47 "1 KRONIKA 1999 izvirno znanstveno delo UDK 711.4(497.4 Ptuj) 625.745.1:908 prejeto: 26. 2. 1999 Jože Curk arhivski svetovalec, ravnatelj Pokrajinskega arhiva Maribor v pokoju Cimpermanova 5, SI-1000 Ljubljana O nekaterih nerešenih problemih ptujske topografije IZVLEČEK Avtor v svojem analitičnem sestavku obravnava tri topografsko nedorečene probleme iz ptujske urbane zgodovine: usodo rečnega prehoda v zadnjih dveh tisočletjih, vključevanje dominikanskega sa- mostana v mestno strukturo ter povezovanje gradu in mesta v enovito renesančno koncipirano trdnjavo, j SUMMARY ON SOME UNSOL VED PROBLEMS OF THE FTUJ TOPOGRAPHY The author deals in his analytical article with three topographically unsolved problems tiom the urban history of Ptuj: the fate of the river crossing in the last two millenniums, including of the Dominican monastery into the town structure, and integration of the castle and town into a united in a renaissance manner schemed citadel Ključne besede: most, dominikanski samostan, grad, mesto 1. Zgodovinski arhiv Ptuj je ob priliki otvoritve novega mostu čez Dravo v Ptuju pripravil jeseni 1997 priložnostno razstavo o zgodovini rečnega prehoda v tem kraju. Prikaz je temeljil na dose- danjih dognanjih o tej temi, ni pa, kar seveda niti ni bil njegov namen, podrobneje načel njene pro- blematike.^ Tako je obveljal stereotipen redosled rečnih prehodov: prazgodovinski brod, rimski naj- prej leseni nato kamniti most pod Vičavo, leseni most iz 9. stoletja nad dominikanskim pomolom, oni iz 14. stoletja sredi mesta ter novi iz leta 1959 nad minoritskim samostanom. Ker pa je proble- matika tega prehoda kompleksnejša, sem se od- ločil, da jo na novo proučim in predstavim. Za Dravo velja, da je deroča alpska reka z naj- višjima vodostajema spomladi, ko se tali sneg v njenem visokogorskem povirju in jeseni, preden deževje preide v sneženje in zmrzal. Njen do Ma- lečnika pod Mariborom enovit tok je po naletu na slovenjegoriški masiv in v sledečem ostrem des- nem zavoju prešel v nihanje (govorim v preteklem času, ker se je rečni režim po letu 1967 zaradi elektrarn v Zlatoličju in Forminu popolnoma spre- menil!), ki je izmenjaje ustvarilo desnobrežno zr- kovško in pod Miklavžem levobrežno dupleško ravnico, se pri Vumpahu priželo (z levim zasu- kom) k vurberškemu grebenu in nato ob nje- govem robu steklo mimo Krčevine in Vičave proti Ptuju. O teh nihljajih je obširno pisal Stanko Pahič v Ptujskem zborniku VI/ 1996,^ zato tega ne bom ponavljal. Za potrebe pričujočega sestavka je zani- miv le rečni tok med Vičavo in Zabovci, saj reka v tem odseku preteče mestno območje Ptuja. Drava je z opisanim nihanjem ustvarila rokave tako nad kot pod Ptujem, ki so pretakali njene odvisne poplavne vode, ob njihovih izrednih količinah (v ^ Tjaša Mrgole Jukič: Mostovi Ptuja. Katalog razstave. Ptuj, avgust 1997. 2 Stanko Pahič: Uničujoča Drava. Ptujski zbornik VI/ 1996. p. 132-156, zlasti 139. KRONIKA 7 JOŽE CURK: O NEKATERIH NEREŠENIH PROBLEMIH PTUJSKE TOPOGRAFIJE. 1-10 1999 primerih t.im. stoletnih voda) pa sprejemali tudi osrednji vodni stržen ter se s tem spreminjali v njeno glavno strugo.^ Kje je ta potekala v tisočletju pred našim štetjem, je mogoče le hipotetično ugo- toviti in zato tudi ne precizirati, kje jo je pre- koračila t.im. jantarska cesta, vendar pa zagotovo tam, kjer strugo prečka kamnit prag, ki poteka od dominikanskega pomola proti jugozahodu in je edini v širši okolici omogočal varen, ob sušah de- loma celo oseben prehod preko reke. V prvih dveh stoletjih rimske zasedbe Podravja je Drava tekla tako, da je mogel nastati rimski vo- jaški tabor severno od Spodnje Hajdine, do ka- terega je bil speljan pohorski vodovod, mimo nje- ga pa je vodila cesta iz Celeie v Panonijo.^ Takrat je Drava tekla v lahnem loku izpod Krčevine bliže sedanji gornji strugi Studenčnice in čez jugo- vzhodni del sedanjega mesta mimo Budine ter po spodnji strugi Rogoznice v smeri proti Zabovcem. Prehod čez reko je zagotavljal najprej brod, od prihoda Rimljanov pa most, ki je na tem mestu vztrajal do okoli leta 260. Takrat naj bi namreč Drava ob veliki poplavi preusmerila glavni vodni tok in s tem seveda tudi strugo. Prejšnjo krivino je ojačala do te mere, da je mimo Skorbe vdrla v obliki velike pentlje na zemljišče vojaškega tabora, ga odplavila, prekinila vodovod in ogrozila celo mimo tekočo tranzitno (itinerarsko) cesto. Tak zavoj med Skorbo in Spodnjo Hajdino je seveda posledično povzročil tudi močnejši zavoj na levem bregu reke vzhodno od Ptuja, saj je segel skoraj do Rogoznice ter se mimo Brstja in Spuhlje zopet vrnil v smer svoje sedanje glavne struge.^ Ker so takrat mostovi iz čisto statično tehničnih razlogov stali vedno pravokotno na rečni tok, je njegova sprememba in s tem zvezan premik struge za- htevala postavitev novega, drugače obrnjenega mostu. Ali je rimski most preživel dobo prese- ljevanja narodov je vprašanje, ki ostaja zaenkrat brez odgovora. Najverjetneje pa je, da ga je v 2. polovici 5. stoletja nadomestil brod. Most se zagotovo zopet pojavi šele v 9. stoletju, ko je v njegovi 2. polovici tudi arhivsko izpričan.^ Verjetno je bil karolinškega izvora iz začetka sto- letja, ko so Franki po avarskih vojnah zasedli Pa- nonsko nižino do Donave in je dravski prehod po- stal eden glavnih veznih členov z njo. Z mostom v povezavi se seveda zastavlja umestno vprašanje, ali je bil postavljen na istem mestu kot rimski ali ne, kajti Drava je v vmesnem, skoraj tristoletnem času gotovo še kdaj spremenila svoj vodni stržen in s ^ Franjo Baš: Historično-geografski razvoj Ptuja. ČZN 28/ 1933. p. 83-113, zlasti 87-89. ^ Iva Miki Curk: Poetovio v pozni antiki. Arheološki vest- nik 29/1978. p. 405-411. ^ Stanko Pahič; z.c. p. 140. Franjo Baš: z.c. p. 95. tem svojo glavno strugo. V tej zvezi je oporekati i splošno razširjeni vendar zmotni domnevi, da po I zatonu antike ni bilo več tolikšnega tehničnega ; (celo tudi ne tesarskega) znanja, da bi mogli po- staviti lesen most preko tako velike reke, kot je Drava in da so bili zaradi tega brezmočno vezani le na antične dosežke in ostaline (v našem primeru po mnenju več zgodovinarjev na kamnit most, ki naj \ bi služil svojemu namenu celo še globoko v visoki srednji vek^). V zvezi s karolinškim mostom se se- | veda ponovno pojavlja staro vprašanje, kaj se je z \ njim zgodilo v 10. stoletju, saj ga nomadski Madžari ; načeloma niso nujno potrebovali za svoje plenilske ; pohode preko naših krajev v Italijo. Oni so namreč enako kot pred njimi Huni in za njimi Mongoli j vodne ovire zlahka premagovali s svojimi izvežba- nimi bojnimi konji in napihljivimi splavi. / Po njihovem pregonu okoli leta 970 je Ptuj za , dvesto let prevzel vlogo obmejne utrdbe in tako je k tradicionalnemu trgovinskemu pridružil še ob- rambni vidik. Da je dobil nov most je razumljivo. ■ Te potrebe ni narekovala samo nova funkcija kraja ampak tudi nov nihljaj Drave enkrat v 10. stoletju. ' Njen lok med Skorbo in Gornjim Bregom se je sploščil, čemur je sledil enak proces vzhodno od Ptuja. Posledično je Drava začela naplavljati seda- nji jugovzhodni del mesta. Ta proces je moral že v 1. polovici 12. stoletja doseči stopnjo, ko je bilo ; mogoče tranzitno cesto s poplavno varne rogoz- i niške terase speljati skozi nastajajoče ptujsko me- sto (po trasi antične primestne grobne ulice, ki je v , pozni antiki vodila do pokopališke cerkve na , sedanji proštijski ploščadi) in Budino do Spuhlje, : kjer se je po vzponu na nivo rogozniške terase \ zopet priključila na staro tranzitno cesto, vodečo ] proti Ormožu in dalje na vzhod. V nadaljevanju sedimentacijskega procesa v jugovzhodnem delu mesta je postopoma nastala ravnica, ki sta jo za- sedla pred letom 1200 Spodnji svobodni dvor in po letu 1250 minoritski samostan.^ Vsi doslej opi- ■ sani nihljaji Drave so med Vičavo in malograjskim [ pomolom puščali več ali manj veliko ravnico, naj- ; večjo v času pozne antike in zgodnjega srednjega j veka, najmanjšo pa v času visokega srednjega veka, ko se je na njej razen mostišča razvilo še obrtniško predmestje - vicus cerdonum. Talno sestavo sedanjega mestnega ozemlja je ; zopet spremenila velika poplava spomladi leta , ^ Klemenc-Saria: Archaeologische Karte von Jugoslawien: Blatt Ptuj. Beograd-Zagreb 1936. p. 30-31. Bogo Grafe- nauer: Ptuj v srednjem veku. ZC 24/1970. p. 162 in 171. Balduin Saria: Pregled topografije Poetovije. ČZN NV 10/1974. p. 219-226. Othmar Pickl: Pomen Ptuja kot mednarodnega trgovskega mesta od 14. do 17. stoletja. Ptujski zbornik VI/ 1996. p. 465. Peter Štih: Salzburg, Ptuj in nastanek štajersko-madžarske meje v današnji Sloveniji. ZČ 50/1996. p. 537. ° Jože Curk: Urbana podoba Ptuja v 14. stoletju. Zbornik i Mestni statut 1376. Ptuj 1997. p. 30-31. j 47 1-2 KRONIKA 1999 JOŽE CURK: O NEKATERIH NEREŠENIH PROBLEMIH PTUJSKE TOPOGRAFIJE, 1-10 1348 (posredno povzročena zaradi januarskega po- tresa v okolici Beljaka in posledične zajezitve Zilje). Takrat je vodni stržen zanihal od Orešja mi- mo Hajdoš do Vičave, odnesel mostišče s pred- mestjem vred ter nato glavni tok usmeril po se- danji spodnji strugi Studenčnice proti jugojugo- vzhodu. Od dotedanje glavne struge ob mestu je ostal le rokav, ki ga je od novega toka ločila relativno velika naplavina, ki je polagoma dobivala svojstvo sipine in nato otoka z vegetacijo. Tako stanje nam dokumentirata Kreuztalerjev in Stierov načrt iz let 1644 in 1657 ter oljna slika mesta iz leta 1687. Dominikanski pomol je s tem postal skrajna severozahodna točka mesta, ki ga je odtlej čuvala od udarov prevelikih nihanj reke vzdolž njegove obvodne stranice. Most, ki so ga po letu 1348 prestavili v samo mesto je postal tridelen, saj je moral prečkati rokav, otok in glavno strugo Drave. Zaradi take konstrukcije je bil lahko dvakrat pre- kinjen, s posebno stopničasto lestvijo pa tudi po- vezan z otokom, preko katerega je vodil.^ Stu- denčnica se je v Dravo zlivala nad njim. Grajeni pa so sredi 13. stoletja zasuli prvi rokav, ki je vodil po sedanji Krempljevi ulici v Dravo, mesto njega pa speljali njen drugi rokav tako, da je obtekal vzhodno mestno obzidno stranico. Zopet nov režim, začet leta 1690 je ustvarila velika poplava leta 1712.^0 Glavni vodni stržen se je preusmeril v rokav ob mestu in ga spremenil v glavno strugo, prejšnjo glavno strugo pa je začela Studenčnica zasipavati, tekoč po njej proti jugo- vzhodu mimo Turnišča in Sturmovcev do izliva v Dravinjo vzhodno od Vidma. Kmalu nato je v zvezi z obnovo Hrvatske ceste Ptuj leta 1717 dobil nov most, ki je ostal v rabi do leta 1959. Mestno zemljišče se ob tej priliki, razen da je bilo poplav- ljeno do Florjanskega trga, ni spremenilo, pač pa je njemu nasproti na južnem rečnem bregu med Dravo in Studenčnico nastalo novo urbano sre- dišče Gornjega Brega. V novejši zgodovini je Dra- va še dvakrat občasno zamenjala svoj glavni stržen in to ob priliki poplav leta 1851 in 1882, ko je po- novno vdrla v stari rokav med Spodnjim Bregom in Vidmom, pa se je kmalu zopet vrnila v prejšnjo strugo, po katere južni polovici se je do pred nekaj desetletji pretakal njen glavni vodni stržen. Opi- sano nihanje Drave v obliki valovnice, ki je s svo- jimi rokavi zasedlo več kilometrov široko poplavno območje nad in pod Ptujem, je z izgradnjo hidro- elektrarn v Zlatoličju in Forminu ter s tem pove- zanih vodnih zajezitev prenehalo obstojati, je pa zato v zgodovini teh krajev in zlasti Ptuja odigralo važno, pogosto celo odločujočo vlogo. Za raziskavo zgodovinske usode mostišča je se- veda potrebna mikrolokaciijska proučitev razmerij ^ Oljna slika Ptuja neznanega avtorja iz leta 1687. PMP. 10 Franjo Baš: z.c. p. 104-105. med njegovo vpetostjo v vsakokratni prometni si- stem ter pogoji vodnega režima, ki ga je nare- kovala pa tudi spreminjala Drava. Potek rimske tranzitne (itinerarske) ceste od Šikol do Gornjega Brega ter od Ormoža do uvale med Grajskim gri- čem in Panoramo je skoraj v celotnem poteku arheološko dokazan, kar pa ne velja za njuna zaključka, ki ju je vodni režim neposredno spre- minjal: severnega, potem ko je cesta z zgornje te- rase prešla na spodnjo, južnega pa, ko se je cesta na Gornjem Bregu približala sedanji strugi Stu- denčnice. Ob prihodu Rimljanov je vičavska terasa segala za dobro širino sedanje rečne struge proti jugu in ker je Drava tekla bolj proti vzhodu kot danes, je lahko nastal pravokotno nanjo postavljen most, ki je cestni odsek, pritekajoč iz Ormoža v precej ravni črti povezal z onim, prihajajočim iz Sikol. Most, ki je oba cestna odseka povezal, naj bi bil najprej lesen, od okoli leta 130 pa kamnit, čemur pa oporeka vrsta pomislekov. Predvsem sta bila oba rečna bregova, ki naj bi tudi nosila nje- govi mostiščni glavi naplavljena in nizka, njuna nizkost, četudi korigirana s cestnima nasipoma, pa bi imela za posledico nizek most s pregostimi zidanimi nosilci, kar bi povzročalo njegovo trajno ogroženost tako zaradi deroče reke in naplavin, ki jih je nosila s seboj, kot zaradi ledu, ki bi se zlasti spomladi kopičil ob njem. Ker Rimljani okoli leta 130 še niso poznali ovalnih lokov, s katerimi bi lahko razpone razširili, ampak le polkrožne, ome- jene z razponi dvojnih višin (= 2r), bi imel obrav- navani most pri predvideni višini 5 m lahko ločne prehode široke le po največ 7,5 m, saj moramo pri tem upoštevati tudi njegove nosilce, široke v pod- vodnem delu vsaj poldrugi meter. Zato bi moral imeti kamniti most pri ocenjeni dolžini okoli 160 m z obrežnima vred kar 19 nosilcev. Ker peščenjaki za gradnjo podvodnih delov mostu ne pridejo v poštev, bi ga morali zgraditi iz tršega in predvsem vodoobstojnega, verjetno kar pohorskega tonalit- nega kamenja. Taka gradbena masa (tudi če bi imel most kamnite samo nosilce), potem ko je bila preplavljena in zasuta, ni mogla popolnoma izgi- niti, zato bi se morala vsaj deloma najti in situ (najdeni pa so bili le leseni piloti!). Tudi če bi most gradili "na grbo", s čemer bi razširili razmike nosil- cev v sredini reke, bi jih rabili še vedno okoli 15, razen tega pa tako dolgih mostov zaradi stranskih pritiskov tovrstnih konstrukcij niso gradili na ta način. Zato domnevam, da je najdena marmorna plošča cesarja Hadrijana, ki ga predstavlja kot dom- nevnega graditelja mostu krasila le levo, k mestu obrnjeno mostovo čelo, ki je bilo enako kot desno zidano (najdeni bloki), saj je na ta način čvrstilo stik mostu z nasipom ceste, ki je vodila nanj. Ker naj bi se okoli leta 260 vodni režim močno spremenil, se je posledično tudi mikrolokacija in KRONIKA JOŽE CURK: O NEKATERIH NEREŠENIH PROBLEMIH PTUJSKE TOPOGRAFIJE, 1-10 7 1999 smer mostu. Drava, ki je odplavila vojaški tabor, se je pod Gornjim Bregom ostreje usmerila proti se- verovzhodu ter pod Grajskim gričem in v približni smeri sedanje železniške proge stekla proti Rogoz- nici. Ta preusmeritev struge je povzročila, da stari most, ki je bil verjetno itak odplavljen, reke ne bi več prečkal pod pravim kotom. Zato je bilo treba zgraditi novega, lociranega nekaj južneje, a še vedno v dosegu kamnitega praga, in predvsem drugače obrnjenega. Dostop do njega na severnem bregu se je nekoliko podaljšal, na južnem pa pre- maknil globje v sedanji Gornji Breg, kjer se je na- vezal na tranzitno cesto, ki se je znašla vse od Spodnje Hajdine dalje bliže rečnega brega. Ta drugi, seveda tudi leseni most je verjetno dočakal hunski požig Poetovione leta 452, a mnogo manj verjetno prihod Avarov in Slovanov okoli leta 570. Slabih tristo let pozneje se most zopet pojavi, vendar to pot ne več arheološko ampak arhivsko dokumentiran. Nastal je ob še vedno povečani ravnici, segajoči od Orešja do malograjskega po- mola, morda še v času frankovsko - avarskih vojn ob koncu 8. stoletja, še verjetneje pa po vzpo- stavitvi frankovske oblasti v Panoniji na začetku 9. stoletja. Glede lokacije in smeri je nasledil rim- skega, ob čemer pa dvomim, da bi uporabili nje- gove ostanke, saj se dajo leseni mostovi iz kon- strukcijskih razlogov le redko in samo izjemoma po kosih obnavljati. Njihovo gradivo - les je nam- reč izpostavljeno dvojnemu režimu izrabe, spodaj podvodnemu in zgoraj vremenskemu, zaradi česar so njihovi nosilni (konstrukcijski) deli navadno vedno tako ali drugače prizadeti, zamenjati pa jih je mogoče le kot celote. Tedanje stanje na območju Ptuja nam opisuje leta 977 izdana darovnica ce- sarja Otona II., sestavljena na osnovi ponarejene Arnulfove iz leta 890, ki je bila namenjena salz- burški nadškofiji.^^ Ko je v njej govor o spodnjem (zahodnem) delu mesta, je mišljena prav vičavska ravnica, na kateri se je ob mostišču in malce višje ležečem sejmišču razvila naselbina, sestavljena iz več poslovnih in bivalnih stavb, namenjenih potu- jočim trgovcem in obrtnikom. Kakšna je bila usoda naselbine in mostu v času madžarske 70-letne zasedbe, se ne ve. Verjetno sta bila na začetku bojev uničena, a nato vsaj za silo obnovljena, saj se trgovske poti tudi takrat niso niti popolnoma niti za dalj časa prekinjale. Vsekakor pa je vodni režim v karolinškem 9. stoletju bil še približno tak kot v pozni antiki, čeprav so bili manjši nihljali reke tudi v vmesnem času možni. Do velike spremembe je moralo priti prav v 10. stoletju, morda celo še v času madžarske zasedbe, in ne v 11., ker bi bilo to za sledeči čas sedimen- tacijskega procesa vzhodno od Ptuja prepozno. " Peter Štih: z.c. p. 539-540. Reka je ob tej časovno pobliže neopredeljivi prilož- nosti opustila svojo veliko pentljo med Spodnjo Hajdino in Rogoznico ter se vrnila v strugo izpred 3. stoletja. Zaradi premika k Ferberščaku in Pano- rami je ravnico med Orešjem in malograjskim po- molom večinoma odplavila, na drugi strani pa s postopnim umikom glavnega toka iz pentlje Ro- goznica-Brstje-Spuhlja na približno linijo sedanje rečne struge začela skupaj s (podaljšujočima se) Grajeno in Rogoznico z nasipavanjem ravnice, ki jo danes zaseda vzhodni del mesta. Ta proces je v teku 11. stoletja tolikanj napredoval, da so mogli tranzitno cesto že v času nadškofa Konrada 1. (u. 1147) speljati skozi nastajajočo naselbino pod Graj- skim gričem do Spuhlje, onkraj katere so jo zopet spojili s staro itinerarsko cesto, vodečo v Ormož, ki je do leta 1199 ležal še globoko na madžarskem ozemlju. Medtem ko se je na preostali ravnici med Vičavo in malograjskim pomolom ohranilo toliko prostora, da je moglo nastati mostišče novega mo- stu in se razviti obrtno predmestje - vicus cerdo- num, se je na vedno trdnejši vzhodni naplavini pojavil južno od tranzitne ceste Spodnji svobodni dvor, severno od nje pa ob sedanji Potrčevi cesti semkaj preseljeni ograjeni sejmiščni prostor, nad katerim je vsaj na začetku 13. stoletja zrastla cer- kev sejemskega patrona sv. Ožbalta. Most, ki je nastal po pregonu Madžarov, seveda ni bil niti po lokaciji niti po usmeritvi enak poznoantičnemu ali karolinškemu, saj je dobil, po- stavljen na koncu zožene ravnice med Vičavo in malograjskim pomolom približno usmeritev prvega rimskega mostu. Vsekakor je opisano dogajanje okoli leta 1000 ustvarilo pogoje, da je srednjeveški Ptuj v teku 11. in 12. stoletja izoblikoval svoje se- danje urbano jedro, medtem ko je vzhodno in južno obrobje mesta nastalo pozneje, vendar pa pred zgraditvijo mestnega obzidja v 3. četrtini 13. stoletja.Tranzitna cesta južno od Drave je ves čas vodila vzdolž južnega brega Studenčnice, ki jo je prečkala še pred njenim izlivom v novo strugo Drave. Nato se je usmerila proti mostu, onkraj ka- terega je stekla skozi vicus cerdonum, mimo Ma- lega gradu (Zgornjega svobodnega dvora) ter po Prešernovi, Murkovi in Lackovi ulici proti Budini in Spuhlji. Tu se je od okoli leta 1200 od nje odcepila cesta proti Borlu, sama pa se je, kot že vemo, povzpela na rogozniško teraso in se pri Borovcih združila s traso stare rimske itinerarske ceste. Tudi naslednja velika poplavna ujma v zgodnji pomladi 1348 je Ptuj urbano - organizacijsko moč- no prizadela. Drava je svoj tok med Krčevino in malograjskim pomolom tako približala Panorami, da je ravnico pod njo skupaj z mostiščem in stro- jarskim predmestjem odplavila, vendar pa se takoj 12 Jože Curk: z.c. p. 27-28. 1-2 KRONIKA 1999 JOŽE CURK: O NEKATERIH NEREŠENIH PROBLEMIH PTUJSKE TOPOGRAFIJE, 1-10 Ptuj - lega mostu pred sredino 3. stoletja. Lega mostu po sredini 3. stoletja KRONIKA 7 JOŽE CURK: O NEKATERIH NEREŠENIH PROBLEMIH PTUJSKE TOPOGRAFIJE, 1-10 1999 Lega mostu v 9. in morda 10. stoletju. Lega mostu med začetkom 11. in sredino 14. stoletja. 7 KRONIKA 1999 JOŽE CURK: O NEKATERIH NEREŠENIH PROBLEMIH PTUJSKE TOPOGRAFIJE, 1-10 Lega mostu med sredino 14. in začetJcom 18. stoletja. Lega mostu med začetliom 18. in sredino 20. stoletja. nato z glavnim tokom obrnila ostreje proti jugo- vzhodu. To je imelo za posledico, da se je prejšnja glavna struga spremenila v rokav, tekoč vzdolž ob- vodne stranice mesta, glavna struga pa je v smeri sedanje Studenčnice stekla mimo Turnišča, Pobrež- ja in Sturmovcev ter vzhodno od Vidma dosegla strugo sedanje Dravinje, kjer se je pod haloškim Dravskim vrhom obrnila ostro proti vzhodu v smeri sedanjih Dravcev. V Ptuju je povzročila preselitev mostu, ki se še leta 1331 omenja na stari lokaciji "v Vičavi pri mestu", v središče mesta ter po svoje učvrstila njegov severozahodni vogal, kjer se je ne- 12 KRONIKA 7 JOŽE CURK: O NEKATERIH NEREŠENIH PROBLEMIH PTUJSKE TOPOGRAFIJE, 1-10 1999 posredno prislonila ob konglomeratni dominikanski pomol. Nov, preko 200 m dolg, dvakrat prekinjem most je tranzitno cesto iz labirinta mestnih ulic privedel na južni rob sedanjega Gornjega Brega, kjer se je postopoma razvilo pahljačasto križišče cest proti Mariboru, Racam, Slovenski Bistrici, Poljčanam, Rogatcu in Trakoščanu. Zopet drugačno situacijo so ustvarile velike poplave med leti 1690 in 1712, ko se je glavna rečna struga vrnila v rokav ob mestu, dotedanjo glavno strugo pa spremenila v rokav, ki ga je za- sedla Studenčnica ter stekla po njem do Dravinje pri Vidmu, pri čemer ga je polagoma zasipavala. Stari, močno poškodovani dvodelni most je postal neraben, zato ga je leta 1717 nadomestil nov, ki je glede širine in nosilnosti odgovarjal povečanemu prometu po obnovljeni Hrvatski cesti, vodeči iz Maribora v Varaždin. Ta most, dolg dobrih 150 metrov, ki ga je nosilo 12 lesenih nosilnih stebrišč, je služil svojemu namenu do leta 1959, ko ga je zamenjal nižje lociran nov 221 m dolg in 13 m širok most, narejen po načrtih ing. Borisa Pipana iz prednapetega betona. Od starega mostu, ob katerega južnem mostišču se je v teku 18. stoletja razvilo okoli Zadružnega trga novo urbano središče Gornjega Brega, je v strugi ostala množica pretežno hrastovih, 9 do 12 m dolgih pilotov, ki so večinoma pripadali mostu iz leta 1717, nekaj pa še morda njegovemu predniku iz 14. stoletja. Njegovo mesto je leta 1997 zasedel nov, 154 m dolg, 6 m širok in 7 m visok ločno napet most, zgrajen po načrtih ing. Marjana Pipenbaherja, ki je namenjen pešcem in kolesarjem. Njegova elegantna prekladna konstrukcija predstavlja zad- nje dejanje v zgodovinskem razvoju cestnih pre- hodov preko Drave v Ptuju. Železniški most iz leta 1859, v sedanji obliki iz leta 1945, pri tem ni upo- števan, saj ne služi cestnemu (osebnemu) ampak izključno železniškemu prometu. 2. Kot drugi topografski problem se pojavlja lokacija dominikanskega samostana in njena vloga pri izoblikovanju ptujske urbane kompozicije. Kot vemo, je samostan nastal četrt stoletja preje kot mestno obzidje, ki ga je vključilo vase. Pogoj za njegov nastanek je bila volja Ptujskih gospodov, ki so ga ustanovili in mu dodelili kos svojega zem- ljišča, ležečega zahodno od nastajajoče mestne naselbine. To zemljišče je zasedalo zgornjo teraso, ki se je proti jugu strmeje in proti jugozahodu položneje spuščala k spodnji. Ta je bila dvoni- vojska ter je ležala ob rečni strugi, ki je v 13. stoletju tekla okoli sto metrov južneje od današnje. Spust zgornje terase k spodnji sta prekinjala dva pomola. Manjšega vzhodnega je sredi 12. stoletja zasedel Zgornji svobodni dvor^^ kot čuvar mimo 13 Jože Curk: Mali grad na Ptuju. Ptujski zbornik VI/ 1996. p. 441-461. njega speljane nove tranzitne ceste, večjega zahod- i nega, ki je bil še nezasedan, pa so leta 1230 dobili \ dominikancil^ skupaj z zemljiščem, segajočim do i stare tranzitne cestne trase, vodeče z mostišča ' proti Rogoznici. Brežine med pomoloma ter med njima in obronkom Panorame, ki so jih že Rimljani s pomočjo stopničastih teras urbano usposobili, so bile domnevno uporabne še tudi v karolinškem 9. stoletju, vendar verjetno ne za tržne namene, saj je temu služila prostorna spodnja terasa, pač pa za upravne in cerkvene. Lokacija upravno - gospo- darskih dvorov in pripadajoče jim (pozneje župne) cerkve na spodnji terasi že zaradi poplavnih groženj ni bila verjetna, mislim pa da tudi ne na malograjskem pomolu, ker je bil ta pred visoko- in pozno-srednjeveško dodelavo premajhen za spre- jem večjega reprezentančnega kompleksa. Po zani- hljaju Drave enkrat v 2. polovici 10. stoletja in po vsaj delni umiritvi tega območja po ponovnih po- j razih Madžarov v 1. polovici 11. stoletja (vojne \ cesarja Henrika 111.), se je razvojna aktivnost Ptuja preusmerila na z nasipi zavarovano območje vzhodno od Malega gradu. Zemljišče zahodno od nastajajoče naselbine, je bilo kot vsa naselbina salzburško, vendar pa so ga enako kot onega vzhodno od nje dobili v fevd Ptujski gospodje. ! Poslopij tu gotovo že dolgo ni bilo več, bile pa so j parcele (area) s stavbnimi ostanki rimske in karo- j linške provenience. Te parcele, ki so proti zahodu \ segale do trase v 2. polovici 12. stoletja že opu- \ ščene tranzitne ceste, je Mehtildis Ptujska leta 1230 ' darovala dominikancem. Ti so na samem pomolu \ do leta 1255 postavili nadstropen samostan, obse- j gajoč cerkev ter vzhodni in južni, od 1. tretjine 14. \ stoletja pa tudi zahodni trakt. Vendar v sestavku I ne nameravam govoriti o gradbeni zgodovini sa- i mostana, ampak prikazati le spremembe v njegovi urbani povezavi z mestom, ki je bila do konca 17. stoletja ohlapna, saj ni gradbeno nikoli presegla obsežne površine nekdanjega samostanskega vrta, sedaj Muzejskega trga. To zemljišče je samostan i dobil potem, ko je zaradi obzidave mesta zgubil j neposreden stik s svojo prvotno posestjo, ki je j večinoma ostala onkraj mestnega obzidja. j Pravilno orientiran samostan, ki se je do 1. tre- tjine 14. stoletja gradbeno odpiral proti zahodu, je j proti vzhodu, to je mestu, kazal svojo gradbeno za- i prto hrbtno stran z daleč naprej štrlečim dvopolnim \ petosminsko sklenjenim prezbiterijem. V mestnem ! urbanem tkivu njegov stavbni kompleks, obdan od 3. četrtine 13. stoletja s treh strani z mestnim ob- zidjem, ni igral večje vloge, saj se je proti njemu zaprl tudi z lastnim obzidjem, katerega postavitev mu je narekovalo načelo klavzure. Zato je bil in 1^ Jože Curk: Poročilo o kulturnozgodovinskem delu in raziskavah v Ptuju za leta 1970-1974. ČZN NV 10/1974. Dominikanski samostan p. 232-244. 7 12 KRONIKA 1999 JOŽE CURK: O NEKATERIH NEREŠENIH PROBLEMIH PTUJSKE TOPOGRAFIJE, 1-10 ostal s svojim fasadnim licem pred njegovo obno- vitvijo ob koncu 17. stoletja obrnjen stran od mesta, vanj pa se je lahko prišlo le posredno po ozkem prehodu med njegovo severno stranico in mestnim obzidjem. Samostan je torej le kratek čas v srednji tretjini 13. stoletja doživljal svojo polno prostorsko in funkcionalno veljavo, nato pa so ga postopoma ; omejili: po letu 1250 mestno obzidje, po 1303 za- hodni trakt in po 1400 lastno obzidje. Ta njegova komunikativna zaprtost nasproti mestu se je raz- ' rahljala šele okoli leta 1700, ko so mu obrnili sa- ' kralno os cerkve ter njo in samostan opremili z i novima baročnima fasadama in neposrednim do- ■ stopom vanju. Z njim v nasprotju je bil nekaj mlajši minoritski samostan zaradi komunikativno ugod- nejše lege, pa tudi zaradi manj stroge observance, od vsega začetka bolj dostopen, saj se je z glavno fasado in do konca 15. stoletja tudi gradbeno bolj j odprtim kompleksom neposredneje vključeval v mestno urbano in s tem tudi vsakdanje življenje. i 3. Kot tretji topografski problem Ptuja se ponuja 1 urbana razčlemba povezav med grajskim kom- \ pleksom in mestom pod njim. Tudi v tem primeru ^ ne gre za ponovno obravnavo gradbene zgodovine gradu, o kateri je bilo že precej napisanega,^^ am- pak le za prikaz njegove povezave z mestno nasel- bino pod njim. Srednjeveški grad, ki je zasedal I Grajski grič med zahodnim Starim stolpom in * grajsko kopo, ne pa njegovega dela med grajsko ' kopo in vzhodnim Leslijevim stolpom, zgrajenim ! leta 1664, je bil obrnjen stran od mesta in zato 1 dostopen le s severne strani. Z mestom, kljub skup- ( nemu obzidju od srede 14. stoletja dalje, komu- i nikativno ni bil povezan, saj poti, ki je vodila iz i mesta k mestnemu opazovalnemu stolpu sv. Pan- kracija na vzhodnem grebenu griča, sem ne more- mo šteti. Grajski grič je od mesta ločevalo strmo konglomeratno pobočje, ki ni dopuščalo tovrstnih povezav. Salzburških škofov to ni motilo, ko pa so \ leta 1555 postali ptujski lastniki deželni knezi in je | postajala turška nevarnost vedno bolj grozeča, se je j to spremenilo. Ptuj je bil proglašen za deželno utrdbo, kar je veljalo tako za mesto kot za grad, zato ju je bilo treba funkcionalno povezati. Pogoj za j to je bila njuna spojitev v enovito utrdbo, da bi se : posadka po njej čimbolj prosto in hitro gibala, da pa ; vendar pri tem grad ne bi zgubil vloge utrdbene citadele (zadnje obrambne točke), saj bi v primeru njegovega zavzetja padlo tudi mesto, ki ni imelo posebej utrjenih četrti in tudi ne obrambno bolje i usposobljenih objektov (obzidano župno pokopa- lišče, dominikanski samostan. Mali grad). Zato je bilo potrebno najprej poskrbeti za povezavo gradu in mesta in to ne s pešpotjo ampak s cesto, po kateri bi lahko tovorili municijo in druge težje i obrambne naprave, med njimi tudi manjše premič- ne topove. Za izvedbo te povezave se je ponujala ena sama mogoča rešitev, namreč izpeljava ceste po trasi, vodeči s sedanjega Muzejskega trga (kjer sta bili še v 17. stoletju smodnišnica in hlev za vlečno živino) na grad.^^ Takoj po letu 1555 izdelana cesta je pod grajsko kopo naletela na oviro v obliki romanskega, v gotiki nadzidanega palacija, ki je segal do roba prepadnega grajskega pobočja. Zato so ga morali vsaj za poldrugo okensko os skrajšati, da so lahko pod njim ustvarili teraso, ki so jo toliko podaljšali proti vzhodu, da so nanjo speljali tudi cesto s severne (grajenske) strani. Ta cesta je dotlej vodila v srednjeveško predgradje, zasedajoče za- hodno grajsko ravnico, znano pod imenom Tur- nirski prostor. Novo nastala terasa, pozneje pove- čana in predelana v južno bastijo, je s tem postala stičišče obeh cest in zato pomembno vozlišče ob- rambnih poti nastajajoče renesančne utrdbe (trd- njave). Proti vzhodu je bilo to vozlišče zavarovano z zidom, proti severu pa povezano z grajskim jedrom, lociranim na temenu gričeve kope. To sta- nje najbolje ponazarja skica superintendenta Salu- sta Peruzzija iz leta 1570.^^ Takrat je bila dovozna cesta na grad že izdelana, jugovzhodni grajski trakt z romanskim palacijem v pritličju primerno skraj- šan, manjša terasa pred vhodom v grajsko jedro nasuta in obzidana, vhodi nanjo in ? nje (v grajsko jedro) izdelani, čeprav po Peruzzijevem mnenju ne- ustrezno, notranja grajska ploščad pa uporabna kot cvinger, ker še ni bila kazematirana. Od Peruz- zijevih predlogov je bil uresničen le po njem ime- novani portal, vodeč v grajsko jedro, načrtovano precej večjo ploščad pred njim je nadomestila seda- nja manjša, oba uvozna portala pa sta nastala šele v času superintendenta Jožefa Vitane (1575-82) ali celo Frančiška Marmora (1582-94). Pozneje ni grad doživel nobenih večjih komunikacijskih sprememb več, saj pešpoti iz mesta do njega, stopničasto dodelane leta 1701, ne moremo šteti med nje. ZUSAMMENFASSUNG Über einige ungelöste Probleme der histo- rischen Topographie von Ptuj Der vorliegende, analytisch eingestellte Aufsatz befaßt sich mit drei Problemen, die die historische 1^ Jože Curk: z.c. Ptujski grad p. 244-263. Kreuztallerjev in Stierov načrt mesta iz leta 1644 in 1657. Kriegsarchiv na Dunaju. 1^ Skica superintendenta Salusta Peruzzija iz leta 1570 v Rochus Kohlbach: Steirische Baumeister. Graz 1961. p. 41-43. KRONIKA 7 JOŽE CURK: O NEKATERIH NEREŠENIH PROBLEMIH PTUJSKE TOPOGRAFIJE, 1-10 1999 Topographie von Ptuj betreffen: das Schicksal der Dravabrücke durch die Zeit, die Rolle des Domi- nikanerklosters im Stadtorganismus und die Ein- schließung der Burg in das Stadtverteidigungs- system. 1. Bei der Erforschung des Dravaüberganges in Ptuj hat der Autor festgestellt, daß es wegen der Stromänderungen der Drava in den letzten zwei Jahrtausenden mindestens fünf Lokalitäts- änderungen gab und daß keine dieser Lokalitäten länger als 400 Jahre ihre Rolle spielen hat können. Das Festgestellte sowie die Tatsache, daß die Fluß- ufer sehr niedrig sind, spricht gegen die allgemein geltende Annahme, daß es in Ptuj eine römische Steinbrücke, die Kaiser Hadrian um 130 erbauen ließ, gab, und daß sie dann bis zum 14. Jahrhundert in Betrieb geblieben ist. Von dieser Annahme könnte nur die Behauptung, daß die Brücke gemauerte Köpfe haben mußte, als wahr betrachtet werden; die Brückenköpfe sind zusammen mit den Bruchstücken der Votivtafel gefunden worden, der Körper der Brücke mußte aber aus Holz verfertigt gewesen sein. Auch ihre Nachfolgerin von ca. 260 war ebenfalls hölzern und hat wahrscheinlich nicht das 5. Jahrhundert überlebt. Die schriftlich doku- mentierte Brücke aus dem karolingischen 9. Jahr- hundert hat das nächste Jahrhundert fast sicher nicht überstanden, nicht nur wegen der unga- rischen Angriffe und 70-jähriger Besetzung, son- dern auch weil der Fluß sein Bett wieder stark verändert hat. Die folgende Brücke war- dann ca 350 Jahre in Betrieb. Die große Überschwemmung von 1348 hat sie weggeschwemmt. Ihre Ersatz- brücke haben die Bürger ca 580 m flußabwärts in der Mitte der Stadt erbaut. Diese lange, zweimal unterbrochene Brücke hat Drava mit ihrem Lauf- wechsel zwischen 1690 und 1712 unbrauchbar gemacht, darum war im Jahre 1717 eine neue, dem immer schwerer werdenden Lastwagenverkehr angepaßte Brücke erbaut. Diese, mehrmals aus- gebesserte Brücke war um 1959 schon so schlecht, daß sie für den Autoverkehr unbrauchbar ge- worden ist. In diesem Jahre wurde sie dann mit der modernen Betonbrücke ca 200 m flußabwärts ersetzt, ihre Stelle aber hat im Jahr 1997 die neueste, dem Personenverkehr dienende Steg- brücke eingenommen, die den alten Stadtkern mit dem aufkommenden Touristenzentrum in Ptujske Toplice am Gornji Breg verbindet. 2. Bei der Erörterung der raumgestaltenden Rolle des Dominikanerklosters, welches im Jahr 1230 gegründet war, wird besonders die Tatsache betont, daß sein Gebäude, obwohl mit der Stadt- mauer umklammert, nie enger mit der Stadt verbunden war. Diese Abgeschiedenheit hat das Kloster erst um 1700 überholt, als seine Haupt- fassade auf die Ostseite übertragen und damit sowohl die Kirche als auch das Kloster von der Seite der Stadt direkt zugänglich gemacht worden sind. 3. Auch zur Beziehung zwischen der Burg und der Stadt kann behauptet werden, daß sie im Mittelalter nicht bestand und daß sie erst im 16. Jahrhundert errichtet war, als Beides, die Stadt und die Burg landesfürstich geworden ist und die Türkengefahr so gewachsen war, daß es dringend geworden ist, Ptuj in eine starke einheitliche Fest- ung umzugestalten. Darum war es dann als Erstes nötig, beide Elemente mit einer genug breiten und nicht zu steilen Straße zu verbinden. Wegen der neuen Straße war man gezwungen den süd- östlichen Burgflügel zu verkürzen, auf dem so entstandenen Raum die südliche Terrasse auf- zuschütten, die Straße aus der Stadt mit jener aus dem Grajenatal an dieser Stelle zu verbinden und den Eingang in den Burgkern neu zu erbauen. Diese interessante Etappe der Befestigung der Burg dokumentiert uns die Skizze des Superintendenten Salust Peruzzi von 1570. Sein weiterer Plan wurde aber mit der Ausnahme vom inneren Burgportal nicht realisiert. VIRI IN LITERATURA Kriegsarchiv na Dunaju. Baš, F. (1933): Historično geografski razvoj Ptuja. Časopis za zgodovino in narodopisje (Maribor) 28. Curk, J. (1974): Poročilo o kulturnozgodovinskem delu in raziskavah v Pokrajinskem muzeju Ptuj za leta 1970-1974. Časopis za zgodovino in naro- dopisje (Maribor) n.v. 10. Curk, J. (1996): Mali grad na Ptuju. Ptujski zbornik VI. Ptuj. Curk, J. (1997): Urbana podoba Ptuja v 14. stoletju. Zbornik Mestni statut 1376. Ptuj. Klemene, J., Saria, B. (1936): Archaeologische Karte von Jugoslawien: Blatt Ptuj. Beograd-Zagreb. Kohlbach, R. (1961): Steierische Baumeister. Graz. Miki Curk, I. (1978): Poetovio v pozni antiki. Arhe- ološki vestnik (Ljubljana) 29. Mrgole Jukič, T. (1997): Mostovi Ptuja. Katalog razstave. Ptuj. Pahič, S. (1996): Uničujoča Drava. Ptujski zbornik VI. Ptuj. Pickl, O. (1996): Pomen Ptuja kot mednarodnega trgovskega mesta od 14. do 17. stoletja. Ptujski zbornik VI. Ptuj. Saria, B. (1974): Pregled topografije Poetovije. Časopis za zgodovino in narodopisje (Maribor) n.v. 10. Štih, P. (1996): Salzburg, Phij in nastanek šta- jersko-madžarske meje v današnji Sloveniji. Zgo- dovinski časopis (Ljubljana) 50. 10