vzgojiteljBiti 28 Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 Na novega leta dan, 1. januarja 2017, se je poslovil naš prijatelj dr. Peter Vencelj. Bil je preprost, prijazen, dobrodušen, iskren prijatelj, poln znanja in živega duha. Trden v življenju po temeljnih vrednotah, ustvarjalen, zavzet za to, kar je dobro in prav. Bil je minister za šolstvo in šport v prvi slovenski vladi. Ostal nam bo v lepem spominu. V spomin: dr. Peter Vencelj Rodil se je leta 1939 v Stražišču pri Kranju kot prvi od štirih otrok. S pridnim delom si je pridobil manjšo štipendijo in si prislužil denar za zvezke in knjige. Njegov najljub- ši predmet je bila matematika. Iskra mu je omogočila študij tehnične fizike, iz česar je l. 1963 diplomiral ter se zaposlil v Iskri na raziskovalnem področju polprevodnikov. Leta 1968 je na povabilo profesorjev začel delati kot asistent na matematično-fizikal- nem oddelku Fakultete za naravoslovje in tehnologijo (FNT), postal docent in redni profesor ter bil tam zaposlen vse do upoko- jitve. Leta 1985 je prevzel naloge predsednika Odbora za usmerjeno izobraževanje pri Izobraževalni skupnosti Slovenije in se vse do ustavnih sprememb l. 1989 ukvarjal z nalogami in težavami celotnega izobra- ževanja v Sloveniji. Kot dober poznava- lec področja je l. 1990 postal minister za šolstvo in šport v prvi slovenski vladi. V tem času so se v naš šolski prostor vrnile gimnazije, zasebne šole so dobile javna po- oblastila. Ves čas je poudarjal dvojno po- slanstvo šole: vzgojo in izobraževanje ter pravico staršev, da odločajo o vzgoji svojih otrok. Boril se je za kakovostno šolo, neod- visno od politike in ideologij, katere temelj naj bi bil učitelj. V prizadevanju za vsesplošno izobraževa- nje je izjemno zaslužen za razvoj izobraže- vanja odraslih v Sloveniji, med drugim za ustanovitev Andragoškega centra Slovenije l. 1991, prve razvojne in raziskovalne usta- nove za izobraževanje odraslih v Sloveniji. Leta 1993 je sprejel izziv in postal državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve, kjer je bil zadolžen za Slovence izven ma- tične domovine. Njegovo delo je bilo tako uspešno, da so ga nenehno vabili na vse po- membne manifestacije, kot upokojenec pa je brezplačno vodil ekskurzije v dežele, kjer moramo spodbujati slovenstvo. Aktiven je bil tudi na drugih področjih. Od leta 2007 je bil predsednik Društva sloven- sko-avstrijskega prijateljstva, predstojnik malteškega viteškega reda v Sloveniji in ak- tiven član ŽPS. Bil je med tistimi, ki so na pragu slovenske pomladi razmišljali o prihodnosti sloven- ske šole, o tem, kako bi k spremembam svoj delež lahko prispevali tudi sami, zato je bil med ustanovitelji Društva katoliških pedagogov Slovenije (DKPS). V DKPS je bil član strokovnega sveta (1993–1996, 1999–2002), član častnega razsodišča (2006–2009) in član komisije za Slomškova priznanja (2005–2009). Od samega začetka (1999) je bil član sveta revije Vzgoja. Od leta 2006 do 2014 je v okviru DKPS vodil majske strokovne ekskurzije v zamejstvo (Italija, Avstrija, Madžarska). Z ženo Ireno, s katero sta imela dve hčerki, se je rad ude- leževal tudi drugih društvenih srečanj. Leta 2009 je od DKPS na Ponikvi prejel Slom- škovo priznanje za delo na vseh področjih vzgoje in izobraževanja. V 42. številki revije Vzgoja (2009: 17–19) smo objavili pogovor z njim. Ker je bil prvi minister slovenske vlade, smo mu zastavili tudi vprašanje v zvezi s tem. Odgovoril je: »V času okoli leta 1973 je v meni dozore- lo spoznanje, da sem kot oče, Slovenec in kristjan odgovoren za usodo domovine in bodočnost naših otrok. Zato je moja dol- žnost in pravica, da po svojih možnostih sodelujem pri urejanju skupnih stvari. Za- vedal sem se, da se moram izogniti idejno političnemu delovanju. Vključil sem se v delovanje na krajevni in društveni ravni ter na službeni ravni v okviru univerze. Kar sem sprejel, sem skušal pošteno in do- bro opraviti. Tako se je zgodilo – ne da bi se sam dobro zavedal – da sem leta 1985 prevzel vodenje Republiškega odbora za usmerjeno izobraževanje pri Izobraže- valni skupnosti Slovenije. Odbor je bil odgovoren za celotno izobraževanje po osnovni šoli. Vedno več ljudi, ki so de- lovali znotraj izobraževalnega področja, je spoznavalo napačne ali slabe rešitve v slovenskem izobraževalnem sistemu in ta- kratnem samoupravnem družbenem kon- ceptu. Tako je prišlo v letu 1989 do prvih ustavnih sprememb na tem področju. V tem štiriletnem obdobju sem sorazmerno dobro spoznal ves izobraževalni sistem v Sloveniji, od predšolske vzgoje do visoko- šolskega izobraževanja, izobraževanja od- raslih in delavskih univerz. To je bil tudi najpomembnejši razlog, da sem sprejel Foto: arhiv Vzgoja Posebno veliko mi pomeni pravilen odnos do sebe in soljudi; svetost življenja, občestvena povezanost ljudi, solidarnost v težavah in to, da so različnosti priložnost za bogatitev in ne moteče dejstvo. vzgojiteljBiti Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 29 povabilo prvega predsednika vlade Lojze- ta Peterleta. Kar nekaj odločitev, ki smo jih takrat uve- ljavili, je nastajalo že v obdobju pred prvimi demokratičnimi volitvami. Mnogo pa je bilo predlogov iz domače strokovne javno- sti in iz stikov ter pogovorov z ministrstvi, ki imajo podobno šolsko tradicijo, kot je naša. Nič od tega, kar smo takrat naredili, ne bi opustil, morda bi le še kaj dodal. So pa nekatere spremembe (vrnitev gimnazij in matura) v naslednjih letih potekale druga- če, kot je bilo mišljeno ob njihovi obnovitvi. Slovenija je pluralizirala šolstvo, dobili smo zasebne šole s koncesijo. Tega ne bi bilo, če jih ne bi uveljavili v prvi vladi. Vprašanje je tudi, kaj bi bilo z izobraževanjem odraslih, če prva vlada ne bi ustanovila Andragoške- ga centra Slovenije. Tako kot na mnogih drugih področjih se je šolski sistem spreminjal v smeri, ki mi ni najbolj blizu. Namesto skrbi za boljše medsebojne odnose, za večje zaupanje in sodelovanje med učitelji in drugimi ude- leženci (starši, učenci, dijaki, strokovnimi združenji in lokalnimi skupnostmi) je pre- več urejanja po tehnokratsko administra- tivni poti, napačne tekmovalnosti, premalo solidarnosti in tovarištva, tako med učitelji kot med učenci.« V tem pogovoru smo ga povprašali tudi o tem, katere vrednote so zanj najbolj po- membne in zakaj. Odgovoril je: »Kot naj- bolj pomembne vidim tiste vrednote, ki oblikujejo in usmerjajo naš odnos do stvar- stva in plemenitijo naš bivanjski, duhov- ni in kulturni prostor. Posebno veliko mi pomeni pravilen odnos do sebe in soljudi; svetost življenja, občestvena povezanost ljudi, solidarnost v težavah in to, da so raz- ličnosti priložnost za bogatitev in ne mote- če dejstvo. Pri iskanju mi je v oporo branje Svetega pisma, še prav posebno Nova zave- za. Iz tega črpam moč za vsak dan že vse življenje.« Dr. Peter Vencelj je bil velik znanstvenik, odličen pedagog, mislec in intelektualec, kristjan, ki ni zapravljal svojih talentov, ob tem pa je ostal preprost, dostopen in odprt človek. Človek z veliko začetnico. Gradivo zbrala in povzela Erika Ašič. Dr. Petru Venclju v slovo Dr. Peter Vencelj je nedvomno človek, ki je zaznamoval pot in razvoj Društva katoli- ških pedagogov Slovenije. Kot univerzitetni profesor se je že leta 1989 priključil sku- pini pedagoških delavcev, ki se je pod duhovnim vodstvom p. Silva Šinkovca začela sestajati v Dravljah, in ostal aktiven član DKPS vse do konca svojega življenja. Že v samem začetku je razmišljal, kaj lahko naredimo za slovensko šolo, in začel pripra- vljati predloge za ministra za šolstvo v prvi slovenski vladi. Takrat še ni vedel, da je te predloge pisal za samega sebe. Čutil se je dolžnega aktivno soustvarjati slovensko pomlad, našo samostojnost, našo svobodo. /…/ Pripravljen je bil sprejeti sleherno zadolžitev in jo tudi uspešno izpeljati. Za dru- štvo je vrsto let pripravljal in vodil pomladanske ekskurzije v slovensko zamejstvo, kjer so ga kot nekdanjega sekretarja za Slovence v zamejstvu vsi spoštovali in z vese- ljem sprejeli. Zelo dobro je poznal njihov položaj in nas seznanjal z vprašanji sloven- stva. Nepozaben bo ostal njegov pečat v območni skupnosti Kranj. Petrovo delo smo cenili ves čas, zato mu je društvo ob njegovi sedemdesetletnici podelilo Slomškovo priznanje. Bil je preprost, prijazen, dobrodušen, iskren prijatelj, poln znanja in živega duha. Tak nam bo ostal v lepem spominu. Družil se je z nami na duhovnih vajah. Gojil živo osebno vero v Kristusa. Bil je človek molitve. Tudi v zadnjih dneh v bolnišnici je z veseljem in hvaležnostjo sprejel zakra- mente. Verjamemo, da mu bo Bog za vse dobro, ki ga je storil, dober plačnik. Dragemu Petru iskrena hvala za vse njegovo nesebično delo v društvu, hvala za vse, kar je storil za slovensko šolo, kar je storil za Slovence po svetu in na razne načine za Cerkev na Slovenskem. Še naprej bo živel v naših srcih. Marija Žabjek, predsednica DKPS; iz nagovora ob pogrebu. V spomin prof. Petru Venclju Peter Vencelj je bil moj profesor na študiju matematike na ljubljanski univerzi. V tretjem letniku mi je predaval mehaniko. To je bilo v 80. letih. Preprosto, tako kot mi študentje, se je vozil z rednim avtobusom iz Kranja v Ljubljano in nazaj. Velikokrat sva se srečevala, govorila o strokovnih temah, razmišljala o študiju matematike in izmenjavala mnenja o aktualnih izobraževalnih temah. Do študentov je bil odprt in dostopen. /…/ Že takrat je deloval v raznih odborih in komisijah na univerzi. Vidno je nastopil v devetdesetih letih, ko smo se izvijali iz jugoslovanskega sociali- stičnega sistema in je Slovenija vse bolj stopala na pot samostojnosti. Z vsemi močmi, z veliko volje, s poštenostjo in delavnostjo ter navdušenjem je razdajal svoje talente ter sprejel funkcijo ministra za šolstvo in šport v prvi slovenski demokratični vladi ter nato vodil in usmerjal še druge pomembne dejavnosti v vzgoji in izobraževanju. V mojem vsakdanjiku gimnazijskega profesorja zaznavam dolgoročne sledi potez in odločitev dr. Petra Venclja. Tako je igral pomembno vlogo pri uvedbi splošne mature. S sistemom nazivov in razredov je izboljšal status zaposlenih v vzgoji in izobraže- vanju. Odpravil je številne nepravilnosti in nedemokratičnosti. Odprl je razpravo o nazivanju učiteljev in uporabi državnih simbolov v šoli. Kot velik domoljub je z ve- čjimi in manjšimi premiki prispeval k temu, da postaja šolski prostor vse bolj mesto narodove kulture in omike. mag. Janez Šparovec, prof. matematike; iz nagovora ob pogrebu.