oblasti res zanimal za denar, mi ni znano. Jez vem le eno, da denarja, vsaj nekako skupnega ali podobno — NI BILO.
Ko se je večina NO v začetku junija 1945 zaradi angleške izdaje tak0 beguncev in borcev iz Jugoslavije, kakor tudi vojakov generala Vlasova, katere so Angleži na nesramen način lovili in streljali tam po Lienzu in okolici, umaknila iz Lienza v Italijo, je meni pred odhodom dr. Zajec v imenu NO izročil vse tri avtomobile, ki so bili tedaj v Lienzu ter mi dal tudi tez. originalne dokument0. Jaz pa sem zahteval, da mi NO za potrebe in za vsak slučaj da nekaj denarja za nedoločen čas. To je bilo v sobi hotela „Zur Sonne“ v Lienzu, kjer mi je
pok. ravnatelj Bogomil Remec vpričo članov NO dal v ta namen 18.000 lir (25 dolarjev) in izjavil, da NO nima denarja. (Spominja se še, da je njemu ostalo še okoli 30.000 lir.)
Tudi sem pozneje imel priliko, da sem večkrat obiskal predsednika NO dr. Joža Basaja, ki je živel več kot pol leta v mali sobici v Celovcu, t. j. v edini sobici, ki je še ostala od bombardirane hiše. Vsa njegova posoda je bil mali lonček, kjer si je sam skromno kaj skuhal. Če bi NO imel res kaj denarja, bi ga dal nekaj vsaj svojemu predsedniku, da ne bi tako beraško preživljal tiste čase. Ali se vam ne zdi?
Luka Milharčič
DRUŠTVENE KOVICE * V
GILBERT, MINNESOTA, USA
(Iz pisma Andreja Perčiča referentu Otmarju Mauserju)
V zadnjem pismu ste izrazili željo za malo bolj obširna poročila o našem društvu. Zadnjikrat to leto ste objavili v Vrstniku govor g. J. Dol-šina. Na zadnjem občnem zboru 'ni bilo drugih sprememb, kot da smo izvolili še nadzorni odbor. Člani so: Predsednik Metod Menart, odbornika pa Franc Samsa in Jože Koman.
Danes Vam pošiliam zapisnike iz naše foadnje proslave na misijonsko nedeljo, 22. oktobra. Ta dan smo praznovali narodni praznik in spomin mrtvih soborcev, ker* nismo dobili dvorane na razpolago za 29. oktober.
Najprej se je vršila misijonska proslava pod vodstvom naše članice gospe Anice Tušar in društvenega pevovodje g. Viljema Kuntare. Prireditev se je zadala ob pol treh popoldne s slovesnimi petimi litanijami in blagoslovom v cerkvi sv. Jožefa v Gilbertu. Navzoči so bili trije duhovniki, žuipnik J. Kavšek, društveni duhovni vodja g. J. Šuštaršič in g. J. Dolžina. G Jože Vovk sej je: pa pismeno opravičil, da je nujin0 zadržan na svoji fari in poslal pozdrave udeležencem.
Po cerkveni slovesnosti se je vršila misijonska predstava Med odmori sta igrala lepe melodije na citre in kitaro V. Kuntara in F. Gruden. G. F. Mihelič je pa zapel misijonske pesmi.
Zatem je predsednik društva g. P. Bajda v kratkem govoru razložil veliki pomen dneva 29. 'oktobra 1918 za .slovenski narod, kakor tudi proglas Narodnega odbora o slovenski zastavi 21. oktobra 1966. 'Nato je A. Pučko prebral celoten proglas Narodnega odbora za Slovenijo k narodnemu prazniku in dnevu slovenske zastave 29. 10. 1966.
Duhovni vodja č- g. J. Šuštaršič jo' nato podal lepo duhovno misel. Za zaključek smo zapeli domobransko Oče, mati.
nashvvak
(Iz nagovora M. Menarta, Nashvvak)
22 let je že minulo, odkar »e je začelo naše begunstvo, S kako težkim razdčlaranjem, s krvavečim srcem smo zapuščali domovino, za katero smo Se borili. Zapuščali smo starše, brate, sestre — drage svojce. Velika večina šla |skozi taborišča in okušala mučno življenje ali morda bolje rečeno: •nučno čakanje, kdaj zopet naprej v negotovost.
Marsikdo je že pozabil ra to, skoro bi dekel, že prebolel to nesrečo, zlasti še, če ni imel med padlimi nikogar izmed domačih. Lahko tudi relčemo, da ima skoraj vsak, enega ali več od svojih dragih, ki so postali ižlrtve krvavega komunizma. Mladina pa, ki je bežala z nami, Je bila še toliko nedorasla, da ni umela vsega gorja. Zato je pomembno, da se spominjamo padlih, ker tako mlajši md spozna in razume, zakaj smo zapustili svojci drage in domovino, in kakšno zlo prinaša komunizem.
Spominjam se, da so se komunistični zaupniki že pred bratomorno vojno shajali po k m "(k ill jamah in, gozdovih in potem širili laži in raztresali komunistično literatura. Takoj ob pričetku vojne s komunisti z lažjo in te-borjem začeli z osvoboditvijo: kdor se ni strinjal s komunisti, je bil v nevarnosti za življenje. Kjer je komunizem povzročal nesrečo, so potem prišli še okupatorji, požgali domove in pobijiali domače.
Prišel je majnik 1942. Verni Slovenci srn iskrena prosili pomoti posvečali so se Srcu Marijinemu. Spominjam se, da je sedanji misijonar f. Jože Cukale zbiral ob nedeljlah ljudi in med molitvijo sv. rožnega venca Posvečal družine Srcu Marijinemu. Tudi po šolah |se je marsikje posvečala mladina Marijinemu Srcu. Naš škof dr. Rožman je peljal vernike na Rakovnik k Mariji Pomočnici.
Ko so padali naši najboljši, je bilo med njimi toliko! duhovnikov, ‘žrtev komunizma je bil tudi borivec za slovenske pravice, profesor dr. Ehrlich. Zavedni Slovenci so spoznali namene komunizma in začeli organizirati vaške straiSe, pozneje domobrance.
Strašna m ar'la se ni nehala, ko smo zapustili domovino. Mislili smo, da se z nami strinjajo zah.dniki,, a smo bili kruto prevarani. Naši najboljši m°žjcl ,in fantjle, soi bili vrnjeni iz Vetrinja ter pobiti. Kakšna je bila ne-sreča, ko so postreljene žrtve, nekatere še vedno zvezane in ne smrtno zadete padalc v jamo.
22 let je že od tega. Kdor je doživel vso to rtrt.-jšno ndsrečo, videl in slišal jok, ne more in ne sme pozabiti Vetrinja. Kolika sreča v tistih strašnih !ll|.°h da so bili z nami naši dobri duhovniki, ki so tolažili in znali pomiriti ri.esrečne in potrte. In vsa leta begunstva mas je tolažil in vnemal za vse dobro nepozabni škof dr. Rtižman, ki je sam trpel veliko zaničevanja. Pripravljal nas je za večnost — lepše življenje. Dr. Ražman je bil potujoči škof, ki do zdaj še ni dobil priznanja v domovini, kjer se njegovo ime še daneš ne sme omenjati in ga osvetljevati v pravi lpoi. Slava spominu našega nepozabnega škofa!
Po prvi svetovni vojni sc je velikokrat govorilo o padlih v vojni: „DaIi po življenje za domovini, da je narod svoboden/, Po drugi svetovni vojni pa lahko rečemo: „Naši fantje so dali življenje za domovino in da so že mnogi prišli do spoznanja-61
Iz f«i»jijr/e modrosti
(Nagovor g. J. Šuštaršiča na spominski proslavi v Gilhelrt, Minn.)
V zgodovini sv. Cerkve se je že dostikrat pokazali«, kako upravičena je trditev „kri mučencev, seme novih kristjanov".
Danes sc spominjamo naših bratov in sestra, ki so bili žrtve brezbožnega komunizma, pa tudi nacizmia in fašizma. Mnogi so bili pravi mučenci za vero in Boga, drugi pa so svoje' trpljenje sprejeli in umrli vdano v veri v Boga.
Po dvajsetih letih lahko ugotavljamo, da te žrtve niso bile zamanj. Porast katoliškega življenja v domovini, številni duhovniški in redovniški poklici, močno versko življenje so gotovo sadovi žrtev prelite krvi.
Mi obsojamo krutost in krivice preganjalcev, a obenem hvalimo Boga, da jo dal našim rojakom vero in moč, da so postali junaki v svojem trpljenju in smrti.
Verujemo, da so si s svojo žrtvijo priborili bogato plačilo in narodu zaslužili boljša ^bodočnost. Zelo tolažilno je za nas, kar pravi sv. pismo v knjigi Modrosti: „Duše pravičnih so v božji roki, ne bo se jih doteknila smrtna muka. Očem nespametnih pe jei zdeloi da so umrli, njih smrt so imeli za bridkost in njih odhod od nas za uničenje; c|ni pa so v miru. In četudi so pred ljudmi trpeli muke, je vendar nj‘ih upanje polno neumrljivosti. Malo so trpeli, mnogo dobrega pa bodo prejeli, kajti Bog jih je skušal in našel, da so njlega vredni. Kakor zlato v peči jih je preskusil in kakor žgalni dar jih je sprejel in ob svojem času se bo nanje ozrl." (Modrost 3Jl-8) In na drugem mestu: ..Pravični bodo stali z veliko srčnostjo pred tistimi, ki so jih stiskali in odklanjali sadove njih del. Ko jih bodo. ti videli, jih bo zmedel grozen strah in zavzeli se bodo nad naglim in nenadnim zveličanjem; govorili bodo med seboj in se kesali ter v dušni stiski zdihovali: To so, ki smo jih nekdaj zasmehovali in zasramovali. Mi neumneži smo imeli njih življenje za nespamet in njih konec za nečasten. Glej, kako so prišteti medi otroke božje in njih delež je med svetniki.’" (Modrost 5, 1-5).
Gledati moramo na vse naše žrtve v luči sv. vepe z božjega vidika.
Najlepše bomo pcjčastili svujet brate, in sestre, oko glodamo, da njihove žrtve ne bodo zamanj, da bodo v nas obrodile sad. Živimo zato za tiste idlale, za katere s1«' oni darovali svoje življenje; ljubimo svoj narod, Cerkev in Boga!
Vsem soborcem!
Spričo letošnje 25-letnice ustanovitve Slovenskega domobranstva, zvestega nasledstva prvih Vaških straž in Legij, je bila želja vsega članstva DSPB Buenos Aires, da proslavo te 25-letnice priredimo vsi borci skupaj, ne glede na pripadnost Vestniku ali Taboru. Zato je starešinstvo DSPB pisalo starešinstvu Tabora v začetku marca in ga vabilo k skupni proslavi.
Medtem je g. Vule Rupnik kot najstarejši domobranski oficir razposlal osebna vabila borcem, druge pa povabil preko tiska na skupen sestanek v Ateneo Don Bosco v Ramos Mejia, kjer smo se zbrali v nedeljo, 31. marca 1968.
Po uvodnih besedah g. Rupnika in kratkem razgovoru med navzočimi je g. Rupnik predlagal, naj bi sestanek vodila oba starešina, in sicer soborec Ivan Korošec za Tabor in Bogo Pregelj za Vestnik, skupaj z neopredeljenim soborcem Demetrijem Veblethom. Tako so ti trije prevzeli vodstvo sestanka; ko smo odpeli Oče. mati, se je pričel razgovor o proslavi 'in domenjeno je bilo, da bo ta trojica pripravila ves delovni odbor v sporazumu z obema starešinstvoma, obenem pa pritegnila k sodelovanju vse, kakor se bodo pokazale potrebe.
Sestanek v Ramos Mejii je neizmerna osebna zasluga g. Vuleta Rupnika in njegov potek samo dokaz, da borci hočejo korakati enotno kakor nekoč v časih viharjev in stiske.
Upamo, da bo iz tega prvega sestanka izšla obnovljena misel o 'enotni slovenski narodni vojski, ki ne bo v službi nobenega režima in brez partijskih znakov.
V TISKOVNI FOND SO DAROVALI
Dolarjev:		Pesov:	
Ernest Zupan 		. . . 1.—	Okrogla miza 		13.512
N. Z			Erjavec Lojze		50
Kremšar Henrik 		. . .	5 —	Bitenc Stane		400
Ereša Manca		. . .	1.50	Berlot Viktor 		550
Eujs Frank 				. . .	5,—	Zorec Franc 		1.500
Kavčič Marijan 		.. . 2,—	N. N		200
Uren Ignacij 		...	5 —	Urbančič Slavko		1.000
Sršen Miha		... 1. -	Albreht Jože 		1.000
Mauser Karel 		. ..	5.—	Škulj Edi		1.000
Iskrena hvala! —	Darujte v	Tiskovni fond, posnemajte	daro-
valee. Vestnik nas druži	in povezuje!		
V TISKOVNI FOND SO	DAROVALI:		
»00.— pesov g. Cof Emil,		2.000— pesov g. Buda Stanislav.	
500— pesov g. Kosančič	Bogdan in	Iskrena hvala! Posnemajte!	
S I <?;> ii o n s k i dan 19 6 8 n a	b o l o n o d o. I j o 2 1.
tt y i i J n n a J* i* I s ( a v i
VSE1 ROJAKE VABIMO, DA SE UDELEŽE TEGA DNE IN OBENEM PRI SKUPNEM OGNJU VSEH BORCEV PROSLAVE SLOVENSKO SKUPNOST V ZDOMSTVU

VSEBINA: A las clascs 1947/8 — Slovenija včeraj, danes, jutri (Maks Loh)
—	Pred 100 leti je umrl Baraga (P. It.) — Ob 50-lctnici 29. oktobra 1918
—	Gradišnikove matere trnjeva pot — Msgr. Ignaciju Kustlju v pozdrav Poznal sem jih (J. S.) — Gradivo k dialogu (Pavle Itant) — „Cerkev v stiski" in „Pomoč trpeči Cerkvi" (Z. R ) — Domobranska prisega — O zvestobi — še vedno — vojni zločinci (Zoran) — Veliko razočaranje (R
Smersu) — Pisma uredništvu — Društvene vesti
o 8 -S •*	TARIFA RBDUC1DA	Propieded Intelectual v
£ £	i r9 m .5	Cancesion No. 6830	No. 923973 — 14-2-1967
U * ^		Ramon Faleon 4158, Bs. As.