KOROŠKI fužinah ----------------- RAZG L E D I RAVENSKIH ŽELEZARJEV Leto XXXI Ravne na Koroškem, 25. aprila 1981 Št. 2 NAŠE ISKRENE ČESTITKE K PRAZNIKU OSVOBODILNE FRONTE IN PRAZNIKU DELA III. KONGRES SAMOUPRAVLJALCEV JUGOSLAVIJE 1 RAVENSKI ŽELEZARJI TRETJEMU DELOVANJE DELEGATSKEGA SISTEMA V ORGANIZACIJI ZDRUŽENEGA DELA Železarna Ravne je delovna organizacija v sestavi sestavljene organizacije združenega dela Slovenske železarne. Delovno organizacijo sestavlja: 14 tozdov osnovnih dejavnosti, 4 tozdi spremljajočih dejavnosti, 5 tozdov skupnih dejavnosti, 3 delovne skupnosti skupnih služb in posebna finančna služba. V njej združuje delo 5300 delavcev. Letno proizvedemo okrog 220.000 ton visoko legiranih jekel v kovani, valjani ali liti izvedbi. Okrog 13 °/o jekla predelamo v končne izdelke. V letu 1980 smo ustvarili 8 milijard dinarjev prihodka oziroma 1,4 milijarde dinarjev čistega dohodka. 14 °/o prihodka ustvarimo z izvozom, s čimer prispevamo k uresničevanju izvozne usmeritve gospodarstva. To sporočilo smo sprejeli na konferenci delavcev železarne Ravne, ki so jo sestavljali delegati delavskega sveta delovne organizacije, delavskega sveta tozdov in delovnih skupnosti skupnih služb, skupščine družbenopolitičnih skupnosti in SIS, OO zveze sindikatov, ZKJ, ZSM, ZB NOV in drugi delegati. Vsebino sporočila smo izoblikovali na podlagi ocen in stališč konference OO sindikata o razvoju delegatskih odnosov, na podlagi razgovorov delovne skupine s skupinami delavcev, z delegati za DS, skupščine SIS, DPS itd. ter na podlagi razprave o osnutku sporočila v OO sindikata. Osnutek sporočila je prejelo prek 1000 delavcev; ti so ga na sestankih OO sindikata ocenili in dopolnili. Sporočilo je oblikoval širok krog delavcev, zato izraža ocene in predloge vseh delavcev železarne Ravne. UVOD V železarni Ravne smo delavci v povojnem obdobju dosegli velike proizvodne in ekonomske uspehe. Ustvarjali smo pomembna družbena sredstva in z njimi krepili materialno osnovo dela ter izboljševali naše delovno in življenjsko okolje. Sočasno in z enako intenzivnostjo smo krepili samoupravne socialistične odnose. Zlasti po letu 1972 je naš družbenoekonomski in samoupravni razvoj izredno dinamičen. Danes so družbenoekonomski odnosi v DO zahtevnejši kot pred leti. Tako npr. pridobivamo celotni prihodek z udeležbo v skupaj ustvarjenem dohodku in prihodku ter s svobodno menjavo dela. Našo samoupravno organiziranost smo prilagodili zahtevam zakona o združenem delu in s tem omogočili doslednješe družbenoekonomske in samoupravne odnose. Ocenjujemo, da je razvoj teh odnosov v veliki meri odvisen od naše idejnopolitične zrelosti, od angažiranosti in prodornosti subjektivnih sil ter od naše skupne pripravljenosti, da slabosti spoznavamo in premagujemo. Bolj smo se posvečali razvoju notranjih odnosov v DO, manj ali premalo pa smo prispevali k razvoju družbenoekonomskih in samoupravnih odnosov v širši družbi. Ocenjujemo tudi, da še niso ustvarjene vse predpostavke za celovito funkcioniranje sistema združenega dela. Vzrok vidimo v neizoblikovanih in neuresničenih družbenoekonomskih odnosih. Posledice so številne. Namesto celovite zavestne integracije združenega dela, zavestnega usklajevanja razvoja in uresničenega načela vzajemnosti in soodvisnosti smo še marsikdaj v položaju avtomatiziranih upravljavcev družbene lastnine. Takšen grupnolastninski položaj ovira hitrejši materialni razvoj družbe, razvoj delegatskih odnosov, odgovorno družbeno dogovarjanje in sporazumevanje ter povzroča vrsto gospodarskih problemov, od oskrbe s surovinami in reprodukcijskim materialom do podvajanja kapacitet, gospodarjenja z deviznimi sredstvi itd. Takšno stanje ustvarja v določenih situacijah vtis nemoči in neusklajenega razvoja družbe. Ocenjujemo torej, da poteka III. kongres samoupravljavcev Jugoslavije v času, ko smo že močno razvili družbenoekonomske in samoupravne odnose v družbi, da pa nekatere slabosti in nedoslednosti preprečujejo še hitrejši razvoj. Delavci železarne Ravne sporočamo kongresu samoupravljavcev naše ugotovitve o razvoju in problemih razvoja delegatskih odnosov v družbi, kakor jih vidimo pri vsakodnevnem delu. DELEGATSKI ODNOSI V ZDRUŽENEM DELU Delavci železarne Ravne ocenjujemo, da se je naš položaj in vpliv pri urejanju razvojnih in vsakodnevnih vprašanj v tozdu in DO ter pri urejanju širših družbenih vprašanj kljub nekaterim slabostim močno okrepil. Okrepil se je položaj in ugled delegatsko oblikovanih organov v tozdu, DO in sozdu kot tudi vpliv delegatov, ki uresničujejo naše interese v širši družbi. Zlasti močno je zaupanje v delegate delavskih svetov. Delegatski sistem omogoča, da smo obveščeni o pomembnejših družbenih vprašanjih, da sodelujemo pri njihovem urejanju ter da postopno krepimo naš vpliv. Delovanje delegatskega sistema je razgibalo družbenopolitično življenje v tozdih oziroma delovni organizaciji kot tudi v krajevni skupnosti in občini. Pomembno je tudi, da delegatsko oblikovani organi normalno delujejo, da ni problemov sklepčnosti ali drugih ovir pri delu. Poudarjamo, da ima uvedba fleksibilnega (zamenljivega) mandata pomembne zasluge za normalno delovanje delegatskih odnosov. Preprečuje naveličanost delegatov, prispeva k normalnemu delovanju delegatskih organov, zagotavlja družbenoekonomsko in politično usposabljanje širšega kroga delavcev itd. Kolektivno delo delegacij za zbor združenega dela občinske skupščine in za zbore uporabnikov v skupščinah samoupravnih interesnih skupnosti družbenih dejavnosti predstavlja ne glede na stik članov delegacij z bazo pomemben prispevek k podružbljanju odločanja. Ob teh in še mnogih drugih pozitivnih rezultatih in praksi delegatskih odnosov pa vidimo tudi določene slabosti. Glavna slabost in ovira hitrejšemu razvoju delegatskih odnosov so že omenjeni problemi pri uresničevanju družbenoekonomskih odnosov v delovni organizaciji in v širši družbi. Kljub prizadevanju družbenopolitičnih organizacij še nismo v celoti uveljavili kvalitetnih družbenoekonomskih odnosov, kar slabi vlogo tozda pri gospodarjenju z družbenimi sredstvi. Nismo še zadovoljni z razvojem in dohodkovno povezanostjo v okviru panoge v Jugoslaviji kot tudi s kovinsko predelovalno industrijo. Sedanja stopnja družbenoekonomske in samoupravne povezanosti ne omogoča optimalnega razvoja metalurgije in tudi ne skladnega razvoja s kovinsko predelovalno industrijo. Pri svobodni menjavi dela z dejavnostmi posebnega družbenega pomena ovira razvoj delegatskih odnosov cela vrsta problemov. Dosedanja praksa vsakoletnega sporazumevanja o programih in financiranju posameznih dejavnosti ni okrepila naše vloge v svobodni menjavi dela. V bistvu ne gre za sporazumevanje v združenem delu, ampak za golo potrjevanje minimalnih programov, ki so limitirani z ukrepi ekonomske politike in usklajeni v okviru občine. Naš vpliv je omejen tudi s prepogostim spreminjanjem sistema financiranja in dejstvom, da bo za nas veljal odlok, če ne sprejmemo enakega besedila kot večina ozdov. Vse to slabi avtoriteto delegatskih odnosov in zavest o učinkoviti svobodni menjavi dela. Menimo, da bi bilo realnejše srednjeročno sporazumevanje o programih in financiranju, v širši družbi pa se moramo dogovoriti za enotne koncepte svobodne menjave dela in jih izvajati vsaj nekaj let. Razvoj ovira tudi parcialni način reševanja materialnih vprašanj v družbi. Zaradi takega pristopa delavci nimamo pravega pregleda in kontrole nad združevanjem in porabo teh sredstev. Tudi razdrobljena samoupravna organiziranost ne prispeva k urejanju zadev. Ocenjujemo, da se v usmerjenem izobraževanju oblikuje izredno komplicirana in razdrobljena samoupravna organiziranost, kar našega vpliva ne bo krepilo, ampak omejevalo in prispevalo k parcialnim cehovskim odločitvam. Ocenjujemo, da predstavljajo pomanjkljivosti v obveščanju pomembno oviro hitrejšemu razvoju delegatskih odnosov. Obveščanju smo vedno posvečali pomembno pozornost. Imamo vrsto oblik pisnega obveščanja kot tudi obveščanje prek delovnih skupin, razglasne postaje itd. Kljub temu delavci še nismo tekoče — vsako- KONGRESU SAMOUPRAVLJAVCEV dnevno — obveščeni o dogajanjih, rezultatih in odločitvah znotraj in zunaj OZD. O gradivu za odločanje na delegatskih organih so obveščeni le delegati, ne pa tudi vsi delavci, kar onemogoča kvaliteten stik delegata z bazo. Gradivo, ki ga prejmejo delegati, je praviloma zelo obsežno, napisano v t. i. strokovnem jeziku, brez določene vsebine, predlogov, tako da se mora delegat pogosto sam dokopati do bistva. Velika večina delegatov priznava, da največkrat ne preučijo celotnega gradiva; veliko pa, da obsežnega gradiva sploh ne berejo. Če k temu dodamo še dejstvo, da imamo delavci in naši delegati praviloma zelo malo časa za oblikovanje stališč, lahko trdimo, da je naš vpliv v veliki meri odvisen od obsega in vsebine gradiva ter časa za obravnavo. Ocenjujemo, da so nekatera gradiva tako obsežna in zapletena, da onemogočajo naš vpliv. Postopno rešitev teh problemov vidimo v nekaterih konkretnih ukrepih, kot npr.: oblikujemo informacijski sistem, ki bo zagotavljal obveščenost delavcev o vseh pomembnih poslovnih, političnih in samoupravnih dogodkih in odločitvah v delovni organizaciji in zunaj nje, o tekočih rezultatih dela, o predlogih delegatskih odločitev itd. Z odgovornimi predstavniki občinskih samoupravnih interesnih skupnosti in skupščine občine smo se že dogovorili o vsebini ter obsegu delegatskih gradiv. Tudi v vseh drugih institucijah, v katere se delegatsko povezujemo, bomo zahtevali vsebinsko, kratko in pravočasno gradivo. Več pozornosti moramo posvetiti izražanju oziroma komuniciranju v delegatskem sistemu in razčlenitvi na sprejemanje samoupravnih in strokovnih odločitev. Pomembno oviro razvitejših delegatskih odnosov vidimo tudi v neizdelanem mehanizmu delegatskega obnašanja. Delegat za delavski svet kot tudi član temeljne delegacije ali stalni delegati za SIS materialne proizvodnje praviloma nima pravega stika s svojo bazo. Usmeritve za delo črpa iz planov, raznih programov, družbenega plana občine, samoupravnih splošnih aktov, zaključnih računov itd. Nima pa vsakodnevnega organiziranega stika s sodelavci, zato še v veliki meri izraža lastna stališča oziroma interese. Izhod vidimo v še aktivnejši vlogi družbenopolitičnih organizacij, v načrtnem družbenoekonomskem usposabljanju delavcev in v samoupravnem normiranju oblik, metod in vsebine delegatskega obnašanja. Določili bomo obvezne postopke, bolj natančno določili naloge in odgovornost služb, poslovodnih in samoupravnih organov, delegacij in posameznih delegatov. Stalne delegate v SIS materialne proizvodnje, bankah, zavarovalnicah, raznih združenjih, gospodarski zbornici, krajevni skupnosti bomo povezali z delavskim svetom DO oziroma tozda, s čimer bomo izboljšali njihov stik z bazo. Še bolj bomo okrepili delegatsko bazo za DS DO oziroma sozda. Ugotavljamo, da je naš vpliv na odločitve, ki jih sprejemajo delegatski organi, odvisen od števila faz posameznega postopka. Na odločitve, ki se sprejemajo po enofaznem postopku, nimamo skoraj nikakršnega vpliva, v dvo ali trifaznem postopku pa je naš vpliv bistveno večji. Kvaliteten premik vidimo v pristopu, ki bo delavce in delegate pritegnil že v fazi iskanja rešitve in predlogov. Sedaj so oblikovalci predlogov le strokovne službe, poslovodni delavci ali izvršilni organi, vendar ne zato, ker bi delegati odklanjali sodelovanje, ampak zato, ker v tej fazi niso obveščeni in pritegnjeni k iskanju rešitev. Rešitev vidimo v že uporabljeni metodi obravnavanja vsebinskih tez o posameznem vprašanju, kar nam omogoča, da že pred izdelavo konkretnih predlogov določimo osnovno vsebinsko usmeritev in predlagamo tudi rešitve. Kvalitetnejše delegatske odnose lahko dosežemo tudi z izbiro (selekcioniranjem) gradiv in poglobljenim obravnavanjem razvojnih vprašanj. Ugotavljamo, da neaktivnih oziroma neodgovornih delegatov skoraj ne kličemo na odgovornost. Edini ukrep je kritika, ki pa praviloma ne zaleže. Neaktivnega delegata še nismo odpoklicali. Možnosti odpoklica in nadomestnih volitev ne izrabljamo zaradi izredno zapletenega in dolgotrajnega postopka, ki ga predpisujejo zakonski predpisi. Menimo, da je potrebno uporabiti družbeno kritiko za neaktivne delegate in spremeniti predpise tako, da bodo o volitvah in odpoklicu delegatov za delavske svete in delegacije za SIS družbenih dejavnosti odločali delavci s tajnim ali javnim glasovanjem na zboru delovnih ljudi na predlog osnovne organizacije sindikata. Tudi za odpoklic in nadomestne volitve delegatov za zbor združenega dela je potrebno določiti enostavnejši in hitrejši postopek. Vsebina volitev s tem ne bo okrnjena, zaostrili pa bomo odgovornost in se izognili nepotrebnemu administriranju. Družbenopolitične organizacije pomembno vplivajo na razvoj delegatskih odnosov v družbi in na delovanje teh odnosov. V naši DO smo delavci prek družbenopolitičnih organizacij usmerjali razvoj družbenoekonomskih in samoupravnih odnosov v delovni organizaciji. Odločamo se o razvojnih vprašanjih DO, o samoupravnem organiziranju, o razvoju dohodkovnih odnosov, nagrajevanju po delu, uresničevanju samoupravljanja itd. Ocenjujemo, da smo delavci, organizirani v OO ZK, ZS, ZSMS in ZB, še premalo usklajeno in vztrajno premagovali slabosti v delegatskih odnosih. Predvsem premalo izpostavljamo odgovornost za neizvajanje sprejetih sklepov in stališč, prav tako pa uresničevanja sklepov ne spremljamo dovolj dosledno. Ugotavljamo, do na sedanji stopnji razvoja delegatskih odnosov DPO največ pozornosti posvečajo reševanju notranjih problemov. Premalo pa še deluje- mo navzven, oziroma preredko oblikujemo usmeritve in svoj odnos do razvoja krajevnih skupnosti, samoupravnih interesnih skupnosti, občine, banke itd. Tako delegati v teh okoljih večkrat nimajo nujno potrebne idejnopolitične in interesne usmeritve. Rešitev vidimo v doslednem, usklajenem in sočasnem planiranju samoupravnih in družbenopolitičnih dejavnosti, da bi lahko DPO kar najbolj organizirano in pravočasno nastopile kot odgovorni člen samoupravnega sistema ter nosilec in usmerjevalec dejavnosti. Delovanje delegatskih odnosov v SIS družbenih dejavnosti je kljub že omenjenim slabostim pri uveljavljanju svobodne menjave dela močno okrepilo zavest o skupnem oziroma samoupravnem urejanju teh dejavnosti. Ocenjujemo, da imamo delavci železarne pomemben vpliv na odločitve v občinskih samoupravnih interesnih skupnostih družbene dejavnosti. Stališča, mnenja, zahteve, ki jih uskladimo v konferenci delegacij v delovni organizaciji, se v veliki meri uresničujejo. V skupščinah teh samoupravnih interesnih skupnosti sc krepi dialog in zavest o soodvisnosti proizvodne in neproizvodne sfere. Še boljše delo ovirajo slabosti obveščanja kot tudi obremenjenost skupščine samoupravnih interesnih skupnosti z raznimi operativnimi zadevami. Bistveno manjši vpliv pa imamo na odločitve, ki jih sprejemajo organi republiških samoupravnih interesnih skupnosti. V praksi ni dosledno izvedena delegatska povezava od delegacije v tozdu prek skupščine občinske samoupravne interesne skupnosti do skupščine republiške samoupravne interesne skupnosti. Povezava je pretrgana na občinski ravni, saj je skupina delegatov za skupščino republiške samoupravne interesne skupnosti marsikdaj nepovezana z delegati za skupščino občinske samoupravne interesne skupnosti. V nekaterih republiških samoupravnih interesnih skupnostih se naši delegati počutijo nemočne, trdijo, da se v teh skupščinah ne dogovarja združeno delo Slovenije o posameznih vprašanjih, ampak sprejemajo odločitve pod prevelikim pritiskom strokovnih služb, izvršilnih organov in izvajalcev. K takemu stanju prispeva tudi gradivo, ki je praviloma izredno obsežno in vsebinsko neprimerno, delegati pa ga dobijo prepozno. Delegatski odnosi na tej ravni se bodo lahko hitreje razvijali, če bomo natančno določili vlogo občinskih in republiških samoupravnih interesnih skupnosti ter dosledno izpeljali delegatske postopke v občini oziroma ozdih. V samoupravnih interesnih skupnostih materialnih dejavnosti urejamo najpomembnejša vprašanja materialnega razvoja, od preskrbe z energijo, razvoja prometa, do gospodarjenja z deviznimi sredstvi itd. Ocenjujemo, da so tu delegatski odnosi najmanj razviti ter naš vpliv naj- Terezija Jaser Ota &bLetnic& Trideset let samoupravljanja je za nami, pa smo svetu dokazali, da z združenimi močmi se lahko veliko naredi. Dan in noč se iz dimnikov kadi, v pečeh pa železo se tali, tu delavci se znojijo, da nalogo svojo izvršijo, se trudijo za to prav vsi, da plan v pravem času se izvrši. Nekoč tu stale so fužine, tu naši so očanci se znojili, za družine svoje vsakdanji kruh služili. Zdaj na Ravnah — stoji nam železarna, mogočna in velika, delavci ponosni smo na njo, jo zgradili s svojo pridno smo roko. manjši. Prvi razlog za to vidimo v naši delovni organizaciji v stalnih delegatih, ki praviloma niso povezani z delegatsko bazo, pa tudi v večkrat pasivnem odnosu strokovnih služb, poslovodnih ali izvršilnih organov do problematike, predlogov oziroma gradiva za seje teh skupščin. Drugi razlog je v neizoblikovanih družbenoekonomskih odnosih med proizvajalci in uporabniki materialnih dobrin, tretji pa v samem delu delegatskih organov v samoupravnih interesnih skupnosti. Delegati imajo pogosto občutek nemoči. V nekaterih skupščinah se ne dogovarjajo delegati proizvajalcev in uporabnikov, ampak poslovodne ter strokovne strukture proizvajalcev in delegati uporabnikov. Delegati imajo tudi vtis, da so strokovne službe v teh samoupravnih interesnih skupnostih pod vplivom interesov proizvajalcev, da so nekatera gradiva pripravljena enostransko, nekritično in da ne dajo prave slike o obravnavanem problemu. Velikokrat se problemi obravnavajo v strokovnem jeziku, kar dodatno slabi vpliv delegatov uporabnikov. Dosedanja praksa v nekaterih samoupravnih interesnih skupnostih kaže, da je sprejemanje selektivnih družbeno koristnih ukrepov oteženo, saj prevladujejo ožji parcialni interesi. Delavci železarne Ravne menimo, da je za nadaljnji razvoj tovrstnih družbenoekonomskih in delegatskih odnosov potrebna odločna družbena akcija na vseh ravneh, predvsem pa v republiki. Ocenjujemo, da se delegatski odnosi v občini hitreje razvijajo. Skupščina občine deluje bolj delegatsko, v njej imamo delavci pomemben vpliv in pobudo. Metode dela, načrtovanje dejavnosti, kvaliteta, obseg in pravočasnost gradiva pomembno prispevajo h kvaliteti delegatskih odno- sov. Ugotavljamo, da bi bilo delo zbora združenega dela še bolj zanimivo in vplivno, če bi pogosteje obravnavali posamezne probleme združenega dela in s tem prispeval k njihovemu reševanju. Delavci tudi ugotavljamo, da smo o predlogih in sklepih občinske skupščine slabo obveščeni, in sicer zato, ker v občini nimamo občinskega glasila, druga sredstva javnega obveščanja pa tej problematiki ne namenjajo dovolj pozornosti. Tudi z delom republiške skupščine smo delegatsko povezani, vendar je tu naš vpliv manjši. Precej prispevajo k temu izredno intenzivno delo republiške skupščine, kratek čas za obravnavo nekaterih gradiv in sistem delegiranja delegatov za zbor združenega dela. Regijsko oblikovane skupine delegatov za zbor združenega dela praviloma ne krepijo delegatskega značaja dela zbora. Čas, ki je namenjen obravnavi v delegatski bazi, to je v samoupravnih organih, delegacijah ali družbenopolitičnih organizacijah OZD, porabimo za formalno obravnavanje gradiv na regijski ravni. Menimo, da lahko delo zbora združenega dela republiške skupščine bolj povežemo z združenim delom že s tem, da dobi vsaj za gospodarstvo vsaka občina svojega delegata. S tem bi vzpostavili bolj neposredno delegatsko zvezo med republiško skupščino in združenim delom. Čas, ki ga sedaj namenjamo obravnavi na regijski ravni, bi lahko namenili razpravi v organizacijah združenega dela in v občinskem zboru združenega dela. S tem bi poenostavili, istočasno pa učvrstili delegatsko povezavo od tozda do zbora združenega dela republiške skupščine. Naš vpliv na delo zveznega zbora skupščine Socialistične federativne republike Jugoslavije je seveda zelo posreden in ga v delegatski dejavnosti ne čutimo. Menimo, da bi morali tudi za delegate tega zbora organizirati delegatsko bazo, in sicer iz delegatov občinske skupščine. Nedvomno je dosedanji razvoj delegatskih odnosov okrepil vlogo in položaj delavcev v političnem sistemu, so pa še določeni pojavi, ki kvarijo splošne pozitivne rezultate oziroma oceno. Menimo, da so skupščine še preveč obremenjene s sprejemanjem zakonskih predpisov, da se nekateri predpisi prepogosto spreminjajo, kar kaže na kratkoročen pristop k delu tako strokovnih služb in upravnih organov kot tudi delegatskih teles. Ocenjujemo, da pri sprejemanju predpisov premalo upoštevamo vidik stroškov izvajanja teh predpisov. Vsaka reorganizacija ima za posledico večje stroške, kar slabi reproduktivno sposobnost gospodarstva in zavira naš skupni razvoj. Do sedaj tudi nismo bili uspešni pri zahtevah, naj se omeji administriranje. Še vedno je potrebnih kupe potrdil, dokazov, izjav, ki se pogosto podvajajo in služijo sami sebi. Obremenjeni smo z dajanjem podatkov za najrazličnejše statistike, ne čutimo še rezultatov akcije, da naj upravni organi, služba družbenega knjigovodstva itd. zmanjšajo administriranje. Že več let neuspešno poudarjamo, da so roki za obravnavo in sprejem zaključnega in periodičnih obračunov neusklajeni z naravo teh obravnav. Obravnavo rezultatov dela brez podatkov o ekonomskem uspehu delavci odklanjamo, saj upravičeno zahtevamo popolno, vsestransko informacijo, ki pa je možna šele, ko so znani bilančni podatki. Tudi vsebinska razprava., potem ko smo formalno že potrdili periodični ali zaključni račun, ni dovolj uspešna in zavzeta. Menimo, da lahko kvaliteto obravnav in odločitev o periodičnih in zaključnih rezultatih bistveno izboljšamo tudi s premikom rokov za oddajo bilance, tako da bomo imeli vsaj 14 dni časa za obravnave. Moti nas tudi t. i. administrativno urejanje posameznih družbenih problemov. Ti ukrepi so praviloma neselektivni in prizadenejo predvsem tiste kolektive, ki se nasploh obnašajo gospodarno in varčno. Prepričani smo, da smo se o vseh vprašanjih sposobni samoupravno dogovoriti, kvaliteta teh dogovorov pa bo bistveno večja, kot so linearni administrativni ukrepi. Nekaterih družbenih dogovorov in samoupravnih sporazumov ne uresničujemo dovolj odgovorno, kar ovira normalno in učinkovito delovanje družbenoekonomskih odnosov in političnega sistema. Nekateri predpisi so sprejeti nekvalitetni in neusklajeni; tak je bil primer s sprostitvijo cen za nekatere metalurške izdelke za nazaj. Ni sprejemljivo, da s sprejetjem zakona o minulem delu tako dolgo odlašamo in s tem puščamo tako pomembno ustavno kategorijo nedorečeno. Menimo, da je potrebna za uresničitev teh nalog odločnejša družbena akcija. Našteti primeri kažejo, da smo delavci s svojimi delegati kljub vedno večjemu vplivu, ki ga imamo na vseh toriščih družbenega življenja, sorazmerno nemočni, ko zahtevamo spremenjeno obnašanje upravnih organov, raznih administrativnih in strokovnih služb. ZAKLJUČEK Delavci železarne Ravne želimo s tem sporočilom III. kongresu samoupravljavcev Jugoslavije izpričati svojo čvrsto pripadnost in zaupanje v sistem samoupravne socialistične demokracije. Delegatski sistem nam odpira vsa vrata v naši družbi in omogoča, oziroma celo zahteva, naš vpliv. Problemi, ki jih naštevamo v tem sporočilu, so posledica izredno hitrega družbenega razvoja, stalnega iskanja boljših in doslednejših poti za učvrstitev oblasti delavcev v družbi, pa tudi naših subjektivnih slabosti. Naš dosedanji gospodarski in družbeni razvoj dokazuje sposobnost delegatskega sistema, da hitro in učinkovito rešuje zapletene družbene probleme. Slabosti v delovanju tega sistema pa bomo, kot do sedaj, tudi v prihodnje sposobni odpravljati predvsem s še bolj organizirano akcijo subjektivnih sil. Pogoj za hitrejši razvoj so dosledno uresničeni družbenoekonomski odnosi v DO in širši družbi, aktivnejša vloga organiziranih subjektivnih sil in odpravljanje slabosti pri delu. Delavci železarne Ravne pozivamo udeležence III. kongresa samoupravljavcev Jugoslavije, naj poudarijo pomen delegatskega sistema za nadaljnji razvoj samoupravne socialistične demokracije kot edine stvarne oblike oblasti delavskega razreda in vseh delovnih ljudi Socialistične federativne republike Jugoslavije. To je pot, ki jo je začrtal naš vzornik, velikan socialistične revolucije, Josip Broz Tito. Mitja Šipek Ob spominu na veliko obdobje naše zgodovine Leto je minilo, odkar smo dan za dnem v strahu pogledovali na televizijski zaslon. Jasno je bilo, da se čudež ne more zgoditi in se tudi ni. Vsakdo je umrljiv, tudi naš Tito. Vendar smo si bili v skrbeh. Zdelo se nam je, da bomo težko vozili brez njega, ker smo mu pač tako globoko zaupali. »Pa če grem do Tita«, si lahko marsikdaj slišal iz ust komaj pismenega človeka, ki se ni zanimal za svojo okolico, vendar se je v stiski zatekal po pomoč, kamor je vedel in znal in če je vse odpovedalo, je zaupal svojo bolečino naravnost Titu, v podzavestni veri, da je in bo rešil vse ljudi iz vseh težav. Tako zaupanje ni zraslo iz nič. Še tako skrbno izdelana propaganda ne bi mogla opraviti nič, če ljudstvo v njem ne bi dejansko čutilo moč in modrost. V naših krajih smo za Tita izvedeli pravzaprav pozno. Osvobodilno gibanje, ki je v sosednjih republikah, posebno v Srbiji, zajelo cele pokrajine že leta 1941 (Užice itd.), je bilo na slovenskem manj množično. Pri nas nihče ni niti slišal za pravo resnico spričo izredno močne in dobro organizirane sovražne propagande. Šele leta 1944 je gibanje postalo vseljudsko in s tem tudi ime njegovega vodje Tita. Nemci so kaj radi omalovaževali uspehe NOV; ali so o njih kar molčali ali pa so poročali zasmehi j ivo, da bi odvrnili pozornost ljudstva. To pa so storili šele tedaj, ko so videli, da resnice ne bodo mogli prikriti, zato so jo namerno popačili. Tako so po neuspelem desantu na Drvar v Celovcu v muzeju razstavili na zajetnem prostoru trofeje iz Drvarja. Močno povečana fotografija je kazala ujete civiliste, razraščene, razcapane, starčke in otroke in poleg je pisalo — to je pa banditska vojska. Okoli so bile razstavljene različne predzgodovinske puške in pištole z dušilci, noži in druga krama s podnapisom — to je pa banditsko orožje. Je že res, da smo v partizanih uporabljali zelo zastarelo orožje, pač tako, kakršnega smo dobili, vendar tako zdelanega in zarjavelega pa le ne. Zato tudi tisti, ki niso prav nič vedeli o partizanski borbi, posebno še nemško govoreči sošolci, ki so poleg vsega bili še pri Hitlerjugend organizaciji, niso prav verjeli, da je vse to res, kar je na razstavi prikazano. Tako je razstava dosegla ravno nasprotni učinek, kot so ga razstavljavci želeli doseči, tak namreč, da nihče ni prav verjel, če jih le niso potegnili. Krona vsega pa so bile rdeče jahalne hlače, ki naj bi bile uplenjene v Drvarju. Ob njih je bilo napisano, da so to hlače komandanta bandita Tita in da je s tem itak dokazano, da so jih pokončali, komandanta pa ujeli. Kdor je videl to trofejo, si je dobro zapomnil ime Tito in je dokončno nehal verjeti, da je res, kar je tu razstavljeno. Se mnogo hitreje pa se je Titovo ime razvedelo iz literature, ki smo jo, sicer nekoliko zastarelo, razdajali po vseh terenih in na sestankih OF, SKOJ in drugih organiza- * '*r. »M Z zadnjega obiska predsednika Tita na Ravnah cij, ki so v tistem obdobju obstajale. Titove slike so krožile, sicer na ciklostilu razmnožene v primitivni tehniki, vendar krožile so in se vtisnile v spomin. Čisto drugače je bilo v brigadah, kjer je bila obveščevalna dobro organizirana, politično življenje pa prav tako in je vsak borec vedel, ne samo za ime vrhovnega komandanta, temveč tudi za mnoge druge reči — bodoča državna ureditev, zakonodaja, družbeni odnosi in še čuda stvari, ki smo jih na terenu le počasi in v majhnih obrokih sprejemali — običajno zastarele. S kakšnimi občutki smo tedaj izgovarjali ime TITO, ne vem več natanko, zdi se mi pa, da smo v njem videli svojega komandanta in nič več in nič manj, brez vsakih sentimentalnosti in ker smo bili vojaki, smo vedeli, da je komandanta treba ubogati. Šele po vojni, ko sem se umiril in pričel živeti normalno civilno življenje, sem večkrat razmišljal o polpreteklih časih. Tedaj še televizije ni bilo, potovali smo malo in Tita sem videl na kakem reportažnem zapisu v kinu, osebno pa nič prej, preden ni prišel na Ravne. Eni so mu pripisovali čudežno moč, drugi izjemno srčno kulturo, tretji enkratno genialnost, vsi pa smo mu skoraj neomejeno zaupali. Če se sedaj spomnimo na viharje, po katerih je moral krmariti našo domovino med in po vojni, potem se včasih res vprašamo, če ni zares potrebna genialnost in sploh vse dobre lastnosti v najvišji meri, da smo z našo ladjo pristali v svobodni luki. Čudežnih lastnosti pripisovati kateremukoli živemu človeku nima pomena, ker vemo, da takih ljudi v resnici ni, je pa druga resnica, ki pa je, žal, redka tudi pri ljudeh, ki imajo oblast — da neomajno zaupajo svojemu ljudstvu. To izjemno lastnost pa je on imel. V še tako brezupnih položajih se je popolnoma zanesel na svoje borce in po vojni na svoje državljane, da je lahko tvegal nastop, ki ga svet ni pričakoval — in uspel je, ker mu je ljudstvo zaupalo in stalo ob njem trdno odločeno, da ga ne zapusti. Ta vera v ljudi, posebno še v mladi rod, je bila tolika, da je na njenih temeljih pričel zidati nov svet — svet neuvrščenih — v času, ko niso bili ne z leve, ne z desne dani ničkaj ugodni pogoji. Tedaj je svet ostrmel in skoraj v isti sapi zavzdihnil, saj ga bo minilo. Da, če bi bila ta zamisel le njegova osebna ambicija, hitro bi minilo, če ne bi osnovnih prijemov že preizkusili na lastni koži. Ideja o samoupravljanju ni bila nič manj drzna in bi se morala zrušiti v prah prav kmalu, če ljudstvo ne bi verjelo svojemu voditelju in ta vera je morala biti globoka, saj se praksa samoupravljanja ni potrjevala vsak dan kot pravilna. Potrdila se je, ko so bile odpravljene napake, ki pač vsako delo spremljajo, in v tistih trenutkih je bila potrebna vera vanj. Svet se je spraševal, kako bo Jugoslavija vozila brez TITA. Večje skrbi so si delali kot mi sami. Mi si jih pravzaprav sploh nismo delali in za tem zopet tiči pristna in neomejena vera vanj in v njegovo delo. Tudi če ne bi bilo bučnih prireditev in sprejemov ob njegovi pojavi, naklonjenost ljudstva zanj ne bi bila nič manjša. Borci smo si ga lastili kot svojega komandanta, sedaj, ko smo že v letih, že nekoliko sen- V železarni di^fi^c«0^cSo-zicionalnimi demokratičnimi elementi teh strank: z levim krilom Sokolov, krščanskimi socialisti in slovenskimi kulturnimi de- Socialisti Mežice so bili po prvi svetovni vojni zelo delavni. Nobenega prvega maja niso izpustili brez manifestacije. Na sliki poznamo samo Šahmana Franca na skrajni desni. Med vojno je bil znan aktivist, vodja bunkerja »vodni mož« v Jazbini in pozneje v Muče-vem, kjer je bil v začetku leta 1945 izdan in ustreljen. Zanima nas, kdo so ostali udeleženci proslave lavci. S svojim članstvom je prodirala v različna napredna društva (Zveza kmečkih fantov in deklet, Vzajemnost itd.). Z zbiranjem opozicionalnih elementov v času občinskih in državnih valitev z volilnimi listinami Ljudske fronte je KPS boj proti vladnemu režimu povezovala z bojem proti nemškemu nacionalsocializmu, italijanskemu fašizmu ter njunim pasje zvestim oprodam — reakcionarnim klikam slovenskih političnih vrhov. S prizadevanji za enotnost Ljudske fronte so slovenski komunisti odločno pobijali ugovore zunanjih in notranjih sovražnikov ljudstva, ki so zatrjevali, da želi KPS s svojimi revolucionarnimi zahtevami uveljaviti zgolj ozke strankarske interese. Nasprotno: z uresničevanjem političnega programa, začrtanega na ustanovnem kongresu na Čebinovem (1937), je KPS zgodaj dokazala, da kot edinstvena demokratična in enotna sila zastopa interese delavskih množic. Vse ostale stranke (meščanska, klerikalna itd.) so namreč še tik pred aprilsko vojno z enako vnemo podpirale jugoslovanske fašistične režime, podpihovale politiko kršitve narodnostnih pravic in pehale slovenski narod v vse hujšo odvisnost od tujega kapitala. »Fašizmu bomo zaprli pot, če bomo ustvarili najtesnejšo enotnost vsega slovenskega ljudstva,« je bilo osnovno načelo KPS. »Skupen boj proti fašizmu mora združiti ves slovenski narod in vse slovenske protifašistično usmerjene elemente, ne glede na njih politično pripadnost, torej pristaše SLS in bivše Kmečko-demokrat-ske koalicije in vse delavstvo.« Pristaše SLS, slovenskega dela JRZ, je še posebej pozvala, »naj spričo nevarnosti, ki jo predstavlja oživljena aktivnost JNS in ostalih fašističnih skupin,« združeni manifestirajo skupno voljo slovenskega naroda proti ju-gofašistom in unitaristom ter za »tabor slovenske demokracije!« Klerikalno vodstvo je odklonilo povabilo k sodelovanju in je svojemu članstvu v KS prepovedalo udeležbe pri akcijah s slovenskim ljudskim gibanjem, ki so ga usmerjali komunisti. Kle- rofašistični čuvarji, priliznjenci in ovaduhi so svojo opredelitev podprli tudi z izdajanjem letakov z izrazito hujskaško kontrarevolucionarno vsebino. Kljub skrajno popustljivim stališčem klerikalnih kolovodij pa mnogi katoličani niso upoštevali reakcionarnih ukazov in niso upognili kolena pred fašistično-simpatizersko prižnico: tako so največkrat sodelovali pri najrazličnejših prireditvah in demonstracijah, ki jih je organizirala KPS. S široko politično dejavnostjo je KPS izražala ne le soglasnost delavskega razreda, temveč je osvajala tudi simpatije kmetov, napredne inteligence in posebej mladine. Težnja po enotni Sloveniji (ki so jo meščanski krogi zadušili pod Avstrijo in prodali pod kraljevino SHS), katere preroški glasniki so bili veliki slovenski možje: Prešeren, Levstik in Cankar, je znova zaživela tik pred letom 1941, ko je KPS suverenost demokratične Slovenije povezala s progresivnimi tokovi preteklosti. V boju proti nacionalsocializmu in fašizmu, ki sta se neustavljivo razraščala in preplavljala ob podpori in popuščanju meščanske reakcije, je KPS v Sloveniji vodila odločno dejavnost proti politiki Kulturbunda in petoko-lonašev — nemških narodnostnih manjšin, ki sta jih vlada Tretjega raj ha in nacistična stranka v Nemčiji skrivoma pripravljali za podtalno dejavnost na jugoslovanskem ozemlju. n. Največ sveta otrokom sliši Slave, tje bomo našli pot, kjer nje sinovi si prosti vol’jo vero in postave. (Prešeren) Korenine in vzroki slehernega zgodovinskega obdobja, vsebinsko obogatenega in novega, so vselej globoko vzrasli v preteklost. Tako tudi obdobje narodnoosvobodilnega boja Slovencev, ki predstavlja najveličastnejši vzpon slovenske zgodovine, saj po besedah Edvarda Kardelja »zaključuje kar celo stoletje bojev.« Ko je 25. marca 1941 kraljevina Jugoslavija pristopila k Trojnemu paktu, so bila dokončno potrjena izdajalska gesla vlade Cvetkovič-Maček, ki se je dolga leta ogrevala za milostno vprego v nacifašistič-nem -jarmu tujega imperializma: vladajoče jugoslovanske klike so raje kapitulirale pred agresorjem, kakor da bi izpolnile demokratične zahteve jugoslovanskih narodov. Seveda so se uštele: velike demonstracije, ki so v Beogradu, Ljubljani, Zagrebu in Splitu 27. marca obračunale s politiko Cvetkoviča, Mačka in Kreka ter dokončno opravile tudi z dinastijo Karadordevičev, so bile izraz političnih teženj različnih sil: čutiti je bilo vpliv mednarodnih faktorjev, špekulacij domačih političnih in vojaških skupin ter dinastičnih klik. Najmočnejši pa je bil vsekakor ljudski pritisk, pritisk iz baze, pa tudi domoljubni odpor posameznikov iz političnih vrhov. Politično aktivne množice jugoslovanskega proletariata so 27. marca dokazale, da ne sledijo več geslom starih političnih vrhov, temveč je v njih dokončno prevladala politična linija KPJ. Tako se je 27. marca 1941 zrušila stavba, pa tudi stoletje buržoazne trohnobe, vodilna vloga pa je prešla na delavski razred in njegovo avantgardo — komunistično partijo. Ko je 27. marca 1941 padla vlada Cvetkovič-Maček, je Hitler pobesnel: še istega dne je sklical k posvetu svoje politične in vojaške svetovalce ter jih seznanil z odločitvijo, da ne bo čakal morebitnih izjav o lojalnosti, ki naj bi jih izrekla Simovdčeva vlada, temveč »da bo ukrenil vse potrebno za uničenje Jugoslavije kot države — z vso silo ostrine in bliskovitim delovanjem!« K napadu na Jugoslavijo je bil Hitler prisiljen še iz enega razloga, namreč: nadaljnji program nacistične agresije, zakaj 25. maj 1941 je bil določen za napad na Sovjetsko zvezo. Nujno je bilo potrebno zavarovati desni bok. (Ravno zavarovanje desnega boka, ki so ga izzvali jugoslovanski narodi, pa je prisililo Hitlerja, da je za več kot mesec dni preložil napad na SZ, kar je gotovo rešilo Moskvo pred padcem!). 6. aprila 1941, po vandalskem bombnem razdejanju Beograda, je nacistični pritisk prerasel v bliskoviti napad vojaških enot Wehrmachta, ki je prebil obrambo kordon-sko razporejene in že dlje časa nesodobno organizirane ter opremljene vojske kraljevine Jugoslavije. Enotno ozemlje Jugoslavije je bilo zasedeno, Slovenijo so razkosali osvajalski kremplji Nemcev, Italijanov in Madžarov. Okupatorski plenilci so ozemlje, ki ga naseljujejo Slovenci, ločili na šest delov ter slehernega podredili različnemu upravnemu sistemu. Ločene dele so zaokrožili z (bolj ali manj) trdnimi mejami, le-te pa zavarovali s stalnim nadzorstvom utrjenih straž. Slovenski narod je zadelo strahotno ponižanje in občutek nemoči, ponekod, predvsem na Štajerskem, pa je postal žrtev nenasitnega pitona nacistične demagogije. Nemci so namreč Štajersko priključili direktno k »velikemu rajhu«, saj so šteli ta del Slovenije za staro nemško provinco. Po Hitlerjevih zahtevah naj bi jo ponemčili v čim krajšem času ter dokončno pregnali »vindišarje«, ki so kot »podljudje nezaželeni na območju življenjskega Proslava 1. maja 1946 v Pamečah prostora arijcev.« Po svojem prihodu v Maribor, 1941. leta, je Hitler ukazal gau-leiterju za Štajersko, Uberreiterju: »Ma-chen Sie mir Steiermark wieder Deutsch!« — Napravite mi Štajersko zopet nemško! Po firerjevih ukazih in instrukcijah so osvajalci uvedli enoten raznorodovalni sistem, ki naj bi dokončno izničil slovensko narodno dostojanstvo: »rjovenje maršev in vetrov in megafonov« (M. Bor) je postalo intonacija zverinsko zanosnim krikom nacističnih rabljev in je v prvi fazi preglasilo hropenje žrtev, ki so prve trpele in legle v grob za našo nacionalno svobodo. Pod preraščanjem okupatorskega plevela se je pričela Golgota slovenskega naroda, zganile pa so se tudi podgane na potapljajoči se ladji ter prilezle na svetlo: mnogi predvojni politiki in meščanski voditelji (ki niso utegnili pravočasno pograbiti kovčkov) so se cedili od priliznjenosti ter hinavsko pačili obraze pred novimi gospodarji, da bi si zagotovili drobtinice z okupatorjeve gostije. O tem času je zapisal kronist: Na ljubljanskem nebotičniku je zaplapolala bela zastava. Kmalu za tem sta ban in samozvani Narodni svet obvestila slovensko ljudstvo o prihodu okupatorja: »Ljubljana, prestolnica Slovenije, bo kmalu zasedena. Ohranimo pri tej priliki tisti red in mir, ki je pri nas tradicionalen. Bodimo v prisebnosti, zbranosti in disciplini verni potomci svojih prednikov.« (Slovenec.) Tako so »svojim dobrim ovčicam« pridigali klerikalni (in prav tako liberalni) politikanti, ki so že pred prihodom okupatorja stali z eno nogo na poti poznejšega izdajstva. Medtem ko so vlačili bivšo jugoslovansko vojsko v ujetništvo in so njeni predstavniki 17. aprila podpisali v Sarajevu brezpogojno kapitulacijo, so se po Ljubljani šopirili Italijani, po Mariboru, Celju in Kranju Nemci, po Murski Soboti Madžari. Tako je bilo vsepovsod, po vseh mestih in vaseh, kjer se je naselila tuja, naduta in brezkrvna baharija. Toda klerikalnim in liberalnim politikom ni bilo do tega, da bi kakorkoli odvrnili hudo in zlo od ljudstva, marveč so začeli petdlizniško gonjo, da bi ohranili svoje mehke stolčke. Tako so se čedalje bolj potapljali v kalne vode svojega poslednjega plavanja. Ko je slovenska reakcionarna gospoda pričela z vso vnemo snubiti laškega in nemškega okupatorja, je oživela dolina šentflorjanska kot še nikoli in se vrtela okrog novega boga, ki ga je v Ljubljani zastopal visoki komisar Ernilio Grazioli. Zbrali so se »častitljivi gospodje« in Grazioli jih je blagoslovil kot novo imenovano konzulto. Le-to je Grazioli popeljal pred dučeja in pred papeža in vsi so jo blagoslovili, le slovensko ljudstvo ne. Tudi škof Rožman je okupatorju z vsem srcem zagotavljal, da bo »po svoji vesti rad sodeloval z njo (fašistično oblastjo namreč), ker je od boga postavljen ...« Prodane duše reakcije, ki so pogrešale organizacije za izdajstvo ter načrtnosti v sodelovanju z okupatorjem, so kasneje pod krinko križarske vojne, vojne za vero, poizkušale vplivati na nezavedne, še neprebujene sloje slovenskega naroda. Izdajalci so prosili okupatorja za orožje, da bi ga uporabili proti ljudstvu in narodnoosvobodilnem gibanju: nastopila je bela garda in morila, dala poseben prizvok Urhu in Turjaku ter puščala za sabo na tisoče mrtvih. O strategiji slovenskega belogardizma, krvave pac- ke na telesu slovenskega ljudstva, pripoveduje Tone Svetina: »Na zboru nemških veljakov med vojno je poveljujoči general Rossener belogardiste ironično označil: »To so vojaki, politiki in diplomati žepnega formata.« Če je bila nemška strategija paranoična, je bila njihova toliko bolj nepomembna, čeprav je jemala v obzir razkol med velikimi silami in s tem igrala na dve karti hkrati. Slovenski klerikalci, tisti, ki so začeli bratomorni boj in tisti, ki danes oznanjajo narodno spravo in sanjajo o Svobodni Sloveniji pod vatikanskim okriljem in ameriškimi dolarji, niso imeli nikoli srečne roke v politiki. To so oni, ki so v stari Avstriji vdano hlapčevali Dunaju in so se ob koncu prve svetovne vojne drli po ljubljanskih ulicah: »Srbe na vrbe!«, kmalu potem pa sedeli v beograjski vladi in bili hujše pijavke kot čaršija. Ob okupaciji so se šli poklonit Mussoliniju, še preden pa je Italija kapitulirala, so izdali Italijane Nemcem, Nemce pa Angležem in tako naprej ...« Ljudstvo je ostalo samo, za trenutek povešenih rok in obupano spričo negotovosti, ki jo obeta prihodnost: vsa nasprotja, vsa kričeča politična protislovja so se zaostrila in prevzela kar najbolj nečloveške oblike. Tedaj pa je na ljubljansko ulico padel letak, kakršnih so bila kmalu polna vsa slovenska mesta. Na njem je CK KPS takole pozval vse zavedne Slovence: »Da bi bila naša borba uspešnejša, se mora združiti vse slovensko ljudstvo v skupno narodno fronto proti imperialističnemu okupatorju in zatiralcu. V to borbo poziva KPS tudi vse primorske in koroške Slovence, ki že dvajset let ječijo pod jarmom tujih imperialistov!« Ko v tem letaku KPS pribije dejstvo, da so vse slovenske meščanske stranke izdale Ljudsko fronto slovenskega naroda, v nadaljevanju poziva komuniste: »Stojte vdano v prvih vrstah borbe slovenskih delavcev in kmetov!« Pričel se je narodnoosvobodilni vzpon sinov Slave. III. Narodu in ženski ne odpuščamo tiste nepazljive ure, v kateri jo lahko posili katerikoli lopov (Marx). Še preden so po 6. aprilu enote napadalcev dokončno preplavile slovenske ceste in se zlile v notranjost države, je KPS na osnovi dosežene politične povezanosti z ljudskimi množicami pozvala na branilk napadene domovine. Sredi nenadnega vojaškega razsula in brezglavih beganj generalov jugoslovanske armade, ki so kapitulirali hkrati z vladnimi agenturami, je KPS stopila v narodno obrambno akcijo ter pozvala prostovoljce, naj v imenu ljudstva nastopijo v osvobodilnem boju ter ohranijo suverenost slovenskega naroda. Pomembna vojaško-politična odločitev KPJ ter tudi KPS, narj napredni domoljubni elementi z revolucionarnimi gesli in akcijami utrjujejo obrambno sposobnost jugoslovanske vojske, čeprav je bila nosilec kraljeve vojaške kokarde in podrejena štabu generalov in meščanskih krogov, žal ni obrodila pravih sadov. Tako oficirji kot vsi ostali »oblastniki« so se vztrajno trudili, da bi hkrati s svojo »vojaško častjo« položili čim več 'orožja pred okupatorja. Razen tega jugoslovanska vojska ni ukrenila ničesar za primer, če ne bi mogla več braniti države. K še učinkovitejšemu razsulu pa je veliko prispevala tudi peta kolona: po 6. aprilu so namreč domači Nemci še pred prihodom okupatorjevih rednih vojaških enot z orožjem zavzeli pomembnejše objekte v nekaterih obmejnih slovenskih mestih, udarne saboterske skupine Schwabisch-deutscher Kulturbunda (podobno jurišnim oddelkom Sturmabteilung (SA) pa so napadale ali streljale v hrbet umikajočim se pripadnikom jugoslovanskih vojaških formacij. Poročilo komisije za raziskovanje vojnih zločinov opredeljuje takole nemške nacionalne manjšine: »Dobro organizirana nemška narodnostna manjšina je med napadom na Jugoslavijo v aprilu 1941 nudila nemški vojski pomembno pomoč. Domači Nemci, ki so bili mobilizirani v jugoslovansko voj- sko, so razširjali laži in tako pripomogli k še hitrejšemu razkroju vojske. Če pa so enote jugoslovanske vojske naletele na nemške enote, so vojaki nemške narodnosti uhajali in s tem med druge vojake, ki so bili pripravljeni boriti se, vnašali nemir. Ko so se vdajali nemškim enotam, so vzklikali: »Heil Hitler!« Sovražnik je torej zaplenil velike količine orožja ter zabičal s smrtno kaznijo »slehernemu banditu«, ki ne bi soglašal z ukazom o oddaji orožja, streliva in vojaške opreme. Kljub tuljenju šakalov, ki so trgali, davili ter z noži in križi ubijali slabotne in neoborožene, pa partijska organizacije in somišljenjaki niso stali križem rok. »Zbiranje in skrivanje orožja in streliva pred okupatorji, vštevši prikrivanje,« piše polkovnik JLA Zdravko Klanjšček, »je do neke mere ublažilo posledice dejstva, da bivša jugoslovanska vojska zaradi izdajstva v vrhovih, protiljudske politike in nezaupanja v ljudstvo ni razdelila orožja prebivalstvu. To zbiranje je omogočilo oborožitev prvih partizanskih čet in začetek vstaje, ki brez osnovnega orožja ne bi bila mogoča v takšnem obsegu. Kako pomembna je bila odločitev o zbiranju orožja, nazorno priča dejstvo, da so nekatere večje zaloge streliva, ki so jih pripravile partijske organizacije, črpale partizanske enote vse do kapitulacije fašistične Italije, septembra 1943.« Po aprilski kapitulaciji je KPS politično (zdaj tudi narodnoosvobodilno) gibanje začrtala v treh osnovnih smereh: prvič — usposabljanje organizacij in strankinega aparata za velike naloge; drugič — oblikovanje enotne vsenarodne organizacije, ki bi združevala vse Slovence ne glede na prejšnjo politično in svetovnonazorsko opredelitev, in tretjič — v ugodnih splošno-političnih okoliščinah formiranje oboroženih enot kot sredstva za uresničevanje ciljev osvobodilnega gibanja na vojaški način. Na pobudo politbiroja CK KPS ter na osnovi pred vojno nastale akcijske enotnosti z levimi tokovi in opozicijami v slovenskem političnem življenju je bil 27. aprila 1941 v Vidmarjevi hiši na Večni poti št. 3 v Ljubljani ustanovni sestanek Protiimpe-rialistdčne fronte slovenskega naroda, kasneje preimenovane v Osvobodilno fronto, ki jo je KPS razvijala in utrjevala kot enotno vseljudsko osvobodilno organizacijo. V njej se je postopoma združevalo vse, kar je bilo naprednega, rodoljubnega in humanega. KPS so na ustanovnem kongresu zastopali Boris Kidrič, dr. Aleš Bebler in Boris Ziherl; kulturne delavce Josip Vidmar, dr. Ferdo Kozak in dr. France Šturm; napredno skupino Sokolov Jože Rus; krščanske socialiste Tone Fajfar. Na sestanku so sprejeli Teze osnovnega programa Protiimperialistične fronte. Formirali so Izvršni odbor in za njegovega sekretarja izvalili narodnega heroja Borisa Kidriča. Osvobodilna fronta je razen sabotažnih in diverzantskih akcij organizirala tudi oskrbo prvih partizanskih čet s hrano, obleko in obutvijo, prevzela je skrb za ranjence in vzpostavljala stalne kurirske zveze ter novačila borce za vstop v partizane: v ta namen je celo organizirala tečaje z osnovami vojaškega znanja za novince ter tako opravljala funkcije, ki jih v organizirani državi sicer opravljajo zaledni vojaški (teritorialni) organi. Svoj boj pa je usmerila tudi proti ropanju slovenskega narodnega bogastva in onemogočala okupatorju mobilizacijo gmotnih sredstev za osvajalne namene. Kako učinkovita so bila tovrstna prizadevanja OF, priča odlomek iz članka K dejanjem!, ki ga je Boris Kidrič objavil v Slovenskem poročevalcu 11. julija 1941: »Geslo — Ne koščka železa, ne mrvice živil za okupatorja — je treba izvajati vse bolj načrtno, vse bolj sistematično, vse dosledneje. Slovenski narod ne sme dovoliti, da bi slovenska zemlja služila kot mirno in idilično zaledje fašističnim okupatorjem. Okupatorjem je treba rušiti organizacijo zaledja povsod, na vsakem koraku!« »Če mora imeti vsaka redna armada v vojni svoje zaledje,« piše v članku Prvo leto NOV na Slovenskem polkovnik Zdravko Klanjšček, »ga mora imeti partizanska še bolj. V tem je pomen OF. Partizanska akcija bi bila nemogoča v tako težkih okoliščinah, kot so bile na Slovenskem, če ne bi imela krepkega, smotrno ustvarjenega in vodenega množičnega političnega zaledja. Enotnost slovenskih ljudi, organiziranih v OF, je odstranjevala ozkost manevrskega prostora partizanskih oddelkov na komunikativnem ozemlju Slovenije in okupatorskim četam otežavala, da bi to komunikativnost izkoriščala v svoj prid. Po akciji na sovražnikov objekt so zanj izginile. Prebivalstvo ga ni obveščalo, kje so partizani. Po več tednov so taborili v naj večji bližini sovražnikovih postojank. Njegove obveščevalne tipalke so segale v prazno. Partizansko zaledje, OF, je s trdnim zidom enotnosti ščitilo svojo vojsko.« Ze v prvem letu vojne je OF dosegla tolikšno enotnost in moč, da je tačas resnično pomenila »državo v državi«. Posamezniki in organizirane skupine so razen nenehnih sabotažnih akcij v okupatorjevi proizvodnji uničevali tudi imetje, ki ga je okupator zaplenil in je služilo raznarodovanju Slovencev. Škoda, povzročena okupatorjevemu gospodarstvu (posledice napadov na rudnike in industrijske obrate, pomanjkanje delovne sile zaradi odhodov v partizane, onemogočeno izkoriščanje gozdnih površin, ker je bilo gospodar terenov NOG), je že konec leta 1941 znašala milijon nemških mark. Vojaško-politična akcija OF pa je svoj izraz našla tudi v notranji organiziranosti: OF je imela pri CK KPS vojaško komisijo ter vojaške komiteje pri nižjih partijskih organih in rajonskih komitejih. V vseh večjih slovenskih mestih, predvsem v Ljubljani, je bila organizirana VOS — Varnostno-obveščevalna služba, strah in trepet okupatorskih tolovajev, izdajalskih plačancev in črnorokcev. Na vsem slovenskem ozemlju je OF zbirala podatke o sovražniku, ustanovila je Narodno zaščito, izdajala je svoje časopise (Delo, Slovenski poročevalec itd.) in imela svoj radio — (Radio Osvobodilna fronta), razen tega pa razvito gospodarsko in intendant-sko službo, skratka, po vsej svoji razvejanosti in množičnosti je OF postala slovenski narod sam. Pomembno pa je še nekaj, kar v delu Okupacijski sistem v Sloveniji 1941—45 poudarja profesor Tone Ferenc: »Osvobodilno gibanje si je že od začetka prizadevalo, da v oborožen boj za nacionalno in socialno svobodo vključi čim več Slovencev. Pri tem se je v prvem obdobju svojega razvoja držalo načela prostovoljnosti. Sicer je vabilo in pozivalo ljudi, naj izpolnijo svojo narodno in patriotsko dolžnost ter se vključijo v oboroženo vojsko OF, vendar pa ni izvajalo nobenega pritiska na ljudi, da se vključijo in nobenih sankcij proti tistim, ki se niso vključili. Menilo je, da lahko samo tak posameznik, član OF, ki se je sam v svoji notranjosti svobodno odločil za vstop v partizanski oddelek, za neizprosem boj, iz katerega do zmagovitega konca ni vrnitve, zaživi novo, izredno naporno življenja partizana, ki ga okupatorji nenehno zasledujejo in se mora vsak dan spoprijemati s številčno in tehnično močnejšim sovražnikom.« IV Hej, brigade, hitite, razpodite, požgite gnezda belih podgan, ,črnih psov! (M. Bor) 22. junija 1941 je bilo v Bernardovi hiši Pod hribom v Ljubljani ustanovljeno Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet. V glavni štab so bili imenovani: Franc Le-skošek-Luka (komandant), Boris Kidrič (politkomisar), Miha Marinko, dr. Aleš Bebler, dr. Marijan Brecelj, Stane Žagar, Oskar Kovačič, Dušan Podgornik in Vito Kraigher. Ta dogodek je pomenil dokončno opredmetenje vojaško-političnega bistva OF: po njem smo Slovenci uradno in prvič po karantanski tragediji dobili svojo vojsko, navdihnjeno z ljudskim proletarskim značajem in poletom, ki je dokončno zdrobil verige dvatisočletnih nacionalnih zatiranj. Glavno poveljstvo je izdalo znani partizanski zakon in pričelo izvajati nove vojaške direktive, kakršne so narekovale zahteve po širšem obsegu strateških operacij na vsem slovenskem etničnem ozemlju. Ze 22. julija 1941 so posamezne partizanske akcije prerasle v vseljudski odpor. Na ukaz Glavnega štaba slovenskih partizanskih čet je bila izvedena prva množična akcija. Pri Duplici so partizani porušili most, med Kamnikom in Gornjim gradom minirali cesto, v okolici Kamnika podrli telegrafske drogove, v bližini Radomelj pa je bil ubit gestapovec. Partizanske skupine so se pojavile v Kamniku, v okolici Homca, Radomelj, Domžal, Mengša, Trzina, Ihana, Doba in Moravč. Po vsej Slovenije so rasle majhne skupine v partizanske čete. Pričel se je srdit spopad s pogrebci, ki so slovenstvu kopali grob. 16. septembra 1941 se je Vrhovni plenum OF konstituiral v Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO) z nalogo, da v času okupacije pomeni edino predstavniško telo ter hkrati organizira, vodi in usmerja slovenski narod v boju proti okupatorjem in domačim krvavim valptom. Preosnovo OF predstavlja »dolomitska izjava«, sprejeta spomladi leta 1943: z dolomitsko izjavo so se organizacije z nekaterimi elementi političnih strank združile v enotno idejno in politično gibanje in organizacijo vseh v njej združenih skupin in organizacij pod idejnim vodstvom OF. Dolomitsko izjavo so oblikovala in sprejela vodstva vseh ustanovnih skupin OF. Nekaj tednov kasneje, 28. in 29. aprila 1943, so se sestali aktivisti OF Dolenjske, Bele Krajine, Kočevske in Notranjske s predstav- niki slovenskih narodnoosvobodilnih brigad in odredov na prvem zboru v Kočevju. O tem pripoveduje prof. dr. Metod Mikuž: »Kočevski zbor odposlancev slovenskega naroda sem doživljal kot delegat zaščitnega bataljona Baze 20. Za delegata so me izvolili partizani, borci. Ta naš enkratni Kočevski zbor, to naše narodnostno ustanavljanje v novi, čeprav še neosvobojeni domovini, je bil velika etapa na poti izgradnje in utrjevanja naše izvirne zamisli, opredmetene v OF. Takrat, po kapitulaciji Italije, smo morali Slovenci vsemu svetu povedati, kaj mislimo kot Jugoslovani. Hkrati pa smo bili prvi slovenski demokratično izvoljeni parlament, kakršnega Slovenci do takrat nismo imeli.« Zaključek. Danes, ko minevajo štiri desetletja od velikega datuma, ki pomeni vzpon malega naroda, po besedah Toneta Svetine »za nas ni zanimivo le zadnje poglavje narodnoosvobodilnega boja Slovencev in nemški poraz na naših, zanje tako pomembnih tleh. To ni bil poraz samo nemškega, temveč osvajalnega duha nasploh, tistega, ki je svoj absolutni višek dosegel v fašizmu. Ko je Hitler mislil, da je vojna končana, se je na Balkanu šele pričela in rast-la iz dneva v dan, dokler NOV ni preras- la v armado, ki je bila poleg zavezniških sil ob koncu druge svetovne vojne edina resna vojaška sila.« Za konec si oglejmo še dvoje pričevanj, ki sta vsekakor pomembni za utrjevanje zavesti o naši nacionalni preteklosti in — kot smo dejali uvodoma — njenega odsli-kavanja v sedanji čas: »Neznanstvene in neresnične so trditve slovenske kontrarevolucije, tako med vojno samo kakor tudi po njej, da bi ne bilo žrtev, če ne bi bilo NOB-j a, ki so ga organizirali in vodili komunisti. Resnica je drugačna: če ne bi bilo osvobodilnega boja, bi bilo lahko žrtev mnogo več, saj bi na tisoče naših ljudi, ki so se bili spričo narodnoosvobodilnega boja odtegnili nemški vojski in ušli v partizane, v nasprotnem primeru padlo na frontah kot topovska hrana za nemški rajh, za fašizem, za koristi tujega, krivičnega in nečloveškega družbenega sistema, ki je tudi Slovence obsodil na narodno smrt« (Prof. Ton Ferenc). »širšo demokratizacijo in idejni pluralizem so izrabili tudi prikriti sovražniki, ki so se oglasili s svojo resnico. To so znani očitki, da je KPJ izrabila ljudski odpor za osvojitev in obdržanje oblasti, da je opeharila svoje zaveznike in da ni ustvarila de- mokratičnega sistema z osnovo političnega pluralizma. Ker ti očitki niso našli ugodne klime, se je pojavila nova doktrina. Pravijo, da je bila NOB velikanska zgodovinska pomota, katere žrtve smo bili vsi na tej ali oni strani front velikih sil. Zaman da je izkrvavelo milijon sedemsto tisoč ljudi, bolje da bi bilo, če bi lepo čakali kot nekateri drugi narodi, kot na primer Čehi, ker bi tako imeli mrtvih mnogo manj, toda ne vprašajo se, kakšen bi bil končni rezultat takšnega mirovanja. Ta zadnja parola, ki jo večkrt slišimo po zakotjih in še nima poguma, da bi se razbohotila, je prav gotovo skuhana v loncu katerekoli velikih sil kot protiutež na naše intenzivne priprave za vseljudski odpor in vojno na življenje in smrt. Želijo nas uspavati in pasivirati. Preveč žrtev je stala naša svoboda, da bi bili lahko do nje neprizadeti. Naša dolžnost je, da mladini odpremo oči. Mladi ljudje, ki gradijo današnje življenje, morajo vedeti, kaj in zakaj gradijo. Potem bodo to zemljo ljubili. Če bodo to zemljo ljubili, se nam ni bati, ker se bodo zanjo borili prav tako, kot so se borili njihovi očetje — z vsemi močmi za vse!« (Tone Svetina). Franc Tušek Zaostriti moramo kritiko in samokritiko v osnovnih organizacijah ZK (Poročilo za programsko volilno konferenco 23. marca 1981) Poročilo, ki smo ga posredovali vsem osnovnim organizacijam, daje dovolj informacij o delu občinske konference in njenih organov ad zadnje programskovo-lilne konference pa do danes. Prav tako je iz njega razbrati, koliko smo komunisti in delovni ljudje občine Ravne v praksi uveljavili in uresničili stališča ter resolucijo VIII. kongresa ZKS in XI. kongresa ZKJ. Zato se bom v svojem uvodnem poročilu dotaknil predvsem tistih vprašanj in problemov, ki pestijo občane in delovne ljudi v sedanji zaostreni gospodarski situaciji in ob prizadevanju za stabilizacijo gospodarstva. Leto, ki je za naimi, je bilo polno dogodkov, ki so narekovali vsem subjektivnim silam in slehernemu delavcu ter občanu, da se bolje organiziramo in strnemo vse moči za premagovanje negativnih pojavov, ki so podledica mednarodnih gospodarskih zaostritev, prav tako pa tudi naših notranjih gospodarskih in političnih slabosti. Potrebo po celotni angažiranosti in pospešenem ter usklajenem delovanju komunistov in drugih subjektivnih sil so zahtevale akcije oziroma naloge, ki smo jih imeli ob prehodu iz enega v drugo srednjeročno obdobje. To pa je pomenilo doseči kar najboljše rezultate in planske obveznosti iz tekočega petletnega načrta in na osnovi tega izdelati usmeritve in programe za srednjeročno obdobje 1981—85. Ob tako zahtevnih nalogah pa smo bili velikokrat nestrpni, premalo organizirani in zbrani, kar je povzročalo, da naloge niso bile opravljene najbolje. Na videz dobro zastavljene sistemske rešitve so se nam v praksi pokazale kot pomanjkljive, kar so izrabljali tisti, ki so se premalo zavedali razvoja celotne družbe, ampak so videli samo interese sebe in svoje OZD. Tu mislim predvsem na razne vsiljene samoupravne sporazume, dviganje cen, zapiranje v gospodarske sisteme, ki več škodujejo kot koristijo nadaljnjemu razvoju naše celotne družbe. Ko smo v naši občini analizirali takšne pojave, smo ugotovili, da delavci v neposredni proizvodnji sploh niso vedeli za njih, kaj šele, da bi o njih razpravljali na zborih. Še več, nismo mogli zvedeti, koliko je takih sporazumov in pritiskov, čeprav so posamezni delavci, ki so jih podpisovali, vedeli zanje. Kljub vsem napakam in zaostritvam v gospodarstvu smo v letu 1980 dosegli dobre uspehe. Celotni prihodek je bil povečan za 26 %, dohodek za 35 °/o, čisti dohodek za 36 %, akumulacija se je povečala za 101 °/o, prav 'tako so se dvignili osebni dohodki; v masi za 23 #/o, povprečno na zaposlenega pa za 21 %>. Tako je znašal povprečni osebni dohodeJk na delavca v gospodarstvu 9.362 din. Podatek, da so cene življenjskim potrebščinam porasle za 29,8 %, kaže na padec življenjskega standarda za približno 8 %. Izgubo sta v naši občini imeli dve temeljni organizaciji iz rudnika Mežica (TOZD Separacija in TOZD Rudarski obrati) v skupni vrednosti 62.367 din, kar je za 114 %> več kot leto poprej. Ko smo v letu 1980 vodili akcijo za izboljšanje rezultatov gospodarjenja in stabilizacijo gospodarstva, so delavci v vseh okoljih podprli takšna prizadevanja. Velika večina delavcev se je zavedala dejstva, da smo v preteklosti več porabili, kot smo pridelali. Zavedali so se tudi, da je osebna, skupna in splošna poraba prevelika, kar dokazujejo rezultati, ki smo jih dosegli in kar je še posebno pomembno, da so bili. ti rezultati doseženi na osnovi samoupravnega dogovarjanja, kjer so sodelovali vsi delavci. Povsod so se zavedali, kaj pomenijo za naše gospodarstvo neugodni tuji krediti, da ne moremo živeti na račun teh in da visoki krediti ter druga ekonomska odvisnost zmanjšuje našo neodvisnost. Tudi v izvozu smo dosegli uspehe, menim pa, da preveč mislimo, da moramo izvažati samo zato, da bomo lahko uvažali, premalo pa so poudarjeni drugi pozitivni elementi (konkurenca, cene, tehnologija itd.). Na vseh srečanjih, sestankih, konferencah in drugih priložnostih smo govorili o investicijah. Ta vrsta porabe še ni usklajena z našimi možnostmi. Poudarjali smo nujnost prestrukturiranja investicij, zmanjšanje negospodarskih investicij, predvsem pa prednosti tistih investicij, ki bodo omogočale, da bomo doma pridelali več surovin, zmanjševali uvoz in izvažali investicijsko in drugo opremo. Velika pripravljenost delavcev in občanov za stabilizacijo gospodarstva v naši občini in s tem v celotni družbi je nekoliko popustila, lahko bi rekli, celo izhlapela. Vzrokov za takšno oceno je veliko. Izhajajo iz preteklega leta, veliko pa jih je nastalo v prvih mesecih letošnjega leta. Dokaj dobra politična situacija, ki je bila kljub zaostrenim gospodarskim razmeram in znižanju realnega življenjskega standarda v letu 1980, se je v letošnjem letu zelo poslabšala. Med delavci in občani nastaja malodušje, imajo občutek nemoči in to zaradi neučinkovitega reševanja posameznih sistemskih vprašanj. Premalo je učinkovito reševanje problemov in sporazumevanja in še vedno je preveč in bolj učinkovito reševanje na osnovi zakonov, odlokov in pogodb, kar zmanjšuje zaupanje v samoupravno odločanje, ter daje adute tistim, ki so pristaši trde roke in ukrepov od zgoraj. Delavce zelo težko prepričamo o upravičenosti tako naglega dviganja cen, posebej še, če sami nismo prepričani, da je to prav. Res je, da smo komunisti premalo naredili, da bi delavci zvedeli pravo informacijo o potrebnosti dviga cen in da bi. se na osnovi jasnih posledic odločali za dviganje cen. Poviševanje cen in predlogi, ki so jih izdelali v posameznih OZD, so bili in so še v domeni posameznikov. Negativne posledice, ki jih že čutimo med občani zaradi dviga cen, zahtevajo takojšnje usklajene in organizirane akcije vseh subjektivnih sil. Delavci razumejo, da zaradi pomanjkanja deviz ni uvoženega neprodukcijskega materiala ter surovin, ne morejo in ne moremo po razumeti, da zaradi notranjih problemov in samovolje posameznikov ali posameznih OZD nimamo domačih surovin. V zakonu o združenem delu, drugih dokumentih in raznih aktih imamo zapisano, prav tako pa govorimo na vseh konferencah in isestankih, da so uveljavljeni dohodkovni odnosi tisti, ki bodo rešili veliko problemov v družbenoekonomskih odnosih. Kje so potem glavni vzroki in krivci, da se 'ti odnosi me uveljavijo? Gre predvsem za zahtevnost, nerazumevanje in nepoznavanje ter Skupinsko lastniško Obnašanje posameznih odgovornih delavcev pa tudi komunistov. Komunisti imamo veliko nalogo. Če bi bili dohodkovni odnosi dobro uveljavljeni, bi gotovo odpadla velika večina problemov; nekontrolirano in samovoljno dviganje oziroma zidanje cen, težave z dobavo reprodukcijskega materiala in surovin, odpadli bi nesamouprav-ni samoupravni sporazumi itd. Menim, da se komunisti in odgovorni na posameznih poslovodnih položajih ne zavedamo resnosti in posledic, ki izhajajo iz navedenih problemov. Delavci so zelo zaskrbljeni zaradi pomanjkanja dela, kar pomeni, da ni dohodka, to pa nadalje pomeni, da ne bo sredstev za osebni in družbeni standard. Kako v takšnem sistemu uveljavljati nagrajevanje po delu in rezultatih dela? Sedanje skokovito naraščanje cen povzroča dvig življenjskih stroškov, ki jih najbolj občutijo delavci in občani z nizkimi osebnimi dohodki. Takšno naraščanje cen pa ogroža normalne življenjske razmere delavcem in njihovim družinam. Poslabšanje življenjskih razmer pomeni pritisk na povišanje osebnih dohodkov, vzbuja želje po uravnilovki, željo po raznih draginjskih in drugih dodatkih, kar ni v skladu z našimi prizadevanji, zakonom o združenem delu in načelih nagrajevanja po delu. Takšno stanje pa nalaga vsem komunistom nalogo, da bomo morali takšne probleme videti in jih reševati s socialnimi korektivi, predvsem pa odpravljati vzroke za to, da ne bo socialno' ogroženih družin. Drugi problem, ki povzroča slabo politično situacijo v občini, pa je pomanjkanje osnovnih življenjskih artiklov oziroma Slaba preskrba. Oddaljenost od posameznih centrov, kjer imajo sedeže posamezne trgovske OZD, in premajhna zavzetost delavcev v trgovini, potrošniških svetov in drugih odgovornih za preskrbo, vse to povzroča pomanjkanje posameznih artiklov (meso, zelenjave, južnega sadja itd). Ker ne znamo organizirati trgovine tako, da bi imeli vse artikle, naši občani zno- jubllants 30 Programsko-volilni konferenci so prisostvovali tudi tovariši, ki so letos dopolnili 30 let delovanja v zvezi komunistov. Ti tovariši so: — TRIPLAT Vlado — BRGLEZ Silvester — LOGAR Ernest — OUČEK Geza — PERNEK Simon — VIDRIH Ciril — KREMZER Alojz — ZABUKOVEC Jože — KONIČ Filip — KOTNIK Beno — DRAPER Štefan — GRABNER Silvester — LAPANJA Anton — JELEN Filip — ZORMAN Alojz — DROFELNIK Edvard — PRISTOVNIK Franc — ŠTANDEKER Ivan — VREČIČ Koloman — DOBOVIŠEK Milan — KENDA Stanko — ŠISERNIK Franc — ŠIFTAR Simon — OREŠNIK Rudi — KOTNIK Stanko — ŽNIDAR Janez — ŠATER Jože — ŠTRUCL Ivan — PEČOVNIK Milan — RUDL Jože Jubilantom v imenu vseh komunistov občine Ravne na Koroškem iskreno čestitamo. sijo veliko denarja čez mejo. Veliko pobud smo predlagali trgovcem, rešitev pa še ni, čeravno vemo, da so možnosti velike, saj v južnih republikah viški paradižnika, lubenic, paprike in drugega gnijejo na njivah. Vzrokov za pomanjkanje drugih vrst hrane pri nas v občini in širši družbi (meso, mesni izdelki, mleko) pa je v pridelovanju hrane. Pri predelavi hrane bomo morali preiti od besed na delo. Povsod imamo polna usta, kako je nujno, da posvetimo večjo skrb razvoju kmetijstva, da je potrebno zagotoviti gnojila, omogočiti in skrbeti za večjo povezanost kmetov in zadruge itd. Menimo, da bi morali za razvoj kmetijstva v Sloveniji sprejeti nekatere sistemske rešitve, ki bi na daljši, rok dajale garancijo kmetom in zadrugam. To pa gotovo ni politika kompenzacij za nekaj mesecev. Zavedamo se, da so za razvoj kmetijstva v prvi vrsti odgovorni kmetijci sami, res pa je tudi, da je njihova materialna osnova prešibka, da bi lahko dosegli večji napredek v kratkem času. Nikoli ni bilo med delavci izven kmetijstva toliko pripravljenosti za združevanje sredstev za to dejavnost, pa vendar nočemo izkoristiti ponujenega. Posebej bi poudaril, da je potrebno širša akcija komunistov v občini, regiji, pa tudi v Sloveniji, v nasprotnem ne bo uspeha. Ko smo na občinskem komiteju obravnavali problematiko kmetijstva, smo bili enotni, da je v tej dejavnosti premalo kvalificiranega in visokokvalificiranega kadra, kar je pogojeno z nizkimi osebnimi dohodki. Tako imamo v organizacijah združenega dela izven kmetijstva več kmetijskih strokovnjakov kot v sami zadrugi in drugih ustanovah, ki se ukvarjajo s pridelovanjem hrane. Smelejše programiranje v kmetijstvu je nujno potrebno, zato pa potrebujemo strokovnjaške, ki jih bomo morali plačati. Nujno je sistemsko urediti financiranje kmetijstva. Tako, da bodo združevali sredstva tudi tisti, ki kupujejo hrano, predvsem pa bogate občine, ki nimajo kmetijstva. Še naprej bomo morali urejati in razvijati socialno varnost kmeta in zadružnega delavca. Zelo 'težko zadržimo mlade ljudi na kmetijah. Vzrdkov je veliko, eden bistvenih so tudi slabe možnosti za stanovanjsko gradnjo na kmetih. Stanovanjske razmere sio še posebej slabe na večini kmetij na hribovitih in mejnih območjih. Veliko kritike in hude krvi ustvarja med delavci in občani naš sistem administracije, pa naj bo ta v organizacijah združenega dela, krajevni skupnosti, samoupravnih interesnih Skupnostih, občini pa tudi na višjih nivojih. Postopki v vsakodnevni praksi zahtevajo, da zaposlujemo veliko administrativnega kadra, ki samo nekaj prepisuje, potrjuje, razmnožuje ali kako drugače dela ne delih, ki so posledica slabe organizacije dela itd. Naj navedem samo nekaj primerov: pospeševalci v kmetijstvu so zaradi postopkov regresiranja administrativni delavci; koliko je nepotrebnega potrjevanja ali obnavljanja vozniških dovoljenj, potnih listov, osebnih izkaznic in še in 'še! Prav bi bilo, da bi tudi v zvezi s tem razpisali naloge za racionalizacijo in jo dobro nagradili. Zaradi takega zaposlovanja administracije pa ne moremo zaposliti pravih strokovnjakov in jih dobro nagraditi. Zaradi nedodelanih sistemov, slabe organizacije dela imamo tudi veliko honorarnega in pogodbenega dela, na drugi strani, pa ljudi z izobrazbo, ki ne dobijo službe (nezaposlenost). Tudi tistim, ki imajo pogoje za upokojitev, se moramo zahvaliti za prispevek k razvoju, na njihova mesta pa zaposliti mlajše kadre. Kljub temu, da se več let ukvarjamo s problematiko združevanja strokovnih služb posameznih samoupravnih interesnih skupnosti, ki bi pri nastajanju gradiv morale biti tesno povezane, pa ugotavljamo, da so rezultati slabi. Tudi v tem področju je na žalost združitev uspešna tam, kjer Ob 30-letnici samoupravljanja je bila določena z zakonom, (kjer pa so se samoupravno dogovorili, ni rezultatov. Ekonomski in drugi argumenti so jasni in govorijo v prid združevanju, zadržki so velikokrat v posameznih Okoljih, ki so pa tudi podprta z mnenji z republiških nivojev. Enako kot v kmetijstvu je tudi v to dejavnost težko dobiti prave strokovnjake, in to zaradi neprimernih osebnih dohodkov in ker so mnogo bolj izpostavljeni javni kritiki. Slaba urejenost urbanizma, komunale in stanovanjske gradnje povzroča med Občani nezadovoljstvo in slabo politično situacijo. Velikokrat pa po nepotrebnem trošimo družbena sredstva. Tako zaradi pomanjkanja strokovnjakov za nadzor gradbenih in drugih del plačujemo oziroma rabimo 5- do 10-krat večja sredstva. Slabo prostorsko načrtovanje povzroča tudi. dvakratna dela, s tem pa tudi večje stroške. Veliko omenjenih problemov v družbenoekonomskih odnosih nastaja zaradi nepopolno uveljavljenega družbenopolitičnega stoterna na losnovi samoupravnega odločanja. Tam, kjer so delavci in občani kreatorji politike in kjer razpravljajo ter odločajo o reševanju vsakodnevnih problemov v organizacijah združenega dela, krajevni skupnosti, interesnih skupnostih in v občinški skupščini, se problemi rešujejo v zadovoljstvo vseh. Tam je prisotnost na sestankih in posameznih akcijah zadovoljiva, kolikor pa posameznih problemov iz pojasnjenih razlogov ne morejo uresničiti, ljudje to razumejo in ne nastajajo politični konflikti. Tam pa, kjer subjektivne sile z zvezo komunistov na čelu nimajo posluha za vključevanje in reševanje problemov vseh delavcev ali občanov pri. uveljavljanju družbenopolitičnega sistema, pa nastajajo nezaupanje, apatičnost in nezainteresiranost. Vsi vse kritizirajo, situacije se zaostrujejo, pričakujejo rešitve lastnih problemov od drugod. Takšna stanja pripeljejo do hujših političnih konfliktov, komunisti, namesto da bi reševali probleme, se pridružijo vsesplošnemu nezadovoljstvu. V takih okoljih nam skoraj vedno propadejo vsake akcije. Imamo okolja, kjer drubemopolitični sistem dobro deluje, kar pomeni, da delujejo družbenopolitične organizacije, kjer so komunisti nosilci takšne akcije, delajo, ne da bi jim kdo stalno ukazoval. Kjer je čutiti delo družbenopolitičnih organizacij, delujejo tudi delegatski stotem, društva in družbene organizacije. Razveseljivo je, da je takšnih mnogo več, kot tistih, M mislijo, da mora njihove probleme reševati nekdo drugi. Sedanja krajevna skupnost Ravne je ena tistih, v kateri imajo občani dobro razvit družbeni in osebni standard. Iz te logike bi sklepali, da je tu najbolj uveljavljen družbenopolitični sistem. Pa ni tako. V vseh naselkih živi Okoli 11000 prebivalcev, med njimi je 800 komunistov. Delo družbenopolitičnih organizacij je neučinkovito — forumsko, kar velja tudi za samoupravne organe. Menim, da bo treba poiskati komuniste v tej krajevni skupnosti in z načrtnim delom ter konkretnimi zadolžitvami posameznikov spremeniti sedanje stanje. Ni vzdržno, da ob tako velikem številu sposobnih članov ZK aktivno dela komaj peščica. Tudi v posameznih organizacijah združenega dela so potrebne dodatne akcije in napori osnovne organizacije zveze komunistov, sindikata in drugih, da bomo izboljšali stanje. Med tistimi, kjer je čutiti slabo uveljavljanje samoupravnega sistema, je največ takih temeljnih organizacij, ki. imajo sedeže delovne organizacije zunaj naše občine. Imamo, okolja, kjer se družbenopolitične organizacije premalo zavzemajo za reševanje notranjih problemov ali pa so za to prešibke. Tem moramo pomagati z aktivnim delom in skupaj z delavci spreminjati, slabo stanje. Tako je občinski komite že deloval, so pa še potrebe (Viator, Stavbenik in drugi). Ni zanemariti pojavov, ko je bila ocena stanja v posameznem tozdu, ki so jo dale družbenopolitične organizacije, drugačna, kot je stvarno razpoloženje delavcev, kar nam potrjujejo izidi posameznih referendumov. Komunisti smo dolžni skrbeti za razvoj in uveljavljanje družbenopolitičnega sistema socialističnega samoupravljanja na vseh ravneh. To pa bomo dosegli takrat, ko bo naša skrb za delovanje občinskih, medobčinskih, republiških in zveznih organov enaka kot v naši okolici in obratno. Ne isme nam biti vseeno, kako delujejo skupščinski organi, kako se Skladajo naši interesi z drugimi in kako gospodarimo z dohodkom, ki ga združujemo na ravni občine, republike in zveze. Več pozornosti pri razvijanju našega družbenega sistema moramo nameniti razvoju samoupravnih odnosov v društvih in družbenih organizacijah. Menim, da je ta dejavnost v naši občini zelo dobro razvita, čutiti pa je preveč privatizacije in samovolje pa tudi klubaštva ne manjka, kar negativno vpliva na razvoj dejavnosti. Delovanje političnega sistema potem pomeni delovanje in uveljavljanje članov zveze komunistov v vseh okoljih in oblikah družbenega življenja, kjer moramo biti komunisti idejni usmerjevalci in med najaktivnejšimi občani. Nastopati moramo ob najbolj zahtevnih situacijah in jih reševati. Takšno aktivno delo med delavci in občani nas bo usposobilo za še težje naloge prav tako pa si bomo pridobili ugled. Odpadle bodo kritike nekomunistov, da nas ni čutiti v kraju, da ne prihajamo na zbore občanov, da se izmikamo delu v hišnih svetih in drugih organih. Uveljavljanje osnovne organizacije zveze komunistov je ena od bistvenih nalog občinske konference in njenih organov. Sestanek osnovne organizacije naj bo res samo dogovor za akcijo in poenotenje stališč, ki bodo osnova za nastopanje komunistov. Osnovna organizacija mora videti probleme in ne čakati samo na direktive višjih organov. Člani konference in člani komiteja naj ne bi bili tisti, ki bi priganjali komuniste v OO ZK, ampak morajo aktivno delati in skrbeti za to, da bo občinska konferenca na osnovi aktivnosti članov kreator politike na občinski ravni, ne pa organ nad osnovnimi organizacijami. Strinjam se z mišljenjem tistih, ki menijo, da nam je v zadnjem letu uspelo delovati in reševati probleme, ki se pojavljajo v vsakodnevnem življenju, da pa imamo še veliko storiti. Bolj kot kadarkoli moramo izpostaviti odgovornost slehernega komunista. Ne smemo dovoliti, da delajo posamezniki proti našim samoupravnim načelom, za storjene napake jih moramo sproti opozarjati. in, če je potrebno, javno izpostaviti. Gojiti in izostriti moramo kritiko in samokritiko v osnovnih organizacijah. Ni vzdržno, da člani osnovne organizacije pustijo komuniste neaktivne, da jih ne obravnavajo, ker nikjer družbeno ne delajo, prav tako pa ne hodijo na sestanke OO ZK. Opaziti je, da vlada v osnovnih organizacijah liberalizem, ki škoduje ugledu zveze komunistov. Doseči moramo večji red na osnovi zavesti članov, ne pa neke formalne discipline; za tiste, ki ne mislijo aktivno delati v družbenem življenju, pa ni prostora v vrstah zveze komunistov. Kako naj osnovne organizacije oziroma komunisti v njih zahtevajo odgovornost in red od drugih, če sami tega nimajo? Večina osnovnih organizacij opravi svoje dolžnost v dogovorjenem času, je pa nekaj takšnih, ki jih moramo za izvajanje vsakega dogovora večkrat opozarjati. Na koncu želim poudariti, da smo komunisti v občini Ravne sposobni skupaj z drugimi delavci in občani rešiti vsak problem, tudi takšne, ki nastajajo danes v našem družbenem življenju ob zaostreni gospodarski situaciji. Uspešnost reševanj problemov pa je odvisna od naše aktivnosti v zvezi komunistov, posebej pa od aktivnega dela komunistov v družbenopolitičnem sistemu socialističnega samoupravljanja. Tone Golčer PROGRAMSKE USMERITVE OBČINSKE KONFERENCE ZKS RAVNE Kmalu bo leto dni, ko smo bili izvoljeni v našo občinsko konferenco ZK. Delovali smo v zaostrenih gospodarskih in družbenih razmerah v pogojih gospodarske stabilizacije. Na skoraj vsaki izmed osmih konferenc smo obravnavali in reševali probleme gospodarske stabilizacije naših OZD. Da bi laže spremljali problematiko, smo razvili nove oblike in metode dela. V raznih dejavnostih so se zelo potrudili naši izvršni sekretarji s svojimi delovnimi skupinami, ki so pripravljali gradiva za konference pa tudi predloge za nadaljnje delo. Zelo delaven je bil tudi občinski komite kot celota, saj je uresničeval številne sklepe, ki smo jih sprejeli na naših konferencah. Pri tem se je še posebej angažiral sekretar komiteja s člani komiteja in medobčinskega sveta ZK. Ocenjujem, da smo v preteklem obdobju že dokaj kolektivno delovali in tako uresničevali Titovo pobudo in oporoko o kolektivnem vodstvu. V preteklem letu sc je kljub raznim slabostim močno razvil način kolektivnega dela. V občini smo dosegli pomembne uspehe v gospodarski stabilizaciji, v izvozu in v razvoju in krepitvi socialističnega samoupravljanja. Imamo pa še vrsto vrzeli in dela, ki kličejo, da vsi člani občinske konference zastavimo vse sile in sposobnosti za uresničitev naslednjih usmeritev: — Člani v občini Ravne se bomo na konferencah dogovorili za politiko na raznih področjih dela in življenja. Osnova nam bodo osnovne organizacije ZK. Občinski komite pa bo skrbel za uresničevanje tako dogovorjene politike in sklepov. — Komunisti bomo v občini dosledno uveljavljali demokratične odnose v družbenopolitičnem sistemu socialističnega samoupravljanja in se uprli vsaki težnji po administrativnem reševanju problemov. Nenehno bomo skrbeli za delovanje in napredek delegatskega sistema. — Z vsemi silami in znanjem se bomo člani ZK skupno z delavci v naših tozdih v prihodnjem obdobju zavzemali za stabilizacijo našega gospodarstva, za skladnejše odnose v devizno bilančnem in plačilno bilančnem položaju občine, republike in naše države. Z učinkovito izrabo vseh materialnih, finančnih in kadrovskih zmogljivosti moramo doseči povečanje proizvodnje in s tem tudi dohodka. Povsod, kjer se le da, moramo nadomestiti uvoz z domačimi surovinami, reprodukcijskim materialom in opremo. — Še bolj bomo podružbili SLO, družbeno samozaščito in varnost. Skupaj z drugimi delavci bomo komunisti stalno spremljali in ocenjevali politično situacijo in dogajanja v okoljih, kjer delamo in živimo. Skrbeli bomo za redno in učinkovito delo komitejev za LODS, za usposabljanje specializiranih enot, za izobraževanje nerazporejenega prebivalstva, za do- bro delo enot teritorialne obrambe, CZ in NZ. V vseh enotah bomo krepili delo ZK in skrbeli za večjo vključitev žensk in mladine v vrste teritorialne obrambe. — V članstvo ZK bomo sprejeli več mladih — zlasti še delavcev. Kadrovska politika mora postati stvar vseh delavcev. Pri tem bomo dosledno upoštevali načela reelekcije, rotacije in kolektivnega vodstva. Vse OZD morajo imeti izdelane ažurne plane kadrov, politiko štipendiranja in izobraževanja iz dela, ob delu in za delo ter politiko inovacijskih dejavnosti. Člani ZK se bomo zlasti pripravili na skupščinske volitve ter na 9. in 12. kongres ZK. Skupno s sindikati bomo komunisti poskrbeli za odgovorno evidentiranje in kadrovanje za vodilne in vodstvene delavce. — V naši občini moramo nameniti še več pozornosti pridelavi hrane in kmetijski politiki. To še zlasti velja za prirejo govedi, mleka in pridelavo krompirja pa tudi sadja. Kmetijsko pospeševalno službo moramo kadrovsko okrepiti, zemljo pa dati tistim kmetom, ki jo znajo in so jo voljni obdelovati. V kmetijski zadrugi morajo bolje razviti kooperantske odnose na samoupravnih in dohodkovnih osnovah. Vsi delavci v OZD smo dolžni v skladu z družbenim dogovorom prispevati določena sredstva za pridelavo hrane in pospeševanje kmetijstva. Le tako bomo lahko modernizirali več kmetij in naša meja bo ostala živa, na kmetijah pa bodo ostajali mladi ljudje. — Na osnovi sklepov zadnje konference bomo v prihodnjem obdobju namenili vso pozornost gradbeništvu, komunali, ur- banizmu, zemljiški in stanovanjski skupnosti. — Pri politiki delitve OD bomo komunisti pazili, da bodo Ie-ti rastli na osnovi stimulativnih oblik delitve po vloženem delu ter na to, da bomo zaščitili marljive delavce, ki prejemajo nizke OD. — Krepili bomo sredstva za razširitev materialne osnove dela ter skrbeli, da bodo vse oblike porabe pod rastjo dohodka. Prizadevali si bomo za večjo humanizacijo težkih delovnih mest. V vzgojnoizobraževalni dejavnosti si bomo komunisti prizadevali za pridobitev nujno potrebnih materialnih možnosti za izvedbo naših usmeritev in smeri usmerjenega izobraževanja, za mesta v OZD, kjer bodo učenci opravljali delovno prakso in proizvodno delo, ter za izbiro dobrih mentorjev proizvodnega dela in delovne prakse. Prizadevali si bomo za hitrejši nadaljnji razvoj COŠ in za vključitev raznih tehničnih dejavnosti v naše OŠ, saj take oblike dela prispevajo k pravilnemu usmerjanju mladih v proizvodne poklice. V OOZK bomo okrepili idejnopolitično usposabljanje, razvijali prilagojene dopisne šole marksizma in se zavzeli za uspešno delo Medobčinskega študijskega središča Ravne kot močne opore za naše ideološko delo. V partijske šole pa bomo v ozdih kadrovali najboljše komuniste — delavec. — V delegatskem sistemu bomo komunisti delovali dosledno. Skupaj z delavci in občani bomo enakopravno sodelovali v procesih odločanja. Borili se bomo z močjo argumentov znanosti in marksizma, zatirali bomo sektaštvo in pojave klerikalizma. — Komunisti se bomo dosledno borili proti razraščanju nepotrebne administracije in se zavzemali za smotrno združevanje služb SIS v naši občini. Podpirali pa bomo razvoj strokovnih služb, zlasti gradbenega nadzora. Predsednik predsedstva SR Slovenije tov. Viktor Avbclj-Rudi čestita najboljšim v teku v počastitev pohoda legendarne Štirinajste Janko Dežman FRANCE POPIT NA RAVNAH Pred dvema letoma, morda malo prej, je zapihal v forumsko delo zveze komunistov nov veter. Reorganizirale so se velike osnovne organizacije, oblikovale občinske konference po novem principu, ukinjali so se tovarniški komiteji in nekateri vmesni forumi. Pri vsem tem pa so tudi centralni republiški organi pričeli drugače delovati. Uveljavlja se metoda obiskov delovnih skupin CK. Tako nas je posebna delovna skupina CK ZKS, ki jo je vodil izvršni sekretar Peter Toš, obiskala spomladi leta 1979. Na skupnih sestankih osnovnih organizacij in sestankih z delavci nekomunisti so ugotovili, da bi morali v železarni Ravne marsikaj storiti, da bi bil vsak delavec postavljen v položaj resničnega upravljavca. Ugotovili smo, da bi morali izpopolniti oblike samoupravne organiziranosti in doseči, da bi temeljne organizacije postale temeljna družbenoekonomska celica, da ne bi z ravni delovne organizacije posegali v odločanje, kjer so pristojni izključno organi ali vsi delavci tozda; da bi razvijali v osnovi že zastavljene družbenoekonomske odnose med tozdi in do konca izvedli zakonske kategorije, kot so skupni prihodek, dohodek, svobodna menjava; da bi oblikovali tak sistem nagrajevanja, ki bi ga imela večina delavcev za pravilnega in poštenega, ki bi v svojih elementih odražal pravilne kritike za vrednotenje živega in minulega dela. Prav tako do takrat še nismo veliko naredili za to, da bi sovlaganja temeljila na skupnem dohodku, nismo se zadosti odpirali navzven, kar je pozneje postalo naša stalna praksa, in še mnogo tega. Takrat so kritizirali tudi subjektivne sile, ki bi morale bolj zavzeto ter z drugimi metodami sodelovati pri razvijanju in uveljavljanju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov, uveljavljanju delegatskega sistema in na vseh drugih področjih življenja in dela v delovni organizaciji in družbeni skupnosti. Ostro so tudi kritizirali nekatere vidike medsebojnih odnosov, tedanjo obliko kolektivnega vodenja v delovni organizaciji in podobno. Potem nas je pred dvema letoma obiskal predsednik Zveze komunistov Slovenije France Popit in nam zelo ostro predstavil zahteve družbe, da moramo družbenoekonomske in samoupravne odnose čim prej izpopolniti, nepravilnosti odpraviti ter tudi na tem področju ustvariti železarni tak renome, kot ga ima v proizvodnji, saj smo znani kot soliden kolektiv proizvajalcev in predelovalcev najkvalitetnejših jekel. V železarni Ravne so bile nato mnoge politične in samoupravne aktivnosti. Nekateri so tudi dvomili, da bi bilo vse tako črno, kot smo takrat ugotavljali. Nesporna pa je bila ugotovitev, da na mnogih področjih nismo naredili dovolj in da je družbena kritika upravičena. Politično in samoupravno smo sprejeli akcijske programe z roki in nosilci nalog. Od takrat do danes smo v železarni veliko naredili. Pospešeno uvajamo skupni pri- hodek med temeljnimi organizacijami ter uresničujemo svobodno menjavo dela med tozdi in delovnimi skupnostmi in navzven. Reorganizirali smo zlasti tozde skupnih in spremljajočih dejavnosti, kadrovsko ojačali tozde osnovnih dejavnosti, reorganizirali kolektivno delo delovne organizacije. Neprestano spreminjamo in dograjujemo sistem nagrajevanja. To je dinamični proces, ki ne bo nikoli končan. Imamo velike ambicije pri razvoju železarne. Sklenili smo veliko samoupravnih sporazumov, s katerimi se dogovarjamo za skupno investiranje projektov na podlagi skupnega dohodka. Tudi oblike delovanja zveze komunistov in drugih družbenopolitičnih organizacij so se spremenile in se še spreminjajo. Kažejo se učinki teh prizadevanj, ki pa še zdaleč niso končana. O vsem tem smo seznanili Franceta Popita, ko nas je I. aprila letos ponovno obiskal z namenom, da ugotovi, koliko smo v tem času naredili in kaj smo dosegli. Pogovarjal se je z nekaterimi predstavniki družbenopolitičnih organizacij in samoupravnih organov ter s predstavniki poslovodnega odbora železarne. Navzoči so bili tudi predstavniki družbenopolitičnih organizacij občine in občinske skupščine. S tem, kar smo mu povedali, je bil zadovoljen. V razgovoru pa se je dotaknil nekaterih trenutno aktualnih vprašanj. Med drugim ga je zanimalo, kje smo pri nagrajevanju, zlasti, kakšno je razmerje med vrednotenjem živega dela in ostalimi kategorijami OD. Podatek, da je zgolj IG °/o OD vezanega na neposredni prispevek delavca, ostalo pa prinese AO in dodatki, gotovo ni vzpodbuden. Nadalje smo govorili o minulem delu kot kategoriji OD, ki jo bomo pričeli v prihodnjem letu uveljavljati. V zvezi z OD smo izpostavili vlogo zdravstvene službe tako z vidika pravilnega tretiranja fizioloških in psihičnih obremenitev pri nagrajevanju, invalidnosti, bolniški in podobnem, ter poudarili, da bi se moralo zdravstvo s svojim delom zavzemati za kar najbolj uspešno poslovanje. France Popit nas je vprašal tudi o izkušnjah dohodkovnega povezovanja v delovni organizaciji in navzven. Rečeno je bilo, da naj bi naše izkušnje posredovali tudi drugim, ki morda pri tem še niso dosegli ustrezne ravni. Razpravljali smo tudi o usmerjenem izobraževanju in štipendiranju. Železarna Ravne ima ta vprašanja solidno rešena. Prav tako se pripravljajo strokovni predlogi. Prizadevamo si, da bi novosti iz usmerjenega izobraževanja kar najhitreje spravili v prakso. Na koncu so predstavniki družbenopolitičnih organizacij predsedniku Zveze ko- Predsednlk CK ZKS tov. France Popit v TOZD industrijski noži munistov Slovenije še odkrito povedali, da si vsestransko prizadevamo za izboljšanje poslovanja, zato se nikakor ne strinjamo z nekaterimi načini kritiziranja železarne Ravne v sredstvih javnega obveščanja. Menimo, da nam taki načini delajo politično Franc Rotar Tretjega aprila letos sta ravensko občino obiskali delegaciji SR Črne gore, ki jo je vodil Radivoje Brajovič, predsednik skupščine, v njej pa so bili še Miljutin Tanjevič, predsednik zbora občin, Manjolko Mrdak, predsednik zbora združenega dela, Drago Jovovič, predsedujoči delegacije skupščine SR Črne gore v zboru republik in pokrajin v skupščini SFRJ, in Nikola Globarevič, šef kabineta predsednika skupščine, ter delegacija SR Slovenije, v kateri so bili: Milan Kučan, predsednik skupščine, Silva Jereb, predsednica zbora občin, Emil Tomažič, pi'edsednik zbora združenega dela in šef kabineta predsednika skupščine, Rudolf. V enodnevnem obisku v Mežiški dolini so si visoki gostje v spremstvu predstavnikov družbenopolitičnih organizacij in skupščine občine Ravne ter poslovodnega odbora najprej ogledali del proizvodnje v ravenski železarni. Po ogledu kovačnice, jeklarne, industrijskih nožev in orodjarne so se nato dalj časa pogovarjali z vodilnimi delavci tega naj večjega koroškega delovnega kolektiva ter s predstavniki občinske škodo in ne želimo, da bi se v prihodnje ponavljali. Sicer pa smo na sestanku ugotovili, da smo v železarni dobro zgrabili za delo in da bodo taka splošna prizadevanja gotovo tudi v prihodnje obrodila sadove. skupščine in družbenopolitičnih organizacij. V sproščenem razgovoru so ravenski že-lezarji gostom povedali, da pri nas še vedno čutimo precejšnje zapiranje republik, tudi v železarstvu. Predvsem se slabo dogovarjata metalurgija in železarstvo, saj zadnje čase železarne v vseh republikah povečujejo svoje zmogljivosti, kljub temu, da že sedaj primanjkuje starega železa, ki ga morajo vse železarne uvažati. Nadalje so predstavniki ravenskih žele-zarjev delegacijama sporočili, da ravenska železarna ne najde pravih poslovnih stikov prav z železarno v Nikšiču. Medtem ko je bilo sodelovanje še pred dvajsetimi leti zadovoljivo, pa danes skoraj ne sodelujeta. Ob tem je Radivoje Brajevič, predsednik črnogorske republiške skupščine, dejal, da bo delegacija ob vrnitvi domov skušala prek skupščinskih teles SR Črne gore spodbuditi železarje v Nikšiču, da bodo obnovili sodelovanje z ravenskimi železarji. Po odhodu iz železarne Ravne so si gostje ogledali še prizorišče zadnjih bojev druge svetovne vojne na Poljani. Zatem pa jih je pot vodila v Šentanel. Z velikim zanimanjem so si ogledali to lepo koroško vas. Videli so, kako danes delajo in živijo koroški kmetje. O nadalnjem razvoju kmetijstva, predvsem pa kmečkega turizma v Šentanelu, je gostom pripovedoval Jože Logar, direktor TOK Ravne. Pozno popoldne so visoki gostje zapustili kmetijo pri Korošu v Jamnici in se odpeljali v Kotlje, kjer so si ogledali Prežihovo bajto in spomenik Prežihovemu Vorancu. O revolucionarni poti Prežihovega Voranca je gostom govoril ravnatelj študijske knjižnice profesor Janez Mrdavšič. Za kratek kulturni program pa so poskrbeli Šenta-nelski pavri, ki so ubrano zapeli nekaj koroških pesmi. Tereza 'Sp&m/n Nageljni so z oken zlivali svoj rožnati sijaj in zdravi smeh otroških lic zvenel je v mladi maj. Vsako jutro pesem ptic budila je iz sanj, čebele s poljskih so cvetlic letele spet v panj. Babica svojim vnukom je odstirala mladost in sonce, polje, pesem — vse je čaralo radost. Viktor Levovnik G*'o mlad K nam v fužine sc napotila željcna, ljubljena pomlad! S šepetom nežnim je zbudila zvončkov cvet in tisoč nad. Ob njenem dihu zemlja kliče! V gozdu vejica brsti: sonce vsak dan lepše sije, ni več ledeno mrzlih dni... Pozdrave vdanostne in vroče poje pevec lahkokril, na novo gore oživijo, človek ves se prerodi! Povsod veselje in radosti, zelenje, cvetje, tisoč nad! Pa smo jo le pričakali, našo fužinarsko pomlad. Delegaciji SR Črne gore in Slovenije med železarji V orodjarni PODPORA OCEN ZA TRETJI KONGRES (Ko smo železarji na zborovanju v cev, ki je objavljeno na 2., 3. in Franjo Miklavc OBVEŠČANJE V DELEGATSKEM SISTEMU O obveščanju za odločanje smo delavci železarne Ravne zadnje leto in predvsem med pripravami na III. kongres samoupravljavcev Jugoslaviji veliko govorili. Na podlagi javnih obravnav smo se tako tudi dokopali do konkretnih in jasnih smernic ter nalog, kaj storiti za še boljše obveščanje delavcev o vseh vprašanjih življenja, dela in razvoja tako znotraj kot zunaj delovne organizacije, da bi lahko zagotovili čim popolnejše odločanje delavcev. Julija 1980 smo na posvetu predstavnikov osnovnih organizacij vseh DPO železarne Ravne opozorili na potek in vsebino obravnavanja proizvodnih rezultatov in zaključnih računov. Na problemski konferenci osnovnih organizacij sindikata o nagrajevanju po delu in rezultatih dela, ki je bila septembra, smo obravnavali še celoten splet dohodkovnih odnosov od skupnega prihodka, svobodne menjave in razporejanja čistega dohodka do nagrajevanja in združevanja sredstev za nove investicije, nakazali smo odprta vprašanja planiranja, krepitve samoupravljanja in delegatskih odnosov. Istočasno je poslovodni odbor skupaj s strokovnimi službami že začel pripravljati teze o nadaljnjem razvoju družbenoekonomskih in samoupravnih odnosov v železarni Ravne, ki so zajemale vso prej omenjeno vsebino. Po široki in poglobljeni razpravi je teze v decembru potrdila problemska konferenca osnovnih organizacij ZKS, zatem pa je delavski svet delovne organizacije določil nosilce nalog in roke za uresničitev tez. Nazadnje pa je programsko problemska konferenca OOS februarja 1981 opredelila družbeni standard in informiranje zaposlenih v železarni Ravne. Poudariti moramo, da smo skoraj vedno sprejemali tudi sklepe o obveščanju delavcev. Iz vsega tega je moč videti jasno odločitev delavcev železarne Ravne, da neprestano in sproti ocenjujemo stanje in iščemo najboljše poti našega nadaljnjega razvoja, posebej še razvoja načinov in kvalitete obveščanja za odločanje, ki je po našem mnenju eden najvažnejših dejavnikov za še hitrejši razvoj delegatskih odnosov in samoupravljanja. Da bi odpravili pomanjkljivosti pri obveščanju, smo sprejeli naslednje sklepe: Zelo pomembno je obveščanje že v času nastajanja predloga o reševanju oziroma urejanju kateregakoli področja našega življenja, dela ali razvoja, tako znotraj kot zunaj delovne organizacije, saj omogoča slehernemu, da ustvarjalno sodeluje že na začetku, pri oblikovanju tez ali osnutka, kajti pri obravnavi končnih Titovem domu sprejeli za naše sporočilo tretjemu kongresu samoupravljav-4. strani, smo poslušali tudi prispevke naših delavcev, ki jih objavljamo) predlogov ni veliko možnosti za njihovo spreminjanje. O vsebini določenega vprašanja (gradiva) je potrebno obveščati vse delavce in ne samo delegate; tako delegati kot njihovi sodelavci — baza — se bodo v tem primeru bolj zavzemali za stvar. Gradivo za samoupravne aktivnosti so dolžni pripraviti poslovodni delavci skupaj s strokovnimi službami. Vsako gradivo mora biti opremljeno s kratko vsebinsko obrazložitvijo, ki so jo dolžni pripraviti pripravljalci oziroma predlagatelji. Gradiva ne smejo biti preobsežna in nerazumljiva; pripravljalci so odgovorni, da je vsebina kratka in razumljiva za večino. Center za samoupravo in informiranje mora izbirati gradivo glede na pomembnost, obseg in prioriteto, pri tem mora sodelovati s pripravljalci gradiva. Postopki in pristojnosti sodelujočih morajo biti dogovorjeni in določeni v samoupravnem aktu. Za posamezne seje samoupravnih organov moramo pripraviti gradivo v obliki enega samega poročevalca, da bo pregledno in urejeno. Predlog mora preučiti center za samoupravo in informiranje, ki je tudi odgovoren za dosledno izvajanje rokov dostavljanja oziroma posredovanja gradiva in informacij. Od strokovnih služb samoupravnih interesnih skupnosti (SIS) zahtevamo, da začnejo oblikovati primernejše informacije za delegate, in sicer: da skrčijo količino informacij, da k vsakemu gradivu priložijo kratko vsebinsko obrazložitev in da gradivo obvezno posredujejo v dogovorjenih rokih. Prav tako jim predlagamo, naj preučijo možnost priprave gradiva za posamezno sejo v obliki enega poročevalca. Pozivamo skupščino občine, da naredi vse potrebno za takojšnjo ustanovitev ter delovanje INDOK centra. Delavci so pomanjkljivo ter nedosledno obveščeni o delu samoupravnih organov in delegacij. Zato je obvezno objavljanje dnevnih redov, zapisnikov in sklepov na oglasnih deskah, v internih glasilih pa za organe delovne organizacije in SOZD; v teh pa morajo dobiti svoje mesto še pomembnejše informacije o delu SIS, krajevnih skupnosti in občinske skupščine, ki so jih ti dolžni posredovati. Premalo je še povratnih informacij o uresničevanju sklepov ter odgovorov na vprašanja, stališča in pripombe delegatov ali samoupravnih organov. Poslovodni delavci ter strokovne službe so dolžni poročati o uresničevanju sklepov in posre- Visoko v nebo dovati odgovore na delegatska vprašanja v dogovorjenih rokih. Vsa vprašanja o obveščanju, rokih in načinu je potrebno opredeliti v samoupravnem aktu, v katerem je treba določiti še vire informacij in kdo jih je dolžan sporočiti ter v kakšnih sredstvih obveščanja. Prav tako je potrebno normativno opredeliti samoupravne organe za informiranje, to so odbor za informiranje, uredniški odbor in svet glasil, ki jih moramo tudi čim prej izvoliti. V Informativnem fužinarju je potrebno urediti standardizacijo pomembnejših informacij. Vsebino poročevalcev — delegatskih gradiv — je potrebno skrajšati in poenostaviti, da bo razumljivejša in dostopna večini delavcev. Ozvočenje razglasne postaje je potrebno urediti v vsakem tozdu in delovni skupnosti ter s primernim programom omogočiti obveščanje vseh zaposlenih. Izboljšati je nujno tudi kvaliteto ozvočenja in objavljanje informacij na oglasnih deskah. Zelo pomembno je planiranje samoupravnih in družbenopolitičnih dejavnosti, ki mora biti usmerjeno ter usklajeno. Zato moramo določiti naloge ter odgovornosti centra za samoupravo in informiranje, strokovnih delavcev s področja samouprave v tozdih in delovnih skupnostih, poslovodnih organov, družbenopolitičnih organizacij ter strokovnih služb pri sestavi programa, usklajevanju ter selekcioniranju dejavnosti. Roki za obravnavo zaključnih računov so prekratki in bi jih morali podaljšati. Metodologija zajemanja in prikazovanja podatkov za zaključne račune pa je zahtevna in neusklajena glede na zahteve zakonskih predpisov in službe družbenega knjigovodstva ter glede prikazovanja teh v delovni organizaciji. Zato je pomembno, da delavci že pred obravnavo zaključnih računov poznajo vse že znane rezultate proizvodnje in predviden poslovni uspeh, pa tudi morebitne negativne pojave preteklega leta, ki tako ali drugače vplivajo na rezultate poslovanja. Prav tako moramo slehernega delavca seznaniti s predvideno delitvijo čistega dohodka za posamezne namene, saj bodo delavci le na tak način celovito obveščeni o rezultatih svojega dela. Informacij ob zaključnih računih je dovolj, vendar moramo večji poudarek dati njihovi kvaliteti. Zato so dolžne strokovne službe skupaj s poslovodnimi delavci poleg številčnih prikazov pripraviti še indeksna razmerja in za na j bistvene jše elemente vizualne — grafične prikaze ter primerjalne podatke sorodnih tozdov, delovnih organizacij v okviru sozda, ČBM in SRS. V internih glasilih moramo izboljšati obveščanje o mesečnih proizvodnih rezultatih, saj je sedaj presplošno in nepopolno. Na oglasnih deskah pa je potrebno standardizirati prikazovanje mesečnih in tedenskih rezultatov gospodarjenja, kar vse so dolžni opraviti poslovodni delavci s strokovnimi službami. Da bo obveščanje delavcev o proizvodnih rezultatih kar najbolj enostavno in dovolj kvalitetno, moramo določiti vire posameznih informacij ter skrbeti za selekcijo. Poslovodni organi ter strokovne službe so odgovorne za pra- vočasno in dogovorjeno posredovanje podatkov ter obveščanje delavcev. Pred nami so odgovorne in zahtevne naloge, vendar smo delavci železarne Ravne prepričani, da jih bomo v celoti uresničili. Za to imamo dovolj moči in sposobnosti, še posebno, če nas bo ob tem podprla vsa družbena skupnost. Veliko zastavljenih nalog pa smo že začeli uresničevati. Prepričani smo, da nam bodo v veliko pomoč tudi usmeritve in sklepi III. kongresa samoupravljavcev Jugoslavije, ki mu želimo kar največ ustvarjalnega in plodnega dela. Milan Božinovski DELOVANJE DELEGACIJE V RAZMERAH STIRIIZMENSKEGA DELA V prispevku želim opozoriti na delovanje delegacij v tozdu, ki ima nepretrgan tehnološki proces proizvodnje. Podobne ugotovitve veljajo seveda tudi za ostale temeljne organizacije in delovne skupnosti, v katerih je delo štiriizmensko. Temeljna ugotovitev, ki izvira iz narave dela (24 ur na dan), je, da je delovanje teh delegacij bistveno težje kot v eni ali dveh izmenah. Delegacije se sestajajo in obravnavajo gradivo za seje zbora združenega dela in skupščin SIS pogosto v hudi časovni stiski, ker so delegati v različnih izmenah, gradivo pa tudi ni vedno pravočasno dosegljivo. K temu velja še dodati, da ima, na primer, delegat iz Mislinje ali Podvelke, torej iz druge občine oziroma kraja, še dodatne stroške s prevozom in prehrano, če ne omenjam tega, da je za prihod in vrnitev tudi potreben določen čas. Ta problem bi morali rešiti, ker delegat ne more nositi stroškov za udeležbo na seji delegacije oziroma skupščine SIS ali zbora združenega dela. Vodje delegacij morajo zato vložiti nemalo truda za delo delegacije in udeležbo delegatov na seji delegacije in konferenci delegacij DO. Gradiva, ki jih obravnavajo delegacije, so obsežna in pisana v jeziku strokovnih služb SIS. Posledica tega pa je, da delegati gradiv ne obdelajo podrobno. Delegacije oziroma delegati pogrešajo informacije, ki bi bile kratke, jasne, v njih pa nakazane variantne rešitve kot tudi materialne posledice le-teh. Prav slednje povzroča, da delegati ne morejo s sodelavci pravočasno izoblikovati mnenj in stališč do obravnavane snovi. Delegat iz 4. izmene se še teže povezuje s sodelavci, to je z bazo, zaradi skupinskega dela. V javni razpravi in v sporočilu za 3. kongres samoupravljavcev Jugoslavije smo predlagali rešitve, ki bodo, ko se bodo uveljavile, močno olajšale delo delegacij 4. izmene. Do sedaj so morali ti delegati hoditi na seje delegacij tudi po nočnem delu ali na dela prost dan, za kar jim gre vse priznanje. S tem izpričujejo visoko zavest in hotenje, da bi v sistemu socialistične samoupravne demokracije postali resnični upravljavci pogojev in rezultatov svojega dela. Bojan Lesjak DELAVCI KONTROLE KAKOVOSTI KONFERENCI IN KONGRESU V temeljni organizaciji Kontrola kakovosti smo delavci — kakor verjetno tudi v vseh drugih temeljnih organizacijah — s ponosom in zavzeto razpravljali o oceni, oziroma analizi delegatskih odnosov v združenem delu, ki naj bi bila sporočilo 3. KONGRESU SAMOUPRAVLJAVCEV JUGOSLAVIJE. Zavedali smo se pomembnosti trenutka, ko moramo položiti račune za vse, kar smo in kar nismo storili, ter začrtali pot, ki nas bo vodila v še lepšo prihodnost. Vse razprave pa je kot rdeča nit spremljala misel, da je v uresničevanju našega samoupravljanja veliko takih pomembnih trenutkov, kot so priprave in kot bo kasneje sam kongres samoupravljavcev, vendar so, žal, velikokrat pomembni le tedaj, ko dogovore spremljamo, ne pa tudi, ko jih je treba uresničevati. Uresničevanje dogovorjenega, pa je morda še pomembnejše od sprejemanja dogovorov, kajti uspešen korak v praksi odtehta mnogo več kot kopica besedi in popisanega papirja, ki sam po sebi za resnične odnose v družbi čisto nič ne pomeni. Tako je 3. KONGRES SAMOUPRAVLJAVCEV, po mnenju delavcev naše temeljne organizacije, tisti pomembni trenutek, ki mora biti in postati začetek ali močan temelj uresničevanja tistega, za kar se bomo dogovorili. Tudi delavci našega tozda s ponosom ugotavljamo, kako velikanski je napredek od ustanovitve prvega delavskega sveta do današnjih delegatskih odnosov. Naš ponos ni nič manjši, kot je bil ponos članov prvega delavskega sveta pred tridesetimi leti. Razlika je samo v tem, da smo danes oboroženi z znanjem in tridesetletno prakso, ki ne dopušča bojazni in dvomov o uspehu in še hitrejšem razvoju našega samoupravljanja. Zato v naši temeljni organizaciji menimo, da je v sporočilu upravičeno zapisano, da smo že sposobni vsa razvojna in druga vprašanja urejati samoupravno z družbenim dogovarjanjem in sporazumevanjem, kar omogoča sistem delegatskih odnosov. Prav ta praksa, znanje in zgrajena zavest pa zahtevajo nenehno spreminjanje in dograjevanje slabega in še nedorečenega. A ne le spreminjanje in dograjevanje, ampak tudi odkrito priznavanje napak in pomanjkljivosti. Zmožnost odkritega priznavanja napak pa po mnenju naših delavcev še zdaleč ni slabost, temveč le razlog več za še večji ponos. Ob analiziranju, kolikšno je naše resnično samoupravljanje, koliko resnično na današnji stopnji razvoja delegatskih odnosov pomeni naš glas v primerjavi s tistim, kar nam narekuje in dopušča sistem, smo ugotovili naslednje: Kljub znanim dejstvom, da je še vedno veliko gradiv preobširnih, za delavce premalo razumljivih, da ni alternativnih predlogov, da jih je veliko brez obrazložitve, kaj nam prinašajo dobrega in kaj slabega, da v nekaterih primerih še vedno premalo sodelujemo pri pripravljanju oziroma oblikovanju gradiv itd., lahko ugotovimo, da je naš glas nedvomno že odločujoč. Seveda pa je to še vse premalokrat glas absolutne večine. Iz objektivnih razlogov, ali, kot mi ocenjujemo zaradi posameznih pomanjkljivosti, še vedno sprejemamo tudi odločitve forumskega značaja. Menimo pa, da predstavlja forumsko in formalistično sprejemanje samoupravnih splošnih aktov pomembno slabost v procesu samoupravnega odločanja in vir nezadovoljstva med delavci vselej, ko jih tako sprejeti akti kasneje omejujejo pri uresničevanju njihovih interesov. Zato je nujno potrebno, da poleg ureditve načina informiranja izpopolnimo tudi poti pridobivanja mnenj in stališč vseh zaposlenih. Popolnoma se zavedamo, da nimamo pravice obsojati delegata našega delavskega sveta, ki je prišel na sestanek brez stališč sodelavcev, ki jih zastopa, ker jim ni mogel razložiti deset aktov z desetih različnih področij. In vendar ta delegat je in bo kljub temu dal svoj glas ZA, ker se že zaveda širšega družbenega interesa, ki na njegov glas čaka kljub težavam pri zbiranju stališč baze. Ta ugotovitev pa ne velja le za delegata v delavskem svetu, ampak tudi za delegate v vseh delegacijah in drugih organih. Enake probleme ugotavljamo pri povratnem informiranju. Tudi to ni popolno in je skoraj v vseh primerih odvisno zgolj od samoiniciativnosti, volje, sposobnosti in iznajdljivosti posameznih delegatov. Seveda pa je kvalitetno povratno informiranje tako pomembno, da ga nikakor ne smemo prepuščati naključnim sposobnostim in zavzetosti posameznikov, ampak ga moramo načrtno rešiti. Delavci v tozd Kontrola kakovosti vidimo stvarno možnost za to v poživitvi delovanja delovnih skupin. Tem temeljnim celicam za vsa dogovarjanja posvečamo vse premalo pozornosti. Prepričani smo, da je nujno storiti vse za boljše delovanje delovnih skupin. Vse subjektivne sile, z delavskim svetom na čelu, jim morajo posvetiti vso pozornost. Delavski sveti bi morali vztrajati, da bi razprave, ki so v njihovi pristojnosti odločanja, prenašali tudi na delovne skupine; s tem bi poživili njihovo delo in jim resnično omogočili vplivanje na odločitve. Nesprejemljivo je, da bi zaradi nedelovanja delovnih skupin delegati v nedogled odločali brez stališč ali v skrajni obliki tudi mimo interesov svojih sodelavcev. Prepričani smo, da je tudi v prihodnje potrebno narediti vse za decentralizacijo odločanja, da je večino odločitev potrebno sprejemati neposredno, druge, ki pa so bile, so in bodo v pristojnosti raznih organov, pa morajo biti sprejete na podlagi razprav in odločitev vseh zaposlenih. Samo s takim načinom dela bomo omogočili neposredno odločanje tudi v tistih primerih, ko se dokončne odločitve sprejemajo v različnih organih temeljne organizacije. Kot opravičilo težavam, s katerimi se pri svojem delu srečujejo delegati, povzemamo naslednje: Množica profesionalcev pripravlja raznovrstne samoupravne akte. Naš povprečni delegat, ki ni nikakršen nadčlovek, bi se moral spoznati na vsakovrstno problematiko. Ker je to nemogoče, mu ostane možnost, da verjame predlagateljem, predla- Titov dom, poln mladih nasmejanih obrazov, pa kaj ko so to danes že pridne mamice in očetje. Slika je bila posneta februarja 1964 ob razglasitvi »Najboljših športnikov Slovenije za leto 1963«. Poglejte, če se najdete med to množico; znancev pa vsekakor ne boste zgrešili gani vsebini ter akt sprejme, lahko pa tudi zaradi nepoznavanja problematike sprejem odkloni. Kot smo že omenili, pa se naš delegat zaveda nedopustnosti zadnje možnosti, saj zato, ker ne pozna zadeve, ni upravičen dvomiti o predlagani vsebini. Zato take akte kljub dvomom tudi sprejemamo. Prav zaradi tega tudi zahtevamo, da se nepopolno dopolni, razlagalci in funkcionarji naj ne bodo samo transmisijsko ko-lesenje in propagandisti tistega, kar nam prenašajo, ampak naj to počnejo z največjo odgovornostjo, kritično in odkrito, ne da bi prikrivali slabo in vse prepuščali usodi, kajti tak način dela povzroča težko popravljivo škodo. Ob analiziranju uresničevanja delegatskih odnosov v naši temeljni organizaciji pa seveda nismo bili le kritični, temveč tudi samokritični in smo pošteno spregovorili tudi o lastnih slabostih, o problemih, ki bi jih lahko reševali sami, pa jih nismo, o možnih poteh, ki bi jih za doslednejše uresničevanje delegatskih odnosov lahko poiskali sami, pa jih nismo itd.... Ponovno smo ugotovili, da skrb za dobro samoupravljanje ni samo naloga funkcionarjev v tozdu, občini, republiki in federaciji, ampak, da je skrb za dosledno spoštovanje in uresničevanje samoupravljanja dolžnost slehernega delavca, pa če je v naših opisih del in nalog zapisana ali ne. Mnogo problemov še imamo, vendar so v sporočilu opisani dovolj podrobno in odkrito, zato jih ne bomo ponavljali. Predlagano sporočilo podpiramo v celoti in brez pripomb. Delavci tozda Kontrola kakovosti zaključujemo naš prispevek k predkongresni dejavnosti z mislijo ravnatelja Šipka, ki jo je izrekel ob znanih problemih v naši delovni organizaciji, in ki jo delavci sprejemamo kot eno izmed svojih neizrečenih ugotovitev. Danes smo s sistemom in zavestjo na tistem mestu, ko ni več problema, ki ga s skupnimi močmi ne bi bili zmožni rešiti. Zato moramo storiti vse, da bomo ohranili in razvijali današnjo zavest, tovarištvo, spoštovanje in sposobnost sporazumevanja. Brez tega nam tudi v prihodnosti ne bo pomagalo premagovati težav nobeno menjavanje vodilnih kadrov in funkcionarjev takega ali drugačnega formata. Brez sloge, sporazumevanja in prizadevanja vseh za boljši jutri je ogrožen obstoj že samo štiričlanske družine. In kako naj bi brez vsega tega obstajala in napredovala družina našega šesttisoččlanskega kolektiva železarjev in družina, v kateri združuje delo in živi dvaindvajset milijonov samoupravljavcev. Delavci temeljne organizacije Kontrola kakovosti želimo konferenci in 3. KONGRESU SAMOUPRAVLJAVCEV uspešno delo. Tudi mi pozivamo udeležence kongresa, naj storijo vse, da bo razvoj delegatskih odnosov še hitrejši in uspešnejši. Štefan Kamnik VLOGA IN POMEN DPO V DELEGATSKIH ODNOSIH S tem prispevkom želim v imenu delavcev tozdov Stroji in deli, Pnevmatični stroji in Orodjarna, predvsem pa v imenu komunistov in ostalih družbenopolitičnih organizacij osvetliti nekatere probleme, ki se pojavljajo v vsakdanjem delovanju DPO in v delegatskih odnosih. O nalogah in delu DPO govorijo dokumenti posameznih organizacij, tu pa bom opozoril na nekatere slabosti v našem delu. Ugotovitve sporočila kongresu, ki se nanašajo na delo, vlogo in pomen DPO, nedvomno držijo in te veljajo tudi za naše tri tozde. Da pa ne bomo ostali samo pri ugotovitvah, naj povem, da smo komunisti čvrsto odločeni takoj pričeli odpravljati slabosti, ki jih navaja prispevek. Ugotavljamo, da v naših tozdih organi DPO često ne oblikujejo lastnega odnosa do razprav in odločanj v delegatskih telesih, da se po tem tudi ne more usmerjati delo delegatov, in da pravzaprav od tod izvirajo poglavitne slabosti in premajhen vpliv DPO na delegatsko odločanje. Jasno je, da komunisti v naših tozdih svoje naloge in poslanstva ne opravljamo tako, kot bi marali. Že pri evidentiranju možnih kandidatov bi morali posvetiti največ pozornosti prav temu vprašanju. V naših temeljnih organizacijah bomo izdelali pregled obremenitev posameznih komunistov in drugih naprednih sodelavcev, da ne bi nekaterih, kot se to dogaja sedaj, preveč obremenjevali. V naših tozdih tudi nimamo dovolj preizkušenega kadra, zato se bomo potrudili, da jih bomo z družbenopolitičnim izobraževanjem pridobili. Idejnopolitično izobraževanje je ena od začrtanih dejavnosti v OO ZKJ, vendar jo premalo uporabljamo. Zato komunisti nismo oboroženi z zadostnim znanjem in zavoljo tega dovoljujemo proste teke in ne vzpodbujamo in me usmerjamo akcije. Taka ugotovitev pa velja tudi za ostale DPO v omenjenih temeljnih organizacijah. Kljub temu ugotavljamo, da se stvari le spreminjajo, vendar prepočasi. Razmere se hitreje spreminjajo v notranjih odnosih v razmerju do delavskega sveta in njegovih izvršilnih organov, medtem ko se v razmerju do krajevnih skupnosti, samoupravnih interesnih skupnosti, družbenopolitičnih skupnostih in ostalih odnosi prepočasi razvijajo. Tu smo tudi komunisti mnogokrat nemočni, že zaradi tega, ker so gradiva za delegatsko odločanje preobširna, pisana v zelo strokovnem jeziku in najpogosteje brez povzetkov. Ob vsem povedanem pa nas pestijo tudi mnogokrat prekratki roki za razprave in poenotenje stališč. Po naši oceni je dvofazni postopek potreben tudi za odločanje v samoupravnih interesnih skupnostih. Velika slabost v delovanju komunistov je tudi ta, da mnogokrat ne vzpodbujajo delovanja drugih DPO, pa naj gre za sindikat ali za ZSMS. To je nekaj problemov našega delovanja. Zavedamo se, da jih je še veliko, vendar kljub težki gospodarski situaciji mislimo, da bomo z vztrajnim prizadevanjem odpravili vse slabosti. Naj bo naše sporočilo 3. kongresu samoupravljavcev podpora pri njegovih sklepih. f Gabrijel Matvoz Naši 60-letniki Leto 1980 je bilo polno pomembnih dogodkov in obletnic, katerih smo se spominjali z večjimi ali manjšimi svečanostmi. Moj namen ni, da bi opisoval te dogodke, pač pa nameravam opomniti na neopazno minevanje časa in na staranje naše vojne generacije, ki je v svojo mladost in zorenje vpletla mnoge bridkosti in težave ter redke lepe tranutke vojnih dni.. Rad bi opisal življenje naših nekdanjih borcev, današnjih 60-letnikov. Slavja so se začela v Topli, kjer je svojo 60-letnico obhajal Gregor Burjak-Jur. Rodil se je 20. 2. 1920 v kmečki hiši pri Burjaku v Topli pri Črni na Koroškem. bil pred vrati začetek druge svetovne vojne. Ko je nemški okupator zasedel Jugoslavijo, je takoj začel s terorjem in preganjanjem zavednih Slovencev. 2e junija 1941 so selili prve domačine iz Črne, Mežice in s Prevalj ter drugih krajev Kokoške. Prvi partizani, ki so bili tod leta 1942, so s svojim delovanjem in pojasnjevanjem vloge partizanskega gibanja omogočili marsikateremu, da se je vključil v vrste NOV. Jurova pot v partizanih je bila dolga dve leti in pol. Imel je dosti 'lepih doživetij, Gregor Burjak Lahko rečem, da je ta kraj zibelka koroških partizanov. Vsi kmetje v Topli so bili v narodnoosvobodilno gibanje Vključeni že jeseni leta 1942. Prve partizane, ki so prišli na to območje, so lepo sprejeli. Z njimi so sodelovali mladi in stari. V partizanske vrste so se začeli domačini, vključevati že v januarju 1943. leta. Med prvimi je bil tudi Burjakov Gregi-Jur, zato ima priznano organizirano delo za NOB že od 1. 12. 1942. V partizane je vstopil 7. 2. 1943, in to v Prvo koroško četo. Sredi hude zime se ni bilo lahko odločiti in vstopiti v partizane. Moral si imeti veliko zavest in odločno voljo, da si se odločil za tak korak. To je dokazal naš jubilant. Mladost je preživljal pri svojih starših, bratih in sestrah. V šolo je hodil v precej oddaljeno Črno. Tam je končal pet razredov osnovne šole in nato ostal doma pri starših, saj dela na hribovski kmetiji nikoli. ne manjka. Bližal se je čas, ko bi bilo treba na odsluženje kadrovskega roka v stari jugoslovanski vojski, prav tako pa je Franc Golob še več pa je bilo trpljenja, naporov in borb. Od vstopa do 1944. leta je bil borec in kurir v Prvem koroškem bataljonu. Prehodil je po dolgem in počez vse naše koroške planine. Na Pohorje je prišel z večjo Skupino koroških partizanov leta 1944, ko se je formirala XI. brigada »Miloša Zidanška«. V tej brigadi je bil desetar do junija 1944. Takrat pa so poslali večje število borcev v razne šole in tečaje na Dolenjsko. Bil je med njimi. Med številnimi borbami, ki so jih doživljali na tej poti, se je skupina v Savinjski dolini razbila in tako se je z nekaj tovariši vrnil na Koroško. Tam se je Vključil v II. bataljon Vzhodnokorošltega odreda. Čez čas je dobil čin vodnika in pozneje politkomisarja čete. Po končani ofenzivi v zimi 1944/1945 se je Vključil v odredno kurirsko linijo kot komisar kurirskih postaj. Po osvoboditvi, je bil oborožitveni refe-tent na Komandi baze v Dravogradu, vse dokler je ta obstajala. Nato je bil premeščen v strelski bataljon v Šempeter v Sa- vinjski dolini. Do njegovega razformiranja je bil politkomisar 6. mitraljeske čete. V Ljubljani je bil 10. aprila 1946 na lastno željo demobiliziran. Od takrat pa do 26. Oktobra 1947 je pomagal doma na kmetiji že onemoglemu očetu in bratu. Od 27. Oktobra 1947 naprej je bil zaposlen pri rudniku Mežica 'kot vodja lesnega skladišča. S tega mesta je nastopil tudi svojo zasluženo pokojnino s polno delovno dobo. Na Lešah si je zgradil stanovanjsko hišo. V srečnem zakonu so se mu rodili trije otroci, sin in dve hčerki. Kot dober partizan, pozneje priden delavec in uslužbenec v rudniku Mežica, se je odlikoval tudi pri političnem delu. Vsa leta je vodil borčevsko organizacijo na Lešah, je delegat v občinski Skupščini Ravne na Koroškem. Polnih 11 let je uspešno delal kot tajnik področnega odbora koroških partizanov Ravne. V oblikovanje krajevne skupnosti Leše je vpleteno delo našega Jura. Njegova dejavnost je uspešna v raznih komisijah občinskega odbora ZZB NOV Ravne. Za udeležbo v NOV in poznejše delo je bil odlikovan z raznimi odlikovanji in priznanji OF ter značko »Koroškega partizana«. Še in še bi lahko našteval njegova dobra dela in zasluge pri graditvi naše stvarnosti, zato mu koroški borci izrekamo vse priznanje ter ob njegovi 60-letnici želimo, da bi bil še naprej zdrav in aktiven v naših vrstah ter pri graditvi naše socialistične družbe. Franc Golob-Luka je bil rojen 26. 11. 1920 v Koprivni pri Črni na Koroškem. Do vstopa v NOV je bil doma na kmetiji svojega očeta. Opravljal je kmečka dela in vozil s konji les iz grofovskih gozdov. Ko so zasedli Nemci našo domovino, je bil vpoklican in na naboru potrjen za vojaško službo. Poziv za odsluženje vojaškega roka v nemški vojski je dobil 22. 2. 1943, vendar je že isti dan odšel k prvim partizanom, s katerimi je imel že nekaj časa zvezo. Ze od jeseni leta 1942 je po nalogu Pavla Zaucerja-Matjaža opravljal razne naloge za NOV. Kakor drugi koroški fantje je bil Golob dober partizan in borec v I. koroški četi. Bil je osebni spremljevalec Pavleta-Matjaža Zaucerja, organizatorja narodnoosvobodilnega gibanja na Koroškem, vse do jeseni 1943. leta. Po odhodu večje Skupine partizanov iz Koroške je tudi on stopil v sestav XI. brigade »Miloša Zidanška«, nato pa v sestav IV. operativne zone, kjer je bil komandir voda zaščitne čete. Od tam je bil premeščen v kurirsko stanico 1/11. Prečesal je mnogo gozdov, hribov in dolin, preden je napočil dan svobode. V JLA je opravil šolanje na I. klasi učiteljišča za zveze. Po demobilizaciji 31. 8. 1953 se je zaposlil v železarni Ravne, kjer je ostal do leta 1972, ko je stopil v pokoj. V času službovanja v železarni Ravne je aktivno deloval kot sekretar osnovnih organizacij, kot tehnični sekretar v tovarniškem komiteju ZKS železarne Ravne, bil je član občinskega komiteja ZKS, predsednik krajevnega odbora ZB NOV Ravne na Koroškem, predsednik občinskega odbora ZRVS obične Ravne na Koroškem, predsednik občinskega odbora ZRVS občine Ravne na Koroškem in član v raznih organih in delegacijah delavskega samou- pravljanja. Bil je član sveta šolskega centra Ravne na Koroškem, član republiške Skupščine za zaposlovanje delavcev, član skupščine Komunalnega zavoda za zaposlovanje in drugo. Čeprav je rahlega zdravja, tudi danes deluje v predsedstvu ZZB NOV občine Ravne na Koroškem, v komisiji za zadeve borcev in vojaških invalidov, v komisiji za ugotavljanje posebne dobe, v predsedstvu krajevnega odbora ZB NOV Ravne in kot delegat v SIS kulturne skupnosti, v odboru za varstvo spomenikov NOV. Je član ZK od 20. 10. 1943 dalje. Med NOV je bil ranjen in je vojaški vojni invalid. Prejel je značko »Koroškega partizana«, bil odlikovan z OZVS III. reda, MH, OH, OZM III. reda in z redom dela jugoslovanske zastave s srebrno zvezdo. Gotovo še veliko njegovih zaslug ni navedenih, vendar je bil Franc-Luka Golob poznan kot ddber delavec in dober tovariš, zato mu k njegovi 60-letnici čestitamo vsi koroški soborci. Bogomir-Božo Vastl je bil rojen 31. 10. 1920 v Kotljah pod Uršljo goro. Sedaj sta- UoRomir Vastl nuje na Ravnah. Kot nezakonski sin je preživel svojo mladost v pomanjkanju in revščini. Ko je končal osnovno šolo, je dobil delo v železarni, kjer se je učil kovaškega poklica. Imel je srečo, da je delal ob dobrem zrelem tovarišu Ivanu Ditin-gerju. Ta je znal usmerjati mlade delavec in jih politično vzgajati. Tako je bil Vastl Vključen v družbo njegovih varovancev in bil v šoli delavskih mladincev. Vedno jih je učil, kaj je delavski, razred, kaj 'kapitalizem in fašizem in kaj so naloge delavskega razreda. Bližala se je druga svetovna vojna in je bilo prav, da so bili mladi delavci poučeni, kaj je komunistična partija in njena borba. Ko so se jeseni leta 1942 pojavili prvi. partizani, je tudi on našel pravo pot in dobil zvezo z njimi (s Poldetom Jamskim). Kot mladinec je vestno opravljal razne naloge, vse dokler ni vstopil v partizane, to je, do februarja 1943, ko se je priključil Prvi koroški četi. Bil je pri ustanovitvi I. koroškega bataljona v Koprivni pri kmetu Zdovcu. Nekaj časa je bil borec v II. četi I. bataljona, pozneje pa je napredoval in dobil čin mlajšega in nato starejšega vodnika. V drugi polovici leta 1944 je bil dodeljen kurirski TV liniji pohorske čete in bil tam komandir do osvoboditve. Po vrnitvi se je zaposlil v železarni Ravne kot kovač. Ustvaril si je družino, rodili sta se mu dve hčerki. Vedno je našel čas za politično delo v družbenopolitičnih organizacijah v Kotljah in pozneje na Ravnah. Deloval je v odboru ZB Kotlje, po preselitvi pa je sodeloval pri ZB Ravne nekaj let kot praporščak in terenski blagajnik. Sodeloval je tudi pri »Kurirčkovi pošti«. Rad je popeljal kurirčke po partizanskih poteh, ki jih je sam prehodil v dveh in pol letih svoje partizanščine. Tako prenaša spomine iz NOB na mladi rod in skrbi za ohranjanje svetlih tradicij, kljub slabemu zdravju, saj posledice naporov v NOB niso izostale. Za svoje delo in zasluge je prejel razna odlikovanja: OZN III. stopnje, OBE in značko »Koroškega partizana«. Prejema tudi republiško priznavalnino. Peter Tomazin Za njegovo 60-letnico je predsedstvo občinskega odbora ZB Ravne pripravilo skromno darilo, ki so mu ga izročili njegovi tovariši soborci, Gregor Bur jak, Jože Štajner in predsednik področnega odbora koroških partizanov Peter-Skala Tomazin. K prazniku mu čestitamo tudi ostali koroški partizani in želimo, da bi še mnogo let vodil zdrav naše mlade kurirčke po partizanskih poteh! Peter-Tomazin Skala je bil rojen 25. 5. 1920 na Selah pri Slovenj Gradcu kot sin kmeta — poznejšega gozdnega delavca in rudarja. Od petih otrok je bil najstarejši. Dovršil je osnovno ter en razred meščanske šole v Mežici. Nekaj časa je bil zaposlen pri delu na cesti Črna—Koprivna, ki jo je gradila banovina. V 17. letu starosti se je šel učit kovaške obrti h kovaškemu mojstru Antonu Pungartniku v Mežico. Po končani učni dobi se je za nekaj časa zaposlil v železarni na Muti, nato pa se je vrnil k mojstru Pungartniku v Mežico. Talkoj po okupaciji se je moral javiti posredovalnici, za delo v Dravogradu. Dodeljen je bil na delo pri železnici na Prevalje, 'kjer je delal kot progovni delavec med Prevaljami in Celovcem vse do vstopa v partizane. Medtem je bil nekaj časa zaposlen v delavnici železniške postaje Pliberk, kjer je kot kovač popravljal razno orodje. Ker je Stanoval v Mežici in imel poznane v Črni, je prav 'kmalu dobil zvezo* z organizacijo narodnoosvobodilnega gibanja. K delu na NOG ga je vključila trojka, ki je delovala v Črni. pri Mihi Lorbeku že v novembru leta 1942. Tako je vedel, kje mu je mesto, če bo vpoklican v nemško vojsko. Na to ni dolgo čakal. Ze v januarju 1943 je bil poklican na nabor in bil potrjen ik pešadiji. Naslednji mesec je sledil poziv na odSluženje toda ni šel v nemško vojsko, pač pa v partizane. 23. 2. 1943 se je priključil borcem I. koroške čete in dobil ilegalno ime »Skala«. V začetku je bil borec in pomočnik mitraljezca pri Slavcu. Sodeloval je pri akcijah te čete vse do odhoda na nov teren. V začetku aprila 1943 je odšel s skupino partizanov na neobdelan teren okolice Pliberka, Šmarjete, Šentanela in Strojne. Na začetku te poti je bil 'kot vodič, pozneje pa kurir, nazadnje pa težak ranjenec. Izdajalec je po-škibel, da so hišo, v kateri so se za kratek čas ustavili, obkolili Nemci in iz nepo*-sredne bližine napadli presenečene partizane. S tem je bil onesposobljen za delo v enotah ter poslan na zdravljenje. Ze sam pohod od mesta ranitve do kmeta Zažeta na Brinjevi gori je bil trnjev. Zdrobljen je imel desni komolec in želodec prerešetan z rafalom iz brzostrelke. Veliko je trpel, ker ni bilo v bližini bolnice ali dobre zdravniške pomoči. Ko se mu je zdravje nekoliko zboljšalo, so ga premestili k Ro-žankovim pod Uršljo goro. Od tam je šel na Kramarco k Adamiču — Petelinu, našemu staremu sodelavcu. Tukaj se je zdravil nekaj tednov. Terenec Alojz Stanta-Dolf je poskrbel v Črni, da je prišel do zdravnice dr. Ramšafcove, ki ga je pregledala in dala napotke za nadaljnje zdravljenje. Za to, da je lahko prišel partizan v bolnišnico k zdravniku, 'ima zasluge Ivan Hercog-Tim, Bližala se je zima, zato ie bilo potrebno poskrbeti za ranjenca. Preselil se je na Mravlijo k Florjanu Verku v Koprivni. Tam se je zdravil do meseca februarja 1944, nakar se je preselil h kmetu Šoper-ju v Koprivni. Tam je ostal do premestitve v Matkov kot. Bolničarka Pepca je prevzela na tem terenu oskrbo ranjencev XIV. divizije. Skala se je tako lahko zdravil v partizanski bolnici skupno z drugimi ranjenci. Potrebe so narekovale, da se zgradi in pripravi na koroški strani bolnica za ranjence. Odrejeno je bilo, da to nalogo prevzameta Pepca in Skala. Skupno z drugimi tovariši jima je uspelo, da je bila nova bolnica pripravljena do sredine leta 1944. Ker je zaradi suma izdaje nastala v Robanovem kotu 'težka situacija za ranjence, so jih prenesli v to postojanko, ki se je imenovala B-ll. Selitev bolnikov in ranjencev je opravil koroški bataljon. Začela se je konec decembra 1944 in končala prve dni januarja 1945. Tu sta z ostalim osebjem skrbela za ranjence in vse drugo do premika oziroma izdaje bolnice v začetku februarja 1945. Kljub temu, da je bila najhujša zima in mraz, so ranjence pravočasno premestili na drugo mesto. S tem je bilo opravljeno veliko delo in rešeno 24 ranjencev. Skala je ostal vse do osvoboditve z ranjenci, ki jih je ob osvoboditvi predal splošni bolnišnici v Črni na Koroškem. Po osvoboditvi se je vrnil na svoj dom v Mežico in začel z delom. Izvoljen je bil za predsednika NO Mežica v letih 1945 in 1946. Bil je delegat Vojaških vojnih invalidov na kongresu v Beogradu. Deloval je v družbenopolitičnih organizacijah v Mežici. Član partije je postal junija 1945. Pri organiziranju borčevske organizacije je bil med prvimi pobudniki za ustanovitev ZB v Mežici. Po partijski liniji je delal 'kot član Okrajnega komiteja KPS Prevalje in nato Dravograd. Pozneje je bil član rudniškega komiteja pri rudniku Mežica. Obiskoval je enomesečni partijski tečaj KPS v Ljubljani. Bil je kadrovik komiteja KPS Dravograd. Pri rudniku Mežica je bil personalni referent, sekretar komiteja in delo- Anton Ikovic ŠERCERJEVA BRIGADA NA STREVČEVEM PRI SV. DUHU 1. in 4. bataljon Šerceiijeve 'brigade z Lukom na čelu je dopoldne 26. februarja 1944 nadaljeval pohod po južnem pobočju Olševe mimo Roba proti Svetemu Duhu nad Solčavo. »Med potjo smo zvedeli, da je bila nekaj minut poprej tam neka četa Koroškega odreda. Brž smo poslali za njo patrolo, da bi. dobili zvezo s štajerskimi enotami. Nič, vse zaman. V Solčavi smo hoteli napasti nemško posadko, pa so nam Švabi malo prej ušli.« (1) Patrulja VOS Koroškega odreda, v njej so bili: Rudi Pudgar — Branko iz Mežice, Rafko Kolbl — Zorko in Ciril Podbrež-nik — Oto, oba iz Solčave, so se tisti dan mudili v okolici Svetega Duha. Nihče še ni vedel, da je del Štirinajste divizije že na solčavskem območju v neposredni bližini. Nekateri Obveščevalci pa so prinesli vest, da se s koroške strani približuje Skupina raztrgancev in nemških vohunov, oblečenih v partizane, zato so jih sprva na vseh kmetijah s strahom sprejeli. Tako se je tudi patrulja VOS, ki se je mudila na kmetiji V Potoku v bližini Svetega Duha, ko je zagledala skozi okno kolono neznane vojske, hitro umaknila iz hiše in po jarku mimo kmetije Rogar v gozd. Predhodnica Šercerjeve brigade je opazila bežeče, ki so bili v uniformah — misleč, da so Nemci, Šercerjevci pa za njimi v strelce. (2) vodja v delavnici Glanonik. Bil je med prvimi predsedniki delavskega samoupravljanja rudnika Mežica. Izvoljen je bil kot ljudski poslanec v Zbor proizvajalcev LRS. Bil je delegat za prvi kongres samoupravljavcev, delegat na 5. kongresu KPJ v Zagrebu, delegat na 8. kongresu ZZB Jugoslavije v Budvi. Veliko let je bil odbornik občinške skupščine v Črni dn na Ravnah na Koroškem. Bil je predsednik in pozneje podpredsednik občinskega odbora ZZB NOV ter predsednik raznih komisij in organizacij. Kot predsednik uspešno vodi krajevno organizacijo ZZB Prevalje in področni odbor Koroških partizanov. Odlikovan je bil z več odlikovanji kot: plaketa SUBNORJ, priznanje OF ter z odlikovanji za vojaške zasluge v NOB; je prejemnik ordena dela, priznanja za delo po osvoboditvi in značke »Koroškega partizana«. Ob njegovi 60. obletnici, so mu čestitali soborci Ludvik Pavlin, Gregor Burjak in Franc Golob ter mu izročili darilo občinskega odbora ZZB NOV Ravne na Koroškem. Zaželeli so mu vse najboljše in še na mnoga zdrava leta. »Sumljivo se nam je zdelo, zakaj so bežali. pred nami. Obkolili smo hišo. Nikjer nikogar. Samo nekaj mačk sem našel v hiši. Stopil sem v štalo. Gospodinja je molzla.« »Kje je gospodar? So bili Nemci ali partizani pri vas?« Zenska je molčala in naprej vlekli a iz a vimena. »Boš govorila ali ne boš,« sem se razjezil in brcnil golido, da se je vse mleko ražlilo. »Kje je gospodar?« Na koncu stale se je začelo nekaj premikati pod slamo. Z brzostrelko v rokah sem zakoračil proti kupu. Možakar (gospodar Matevž Štiftar prip. p. A. I.), ki je prilezel ven, je bil ves iz sebe. »Kdo pa ste?« je vprašal. »Štirinajsta divizija. Ampak raje ti. meni povej, kdo je bil pri vas. Nemci ali kdo drug? Veliko časa ne mislimo izgubljati tukaj.« »Ja,« je začel kmet jecljati, »a vi streljate tod okrog? Pa ... Pa ... pa vi. niste ta pravi?« »Kakšni ta pravi,« sem rekel, »viš kapo pa zvezdo gor pa šnelfajerco. Smo pravi, veš.« No in po takemle prepiranju, dopovedovanju in grožnjah se je kmet omehčal: »Če ste pravi, jih bom pa poklical.« Trije naši oficirji so šli z gospodarjem in čez kakšne četrt ure so* se vrnili, z vo-sovsko patruljo, ki je zbežala pred nami, misleč, da smo Nemci. Povedali so nam, da je konec nemške ofenzive, zato 'so nam tudi Nemci ušli iz Solčave. (3) Luka je patruljo VOS še malo oštel in se ponorčeval, zakaj so talko bežali pred njimi in da so partizanski gospodje, ker Partizanski Na Strevčevem so bili vsi 'lepo Oblečeni — posebno Branko se je zlikal, če se je le dalo. Okrog poldne, so se ustavili na Strevčevem pri Sv. Duhu in se razmestili po hišah. Na kmetiji Ploder je ostalo približno 15 borcev, ostali, z Lukom na čelu, pa so se razmestili na kmetiji Strevc (1240 m). Zasedli so vse prostore velike kmečke hiše. Domači so se umaknili v »črno kuhinjo.« Zakurili so v krušno peč, da so se borci ogreli in posušili. Strevčevi so dali na razpolago tudi nekaj oblek. Kar so' imeli, so dali. Ušiive Obleke so zmetali v peč, da so se razušile, kar pa je bilo slabše in raztrgane, so pokurili. Dr. Benigar jim je zaradi oslabelosti dovolil najprej košček kruha, namazanega s svinjsko mastjo. Strevčeva mati Marija Selišnik jim je rezala kruh, hči Liza pa jim je na kruh mazala mast. Shramba se je kmalu spraznila. Dr. Benigar 'in bolničarsko osebje je preobvezovalo ranjence in nudilo pomoč vsem, ki so je bili potrebni. Partizanke so prale in šivale. Ostali, borci, ki niso imeli kake dolžnosti, so kakor snopi popadali po tleh. (3a) »Bineta sem določil za stražarja, pa mi je rekel: »Ustreli me, ne morem. Prizanesi mi, Luka. Res ne morem.« Kaj sem hotel, vzel sem dve strojnici in v meter debelem snegu eno obrnil proti desnemu vogalu hiše, drugo pa proti levemu in sem sam kakšne tri ure 'stražil, da so se fantje malo spočili.« (4) Še isti dan okrog 23. ure so odšli. Za vodiča je moral z njimi gospodar Jurij, ki je s prižgano leščerbo šel naprej in jih vodil do kmetije Majdač v Citriji — sedaj Podolševa. Tam so bile kar tri. kmetije skupaj: Majdač, Martinc in Štiftar. Partizani so jih imenovali tudi »Pri treh kraljih«. Od tod je bil tudi dober razgled na okolico. Jurij se je šele proti jutru vrnil domov na Strevčevo. Drugo skupino, ki je štela okoli 30 borcev, je moral vodi- ti do Roba sosed Rudolf Vršnik, p. d. Ploder, ki je prispel v Rob šele proti jutru. Pri krušni peči sta sedela dva oficirja, ki mu nista dovolila, da bi se takoj vrnil domov, ker bi. lahko naletel med potjo na kakšno zasedo. (5) Pri Majdaču je bilo 'takrat osem otrok. Gospodar Jože Klemenšek z ženo Mihaelo. Štab se je naselil pri Majdaču, ostali pa pri sosednih Martincu in Štiftar ju. Maj-dečeva družina se je umaknila v hišico, ki so ji pravili »kšica«. Zakurili so v krušno peč, zaklali prašiča in ga skuhali. Nekateri so bili tako sestradani, da so jedli tudi surovo meso, ki so ga MajdačeVi imeli nasoljenega v kadi. (6) Viri: 1 Bitka kakor življenje dolga, Str 518 2 Ustni vir Matevž Štiftar 3 Bitka ... str. 518, 519. 3a Ustni vir Liza Selišnik 4 Bitka ..., str. 518 5 Ustni vir, Liza Selišnik, Rudolf Vršnik. 6 Ustni, vir, Kristina Prodnik. PRIHOD RANJENCEV 14. DIVIZIJE NA 2IBOVCE (PRI NEŽKI) Bil je lep, sončen dan sredi marca 1944. Skupina osmih ozeblih in ranjenih borcev 14. divizije je v velikem snegu omahujoče prigazila od Sv. Duha in se za kratek čas ustavila na kmetiji Šumet. Pogled nanje je bil obupen, nekateri so imeli noge ovite s cunjami in vrečami iz jute, oprti so bili na dolge kollče, s katerimi so sd pomagali v snegu, da so se še obdržali na nogah. Ostalli, ki so bili manj ozebli ali ranjeni v gornji del telesa, so pomagali slabšim in gazili sneg. Pri Šumetovih bi se radi nekoliko odpočili, in najedli. Toda Šumetov oče Alojz Poličnik ni med njimi poznal nobenega. Z nezaupanjem jih je opazoval in pomislil na nemške »raztrgance«, ki so se od časa do časa — predvsem tik pred prihodom nemške kolone — radi pojavili pri hiši, oblečeni. v razne uniforme, kosmati in raztrgani, ter prosili za hrano ali spraševali za partizani z izgovorom, da so se izgubili in podobno. Ker je še Alojz imel slabe izkušnje s takimi namišljenimi partizani in je že Okusil na lastni koži gestapovsko pest in gumijevko ter za las ušel smrti, je pomislil na številno družino z majhnimi otroki, in nekaj zagodel, se obrnil in odšel na hlev. Ranjenci pa so razočarani odšli naprej v upanju, pa se jih bodo usmilili pri sosedu Covniku (v Kinu). Ko so ranjenci odšli, je prišel Alojz raz hlev in zrl za njimi, ki. so počasi lezli naprej. »So pravi ali ne?« je vedno bolj vznemirjalo vest, ker jih je talko lačne odpravil od hiše. V bližini Covnikove domačije so se srečali z dvema partizanoma, ki sta prihajala proti Šumetu. Sta biila kurirja ali obveščevalca? Tedaj je eden odšel z ranjenimi mimo pustote proti Zibovtu, drugi pa je nadaljeval svojo pot. Ko je prispel na Šumeče, ga je oče spoznal in ga vprašal, kdo so bili tisti ranjenci. Tedaj je zvedel, da so ranjenci 14. divizije, ki. so se že tri tedne noč in dan tolkli z Nemci od Hrvaške in vse do solčavskih hribov. Ranjenci so medtem že prispeli do kmetije Ziibovt, kjer so se ustavili. Kurir? jih je izročil v madalnjo oskrbo in varstvo 2i-bovtoviim in odšel. Tedaj pa je za njimi prihitel Šumetov oče. V ruti je 'imel velik hleb in pol domačega kruha in ga izročil Žibovtovi Ne-žiki, ki je stala na pragu hiše, in ji dejal: »Ko sem zvedel, da so ti pravi partizani, so se mi tako zasmilili, da sem jim za prvo silo prinesel nekaj kruha. Če bi bil poprej prepričan, bi se lahko že pri meni odpočili in najedli. Tako pa, ker nisem poznal nobenega, sem jih tako grdo odpravil. Čeravno imam kopico otrok, bi se že dobilo kaj toplega. Ne smete misliti, da sem tako surov človek, da vam zato nisem postregel,« se je obrnil k ranjenim borcem. Sonce je že kar toplo ogrevalo sončno plat. Po ledenih svečah, ki so visele s strehe, je curkoma .odtekal stopljeni sneg, tu in tam se je odtrgala ledena sveča in se zdrobila na tleh. Nežika in ostali domači so jih sprejeli pod streho. Ura, ki je visela na steni, je odbila devet. Nežika je najprej še bolj nakurila v krušno peč, da se je soba prej ogrela, nato pa je na podstrešju poiskala nekaj oblek, saj jih ni bilo težko najti. Imela je pet bratov — dva že v partizanih. Srečko, ki je bil na Pohorju v Zidanškovi brigadi, je že 10. januarja 1944 padel, Gregor (Drago), najmlajši, pa je januarja odšel s koroškimi partizani. Tretji brat Peter pa je bil že od leta 1943 v taborišču Dachau, kjer je maja 1945 umrl. Tudi ostala dva brata, Franc in Anton, sta pozneje vstopila v NOV. Nežilka in mati sta jim pripravili toplo hrano, da so si nekoliko opomogli, potem pa so jih delno preoblekli in razušili. Le Savo Vrtačnik — Krn je obdržal svojo italijansko uniformo. Pri Zibovtovih so ostali morda deset dni in glavno skrb zanje je imela Nežika. Pomagala jim je tudi pri prevezovanju ran. Za povoje so uporabljali kar srajce in rjuhe. Sprva so bili ranjenci prepuščeni na milost Žibovtovi družini. Ker je obstajala nevarnost nemške hajke iz Železne Kaple, so se na zahtevo Nežike zaradi varnosti ranjenci premestili v nekdanjo drvarsko kočo, ki je stala ob potočku Ručnik, približno na polovici poti med kmetijama 2i-bovt in Gradišnik. OD ŽIBOVTA V DRVARSKO KOČO V RUČNIKU Ko se je v začetku marca 1944 Edvard Ikovic — Vili, borec VOS za Koroško, vračal iz Lobnika pri Železni. Kapli, se je mimogrede oglasil tudi na Zibovčem — »Pri Nežki«. Tu ,ie bilo osem ranjenih in ozeblih borcev Šercerieve in Tomšičeve brigade. Kmet Peter Poličnik, p. d. Zibovt. ga je naprosil, da bi vodil ranjence v drvarsko kočo v Ručniku, kjer bi se namestili Kmetija 2ibovt — »Pri Nežki«. V ozadju kmetija Covnik »Kino«, oktobra 1944 obe požgani in si nekoliko opomogli in pozdravili. Zaradi varnosti, da jih ne bi Nemci dobili pri, kmetu, jih je Vili odpeljal proti Ručniku, kamor mu je pokazal Žibovtov oče Peter. Ker Vili ni točno vedel, .kje je drvarska koča, jo je moral nekaj časa iskati. Ker je bila 'koča še v dobrem stanju, so se namestili v njej. Enega izmed premičnih ranjencev je Vili odpeljal ,s seboj v Gra-diše, približno 20 minut hoda. Tam je gospodarju Jakobu in gospodinji Neži Poličnik povedal, da -so v bližini ranjenci; naročil jima je, naj jim pomagajo. ODHOD BATALJONOV 14. DIVIZIJE IZ SOLČAVE Bi:la je nedelja, 27. februarja 1944. Popoldne je s Prevalj prišel nemški župnik Valentin Stuckler, ki je zaradi pomanjkanja duhovnikov, ker so jih Nemci izselili — opravljal verske obrede v Mežiški dolini in občasno tudi v Solčavi. Ko je bilo -maše konec, so borci VOS za Koroško napravili pod Solčavo zaporo za vse ljudi, ki so prišli k maši in so se vračali proti Dolu, Robanovem kotu in Lučam, ker je bil napovedan odhod dveh bataljonov Sercerjeve in dveh bataljonov Tomšičeve brigade. Filip Mlinar — Vuk, ki je bil od začetka januarja 1944 kurir med partizanskimi enotami na Koroškem in štabom četrte operativne cone, ki se je nahajal na Mo-ravškem, največkrat na Limbarski gori, je bil to nedeljo na Govčevem, kjer je zvedel, da se pri kmetih Havdeju in Knezu zadržuje večje število neke tuje vojske. Domačini so bili vznemirjeni, ker so mislili, da so morda Nemci. Ker Vuk ni verjel, da bi bili Nemci, ker bi o tem Sol-čavani prav gotovo pravočasno zvedeli, se je podal v Planino in iz daljave, z roba gozda, 'opazoval neznane vojake. Toda bilo je predaleč, da bi lahko ugotovil, čigava vojska je na kmetiji. Bil je sončen dan. Iz varnostnih razlogov poti ni nadaljeval in se je vrnil v dolino. Kmalu je prišel na Govčevo Janez Vončina — Džoni, borec VOS, z ustnim nalogom Boleta, da mora Vuk v.oditi, borce Štirinajste divizije, ki pridejo iz Solčave, v Podvolovljek in dalje proiti Tuhinjski dolini. Na območju Kamnika pa naj prepusti vodenje divizije tamkajšnjim aktivistom. Džoni je tudi. povedal, da na poti do Podvolovljeka ni sovražnih zased in da bo šel v predhodnici do Luč civilist, Robnikov hlapec Franc. Vulk pa mora kolono pričakati na glavni cesti. To važno nalogo je Bole zaupal Vuku, ker je vedel, da dobro pozna kurirske poti, kakor tudi ljudi ob njih. Spremstvo I. in IV. bataljona Sercerjeve brigade iz Solčave Ko je sprejel Boletov nalog se je Filip Mlinar — Vuk napotil na glavno cesto Solčava—Luče k požgani žagi pri Rogo-vicu. Bil je že popoldan, ko pride po cesti Franc (Franca je Vuk spoznal že v prvi polovici novembra 1943, ko je prvič prišel v Rob) in kakih 200 metrov za njim dolga kolona do Skrajnosti izmučenih borcev Sercerjeve brigade. Na čelu kolone je šel Tone Vidmar — Luka — namestnik komandanta 14. divizije — sedaj narodni heroj. Vuk je tovariša LUko vojaško pozdravil ter ga seznanil z nalogo, ki jo ima. Luka je za Vukovo nalogo že vedel, saj sta se za njo škupaj z Boletom že poprej dogovorila. Med potjo sta se Vuka in Luka marsikaj pogovorila. Luka je zanimalo, koliko partizanov je na Koroškem in če so koroški partizani sploh kaj vedeli o težkih bojih 14. -divizije na pohodu skozi Štajersko, posebno v bližini Koroške. Omenil je tudi. izredno krvave boje z Nemci pri Rastkah nad Ljubnim in da je zadnji boj z Nemci vodil pri kmetiji Osojnik v Bistri pri Črni. Po njegovem pripovedovanju je bilo najhuje zato, ker so bili. borci škoraj brez streliva. Tovariša LUko je zanimala tudi varnost poti mimo nemške postojanke v Lučah in naprej. Kolona se je približevala Lučam. Ko so prispeli do Stoglija, je Franc že čakal na cesti in povedal, da na glavni cesti do Luč ni nevarnosti. S tem je Franc svojo nalogo opravil, se pozdravil z Luko in Vukom in se vrnil v Solčavo. Pri Stogliju so še podnevi šli is ceste na gozdno pot, tik ob provizorno, iz hlodovine zgrajenih mi-traljeških gnezdih, obrnjenih proti soteski Savinje. Se dopoldne so bila zasedena z nemško posadko. Koliko žrtev bi še lahko bilo, če bi Nemci vztrajali na položajih, in 'kakšen bi bil odpor, ker borci niso imeli dovolj streliva. Zakaj so se Nemci umaknili iz bunkerjev nekaj ur pred prihodom Sercerjevih bataljonov, je Vuk izvedel šele po vrnitvi v Solčavo. Umaknili so se po posredovanju Boleta, ki je imel z namestnikom komandanta posadke v Lučah — prej je bil v Solčavi — zvezo že od jeseni 1943. Pri vzpostavljanju zveze, oziroma prvega osebnega stika in sestanka, ki je bil med enoto VOS pod vodstvom Boleta in na-mastnikom komandanta nemške posadke v Solčavi v bližini Ramšije pri Solčavi je bil navzoč tudi Vuk, ki je bil tedaj v Boletovi zaščiti. Ta zveza je bila vseStranško koristna, saj do njihovega umika iz Solčave na solčavskem ni bilo žrtev. Z nočjo so srečno prispeli v Podvolovljek in tam razporedili borce po hišah. Za intendante in kuharje ni bilo počitka. Hrano so pripravljali celo noč in tako so borci dobili obilne in tople obroke hrane. Tudi Podvolovljek je bil partizanski kraj. Zgodaj dopoldne naslednjega dne so ob zelo lepem vremenu odšli naprej proti Črnivcu. Borci, so bili vidno zadovoljni po mirno prespani noči in obilni hrani. Med potjo, v bližini Lepenatke, sta Vuk in bri-gadni zdravnik dr. Benigar zamenjala puški. On je dal mavzerioo brez municije, Vuk pa njemu lepo gravirano lovsko puško — enocevko s petimi naboji. Vuk bi puške seveda ne zamenjal, če ne bi bila na manliher municijo, teh nabojev pa ni bilo mogoče dobiti. Prav ob zamenjavi puške so v Skalovju zagledali velikega gamsa. Neki borec jo je takoj preizkusil, vendar je gams odnesel zdravo kožo. Pohod so nadaljevali in na Črnivcu prečkali cesto Kamnik—Gornji grad. Med potjo v Tuhinjsko dolino so se ustavili pri kmetih. Luka je Sklenil, da bodo počivali do noči, potem pa sami nadaljevali pot čez tuhinjsko cesto in dalje na Moravško. Vuk pa se je, zadovoljen po uspešno opravljeni nalogi, poslovil od tovarišev in se vrnil po isti poti v Solčavo. (Iz pisma Filipa Mlinar j a-Vuka, 20. 5. 1980) Jožefa Tamše cScimata Uskalilo gorovje se je nekdaj, radost nudi potniku sedaj. Šlo že davno sonce je čez plan, le mesec vžiga svoj čar svetlan. Jože, tarna, kliče v samotu, sam, a v gori tava mladi partizan. Gomilo išče, ki v njej počiva, spi otrok njegovega soseda, hči. Šopek bi rad podaril ji v slovo, legel k nji v črno bi zemljo. ANGLEŠKA BRZOSTRELKA JE BILA NEVARNA 2. bataljon VKO (Vzhodno koroški odred) je bil 29. julija 1944 pri Prosencu v Bistri pri Črni. Jože Vrabič-Boj je bil vodnik 2. voda v štabu bataljona in tisti dan dežurni čete. Bilo je slabo vreme — deževalo je. Bataljon je dobil iz pošiljke nekaj orožja in Boj je lahko zamenjal svojo avstrijsko puško za novo angleško brzostrelko. Treba je bilo zamenjati stražo. Poklical je nove stražarje, ki so se postavili v vrsto za razporeditev. Ker je bilo slabo vreme, se je Boj hotel ogrniti z usnjenim plaščem in pri tem je brzostrelko premočno postavil pred sebe na tla, da se je sprožila- Krogla je najprej zadela Bo-jevo bombo, ki jo je imel obešeno na pasu. Ker je bila bomba nasekana, se je krogla odbila skozi pas in mu ranila samo kožo in trebušno mreno. Borci so ga takoj odnesli v hišo in šiman Golob je prinesel žganja, da so mu rano očistili in ga obvezali ter ga spravili v premično bolnico, ki je bila tedaj na solčavski strani v Prodnikovi — Oferski bajti pri Francu in Lizi špruk. Tu se je zdravil do 5. avgusta 1944. Med tem pa je že moral pomagati pri nošnji drv za kuhinjo. Ker se pa ni počutil dobro, sta se zaradi nošnje drv z vodjo premične enote Jožkom sprla in Boj je zahteval, da se vrne v bataljon. Bataljon je bil tisti dan, ko je vanj prispel Boj, pri Potočniku v Koprivni. Komandant bataljona Albert Konečnik-Modras ga je poslal na zdravljenje domov, kamor ga je hodil vsake tri dni preobvezovat sanitetni referent KGO Zvone. (Komanda Solčavsko Logarske partizanske straže je 8. 8. 1944 zapisala: »Tov. Jože Vra-bic-Boj, roj. 16. 2. 1924, je prišel v pokretno bolnico 29. 7. 1944 in se odpušča danes v štab 2. bataljona VKO.«) Prosim vse, ki so se zdravili v tej hiši, da mi pošljejo podatke o ranitvi in zdravljenju. Obenem tudi prosim vse bolničarke in bolničarje enot VKO in ZKO, da sporočijo svoje naslove in podatke. SMRT KURIRJA VESTRA Bilo je proti koncu meseca avgusta 1944. leta, ko je bila radio ekipa Koroškega odreda v Koprivni v zemljanki med kmetijo Golob in Zdovc, od koder je bila kurirska zveza. V tej ekipi so bili: radiotelegrafist Miloš s Primorske, Blaž z Dolenjske, Stane s Primorske, Polde iz Trsta, Zvone z Gorenjske, Štefan z Gorenjske, Damijan Havdej-Ciril iz Solčave in Silvester Keber iz Koprivne. Vester je bil še mlad, rodil se je 28. 11. 1927 v Koprivni in še ni dopolnil 17 let. Bil je poln življenja in tudi po naravi vedno dobre volje. Ko se je usodnega dne vračal s kurirske zveze, je prinesel tudi nekaj medu, ki ga je dobil pri Potočniku v Koprivni. Povabil je tovariše na sladko malico. Stopili so v krog ob smreki. Vester si je obesil na ramo angleško brzostrelko in se naslonil na smreko. Ko se je premikal ob smreki in z brzostrelko drgnil ob njo, mu je padla na tla in se sprožila. Vsi so bili presenečeni, saj sprva niso vedeli, od kod streli. Ko je Ve- ster postal bled in se je zgrudil, so tovariši takoj skočili k njemu, da bi mu pomagali. Dobil je strel skozi levo nogo v trebuh- Nudili so mu prvo pomoč ter poskrbeli, da bi ga kar najhitreje spravili v partizansko bolnišnico. Do Lipolda v Koprivni so ga nosili zavitega v ceradi. Tu so dobili konja in kmečke gare in ga naložili ter odpeljali. Tedaj je bila tudi nemška hajka in Nemci so jim bili za petami, zato so morali pohiteti s prevozom. Pot je bila zelo naporna, še posebej za ranjenega Vestra, ki ga je med vožnjo na garah po strmem in kamnitem kolovozu premetavalo z ene strani na drugo. Prosil je tovariše, naj ga ustrelijo in rešijo trpljenja. Na Robnikovem vrhu je bil I. bataljon VKO, ki je držal zasedo. Tam je bataljon prevzel Vestra in ga transportiral dalje do partizanske bolnice v Robanovem kotu. Bolnice pa takrat dejansko ni bilo. Nad Gašpirčevim grabnom pod grebenom Sušna je bil od 3. avgusta dalje zasilni bivak za ranjence — narejen iz zavezniškega padala, ki pa so ga po odhodu bolničarke Anice Eržen-Pepce, poročene Tomazin v Bistro na Koroško 17. avgusta 1944 prenesli na drugi teren h gradbeni ekipi, ki je gradila novo bolnico I ob hudourniškem jarku Medvejak, visoko v skalah na desnem bregu potoka Bele v Robanovem kotu. Kolikor pa je bilo še premičnih ranjencev, so bili premeščeni v premično bolnico na kmetijo Podraduho (Račnik). Med nemško hajko, ki je trajala od 19. do 29. avgusta, so pripeljali v Robanov kot tudi Vestra. Na zdravljenje je v tem času prispel tudi v. d. komandant VKO, Dušan Vlejševič, rojen 27. 12. 1919 v Božiču, občina Pounska, ki je 1. 9. 1941 vstopil v Kozarski odred, pozneje je bil v K. K. udarni brigadi in v Kosovelovi brigadi, od tam pa je prispel na Koroško. Očeta in mater so mu Nemci poklali, štirje bratje so mu padli, brat Mile pa je bil v partizanih. Bil je član KP od 1. 12. 1942. Osebje bolnišnice in ranjenci so bili takrat zaradi hajke pod milim nebom na desnem bregu potoka Bele nad pregrado pri Robanovem travniku, brez kirurga in potrebne kirurške opreme. Zato je Vester moral umreti. Ker je hajka minila na solčavskem terenu in se premaknila v Koprivno in Bistro, so ga pokopali na solčavskem pokopališču. Komanda mesta Solčava (AIZDG fasc. 353/ II. list 480) je dne 29. 8. 1944 izdala Silvestru Ikovicu iz Solčave nalog, naj takoj izkoplje na pokopališču jamo, ker bo popoldne že pogreb. Iz poročila komande mesta Solčava z dne 30. 8. 1944 je razvidno, da je bil pogreb ob 17. uri. Pogreba se je udeležila častna četa komande mesta, ki je izstrelila tudi častno salvo. Vodil jo je politkomisar Tegel, nagrobni govor pa je imel zastavnik Franc Zajec. Točen datum ranitve ni poznan, prav tako se ne ujema napis na nagrobnem spomeniku na solčavskem pokopališču, kjer piše, da je Vester umrl 2. 9. 1944, z datumom smrti v kroniki črna na Koroškem (15. 9. 1944). Kateri datum je pravi? Prosim tovariše iz radio-ekipe, če se spominjajo tega tragičnega dneva, ali če obstajajo dokumenti —poročila, da mi jih pošljejo in dopolnijo tudi svoja imena. STORŽEVO ROMANJE OB DECEMBRSKI OFENZIVI (Julija 1944 je začela delovati koroška tehnika 1-12 KGO, Zane jo imenuje tudi »štacuna«) Prvi člani so bili: vodja Janez Kos, inženir rudarstva, Jože Gradišek-Storž iz Solčave in tehnik Žane. Namestili so se pod Knezovim pungartom v Robanovem kotu. Tam je bila naravna jama v skali — mali podvez. Prostora je bilo le za enega, v sili tudi za tri. V jamo so namestili mizo in klop. Imeli so pisalni stroj in ciklostilni aparat, s katerim je delal Žane. Storž je bil kurir, ki je hodil po material skozi Robanov kot na Moličko planino in nato v Kamniško Bistrico. Ob cesti, ki pelje v Kamniško Bistrico, je stala majhna lesena koča, okoli nje pa je bil travnik. V njej je Storž dobival material, s katerim se je vračal v Robanov kot. Pozno jeseni se je tehnika preselila v gozdarsko kočo k Rogovilcu in tam delovala do decembrske ofenzive. Tu je delala tudi Lojzka Cvetek. Proti gori Ko je zapadel sneg, je hodil Storž po material čez Volovljek, ker čez planino ni bilo mogoče. V začetku decembrske ofenzive, 10. decembra, je prišel z materialom iz Kamniške Bistrice v Luče, kjer se je že nabralo precej partizanov in civilistov, ki so se umikali pred ofenzivo, tudi Komanda mesta Luče se je pripravljala na odhod iz Luč. Pri Komandi mesta je Storž izvedel, kaj se dogaja, in dobil skodelico prežganke. Ker so Solčavo že zasedli Nemci, se je pridružil Komandi mesta Luče in ostalim, ki so odšli čez Podvolovljek do Selišnika in tam prenočili. Zgodaj zjutraj so dobili še nekaj za pod zob, nato so odrinili proti Veliki planini, ker so v Podvolovljek že prodrli Nemci. V planini je bilo že mnogo snega. Tistega dne so prispeli na Veliko planino in se namestili po planšarskih kočah. Ko se je zdanilo, so si trije, ki so bili skupaj, med njimi je bil Vrt-nikov Cene iz Luč, skuhali tri krompirje. Storž in Cene sta stražila nekoliko niže pod kočami. Ko so pojedli vsak svoj krompir, je že zaropotalo. Zjutraj so Nemci prišli od Primoža in začeli napadati. Partizani, ki so bili na planini, so bili naenkrat pred kočami in se začeli umikati. Skupina, v kateri je bil Storž, se je umikala proti lučki Beli. Prispeli so do neke delavske koče, kjer so našli nekaj suhega sadja, ter nadaljevali pot. Večkrat so prebredli potok in se vzpeli visoko v hrib, pa so se morali vrniti na drug hrib in tako so po večurni hoji v velikem snegu prispeli v bližino Dola. S seboj so vodili suhega konja, ki je med potjo obnemogel. Ker je tudi hrane zmanjkalo, ga je nekdo ustrelil. Ko so ga razkosali, so ga razdelili med borce, da so nesli meso. Storž je dobil konjsko nogo. Ker je bil že zelo izčrpan, je kmalu obnemogel in padel v sneg. S pomočjo soborcev so prinesli nogo do Dola. Komanda mesta se je namestila v koči, ostali pa nekoliko niže. Skuhali so nekaj konjskega mesa in od njega dobili le zelenkasto smrdljivo juho, ki pa je vseeno dobro teknila — vsaj pogrela jih je. Meso pa so prihranili za najbolj slabotne in za še težje trenutke. Na Dolu so ostali dva dni. Ker so se Nemci približevali z vseh strani in napadali, je postal položaj zelo kritičen, saj je zmanjkalo tudi hrane. Zato je vodstvo Komande mesta Mozirje, Luče in Ljubno dalo dovoljenje borcem in ostalim, da si lahko vsak izbere svojo pot in si poišče zatočišče v svojem kraju, dokler bo trajala ofenziva. Čevljar Branko iz Maribora, ki je bil pred napadom šlandrove brigade na policijsko postojanko v Radmirju pri policiji in je takrat pristopil k partizanom, se je odločil, da gre s Storžem. Sprva sta mislila, da bosta prispela na Korošico, a sta zgrešila in se vrnila. Ker ju je zajela noč, sta si v neki kotanji zakurila, se ogrela in nekoliko posušila ter odpočila. Zjutraj je Storž ugotovil, da imajo njegove hlače zadaj veliko luknjo, ker si jih je prežgal. Zopet sta nadaljevala pot proti Korošici in prispela na gaz, ki se je še videla v snegu — vodila je do Korošice. Na Korošico sta prispela že ponoči. Bila sta do kraja izčrpana. Upala sta, da si bosta v planinski koči na Korošici odpočila in naspala. V koči pa so bila vsa okna pobita, vrata na tleh, po tleh pa ovčje blato in sneg. Ker je Storž vedel, da je v bližini pastirska koča, sta jo šla iskat. Bila je prekrita s snegom. Z desko sta si napravila toliko luknjo, da sta prišla do vrat in v kočo. V koči je bilo še nekaj drv, da sta si lahko zakurila in skuhala peščico suhega sadja in nekaj fižola, ki sta ga imela pri sebi. Storž je med potjo našel angleško padalo iz svile; z njim sta se odela in vsa izmučena zaspala. Ko se je zdanilo, sta odšla proti Škarjam. Na mnogih krajih je bilo snega po meter in še več. Tu in tam sta do pasu zabredla v sneg. Drug drugega sta vlačila iz snega in si utirala pot. Z veliko težavo sta prelezla sneženi in ledeni zamet na vrhu Škarij in proti večeru prispela na Rjavčev vrh. Ko sta prispela na Gornjo jamo, sta zavila po bližnjici, a sta zašla v prepad in sta se morala vrniti na stezo. V planšarski koči na Klemenči jami sta si zakurila in zopet prenočila. Zjutraj sta se spustila v Logarsko dolino in opazila, da se iz nekdanje graničarske karavle v bližini Plestja kadi. Previdno sta se Milena Terglav Opisala bom, kako sem začela delati za NOV. To je bilo poleti 1943. leta, ko sem bila v službi pri kmetu Avelnu na Navr-škem vrhu nad Guštanjem, sedaj Ravnami. približevala in opazovala. Ker nista opazila nobenih sumljivih znakov — premikov ali straže, se je Storž odločil, da gre do koče in ugotovi, kdo je v njej. Iz koče se je slišalo govorjenje, toda govorice ni razločil. Ko je hotel vstopiti, je iz koče prišel Lojze Pečovnik iz Solčave. Storž se ga je razveselil in poklical še Branka- V koči pa sta bila še Plesnikov Franc in žena Mara z družino. Tu sta dobila tudi nekaj za na zob in si malo odpočila ter nadaljevala pot do Podbrežnika. V tem delu doline ni bilo Nemcev, zato sta se pri Podbrežniku v miru najedla in odpočila. Storž je med ofenzivo močno ozebel v noge, da ni bil več sposoben za enoto. Tudi Branko se je še nekaj časa zdravil pri kmetu. Zapisano po pripovedi Storža Takrat sem bila še zelo mlada, komaj 18 let sem imela, ampak vojni čas je od nas zahteval, da smo hitro odrasli. Čeprav smo bili večkrat premalo previdni, preveč drz- škrati "miI Kako se je začelo moje partizanstvo ni, nismo pomislili, da imamo le eno glavo in da jo lahko hitro izgubimo, ampak to je bila mladost. Če danes, v zrelih letih svojega življenja, mislim na to, pa vem, da sem imela takrat tudi veliko, veliko sreče. Začelo pa se je tako: Micka Potočnik je delala v tovarni na Ravnah. (Midve z Micko sva skupaj odraščali pri Avguštinu). V tovarni so delali tudi Hrvati, Srbi, Rusinje pa tudi kakšen Francoz se je našel vmes. Ti so iskali zvezo s partizani in Micka jim je pri tem pomagala. Večinoma so bile javke na gradu, pri kakšnem drevesu, drevoredu ali kakem grmu. Z Micko sva se zmenili, kje se dobimo in kam naj jih vodim. Dobro se spominjam, da je bil zadnji delavec, ujetnik iz lagerja, Francoz Marcel. Ta je kar sam prišel k Avelnu, me poiskal in rekel, da želi v partizane. Znal je nekaj besed nemško, tako, da sva se lahko zmenila. Zvečer sem vzela »lahterno«, seveda ne prižgano, in ga odvedla v Perovje. Kakšna je bila njegova nadaljnja usoda, ne vem. Potem so prišli Marjetka, Grega, Aleks, Flajmišev Ferdo in delo se je nadaljevalo. Marjetka mi je naročila, naj poiščem nekaj zanesljivih mladink na Ravnah ali v bližini, da bi postavili odbor ZSM. Ni šlo tako hitro, nekatere so se bale, druge so imele spet kake druge pomisleke in ko bi nazadnje odbor le zastavili, sem pa jaz morala v ilegalo. Pri Avelnu na dvorišču na koncu štale ob plotu je nekdaj stala obokana hiša. Hiša se je podrla, obok je pa ostal. V tej obokani kleti pod zemljo je Avelnov Franci, gospodar, naredil nekaj lesenih pogradov, dal vanjo petrolejko brez cilindra, nekaj odeje in v tem bunkerju so bodoči partizani čakali na zvezo. Franci je na vrh bunkerja na dvorišču navalil nekaj bukovih plohov za drva in midve z Geliko, Francijevo ženo, sva vsak dan razžagali kakšen ploh in tako zamaskirali sledi pri vhodu v bunker. Kajti to je bilo pozimi 1943—44. Vhod v bunker je bil ob plotu in tja sva midve z Geliko zlagali nacepljena drva. Moram povedati, da je bil ta bunker malokdaj prazen. V začetku 1. 1944 so se v njem največkrat zadrževali dezerterji iz nemške vojske. Prišli so večinoma z ruske fronte in nazaj niso več hoteli. Nekatere sem poznala, drugih ne in še zdaj se mi čudno zdi, kje so dobili zvezo, oziroma kako so vedeli, kje naj vprašajo. Spominjam se, da sta v polni vojni opremi prišla tudi Podhovski (kako mu je bilo ime, ne vem več) in pa Nadvarjev Gusti, sosedov sin. Podhovniku smo rekli pri Starem. Včasih so morali čakati kakšen dan, navadno sem pa zvečer ali v mraku peljala enega ali dva po gozdu do bližine Perovja ali Apo-hala in kar z roko pokazala hišo. Pri Apo-halu so bili skoraj vsak dan partizani in z Urško sva se zmenili, da mi ni treba vsakega privesti do hiše, samo naj pove, kdo ga je pripeljal. In tako sem do Apohala pripeljala tudi izdajalca. To sta bila neki Dušan in Risto Babič. Oba sta delala na Ravnah in oba skupaj sem neko noč peljala na zvezo. Se danes ne vem točno, ali je bil Dušan ujet ali pa je sam pobegnil. Bil je tudi v našem bunkerju in seveda je to Nemcem tudi povedal. Urška je od partizanov zvedela za Dušanov beg, prišla je po- vedat, da je ušel, in upali smo, da ne bo vsega povedal. Čakali smo nekaj dni, nič ni bilo. 12. februarja 1944 dopoldne pa priteče vsa zasopla Urška in pove, da so na Apohaljem Nemci v belih plaščih. Prišla je domov s Prevalj, pa jih je s travnika videla, kako so hodili okoli hiše. Kaj pa zdaj? Gospodar Franci in žena Gelika sta se takoj oblekla in na vlak pa v Slovenj Gradec h Gelikini sestri. Od tam pa naprej v Pohorsko brigado. Jaz sem ostala sama v hiši, v bajti so bili še gospodarjeva mati in pa stari Gašper pa družina Koželj, ampak ti niso vedeli, za kaj gre. Hitro pomislim, kaj narediti. V bunkerju je bil tisti čas ranjeni partizan Dušan — kam je bil ranjen, od kod je bil, ne vem več. Iz mize sem vzela pol hleba kruha, stečem do bunkerja in kličem: »Dušan, hitro pridi ven, vse je izdano.« On prileze ven, dam mu kruh in že zbeži po sadovnjaku. Jaz v bunker nisem lezla, zato tudi nisem vedela, da še gori luč, da so notri Saldbuch slike in cigarete. Pomislim, če moram kaj skriti. V hiši ni bilo nič, vso literaturo, časopise in podobno sem imela skrito za prešo v nekem sodu. Tam sem imela tudi seznam mladink in nekaj ljudi. Vse sem imela napisano s svojimi imeni, tudi če bi ga Nemci našli, bi brez moje pomoči ne vedeli, kdo je kdo. Da bi zbežala, sploh nisem pomislila, čeprav sem imela dosti časa. Tako strahopetna nisem bila, pa sem mislila, kaj mi pa morejo. Ko je bila ura pol dvanajst, pa pridejo Nemci po cesti od Apohala. Ravno po tisti cesti sem jaz prej peljala na zvezo Dušana in Rista. Začeli so me zasliševati, kje sta gospodarja, kdaj so bili banditi zadnjikrat tu, kam so šli in tako naprej. Rekla sem, da sta šla gospodarja k zobozdravniku na Prevalje in ne vem, kdaj prideta. Vodja kolone (bilo je okrog 80 policistov in žan-darjev, to sem zvedela kasneje) Langefus je rekel, da bodo počakali tako dolgo, da gospodarja prideta, če ju pa ne bo, bom šla pa jaz z njimi, da ravno toliko vem, če ne še več. Vprašal me je, kje je bunker. Ze sem mislila reči da ne vem, ko zagledam Dušana, ki je stal na mostu, po katerem se vozi žito ali seno na skedenj. Pa sem pokazala z roko proti bunkerju, saj sem vedela: če ne bom povedala jaz, bo povedal pa Dušan. Kar usuli so se k plotu, meni pa je rekel neki oficir: »Idi ti prva v bunker.« Rekla sem: »še nikoli nisem bila v njem, pa tudi zdaj ne grem.« In res sem bila notri samo enkrat, ker je bilo težko zlesti dol; bilo je zelo globoko in vlažno. Postavil me je k plotu in rekel: »Če bo počilo notri, bo počilo tudi zunaj. Jaz sem pa vedela, da v bunkerju ni nikogar. Čez čas pa prileze iz bunkerja vojak, prinese slike Saldbuche in reče, da je pred kratkim v bunkerju nekdo kadil in da še zdaj gori luč. Meni je bilo pošteno vroče, saj sem vse razumela, kar je rekel. Spet so me zasliševali. Rekla sem, da nič ne vem, če je bil kdo notri, morata za to gotovo vedeti gospodarja. Se sreča, da sta odšla, vse sem lepo zvalila nanju. Dušan je nekaj čvekal, da sem mu jaz dajala jesti v bunker, pa sem rekla, da laže, da je bila gotovo Gelika. Potem ni več vztrajal pri tem. In res sva si bili z Geliko zelo podobni: enake postave, enako svetle lase, pa tudi v letih ni bilo veliko razlike. Gelika je bila stara 23 let, jaz pa 18. Potem me je Langefus vprašal po nemško, če sem res jaz peljala Dušana na zvezo pa sem rekla, da laže, da vem, da je bil v bunkerju, to mi je povedal gospodar, sem trdila. Saj vem, da mi ni verjel, tako neumni Nemci niso bili. Mislil si je, čakaj, tička, saj boš šla z nami na Prevalje na policijo ali pa v zloglasni Dravograd, tam boš pa pela. No, Nemci so čakali, čakali, postavili zasede, poslali patrolo na Prevalje, da bi poiskala oba Avelna. Meni so dali osebnega stražarja. Tako me je čuval, da še na stranišče nisem mogla sama. Ko sem šla v klet po mošt, je tudi šel z menoj. Ko sem točila mošt, je počepnil zraven pipe in mi rekel po slovensko: »Če boš morala iti z nami nič ne priznaj in zmeraj enako govori.« Jaz mu nisem zaupala, čeprav sem po dialektu spoznala, da je koroški Slovenec. Rekla sem: »Kako pa naj povem, če pa ne vem kaj.« Nemci so po hiši vse razmetali, vse postelje, slamnjače so bile vse po tleh. Na dile so šli po suho meso, celo vrečo orehov so razsuli po stopnicah, kuhali so čaj in čakali. Ne vem, kako se je zvedelo na Ravne, kaj se pri nas godi. Naenkrat pride z Raven Zakotnikova Justa, šivilja je bila pri Tušaku, moja sošolka, mladinka, s kanglo v roki, kakor da je prišla po mleko, čeprav ga pri nas ni dobivala. Kljub stražarju sem ji lahko povedala, da naj se ne boji, našli niso nič, povedala nisem nič in ob prvi priložnosti bom ušla. Dala sem ji mleko in ona je šla nazaj na Ravne. Ura je bila že tri popoldan. Nemci so postajali nestrpni, komandant mi je rekel, da bom šla jaz z njimi, ker gospodarjev ni. Zdaj me je bilo pa strah, kaj bo, če le ne bom mogla uiti, ker stražar me je skrbno čuval. Ves čas, ko so bili Nemci pri hiši, sem jaz nekaj delala. Opoldne sem pomolzla krave, nakrmila svinje, zraven pa sem v svinjski kuhinji kuhala belo repo in korenje. Ta kuhinja ni imela dimnika, sopara in dim sta se kadila kar skozi vrata. V škafu ob kotlu sem imela ovsene pleve in nanje sem zvrnila krop, da so se poparile. Še prej sem drva v alfi malo poškropila, zraven pa sopara — tako se je kadilo pa sopalo, da stražar ni mogel stati pri meni. Čakal me je zunaj pri vratih. Ta kuhinja pa je imela še ena vrata zadaj pri geplnju. Vrata na srečo niso bila zametana ali zaprta. Hitro jih malo odprem, pogledam, če je kdo kje, pa jo ucvrem dol po sadovnjaku kar v coklah in jopi. Pa v graben in naprej po gošči do Navršnika. Navrška Ivica mi je dala dolge hlače in svoje čevlje, saj sem bila čisto mokra. Bilo je veliko snega. Avelnovi mati so mi potem enkrat pravili, kako so me Nemci iskali. Vsak škaf in pisker so privzdignili, kakor da bi bila miš. Ko so pa videli odprta vrata, je komandant baje rekel: Na jetr ist mach die letr-stas Bandit durch gangan (Zdaj je pa še ta zadnji bandit ušel.) Tako se je začelo moje partizanstvo, ki se je končalo 16. avgusta 1945 na avstrijskem Koroškem. Zame se je vse srečno končalo. Ampak Avelnov Franci in njegova mlada žena Gelika nista dočakala svobode. On je bil star 33 let, ona pa 23. Nista bila še dolgo poročena, komaj sta začela dobro gospodariti, še otrok nista imela, pa sta že morala umreti. Padla sta v Pohorski brigadi marca 1944. Gelika je bila baje ranjena, mož Franci ji je hotel poma- gati, pa je še njega zadelo. To je bilo v visokem snegu na Lopanovih planjah nad Vitanjem, ko so brigado iznenada napadli Nemci. Vse to mi je seveda povedala Potočnikova Micka, ki je bila zraven. 2e prej mi je to povedal Džon, Marjetkin mož. Pa nisem mogla verjeti. Resnico je potem potrdila še Micka. Meni je bilo strašno težko, ko sem zvedela za njuno smrt. Še dolgo po vojski se mi je sanjalo, da smo kaj delali ali bili skupaj. Ko sem se zbudila, sem pa Jože Štajner Teta starka me že zalezuje, a mrzla bela zima me v bajto kuje. Sedim v topli sobi in gledam skozi okno v beli svet. Spominjam se najrazličnejših dogodkov, lepih, a tudi slabih. Toda slabih se raje otresem. Bilo jih je mnogo, radostnih in razigranih pa manj, a ravno ti so pomagali, da smo laže premagovali težave. Takega dogodka se spominjam tudi danes. Kjer se stikajo meje lovišč treh lovskih družin — Jamnica, Prežihovo in Pogorevc, to je blizu Naravskih ledin — je v drugi polovici leta 1943 taboril Prvi koroški bataljon. To je tam, kjer izvira »gladovni studenec«. Bil sem kurir tedanjih koroških enot. Prinesel sem pošto v bataljon in jo oddal v štabu, nato pa so me takoj poslali v patrolo proti Godcu, druga patrola je šla k Ošvenu. Neki obveščevalec ga je namreč polomil in netočno poročal o stanju na terenu. Patroli sta ugotovili, da je vse v redu. Vračal sem se proti taboru in v želodcu mi je že pošteno krulilo. Naenkrat mi skoči srnjak na pot, kakšnih dvajset metrov pred menoj. Kot da je gluh in brez nosa, se mi je ponujal. Vedel sem, da je varno in da bo tudi srnjak prav prišel, zato sem ga kar položil. Seveda sem jih kar precej poslušal na ta račun; prejšnjo noč je bil namreč bataljon na izdatni prehrambeni akciji, zato mu moj plen ni bil tako nujno potreben. Komandant bataljona Ivan Uranič-Drago me je kaznoval s tem, da sem moral srnjaka takoj odnesti v kuhinjo, kjer so kuharji že pripravljali kosilo. Komandant Drago je zapovedal, da morajo pripraviti srnjakov golaž. Pomagal je izkožiti srnjaka, ki smo ga takoj tudi razkosali. Glavni kuhar Lojz iz Leš je pripravil vse ostalo za golaž, moj brat Andrej-Rigo, ki je bil pomočnik, pa se je odločil, da bo skuhal polento. Kadar je šlo za kakšno izdatno kosilo — taka so bila redka — so tovariši kar tekmovali, kateri bo več pomagal pri delu. Tako je kmalu prelepo dišalo okoli tabora. Rigo je bil pravi strokovnjak za raziskovanje velikih kuhinj, kakršno je oblegal prejšnjo noč na šrotneku pri Kotljah. Nabral je poln nahrbnik dišav in zelišč in naš veliki Lojz jih je s pridom uporabljal. Okoli kuhinje so se zbirali tovariši in spraševali, kdaj bo kosilo. Rigo se je prvi oglasil, da ima polento že gotovo, Lojz pa tega za golaž še ni mogel reči. Srnjak je bil prava starina. Kljub temu se je Lojz ojunačil, sto- vedela, da ju ne bom videla nikoli več in marsikatera solza mi je zdrknila po licu. Kajti zelo smo se razumeli, veliko presme-jali, veliko peli, bili smo pač mladi. Tudi Apohalovi Urški sem hvaležna, da je tistega februarskega dopoldneva 1. 1944 prišla povedati, kako je pri njih. Če nje ne bi bilo, bi nas Nemci našli nepripravljene. Dobili bi ranjenca Dušana v bunkerju in za beg bi ne bilo možnosti. Kdo ve, kako bi se tedaj končalo zame. pil na bližnji smrekov štor in strokovnjaško razložil: »Kolikor je meni znano, se divjačina nikoli ne sme čisto do mehkega niti kuhati niti peči, ker pri tem izgubi tisto značilno aromo, sočnost, kar pa je najvažnejše, tudi kalorije, ki so za nas borce še kako potrebne.« Nekaj tovarišev je že oblikovalo iz polente nekakšne cmoke, da bi bilo kosilo laže deliti. Smeha in različnih pripomb ni manjkalo. Lojz pa, starojugoslovanski vojak, je lepo stopil pred dežurnega, izvlekel svojo ogromno kuhalnico iz levega škornja in hotel pozdraviti kot oficir s sabljo. V svoji ihti pa je premočno udaril s petami, tako da mu je ena odletela z že preperelega škornja. No, vojak je vojak, lepo se je pripognil, pobral peto, jo vtaknil v žep, nato pa lepo pozdravil in ra-portiral, da je kosilo gotovo. (Kuhalnica je bila tolikšna, da jo je Lojz lahko rabil tudi kot palico ali batino, kak manjši borec pa bi jo mogel imeti tudi za bergljo). Kosilo je bilo razdeljeno. Jaz sem se zavlekel precej stran, da bi mirno použil kosilo, a kaj kmalu sem imel tovarišijo okoli sebe. In začele so deževati pripombe, čapaj me je učenil prvi: »Krščen duš, Gogo, zakaj pa nisi tega srnjaka že davno Sčistil, danes bi pa prinesel kaj mlajšega!« Drugi je dodal, da bi se moral ta srnjak kuhati vsaj štiriindvajset ur, tretji ga je zavrnil, da je bilo že dve uri težko čakati, spet nekdo se je jezil na kuharja, češ, on je vsega kriv, ker je surovega serviral. Borec, ki je imel čevlje že koj brez podplatov, je rekel: »škoda, da je Lojz tako dolgo cmaril to meso, ko bi ga pa naš Šuštar lahko uporabil za podplate ...« Mnogo besed bi še padlo na ta račun, a porcije so bile že prazne, saj krepki zobje so bili kos srnjačjemu mesu. Kosti res niso bile posebno dobro oglodane, kar pa je nekomu tudi zelo prijalo. Nenadoma se med nami pojavi kuhar Lojz z bataljonskim vohunom. Z njim sta bila velika prijatelja. Seveda je slišal naš pogovor, zato je vpričo nas vprašal: »No, vohun, kako ti je bilo všeč kosilo?« Vohun je samo malo raztegnil čeljusti, pokazal dve vrsti lepih belih pravilno zverskih zob, iztegnil jezik in se obliznil od enega do drugega ušesa ter v znamenje hvaležnosti pomahal z repom. Mogoče so tovariši še katero razdrli — mene je že čakala pošta. Moral sem takoj kreniti proti Savinjski dolini novim dogodkom naproti. Ervin Wlodyga Odvzem tobaka (Po pripovedovanju nekdanjega partizana Viktorja Slemnika) Bilo je pozno jeseni leta 1943, saj je po hribih že zapadel sneg, ko so se partizani nekega dne z Dušanom pogovarjali, kako bi prišli do tobaka in do cigaret. 2e preden sem odšel k partizanom, sem vedel, da sta v Guštanju dve trafiki, ki dobivata tobak in cigarete za prodajo enkrat tedensko iz tobačnega skladišča na Prevaljah. Za trafiko Marije Sternjak je vsak četrtek ob istem času vozil to pošiljko s Prevalj v Guštanj z otroškim vozičkom upokojeni železničar Jože Haber, doma v Guštanju. Pošiljka je predstavljala pol tedenske kvote tobaka oziroma cigaret za tiste v kraju, ki so imeli od oblasti odobrene in AfCGL&vo s p&or/ vzhopu GOLAŽ PA TAK izdane »pike«. Z Dušanom smo se dogovorili, da izvedemo akcijo »odvzema tobaka«. Za akcijo sva bila določena Jaka Razgoršek in jaz. Nekega četrtka sva okoli druge ure popoldan čakala v bližini skakalnice v Dobji vasi ter pozorno opazovala, kdaj bo omenjeni upokojenec po glavni cesti pripeljal voziček s tobakom, ki je bil zložen v velikem kovčku. Ko sva opazila, da se bliža koruznemu polju pod iztekom skakalnice, sva se neopaženo po koruzi približala cesti. Nenadoma sva stopila pred presenečenega voznika, nastavila puško ter zahtevala, da nama izroči kovček s tobakom. Preden se je presenečeni Haber sploh zavedel, sva midva z vozička vzela kovček ter se nemudoma umaknila v koruzo, od tod pa mimo skakalnice v gozd, naprej na Navrški vrh, Podkraja in mimo Rožanka v Črni vrh. Tu naju je že nestrpno pričakovalo kakšnih 20—30 partizanov, katerim sva takoj razdelila vsebino iz kovčka. Med partizani je zavladalo veselje. Smejali smo se, ko smo se pogovarjali, kako hitro in poceni sva prišla do tega kovčka. Prazen kovček je pozneje nekdo od naših odnesel k smučarski skakalnici, Habra pa smo o tem pismeno obvestili. Seveda ga je poiskal in vrnil prestrašeni in užaljeni lastnici. Domačini so se še dolgo na skrivaj smejali na ta račun. Takoj po vojni, leta 1945, sva se s Hab-rom srečala na trgu v Guštanju. Tedaj me je spoznal, stopil k meni ter dejal: »Vi, vi ste mi tedaj na cesti med Guštanjem in Prevaljam odvzeli tobak!« Ničesar mu nisem odgovoril, le nasmejal sem se mu ter odšel. Milan Marolt Kaj smo načrtovali in kaj dosegli v srednjeročnem obdobju 1976-1980? Priprava srednjeročnega plana 1976 —1980 Srednjeročni razvojni program Slovenskih železarn za obdobje 1976—1980 je dobil svojo končno vsebino decembra 1976. Izdelan je bil na podlagi doseženega v planskem obdobju 1971—1975, na osnovi analize stanja v letu 1975 in načrtovane poslovne politike, katero je DS Slovenskih železarn obravnaval in potrdil na svoji seji dne 8. 9. 1975. Za uvod povzemam iz tega nekaj osnovnih usmeritev in ciljev. — Ekonomski pogoji narekujejo razvoj v smeri kvalitete in ne količine. Za dosego čim boljših poslovnih uspehov je treba osnovne proizvode z nadaljnjo dodelavo in preoblikovanjem predelati v izdelke čim višje stopnje predelave. — Svetovna energetska kriza in nastale spremembe cen surovinam so izredno važen moment tudi za naše razvojne odločitve. Ne samo cene tudi možnost neodvisnosti od uvoza je važen moment za razvojne odločitve. — Leta 1972 je nastala interna banka, ki je postopoma postala pomembni instrument združenega dela v cirkulaciji denarnih sredstev, optimalnem izkoriščanju finančnih potencialov, tekočem oskrbovanju s surovinami in pri vlaganju v nove proizvodne zmogljivosti. — Samoupravni sporazum o združevanju v Slovenske železarne, podpisan leta 1973, je odprl nove razsežnosti v kvalitetnejše obdobje te integracijske tvorbe. Sedanji sestav SOZD je šele osnova za oblikovanje prave, dohodkovno soodvisne sestavljene organizacije združenega dela ali prave, samoupravne, proizvodno, komercialno in finančno sklenjene reprodukcijske celovitosti. — Za Slovenske železarne je jasno, da zaprte v lastne okvire pa četudi razširjene SOZD, ne morejo uspešno napredovati. Kot pomembni proizvajalci reprodukcijskega materiala morajo iskati povezavo v širšem krogu, zato so-bile pobudnik pri ustanavljanju poslovne skupnosti izdelave ter predelave jekla. Skupno s poslovno skupnostjo proizvodnje in predelave jekla je treba povečati delež finalizacije za povečanje vrednosti lastne proizvodnje in povečanje porabe kvalitetnih in plemenitih vrst jekla v ožji gospodarski regiji. — V pripravi srednjeročnega programa Slovenskih železarn so upoštevani ukrepi, ki bodo prispevali k stabilizaciji gospodarskih gibanj, zlasti z učinkovitejšim gospodarjenjem, ob dvigu produktivnosti dela, ob pravilnem usmerjanju v učinkovite investicije, ob polnem izkoriščanju obstoječih in novo zgrajenih kapacitet ter ob stalni skrbi za standard delovnega človeka. Takšna usmeritev terja tudi racionalno uporabo sredstev za enostavno in razširjeno reprodukcijo. — V srednjeročnem razvojnem programu je predvideno pokrivanje potreb vložka za proizvodnjo delovnih organizacij, članic sozda SZ in poslovne skupnosti proizvodnje in predelave jekla iz lastne proizvodnje, iz nabave od drugih jugoslovanskih železarn in z blagovno menjavo predvsem iz držav SEV-a. — Za dosego predvidenih ciljev mora biti na nivoju sozda zagotovljena enakomerna oskrba z osnovnimi surovinami in energijo. Politika nabave mora biti usmerjena na zagotovitev oskrbe z osnovnimi surovinami in energetskimi mediji predvsem na dolgoročni osnovi iz domačih pa tudi tujih virov. — Posebno pozornost je treba posvetiti stimuliranju tehnoloških inovacij in njihovo uvedbo v proizvodnjo, za štednjo specifične porabe uvoznih surovin. Z družbenim dogovarjanjem in samoupravnim povezovanjem za združevanje dela in sredstev v okviru dolgoročnih pogodb je potrebno izboljšati oskrbo s starim železom iz domačega zbiranja, za zmanjšanje potreb uvoza. — Nadaljnje poglabljanje združevanja dela in umskega potenciala raziskovalcev ter laboratorijskih kapacitet v okviru SOZD SZ, mora zagotoviti stalno izboljšanje kvalitete naših proizvodov. Uvajanje novih tehnoloških dosežkov za posodabljanje proizvodnje in izboljšanje ekonomike proizvodnje mora biti baza za nadaljnji razvoj. Navedene usmeritve, porabljene za pretečeno srednjeročno obdobje, so danes še enako veljavne tudi v naprej. Iz sprejetih načel razvojne politike in sprejetih ciljev na seji delavskega sveta, dne 16. 9. 1975 je bilo najpomembnejše: — SOZD mora postati dohodkovno soodvisna reprodukcijska celota. — S povečano proizvodnjo surovega jekla preko milijon ton letno in nabavo polizdelkov mora postopno povišati proizvodnjo svojih izdelkov na koncu razvojnega obdobja na blizu milijon ton. — Svojo finalizirano proizvodnjo je treba povečati tako, da bo do leta 1980 predelanega okrog četrtina reprodukcijskega materiala železarn v končne izdelke kovinske industrije. Zasledovati je treba cilj, da bo do leta 1980 polovico eksterne realizacije dalo predelano jeklo ter železo. — Z intenzivnim reševanjem zunanjetrgovinskega prometa je treba težiti, da bi postopoma do leta 1980 dosegli devizno sa-mofinanciranje ali izravnavo uvoza z izvozom. Izvozna bremena je treba ustrezno medsebojno enakomerno porazdeliti. — Srednjeročni razvojni načrt mora torej vsebovati več kakor samo predvideno povečanje proizvodnje. Načrtovanje razvoja proizvodnih zmogljivosti mora imeti svoj namen v predvideni porabi opredeljenih in jasno predvidenih odjemalcev doma in v tujini. Na podlagi sprejete poslovne politike in osnovnih načel so se izoblikovali temelji s cilji in nalogami, ki so bili zajeti v Samoupravnem sporazumu o temeljih srednjeročnega načrta proizvodnje ter razvoja Slovenskih železarn Ljubljana za obdobje 1976—1980 in katerega so predstavniki DO v okviru SOZD SŽ podpisali 29. 7. 1976. Stanje ob pričetku izvajanja Ob vstopu v srednjeročno obdobje 1976—1980 je bilo značilno hitro pojemanje izjemne konjunkture na svetovnem trgu jeklarskih izdelkov iz leta 1973 in 1974, ter že opazno pojemanje naročil tudi na domačem trgu. Izostanek naročil je pripeljal celo do občasnega omejevanja proizvodnje. Cene energetskim medijem kot naftnim derivatom ter vzporedno zemeljskemu plinu in trdim gorivom, so se skokovito dvigale. Razen podražitev je prihajalo tudi do motenj v redni zagotovitvi s koksom, mazutom in propan-butanom. Velik skok je nastal tudi pri ceni elektroenergije. Cena železove rude se je v petih letih na svetovnem trgu več kot podvojila. Iz domačih rudnikov, ki dajejo manj kot polovico načrtovane količine rude za leto 1980, je možno dobiti manj in slabšo kvaliteto kot pred petimi leti. Po dobrih poslovnih rezultatih v zadnjih letih planskega obdobja 1971—1975 je akumulacija dopuščala še v prvih letih srednjeročnega obdobja 1976—1980 večjo investicijsko aktivnost odnosno najmanj načrtovano realizacijo v srednjeročnem planu predvidenih naložb. Ob pričetku srednjeročnega obdobja so bile nekatere investicije že v teku in med temi kot velik porabnik sredstev hladna valjarna železarne Jesenice. Za nove naložbe ni bila pripravljena dokumentacija do tiste stopnje, da bi bilo možno zaključiti finančne konstrukcije in pričeti z deli. V letih 1976 in 1977 je bilo torej obdobje pospešene priprave investicijske dokumentacije, ko so bili dani pogoji za pričetek del, so pa nastopile težave z uvozom opreme in v letih 1979 ter 1980 že tudi s financiranjem novih investicij. Navedene težave in kasnitve dobav opreme ter izvajanja del so povzročile zaostajanje odnosno kasnitve investicij in so bile neposreden vzrok, da niso bile izvršene v srednjeročnem planu postavljene naloge in predvideni cilji proizvodnje. Izpolnjevanje srednjeročnega plana Kaj smo dosegli in kaj nismo dosegli v proizvodnji? Na Jesenicah je bilo predvideno, da se bo povečala proizvodnja surovega železa od doseženih 149.000 ton v letu 1975 na 180.000 ton, kar naj bi dosegli že leta 1978. Realizacija leta 1978 je znašala 170.880 ton, leta 1979 je bila nižja in je znašala 157.589 ton ter končno leta 1980 še precej manj — 146.536 ton. Pri redni zagotovitvi kvalitetnega vsipa in normalnem stanju peči, je letna proizvodnja 180.000 ton možna. V železarni Štore naj bi nekatere dopolnilne investicije pri elektroredukcijski peči omogočile povečanje proizvodnje od 47.000 na 50.000 ton, kar naj bi dosegli leta 1979, ko so proizvedli 34.751 ton in leta 1980 nekaj več, to je 41.578 ton. Za nekatere predvidene investicije je izdelava dokumentacije še v teku in bodo realizirane šele v sedanjem srednjeročnem obdobju. Nekatere projekte so opustili, vendar bo načrtovana zmogljivost proizvodnje surovega železa dosežena. Načrtovano povečanje proizvodnje surovega jekla je bilo pogojeno: z dograditvijo prve električne obločne peči nove jeklarne železarne Jesenice v letu 1980, uvedbo po-novčne metalurgije in izgradnjo naprave za vakuumiranje. Od načrtovanih večjih investicij v jeklarni je dokončana naprava za neprekinjeno vlivanje in vgrajen je bil induktivni mešalec na Lectro-melt peči. Predvidene investicije bi omogočile letno proizvodnjo 600.000 ton. V železarni Ravne bi moral biti pretežni del rekonstrukcije jeklarne že gotov in omogočati letno proizvodnjo 255.000 ton. Po sedanjem stanju bodo dani pogoji za tolikšno zmogljivost šele ob koncu leta 1983. V železarni Štore je bila dograjena druga električna obločna peč v jeklarni, vendar priprava vložka, skladiščenje in transport metalnih in nemetalnih dodatkov, transport v jeklarni in pogoji vlivanja, ne dopuščajo možnost polnega koriščenja talilnih kapacitet, ki naj bi v letu 1980 omogočile letno proizvodnjo 180.000 ton surovega jekla. Kasnitve investicij v jeklarnah so narekovale, da je bil že v teku izvajanja srednjeročnega plana spremenjen družbeni dogovor tako, da naj bi namesto predvidenih milijon ton surovega jekla v letu 1980, proizvedli okoli 900.000 ton. Leta 1980 so v jeklarnah slovenskih železarn proizvedli namesto načrtovanih 896.700 ton jekla, samo 780.616 ton in v tem: 286.954 ton SM jekla, načrtovano je bilo 320.000 ton 490.896 ton elektro jekla načrtovano 680.000 ton 1.650 ton jekla pretaljenega pod žlindro in 1.126 ton jekla za drobno jekleno litino ali skupno okroglo 492.000 ton elektro jekla, odnosno okroglo 188.000 ton manj od prvotnega predvidevanja in okoli 120.000 ton manj, kot je predvideval popravek družbenega dogovora. Namesto načrtovanih 900.000 ton blagovne proizvodnje, za katero naj bi krili del manjkajočega surovega jekla iz lastne proizvodnje z nakupom polizdelkov, je znašala blagovna proizvodnja Slovenskih železarn leta 1980 le 767.957 ton. Nastala razlika 130.000 ton ni posledica nezadostnih zmogljivosti v predelavi, temveč omejitev pri možnosti uvoza vložka in tudi, ker dela vložka ni bilo možno zagotoviti iz ostalih jugoslovanskih železarn kljub nekaterim dolgoročnim pogodbenim obveznostim in sovlaganjem, da bi imeli zagotovljen vložek. Od predvidenih investicij v vroče valjarne so sicer nekatere kasnile, nekatere so bile odložene ali zamaknjene v sedanje srednjeročno obdobje ali pa so bile prvotne zasnove spremenjene. V železarni Jesenice je bila dokončana hladna valjarna in tudi dopolnjena investicija v žični valjarni. V železarni Ravne so spremenili projekt in zaenkrat odstopili od gradnje specializirane valjarne za plemenita jekla. Projekt rekonstrukcije je v fazi pripravljalnih del, glavna načrtovana dela pa premaknjena v obdobje 1981—1985. Ko sonce zahaja V železarni Ravne je dograjena investicija v avtomatski kovaški stroj za profile 80 do 200 mm. Naprava je usposobljena za delo, manjkajo še peči za toplotno obdelavo. V vseh valjarnah slovenskih železarn naj bi leta 1980 po srednjeročnem planu izdelali 444.000 ton gotovih izdelkov. V resnici je znašala proizvodnja 383.216 ton in bi se pri polni oskrbi z vložkom brez težav približala načrtovani. Za leto 1980 je bilo načrtovano, da bo znašala proizvodnja kovane robe 13.300 ton. Realizirano je bilo, kljub temu da je nova linija pričela s poskusnim delom šele novembra in v decembru že v lanskem letu 18.585 ton. V hladni predelavi bi morala nova hladna valjarna v letu 1980 doseči polno zmogljivost in bi morala znašati blagovna proizvodnja 132.000 ton in tudi kvalitetna struktura bi morala ustrezati projektu. Proizvodnja je znašala 104.885 ton ob tem, da je proizvodnja dinamo kvalitet blizu načrtovanih količin, daleč pa še zaostaja predvidena proizvodnja nerjavnih kvalitet. V jeklo vlekih vseh treh železarn je bilo investirano manj od predvidevanj srednjeročnega načrta odnosno so nekatere investicije terminsko zamaknjene tudi več kot dve leti. Načrtovano je bilo, da bo dosežena ob koncu preteklega srednjeročnega obdobja skupna proizvodnja 46.000 ton, doseženo je bilo nekaj 41.000 ton. Nižja proizvodnja od načrtovane je bila v jeklo vleku Železarne Jesenice 3.000 ton, v jeklovleku Železarne Štore pa nekaj več kot 5.000 ton. Pri obeh je bilo nabavljeno manj opreme, kot so načrtovali, predvsem zaradi uvoznih omejitev. Daleč od prizadevanj srednjeročnega načrta je ostala proizvodnja hladno oblikovanih profilov. S postopnim vlaganjem naj bi dosegli letno zmogljivost 50.000 ton. Leta 1980 je znašala proizvodnja 17.801 tono in leta 1981 je v načrtu za prodajo predvideno le 15.880 ton. Spremembe tržnih pogojev so narekovale tudi spremembo razvojnih načrtov za to proizvodnjo na Jesenicah. V srednjeročnem načrtu predvidena proizvodnja jeklolitine 9.800 ton je bila tudi realizirana v preteklem letu s proizvodnjo 9.884 ton. Predvidene investicije v livarne sive litine so bile realizirane. Čeprav je bilo predvideno, da bo spremenjena struktura povprečne teže ulitkov s tendenco k lažjim ulitkom znižala skupno letno proizvodnjo, je ta ostala na nivoju iz leta 1976 in je znašala tudi leta 1980 nekaj nad 24.000 ton. Precejšen zaostanek, ki se odraža pri lastni predelavi v Železarni Jesenice in pri predelovalcih v okviru sozda Slovenske železarne je pri proizvodnji vlečene žice. Namesto predvidene proizvodnje 60.000 ton, so preteklo leto izdelali 42.927 ton. Razpoložljive zmogljivosti so sicer večje, saj so že dosegli proizvodnjo nad 50.000 ton in v letu 1980 načrtovali celo 54.950 ton. Zaradi pomanjkanja vložka je pa tudi za leto 1981 načrtovana proizvodnja komaj na nivoju dosežene v letu 1980. Na področju finalizacije je bilo veliko načrtovanih investicij realiziranih, nekaj pa preloženih na kasnejši termin ali celo v celoti opuščenih. Ravno pri izdelkih večstopenjske predelave je bila realizirana komaj dobra polovica optimističnih predvidevanj možnosti proizvodnje in plasmana na tržišču. Predvideno je bilo, da bo znašala proizvodnja strojev in strojnih delov nad 25.000 ton, leta 1980 je bilo realiziranih približno 12.000 ton. Namesto predvidene proizvodnje 10.500 traktorjev, je bilo izdelano 5.849 komadov. Zmogljivosti proizvodnje konfekcionira-nih izdelkov so sicer večje od dosežene proizvodnje v letu 1980, ki je znašala 3.956 ton, kapaciteta bi morala znašati po predvidevanjih srednjeročnega plana 18.700 ton. Manjše naložbe in manjše zmogljivosti so narekovale omejene možnosti prodaje. Pri predelovalcih žice je realizacija predvidenih investicij boljša, kot v železarnah, čeprav tudi terminsko zamaknjena. Realizirale se niso nekatere investicije, ki po proizvodnji predstavljajo velik utežni delež. Po planu je bilo predvideno, da se bo dvignila proizvodnja pri predelovalcih od 36.000 ton v letu 1976 na 49.000 ton v letu 1980. Zmogljivosti so tolikšne, da bi bila možna proizvodnja nekaj nad 45.000 ton, leta 1979 je bila dosežena 37.657 ton, leta 1980 le 36.815 ton na leto 1981 je pa v načrtu 43.691 ton. V Tovilu je v teku investicija, ki kasni več kot dve leti napram predvidevanjem srednjeročnega plana, saj je bila pričeta šele takrat, ko bi morala biti že gotova. Po strukturi in količini proizvodnje v letu 1980 so se pa z nekaterimi zamenjavami in dopolnitvami strojnega parka v preteklem obdobju že močno približali postavljenim proizvodnim ciljem. V Verigi ni realiziran projekt nove gal-vanike, ki je pred realizacijo. Zmogljivosti proizvodnje vijačne robe so realizirane, prav tako investicija v novo orodjarno. Naložba za proizvodnjo industrijske opreme in v skladišča je realizirana, razen dela domače in uvozne opreme. Pri proizvodnji verig je osvojena predvidena kvalitetna struktura, ni pa bilo vse realizirano, kar so predvideli v kovačnici za utopno kovanje in proizvodnjo elementov za opremljanje verig. V Plamenu je predvidena investicija v rekonstrukcijo in opremljanje za prestrukturiranje v kvalitetnejšo proizvodnjo s kasnitvijo, vendar uspešno zaključena. Čeprav po količini niso dosegli načrtovane proizvodnje 10.000 ton letno, pa ni rečeno, da nimajo pri polnem izkoriščanju proizvodnih kapacitet možnosti, da ne bi mogli doseči letno načrtovane proizvodnje. Iz kvalitetnega programa ni bilo realizirano tisto, kar je vezano na kemično obdelavo in površinsko zaščito veznih elementov ter širša uvedba proizvodnje nerjavnih kvalitet pri vseh treh proizvajalcih. Kot rečeno, je v Verigi v gradnji galvanika, ki bo pokrivala tudi del potreb Plamena, v Tovilu je pa rešitev vključena v rekonstrukcijo, ki je v teku. V Žični Celje pa je nastal velik terminski zamik v realizaciji nameravanih investicij. Selitev vse proizvodnje na eno lokacijo, Spodnjo Hudinjo, je v celoti premaknjena v obdobje po letu 1980. Meža V strojni park, ki naj bi razširil asortiment proizvodnje ter povečal količine je bilo vloženo daleč manj, kot je bilo načrtovano. Največji delež ima povečanje zmogljivosti proizvodnje armaturnih mrež, investicija je v teku in bo pričela s poskusno proizvodnjo predvidoma letos v aprilu. Za letošnje leto načrtujejo proizvodnjo nekaj nad 19.000 ton, kar je količinsko več, kot je bilo predvideno za leto 1980, ko naj bi izdelali 17.000, njihova proizvodnja je pa znašala 14.293 ton. Za srednjeročno obdobje 1976—1980, so bile načrtovane tudi skupne naložbe sozda Slovenske železarne. Pred šestimi leti smo ocenjevali, da bo potrebno 108 mio din sredstev za izgradnjo in delo skupne pripravljalnice jeklenih odpadkov. Takšna skupna pripravljalnica jeklenih odpadkov z letno zmogljivostjo 100.000 ton, naj bi služila predvsem tudi za sortiranje vložka za jeklarne po dimenziji in kvaliteti. Razen priprave jeklenih odpadkov in sortiranja, naj bi vključevala drobljenje in popolno pripravo ostružkov za njihovo uporabo v jeklarnah, za letno količino 50.000 ton. V skupnem interesu so bila vložena sredstva: za plinifikacijo do 31. 12. 1980 skupno 74.5 mio din, v peskokope Termit Domžale 25.5 mio din, zbiralcem odpadnih surovin za pripravo vložka 16,1 mio din in v skladiščne prostore — Merkur Kranj 30 mio din. Za skupne interese torej 146,1 mio din, vendar v druge namene, kot je bilo načrtovano, kar pa ne oporeka koristi odločitev za sovlaganje pri skupnih naložbah. Zaključne ugotovitve: V proizvodnji jekla bodo dani pogoji za dosego letne proizvodnje okoli milijon ton surovega jekla šele po dograditvi nove elektrojeklarne v železarni Jesenice. Investicije v jeklarni železarne Ravne in železarne Štore kasne več kot dve leti pri tem, da nedograjenost jeklarne Štore omogoča polno izkoriščanje zmogljivosti topilniških agregatov. Poleg zaostajanja v zamenjavi SM procesa z elektro procesom kasni j o tudi naložbe v posodabljanje tehnologije, kar onemogoča realizacijo proizvodnje predvidene kvalitetne strukture, predvsem visoko legiranih jekel z nizko vsebnostjo ogljika in jekel z zahtevano čistostjo. V vroči predelavi zmogljivosti ustrezajo predvidevanjem za leto 1980, omejene možnosti nabave polizdelkov za vložek pa ne dajejo možnosti za polno koriščenje razpoložljivih kapacitet. Zaostanek je v odpravi ozkih grl v valjarnah in dopolnitvah zmogljivosti za toplotno obdelavo. V hladni predelavi so zmogljivosti večje kot proizvodnja in blizu ravni, predvidene ob koncu srednjeročnega načrta v letu 1980. Ker niso dani tehnološki pogoji v jeklarnah, kvalitetna struktura izdelkov ne ustreza predvidevanjem načrta in projekta nove hladne valjarne. Investicije v finalizacijo izdelkov, kot višjestopenjsko predelavo primarne proizvodnje, predvsem predelave plemenitih jekel iz lastne proizvodnje zaostajajo in ni doseženo stanje, ki je bilo predvideno za leto 1980. Tržne razmere so pogojevale tudi nekatere spremembe zasnovanih naložb. Vse nove zmogljivosti v finalizaciji niso polno izkoriščene, ker nimajo ustreznega vložka, ker so nedograjene ali ker so se spremenili tržni pogoji. Velik del investicij, predviden za obdobje 1976—1980, je v izvajanju ali celo šele pred pričetkom realizacije. Učinki, načrtovani za leto 1980, bodo doseženi, če ne bo posebnih zaprek, šele leta 1983 ali 1984. Ob pričetku srednjeročnega obdobja 1976—1980 so poslovna sposobnost delovnih organizacij, finančno stanje poslovnih bank in devizna situacija dopuščali precej večje možnosti realizacije investicij, kot smo uspeli to zagotoviti v Slovenskih železarnah, ker ni bila pripravljena izvedbena dokumentacija. Danes je stanje obratno. Imamo pripravljeno dokumentacijo za precej večjo možnost realizacije, kot bodo omogočale restrikcije pri uvozu opreme in možnosti pridobivanja kreditov pri poslovnih bankah. Adolf Čepelnik Od temeljnega kamna do prenehanja izdelave pil Leta 1947 so začeli graditi novo tovarno pil, za takratne razmere v kraju dokaj velik objekt. Nisem si mislil, da bom toliko let preživel v tovarni, ki sem jo kot 13-letni fantič med počitnicami pomagal graditi od samega izkopa temeljev. To je bila mladinska delovna brigada. Delo ni bilo povsem udarniško, saj smo za opravljene ure dobili delno plačilo. V tej akciji je delalo okrog 30 mladih brigadirjev v starosti od 13 do 15 let. Po letih smo bili res premladi za tako fizično delo. Naša zagnanost pa je nadomestila leta in slabost. Saj takrat še ni bilo nobene mehanizacije. Ob koncu počitnic so bili naši predpostavljeni zadovoljni, še bolj pa mi, saj smo s pri-služenim denarjem pomagali kupiti šolske potrebščine našim staršem. Seveda, nekaj denarja je šlo tudi za naše priboljške. Tako smo laže pozabili žulje na rokah in težko vstajanje v zgodnjih jutranjih urah. Medtem, ko smo mi zopet hodili v šolo, se je delo nadaljevalo. S ponosom smo opazovali, kako se dvigajo zidovi vsak dan više in više. 2e naslednje leto za 1. maj je bila otvoritev nove tovarne. Vsi stroji so bili stari že nekaj desetletij, od bivšega obrtnika Urbanclja. 2e prej so bili stroji in delavnica nacionalizirani. Ustanovitev tovarne pil »Blisk« je bila 1946. leta v stari delavnici s približno 120 m2. Novi prostori delavnice (brez uprave) za iste stroje so bili vsaj 5-krat večji. 2a današnje pojme že odsluženi stroji takrat niso bili ovira za dobro delo. Cisti in večji prostori pa so pripomogli, da so bili delavci zadovoljni in ponosni, ker lahko delajo v domačem kraju. Odnosi med delavci in vodstvom so bili pa še kar precej obrtniški in zastareli. Saj ni bila redkost, da je bil za večjo napako ali kakšno pobalinstvo vajenec ali mlajši delavec fizično kaznovan. Moram omeniti, da je bil obratovodja bivši lastnik, ki je bil znan pc takšnih vzgojnih metodah. Starih navad se pač ni dalo tako hitro odpraviti. Po nekajletnem pritoževanju na razne forume in tudi z zdravniškimi dokazili o poškodbah se je stanje izboljšalo. Kljub raznim težavam je bilo v tovarni po delu zmeraj kaj zanimivega. Mladinski plesi, petje, izleti, tudi nekaj krajših iger in skečev smo uprizorili. Posebnost je bila ustanovitev smučarske sekcije 1952. leta. 2e pri ustanovitvi je bilo registriranih okrog 20 članov. Finančna sredstva smo si ustvarili sami. Delali smo ob nedeljah in ponoči pile iz odpadnega materiala. Po dimenzijah pile niso ustrezale standardu, zato smo jih prodali podjetju s popustom. 5 temi sredstvi smo si kupili kompletno smučarsko opremo. Namen delovanja sekcije je bil bolj rekreativen, nekaj članov pa je redno tekmovalo na tekmovanjih v regiji. Seveda smo največ udarniško delali. 2a tiste čase je bilo čisto normalno, da smo mladi vsaj vsako drugo nedeljo pomagali kje graditi. Vrstile so se akcije čiščenja okrog tovarne, pomagali smo kmečkim zadrugam in tudi na kmetijah, ki jih je opustošila druga svetovna vojna. 2 vestnim delom v tovarni in s prostovoljnim delom popoldne in nedeljah, smo vedeli, si gradimo naš boljši jutri. 2e takrat smo bili zadovoljni s standardom, čeprav je bilo treba leta 1951 dati 10 povprečnih plač za radijski sprejemnik ali 6 plač za zimski plašč in še srečen si bil, če si kaj dobil. 2adovoljni smo pač bili, saj je bilo poprej med vojno še dosti slabše. 2ivljenjski stroški so bili zdaj dosti manjši. V prvih letih obratovanja je bila zaposlena večinoma mladina. Povprečna starost leta 1951 je bila okoli 20 let. Tako ni bil izjemen primer, da je moral mladoletnik na delo tudi ponoči, če je delo tako zahtevalo. Res je bil že takrat zakon o prepovedi dela mladoletnih ponoči; smo pač kršili zakon, ki je bil še v povojih, samo da je šla proizvodnja nemoteno naprej. Leta 1951 so bile prve volitve v delavski svet. Delavci v naši dolini smo bili med prvimi v naši dolini, ki smo prevzeli upravljanje v svoje roke. Prvi predsednik Prvi DS pilarnc »Blisk« 1951. Sedijo: Kastivnik, Mihelič, Zakrajšek — direktor, Lečnik — predsednik, Kremžar, Ratej, v sredini Grubelnik, Svetec, Tomažič, Huter, Lesjak, Stermec. Zadaj: Čepelnik, Kret, Žerak, Babin, Kotnik Po uspešno opravljenem izpitu za KV pilarja 1954. Stojijo: Šumah Slavko, Ivan Novak, Ivan Žerak, Jože Korošec, Marija Babin, Tajnikar Maks, Banko Ivan, Adolf Cepelnik, Beno Kotnik, Ferdo Lečnik. Sedijo — komisija: Kastivnik, nepoznan, Šuler, Štaleker, Jazbinšek, Možgan DS je bil Ferdo Lečnik, sedaj upravitelj planinske koče na Naravskih ledinah. Ugotavljali smo, da primanjkuje kvalificiranih delavcev. Takrat se je plačilni fond izračunaval na osnovi izobrazbe zaposlenih. Zato je DS leta 1953 razpisal tečaj za pridobitev poklica »pilar«. Pogoji so bili enaki kot sedaj in sicer tri leta delovnih izkušenj in dokončana osnovna šola. Leta 1954 je uspešno končalo izpite 10 tečajnikov. S tem se je povečal plačilni fond podjetja in tudi na strokovnosti smo dosti pridobili. Praznovanje 1. maja je bilo tiste čase zelo svečano. Tovarno smo okrasili s cvetjem, zelenjem in zastavami, mnogo bolj kot sedaj. Posebna svečanost je bila, ko smo pripravljali in postavljali majsko drevo. To je bilo zahtevno in tudi nevarno delo. Navada je bila, da se je »maj pam« do polovice dvignil, naprej pa ni šlo. Potem so morali prinesti pijačo. Ko smo se odžejali in pridobili moč in korajžo, ni bilo več pretežko dvigniti drevo do kraja. V prostorih uprave smo imeli vrsto let veselice ob praznovanju 1. maja. Nekaj naslednjih let je bilo težko s prodajo naših izdelkov. Tovarn za izdelavo pil je bilo preveč, poraba doma pa premajhna. Na izvoz takrat še naše vodstvo ni mislilo in morda tudi naša kvaliteta ni ustrezala. Do največje krize je prišlo leta 1958. Ne samo pri nas, tudi v drugih pilarnah. Naslednje leto so prenehale delati pilarne v Slavonskem Brodu, Kragujevcu, Novem Sadu. Tudi za našo tovarno je bilo vprašanje obstoja zaradi prevelikih zalog in izgube v poslovanju. Po sklepu občinske skupščine so uvedli prisilno upravo. Pod prisilno upravo na čelu z Marjanom Ažmanom, s finančno pomočjo občine Ravne in rudnikov Mežica smo le delali naprej. V najbolj kritičnem obdobju je naš kolektiv zapustilo mnogo delavcev. Bili so večinoma taki, ki so gledali samo na to, kje bodo več zaslužili. Kateri smo živeli s tovarno in tudi verovali, da bo še bolje, smo pač ostali in dokazali, da se da marsikaj rešiti. Skoraj leto dni smo prejemali samo 80%> plače. Z jamstvom občine Ravne in rudnikov Mežica smo dobili kredit za nakup novih polavtomatskih strojev za nasekovanje in brušenje pil. Produktivnost na novih strojih in tudi kvaliteta se je bistveno izboljšala. Odraz tega je bilo seveda tudi pozitivno finančno poslovanje. Že čez dobro leto je bila bilanca ugodna in s tem izpolnjen pogoj, da se ukine prisilna uprava. Zopet smo izvolili delavski svet in razne komisije samoupravljanja. Vsi zaposleni v našem kolektivu smo bili res ponosni na dosežene uspehe. Med prisilno upravo smo se nekako počutili krive, ker je prišlo do takega stanja. Vsi, ki smo ostali, smo z delom dokazali, da največja krivda za tako slabo poslovanje ni bila v proizvodnji, ampak drugje. Že takrat so ugotavljali, da proizvodnja pil ni tako perspektivna. Zato se je leta 1960 začelo naše podjetje preusmerjati na proizvodnjo rezilnega orodja. Prvi izdelki so bili ELO-MAX rezkarji za obdelavo kovine. Tako smo se preimenovali v tovarno rezalnega orodja TRO Prevalje. Že takrat smo delali v koprodukciji z železarno Ravne. Tam so odlivali surovce, nadaljnjo proizvodnjo smo prevzeli mi. Čeprav naj bi bilo to orodje zelo perspektivno, se uporabniki niso pohvalno izrazili o njem. Zato smo pričeli delati rezkarje iz visoko-legiranega brzoreznega materiala. Začetki so bili skromni in težki. Ni bilo prostorov in tudi strokovnih kadrov ne, da o strojih ne govorim. Novo delavnico smo začeli graditi kar udarniško, in to zelo uspešno. Res bolj provizorično, toliko dobro pa, da smo lahko začeli delati. Nekaj mladih strokovnjakov — ambicioznih — je prišlo iz ŽR k direktorju Marjanu Ažmanu. V skromnih delavnicah smo se trudili in z vestnim delom dosegli dobre uspehe. Na tržišču je vedno bolj naraščalo povpraševanje po orodju za obdelavo lesa. Naše vodstvo se je odločilo, da razširimo naš tovrstni asortiman. Začeli smo s proizvodnjo rezkarjev in raznih nožev, tudi s trdo kovino. Po letu 1962 se je športna dejavnost v tovarni zelo razživela, posebno v zimskem času. Večina funkcionarjev smučarskega kluba Prevalje je bila zaposlena v TRO. V sankanju smo imeli primat — ne samo v organizaciji tekem, temveč tudi pri tekmovalcih — kar dolgo vrsto let. Vsa leta občinskih sindikalnih prvenstev v sankanju smo osvajali prva mesta: posamezniki, ženske in moški kakor tudi ekipno. Že pred desetimi leti smo imeli pri nas rekreativne odmore. Med malico smo lahko zaigrali namizni tenis, odbojko in še kaj. Zaradi netočnega vračanja na delo smo to rekreacijo, žal, opustili. Po nekajletnem dobrem finančnem poslovanju smo začeli graditi novo sodobno halo za rezalno orodje. Proizvodnja v tej hali je stekla 1970. leta. Že čez 3 leta smo začeli graditi enako halo za proizvodnjo pil. S to halo in še kar ohranjenimi stroji so se delovne razmere za pilarje bistveno izboljšale. Kljub temu so se delavci iz pilarne pogosto premeščali v mehanično, saj so bile delovne razmere in tudi plače vedno bolj ugodne tam. Z novo analitično oceno delovnih mest se je stanje v pilarni tudi glede plač izboljšalo. S tem pa je zopet nastalo vprašanje rentabilnosti proizvodnje pil. Že prej ni ostalo skoraj nič čistega dohodka, s povečanjem plač za približno 20 % po novi metodologiji, ki je bila za zaposlene v proizvodnji pil povsem upravičena glede pogojev dela, fizičnega napora in zahtevnosti dela, pa smo prišli pri proizvodnji pil v izgubo. Norme so bile že od nekdaj precej trde in delavci na strojih so morali delati resnično 8 ur. Zaradi velike konkurence na domačem tržišču in zamrznitve cen je bila nadaljnja proizvodnja pil vedno bolj vprašljiva. Da smo delali kvalitetno, dokazuje to, da smo izvažali od leta 1972 vsaj eno tretjino proizvodnje, in to na zahodno tržišče, kar našim konkurentom ni uspelo. Tudi cene izvoza so bile zadovoljive nasproti domačim, kolikor prištejemo izvozne premije. Ko smo naše kupce v inozemstvu obvestili o prenehanju proizvodnje pil, so bili razočarani. Z našo kvaliteto in dobavnimi roki so bili zadovoljni, kar dokazuje tudi to, da so sami ponudili višje cene. Zaradi premajhnega dohodka na zaposlenega in nič ostanka čistega dohodka je opravičljiv sklep o prenehanju proizvodnje pil. Vsi premeščeni in preusmerjeni delavci, nekdaj pilarji, so se kar hitro navadili dela na drugih strojih. Saj delati vztrajno in natančno so bili navajeni. Samo, da je natančnost sedaj v stotinkah. Prejšnja natančnost pa je bila ocenjena na oko, ker se meriti skoraj ne da, kar je dostikrat bolj težko kot zelo ozka toleranca. Sedaj nas dela in čaka na dokončno prenehanje proizvodnje pil le še 10 zaposlenih. Za večino vseh so že predvidena ustrezna delovna mesta. Čakamo le še na praktikante, bodoče pilarje iz pobratene občine Var-varin. V zelo kratkem času bomo poizkusili prenesti kar največ našega znanja na njih. Oni bodo nadaljevali s tradicijo prevaljskih pil. Vsi pilarji želimo, da bi bila njihova proizvodnja, posebno pa finančno poslovanje, bolj uspešna in ustaljena kot na Prevaljah. K temu naj dodam še to, da je zavod za cene v Beogradu v decembru 1980 potrdil znatno višje cene za pile; če bodo dobro delali, bodo torej lahko tudi dobro finančno poslovali. Rok Gorenšek Spomini na Prežihovega Voranca Pred letom 1945 Moj dedej, stari Vužnik, Lenart Kuhar, ki je gospodaril na Vužnikovem gruntu (Munkovem) v Podgori nad Kotljami, je veliko dal na svojo žlahto. Posebno rad je rrndl brata Ivana, ki je gospodaril na Prežihovi bajti. Najbolj pri srcu pa so mu bili bratovi sinovi: Lojz, Voranc, GuStl in Anza, ki smo jim pri nas, pri Vužniku, rekli kar po domače »Prežihovi puobi«. Otroci smo jih imeli tudi za Prežihove strice, ker so bili vsi štirje zelo »doro-muotni« in nikoli niso prišli k hiši praznih rok za nas otroke. Te »Prežihove puobe«, ki so bili takrat pravzaprav že odrasli možje, je zato, ker so bili študirani, razgledani in inteligentni, zelo čislala in imela rada tudi moja mama, njihova bratranka Lucija, katero so tako domači kot tudi Prežihovi klicali po domače za Cilko. Moja mama, ki jo Voranc opisuje v Jamnici kot Munkovo Mojčkoi, je bila zelo razgledana in nači-tana ženska, ki se je znala z vsakim človekom pogovoriti, in je vsakemu, kdorkoli je prišel k hiši, po svojih močeh rada postregla, je podedovala nekaj tiste Kuharjeve 'krvi, ki se je najbolj izkazala v Vo-rancu. Žal je moja mama mnogo prehitro umila. Bila je šele v 35. letu življenja. Umila je za posledicami poroda. Jaz sem z njeno smrtjo največ izgubil, zakaj z njeno smrtjo se je tudi zame dokončno končalo šolanje v Mariboru. Mojo mamo so tudi Prežihovi puobi zelo radi imeli, odkoderkoli so se vračali s svojih »'blodenj« po svetu, vedno so prihajali k njej, k Vužniku v Podgoro. Najrajši je imela moja mama Voranca in Anzija. Lojz in Gusti Sta ji bila nekoliko previsoka in preveč »nobel«. Anzija je imela rada predvsem zato, ker je ostal doma na »bajti« in gospodaril. Voranc pa ji je bil najljubši, ker je bil vedno tako domač, prisrčen, skromen in pošten, prav nič mogočen, kljub temu, da je bil takrat tudi on »uradnik« v železarni na Ravnah. Rada ga je Smela tudi zato, ker jo je zmeraj, 'kadar je prišel od kod, znal tako lepo potolažiti, jo pomiriti in ji uliti novega poguma in vere v življenje. »Cilka, Cilka!« ji je ponavadi požugal s prstom. »Preveč delaš! Peveč se ženeš! Počij si malo in se usedi. Jutri je tudi še en dan. Ne mar-traj se preveč, da ne boš zbolela, saj si bolj krhkega zdravja. Bo že boljše tudi za kmeta, veš, prišli bodo boljši, lepši časi za vse, ki delajo in trpijo po fretah, gruntih in fabrikah. Verjemi mi, Cilka! Prišli bodo ti časi in takrat bo lepo, bo bolje.« In mama mu je verjela in se pomirila. Pa čeravno davek ni bil plačan, denarja pa ni bilo niti za petrolej, kar da bi ga bilo še za sladkor pri hiši. Jaz seveda takrat še ničesar nisem vedel. Nisem vedel, da je življenje težko, da je kriza, da ni denarja, da ni dela. Nisem vedel, zakaj je oče velikokrat slabe volje, zakaj mamo skrbi in ima solzne oči. Še manj pa sem vedel, kaj je Voranc in zakaj je on tako trdno prepričan o tem, da bodo, da morajo priti lepši, boljši časi za naše od dela in garanja ter ižkoriščanja trpeče ljudi. Toda o tem, kar sem doslej napisal, mi je pripovedovala mama. Jaz se Voranca izpred vojne zelo zelo malo spominjam. Moj prvi spomin nanj je tak: »Nekega dne je prišel k hiši lep, postaven, visok in širokopleč moški, širokega, nasmejanega obraza. Mama je od veselja »letala« po hiši sem in tja in ni vedela, kako in s čim bi mu postregla. Pogrnila je mizo s prtom, prinesla kruha in mošta ter skuhala klobase. On pa ji je rekel: »Cilka, Cilka, že zopet se tako ženeš! Ko imaš toliko drugega dela, pa zame tak cirkus uganjaš. Meni ja ni treba tako streči! Jaz sem zadovoljen tudi brez take čudne postrežbe.« Pa je prijel stari kmečki stol, takega dolgega, s štirimi nogami, brez naslonjala, ga potegnil h klopi ob peči., postavil nanj kruh, mošt in klobase, se vsedel na klop in jedel. Seveda sem si jaz to zato tako dobre zapomnil, ker je tudi mene prijel, si me posadil na kolena, da sva skupaj jedla klobase, ki so bile tiste čase za nas otroke bolj poredka stvar. Mama pa mi je tudi rekla ob njegovem prihodu: »No! Daj lepo roko stricu, veš, to je Prežihov Voranc, tvoj stric.« Tako sem ga prvič srečal, tako, da pomnim. Pomnim tudi njegovo Skromnost in kako je bil nasmejan ter dobre volje, ko mu je mati postregla. Od poznejših predvojnih spominov imam, žal, le še enega, in to od takrat, ko sva z dedijem šla k Prežihovi bajti obhajat ndko godovanje. Takrat so bili pri bajti doma vsi štirje »Prežihovi puobi« in seveda Prežihova babica in dedij, kakor smo otroci pri Vužniku imenovali Vorančeve starše. Dobro se še spominjam, da smo bili takrat v veliki hiši (sobi), obrnjeni proti severu. V kotu je stala velika javorova miza, nad njo so bile svete podobe in križ. Na sredini »hiše« je stala dvojna zakonska postelja, na kateri smo takrat zaradi pomanjkanja prostora tudi sedeli. Ob steni je stala še Stara omara na predale za shrambo perila, v kotu pa krušna peč. Še danes se najbolj živo spominjam lesenega »svetega duha« z razprostrtimi krili in razširjenim repom, ki je bil pritrjen nad mizo, in z vrvico, napeljano pod stropom, povezan z vrati, tako da se je sveti duh vsakokrat, ko so se vrata v hišo odprla, spustil nizko nad mizo in se, ko so se vrata zaprla, umaknil na svoje mesto visoko pod stropom. Pri Prežihovi bajti sva takrat z dedijem ostala dolgo v noč. Mene so položili v posteljo, toda nisem mogel zaspati in sem budno poslušal in opazoval vse, kar se je Okoli mene po hiši godilo. Pogovarjali so se o vsem mogočem, vem, da je večkrat padla skrivnostna beseda »komunist« in »komunizem«. Živo pa mi je ostalo v spominu dvoje. Prvo je bilo to, da je Gustl vzel v roke citre in zaigral nanje nekaj pesmi. To je bilo takrat zame popolnoma novo, saj poprej citer še nikoli nisem bil videl, 'kaj šele slišal. Drugo, česar se tudi prav živo spominjam, pa je bilo to, da sta se med pogovorom stric Voranc in stric Lojz večkrat sporekla, enkrat celo tako hudo in glasno, da sta skočila vsak na svojem kraju mize pokonci in vpila drug na drugega. Tako je Lojz Voran-cu očital komunizem, rekoč, da ga samo ,on s svojim vplivom varuje in brani, da ga niso že davno zaprli. Voranc pa mu ni ostal dolžan in mu je odgovoril, da mu je prav vseeno, če ga brani ali ne, pač pa se naj pazi takrat, ko bodo oni prišli na oblast, ker bo takrat »visel«, pa četudi je brat, če se ne bo poboljšal. Prepir je utišal šele moj dedi, ki je s palico udaril po posteljni stranici in zavpil: »Mir! Puobi! Frmolinska mrha bodi nasekana! Kaj ga pa lomite! Nocoj ni časa za take reči, nocoj smo dobre volje, saj praznujemo in moramo biti veseli.« Njega so vsi poslušali in se pomirili, zato pa sta pri meni ugled in spoštovanje do dedij a še veliko bolj zrastla. Kmalu po tistem, ko sem doživel opisane reči, so Voranca v resnici hoteli zapreti. Hoteli so ga aretirati, pa jim je s pomočjo prijateljev in somišljenikov pobegnil v tujino. Po pobegu je bil doma v odsotnosti obsojen na več let robije, takrat najtežje zaporne kazni. O Vorancu sem sedaj slišal največ od domačih in od drugih ljudi, kadar so se pogovarjali o njem in njegovem begu. Stari Pavšer-Flori Ivartnik, Štalekar in stara Riharca so mi povedali, da je bil Voranc že v mladosti, ko so še skupaj hodili v šolo v Kotlje in pozneje v zadnji razred k Žerjavu pri Kiselaku, današnjem Rimskem vrelcu, nekaj posebnega. S seboj je stalno in povsod nosil papir in svinčnik, zmeraj je nekaj bral ali pa zapisoval. Po pripovedovanju Pavšerja v šoli nikoli ni hotel pozdravljati in moliti po nemško, niti peti cesarske himne. Po besedah Riharce je bil Voranc že v šoli. nekaj posebnega, saj mu je dal učitelj vedno drugačno nalogo kot drugim, če je šlo za spis ali za risanje. Štalekar pa se Voranca spominja tako, da pravi, da Voranc ni rad fizično delal, pač pa je zelo veliko čital. V knjige je bil tako zaljubljen, da je knjigo čital celo, kadar sta z očetom kaj vozila s kravami.. Takrat je šel Voranc pred kravami in jih vodil, oče pa je hodil za vozom, vsi pa so gledali Voranca, ki je, Ko smo Vorancu postavili spomenik hodeč pred kravami, čital knjigo ali časopis. Malo pred začetkom druge svetovne vojne, leta 1939, sem iz pogovorov domačih in drugih ljudi zvedel, da je Voranc tudi pisatelj, 'ki piše knjige in romane. Takrat sem bil v pravem pomenu besede »nor na knjige in čitanje, saj sem čital vse od 'kraja, kar mi je prišlo v roke. Časopise sem si sposojal največ pri Pušniko-vem Anzanu-Ivanu Šumahu, ki je takrat stanoval pri sosedu Pavšerju, knjige pa v župnijski knjižnici v Kotljah, ki jo je imel, in upravljal takratni hotuljski župnik, koroški rojak iz Šent, Jakoba v Rožu, Ivan Serajnik. Prebral sem tudi vse knjige, kar jih je imel moj dedi Lenart Kuhar. Imel jih je cele omare, od Mohorjevih do ruskih v cirilici, z originalnim podpisom Leva Tolstoja. Te knjige je dediju priskrbel župnik Štingl, ki je bil velik panslavist in je dopisoval v vse vodilne ‘slovanske časnike. V Kotljah, med ho-tuljskimi pavri pa je širil in propagiral panslavistične ideje o bratstvu med vsemi slovanskimi narodi in o vseslovanski državi. Spominjam se, da je bil pri hiši dolgo, vse do druge svetovne vojne, velik transparent iz tistih časov. Verjetno je bil postavljen na čast 'kakšnega, vseslovenskega kongresa, ki so bili na Dunaju, v Pragi in drugod. Imel je napis »Bog živi vse Slovene pod streho hiše ene«! Ko sem zvedel, da piše Voranc knjige, sem si silno želel dobiti katero v roke in jo prebrati, toda želja se mi dolgo ni hotela izpolniti. Počakati sem moral vse do usodnega 1. septembra 1939. leta, ko je Hitler napadel Poljsko in se je pričela II. svetovna vojna. Tisti dan sem slučajno prišel v Kotlje in srečal župnika Serajnika, ki mi je povedal, kaj se je zgodilo, da se je pričela vojna. Potem pa je kar naenkrat dejal: »Ti, počakaj še malo, še nekaj imam zate«! Odšel je v župnišče in se vrnil s knjigo, vezano v rdeče platno. Vidiš, Rok, to tu je pa »Požganica«, roman, ki ga je napisal naš rojak Prežihov Voranc. Roman govori o bojih za našo Koroško po koncu prve svetovne vojne. Opisuje tudi naše domače ljudi. Tudi vaše! Strah me je, da se bodo taki časi, kakor so opisani v tem romanu, če ne še veliko hujši, zopet ponovili, zato knjigo dobro prečrtaj in si jo zapomni. Pa še nekaj te prosim, knjige nikomur ne kaži in tudi nikomur ne povej, da sem ti jo jaz posodil!« Seveda 'sem mu vse obljubil in odhitel domov, kjer sem jo dobesedno »požrl«, tako naglo sem jo prečital. Seveda me je knjiga zelo navdušila za Voranca in njegov način pisanja, posebno še, ker je obravnaval celo mojo najožjo žlahto. Takšni so moji Skromni spomini na Voranca pred drugo svetovno vojno. Zelo so skromni in megleni, temu pa se tudi ni čuditi, saj so bili takrat takšni časi. Komunist biti in komunizem je veljal za zločin, zato so se starši — in odrasli, ljudje sploh — o teh rečeh le šepetaje pogovarjali in predvsem pazili, da teh pogovorov nismo poslušali otroci. Le kadar je v nedeljo pod lipami občinski razglaševalec po celo uro čital imena kmetov, katere bodo rubili zaradi neplačanih davkov, in našteval vse od živine do vozov za rubež, si slišal tu in tam besede: »Ha, že zopet rubijo, prekleti! Ne bo prej miru, da bo prišel Voranc in njegovi, potem pa bo drugače, tedaj vam bo odklenkalo, tudi mi bomo ljudje in bomo živeli«! Toda do tedaj je bilo treba še veliko prestati in pretrpeti, veliko krvi in žrtev je še pobrala svetovna morija, da je zares prišla svoboda, da se je vrnil Voranc in so prenehalo rubeži. Po letu 1945 Tudi po letu 1945, torej po osvoboditvi, imam na Voranca bolj malo spominov. To pa zato, ker sem se sam vrnil iz ujetništva šele za novo leto 1946 in me še 1945. leta ni bilo doma. Leta 1947 pa sem 'bil v JLA na služenju roka. Voranc je bil tudi bolj malo doma. Dokler je bil zdrav, je bil skoraj vedno na potu. Kot poslanec v Beogradu, v Ljubljani, Mariboru in drugod. Ko pa je leta 1948 zbolel, je odhajal na zdravljenje v Ljubljano, Jesenice, Maribor, Slovenj Gradec, dokler končno februarja leta 1950 ni omahnil. Podlegel je zahrbtni bolezni, ki si jo je nakopal v taborišču. Mrtev se je končno vrnil k nam v svoje tako zelo ljubljene Kotlje. Večni popotnik! Končno je našel svoj mir na našem hotuljskem pokopališču pod košatimi, stoletnimi lipami, h katerim si je vedno tako želel. Želel si je v svoje Kotlje, med svoje hotuljce, med ljudi, izmed katerih je izbiral in klesal svoje like, svoje samorastnike. Kot prvi spomin bi rad opisal Vorančev prihod leta 1945 v Kotlje. Voranc se je iz taborišča vrnil prvi. Ni se vrnil v Kotlje, pač pa v Ljubljano. Ni vedel ne za hčerki, če sta še živi, ne za ženo Micko, ki se je vrnila šele kake tri tedne za Vorancem iz nemškega taborišča naravnost v Kotlje. Vorancu so sporočili v Ljubljano, da se je žena Micka vrnila. Taikoj je prihitel domov ter jo našel pri Volenovi bajti, pri njeni materi Mariji Gorenšek. Ko sta se tam srečala, se je novica o tem, da se je vrnil Voranc, razširila po Kotljah in okolici kot blisk. In ljudje, njegovi Hotuljci, kmetje in bajtarji, so se pričeli kar sami od sebe zbirati ob cesti pred Volenovo bajto. Vedno več jih je prihajalo in vsi so potrpežljivo čakali, stoječ in sedeč ob cesti, da pride Voranc iz hiše, da ga vidijo in po tako dolgih letih ločitve zopet pozdravijo v svoji sredi, in pa, da slišijo, kaj jim bo povedal. Tako so se zbrali Volenovi, Lužnik, Protič, Nadolžnik, Stalekar in še mnogi drugi. Ko je Voranc končno stopil »<'£“ /»/Zop-j Z*) V a & iz bajte, so vstali in se mu odkrili ter ga tako pozdravili. Nato so ga povprašali: »No, Voranc! Kako je kaj in 'kaj bo sedaj treba storiti.« Voranc pa jih je dolgo molče gledal, nato pa je tiho povedal: »Bilo je tako hudo, tako strašno, da me je sram, da sem človek! Toda vse je minilo, sedaj bo drugače, sedaj imamo svojo ljudsko oblast pod Titovim vodstvom. Slišal sem, da ste se Hotuljci med okupacijo dobro držali, da ste dali velike žrtve za našo svobodo in osvoboditev! Ponosen sem na vas, prav zares sem ponosen, saj sem vedel, da se ne 'boste izneverili!« Vsi so bili globoko ganjeni po njegovih besedah. On pa je še rekel: »Ja, kaj moremo, sedaj nič drugega ne pomaga, kakor rokave bo treba zasukati in popraviti to, kar je bilo uničeno, nato pa smelo zakorakati naprej po svobodni poti boljšemu jutrišnjemu dnevu naproti.« Tako se je Voranc srečal s svojimi Hotuljci, s svojimi samorastniki, pokončani vojski, po vrnitvi domov v rodni kraj. To mi je pripovedovala njegova žena Micka, ki je rekla, da tega prvega srečanja ne bo nikoli pozabila, 'ker je bilo čudovito in pretresljivo. Takoj po vrnitvi v Kotlje in naselitvi pri Prežihu, na Prežihovem vrhu, je Voranc v Kotljah zelo aktivno delal. Organiziral je partijsko celico. Pričel je akcijo za elektrifikacijo Kotelj in okolice. Postal je prvi predsednik elektrifikacijškega odbora. Pri tem je od ministrstva v Beogradu dosegel, da so črtali celotni tretji obrok v znesku skoraj pol milijona dinarjev, kar je takrat predstavljalo velikansko vsoto. Ko se je pričela leta 1947—1948 akcija za gradnjo zadružnih domov, je ustanovil pripravljalni odbor za gradnjo zadružnega doma v Kotljah. Ko je bila leta 1948, meseca junija, velika trojna ovset v Kotljah, takrat smo se poročili trije pari, in sicer jaz, z Riharjevo hčerko Štefko, moja sestra Pepca z Ladinikovim Francijem in moja bratranka Štručeva Mimka z Matevžem Osojnikom, je Voranc na ovseti pozval vse svate, naj se naslednjo nedeljo udeležijo po starem običaju »esihovanja« v gostilni pri Toniju v Kotljah. Pred tem pa se naj zberejo zjutraj ob 6. uri na gradbišču zadružnega doma na udarniško delo. Tako se je tudi zgodilo. Zbrali smo se vsi trije pari in še kakih 50 ljudi pod vodstvom Voranca. Delali smo vse do dveh. Po udarniškem delu pa smo šli vsi skupaj k Toniju na »esihovanje«, to je, pit in jest po stari navadi. Oče je dal za ta namen ovco in kruh, Voranc pa je obljubil mošt. Reči moramo, da se svoji obljubi ni izneveril in je ostal »sam sebi. zvest«, saj je za »jesihovanje« dal res pravi jesih, tako kisel je bil mošt, ki ga je dal za ta namen. Toda nič zato, mi smo bili takrat mladi, vse smo vzeli za dobro in z optimizmom in vero v boljše življenje smo gledali v prihodnost. Veseli pa smo tudi bili, da smo Hotuljci na ta način opravili svojo prvo zares množično udarniško akcijo za zgraditev našega zadružnega doma, ki danes ponosno stoji sredi starih Kotelj in nas spominja tistih težkih, a lepih dni. Ko sva se z Vorancem prvič srečala in se spoznala, me je natanko izprašal, kje sem bil med vojno, in ko sem mu povedal da sem bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko in sem pozneje prišel v rusko ujetništvo, kjer sem moral biti še vse leto 1945, mi je rekel: »No, nič ne de, te je pač doletelo to, kar te je, sedaj nič ne pomaga drugega kakor delo. Z delom boš moral dokazati, da si Slovenec, da si naš in pošten. Potem pa bomo videli, kako bo naprej. Pozneje bo treba misliti na stranko*, kajti ta potrebuje pridne, predane in poštene ljudi.« S »stranko« je Voranc mislil kumunistično partijo, kajti on je redkokdaj uporabljal besedo partija, pač pa skoraj vedno stranka, vsaj v pogovorih s preprostimi ljudmi. S prvim januarjem 1948 sem se zaposlil pri takratnem Gozdnem gospodarstvu v Slovenj Gradcu. Spomladi, meseca aprila, so se ustanovile splošne kmetijške zadruge v Sloveniji. Voranc, Beno Kotnik in rajni Janko iz Slovenj Gradca so se tedaj spomnili name in moral sem iti domov v Kotlje, kjer sem postal, oziroma bil imenovan za predsednika Splošne kmetijske zadruge v Kotljah. Meni. je to po eni strani kar ustrezalo, saj sem se šele pred kratkim poročil in sem stanoval na domu pri Vuž-nilku, tako sem imel blizu v službo. Delo pa je bilo zahtevno, moral sem se sproti učiti in se spoznavati z najrazličnejšimi zahtevami dela in položaja. Kadar nisem kaj vedel, sem šel po nasvet pač k Prežihu, kam pa bi bil tudi 'lahko šel drugam, saj sem vedel, da mi bo Voranc vedno dobro in pošteno svetoval, in res mi je, če je bil le doma, kar pa je bilo, žal, zelo redko. Dobro se spominjam, kako je 'bil razburjen, ko so bila pogajanja za naše meje. Ko se je odločalo o pripadnosti slovenske Koroške nam ali Avstriji. »2e spet barantajo kramarji za našo slovensko zemljo. Kaj jim mar mali, narod, pa če je dal še talko velike žrtve, prelil še toliko krvi za svojo svobodo. Njim so njihovi imperialistični apetiti važnejši od vsega drugega.« Nekoč mi je rekel: »Rok, dobro je, da veš, da sem poSlal našemu zunanjemu ministrstvu maksimalni in minimalni program za naše zahteve do Avstrije. Maksimalni program je bolj po zgodovinskih dejstvih narejen, in bi bil, če bi bil kdaj uresničen, za nas Slovence idealna rešitev ozemeljskega vprašanja z Avstrijo. Meja bi po njem potekala nekako z vrha Gross Glocknerja (Velikega Zvonarja) na Tirolski meji pa po vrhovih Visokih in Nižkih Tur vse do Vildona južno od Gradca, od tam pa do Gradiščanske, ki bi predstavljala koriodor do Čehoslovaške med Avstrijo in Madžarsko. Minimalni program pa naj bi potekal talko, kakor poteka današnja narodnostna meja med Slovenci in Nemci v Avstriji. Od Šmohorja na Zili, mimo Beljaka, čez Osojščico v smeri nad Gospo Sveto in Djekšami. Na vrh Svinje in Golice ter doli na staro jugoslovansfco-avstrijsko mejo.« Kljub njegovi silni in vroči želji, da bi dobili vsaj minimalne zahteve rešene, so zunanji ministri odločili drugače. Ponovno so zarezali globoko rano v živo telo malega, izmučenega slovenskega naroda. Prav zanimiv je tudi ta spomin na Voranca. Spomladi leta 1947 sva s pokojnim bratom Tončijem odšla k Prežihu, da bi odpeljala zanj tesani, les, ki ga je prodal Lesnoprodajni zadrugi na Prevaljah. Dobro se spominjam, da so bile to surove, težke »mere«, kakor smo imenovali dolge trame 11x12 cm, 13x14 cm in podobne, dolžine od 10 do 15 m. Brata sem spremljal zato, da bi mu pomagal les naložiti. Ko sva se lotila nalaganja teh težkih »mer«, pa sta prišla Voranc in takratni pomočnik ministra za gozdarstvo LRS Matevž Hace, ki je bil ravno takrat pri Vorancu na obisku. »Alo, Matevž«, je rekel Voranc, »pokaživa »puobom«, iz kakega testa sva in kako sva gor rastla. Ali sva bila holcerja ali nisva! Vidva se pa umaknita in glejta. Rok ti glej še posebno dobro, da si boš za zmerom zapomnil, kar si videl danes. Kajti, tega, kar vidiš, nisi videl nikoli doslej, pa tudi nikoli, več ne boš. Namreč to, da bi »ministri« les nakladali na voz. In to sami, lastnoročno.« Takrat sta bila Voranc in Hace še v resnici močna, kajti igraje sta naložila celo »furo« tesanega lesa, ki ga je nato brat odpeljal na Prevalje. Mi pa smo šli po malici gnoj vozit na njivo za krompir. In zopet je rekel Voranc, Hace-tu: »No, Matevž! Primi za vile in nakidaj-va ene gare gnoja, bom videl, katerega bo poprej strucalo!« In zares sta nakidala kar nekaj gar gnoja čisto sama. Meni pa je Voranc še nekrat rekel: »Le dobro si zapomni to, kar si danes videl, kajti kaj takega prav gotovo nikoli, več v svojem živ- ljenju ne boš več videl!« In prav je imel, kajti prepričan sem, da kaj takega, da bi tako znani in veliki ljudje les nakladali in gnoj kidali, kaj takšnega pa najbrž zares nikoli več ne bom videl. Lepega dne se je začelo po soseski šušljati in govoriti, da bo nova ljudska oblast zaprla cerkve in prepovedala bogoslužje. Odšel sem k Vorancu in mu povedal, o čem ljudje govorijo. Tedaj me je odpeljal na vrh k lipi, od 'koder je prekrasen razgled na Podgoro, Uršljo goro, na našo ho-tuljsko vas in vso pokrajino do Pohorja. Pokazal mi je z roko na vas in dejal: »Ali vidiš našo vas? Ali ni lepa?! Ali vidiš tam doli cerkev?« »Vidim,« sem odgovoril. »No, ali ne paše na vas. Kakšna pa bi bila naša hotuljska vas, če ne bi imela cerkve na sredi?« »Ja, nekaj bi ji manjkalo,« sem mu odgovoril! »Prav imaš,« je rekel. »Zato si dobro zapomni. Če ne bi bilo cerkve na vasi, bi moralo biti nekaj drugega, kar bi ji dajalo videz in poudarek. Vidiš, če komu kaj jemlješ, mu moraš zato nekaj drugega dati. Drugače ne gre. Zato naša ljudska oblast ljudem cerkve ne bo jemala in zapirala. Vsaj tako dolgo ne, da bo lahko ljudem nekaj enakovrednega nudila, tega pa še zaenkrat ni. Povej ljudem, da so brez skrbi. Take in podobne novice pa trosijo in širijo sovražniki ljudstva in njegove oblasti.« Nekoč sem ga vprašal in prosil, naj mi pove, kdo od še živečih ljudi je opisan v Jamnici in drugih njegovih knjigah. Le za Permanovega Ahaca iz Jamnice mi je potrdil, da je to on sam. Za druge pa mi je dejal: »Kar beri in študiraj, pa opazuj in primerjaj, pa jih boš počasi vse sam po-gruntal in tako boš tudi razumel, kaj sem hotel povedati s tem, kar sem napisal«. In zares sem primerjal ter razmišljal. Danes mi je že marsikaj znano in jasno. Nekoč sem ga povprašal za »turške šan-ce«. Odgovoril mi je, da je našel v dunajskih arhivih zapisano, da so silno stara reč. Da izhajajo prav gotovo še iz keltskih časov. Poslednjič pa so služile svojemu namenu, obrambi, v času turških napadov, ko so bile tudi poslednjič Obnovljene. Jernej Krof c/flona ped eni Zdaj pa eno novo pesem, naj se čujc spod planin. Čas postal za to je resen — pa bo Vorancu v spomin. Za poskus sem jaz v prozi pisal že o Vorancu. Po večkratni diagnozi za moža še nekaj bo. Ker je v meni dobra volja, preliva se v meso in kri. Ko sem spoznal njegova polja, spomin na njega še živi. Povesti pisal in romane je številne on za nas. Odkrival je vse svoje rane in nam zresnil naš obraz. Po njegovem življenju išče izbrana zrnca, prav za vas nekdo, ki pride na igrišče — se pač znajde vsaki čas! Za šrotneški grad, mi je nekoč povedal, pa je našel zapisano na Dunaju, da pripada »gospodičnam« iz vasi. Ker so bile »gospodične« zapisane v narekovaju, misli, da so bile to »nune«, ki so baje imele v Kotljah samostan. In zares so pri gradnji ho-tuljske šole 1910. leta našli neznane temelje za katere sklepajo, da pripadajo temu samostanu. Ko smo nekoč pri Prežihu črtali časopis, smo našli tudi novico, da so na Japon- Franc Razgoršek st. Kako je Voranc Z Vorancem sva bila rojaka, oba doma v Kotljah, Hotuljca. Malo je bil starejši od mene, toliko da v šolo nisva hodila skupaj. Najprej sem kot desetletni deček prebral njegovo prvo povest, kako so se na šmarjetno (lepo) nedeljo domači hotuljski fantje in leški knapi stepli. Stepli pa so se zavoljo deklet, ki so jih knapi napajali in z njimi plesali, tako da domačini že niso več imeli nobene veljave pri njih. Pa so se fantje zmenili, da jih je treba pregnati iz vasi nazaj, od koder so prišli. Šli so jih nato klicat na korajžo in nato so se pri Matevžu, kjer je bila takrat gostilna, najprej stepli, potem pa še do srede zvečer večkrat. Tedaj so bili knapi že vsi utrujeni in tudi že strgani, saj so imeli lepe obleke, domačini pa take močne in trpežne, doma napravljene. Nato so jih začeli poditi domov na Leše. V Kotljah je potem nastala tudi pesem: Je prišel z Leš en cotov knap, še hlač ni imev, je kazav gnjat. Potem pa sem v prvi svetovni vojski v ujetniškem taborišču v Italiji, časa le di Altamira, v neki knjigi našel njegov podpis. Ko vprašam knjižničarja, kje bi mogel govoriti z njim, mi ta pove, da je odšel v jugoslovansko legijo na solunsko fronto. Tudi mi smo se javili v legijo, pa nas Italijani niso več pustili oditi, ker so se bali, da bi bila nova Jugoslavija premočna in to zaradi meje ne bi bilo prav. Ko sva se pozimi leta 1920 doma srečala, mi je pripovedoval, kako so podili Nemce in Bolgare pred seboj, in da je zato prišel tako kmalu domov. Vojske je bilo pa itak konec že v novembru 1918. leta. Pozneje sva se še nekajkrat srečala, a nazadnje sem ga jeseni leta 1949 obiskal v slovenjgraški bolnici. Takrat je bila njegova žena Micka tudi pri njem, pa smo se menili nekaj časa to in ono. Tedaj sem se poslovil z besedami: »Vidim, da si utrujen, moram iti.« Ko pa odprem vrata, se pa še obrnem in rečem: »Voranc, to mi moraš pa le še povedati, kako si ti komunist postal.« Kako so se mu zaiskrile oči. Dvignil se je na laket in mi rekel: »Ti, Franc, dobro, da si me to vprašal, veš, to je bilo pa tako: Moj oče so bili tedaj najemnik na Prežihovem. Pa pride graščak Celestini z Javornika neko nedeljo popoldne k nam in mi reče, ko sem bil ravno zunaj, naj oče- skem zaprti nčkaj komunističnih voditeljev, katerih imena so bila zapisana v časopisu. Voranc je kar tako mimogrede dejal: »O, te dede pa ja vse osebno poznam, z vsemi sem že govoril.« Mi smo ga pogledali, on pa ni rekel nič več. Škoda, zares škoda, da je Voranc tako hitro umrl. Koliko bi nam bi.l še lahko povedal in razodel lepega. Koliko takega, kar je vedel le on sam, je odnesel s sehoj v grob in je z njim za vedno zakopano. postal komunist ta pokličem. Potem pa reče očetu: »Pojdi z menoj tja k sosedu Habru, jaz bom Prežihovo posestvo na drobno prodal, ker nihče noče kupiti celega.« Ko pridemo tja, sem pa moral jaz poklicati Habra iz hiše. Tedaj mu reče graščak: »Vi, oče Haber, kupite tole njivo nad vašo hišo, ki vam je tako pri roki. 700 goldinarjev stane.« A ta nekaj časa premišljuje in se počoha za ušesom in takole odgovori: »Denarja nimam, lačen pa nisem, da bi nekaj rad imel, kar ne morem plačati.« Vidiš, Franc, tako sem jaz postal potem komunist, ko sem v življenju prevečkrat videl in sam na sebi občutil, kako nekateri nimajo nikoli zadosti zemlje in denarja, drugi pa nimajo kam glavo položiti na svoje.« Potem se pa z Vorancem nisva videla več, ker je februarja 1950 v Mariboru umrl. Pripomba: Te spomine mi je poslal Svetneči Franc, rojen Hotuljec, Franc Razgoršek, p. d. Vah-tar pri Gradu nad Starim trgom pri Slovenj Gradcu, s prošnjo, da jih posredujem Koroškemu fužinarju v objavo kot njegov prispevek k spominu na Voranca. Rok Gorenšek Voranc na dnini Bral sem Mohorjevo knjigo Gosposvetsko polje, ki jo je spisal Prežihov Voranc. V njej piše, kako je taberkoval pri kmetih v Kotljah in v okolici, preden se je podal v tujino, najprej v Trst in v Gorico. Pa žena začne praviti, kako je prišel tudi h Gačniku gonit ročno mlatilnico, ki so si jo kmetje izposojali, da so mogli hitreje spraviti zrnje iz snopja kot prej, ko so še mlatili in »štrajfali« na roko navadno celo zimo. Hlapci, ki so prvo leto služili pri skrbnem kmetu, so do zime že vse zmlatili, pri novem pa šele spomladi. Voranc je bil močan in delaven (saj je še pesnik Zupančič v nekem pismu napisal, ko je zvedel, da je bil bolan, da medvedu se ja ne šika biti bolan). Mnogi so ga naprosili, da jim je hodil pomagat »mašinat«. Moja žena Micka je tedaj pri Gačniku služila za pastirico. Mlatili so ječmen, ki je bil poln osata, da se je tako kadilo na gumnu, da drug drugega niso prepoznali, ko so šli k malici ali pa zvečer k večerji. In Voranc je bil med njimi kakor vsi drugi. Pavle Zaucer-Matjaž Gašper — naš vzornik Ko sem se na letošnji prvi spomladanski dan poslavljal od svojega naj zvestejšega soborca in najdražjega prijatelja, tovariša Gašperja, sem govoril, kar so mi čustva neizmerne žalosti razkrivala in kar mi je srce narekovalo. Danes pa odkrivamo njegov nagrobni spomenik, ki naj govori vsem, ki bodo z žalostjo v srcu obiskovali njegov grob in obujali lepe spomine na njegovo bogato življenje, da tukaj počiva velik človek. V življenju je postal velik, ker je bil globoko zakoreninjen v svojo rodno grudo in med svojim slovenskim koroškim ljudstvom. Tu počiva mož, ki ga je oblikovala mala narodnostna skupnost koroških Slovencev, ki ga je vse življenje kalila revolucionarna dejavnost in ki je vse svoje delo posvetil svojemu ljudstvu. Gašperjevo življenjsko delo pomeni navdih in obvezo mladi generaciji, da nadaljuje njegovo delo, da se zgleduje ob njegovem junaštvu in borbenosti ter da razvija in neguje plemenite lastnosti, ki so krasile Gašperjev lik in njegovo osebnost. Zgodovina nas uči, da ima vsak narod in vsako obdobje velike može in svoje junake. Junaštvo je različnih vrst — od tistega na bojišču do odločnosti, klenosti in možatosti. Gašperja so krasile vse te plemenite lastnosti. Bil je hraber borec, junak koroškega partizanstva, bil je vse do svoje smrti uspešen in plodovit družbenopolitični delavec. Vedno se je pri vseh svojih dejanjih ravnal po svoji vesti in si je upal pogledati resnici v oči, tudi če je bilo treba tvegati in trpeti za pravico in resnico. Ze v rani mladosti je Gašper stopil na častno pot revolucije, na pot razrednega boja za boljše življenje izkoriščanega delovnega ljudstva. Vse svoje moči in znanje je posvetil boju za nacionalno, socialno, človeško enakopravnost slovenske skupnosti na Koroškem, boju za enakovrednost svojega materinega, slovenskega jezika v javnem življenju na Koroškem. Dostojno, človeka vredno sožitje ljudi dveh narodov na Koroškem, sodeželanov, je vedno pojmoval za osnovno, človeško prvino in pravico. Zato je Gašperja bridko prizadevalo, ker večinski narod krati in odreka koroškim Slovencem osnovne človekove pravice. Gašper se je vse življenje boril proti vsaki prisili in krivici, ki jo je doživljal in občutil bodisi sam, na lastni koži, bodisi, da so jo trpeli koroški Slovenci kot narodnostna skupnost. Gašper je štel germanizacijo za obliko grobe in krivične družbene prisile večino nad manjšino in se je z vsem srcem in zdravim razumom boril proti germanizaciji in asimilaciji. Boril se je za svoboden in kulturen razvoj koroških Slovencev. Dvojezičnost je Gašper štel kot enega izmed pogojev za normalno vsakodnevno življenje in sožitje deželanov, ki je po človeških pojmovanjih možno le ob medsebojnem spoštovanju narodne samobitnosti in izvirnosti, z dobro mero strpnosti in z možnostjo, da vsak državljan svojo narod- no pripadnost in svoj jezik tudi javno izpoveduje in izpričuje. Boj za pravico in resnico mu je bil življenjska nuja. Zavedal se je, da je boj tveganje in zavestno izpostavljanje trpljenju, da pa brez častnega in trdnega boja človek ničesar ne doseže. Kakor junaštvo različno pojmujemo, tako so oblike boja raznolike — od boja z orožjem v rokah, do odločnega političnega boja pa do pasivne resistence. Nedavna zgodovina koroških Slovencev izpričuje in potrjuje nujnost boja. Četudi so se njihove razmere v mnogočem izboljšale, so si morali vsak, tudi najmanjši uspeh priboriti s trdim bojem, na račun težkih žrtev. Gašper je vedno poudarjal, da koroškim Slovencem povzroča naj večjo škodo iluzija, da bodo dobili kakršnokoli pravico v dar, brez boja in žrtev. Oboroženi protifašistični boj, v katerem je imel Gašper zgodovinsko vlogo narodnega voditelja, je slovenskega človeka na Koroškem prežel s samozavestjo in pogumom, vlil mu je vero in zaupanje v uspeh boja za pravice, za obstoj in razvoj. Zato pomeni narodnoosvobodilna borba na Koroškem obdobje preroda v narodnostnem življenju koroških Slovencev. Pečat oboroženega boja koroških partizanov je vtisnjen tudi v ustavne temelje avstrijske države. Boj vseh avstrijskih pro-tifašistov, vštevši koroške partizane, pa obvezujejo Avstrijo, da mora izpolnjevati vsa ustavna določila avstrijske državne pogodbe; dosledno mora izkoreninjati nacizem in nacistično miselnost v Avstriji, skrbeti za pieteten odnos do grobov in grobišč zavezniških vojakov in za popolno izpolnitev določil 7. člena, ki zagotavlja narodnostne pravice koroškim Slovencem in gradiščanskim Hrvatom. Mala narodnostna skupnost koroških Slovencev je dala v pretekli vojni v relativnem merilu več aktivnih borcev ter je prispevala večje krvne in društvene žrtve kakor mnogi večji narodi. Zato smo koroški partizani ponosni, da smo se borili pod Titovim vodstvom z orožjem v rokah ob strani velikih zaveznikov na ozemlju takratnega Gaua Karnten, v Ostmarke, v mejah »tisočletnega rajha«; ponosni smo, da smo se borili na tej zemlji, v tej koroški deželi, ki je natopljena in posvečena s krvjo slovenskih in avstrijskih protifašistov, v oboroženi borbi proti okupatorjem Avstrije, proti zavojevalcem svobodoljubnih narodov v Evropi, proti krvoločni nacistični solda-teski in proti zločinski nacistični strahovladi. Od 1942. leta pa do konca vojne smo koroški partizani premagovali izjemne težave in vztrajali v boju proti daleč močnejšemu sovražniku. Veliko zadoščenje za Gašperja je bilo spoznanje, da mladi rod koroških Slovencev sledi svojim vzornikom in da, sicer počasi, vendar vztrajno in vse bolj množično dobiva pomoč od resnično demokratično osveščenih ljudi večinskega naroda. Danes je boj za pravice koroških Slovencev, geslo dvojezičnosti, postalo vodilo novemu demo- kratičnemu gibanju obeh narodov na Koroškem, ki dosledno in odločno premaguje stare, preživele zgodovinske pregrade in predsodke. Dogodki zadnjih tednov ta dejstva potrjujejo. Na žalost jih Gašper ni doživel. Dvojezičnost naj postane življenjska stvarnost, ne samo geslo, v novem desetletju na Koroškem. Gašper je svoje prepričanje o dvojezičnosti izpričeval na vsakem koraku, v zasebnem in v javnem življenju. Ob postavljanju nagrobnih spomenikov in partizanskih obeležij je Zveza koroških partizanov pod Gašperjevim vodstvom dosledno upoštevala načelo dvojezičnosti. Pa tudi v javnem izražanju — z dvojezičnimi vabili na razne prireditve, z dvojezičnim poslovanjem, je Gašper uvedel prakso dvojezičnosti, vkljub mnogim pomislekom in nasprotovanj em. Tudi Gašperjev spomenik z dvojezičnim napisom naj izpričuje odločno zahtevo koroških Slovencev, da je po šestdesetih letih neizpolnjenih svečanih obljub in petindvajset leti po slovesno prevzeti obveznosti napočil čas za rešitev življenjskih vprašanj koroških Slovencev. Na Koroškem, v deželi, kjer počiva v grobovih in grobiščih na stotine znanih in neznanih protifašističnih borcev, veljajo njim in Gašperjevemu imenu verjetno dobro premišljene besede avstrijskega predsednika Rudolfa Kirschlagerja, ki jih je napisal v posvetilu knjigi »Die Steine reden«, (Kamni govorijo), ko pravi: »Dieser Band ist ein anschaulicher Beweis dafiir, dass der Widerstand nicht nur von verein-zelten Idealisten, sondern von einer gros-sen Anzahl von Mannern und Frauen ge-tragen wurde. Sie allen haben damit ftir die Wiederherstellung eines unabhangigen und demokratischen Oestereichs den gros-sten Beitrag geleistet«. (»To delo je pomemben dokaz, da niso bili nosilci odpora samo posamezni idealisti, temveč veliko število mož in žena. Prispevali so velik delež k obnovi in vnovični vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije.«) Tako svoje prepričanje je zvezni predsednik izpričal tudi, ko je 1977 leta podelil Gašperju državno odlikovanje za njegove zasluge pri osvoboditvi Avstrije. V isti knjigi pa je v svojem posvetilu zvezni kancler Bruno Kreisky zapisal tudi bridko resnico: »Mit diesem Buch soli den Tausenden vielfach Unbekannten, die es gewagt haben und die heute Kronzeugen dafiir sind, dass sich die Oesterreicher nicht widerstandlos den Hitlerismus unter-worfen haben, Gerechtigkeit zuteilt werden. Sie haben zur Ehrenrettung Oesterreichs viel getan und sind so grossere Oesterreicher als manche, denon wir in dieser fri-edlichen Zeit des allgemeinen Wohlstandes allzu leicht dieses Attribut verleihen.« »Ta knjiga bo pravično ovrednotila tisoče nepoznanih, ki so se upali upreti in so priče, da se Avstrijci niso brez odpora podredili hitlerizmu. Ti so za častno rešitev Avstrije veliko naredili in so zategadelj večji Av- Karel Prusnik Gašper strijci kakor mnogi, ki jim to v mirnem času splošnega blagostanja velikokrat pre-radi priznavamo.« (Nemško besedilo je prevedla Marija Suhodolčan). Zato veljajo vsem tem borcem tudi besede iz znanega reka: »Nicht alle sind tot, die gestorben sind« (Niso vsi mrtvi, ki so umrli), kajti njihove ideje, njihova misel je živa in njihovo delo se uresničuje; boj za pravico in resnico zmaguje in bo zmagal. Naj zaključim te besede v spomin na pokojnega Gašperja z njegovo izpovedjo, ki jo je napisal v knjigi »Gamsi na plazu«: »Izbojevali smo svobodo, izbojevali smo protifašistično borbo, zanetili upor naprednih ljudi v Avstriji. Vsa dolga leta so bile oči trpečih in tlačenih avstrijskih in slovenskih protifašistov v upanju uprte v partizanske borce. Dvigali smo duha napredka in socialistične misli. Oznanjali smo vero v boljšega človeka, v demokracijo, v socializem. In vprašal sem se: ali smo po svojih močeh, mi in vsi ti fantje iz Svinske planine in naši avstrijski borci pošteno in požrtvovalno izvršili tisto, kar je terjalo napredno človeštvo od nas? Ali smo morda komu prizadejali krivico? Tudi to se je pripetilo. Toda prizadevni in delovni kosec v potu obraza med zamahom poškoduje tudi kdaj mlado, nedolžno drevo. Toda v glavnem, če sem tenkovesten, opravili smo svojo dolžnost. Prisluhnili smo o pravem času zgodovinskim dogajanjem, žrtvovali mladost, zdravje in kri in izbojevali bitko za napredek, za delovno ljudstvo, za mir. Kdo lahko terja kaj več od generacije ljudi, ki je mladost preživela v okovih?«. Obletnica Gašperjeve smrti Ob prvi obletnici smrti koroškega prvoborca in revolucionarja Karla Prušnika-Gašperja sta Zveza slovenskih organizacij in Zveza koroških partizanov priredili spominsko svečanost v Domu glasbe v Celovcu. Na slavnosti je pel partizanske in revolucionarne pesmi novoustanovljeni Koroški partizanski pevski zbor, ki ga vodi Branko Čepin z Raven na Koroškem. Zbor, v katerem pojejo večinoma mladi pevci, je že s svojim prvim nastopom navdušil množico poslušalcev. Ko so se navzoči z minuto molka poklonili spominu lani umrlega Gašperja in vseh, ki so trpeli in umrli v boju proti fašizmu, je spregovoril predsednik Zveze koroških partizanov Janez Wutte-Luc. V svojem govoru je orisal življenjsko pot Karla Prušnika-Gašperja in predstavil njegovo osebnost. Govoril je tudi o pomenu njegovega življenja in dela za nadaljnji boj koroških Slovencev, ki ga bojujejo za svoje pravice. Za njim je govoril predsednik Odbora koroških partizanov v Ljubljani Pavle Zaucer-Matj až. Poudaril je, da je bilo Gašperjevo življenjsko vodilo — delo, zato je prav, da se prve obletnice njegove smrti spominjamo z delovnimi dosežki. »Pred letom dni smo se ob Gašperjevi krsti zavezali s partizansko zvestobo, da bomo po njegovem zgledu in vzoru ohranjali in razvijali svetle tradicije koroškega partizanstva, protifašističnega boja na Koroškem, da bomo uresničevali njegove zamisli in ideje, da bomo dograjevali vse, kar je Gašper delal in snoval, vse do zadnjega diha in do zadnjega srčnega utripa.« Prvi dosežek po Gašperjevi smrti je ustanovitev Koroškega partizanskega pevskega zbora. Na zbor, ki bi pel predvsem partizanske in revolucionarne pesmi, so koroški partizani že dolgo čakali. Gašper si ga, žal, ni učakal. Partizanska pesem je bila tudi njemu zelo pri srcu. Izpolnila se je tudi druga velika Gašperjeva želja: izšel je nemški prevod njegove knjige »Gamsi na plazu«. Ko se je prišel Gašper pred dobrim letom dni zdravit v Ljubljano, je povedal prijatelju Zaucerju: »Vse sem postoril za izid nemške izdaje mojih Gamsov na plazu. Zdaj si lahko oddahnem in se očasim v skrbi za zdravje.« To je bilo lani spomladi, knjiga pa je izšla oktobra — Gašper je ni dočakal. S tem pa se knjiga Gamsi na plazu še ni poslovila od javnosti. »V sodelovanju založbe Borec in Drava je izšla tretja, dopolnjena izdaja Gašperjevih Gamsov na plazu. V visoki nakladi 6500 izvodov bo knjiga glasnik koroškega partizanstva. Mladi rod na Koroškem si bo ob knjigi ostril odločnost za današnji boj za narodnostne pravice in za enakopravnost koroških Slovencev. Knjiga Gamsi na plazu bo osnovno berilo Gašperjeve bralne značke. V kratkem bodo izšli Gamsi na plazu tudi v srbohrvaščini in tako bo Gašperjeva knjiga v slabem letu dni doživela izdaje v treh jezikih, kar je izjemen uspeh za slovensko knjigo.« To je veliko priznanje za Gašperja, čeprav ga sam ni doživel. Po smrti pa je bil tudi odlikovan z visokim jugoslovanskim odlikovanjem — z redom narodne osvoboditve. S tem so dobili priznanje vsi koroški borci — partizani. Letošnjo pomlad bodo v spomin Gašperju priredili še eno pomembno prireditev, ki jo pripravljajo Zveza koroških partizanov, Slovenski znanstveni inštitut v Celovcu in Osrednji odbor koroških partizanov v Ljubljani. »V Gašperjevo počastitev,« je povedal Zaucer, »prirejamo 2. aprila v Ljubljani celodnevni znanstveni posvet zgodovinarjev, namenjen problematiki pisanja in obravnavanja koroškega partizanstva, koroškega protifašističnega boja. Širok strokovni zbor bo ocenil naša tovrstna prizadevanja in dosežke, pri čemer je v vsem delu vtkan pomemben Gašperjev delež. Upamo, da bo plod posveta zadnja redakcija in verifikacija prve knjige zgodovine koroškega partizanstva za obdobje 1942 do 1943. Avtorji knjige so dr. Tone Zorn, Mile Pavlin in Bogdan Žolnir. Izšla bo v začetku prihodnjega leta.« Tudi ta knjiga bo veliko priznanje za Gašperjevo življenje in delo. Vendar Zau- cer meni, da nam morajo biti taki delovni dosežki predvsem spodbuda za naprej: »Navedeni dosežki naj nas vse navdihujejo z zadovoljstvom, obenem pa nas obvezujejo za nove delovne naloge. Gašperjev vedri, vedno nasmejani obraz, ki ne bo nikdar zbledel v našem spominu, njegov optimizem in nedokončano delo naj nam bodo živo vodilo in izvirno izročilo pri izpolnjevanju njegovega nenapisanega duhovnega, kulturnega in političnega testamenta.« Za Zaucerjem je pozdravil zborovalce predstavnik celovškega Antifašističnega komiteja mag. Gerhard Steingress, za njim pa je povzel besedo tajnik Zveze slovenskih organizacij dipl. inž. Feliks Wieser. Poudaril je, da je Gašperjeva veličina v tem, ker se je v težkih prelomnih časih znal prav odločiti in stati sredi ljudstva. Njegov protifašistični boj se ni končal z letom 1945, ampak ga je nadaljeval vse do svoje smrti. Prizadeval si je za ohranitev protifašističnih borbenih tradicij med koroškim ljudstvom in se zavzemal za akcijsko enotnost vseh narodno zavednih sil v borbi za narodnostne pravice. S takimi nazori in delom pa si je Gašper pridobil veliko somišljenikov tako med rojaki kot med demokratičnimi sodeželani — Nemci, o čemer je pričala tudi številna udeležba na tem spominskem slavju. Wie-ser je izrazil prepričanje, da »v avstrijski družbi sicer počasi, vendar vztrajno dozoreva spoznanje, da je odnos do manjšin in njihovih pravic predvsem tudi preizkusni kamen demokratičnosti, humanizma in kulture večinskega naroda.« In zato smemo upati tudi v prihodnost koroških Slovencev. Miroslav Osojnik DVE KOROŠKI BIBLIOGRAFIJI Februarja letos se je sklenilo leto dni, odkar smo se Korošci poslovili od dveh velikih mož, ki sta storila in pomagala pristoriti marsikaj in sta v taki meri vplivala na kulturno delo in življenje v občini Ravne na Koroškem, da bo ostal njun delež za vedno zapisan v kulturni kroniki Mežiške doline. Prvi je Leopold Suhodolčan (10. avgust 1928 — 8. februar 1980), pedagog, pisatelj, pobudnik za ustanovitev bralne značke, prvi predsednik občinske kulturne skupnosti in nasploh idealen kulturni delavec. Drugi je dr. Franc Sušnik (14. november 1898 — 21. februar 1980), ustanovitveni in dolgoletni ravnatelj ravenske gimnazije in Koroške osrednje knjižice — Ravne na Koroškem; prvi kulturni delavec, ki je Korošcem odkril svet in ki je Koroško predstavil svetu. Skorajda ni potrebno naštevati njunih številnih zaslug, saj jih poznamo prav vsi in vemo, da so neločljivo vtkane v kulturno rast in utrip naše doline! Korošci smo postali v letu 1980 bogatejši za bibliografiji teh dveh zaslužnih mož. Obe bibliografiji je izdala Koroška osrednja knjižnica — Študijska knjižnica — Ravne na Koroškem, sestavila pa ju je Marija Suhodolčan. Za vse tiste, ki se še niste srečali s pojmom »bibliografija«, bo najbolj nazorno razložila njen pomen tale definicija: »Bibliografija je znanstvena dejavnost, ki zbira, vrednoti, izbira, vsebinsko analizira in opisuje tiskane ali drugače razmnožene, javnosti namenjene tekste, te klasificira, ureja in navadno v obliki urejenih popisov tudi publicira z namenom dajati informacije o literaturi in s tem pripomočke za strokovno delo.« (Janez Logar: Uvod v bibliografijo, Ljubljana 1970.) Taki so osnovni podatki o obeh bibliografijah: BIBLIOGRAFIJA dr. FRANCA SUŠNIKA Sestavila Marija Suhodolčan. Izdala Koroška osrednja knjižnica — Študijska knjižnica Ravne na Koroškem, 1980, tipkopis-foto; 36 f. str.; (29,5 20,5 cm). BIBLIOGRAFIJA LEOPOLDA SUHODOLČANA Sestavila Marija Suhodolčan. Izdala Koroška osrednja knjižnica — Študijska knjižnica Ravne na Koroškem, 1980, tipkopis-foto; 81 f. str.; (29,5 20,5 cm). Prav je, da obe bibliografiji bralcem podrobneje predstavimo. Ze bežno prelistavanje obeh nam pove, da je bilo v bibliografiji vloženega veliko truda in dela. Marija Suhodolčan je v razmeroma kratkem času uspela zbrati in strokovno urediti obsežno gradivo, ki nas tako urejeno docela prepriča o veliki plodovitosti in ustvarjalnosti obeh avtorjev. BIBLIOGRAFIJA dr. FRANCA SUŠNIKA obsega gradivo od leta 1915 do marca 1981 (s poznejšimi popravki in dopolnitvami). Avtorica je upoštevala vse gradivo razen Sušnikovih rokopisov in korespondence in jo razdelila na tri poglavja. Vsako od teh poglavij je urejeno po letih in po abecednem vrstnem redu po naslovih del. Vemo, da je dr. Sušnik že leta 1930 spisal Jugoslovansko književnost in da so leto prej (1929), ko je služboval v Prekmurju, izšli njegovi Prekmurski profili. Leta 1936 je v Mariboru izšel njegov Pregled svetovne literature, v katerem je v jedrnatih in mogočnih potezah zbral najbolj značilne in pomembne predstavnike svetovne literature. Še bolj blizu je Korošcem njegova knjiga In kaj so ljudje ko lesovi (1968), v kateri so zbrani njegovi dokazi ljubezni do rodne Koroške. Sušnikovi samostojni tiski obsegajo 16 enot, od tega je 5 ponatisov. Dr. Sušnik je tudi veliko pisal za revial-ni tisk; še posebno rad se je odzval vabilom domačega »Fužinarja«. Radi smo imeli njegov jedrnat, klen in samosvoj način pisanja. Zdaj je pisal o krivičnih nekdanjih postavah fužinske oblasti na Prevaljah, drugič o knjižnici in o delavskem muzeju, ki sta bila njegova velika ljubezen; in spet o Prežihovem Vorancu in o naši Gori. Nismo pa vsi vedeli, da je dr. Sušnik že v letih 1915—1916 v Celovcu urejeval in objavljal svoje prispevke v glasilu napredno usmerjenih srednješolcev »Vzbudi se, Sloven« in da je že v letih 1926—1928 objavljal v Slovencu tehtne gledališke kritike in ocene predstav mariborskega gledališča. Dr. Sušnik je živel in upal s svojo Koroško. 84 prispevkov je posvetil koroškim krajem, 41 prispevkov pa koroškim ljudem. O Prežihu je zastavil pero 15-krat, o pesmi in pripovedi, o slikah in knjigah, o gledališču in o drugem pa je v bibliografiji registriranih kar 132 prispevkov. Njegova klena besedila so vklesana na številnih spomenikih po Koroškem. Kar 44 jih navaja bibliografija. V drugem poglavju bibliografije pa lahko izvemo, kaj in koliko so o dr. Sušniku pisali drugi. Bibliografija je registrirala 97 takih prispevkov. Ko smo pregledali celotno bibliografijo in sešteli vsa tri poglavja, smo dobili število 429. V teh 429 enot je ujeta Sušnikova ljubezen do književnosti, do lepe slovenske besede, do kulture in do koroških ljudi. V teh enotah pa se zrcali tudi del hvaležnosti njegovih rojakov v imenu tistih, ki so o dr. Sušniku pisali. Vse, ki ste se kadarkoli in kakorkoli srečali z dr. Sušnikom, je gotovo takoj prevzela njegova močna osebnost s številnimi osebnostnimi potezami, od kmečke preprostosti do evropske razgledanosti. Če ste ga kdaj poslušali, ste takoj opazili, zakaj je slovel kot prvi govornik naše dežele. Vsako besedo je skrbno premislil in pretehtal. Vsaka beseda cekin! To pa velja tudi za vsa njegova besedila. V vsakem je vtisnjena neizbrisna sled avtorja, njihovega očeta. Bibliografija dr. Franca Sušnika je zato še bolj dragocen in hkrati tudi zelo vzorno zgrajen popis in pregled celotnega avtorjevega dela. BIBLIOGRAFIJA LEOPOLDA SUHODOLČANA obsega gradivo od leta 1948 do marca 1981 (z dopolnili). Avtorica je zaradi obširnosti gradiva celotno bibliografijo razdelila na pet poglavij in upoštevala vse dosegljivo gradivo razen prevodov nekaterih avtorjevih samostojnih tiskov in prispevkov v tuje tiske, manjkajočih podatkov o uprizoritvah v amaterskih gledališčih in nekaterih objav v različnih šolskih in drugih podobnih glasilih. Manjkajo tudi rokopisi in Suhodolčanova korespodenca. Tega gradiva pa je toliko, da zahteva dolgotrajno delo pri dokončni obdelavi, razvrstitvi in ureditvi. Že prvo poglavje Suhodolčanove bibliografije nas preseneti. Vsi smo navajeni na Suhodolčana gledati le kot na mladinske- ga pisatelja. Bibliografija pa nam tega ne potrdi! Prvo poglavje navaja, da je Suhodolčan za odrasle napisal deset del, od tega 7 romanov in 3 zbirke novel. Sprehodimo se od njegove prve zbirke novel Človek na zidu (1960) in listamo naprej. Pa saj so tu sami znani naslovi: Svetlice (1965), Dobrijska balada (1967), Bog ljubezni (1968), Sledovi molčečih (1970), Noro življenje (1972), Najdaljša noč (1975), Med reko in zemljo (1977), Trenutki in leta (1979) in Snežno znamenje (1981). Zadnji je roman Snežno znamenje, ki je izšel letos. Po avtorjevem prvem zapisu ga je pripravil za tisk njegov prijatelj, pisatelj Ivo Zorman. Pripovednih del za mladino je za 52 samostojnih tiskov, od tega je 34 izvirnih del in 18 ponatisov. Saj ne vemo, kje bi začeli, pri Ognjenih možeh (1955), Sejmu na zelenem oblaku, pri Skritem dnevniku ali pri Dečku na črnem konju, ko pa vabijo in nam ponujajo svoje dogodivščine junaki Rumene podmornice, Velikana in Pajaca, Velikega in malega kapitana in Hi, konjička. Tu je Potovanje slona Jumba, Pikapo-lonček, Krojaček Hlaček; tu je avtobiografsko obarvani Mornar na kolesu; tu sta njegova mojstra Naočnik in Očalnik, pa Sedem nagajivih, Kurirčkov dnevnik, Stopinje po zraku, Piko Dinozaver, Levi in desni klovn, Peter Nos je vsemu kos in Pra Matija ali bučman. Saj že našteti ni mogoče prav vsega: — pisan prt domišljije za mladino, ki ji je avtor posvetil dober del svojega življenja! Če listamo po bibliografiji naprej, izvemo, da je Suhodolčan napisal tudi 25 gledaliških in lutkovnih iger, od tega jih je devet natisnjenih v štirih samostojnih knjigah. Dvanajst njegovih del so prevedli v 16 jezikov in ta dela so izšla na tujem že v 36 izdajah. Krojaček Hlaček je preveden v 6 jezikov, Skriti dnevnik je preveden v 12 jezikov (srbohrvatskega, makedonskega, nemškega, ruskega, moldavskega, tadži-stanskega, armenskega, azarbejdžanskega, uzbekistanskega, litvanskega, latvijskega in estonskega). Radijskih iger in drugih radijskih oddaj in posnetkov je 41, od tega sta dve televizijski igri za odrasle in dve televizijski nadaljevanki za mladino, Primožev dnevnik in Naočnik in Očalnik. Človek strmi in ne more verjeti! Tisoče strani bogatega in polnega življenja, ujetega med črke, besede in stavke, kakor da je ukradeno begu ur, dni, tednov in let ter darovano za vero v sočloveka. Če merimo naše povprečne fizične in umske sposobnosti, potem je vprašanje: »Le kako je mogel?« čisto na mestu. Pa smo preleteli šele prvo poglavje bibliografije! V drugem poglavju se vrstijo leposlovni prispevki za odrasle v časopisju, zbornikih in knjigah. Za 74 enot jih je. Sledi jim 259 prispevkov za mladino. Različnih drugih prispevkov o kulturi, bralnih značkah, šolstvu, umetnosti in književnosti pa je 164. V tretjem poglavju je nanizanih 28 Suhodolčanovih prevodov in priredb del drugih avtorjev, v četrtem pa je 10 enot Suhodolčanovega uredniškega dela. Peto in zadnje poglavje navaja 183 prispevkov drugih avtorjev, ki so pisali o Leopoldu Suhodolčanu. Vseh bibliografskih zabeležb je 900. Ne moremo se otresti dveh misli. Prva misel o minljivosti človeškega življenja. Koliko romanov, novel, zgodb, televizijskih iger in del za mladino bi še zaživelo pod njegovimi mojstrskimi prsti, če bi živel dlje! Druga misel pa govori drugače. Ali je pisatelj res slutil (morda ste že prebrali zadnje poglavje romana Snežno znamenje!) in je morda prav zato izkoristil vse proste ure in v njih ujel bežne trenutke in razmišljajoča leta, ki jih je nosil v sebi, razpet med reko in zemljo, med voljo in nemočjo, in nam tako zapustil tako bo- Bilo mi je dano, da sem na vse prej kot enostavnih poteh življenja srečal lepo število izrazitih in močnih ustvarjalnih osebnosti. Med njimi zavzema svoji modri človečnosti, in po domišljeni širokopotezni tvornosti vidno mesto prvi in dolgoletni ravnatelj gimnazije na (koroških Ravnah, lani preminuli profesor dr. Franc Sušnik (1898 — 1980). Čeprav je od let, ki sem jih preživel ob njem, preteklo že precej časa, ohranjam svoje takratno mladostno zagnano profesorsko službovanje v tisti plasti zavesti, iz katere ne nehavam ponovno zajemati. Težko je sicer pregledati grmado vsega mogočega, kar se je zgrnilo nadme po ravenski dobi, toda od časa do časa me misli rade zanesejo k stvarem, doživetim v tistih treh šolskih letih, posebej zato, ker sem lahko od blizu spremljal in spoznal pedagoško ter kulturno delovanje ravnatelja dr. Sušnika. Danes lahko rečem, da sem s tem pridobil več, ko da bi bil med tem časom opravljal kdo ve kako izbrane in imenitne posle. Pri okoliščini, da sem jeseni 1. 1952 prišel na ravensko gimnazijo, so odločala prav za prav zunanja naključja službenega premeščanja. Dobiti dekret za Ravne pa je pomenilo v naši tedanji šolski, govorici: priti k dr. Sušniku. Kajti nobena slovenska srednja šola ni bila v tistih časih tako tesno povezana z imenom svojega ravnatelja kot ravenska. Dr. Sušnik je, kot je bilo znano, to šolo poklica! v življenje tako rekoč iz nič. V njem je v prvih povojnih dneh vzniknilo živo spoznanje o nujnosti ravenskega učnega zavoda, ki naj kulturno prekvasi bližnjo in daljno okolico, ji zagotovi strokovnjake in ki naj odločujoče vpliva na splošni razvoj obrobnega koroškega prostora. Vendar zamisel, kakor je izhajala iz polne zavesti po potrebi sistematičnega izobraževanja prihajajočih mladih rodov, sama po sebi še ne bi rodila sadu, če ne bi dr. Sušnik zastavil za njeno uresničitev sebe vsega, svojo bogato življenjsko1 izkušenost, svojo nadarjenost, približati se ljudem, šolanim in nešolanim, mladim in starim, bližnjim in daljnim. Ker je grad grofa Thurna lahko dal študirajoči mladini le zasilno zatočišče, se je ravnatelj Sušnik kmalu po ustanovitvi gimnazije lotil graditve šolskega poslopja, aktiviral za to delo sile dijakov gato dediščino, ki si je ne moremo odmisliti! Pričujoča bibliografija nas o tem popolnoma prepriča. Za konec morda še tole: Obe bibliografiji je Koroška osrednja knjižnica izdala interno, kot tipkopis, in v omejenem številu izvodov. V kulturi je pač težko zbrati dovolj denarja za sorazmerno draga tiskarska dela. Prav pa bi bilo, da bi s skupnimi prizadevanji le našli rešitev, da bi obe bibliografiji našli pot med ljudi tudi v tiskani obliki. in pomoč starodobnega trga, ki je ob tovarni plemenitih jekel začel preraščati v delavsko mesto in v industrijsko središče ter pritegnil k skupnemu delu še vodstvene forume tovarne in ,okolice. Razmere, v katerih je nastajala gimnazija, so bile kljub podpori iz občine, tovarne in okraja, vse prej ko rožnate. Kako sredi potreb, ki so vpile od vseh strani, rešiti prostorsko stisko, posebej, kar je prizadevalo nastanitev dijakov, ki so sicer dovolj vedro prenašali tegobe bivanja v zasilnih internatskih prostorih ali so bili prisiljeni prihajati od daleč, pri pogosto skrajno neugodnih prometnih zvezah. Sistematično študiranje ni bilo odvisno samo od volje posameznikov, marveč je bilo povezano z neko zunanjo ureditvijo možnosti za študij. In dalje, 'kako zagotoviti reden šolski režim in ustrezno raven znanja, ko so se profesorji precej pogosto menjavali, bodisi ker so želeli v večja mesta ali iz drugih razlogov. Študentskih tradicij še ni bilo, v predhodni šolski pripravljenosti so nemalokdaj zevale vrzeli. V delovnih razmerah, ki so se kakšenkrat komu zdele nepremakljive, je dr. Sušnik neo-mahljivo in potrpežljivo vztrajal pri svojih zamislih in pri premagovanju zaprek. Ukoreninjen v svoji pokrajini telesno in duševno, je brez hrupa in — ne da bi tožil ali se pritoževal — z vsakdanjim drobnim in zgledno požrtvovalnim delom ustvaril podlago, iz katere je pognala bujna rast. Marsikdo, ki ga dandanes zanese pot na Ravne in se poleg tovarniških hal razgleda še po njihovih kulturnih hramih, si bo najbrž težko predstavljal, koliko napornega in dolgotrajnega dela je vgrajenega v ves ta napredek. Kako težki so bili začetki, sem imel sam priložnost videti v rahlo omiljeni obliki, saj sem službo na gimnaziji nastopil v času, ko je bilo najhujše že premagano. Bile so opravljene že prve mature, s čimer je gimnazi ja tako navzven kot navzgor potrdila svojo upravičenost in trdnost. V prvih tednih po mojem nastopu so se začeli razredi seliti iz številnih neustreznih prostorov, razmetanih na vseh koncih in krajih stare graščine, in so dobili učilnice v novi zgradbi, od koder se je odpiral pogled na prijazno gozdno stran. dr. Štefan Barbarič Ravnatelju dr. Francu Sušniku Seveda dr. Sušnik ni gradil hiše zaradi hiše, ampak je vplival posredno in neposredno tudi na miselnost dijakov: vcepljal je v njih voljo do resnega dela, gojil v njih vztrajnost pri uresničevanju tako bližnjih kot perspektivnih ciljev, jih vzgajal k spoštovanju do delovnega človeka iz ljudstva in jih navajal k postavljanju širših, tudi nadosebnih ciljev. Ta in taka vsakdanja dejavnost ga je tolikanj zaposlovala, da je dobesedno pozabljal nase in na ugodja življenja. Ko je delo z gimnazijo steklo, se dr. Sušnik kljub zunanjim priznanjem, ki so mu bila izrečena z najvišjih mest, ni ustavil, ni mogel počivati na doseženem in na lovorikah: sledila je ustanovitev in ustalitev študijske knjižnice, ki je še za njegovega življenja dosegla zgledno opremljenost in visoko število devetdeset tisoč naslovov, nato likovni salon in tehniški muzej. Spričo tega in tolikerega dela je pogosto videti, kakor da ostaja Sušnikova literarna in druga publicistika manj zapaže-na, nekakoi v senci njegove povojne pedagoške in kulturno-organizacijske aktivnosti. Profesor Sušnik je bil izza mladih nog naravnost zaljubljen v pisano besedo in v besedno umetnost. Potem ko je v Zagrebu promoviral s študijo o Gerhartu Hauptmannu, se je na svojih službenih postajah zbrano in sistematično predajal proučevanju slovstva, seveda mnogo intenzivneje, kot je bilo potrebno za sam šolski pouk. Pri tem se je varoval, da bi umetnost besede podrejal kakim teoretskim sistemom ali da bi se zadovoljeval s stroko vnjaštvom kot takim, nasprotno, vnašal je v stik z literaturo celega človeka, upošteval miselnost in doživetost 'kot enakopravna voditelja po kakšenkrat težko dostopnih poteh literarnih sporočil. Iz tega duha sta vzrasla dva pregleda, najprej za jugoslovanske književnosti (1930, šoli prirejena drobna knjižica sicer, vendar nenavadno dognana v formulacijah, izšla v treh natisih) in prvi slovenski priročnik za svetovno književnost (1936). Spomnim se, kako sem si takrat, tik pred vojno, iz knjige hlastno izpisoval cele pasaže. Kakor vemo iz pogovora z Bogdanom Pogačnikom (1967), je dr. Sušnik še v bližini sedemdesetletnice snoval novo izdajo priročnika, škoda vsekakor, da knjiga ni izšla, ker bi pomenila ob mnogih sodobnih hiperabstraktnih literarnih obdelavah določeno osvežitev. Ko je avtor razmišljal o glavnih vodilih nove izdaje, je izrazil prepričanje v trajnost dognanih vrednot: »Trideset let je zdaj, odkar sem se zadnjič ubadal s temi rečmi. No, zdi se mi: gošča je zdaj večja; taka gošča, da je včasih kar težko dobiti pregled. Ampak zdi se mi tako: vrednote so pa kar ostale; te velike vrednote — Shakespeare, Goethe, Prešeren, so nam orientacija slej ko prej.« Ze v svojih ravenskih letih sem se vprašal in se sedaj po tem tako bogato izpolnjenem življenju ponovno sprašujem, kaj je tega nadarjenega in izredno delavnega moža pripeljalo do odločitve, da se je po vojni odrekel življenju in intelektualnemu dbtoku v večjem središču in se z vsem svojim bitjem zapisal reševanju kulturnih potreb rodnega okoliša. Najprej je posluh za ljudsko vidna, organska poteza Sušnikovega duha. Tak posluh za ljudsko je dr. Sušnik izpričal že na prvem profesorskem mestu, v pravkar k Sloveniji pripojeni Murski Soboti, kjer je 'kot vtisom odprti, razgledani izobraženec znal najti intimno povezavo s starosvetno deželo onkraj Mure in njenimi prvobitnimi prebivalci, čemur je dal izraza v esejističnem občutenem prikazu Prekmurski profili (prva objava 1924). Enako elementarno predan ljudskemu, iz katerega se je na danem ozemlju v teku stoletij izoblikoval slovenski narod, je po vojni začrtal vrsto klenih portretov svojih koroških ljudi (izšlo v knjigi In kaj so ljudje ko lesovi, 1968). Druga poteza Sušnikovega duhovnega profila je zvestoba. Nekajkrat je to zvestobo določneje označil kot zvestobo rodu, zemlji, pokrajini, domovini in grobovom. Iz tega vrelca je črpala moči in navdiha njegova misel, ki se ni ustavila pri lepo zvenečih izjavah, marveč je težila k stvarnemu delu in k dejanjem. Poseben znak Sušnikove osebne kulture in njegove kulturne zavesti je tenkočutnost za jezikovni izraz in skrb zanj. Kot je povedal že Marjan Kolar: »Sušniku pa je beseda ostala dragocenost, da, celo mistična dragotina, izjemen dar, ki je dan ljudem, da vanj odlijejo desetkrat pregnetena in od življenja preverjena spoznanja.« Naj k tem širše zajetim opažanjem o vrednostnem izžarevanju osebnosti dr. Sušnika dodam še obrobno epizodo iz lastnega spomina. Bilo je poleti 1. 1953, ko sta oba maturitetna razreda usmerila zaključno »poučnozabavno« ekskurzijo v južne dele države, skozi Zenico, Sarajevo, Mostar in na morje. In ker smo se v Dubrovniku zamudili nekoliko dalje, nam je začelo primanjkovati denarja za Split. Pa smo si tega vsi po vrsti silno želeli. V tisti negotovosti sem brzojavil dr. Sušniku na šolo, naj bi nam po možnosti (iz rezervnega sklada) prav tako brzojavno poslal potrebni denar v Split. Ko smo z ladjo pristali v Splitu, je preostajalo prav toliko časa, da je bilo mogoče skočiti na glavno pošto in poizvedeti o denarju. Izletniška druščina je ostala na ladji. In glejte — denar je že čakal. Z nepopisnim veseljem smo se izkrcali. Primer sam po sebi ni kdo ve kako pomemben, vendar je značilen, kako pazljiv in zanesljiv je vedel biti dr. Sušnik tudi v majhnih stvareh. Tokrat v želji, ustreči maturantom, da so lahko z izleta prinesli čim bolj polne in dragocene vtise. Tako bo pokojni dr. Sušnik živel enako v svojih delih kot v našem lepem spominu. MISLI Varčnost. Ne zapravljaj več, kot je treba drugim in sebi; ničesar ne zavrzi. * Odkritost. Ne uporabljaj prevare, ki škoduje; misli neškodljivo in pravično, in če govoriš, tako tudi govori. * Pravičnost. Ne škoduj drugim, ne zanemarjaj dobrih dejanj, ki so tvoja dolžnost. * Hladnokrvnost. Izogibaj se ekstremov. * Čistoča. Pazi na čistost telesa, obleke in stanovanja. * Svečeniki pozivajo vse na krščansko skromnost. Pridržujejo pa se je samo siromašni. Mir Janko Messner Ravnatelju v spomin »Ravenska gimnazija je pomaknila našo koroško deželo iz nicine v luč slovenske kulture«, ste zapisali ,med Peco in Pohorjem”. Bili ste mi osem let ravnatelj te gimnazije. Ravnali ste z malo besedami. Skoraj vam jih ni bilo treba, da vam je zrasla kultura pod prsti. Največkrat ste samo pogledali, pokimali. Včasih dejali »A tako ... A res ...« Včasih pa ste kakšno rekli, ki ji je nas eden razkril pomen šele kak dan slej. Pa niste samo ravnali, kadar se je kje kaj nestrpno vzvalovilo. Niste samo razvozlali, kadar se je kje kaj zavozlalo. Na tihem ste postavljali in končno postavili, da danes stoji ponosno, ne samo na Ravnah in na bregeh Meže. Ljubezen vaših dijakov priča o tem. In spoštovanje učiteljev vaše ravenske gimnazije. Nas eden se je od vas mnogo naučil. In premalo. Premalo... Iz tega spoznanja raste spomin na vas. Janko Messner Srce iz groba greje (Misel o pogrebu dr. Franca Sušnika) Kdo je štel zbore, ki so mu zapeli slovenske narodne. Večidel koroške. — Zbrano, svečano, skratka, kulturno. Kakor so se naučili od njega v čitalnici Študijske knjižnice, ko je ob tihih večerih prižigal sveče v svetišču slovenske besede. In pozdravil z izbrano, koroško mehko, prazni-ško besedo zdaj tega zdaj drugega umetnika za darovanje na oltarju slovenskega duha. Pri njegovem odprtem grobu je stala krščanska duhovščina in molila Očenaš. Škof Vekoslav Grmič ga je pokopaval. In dejal, kako so doktorju Sušniku ležali na poti liberalci in klerikalci, ker je izhajal iz krščanske vere. Pri njegovem odprtem grobu so stali marksisti. Ugledni ljudje z visokimi družbenimi funkcijami. Takšni, ki ne izhajajo iz krščanske vere. Takšni, katerih oči niso obrnjene v svetove zunaj naše zemlje, temveč v ta resnični svet narave in družbe, v katerem poteka človekovo edino življenje. Dr. Sušnik je črpal svojo neizmerno delovno voljo iz krščanske vernosti, vendar v službi človeka na tej zemlji. Brez sebične misli v prsih. In glej, na vsem lepem je tam pri odprtem grobu napeto popustilo, se je nepomirljivo pomirilo, neskladno uskladilo: marksisti in kristjani, oboji so onemeli v spoštovanju pred uresničenim človeškim življenjem, uresničenim s tihim, duhovno izpolnjenim delom, s skromnim življenjem. Onemeli so pred samouresničenjem kristjana in socialista. Pred utelešeno sintezo »nasprotujočih si« pogledov na svet. Njegovo srce so položili v grob. — Pa zdaj iz groba greje. Viktor Levovnik Profesorju v spomin Lani v februarju je prenehalo utripati njegovo očetovsko srce. Minilo je že leto, odkar počiva pri Barbari, v naših srcih pa še živi, nas opominja, bodri... Ko srečujem inženirje, zdravnike, si mislim, skozi njegove roke so šli v svet učenosti. Živimo v vrvežu atomskega veka. Utrip življenja je vsak dan hitrejši. Človeka vedno bolj nadomeščajo stroji, elektronski računalniki, tehnične iznajdbe. Tudi v človekovem osebnem življenju je veliko novega, je pokojni vedno poudarjal. In to novo moramo sprejeti kot svoje, kot iznajdbo naših ljudi. Vse moramo ceniti. Daleč je že čas, ko so se fantje zbirali na vasi in si zapeli domačo pesem. To je bila njihova najboljša zabava in razvedrilo. Danes ima mladina novo, drugačno življenje. »Vedeti morate,« mi je govoril ob zadnjem srečanju, »za srečo niso dovolj le materialne dobrine, ampak je potrebno še marsikaj drugega, važnejšega. Najti je treba smisel življenja. In prav ta smisel je določeni del mladine začel odkrivati. Le glejte, da bo naši mladini lepo, toda naučite jo ceniti to, kar ste ji priborili.« V mladem človeku je večkrat čuden in neznan svet notranjih glasov. Tisti svet sreče, v katerem govori beseda le v tišini. Svet teh zvokov ima čudno moč. Ne lovi jih ne uho in ne radarska mreža, razpeta širom sveta. Pa vendar niso neslišni. Res jih mnogi preslišijo ali nočejo razumeti. In prav zaradi tega imajo ti notranji glasovi posebno moč, kajti kogar zaobjamejo popolnoma, tega napolnijo z ljubeznijo naše Koroške! Vse te besede sem dojel iz njegovega srca, saj sva kramljala skoraj trideset let. Njegova pisma so zame dragocena dota. Iz njih dihajo njegove misli: Čudno je na svetu. Človek premine, a njegov spomin ostaja, živi z nami naprej, nas spodbuja. Mar ni to lepa povezanost ljubezni z onstran groba? Pa najsibo drag človek, oče, mati ali ljubljeno dekle, vedno od njegovih spominov prihaja tiho v srce, skuša v človeku na novo oživeti, mu povedati ono besedo, ki morda v življenju ni bila izrečena, ker jo je čas prehitel. Ko sem prebral njegovo knjigo In kaj so ljudje ko lesovi, sem spoznal, da je bila njegova beseda pesem. Srečen sem, da imam tako bogato doto po njem, saj sem bil nekoč njegov slušatelj na večerni — delavski gimnaziji. Veliko je bilo najinih skupnih poti, veliko njegovih pesniških nasvetov sem shranil v srcu. Ob obletnici smrti se nam znova odpira boleč spomin, a vsak spomin ima tudi lepo stran. Ob tihih urah odprimo skrito kamrico srca in berimo iz knjige spominov. In skrite globače, temni gozdovi Uršlje gore mu bodo peli večno pesem. Jernej Krof Cfcancu cfužniku Bolezen težka vas napoti v bolnišnico na okrevanje; ko se nesreča koga loti, pripravi se na odmevanje. Ko je na bolje se obrnilo, veseli smo bili že vsi; na hitro se je razglasilo, da ste nam umrli vi. Bili človek ste delaven, brez prestanka zaposlen, med ljudmi zato že slaven, vedno z delom obložen. V slovo zapel bi pesem, naj se čuje prek dolin, da umrl je mož preresen, dežele naše slavni sin. Viktor Levovnik JŽ nami kini& n &pmninn Vprašam te, čas, kam bežiš? Že leto minilo je, odkar sin Koroške v grobu spiš. Stoletne bukve v parku so ozelenele ... Dijaki s knjigami se sprehajajo med njimi, ptičji zbor se jim oglaša iz vejevja — k nam, na Koroško, ponovno prišla je pomlad! O pomlad, koliko barv je na tvoji paleti, koliko različnih doživetij življenja! Peca in Uršlja sc kopata na snegu, ki se počasi poslavlja. Naprej se na gimnaziji z znanjem življenje oplaja... Novi obrazi iščejo učenosti, vse kipi, vse je srečno! V srcih pa bedi slika nepozabnega ravnatelja. Njegov očetovski obraz je zagrnila večnost, le spomin je ostal na človeka, vse ostalo vzame čas — Toda v srcih, naš dragi Franc Sušnik, ostajaš! Ostal si med koroškimi fužinarji, kjer pojo kladiva, kjer peči dan na dan lijejo šarže svobode! Si na polju pri kmetu, ki zemljo s plugom obrača, pogovarjaš se z gozdarjem, ki naše gozdove varuje, nežno božaš pastirčka pri ovčkah. Ne, nisi umrl! Z nami živiš v spominu ... Učenke iz St. Jakoba v ziljskih in rožanskih nošah Jernej Krof HeopoidiL ufr&cL&lcanii O blagi mož, li more bit resnica, da si umrl? Za nas je to krivica. Bolezen težka te je čisto strla, pustil si dela, ki zares so vrla. Bil si pisatelj, včasih tudi pesnik, mladini še učitelj, ki sukat zna peresnik. Že kdaj je ljudstvo reklo, da dober si značaj! Kot najboljše jeklo cenimo te zdaj. Mojca Potočnik Sedemdeset let Hedvike Jamšek Njen delež plesni kulturi Koroške Srečaš jo na ulici, visoko, vitko, s prožnim korakom; gledaš jo pri delu, kako skrbno streže pletilnemu stroju, izbira barve, kroji nova oblačila; poslušaš jo, kako vzplamenijo njene besede, ko spregovori o plesu — pa ji ne bi prisodili sedemdeset let. Vendar jih je dopolnila, lani v oktobru. Vse njeno življenje je prežeto s plesom. Morala bi reči s »folkloro«, pa se mi zdi ta beseda tako obremenjena z vsakovrstno navlako, da mi ne gre rada z jezika. Ne vem, zakaj ne bi govorili tudi o ljudskih plesih, če pa že imamo ljudske pesmi in pripovedke pa ljudsko slikarstvo in sploh — ljudsko izročilo! Vendar Hedvika svojega bogatega plesnega znanja ni nabirala samo v ljudskem izročilu, učila se je tudi umetnih plesov in tudi sama je ustvarjala. Triindvajset let (1947—1970) je vodila folklorno skupino na Ravnah, zato ni čudno, da je slava in čast ravenske folklore tesno povezana z imenom Hedvike Jamšek. Toda njeno stanovanje ni ovešeno s priznanji in pohvalami, na zunaj skoraj ni sledu o njeni ljubiteljski dejavnosti. Bog ve, ali so se ji sploh dostojno zahvalili za njeno delo, ko je odšla. Počasi je začela čutiti, da je odveč v skupini, niso je več potrebovali. Poslovila se je od folklore. Toda ni se umirila v pokoju. Kakor njen pletilni stroj ni popolnoma umolknil — mora še kdaj pa kdaj kaj ustvariti — tudi ni vzdržala, da ne bi več učila mladih ljudi plesnih gibov. Tako je našla pot med koroške Slovence v Avstriji. Sprejeli so jo z odprtimi rokami. Narod naš zaklade hrani Po osvoboditvi se je na Ravnah močno razživela vsakovrstna kulturna dejavnost. Leta 1947 so ustanovili tudi plesno — ba- letno skupino, ki se je pozneje preimenovala v folklorno. Strokovno vodstvo te skupine je prevzela Hedvika Jamšek. Pred vojno je obiskovala šolo, kjer se je naučila osnov koreografije, ritmike, glavni poudarek pa je bil na gimnastiki. S to se je ukvarjala še prvi dve leti po vojni. Ko je prišla k folklori, so jo poslali na izpopolnjevanje v Zagreb, Novi Sad, Niš in Beograd, na tečaje za ljudske plese. Tako je že koj spočetka obvladala bogat repertoar plesov. Zavedala pa se je, da s tujimi plesi ne bodo ogreli občinstva, zato je začela zbirati domače plesno gradivo. Plesov se je hodila učit na kmete. Pri tem ji je veliko pomagal Franc Metelko, ki je pri folklori igral na harmoniko. Njegovi starši so imeli gostilno, oče je bil tudi muzikant, in poznali so vse plese, ki so se plesali v naših krajih. Pomagal ji je tudi Janko Gačnik, borec in znan kulturni delavec na Ravnah. Tram-plana so se npr. naučili pri nekem kmetu v Libeličah. Tudi na noše so mislili. Ni bilo denarja, da bi jih kar naročili in dobili, starih tudi ni bilo. Modele je Hedvika našla na kmetih, nato pa je sama kreirala obleke in veliko tudi sama zašila. Seveda se je posvetovala s strokovnjaki narodopisnega instituta v Ljubljani. Dekleta so vezle okrase na bluzah in kapah. Tudi pozneje, ko je Hedvikina plesna skupina (predvsem deklice) sodelovala v pravljičnih igrah, ki jih je režirala Lea Ferk, je Hedvika sama kreirala obleke. Šivati so ji pomagale matere teh deklet. Vse so delale zastonj, tudi Hedvika za svoje delo ni prejemala plačila. Njena skupina pa je bila zelo aktivna — tedaj skoraj ni bilo prireditve v kraju, kjer ne bi nastopili tudi plesalci. Toda čeprav je Hedviko vedno vleklo k umetnemu plesu in baletu, je vendarle največ časa in truda namenila ljudskim plesom. »Veste, kako je nastala Hotuljska polka?« me je izzivalno vprašala, ko sem se pogovarjala z njo. »Ne. Bilo je prvo leto naše folklore, ko je prihajal na Ravne baletni mojster Kirbus iz Maribora. Učil nas je češke plese. Nekoč me je vprašal, če imamo kaj domačega. »Ja, hotuljsko polko,« sem mu rekla. Vedela sem, kako približno v Kotljah plešejo tisto znano polko, potem sem pa kar sama sestavila figure in gibe. Naslednje leto smo s Hotuljsko polko sodelovali na republiškem tekmovanju folklornih skupin in skupaj z Jesenicami zasedli 1. mesto!« Ravenska folklorna skupina je zmagala še na dveh (ali treh) naslednjih tekmovanjih, potem so republiška tekmovanja ukinili. Hedvika in njeni plesalci so bili brez primere v vsem tedanjem mariborskem okraju. Doma so sodelovali na vseh prireditvah, gostovali so v mnogih krajih do Maribora in Celja. Leta 1952 so poželi velik uspeh na VII. koroškem festivalu, veliki kulturni prireditvi v Mežiški dolini. Skupaj s Hotuljci so naštudirali Koroško ovset. Jamškova in hotuljski camar sta imenitno sodelovala pri učenju plesov, dr. Franc Sušnik je skrbel za pravilno narečno izgovarjavo. Plese s te ovseti so ravenski folkloristi plesali še dolga leta. Vpletali so jih med druge plese v programu in z njimi nastopali v raznih krajih domovine in po Evropi. Ob dvajsetletnici delovanja (1967) so bili na turneji po Nizozemski, dve leti zatem so s Koroško ovsetjo nastopili na folklornem festivalu v Kopru — tedaj jih je prvič posnela naša televizija. V letu 1970 so plesali na Gradiščanskem. Potem so vodstvo ravenske folklore prevzeli mlajši ljudje. Zanimivo je, da v vseh tistih letih v nobenem drugem kraju Mežiške doline ni zaživela nobena močnejša folklorna skupina. Morda je kje vzniknila, a se ni obdržala. Na Ravnah pa je bila pravo žarišče kulturnega razcveta. Tu je nekdo res živel za folkloro. Dal ji je prave temelje in močno rast. To je bila Hedvika. Črpala je iz neizmerne ljudske zakladnice, pristno izročilo je oplajala s svojim darom, domiselnostjo in okusom. Čeprav so plesali v njeni skupini tudi kmečki ljudje, je znala izvabiti iz njih vso naravno eleganco, ki jo premore naš človek. Od Podjune do Roža »Ja, nekaj časa mi je bilo zelo hudo in dolg čas,« je potarnala Hedvika, ko sva se pogovarjala o njeni »upokojitvi«, »čeprav sem prej sama mislila, da se bom za vedno poslovila od folklore.« Kako bi mogla! Gibanje ji pomeni življenje. »Še vedno z lahkoto pridem od Prevalj do Raven,« se pohvali. Človeka presoja iz gibov: »Ne veste, kako lušno dečvo imam!« je vsa navdušena. »Kako pleše! Ko je naredila tri korake, sem že vedela, kaj vse jo bom lahko naučila.« Govori o dekletu iz gospodinjske šole v Št. Rupertu. Naštudirala je plesni vložek k igri Izgubljeni raj, ki jo bodo sestre z učenkami prikazale ob koncu šolskega leta. To je že Hedvikina deseta ali enajsta sezona med mladimi na avstrijskem Koroškem. Prvi jo je poklical režiser Peter Štiker, kaplan v Pliberku, ko je še vodila ravensko folkloro. Pripravljala mu je plesne vložke k pravljičnim igram. Pozneje je pomagala v Šmihelu, Dobrli vasi, z Zvonkom Orta-nom sta hodila učit folkloriste v Železno Kaplo. Do danes se je v tem kraju folklorna dejavnost močno razmahnila. Hedviko pa je potegnilo še dalje po Koroški deželi. K sodelovanju so jo povabile šolske sestre v Št. Jakobu v Rožu. Kmalu se je udomačila pri njih. Začutila je, da te ženske veliko naredijo za ohranitev in razvoj slovenstva na Koroškem. Leta 1908 je župnik Ražun ustanovil tri-razredno slovensko ljudsko šolo v tem kraju. Za ustanovo je žrtvoval vse svoje premoženje in zdravje. Šolske sestre so njegov zavod kmalu razširile. Dolga leta je v njem delovala slovenska gospodinjska šola, po letu 1975 pa je tu dvojezična strokovna šola za ženske poklice. Sestre oblikujejo duhovno in kulturno podobo svojih učenk, vzgajajo jih v ljubezni do materinega jezika. Njihov delež pri ohranjevanju slovenskih družin na Koroškem je neprecenljiv. Hedvika takole poroča o svojem delu v Št. Jakobu: »Kako sem zašla v to ustanovo, je težko reči. Priporočil me je takratni kaplan v Pliberku, Peter Štiker, sedaj župnik in kulturni delavec v Pečnici v Rožu. Že leta zahajam tja, da spoznavam dekleta z ljudskimi plesi. S profesorjema Jožetom Kopitzom in slavistom s celovške gimnazije Jankom Cercerjem pripravljamo dekleta za nastop na končni šolski proslavi. Nastopi so kvalitetni, za to že poskrbita oba profesorja z mojim sodelovanjem. Brezhibna je bila prireditev pod geslom ,Hodil sem po zemlji slovenski,' ki je v sliki, petju in plesu prikazala Štajersko, Gorenjsko, Dolenjsko, Notranjsko, Istro in Koroško. Spet drugi nastop prikazuje terice iz Roža pri delu, petju in plesu, podjunski krst in del ziljske ohceti. To je bila zame najkvalitetnejša predstava ob koncu šolskih let. Rada zahajam v Rož med mladino, ki je disciplinirana, sestre nasmejane in to je zame najlepše, kar mi preostaja v življenju. Čeravno sem s skupino, ki sem jo 23 let vadila na Ravnah, trikrat dosegla vrh v plesu Slovenije, sem bila najsrečnejša, ko so me očaki z Zile pohvalili, kako pristno sem naštudirala njihovo ohcet. Seveda je imela pri tem delež tudi glasbena spremljava. Ansambel gojenk vadi in spremlja na harmoniki kaplan v Št. Jakobu, rojen pri Kumru na Tolstem vrhu pri Ravnah, Janez Tratar.« Z veseljem in velikim občutkom je Hedvika prisluhnila plesnim gibom tega ljudstva, v katerem zamira, a se tudi znova prebuja zavest rodu Miklove Zale, o kateri je Zupančič zapel: »Ko v turški sužnosti ječala in k Bogu svojemu molila za drage Miklova je Zala, vso dušo mi je razsvetlila.« Tako Hedvika tudi s plesom prebuja v teh ljudeh zavest o koreninah, o pripadnosti in zvestobi svojemu rodu. In opravlja veliko kulturno poslanstvo. Zadnji dve leti pomaga pripravljati zaključni program tudi na gospodinjski šoli v Št. Rupertu pri Velikovcu. Povabilo iz Črne Koroški Slovenci v Avstriji so spoznali in znali uporabiti Hedvikino veliko znanje in sposobnosti, ki smo jih v njenem domačem kraju pred leti zavrgli. Toda folklorna dejavnost se je v zadnjih letih v Mežiški dolini vedno bolj širila. Tudi v Črni so si je zaželeli. Potrebujejo jo, saj na vsakoletnem »Koroškem turističnem tednu« manjkajo prav ljudski plesi. Že pred dvema letoma so poskušali ustanoviti folklorno skupino v osnovni šoli. Toda zaradi raznih težav se skupina ni obdržala. Letošnjo zimo pa so se za stvar zavzeli gozdarji. Že lani so ustanovili moški pevski zbor, zdaj bi mu radi pridružili še plesno dejavnost. Povabili so Hedviko, na harmoniko igra Zvonko Ortan, nekdanji godec pri ravenski folklori, pomaga jima Metka Jug, ki je svoj čas plesala v Hedvi-kini skupini. Plesalci so pridni, devet parov se je zbralo. Naučili so se že venčka koroških plesov (križ polka, slovenski valček, gozdarska, rakova polka), učijo se mazurko, radi bi osvojili še nekaj plesov iz ziljske ohceti. Če jih bo pri tem s pesmimi spremljal še gozdarski zbor... in če bo gozdarstvo v Črni zmoglo denar za obleke, bo Hedvika zadovoljna. In če nekoliko prikrojimo njeno izpoved: Rada zahaja med mladino, med plesalce, ki jim razdaja svoje bogato znanje, to je zanjo najlepše, kar ji preostaja v življenju. Kdor pa je rad med mladimi, je tudi v srcu mlad. Ostanite še dolgo mladi in zdravi, Hedvika! Iskrenost Vloga iskrenega človeka je — zelo težka vloga. Gorki * Malo iskrenosti je nevarna zadeva, veliko pa usodna. Oscar Wilde * Nikogar ne obrekujem, samo govorim, kar mislim. Karel Čapek ♦ Slabiči ne morejo biti iskreni. La Bruyere * Iskrenost navadno pelje v pogubo. Fedar Rožanske tcrice Miša Felle Franci Kamnik ZA USPESNO IN PLEMENITO DELO PREŽIHOVI DNEVI ’81. Na slavnostni seji skupščine Kulturne skupnosti Ravne v kulturnem domu Prežihovega Voranca v Kotljah je moški pevski zbor Fužinar prejel največje priznanje, ki ga more dati koroški človek svojim za delo v kulturi, ki bogati človečnost in našo samoupravljavsko rast — VORANCEVO PLAKETO (srebrno). Ni čudno, da je bilo to veliko priznanje podeljeno tudi moškemu pevskemu zboru FUŽINAR. Dvanajst let živi in dela ta delavski pevski zbor sredi mogočnega ustva-riteljskega utripa ravenskih fužin — njegovi ljudje pa s požrtvovalnim in nesebičnim razdajanjem dajejo svoj delež k celovitejši kulturni podobi našega kraja. Pesem fužinarjev je podoba ljudi, ki so pognali globoke korenine v kraj, v čas, in ki ob občutju sreče, lepote in moči rastejo iz lastnih dlani. Tovarna, družine in pevski zbor, to je živi trikotnik, v katerega je vključen pevec, ki pred nočno izmeno pride na pevske vaje in od tam gre in stopi ob kovaško kladivo, na visoki, v prah in vroč dim oviti žerjav ter za stroj. Več kot dvesto pevskih vaj so opravili lani, kar znese blizu sedem tisoč vadbenih ur. Vendar te ure za njih niso izgubljen čas, kajti pesem in stik s poslušalci jim dajeta moč, da tudi v srečnih časih vztrajajo na svoji poti, da si plemenitijo duha, delo in kruh! Pevski zbor Fužinar je zelo aktiven. Z novim zborovodjem in sistemskim delom (korepetitorstvo), si je ustvaril možnosti za širšo udejstvovanje v slovenskem in jugoslovanskem prostoru. 6. republiško tekmovanje v Mariboru je bila prelomnica za pevce Fužinar j a. Osvojeno srebrno priznanje je bilo plačilo za njihov trud in odpovedovanje. Ob minulem republiškem tekmovanju pa so pevci tudi spoznali, da zborovsko petje ni bilo in ne bo zgolj ljubiteljstvo, namenjeno samemu sebi, marveč ustvarjalno glasbeno-kulturno in angažirano družbenopolitično delovanje. To delovanje pa so odgovorni dolžni podpreti, saj gre za delovnega človeka in njegov kulturni svet ter tudi za njegovo osebno srečo. Veliko priznanje za pevski zbor Fužinar in za njegove pevce je bila tudi odločitev Zveze kulturnih organizacij Slovenije, naj zbor sodeluje na srečanjih amaterjev Jugoslavije Koste Abraševič v Valjevu, kjer je gostoval novembra lani. To je bil poseben kulturni dogodek za naš zbor in za naš kraj. Zal ga zaradi pomanjkanja časa nismo mogli zabeležiti v prejšnji številki Koroškega fužinar ja. Miša Felle nas je spremljala na našem potovanju po Srbiji — danes objavljamo tudi njen zapis. MPZ Fužinar ambasador slovenske kulture v Srbiji Člani moškega pevskega zbora Fužinar z Raven na Koroškem so se v novembru vrnili z gostovanja v nekaterih krajih v Srbiji, kamor so v prvi vrsti odpotovali na tradicionalna srečanja amaterjev Jugoslavije Koste Abraševiča. Prireditve so tokrat začeli v Trbovljah, kot vedno pa so se nadaljevale v Valjevu. Nedaven uspeh na tekmovanju pevskih zborov v Mariboru je botroval temu, da je zbor Fužinar zastopal Slovenijo na štirinajstih srečanjih Abraševiča. Pevci z Raven so nastopili na otvoritveni slovesnosti v Valjevu ter še isti večer na slavnostnem koncertu, kjer so v konkurenci še dveh zborov ter številnih glasbenih skupin in posameznikov poželi največ aplavza. Slednje je izrednega pomena tudi zato, ker zborovsko petje v Srbiji dobiva poseben pomen šele v zadnjih letih. Čeprav srečanja amaterjev Jugoslavije nimajo tekmovalnega značaja, pa na njih vsako leto podelijo nekaj priznanj. Fuži-narji so prejeli nagrado republiškega sveta Zveze sindikatov Bosne in Hercegovine ter posebno nagrado občinskega sindikalnega sveta iz Valjeva. Ta največja kulturna manifestacija pri nas, v kateri je letos sodelovalo okoli dvatisoč petsto ljubiteljev kulturne umetnosti, je hkrati oblika negovanja bratstva in enotnosti, ki bi mu zaman iskali primere. Kulturne ljubiteljske skupine in posamezniki iz vseh republik in pokrajin predstavljajo ljubiteljsko kulturo vseh zvrsti umetniškega ustvarjanja, obenem pa udeleženci srečanj navezujejo med seboj prijateljske vezi. Tako ni naključje, da je bilo geslo letošnjih srečanj: »Druže Tito, mi ti se kunemo!« Moški pevski zbor je izrabil priložnost in po nastopu v Valjevu obiskal še pobrateni mesti Čačak in Varvarin. Povsod so jih toplo sprejeli in zaradi navdušenja poslušalcev so morali koncertom dodati pesmi, ki sicer niso bile v programu. Predstavniki kulturne skupnosti Ravne, ki so pevce spremljali, pa so ob tej priložnosti navezovali nove stike ne le kulturne, temveč tudi politične in gospodarske. Kolikšno pozornost so gostom posvetili v Srbiji, priča tudi dejstvo, da so zadnji dan v Varvarinu prekinili sejo izvršnega sveta skupščine občine, da so se lahko poslovili od prijateljev iz Slovenije. Mimo koncertov v Valjevu, Čačku in Varvarinu velja omeniti še številne nastope, ki so jih fužinarji izvedli ob spomenikih NOB, ki so jih obiskali med potjo. Njihov uspeh je še toliko večji in hvale vreden, ker so vsi pevci delavci železarne Ravne in kar so dosegli, so uspeli le z nenehnim odrekanjem in resnim delom. Največ zaslug, da zbor po kvaliteti že prerašča okvire ljubiteljstva ima profesor Branko Čepin, pod čigar strokovnih vodstvom pevci Fužinarja prepevajo že tretjo leto, sicer pa se njihovo petje preveša že v dvanajsto leto. Nedavno uspešno gostovanje MPZ Fužinar v Srbiji dokazuje, kako so kulturne skupine resnično ambasadorji bratstva in enotnosti ter sodelovanja med republikami. Zbor Fužinar nastopa na prireditvah »Od Pliberka do Traberka«, na proslavah in revijah. Mnogoterna je moč pesmi, je čudežni odmev človeške duše in je skriv- Iskrcne čestitke nostna govorica srca. Umetna pesem nas popelje v čudežni svet renesanse in romantike ter polifonije, a borbena, vstaj niška (puntarska) in proletarska pesem je kot klic množic proti nasilju za svobodo narodov. Vsako leto se pevci Fužinarja podajo v Šentvid pri Stični na slovenski pevski tabor — letos bo to že šestič. Dvesto pevskih zborov se zbere v tem lepem dolenjskem kraju in sodelujejo v povorki, ki je ena najbolj pestrih, živobarvnih in mladostnih v tej zvrsti kulture. Radi hodimo tja, saj ponesemo našo koroško pesem med Dolenjce in hkrati oživljamo nova prijateljstva in poznanstva. Nobena kulturna dejavnost nima tako širokega kroga prijateljev in ni sprejeta s tako odprtim srcem kot ljudska pesem na pevskem taboru. Vsem nam je nenadomestljiva, zato nas spremlja skozi vse življenje. Vabimo vse ljubitelje ljudske in umetne pesmi, naj se nam pridružijo v našem zboru in tako pomagajo ustvariti mogočno MPZ Fužinar pesem. ANALIZA KULTURNIH INTERESOV DELAVCEV ŽELEZARNE RAVNE I. UVOD 2e dolga leta se v železarni trudimo, da i bi kulturo kar najbolj približali delavcem. TOZD — DS d a S ^ H > £? Z zaposlitvijo profesionalnega kulturnega N > ^ > U animatorja pa smo se lahko sistematično >M >S'S o a O K* lotili izdelave in uresničevanja kulturnega Vzmetarna 133 33 25 programa. Da o programu ne bi odločal ožji krog ljudi, so se v TOZD Družbeni Energija 107 49 46 standard odločili za širšo raziskavo teh in- ETS 195 112 57 teresov v železarni. Rezultati raziskave pa SGV 419 275 66 naj bi bili osnova kulturnega programa za Transport 110 28 25 srednjeročno obdobje 1981/85. RO 285 135 47 K sodelovanju so povabili delavce drugih PII 45 4 9 služb in skupaj z njimi izdelali vprašalnik, RPT 220 145 66 ga izvedli in obdelali. Komerciala 249 121 49 KK 194 105 54 II. METODOLOGIJA Družbeni standard 49 23 47 1. Vzorec PFS in računov. 143 74 52 Na željo TOZD Družbeni standard so na Gospodarjenje 71 34 48 vprašalnik odgovarjali vsi delavci železar- KSZ 202 110 54 ne Ravne. Torej smo v obdelavo zajeli ce- OZD 4903 2428 49 lotno populacijo, katere interese raziskujemo. Odziv na raziskavo je bil sledeč: TOZD — DS Št. zap. Št. vrnje^ nih vpr. c u ** tl o n, 'o- > Jeklarna 337 168 50 Jeklolivarna 527 257 • 49 Valjarna 421 180 43 Kovačnica 264 121 46 Jeklovlek 100 72 72 Kalilnica 50 31 62 Stroji in deli 538 200 37 Industrijski noži 199 93 47 Pnevmat. stroji 203 58 29 V obdelavo nismo zajeli TOZD Kovinarstvo Ljubno. 2. Vsebina in cilj posameznih vprašanj Vprašalnik lahko vsebinsko razdelimo na osem delov: I. del vprašalnika: vsak delavec je napisal o sebi splošne podatke (delegat SIS za kulturo, kvalifikacija oziroma izobrazba, starost, delovna deba v ŽR, spol, kraj bivanja, osebni dohodek na člana gospodinjstva). II. del vprašalnika: zajema dve vprašanji o informiranju. Ugotoviti želimo, kako so delavci obveščeni o kulturnih prireditvah in kako uspešni so načini obveščanja, ki jih sedaj uporabljamo. III. del vprašalnika: obsega štiri vprašanja, s katerimi smo želeli zvedeti, kako delavci obiskujejo kulturne prireditve, oziroma zakaj jih ne obiskujejo, katere prireditve so v preteklem letu obiskali in kako so bili z njimi zadovoljni. IV. del vprašalnika: sprašuje neposredno po interesih, in sicer, katerih kulturnih prireditev bi si delavci želeli. V. del vprašalnika: zajema sedem precej konkretnih vprašanj, kako bi lahko približali kulturo posamezniku. VI. del vprašalnika: obsega pet vprašanj, s katerimi smo želeli izvedeti, kako so delavci sami aktivni v kulturni dejavnosti, oziroma če se želijo udejstvovati na tem področju. VII. del vprašalnika: zajema dve vprašanji o politiki kulture, in sicer, kako razpravljamo o kulturnih programih v železarni. VIII. del vprašalnika: vsak anketiranec naj bi pripisal svoje pripombe, želje ali vprašanja, ki ga v zvezi s tem zanimajo. 3. Variable Neodvisne variable: — član delegacije SIS za kulturo (da, ne) — kvalifikacija oz. stopnja izobrazbe (NOS, OŠ, SPŠ, SŠ, VSŠ, VŠ) — starost (do 20; 21—25; 26—30; 31—35; 36—40; 41—50; nad 50 let) — delovna doba v ŽR (do 5 let; 6—10 let; nad 10 let) — spol (moški — ženski) — kraj bivanja (Ravne, Prevalje in Kotlje, Mežica in Črna, Dravograd z okolico, Slovenj Gradec z okolico, Radlje z okolico) — mesečni OD na člana družine (do 2000; 2000—3000; 3000—4000; nad 4000) kar lahko verjetno tudi pomeni, da ti dve glasili ne posredujeta dovolj informacij o kulturnih prireditvah v drugih občinah koroške regije. Po drugih variablah v odgovorih ni bilo pomembnih razlik. 10. Na vprašanje, kako so delavci zadovoljni s takim načinom informiranja, je 43 °/o anketiranih odgovorilo, da so obveščeni le včasih, 38 %>, da so obveščeni redno in pravočasno, petina vseh anketiranih pa je odgovorila, da so prepozno, oziroma, da sploh niso obveščeni. — Odvisne variable: — odgovori na posamezna vprašanja 4. Postopek zbiranja podatkov Anketiranje je bilo individualno, v pismeni obliki in anonimno. 5. Pripomočki — vprašalnik priložen III. STATISTIČNA OBDELAVA Primarna obdelava vprašalnika in izdelava zbirnih tabel je bila izvedena s pomočjo računalnika. Na žalost so zbirne tabele obsegale le absolutne vrednosti odgovorov, relativne vrednosti pa smo morali računati ročno. Zaradi množice podatkov smo vse zaključke delali le na ravni DO, za posamezne tozde pa bi to lahko naredili, kolikor bi se pokazala takšna potreba ali želja. Na ravni delovne organizacije smo nato s pomočjo t-testa ugotavljali pomembnost razlik med proporci odgovorov na posamez -na vprašanja glede na neodvisne variable. Pl — Ps = standardna napaka proporca pi = proporc prvega odgovora qi = 1 - Pl Ni = število oseb, ki so dale prvi odgovor P2 — proporc drugega odgovora q2 = 1 — P2 N2 = število oseb, ki so dale drugi odgovor t - Pž ~ Pl Pl - P2 Razlika med proporcema je statistično pomembna, če ji izračunamo t vrednost, ki je 3-krat večja od standardne napake proporca. IV. REZULTATI Množice podatkov v analizi ne bomo objavili, vendar pa so shranjeni in na vpogled v tozdu Družbeni standard. Glede na to, da je v raziskavi sodelovalo 49 %> vseh zaposlenih delavcev, so zaključki dokaj zanesljivi in jih lahko posplošujemo na celotno populacijo. V. INTERPRETACIJA REZULTATOV 9. Na vprašanje, kako so delavci v železarni najpogosteje obveščeni o kulturnih prireditvah, jih je pomembno največ (skupaj 63 °/o) odgovorilo, da s plakati oziroma v Fužinarju in Novicah. Na tretje mesto so postavili obvestila naše razglasne postaje, potem pa sledijo osebni stiki in pismena obvestila. Le 2 %> vseh anketiranih je odgovorilo, da niso nikoli obveščeni. Pri obvestilih razglasne postaje je potrebno poudariti, da so delavci metalurških tozdov razglasno postajo kot vir informiranosti postavili na predzadnje mesto, kar verjetno kaže na neustrezno tehnično rešitev v teh tozdih. Ko smo primerjali te odgovore z odgovori delavcev po kraju bivanja, se ti rezultati niso pomembno med seboj razlikovali, le da so delavci v slovenjgraškega in dravograjskega območja na prvo mesto postavili informacije v naših glasilih (Fuži-nar in Novice), kar je tudi razumljivo, saj so običajno vse kulturne prireditve v večjih centrih, v manjših in oddaljenejših krajih pa plakatov večkrat ne nameščajo ali pa le-ti niso dovolj učinkovito sredstvo informiranja. Čeprav so delavci s teh območij naši glasili postavljali na prvo mesto kot najpogostejši vir informacij o kulturnih prireditvah, pa je potrebno povedati, da sta dobili vseeno precej manj »glasov« (razlike z odgovori delavcev z ožjega koroškega območja so statistično pomembne), Primerjava odgovorov med različnimi variablami ni dala nobenih razlik, le pri variabli strokovna izobrazba so se delavci z najnižjo stopnjo izobrazbe — to je nedokončano osnovno šolo in osnovno šolo — pomembno največ opredelili za redno in pravočasno informiranost. Razloga za to nismo mogli ugotoviti, predvidevamo pa, da je takšen rezultat bliže slučajnosti kot resničnemu stanju. Med temeljnimi organizacijami oziroma delovnimi skupnostmi ni večjih razlik v odgovorih, le delavci nekaterih tozdov so ponovno izjavili, da so slabše informirani — v primerjavi z drugimi. Verjetno bo pravilna trditev, ki je bila delno potrjena s prejšnjimi odgovori, da je to posledica slabega informiranja prek razglasne postaje. Ta pomanjkljivost se kaže v tem, da določene »hitre« informacije prek razglasne postaje do teh delavcev ne pridejo, zato so potrebne pisne, ki pa — ali ne pridejo do vseh delavcev ali pa niso več aktualne, ko pridejo. Če analiziramo obe vprašanji, ki se tičeta informiranosti v železarni, lahko z veliko zanesljivostjo trdimo, da so delavci zadovoljni tako s količino informacij kot tudi z oblikami informiranja, ki so jim na razpolago, le da bo v metalurških temeljnih organizacijah potrebno hitro poiskati tehnično rešitev za način obveščanja, s katerim lahko v železarni najhitreje in najceneje informiramo najširši krog delavcev. 11. Na vprašanje, kako delavci obiskujejo kulturne prireditve, je kar 65 °/o anketirancev odgovorilo, da obiskujejo le tiste prireditve, ki jih zanimajo, oziroma za katere imajo poseben interes, 22 % jih je odgovorilo, da prireditve obiskujejo le izjemoma, 4 °/o so odgovorili, da redno obiskujejo prireditve, sorazmerno precejšen odstotek anketirancev (9 %>) pa je odgovorilo, da sploh ne obiskujejo prireditev. Glede na kraj bivanja, mesečni dohodek na družinskega člana in spol ni v odgovorih pomembnih razlik, le v primerjavi z izobrazbo so delavci nižjih izobrazbenih kategorij na drugo mesto (izjemoma obiskujem) dali pomembno več odgovorov kot delavci z višjo in visokošolsko izobrazbo. Enako razmerje v odgovorih je tudi v primerjavi s starostjo, saj tudi mlajši delavci kulturne prireditve le izjemoma obiskujejo, med njimi pa je tudi največ takih, ki kulturnih prireditev sploh ne obiskujejo. Iz teh odgovorov se da sklepati, da je med našimi delavci dovolj velik interes za obiskovanje kulturnih prireditev. Na obiskovanje pa imata precejšen (iz odgovorov bi lahko sklepali, da pomemben) vpliv tudi izobrazba in starost, saj se s stopnjo izobrazbe in višjo starostjo veča tudi interes za obiskovanje najrazličnejših kulturnih 5. razred OS Prevalje v šolskem letu 1939/40. Od leve proti desni sedijo: Marija Valente, Marija Skrivalnik, Malka Šumnik, Jerica Kančeva, gospod ravnatelj Lebič, gospod Fatur, gospod Močilnik, Marija Pečovnik, Ida Krebl, Hilda Zorman, Anica Pandev. Stojijo v drugi vrsti: Krista Čas, Marija Tominc, Marija Trinkavs, Marija Belej, Mira Lenko, Rozika Kralj, Milka Kariš, Zofka Božič, Poldika Janet, Štefka Jurač. Zadnja vrsta: Šimej Štern, Maksi Rcner, Gusti S11-mah, Slavko Kralj, Franci Herman, Pepi Močivnik, Drago Plešivčnik, Pepi Hober, Kristi Juvan, Naci Fajmut, Albi Štern, Rudi Svetec, Alojzija Božanka pa ni na fotografiji, ker je ravno tisti dan izostal iz šole. prireditev, interesom pa tudi pogostost (frekvenca) obiskovanja. 12. Na vprašanje, kaj je vzrok občasnemu obiskovanju kulturnih prireditev, je skoraj polovica delavcev (48 % anketiranih) odgovorila, da pomanjkanje časa, 14%, da v kraju, kjer živijo, ni organiziranih prireditev, ki bi jih zanimale, 11 °/o, da niso o prireditvah pravočasno obveščeni, 10 %>, da nimajo varstva za otroke, 9 %, da jih kulturne prireditve ne zanimajo, 5 %, da za prireditve nimajo dovolj denarja, 5 °/o pa kulturne prireditve ne glede na navedene težave redno obiskujejo. V primerjavi s posameznimi neodvisnimi variablami se odgovori na to vprašanje med seboj pomembno razlikujejo. Delavci vseh stopenj izobrazbe so kot glavni razlog ne-obiskovanja prireditev navedli pomanjkanje časa, delavci z nižjo izobrazbo na drugo mesto postavljajo pomanjkanje kulturnih prireditev v kraju bivanja, delavci z višjo izobrazbo (od srednje šole naprej) pa prepočasno informiranost. Pri ostalih možnih odgovorih ni pomembnih razlik, le da so delavci smiselno in poklicno šolo v največjem številu odgovorili, da so redni obiskovalci kulturnih prireditev. Delavci v starosti od 25 do 35 let so razen pomanjkanja časa pomembno več izpostavljali kot razlog neobiskovanja prireditev neurejeno varstvo za otroke, starejši delavci pa nezanimanje za tovrstne prireditve. Pomanjkanje denarja je pri najmlajših delavcih že na 4. mestu. Med spoloma ni bistvenih razlik, le da na drugo mesto ženske pomembno več postavljajo neurejeno varstvo za otroke. V primerjavi s krajem bivanja je značilno, da delavci iz zgornje Mežiške doline, dravograjskega in radeljskega območja poleg pomanjkanja časa kot glavni razlog neobiskovanja navajajo pomanjkanje prireditev v njihovih krajih. Pri drugih odgovorih ni statistično pomembnih razlik. Kot zanimivost lahko še navedemo, da v Mežiški dolini razen Raven in dravograjskega območja delavci na tretje mesto dajejo prepozno informiranost, da je neurejeno varstvo za otroke kot razlog neobiskovanja kulturnih prireditev na Ravnah, Radljah in Slovenj Gradcu na tretjem mestu, da je na Ravnah na četrtem mestu nezanimanje za prireditve (v drugih krajih je ta razlog na 4. oziroma 5. mestu) in da je na dravograjskem območju »pomanjkanje denarja« na 4. mestu po vzrokih. Po mesečnem osebnem dohodku na družinskega člana je moč ugotoviti, da višina osebnega dohodka razen prve, najnižje kategorije (do 2000 din na člana družine), ko so ga anketiranci postavili na drugo mesto kot vzrok neobiskovanja prireditev, ne vpliva na obiskovanje ali neobiskovanje prireditev. Poleg pomanjkanja časa na prvem mestu delavci dohodkovno različnih kategorij v povprečju na drugo mesto postavljajo pomanjkanje prireditev v kraju bivanja in na tretje mesto neurejeno varstvo za otroke. V drugih odgovorih ni statistično pomembnih razlik. 13. Na vprašanje, kako so se udeleževali kulturnih prireditev v zadnjem letu, so anketiranci odgovorili, da so se najbolj redno udeleževali koncertov pihalnega orkestra in koncertov pevskega zbora, nato koncertov zabavne glasbe in filmskih predstav, folklornih prireditev, knjižnih razstav, gle- daliških predstav, razstav umetniške fotografije in najmanj redno koncertov klasične glasbe. Občasno je največ anketirancev obiskovalo koncerte pevskih zborov, koncerte pihalnega orkestra, filmske in gledališke predstave. Največ anketirancev nikoli v zadnjem letu ni bilo na koncertih klasične glasbe, razstavah umetniške fotografije, na knjižnih razstavah, folklornih in gledaliških predstavah. Na osnovi teh odgovorov bi lahko gledanost, oziroma obiskovanje naštetih prireditev razvrstili takole: 1. Koncerti pevskih zborov 2. Koncerti pihalnega orkestra 3. Filmske predstave 4. Koncerti zabavne glasbe 5. Likovne razstave 6. Folklorne predstave 7. Gledališke predstave 8. Knjižne razstave 9. Razstave umetniških fotografij 10. Koncerti klasične glasbe Razlike v odgovorih med prvimi štirimi prireditvami in ostalimi so statistično pomembne (čez 70% anketirancev je bilo na teh prireditvah redno ali občasno), prav tako je čez 70 % anketirancev odgovorilo, da na zadnjih treh prireditvah v razvrstitvi (koncerti klasične glasbe, razstava umetniške fotografije in knjižnih razstavah) nikoli niso bili. Nekoliko drugačno frekvenco obiskov kulturnih prireditev dobimo, če odgovore primerjamo z izobrazbo, starostjo in krajem bivanja anketirancev. Glede na izobrazbo so delavci do srednješolske izobrazbe najbolj redno obiskovali koncerte pevskih zborov, pihalnega orkestra in filmske predstave in pomembno najmanj likovne razstave, razstave umetniških fotografij in koncerte klasične glasbe. Pri višje in visokošolski izobrazbi je to razmerje ravno obratno (izvzemši razstave umetniške fotografije). Glede na starost so mlajši delavci najbolj redni obiskovalci filmskih predstav, koncertov zabavne glasbe in koncertov pihalnega orkestra, pri tem so filmske predstave in koncerti zabavne glasbe pomembno najbolj na prvem mestu, za ostale prireditve pa so interesi približno enako razporejeni. Starejši delavci pa pomembno največ obiskujejo koncerte pevskih zborov in koncerte pihalnega orkestra, nekoliko manj pa likovne razstave, filmske prireditve in koncerte klasične glasbe. Glede na kraj bivanja Ravenčani najbolj pogosto obiskujejo koncerte pihalnega orkestra in pevskih zborov ter filmske predstave, najmanj pa razstave umetniške fotografije, koncerte klasične glasbe in gledališke predstave. Ob tem je treba poudariti, da je razmerje med tistimi, ki redno obiskujejo katerekoli prireditve in tistimi, ki jih nikoli ne obiskujejo, statično zelo pomembno (razmerje 1 : 5, kar pomeni, da je 5 X več tistih delavcev, ki nikoli ne gredo na prireditve kot tistih, ki hodijo redno). Enako razmerje velja tudi za Prevaljčane in Hotuljce. Tudi anketiranci zgornje Mežiške doline imajo enak interes, le da na prvo mesto postavljajo filmske predstave. Dravograjčani z okolico najbolj redno obiskujejo koncerte zabavne glasbe in pevskih zborov ter filmske predstave, najmanj pa Jernej Krof cflo&en&ki £ezik Slovenski jezik, star si že, o tem jaz premišljujem; mnogi so zavrgli te, to resno obžalujem. Jezikov mnogo je na svetu, vendar vselej se pozna, če z veseljem al v trepetu moraš se učiti ga. To se je godilo prej, ko bili smo nemški sužnji. Bilo je vendar tega kraj — po zahodno — vzhodni grožnji. Borci mnogo so storili, da bi naš jezik bil še prost. So svobodo priborili, dali trajno mu vrednost. Beseda gladka je in sladka bila mi ob zibeli. Prav vesela še ni rahla mi bo na smrtni postelji. Ničesar nisem hvalil prej kot slovenski jezik. In drugega ne bom poslej kot materinski jezik Opozorilo! Tiskarski škrat se vrinil je — v letošnji Fužinar: Leto ni še XXXII! Plačam vam en dinar. koncerte klasične glasbe, folklorne in gledališke predstave. Anketiranci s slovenjegraškega območja najpogosteje obiskujejo likovne razstave, koncerte pihalnega orkestra in gledališke predstave, najmanj pa koncerte klasične glasbe in razstave umetniške fotografije. Pri tem je potrebno poudariti, da delavci železarne s tega območja v povprečju zelo malo obiskujejo kulturne prireditve. Anketiranci z radeljskega območja tudi zelo slabo obiskujejo prireditve, najbolj pa so obiskovali koncerte zabavne glasbe in filmske prireditve, nobeden od njih pa ni bil na kakšni folklorni predstavi in koncertu klasične glasbe. Težko bi na osnovi teh odgovorov o obiskovanju kulturnih prireditev sklepali o delavčevih dejanskih interesih, saj so ti odgovori verjetno v naj večji meri posledica ponudbe, se pravi tega, katere kulturne prireditve so v kraju naj pogostejše. 14. Na vprašanje, ali so bili zadovoljni z izbiro programa na prireditvah, ki so si jih ogledali, je 49 % anketiranih odgovorilo pritrdilno, 37 %, da so bili zadovoljni le na nekaterih, 4 % niso bili zadovoljni z izborom, 10 % pa ni obiskalo nobene izmed kulturnih prireditev. Tako so odgovori razvrščeni tudi v primerjavi z ostalimi neodvisnimi variablami, s tem, da delavci v starosti od 36 do 40 let, oziroma tisti, ki bivajo v zgornji Mežiški dolini, dravograjskem in radeljskem območju, kvaliteto kulturnih prireditev pomembno bolje ocenjujejo. Taki odgovori vsekakor kažejo na to, da so anketiranci do ocenjevanja programa kulturnih prire- ditev v povprečju precej nekritični, oziroma da nekritično sprejemajo vse, kar dobijo. 15. Na vprašanje, ali je v kraju njihovega bivanja dovolj kulturnih prireditev, so anketiranci odgovorili sledeče: 1. Klasičnih gl. predstav 2. Modernejših gl. predst. 3. Folklornih predstav 4. Predstav baleta in izraznega plesa 5. Koncertov pihalnih orkestrov 6. Koncertov klasične glasbe 7. Koncertov zabavne glasbe 8. Koncertov narodno zabavnih ansamblov 9. Koncertov rock glasbe 10. Koncertov jazz glasbe 11. Koncertov pevskih zborov 12. Opernih prireditev 13. Likovnih razstav 14. Razstav umetniške fotograf, in diapozitivov 15. Kiparskih razstav 16. Knjižnih razstav 17. Filmskih predstav z lažjo vsebino (kavbojke, komedije) 18. Filmskih predstav z zahtevno vsebino Premalo Ravno Preveč SPloh ^ih o- prav o/„ ni treba % % 49 37 4 10 41 38 4 18 39 46 4 11 47 25 3 25 38 51 3 9 31 44 5 20 53 33 3 11 56 31 3 11 37 31 5 27 37 28 5 30 38 48 4 10 41 28 4 28 28 55 4 14 39 43 3 16 44 38 2 16 36 48 3 14 31 40 14 15 46 38 3 13 Glede na to, da nam ta tabela že sama veliko pove, si bomo v interpretaciji odgovorov ogledali le nekaj ekstremov. Največ anketiranih je odgovorilo, da je premalo koncertov zabavne glasbe in koncertov narodno zabavnih ansamblov, klasičnih gledaliških predstav, predstav baleta, kiparskih razstav in filmskih predstav z zahtevno vsebino. Ravno prav — dovolj je likovnih razstav, koncertov pihalnih orkestrov, folklornih predstav, koncertov klasične glasbe, knjižnih razstav in razstav umetniške fotografije. Anketiranci menijo, da je preveč filmskih predstav z lažjo vsebino, koncertov jazz, rock in klasične glasbe. Največ odgovorov, da sploh ni potrebno, je bilo za koncerte jazz glasbe, operne prireditve, predstave baleta, modernejše gledališče, za koncerte klasične glasbe. Če strnemo te odgovore v kontekst dosedanje interpretacije, lahko ponovno zaključimo, da so ti odgovori v razponu od »premalo« do »sploh jih ni treba« v veliki meri odvisni od tega, katere kulturne prireditve na našem območju obiskovalcem sploh nudimo. Zato tudi ni presenetljivo, da so anketiranci največkrat menili, da predstav baleta, modernejših gledaliških predstav, klasične glasbe, opernih prireditev in drugih, ki jih pri nas redkeje organiziramo, sploh ni treba, kar je gotovo posledica nepoznavanja teh zvrsti umetnosti. Velika razhajanja v mišljenju o tem, katerih prireditev je preveč, katerih premalo, oziroma jih sploh ni treba, so tudi v primerjavi z neodvisnimi variablami. Poglejmo nekatere najbolj zanimive. Delavci do srednješolske izobrazbe so mnenja, da je premalo filmskih predstav z zahtevnejšo vsebino, koncertov zabavne glasbe in klasičnih gledaliških predstav, delavci od srednješolske izobrazbe dalje pa menijo, da je poleg klasičnih gledaliških predstav premalo še opernih prireditev, knjižnih in likovnih razstav. Delavci do poklicne šole so v veliki večini mnenja, da sploh niso potrebni koncerti jazz glasbe, klasične glasbe, predstave baleta, delavci od srednješolske izobrazbe dalje pa so tem prireditvam pomembno dodali še koncerte rock glasbe. Glede na starost delavci do 30 let menijo, da je preveč koncertov klasične glasbe, pevskih zborov, likovnih razstav in filmskih predstav z lažjo vsebino in premalo folklornih predstav, filmskih predstav z zahtevno vsebino in klasičnih gledaliških predstav. Delavci, starejši od 30 let, pa so mnenja, da je preveč predstav z lažjo vsebino, folklornih predstav, koncertov klasične glasbe in rock glasbe, oziroma premalo koncertov zabavne glasbe, klasičnih gledaliških predstav ter kiparskih razstav. Glede na kraj bivanja so odgovori resnično odraz kulturne »ponudbe« v teh krajih. Ravenčani z ožjo okolico (Prevalje, Kotlje) so mnenja, da je premalo koncertov narodno zabavnih ansamblov, filmskih predstav z zahtevno vsebino, opernih prireditev in gledaliških predstav (ravno prav je koncertov pihalnih orkestrov, pevskih zborov in likovnih razstav), delavci zgornje Mežiške doline menijo, da je premalo koncertov zabavne glasbe, narodno zabavnih ansamblov, gledaliških predstav in knjižnih razstav. Delavci s slovenjgraškega območja menijo, da je premalo koncertov pihalnih orkestrov, opernih prireditev, gledaliških in folklornih predstav (kot zanimivost lahko omenimo, da pomembno naj- »Puščoba« več delavcev meni, da je v njihovem kraju preveč likovnih razstav in koncertov zabavne glasbe). Delavci z radeljskega območja so mnenja, da je v njihovem kraju premalo koncertov pevskih zborov ter pihalnih orkestrov, folklornih predstav ter koncertov narodno zabavnih ansamblov. Podobni so tudi odgovori delavcev z dravograjskega okoliša, le da so ti tem prireditvam dodali še pomanjkanje gledaliških predstav in opernih prireditev. 16. Na vprašanje, ali naj železarna sofinancira nakup kart za pomembnejše kulturne prireditve, so anketiranci odgovorili precej neenotno, saj jih je 44 % odgovorilo pritrdilno, 24% jih je mnenja, da samo za socialno šibkejše delavce, ostalih 32 % pa jih meni, da to ni potrebno. Pomembnejših razlik v odgovorih ni tudi v primerjavi z neodvisnimi variablami. Tako so se za sofinanciranje pri nakupu kart v večji meri izrekli delavci do poklicne izobrazbe, delavci v starosti med 30 in 40 let, anketiranci ženskega spola, delavci, ki živijo na dravograjskem oziroma radeljskem območju in delavci z najnižjimi osebnimi dohodki na družinskega člana (prvi dve kategoriji). Iz teh odgovorov lahko zaključimo, da so mnenja o tem v železarni precej neenotna in da bi bila verjetno takšna oblika kulturne ponudbe neuspešna. 17. 18. Na vprašanje, ali bi bilo prav, da bi delovna organizacija organizirala oglede kulturnih predstav v večjih kulturnih središčih, je 68 % anketirancev odgovorilo pritrdilno (največ delavci od poklicne šole dalje in delavci, starejši od 30 let). Istočasno pa je 65 % anketiranih odgovorilo, da bi se udeležili tako organiziranega ogleda s področja, ki jih zanima, 21 % se jih ne bi udeležilo, 14% pa se ni opredelilo ne »za« ne »proti«. Glede na neodvisne vari-able ni večjih razlik v odgovorih. Z ozirom na to, da se velika večina anketiranih delavcev izrekla za organizirane oglede različnih kulturnih prireditev v večjih kulturnih središčih in da bi se isto- Na Balatonu časno tudi mnogi med njimi udeležili takih ogledov, bo verjetno potrebno razmisliti tudi o teh možnostih, ob primerni animaciji seveda. 19. Na vprašanje, katere kulturne prireditve, ki bi jih železarna organizirala v sodelovanju s kulturnimi organizacijami in društvi, bi želeli obiskati, je 39 ®/o anketiranih odgovorilo, da predstave domačih kul-turno-umetniških skupin, 31 °/o, da predstave poklicnih kulturno-umetniških skupin, 23 %, da predstave gostujočih amaterskih skupin, 8 % pa je odgovorilo, da jih nič od tega ne zanima. Ker so bili tudi odgovori v primerjavi z neodvisnimi variab-lami tako porazdeljeni (ni statistično pomembnih razlik), bi lahko zaključili, da takšna precej enaka opredelitev za vse naštete kulturne prireditve zagotavlja za vsako izmed njih tudi precej zanesljivo udeležbo, če bi takšne prireditve železarna organizirala. 20. Na vprašanje, kako bi bilo mogoče obogatiti filmske prireditve, je 45 % anketirancev odgovorilo, da z abonmaji izbranih filmov, 21 %, da z uvodnimi komentarji poznavalcev filmske umetnosti pred predvajanjem filmov, 19 °/o, da z razgovori o ogledanih filmih, 15% pa meni, da je dosedanje stanje zadovoljivo in da ga ni potrebno spreminjati Večjih razlik v primerjavi z neodvisnimi variablami ni bilo, le nekoliko večje so bile pri starosti in izobrazbi. Delavci z višješolsko izobrazbo so se v večini izrekli za uvodne komentarje poznavalcev filmske umetnosti pred predvajanjem filmov, delavci do srednješolske izobrazbe pa za abonmaje izbranih filmov. Enakega mnenja so tudi najmlajši anketiranci (do 25 let), starejši pa se v nekoliko večji meri ogrevajo za razgovore o gledanih filmih. Drugih večjih razlik v odgovorih ni. Iz teh odgovorov bi lahko zaključili, da se delavci zelo zanimajo za spremembo dosedanje oblike filmske ponudbe in programa. Ne smemo pozabiti, da filmske predstave obiskuje veliko število delavcev, ki pa so tudi mnenja, da je filmskih predstav z zahtevno vsebino premalo. Filmsko umetnost si želi bolje spoznati kar 85 % anketiranih delavcev. 21. 22. Poskusov, približati umetnost in kulturo človeku, je bilo že več in različnih vrst. Tak poskus je bila likovna razstava v jedilnici. Na vprašanje, kaj menijo o takih načinih posredovanja umetnosti, je večina anketirancev (47 %) odgovorila, da takšna oblika razstavljanja dejansko približa umetniško ustvarjalnost posamezniku. Samo nekoliko manj je tistih (42 %), katerih mnenje je ravno nasprotno, in sicer, da je za likovne razstave jedilnica neprimerno okolje. 11 % pa jih niti ne ve, da so takšne razstave sploh kdaj bile. Če pogledamo, kako je to mnenje odvisno od starosti anketirancev oziroma od njihove delovne dobe v ŽR, vidimo, da se starejši ali tisti z daljšim stažem v 2R nekoliko bolj ogrevajo za takšen način predstavljanja. Mlajši delavci večinoma menijo, da to ni primerno. Med vzroki za razhajanje so gotovo izkušnje teh ljudi. Včasih (pred 5 leti) je bilo poskusov, približati umetnost delavcu na tak način, več kot danes oziroma zadnjih pet let, in očitno so bili taki poskusi uspešni in so ljudem nekaj pustili. Delavci, ki menijo, da je jedilnica neprimeren prostor za likovne razstave, tega očitno ne posplošujejo na vse ostale umetniške zvrsti. Kar 91 % anketirancev si želi razstav v jedilnici, in sicer v prvi vrsti: — razstavo ročnih del delavcev, sledijo — razstava umetniških fotografij in diapozitivov — kiparske razstave in knjižne razstave Tistih, ki menijo, da je jedilnica neprimeren prostor za kakršnekoli razstave, pa je samo 9 %. Če pogledamo še odvisnost tega odgovora od neodvisnih variabel, vidimo, da so anketiranci odgovarjali podobno, ne glede na to, kakšna je njihova izobrazba, spol, osebni dohodek ali, kje živijo. Razlike so samo pri starosti. Mlajši delavci, stari do 25 let, više kot ostali anketiranci postavljajo knjižne razstave in si želijo več knjižnih razstav kot starejši delavci. 23. 25. Na vprašanje, v kakšno kulturno skupino so delavci vključeni, jih je 81 % odgovorilo, da nikamor, 6% je vključenih v najrazličnejše pevske zbore, po 3 % so vključeni v foto — klube oziroma instrumentalne skupine (pihalni orkester, ansambli), po 2 % pa v gledališke skupine, folklorne skupine in filmske klube. Zanimalo nas je, kako so delavci železarne vključeni v te kulturne skupine po kraju bivanja, zato smo odgovore primerjali po tej variabli in prišli do bolj oziroma manj znanih spoznanj. Daleč največ anketirancev na ravenskem širšem območju je vključenih v pevske zbore, temu sledijo instrumentalne skupine, gledališke, folklorne ter filmski klub. Enako razmerje na prvih dveh mestih je tudi v zgornji Mežiški dolini. Na dravograjskem območju je največ delavcev vključenih v pevske zbore in gledališke skupine, na slovenjegraškem območju je največ naših delavcev vključenih v instrumentalne skupine in foto ter filmski klub, na radeljskem območju pa v pevske zbore in instrumentalne skupine. Pri tem je potrebno poudariti, da se delavci zunaj širšega ravenskega območja veliko manj vključujejo v najrazličnejše kulturne skupine kot Ravenčani. Vzrokov je lahko več, poglavitni je verjetno ta, da ti delavci s prihodi in odhodi na delo izgubijo precej svojega prostega časa. Na vprašanje, ali bi želel aktivno sodelovati v kakšni skupini, so se odgovori anketirancev razvrstili takole — po odstotkih: 1 — ne želim se vključevati v nobeno skupino 46 % 2 — v pevski zbor 14 % 2 — v foto klub 14 % 4 — v filmski klub 9 % 4 — v folklorno skupino 9 % 6 — v gledališko skupino 5 % 7 — v instrumentalno skupino 4 % 8 — v lutkovno skupino 2 °/o Tudi ti odgovori so v veliki meri odvisni od razvitosti ali nerazvitosti teh amaterskih dejavnosti v krajih bivanja. Razlike v odgovorih v primerjavi z neodvisnimi variablami niso statistično pomembne, so pa nekatere zanimive. Delavci nižjih stopenj izobrazbe so največji interes po aktivnem sodelovanju izrazili za pevske zbore, delo v filmskem klubu, delavci višje izobrazbe, pa v foto klubu in pevskem zboru. Delavci od srednje šole najprej si manj želijo vključiti v katerokoli skupino, istočasno pa je potrebno ob tem dodati, da so ti delavci v primerjavi z ostalimi že pomembno bolj vključeni v najrazličnejše kulturne skupine. Mlajši delavci kažejo večji interes za delo v filmskem klubu, foto klubu, gledaliških skupinah in instrumentalnih skupinah, delavci srednjih let (do 35 let) pa za delo v pevskih zborih. Največ delavcev, ki se ne želijo vključiti nikamor, je v vrstah starejših in najmlajših delavcev. V primerjavi z dohodkom na družinskega člana je pri delavcih z naj nižjimi osebnimi dohodki največji interes za sodelovanje v pevskih zborih, folklornih in gledaliških skupinah, pri delavcih z višjimi osebnimi dohodki pa za pevske zbore, filmske in foto klube. Čeprav smo že prej ugotovili, da razlike v odgovorih v primerjavi z neodvisnimi variablami niso statistično pomembne in da so v veliki meri pogojene z že razvito amatersko dejavnostjo, pa nekoliko bode v oči to, da se precej delavcev ogreva za »uporabno« kulturno dejavnost. Pri tem mislimo predvsem na povečan interes za delo v foto in filmskem klubu, kar je gotovo tudi posledica tehničnega razvoja in dostopnosti teh pripomočkov širšemu krogu ljudi. 24. Na vprašanje, koliko knjig so prebrali v zadnjem letu, je večina delavcev (59 %) odgovorila, da tri ali več, in 27 % delavcev, da so prebrali eno do dve knjigi. Torej 86% ljudi prebere vsaj eno knjigo na leto. To je zelo presenetljiv podatek in bi lahko rekli, da naši delavci veliko berejo. Berejo vsi, ne glede na starost, spol, izobrazbo ali katerokoli drugo variablo. Ne moremo pa na osnovi teh odgovorov ugotoviti, kakšno zvrst literature anketiranci berejo. Vendar že samo dejstvo, da v toliki meri segajo po knjigi, daje mnogo upanja, da bo branje knjig, ob ustrezni ponudbi, še bolj zaživelo. To lahko utemeljimo tudi z željo, predvsem mladih delavcev, da bi jim knjigo bolj približali z razstavami, pa tudi druge oblike bi bile dobrodošle. Eden od možnih vzrokov, zakaj je interes po knjigi tako velik, je vsekakor v možnosti, ki nam jih daje precej razvito knjižničarstvo naše regije. 26. 27. Na vprašanje, ali amatersko delujejo na katerem izmed kulturnih področij, je 76% anketirancev odgovorilo, da se z ničimer ne ukvarjajo, 9 % anketirancev igra enega izmed instrumentov, 5 % jih riše, slika oziroma kipari, 6 % jih deluje kot organizatorji kulturnih prireditev, 4 % pa pišejo pesmi oziroma prozo. V odvisnosti od neodvisnih variabel ni v odgovorih večjih razlik. Na vprašanje, ali bi organizirano sodelovali v kulturnih skupinah na področju, s katerim se amatersko ukvarjajo, je 22 % anketirancev odgovorilo pritrdilno, 21 % se jih ni moglo odločiti, 21 % pa je odgovorilo, da se ne bi vključili. Glede na to, da se relativno veliko delavcev amatersko ukvarja z nekaterimi kulturnimi dejavnostmi in glede na to, da je veliko teh delavcev odgovorilo, da bi se bili pripravljeni vključiti v kakšno organizirano skupino pod strokovnim vodstvom, bi vsekakor ob primerni animaciji bilo potrebno razmisliti o tem, da bi te delavce poskušali povezati v organizirano delovanje. 28. Na vprašanje, ali so na kakšnem sestanku v železarni razpravljali o kulturnem programu v železarni oziroma o programu kulturne skupnosti, je 26% anketirancev odgovorilo pritrdilno, 46 % negativno, 28% pa tega ne ve. Iz tega lahko zaključimo, da je kultura še vedno precej odmaknjena od delavca, od njegovega vpliva oziroma odločanja o tej dejavnosti in da navsezadnje ta dejavnost niti še ni našla mesta v najrazličnejših oblikah samoupravnega razpravljanja in odločanja in da je kulturna dejavnost, sodeč po dogovorih, še vedno domena ožjega kroga bolj ali manj »profesionalnih« delavcev, ki tudi aktivno delujejo v kulturi. Razlike v odgovorih niso pomembne, le delavci od srednješolske izobrazbe naprej in delavci v starosti nad 40 let so nekoliko večkrat — v primerjavi z drugimi — odgovorili, da so na katerem sestanku razpravljali tudi o kulturi. 29. Kje bi morale potekati razprave o programu kulturnega življenja v železarni in o programu kulturne skupnosti, je 38 % anketirancev odgovorilo, da na zboru delovnih ljudi, 23%, da v kulturnih skupinah, ki bi jih v železarni organizirali po kulturnih dejavnostih, 21 %, da v delegaciji SIS za kulturo, 7 %, da v družbenopolitičnih organizacijah, 6%, da na samoupravnih organih, le 4 % anketiranih pa so bili mnenja, da o kulturnem programu ni potrebno razpravljati posebej. Mnenja o tem, kje bi bilo, oziroma ali bi bilo potrebno razpravljati o kulturnem programu, so v teh odgovorih precej različna, čeprav je več kot 95 % anketirancev mnenja, da bi razprave o tem morale biti: o tem, kje naj bi bile, so razlike v odgovorih v povezavi z nekaterimi neodvisnimi variablami statistično pomembne. Delavci z izobrazbo do poklicne šole so v veliki večini odgovorili, da naj bi razprave o kulturnem programu potekale na zborih delovnih ljudi, med njimi pa je tudi največ takšnih, ki so mnenja, da razpravljati o takih stvareh ni potrebno. Delavci od srednješolske izobrazbe naprej so mnenja, da naj bi razprave potekale v ožjih skupinah, se pravi, v delegaciji SIS za kulturo, družbenopolitičnih organizacijah ozi- roma kulturnih skupinah, ki bi jih v železarni organizirali po kulturnih dejavnostih. Glede na starost so delavci do 25 let in delavci nad 40 let mnenja, naj bi razprave potekale na zborih delovnih ljudi (med temi je tudi največ takih, ki so mnenja, da razprave niso potrebne), delavci srednjih let pa so največ odgovorov dali za delegacijo SIS za kulturo ter kulturne skupine oziroma samoupravne organe. Glede na ostale variable (spol, kraj bivanja in osebni dohodek na družinskega člana) v odgovorih ni večjih razlik, le da so se v nekoliko večji meri za razprave na zborih delovnih ljudi odločili delavci, ki prebivajo na Ravnah in v ožji okolici in delavci iz slovenjegraškega območja, delavci z višjimi dohodki na družinskega člana in delavke. Kljub dokaj pestremu razhajanju delavcev v mnenjih, kje naj bi bile razprave, lahko vseeno zaključimo, da delavci razen redkih izjem menijo, da morajo razprave o kulturnem programu biti, celo več, dobra tretjina anketiranih meni, da mora biti razprava o tem dostopna najširšemu krogu delavcev, torej organizirana na zboru delovnih ljudi. Delavci so imeli možnost dati tudi svoje pripombe in predloge. Najpogostejše pa so bile: — želijo si nov kulturni dom na Ravnah — novo kinodvorano — želijo si tudi plesne šole — delavci, ki delajo na IV. izmeni in tisti, ki se izobražujejo ob delu, pa bi želeli, da se termini prireditev prilagodijo tudi njim. O vseh teh in ostalih konkretnih predlogih bi bilo potrebno resno razmisliti in jih vsaj delno uresničiti. VI. ZAKLJUČKI 1. Delavci so zadovoljni tako z načinom kot s količino informacij. Glavna pomanjkljivost pa je, da so večkrat prepočasne. 2. Samo 4 % delavcev redno obiskuje kulturne prireditve. Najpogostejši izgovor za tako slabo obiskovanje je pomanjkanje časa. Za tem se v večini primerov skriva premajhen interes. 3. Veliko mladih (do 35 let) ne obiskuje prireditev zaradi neurejenega varstva otrok. 4. Najbolj redni obiskovalci kulturnih prireditev so delavci s poklicno in srednjo šolo. 5. Obiskovalci kulturnih prireditev dokaj nekritično sprejemajo program teh prireditev. Večina je zadovoljna s tem, kar dobijo. 6. Delavci so izrazili močan interes po uvedbi novih oblik in vsebine kulturnih prireditev (abonmaji, razgovori o prireditvah s poznavalci)... 7. Velika večina delavcev si želi organiziranih obiskov predstav v večjih kulturnih središčih. 8. Večina meni, da je jedilnica primeren prostor za organiziranje raznih razstav (ročni izdelki, knjige, itd.). 9. V delovni organizaciji bo potrebno razmisliti o možnostih povezovanja delavcev v kulturne skupine pod strokovnim vodstvom in z ozirom na interese. 10. Velika večina delavcev meni, da mora o kulturnem programu razpravljati najširši krog zaposlenih (zbor). Milan Poročnik ^7 cig^Laa Tam, kjer domuje kozorog, kjer vlada mir, tišina, kjer skale dvigajo se v krog, je moja domovina. Ko se na vrh gore povzpneš, na Triglava, očaka, ko v dolino sc ozreš, se čutiš korenjaka. Takrat v srcu srda ni, zadihaš bolj veselo, v roke spet dobiš moči, spet volja je za delo. Takrat ti v roke seže brat, oči se zaiskrijo, objel vsakogar bi takrat, prav vsi se veselijo. Tako svet majhen se ti zdi, tako so blizu meje, krivic oko ne vidi ti, sovraštva ne umeje. Ko gledaš na avstrijsko stran, pomisliš: »Tamkaj je lepo.«, Pa pride iz srca na plan: »Z rojaki tam krivični so!« Tu ptice letajo v nebo, planika se nasmiha, nekje daleč letala so, z neba tam smrt zadiha. A ti gorja ne spomniš se, ko Triglav obiskuješ, skrbi pustiš za sabo vse, le za lepote čuješ. A mine tisti kratek čas, ko vrh gore srce ti vriska, ko se povrneš v naš čas, je večkrat v srcu stiska. Takrat se spomni teh lepot, spet spomni se očaka, ko je trpljenja polna pot, vedi, tu mir te čaka. In če bo narodu hudo, če ga sovrag zatira, takrat zavpij močno, glasno. Za zemljo to se umira! Ker za Triglav in za zemljo, ki jo pogled objame, bilo prelite litrov sto krvi je zate, zame. Če je zastonj tekla ta kri, naj Triglav se poruši, takrat morda boš srečen ti, gorje pa v moji duši! Verjamem ne, da s smrtjo vse bi mogli pozabiti. Ostal bo rod naš še naprej s tabo, prečastiti! Bil si, ostajaš naš simbol, ponašamo sc s tabo, Triglav, slovenski gorski dom, utoneš ne v pozabo! Ervin Wlodiga 30 let društva upokojencev ua Ravnah (Nadaljevanje in konec — povzetek iz kronike) V letu 1966 so podelili zimsko pomoč socialno ogroženim upokojencem, za dan republike pa so pogostili osemdesetletne in starejše člane. Ob tej priložnosti je prvič nastopil društveni pevski zbor, za ples pa je igrala Lesičnikova skupina. Na slavnostni seji so imenovali Ivana Verčka za častnega predsednika ravenske podružnice društva upokojencev, ker jo je on ustanovil in bil tudi šest let njen predsednik. Od organizacije CARE — Zveza društev za ameriško pomoč svetu — je društvo prejelo večjo količino olja, ki ga je odbor razdelil potrebnim članom. Na koordinacijski seji so razpravljali o participaciji — soudeležbi za zdravstvene storitve, o znižanju otroških dodatkov, podražitvi življenjskih potrebščin ter ukinitvi bolnice v Crni. Spomladi 1967 so začasno zaprli bife in klub upokojencev na Ravnah, da so lahko pripravili vse potrebno za nov način poslovanja v domu. Naročili so tudi idejni načrt za adaptacijo doma in izvolili gradbeni odbor. Dom so dozidali po zamisli in načrtu Ludvika Pavlina, ki je bil predsednik gradbenega odbora, vendar je pozneje nehal sodelovati. Železarna Ravne je upokojencem podarila opeko za gradnjo, mnogi člani pa so udarniško delali. V maju so imeli ravenski upokojenci letno konferenco, s katere so poslali raznim republiškim organom resolucijo, v njej so zahtevali, da je potrebno izboljšati življenjske razmere upokojencem s pičlo pokojnino, da bodo tudi oni lahko pritrjevali mladini: »Lepo je v naši domovini biti tudi star«. Na koordinacijski seji v juniju so sestavili občinski odbor društva upokojencev za Mežiško dolino, ki bo imel sedež na Ravnah, sestavljali pa ga bodo predsedniki in tajniki vseh štirih podružnic DU v občini. Ravensko društvo je najelo pri 4%> skladu posojilo za odplačilo stroškov pri adaptaciji doma. DU SRS pa je odpisalo društvu del dolga ter priporočilo vsem društvom upokojencev, naj individualnim prosilcem namenijo le 10 °/o razpoložljivih sredstev, večino denarja pa naj hranijo za gradnjo domov. Rednega občnega zbora društva v aprilu 1968 se je udeležilo veliko število članov, ki jih je navdušil nastop njihovega pevskega zbora. V razpravi so ugotovili, da je resolucija, ki so jo poslali prejšnje leto, ostala brez uspeha. Govorili so tudi o porastu življenjskih stroškov in za ustrezni revalorizaciji pokojnin. Meseca maja je društvo sklenilo, da bodo pevci in kegljači sodelovali na proslavi 350-letnice železarne Ravne. Tudi v tem letu so upokojenci dograjevali svoj dom. Osemdesetletnikom so tokrat v počastitev dneva republike peli: mladinci iz šole, ker se društveni pevski zbor ni mogel pripraviti za nastop. Igrala jim je tudi godba. Iz 4% stanovanjskega sklada, ki se zbira pri republiškem socialnem zavarovanju v Ljubljani, so izločili sredstva za gradnjo stanovanjske hiše za upokojence na Prevaljah. Društvo je tudi v tem letu pomagalo potrebnim članom, dajalo je kratkoročna po- sojila, oddajalo v najem nekaj garaž in posojalo pisarno društvu invalidov. Začele so se tudi priprave za gradnjo nove kleti v domu. Koordinacijski odbor Društva upokojencev Mežiške doline je na seji 12. maja 1969 sprejel več predlogov za izpopolnitev temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju: Razvitje prapora dne 28. novembra 1961 — zastavo drži predsednik društva Karel Rozman, zraven njega zastavonoša Miha Paradiž Odborniki DU — Ravne leta 1964. Sedijo: Martin Gutnik — blagajnik, Franc Apohal — namestnik tajnika, Karel Rozman — predsednik, Maks Večko — predsednik iniciativnega odbora, Feliks Hecl — nadzorni odbor, stojijo: Franc Lesičnik — nadzorni odbor, Alojz Mager — tajnik, Franc Fišer — predsednik nadzornega odbora, Ferdo Ivartnik — odbornik, Maks Keber — nadzorni odbor. 1. Pokojnine starih upokojencev se naj vskladijo s povprečnimi pokojninami tistih, ki bodo v letu 1970 stopili v pokoj. 2. Najnižje pokojnine naj se dvignejo najmanj na 500 do 600 dinarjev mesečno. 3. Cenzus najvišjih pokojnin naj bo 2.500 in ne 3.000 dinarjev. Odboru ni jasno, zakaj so se dvignile najnižje pokojnine le za 20, najvišje pa za 50 dinarjev. 4. Draginjski dodatek naj se izplačuje povprečno in ne po odstotkih kakor do zdaj, ker imajo vsi upokojenci enake želodce in ker morajo v večini primerov rav- no stari upokojenci in stare družinske upokojenke imeti dietno prehrano. Zato je dosedanja delitev še povečala razpon med najnižjimi in najvišjimi pokojninami, kar je pravi škandal v naši družbi. 5. Dodatek za tujo pomoč naj dobijo tudi vsi onemogli upokojenci, ne samo invalidi. Izplačuje naj se tudi vsem onemoglim samcem in samkam, ki nimajo svojcev, da bi jim stregli. 6. Zvišanje pokojnin življenjskega standarda naj bo diferencirano. 7. Vdove z otroki, ki se jim mož ponesreči na delovnem mestu, naj dobijo pokojnino, ne glede na starostno dobo in naj se jim izplača že prvi mesec po smrti moža. 8. Starim upokojencem naj bi izplačevali vsako leto še dodatno enkratno pokojnino za nakup ozimnice. 9. Odbor meni, da so stari upokojenci prikrajšani tudi s tem, ker so delali po osvoboditvi nadure in veliko udarniškega dela, kar jim ni priznano. Zaradi nizkega zaslužka v tistem času imajo sedaj nizko pokojnino. Njihove pokojnine naj se uskladijo po sedanjih osebnih dohodkih na tistih delovnih mestih, kjer so oni svoj čas delali nadure in udarniške ure. Ravenski upokojenci so zaprosili Komunalni zavod za socialno zavarovanje Maribor, da bi jim poslal pravnega referenta, ki naj bi jim odgovarjal na vprašanja v zvezi z usklajevanjem pokojnin. Na letni konferenci DU Ravne v juniju 1969 je predsednik društva poročal, da spadajo upokojenci zopet pod upravo sindikatov SFRJ, kakor so sklenili na kongresu sindikatov v Beogradu. Leto dni so bili namreč po zakonu o društvih pod upravo odseka za notranje zadeve. V razpravi so ugotovili, da pevski zbor društva še ni dosegel posebnih uspehov, čeprav ima v domu prostor za vaje. Pod vodstvom Viktorja Krivca so zato sklenili sestaviti nov pevski zbor. Društvo je v preteklem letu priredilo pet izletov v razne kraje Slovenije in čez mejo. Aktivni so bili kegljači. Za adaptacijo doma so imeli velike stroške, finančno in materialno je upokojencem pomagala železarna. Posojilo so dobili tudi pri 4°/o stanovanjskem skladu. Na naslednjem občnem zboru, ki so ga imeli v maju 1970, je že nastopil moški pevski zbor pod vodstvom Viktorja Krivca. Predsednik je povabil še druge člane, naj se pridružijo zboru. Odslej je zbor pogosteje nastopal. Štirinajst članov ravenskega DU je dobilo stanovanje v stanovanjskem stolpiču na Prevaljah. Upokojenci so se v tem letu pripravljali na obisk maršala Tita, ob tej priložnosti so še posebej skrbno uredili okolico doma. Društvo je ob 350-letnici železarne Ravne prejelo spominsko plaketo in almanah. Na sestankih društva so v tem letu razpravljali o krajevnem samoprispevku za gradnjo šol, o politiki valorizacije pokojnin in usklajevanju v Sloveniji, o pripravah za dopolnitev temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju in o ustanovitvi sklada za rekreacijo, od katerega naj bi dobilo sredstva tudi društvo za urejanje klubskih prostorov. Od 12. do 19. februarja 1971 je bilo na Ravnah pevsko srečanje Od Pliberka do Traberka. Nastopili so tudi pevci — upokojenci in se dobro odrezali, za kar so dobili priznanje OZKO. Zboru so dali ime »Fužinar«. Meseca aprila 1971 je društvo poslalo Republiškemu zavodu za socialno zavarovanje v Ljubljano resolucijo v kateri zahtevajo, naj bodo recepti in zdravljenje upokojencev v bolnicah brezplačno. (Ta želja se je izpolnila šele 1. januarja 1981, op. E. W.) Pobratenje DU Ravne In Ruše dne 24. oktobra 1974 na Ravnah. Sedijo: Alojz Mager, Poglajen, n., Stanko Hrome, Karel Polanc — predsednik Ravne, Srečko Osojnik — predsednik Ruše, Ivan Sonaja, Ivan Gerdej, Jože Bukovec, Franc Anže j, Miloš Zdovc, n. Stojijo: Maks Filip — zastavonoša. Ostali: Ivan Lužnic, Karel Zakeršnik, Ignac Gradišnik, Pavla Konečnik, Franc Hancman, gostje iz Ruš, Ela Kotnik in Franc, Justa Petrač, Jože Smid, Leopold Batič, Mirko Kristan, Rozalija Mager, Angela Krivograd, zastavonoša iz Ruš, Miha Mlakar, Karel Pogo-revčnik. Zadaj 5 iz Ruš, Anica Lampret, n., Viktor Slemnik, 3 iz Ruš, n. Proslava 80-letnikov DU Ravne dne 28. novembra 1966. Od leve: Elizabeta Pavšer, Jožefa Wlodyga, Marija Stopar, Eliza Ferk, Marija Krebs, Jožefa Skitck, Jožefa Ramšak. Stojijo: Franc Ramšak, Franc Anžej, Ivan Verčko, Jurij Pandel, Valentin Jevšnikar. Spredaj: Justina Kraj-ger, Maks Večko — predsednik, Marija Kave. Desno: n., Jurij Blatnik, Fridl Rožcnk, Alojz Korper. Dom upokojencev. •v <*r 4*S * Tekmovalci — kegljači iz Raven in pobratenega društva Ruše ob priliki meddruštvenega tekmovanja na Ravnah dne 26. 5. 1979 V bolnišnici v Slovenj Gradcu je nenadoma umrl predsednik društva Anton Cop. Slovesno so ga pokopali, žalostinke na grobu mu je zapel zbor Fužinar. Posle predsednika je prevzel Maks Več-ko, podpredsednik. V tem letu je društvo pripravljalo vse potrebno za gradnjo dveh podstrešnih stanovanj v domu. Letne konference DU Ravne (27. 6. 1971) se je udeležil tudi delegat republiškega odbora DU Ivan Ternovšek. Društvo je tedaj štelo že 570 članov in članic, najstarejši član, ki je bil navzoč, je bil star 91 let. Tudi v tem letu je društvo prirejalo izlete, počastilo najstarejše člane, moški pevski zbor je uspešno nastopal na Ravnah in v drugih krajih, na pogrebih in proslavah. Prvi samostojni koncert je imel 22. 4. 1972 v Titovem domu. Bolnega pevovodjo Krivca je nadomeščal Alojz Satler. V marcu je društvo oddalo v najem nova stanovanja v upokojenskem domu na Ravnah, kupili pa so tudi nekaj stanovanj v novem bloku na Prevaljah. Društvo upokojencev SRS je društvu dodelilo sredstva za opremo nove dvorane. Redni občni zbor je bil v juniju. Na njem so izvolili novi odbor in pregledali delo v preteklem letu. Predvsem so bili zadovoljni z izleti, ki so jih priredili v različne kraje Slovenije, Italije in Avstrije (zamejstvo). V septembru so upokojenci razpravljali o osnutku predpisov za novi pokojninski in invalidski sistem. Na seji kulturnega odbora pa so sporočili, da vodi pevski zbor Monika Plestenjak in da deluje pri društvu kegljaška sekcija. Meseca novembra so imeli sestanek, na katerem so govorili o pripravah na referendum oziroma volitve upokojencev. Franc Ivartnik je navzočim razložil, zakaj bomo v Sloveniji združili zdravstveno zavarovanje delavcev in kmetov. Potrebno je, da bodo tudi kmetje deležni zdravstvenega zavarovanja, kakršnega imajo delavci. Doslej so bili tako zavarovani že kmetje — borci in šolski otroci, kakih 10.000 ljudi v koroški krajini pa še nima popolnega zavarovanja. Potrebna je solidarnostna akcija, saj gre predvsem za pomoč revnejšim kmetom. Na izredni seji upravnega odbora so sestavili več odborov, in sicer: gospodarski, prosvetno-kulturni in rekreacijski. Pevci so se vestno pripravljali za nastope, težava je le v tem, da ima pevovodkinja Monika Plestenjak izmensko delo v železarni. Zbor je sodeloval na reviji »Od Pliberka do Traberka«, spomladi je več pesmi posnela in predvajala RTV Ljubljana, pevci so priredili samostojni koncert na Ravnah in v Kotljah in sodelovali še na drugih prireditvah. Železarna Ravne jim je prispevala nekaj denarja za nakup oblek — uniform. V marcu 1972 je dr. Stefan Mihev predaval upokojencem o »revmatičnih obolenjih in njihovem zdravljenju«. Koordinacijski odbor je razpravljal o regresu v počitniških domovih, o stanju pokojnin, ki se niso povišale (v zvezi s tem je poslalo ustreznim republiškim organom resolucijo), jeseni pa je Izvršnemu svetu SRS poslal resolucijo v zvezi s pomanjkanjem premoga. Nekaj ravenskih upokojencev je v letu 1973 dobilo stanovanje v četrtem stolpiču na Prevaljah. V marcu 1974 je pevski zbor Fužinar prestopil od DU h kulturno prosvetnemu društvu Svoboda »Prežihov Voranc« na Ravnah. Zaradi previsokih stroškov zbor že nekaj časa ni več pel na pogrebih upokojencev, sodeloval pa je na številnih proslavah in prireditvah. Po dveh letih je imelo ravensko društvo upokojencev v maju 1974 znova občni zbor. Društvo je imelo v tem letu težave z gradnjo prizidka k domu. Primanjkovalo je sredstev, prišli pa so tudi v spor z gradbenim podjetjem. Sklenili so, da bodo dom priključili na toplovodno omrežje. Izdelali so načrt izletov po Sloveniji in poskušali zbrati sredstva za stanovanjski priklopnik, ki bi ga radi postavili v Podčetrtku ob atomskih toplicah. Nekateri odborniki so se izkazali s prodajo bonov za gradnjo bolnišnice v Slovenj Gradcu, za kar se jim je bolnišnica zahvalila. Začasna skupnost zdravstvenega varstva in zavarovanja Ravne na Koroškem je društvu sporočila naslednje: »Ob smrti starostnega in invalidskega upokojenca ali uživalca oskrbnine ali začasnega nadomestila po temeljnem zakonu o invalidskem zavarovanju imajo ožji družinski člani, ki jih je ta do svoje smrti preživljal, pravico do enkratne posmrtnine, ki je enaka mesečni zadnji pokojnini, oziroma zadnji oskrbnini ali začasnemu nadomestilu.« V septembru je bil v Dravogradu posvet o gradnji doma starostnikov v Črnečah. Predstavniki štirih koroških občin so se sporazumeli, da je gradnja takega regionalnega doma upravičena in potrebna, sredstva zanjo pa bodo izločili iz 4°/o sta- Najstarejši član in častni član DU Ravne in najstarejši občan Raven na Koroškem ob njegovi 100-Ietnici rojstva Fridl Roženk dne 18. 7. 1980. Od leve: predsednik Sotošek Jože, Fridl Roženk, Alojz Mager, zadaj vnukinja Trauda J amer, hčerka Rezi — Jekločnik, Avgusta Petrač. Blok DU na Prevaljah novanjskega sklada. Vendar je moralo ravensko društvo upokojencev nekaj teh sredstev poslati občini Šmarje pri Jelšah za popravilo tamkajšnjega doma starostnikov, ki ga je poškodoval potres. Osemdesetletnike so to jesen počastili pri Toniju v Kotljah. Učenci osnovne šole v Kotljah so jim pripravili prisrčen kulturni program. Sindikalna podružnica železarne Ravne je v tem letu priskrbela upokojencem ozimnico in premog. Ravensko DU se je v oktobru 1974 pobratilo z DU Ruše. Slovesno sejo in spored pobratenja so imeli v društvenih prostorih na Ravnah. V januarju 1975 je društvo upokojencev zaprosilo gozdarski obrat Ravne, da bi jim dal v najem ali podaril Godčevo domačijo pod Uršljo goro. Upokojenci bi jo radi uporabljali za oddih in zdravljenje na svežem zraku. Sindikalna organizacija železarne Ravne je društvu upokojencev podarila rabljeno pisarniško opremo. V tem letu so upokojenke praznovale dan žena: Ravenčanke v upokojenskem domu, posestrine iz Ruš pa pri Toniju v Kotljah. Poleti so upokojenci v dozidanem domu odprli kuhinjo. Zopet so bile težave z nakupom premoga. Upokojenci so sklenili, da bodo zaprosili za pomoč in predavanje občinsko skupščino Ravne. Tajniku društva Alojzu Magru so naročili, naj za 1. maj obišče vse člane, ki so na zdravljenju v bolnici Slovenj Gradec. Ravenska železarna je društvu posodila stanovanjski priklopnik, v katerem lahko upokojenci stanujejo, ko se zdravijo v toplicah v Podčetrtku. V juniju je bil pri Dularju piknik, ki so se ga udeležili Ravenčani in upokojenci pobratenega društva iz Ruš. Društvo upokojencev Slovenije je v septembru 1975 sklicalo področni sestanek v upokojenskem domu na Ravnah. Republiški odbor DU je namreč pripravil osnutek novega zakona o društvih, po katerem naj bi vsaka dosedanja podružnica DU postala društvo, po občinah pa naj bi ustanovili Zveze društev upokojencev. Sedež Zveze za občino Ravne naj bi bil na Ravnah. V novembru 1975 je bil ustanovni občni zbor DU Ravne na Koroškem. Iz poročil je razvidno, da je podružnica v preteklem obdobju organizirala veliko izletov po Sloveniji, nekaj tudi v Avstrijo in enega na Višarje v Italiji. Z lastnim kombijem so vozili upokojence na enodnevne izlete v Podčetrtek. V društvu delujejo strelska, kegljaška in šahovska sekcija. Na povabilo železniškega sindikata so si upokojenci — bivši delavci — ogledali železarno. Bili so tudi pogoščeni. Za novo leto bodo upokojenci obiskali bolne člane društva na domovih in v bolnišnici. Na zadnji seji v letu 1975 so novi odborniki sprejeli gospodarski, prosvetno rekreacijski ter splošni delovni načrt za leto 1973. V januarju 1976 se je ravensko DU včlanilo v novo ustanovljeno Zvezo društev upokojencev SR Slovenije v Ljubljani. Na proslavi dneva žena v domu upokojencev so nastopili otroci z osnovne šole. Zveza društev upokojencev Slovenije je v maju 1976 izdala publikacijo »Naš čas v sliki in besedi« — ob tridesetletnici DU Slovenije in v počastitev obletnice osvoboditve in ustanovitve OF slovenskega naroda. V juniju so upokojenci priredili piknik, na katerem so se s pobratimi iz Ruš pomerili v streljanju, kegljanju in šahu. Društvo je v juliju priredilo pevski koncert v Titovem domu, na katerem je sodeloval humorist Šimek iz Maribora. Zal je bilo zelo malo poslušalcev. Upokojence, stare nad 75 let, so septembra pogostili v gostišču pri Knepsu na Tolstem vrhu. Železarna Ravne je upokojencem (zastonj) priskrbela avtobus za izlet v Morav-ške toplice in Ptuj. Pomagala jim je tudi priskrbeti ozimnico. V oktobru so se upokojenci popeljali še na izlet v Goriška brda. Dom upokojencev se je priključil na toplovod in 17. novembra 1976 so prostore že začeli ogrevati. Konec leta 1976 je dolgoletni odbornik, tajnik in blagajnik Alojz Mager zaprosil, naj ga zaradi slabega zdravja razrešijo funkcije. Predstavniki radia Ljubljana so se v februarju 1977 sestali s predsedniki koroških upokojenskih društev, da bi pripravili oddajo o društvenem življenju in delu upokojencev. Na letni konferenci v tem mesecu so sprejeli program dela za dve leti in pregledali, kaj so naredili v letu 1976. Zgradili so napušč pri domu in priredili športno tekmovanje v šahu, streljanju in kegljanju z ravenskimi invalidi. Organizirali so pravno pomoč za člane DU. Tudi v letu 1977 je ravensko društvo sodelovalo s pobratenim društvom iz Ruš. Z njimi so tekmovali v športu, povabili so jih na piknik pri Knepsu. Poleti so priredili izlet v Benetke, drugega pa na Bled in Bohinj, pozneje pa še tri v različne kraje. Ob dnevu republike so najstarejšim upokojencem podelili darilne bone. Ker je imelo društvo letno konferenco v letu 1978 ravno 25. maja, so udeleženci poslali brzojavno čestitko Titu za 86. rojstni dan. V juliju se jim je predsednik Tito pismeno zahvalil za to pozornost. Na tej konferenci so z zadovoljstvom ugotovili, da so v letu 1977 odpravili stanovanjske probleme članov. Tudi v tem letu so uookojenci nadaljevali s preurejanjem svojega doma. Denarno jim je pomagala Zveza društev upokojencev Slovenije. Počitniško prikolico so imeli v tem letu v Ptujskih toplicah. Društveni odborniki in člani kolektiva so oktobra 1978 obiskali trgovsko podjetje Vino v Šmartnem ob Paki, ki njihov bife oskrbuje s pijačo. V februarju 1979 je občinska Zveza društev upokojencev poslala dopis SO Ravne na Koroškem, Občinski konferenci SZDL, Občinskemu sindikalnemu svetu ter vsem krajevnim skupnostim, v katerem sporoča, da živijo nekateri upokojenci v zelo slabih gmotnih razmerah, zato naj bodo oproščeni plačevanja krajevnega samoprispevka vsi tisti, ki imajo pokojnino nižjo od 4.000 dinarjev, tisti, ki prejemajo 4.000 do 6.000 dinarjev mesečno, pa naj plačujejo le 1 %>. Društvo upokojencev Ravne je v maju 1979 priredilo »Teden upokojencev«. Tekmovanja v kegljanju, streljanju in šahu so se udeležila naslednja društva upokojencev: Ljubljana-Šiška, Murska Sobota, Ruše ter domačini. Pokrovitelj tekmovanja je bilo podjetje »Vino« iz Šmartnega ob Paki. V tem mesecu je društvo priredilo tudi avtobusni izlet v Mathausen in Prago. Prizadetim ob potresu v Črni gori so upokojenci poslali 10.000 dinarjev. V juniju jim je dr. Leopold Budna predaval o »preživljanju jesenskih let«. V avgustu je društvo priredilo letno konferenco z družabnim dnevom na Rimskem vrelcu. Navzoči so ugotovili, da je društvo v preteklem letu uspešno delalo, priredilo je več izletov po Sloveniji, športniki so se udeleževali različnih tekmovanj, upokojenci so obdarili naj starejše člane in obi- ; v'- ^ \ * «*, >,», ¥ ^ * * »? Dom DU Ravne skali starostnike v Črnečah, mnogi so se zdravili v Ptujskih toplicah, kjer ima društvo počitniško prikolico, ki mu jo je podarila železarna Ravne. Zadnji občni zbor Društva upokojencev Ravne je bil v juniju 1980 v hotelu Mer na Cečovju. Upokojencem je zapel moški pevski zbor Fužinar, ki ga vodi Branko Čepin, nekaj ljudskih pesmi. Nato so se navzoči poklonili spominu pokojnega predsednika Tita, nenadomestljivega borca za mir v svetu. Zavezali so se, da bodo nadaljevali njegovo pot. Predsednik društva je poročal, da upokojenci dobro sodelujejo z železarno Ravne in njenim sindikatom. Aktivni so v krajevni skupnosti, v društvih in družbenopolitičnih organizacijah, predvsem v SZDL. Sodelovali so tudi v akciji »Nič nas ne sme presenetiti«. Društvo pomaga svojim članom s pravnimi nasveti, veliko skrb posveča onemoglim doma in po domovih, prireja zdravstvena predavanja in organizira izlete za svoje člane. Nekateri člani se ukvarjajo s športom in rekreacijo. V tem letu so bili aktivni kegljači, strelci, ribiči, smučarji in gasilci. Najstarejše člane vsako leto obdarijo, vsakega umrlega člana pospremijo na zadnji poti z društveno zastavo. Do leta 1985 bo zaradi gradnje ceste Kotlje—Prevalje treba sedanji dom upokojencev podreti. Zgradili bodo novega, ki bo stal ob Suhi blizu letnega kopališča. Poleg klubskih in gostilniških prostorov bodo v njem tudi stanovanja za upokojence. V maju 1980 je izšla publikacija Zveze društev upokojencev Slovenije (tretja) ob 35-letnici osvoboditve in zmage revolucije. Publikacija ima namen seznaniti slovensko javnost z delom 270 društev upokojencev in njihove zveze in s prizadevanji 125.000 članov, ki sodelujejo v javnem življenju in še vedno prispevajo k razvoju in napredku socialistične in samoupravne Jugoslavije. V publikaciji se je tudi ravensko društvo predstavilo s fotografijo, ki so jo posneli na športnem tekmovanju med Ravenčani in pobratimi iz Ruš. Naslednji mesec, 16. julija 1980, je DU Ravne pripravilo prisrčno slavje, s katerim so počastili stoti rojstni dan najstarejšega člana Fridla Roženka. Pihalni orkester ravenskih železarjev je svojemu nekdanjemu predsedniku zaigral nekaj koračnic. Sledili so govori, čestitke, obdarovanje. Nato so slavljenčevi sodelavci številni upokojenci še posedeli s stoletnikom v društvenih pro-storih. Tudi sicer je v tem letu društvo precej skrbelo za družabno življenje svojih članov, saj so se mnogi že v maju udeležili »majskega srečanja« na Navrškem vrhu, ki ga je organizirala železarna Ravne, v septembru pa je DU Ravne skupaj z upokojenskim društvom iz Velenja priredilo piknik v Šentanelu. Z velenjskimi upokojenci so Ravenčani začeli sodelovati spomladi, ko so se udeležili širšega posvetovanja predstavnikov društev upokojencev v Zavodnji, ki ga je pripravilo DU Velenje. Ravenski upokojenci so znova ugotovili, da pokojnine naraščajo prepočasi — v primerjavi z življenjskimi stroški — in so Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja SR Slovenije poslali dopis v zvezi s to problematiko. Višek delovanja DU Ravne v letu 1980 je bilo praznovanje 30-letnice obstoja društva. Nanj so se upokojenci dobro pripravili in so ga tudi temu primerno izvedli. Praznovali so ves teden, od 13. do 20. decembra. Pokrovitelj praznovanja je bil sindikat železarne Ravne, ki je prireditev tudi finančno podprl. Prvi dan, v soboto, 13. decembra, so odprli razstavo ročnih del, umetniških slik, fotografij in drugih del upokojencev. Razstava je pritegnila veliko pozornost upokojencev in krajanov, saj so bili nekateri razstavljeni izdelki zelo lepi. Škoda je le, da ni bilo razstavljenih več predmetov domače in umetne obrti, saj se s tako dejavnostjo ukvarja veliko upokojencev. Vendar pa bi morala biti v tem primeru razstava v večjem prostoru. Odprta je bila ves teden. Med tednom so bila meddruštvena tekmovanja v plavanju (Ravne), kegljanju (Prevalje) in streljanju (Ravne). Najbolj množično je bilo tekmovanje v kegljanju, saj so se ga udeležila vsa društva upokojencev v Mežiški dolini, ob tem pa še DU Maribor-Center, Velenje in Ruše. V okvir praznovanja so vključili obisk in obdaritev onemoglih ali bolnih upokojencev ter pogostitev nad 80 let starih članov društva. Obiskali so tudi starostnike v Črnečah. V petek si je 40 upokojencev pod vodstvom Ladislava Kukca ogledalo železarno, v soboto, 20. decembra, pa je bil zaključek in višek praznovanja. Na proslavi v Titovem domu so razglasili rezultate športnih tekmovanj in podelili priznanja zaslužnim članom društva. Na proslavi je pel moški pevski zbor Fužinar, ki ga je pred 16 leti ustanovilo DU Ravne. Predsednik zbora je v zahvalo za to predstavniku upokojencev izročil šopek cvetja. Lepa razstava ravenskih upokojencev Seveda proslava ni minila brez slavnostnih in pozdravnih govorov častnih gostov, nakar je sledil nastop folklorne skupine KUD Prežihov Voranc. Polno dvorano pa je najbolj navdušil Mitja Šipek s Svetnečim Gašperjem. Kakor na vseh številnih nastopih je svojo vlogo tudi tokrat polnokrvno in mojstrsko odigral. Člani društva upokojencev postajajo ljudje z najrazličnejšimi poklici. Pričakujemo, da bo dejavnost DU Ravne v prihodnje še pestrejša in še bolj uspešna, saj je v njegovih (več kot 700) članih še velika moč in ustvarjalna sila — kljub starosti! Bolj ko bodo upokojenci Raven in Kotelj složni in dejavni v svojem društvu, lepše bodo preživeli jesen življenja. PREDSEDNIKI DU RAVNE NA KOROŠKEM OD LETA 1950 DO 1980 od 17. 12. 1950 do 1956 Ivan Verčko od 1956 do 1957 Luka Juh od 1957 do 1961 Franc Apohal od 1961 do 23. 4. 1966 Karel Rozman od 23. 4. 1966 do 22. 5. 1966 Franc Lesičnik od 22. 5. 1966 do 24. 5. 1970 Maks Večko od 24. 5. 1970 do 25. 4. 1971 Anton Čop (t) od 25. 4. 1971 do 11. 6. 1972 Maks Večko od 11. 6. 1972 do 12. 5. 1974 Rudi Gerdej od 12. 5. 1974 do 24. 2. 1977 Karl Polanc (t) od 24. 2. 1977 do danes Jože Sotošek PODPREDSEDNIKI DU RAVNE NA KOROŠKEM OD LETA 1950 DO 1980 od 17. 12. 1950 do 8. 6. 1953 LukaJuh od 8. 6. 1953 do 1956 Ivan Večko od 1956 do 1957 Ivan Verčko od 1958 do 22. 5. 1966 brez podpred. od 22. 5. 1966 do 21. 4. 1968 Ludvik Pavlin od 21. 4. 1968 do 24. 5. 1970 Pogorevčnik od 24. 5. 1970 do 25. 4. 1971 Maks Večko od 25. 4. 1971 do 11. 6. 1972 Ivan Štruc od 11. 6.1972 do 15. 6. 1973 M. Klančnik od 15. 6. 1973 do 26. 11. 1975 S. Hrome od 26. 11. 1975 do 24. 2. 1977 Jože Sotošek od 24. 2. 1977 do 27. 6. 1980 Jože Cesnik od 27. 6. 1980 do danes Anton Radušnik TAJNIKI DU RAVNE NA KOROŠKEM OD LETA 1950 DO 1980 od 17 12. 1950 do 1952 A. Konečnik od 1952 do 1. 6. 1955 Alojz Lajnar od 1. 6. 1955 do 12. 5. 1963 Franc Kokalj od 12. 5. 1963 do 10. 5. 1964 Tomo Žmavc od 10. 5. 1964 do 23. 3. 1977 Alojz Mager od 23. 3. 1977 do 31. 12. 1979 Rudi Peruš od 1. 1. 1980 do 27. 6. 1980 P. Slemenjak od 27. 6. 1980 dalje Ivan Globočnik namestnik Pečnik Ida namestnik Kokalj Franc namestnika ni bilo namestnik Apohal Franc namestnik Ivartnik Ferdo do leta 1965 BLAGAJNIKI DU RAVNE NA KOROŠKEM OD LETA 1950 DO 1980 od 17. od od od 23. od 22. od 27. od 11. od 2. od 26. od 23. 12. 1950 do 1958 do 1961 do 23. 5. 1965 do 22. 5. 1966 do 27. 6. 1971 do 11. 6. 1972 do 9 9. 1973 do 26 11. 1975 do 23 3. 1977 do 31. 1958 1961 5. 1965 5. 1966 6. 1971 6. 1972 2. 1973 11. 1975 3. 1977 3. 1979 V. Jevšnikar, Karel Rozman M. Gutnik Alojz Mager Marija Logar Alojz Mager Ivan Štruc S. Hrome (t) Alojz Mager Rudi Peruš