letnik XXX
December 2014/st. 111
Ob 110-letnici rojstva
Drogo Bojc: K polnočnici gredo
Sključeni v ramah starci gredo na ustih molitev proseče neso.
Z zvonika zvonovi v noč črno pojo, trudno se plazi njih pesem v sosednjo goro.
In starci mir s srcem iščejo, z željami ga vsemi objemljejo in z vso svojo mislijo počasno da tamkaj v Bogu mir dobo.
Korakajo močni in žilavih rok.
Pod trdim korakom sneg škriplje in zvok njihovih besed je ubit in v njem komoj spoznaš molitev in prošnjo: »Miru nom pošlji, Bog, oče noš!«
Zunaj je mraz in noč in vihar, v cerkvi je gorko in je razsvetljen oltar.
»Miru, ki zanj postavil si simbol današnji dan, nom pošlji in našim boš dol rokom novo moč!«
Sto sklonjenih postov; nod njimi pevski zbor ubran v božični pesmi radost vso in ogenj vseh željo pekoč prenaša iz cerkve v temno noč.
29. oktobra 1904 je bil v Vipavi rojen Drogo Bojc, prvi sin Jonezo Bojca in Ivonke, rojene Hrovatin iz Dupelj. S svojim življenjem in smrtjo se je v zgodovino primorskih Slovencev zapisal kot mučenec slovenstva. Bil je novinar pri Edinosti, narodni buditelj, pesnik in organizator Tigra na Vipavskem. Zaradi njegovega literarnega dela ga uvrščamo tudi med primorske literarne ustvarjalce. Pisatelj Bevk je o njem zapisal, da je bil »še mlad, neprečiščen kot novo vino, ves kipeč, v njem sem gledal bodočega pisatelja.«
V Vipavi imamo Osnovno šolo Drago Bajca, ki jo krosi njegov kip, no rojstni hiši pa spominsko ploščo.
Umrl je v težkih okoliščinah 25. oktobra 1924 v Biljah in je moral zaradi fašističnega nasilja ležati štiri dni na mrliškem odru. Pokopali so ga v Vipavi šele 29. oktobra, ko bi dopolnil 24 let.
Drogov sošolec iz Kranja dr. Jožo Vilfan je leta 1978 v spremni besedi pesniške zbirke Draga Bajca »Drevo sem« takole opisal svoje občutke ob njegovi smrti: »Ko sem izvedel za njegovo smrt, mi je bilo, kakor da so poteptali nežen cvet, kakor da so razbili dragoceno čašo.«
Dragi bralci,
čas je darilo, ki go ne smemo po nepotrebnem zapravljati, smemo po go podarjati drugim. V bližajočih se prazničnih dneh ga podarjajmo svojim domačim, prijateljem, znancem in vsem, ki nas potrebujejo.
Želimo vam doživete in vesele božične praznike, v novem letu 2015 pa obilo zadovoljstva in strpnosti ter razumevanja.
Uredniški odbor
Naslovnica:
Božič v prvi svetovni vojni 1915 Zadaj: Gasparijeve božične voščilnice
IZ NAŠE PRETEKLOSTI
Ob 100-letnici velike vojne Božični prazniki in božični darovi za vojake na fronti
Božični in novoletni prazniki. Prazniki, ki so vedno prinesli toplino in ljubezen v družinske kroge širom po svetu, ravno tako pa tudi vojskujočim se armadam v svetovni ali pa državljanski vojni.
Pa vrnimo se na začetek dvajsetega stoletja v obdobje nesmiselne in krvave morije, v obdobje I. svetovne vojne. Širom po svetu se bijejo krvave bitke za oblast in prevlado določenih imperijev. A v teh kalvarijah se bijejo mladi in stari možje vseh narodnosti in religij, na stotine dni se neprestano odvijajo razne bitke in spopadi za vsak kvadratni meter ozemlja, a vendar se v teh krvavih dneh najde tudi kakšen dan, ko orožje in topovi potihnejo, ročne bombe in bajoneti za pasovi ostanejo.
Mir! Grobna tišina seje zgrnila nad frontno črto. Božič! V rovih se vedno bolj sliši in širi melodija harmonike in božičnih pesmi. Vojak Albin Mlakar je v svojem dnevniku z bojišča zapisal naslednje spomine:
I tt>eif)na<f)fen 1915 im Jd6t. ■
Božič na fronti 1915
»Prišel je dan, ko je orožje potihnilo in topovi so umolknili hudičevo simfonijo. Nad rovi in čez celo frontno črto je potihnilo, le sem in tja se je še slišal osamljen pok in krokanje krokarjev je paralo mrtvo tišino. Počasi so se začele nad rovi dvigovati glave. Na eni in drugi strani se je zaslišal zvok harmonike in sveta pesem se je razlila preko planjav in vrhov. Sem in tja je vstala skupina vojakov, ter si odšla nasproti. Koščene in utrujene
postave so si hitele nasproti. Na izmučenih, koščenih obrazih sta se zarisala smeh in radost, ter si sredi bojnega polja je poda! roko vojak vojaku, sovražnik sovražnika na sveti večer na soški fronti V rovih so imeli tudi	okrašene
jelke in prejeli so precej darov od	neznanih
pošiljateljev otrok in odraslih. Med srečanji in druženjem z nasprotniki na fronti so si tudi menjavali razno drobnarijo kot na primer tobak ali kakšno steklenico pijače oziroma konzervo hrane.«
Božič je bil tudi na poljih smrti prve svetovne vojne nekaj posebnega in je vojake vseh narodnosti in veroizpovedi vseeno povezoval in jim v	duši	vzbujal spomin	na	duhovni	mir,	na	domače ognjišče, na glas ljubečih otrok in toplino	ljubljene
žene,	ki je	v	vsem neurju vojne tragedije daleč	proč od	dragega moža soldata skrbela za družino in	dom.
Za civilno prebivalstvo s Primorske je bilo vse drugače kot za ostale Slovence, saj so bili v vojnih letih 1915-1917 pregnani z območja reke Soče in Krasa v begunstvo.
ifS
V
invrlitHurivRr
Hitu dem 3Frlflr!
[	1	i
v'ti
TVlaJglH
Božični pozdrav z bojišča 10. armada
Božič na fronti 1915
,tllcil)nod)ten 1915 im §eI6c.
1917
Ob robu leta.
Silvestrove noči poslednji čas odvejc skoro kakor dih od nas, in Njemu se povrne v večno krilo, ki sam brezčasen vlada časov silo.
Beži telesna sleherna zavira, pred mano grob se v lir in dolž odpira. Obsežen grob, brezdanji in teman, komu odprt, za koga izkopan?
Ob mesecu strmim v obraze blede, v oči izrazne, usta brez besede.
In sto strahotnih zločestih duhov iz vseh dežel, od štirih vseh vetrov pred grobom gnete se in tesno vzdiha, dokler vseh ne ogrne jama tiha.. . Pozabljen je strasti nasmeh in jok, zagrebene krivice skopih rok, končana dela kruta in nesveta v vseh dolgih dnevih kratkega so leta.
Že novo leto v svoji zarji zlati začelo je lznova - grob kopati...
lil AM. MeArtHonA pili/J
Pregnani z domačih ognjišč na tuje domove in zbirne centre po celi Kranjski in v Avstrijsko Štajersko ter celo na Češko, Slovaško in po vsej monarhiji, so s sklonjenimi glavami skupaj z gospodarjem in njegovo družino v hiši ali v leseni begunski baraki vsi se združili z eno mislijo: »Alije živ?«, »Kako se mu godi?«, »Ali bo prišel domov?« ipd.
Vzrok za pekel in muke ubogih žena, mater, otrok in drugih je bila skrb za življenje najdražjega in najbližjega brata, očeta, sina, moža ali fanta, ki seje v krvavih simfonijah smrti nekje na Ruskem ali ob Soči in na kraški goličavi boril za cesarja in kralja v upanju na boljši jutri in v skrbi, da svoje življenje, dušo in telo zdravo povrne nazaj v domači krog. Marsikateri vojaki so iz žepov povlekli pesmarico ali molitvenik, ki mu gaje mati, žena ali dekle dala v spomin pri odhodu na fronto. V barakah, kavernah in rovih je tudi sem in tja zabrlela skromno okrašena jelka, bor ali smreka. Prispeli pa so tudi darovi. Veselih, vedrih in nasmejanih obrazov so vojaki prejemali darove, ki so prispeli na fronto iz raznih zbirnih centrov po deželi.
Naj omenim samo en primer iz tednika Tedenske slike, sreda 21. februar 1917, št. 8/1 V. Na strani 86 piše, »da se dežela Kranjska odlikuje že od Ilustrirani Glasnik št. 18, let. ///, začetka svetovne vojne s prav posebno požrtvovalnostjo za vojsko. V 4. 1. 1917	raznih zavodih v mestih, občinah, društvih in avtonomnih oblasteh so do
konca leta 1916 zbrali nad milijon kron za vojne dobrodelne namene. Pri tem je upoštevano, da je v mirni dobi na Kranjskem komaj po! milijona prebivalcev. Predlog za zbiranje darov pa je bil s strani soproge deželnega predsednika, gospe grofice Marije A ttemsove, ki je ustanovila tudi svoj odbor, tako uspešen, da je le-ta zbral čez 14.000 zavojev z darili, ki so jih spravili v poštne zaboje, ki jih je bilo okrog 130, ter jih odposlali vojakom na fronto. Darovi so bili odposlani iz Ljubljane na kranjske vojaške oddelke, to je Cesarski polk št. 17, domobranski potk št. 27 (2. gorski strelski polk), črnovojniški polk št. 27, kranjskim deželnim strelcem itd. V odboru so sodelovali tudi poleg grofice Attemsove tudi soproga deželnega glavarja dr. Ivana Šušteršiča, soproga ljubljanskega župana dr. Ivana Tavčarja, zastopniki c.kr. deželne vlade, c.kr.
deželnega sodišča, vojaški uradi itd«.	Kras	-	balonarski opazovalci 1-3B
Rombon 4. BiH 1916 v kaverni
Vojaki so prejeli pakete na fronti ali v frontnem zaledju, kjerkoli že, povsod so jih bili veseli. No, božične pošiljke so bile za vojake na fronti res nekaj posebnega, saj so vsebovale naslednje: vojaki so dobili cigarete, igle, niti, gumbe, sladkarije, svinčnike, dopisnice, žepne robčke, milo, glavnike, bombone, sveče, tobak, pipo ali polno škatlico cigaret. Za vsakih deset vojakov je bil priložen še koledar, za vsako stotnijo pa po ena harmonika in dve britvi, za vsako polstotnijo pa en brivski strojček, za vsak vod po ene večje ustne orglice in po dva aparata za ogrevanje robcev. Kot dodatek so dobili posamezni oddelki povrhu še po eno srednje veliko pošiljko cigaret v zavojčkih. Marsikateri paket pa je imel priloženo tudi pismo ali voščilnico osebe, kije darovala določene stvari. Za to priložnost pa so bile izdelane tudi različne božične značke 1914-1917.
No, ravno povsod pa tudi ni bilo tako, saj so se tudi na sveti večer bile hude bitke in tudi na ta večer so v krvavih
Mi
(ftliiiMtrlirs ^Irujnhr
Srečno novo leto 1917, Koroška straža, 7. koroški pehotni polk
žaloigrah padali in umirali v mukah in trpljenju mladi fantje, vojaki vseh narodnosti in veroizpovedi. Soldati, natrpani v strelskih rovih, doma iz vseh delov Avstro-Ogrske monarhije, so se kljub družinskemu prazniku miru, ljubezni in topline z bajonetom in puško prerivali iz kotanje v kotanjo, iz rova v rov za vsako ped prekrvavljene zemlje in kamenja v spremljavi mračne simfonije topovskih granat, minometnih min, šrapnelskih kroglic, plina in sikajočih puškinih krogel z eno samo veliko željo — »preživeti«.
Tudi letos bomo v krogu domačih in najdražjih praznovali največji krščanski praznik božič in, ko bomo pri sveti maši ali na polnočnici pomolili za blagor in zdravje vseh domačih in tistih, ki nam nekaj pomenijo, namenimo tudi misel ali dve trpečim družinam, otrokom in vojakom na bojiščih široma po svetu, ki daleč od toplega objema in domačega ognjišča trpijo muke, ki jih prinese vojna ne glede na to, v katerem stoletju se bitke bijejo. Vse so krvave in zahtevajo svoj krvni davek in trpljenje najdražjih.
Blagoslovljene in mirne božične praznike želim.
Mitja Močnik
Mati Lukova
Starejši prebivalci Vipave se bodo gotovo spomnili matere Lukove. Iz moje mladosti se sama še spomnim visoke žene s ruto na glavi v temnem dolgem krilu. O njej so govorili, »da je zelo pametna, če česa ne veš, pojdi vprašat mater Lukovo, ona je živ leksikon«. Stanovala je v Vipavi na stari št. 122, sedaj je to Laurinova ulica št. 4, lepo obnovljena stara hiša ob cerkvi sv. Stefana, ki jo krasijo kamnite stopnice. Njena zanimivost je tudi majhno okno na sprednji fasadi s kamnitimi okvirji, kjer lahko preberemo star vklesan napis »16 IVI IHS L 98«.
Marija Trampuž
Mati Lukova je bila doma z Gradišča, pisala se je Dum. Rodila seje L 7. 1878, umrla leta 1977. Poročila se je v Vipavo k Lukovim in vzela za moža Franca Uršiča, ki je bil vpoklican v I. svetovno vojno in bil pogrešan v Galiciji. Z njim je imela hčerko Francko. V domačem arhivu se je ohranila fotografija moža Franca, ki jo je poslal svoji mladi ženi Mariji in na zadnjo stran napisal s svinčnikom: »Kadar mi kaj pišeš, mi moraš vedno podpisati. Bog Vas živi ter ohrani zdravje in zadovoljne!« Koliko lepih želja je veljalo domačim. Obojega je bil tudi sam potreben, pa je mislil na dom in družino. Kolikor sem mogla prebrati po sto letih, je napisal svoj naslov takole: »Marškompani N. 32 Feldpostaamt K.u.k in f Reg. 1. datuma ni bilo moč najti. Marija je moža čakala, da se bo vrnil, a zaman. Na spomeniku padlih v I. svetovni vojni na našem pokopališču lahko preberemo njegove podatke: Uršič France, rojen
3.	I. 1880, pogrešan 1914«.
Vojak Franc Uršič
Mlada vdova Marija je pozneje drugič stopila v zakon in vzela za moža Franca Trampuža in z njim imela štiri otroke; Domineta, Franca, Slavko in Štefana. Naj bo ta zapis v spomin na vse vdove žene in matere, ki so v vihri strašne vojne izgubile svoje može in očete svojih otrok.
Magda Rodman
Moji predniki v prvi svetovni vojni
Bilo je prijetno jesensko vreme sredi oktobra na Vipavskem. Zgodaj zjutraj 18. oktobra seje moj oče, takrat še fant, Ivan Prelc poslovil od doma. Poziv k vojakom je dobil 15. oktobra 1916. Rojenje bil 23. aprila 1891 v Vipavi 144 kot najstarejši sin očeta Ivana. Zgodaj seje zaposlil in se počasi usposobil za poslovodjo v
Škapinovi trgovini v Vipavi. Pripravljal seje na poroko z mojo kasnejšo mamo, Julijo Kodre, rojeno 26. jan. 1889 v Vrhpolju pri Vipavi. Pa je prišla vojna in prekrižala načrte. Pričakoval je, da bo treba v vojsko, vendar ni šel ravno rad. A dolžnost je dolžnost.
Tisto jutro navsezgodaj se je s kolesom in prtljago odpeljal do Prestranka, kjer je pri dobrem prijatelju shranil civilno obleko in kolo. Ne vem, kako je prišel v Postojno, morda peš. Tam bi se moral odpeljati s plačanim brzovlakom ob 9.30, a gaje zamudil. Čakal je naslednji vlak ob 12.50. Ko je čakal, je poslal Juliji prvo kartico. Vožnja z vlakom je bila kar dolga, do Dunaja, od koder je poslal sporočila 20. oktobra. Nekoliko sije lahko ogledal Dunaj, potem pa naprej.
Z Dunaja se je odpeljal 20. oktobra zvečer proti Češki. Zdaj je imel že naslov: Ivan Prelc, vojak	K.u.K. Sch. A R no 28. Za prenašanje prtljage so imeli črne lesene kovčke, kar se
da težke in nerodne. Tisti očetov kovček je bil še dolgo pri nas doma na podstrešju. Seveda na bojiščih so bili v rabi nahrbtniki.
Pripeljal seje v kraj Josefstadt - Josipovo. Od tam seje oglasil 26. oktobra. Sporočil je, da so se novinci preoblekli v vojaške uniforme in začeli vojaške vaje. Večkrat je stal na straži in tiste noči so bile še posebno dolge. Na karticah, ki jih je pošiljal Juliji, je omenil, da piše dnevnik. Žal se ni ohranil. Pisal je tudi bratu Lojzetu na bojno črto, tako seje izrazil. Torej je bil brat Alojz Prelc, rojen 20. marca 1894 v Vipavi 144, že pred njim vpoklican in je bil takrat že na bojišču. Ivanje tudi sporočal, daje kmalu za njim prišlo več vipavskih fantov, tudi njegov prijatelj Ivan Silvester iz Vipave.
To je bilo 24. novembra. Vsi, je pisal, pričakujejo, da bo kmalu prišlo do miru in se bodo vrnili domov. Težko je čakal kakšnih sporočil od domačih, a prve kartice so prišle šele 9. novembra. Kako jih je bil vesel. Na vežbališču fantom še ni bilo hudega in v prostem času so se šli slikat. Tudi moj oče seje parkrat slikal. Ohranjene so tri njegove fotografije, ki jih je verjetno poslal v Vrhpolje.
Vaje so se končale in 29. decembra, je sporočil iz Gradca, da pošilja pozdrave s poti na branik domovine. Pred odhodom na bojišče je še poslal svojo sliko v uniformi. Od tedaj lep čas ni bilo več nobene pošte. Vojna je trajala že več kot dve leti. In že spomladi leta 1915 je napovedala vojno Avstro-Ogrski tudi Italija, prejšnja zaveznica.
Odprla seje še tirolska in soška fronta. Kje vse seje moj oče bojeval, vem le toliko, kolikor je kasneje pripovedoval. Bilje pri 28. težkem havbičnem polku, torej pri težkih topovih, imenovanih havbice.
Vojaki so si izkopavali strelske jarke, za topove havbice so izdelali tvan Prelc posebne bunkerje. K topovom je bilo treba dovažati velike in težke
granate. Iz skladišč municije sojih pripeljali na vozeh s konji, do topa pa sojih vozili v samokolnicah. V listih jarkih ni moglo bit ravno prijetno, a živeli so. Mojemu očetu seje zdel posebno smešen neki Romun, kije v jarku trdno spal. Ni se prebudil, ko bi se moral umakniti samokolnici z granato, ki jo je moral oče prepeljati k topu. Zato je zapeljal kar čezenj. Tudi zdaj se ni zbudil in nič mu ni bilo. Trdoživ kot le kaj.
Na soški fronti so avstrijske čete dobro napredovale in prišle do reke Piave. Tu pa seje bojna sreča obrnila. Italijani so dobili dodatne armade in Avstrijci so se morali umikati. Pri umiku je bilo nekaj zmede, slaba oskrba in podobno. Oče je rad pripovedoval, kako mu je furlanska kmetica prinesla culico polente, ko sije lačen utiral pot nazaj proti svoji enoti. Vse življenje ji je bil hvaležen.
Čez eno leto, 29. novembra 1917, se je spet oglasil z razglednico z Reke Fiume. Naslov je bil Ung. Rotes-Kreuz-Spittal 11, Fiume 6. Kaže, daje zbolel in so ga poslali v to bolnico Rdečega križa. Medtem so tudi na Vipavskem preživljali marsikaj hudega. Mama, Julija Kodre, je kasneje pripovedovala, daje enkrat prišlo
sporočilo, daje Ivan Prelc padel. To je bil za njo hud udarec z dosti trpljenja. Na srečo seje čez čas zvedelo, daje padel nekdo drug z enakim imenom.
A možnost, da koga ne bo več nazaj, je bila dan in noč prisotna. Poleg tega je bilo v tistih krajih vedno več vojaščine, saj fronta je bila vedno bliže. Pojedli so vse užitno, nastanjeni povsod po hišah. Ljudje so bili lačni in pojavljale so se bolezni. Tudi moja mama je dobila tifus. Prebolela gaje, a ne čisto brez trajnih posledic.
Moj oče sije v tistih mrzlih mokrih jarkih nakopal hudo revmo. Tako je omagal, da so ga poslali v Varaždinske Toplice. Prva njegova pošta iz toplic je bila datirana 2. aprila 1918, zadnja pa 2. maja 1918. Tu seje zdravil, se spočil in temu primerna so bila besedila kartic, kar v pesmicah.
Naj eno navedem. »Vduhu se sprehajam tam, po naših togih dan na dan.
In sen v vseh nočeh po naših vodi me bregeh.
A tam dolina mirnih sni mladosti ljube in vseh dni mi zemlje naše rodni kraj, naj lepši je, je meni raj.«
Tako se mu je tožilo po domačem kraju.
Ko je bilo zdravljenje končano, je bil spet nekaj časa v Josipovem, od 26. junija in 6. avgusta 1918. Bilo je že zadnje leto vojne. Kje je bil še tiste mesece, ne vem. Ker je bil tudi telefonist, je, tako si mislim, kaj več vedel, kaj se dogaja. Avstro-Ogrska se je bližala razsulu.
Malo pred koncem vojne je bil v Arlonu v Belgiji. Ko je dobil ukaz, da gre drugi dan na fronto, si je pridobil en dan odloga, češ da je bolan, in ponoči pobegnil.
To pot domov je rad pogosto pripovedoval. V vojski ni maral nobenega odlikovanja in povišanja, čeprav so mu ponujali. Vse je odklonil. Ko je končno prišel domov, je moral spet bežati, spet pred Italijani, ki so že zasedali Primorsko.
koder sta prišli še dve kartici z datumi
Drugačno usodo je doživel Ivanov brat, stric Lojze. V eni od bitk, najbrž nekje na soški fronti, je bil hudo ranjen v nogo. Ni se mogel niti premakniti niti govoriti. Ko so prišli sanitejci in pobirali preživele, so šli kar mimo njega, misleč, da je mrtev. V obupu, da bo kar tam umrl, se mu je posrečilo, daje zažvižgal. Eden od sanitejcev je žvižg slišal, prišel pogledat - in bil je rešen. Noga je bila tako poškodovana, da so mu jo morali odrezati. Dobil je protezo - leseno nogo. Kljub invalidnosti je kasneje vodil kmetijo, se poročil, imel dva sina in normalno živel.
Ivan Prelc - desno zadaj
V mamini - Kodretovi rodbini vem, daje bil v vojski njen bratranec
Anton Kodre, rojen 17. julija 1886 v Gornji Branici, Kodreti 7. Njegov oče Anton Kodre sen. seje poročil z Ivano Mahnič, sestro kasnejšega škofa Antona Mahnič. Njun sin Anton jun. je ob podpori strica škofa študiral pravo v Gradcu in ga končal pred začetkom vojne. Zaradi izobrazbe, mislim, je imel čin rezervnega poročnika. Vpoklican je bil že leta 1915. Dve leti je bil na raznih bojiščih in dvakrat odlikovan. V času vojne je
tudi pripravljal doktorat in bil 18. maja 1917 promoviran za doktorja prava na Dunaju. Istega leta, 20. avgusta, je bil imenovan za nadporočnika. Služil je v 4. bosansko-hereegovskem pešpolku. Vse gornje podatke sem prebrala v starih Slovencih, dosegljivih na internetu.
Stric Anton je imel mlajšega brata Anona Kodreta, rojenega 7. marca 1894 v Kodretih 7. Tudi ta je bil avstroogrski vojak, a vemo samo to, da se iz vojne ni vrnil. Kdaj, kako, kje je umrl in kje je pokopan, od zdaj živečih ni nikomur znano.
Pave! Kobal - spredaj drugi z desne
Vojak v prvi vojni je bil kasnejši sorodnik, Pavel Kobal, ki seje po vojni priženil h Kodretovim v Vrhpolje. Poročil seje s sestro moje mame, Katarino Kodre. Stric Pavle, kot smo mu rekli, je bil v podobni enoti težkih topov kot moj oče. A njegovo delo je bila skrb za konje. Morda sije malo izsilil to službo, ker je imel konje neznansko rad. Od njega je zašla v moj arhiv skupinska slika z njim v snegu in z menažkami v rokah, torej pri najbolj pomembnem opravilu.
Zapisala Marija Prelec
Konec prve svetovne vojne
Mnogo seje pisalo o začetku - a o koncu malo, ker seje končala za vsakega ob drugem času in v drugem kraju.
Seveda se konca ne spominjam, a dobro so se ga spominjali moji starši in nam o tem večkrat pripovedovali. Moji starši so se poročili v začetku I. 1918, tako da sta se moja starejša sestra in brat rodila v Zagrebu, kamor seje zaradi negotovih razmer zatekla mati. Živo nam je pripovedovala, kako je D'Annunzio prodrl z vojaki do Bakra, kako so pred italijanskimi vojaki vsi okna zapirali in jih odpirali, ko je prišla jugoslovanska vojska. Velikega železnega mosta čez Rečino se še sama dobro spominjam. Otroci jugoslovanskih državljanov, ki so stanovali na Reki, so lahko hodili na Sušak v šolo - in celo od prvega razreda. Otroci do 11. leta niso potrebovali nobenih dokumentov za prečkanje meje, maloobmejne smo dobili šele z enajstimi leti. Sušak je država Jugoslavija favorizirala, sama se spominjam naglega razvoja mesta - zdelo se mi je podobno kot kasneje Nova Gorica. Na cestah ni bilo mnogo prometa. A veste, da so tudi takrat bile problem italijanske pokojnine? Neke delavke, ki so delale v eni reški tovarni, a živele v Sušaku, so prišle takrat, ko sem že hodila v šolo in sedela v kotu z ročnim delom, k mojemu očetu, ki je bil odvetnik. Očetu so dopovedovale svoje težave in v roke vzele moje pletivo - ter ga dokončale - in kolikor mi je znano, tudi penzijo dobile.
9. oktobra je minilo 80 let, kar so v Marseillu ubili kralja Aleksandra. Tega se zelo dobro spominjam, saj sem hodila v prvi razred osnovne šole. Truplo pokojnika so pripeljali z ladjo iz Marseilla, tako da je bil pogreb šele čez 9 dni. Vrstile so se žalne slovesnosti. Mati pa je v izlogu neke slaščičarne, čigar lastnik je bil Slovenec, prebrala pesem, ki jo je napisal 12-letni lastnikov sin. Pesem ji je bila všeč in jo je prepisala ter pokazala sokolski prednici - saj smo vsi otroci bili Sokoli. Prednici je bila pesem všeč in dejala je, da se bo Nada najbrž te pesmi naučila. Tako sem takrat v dvorani prvič govorila slovensko, a nisem niti slutila, da bom na stara leta do smrti slovensko govorila.Pesmi se dobro spominjam:
Viteški si junak bil, ljubitelj svoje domovine, viteško si kri prelil za vse slovanske sine.
Zato počivaj v miru in kar je bito tebi izvršiti nemogoče, bomo mi s tvojim sinom izvršili v bodoče.
Moj možje bil takrat že prvič poročen, bil je v internaciji v Kalabriji in mi je pravil, da so Kalabreži jokali ob tej novici. Sama pa se dobro spominjam, da so bile govorice, da so v atentat vpleteni fašisti in da so se hrvaški teroristi urili na Madžarskem na nekem posestvu, ki seje imenovalo Janka Pusta.
Kasneje, ko je 1941. leta Pavelič osnoval Nezavisno državo Hrvaško, je odkrito priznaval vpletenost v atentat v Marseillu.
Moj svak Nande Jamšek iz Lož je kot zdomec bil v Marseillu in mi je povedal, daje na tleh na ulici spominska plošča tam, kjer je bil izvršen atentat - čigar nedolžna žrtev je bil tudi francoski zunanji minister Bartoux. Tega se po 80 letih spominjam.
Nada Kostanjevic Ružič
Pogled v šolsko kroniko Ljudske šole v Vipavi
1895-1919
V tem času je bil v Vipavi kot šolski vodja zaposlen učitelj Anton Skala. Skrbno in zgledno je pisal šolsko kroniko, ki seje ohranila po zaslugi vipavskega obrtnika Antona Furlana. Pred uničenjem jo je rešil in jo imel dolga leta spravljeno v svoji hiši v Vipavi. Sedaj pa jo hrani Pokrajinski arhiv v Novi Gorici.
Skalarjeva kronika je zanimiva, saj je vanjo po datumih vestno zapisoval važne dogodke na šoli, pa tudi vse politične in gospodarske dogodke v Vipavi.
Tako je zapisal v svojih zanimivih zapisih, s katerimi je spremljal čas pred in med 1. svetovno vojno.
1. marca 1912 je v Vipavo prišla težka haubična divizija iz Galicije z železnico preko Krakova v Štanjel in peš v Vipavo, kjerjo je občina slovesno sprejela. Trg je bil ves v zastavah, igrala je godba iz Gorice. Ob tretji uri pa je bil v hotelu banket, ki ga je priredila občina oficirjem na čast. Udeležil se ga je župan Josip Petrovčič in občinski uslužbenci. Šolski vodja A. Skala pa je bit slavnostni govornik. Po banketu ob sedmi uri zvečer je občina pogostila v Petrovčičevi gostilni vse moštvo z golažem in vinom, ob osmi uri pa v Hrovatinovi gostilni vse podčastnike. Vojaštvo je bilo nastanjeno po hišah.
v i*o|ro/Ni.
>1 ia	Bit
I. aprila 1914 se je pričela graditi na
Grubljah proti Vrhpolju nova vojašnica. Avtor šolske kronike v letih 1895 - 1919 nadučitelj Anton
Skala se je rodi! leta 1858 na Koroškem. Bil je tudi član postonjskega okrajnega šolskega sveta od leta 1900 pa vse do leta 1914. Na fotografiji je njegova žena Ana Maslo. Fotografiral L 1903 Ivan Može (PANG, zbirka fotografij 176, fase. 20)
Stavbišče je kupila občina za 50.000 kron. Delalo stavbno podjetje Zajec.
28. 6. 1914 umor v Sarajevu. Vipava v žalni obleki. Umrl prestolonaslednik Franc Ferdinand in njegova plemenita soproga Zofija. Trg pred šolo za vse večne čase: » Vojvode Franca Ferdinanda trg«.
13. 7. 1914 občinski svet soglasno sprejet sklep v večni spomin na pokojnega prestolonaslednika. V sredo I. julija 1914 je bita slovesna maša zadušnica. Udeležita se jo je šolska mladina z učitelji. Na koncu leta učilo sedem učiteljev: Anton Skala, Rudolf Kapš, Franc Mercina, Ljudmila Borštner, Rado Grum, Ema Mesesnel in Jožica Ambrožič. Okrožni zdravnik Pavel Kanc cepil 36 otrok proti kozam.
Ob velikih počitnicah 1914/15 pričetek svetovne vojne. 27. julija 1914 odšli na vojsko vsi rezervisti in nadomestni rezervisti. Fantje Naslovnica Kronike ljudske šole	možje	so odšli na skupnih vozovih na postajo v Ajdovščino.
Pred župno cerkvijo napravili šotor, kjer so brusili sablje in se pripravljali na odhod na vojsko. Težki topi so bili s cvetjem opleteni. Pred odhodom je bila sveta maša na Policah. Šli so z velikim navdušenjem na vojsko. Dekleta in žene opletle vse vojake. Pouk zaradi odhoda učiteljev na vojsko nereden. Dečki nabirali robidne liste za čaj, kotlovino za kanone.
***
Magda Rodman
Faksimile knjige Žige Herbersteina
Knjižnica Ivana Potrča na Ptuju je izdala faksimile Herbersteinove knjige Gratae posteritati, kije opremljen s štirimi strokovnimi študijami.
Knjižnica Ivana Potrča na Ptuju hrani v zbirki knjižnih dragocenosti nekoč znamenito, danes pa manj znano delo slovitega Žige Herberstein Gratae posteritati iz leta 1560. Ptujski izvod je eden redkih ohranjenih koloriranih izvodov na svetu, posebno dragocenost pa mu daje podatek, daje bil nekdaj sestavni del bogate knjižnice družine Herberstein na Ptuju. Odslej je znamenito Herbersteinovo delo dostopno širši javnosti, saj gaje Knjižnica Ivana Potrča Ptuj v sodelovanju z Umetniškim kabinetom Primoža Premzla iz Maribora izdala v faksimilirani izdaji, ki jo spremljajo strokovne študije več avtorjev.
Žiga Herberstein
Rodbina Herberstein je bila na današnjem slovenskem ozemlju prisotna več stoletij in so pomembno sooblikovali našo zgodovino. Najznamenitejši član te rodbine je bil Žiga (Sigmund) baron Herberstein (1486-1566). Kot diplomat ter humanist, poliglot in kozmopolit je v službi cesarjev Svetega rimskega cesarstva iz dinastije Habsburžanov naredil odlično kariero in močno pripomogel k družbenemu vzponu svoje rodbine. Žiga Herberstein seje rodil leta 1486 v Vipavi. Osnovno šolanje je opravil v rojstnem kraju, kjer seje tudi naučil slovenščine, študij pa je vpisal leta 1499 na dunajski univerzi. Po končanem šolanju seje sedem let posvečal vojaški karieri in se izkazal kot pogumen mož in dober strateg. Leta 1514 gaje v službo vzel cesar Maksimiljan I. Naslednja štiri desetletja je kot habsburški diplomat opravil 69 službenih potovanj v nemške dežele, na Dansko, Poljsko, Ogrsko, v Španijo, Rusijo, Švico, Italijo, Francijo, v vojaškem taboru
pri Budimu pa seje srečal tudi s sultanom Sulejmanom Veličastnim, takrat prvim sovražnikom krščanskega sveta. Dvakrat je	Herberstein	obiskal	Rusijo	oz.
Moskovsko kneževino (1517, 1526), jo raziskoval in nato tudi prvi podrobno opisal v znamenitem delu Moskovski zapiski (1549). Umrl je na Dunaju leta 1566 v osemdesetem letu starosti in je pokopan v tamkajšnji cerkvi sv. Mihaela.
Vsebina in pomen
V zadnjem desetletju svojega življenja je	Žiga Herberstein	napisal	več
avtobiografskih del, a se je v zgodovino zapisal predvsem kot avtor Moskovskih zapiskov. Čeprav so ostala njegova druga dela manj poznana, imajo veliko dokumentarno vrednost in so pomemben vir za zgodovino 16. stoletja. Eno takih je tudi njegovo v latinščini napisano delo Grataeposteritati.
Grataeposteritati iz leta 1560 je druga izdaja tega dela in eno od sedmih Herbersteinovih avtobiografskih del. Naslov lahko prevedemo kot Ljubemu zanamstvu ali Dragemu zanamstvu. Delo je vsebinsko razdeljeno na tri dele. Po uvodnem nagovoru sledi kronološko in analitično zasnovan pregled Herbersteinovega življenja in dela. V njem podaja avtor v lapidarnih stavkih svoj življenjepis z navedbo poglavitnih nalog, ki jih je opravil v vojaških in upravnih službah in kot dostojanstvenik na dvoru ter na potovanjih pri raznih evropskih vladarjih, predvsem pa	dvakrat	v	Moskoviji	in	na	turškem	dvoru.	Ob	tekstu je Herberstein	dodal portrete odličnih
osebnosti svojega časa,	pa	tudi	svoje	portrete	-	večji	del	teh	sta	po
njegovem naročilu izdelala odlična grafika Augustin Hirschvogel in Donat Hubschmann.
Škatla s faksimilom in zvezkom študij
Studijska izdaja
Zaradi velikega zanimanja, ki ga je bilo delo Gratae posteritati deležno v javnosti in zaradi potrebe po zaščiti izvirnika je Knjižnica Ivana Potrča Ptuj v sodelovanju z Umetniškim kabinetom Primoža Premzla izdala faksimile, ki ga spremlja obsežna študijska izdaja. Gre za znanstveno monografijo, ki vsebuje prevod dela v slovenski jezik (ki je tudi prvi prevod dela nasploh), izčrpen komentar k prevodu in štiri spremne študije, ki z različnih vidikov osvetljujejo vsebino in pomen dela ter prinašajo nova spoznanja o njegovem avtorju, nastanku dela in njegovi vsebini.
Avtor prevoda z izčrpnim komentarjem je dr. Matej Hriberšek. Spremne študije so poleg njega prispevali še dr. Dejan Zadravec (Rodbina Herberstein in njen najznamenitejši član Žiga baron Herberstein), dr. Polona Vidmar (Diplomat in njegova imenitna oblačila: ilustracije v Herbersteinovih Gratae posteritati) in dr. Jedert Vodopivec Tomažič (Ptujski Gratae posteritati. 1560: struktura, materiali, poškodbe in posegi). Vsa besedila v študijski izdaji so v slovenskem jeziku, spremne študije imajo angleške povzetke.
GR A TAE POSTER!
TATI SIG ISMVNDVS I..IBER BARO IN III R* berftaiu Neyp'.rg& Gucctenhap, Pri (turi m Ducat;« Car nthix IIjc-icJitnriuftjt & Cameranui 8c Dopil-r&c. Imrnuairaienit-iircnimffga Jonami, aifiione« fiu* a pnero anniim \fcj, zuiit fux trpiiu-gciituum (juamim, brcni cnmnrciitaiiuiu uo.au* icJujuit
VIENN* AVSTRI« tXCV-
JcbacRaphacI lloflalce*
Haslovnica knjige Gratae posteritati
Vsebina kompleta bibliofilske izdaja v sto izvodih: faksimile Grataeposteritati (120 strani, ročno oštevilčeni izvodi), študijska izdaja Gratae posteritati (292 strani), listina o lastništvu, ročno izdelana šatulja, prevlečena z modrim platnom. Cena kompleta je 1.320 evrov, razdelili pa sojih tudi večjim knjižnicam po Sloveniji, tako da bo Herbersteinova knjiga poslej dostopna širši javnosti.
Ivo Žajdela
Ob izdaji faksimil knjige Žige Herbersteina so strokovni sodelavci povedali naslednje:
Dr. Dejan Zadravec.
»Slovensko zgodovinopisje svojega, v Vipavi rojenega in slovensko govorečega, rojaka do danes še ni počastilo na način in na tisti ravni, ki mn, po dosežkih sodeč, pripada.«
Dr. Matej Hriberšček:
»Na Žigo Herbersteina kot pisca večina ljudi gleda precej enostransko, saj vedno najprej pomislimo na njegova Moskovske zapiske; ob njih so njegova druga dela dolgo ostajala v ozadju, tudi Gratae posteritati, a povsem neupravičeno, saj je njegova dokumentarna vrednost izjemna za spoznavanje zgodovinskega dogajanja prve polovice 16. stoletja.«
Dr. Polona Vidmar:
»Izvod Gratae posteritati, ki ga hrani Knjižnica Ivana Potrča na Ptuju, je bil najkasneje od 19. stoletja v lasti rodbine Herberstein. Pomenljivo je, da so Herbersteini hranili izvod druge latinske izdaje avtobiografije iz leta 1560 in ne prve, ki je bila natisnjena letal558, prav tako pri dunajskem tiskarju Rafaelu Hoffhalterju. Prva latinska izdaja je bila skromneje ilustrirana kakor druga, predvsem v njej še ni bilo šestih celopostavnih portretov Žige Herbersteina. Obe izdaji sta pomembni tudi za zgodovino ilustrirane knjige in zgodovino grafičnega oblikovanja.«
Dr. Jedert Vodopivec Tomažič:
»Poleg koloriranih grafik in velike zgodovinske vrednosti izvoda Gratae posteritati iz leta 1560, ki ga hrani Knjižnica Ivana Potrča Ptuj, je prav preperelost papirja pod in okoli koloriranih grafičnih upodobitev tista, ki narekuje posebno hrambo in veliko omejitev pri uporabi. Izkazalo se je, da kljub konservatorsko-restavratorskima posegoma leta 1987 in 2013 stroga omejitev uporabe ni dovolj za obvarovanje pred nadaljnjimi poškodbami, zato je bila odločitev za izdajo faksimila še toliko bolj utemeljena.«
Leonardo da Vinci - avtor prvega ohranjenega načrta urejanja voda na ozemlju Slovenije
Leonardo da Vinci je za gotovo eden največjih umov v zgodovini. V knjigi Leonardo za telebane je opisan kot umetnik, vojni in gradbeni inženir, znanstvenik, strojni inženir in iznajditelj, arhitekt in prostorski načrtovalec ter filozof in mislec.
Leonardovo zanimanje za vodo povezujejo z dvema velikima poplavama reke Arno v Italiji v času njegovega otroštva. Leonardo je želel zbrati svoje obširno vodarsko znanje v knjigi za naslovom Teza o vodi s petnajstimi poglavji: o bistvu vode, morju podzemnih rekah, površinskih rekah, naravi brezna, ovirah, produ, gladini vode, stvareh v vodi, urejanju rek, vodovodih, kanalih, strojih, kijih poganja voda, naraščanju vode in uničenju, ki ga povzroča voda. Na žalost ni Leonardo te knjige nikoli dokončal.
Leonardo se je velik del življenja preživljal kot svetovalec za vojaške zadeve, v letih 1483-1499 v Milanu in 1502-1503 v Rimu.
Krajše obdobje v začetku leta 1500 ga za vojaškega svetovalca najame Beneška republika. V drugi polovici 15. stoletja je za nas pomembno širjenje turške države na Balkan, pri čemer turške čete že od leta 1408 vpadajo na območje Slovenije, posebno intenzivni so ti vpadi v zadnjih desetletjih stoletja. Vzporedno se krepi turška vojna mornarica in ogroža Benetke tudi po morju.
Turki bi lahko Beneško republiko že v 16. stoletju izrinili z območja Jadranskega morja.
Poskus lokacije Leonardovega Goriškega jezera (S. Sitar - P. Svetik)
vendar je bil njihov primarni cilj Panonska nižina, ob Jadranskem morju pa Dalmacija.
Zaradi odprte Furlanske nižine je Benečane skrbela možnost, da bi turška pehota in konjenica vdrla v Furlansko nižino in po kopnem obkolila Benetke. Turki so leta 1499 vpadli v Vipavsko dolino in Furlansko nižino. Leonardo je predlagal ukrepe tako proti turški mornarici (posebno opremljeni potapljači bi navrtali turške ladje) kot tudi proti turškim kopenskim silam tako, da bi potopili reki Sočo in Vipavo z izgradnjo pregrade. V dokumentu Codex Atlanticus, delu v dvanajstih zvezkih, ki vsebuje Skica reke Vipave, Leonardo 1500 Leonardove zapiske in načrte iz obdobja od
1478 do 1519, je ohranjeno njegovo poročilo za uradno komisijo. Teren je	najverjetneje obiskal	v	začetku
marca 1500 pred sejo komisije 13. marca. V Codexu je ohranjena njegova	skica,	izdelana	z	rdečo	kredo	s
terenskega ogleda, kjer je zabeležil 'Ponte de Goritia' (most v Gorici) in 'Alta Vilpagho' (Stara Vipava). Opis druge lokacije terenskega ogleda najdemo v njegovih kasnejših zapiskih, govori o transportu artiljerije, »ki naj bo izvedena tako, kot sem predlagal za Gradiško v Furlaniji«.
Njegovi zapiski: »Pazljivo sem raziskoval razmere ob reki Soči«. Zabeležil je kote poplavnih voda. Pogovarjal seje z domačini, »od lokalnih prebivalcev sem se naučil, da ...«. Nekaj od svojih priporočil je udejanjil pozneje, saj se ob francoskih gradnjah spominja, »naj bodo pragovi premični, kot sem jih načrtoval v Furlaniji«. Zanimivo je, da je Leonardo načrtoval ukrep obrambnega jezera na ozemlju, ki je v tistem trenutku pripadalo zadnjemu goriškemu grofu Lenartu, ki pa je slabo skrbel za obrambo pred Turki. Umrl je 12. aprila 1500, njegovo grofijo je podedoval Habsburžan Maksimiljan I. Benetke so skušale v vojni med leti 1508 do 1521 osvojiti ozemlje goriške grofije, a brez uspeha.
Sandi Sitarje v svojem članku Leonardovo goriško jezero v Kroniki opisal, kako je vedenje o tem Leonardovem načrtu našlo pot v slovenski prostor preko arhitektov Maksa Fabianija in Marka Mušiča. Skupaj z geodetom Petrom Svetlikom sta izdelala situacije treh možnih variant goriškega jezera: dve s pregrado na Soči takoj za pritokom Vipave, z višino pregrade 18 m oziroma 28 m ter širine 950 m, in tretjo, na lokaciji na reki Vipavi pri vasi Vas, višine 15 m in širine 80 m. Obrambo pred Turki bi okrepilo še topništvo iz Gorice in Gradiške. Leonardov projekt ni bil izveden, njegove ideje je uporabil 250 let pozneje Maks Fabiani za del trase načrtovane plovne poti Dunaj-Jadran.
Dr. Uroš Krajnc, univ. dipl .inž. prod.
Vzeto iz revije članov inženirske zbornice, letnik 17, št.71, 2014
Erzelj in njegov tabor
1. del
:&i<lVP\^<?RAl
Erzeijski Tabor leta 1958
Sveti Orso	Aosta v severni Italiji: cerkev sv. Orsa
Vipavska brda so porasla z gozdovi, zasajena z vinogradi in pozidana z naselji. Med manjšimi je Erzelj v soseščini bolj znanih Goč. Sestavlja ga pet zaselkov, šteje pa le dobrih 70 prebivalcev. Med njimi je najbolj znan Tabor na 423 metrov visokem griču, na katerem je nastala prva naselbina. Tu je nekoč stal tudi grad, še prej pa predrimsko gradišče. Gradišče je verjetno bilo venetsko ali keltsko, kasnejši grad pa so postavili oglejski patriarhi. Bilje sočasen z gornjim vipavskim gradom, prvič pa je bil omenjen leta 1351, ko seje po svoji kapeli imenoval San Michele.
Ime Erzelj je seveda starejše. Etimologi menijo, da seje naselbina sprva imenovala Orsel, in sicer po kapeli, posvečene sv. Orsu, oglejskemu svetniku iz pozne antike. Pri nas praktično neznani sveti možje po različnih pričevanjih živel med 5. in 8. stoletjem, nekateri zapisi pa trdijo, daje umrl I. februarja leta 529. Bil je pobožen duhovnik v tedaj še samotni cerkvici sv. Petra v današnjem italijanskem mestu Aosta, skrbel pa je tudi za tamkajšnje pokopališče. Bilje pravi božji človek, umirjen, skromen, prisrčen in altruističen. Skrbel je za uboge, obiskoval bolne, tolažil nesrečne in spodbujal obupane. Njegova posebnost je bila tudi velika ljubezen do ptic. Poleg svojega dušnopastirskega delaje tudi kmetoval: tretjino pridelka je namenil pticam,
Notranjost Orsove cerkve
Nekdanji Tabor z gradom in utrdbami
tretjino revežem, tretjino pa je obdržal zase. Zato ga upodabljajo s pastoralno palico v desnici in s ptico na rami. V svojem življenju ni počel velikih dejanj, njegova veličina je izhajala iz ljubezni do bližnjega. Naredil je menda tudi nekaj čudežev. Že vino iz njegovega vinograda da je bilo zdravilno. Ko je med veliko sušo zmanjkovalo vode celo za ljudi, je iz skal priklical studenec, ki še vedno teče. Ko je krajevni potok močno narasel in začel poplavljati, je naredil v vodi znamenje križa in že seje začela umikati. Ko seje k njemu zatekel vitez, ki mu je konjar izgubil najboljšega konja, ga je Orso poslal pomolit v cerkev, ob vrnitvi pa ga je konj že
Svetnikov relikviarij
čakal pred njo. Drugič se je k njemu zatekel služabnik krajevnega škofa Ploziana, ki mu je zaradi neprimernega obnašanja grozila huda kazen. Na Orsovo prošnjo je škof, ki po značaju ni bil vreden svojega položaja, obljubil, da bo slugi prestopek odpustil, ko seje ta brez strahu vrnil, pa gaje dal prebičati, mu obriti glavo in politi z vrelo smolo. Hudo jezen je tedaj sveti mož škofu napovedal, da bo umrl še pred svojim služabnikom. Že naslednje jutro so našli cerkvenega dostojanstvenika v postelji zadavljenega, ljudje pa so pripovedovali, da sta ga prišla umorit »dva hudiča«.
v cerkvenem prezbiteriju. Romarji pa še vedno radi obiskujejo tudi kripto. Do nekdanjega Orsovega groba se morajo splaziti skozi kratek ozek rov. Iz radovednosti so med njimi pogosto tudi ateisti. Eden izmed njih, doma iz Rima, je 22. septembra leta 2013 v svojem internetnem blogu presenečeno zapisal, da ga je že po 30 sekundah prenehalo boleti zapestje, ki si gaje že v mladosti poškodoval ob športu, prav tako so minile tudi vse težave s hrbtenico in se tudi po 35 dneh še niso vrnile. »Starim svetniškim legendam nisem nikoli verjel in tudi opranih možganov nimam,« je še dodal, »sedaj pa malo v strahu, malo pa v upanju čakam, kaj se bo zgodilo v prihodnje.«
Svetega Orsa, ki je bil v dolini Aosta in širši okolici izjemno priljubljen, kličejo na pomoč v primerih živinskih bolezni, naravnih katastrof, nasilja in težavnih porodov, priprošnje pa naj bi zalegle tudi pri revmatičnih obolenjih in bolečinah v hrbtu. Med letoma 945 in 1025 so verniki staro Petrovo cerkev povečali in posvetili sv. Orsu, ob njej pa ustanovili tudi kolegiatni kapitelj. Svetnikove telesne ostanke so leta 1359 vzeli iz kripte, jih položili v bogato cizeliran srebrn relikviarij in izpostavili
Zadnji taborski stolp
Taborska cerkev svetega Lovrenca
Orsoje bilo tudi osebno ime dveh oglejskih patriarhov iz 9. in 10. stoletja. Po latinskem pomenu imena bi Erzelju lahko rekli kar Medvedjek, vendar bi bil kraj potem takoj manj poseben in Slovenija bi izgubila edino naselje z začetnico E. Erzeljski grad so patriarhi praviloma podeljevali v fevd, imena njihovih vazalov pa niso znana. Eden med nj imi je bi I prebrisan in je posest v 14. stoletj u brez vednosti patriarha prodal Habsburžanom. Okoli leta
1500 sojo imeli v zakupu vipavski Edlingi, za njimi pa neki Fabiani, grajska stavba pa je bila v zadnji četrtini	15.
stoletja prezidana v protiturški tabor.	Vsa
sedanja cerkvena ploščad je bila obzidana, počez pa je stal tri etažni grajski palacij z dvoriščem, ki so ga obdajali utrjeni	zidovi z
grajsko	kapelo na
sredi.	Obrambo
je dopolnjeval še
Ostanek glavnega oltarja	Mati Božja z apostoloma	četverokotni	stolp
na severozahodni
strani. Pod utrjenim kompleksom seje stiskalo	najmanj	18 pretežno	dvoetažnih	stavb s	cerkvico sv.	Lovrenca
na južni	strani.	Po	krajevnem	izročilu je	bilo	sicer	v	taboru	72	objektov,	vendar gre	verjetno le	za število
prostorov, in ne hiš. Po prenehanju turške nevarnosti so se prebivalci tabora razselili na lažje dostopna kraje, opuščene stavbe pa so postale priročen vir gradbenega materiala. Ob koncu druge svetovne vojne je tako stal pokonci samo še šest metrov visok okrogel stolp ob vhodu v tabor, pa še tega so kmalu podrli in kamenje porabili za zidanje štale Petrovih na Lenivcu.
Drago Kolenc
SPOMINI
Z dovoljenjem avtorja Vida Furlana iz Lokavca, sedaj bivajočega v Kopru, objavljamo njegovo prvo zgodbo iz knjige Moje Življenje, ki jo je izdal leta 2013.
Moja prva zgodba
Vid Furlan, rojen v letu gospodovem 1923, na pobudo svojih otrok pišem življenjepis v obliki zgodbe.
Naj začnem z zgodbico iz detinstva. Že kot 3-letni otrok sem se deklariral kot pravi antifašist. To lahko dokažem s pripovedovanjem v nadaljevanju. Gotovo je moji politični potezi botrovalo mamino pripovedovanje, ko se je s kom pogovarjala in močno poudarjala sovraštvo do te zlovešče stranke. Sicer ne brez razloga, pripovedovala ali pogovarjala se je predvsem z ženskami, ki so jo visoko cenile, kot strokovno osebo v njenem diplomiranem poklicu, babice. Govorila je: »Ti prokleti črnosrajčniki hočejo in celo zahtevajo, da se moram vpisati v njihovo stranko, če hočem prejeti koncesijo in seveda tudi državno plačo za opravljanje te vaške službe.« Zaključek pogovora je bil vedno ta, da ona že ne bo nosila črne srajce in da se tudi nikoli ne bo vpisala v partito fašista. »Naj imajo oni, oni fašisti tisto plačo in koncesijo. Dovolj mi je, da me ženske poznajo in me tako tudi zelo cenijo.« Naj omenim, daje z njeno pomočjo na svet privekal 2001 otrok, brez komplikacij.
Po tej razlagi preidem na svojo zgodbo. Namreč, vse to pripovedovanje mamice sem kot 3-letni deček dobro poslušal in vse registriral v svoj spomin. A vse je privrelo na dan, in zaradi tega je nastal problem. Takrat smo vsi otroci, predvsem iz naše družine, nosili nekakšna krilca, ne glede na spol, predvsem iz praktičnih razlogov (če je kaj odtekalo, je šlo kar na prosto, tako ni bilo treba skrbeti in tekati za vsakim otrokom ter brisati ali preoblačiti, saj nas je bilo preveč). To srajčko sem že močno prerasel in mama seje odločila, da mi mora sešiti drugo, seveda tudi večjo. Problem je nastal, kje vzeti blago.
Malo je pomislila, slučajno zagleda enega od svojih predpasnikov, ki ga ni veliko uporabljala, morda ga ni marala, ker je bil črne barve. Blago je bilo še kar solidno, ni bilo kaj dosti obrabljeno, mislila si je, to bo kar v redu srajčka. In tako vsa zadovoljna, daje rešila problem, razdre predpasnik, ter sešije Vitku novo srajčko. Ko je bilo to delo opravljeno me pokliče: »Vitko, pridi sem, sem ti zašila novo srajčko, pridi, da ti jo oblečem.« Jaz sem trmasto vztrajal, nekje v kuhinji ob ognjišču, in se nisem hotel odzvati maminemu klicu. Tako je bila primorana, daje prišla k meni, nekoliko z nejevoljo potegnila z mene staro srajčko in nato hotela obleči novo. Takrat pa je v meni nastal upor, nisem dovolil, da bi mi oblekla te grde in osovražene črne srajce. Razširil sem roke in noge, tako da me ni mogla obleči. Nekaj časa sije prizadevala in mučila, da bi me oblekla, in ker ji ni uspelo, seje razjezila in me hotela zgrda prisiliti, da bi dovolil, da mi jo obleče. Začela meje fliskati po nagi ritki, jaz pa sem v obrambo začel na ves glas kričati: »Mama, jaz ne bom pačista,« ona ni takoj razumela, kaj pravim, namesto fašista sem izgovarjal pačista, a je še naprej vztrajala in me kresala po ritki. Končno je le razumela, zakaj sem proti in kaj sploh govorim. Postalo ji je tako žal, zakaj je tako grdo ravnala z mano. Prijela je črno srajčko, jo vrgla na tla in pohodila, mene pa stisnila k sebi in me dolgo tiščala v objemu, verjetno seje tudi njej orosilo oko. Tako, mislim, da sem s tem pripovedovanjem dovolj verodostojno dokazal, da sem bil v resnici pravi antifašist. Kako pa je moji mami uspelo sešiti drugo srajčko, ne vem, ker tega moj kompjuter ni zabeležil in ohranil v spominu.
1
Oče Latko in mama Lojzka pred hišo v Lokavcu, posneto okrog leta 1940
PREDSTAVLJAMO VAM
Franc Šaleški Krašna,
rojen v Ljubljani 7. februarja 1887, umrl 7. januarja 1946 v Davči, Terčeljev sobrat duhovnik, konec leta 1945 njegov dobrotnik in sopotnik v mučeniško smrt.
Razširjen življenjepis
7. januarja 2016 bo minilo že 70 let od zahrbtnega uboja Terčelja in Krašne v Štulčevi grapi v Davči. A medtem ko o Terčelju že kar veliko vemo, je v daljo pozabe umaknjena zavest o Krasni. Primerno je, da se ga spomni Vipavski glas, saj je bil po rodu Vipavec.
Osnovne merodajne podatke o duhovnikih hranijo tako imenovani 'šematizmi', škofijski letopisi, ki letno objavljajo podatke o župnikih in njihovih premikih po župnijah.
Nadškofijski arhiv v Ljubljani razpolaga v zvezi s Krasno z letopisom 1935 in 1944:
XIII. Dekanij« Ribnica.	125
24. Sv. Križ nad Jesenicami, /tipna cerkev povišanja sv. Križa.
F., bi*7.. in žel. Jesenice uti Gorenjskem (5Um). —
Patronat: Lastništvo fužin na Savi. — Slev. prefi. 813. — Okr. ime. in d. upr. Radovljica, o kr. sod. Kranjska gora. — 938 m. Sol«: 1 ra 7,r.
Občina: Jesenice.
Župnik: Franc Sak Krasna, v. v Ljubljani j. fohr. 1887, m. 12. jul. 1911. (Upr. 1927, ž. 1980.)
Letopis 1935
Franc S. Krašna, rojen 7. 2. 1887 v Ljubljani in v mašniška posvečen 12. 7. 1911, je leta 1935 župnik pri Sv. Križu nad Jesenicami. Leta 1944 pa že od 1941 župn. upravitelj v Grčaricah.
Te podatke povzema avtor edinega objavljenega življenjepisa Franca Krašne v Palmah mučeništva-duhovniki 1946 do 1962, ki pa ne pove svojega imena in virov, iz katerih črpa. Osebni podatki v škofijskem letopisu so skopi, ne podajo niti župnije rojstva, ki v Ljubljani ni samoumevna, a je potrebna za nadaljnje preverjanje podatkov o Krašnevi družini in njenem izvoru - v župnijski knjigi - stanja duš — Status animarum.
V nadaljevanju članka javnosti prvič na kratko predstavim nadaljnje preverjene podatke o duhovniku Francu Krašna, družini in izvoru družine ter življenjski poti. Podatki so povzeti po ugotovitvah koordinirane raziskave na okrogli mizi, ki jo je na Vnebohod 2013 sklical župnijski upravitelj pri Sv. Križu nad Jesenicami, gospod Urbanija. Raziskava sloni na nadaljnjih dokumentih v lasti Nadškofijskega arhiva v Ljubljani (NŠAL), Zgodovinskega arhiva v Ljubljani (ZAL), arhiva župnij Dolenja vas in Ribnica ter Sv. Križ nad Jesenicami. Sodelovali so župljani z dokumenti. Pa še pričevalec o smrti obeh duhovnikov Franc Peternelj iz Davče, zgodovinar Venceslav Demšar iz Škotje Loke in raziskovalka Marija Pegan, ki hranijo kopije dokumentov. Krašna so po izvoru iz Budanj v Zgornji Vipavski dolini, s strmin pod Colom, Goro in Podkrajem, koder teče stara rimska pot čez Hrušico na Logatec, v Vrhniko in Ljubljano.
Leta 1830 nastopi nova cerkvena delitev na Kranjsko in Goriško po rekah Hubelj in Vipava: levi breg pripade Ljubljanski škofiji, desni Goriški nadškofiji in metropoliji: Vipava, dotlej goriška pražupnija in dekanija, pripade ljubljanski škofiji. Vzporedno s cerkveno gre civilno-upravno delitev in gospodarski tokovi se
Krašna Franc Sal. 1011. ?.upn. upre
preusmerijo na Kranjsko. Vipavsko sadje, zlasti budanjske marelice, zaslovijo na tržnici v Ljubljani, potujejo v Selško dolino in na Dunaj.
Zgodovinski arhiv v Ljubljani hrani večje število domovnic z imenom Krašna.
Po večini samskih deklet, sezonskih delavk, prodajalk sadja na tržnici, ki so prijavile začasen dom v Ljubljani, pa tudi fantov, prodajalcev sadja in zidarjev. V Ljubljani si ustvarijo nekaj družin Krašna, potomci se v nadaljevanju selijo v Idrijo, v Trst in drugam. Po letu 1900 nastopijo še drugačni poklici: šivilja, gospodinjska pomočnica, trgovska pomočnica, tovarniški delavec in železničar. Francu Krašna najbližja domovnica v ZAL se glasi:	»Krašna	Johan,	r.	18.	4.	1852	v	Budanjah,	poročen	s	Čebulj	Sofijo,	r.	1855
Otroci Sofija 1882, Ivan 1884, Franc 1886 in Francka 1888.«
Vendar Krašna Franca, rojenega 7.1.1887, med domovnicami v ZAL ni.
(se nadaljuje)
Marija Pegan
IZ NAŠE KS
Program dela za leto 2015
Pozdravljene Vipavke in Vipavci,
v krajevni skupnosti Vipava smo zavihali rokave, nastavili plug v novo brazdo in si v naslednjem letu zastavili naslednje cilje:
Letošnja sredstva za obnovo tržnice prenesejo v naslednje leto, ko bomo pridobili še manjkajoča sredstva za pokritje tržnice.
Občina je s svojim polovičnem deležem pri investiciji v mrliško vežico uveljavila predkupno pravico in odkupila del zemljišča od stečajne upraviteljice ter odkup še ostalih zemljišč za potrebe izgradnje mrliške vežice, prostora za žarni pokop ter raztros pepela.
Zgradil se je prehod za pešce čez magistralno cesto v ulico Na Produ, prehod za pešce čez cesto proti Vrhpolju, urejena je tudi makadamska pešpot ob glavni cesti do križišča pred vojašnico, tako da je sedaj urejena makadamska pot ob glavni cesti od križišča pri gasilnem domu do pokopališča. V prihodnjem letu so na občini rezervirana sredstva za popravilo dela pešpoti, ki jo je odnesla voda.
V naslednjem letu so iz občine rezervirana sredstva za obnovo javne razsvetljave v parku pred CUIO.
Za leto 2016 se prenese investicija v manjkajočo povezavo vodovoda med Vipavo in Zemonom.
V stari šoli se bo zamenjalo še manjkajoča okna na severni fasadi.
Na Glavnem trgu je za praznike postavljena smreka, trg smo praznično okrasili, za kar se TD Lanthieri in vsem okraševalkam in okraševalcem zahvaljujem in želim dobrega sodelovanja tudi v prihodnjem letu. Vsem, ki ste s polepšanjem praznikov okrasili svoje vrtove, balkone, okna in fasade se lepo zahvaljujem. Pokažimo vsem obiskovalcem Vipave in turistom, da so pri nas dobrodošli in lepo sprejeti.
Posebna zahvala pa gre tudi vsem, ki ste po Vipavi postavili jaslice, znak miru in medsebojnega razumevanja in spoštovanja.
V prihajajočih praznikih vam želim mir in dobro, v prihajajočem letu pa obilo zdravja in medsebojnega razumevanja.
Za vsa vprašanja in pobude smo dostopni na elektronskem naslovu ks.vipava@vipava.si, lahko pa se obrnete tudi direktno na člane sveta krajevne skupnosti:
Anton Goričan	anton.gorican@gmail.com
Bernard Žgavec	bernard.zgavec@guest.arnes.si
Franc Ferjančič	franc.ferjancic@gmail.com
Helena Premrl	helena.premrl5@gmail.com
Ksenija Blazetič	ksenija.blazetic@gmail.com
Milena Ličen	biro.licenmilena@siol.net
Mirjam Klemše	mirjam.klemse@gmail.com
Mitja Lavrenčič	mitja.lavrencic@amis.net
Peter Škapin	peter.skapin@skapin.si
Peter Škapin, predsednik KS Vipava
Zunanja obnova cerkvice sv. Jožefa na pokopališču v Vipavi
V mesecu oktobru smo izvajali obnovitvena dela na fasadi cerkvice na vipavskem pokopališču. Zgradili sojo med letoma 1818-1821. Celotno fasado z nadstreškom vhoda je bilo treba najprej temeljito očistiti s posebno pozornostjo na šestih spomenikih, ki so vzidani na fasadi in očiščeni zasijali v vsej svoji lepoti. Fasada cerkvice je bila zadnjič obnovljena 1975. leta, zato so bila ta dela več kot potrebna. Dela smo izvajali
v zelo slabem vremenu, zato so se zavlekla in bila končana tik pred prvim novembrom. Fasado smo posebej zaščitili z zaščitno maso Rbfix in z dvakratnim premazom s silikonsko barvo po izbiri našega župnika Alojza Furlana. Vse delo je bilo
opravljeno na moj predlog prostovoljno in brezplačno ter v dogovoru z župnikom. Vrednost del je ocenjena najmanj od 4.000 do 5.000 evrov.
Ob tej priliki bi se mojim sodelavcem rad zahvalil. To so bili: Igor Oblak s svojo firmo OBLAK PLESK, AJDOVŠČINA, Tilen Kompara, s. p., Ajdovščina in Joško Ambrožič kot prostovoljec. Barve, material ter stroj za zaključno obdelavo fasade pa so prispevali: firma Bandelli iz Vipave, firma Rofix, barvo za premaz fasade pa firmi SSP, d. o. o, Zemono 9, in CAPAROL iz Kranja.
Z lepim sodelovanjem in skupnimi močmi smo obnovili sakralno stavbo na našem pokopališču, ki je s tem postalo še lepše, kot je bilo prej.
Mojim sodelavcem pri obnovi fasade in svetu Krajevne skupnosti Vipava v prejšnjem mandatu se zahvaljujem za sodelovanje in želim vesel božič in srečno novo leto 2015, novemu vodstvu KS pa veliko uspeha za skupno dobro krajanov Vipave, Zemona in Nanosa.
Milan Poljšak
IZ NAŠE OBČINE
Obnova gospodarskega dela dvorca Lanthieri, 1. faza
Po
so
dvorca Lanthieri.
Julija 2013 je ministrstvo za kulturo objavilo javni razpis za sofinanciranje operacij prenove in obnove, celostne revitalizacije in modernizacije kulturnih spomenikov državnega pomena v lasti občin iz Evropskega sklada za regionalni razvoj v okviru Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007-2013 razvojne prioritete: »Povezovanje naravnih in kulturnih potencialov« in prednostne usmeritve: 3.2 »Mreženje kulturnih potencialov«. Razpis je bil odprt do začetka septembra 2013. V času trajanja razpisa smo pripravili vse potrebno ter pravočasno oddali vlogo in po uspešni dopolnitvi vloge tudi uspeli.
S podpisom pogodbe, ki sta jo podpisala minister za kulturo dr. Uroš Grilc ter župan občine Vipava mag. Ivan Princes, si je občina zagotovila 2.850.000,00 € nepovratnih sredstev za obnovo gospodarskega dela dvorca Lanthieri, oz. sofinanciranje upravičenih stroškov v deležu do 77,53 %. Glede na to, da je bilo razpisanih sredstev za obnovo celotnega gospodarskega dela premalo, se v tej fazi ne bo postavilo brvi do Gostišča Podskala in tudi ne v celoti obnovilo severnega objekta, kjer je bil obrat MlP-a.
Oltar iz cerkve sv. Marka
uspešnem zaključku obnove rezidenčnega poslopja Lanthierjeve graščine v Vipavi konec novembra 2012 se nemudoma pričele priprave na obnovo gospodarskega dela
Po podpisu pogodbe za pridobitev nepovratnih sredstev je občina takoj pristopila k javnemu razpisu za izbiro izvajalca. Razpis za izbiro izvajalca obnove je potekal brez večjih zapletov.
Najugodnejšo ponudbo je dalo idrijsko podjetje KOLEKTOR KOLING d.o.o. s soponudnikom SGPZ1DRAD IDRIJA d.d.
15. 5. 2014 je bila podpisana pogodba v vrednosti 3.626.829,96 €. Projektno dokumentacijo je pripravila družba CASTRU M d.o.o. iz Ajdovščine, ki opravlja tudi strokovni in obračunski nadzor.
Glede na to, daje bilo potrebno najprej zagotoviti dostop do gradbišča, se je najprej postavilo začasni most, ki je montažni in se ga bo proti koncu obnove nadomestilo s pravim mostom. Postavitev montažnega mostu je bila pravi podvig, saj se gaje na trgu najprej sestavilo, nato pa s stotonskim dvigalom prestavilo preko kapele sv. Bonifacija na reko
Arheološke najdbe v obliki dekorativnih kamenih artefaktov.
Vipavo. Pri demontaži se bo ponovil enak postopek.
Pred samim začetkom obnove so arheologi temeljito pregledali notranje dvorišče z georadarji ter opravili sonde. V tem delu arheoloških raziskav se ni odkrilo nič posebnega, tako da seje z gradbenimi deli lahko pričelo.
Pri izkopavanju v notranjih prostorih (poglabljanju kletnih prostorov) je prišlo do odkritja ostankov oltarja iz cerkve sv. Marka. Arheologi družbe AVGUSTA, raziskovalna in storitvena dejavnost d.o.o. iz Idrije, so izkopali kar 48 kosov arheoloških najdb, v obliki dekorativnih kamenih artefaktov. Vse izkopanine seje očistilo in shranilo. Cerkev sv. Marka je do leta 1948 stala na jugovzhodni strani dvorca Lanthieri - med Lanthierijem in stanovanjskimi hišami. Kako sojo podrli in kdo jo je ukazal podreti, je opisal Veno Pilon v svoji knjigi Na robu, ki je izšla v letu 1965 pri Slovenski matici v Ljubljani. Gre za najstarejšo cerkev v Vipavi, kije bila glavna cerkev do leta 1556, ko je cerkev sv. Štefana iz podružnične cerkve postala farna cerkev.
Dela na gradbišču sicer potekajo nemoteno, glavni problem pa je stalno deževje, ki precej moti dela, saj gospodarski del dvorca Lanthieri stoji v reki Vipavi. Največ težav se zaradi visokega vodostaja reke pojavlja na sanaciji zidov v reki in del v kletnih prostorih, saj jih je že nekajkrat zalila voda.
Zahtevki za evropska sredstva potekajo, kot je predvideno. Evropska sredstva črpamo v skladu s pogodbo. Ministrstvo za kulturo upravičena sredstva nakazuje na račun občine en dan pred plačilom situacij izvajalcem. Predvideni rok dokončanja del je 1.7. 2015, ko naj bi po načrtih na osredjem dvorišču dvorca priredili predstavo ljubljanske opere.
Jože Papež, tajnik občine Vipava, vodja projekta
VOŠČILO
Sijajnejša je kakor sonce, vsa ozvezdja prekaša.
Če jo primerjamo s svetlobo, jo prekaša, njo pač zamenja noč, modrosti pa ne premaga hudobija.
Modrost 7, 29-30
Spoštovane občanke, cenjeni občani!
Leto je spet zbežalo naokrog in že se obeta novo.
Tako kot vsa ostala bo prineslo raznolika čustva, vzpone in padce. Pomembno je, da tako v dobrem kot slabem ostanemo stabilni. Modrost nam bo zagotovo v pomoč.
V imenu Občine Vipava in svojem imenu vam želim vesel božič in srečno novo leto 2015.
Župan, mag. Ivan Princes
Mednarodni znanstveni simpozij o kvasovkah v Vipavi 10. in 11. oktobra 2014
Nekatere stvari so nam prikrite, čeprav jih malone srečujemo skoraj vsak dan. Med takšne stvari sodijo tudi fermentacije s kvasovkami - se kdaj vprašamo, kako nastajajo kruh, vino ali pivo, ki tvorijo samoumeven del
Vina vinarjev zgornje Vipavske doline, lokalna hrana Gostilne Podfarovž in slaščice Bara Marjanca so razvajali udeležence mednarodnega simpoziju o kvasovkah.
našega sveta? Poleg teh tradicionalnih živil se kvasovke uporabljajo tudi za proizvodnjo bioetanola dodatka k bencinu za pogon avtomobilov, nekaterih arom, kot je denimo vanilija, oziroma celo zdravil, na primer artemisinina, kije eno najbolj učinkovitih zdravil za malarijo, in inzulina. V ne zelo oddaljeni prihodnosti pa bodo lahko fermentacije s kvasovkami tudi v veliki meri nadomestile na nafti temelječo kemijsko industrijo, kot smo lahko slišali na nedavnem znanstvenem simpoziju, kije gostoval tudi v Vipavi.
Srečanje z antično zgodovino Vipavske doline. Cesar Teodozij s spremstvom je pozdravil in nagovoril goste z vsega sveta. Kulturno izobraževalno društvo Teodozij z Vrhpolja je še enkrat več v svet poneslo zgodbo o Bitki pri Mrzli reki, ki se je zgodila pred 1620 leti v bližini Vipave.
Med 9. in 12. oktobrom je v Novi Gorici in Vipavi potekal mednarodni simpozij o kvasovkah, ki je bil posvečen fermentacijam s temi mikroorganizmi. Udeležilo se gaje 240 raziskovalcev, študentov, profesorjev in predstavnikov industrije z vsega sveta. Predstavljali in razpravljali so o rezultatih svojih raziskav, snovali nova sodelovanja in nove projekte - ter spoznavali Vipavsko dolino, ki jih je prijazno sprejela. Dan in polje predavanja ter druženja znanstvenikov gostila Vipava: v Lanthierijevem dvorcu ter v Škofijski gimnaziji so potekala predavanja, na 'placu' in v parku so se tkala nova znanstva in utrjevala stara prijateljstva.
Vipava je udeležence pozdravila obsijana s soncem, vrhunskemu strokovnemu programu pa seje pridružila tudi lokalna vrhunska ponudba hrane in pijače. Za odmore s kavo in neubranljivimi slaščicami so poskrbeli v Baru Marjanca, za kosili z lokalnimi jedmi v Gostilni Podfarovž. Izbor udeležencev je na sprejem na Zemono povabila Gostilna pri Lojzetu. V senci platan so svoje proizvode fermantacij s kvasovkami predstavili vinarji zgornje Vipavske doline: posestvo Tilia, posestvo Burja, kmetija Sutor, posestvo Štokelj, vina Guerilla, vina Sv. Martin in vina Jamšek. S svojo osebno stražo je presenečene in navdušene udeležence simpozija obiskal in nagovoril, v latinščini ter angleščini, tudi sam cesar Teodozij - hvala Kulturno izobraževalnemu društvu Teodozij, da so gostom predstavili tudi pomemben utrinek iz zgodovine Vipave in krajev ob njej. Poleg vsem omenjenim se organizatorji za podporo in pomoč pri izvedbi simpozija posebej zahvaljujemo še Občini Vipava in Škofijski gimnaziji Vipava.
L Jure Piškur, znanstvenik, mentor in učitelj, ki je osnoval moderne raziskave vinskih kvasovk na Centru za raziskave vina v Lanthierijevem dvorcu v Vipavi. Simpozij je bil, po njegovem prezgodnjem odhodu nekaj mesecev pred dogodkom, posvečen njegovemu življenju in delu.
Najbolj zaslužen za gostovanje simpozija o kvasovkah v Vipavi je bil, žal pokojni, Jure Piškur. Prof. dr. Jure Piškur - Slovenec, ki je veliko večino svoje izjemno bogate kariere deloval v Skandinaviji -je bil od leta 2010 delno zaposlen na Univerzi v Novi Gorici. V laboratorijih Centra za raziskave vina pod streho Lanthierijevega dvorca je skupaj s sodelavci v nekaj letih vzpostavil v najnovejše svetovne smernice vpeto raziskovalno skupino, ki se ukvarja predvsem z novimi kvasovkami za vinarstvo. Prvi uporabni rezultati tega dela, v sodelovanju z vinsko kletjo Vipava 1894, so bili le nekaj tednov po simpoziju predstavljeni tudi v oddaji Ugriznimo znanost na TV Slovenija. Želeti si je, da bi kljub prezgodnji smrti prof. dr. Piškurja njegove ideje in delo živeli naprej in prispevali svoj delež k razvoju doline, kije Juretu v času, ki ga je preživel v njej, tako zelo prirastla k srcu.
Uroš Petrovič,
predsedujoči organizacijskemu odboru simpozija
IZ USTANOV IN DRUŠTEV
IzŠGV
Jesen na ŠGV v znamenju uspešnih tekmovanj in izmenjav
Šolsko delo na ŠGV se je konec oktobra že dodobra utirilo v vnaprej pripravljene kolesnice. Dijaki so se hote ali nehote zagrizli v knjige, saj je potrebno do sredine januarja nabrati dovolj ocen, kljub temu pa je tako njim kot tudi profesorjem ostalo dovolj energije za priprave na številna tekmovanja ter domače in mednarodne izmenjave, četrtoletnikom pa za organizacijo tradicionalnega miklavževanja.
Prva v nizu letošnjih izmenjav je potekala v začetku oktobra, ko seje skupina dijakov pod vodstvom profesoric Martine Podbersič Smrdel in Nataše Sever za teden dni preselila v Berlin in raziskovala prisilno delo med 2. svetovno vojno. Ena od udeleženk, Klara Vrabec, je tako strnila svoja doživetja:
»Berlin je glavno mesto Nemčije z okoli 3,5 milijona prebivalcev, za nas pa tudi mesto, v katerem se (mogoče) znajdemo še bolje kot doma. In kako smo to velemesto doživeli mi, ki smo tam preživeli dober teden: svetlo, živo, zeleno, hitro, preveliko, redilno, živahno, dobro organizirano - predvsem javni promet, »notenglishcitv« in seveda »multi kulti« mesto.
V Berlin pa nismo šli na turistični izlet (čeprav smo si pogledali še več, kot bi si v tem primeru), ampak v okviru izmenjave v projektu Life stories behind history.
V muzejih in arhivu smo raziskovali prisilno delo med drugo svetovno vojno v Nemčiji. Pri tem smo izvedeli res zelo veliko novega in zanimivega o samem prisilnem delu, življenjskih pogojih pa tudi o posameznikih, ki so preživeli. Poleg tega pa smo spoznali nove ljudi in razširili svoje (pri nekaterih sicer skromno) nemško besedišče.
Naši dnevi so bili zelo zabavni. Zjutraj se zbudiš sredi gozda in potem v dobrih petih minutah prispeš do prvega avtobusnega postajališča, mimo katerega vsakih deset minut pelje avtobus. Potem preživiš dopoldne v družbi nemških dijakov in raziskovanju o prisilnem delu v muzeju ali v arhivu. Popoldne pa
■■■.■■■■■"
Na izmenjavi v Berlinu.
odlično izkoristiš čas z raziskovanjem Berlina, se mogoče kdaj zgubiš, ampak vidiš pa vse, kar te zanima. Med vsem tem pa se ničkolikokrat presedeš z avtobusa na u-ban pa na s-ban, zvečer pa se spet vrneš v tišino zelenega gozda, v majhno hišico, ki je bita naš dom. Tako smo skupaj preživljali večere ...ob čaju in klepetu ..., profesorici pa sta pridno načrtovali naslednji dan.
In kaj vam bomo obvezno pokazali, če boste šli kdaj z nami v Berlin? Zagotovo brandenburška vrata, Siegessdule, Tiergarten, Alexanderplatz, mestni center, East Side Gallery, znamenite semaforje, KaDeWe, živalski vrt, DDR muzej, Friedrichstrafie in seveda vse uporabne WC-je. Bi bilo zanimivo, kajne? No, če ste kdaj namenjeni v Berlin in potrebujete nekoga, ki je tam skoraj doma, nas kar povabite zraven, z veseljem bomo šli z vami.«
Spomladi nam bodo vrstniki iz Berlina obisk vrnili in do takrat nas čaka še veliko zanimivega raziskovanja omenjene teme.
V novembru pa je skupina škofijskih deklet teden dni spoznavala življenje na sorodni Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani in o tej izkušnji zapisala nekaj misli.
» Vprejšnjem šolskem letu so se v vodstvu ŠKG in ŠG V odločili, da v letošnjem šolskem letu izvedejo izmenjavo naših dveh gimnazij. Deset deklet 3. letnika: štiri Neže, Klementina, Tina, Katja, Kaja, Dagmar in Anja nas je od ponedeljka, 10., do četrtka, 13. 1L 2014, na Škofijski gimnaziji Ljubljana preživelo super teden.
Opazile smo nekatere razlike med šotama, predvsem pa ugotovile, da je naša šola prav »kul«. Začele smo ceniti sončne dneve brez megle, ki je v Ljubljani stalnica.«
In kako so jim tekli dnevi? Tako je bilo npr. v ponedeljek.
»Izpred šole smo se odpravile polne pričakovanj in zagnanosti, kljub ponedeljkovemu jutru. V Šentvid smo prispele okoli 8.30 in v avli šole so nas pričakale naše gostiteljice. Skupaj smo se odpravile v gimnazijo, natančneje v 3. č.
Posedli so nas v zadnjo vrsto, kjer smo se odlično počutile in pouk spremljale z velikim zanimanjem. V razred smo prišle sredi matematike. Naslednjo uro smo si skupaj ogledale šoto in se odpravile na matico. Po zanimivem glavnem odmoru smo spremljale še pouk nemščine, slovenščine in geografije, zadnjo uro pa strnile svoje prve vtise v knjižnici, medtem pa so si dijaki 3. letnika »krajšali čas« s pisanjem testa iz latinščine. Po kosilu, ki se niti približno ne more primerjati z našim, smo odšle na ogled stare Ljubljane. Prešernov trg, tržnica, Kongresni trg in različne bolj ali manj znane uličice so bile v tako dobri družbi še posebej zanimive.
V bližnjem lokalu smo se ob toplem kakavu (verjeli ali ne, nekatere ob sladoledu) spoznavale dalje. Posebno zanimiva je bila vožnja s »trolo«, ki je v nas zbudila nostalgične spomine na vožnjo z metrojem v Rimu. Prvi večer je bil tako namenjen spoznavanju sošolcev in pogovoru, kar se je zavleklo pozno v noč.«
In izmenjav oz. obiskov tujine s tem še ni bilo konec. Konec novembra je dijakinja Neža Medvešček iz 3. c skupaj s še tremi dijaki slovenskih šol obiskala Evropski parlament v Bruslju.
Štirim dijakom iz slovenskih katoliških gimnazij (Ani, Luciji, Klemnu, Neži) je bila ponujena možnost za izkušnjo, ki seje bomo še dolgo spominjali. Izbrati so nas za udeležbo v projektu »Spoznaj svojega evropskega poslanca«, ki je potekal pod okriljem poslanske pisarne Lojzeta Peterleta v Bruslju. V belgijsko prestolnico smo odleteli 1. decembra in tam ostali do četrtka,
4.	12., vendar je bi! naš obisk vse prej kot turistične narave. Obiskali smo srce Evropske unije, Evropski parlament; a še pomembneje - srečali smo se z ljudmi, ki omogočajo delovanje EU. V svojo pisarno in na pogovor nas je sprejel evropski poslanec Lojze Peterle s svojimi asistenti. Za pogovor z nami so si vzeli čas, ki jim ga sicer primanjkuje. Sprejel nas je tudi najmlajši evropski poslanec Tom Vandelkendelaere iz Belgije.
Prisostvovali smo zaključni seji Evropske konference mladih, kjer so mladi dobili besedo in s poslanci soodločali o aktualnih temah, npr. brezposelnost mladih. Sprejeli so nas tudi v Berlaymontu, glavni stavbi Evropske komisije.	Neža	(prva	z desne) pri našem evropskem poslancu.
Višek našega evropskega obiska je bila udeležba na
Evropskem molitvenem zajtrku, kjer so se zbrali mnogi evropski poslanci, asistenti, komisarji, nekateri člani belgijske kraljeve družine in drugi. Bilo nam je v čast, da smo se kot obiskovalci poslanca Peterleta smeli
udeležiti tega edinstvenega dogodka. Navdušilo me je to, da so se ljudje različnih narodnosti, političnih in tudi verskih prepričanj združili v znamenju sodelovanja, prijateljstva in molitve za skupno dobro.
Vseh dogodkov, vtisov, in spoznanj seveda nisem mogla strniti v ta članek, gre pa vsa zahvala asistentu Andreju Černigoju, ki nam je omogočil to izjemno priložnost za širjenje obzorij prek meja naše države.
Možnost, da sem osebno spoznata ljudi, ki vodijo politiko in krojijo standarde, po katerih živimo, mi je dala preprosto zaupanje v Evropsko unijo. Iz pogovorov z njimi sem spoznala, da so to ljudje, ki NaS 'l a v evr°Pskem Parlamentu, jim je mar, ki si želijo stvari spreminjati na bolje in se zavzemajo za dobro vseh.
Vemo, da so take edinstvene izkušnje deležni le redki. In veseli smo, da smo tudi mi štirje bili med njimi. Celoten 3. a pa sije z zmago na regijskem tekmovanju Evrošola, ki sta se ga 20. novembra udeležila tudi 3. a in 3. c oddelek, prislužil potovanje v Strasbourg. Tekmovanje, kije potekalo na naši šoli, je bilo sestavljeno iz treh delov. V prvem delu so predstavniki sodelujočih oddelkov predstavili stališča na teme o jedrski energiji, odhajanju mladih v tujino, o testiranju kozmetike na živalih in o gensko spremenjeni hrani, čemur so sledile replike. Drugi del je bil predstavitev projekta »Kaj mi pomeni Evropska unija«, tretji del pa je bil kviz o poznavanju Evropske unije.
Dijaki 3. a so skupaj z razrednikom Alojzom Grahorjem in nekdanjo sorazredničarko Tjašo Arčon preživeli tri lepe, a zelo delovne dni v Evropskem parlamentu in, po videnem in slišanem sodeč, zelo dobro zastopali našo šolo.
Dijakinja Klara Cigoj je ob tem zapisala: »Ob našem nagradnem izletu v Strasbourg mi je bilo všeč predvsem to, da sem od blizu vsaj malo bolj spoznala delovanje Evropskega parlamenta. Spoznala sem, da se tam odvijajo pomembne razprave in sprejemajo pomembne odločitve za boljše življenje vseh nas. Videla sem drugačno - boljšo stran politike.«
No, medtem ko so nekateri škofijci popotovali po domovini in Evropi, so mnogi njihovi sovrstniki preizkušali svoje zmogljivosti, talente in znanje. V zadnjih dveh mesecih je potekalo več raznih tekmovanj, na katerih so naši dijaki dosegli res izvrstne uspehe. Niz teh uspehov so začela dekleta atletske ekipe, ki so se v četrtek, 9. oktobra, v Celju udeležila državnega ekipnega atletskega prvenstva za srednje šole. V finale se je po rezultatih področnih tekmovanj uvrstilo dvanajst najboljših ekip iz cele Slovenije, med njimi tudi dekleta Škofijske gimnazije Vipava.
V soboto, 8. 11., so se v Ljubljani na državnem tekmovanju pomerili najboljši slovenski logiki.
Udeležilo se ga je 15 tekmovalcev naše šole, od tega jih je 8 prejelo zlata priznanja. Poleg tega skupnega uspeha pa lahko izpostavimo tudi uspehe posameznikov: Martina Lokar in Aljaž Bratina sta v kategoriji 2. letnikov postala državna prvaka z enakim številom točk, izjemno pa je tudi 4. mesto Marije Krečič.
Poleg njih je na državnem tekmovanju ŠGV zastopal tudi Matic Fučka iz 3. letnika, ki je tekmoval v kategoriji študentov in dosegel 9. mesto in s tem zlato priznanje.
Omeniti velja tudi srebrna in bronasta priznanja; skupno sojih dijaki nabrali kar 52.
V novembru pa smo prejeli tudi rezultate sodelovanja na dveh srednješolskih fotografskih natečajih. Na natečaju 'Fotografiram, torej sem' v Celju je šolo zastopalo 16 dijakinj in en dijak. Med 47 srednjimi šolami je ŠGV dosegla odlično 3. mesto. Vseh tekmovalcev na natečaju je bilo 132, od tega so bile za razstavo izbrane fotografije kar enajstih fotografov naše šole.
Center za mlade Domžale pa je organiziral fotografski natečaj 'Pogled', na katerem so sodelovali štirje škofijci. Ivana Žigon in Tadej Uršič sta za svoji fotografiji prejela diplomi.
Škofijci med nuj boljšimi logiki v državi. Sedi mentor Alojz Grahor.
Člani fotografskega krožka v Celju.
Naši dijaki pa so sodelovali tudi na literarnem natečaju za mlade pesnike, ki gaje ob 170-letnici rojstva goriškega slavčka organiziral JSK.D 01 Tolmin. Na natečaju z naslovom Tu rod je moj, tu moj je kraj'je dijak prvega letnika Benjamin Žbogar prejel 3. nagrado za pesem V svoji sobi.
Na državnem tekmovanju o poznavanju sladkorne bolezni, kije potekalo v soboto, 22. 11., v Ajdovščini, sta dijakinji Nina Kobal in Anamarija Božič prejeli zlati priznanji.
Še prav sveži pa so rezultati z razvedrilne matematike. Tekmovanje je potekalo v soboto, 29. 11., v Rogaški Slatini in zopet prineslo zlato dvema
dijakinjama 2. letnika: Tjaši Valič in Martini Lokar.
V teh dveh mesecih pa ni bil bogat zgolj izobraževalni, ampak tudi duhovni utrip naše šole. Začeli smo ga zaposleni z romanjem na Zaplaz k blaženemu Alojzu Grozdetu, nadaljevali pa 16. oktobra, ko je profesor Janez Zupet, dolgoletni vipavski duhovni pomočnik, praznoval 70-letnico svojega rojstva. V zelo prijetnem vzdušju prvega letošnjega Našega večera smo se sprehodili skozi izjemno življenjsko pot »Sodobnega Hieronima«, kot je svojega stanovskega kolega poimenoval župnik s Slapa, gospod Franc Kralj.
Gospod Janez, še na mnoga leta!
V prazničnem duhu so potekale tudi priprave na »domsko šagro«, praznik Kristusa Kralja, ki so se zaključile s slovesno sveto mašo v cerkvi sv. Štefana v Vipavi. Mašo je daroval rektor zavoda g. Slavko Rebec. Somaševala sta g. Primož Erjavec in g. Marko Rijavec. Bogoslužje, ki so se ga udeležili tudi starši dijakov in nekateri nekdanji dijaki dijaškega doma, so s svojim sodelovanjem popestrili dijaki sami.
In ker so bili dijakinje in dijaki ŠGV zares zelo pridni, Miklavievanje je tudi dobrodelna prireditev. Mia- jih je v četrtek, 4. 12., obiskal tudi sveti Miklavž na že di so zbirali sredstva za pomoč dvema družinama tradicionalnem miklavževanju. V uri in pol smo se dijaki, v stiski.	zaposleni na šoli, starši in mnogi drugi obiskovalci
zabavali ob odlično pripravljeni prireditvi, s katero so dijaki v nas vzbudili mnoga prijetna občutja, prav primerna za ta adventni čas, ki smo ga na ŠGV odeli v sporočilo Samo skupaj z Njim.
Vtise s ŠGV zbrala Bojana Pižent Kompara
Iz OŠ
Na naši šoli se vedno kaj dogaja
Decembrska temačnost in sivina dajeta čas za spomine.
Sredi oktobra smo v šolske telovadnice povabili stare starše, da so se razgibali, igrali in ustvarjali z vnuki. Ure druženja so prehitro minile.
Imeli smo tudi delovno soboto. Po deževnem tednu nas je zjutraj pozdravilo sicer še bledo sonce, optimisti so napovedali lep dan. Najprej smo se učili mirno in v urejeni vrsti izprazniti učilnice ter se zbrati pred šolo. Kmalu za tem smo zaslišali sirene gasilskih avtomobilov, da - imeli smo dejavnosti, namenjene varnosti in
reševanju. Pri tem so nam odlično pomagala vsa tri gasilska društva vipavske občine. Pripravili so zanimiv prikaz reševanja in gašenja, pa tudi opremo so si radovedni učenci lahko ogledali.
Devetošolci so se nato odpeljali na ekskurzijo po Gori vse tja do Smrekove drage, osmošolci so s kolesi spretno vozili med ovirami, nekateri so imeli tehnični dan in delali izdelke za decembrski sejem.
Učenci nižjih razredov so pomagali pri sajenju dreves. Na zelenici nad sedaj lepo urejenimi igrišči je vsak oddelek posadil sadiko slovenskega avtohtonega drevesa. Delo so učenci in učiteljice popestrili s petjem, pomagali so starši in učenci višjih razredov. Nekaj sadik o prinesli gozdarji, nekaj smo jih kupili. Akcijo smo načrtovali in denar za sadike dobili s spomladanskim zbiranjem starega papirja. Zahvaljujem se vsem Vipavcem in krajanom drugih naselij, da nam pomagate in zbirate star papir. Le tako lahko napolnimo velike zabojnike. Hvala tudi obrtnikom, podjetnikom in Agroindu za svežnje starega papirja.
Deževja je bilo potem dovolj, mladih drevesc nismo zalivali, oblaki so ovirali marsikatero dejavnost. Novembra smo imeli Tradicionalni slovenski zajtrk - pobudo zanj je dalo kmetijsko ministrstvo. Gre za to, da dobimo od domačih proizvajalcev in kmetov mleko, jabolka, med in kruh ter to ponudimo učencem že navsezgodaj. Ne vem, če so primorski kratkohlačniki zjutraj res jedli jabolka in med - morda polento in belo kavo - namen te dejavnosti vidim v skrbi za zdravje. Počasi, počasi navajamo otroke na potreben zajtrk. Tudi sicer v naši šoli skrbno načrtujemo jedilnike skladno s smernicami zdrave prehrane in v kuhinji se zaposleni trudijo, da so malice in kosila okusna.
Decembra smo doslej z učenci dvakrat obiskali Ljubljano: Narodno in Moderno galerijo, Prirodoslovni muzej, Plečnikove Žale in prisluhnili glasbeni matineji v Cankarjevem domu.
Organizirali smo že tradicionalno prireditev Naše zvezde ter dobrodelni sejem. Učenci in starši so se potrudili in naredili lepe izdelke, „sejem bilje živ", nastopi odlični. Hvala staršem in sodelavcem, da ste te dejavnosti odlično pripravili.
Učenci iz Vrhpolja in z Goč so doživeli zimsko pravljico med poledenelimi drevesi na Medvedjem Brdu. Kljub mrazu je bil nočni sprehod po gozdu čudovita dogodivščina.
Decembrska temačnost in sivina dajeta čas za razmišljanje.
V kakšen svet rastejo naši učenci? Sedanjost poznamo, prihodnost pa ... Kaj bodo potrebovali in kaj bodo imeli. Ne mislim na predmete, pomembne bodo vrednote in veščine. Odgovornost - ne izgovarjanje in iskanje krivde drugod. Samostojnost-ne prekomerna zaščita. Kulturo - od maternega jezika do medsebojnih odnosov. Vljudnost, spoštljivost, hvaležnost - ne samoumevnost in nestrpnost. Vztrajnost in delavnost.
Kaj jih učimo in kakšen zgled jim dajemo? Jim s svojimi ravnanji samo lajšamo sedanje obveznosti ali omogočamo, da se krepijo? Rastejo z burjo in v burji današnjih dni - bodo zmogli kljubovati in se vzravnati po močnih sunkih ali pa jih bodo sunki izkoreninili?
Odgovorov ne vem; vsako leto pričnem z odločitvami, kaj bom spremenila, izboljšala. Nato v vrvenju vsakdanjosti nekaj uresničim, nekaj uspe in nekaj ostane v pozabljenih obljubah. To doživljamo vsi. A dobro je, če ohranimo zaupanje in dobronamernost.
Srečno, zdravo in vse dobro vam želim!
Alenka Nussdorfer Bizjak
Drevesna olimpijada
Že nekaj let opazujemo pusto okolico šole, ki je še posebej moteča poleti, ko se z učenci več časa zadržujemo na igriščih. Platane ob Vinarski cesti je bilo potrebno posekati zaradi pretiranega semenenja oz. »cvetenja« v vipavskem narečju, ki je motilo večje število otrok.
V pravem času seje v marcu 2014 pojavil projekt finske okoljske organizacije Environment Online (ENO), ki mlade po celem svetu vzpodbuja, da sadijo drevesa za boljšo prihodnost; za hrano, senco in kisik. Navdušenja so se navzeli tudi naši učenci in v pomladni akciji zbirali papir za nakup dreves in zemlje.
Večino dela smo opravili v soboto, 18. 10. 2014, ob dnevu odprtih vrat, ko so tudi starši imeli priložnost spoznavati delo v učilnicah in na terenu. Opuščeno zemljišče ob centralni šoli in podružnicah smo zasadili z 20 domačimi vrstami gozdnih in sadnih dreves, ki sojih darovali Zavod za gozdove Ajdovščina, vipavska drevesnica Janez in starši; nekaj smo jih tudi sami dokupili. Posadili smo hrast graden, mali jesen, gaber, divjo češnjo, oreh, lipo, pravi kostanj, nešpljo in nekaj sadnih dreves (slivo, kutino, jablano). Ker morajo biti vrste samonikle, smo že po imenu izbrali tiste, ki nakazujejo, da so doma iz naših krajev npr. jablana goriška sevka.
Naša ravnateljica in župan sta skupaj posadila skorš, ki zaradi svoje ogroženosti predstavlja dragoceno naravno dediščino. Starejši ljudje ga poznajo pod imenom »oskurš«, njegove plodove, podobne majhnim hruškam, pa kot zdravilne za črevesne in želodčne bolezni.
Ob ograji, kjer so včasih kraljevali topoli, pa so učenci že nekaj tednov prej zasadili pet javorolistnih platan, ki so simbol našega kraja Vipave.
Dela ne bi mogli opraviti brez pomoči mehanizacije Ivana Sluge in Stojana Božiča, gozdarja Ivana Reharja in Vojka Černigoja ter podjetnika Borisa Lična.
Vse zapete pesmi in dobre želje naših učencev bodo (ob rednem zalivanju) zagotovo pripomogle, da se sadike razvijejo v prijeten gozdiček in mogočen drevored.
Barbaru Kodelja Pavlin
Srečni smo vsi otroci, učitelji, krajani, da se premika
Spoštovani vsi tukaj zbrani!
Čutim se nekako dolžna, kot souporabnica tega območja, ki se trenutno tu ureja, da nekaj napišem ali povem. Če bi začela z naštevanjem vseh, ki so v tem projektu za ureditev tega igrišča, ki ga uporabljajo predvsem naši otroci, bi bil na srečo seznam zelo dolg. Naj mi ne zamerijo, če jih ne bom imenovala. Zahvala gre prav vsem, ki ste kakorkoli pripomogli, da seje začelo urejati igrišče in okolica naše šole. Se posebej zato, ker ste s svojim delom in pomočjo pripomogli k večji varnosti vaših in naših otrok. Že od malega, kot učenka te šole, nato mnogo let kot mati petih otrok te šole in še sedaj kot nona in soustvarjalka vzgojno-izobraževalnega dela na tej šoli, sem stremela in še vedno želim, da se uredijo igrišča in zagotovi varnost vseh otrok.
Veliko sem o tem že govorila in opozarjala na svetih šole, spodbujala otroke pri urejanju okolice v okviru podaljšanega bivanja, glasno govorila z mnogimi ljudmi.
Zelo pa sem vesela, da seje v tem šolskem letu veliko spremenilo na bolje. S presenečenjem in občudovanjem smo spremljali premike na naših igriščih: zamenjava nevarnih golov, novi koši, barvanje ograje, menjava mrež, preplastitev spodnjega igrišča, mreža za odbojko, mreža ob cesti, urejanje peskovnika ...
Komu gre posebna zahvala? Verjetno prav gotovo občini, kije tudi lastnik tega objekta, saj je dala dovoljenje,
da se tu pričnejo obnovitvena dela. Veliko prostovoljnih ur je prav gotovo opravil gospod Ličen Boris, ki smo ga videvali na igrišču ob vsaki uri dneva in v vseh dnevih v tednu.
Pohvale vredno je tudi sodelovanje nekaterih učiteljev naše šole, ki so stopili v stik z ljudmi, ki so uspešno sodelovali in pripomogli k uresničevanju naših zamisli. Prav gotovo pa velja posebna zahvala gospe ravnateljici Alenki Nussdorfer Bizjak, ki nam vedno stoji ob strani, ko gre za dobro naše šole.
Zahvala tudi gospodu Ivanu Princesu, županu občine Vipava.
Danes se trudimo tudi vsi šolarji, da bo naša okolica lepa. Posadili bomo drevesa, ki jih bomo zalivali, negovali in ohranjali vsaj v času našega šolanja, pa tudi opozarjali starejše, naj čuvajo naša drevesa. Potrudimo se vsi ohraniti to lepoto, ki jo danes občudujemo. Povejmo tudi ostalim krajanom, da želimo to, kar smo s skupnimi močmi ustvarili, ohraniti in varovati.
V naslednjih dneh bomo izdelali tudi opozorilne table -želimo povedati okolici, da nam je mar in da vam je mar, v kakšnem okolju živijo naši otroci, v kakšnem okolju ustvarjajo in se igrajo.
Hvala tudi vsem staršem in starim staršem, ki se odzovejo našim vabilom k sodelovanju v naših projektih ter z vsemi močmi sodelujejo pri soustvarjanju prijetnega okolja za svoje in naše otroke.
Naj bo tudi ta dan spodbuda za sožitje in medgeneracijsko povezanost ter želja, da ohranimo dobre odnose med šolo in okolico.
Lučana Leban
Gledališka predstava Frankenstein
Osmošolci in devetošolci OŠ Draga Bajca Vipava in njihove učiteljice angleščine se že več let zapovrstjo udeležujemo gledaliških predstav v angleščini v Gorici. Te predstave so adaptacija del klasične in moderne angleške, francoske in nemške literature.
Letos novembra smo z nestrpnostjo pričakovali igro »Frankenstein ali Sodobni Prometej« v izvedbi potujoče gledališke skupine TNT Theatre Britain. Režiser Paul Stebbings je navdih za to »resno« gotsko komedijo našel v romanu Frankenstein angleške pisateljice Mary Shelley in pa v istoimenskem ameriškem filmu. V tej igri je povezal resno znanstveno raziskovanje (kloniranje človeka), osamljenost človeka v njegovem trpljenju in nesprejetosti, zabavo in ljubezensko zgodbo.
Štirje nastopajoči igralci (nekateri so igrali več vlog) so bili odlični in nas niso pustili ravnodušnih. Po končani predstavi, ki je trajala devetdeset minut, smo obsedeli v gledališču in bi si jo najraje še enkrat ogledali. Pogovor o Frankensteinu seje nadaljeval tudi med potjo domov.
In kakšno je bilo mnenje naših učencev o tej predstavi?
Predstava se mi je zdela smešna, zanimiva, osebno mi je bila zelo več. Naj ljubši prizor mi je bil, ko je človek »ponovno« oživel. (Mark)
Predstava je bita zelo zanimiva in živahna. Štirje igralci so naredili vse in so bili zelo dobri, veliko smo se nasmejali. (Jan)
Najboljše je bilo, ko se je Frankenstein usedel med publiko in začel kričati, vsi smo se počutili, kot da tudi mi igramo. Bilo je odlično. (Urban)
Predstava mi je bita všeč, ker je bila zelo zanimiva in napeta ter je domišljijsko napolnila dvorano. Naj lepši in naj zanimivejši prizori so mi bili prizori igralca Igorja, ker je igral smešne in zabavne vloge. (Nika) Predstava Frankenstein je bila zelo v redu. Na trenutke je bilo smešno, bilo pa je tudi malo srhljivo. Zelo sem užival, ko sem gledal predstavo, kjer so igralci obvladali več različnih vlog. (Miha)
Bilo je zelo lepo. Čeprav so govorili v angleščini, sem razumela, saj so zelo lepo igrali in uporabljali tudi mimiko in veliko so kazali z rokami, kar je pomagalo pri razumevanju igre. (Maruša)
Vsi skupaj si želimo še več takih predstav, ker smo tako ne le v stiku z angleškim jezikom, pač pa tudi s tujo literaturo.
Dora Č. Makovec
Iz CIRlUS-a
v
Šport je združil mladostnike iz CIRIUS Vipava in sovrstnike, dijake vzgojiteljskih šol iz cele Slovenije
ev, spremljevalcev
multimedije ... Verjetno so bili presenečeni, da so poleg vsega spoznali tudi mlade s posebnimi potrebami njihove starosti. Dijake in sovrstnike s posebnimi potrebami je tokrat združil šport akvatlon (plavanje in tek).
Za delavnico akvatlon seje odločilo 20 dijakov, ki so v svojo sredino sprejeli 10 mladih predstavnikov iz CIRIUS Vipava. Začetna zadržanost je kmalu splahnela, ko so domiselno oblikovali ekipe za druženje in tekmovanje. Ko pa so se mladi pomerili v plavanju in teku, so preskakovale že prve besede in smeh. V športnem duhu smo vsi skupaj navijali za vse sodelujoče z zavestjo, da ni pomembno tekmovati in zmagati, ampak sodelovati in se družiti, spoznavati nove ljudi, nove prijatelje, nove kvalitete življenja.
Vzgojiteljada je presegla vsa naša pričakovanja. Mentorji iz CIRIUS-a izrekamo čestitke dijakom, njihovim vzgojiteljem, profesorjem, mentorjem, spremljevalcem, ravnateljem in organizatorjem te vzgojiteljade. Zahvaljujemo se Igorju
Mladostniki iz CIRIUS Vipava so v četrtek, 23. oktobra 2014, sodelovali na vzgojiteljadi 2014 Slovenije. Vzgojiteljada je vseslovensko druženje dijakov, učiteljev, spremljevalcev in ravnateljev šol s programom predšolska vzgoja. Prireditev je tradicionalna že od leta 2003 dalje. Vsako leto jo organizira ena od desetih slovenskih šol. Letos je bila gostiteljica Srednja šola Veno Pilon Ajdovščina.
Uspelo jim je združiti mlade dijake programa Predšolska vzgoja, njihove mentorje, spremljevalce iz različnih delov Slovenije kljub različnosti po interesih in sposobnostih. Družila jih je zavest, da bodo vsi nekoč opravljali vzgojiteljski poklic, pa tudi šport, glasba, ples, petje, ustvarjanje, slikanje, recikliranje, spoznavanje narave, angleškega jezika.
Severju, da je med svoje dijake povabil tudi mlade iz CIRIUS Vipava. Zelo smo veseli, da smo se lahko družili s to množico bodočih vzgojiteljev ter vsemi drugimi, ki so sodelovali na vzgojiteljadi in da smo bili lahko deležni tako odprtih rok in sprejemanja drugačnosti. Njihova pozornost, občutek za dijake in tudi mlade s posebnimi potrebami je bila izjemna.
Igrivost, veselje in mladostniška energija so že od prvega trenutka na otvoritvi v dvorani prve slovenske vlade potovale med vse zbrane in se prelile skozi vse delavnice. Na koncu so se v duhu složnosti in žara ponovno srečale na zaključni prireditvi in v spontani zabavi.
Rdeča nit srečanja je bila: »Burja ima mlade«. Duh mladosti je pregnal deževen dan in pregnal bi tudi najbolj močno burjo. Bravo, mladina in vsi, ki delate z njo.
Mateja Kete Černe, CIRIUS Vipava
Teden otroka v CIRIUS Vipava
Letošnja tema Tedna otroka 2014 (6—12. oktober)je bila: »ZA RAZIGRANO IN USTVARJALNO OTROŠTVO«. Tudi v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Vipava smo našim otrokom in mladostnikom poskušali ustvariti čim bolj razigran teden.
V Teden otroka nas je vpeljala gospa Andreja Zupančič, pevka in animatorka za otroke. V predstavi »Silno vljudno« so nastopali tudi naši otroci. Z njeno poskočnostjo in sproščeno pesmijo smo skozi smeh obnovili pravila lepega vedenja in vsi postali silno vljudni in seveda razigrani.
V torek smo se v posameznih razredih in vzgojnih skupinah pogovarjali o tednu otroka, o pravicah otrok in svojo ustvarjalnost izrazili z različnimi izdelki, ki smo jih razstavili v naši avli.
V sredo smo pripravili pravi kino, v zatemnjeni avli smo si ogledali slovenski film Dvojne počitnice.
V četrtek so nas obiskali devetošolci Osnovne šole Komen. Razdeljeni po skupinah so spoznavali naše delo in nam pomagali pri različnih aktivnostih.
Na koncu so nas prijetno presenetili z odličnimi glasbenimi in plesnimi nastopi. Kar zaplesali smo z njimi.
Petek pa nam je polepšal gospod Sten Vilar, profesor pedagogike, igralec in animator. Ob predstavi »Ko bom velik, bom ...« smo z njim zapeli, se nasmejali in razigrali kar na našem dvorišču.
Teden je bil čudovit, tema letošnjega Tedna otroka pa nas bo spremljala skozi vse šolsko leto, saj se skozi ustvarjalnost in razigranost tudi marsičesa naučimo.
Adrij 2A na
Iz društev
Iz Društva Razmetano podstrešje Pletenje adventnih vencev
»Ljudje smo ustvarjeni za praznike,« je zapisal Jožef Plečnik.
Kristjani posvečamo posebno pozornost pripravi na praznike.
Posebna priprava je adventni čas, čas štirih tednov priprave na praznik rojstva Boga na svet, na božič.
Po zgledu judovskega praznika hanuka - praznika luči oz. tempeljskega posvečenja - se je skozi stoletja v krščanski tradiciji na Poljskem in v severni Nemčiji izoblikoval adventni venec, ki ima namen v ljudeh vzpodbuditi pričakovanje in vzbuditi božično veselje.
Tudi letos smo pričeli pripravo na adventne dni z izdelovanjem in blagoslovom adventnih venčkov-venčkov iz zimzelenega rastlinja s štirimi svečami.
V soboto, 30. 11. 2014, smo v prostorih Društva Razmetano podstrešje spletali vence izjelkinih vejic, mahu, vejic breze ... S spretno pomočjo mentoric, očetov in mam, smo spletli 57 venčkov in še nekaj ustvarjalnih adventnih simbolov. Ob tej priložnosti se v imenu Društva Razmetano podstrešje in vseh prisotnih in sodelujočih prisrčno zahvaljujem Boštjanu Jež, daje nabral in pripravil jelkove veje in mah, mentoricama Ivici Čermelj in Tamari Rehar za nesebično pomoč, darovani čas, znanje in ideje ob spletanju venčkov in g. župniku, kije venčke pri sobotni večerni maši v župnijski cerkvi blagoslovil.
Naj vse, ki smo oz. so spletali adventne venčke doma ali v družbi v stari šoli, venec vzpodbudi, da se bomo kot zimzeleno rastlinje, ki kljubuje mrazu zime in dočaka pomlad zeleno in živo, tudi mi borili, kljubovali zlu v nas in okoli nas. Na adventnem vencu pomeni zelena barva rastlinja upanje za vsakega človeka, da bo tudi zanj prišel čas dokončne odrešitve od greha in smrti.
Vsem iz srca želim, da bi nas postopno prižiganje sveč, večanje svetlobe, več luči, ko vsako adventno nedeljo prižgemo eno svečo več, vodilo do praznovanja božiča - Jezusovega rojstva. Jezus je prava Luč, Luč od Luči, pravi Bog od pravega Boga. Kot je tema pomanjkanje svetlobe, tako smo ljudje v temi, če ne priznamo, da smo veliko dobrega opustili in veliko slabega dopustili.
Naj nam adventni venec učinkovito pomaga do zbližanja z Bogom. Naj v vseh nas zasije radost božičnega življenja in veselja.
Miklavž piškote peče
Delavnica in druženje ob peki Miklavževih piškotov sta potekala v okviru projekta Društva Razmetano podstrešje v Vipavi 27. 11. in 28. II. 2014 ter 3. 12. in 4. 12. 2014 od 14.00 do 17.30. Delavnice seje udeležilo pet ustvarjalk od 16 do 60 let.
Z dobro voljo in izvirnostjo smo s pomočjo sv. Miklavža skupno napekle 9 kg piškotov, ki so bili podarjeni ob priliki miklavževanja in obdaritvi vseh sodelujočih pri drugih projektih Društva Razmetano podstrešje v letu 2014. Seveda je sv. Miklavž obdaril s sladkimi izdelki tudi tiste, ki se jih redko spomnimo . . . Zapisanemu prilagamo dva recepta. Poizkusite še vi.
Skalce
To je recept, ki sem ga prepisala na kuharskem tečaju v Vipavi, avgusta 1980, pri sestrah noterdamkah, iz njihove stare kuharske knjige.
Sestavine: 30 dag moke, 20 dag rastlinske masti (lahko tudi masla ali masti), 2 celi jajci, 1 pecilni prašek, naribana lupinica in sok limone
Mast, sladkor in jajca penasto umešamo z mešalnikom. Dodamo moko s pecilnim praškom, Um. lupinico in ožmemo limono. Dobro zgnetemo in takoj oblikujemo kroglice v velikosti orehov. Testene kroglice polagamo na pekač in z vilico vtisnemo »vzorec vilice« na vsako kroglico. Vilica pusti rebrast relief na testeni kroglici.
Pečemo 10-12 minut na 180° C. Pečene in ohlajene piškote shranimo v pločevinasti škatli.
Miklavževi medenjaki
Sestavine: 50 dag moke. I kavna žlička sode bikarbone, žlička cimet, 15 dag maigarine (L), 15 dag sladkorja (2.),2 jajci (3.), 15 dag medu, segretega na 60° C (4.)
Najprej segrej med in sestavine stepi po vrstnem redu od L do 4. Moko, cimet in sodo bikarbono premešaj in dodaj stepeni masi. Nič na dodajaj! Testo je zelo mehko. Počiva naj v hladilniku vsaj 6 ur oz. čez noč. Oblikuj kroglice ali razvaljaj na ostri moki in izrezuj primerne figurice. Na vrh vsale položi polovičko orehovega jedrca, lešnik ali mandelj. Precej narastejo, ko jih pečeš. Peci na 180° C, da lepo porumenijo — ne preveč.
Bog žegnaj! Naj vam bosta peka in izdelki v veselje in slast.
Za Društvo razmetano podstrešje Martina Naglost
Miklavžev obisk Vipave
Tudi letos je Vipavo obiskal Miklavž. Na predvečer svojega godu, 5. 12. 2014, je prišel tudi v kulturni dom in razveselil najmlajše, ki so se tam zbrali.
Poleg simboličnih daril se otroci najbolj razveselijo igrice, ki jo vsako leto pripravijo osnovnošolci v okviru Društva Razmetano podstrešje, pod budnim očesom mladih animatork (Marije Krečič, Veronike Lavrenčič in Ive Naglost). Letos so izbrali igro Katarinin Miklavž. Premierno so jo zaigrali že v petek dopoldne varovancem CIRIUS-a, popoldne in zvečer pa še v kulturnem domu v Vipavi na miklavževanju za otroke stare do devet let.
Uprizoritev igrice nam predstavi revno deklico Katarino (Lea Lavrenčič), ki je na predvečer Miklavža bolna. Obiščejo jo prijateljice (Zala Tomažič, Patricija Fučko in Špela Marc), ji prinesejo čokolado, pomarančo ter svečo, predvsem pa pozornost. Pogovarjajo se ter ob zgodbi o sv. Miklavžu razpravljajo o njem. Skupaj želijo pričakati njegov obisk, vendar po	molitvi trdno	zaspijo.	Takrat pa	pridejo angelčki (Ajda	Furlan, Ajda Božič, Valerija Fajdiga in Ana Poljšak)
in	s	seboj	prinesejo	darila	za deklice.	Zal jih	ne	morejo	razvrstiti do konca, saj jih pri tem zmotita hudička
(Tadej Naglost in Marko Klančar), ki začneta brskati po darilih. Toda angelčki ju ustavijo in naženejo, saj nad pridnimi otroki hudički nimajo oblasti. Zatišje izkoristi Miklavž (Simon Cigoj), ki otroke nagovori in jih po skupni molitvi osebno vsakega posebej obdari.
Igrica o deklicah, ki pričakujejo (in prespijo) Miklavžev obisk, je doživela še dve ponovitvi: najprej v nedeljo, 7. 12.2014, na Škofijski gimnaziji za člane gibanja Vera in luč, nato še v ponedeljek, 8. 12. 2014 za stanovalce Doma starejših Pristan.
Marija Krečič
Prostor Društva Razmetano podstrešje vam je na voljo po dogovoru za različne dejavnosti: delavnice, praznovanja rojstnih dni in drugih priložnosti (prosim pokličite na tel.: 051477681). Vabimo vas k sodelovanju in donatorstvu. Dobrodošla sredstva lahko nakažete na S156 640009401005950, davčna št.: 27261646, nismo davčni zavezanci.
V imenu Društva RP vam v premišljevanje ob koncu leta 2014 in voščilo za leto 2015 izročamo misli dr. Jožeta Trontlja:
»Zakaj jaz? Čemu jaz? - »S čim se sploh smem ponašati? Če sem inteligenten, je to dar, ki mi je bil položen v zibelko. Če sem dobro izobražen, dolgujem to staršem in šoli. Če smo ugledni, je to zasluga tisočletij trde zgodovine, truda, neštetih žrtev naših prednikov, ki so oblikovali našo kulturo. Če smo premožni, ali je to sploh lahko naša zasluga? Materialne vrednote, ki jih posedujemo, so rezultat dela in truda generacij ljudi pred nami.Lahko pa so na moralno vprašljive ati celo oporečne načine prisvojeni sadovi dela ljudi našega časa. Če vse to odštejemo, na kaj smo še lahko ponosni? Ošabnost torej pove nekaj slabega o razumnosti samovšečneža. Ponos je treba zamenjati s skromnostjo. Tega nam ne narekuje samo razumski razmislek. Večja skromnost nam polepša tudi življenje, naenkrat je lažje in bogatejše,vzdrževati neupravičen videz, da si boljši od drugih, je težko breme, redko komu ga uspe nositi do konca življenja. Tudi pravih prijateljstev ne prinaša. Ko nastopijo težave in je potrebna pomoč, skromnemu človeku ni težko biti hvaležen.«
Za Društvo RP Martina Naglost
IZ NAŠE ŽUPNIJE
Ob sedemdesetletnici prof. Janeza Zupeta
V četrtek, 16. novembra, smo se v velikem številu zbrali pri sveti maši v župnijski cerkvi sv. Štefana, ki jo je daroval slavljenec - 70-letnik, Janez Zupet. Ob koncu maše gaje v imenu faranov Vipave, Zemona, Nanosa in Gradišča nagovorila Martina Krečič:
Spoštovani gospod Janez,
doletela me je častna naloga, da Vam v imenu občestva župnije sv. Štefana voščim ob Vašem življenjskem jubileju.
Toda kaj naj uveljavljenemu prevajalcu, cenjenemu lektorju, uglednemu profesorju, pronicljivemu intelektualcu povem, ne da bi zvenelo kot jecljanje?
Njemu, ki je mojster besede, izjemen poznavalec (ne le slovenskega) besedišča, ki svoje misli izraža precizno in razumljivo, podkrepljeno z mnogimi sorodnimi besedami in pomenskimi odtenki, prilastki, primerami in ostalim okrasjem iz bogate zakladnice njegovega jezikovnega znanja — le kako naj mu povem? Kako naj postavim besede, da bodo slogovno in slovnično, predvsem pa smiselno zaobjele in ubesedile to, kar Vipavci skupaj z Gradiščani in Zemonci čutimo ob njem? Težka naloga.
Pa si jo bom olajšala in namesto jezikovno-teološkemu strokovnjaku spregovorila vipavskemu dolgoletnemu duhovnemu spremljevalcu, sopotniku in pomočniku, našemu »gospodu Zupetu«. Z njim pa ni težava pokramljati, se posvetovati, ga ogovoriti in nenazadnje: ga nagovoriti. V najslabšem primeru lahko računam na njegovo potrpežljivost in dobrohoten nasmešek, vedno pa na razumevanje in pripravljenost za poslušanje ali morebitno pomoč.
Gospod Janez, za veliko poslanstvo, ki ga opravljate za duhovno rast in blagor slovenskih kristjanov, vemo, se čudimo njegovemu obsegu in ga cenimo. Toda vipavski župljani v Vas vidimo predvsem in najprej duhovnika. Duhovnika, ki v svojem poslanstvu plodno združuje meniško kontemplativno delavnost, redovniško skromnost, ponižnost in preprostost ter duhovniško pastoralno zavzetost.
Za Vašo jasno - a nevsiljivo, blago - a odločno, tiho - a trdno besedo čutimo Bogu vdanega in ljudem predanega duhovnika z dušo in srcem.
Verjetno niste imeli tega v mislih, ko ste izbirali duhovniško geslo, vendar je kot nalašč za današnjo priložnost stavek z Vaše novomašne podobice: 'Hvala Bogu za njegov neizrekljivi dar' (2 Kor 9.15). Da, hvala Bogu, da Vas je postavil med nas!
Zato tudi mi skupaj s sv. Pavlom hvaležno vzklikamo: Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je blagoslovil in nas blagoslavlja z Vašo navzočnostjo, z Vašimi modrimi, skrbno pripravljenimi razlagami Božje besede, z Vašim zgledom tihega, vztrajnega in vestnega delavca, trdno zasidranega v Bogu. Naj Vas On, ki Vas je poklical in bogato obdaroval, vodi še naprej v blagor tudi nam in vsej svoji sveti Cerkvi. Bog Vas živi!
Ob koncu sv. maše smo bili vsi povabljeni v škofijsko gimnazijo Vipava, kjer je sledil kulturni program, ki so ga oblikovali dijaki 4. letnika in pevski zbor ŠGV. Gospodu Zupetu se je pridružil tudi brat Krištof ter dolgoletni sodelavec, profesor Franc Kralj, kije svojemu duhovnemu bratu namenil naslednji nagovor:
Spoštovani navzoči, dragi naš slavljenec Janez!
Zdisemi, daje bito včeraj, ko smo v gimnazijskem Akvariju 15. oktobra 2004proslavljali Tvojo šestdesetletnico, pa je od takrat minilo že deset let in že smo pri sedemdesetletnici.
Naprošen sem bil, da kot Tvoj sopotnik in kolega v vipavskem malem semenišču in na škofijski gimnaziji ponudim nekaj spominskih utrinkov. To rad storim!
Najino začetno poznanstvo sega v leto 1972, ko je tedanji ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik privolil poslati v vipavsko semenišče novega vzgojitelja - prefekta v osebi današnjega slavljenca Janeza. Rečeno je bilo, da prihaja tih, zadržan in redkobeseden mož, ki bo glede na svojo dotedanjo študijsko dediščino (diplomiran teolog, diplomant indoevropskega primerjalnega jezikoslovja in absolvent anglistike) nad vse primerno zadostil pričakovanjem vipavskega zavoda.
Pospremljen z laskavimi priporočili se je tako 10. septembra 1972 28-letni mladenič predstavil hišnemu vodstvu in semeniškim gojencem. Da je bila njegova presaditev s Kranjske v sončno Vipavsko uspešna, priča dejstvo, da je po 42-letnem bivanju in delovanju v Vipavi postal ne le naturaliziran Vipavec, ampak nedavno tudi civilnopravno, uradno nagrajen in počaščen z nazivom »častni občan Vipave«, čeprav še vedno zvesti sin Horjula.
Začetni obveznosti študijskega prefekta je bil dodan tudi pouk verouka in telesne vzgoje. Toda že v šolskem letu 1973-1974 je bil razrešen prefektovske službe in polnopravno vključen v profesorski zbor SVS s poukom angleščine in francoščine in po potrebi tudi nemščine. Ko je bila leta 1991 ustanovljena Škofijska gimnazija Vipava, je odgovorno in uspešno prevzel pouk latinščine za maturante iz tega jezika vse do današnjih dni.
Kmalu se pokazalo, da šolske obveznosti predstavljajo le de! njegovega udejstvovanja. Marljiv kot čebela je svoje bogato jezikovno znanje koristno uporabil za prevajanje teoloških in filozofskih avtorjev ter svetopisemskih priročnikov. Na področju biblicistike je biI v družbi tedanjega profesorja in spirituala, sedanjega koprskega škofa dr. Jurija Bizjaka, in klasičnega filologa profesorja Otmarja Črnilogarja sotvorec uglednega triumvirata »vipavske biblične šole«. Za prevod Pascalovih »Misli« je naš jubilant leta 1981 prejel Sovretovo nagrado in se tako uvrsti! med žlahtne posredovalce izvirnih besedil ter bil sprejet v društvo slovenskih književnih prevajalcev. Pritegnili so ga v uredništvo mednarodne revije Communio in v svet revije Tretji dan, je pa je še vedno iskan sodelavec raznih revij in časopisov, nenazadnje ureja tudi zbirko Religiozna misel pri Celjski Mohorjevi družbi. V njegovi delavnici se kljub številnim zapletom prebija naj novejši prevod slovenskega misala iz latinščine. Navdih za tako bogato bero dejavnosti črpa iz duhovniškega poslanstva, za katerega se je zavestno odločil že v mladih letih ter ga zvesto izpričuje teden za tednom, nedelja za nedeljo kot duhovni pomočnik v Vipavi vse od leta 1975.
Zasluženo priznanje s cerkvene strani mu je bilo podeljeno leta 2000, ko je bil imenovan za monsinjorja.
Ko iščem oporne točke za promocijo Tvoje osebnosti, dragi Janez, mi prihaja na misel rek latinskega pisca, ki hvali pitje žlahtne kapljice z besedami: »Quinque sunt causae bibendi.« (Pet je razlogov za pitje.), le da
Z desne proti levi: prof. Janez Zupet, brat Krištof, prof. Franc Kralj, nekdanji Zupetov dijak Tone Česen
bom stavekparafriziral: »Quinque sunt causae laudandi.« (Pet je razlogov za pohvalni govor.):
a) Ad primum — Adventns senectutis — Danes si prestopil prag tretje življenjske dobe. Starost običajno prinaša modrost življenja. Želim Ti, da bi se nadebudna mladež ob tebi navzela spodbude modrega Siraha: »Ne zavračaj pripovedovanja starih ... Od njih se boš namreč naučil pameti in kako odgovoriti, ko se pokaže potreba.« (Sir 8,9)
b) Ad secundum — Bonitas viri - Dobrota je vrlost moža, ki s pristnim in neposrednim človeškim odnosom kaže na žlahtnost svoje osebnosti. To pri tebi cenimo.
c). Ad tertium - Amicitia - Prijateljstvo. Tvoja prijazna naklonjenost sočloveku dokazuje resničnost spoznanja: »Zvesti prijatelj je močna zaščita, kdor ga je našel, je našel zaklad... Zvesti prijatelj je čarobni napoj življenja.« (Sir 6,14-16)
č) Ad quartum - Thesaurus scientiae - Tvoja zakladnica znanja nas vedno znova očara. Študij indoevropske komparitivistike Te je od materinščine, od klasičnih jezikov Grkov in Rimljanov ter jezikov sodobnega časa popeljal v zakladnico Semitov, omogoči! Ti je prelitje njihovih dosežkov v naš jezik. Naj mi bo dovoljena drzna primerjava. Na vrhu Nanosa je postavljen pomnik prevajalcu Biblije v latinski jezik - piscu Vu/gate v cerkvici sv. Hieronima, ob vznožju Nanosa se mu pridružuje sodobni »Jerončič«, vipavski Hieronim Janez Zupet.
d) Ad quintum - Quaecumque altera causa - Katerikoli drugi razlog je pravšen za to počastitev. Ker smo ljudje različni, ima tudi vsak svoj okus in izbiro. To je tudi razlog za osebno občudovanje in priznanje. Zaključujem s posvetilom Simona Gregorčiča prijatelju Andreju Jekšetu: »Pač mnogo moških, malo mož naš vek rodi, a kar nebo nam dalo mož, med prvimi si ti!« V čast si štejemo, da te imamo. Zato: »Ad multos annos, felices et sanos - na mnogaja, blagaja Ijeta - še veliko srečnih in zdravih let!« Ti želi prijatelj in sopotnik Franc Kralj.
Ob koncu druženja smo slavljencu nazdravili in zapeli zdravico.
Nova spovednica v vipavski cerkvi
Na tretjo adventno nedeljo, 14. decembra 2014, je g. škof Metod Pirih v župnijski cerkvi sv. Štefana v Vipavi blagoslovil novo spovednico. Načrte za zanjo je izdelal domačin arhitekt Marko Lavrenčič. Spovednico je izdelal tudi domačin Andrej Koren z Zemona, nekatere detajle pa je oblikovala vešča roka umetnika Otona Naglosta. S svojim delom so pomagali tudi dobri možje, ki so poprijeli, nabavili, prenesli in postavili stvari na mesto. Med njimi se je posebej izkazal Pavel Škapin, ki je poskrbel, da je spovednica opremljena s potrebno električno instalacijo.
Morda se bo kdo vprašal, zakaj cerkev v Vipavi potrebuje novo spovednico, saj ima že štiri. Da ima vipavska cerkev štiri spovednice, to je res. Vendar je treba povedati, da imata dve od teh spovednic sicer veliko zgodovinsko vrednost, kdor pa bi jih uporabil za spoved, bi se precej nerodno počutil, saj za zasebnost skrbi samo zavesa. Tudi drugi dve spovednici, kjer spovedanec lahko za seboj zapre vrata, nista ravno praktični. Marsikdo je namreč naglušen, drugi ne more poklekniti, tretjemu pa je prostor preveč utesnjen in preveč blizu ušesom ljudi, ki so zunaj.
Te težave sem zaznal že prvi teden, ko sem prišel za župnika v Vipavo. Začel sem iskati primeren prostor in način, kako bi prišli do nove spovednice, ki bi ustrezala potrebam sedanjega časa. Po dveh letih smo uspeli najti rešitev. Arhitekt Marko Lavrenčič je pripravil načrt, ki smo ga skupaj z izvajalcem sproti izdelovali in dopolnjevali in sedaj je spovednica pripravljena za to, da služi svojemu namenu.
Spovednica je najprej funkcionalna. Narejena je tako, dajo lahko uporabljajo naglušni, saj je zvočno izolirana. Kdor zaradi zdravstvenih težav ali boljšega počutja ne more poklekniti, lahko uporabi stol in se spove sede. Če kdo želi klasično obliko spovedovanja, ima na razpolago klečalnik, kjer pobožno poklekne, roke pa nasloni na polico. V spovednico lahko pride tudi človek na invalidskem vozičku. Preprosto se po kratki klančini zapelje v spovedni prostor in se po opravljeni spovedi vzvratno zapelje ven. Za intimnost skrbi zastor, ki je dovolj zamrežen, da skozi ni mogoče videti niti sence. Tisti pa, ki želi spovedni pogovor na štiri oči, lahko z lahno kretnjo roke premakne del pregrade in se s spovednikom zaupno pogovori iz oči v oči. Zasedenost spovednice je razvidna iz signalnih luči, ki so nameščene na spovednici sami in ob vhodu v	krstilnico.
Poleg tega, daje praktična, pa je spovednica tudi lepa in polna simbolike.
Simbolična je že sama lokacija. Spovednica je nameščena v krstilnico, v neposredno bližino krstnega kamna. S tem je poudarjena povezanost med zakramentom spovedi in zakramentom krsta. Krst nas postavi v stanje posvečujoče milosti in prijateljstva z Bogom. Z grehom to stanje pokvarimo	in se od Boga	oddaljimo.	Po
zakramentu spovedi pa nas Bog spet sprejme kot oče izgubljenega sina in nam	vrne čistost duše,	ki smo jo z
grehom zapravili.
Simbolična je oblika spovednice. Spovednica ni kot neka omara. Njen videz nas spominja na antični tempelj iz časov prvega krščanstva. Taka oblika poudarja, daje spovednica svetišče Božjega usmiljenja, hiša sprave z Bogom.
Ko vstopamo v to svetišče in odpiramo njegova vrata, primemo za roko. Roka na vratih je znamenje roke, ki nam jo Bog ponuja v spravo. Ko zahrepenimo po spravi z Bogom, nas Bog že čaka. Je že tam. Preden pridemo k njemu, nas že pričakuje in nam ponuja roko v spravo. Ko hočemo odpreti vrata, primemo za to roko in začutimo toplino, s katero nas Bog sprejema. Prav tako tudi duhovnik, ko stopa v svoj del spovednice, z roko objame Jezusovo s trnjem kronano srce. To ga spomni, da je v spovednici služabnik Jezusovega usmiljenega srca.
Na eni strani spovednice beremo napis: »Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni.« To so besede, s katerimi je Jezus apostolom in njihovim naslednikom poveril oblast, da v njegovem imenu odpuščajo grehe. Ni poslanstvo duhovnikov, da grešnike obsojajo, ampak imajo nalogo, da jim odvzamejo bremena grehov. To je Jezusov velikonočni dar, ki je čudovit in edinstven, saj vemo, da nam po spovednikovih rokah Jezus popolnoma izbriše težo naše grešnosti. Na drugi strani pa je napis: »Vrnil se bom k Očetu,« ki pomeni držo ponižnosti in skesanosti, kije potrebna, da odpuščanje dosežemo.
Želim si, da bi bila spovednica čim bolj dolgo in čim bolj pogosto uporabljena in bi v njej čim več ljudi začutilo olajšanje, ki ga prinaša sprava in odpuščanje.
* * *
Spoštovani!
Ob letošnjem božičnem prazniku in prehodu v leto 2015 vam voščim obilo veselja v Gospodu. Svet nam lahko ponuja obilo užitkov; zabave, veseljačenja. To nam lahko prinese nekaj prijetnih trenutkov, ne prinese pa resničnega veselja, ki je notranje, globoko in človeku prinese radost, zadovoljstvo, srečo in mir. Te darove prinaša samo veselje, ki ga daje Gospod. Zato vam želim, da bi resnično srečali Jezusa. Ne samo na zunaj, površno, v bežnem spominu, ampak notranje in v vsej polnosti. Da bi vas to srečanje prežarilo, da se ne bi več bali za svojo prihodnost, da bi zmogli prestati preizkušnje, da bi bili kos težavam in da bi z vaših obrazov žarelo veselje in upanje.
Tudi letos nameravam v božični dobi obiskovati in blagoslavljati vaše domove. Veselim se obiskov po vaših družinah. Čeprav mi razne obveznosti jemljejo čas, da se ne morem toliko časa ustaviti z vami, kot bi se rad, nameravam letos obiskati družine v tistem predelu Vipave, kamor tani nisem utegnil priti. To so hiše na Gradišču, v Novem naselju, ter Goriška in Kosovelova ulica. Za te predele se bom gotovo potrudil in vas obiskal. Če bo uspelo še kaj več, bo samo v obojestransko veselje in korist. V župnijskem listu bom sproti obveščal, kdaj in kje me pričakujte. Vsekakor pa bo čas, namenjen obiskom, trajal do svečnice. Kasneje pa bom vesel individualnih obiskov, na katere me boste povabili ob različnih priložnostih, zlasti ob nedeljah popoldne.
Blagoslovljene božične in novoletne praznike vam voščim tudi v imenu g. Janeza Zupeta in drugih sodelavcev v župniji.
Lojze Furlan, župnik
pjf.CVM
£ ^	|	Vipava
<Zemono | Gradišče>>
Leto hitro se obrne in z božičem pride čas, da se odposlanstvo vrne -SVETI KRALJI spet med nas.
Iščejo in prosijo,
ZBIRAJO DAROVE
In voščila nosijo v naše vse domove.
Odprimo srca na stežaj
ZA LJUDI V SKRAJNI BEDI
da sočutja naročaj in dobrote zalogaj prav zares ne le v besedi izboljša njihov položaj.
ZA DOM IN DRUŽINO
Obnova zvonika na Gočah
Nedelja, 30. november 2014, je bil za župnijo Goče prav poseben dan. Praznovali smo god sv. Andreja, zavetnika naše župnije Goče, ter blagoslov obnovljenega župnišča in zvonika. Slovesnost je vodil gospod škof Jurij Bizjak.
Na obnovo zvonika smo zelo ponosni, saj nosi poseben pečat župnije Goče. Zvonik je bil zgrajen leta 1608, zvon pa nosi letnico 1706 in je bil vlit prav na Gočah in še danes vsak dan poje hvalo Gospodu.
Za obnovo zvonika smo izbrali podjetje KONSTRUKCIJE PERČIČ, ki je svoje delo kljub slabemu vremenu zelo dobro in kvalitetno opravilo. Kratek opis del, ki so ga pripravili člani gospodarskega sveta, Jožko Žgur, Lojze Adamič in Božo Fajdiga:
Križ na vrhu zvonika je bil na novo pocinkan in pobarvan. Bakrena krogla ob vznožju križa je bila zamenjana, ker je bila stara vsa prestreljena. Špica zvonika je zaključena s tremi osmerokotnimi velikimi kamni, ki so bili poškodovani, verjetno od strele, in so bili počeni na tri dele. Te so razstavili, jih s posebnim lepilom zlepili in ponovno postavili na svoje mesto, tako da so sedaj kot novi. V sami špici zvonika so zamenjali vse prečne vezi, kijih po toliko letih praktično ni bilo več. Na delu, kjer se zvonik prelevi iz kvadratnega tlorisa v osmerokotni tloris, ima zvonik zelo znamenit krniž, ki so ga utrdili in obnovili. Prav tu so staro kritino zamenjali s škrlami, tako da so najprej postavili podložni beton, nato dobro hidroizolacijo in zaključili z novimi kamnitimi ploščami, ker so bile stare zelo dotrajane. Kamnite plošče v tlaku zvonika pod zvonovi so na novo fugirali, nekatere podložili zaradi izravnave, par pa zamenjali. Vse kamnite napušče ob oženju zvonika so zaščitili z obrobo iz nerjaveče pločevine. Prečni kamen v portalu vrat pri vhodu pod zvonik je bil zamenjan z novim, ker je bil star in tako poškodovan, da se ga ni dalo več popraviti. Odstranili so ves star omet in nanesli nov omet po celem zvoniku, kije bil nato še popleskan. Prav tako je bil
Obnova zvonika nas je stala 57.800,00 €. Tako obnovljen zvonik bo lahko še naprej oznanjal vez med Gospodom in dobrimi ljudmi ter pel hvalo našemu Gospodu, župniji Goče in širši okolici v dolini.
Da smo lahko vse to postorili, gre najprej zahvala vsem Vam iz vasi Lože, Manče in Goče in ostalim, ki ste prispevali svoje darove kljub težkim časom. To dokazuje, da čutite, daje Cerkev del Vas in da brez Vas ne bi obstajala. Zahvala tudi Občini Vipava in vsem sponzorjem, ki so prispevali sredstva. Zahvala gospodu škofu Juriju Bizjaku za blagoslov.
Še posebna zahvala pa našemu župniku Ivanu Furlanu, ki seje pogumno podal v obnovo župnišča in zvonika in takole zapisal:
»Zvonovi potrebujejo trden zvonik. Zvonik je znamenje, ki povezuje nebo in zemljo. V črtah zvonika navzdol vidimo vero v enega Boga, ki prihaja k nam. Navzgor usmerjene črte izražajo željo človeka, da bi se povzpel k Bogu. Človek je bitje s pokončno hojo, išče vedno znova, kar je najvišje in najpomembnejše v njegovem bivanju, ko se vzpenja kvišku. Tako zvoniki niso samo nosilci zvonov, ampak tudi znamenje preseganja zemeljskega. Podoba cerkve pri nas je tesno povezana s podobo zvonika. Naši kamniti zvoniki imajo še posebno privlačnost. Naš kamen jim daje domačnost. Tudi odmev zvona je drugačen, če je zvonik kamnit. Na vrhu zvonika je vedno križ. Na našem zvoniku je tudi zastavica, ki kaže na vreme, dež in veter. Zvonik je visok 32 m in stoji pred vhodom v cerkev. Zidan je v beneškem stilu, je veličasten in daleč viden. Naši predniki so vanj vložiti ogromno truda. Je znanilec starodavne cerkve, ponos pa tudi skrb. Gočani smo vraščeni v domači zvonik, zvonik pa je vraščen v nas.«
In zvonik je prav na praznik sv. Andreja zacvetel v vsej svoji lepoti. Flvala tudi vsem, ki ste poskrbeli za prijetno druženje ob domačih dobrotah in vinski kapljici.
Zapisala Urška Žgur Fotografije so last Lojzeta Adamiča.
na novo postavljen strelovod.
Zahvala!
Društva Lovski pevski zbor Zlatorog Vipava se iskreno zahvaljujemo vsem, ki ste na našo prošnjo donirali do konca novembra in s svojim prispevkom pomagali našemu zboru pri premagovanju finančnih težav. Obenem se zahvaljujemo tudi vsem tistim, ki še boste. Ker je pa čas za objavo omejen, objavljamo samo tiste, ki ste prispevali do konca novembra, ostale pa v naslednji številki. Posebna zahvala g. Ivanu Princes, direktorju Veterinarske ambulante, za njegov velikodušni prispevek ob zaključku pevskega leta našega zbora. Donacijo so prispevali: Janko Kosovel, Ivanka Krhne, LD Trnovski gozd, Martin Štucin, Šraml d.o.o., Nevenka Lušina, Ipavec Boža, LD Fajti hrib Renče, Štrancar Zdravko, Silvester Kobal, Gold club d.o.o., Rener Tatjana, Trs GRO d.o.o., Jerneja Dimeč Bratina, Milena Ličen, Miloš Harej, Marija Cotič, Aleš Gulič, Primož Likar, Franc Kandus. Če želi še kdo prispevati, objavljamo TRR, na katerega lahko nakažete svoj prispevek, hvala vsem. TRR: NKBM Vipava S156 0475-1000-0424-571.
Še enkrat iskrena hvala, obenem pa voščimo vsem ljudem dobre volje vesele božične praznike in uspeha polno novo leto 2015.
Bogdan Ambrožič, predsednik Lado Ko rad in, podpredsednik
Popravek:
V 110. številki VG smo napačno zapisali na str. 17, v drugi tabeli, daje Jernej Mikuž član SDS. Pravilno je član NSi. Prav tako smo pozabili napisati, daje bil v občinski svet izvoljen tudi Darko Rosa na listi SLS. Za napaki se opravičujemo.
ZA RAZVEDRILO
NOVI ČLANI SVETA KS VIPAVA
P	KRAJEVNA SKUPNOST	ORGAN VIDA	ČLAN SVETA KS VIPAVA. MITJA ...	BREZPETNI USNJENI ČEVLJI Z JERMENI	VELETOK V EGIPTU	ANDREJ NAGLOST	©	ČLANICA SVETA KS VIPAVA. MIRAJM ...	TVEGANJE. NEVARNOST	ATA	ČLAN SVETA KS VIPAVA. FRANC ...	SESTAVIL VLADIMIR ANŽEL
DALJŠA VRSTA LJUDI							PUSTNO PECIVO					BOGINJA USODE V GERMANSKI MITOLOGIJI
ČLAN sveta KS VIPAVA. PETER ...							ČLANICA KS. MILENA ...					
							KITAJSKI DENAR					
©	VEČJI KROŽNIK OVALNE OBLIKE					STOJEČA VODA						
						STAR(XiRŠK. MESTO						
i	©	RAJKO NAHTIGAL			SLOVENSKI UMETNOST. /(JODOVIN. ETNOGRAF. NACE ...					JOŽE RUTAR		
		PESNICA								GODALO. GOSLI		
ŽIVILSKI POKLIC					RAVNATEU. GLASBENE ŠOLE. BERNARDA							
ČLANICA SVETA KS VIPAVA, HELENA ...												
PRITLIKAV KONJ					DALM. ŽEN. IME				HRV. NAFT. DRUŽBA			
					ALBERT EINSTEIN				M Vlili N MOŽIC			
STVAR. PREDMET				POVRŠINS. MERA			MEJNA REKA MED KITAJSKO IN RUSIJO	JAKOST. SILA				KEMIJSKI ZNAK ZA BERILIJ
				KONJSKI TEK								
NALEPKA								OTOK V JADRANU				
MIŠIČASTI Dl 1 GOLENI					ANTON MIKUŽ			KRAJ PRI SLOV. KONJ.				
					Čl AN Ks. BERNARD ...			SLO. POLIT.. CIRIL				
URADNA KRATICA NAŠE DRŽAVE			STEVO ŽIGON			SEČ					SMISEL, BISTVO DOJETJA PREDMETA, FILOZOFSKO	VELIKO. UTRJENO POSLOPJE. STARI, I.ANTIIIERI-JEV ...
			OBOROŽENO VARSTVO			01 GA KORBUT						
IZRASTEK NA GLAVI				ČLAN KS. ANTON ...								
				okraj, ime; EL. TAYLOR								
©	ZAOBLJEN. OKROGEL PREDMET	PRITISK					BOJAN EMERŠIČ			OLGA GRACEU		
		DEL ROKE					IME PREDS. vladi;			PRIT. SAVE V MEDVOD.		
ZAČETEN DEL SKOKA						ELEKTRIČNI MEŠALNIK						
						KRADLJIVEC						
ČLANICA SVETA KS VIPAVA. KSENIJA ...									BABICA. STARA MATI			
									GORAN KODEUA			
NERESNICA				ISTANBUL. BIZANC. KON-N|\\IIV OPOLIS								
MARIJINA MATI PO BIBLIJI				©	OSNOVNI ELEMEN1 PREMICE. DALJICE, RAVNINE |						©	©
Rešitev iz 110. številke VG
Vodoravno: Ahab, Luka, Emil, Kirk, Ovsec, skopost, noema, domačija, KGB, snov, Jan, Anam, Trst, ŠD, Lola, bunker, Ren, Al, Oriana, oranža, gaz, OK, Mostar, bor, lesk. Ob, ud, ulan, ruleta, Piva, vaze, II, ef, amoralnost, klapa Planta, KO, No, AA.
Navpično: SDS, Bog, kontura, komorni zbor, KK, Ipavska, obuvalo, roč, tenor, lama, Aleksij, rak, Ezop, Hum, Tjaš, luteran, aki, Andromeda, Apo, balon, eros, III, vokalna skupina Segno, Li, ona, embalaža, Avesta, Ca, malar, nafta.
Vsem svojim strankam želijo vesel božič in
srečno novo
Vsem strankam, občankam in občanom želimo blagoslovljen božič ter zdravja, sreče in osebnega zadovoljstva v letu 2015.
kolektiv
AVTO UKMAR - IGOR UKMAR S.P.
JASMIN
Trgovina s cvetjem - Vipava
V CENTRU FAMA VIPAVi
TRS
TRS-GRO d.o.o. Trgovina in storitve za kmetijstvo
Goriška cesta 5271 Vipava
•••
Tel.: 05-368 7330 Fax: 05-368 7331
E-pošta: trgovina-trs@siol.net
CENJENIM STRANKAM SE ZAHVALJUJEMO ZA NAKUPE V TRGOVINI TRS IN JIM ŽELIMO VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE TER SREČNO IN USPEŠNO NOVO LETO 2015.
^edefe Sozicne ptaznille
in dtecno v novem
(elu 2015
Knjigarna in papirnica Črtica Magdalena Kobal s. p. davni trg 15 5271 Vipava Tel: 05 36 850 86
Stainless Steel Products Ltd.
Edelstahlnrodukte GmbH
MILENA LIČEN
Knjigovodski
Glavni trg i6/c, 5271 Vipava Tel.: 05 36 85 146 I Fax: 05 36 85 147 Gsm: 041712 850 | E-mail: biro.licen@siol.net
"Ko razmišljamo o preteklosti in pričakujemo kaj bo prinesla prihodnost, trenutek kot pesek spolzi med našimi prsti."
Bodite srečni vsak dan, vse dni!
OBILO USPEHOV, ZDRAVJA IN SREČNO *
'prevoženih *
KILOMETROV:
V NOVEM LETU 20HŠ vam želLofc
CHECK
STORITVE Simon Golob s.p Goriška cesta 6, 5271 VIPAVA
GSM: 031 544 594 info@golobstoritve.eu
www.golobstoritve.eu
v
■^r*/'^P‘Tr'-^r	^L.f v'^■w*? '^u^7 -^fflT>^z-^^'T">^r
1	^	^	A	A	A	A	A	A	^	^	A	A	A	A	A	A	A
^lilir^iuiir *^kitr'^ki£r*\tittr'^kl&i *ifdltr ^kitr^kli&^Ul£r ^tkUmr^hifc^^thlllF^^hiŽF^ihlŽF ^<U>>F ^ihilf
*» <
< <
'v/rr* 'z/r1" "^/r1" "*/rr -zzr1” -z/r1" -z/r1* -z^r1" -z/f1" *»/fJ’ 'zzr1" -z/i-T -,,rI” -z/r1” -z/r -z/r1" 'z,rr -z^r1" -z/rr
Svetlo, toplo, varno in prijazno leto 2015
ŠKAPIN
Prezračevalne, odsesovalne in klimatske naprave
Vodovodne in plinske instalacije Centralna ogrevanja Strešno kleparstvo Instalaterstvo - Kleparstvo
Simon Kodelja s.p.
Na Produ 17,5271 Vipava fe/.:05 994 55 06 fflx; 05 366 54 03 gsm: 041 429 724
e-mail: simon.kodelja@siol.com
bar
»KRHNE«
v
Ivanka Krhne - Cipič
Glavni trg 5, 5271 Vipava
O
HRANILNICA VIPAVA
VARNOST • KONKURENČNOST • 118 LETNA TRADICIJA
l/kve/e t>ozič/ie/>/hi z/ti te i/i sreč/to /tono teto 20/S
o a/n že/t /ole/fio f/(rani//n'ce cPiAaoa
‘Tovarniška cesta 4a, Aidovščmm
T:'	-4h-	*	ok.	I	>iW,t
7 v,,U/ _ T
modna obutev
jJU _ obutev
s«
'q\
ZeCimo	vam
v novem	Cetuve Cifro	sreče, predvsem pa varen frorafr.
MEtRCjlTOdtCenter - Vipavska cesta 6, Ajdovščina PAMI d.o.o. Nova Gorica, Vipavska cesta 50, 5000 Nova Gorica
		Z		
"S ■#.: ^»nedeliek, 29.12.
^EHploVOLETNI
^ ' </W/l
{eM/G&M 1 C. O/
: * ^ IpopusT
V	JL V*** k	v»B	NAKmHU NaD 40C
a Silvestrovo,^ 1.12. - od 7.00 do 17.00 &«	*	*Četrtek,1©1.01.	-	ZAPRTO
20°;^ POPUST
POPUSTI SE NE SEŠTEVAJO - UPOŠTEVA SE NAJVISJI POPUST
PRISPEVKI ZA VIPAVSKI GLAS OD 1.10.2014 DO 31.12.2014
Božič Mia	Ljubljana	20 €
Butinar Federika	Koper	50 €
Curk Leopold, Jožica	Francija	30 e
Fabčič Tadej	Glavni trg	20 6
Klemenz Majda	Ljubljana	10€
Lemut Mara	Ajdovščina	20 e
Malik Jože	Slap	20 e
Petkovšek Jože	Ivana Šeka 5	30 e
Planinc Anica	Na hribu 4	20 e
Povše Franc	Brezovica 30	30 €
Prokopovič Marta	Ljubljana	20 e
Prelec Marija	Ljubljana	70 €
Rodman Jurij	Koper	20 €
SSP d.o.o. Poljšak	Zemono	300 €
Štekar Marija	Slap	ioe
Tomažič Ivan	Na hribu 33	10 €
Skupaj	680	€
Našim zvestim donatorjem, ki podpirate izdajanje glasila VG, se najlepše zahvaljujemo in želimo vesel božič in vse dobro v novem letu.
Svoje prispevke lahko nakažete tudi na TRR KS Vipava 01336-6450860755 s pripisom ZA VIPA VSK1 GLAS.
VIPAVSKI GLAS - glasilo KRAJEVNE SKUPNOSTI VIPAVA
DECEMBER 2014 750 izvodov
Uredniški odbor:
Gizela Furlan - urednica, Magda Rodman, Vladimir Anžel, Peter Škapin in Polona Puc - lektorica
Naslednja številka bo izšla predvidoma marca 2015. Vljudno prosimo vse, ki bi radi kaj zapisali za naše glasilo, da svoje prispevke pošljete najkasneje do 10. januarja 2015 na elektronski naslov: vipavski. glas@gmail.com.
Za vse informacije lahko pokličete na tel. št. (05) 366 50 68 (Gizela) ali (05) 366 50 98 (Magda).
Tisk: Papirna galanterija Sedmak Ajdovščina
VSEBINA
Iz naše preteklosti
Ob 100-letnici velike vojne	 stran	t
Faksimile knjige Žige Herbersteina	 stran	7
Leonardo da Vinci - avtor prvega ohranjenega načrta urejana voda na ozemlju Slovenije 	 stran	9
Erzelj in njegov tabor	 stran	10
Spomini
Moja prva zgodba 	   stran	14
Predstavljamo vam
Franc Šaleški Krašna	 stran	15
Iz naše KS
Program dela za leto 2015	 stran	16
Zunanja obnova cerkvice sv. Jožefa na pokopališču v Vipavi 	 stran	17
Iz naše Občine
Obnova gospodarskega dela dvorca Lanthieri, 1. faza 	 stran	18
Mednarodni znanstveni simpozij o kvasovkah v Vipavi 	 stran	20
Iz ustanov in društev IzŠGV
Jesen na ŠGV v znamenju uspešnih tekmovanj in izmenjav 	 stran	21
Iz OŠ
Na naši šoli se vedno kaj dogaja	 stran	24
Drevesna olimpijada 	 stran	25
Gledališka predstava Frankenstein 	 stran	27
lz CIRIUS-a
Šport je združil mladostnike iz C1RIUS Vipava in sovrstnike	 stran	28
Teden otroka v CIRIUS Vipava 	 stran	29
Iz društev
lz Društva Razmetano podstrešje
Pletenje adventnih vencev	stran	30
Miklavž piškote peče 	 stran	30
Miklavžev obisk Vipave	 stran	31
Iz naše župnije
Ob sedemdesetletnici prof. Janeza Zupeta	 stran	32
Nova spovednica v vipavski cerkvi 	 stran	34
Iz naše župnije
Obnova zvonika na Gočah	stran	36
Zahvala	stran	37
Za razvedrilo
Križanka	 stran	38
Voščila
stran 39
Bogu bod;&utVltokemu. N&2EMljl MIR LJUDEM!
Ajdovščina
sp-dom 908(49 .4
VIPAVSKI
2014
352.9(497.4 Vipava)
0159303,111	x
BOŽIČ! V
JHEČKn.
1*1
lito!