VSEBINA Uvodnik 295 "Tomaž Sajovic Spoštovane bralke, spoštovani bralci! Razprave tn članki 297 Marko Jesenšek Stične točke pri oblikovanju slovaškega in prekmurskega knjižnega jezika '^AC Nataša Jakop Funkcijska delitev členkov: značilnosti naklonskih členkov •^-i »7 Miran Hladnik France Kidrič danes -17 C Matevž Kos Šorli, Albreht, Nietzsche -lac Nina Šoba ^"^^ Kako brati Flisarjeve zadnje tri romane? Ocene in poročila '^45 Nataša Logar Celovito o besedi in misli 'T AH Irena Novak -^opov^KateririaJVeljariovska ' Slovensko-makedonska konferenca v Ljubljani Jezik in slovstvo Letnik XLVI, številka 7-8 Ljubljana, junij 2000/01 ISSN 0021-6933 http:/Avww.ff.uni-lj.si/jis i Časopis izhaja mesečno od oktobra do junija (8 številk) Izdaja: Zveza društev, Slavistično društvo Slovenije, Aškerčeva 2,1000 Ljubljana Uredniški odbor: Tomaž Sajovic (glavni in odgovorni urednik), Miha Javomik, Irena Novak - Popov (slovstvena zgodovina), Erika Kržišnik, Alenka Šivic - Dular (jezikoslovje), Boža Krakar - Vogel, Mojca Poznanovič (didaktika jezika in književnosti) Predsednica časopisnega sveta: Helga Glušič Tehnični urednik: Samo Bertoncelj Oprema naslovnice: Samo Lapajne Računalniška priprava: BBert grafika, Resljeva 4, Ljubljana Tisk: Littera pieta d.o.o.. Rožna dolina c. IV/32-34, Ljubljana Naslov uredništva: Jezik in slovstvo, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana Naročila sprejema uredništvo JiS. Letna naročnina je 5500 SIT, cena posamezne številke 720 SIT, cena dvojne številke 1330 SIT. Za člane Zveze slavističnih društev Slovenije je letna naročnina 3900 SIT. Za dijake in študente, ki dobijo revijo pri poverjenikih, je letna naročnina 2000 SIT. Letna naročnina za evropske države je 60 DEM, za neevropske države pa 70 DEM. Naklada 2000 izvodov. Revijo gmotno podpirajo Ministrstvo za kulturo RS, Ministrstvo za šolstvo in šport RS, Ministrstvo za znanost in tehnologijo RS ter Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Revija je vključena v mednarodni podatkovni zbirki MLA - Modem Language Association of America, New York, in New Contents Slavistics, Inhaltsverzeichnisse Slavistischer Zeitschriften - ISZ, Veriag Otto Sagner, München. Revija je uvrščena med izdelke, od katerih se plačuje 8-odstotni davek na dodano vrednost. UVODNIK Spoštovane bralke^ spoštovani bralci I^red vami je zadnja, dvojna številka 46. letnika Jezika in slovstva, ki bo s svojo tematsko bogato in neobičajno veliko izbiro predvsem razprav in člankov — tako vsaj upa in si želi uredništvo revije — popestrila počitniške dneve naših zvestih bralk in bralcev. Številko začenja zanimiva jezikoslovna razprava z naslovom Stične točke pri oblikovanju slovaškega in prekmurskega knjižnega jezika. V njem Marko Jesenšek odstira marsikomu slabo poznana dejstva pri oblikovanju slovaškega in prekmurskega knjižnega jezika v skupni ogrski državi v 18. stoletju, za katera je bilo značilno, da sta normativno podobo dobivala na podoben način. Njuna kasnejša usoda pa je bila precej drugačna — slovaščina je postala samostojen knjižni jezik slovaškega naroda, prekmurski knjižni jezik pa se je sredi 19. stoletja združil z osrednjeslovenskim v enotni slovenski knjižni jezik. Drugi jezikoslovni članek Funkcijska delitev členkov: značilnosti naklonskih členkov je napisala Nataša Jakop. V njem na podlagi teoretičnega izhodišča, da je osnovno merilo za delitev členkov njihova vloga v stavku, povedi oziroma besedilu, deli členke v tri funkcijske skupine: navezovalne, naklonske (skladenjskonaklonske in naklonske v ožjem pomenu besede) in poudarne. Podrobneje so predstavljeni predvsem naklonski členki. Literarnovedno skupino člankov uvaja prispevek Mirana Hladnika France Kidrič danes, ki je bil tako kot prispevek Gregorja Kocijana Kidričevo prešemoslovje po prvem delu monografije o Prešernu (1939-1950). Ob 120-letnici rojstva dr. Franceta Kidriča — objavljen je bil v 5. številki Jezika in slovstva — predstavljen na simpoziju o dr. Francetu Kidriču v Rogaški Slatini oktobra lani. Glavno vprašanje, ki si ga avtor zastavlja v članku, je, kakšen pomen ima France Kidrič v slovenski literarni vedi danes. V uvodniku morda velja posebej poudariti avtorjevo stališče, da z menjavo literamovednih paradigem zna zgoditi, da bo zaradi bogastva podatkov, ki jih je Kidrič nakopičil, njegovo ime še nekaj časa živo v strokovni zavesti. V drugem članku Matevž Kos razmišlja o vplivu Nietzscheja v besednem ustvarjanju Iva Šorlija in Frana Albrehta, ki se je tudi sicer pojavljal med sopotniki, učenci in nadaljevalci slovenske moderne. Zlasti ob recepciji Nietzscheja pri Franu Albrehtu je treba navesti Kosovo spoznanje, da je bil položaj, kije nastal v letih po prvi svetovni vojni, tudi na Slovenskem takšen, da »prvotnega«, »spontanega«, morda celo »naivnega« sprejemanja Nietzschejeve misli ni več dopuščal Nista pa bila več mogoča niti brutalna zavrnitev in apriorno nerazumevanje. Zadnji članek z naslovom Kako brati Flisarjeve zadnje tri romane?, ki ga je napisala Nina Šoba, je namenjen analizi Flisarjevih treh romanov Čarovnikov vajenec, Noro življenje in Potovanje predaleč, katerih glavna tema je tema poti — poti kot potovanja —, ki je v bistvu prispodoba življenja, in posledično tema iskanja, ki poganja neustavljivo hrepenenje po biti cel, biti v ravnovesju med duhom in materijo. Številko in letnik zaključujeta dva prispevka v rubriki Ocene in poročila. V prvem Nataša Logar predstavlja novo knjigo Ade Vidovič Muha Slovensko leksikalno pomenoslovje: Govorica slovarja, ki je izšla pri Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete v Ljubljani, v drugem pa Irena Novak - Popov in Katerina Veljanovska poročata o dvodnevnem znanstvenem srečanju makedonskih in slovenskih jezikoslovcev, ki je potekalo konec oktobra leta 2000 na Oddelku za 295 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 UVODNIK slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani: krovna tema srečanja je bila Slovenski in makedonski jezik ter literatura v sodobnih družbenih okoliščinah. Uredništvo se ob koncu letošnjega letnika revije iskreno zahvaljuje bralkam in bralcem, da so zvesto prebirali objavljene prispevke in v njih morda našh tudi marsikakšno pomembno in koristno spoznanje, ter jim želi prijetne in sproščajoče počitnice. Tomaž Sajovic Glavni urednika Navodila avtorjem Prispevki za Jezik in slovstvo so napisani v slovenščini, izjemoma v tujem jeziku. Članki ne smejo presegati avtorske pole (16 strani), prispevki za rubriko Metodične izkušnje naj ne bodo daljši od 8 strani, poročila in ocene so dolga največ 4 strani. Članki morajo biti opremljeni s povzetkom do 1 strani in sinopsisom (2-3 stavki). Avtor odda svoj prispevek kot disketni zapis (3,5") ter mu priloži dva natisnjena izpisa na naslov Uredništvo Jezika in slovstva, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana. Besedilu je treba priložiti številko avtorjevega žiroračuna, ime in naslov banke, podatke o stalnem bivališču, EMŠO, davčno številko, telefon ter po možnosti elektronski naslov. Tehnični napotki. Besedila naj bodo napisana v programu Word for Windows, v pisavi Times New Roman CE, velikost 12 z eno in pol medvrstičnim razmikom in levo poravnavo ter s 2,5 cm robovi na formatu A4. Naslov članka in poglavij naj bodo napisani krepko in v velikosti pisave 14. Korekture svojega prispevka avtor opravi v tednu dni. Pri tem se drži Slovenskega pravopisa 1994. Daljši navedki so ločeni od drugega besedila. Izpusti so v navedku označeni v poševnem oklepaju. Številka opombe stoji stično za ločiU. Literatura se navaja na kratek način v oklepaju v tekočem besedilu in v opombah, v daljši obliki pa v seznamu literature na koncu prispevka. Med besedilom se sklicujemo na dela takole: (Bahtin, 1982:123), v seznamu pa navedek razvežemo: Bahtin, Mihail (1982). Teorija romana. Ljubljana: Cankarjeva založba. V opombah so bibliografske enote navedene takole: Bahtin, Mihail (1982). Teorija romana. Ljubljana: Cankarjeva založba, 13. Na koncu vsakega navedka je pika. Naslovi samostojnih izdaj so v pokončnem tisku. Revija Jezik in slovstvo je dostopna tudi na Internetu: http://www.ff.uni-lj.si/jis. Uredništvo .« 296 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 I 13 4 2 3 6 RAZPRAVE IN ČLANKI Marko Jesenšek UDK 811.162.4(091):811.163.6'282(497.4-18)(091) Pedagoška fakulteta v Mariboru Stične točke pri oblikovanju slovaškega in prekmurskega knjižnega jezika 0 Uvod Slovaki in prekmurski Slovenci so bili po razpadu Velikomoravske države in Kocljeve kneževine v 10. stoletju pritegnjeni v Ogrsko kraljestvo, ki se je razvijalo pod vplivom zahodne fevdalne kulture in je v svojih mejah predpisovalo latinščino kot cerkveni, kulturni in administrativni jezik. Kraljestvo je bilo večjezično, latinščina pa se je kot uradni jezik zadržala vse do sredine 19. stoletja (Mistrfk, 1984: 12). Slovaki in prekmurski Slovenci v narodnostno mešani državi vse do 18. stoletja niso mogli razviti svojega knjižnega jezika, saj so slovansko misijonsko delo Cirila in Metoda pregnali iz teh krajev že pred prihodom Madžarov, bogato knjižnojezikovno delo v stari cerkveni slovanščini pa se je moralo umakniti latinski, kasneje tudi nemški in madžarski knjigi. Zgodovinsko-geografske in kulturno-politične razmere so tako prekinile obetaven narodnostni in jezikovni razvoj, ki se je Slovakom ponujal z Velikomoravsko državo, panonskim Slovencem pa s Kocljevo kneževino. Slovaki in prekmurski Slovenci so se tako znašli v skupnem večnacionalnem ogrskem prostoru. Madžarska nadoblast je vse do razsvetljenstva onemogočala razvoj nacionalnih interesov znotraj svojih meja, s tem pa tudi normiranje obeh slovanskih jezikov, tako da sta se slovaščina in prekmurska slovenščina uporabljali predvsem kot sporazumevalna domača jezika med preprostimi ljudmi, medtem ko sta bila ob latinščini in madžarščini t. i. nadomestna (knjižna) jezika češčina (v slovaškem jezikovnem prostoru) in kajkavščina (v slovenskem panonskem jezikovnem prostoru). Slovaški in prekmurski jezik sta se kot knjižni normi v panonskem jezikovnem prostoru začela uveljavljati šele v 18. stoletju. Slovaki in prekmurski Slovenci so bili skoraj celo tisočletje pritegnjeni v skupno državo (prve so v njej imenovali tudi Ugroslovaki, druge pa ogrski Slovenci), ki pa ni bila naklonjena njihovim nacionalnim interesom. Šolstvo je bilo sicer v rokah cerkve, vendar so domači duhovniki (katoliški ali protestantski) lahko skrbeh le za skromen začetni pouk v domačem jeziku (Novak, 1976: 9), nadaljnje šolanje pa je potekalo v latinskem, nemškem ali madžarskem jeziku. Prekmurski Slovenci so se na visokošolski študij, ki so ga redki posamezniki v 17. in 18. stoletju praviloma nadaljevali v Nemčiji, organizirano pripravljah »doma« na Ogrskem, in sicer v Šopronu in Bratislavi (Čaplovič, 1974: 78), in prav bratislavski licej je prekmurske protestante seznanjal s slovaškim (cerkvenim) slovstvom in prizadevanji za oblikovanje slovaškega knjižnega jezika. 1 Slovaško-slovenski stiki na bratislavskem liceju 1.1 Bratislava je bila v 18. stoletju največje in najpomembnejše mesto na Ogrskem, njen protestantski licej, ki ga je od leta 1714 vodil rektor Matej Bel, pa je postal znamenita šola, 297 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI organizirana po najmodernejših načelih pietistične pedagogike. Za prekmurske Slovence je bil študij na liceju še toliko bolj zanimiv, ker se je v bratislavski evangeličanski cerkvi pridigalo ob drugih tujih jezikih tudi v slovenščini (Čaplovič, 1974: 84). 1.2 Najznamenitejši prekmurski študent v Bratislavi je bil Štefan Kiizmič,' prvi slovenski prevajalec svetega pisma iz originala (Nouvi Zakon, 1771), ki je s tem prevodom postavil tudi normo in predpis za prekmurski knjižni jezik. Slovaško-prekmurski jezikovni in književni stiki so postali obojestranski: (1) Štefan Ktizmič se je v Bratislavi seznanil s slovaškim jezikom, in sicer s slovakizirano češčino, tj. bogoslužnim jezikom slovaških protestantov, ki so nadaljevali jezikovno tradicijo češke Kralicke biblije iz 15. stoletja. Tak pisni jezik je bil v prvi polovici 18. stoletja popularen predvsem v krogu Mateja Bela in Daniela Krmana.^ Leta 1746 je Pavi Doležal normiral t. i. biblijščino v slovaško-češki slovnici,' ki jo je najverjetneje poznal" tudi znameniti prekmurski protestant, saj je ravno takrat študiral v Bratislavi,^ kjer si je pridobil tudi trdno znanje o slovenskih in drugih slovanskih protestantskih piscih;'' (2) Slovaki so prav tako dobro poznali delo Štefana Kiizmiča, saj so vodilni bratislavski protestanti (omeniti je potrebno tudi bratislavskega pastorja /po rodu Nemca/ Samuela Wilhelma Serpiliusa'' in plemiča J. Jesenaka) moralno in finančno podpirali izdajo njegovih knjig (Šebjanič, 1974: 47), Jur Ribay pa je Dobrovskega že leta 1787 opozoril na jezik prekmurskih Slovencev in mu priskrbel Vore krsztanszke kratki nauk, leto kasneje pa še Nouvi Zakon (Novak, 1976: 20); Dobrovsky je obe Kiizmičevi knjigi predstavil leta 1814 v zborniku Slovanka (Kidrič, 1931: 154). Slovaški meceni so podphali tudi Kiizmičevega ' Štefan Kiizmič se je do leta 1733 šolal pri Sv. Benediktu in v Radgoni, kjer seje izpopolnjeval v materinščini in nemščini, verjetno tudi že v madžarščini, latinščino in madžarščino je izpopolnjeval v Sopronu in Gyru, v slovaškem okolju pa je nadaljeval študij na bratislavskem liceju (prim. Šebjanič, 1974: 40). ^ Leta 1722 (Halle) sta Matej Bel in Daniel Krman izdala prevod biblije, in sicer sta na novo jezikovno priredila prevod Kralicke biblije; Štefan Kiizmič je ta prevod spoznal v Bratislavi in verjetno so se mu ob njem porodila vprašanja, ki so bila povezana s težavami pri normiranju knjižne slovaščine in prekmurščine. ^ Pavi Doležal, Grammatica Slavico-bohemica. Bratislava 1746. O tem nas prepriča primerjava latinskega uvoda v Doležalovi slovnici, ki ga je napisal Matej Bel, s Predgovorom v Kiizmičevem Nouvem Zakonu — prekmurski protestant je Belov pietistični odnos do slovaščine (slovaščino je postavil kot enakovredno drugim starejšim potrjenim knjižnim jezikom, pri tem pa je hvali njene posebnosti) prosvetljensko dopolnil in priredil slovenskim narodnostnim razmeram (najprej je predstavil slovanske dežele in njihove jezike, nato pa je narodnostno povezal Kranjce, spodnje Štajerce in vogrske Slovene), ko je »jasnovidno očrtal razvojno pot svojih rojakov v smeri osveščenosti in privrženosti materini besedi, katere pretehtano uveljavljanje je v onem času pomenilo vizijo nacionalne obstojnosti in napredka.« (Šebjanič, 1974; 44). ^ Prim, vpis Štefana Kiizmiča (S. Sartorisa) v matično knjigo evangeličanskega liceja v Bratislavi leta 1745. Vilko Novak (1976: 47) navaja, da je bil tam že leta 1744 (»Šolal se je /.../ od leta 1744 v Požunu — Bratislavi na hceju, kjer se ni učil le predpisanih predmetov, marveč se je seznanil tudi s slovaškim jezikom in njegovim cerkvenim slovstvom.«). Tudi Franc Šebjanič (1974: 40) domneva, da se je Štefan Kiizmič v Bratislavi naučil slovaškega jezika: »Glede na to, da so se v tem času tako imenovani alumnisti /dijaki — oskrbovanci/ že organizirano udeleževali zborovskega slovaškega cerkvenega petja in imeli na razpolago verskovzgojno literaturo, se je prav gotovo tudi Kiizmič v določeni meri izobrazil v tem sorodnem jeziku, ki je poleg madžarščine tudi sicer pridobival na veljavi.« ' Franc Šebjanič sklepa (1974: 44), »da je Kiizmič pretežen del omenjenih knjižnih natiskov poznal bržkone še iz svojega bratislavskega obdobja.« Predgovor v Kiizmičevem Nouvem Zakonu je za razmišljanje o slovaškem in slovenskem jeziku zanimiv predvsem zaradi dveh podrobnosti: (1) Dalmatiiiov osrednjeslovenski knjižni jezik 16. stoletja je označen za štajerskega (natis Biblije so podprli tudi deželni stanovi Štajerske, knjiga pa se je med Slovenci na desni strani Mure uporabljala pri cerkvenih opravilih vse do novega Japljevega prevoda leta 1784 in nastopa Petra Dajnka ter poskusa, da se med Dravo in Muro normira samostojen tip knjižnega jezika, t. i. vzhodnoštajerski knjižni jezik — o tem prim, razprave v Dajnkovem zborniku, Maribor 1998, in Murkovem zborniku, Maribor 1999); (2) zapisane pa so tudi misli, ki so zelo verjetno prevzete iz slovaških tiskov (npr. pisec predgovora slavi jezikovno bogastvo svoje materinščine in njeno pravilnost in čistost /podobno kot Daniel Sinapius Horčička leta 1678 v latinsko pisanem uvodu k delu Novy trh latinsko-slovensky/, ali pa naroča ogrskim Slovencem, naj ljubijo in spoštujejo svoj jezik in razširjajo znanje o njem /podobno je Vavfinec Benedikt z Nedožier leta 1603 nagovarjal Slovake v prvi sistematični češki slovnici Grammaticae bohemicae/). ^ Serpilius je Kiizmiča spodbujal pri pisanju knjig v prekmurskem knjižnem jeziku, in sicer po znani protestanski zahtevi, da je potrebno krščanske nauke širiti v ljudem razumljivem jeziku — tak jezikovni program je bil med Slovenci uresničen že v 16. stoletju, ko so Primož Trubar, Sebastijan Krelj in Jurij Dalmatin normirali osrednjeslovenski knjižni jezik, med prekmurskimi protestanti pa se je to na enak način ponovilo v 18. stoletju. Serpilius je Kiizmiča zavezal, da mora služiti prekmurskemu slovenskemu narodu tako, da mu v njihovem jeziku širi krščansko vero, in sicer mora svoje ljudstvo najprej naučiti brati (Abecednik), nato jim predstaviti glavne nauke vere (Mali katekizem) in jim končno ponuditi prevod svetega pisma v prekmurskem knjižnem jeziku (Nouvi Zakon). 298 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN CLANKIl naslednika v Šurdu, evangeličana Mihala Bakoša, ki se je od leta 1762 do leta 1768 prav tako šolal na bratislavskem liceju — finančno so pomagali pri izdaji prve prekmurske protestantske pesmarice (Nouvi Graduval) ter ponatisih Szlovenszkega abecedaria in Malega katechismusa, ki jih je verjetno pripravil M. Bakoš. 1.3 Bratislavski evangeličanski krog je v 18. stoletju opravil pomembno vlogo med prekmurskimi Slovenci, saj je zaradi cerkvenih interesov spodbujal tiskanje protestantskih knjig v prekmurskem knjižnem jeziku, s tem pa je omogočil razvoj prekmurske književnosti in jezika, ki seje nato potrdil v vseh funkcijskih zvrsteh. Stiki med Slovaki in Prekmurci so se začeli najprej na bratislavskem liceju, ko sta se tam šolala Štefan Kiizmič in Mihal Bakoš,* v 18. stoletju jih je na njem utrjeval David Novak, ki je leta 1774 tam napisal in prebral prvo posvetno pesem v prekmurskem jeziku,' sredi 19. stoletja pa so se na njem šolah tudi šturovci. 2 Vprašanje knjižne norme in narečja Slovaški in prekmurski knjižni jezik sta se normirala sorazmerno pozno (18. in prva polovica 19. stoletja) — za oba je bilo značilno, da sta se v okviru večjezikovne ogrske države morala omejiti od sorodnih knjižnih jezikov, hkrati pa poiskati take jezikovne rešitve, ki se niso premočno oddaljevale od podobe živega govora, razdeljenega na številna narečja. 2.1 Slovaščina in prekmurščina sta bili vse do 18. stoletja močno odvisni od sorodnih jezikov, tj. češčine in kajkavščine, ki sta jima zasilno nadomeščali še neprevedena nabožna besedila in jezik cerkvenih obredov. 2.1.1 Prekmurski Slovenci, jezikovno izhajajoči iz panonske narečne baze in jezikovne tradicije Cirila in Metoda, niso mogli sprejeti osrednjeslovenske knjižne norme, ki je gradila na alpski narečni bazi in se je zaradi hitrih narečnih sprememb že v trinajstem stoletju močno oddaljila od arhaičnejše vzhodnoslovenske (tj. prekmurske) knjižne norme.Ker svojih tiskov pred 18. stoletjem še niso imeli, so za cerkvene potrebe sprejeli kajkavske lekcionarje" — razlogov za to je bilo več, in sicer (1) je bila knjižna kajkavščina, izhajajoča iz panonskega jezikovnega prostora, prekmurščini bližja kot osrednja slovenščina, (2) prekmurski Slovenci so bili od 11. stoletja poUtično ločeni od matičnega naroda in skupaj s kajkavci pritegnjeni v ogrski prostor in (3) duhovniki, ki so pridigali v prekmurskih cerkvah, so bili praviloma šolani v dveh kajkavskih centrih, tj. Varaždinu in Zagrebu, zato so v cerkvi govorili knjižno kajkavščino.'^ Kajkavščino so zavestno sprejeU kot nadomestilo za svoj knjižni jezik, dokler niso v 18. stoletju normirali prekmurskega ^ Na pomembno vlogo bratislavskega liceja pri slovensko-slovaških stikih opozaija Franc Šebjanič: »Na oblikovanje Kiizmičeve in Bakoševe osebnosti — četudi je med njuni šolanjem v Požunu skoraj dvajsetletni presledek — so prav gotovo vplivali naslednji dejavniki: visoka didaktična raven pouka, materialna pomoč požunskih dobrodelnikov in stik s slovaškim ethnicumom, ki je bil po jeziku zelo blizu njunj materini govorici.« Prim, njegovo razpravo Protestantsko gibanje panonskih Slovencev od 16. do konca 18. stoletja. Časopis za zgodovino in narodopisje, 162. ' Novak, Vilko (1970). Slovenska pesem iz leta 1774, Slavistična revija (18), 129-140. Gre za pesem prekmurskega tretješolca na bratislavskem liceju, ki je nastala ob branju latinskih klasikov in je bila prebrana na javnem šolskem nastopu. Novak opozarja, da je med licejskimi rokopisi ob Novakovi pesmi ohranjena tudi snovno, motivno in tematsko podobna slovaška pesem, ki jo je napisal Jan Podhradsky; sošolca sta pri zlaganju pesmi sodelovala, kar kaže na zanimive in še premalo raziskane slovaško-prekmurske jezikovne povezave v 18. stoletju. Kot zanimivost dodajam, da je prekmurska pesem imenovana Versus Vandalici, slovaška pa Versus Slavic, kar kaže tudi na takratno poimenovanje obeh jezikov. Orožen, Martina (1996). Mohtveni obrazci starejših obdobij v osrednjeslovenskem in vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku. Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana, 80-102. Novak, Vilko (1978). Značaj in pomen prekmurskega slovsta. Bibhografija prekmurskih tiskov od 1715-1919. Ljubljana, 102-109. Novak, Vilko (1979). Kajkavske prvine v prekmurski knjigi 18. stoletja. Slavistična revija (27), 95-103. Orožen, Martina (1996). Vprašanje prekmurskega knjižnega jezika ob osrednjeslovenskem in kajkavskem hrvaškem. Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana, 373-381. 299 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI« knjižnega jezika, najprej v cerkvenih besedilih, nato pa so ga v 19. stoletju razširili tudi v posvetnih.'^ 2.1.2 Tudi Slovaki so pred oblikovanjem svojega knjižnega jezika uporabljali za cerkvene potrebe nadomestni knjižni jezik, tj. češčino, vendar pa si je niso samo »izposodili« tako kot Prekmurci kajkavščino, ampak so jo posamezni pisci (osebna korespondenca, uradovalna slovaščina) tudi slovakizirali in jo tako počasi preoblikovali v t. i. kulturno slovaščino.'" 2.2 Sinhrono gledano so bile narečne razmere na Slovaškem in v Prekmurju podobne, saj so se do 18. stoletja že oblikovale narečne posebnosti, ki so razdelile oba jezikovna prostora na tri dele: slovaškega na vzhodno-, osrednje- in zahodnoslovaški, prekmurskega pa na dolinski, ravenski in gorički del; znotraj tako razdeljenih skupin je na obeh straneh prihajalo še do dodatnih delitev na manjša narečja in posamezne govore. Ozadje navidezno podobne slovaške in prekmurske narečne delitve pa opozarja na razlike, ki izhajajo iz dejstva, da je slovaška narečna trojnost posledica naselitvenih procesov (Stanislav, 1967: 40), medtem ko za prekmursko to ne velja. Narečna razcepljenost je seveda oteževala poenotenje jezika in normiranje knjižne slovaščine oziroma prekmurščine, od piscev pa je zahtevala pretehtane odločitve in iskanje takih norm, ki bosta zadovoljila uporabnike knjižnih jezikov iz vseh delov Slovaške in Prekmurja. 2.2.7 Na Slovaškem so katoliški pisci v 17. stoletju začeli v t. i. kulturni jezik vnašati jezikovne prvine zahodnoslovaških narečij, in sicer najprej jezuiti v Tmavi (Stanislav, 1967: 49. Pauliny, 1983: 118.), nato pa je Anton Bemolk konec 18. stoletja tako prakso poskušal normirati kot knjižno. Protestantski pisci so do konca 18. stoletja ostali zadržani do zahodnoslovaških jezikovnih elementov, nato pa je Ludevit Štur, ki se je šolal na bratislavskem liceju, v 19. stoletju normiral slovaški knjižni jezik (Jona, 1985: 87) na osnovah osrednjeslovaških jezikovnih elementov.'^ 2.2.2 V panonskem prekmurskem jezikovnem prostoru so protestantski in katoliški pisci 18. in prve polovice 19. stoletja izhajali iz ravenskega in goričkega narečnega prostora, ki sta vplivala predvsem na glasoslovno-oblikoslovno podobo prekmurskih tiskov. Posamezni pisci so prihajali z različnih koncev Prekmurja, zajemali pa so tudi še iz drugih narečij in jezikov, tako da se je v 18. stoletju oblikovala posebna knjižna prekmurščina, ki zaradi tega ni bila enotna (Novak, 1976: 12) in je tako primerljiva s prav tako neenotnim kulturnim jezikom pri Slovakih. V 20. stoletju, ko je prekmurski jezik že prešel iz knjižnih v narečne okvire, so se v njem pojavili tudi močni dolinski elementi, zlasti pri katoliških piscih in v publicistiki,'^ kar je prav tako primerljivo z razmerami na Slovaškem, kjer je šlo za vdor zahodno- in osrednjeslovaških narečnih prvin v sestav knjižnega jezika. Taka dvojnost je prisotna tudi v razvoju osrednjeslovenskega knjižnega jezika, v katerem so se od 16. do sredine 19. stoletja izmenično pojavljali močnejši dolenjski ali gorenjski jezikovni vplivi. Orožen, Martina (1996). Prekmurski knjižni jezik. Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana, 356-372. Eugen Pauliny zavrača trdovratno ponavljanje, da so Slovaki vse do 18. stoletja imeli češčino za svoj knjižni jezik. V odnosu med obema jezikoma je ves čas šlo za medsebojno dopolnjevanje in spreminjanje češčine s posameznimi slovaškimi elementi (»V skutočnosti je pravda, že Slovaci v tomto čase /16.-18. st./ češtinu ako spisovny jazyk jednak použivali, jednak im bola vzorom a zasobarnou vyjadrovania pre take sp6soby jazykovych prejavov, ustnych i pisomnych, ktore boli relativne ustalene a ktore nijako už nemožno pokladat' za češke.« Pauliny, Eugen (1983). Dejiny spisovnej slovenčiny od začiatkov po sučasnost'. Bratislava, 104. Pri tem je potrebno upoštevati še jezikovne poglede celotne Štrove generacije (npr. Jožefa Miloslava Hurbana^ Michala Miloslava Hodža) in njihovih predhodnikov (npr. Juraja Palkoviča, Jana Kollara, Josefa Jungmanna in Pavla Jožefa Safarika). Najlepše lahko vdor dolinskih elementov spremljamo v analizi prekmurskega publicističnega jezika. Prim. Jesenšek, Marko (2000). Oblikovanje publicističnega jezika v slovenskem panonskem jezikovnem prostoru. V: Zbornik slavističnega društva Slovenije, Kongres slovenskih slavistov. Ljubljana 2000, 167-175. Jesenšek, Marko (1998). Jezik v Kleklovih Novinah. Referat na Mednarodnih slavističnih dnevih v Szombathelyu. 300 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKU 3 Normiranje knjižne slovaščine in prekmurščine Norma in predpis obeh knjižnih jezikov sta se oblikovala v 18. stoletju v okviru ogrske države, tako da se je slovaščina dokončno ločila od češčine, prekmurščina pa od kajkavščine in osrednje slovenščine. Oba knjižna jezika sta se oblikovala kot nadnarečni tvorbi. 3.1 Slovaščina se je kot knjižni jezik potrdila v dveh korakih: (1) v 18. stoletju je Bernolak ob upoštevanju katoliške jezikovne tradicije 17. in 18. stoletja normiral knjižni jezik tako, da je »jezuitsko slovaščino« /biblijščino/ nadgradil z elementi zahodne slovaščine; interdialekt je ustvaril tako, da je na osnovi knjižne češčine oblikoval kulturno zahodno slovaščino (Habovštiak, 1956: 218), tj. nadnarečno tvorbo zahodnoslovaških narečij in kulturnega jezika (Jona, 1985: 18-19), (2) Štur pa je v 19. stoletju od Bernolaka prevzel idejo samostojnega slovaškega knjižnega jezika, in sicer je bernolakovščino izkoristil kot most med češčino in osrednjo slovaščino, nato pa je enotni slovaški knjižni jezik normiral kot nadnarečno tvorbo kulturne osrednje slovaščine in osrednjeslovaškega narečja (Jona, 1985: 24). 3.2 Prekmurski knjižni jezik je prav tako imel dve razvojni stopnji: (1) normiral ga je Štefan Kiizmič v znamenitem prevodu Nouvega Zakona leta 1771, in sicer tako, da se je zavestno odločil za nadnarečno tvorbo ravenskih in goričkih glasoslovnih, oblikoslovnih in skladenjskih posebnosti. Pri tem se je zgledoval po osrednjeslovenskih protestantih (P. Trubar, S. Krelj, J. Dalmatin, A. Bohorič), ki so v 16. stoletju normirali osrednjeslovenski knjižni jezik kot nadnarečno tvorbo gorenjščine, dolenjščine in ljubljanskega govora, hkrati pa je ravnal enako kot pri Slovakih Bernolak in Štur, ki sta se pri normiranju slovaškega knjižnega jezika prav tako odločila za interdialekt; (2) druga stopnja v razvoju prekmurskega knjižnega jezika pa se je razlikovala od jezikovnih razmer na Slovaškem, kjer so šturovci oblikovah knjižno slovaščino kot jezik enega izmed slovanskih narodov. V Prekmurju je razvoj potekal drugače (Prekmurci se nikoli niso izpostavljali kot samostojen slovanski narod), saj prva polovica 19. stoletja v zgodovini slovenskega knjižnega jezika pomeni obdobje medsebojnega približevanja osrednje- in vzhodnoslovenskega knjižnega jezika, ki se je zaključilo sredi stoletja s poenotenjem slovenskega knjižnega jezika in prehodom prekmurskega jezika v narečne okvire. Po letu 1800 so se v osredju začeh zanimati zaj)rekmurski knjižni jezik, ki sta ga svojim rojakom priporočala najprej Jernej Kopitar in Matija Cop, in sicer sta jezik Kiizmičevega prevoda nove zaveze postavljala pred katohški Japljev prevod in ga priporočala osrednjeslovenskim piscem kot zgled čiste arhaične slovenščine. Ko je Matevž Ravnikar prevajal Zgodbe svetega pisma za mlade ljudi (1815-17), je kot prvi Slovenec prenesel neko oblikoslovno-skladenjsko kategorijo iz sestava ene slovenske knjižne norme v drugo, in sicer se je navdušil nad deležniško-deležijskim izražanjem v Nouvem Zakonu — oblike na -č in -ši je prenesel v osrednjeslovenski jezikovni prostor, od koder so po Brižinskih spomenikih praktično izginile (predvsem oblike na -ši),^'' in tako napovedal soočenje dveh različnih slovenskih knjižnih norm, s tem pa je posredno omogočil tudi kasnejše poenotenje slovenskega knjižnega jezika sredi 19. stoletja. Takrat so se podobnosti pri oblikovanju slovaške in prekmurske knjižne norme zaključile — slovaščina se je dokončno potrdila kot knjižni jezik slovaškega naroda, prekmurščina pa je zaradi sociolingvističnih razlogov začela prehajati v narečne okvire in se na knjižni ravni nadomeščati z enotnim slovenskim knjižnim jezikom. 4 Zaključek Zaradi poenotenja knjižnega jezika na Slovenskem sredi 19. stoletja je kljub številnim podobnostim pri oblikovanju slovaške in slovenske prekmurske knjižne norme med njima nastala velika razlika: slovaščina se je ohranila kot samostojen knjižni jezik enega izmed slovanskih Jesenšek, Marko (1999). Deležniki in deležja na -č in -ši. Zora 5. Maribor: Slavistično društvo Maribor. 301 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKU narodov, prekmurski knjižni jezik pa se je sredi 19. stoletja združil z osrednjeslovenskim v t. i. novoslovenščino, tj. v enoten knjižni jezik vseh Slovencev — Prekmurce je namreč od matičnega slovenskega naroda dolga stoletja ločevala politična in geografska meja; dve knjižni normi pa na majhnem slovenskem narodnostnem ozemlju v pomladi narodov nista bili državotvorni, zato je ideja Zedinjene Slovenije zahtevala jezikovno enotnost, ki je bila nato pogoj za reševanje slovenskega političnega vprašanja znotraj avstro-ogrske monarhije. Našteti in še nekateri drugi sociolingvistični razlogi'* so povzročili, da je prekmurščina v drugi polovici 19. stoletja prešla iz knjižnih v narečne okvire in da se je po končani prvi svetovni vojni, ko je bilo tudi slovensko Prekmuije priključeno matičnemu slovenskemu ozemlju, uveljavil enotni slovenski knjižni jezik na celotnem slovenskem narodnostnem ozemlju. Literatura čaplovič, Jan (1974). Studiranje slovenskih protestanta u Bratislavi. Zbornik Štefana Kiizmiča, Murska Sobota, 76-86: Pomurska založba. Doležal, Pavi (1746). Grammatica Slavico-bohemica. Bratislava. Habovštiak, Anton (1956). Ludovit Štiir a slovenske narečia. Slovenska reč (21). Jesenšek, Marko (2000). Oblikovanje publicističnega jezika v slovenskem panonskem jezikovnem prostoru. Zbornik slavističnega društva Slovenije. Kongres slovenskih slavistov. Ljubljana, 167-175. Jesenšek, Marko (1999). Deležniki in deležja na -č in -ši. Zbirka Zora 5. Maribor: Slavistično društvo Maribor. Jesenšek, Marko (1996). Borko in vprašanje prekmurskega jezika. Borkov zbornik, 113-126. Zbirka Piramida. Maribor: Slavistično društvo Maribor. Jona, Eugen (1985). Postavy slovenskej jazykovedy v dobe Šturovej. Bratislava: Slovenske pedagogicke nakladatefstvo. Kidrič, France (1931). Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe. Ljubljana. Krajčovič, Rudolf (1971). Načrt dejin slovenskeho jazyka. Bratislava: Slovenske pedagogicke nakladatelstvo. Mistrfk, Jožef (1984). Modema slovenčina. Bratislava: Slovenske pedagogicke nakladatelstvo. Novak, Vilko (1970). Slovenska pesem iz leta 1774. Slavistična revija (18), 129-140. Novak, Vilko (1976). Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana: Zadruga katoliških duhovnikov. Novak, Vilko (1978). Značaj in pomen prekmurskega slovsta. Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715-1919. Ljubljana: SAZU. Novak, Vilko (1979). Kajkavske prvine v prekmurski knjigi 18. stoletja. Slavistična revija (27), 95-103. Orožen, Martina (1996). Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Filozofska fakulteta. '* Jesenšek, Marko (1996). Borko in vprašanje prekmurskega jezika. Borkov zbornik, Maribor, 113-126. 302 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN CLANKIä Pauliny, Eugen (1983). Dejiny spisovnej slovenciny od začiatkov po sučasnosf. Bratislava: Slovenske pedagogicke nakladatefstvo. Stanislav, Jan (1967), Dejiny slovenskeho jazyka. Bratislava: Vyadatelstvo slovenskej akademie vied. Šebjanič, Franc (1971). Protestantsko gibanje panonskih Slovencev od 16. do konca 18. stoletja. Časopis za zgodovino in narodopisje. Maribor. Šebjanič, Franc (1974). Zgodovinski pomen dejavnosti Štefana Kiizmiča pri utrjevanju protestantizma in nacionalnem osveščanju Slovencev na Ogrskem. Zbornik Štefana Kiizmiča, 36-53. Murska Sobota: Pomurska založba. Škafar, Ivan (1978). Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715-1919. Ljubljana: SAZU. 303 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI; Marko Jesenšek UDK 811.162.4(091):811.163.6'282(497.4-18)(091) ZUSAMMENFASSUNG VERBINDUNGSPUNKTE IN DER ENTWICKLUNG DER SLOWAKISCHEN UND DER OSTSLOWENISCHEN SCHRIFTSPRACHE 1. So Slowaken wie auch Ostslowenen in Prekmurje waren in politischer Hinsicht von ungarischer Staatsregierung abhängig (daher auch die charakterisierende Bezeichnung Vhroslovaci bzw. ungarische Slowenen), ihre sprachlich-kulturelle Entwicklung stand aber stark unter dem Einfluss spezifischer soziohnguistis-cher Faktoren, die aus der Geschichte äußerst komplexer Beziehungen zwischen Wien und Budim resultierten. Einflussreiche Kulturzentren fehlten beiderseits, was zur Folge hatte, dass die Intelektuellen-Ausbildung für eine längere Zeit auf die Bildungsinstimtionen außerhalb des eigentlichen Nationalraumes angewiesen war. So gravitierten die beiden Völker nach Ungarn (Budim), die Slowaken daneben noch nach Tschechien (Prag) und die Ostslowenen in Prekmurje orientiertensich verstärkt am kroatischen kajkavischen Raum (Šopron, Zagreb, Varaždin). 2. Der slowakische ostslowenische Sprachraum waren dialektal ziemlich heterogen, die Slowaken sprachen ost-, zentral- und westslowakische Dialekte, während die Ostslowenen in Prekmurje ihre Mundarten in Richtung Norden-Süden differenzierten. Außerdem waren gedruckte literatursprachliche Schriften nicht vorhanden, da zur Normierung einer einheitlichen Schriftsprache in beiden Sprachgemeinschaften relativ spät gekommen ist. 3. In der Liturgie verwendeten die Slowaken bis zum Auftritt Anton Bemolaks tschechische und die Ostslowenen bis Ferenc Temlins Tätigkeit kajkavische Vorlagen. Im Vergleich zu den Fremdsprachen Latein, Deutsch und Ungarisch übernahmen Tschechisch und Kajkavisch als verwandte Sprachen die Funktion einer eigenen, allerdings noch nicht kodifizierten Schriftsprache. 4. Zur Normierung beiden Sprachen kam es im 18. Jahrhundert im Rahmen des ungarischen Staates, und zwar so, dass das Slowakische bewusst vom Tschechischen und das Ostslowenische in Premuije vom Kajkavischen und Zentralslowenischen differenziert wurden. Die beiden Schriftsprachen formierten sich als überdialektale Systeme, das Slowakische als Interdialekt, der die so genannte Kultursprache vervollständigte. Bernolak normierte die slowakische Schriftsprache so, dass er einige katholische Varfasser des 17. und 18. Jahrhunderts berücksichtigte und das »Jesuiten-Slowakische« (die Sprache der Bibel) durch dialektale westslowakische Elemente bereicherte, während Štur im 19. Jahrhundert eher zetralslowakisch orientiert war. Im ostslowenischen a Raum in Prekmurje entstand eine überdialektale Norm unter Berücksichtigung bestimmter phonetischer, morphologischer und syntaktischer Besonderheiten von nördlichen und südlichen Dialekten dieses Sprachgebietes. 5. Die slowakische Sprachnorm differenzierte sich bewusst und immer stärker von der tschechischen, und die ostslowenische von der kajkavischen. In liturgischen Schriften wurde das Kajkavische mit slovenski jezik (slowenische Sprache) bezeichnet, so dass die Ostslowenen ihre Sprachnorm unter dem Namen stari slovenski jezik (alte slowenische Sprache) verbreiteten, um beide Schriftsprachen deutlicher zu unterscheiden. 6. Als Begründer der ostslowenischen Schriftsprache in Prekmurje gilt Štefan Küzmic, der in den 40er Jahren des 18. Jahrhunderts das Lyzeum in Bratislava besuchte und dort die slowakische Sprache wie auch Tendenzen zu ihrer Normierung kennen lernte. Erfahrungen, die er in Bratislava mit den Bemühungen um die schriftsprachliche Norm des Slowakischen gemacht hatte, beeinflus-sten wesentlich seine Tätigkeit als Übersetzer. Mit der Übersetzung von Nouvi Zakon gelang es ihm im Jahre 1771, die ostslowenische Sprache als schriftsprachliche Norm zu kodifizieren. Trotz der erwählen Ähnlichkeiten, die sich in Normierungsprozessen beider beobachteten Sprachen feststellen lassen, besteht zwischen der slowakischen und ostslowenischen Schriftnorm ein wesentlicher Unterschied. Während das Slowakische sich als eigenständige Schriftsprache einer slawischen Nation etabliert hatte, wurde das Ostslowenische Mitte des 19. Jahrhunderts zusammen mit dem Zentralslowenischen zu einer neuen gesamtslowenischen Schriftnorm. Die so genannte neue slowenische Sprache (novoslovenščina) wurde zu einer einheitlichen Schriftsprache aller Slowenen. Die Vereinheitlichung war politisch bedingt bzw. begründet: Die Slowenen in Premurje waren nämlich jahrhundertelang vom zentralslowenischen Raum durch eine geographische sowie polirische Grenze getrennt. Zwei unterschiedliche Schriftnormen auf dem relativ kleinen slowenischen Raum waren in politischer Hinsicht allerdings ungünstig, so dass das poUtische Programm von Zedinjena Slovenija die Vereinheitlichung beider Schriftsprachen veriangte, um die national-politischen Interessen der Slowenen in der Österreichisch-Ungarischen Monarchie erfolgreicher durchsetzen zu können. 304 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKU Nataša Jakop UDK 811.163.6'367.635 Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Funkcijska delitev členkov: značilnosti naklonskih členkov 1 Razmejitev členkov od drugih besednih vrst 1.1 členki se kot samostojna besedna vrsta od drugih besed ločijo, ker so nepregibni, imajo posebno skladenjsko vlogo in pomen in nimajo vprašalnice.^ 1.1.1 Oblikoslovne značilnosti členkov Členki se ne sklanjajo, pregibajo po spolu in številu, spregajo ah stopnjujejo. Poleg členkov so nepregibne besedne vrste prislovi, medmeti, predlogi in vezniki. Prislovi so nepregibni v ožjem smislu, tj. nimajo oblikospreminjevalnih značilnosti (se ne sklanjajo, pregibajo po spolu, številu, spregajo). Nepregibnost v širšem smislu pomeni odsotnost oblikotvornih značilnosti (stopnjevanje, tvorba glagolskih oblik). Kljub temu da se prislovi lastnosti stopnjujejo, je prislov po definiciji nepregibna besedna vrsta (Toporišič, 1984: 345). Tudi nekateri velelni medmeti so pregibni — ločijo osebo in število: na, nate; lej, lejte (Toporišič, 1984: 386). 1.1.2 Skladenjske in pomenske značilnosti členkov Razločevalna lastnost med besednimi vrstami je skladenjska vloga v stavku. Členki, predlogi, vezniki in medmeti so »stavčni nečleni« (Toporišič, 1992: 308). Besede, ki so v stavku stavčni členi, izražajo predmetnost oziroma razmerje do predmetnosti, zato govorimo o predmetnopomenskih besedah: samostalniška beseda, pridevniška beseda, prislov, povedkovnik in glagol. Te besede imajo v stavku tudi svojo vprašalnico. Stavčni člen je pravzaprav skladenjska vloga predmetnopomenskih besednih vrst: samostalnik opravlja v stavku prvotno vlogo osebka, predmeta, glagol vlogo povedka, pridevnik vlogo prilastka, prislov vlogo prislovnega določila, povedkovnik vlogo povedkovega določila. Sicer je stavčni člen definiran kot »/s/tavčna pomenska enota s tipično obliko, posebnim mestom v stavčni zgradbi ter s tipično vprašalnico« (Toporišič, 1992: 308). Razločevalne kategorije predmetnopomenskost (pomenska značilnost), stavčnočlenskost (skladenjska značilnost) in vprašalnica so prekrivne, kar je razvidno iz Preglednice 1. J. Toporišič (1992) deli besede glede na pomen na polnopomenske (predmetnopomenske), tj. samostalniška beseda, pridevniška beseda, glagol, prislov, povedkovnik, in nepolnopomenske (slovnične), tj. veznik, predlog, členek, medmet. Členek nima niti predmetnega niti slovničnega pomena (Preglednica 1). Da je delitev besed glede na pomen drugotna, posredno nakazuje že J. ' Prispevek je prirejeni del diplomske naloge, ki je nastala pod mentorstvom doc. dr. Maije Bešter v študijskem letu 1998/1999. ^ O osnovnih merilih za razločevanje besednih vrst prim. J. Toporišič, 1984: 474,1. Černelič, 1991: 82. 305 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKIf Toporišič (1992: 7) v definiciji besednih vrst: »/to je/ množica besed z istimi slovničnimi značilnostmi: pregibanjskimi, skladenjskimi (pomenskimi)«. Osnovno merilo za delitev besed na besedne vrste je torej (ne)stavčnočlenskost: »Besede se razvrščajo v besedne vrste glede na hierarhizirano vlogo v stavčni zgradbi. /.../S skladenjskega vidika je mogoče deliti vse besedne vrste na stavčnočlenske in nestavčnočlenske /.../« (Vidovič Muha, 1984: 144). Teoretično to upošteva tudi J. Toporišič (1992: 273): »Besedne vrste so pravzaprav samo zaradi skladenjskih vlog.« Členki in prislovi, besedni vrsti, ki ju jezikoslovna literatura pogosto uvršča v isto skupino, imajo sicer podobne pregibanjske značilnosti (nepregibnost), a različne pomenske in skladenjske značilnosti. Prislov je predmetnopomenska beseda. V stavku je samostojni stavčni člen (prislovno določilo), zato ima svoje vprašalnice {kje, kdaj, zakaj, kako ipd). Členki in medmeti pa imajo skupno značilnost, da vzpostavljajo razmerje z govornim dogodkom, pri čemer razumem govorni dogodek kot govorčevo jezikovno dejavnost, tj. sporočanje nekega vedenja naslovniku v določenih okoliščinah.' Medmet je stavek, ki izraža govorčevo duševno stanje {joj av), posnema živalske glasove, šume {hov hov, bim bam) ali govorec z njim veleva {pst). Členek je z besedo izražen govorni dogodek:" Mama je baje zdrava <— Mama je zdrava. Tako so mi rekli. Členki in medmeti so stavki, vendar se razlikujejo v skladenjski rabi: členki so samostojni stavki {Da. Morda.) ali del drugega stavka {Na rojstni dan bo prišla tudi teta.), medmeti pa se nestavčno ne dajo rabiti {Joj. Pst.); izjema so primeri, ko je medmet stavčni člen {Miška pa smuk v luknjo.).^ 1.1.3 Skladenjska in pomenska vloga členkov - Stmitev, tj. zamena vsebinsko polnega stavka,* pri čemer členek opozarja na spremne okoliščine vsebine stavka ali njegovega dela: Na obisk so prišli tudi sošolci. Na obisk so prišli sošolci. Niso prišli samo prijatelji.; Jasna je seveda spet zamudila. —> Jasna je zamudila. To me ne preseneča. - Skladenjskonaklonska vloga: AU so prišli na obisk tudi sošolci? vprašalni skladenjski naklon; Ko bi me Jasna poklicala. -> želelni skladenjski naklon.'' - Vzpostavljajo pomenska razmerja s sobesedilom:* A: Janezu so ukradli denarnico. B: In kaj imam jaz pri tem? členek in se vsebinsko navezuje na predhodno besedilo. - Govoreči s členki vzpostavlja stik z naslovnikom:' Gradivo, ki ste ga prejeli, je seveda samo del naše problematike. —> s členkom seveda 'kot veste/kot (vam) je znano' govoreči vzpostavlja neposreden stik z naslovniki. ¦ J. Toporišič (1992: 54) razume govorni dogodek kot proces tvorjenja besedila, pri čemer govorec ni dejaven člen tega procesa in je izključen iz okoliščin: »/Govorni dogodek je/ /t/vorjenje besedila iz jezikovnih prvin z namenom, da se obvestilo o nečem od govorečega prenese ogovorjenemu.« Definicijo govornega dogodka, ki vidjučuje jezikovno dejavnost govorca, okoliščine in rezultat govorčeve jezikovne dejavnosti, je vpeljala M. Križaj Ortar (1997: 12): »Govorni dogodek /.../ sestoji iz govorjenja (govornega dejanja oz. govornih dejanj), njegovega sotvaija in njegovega izdelka.« "* A. Vidovič Muha (1984: 144) to imenuje »stavčnočlenska modifikacija«. Členke in medmete je opredelila kot »modifikacijski besedni vrsti«: »/m/edmeti kot izraz (globinske) stavčnostrukturirane povedi posredujejo celovit govorni dogodek /.../, členki kot izraz (globinskega) stavčnega dela povedi, stavčnega modifikatorja izraženega stavka /pa/ delni (necelovit) govorni dogodek /.../« (Vidovič Muha, 1999: 22). To, da členki spadajo k drugemu stavčnemu vzorcu, je ugotovil J. Toporišič (1982: 13, 39). ' O tem J. Toporišič (1982: 334). Zdi se, da so podobni primeri tudi pri členku: Ni rekel ne dane ne. Odgovarja samo z da in ne (predmet). J. Toporišič, 1982: 39, 333. ' I. Černelič (1991: 83) je prva uporabila pojem skladenjskonaklonska vloga pri nekaterih členkih. J. Toporišič (1982: 262, 270) navaja primere s členki ali, naj pri obravnavanju vprašalnega in želelnega skladenjskega naklona. * I. Černelič, 1991: 83. 306 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKU 1.2 Slovnične besedne vrste in slovnični pomen V jezikoslovni literaturi se nedosledno pojmujejo slovnične besedne vrste. J. Toporišič uvršča med slovnične besedne vrste različne besede: - nepredmetnopomenske besede: veznik, predlog, členek, medmet (1992: 289; pojem slovnična besedna vrsta); - predlog, veznik, členek (1982: 332). Slovnične besede so tiste, ki izražajo slovnični pomen. Slovnični pomen je pomen razmerij med jezikovnimi prvinami. Razmerja med jezikovnimi prvinami pa izražajo le predlogi in vezniki, pri čemer predlogi izražajo podredna razmerja, vezniki pa podredna ali priredna razmerja. Pojem slovnični pomen povzemam po A. Vidovič Muhi (1992: 35, 36): »Če si namreč odgovorimo, kaj sploh je slovnični pomen — slovnična funkcija v duhu strukturalne slovnice s trditvijo, da je to jezikovna sposobnost izražanja dveh temeljnih razmerij znotraj predmetnosti — odvisnostnega v okviru podrednosti in neodvisnostnega v okviru priredja, potem smo seveda takoj pri dveh besednih vrstah — predložni in vezniški. Gre skratka za dejstvo, da imamo veliko besed, katerih temeljna vloga je ravno izražanje slovničnega pomena.« (Podč. N. J.) J. Toporišič v Enciklopediji slovenskega jezika ni opredelil pojma slovnični pomen, čeprav ga je uporabil kot protipomenko pojmu predmetni pomen in v pomenu izražanja podrednih odnosov pri opredelitvi predloga:'" »Predlogi /.../ nimajo predmetnega pomena, ampak le slovnični, tj. z njim izražamo podredne skladenjske odnose med besedami oz. frazami.« (Toporišič, 1984: 348; podč. N. J.) Členki in medmeti ne spadajo med slovnične besedne vrste, ker ne izražajo razmerij med jezikovnimi prvinami. V prispevku niso podrobneje obravnavani t. i. navezovalni členki." Njihova vloga »vzpostavlja/ti/ zvez/o/ s sobesedilom« (Toporišič, 1984: 348) se namreč močno prekriva z vlogo medstavčnih veznikov. V tem smislu tudi njihov slovnični pomen ni izključen. Primer: A: Izgubila sem indeks, ne morem na izpit. B: In kaj boš zdaj? Preglednica 1: Razločevalne značilnosti členkov od drugih besednih vrst. Značilnosti Oblikoslovne značilnosti Pomenske značilnosti Vprašalnica Skladenjske značilnosti +/-pregibnost +/-predmetno- +/-slovnični +/-stavčno- raba stavčnih nečlenov v povedi Besedne vrste Samostalniška b. Pridevniška b. Glagol + + + pomenskost + + + pomen + + + členskost + + + del stavčnega člena 1 1 1 pastavek i 1 1 ' Na to vlogo členkov v povedi je opozoril T. Korošec; »Zaradi te značilnosti /tj. da povezujejo enote stavka z izvenbesedilno resničnostjo/ so nekateri členki {seveda, kajpada, pravzaprav) primerni za to, da govoreči z njimi vzpostavi neposrednejši, živahnejši stik s poslušalci« (Dular, Korošec, 1994: 58). Pojem slovnični pomen je uporabil tudi v teoriji upovedovanja: »Beseda dekle npr. ima predmetni pomen 'mlajša, neporočena oseba ženskega spola', njen slovnični ponien, ker je samostalnik, pa je lahko 'vršilka glagolskega dejanja' /.../ ali 'cilj glagolskega delovanja' /.../, 'okoliščina' /.../, 'lastnost' /.../ ipd.« (Toporišič, 1992: 191; pomen; podč. N. J.) Vlogo navezovalnih členkov je podrobneje obravnaval A. Skubic, 1999. 307 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI! Značilnosti Oblikoslovne značilnosti Pomenske značilnosti Vprašalnica Skladenjske značilnosti +/-pregibnost +/-predmetno- +/-slovnični +/-stavčno- raba stavčnih nečlenov v povedi Besedne vrste pomenskost pomen členskost del stavčnega člena pastavek Prislov - + - + + I 1 Povedkovnik + + - + + 1 1 Veznik - - + - - - - Predlog - - + - - - - Medmet - - - - - - + ČLENEK - - - - - + - 2 Delitev členkov v slovenskem in češkem jezikoslovju 2.1 Pomenska delitev členkov J. Toporišič (1974: 48) loči trinajst pomenskih skupin členkov: - členki, ki na kaj navezujejo: Zakaj potem ne greš.; - izražajo soodnosnost: Prišel sem zato, da bi pomagal; - poudarjajo: Ravno ti si mi moral to povedati; - izvzemajo: Prišli so le/samo trije.; - izražajo sodbo: Približno kilometer daleč je.; - dodajajo: Je tudi. pametna.; - izražajo pridržek: Pravzaprav je res.; - potrjujejo: Z)a, tako je.; - izražajo možnost ali verjetnost: Baje so ga videli.; - vprašujejo: A(fi.) si ga dobil?; - spodbujajo: Ita mi zgrneš spred oči.; - zanikajo, ne soglašajo: Afe hodi ven ob takem vremenu.; - izražajo čustvovanje: Žcd je tako. V Slovenski slovnici (1984) je osnovno merilo za delitev členkov še vedno pomen. V primerjavi s svojo prvo delitvijo je J. Toporišič opustil skupino členkov, ki izražajo soodnosnost, dodal členke, ki izražajo mnenje in domnevo {Baje so ga videli.; menda, češ, denimo, recimo), in skupino spodbujalnih členkov razdelil na dve skupini: spodbujalni trdilni {Ko bi bilo že konec tega sprenevedanja.; Naj bo po tvojem, najgre.) in spodbujalni nikalni členki {I)a me moreš tako jeziti, 'ne jezi me'; Nikar tako.). Skupinam členkov je dodal več primerov, drugače pa je delitev enaka delitvi izleta 1974. 308 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN CLANKIl 2.2 Funkcijska delitev členkov 2.2.1 Funkcijska delitev členkov v slovenskem jezikoslovju L Černelič je v dveh svojih prispevkih (1991,1993) podala zanimivo funkcijsko dehtev členkov, ker je ugotovila, da se »v novejšem času kaže težnja po združevanju /skupin členkov/« (Černelič Kozlevčar, 1993: 224). Merili za delitev sta - vloga členkov v stavku in - vezanost členkov na določeno besedno vrsto oziroma stavčni člen. 2.2.1.1 Osnovno merilo za delitev členkov je njihova vloga v stavku. I. Černelič loči členke, ki - opravljajo določeno vlogo v stavku glede na skladenjski naklon; sem uvršča po Toporišičevi razvrstitvi spodbujalne in vprašalne členke; - izražajo določeno razmerje do stvarnosti, resničnosti povedanega; sem uvršča po Toporišičevi razvrstitvi možnostne oziroma verjetnostne členke ter členke mnenja, domneve, zadržka; - se navezujejo na posamezni stavčni člen, pri čemer člen v stavku podčrtujejo, izpostavljajo; sem uvršča po Toporišičevi razvrstitvi poudarne, izvzemalne in presojevalne členke; - ne vežejo stavkov, ampak izražajo razmerje do sobesedila; sem uvršča po Toporišičevi razvrstitvi navezovalne členke. V nobeno od teh skupin ni uvrstila po Toporišičevi razvrstitvi čustvenih členkov in členkov zanikanja, nesoglasja, ker »ima/jo/ drugačno vlogo v stavku«, pri čemer ni opredelila, kakšna je njihova vloga (Černelič Kozlevčar, 1993: 225). A. Skubic je ugotovil, da »/s/lovenska teorija besednih vrst členke navadno opisuje po semantičnih merilih, ne pa po funkciji, ki jo igrajo v strukturi in pomenski podstavi stavka«. Po Hallidayevi angleški slovnici je določal funkcijo slovenskih členkov in jih razvrstil v dve skupini: povezovalni in modalni členki. »Zdi se, da sta njihovi funkciji v skladnji stavka predvsem dve: povezovalna (kohezijska, konektorska) in modalna. Ti funkciji sta analogni funkcijama povezovalnega in modalnega adjunkta iz teorije sistemskega funkcionalizma M. A. K. Hallidaya« (Skubic, 1999: 211). Skubic je v prispevku podrobneje anahziral le povezovalne vloge členkov. 2.2.1.2 Osnovno merilo za delitev členkov je njihova vezanost na določeno besedno vrsto oziroma stavčni člen. I. Černelič ločuje členke, ki - so del povedka in stojijo zlasti ob glagolu; sem uvršča po Toporišičevi razvrstitvi potijevalne členke, členke zanikanja, nesoglašanja, možnostne, verjetnostne členke in členke mnenja, domneve; - stojijo ob samostalnikih in izrazih količine; sem uvršča po Toporišičevi razvrstitvi poudarne, izvzemalne, dodajalne in presojevalne členke. V nobeno skupino ni uvrstila po Toporišičevi razvrstitvi navezovalnih členkov, členkov čustvovanja, zadržka, vprašalnih in spodbujalnih členkov. Zanimiva je teoretična funkcijska delitev členkov (takrat še prislovov) na dve skupini pri J. Toporišiču (1966: 164): »Poleg takih /pravih/ prislovov pa imamo še take, po katerih se ni mogoče vprašati. Ti izražajo poseben odnos govorečega do vsebine stavka ah do posameznega njegovega dela.« (Podč. N. J.) 309 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI? 2.2.2 Funkcijska delitev členkov v češkem jezikoslovju V češki slovnici (1996) delijo členke glede na njihovo vlogo in šele drugotno glede na njihov pomen. Ločijo členke, ki - uvajajo povedi in določajo njihov naklon (vprašanje, ukaz, želja, vzklik) ali izražajo razmerje govorečega do vsebine povedi: at, necht, kež, což: Aj se brzo uzdraviš! Kež se ti to podaji! Zdalipak to viš? Což o to! To je ale počasi!; - se praviloma rabijo kot vezniki: Ale sluši ti to! Že se ti chce!Aby se jim tak neco stalo!; - nimajo vloge uvajanja stavkov; imajo pomen pritrjevanja, spodbujanja {ono, tak delej), poudarjanja (zejmena, prave) in naklonski členki {asi snad pry). 3 Funkcijska in pomenska delitev členkov Osnovno merilo za delitev členkov je njihova vloga v stavku, povedi oziroma besedilu. Delitev členkov glede na njihov pomen je zaradi dejstva, da »/č/lenki nimajo stvarnega pomena /npr. ali, da, mar ipd./ oziroma /je/ delež tega /.../ pri različnih členkih različen /npr. ravno/«, drugotna (Černelič Kozlevčar, 1993: 225). Glede na to lahko govorimo o treh (funkcijskih) skupinah členkov z dvema podskupinama: navezovalni, naklonski (skladenjskonaklonski in naklonski v ožjem smislu) in poudami členki. Preglednica 2: Funkcijska delitev členkov. DELITEV ČLENKOV GLEDE NA VLOGO V STAVKU, POVEDI, BESEDILU 1 NAVEZOVALNI ČLENKI NAKLONSKI ČLENKI . POUDARNI ČLENKI NAKLONSKI (v ožjem smislu) SKLADENJSKONAKLONSKI 3.1 Navezovalni členki Členki, katerih vloga je vzpostavljati pomenska razmerja s sobesedilom, so navezovalni členki. To so členki, za katere J. Toporišič (1984: 384) ugotavlja, da se »po vlogi približujejo veznikom /.. ./«.'^ I. Černelič (1991) je ugotovila, da členke od veznikov ločuje »/p/rav dejstvo, da ne vežejo stavkov, ampak izražajo razmerje do prej povedanega ali iz okoliščin govornega položaja znanega«, pri tem pa opozarja, da »meja ni ostra in je treba še ugotoviti, kako je z vezavo med povedmi in kakšna je vloga členkov v zloženi povedi«. Za določanje pomena teh členkov moramo upoštevati sobesedilo oziroma okoliščine sporazumevanja — večinoma se pojavljajo v govorjenih besedilih. Do podobne ugotovitve je pravzaprav prišel že L. Svetec (1862) več kot sto let prej: »Tisti i, s katerim Slovenci v nekih prilikah govor začenjamo, kakor: / kaj praviš? I pa mu daj! I no pa pojdi! itn. ni veznik /.../.« (Podč. N. J.) 310 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI! Primer: A: Jasna, v trgovino grem. B: Prosim? 'oprosti, kaj si rekla/nisem te slišala/lahko ponoviš ipd.' izraža vljudnostno vprašanje po nerazumljeni trditvi.'^ 3.2 Naklonski členki Členki, s katerimi govorec izraža svoje razmerje do vsebine, izražene v pomenski podstavi povedi, ali do naslovnika, so naklonski členki. Govorčevo razmerje do povedi je opredelila M. Križaj Ortar (1997: 68): »Naklonska sestavina povedi je tista pomenska sestavina povedi, v kateri je izraženo govorčevo razmerje do stvarnosti (izseka stvarnosti), tj. njegova vednost o čem, prepričanje v kaj, sodba o čem, čustvo do česa oz. do naslovnika ali hotenje po besednem ah nebesednem dejanju.« Glede na vlogo v povedi jih delimo na naklonske (v ožjem smislu) in skladenjskonaklonske členke. Obojim je skupna naklonska vloga, tj. z njimi govorec izraža razmerje do vsebine povedi ali naslovnika. Razlikujejo se funkcijsko: naklonski členki za razliko od skladenjskonaklonskih ne vplivajo na skladenjski naklon povedi oziroma niso sredstvo za določanje skladenjskega naklona povedi. Preglednica 3: Funkcijsko ločevanje skladenjskonaklonskih členkov in naklonskih členkov (v ožjem smislu). govorčevo razmerje do pomenske podstave povedi SKLADENJSKONAKLONSKI ČLENKI mama, iti, trgovina POMENSKA PODSTAVA POVEDI mama, iti, trgovina členek čustvovanja Žal gre mama v trgovino možnostni, verjetnostni členek Verjetno je šla mama v trgovino. členek mnenja, domneve Baje je šla mama v trgovino. členek zadržka Pravzaprav je šla mama v trgovino. členek zanikanja Nikakor, mama ne bo šla v trgovino. pritrjevalni členek Da, mama je šla v trgovino. vprašalni členek Ali gre mama v trgovino? VPRAŠALNA POVED želelni členek Naj gre mama v trgovino. Ko hi šla mama v trgovino. h. ŽELELNI POVEDI -> PRIPOVEDNE POVEDI 13 SSKJ, 1994: 1084. 311 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN CLANKIl 3.2.1 Skladenjskonaklonski členki Členki, s katerimi govorec vzpostavi svoje razmerje do pomenske podstave povedi in katerih vloga je skladenjsko modificirati poved, tj. določati oziroma spreminjati skladenjski naklon povedi, so skladenjskonaklonski členki. V nekaterih primerih ravno členki določajo naklon povedi, npr. vprašalni členki ali, kaj,mar. Skladenjskonaklonska moč členka se kaže v primeru Jutri se vidimo, kajne?, kjer pastavčno rabljeni vprašalni členek kajne določa naklon celotne povedi, čeprav ima prvi stavek soredja povedni naklon. Zdi se, da se pomen (izražanje določenega govornega dejanja, npr. želje, vprašanja, ukaza, zapovedi, prošnje) in vloga povedi (tvorjenje želelnih, vprašalnih povedi) pri teh členkih močno prekrivata. V to skupino uvrščamo po Toporišičevi razvrstitvi vprašalne in nekatere spodbujalne členke. Pomenski skupini skladenjskonaklonskih členkov sta torej vprašalni {ali, kaj) in želelni {naj, ko) členki. 3.2.2 Značilnosti skladenjskonaklonskega členka naj J. Toporišič (1984: 385) je opredelil členek mj le s pomenskega vidika, ne pa tudi s funkcijskega. Členek naj je spodbujalni, ker spodbuja/poziva govorečega ali neudeleženca pogovora k izvršitvi glagolskega dogodka. To se formalno kaže v rabi členka naj ob glagolu v 1. osebi (govoreči) ali 3. osebi (neudeleženec pogovora) vseh števil. Členek naj se ob glagolu v 2. osebi (ogovorjeni) vseh števil ne rabi, ker se spodbujanje/pozivanje ogovorjenega k izvršitvi glagolskega dogodka izraža z naklonskimi oblikami — velelnikom {piši, pišita, pišite): »Neogovorjenemu ne moremo velevati, za tega si samo želimo, da bi kaj storil. /.../ Velelne povedi torej izražajo voljo govorečega, da bi kdo drug, tj. ogovorjeni (lahko tudi on skupaj z njimi), kaj storil« (J. Toporišič, 1982: 266.) To pomeni, da je spodbujanje/pozivanje govorečega in neudeleženca pogovora mogoče izraziti samo s skladenjskim naklonom povedi, ne z glagolskim.'^ Členek naj je sredstvo za izražanje želelnega skladenjskega naklona povedi, zato je funkcijsko skladenjskonaklonski členek."' Rabi se ob glagolu," pri čemer ne stoji nujno neposredno pred njim {Naj te koklja brcne). Glagol je vedno v povednem sedanjiku, razen polnopomenski glagol biti, ki je samo v prihodnjiku. Govorno dejanje, ki ga izraža poved s členkom naj, je včasih mogoče razbrati šele iz sobesedila ali okoliščin sporazumevanja. V premem govoru je členek naj vedno sredstvo za izražanje pozivnega govornega dejanja, v katerem je dejavnost govorca pripraviti naslovnika k temu, da bi ta v prihodnosti opravil zahtevano/želeno dejanje:'* Naj pride Jasna k tabli. Pretvorba premega govora v poročani govor pomeni izgubo členka oziroma dobi členek vlogo veznika: Učiteljica je prosila/ukazala/svetovala, naj pride Jasna k tabli. Kaže, da sta skladenjskonaklonska vloga in pomen členkov določljiva samo iz sobesedila ali okoliščin. To dokazujejo različni performativni glagoli pozivnega govornega dejanja {prositi, ukazati, svetovati). Členek naj je tako sredstvo za izražanje Ločiti moramo vprašalni zaimek (Kaj delaš?) in vprašalni členek (Kaj 'ali'je res bolan?). " M. Križaj Ortar (1997:42) uvršča med naklonske oblike tudi želelnik, ki ga od drugih dveh nepovednih glagolskih naklonov (velelni, vprašalni) loči glede na vršilca dejanja: »/.../ če naj bo vršilec zaželenega dejanja govorec, izrazi to s pogojnikom (npr. Hočem/Želim, da zaspim. — Zaspal bi); če je za vršilca zaželenega dejanja določil naslovnika, uporabi velelnik (Hočem/Želim, da zaspiš. — Zaspi.); če pa naj bo vršilec zaželenega dejanja kdo drug, tj. ne govorec, ne naslovnik, izrazi to z želelnikom (npr. Hočem/Želim, da Ana zaspi. —Ana naj zaspi.).« Zdi se, da vršilec dejanja ne more biti razločevalno merilo med naklonskimi oblikami, saj izraža s členkom naj željo/hotenje tudi govorec: Hočem/Želim, da zaspim. — Naj zaspim. Zanimivo je, da je ponazoritveni primer definicije želelnega skladenjskega naklona pri J. Toporišiču (1992: 382) ravno členek naj: »Naj pevec drug vam srečo opisuje.« (Podč. N. J.) L Černelič (1991: 82) je ugotovila, da nekateri členki nastopajo zlasti ob glagolu oziroma povedku. Imenuje jih naklonski členki. Prim. M. Bešter, 1994: 47. 312 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46,JOOO/OI.JL 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKIl prošnje, želje, ukaza, nasveta in v vseh primerih izraža pozivnost ali spodbujanje naslovnika, skladenjski naklon pa je želelni. Členek naj lahko določa tudi vprašalni skladenjski naklon: Naj grem domov? V tem primeru pravzaprav členek naj prevzame vlogo vprašalnega členka ali. Preglednica 4: Značilnosti skladenjskonaklonskega členka naj. Členek Vezanost na besedno vrsto Primeri Raba Stavčni ustreznih Govorno dejanje Uvrstitev naj glagol biti v prih. naj bom prva del stavka dovoliti/ pustiti, da pozivno pomenska funkcijska glagol v poved. sed. 1. os. ed. hoteti, ukazati, da spodbujalni členek skladenjsko-naklonski (govoreči) dv. mn. 3. os. ed. (neud. pog.) dv. mn. naj grem naj greva naj gremo naj gre naj gresta naj gredo vprašalni členek 'ali naj' členek (želelni) 3.2.3 Značilnosti skladenjskonaklonskega členka ali Členek ali je skladenjskonaklonski členek, in sicer določa vprašalni skladenjski naklon. Povedi s členkom ali so vprašalne (Ali prideš?) ali vzklične'' (Ali mi zgineš!). S formalnega, skladenjskega, funkcijskega in pomenskega vidika je mogoče ločiti dve vrsti skladenjskonaklonskega členka ali: vprašalni členek ali in nevprašalni čustveni členek ali. Vloga vprašalnega členka je uvajanje odločevalnega vprašanja. Rabi se kot del stavka ali samostojno (pastavčno): Ali prideš? — To je tvoj mož, ali ne? Poved z vprašalnim členkom se loči od povedi z nevprašalnim čustvenim členkom po končnem ločilu v zapisanem besedilu (vprašaj — klicaj ali pika) in intonaciji v govoru (vprašalna rastoča — vzklična). Nevprašalnih čustvenih členkov ne moremo rabiti pastavčno. Zaradi vzklične intonacije so take povedi čustveno obarvane, pogosto imajo ironični pomen.^° Kot take se pojavljajo predvsem pri praktičnem sporazumevanju in v umetnostnih besedihh. V znanstvenih besedilih so zaradi čustvenosti in ironičnosti zaznamovane. Povedi z vprašalnim členkom se rabijo v vseh funkcijskih zvrsteh nezaznamovano. Povedi s členkom ali se razlikujejo tudi z vidika teorije govornih dejanj. Povedi z vprašalnim členkom izražajo samo pozivna govorna dejanja: govorec želi pripraviti naslovnika k temu, da bi mu sporočil podatek o resničnostni vrednosti sporočila.^' Povedi z nevprašalnim čustvenim členkom lahko izražajo neko govorčevo ugotovitev, vedenje; to je prikazovalno oziroma predstavitveno govorno dejanje {Ali si pametna.; Ali smo se smejali.). Druga možnost je, da govorec želi pripraviti naslovnika, da bi ta opravil neko dejanje; to je pozivno govorno dejanje {Presneti mulec, ali ne boš jedel!). 1' Vzklične povedi so pod vplivom čustvenosti modificirane vprašalne, pripovedne ali želelne povedi. Prim. J. Toporišič (1992: 361; vzklična intonacija, vzklična poved). Čustvenost stavka z nevprašalnim čustvenim členkom nasproti vprašalnim členkom loči SSKJ s kvalifikatorjem ekspr. (ekspresivno), ki označuje »močno čustveno obarvane besede, pomen ali zveze«. (SSKJ, 1994: Uvod; podč. N. J.) 21 Prim. O. Kunst Gnamuš, 1984: 85. 313 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI! Preglednica 5: Značilnosti skladenjskonaklonskega členka ali. Členek Raba Primeri Stavčni ustreznik Govorno dejanje Uvrstitev ali pastavek del stavka To je tvoj mož, ali ne? Ali te ni nič sram? to je gotovo te vprašam pozivno vprašalni del stavka Ali bo gledal! to lahko rečem prikazovalno nevprašalni Ali si pameten! Ali bo mir! to ukazujem pozivno čustveni 3.3 Naklonski členki (v OTJem smislu) Členki, s katerimi govorec izraža svoje razmerje do vsebine povedi oziroma naslovnika, a ne vplivajo na skladenjski naklon povedi, so naklonski členki.^^ L Černelič Kozlevčar (1993: 224) je opredelila naklonske členke kot členke, ki »izražajo možnost, verjetnost, mnenje, domnevo, zadržek /in jim/ je skupno to, da izražajo določeno razmerje do stvarnosti, resničnosti povedanega«. Neupravičeno je iz te skupine izločila členke čustvovanja in zanikanja, saj tudi ti izražajo govorčevo razmerje do povedi.^' Funkcijsko so ti členki večinoma del povedka: Jasna je baje bolna. Pomenske skupine naklonskih členkov so: 1. Členki čustvovanja: z njimi izraža govorec svoje duševnostno stanje (veselje, ljubezen, sovraštvo, navdušenje, prezir, občudovanje, zavist, zasmeh, ironijo ipd.): žal, dobro, hvala bogu; Da me moreš tako jeziti! 2. Členki, s katerimi govorec pritrjuje naslovniku/sebi oziroma soglaša z njim: — pritrjevanje brez pridržka: Seveda, vem, da je hudo.; Res/Gotovo, predaleč je šel.; Pri delu nam boš pomagal? Kakopa (kjjKajpa (k)/Kajpada.; Si pripravljen ? Ja/Da.; Me vzameš s sabo ? Menda ja. — pritrjevanje s pridržkom: Strokovnjak res/sicer ni, nekaj pa le ve;^ No, dalja, pa pridi jutri;^^ Bi še kos potice? Saj ni treba;^'^ Mislijo, da obvladujejo položaj. Že, toda ne bodo ga dolgo;^ Mislim, da je vse povedal Morda; Premalo znaš. Že mogoče, tovariš. 3. Členki, s katerimi govorec izraža svoje prepričanje o čem oziroma želi z njimi prepričati naslovnika/sebe o čem: Ti se ga boš seveda še spomnil; Tu je res dolgčas;^'^ Takemu delu gotovo ne bo kos; Nisem jaz kriv, zares ne; Ni še prišel, verjetno je zaspal; Mogoče je pa res. 4. Členki, s katerimi govorec izraža svoje stališče do česa: Ba/e so se zelo bogati; Recimo, da začne goreti; Zakaj že odhajaš?^ To je ugotovila že O. Kunst Gnamuš (1984; 72): »Svoje razmerje do sporočene vsebine, stopnjo verjetja, lahko izrazi /sporočevalec/ z naklonskimi prislovi ali členki: VerjetnolMogočelNedvomnolZagotovo je Mojca noseča.« ^ Prim. J. Toporišič (1992: 19): čustvenostna določitev; (146); nikahia določitev pomenske podstave in M. Križaj Ortar (1997: 68). Prim. SSKJ, 1994: 539: »3. v medmetni rabi izraža soglasje, pritrjevanje brez pridržka«. ^ Prim. SSKJ, 1994: 1161, 1216: »izraža rahlo omejitev, pridržek«. SSKJ, 1994: 112, 353: »izraža obotavljanje, pomislek«. SSKJ, 1994: 1188: »6. izraža soglasje, (zadržano) pritrjevanje«. ^ SSKJ, 1994: 1698: »17. v medmetni rabi izraža zadržano pritrjevanje«. 2' SSKJ, 1994: 1161: »2. ekspr. izraža podkrepitev trditve«. ^ Za členek že je O. Kunst Gnamuš (1986) ugotavila, da »izraža neskladje med pričakovanjem in dejanskostjo«. 314 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI 5. Členki, s katerimi govorec zanika veljavnost trditve oziroma označi predmetno vsebino za neveljavno ali ne soglaša z naslovnikom: Ne hodi domov.; Tega nikakor ne morem narediti.; S to izjavo ni škodil samo sebi, nasprotno, to bo škodilo vsemu kolektivu.^^ Med naklonske členke (v ožjem smislu) uvrščamo po Toporišičevi razvrstitvi členke čustvovanja, možnostne in verjetnostne členke, členke mnenja, domneve, zadržka, zanikanja in pritrjevalne členke. 3.4 Poudarili členki Členki, ki so skladenjsko del stavčnega člena v povedi, so poudarni členki. Stojijo lahko ob vseh predmetnopomenskih besedah (samostalniški in pridevniški besedi, glagolu, prislovu in povedkovniku). Taki so členki predvsem, celo, samo, le, vsaj, tudi, skoraj. Najmanj so poudarni členki vezani na glagol (ravno, prav, posebno, komaj, približno, tako) in povedkovnik {posebno, zlasti, komaj, približno, tako) oziroma povedek.^^ Stavčni člen, ob katerem stoji poudarni členek, dobi v povedi določen pomenski odtenek: Jasna in Tina sta prijateljici. Včeraj je šla Tina na rojstni dan. Tam je bila tudi Jasna. -> Na rojstnem dnevu sta bili Tina in Jasna. Stavki s poudarnimi členki so skladenjsko okrepljeni nasproti stavkom brez členkov.-'^ V to skupino uvrščamo po Toporišičevi razvrstitvi poudarne, presojevalne, dodajalne in izvzemalne členke. To so tudi pomenske skupine poudamih členkov. Literatura Bešter, Maija (1994). Tip besedila kot izrazilo sporočevalčevega namena. Uporabno jezikoslovje, 44-52. Černelič, Ivanka (1991). Členek kot besedna vrsta. Jezikoslovni zapiski 1, 73-85. Černelič Kozlevčar, Ivanka (1993). O delitvi členkov. Zbornik Slavističnega društva Slovenije 3, 213-225. Dular, Janez in Korošec, Tomo (1994). Slovenski jezik 3, Maribor: Obzorja. Havranek, Bohumil in Jedlička, Alois (1996). Stručna mluvnice češka. Praha: Fortuna. Jakop, Nataša (2000). Vezanost poudarnih členkov na določeno besedno vrsto oziroma stavčni člen. Jezikoslovni zapiski 6, 67-80. Korošec, Tomo (1981). Besediloslovna vprašanja slovenščine. XXVII. Seminar slovenskega jezika literature in kulture. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. 173-188. Križaj Ortar, Martina (1997). Poročani govor v slovenščini (skladenjsko-pragmatični vidik). Doktorska disertacija. Ljubljana. Kunst Gnamuš, Olga (1984). Govorno dejanje — družbeno dejanje: komunikacijski model jezikovne vzgoje. Ljubljana: Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani. Kunst Gnamuš, Olga (1986). Razumevanje in tvorjenje besedila. Ljubljana: Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani. Petrič, Teodor (1993). Stavki z naklonskimi členki kot okrepljene skladenjske zgradbe. Jezik tako in drugače. Ljubljana: Društvo za uporabno jezikoslovje Slovenije, 252-262. 3' členek nasprotno je v SSKJ (1994: 627) obravnavan neustrezno kot podgeslo pridevnika nasproten -tna, -o z oznako prislov. Od prislova se loči po skladenjski rabi: členek je le v samostojni, pastavčni rabi, sicer je lastnostni prislov: nasprotno delovati. 32 Podrobneje je vezanost poudarnih členkov na določeno besedno vrsto oziroma stavčni člen obravnavala N. Jakop, 2000. 33 O tem prim. T. Petrič, 1993: 252. 315 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN Č L A N K I| Petrič, Teodor (1995). Naklonski členki v nemščini. Doktorska disertacija. Ljubljana. Skubic, Andrej (1999). Ogled kohezijske vloge slovenskega členka. Slavistična revija 2 (47), 211-238. Slovar slovenskega knjižnega jezika (1994). Ljubljana: Državna založba Slovenije. Svetec Podgorski, Luka (1862). O členkih. Novice, 407, 415, 427. Toporišič, Jože (1966). Slovenski knjižni jezik 2. Maribor: Obzorja. Toporišič, Jože (1974). Kratko oblikoslovje slovenskega knjižnega jezika. Slovenski jezik, literatura in kultura, 29-50. Toporišič, Jože (1982). Nova slovenska skladnja. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Toporišič, Jože (1984). Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. Toporišič, Jože (1991). Členki in njihovi stavčni ustrezniki. XXVII. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete, 3-16. Vidovič Muha, Ada (1984). Nova slovenska skladnja J. Toporišiča. Slavistična revija 2 (32), 142-155. Vidovič Muha, Ada (1992). Slovnična obvestihiost Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Zbornik Slavističnega društva 3, 35^9. Vidovič Muha, Ada (1999). Čas in prostor, ujeta v slovenski slovar 20. stoletja: Poudarek na komunikacijskem vidiku Slovarja slovenskega knjižnega jezika. 35. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 7-26. Nataša Jakop UDK811.163.6'367.635 SUMMARY A FUNCTIONAL CLASSIFICATION OF PARTICLES: CHARACTERISTICS OF MODAL PARTICLES Particles are non-inflectional words with no object meaning, no grammatical meaning, and no corresponding question-word. They do not function as a clause element, but are rather used either as independent clauses or as parts of a clause element. Some semantic groups of particles have a similar function in the clause, sentence, and text; therefore it seems appropriate to categorise them into three or four (functional) groups: cohesive, modal, mood, and emphatic particles. The particles naj and alt are means for expressing the optative and interrogative moods respectively. The particle naj is used only with verbs in the first or third persons of all three numbers. Syntactically, it is part of the predi-cator. It expresses instigation of/ appeal to the speaker(s) or a person/ persons not participating in the conversation. Semantically, it is a means for expressing a request, wish, order, or piece of advice. The particle all used either as a non-verbal clause or as part of a clause (part of the predicator) and performing an appellative (interpersonal) function is an interrogative particle. The particle all used only part of a clause (part of the predicator) and performing either an appellative (interpersonal) or a representational function is a non-interrogative emotive particle. The meaning of sentences with a non-interrogative emotive particle is frequently ironic. Such sentences are particularly common in con- versation (both in everyday communication and in literature). Sentences with the interrogative ali are used as unmarked syntactic pattems in all functional genres. Modal particles (which do not change the mood of the clause) are used to express the speaker's emotional state, to agree with the addressee/ oneself (with or without reservation), to express one's opinion about something or to try and convince the addressee/ oneself about something, to express one's point of view about something, to deny the truth-value of a statement, to denote a content as not true, or to disagree with the addressee. The meaning of these particles can mostly be determined only on the basis of context. E.g., the particle res can be used to agree without reservation (Res, predaleč je šel. = Indeed, he went too far.) or with reservation (Strokovnjak res ni, nekaj pa le ve. = He may not be an expert, but he does know a thing or two.), to express the speaker's belief about something, or to attempt to convince the addressee about something (Tu je res dolgčas, se ti ne zdi? = It's really boring here, isn't it?; Nisem jaz kriv, res ne. = It wasn't my fault, it really wasn't.) Particles are a complex group of words and to give just their semantic value in a dictionary is not enough. They should be treated also in terms of their function in text. Such analysis also makes it easier to distinguish them from other parts of speech. 316 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN CLANKlI Miran Hladnilc UDK 82.09(497.4):929 Kidrič F. Filozofska fakulteta v Ljubljani France Kidrič danes >Bc 'odimo si na jasnem, prešernoslovje lahko tudi ubija. Sicer sem pa še kot bruc na univerzi moral poslušati prešernoslovje, ki bi me spravilo v obup, če ne bi imel pri roki Prešernovih Poezij.« Tako je nedavno zapisal starosta slovenske literarne vede in osrednji slovenski prešemoslovec Boris Paternu, z mislijo na svojega učitelja Franceta Kidriča.i Akademik, ki je sicer zastopnik metode imanentne oz. integralne interpretacije besedila, je bil tudi na drugih mestih do dela Franceta Kidriča neusmiljeno kritičen. Za začetna obdobja novih literarnovednih paradigem je borbeni odnos do predhodnih razlagalnih postopkov običajen in razumljiv, sčasoma pa se izključevalna borbenost umakne plodnejšemu prevzemanju in vključevanju dosežkov predhodnih literarnovednih šol. Paternujev gnev nad Kidričevim pozitivizmom se je presenetljivo zavlekel vse v današnje čase. V odporu do faktografskih postopkov v slovenski literarni vedi Paternu nikakor ni bil osamljen — od Kidriča se je odmaknila cela generacija ljubljanskih literarnih zgodovinarjev, rojenih med 1920 in 1930; navdihovali so se raje pri ruskih formalistih, Emilu Staigerju, Franzu Stanzlu idr. Po smrti leta 1950 je slovenska Uterama veda Franceta Kidriča relativno redko jemala v misel. Najbolj je med literarnimi zgodovinarji preučeval njegovo delo Darko Dolinar, ki je avtor leksikonskih gesel v ES in v leksikonu CZ Slovenska književnost, urednik njegovih Izbranih spisov iz leta 1978 in pisec nekaj razprav o Kidriču v osrednjih strokovnih časopisih.^ Med upravitelje Kidričeve zapuščine bi lahko uvrstili tudi pokojnega Jožeta Koruzo, ki je po Kidriču predaval starejšo slovensko književnost na slavistiki in je Kidričevo delo za obletniško priložnost populariziral v Delu in JiS.^ Če pustimo ob strani drobne prispevke'' in navedemo le publikacije, ki se izrecno posvečajo Kidričevemu delu, dobimo mimo Dolinarjevega samo še tri imena: o Kidriču so pisali zgodovinar, Kidričev akademijski kolega Bogo Grafenauer,^ v zadnjem času pa Majda Stanovnik in Vilko Novak.*" Odpor slovenske literarne zgodovine do Kidriča je težko razumljiv tudi zato, ker bi med njim in njegovimi neposrednimi učenci vsaj po nazorski plati (šlo je za liberalsko-levičarsko platformo) morala obstajati določena sorodnost in soglasje. Vendar so, kolikor se spominjam iz časov svojega slovenističnega študija, Kidričevim tezam izrecno nasprotovali celo politično podobno ^ Boris Paternu (19999). Kaj s Prešernom v času globalizacije? Delo 6. 2. 1999, 10. France Kidrič (1978). Izbrani spisi, 1-3. (Dela, 35). Ljubljana: SAZU; Darko Dolinar (1976). Literarna umetnost v delu Franceta Kidriča. SR, 103-118, 267-78; isti (1980). Ob spominu na Franceta Kidriča. NR 27. 6. 1980, 356. ^ Jože Koruza (1979/80). Pomen Franceta Kidriča v slovenski literarni vedi. JiS, 186-91; France Kidrič in naša slovstvena dediščina. Delo 3. 4. 1980,13; 25. 3. 1980. '* Jože Pogačnik (1994). Slovenska literarna veda ob ustanovitvi univerze. SR, 355-63; France Bemik (1975). Živi dosežki znanstvene misli: beseda o dr. Francetu Kidriču. Delo 19. 4. 1975, 27. 5 Bogo Grafenauer (1950/51). France Kidrič. Zgodovinski časopis, 219-20. ^ Majda Stanovnik (1994). Prevod kot sestavina slovenske književnosti v Kidričevi Zgodovini slovenskega slovstva. SR, 399^05; Vilko Novak (1992). France Kidrič (1880-1950). Srce in oko, št. 41, 511-13. 317 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN CLANKI< usmerjeni jezikoslovci. V mislih imam Bredo Pogorelec, ki je dajala prednost domnevam Kidričevega katoliškega oponenta Ivana Grafenauerja o kontinuiranosti slovenske pisne tradicije. Menda je bil Kidrič precej slab predavatelj, vendar to ne more biti zadostna razlaga njegove splošne nepriljubljenosti. Zapletel se je sicer v nekaj strokovnih polemik — okrcal je Ivana Grafenauerja (spor je imel nedvomno nazorsko osnovo) pa Antona Slodnjaka, Jožo Glonarja in Avgusta Žigona —, vendar, sodeč po slogu, prepirljive narave ni bil in mu ni mogoče očitati, da je izziva! in spore začel. Za nazorskimi nesoglasji so verjetno, tako kot vedno na Slovenskem, delovali osebno prestižnostni motivi, preprosto: kdo bo nosil slovenski literarnozgodovinski zvonec. Med strokovne razlage za odmik od Kidričeve metode naj prispevam naslednjo poljudno domnevo: Kidrič je pač tako zasičil pozitivistično literarnozgodovinsko opcijo, da za izpopolnjevanje ali celo preseganje te metode enostavno ni bilo več možnosti. Zato so se učenci od učitelja odvrnili in si izbrali metodo, ki je bila njegovi v poglavitnih točkah nasprotna, Kidričev pozitivizem pa postavili za šolski zgled, kako se v literarni zgodovini ne sme delati. Ker sem bil nedavno označen za Kidričevega učenca, smem preveriti, kolikšno težo ima danes v stroki France Kidrič in ali ima kakšno možnost pozitivnega vpliva na literarnovedno metodologijo, potem ko se je borbenost imanentne interpretacijske šole in njenih modifikacij nekoliko unesla. Kakšen pomen ima danes Kidrič v slovenski literarni vedi, sem preizkusil z nekaj preprostega preštevanja citatov. V humanistiki preštevalni postopki nimajo ravno trdnega mesta in so pogosta tarča načelnih ugovorov. Ne glede na to, da v posameznostih rezultati preštevanja citatov lahko zavajajo, pa so v splošnem dokaj objektiven odraz vplivnosti in so v znanstvenem svetu pomemben kriterij pri pridobivanju raziskovalnega denarja in pri zavzemanju za akademske nazive.' S Tonetom Pretnarjem sva citate statistično nestremljivo preštevala že leta 1983.** Preštevanje je bilo omejeno z osebo in pisanjem tedaj umrlega Romana Jakobsona in najin cilj je bil oceniti njegov vpliv na slovensko literarno vedo in jezikoslovje. Lep zgled bibliometrične analize je pred kratkim izšel v Jeziku in slovstvu."^ Razprava je pregledovala citiranost jezikoslovnih, literamovednih in didaktičnih avtorjev, ugotavljala korelacijo med pogostnostjo objavljanja in članstvom v uredniškem odboru, starost citiranih del in citirance rangirala."' Kidričevo prisotnost v slovenski literarni vedi sem razbiral iz števila citatov v zadnjih petih letnikih osrednjih slovenskih znanstvenih periodičnih publikacij: Slavistične revije (SR), Jezika in slovstva (JiS) in Primerjalne književnosti (PK). Kidriča sem iskal v seznamih literature in/ali v bibliografsko zastavljenih opombah. Ne prav uspešno iskanje Kidriča se je kmalu spremenilo v zasledovanje drugih slovenskih literarnozgodovinskih imen, ki naj pokažejo, kam se je prevesil interes v sodobni literarni zgodovini. Ker je bil Kidrič prešernoslovec, sem odprl tudi zadnjo obsežnejšo kolektivno prešemoslovsko publikacijo in preštel citate Kidriča ter jih primerjal s citati drugih prešemoslovcev. France Kidrič se najpogosteje, v šestih člankih, pojavlja v SR. Avtorji ga, kot je pričakovati, zgolj omenjajo." Dotaknili so se ga Tone Smolej, Marko Stabej,'^ Darko Dolinar, Peter Svetina, 7 Jure Zupan, V slovenski znanosti so citacije povsem v skladu s svetovnimi trendi: objavljanje slovenskih znanstvenikov, Delo 1. dec. 1999, 14; Citiranost je predvsem odmev na raziskovalno delo. Delo 5. jan. 2000,13; Mladi raziskovalci prav nič ne zaostajajo za starejšimi: objavljanje slovenskih znanstvenikov II, Delo 26. jan. 2000, 14. * Tone Pretnar in Miran Hladnik, Roman Jakobson in Slavistična revija, SR 1983, 51-53. ^ Terezija Jambrovič idr., Bibliometrijska analiza revije/ezi/c in slovstvo, JiS 1999/2000, 33^44. Najpogosteje so bili citirani splošni strokovni priročniki (slovnica, literarne teorije, didaktike ipd.). " Največkrat so citirana dela: Zgodovina slovenskega slovstva od začetka do Zoisove smrti (1929-38). Ljubljana: SM, Die protestantische Kirchenordnung der Slovenen im 16. Jahrhundert (1919). (Heidelberg; Slavica) in uredništvo Korespondence Janeza Nep. Primica !808-1813 (1934). Ljubljana: Znanstveno društvo; Korespondence pomembnih Slovencev. '2 Tone Smolej (1999). Slovenska recepcija Jeana Racina. SR, 297-319; Marko Stabej (1998). Slovenski pesniški jezik z vidika jezikovnega načrtovanja do 1.1848. SR, 207-33. — Stabej se na Kidriča sklicuje kar petkrat. 318 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI Elisabeth Seitz in Igor Saksida.'^ Pomenljivo je, da gre skoraj v celoti za mlado generacijo filologov, rojenih po letu 1960. V JiS je njegovo ime zapisano samo dvakrat.'" Ker je bil Kidrič utemeljitelj samostojne smeri in oddelka za primerjalno književnost, bi še največ o njem pričakovali v reviji Primerjalna književnost, vendar tudi tu najdem samo dve omembi.'^ Neprimerno več je Kidriča v zborniku Prešernovi dnevi v Kranju. Iz preštevanja sem izpustil svoj članek, iz katerega bom citate izpisal posebej. Kljub temu se je Kidrič znašel na prvem mestu med referencami, zlasti po zaslugi obsežnejših prispevkov Gregorja Kocijana (40 navedkov) in Angelosa Baša (8 navedkov), omenjajo pa ga tudi drugi avtorji (Jože Žontar, Jože Pogačnik in Božena Tokarz). Ker je kranjski zbornik zadnje pomembno prešemoslovsko dejanje, smemo zapisati nepričakovan sklep, da je France Kidrič v prešernoslovju še vedno prva referenca. France Kidrič se z izjemo prešemoslovskega poglavja iz slovenske literarne zgodovine umika oz. v njem zavzema obrobno mesto. Pritrdimo lahko Darku Dolinarju, ki v Uvodu h Kidričevim Izbranim spisom pravi, da so njegove razprave »znane predvsem v ožjem krogu neposrednih znanstvenih interesentov« in da »se izgubljajo iz evidence«. Natumo dejstvo je, da so bolj živo kot Kidrič v našem pisanju odmevni avtorji mlajših generacij. Opisana usoda ni nič izjemnega, še najmanj, če pomislimo, da je od njegove smrti minilo že 50 let in da upad zanimanja beležijo tudi veliko mlajši literarni zgodovinarji: Boris Paternu v nedavnem intervjuju resignirano pripoveduje, kako hitro izginejo dela učiteljev s seznama obvezne literature za študente, takoj ko se upokojijo in prenehajo s predavanji,'* in Taras Kermauner s tožbo, da je danes v slovenskem prostoru in v stroki zamolčan, začenja obsežno pismo, ki sem ga prejel te dni. Slovenski literarni zgodovinarji po umiku s stolic (kaj šele po smrti) s kakšnim daljnosežnim vplivom v stroki ne morejo računati. Spomin nanje se obudi ob okroglih obletnicah ali ob obletnicah pomembnih pesnikov in pisateljev, ki so jih preučevali, preveč pa bi bilo trditi, da so nam nujno potrebni pri teoretičnem in metodološkem osmišljanju dela. Na osnovi vsega tega že lahko oblikujemo sodbo, da literamovedna bibliografija ni najbolj trdna naložba v tosvetno in posmrtno slavo. Poglejmo po pogostnosti sklicevanja v osrednjih znanstvenih revijah, kdo je stopil na Kidričevo mesto. Njegovi sodobniki in rivali Ivan Prijatelj, Ivan Grafenauer, Joža Glonar, Jakob Kelemina in Avgust Žigon ali njegovi nasledniki iz dvajset let mlajše generacije Anton Ocvirk, Fran Petre, Lino Legiša, Anton Slodnjak, Marja Boršnik in Alfonz Gspan? France Kidrič je glede na orisane zakonitosti naravnega zamiranja vpliva tudi v strokovni periodiki svetla izjema, saj je v razmerju do kolegov iz svoje generacije obdržal prvo mesto. Darko Dolinar (1997). Štrekelj, Pypin in opredelitev literarne zgodovine. SR, 247-67; Peter Svetina (1997). Ujemanje besednega naglasa in melodičnega poudarka v slovenski ljudski pesmi in pesmi slovenskih protestantov, SR, 203-206; Elisabeth Seitz (1995). Govorniško stilno sredstvo ali pomoč prevajanju? Dvojično vezniško priredje v izbranih besedilih Primoža Trubarja, Martina Lutra in njunih sodobnikov. SR, 469-89; Igor Saksida (1996). Začetki slovenske mladinske dramatike. SR, 169-92. '* Jonatan Vinkler je citiral njegovo uredništvo Prešernovih Pesmi 1936, nič pa se ne sklicuje na to, kar je Kidrič sam povedal o predmetu njegovega članka, to je o odnosu med Prešernom in Čelakovskim (glej Kidričev članek Prešeren in slovanstvo, Ljudska pravica 2. 12. 1945, 5; IS 3, 112); Kidričevo ZSS 1938 omenja tudi Boris Paternu (1997/98) v članku Dve fazi baroka v slovenski poeziji. JiS, 187-94. Tu je Kidrič Prešernovo pesem Zvezdogledom označil z izrazom baročna literarna domislica, ki ga Paternu nadgradi z izjavo, da gre za pozni barok. " Darko Dolinar navaja Kidričev članek O literarni zgodovini (1927). (LZ, 449-58) in rokopis Uvod v komparativno književnost iz njegove ostaline na ZRC SAZU (Darko Dolinar (1999). Iz zgodovine komparativistike na Slovenskem. PK, 75-90). Majda Stanovnik se dotakne Kidričeve ZSS v zvezi s prevodi (Prevod, priredba, prevod priredbe, PK 1998,35-52). Peter Kolšek (2000). Stvari so normalne in slovenske: pogovor z Borisom Paternujem. Delo 3. 2. 2000,19. 319 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI SR Rang JiS Rang PK Rang Skupaj Prešernovi dnevi v Kr. Rang Janko Kos 29 1. 29 1. ^^^^ 1. 87 19 5. Matjaž Kmecl 13 5.-6. 18 3. -) - 33 2 - Franc Zadravec 21 2. 1 - 5.-7. 30 - - Boris Paternu 10 7. 12 5. 6 ; 9. 28 45 2. Dušan Pirjevec 6 - 4 - 2. 24 - - Jože Pogačnik 17 3. 3 - 3 - 23 2 - Anton Slodnjak 14 4. 7 9.-10. 2 - 23 43 3. B. Krakar-Vogel - - 23 2. - - 23 - - Tone Pretnar 13 5.-6. 5 - 3 - 21 2 - Anton Ocvirk 7 9.-10. 6 - M 5.-7. 21 1 - Meta Grosman - - 17 4. 2 - 19 T. Kermauner 6 - 3 - 8. 16 Miran Hladnik 5 - 9 7.-8. - - 14 Lino Legiša 9 8. 1 - 3 - 13 Slavoj Žižek 7 9.-10. 1 - 4 - 12 Metka Kordigel - - 11 6. - - 11 Božo Vodušek - - 1 9 11 France Kidrič 6 2 7 - 10 58 Jože Koruza 2 - 7 9.-10. 1 - 10 Igor Saksida - - 9 7.-8. - - 9 Lado Kralj - - - - 3.^ 9 Dušan Moravec - - 1 8 5.-7. 9 Tine Hribar 1 - 2 5 lO.-ll 8 Vladimir Kralj 1 - - - lO.-ll. 6 Tomo Zupan - - - - - - 21 4. Štefka Bulovec - - - - - - - 11 6.-7. Josip Zontar - - - - - - - 11 6.-7. Alfonz Gspan 1 - 2 - 1 - 4 7 8. Fran Ilešič - - - - - - - 6 9.-10. Vilko Novak - - - - - - - 6 9.-10. Dolžan sem nekaj splošnih pojasnil o podatkih v razpredelnici. Samocitatov nisem prešteval. — Nekateri eminentni avtorji (Peter Vodopivec, Taras Kermauner, Boris Paternu, Boštjan M. Zupančič, Janko Kos) se v ambiciji prispevati veliko sintezo izogibajo opombam in navajanju literature na koncu razprave.''' Praviloma se našteti avtorji tudi med besedilom na druge avtoritete " Tudi sam včasih napišem članek, kjer v opombah navajam samo gradivo, ne pa predhodnih literamozgodovinskih obravnav. 320 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN CLANKIi ne sklicujejo. — Tuji avtorji najpogosteje citirajo avtorje iz svojega raziskovalnega okolja, torej tujce, ki se v domačih razpravah ne pojavljajo; vse kaže, da je pri izbiri zelo odločilno, ali je piscu razprava v »razumljivem« jeziku. — Ker se v opombnem delu ime citiranega avtorja pojavi pogosteje kot v seznamu literature, je zaradi moje odločitve, da upoštevam eno in/ali drugo, v posameznih primerih to prispevalo k presežku kakšne reference (tak primer je npr. Božo Vodušek na visokem mestu pri PK; vztrajno ga je navajal namreč samo en avtor), vendar se je v seštevku v glavnem izravnalo. — Prav mogoče je, da bi se v razpredelnico uvrstil še kdo od kolegov z opaznim številom skupnih citatov, če me ne bi oviral kriterij, da zaradi preglednosti na seznam sprejmem samo tiste, ki so se v eni izmed revij uvrstili med prvih deset, in če se ne bi omejil na skorajda prekratko obdobje zadnjih pet let. Za nedvomno literamovedno avtoriteto se je izkazal Janko Kos, saj je na prvem mestu in daleč pred vsemi drugimi v vseh rubrikah. Dokaj enakomerno sta razporejena med revije še Boris Paternu in Anton Ocvirk. Enakomerno zastopstvo na ceh literamovedni sceni je najboljše jamstvo za prihodnji trajnejši obstoj v splošni literamovedni zavesti. Razpored drugih citiranih literarnih znanstvenikov dokumentira revijalno specifiko. Matjaž Kmecl, ki v SR v času uredništva Borisa Paternuja ni objavljal,'** kljub temu tu dosega visoko uvrstitev med prvih šest. Pri JiS je celo na drugem mestu in se tako predstavlja kot vodja jisovske literarnovedne struje, čeprav glavnina njegovih citatov ne pripada didaktičnemu in šolskemu bloku, iz katerega raste glavnina jisovskih citirancev. Pri PK Kmecl nima strokovnega ugleda. Tretji na seznamu, Franc Zadravec, je jasen eserovski avtor, čigar visoko uvrstitev podpira tudi PK, začuda pa je skoraj odsoten v JiS, kjer je bil v predhodnem desetletju, od 1987 do 1996, še med prvo deseterico. (V primerjavi s predhodnim desetletjem so se nižje rangirali v JiS tudi Jože Pogačnik, Tone Pretnar in Boris Paternu, uvrstitev pa je v istem času izboljšala generacija mlajših: Meta Grosman, Igor Saksida, Boža Krakar -Vogel.) Najbolj ekskluzivni so tisti avtorji, ki jih pozna in visoko uvršča samo ena revija: Boža Krakar - Vogel, Meta Grosman, Metka Kordigel, Igor Saksida so jisovci, oba Kralja, Dušan Moravec in Tine Hribar pa so v domeni PK. Pogosto citiranih prešernoslovcev je med prvo deseterico citiranih avtorjev troje, v ostalem pa so najpogostejše prešernoslovske reference redek predmet zanimanja sodobne slovenske literarne vede. Osem od desetih najpogosteje skupno citiranih je tudi najpogosteje citiranih pri SR. Od jisovskih citiranih avtorjev in od avtorjev, citiranih pri PK, jih je med prvo deseterico le po pet, kar potrjuje osrednji značaj SR v slovenskem literamovednem prostoru. Kakšen je generacijski profil najpogosteje citiranih? Več kot polovica je živih: povprečno so stari preko sedemdeset in nihče ni mlajši od 50 let. Med mrtvimi nihče ni v grobu dlje kot 20 let. Avtorji pod 50 let so bolj na dnu seznama in kljub številnim objavam še niso utegnili postati referenca v spisih svojih kolegov. Izza uredniškega vpogleda v citatne navade moram dodati še opažanja, ki sicer relativizirajo verodostojnost bibliometričnih raziskav, nikakor pa nimajo namena vzbuditi vanje splošnega nezaupanja. Prepričan sem, da se anomalije pojavljajo samo zato, ker je slovenski strokovni prostor premajhen in premalo kritičen, da bi lahko razvil dovoljšnjo nevtralnost in odpornost do napak. Mishm na dejstvo, ki dobim zanj potrdilo v lastnem primeru, da imamo literarni zgodovinarji, ki poučujemo na univerzi, ki imamo svoj diplomski seminar, podiplomske študente in licenco za pisanje strokovnih ocen kolegom ob habilitacijah, v izhodišču boljši položaj kot upokojeni ali zunaj univerze in uredništev strokovnih časopisov delujoči kolegi. Deležni smo kakšnega citata preko mere in priložnost imamo avtorje opozoriti, če so spregledali naš pomembni prispevek." Raziskovalcem citatov v JiS je padel v oči zaključen krog vzajemnega citiranja pri JiS. Razlog je seveda v dejstvu, da se več ljudi ukvarja z istim problemom, zato se seznam citiranih avtorjev od članka do članka bistveno ne spreminja. Izstopajoč je tudi primer Toneta Pretnarja, ki Izjema so tematske številke, kjer se je običajno uredništvo začasno umaknilo. " Znano je, da je strogi glavni urednik za jezikoslovje pri Slavistični reviji v opombe k člankom avtorjev, ki so predložili svoje besedilo v objavo, vpisoval naslove svojih del povsod tam, kjer je pogrešal omembo lastnega prispevka. 321 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN CLANK l| ga redno citira Aleš Bjelčevič, ki nadaljuje in razvija Pretnarjevo verzološko raziskovanje, zunaj te naveze pa Pretnarjeva verzologija očitno ne odmeva. Našteta odstopanja vendarle niso tako usodna, da bi spremenila vrstni red citiranih avtorjev na prvih stopnicah lestvice. Nazadnje naj še pri samem sebi preverim, koliko sem Kidričevo seme, koliko pa je očetovstvo tega, kar v literarni zgodovini počnem, sumljivo in mešano. Z erudicijo Franceta Kidriča sem se natančneje seznanil dvakrat. V času diplomskega študija sem na Kidriča naletel ob raziskovanju Prešernovih apokrifnih besedil, ki sem ga zaključil z razpravo v zborniku Prešernovi dnevi v Kranju?^ Na Kidriča se precej pogosteje sklicujem kot na druge prešemoslovce Črtomirja Zorca, Antona Slodnjaka, Borisa Paternuja, Josipa Tominška, Janka Kosa, Frana Levstika in Luka Pintarja. Se najbolj sta se Kidriču približala Tomo Zupan in Fran Levec.^' Kidričevo prvenstvo je pripisati zelo preprostemu dejstvu, da je na temo Prešernove kosmate poezije pač največ objavljal, skromnejši delež sodobnih prešemoslovcev pa dejstvu, da se s to platjo Prešerna tako rekoč niso ukvarjali.22 Nazadnje me je Kidrič presenetil pri pripravah na slovenistični simpozij o romantični pesnitvi^ kjer sem se odločil postaviti enega zraven dmgega Prešernov Krst pri Savici in pesnitev Jožefa Zemlje Sedem sinov. Po tem, ko sem že nekaj časa porabil za iskanje virov, sem spoznal, da želim na novo odkrivati Ameriko: najbolj zamudno zgodovinsko poizvedovanje je namreč že zdavnaj opravil France Kidrič.^^ O svojih vzomikih v literarni vedi sem pred časom premišljal v predavanju z naslovom Kako je ime metodi,^'* vendar brez izrecnega sklicevanja na Franceta Kidriča. Nanj sem se skliceval takrat, ko sem posegal po literamozgodovinskih podatkih, ne pa takrat, kadar sem želel svojemu delu začrtati metodološke okvire. Uporabil sem ga kot verodostojen vir literamozgodovinskega gradiva in ga cenil kot informatorja, ne pa kot usmerjevalca lastne metode. Boris Paternu v veseli družbi rad pove, da je bila Kidričeva literarna zgodovina iz preštevanja hišnih številk, na katerih so prebivali slovenski literati. Kidrič se z besedilno platjo literarnega sistema res ni mogel tako poglobljeno ukvarjati kot kasnejši mojstri interpretacije besedila. Njegova zasluga je v tem, da je besedila oskrbel z natančnim filološkim in zgodovinskim komentarjem, kar je šele omogočilo naslednikom, da so se posvetih žlahtnemu poslu interpretacije umetniških vrhov. V posameznostih se zdi Kidričeva metoda bizarna (npr. članek o Prešernovi uri, ki se je pojavila na Svengalijevi predstavi),^^ pa je morda prav zaradi tega danes simpatična. Vtis, ki ga dobimo ob branju Kidričevih razprav, nikakor ne govori v prid trditvi, da je bil pozitivistični puščobnež. Ne redko se pusti razburiti, se strastno zavzame za eno razlago in prav tako odločno zavrača dmgo. Prešerna brani, kadar se mu zdi, da se mu je zgodila krivična obtožba, in se zgraža nad onimi, ki so mu pripisovali to ali ono ogabno kvanto. Kadar se izjave izključujejo, verjame pesniku (»nobenega vzroka ni za dvom o resničnosti Prešernovih besed«) in ne njegovi življenjski sopotnici in prijateljem. Da ga je v prav nič pozitivistično objektivni naklonjenosti do Prešerna zaneslo predaleč, priča njegova trditev, da epigrama o dihurju — »V Ljubljani je dihur, ki noč in dan žre knjige / od sebe pa ne da najmanjši fige.« — ni napisal na račun Čopa, kar je 2" Miran Hladnilc, Apokrifni Prešeren, Prešernovi dnevi v Kranju, ur. Boris Paternu (Kranj: Mestna občina, 2000), U5~40; iittp://www.ijs.si/lit/pres_ap.html. 21 France Kidrič 56 sklicev = 18 v besedilu in 38 v opombah, Tomo Zupan 35 (8+27), Fran Leveč 34 (9 + 25), Črtomir Zoreč 21 (3+18), Anton Slodnjak 14 (4+10), Boris Paternu 14 (3+11), Josip Tominšek 8, Janko Kos 8, Fran Levstik 7 (5+2), Luka Pintar 5 (2+3). 22 Najbolj hvaležno sem posegel po Kidričevem članku Prešernova gostilniška publicistika. Tovariš 7. 2. 1947, 113-14 (IS 3, 104-105); veliko gradiva pa sem našel tudi v članku Prešeren in ljubljanske uršulinke. Kronika 1934, 267-71 (IS 3, 75). 23 France Kidrič (1939). Drobiž iz dobe restavracijske cenzure. LZ, 319-22. 2^1 Miran Hladnik, Kako je ime metodi? http://www.ijs.si/lit/kakojeim.html-12; v tisku pri SR 2001. 2^ France Kidrič (1939). Prešernova ura na Svengalijevi seansi. Slovenski jezik, 2, 229-30; SvengaU je bil iluzionist, čarovnik, nekakšen David Cooperfield tridesetih let, prim. L. Svengali Tvoja usoda: Hiromantija, astrologija; povzeto po raznih znanstvenih virih in metodah eksperimentalnega psihologa L. Svengalija, spisala in sestavila Mme Lanteleme (1936). Ljubljana; [Jugoslovanska Tiskarna). 322 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI danes uradno sprejeta razlaga, ker ni mogel sprejeti misli, da bi pesnik tako grobo zbadljivko lahko namenil najboljšemu svojemu prijatelju, ampak je postregel z razlago, da je bila namenjena cenzorju Pavšku. Na Kidriča se danes ne sklicujemo, ker nam v metodološkem smislu, kot pravilno ugotavlja Darko Dolinar, nikoli ni bil kaj vznemirljiv. Z menjavo literarnovednih paradigem pa se zna zgoditi, da bo zaradi bogastva podatkov, ki jih je nakopičil, njegovo ime še nekaj časa živo v strokovni zavesti. Čeprav se zdi ugotovitev, da se na Franceta Kidriča danes v strokovni periodiki malokrat spomnimo, žalostna, pa podobo popravlja podatek, da je v svoji generaciji literarnih zgodovinarjev Kidrič le najpogosteje citirani avtor. Najbolj pa mu je v čast dejstvo, da ostaja največkrat citirani prešemoslovec. 323 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI Miran HIadnilc UDK 82.09(497.4):929 Kidrič F. SUMMARY FRANCE KIDRIČ TODAY In contemporary literary theory, France Kidrič is a syno- \ nym for unpopular positivist biographism and a relatively j rare reference; his name is only gradually reappearing in j texts by younger literary historians. Nevertheless, he still \ holds primacy in his own generation (ahead of Ivan j Prijatelj and Ivan Grafenauer); even more surprisingly, : despite a host of young Prešemians he remains the most J quoted author in recent Prešernian literature, thanks to \ the wealth of data he compiled. Citation statistics for the j three central Slovene journals of literary history (Slav- \ istična revija. Jezik in slovstvo. Primerjalna književnost) in ! the last five years show that the most quoted author is Janko Kos, followed by Matjaž Kmecl (but forgotten in Primerjalna književnost). Franc Zadravec (ignored in Jezik in slovstvo), Boris Paternu, and Dušan Pirjevec (the latter especially in Primerjalna književnost). The most balanced source of citations is Slavistična revija with eight out of the ten most often cited authors being also among the top ten in Slavistična revija. Jezik in slovstvo and Primerjalna književnost contribute five names each and are both characterized by some exclusive references. Among the most frequently cited authors, none is under fifty and none has been dead for more than twenty years. In the literary history citation hsts, older generations are increasingly giving way to younger ones. 324 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 LETNO KAZALO Letno kazalo JiS 46 (2000/01) JEZIK IN SLOVSTVO Letnik XLVI Ljubljana 2000/01 Izdaja: Zveza društev, Slavistično društvo Slovenije, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana — Uredništvo revije Jezik in slovstvo, 1000 Ljubljana, Aškerčeva 2 — Računalniška priprava: Branka Bertoncelj s.p. - BBertgrafika, Resljeva 4, 1000 Ljubljana — Tisk: Litterapieta d.o.o.. Rožna dolina C. IV/32-34, 1000 Ljubljana — Oprema naslovnice: Samo Lapajne — Revija izhaja od oktobra 2000 do junija 2001 (osem številk) — Glavni in odgovorni urednik: Tomaž Sajovic — Uredniški odbor: Miha Javomik, Irena Novak - Popov (slovstvena zgodovina), Erika Kržišnik, Alenka Sivic -Dular (jezikoslovje), Boža Krakar - Vogel, Mojca Poznanovič (didaktika jezika in književnosti). Samo Bertoncelj (tehnični urednik). Gradivo Milan Dolgan Učbeniki slovenskega jezika 114 Jubileji Andreja Žele Ob življenjskem in delovnem jubileju prof. dr. Ade Vidovič Muha 161] Metodične izkušnje Nataša Pirih Svetina, Izobraževalni program za odrasle Slovenščina za tujce 222 Ina Ferbežar Tina Rupnik Literarni klasiki v srednješolskih berilih pri nas in v Evropi 101 1 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-S LETNO KAZALO Obvestila SDS Marko Jesenšek Zbiranje predlogov za podelitev nagrad Slavističnega društva Slovenije 230 Marko Jesenšek Vabilo k sodelovanju na Slovenskem slavističnem kongresu 231 Zoltan Jan Poročilo predsednika Slavističnega društva Slovenije na občnem zboru v Kopru 5. oktobra 2000 46 Ocene in poročila Radomir V. Ivanovič Njegošologija kot slovanska duhovna dediščina 41 Mateja Jemec Novi teoretični pogledi na skladnjo in semantiko v kognitivni znanosti 164 Nataša Logar Celovito 0 besedi in misli 345 Marija Mercina Jezik ob meji 173 Irena Novak - Popov, Katerina Veljanovska Slovensko-makedonska konferenca v Ljubljani 347 Katja Podbevšek Mednarodni znanstveni simpozij Glas v Opatiji 228 Mojca Sclilamberger Brezar Na pragu besedila, učbenik za slovenski jezik v 2. letniku gimnazij, strokovnih in tehniških šol 287 Poskusi branja Irena Marinč Jezikovna kompetenca drugošolcev v uporabi glagolov ter samostalniških in pridevniških besed pri opisu predmetov in slik 108 Razpis Alenka Šivic - Dular 13. mednarodni slavistični kongres - Ljubljana 2003 176 Razprave in članki Mirjana Benjak Pouk književnosti v hrvaški gimnaziji 19 Zoran Božič Simbolika dogajalnega prostora v Matkovi Tini, Sreči in Krstu pri Savici 91 Robert Cazinkič Oziralni prilastkovi odvisniki 29 Miran Hladnik France Kidrič danes 317 Zoltan Jan Ljubka Šorli med Italijani 95 Nataša Jakop Funkcijska delitev členkov: značilnosti naklonskih členkov TT JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 305 LETNO KAZALO Marko Jesenšek Stične točke pri oblikovanju slovaškega in prekmurskega knjižnega jezika 297 Gregor Kočij an Kidričevo prešernoslovje po prvem delu monografije o Prešernu (1939-1950) 185 Mihaela Koletnik Govor pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah 81 Metka Kordigel, Mateja Šega O miselni shemi za recepcijo pravljice v predoperativnem in operativnem obdobju otrokovega bralnega razumevanja 257 Matevž Kos Šorli, Albreht, Nietzsche 325 Boža Krakar Vogel Obravnavanje literarne klasike v sodobni šoli - na primeru Prešerna 125 Nataša Logar Kvalifikator ekspr. v Slovarju slovenskega knjižnega jezika na ravni frazeologije 137 Katja Mihurko Poniž Materinstvo kot umetnostni motiv in njegova upodobitev v povesti Samorastniki 5 Blaž Podlesnik Citatnost v Pesnitvi brez junaka A. A. Ahmatove 201 Irena Stramljič Breznik Komunikacijski ali sporočanjski frazemi 191 Nina Šoba Kako brati Flisarjeve zadnje tri romane? 335 Jerica Vogel Poslušanje kot učni cilj, vsebina in metoda v učbenikih za štiriletne srednje šole 273 Alojzija Zupan Sosič Fantastika in sodobni slovenski roman ob koncu stoletja 149 Andreja Žele O slovarskem prikazu slovenske vezljivosti 239 Uvodnik Tomaž Sajovic Spoštovane bralke, spoštovani bralci 3, 79, 123, 183, 237, 295 V spomin Jasna Honzak Jahič V spomin profesorju Aloisu Jedlički 219 Zakonodaja Predlog zakona o rabi slovenščine kot uradnega jezika -prva obravnava 52 m JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI Matevž Kos UDK 821.163.6.09"1900/1920":1 Nietzsche F. Filozofska fakulteta v Ljubljani Sorli, Albreht, Nietzsche ^^^ed sopotniki, učenci in nadaljevalci slovenske modeme se razmeroma pogosto pojavljajo ničejanski motivni in tematski sklopi (zlasti tisti iz Nietzschejeve, med širšim bralstvom najbolj znane in med literati odmevne knjige Tako je govoril Zaratustra), pa tudi ničejanstvo kot ne povsem koherenten »svetovni nazor« oziroma »pogled na svet«. Raziskava fenomena ničejanstvo, kolikor ga skušamo uvrstiti v tradicionalno hteramozgo-dovinsko rabriko »vplivi« in na ta način izmeriti recepcijo Nietzschejeve misli v prvih desetletjih dvajsetega stoletja znotraj slovenske literature, stoji pred podobnimi dilemami, predvsem pa omejitvami, kakršne bi lahko srečali na primer že ob analizi Cankarjeve in Zupančičeve literature — tistih njunih besedil, ki tako ali dmgače vstopajo v horizont Nietzschejeve filozofije. Poglavitne Cankarjeve »ideje«, katerih izvor je tudi Nietzschejevo mišljenje — zlasti kritika morale, filistrstva in krščanstva (tega predvsem v »institucionalnem« pomenu), so se ohranjale v pisanju razmeroma številnih mlajših nadaljevalcev in posnemovalcev. Podobno velja za Župančiča, le da je pri njem apoteoza zdravja, moči in individualnosti, med izvore katerih prav tako sodi Nietzschejevo mišljenje in ki doseže vrh v zbirki Čez plan (1904), bolj enoznačna kot pri Cankarju. Manj je, zdi se, izpostavljena notranji ambivalenci — razen če seveda Župančičevih Samogovorov (1908), pesništva krize, ne razumemo ravno kot zbirko, znotraj katere se lomi dotedanja, pogojno rečeno, »subjektivistično-ničejanska« zasnova njegovega pesništva. Ob konkretnih navezavah literarnih besedil na Nietzscheja, ki jih bolj ali manj prepričljivo lahko evidentira analitično branje, pa moramo upoštevati tudi to, da je ničejanstvo pač nespregledljiv zeitgeistovski fenomen. Je sestav, ki je kvantitativno širši od Nietzschejeve filozofije, obenem pa je vsebinsko plitkejši. Kolikor je tudi že ideološka, tj. enodimenzionalna prisvojitev posameznih tem Nietzschejeve filozofije, je razumljivo, da je izpostavljen procesu zainteresiranega branja — takšno branje se, kadar ima na razpolago več različnih poti, praviloma vedno odloči za kžjo. Posledica takšnega prilagajanja, preinterpretiranja in pomenskih transformacij so lahko številni nesporazumi. Kar zadeva Nietzscheja, tudi ideološki in politični nesporazumi. Ti so zvečine tako glasni, da prevpijejo zahteve po subtilnejšem branju in strožji filozofski argumentaciji. Prvi desetletji dvajsetega stoletja sta najbolj »avtentična« doba vstopanja Nietzschejeve filozofije v slovensko književnost. Ob avtorjih slovenske moderne, zlasti seveda Cankarju in Župančiču, pa ne bi smeli spregledati manjših, »obmodernih« piscev, avtorjev besedil, v katerih je prav tako odmevala Nietzschejeva filozofija oziroma tisti idejno-estetski in ideološki konglomerat, ki ga označuje pojem ničejanstvo. Ogledali si bomo dva napol pozabljena pisca, in sicer tako, da bomo pritegnili v obravnavo nekaj njunih besedil — tistih seveda, za katere se zdi, da tako ali dmgače sodijo v razpravo o Nietzscheju in ničejanstvu v slovenski hteraturi. Zanimala nas bosta Ivo Sorii in Fran Albreht: Šorli predvsem z novelo Hic Rhodus! (1902-1903) in romanom Človek in pol (1903), Albreht pa s pesniško zbirko Mysteria dolorosa (1917). Glede na to, da gre za prozaista na 325 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-« RAZPRAVE IN CLANKIi eni in pesnilca na drugi strani, bom posredno morebiti lahko opozoril tudi že na kakšno izmed literamovrstnih posebnosti, povezanih z Nietzschejevim vstopanjem v slovensko literaturo.' Ob pregledovanju slovenske literarne revialistike v prvih desetletjih dvajsetega stoletja ob različnih odmevih na Nietzschejevo filozofijo kar nekajkrat srečamo ime Iva Sorlija. Leta 1919 se je, na primer, v Ljubljanskem zvonu oglasil Jakob Kelemina, da bi opozoril na srbski prevod enega izmed Nietzschejevih del. Ob tem se je — retrospektivno — dotaknil tudi predvojnih slovenskih literarnih razmer: Neoporečen je uspeh Nietzschejev v mednarodnem estetstvu: vse, kar je čutilo v sebi nagon, da razdrobi svet, ne da bi vendar moglo kje premakniti kakšen kamenček, se je naslajalo ob orjaških atitudah svojega mojstra in jih je — s šibkejšimi močmi seveda — posnemalo. Slovencem je prinesel ta pokret »Človeka in pol« v povesti, v liriki pa nekaj besednih ekscesov — hujše nesreče ni bilo. Bolj kot nam je škodil Nietzsche Srbom, kakor pričata dva prevoda [...] (T^jubljanski zvonXXXIX/9, 1919, str. 570)^ Šorli je v Keleminovih očeh malodane vodilni slovenski ničejanec, to pa je seveda stališče, ki že samo po sebi zahteva poseben pogled na njegovo prozno pisanje. Pisatelj sodi v ničejanski kontekst vsaj z dvema svojima besediloma z začetka dvajsetega stoletja: z novelo Hic Rhodus! in pa romanom Človek in pol. Novela je v letih 1902-1903 izhajala na straneh revije Slovan, sprva (prvi in drugi del) pod psevdonimom Fran Novic, nato pod pisateljevim pravim imenom. Hic Rhodus! je sicer, če poskusim z »žanrsko« oznako, nekakšna narodno-gospodarsko-politična moralka. Fabulativni okvir temelji na odnosu med bratoma, lahkoživcem Evgenom, ki je ostal na posestvu in premoženje polagoma zapravlja, in Ivanom, državnim poslancem in veletrgovcem, ki se odzove rodbinskemu klicu na pomoč in se vrne domov. Brata pusti propasti, mu pri tem še malce pomaga, nato pa ga v zadnjem hipu reši in tako poskrbi za njegovo katarzo. V noveli srečamo Nietzschejevo ime, pa tudi nekaj stilizmov in motivnih prvin, ki spominjajo na knjigo Tako je govoril Zaratustra — »zarja novega velikega dneva«, na primer. Šorlijeva novela je retorično zvečine preobtežena; jezikovno nespretnost nemalokrat skriva za glasno patetičnostjo: »Hrepenite po trinogih, kajti iz njih gnilih trupel poganja silno drevo svobode!« (Šorli, 1902-1903: 50). Novela vsebuje tudi nekaj kritičnih tonov, naperjenih na »korektne ljudi«, vendar so nasilno vpeti v osrednji moralični tok. Pripoved se fabulativno sklene z Evgenovo postavitvijo na noge (s pomočjo zdravega brata). Ozdravljeno posestvo simbolizira vsesplošno narodno-gospodarsko ozdravitev, za katero imajo zasluge zdravi ljudje. Zdi se, da, metaforično rečeno, Slovenec vidi Slovenca v Šorlijevem ogledalu kot marljivega, prizemljenega Posamezni raziskovalci postavljajo v ničejanski kontekst različne avtorje. Franc Zadravec, na primer, je svoje stališče formuliral takole: »Tudi pri Ivanu Cankarju, Župančiču, Šorliju, VI. Levstiku in Franu Albrehtu srečujemo soglasje z nekaterimi Nietzschejevimi miselnimi motivi. Etika 'nadčloveka' jih je odbijala, toliko bolj pa sta jih mikala etika volje do moči in upor proti 'suženjski morali', proti pasivizirajočemu krščanstvu. Najbolj pa sta jih prepričala njegova zahteva po svobodni osebnosti ter po razmahu samoniklega, osebnega talenta« (Zadravec, 1970: 18-19). Joža Mahnič v Matičini Zgodovini slovenskega slovstva Nietzscheja ne navaja samo ob omenjenih piscih, temveč še ob pisanju Ivana Laha — v njegovi lirski prozi odkriva »vplive Nietzschejevega subjektivizma« (Mahnič, 1964: 222), pri Vladimiiju Levstiku pa opozarja zlasti na njegovo knjigo novel Obsojenci (1909). Janko Kos v Enciklopediji Slovenija pod geslom »ničejanstvo«, kot »sopotnike in nadaljevalce moderne«, na katere je »ničejanstvo občasno vplivalo«, našteva še Alojza Gradnika in Antona Novačana (Kos, 1993: 412). 2 Podobna, le dadve desetletji poznejša je formulacija anonimnega pisca: »Nietzschejev Obermensch, ki je pri nas oplodil Šorlija [...]« {Življenje in svet XI, 1937, 22. knjiga, str. 28). Ali pa istega leta v Slovencu: »Naravnost programen pa je postal naslov Šorlijevega romana 'Človek in pol', s katerim je tako lepo poslovenil Nietzschejevo idejo 'Ubermenscha', navdihujoče tedanje pokolenje« {Slovenec LXV, 1937, št. 87, str. 5). 326 JI 7iK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-« RAZPRAVE IN ČLANKI »nadčloveka«. Vendar na njem ni nič silnega ali radikalnega v globljem, »metafizičnem« pomenu Nietzschejevega »gospodarja zemlje« (Nietzsche, 1991: 532), temveč le veliko pridnega.^ Ambiciozneje zasnovan je roman Človek in pol (1903), Šorlijevo najbolj znano leposlovno besedilo.'' Tu prav tako srečamo močnega človeka, le da je dogajanje postavljeno v tržaško meščansko okolje. Zgodba je pravzaprav melodrama, njeni glavni protagonisti so »človek in pol« Rihard, njegova zaročenka Nela in filister Plesich. Kritiki so v Rihardu večinoma odkrivaU ničejanskega »nadčloveka«, verjetno ne ravno proti pisateljevi volji.' Rihard je, v enem izmed »zaročenskih« prizorov, okarakteriziran takole: Zdaj pa, ko jo je ogovoril, je planila kakor zadeta po koncu in ozrla se mu je plašno v obraz. Od ramena večji kakor ona je stal pred njo, krepek in silen. Strmela je nemo vanj. Tako ga ni gledala še nikdar in nikdar ga ni še tako videla. Da, to so bile tiste izrazite poteze v obrazu, o katerih je govoril ...Te presunljive, blesteče, zdaj tako mrzle oči, ta drzno vpognjeni nos, ta ponosna, zdaj tako trda ustna, te dve potezi okrog njih, govoreči o nevpogljivi, železni volji ... Pred tem človekom mora strepetati in se zgruditi vsaka, prav vsaka ženska in ako bi ga tudi ne ljubila, udati se mu mora vsaka drhteča in hrepeneča, na življenje in smrt, iz samega strahu pred silno močjo njegove duše, ki govori iz vsake potezice. Vsaka, ako on le hoče! In ta mož je izbral baš njo izmed teh vseh! In ona, šibko, vsakdanje dekle se mu upa ustavljati! »To ti je dečko!« ji je govoril Viktor o njem, še predno ga je poznala. »To ti je človek in pol, kakor imenujejo take ljudi v Beli Krajini!« Da, to je človek in pol in ta človek je njen! Rihard jo je gledal neprestano. Videl je v njenih očeh, kaj se godi v njeni duši, videl je v teh široko odprtih lepih očeh plameneti lepo, silno, k njemu hrepenečo, pred njim trepetajočo in ugasujočo in zopet kvišku k njemu vspenjajočo se himno svoji vse pokoreči, neodoljivi moči, svoji neomejeni, kraljevi oblasti, veličastvu svoje duše, videl je v teh očeh skromno, boječo, usmiljenja prosečo molitev spokorjenega Zemljana k svojemubogu, ki zaupa v njegovo brezkončno dobroto ... (SorU, 1903:30-31) [Podčrtal M. K] Podobno, le da bolj vihamiško je »človek in pol« uprizorjen v enem izmed naslednjih, za Šorlijev roman značilnih prizorov (pred tem teče beseda o kipečem morju, nevihti, strelah in bliskih, ki brez posebne zadrege prispodabljajo Rihardove »značajske poteze«): Kot otrok je vriskal in pel, kot mladenič je strmel nem v te silne izbruhe večne, nikdar porabljive, nikdar slabeče se moči, ko so se zvijala drevesa v blaznem strahu in stegovala svoje trepetajoče roke drugo proti drugemu, kakor da se hočejo združiti v skupen, šibak odpor ... Ne, on se ni bal nikdar, ponosno je stal sredi vesoljnega trepeta, klobuk v roki pred tem v gromih in bliskih razodevajočim se Veličanstvom, in vetrovi so se igrali z njegovimi lasmi... Boj, boj! ...In roke so se mu stiskale v pesti ...In lasje so mu vihrali v vetru ...[...] Sam, čisto sam, on in morje in grmeče nebo. (Sorii, 1903r69-70) [Podčrtal M. K.] 3 Podobno velja za podobo »nadčloveka« pri Ivanu Lahu, kakor jo lahko srečamo v njegovem novelističnem pisanju pred letoma 1907-1914. Zadravec ugotavlja, da Lah »človeka volje« izenačuje s »prerodom domovine«, na primer v noveli Signora Bianca (1908). Skratka: »V Lahovem 'nadčloveku' ali 'velikem človeku' ni torej nič ničejanskega« (Zadravec, 1970: 374-375). "* Roman je leta 1912 izšel tudi v češčini, in sicer kar v dveh prevodih (knjižno izdajo je prevedel Karel Vondrašek, tisto, ki je izhajala v obliki časopisnega podlistka, pa Evgen Stoklasa). ^ Šorli je pozneje takšnim, ničejanstvo poudaijajočim razlagam svojega romana nasprotoval. Sedemnajst let po njegovem izidu je na primer zapisal: »Ali mi svet res ne bo nikdar odpustil tistega mojega 'Človeka in pol' (in mimogrede omenjam, tiste moje 'trditve', ki je nisem nameraval nikdar trditi, da mora biti človek najprej zrel za visUce, če naj bo kaj iz njega) in mi verjel, da nisem v onem spisu imel pred očmi nič drugega nego krepkega moža, niti sluteč, da bo kdaj Nietzsche strašil za nama?« (Ljubljanski zvon XL/12, 1920. str. 733) 327 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-« RAZPRAVE IN ČLANKI V romanu se nekajkrat omenjajo tudi »nadljudje«, vendar so ta »refleksivna« mesta, zdi se, intonirana kritično. V enem izmed dialogov med Rihardom in Viktorjem, v katerem se ob »nadljudeh« dotakneta tudi »modernih« ljudi, je med drugim rečeno: Z Viktorjem sta začela govoriti o nekem novem francoskem romanu, ki sta ga bila ravno prečitala: »Skoro v vsej svetovni literaturi rohne po zemlji neki grozni ljudje ali, kakor je zdaj običajno 'nadljudje', kajti pravih ljudi, pravih dečkov in pol ti pisatelji ne marajo več, na drugi strani pa strašijo neke blede, brezkrvne sence, ki se nazivajo modeme ljudi!« se je hudoval Rihard. (Šorli, 1903: 79) Polemika proti modernim je v Šorlijevem romanu artikulirana iz perspektive zdravja, katerega predstavnik je seveda »človek in pol«. Na to raven sodi tudi temeljna različnost med dvema vrstama umetnikov: »modernimi« in »novimi«. Modemi so, večinoma v formi salonske konverzacije, opisani kot »apostoli strtih živcev«, »nefanatični fanatiki ponosnega brezmočja«, »bramani impotence«, novi umetniki pa so »poeti luči in moči, sinovi dneva, svečeniki solnca«. Stališče nove umetnosti je stališče zdravja, drugo ime za nove umetnike je pri Šorliju: »zdrave duše« (Šorli, 1903: 81-83). Sicer pa »nova umetnost« v Človeku in pol natančneje ni tematizirana, enako velja za »modeme« in »nove umetnike«, tako da to razpravljanje ostaja zvečine abstraktno oziroma nedorečeno. Morda zato, ker pisatelj ni imel posebno jasne predstave niti o prvem niti o dmgem. Šorlijev roman je ničejanski le ponekod, pa še tam le na ravni besed, se pravi ničejanske retorike. V enem izmed monoloških govorov »človek in pol« denimo zatrjuje, da vemje v življenje, toda bolj kot v življenje človeka (kaj šele »nadčloveka«) v življenje človeštva in predvsem: »dobrih človeških duš«. Pač, jaz vemjem v človeštvo, je premišljeval j...] ... jazverujem v življenje, jaz verujem v krasoto solnca in lune in zvezd in dneva in noči in morja in gozdov in livad in mehkih oči in dobrih človeških duš ... (Šorli, 1903: 99) [Podčrtal M. K.] V besedilo pa včasih še zmeraj vdirajo ničejanske pasaže. Apologija samote (»A on je tu sam, čisto sam«), višav, po katerih letajo orli, ostrega zraka, »krepkih ljudi, ki se ne bojijo teh mrzlih sap«, »ponosnih mojih moči«, »visokih, veličastnih višav«: vse to spominja seveda predvsem na Zaratustro. Vizija »močnega človeka«, njegovega »boja« skupaj z »malo, a krepko četo močnih, zvestih, čistih duš« (Šorli, 1903: 107) se proti koncu romana stopnjuje, vseeno pa se ni moč izogniti malce komičnemu vtisu o »človeku in pol«, kakor odmeva tudi v zadnjih stavkih. Glasijo se takole: Vedno več čilih sobojevnikov se je zbiralo okrog Riharda. In v sveži, čisti tok se je razlival dalje in dalje ven v izsušeno, žejno deželo, zmagonosno šumeč ime doktorja Riharda Severja ... (Šorli, 1903:174) Kot je ugotavljal že Joža Mahnič, je naslovni junak Šoriijevega romana pravzaprav »življenjsko zdrav človek kmečkega rodu, ki mu je avtor brez potrebe dodal nekaj nietzschejanskih potez« (Mahnič, 1964: 331). Kolikor lahko pri Šorliju govorimo o ničejanstvu, je to zvečine nekaj zunanjega, predvsem pa gre za izrazito romantično razumevanje Zaratustre, dela, ki na stilno-jezikovni ravni marsikdaj prepoznavno odmeva v Človeku in pol. S sintagmo »romantično razumevanje« merim predvsem na to, da so eksistencialna ostrina, samoironija, brezkompromisnost, morda kar avtodestruktivnost — vse tisto, skratka, kar srečujemo v Zaratustri 328 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI^ — pri Šoriiju predstavljene zvečine le še kot lepa slika, kot »metafizičen« okras, dekoracija udejanjenegazrfrav/a »človeka in pol«. Ne smemo spregledati tudi dejstva, daje dogajanje romana postavljeno v Trst in da v ozadju odmevajo mednacionalni, tj. slovensko-italijanski konflikti. Junakovo zdravje je, skratka, tudi v službi »narodovega zdravja«. Takšna dispozicija pa pomeni le še korak stran od Nietzschejeve filozofije.* Morda je ravno »nacionalna ideja« — pisatelj je bil po rodu s Tolminskega, gimnazijo je obiskoval v Gorici, kot pravnik je služboval po Primorskem in Istri, po koncu prve vojne (tj. že v svoji zreli dobi) pa je emigriral v Jugoslavijo — tisti dejavnik, ki je vplival na specifično recepcijo Nietzschejevega mišljenja pri Šorliju. Vsekakor gre za »razmehčano« različico ničejanstva, ki je ravno zato — na prvi pogled paradoksno, upoštevaje koordinate Nietzschejeve filozofije pa sploh ne — »zdravo-optimistična«. Ničejanski kontekst, ki prav tako ni brez posebnosri, v primerjavi s tistim pri Šorliju pa je precej bolj kompleksen, lahko odkrivamo tudi pri Franu Albrehtu, med drugim avtorju pesniške zbirke Mysteria dolorosa. Nietzschejevo ime srečamo tako na začetku kot koncu knjige: uvaja jo motto iz Zaratustre, sklenja pa Epilog — Napitnica vsem živim, ki ima za motto prav tako Nietzschejeve besede: »Zarje so, ki še sijale niso ...« Upoštevaje že samo te zunanje podatke, se ponuja vnaprejšnja sodba, da je Mysteria dolorosa bržkone ena najbolj ničejanskih slovenskih pesniških zbirk. Posredne ali neposredne odmeve na Nietzscheja sicer srečujemo v večjem delu knjige: gre bodisi za tematskovsebinske navezave ali pa za sprejemanje posameznih motivnih prvin in sintagem, katerih izvor je Nietzschejeva filozofija. v Prologu lahko srečamo verza, ki govorita o križpotju, na katerem »stal sem ubijalec, / dobrega in zlega ocenjevalec« (Albreht, 1917: 5) — bržkone gre za parafrazo Nietzschejeve misli o filozofsko-življenjski drži, ki je, kolikor se upa »upreti privajenim občutkom vrednosti«, že samo s tem postavljena »onstran dobrega in zlega« (Nietzsche, 1988: 13). Albrehtov Prolog napoveduje tudi veliko katastrofo, ki jo lahko, morda v Nietzschejevem duhu, razumemo kot napoved nove, drugačne utemeljitve življenja: Čez ves svet je planil silen plamen in nebo je polno strašnih znamenj. V pesmi z naslovom V spominsko knjigo srečamo predstavo o pesniškem subjektu, artikulirano na drugooseben način. Ta »ti« je, potem ko se »razmaknejo obzorja«, prepoznan kot »tujec med ljudmi«, ki mora dozoreti »do sebe«; pesem se konča z zaratustrovsko podoba orla, ki leti nad vsem (Albreht, 1917: 9). Že v naslednji pesmi, značilno naslovljeni Človek, pa se drugoosebni lirski glas spremeni v kolektivistični pesniški subjekt »mi«. Pesem izrisuje motiv »smrti« oziroma »umiranja Boga«: vsedobrega srca njegovega sirom okrog purpuma kri je zalila neba ocean. * Sicer je pa to, da Šorlijev »človek in pol« ni nikakršen »'Uebermensch' Nietzschejev«, kot je, na primer, kategorično zatrjeval Evgen Lampe {Dom in svet XVL 1903, str. 305-306), opazil že neki kritik, ko je ugotavljal, da ima Sorli — »protistrup Cankarju«! — rad »krepke ljudi, zdrave ljudi, in še one, ki so duševno bolni, vidimo skozi zdravo luč in v krepkem miljeju«. Človek in pol je zato — pisec se tu očitno postavlja na pedagoško stališč_— primeren za mladino, »ki se nahaja v dobi, ko postane človek tako rad in tako lahko 'dekadent' ah pa 'nadčlovek'«. »Človek in pol« je torej opozicija »nadčloveku«. Sicer pohvalna kritika se konča s kritično pripombo, da namreč konec romana »diši po nekih davnih časih in spominja na romane PavUne Pajkove«. (Naši zapiski, 1903-1904, str. 174-176) 329 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI Toda tu ne gre za »smrt Boga« v Nietzschejem pomenu, temveč, zdi se, bolj za ekspresionistični krik po (kolektivni) odrešitvi: » ... da tipljemo, iščemo poti, Bog — v tvojo ljubav« (Albreht, 1917: 10). Podobno je s pesmijo Jaz, v kateri je »duh moj« resda »željan svobode in višin pijan« in v kateri odmevata »ponosna zarja« in »visoki dan« — obe sintagmi sta (tudi) Nietzschejeva motiva — toda obenem je ta »Jaz« prepoznan kot »plah bojevnik pred obzidjem zmot«, ki trepeta »v nemoči lastni«. Priča smo, skratka, nekakšni dvojnosti: na retorično ubeseditveni ravni nedvomno lahko govorimo o ničejanskih prvinah, vsebinsko pa gre predvsem za, pogojno rečeno, napoved krize solipsističnega jaza. Ta kriza je najizraziteje ubesedena v pesmih V svetli uri (»Srce ti moje, kaj bega te, muči, / trudno bogastva si svojega?«) in Tovarišem (»Jaz nisem vaš«; »Jaz čutim tujca se pri vas in jaz molčim«) (Albreht, 1917: 12, 13). Značilno ničejanska je po svojem zasnutku tudi pesem Elegija. Prvi trije verzi njene zadnje kitice se glasijo: Večrw oplajanje, večno spočetje, večno prerajanje ... Toda pesem sklepata verza »Sam in proklet je / človek vse dni« (Albreht, 1917: 16), ki ju nikakor ne bi mogli uvrstiti v ničejanski kontekst, saj v besedilo vnašata motiv grešnosti oziroma izvirnega greha. V knjigi Mjsteria dolorosa je kar nekaj besedil, ki bi jih lahko imenovali »pesmi streznitve«, morebiti tudi že slovesa od subjektivističnega aktivizma: Ker ti so iskali v življenju krasote, ki ni jih v življenju. Iskali so vzor: iskali tragedij, vihamost trenotij, iskali so silo in blazni upor ... Ponos krvaveč, razočarana vera zaklepa zdaj usta v molčeč jim ukaz, kot noč jim je leglo čez dušo molčanje in v studu jim okamenel je obraz ... (Albreht, 1917:17) Čas je v ^&m.\Rekviem prepoznan kot »brezčuten in krut«: »preko nas plove čas, / njega črna perot / udarja ob nas« (Albreht, 1917:18). V pesmi Noč se množinski pesniški subjekt, nagovarjajoč svoje tovariše, sprašuje s položaja svoje lastne nemoči: »kam, o bratje, drugovi, / utonila nam moč?« To novo stanje je v isti pesmi upodobljeno kot »metafizični« dogodek: »Kakor goreči cvetovi / padajo zvezde z neba« (Albreht, 1917: 19). Zvezde niso več nekdanje Zaratustrove sogovornice, temveč prispodabljajo zlom jaza. V pesmi Na Žalah je rečeno: »Nocoj nebo temno brez zvezd žaluje, / brez bratov sem, brez sestre jaz nocoj.« Ali pa: »Kar bilo je — se ruši pred menoj ... / In vse in vse — tak nedoumno tuje!« (Albreht, 1917: 21) Ta zlom je ponekod prizemljen tako, da je ubeseden iz perspektive popotnega tujca in njegove neuspele vrnitve domov. Zadnji verzi Božičnega konjiteorja govore o domovini, pred katero stoji »popotnik — in slepe so njene oči .../ Na tvoje duri zdaj trka« (Albreht, 1917: 20). Tretji del zbirke, Infemo naših dni, ponekod še stavi na ekstazo individualnosti — »Predolgo, brat, si hodil z množico!« (Albreht, 1917: 53) — in samote — »nadzemskega ponosa slovo: sam!« (Albreht, 1917: 54), zvečine pa gre za pesmi, ki so nastale očitno že pod vtisom vojnih strahot. To so pesmi o kolektivni bolečini, o grobovih, ki so zazevali »čez vso ranjeno zemljo«, in o »demonu-nasilju«, ki tre »srca ljudstev, ki so krvavela« (Albreht, 1917: 61). Humanistični refleksiji vojnih grozot se pridružuje še »vprašanje naroda« oziroma bolečina, porojena ob dogodkih na 330 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-« RAZPRAVE IN CLANKII fronti, ki obenem že napovedujejo nove meje po prvi svetovni vojni (Matjaž). V enem izmed Polnočnih sonetov je rečeno: »molčeča naša srca, domovina« (Albreht, 1917: 73). Epilog — Napitnica vsem živim pa, malce presenetljivo, obuja in še razširja ničejansko naravnanost. Takšna je, denimo, napoved »časov, ki jih naš duh še ne sluti«, le da je ta prihodnost zdaj kolektivni, bratovski projekt (beseda »bratje« se pojavi v vsaki kitici, v dveh celo dvakrat) in ne več samotneževa vizija. Vendar besednjak ni zato nič manj »zaratustrovski«. Na primer: Saj nismo znali, kako smo bogati in svetli kot odi pod nebom krilati. V četrti kitici lahko srečamo tudi Nietzschejevo sintagmo »prosti duhovi« — celo kot geslo novega kolektivizma: Prosti duhovi, bratje, to nam je geslo! Pesem nato, zdi se, da manj posrečeno, govori o krajih, kjer »najbližji so solncu vrhovi«, in o »transcendentalni ekstazi«, v kateri si podajajo roke (novo) sonce, vetrovi in »naš duh-svobodnjak« (Albreht, 1917: 77-78). Mystena dolorosa se tematsko suče predvsem okrog treh, medsebojno prepletenih sklopov, vsi pa so povezani, abstraktno rečeno, z emancipacijo Jaza: in sicer s pomočjo radikalnega individualizma, ljubezenskega razmerja in novega kolektivizma. Albrehtovo ničejanstvo je nedvomno, vendar malce dvoumno: včasih namreč sledi tako »duhu« kot »črki« Zaratustrovega izročila, drugič pa jemlje Nietzschejev besednjak bolj kot retorično sredstvo in daleč od izvornega konteksta. Nenazadnje moramo upoštevati tudi to, da se je Albreht deloma — kot pač večina slovenskih piscev (zlasti Cankar) na prelomu stoletij in v prvih desetletjih novega — zgledoval pri Richardu Dehmlu, za katerega je značilno sintetiziranje raznorodnih prvin, zlasti ničejanstva, socializma in krščanstva. Ena izmed posledic pri Albrehtu je sinkretizem in včasih epigonstvo, nihanje med ekstatičnim vitalizmom in melanholično žalobnostjo, individualizmom in skupinskostjo. Kar zadeva Albrehtov odnos do Nietzscheja, Lado Kralj med drugim ugotavlja: Vso to [Albrehtovo] produkcijo prežema nietzschejanski individualizem, a ne radikalni ekspresionistični, ki ob zavesti o smrti boga (transcendence) povzroča nihilizem in odtod dezintegracijo okolice, dezorientacijo, gnitje, smri, somrak in norost, temveč gre za nietzschejanstvo v mnogo blažji, dehmlovsko-findesieclovski, optimistično-vitalistični varianti. (Kralj, 1986:171) Po Kraljevi sodbi je Albreht najbolj programatično »obračunal s svojim prejšnjim nietzschejanskim solipsizmom« leta 1919 v pesemskem ciklu Bojni ritmi. Druga kitica prve pesmi, na primer, skorajda dobesedno govori o »izstopanju iz sebe«, iz »jaza«, ki ni več »jaz«, v »mi«: Jaz sem stopil iz sebe in nisem več jaz. prelil sem se v morje — in sam sem morje, utonil sem v množici — zdaj govore iz mene vsi tisti, kijiii še niste culi, ljudje! (nav. po: Albreht, 1966: 70) V tem izrazito patetičnem pesemskem ciklu, ki brez zavor ubeseduje nov, kolektivni etos (»Zdravstvujte mi, bratje zavrženi, nemi, / ve, sestre izobčene, pozdravljene v bratskem objemi, / vi vsi, ki niste od danes, ki ste pili trpljenje ...«), srečamo tudi verz, ki strnjeno povzema poetiko ekspresionističnega aktivizma. Pesniško formulacijo, na katero opozarja že Kralj, srečamo v šestem verzu druge pesmi: 331 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI Jaz zaničujem te, srepooki, vase zamaknjeni kritik, ko z glorijo venčan kavarniških dimov s kačjo lokavostjo, s plehko gizdavostjo se razkazuješ v svojem omatu: stopi iz sebe! Stopi iz sebe! (nav. po: Albreht, 1966,71)' »Stopanje iz sebe«, ki ga na več koncih oznanjajo Albrehtovi Bojni ritmi, je mogoče samo v imenu novega etosa, shranjenega v najnotranjejši notranjosti novega, kolektivnega pesniškega subjekta. Druga kitica druge pesmi cikla Bojni ritmi govori o teh ritmih, ki so rojeni »v dnu zemlje«, »v ognju Sonca in Luči«, pa tudi, da »bodo kričali, ječali, vreščah in se krohotali / v divjem pamfletu in pesmi visoki«. Tu bi morebiti lahko spet iskali oddaljen odmev Zaratustrovih govorov, vendar nikakor ne na tematskovsebinski ravni, temveč le kot del ubeseditveno-retorične strategije. Daleč stran od horizonta, ki je zavezujoč za Nietzschejevo mišljenje, so zlasti sklepni verzi Albrehtovega cikla, v katerih je govor o različnih ljudeh, šibkih in močnih, bogatih in revnih, ki »se objamemo sredi sveta«. aovečanski etos Albrehtovih Bojnih ritmov, gledano iz šu-še perspektive ekspresionističnega aktivizma, seveda ni osamljen literarni pojav, vendar njegova geneza niti nadaljnje transformacije ne morejo biti tema te razprave. Kar zadeva našo temo, se zdi, da ravno apologija tega etosa in »dobrega človeka«, ki stoji v njegovem središču, razločno opozarja na konec nekega obdobja v vstopanju Nietzschejevega mišljenja v svet slovenske literature. »Dobri človek«, če še enkrat uporabim to sintagmo, ki je med drugim slovenski prevod naslova znane programatične pesmi Pranza Werfla Der gute Mensch (sredi dvajsetih let, tj. razmeroma zgodaj, je izšla v slovenskem prevodu), je namreč tisti človek, ki ni najboljši Nietzschejev sogovornik, še manj pa ustrezen sprejemnik njegovih del. Sicer pa je nekaj malega o tem povedal že Nietzsche sam v Ecce homo. V kratkem poglavju s simpatično megalomanskim naslovom »Zakaj pišem tako dobre knjige« je med drugim zapisal: Kdor misli, da me je kaj razumel, sije kaj iz mene prilagodil, po svoji podobi — ne redko kakšno nasprotje mene, na primer 'idealista'; kdor me ni nič razumel, taji, da sploh prihajam v poštev. — Beseda 'nadčlovek' za označevanje tipa najvišje posrečenosti v nasprotju z 'modernim' človekom, z 'dobrim' človekom, s kristjanom in z drugimi nihilisti — beseda, ki v ustih Zaratustre, uničevalca morale, postane zelo premisleka vredna, je bila skoraj povsod razumljena z vso nedolžnostjo v smislu vrednot, katerih nasprotje je pokazano v Zaratustrovem liku, hočem reči, kot 'idealistični' tip višje vrste človeka, na pol 'svemik', na pol 'genij'... (Nietzsche, 1989:197) Položaj, ki je nastal v letih po prvi svetovni vojni, je bil tudi na Slovenskem takšen, da »prvotnega«, »spontanega«, morda celo »naivnega« sprejemanja Nietzschejeve misli ni več dopuščal. Nista pa bila več mogoča niti brutalna zavrnitev in apriorno nerazumevanje. Jakob Kelemina je dve leti po izidu Albrehtove zbirke Mysteria dolorosa v članku, ki sem ga že omenjal, zapisal misel, ki, verjetno ne da bi sama to hotela, opozarja na spremembo v recepcijskem horizontu — vsaj kar zadeva pomemben del slovenskega bralstva. Keleminova formulacija se glasi takole: 7 Na tem mestu morda ni odveč opozorilo, da se je kot »srepooki, vase zamaknjeni kritik«, o katerem govorijo Albrehtovi Bojni ritmi, prepoznal Josip Vidmar. O tem poroča v svojih Obrazih, kjer pa srečamo tudi zanimivo in, zdi se, dokaj ustrezno kritiško oznako knjige Mysteria dolorosa. Vidmar je med drugim zapisal: »Albrehtovo Mysteria dolorosa sem prebral precej kasneje in reči moram, da me moja prvotna dunajska slutnja ni varala. Pesmi so se mi zdele v čustvih, emfazah in mislih meglene in nejasne in cvetlična nasičenost njihove poetične dikcije me ni mogla premotili, da bi v njih videl duha. To je bil meglen humanizem, misel in nazor iz druge roke, preobčutljiva čustvenost brez misterija, v bistvu lepobesedna in sentimentalna, ne pa resnično poetična.« (Vidmar, 1985: 241) 332 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKIl Kot krasno, toda ne baš učinkovito neurje je vršelo nietzschejanstvo nad horizontom dobe, ki leži že nekoliko za nami. [...] Nietzschejeve knjige nam zrcalijo v tujem jeziku našo lastno duševnost v njenem elementarnem stanju — kakor ga moramo premagati na sebi in v družbi. Nietzschejansko vročico moramo preboleti (Ljubljanski zvon XXXIXI9, 1919, str. 570) Morda je zgodba o Nietzscheju, ničejanstvu in slovenski literaturi v dvajsetih in tridesetih letih dvajsetega stoletja tudi zgodba o tem prebolevanju. Če ne kar zgodba tega prebolevanja. Literatura Albreht, Fran (1917). Mysteria dolorosa. Ljubljana: Omladina. Albreht, Fran (1966). Pesmi. Zbral in uredil Zvone Verstovšek. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Kos, Janko (1993). Ničejanstvo. Enciklopedija Slovenija 7, 412. Ljubljana: Mladinska knjiga. Kralj, Lado (1986). Ekspresionizem. (Literarni leksikon, 30). Ljubljana: Državna založba Slovenije. Mahnič, Joža (1964). Zgodovina slovenskega slovstva V: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica. Nietzsche, Friedrich (-1984). Tako je govoril Zaratustra. Knjiga za vse in za nikogar. Prev. Janko Moder. (Filozofska knjižnica, 15). Ljubljana: Slovenska matica. --(1988). Onstran dobrega in zlega. Predigra k filozofiji prihodnosti; H genealogiji morale. Polemični spis. Prev. Janko Moder in Teo Bizjak. (Filozofska knjižnica, 31). Ljubljana: Slovenska matica. --(1989). Somrak malikov (ali Kako filozofiramo s kladivom). Primer Wagner (Problemi glasbenikov), Ecce homo (Kako postaneš, kar si). Antikrist (Prekletstvo nad krščanstvom). Prev. Janko Moder in Tine Hribar. (Filozofska knjižnica, 36). Ljubljana: Slovenska matica. --(1991). Volja do moči. Poskus prevrednotenja vseh vrednot: iz zapuščine 1844/88. Prev. Janko Moder. (Filozofska knjižnica, 34). Ljubljana: Slovenska matica. Šorli, Ivo (1903). Človek in pol. Roman. Ljubljana: L. Schwentner. Šorii, Ivo (1902-1903). Hic Rhodus!. V: Slovan I. Vidmar, Josip (^1985). Obrazi. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Zadravec, Franc (1970). Zgodovina slovenskega slovstva V: Nova romantika in mejni obliki realizma. Maribor: Obzorja. 333 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-« RAZPRAVE IN ČLANKI Matevž Kos UDK 821.163.6.09"1900/1920":1 Nietzsche F. SUMMARY ŠORLI, ALBREHT, NIETZSCHE Nietzscheanism is a complex phenomenon whose scope extends beyond Nietzsche's philosophy, but whose depth is shallower. To the extent it is also an ideological, i.e. one-dimensional appropriation of individual themes from Nietzsche's philosophy, Nietzscheanism is exposed to the process of interested reading — and whenever such reading has a choice among several different paths, it normally opts for an easier one. The first two decades of the 20' century are the most 'authentic' period of ingress of Nietzsche's philosophy into Slovene literature. Alongside major representatives of the Slovene modernist movement, especially Cankar and Župančič, there were are number of minor, 'borderline modernist' authors, whose texts also reflect Nietzsche's philosophy or rather the ideational, esthetic and ideological conglomerate referred to as Nietzscheanism. Among 'fellow travellers' of the Slovene modernist movement, echoes of Nietzsche's philosophy and Nietzschean motific and thematic clusters are relatively common. The article discusses three texts of modest literary value, but very characteristic for Slovene reception of Nietzsche, viz. Ivo Sorli's short story ffic Rhodus! (1902-1903) and his novel Človek in pol (Man and a Half, 1903), and Fran Albreht's collection of poems Mysteria dolorosa (1917). i 334 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI Nina Šoba UDK 821.163.6.09 Flisar E. Filozofska fakulteta v Ljubljani Kako brati Flisarjeve zadnje tri romane? Glavni junaki potujejo, hrepenijo, se učijo Zadnji trije romani Evalda Flisarja Čarovnikov vajenec (1986), Noro življenje (1989) in Potovanje predaleč (1998) so nastali ob daljši tradiciji pisanja potopisov. Glede na to bi lahko kdo kaj hitro pomislil, da bi bila lahko tudi v romane vpletena tema potopisnosti — kar se v resnici izkaže. Ali učinek Čarovnikovega vajenca izpred petnajstih let še ni zamrl (ali je sploh že kateri slovenski roman izšel petkrat, kot se je zgodilo temu?), ko pa je pred nami že nekakšno »vajenčevsko« nadaljevanje — Potovanje predaleč! Se je popotniški vajenec vrnil po novo spoznanje, se je vnovič srečal z učiteljskim gurujem Joganando? Morda še kaj bolj šokantnega? Izkaže se, da so popotnikove poti zdaj veliko bolj umirjene in daje Joganando zamenjala čutna in modra ženska. V tem ko se bralcu vsiljujejo nekatere stične točke »vajenčevske« odisejade, se mu v spomin prikrade popotovanje mladoletne Maje in štiridesetletnega Henrika po Grčiji in Španiji v tretjem Flisarjevem romanu Noro življenje. Tu se v skladu s starovedskim pričevanjem o Brahmanovem štirikratnem zaporednem sanjanju, ki pomeni štirikratno manifestacijo sveta, odvije tudi štiristopenjsko ljubezensko razmerje med glavnima junakoma. Njuna pot se razvija in odvija, ko potujeta. Njuna bližina jima omogoči, da na koncu prepoznata tisto, kar sta iskala, drug v drugem in si s tem osmislita pot, ki se konča z njuno smrtjo. Tudi v Čarovnikovem vajencu in Potovanju je rast in zorenje junaka pogojena z njegovim spremljevalcem na poti. V Čarovnikovem vajencu je to malce starejši modrec, čeprav mladosten po telesu in duši. Ta prvoosebnega junaka Flisarja (podatek, ki bralce in kritike prehitro zavaja v oznako avtobiografski roman) vodi in preizkuša, četudi na robu življenja, po zanskarskih gorah in ga sooči s spoznanjem, da je problem to, da misli, da ima problem, in da je ego, t. i. namišljeni, iluzorni jaz, potreben člen pri komunikaciji med njim in okoljem. V Potovanju prvoosebni junak prejme namig, naj v sebi pobije vse malike in naj v njem zavlada Veliki Bog. V spremstvu prijateljice Sumitre nadaljuje pot vsepovprek po Indiji (zaideta še v Sikkim in Nepal). Išče namreč Joganando, tako da poskuša dešifrirati vsak namig na poti, ki bi bil lahko njegovo sporočilo oziroma razpoznavna sled za njim. S Sumitro potujeta po svetiščih, ašramih, gibljeta se med sadduji (meditirajočimi modreci). Sumitra ga skuša odvrniti od iskanja Joganande z ugovorom, da je on sam pomembnejši od učitelja izpred petnajstih let, da je pomembnejši od očitno brezplodnega iskanja in da je lahko vsak trenutek (človek, beseda, mit, pripoved o božanstvih) njegov učitelj. Draži ga, da v bistvu bolj kot kogarkoli drugega pogreša Boga v sebi. Teh nekaj vsebinskih iztočnic nam sporoča, da so si tri romaneskne pripovedi na neki način sorodne. Družijo jih tematska (idejno-motivna) podlaga, glavni junak kot »outsider«' in njegova duhovna orientacija kot glavno vodilo potovanj, dialoška pozicija glavnega junaka in sopotnika, ' Tako je Flisar sam imenoval svojega junaka (po Colinu Wilsnu) v intervjuju s Slavkom Pezdirjem za nagrado kresnik. Delo (14. 6. 1999), str. 8. 335 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKU disputativen (razpravljalen) način pripovedovanja, paberlcovalna organizacija dogajalnega loka, navezave v smislu citatov, sklicevanj na tuje ideje, junakova drža iskanja novih obzorij v avtohtonih krajih izvora kultur in filozofij — išče jih prek budizma v tibetanskih pogorjih, prek legend grških bogov v Grčiji, bikoborb v Španiji, prek hinduizma v Indiji itn. Na podlagi naštetih sorodnosti sem romaneskno trojico poimenovala »trilogija«. Čeprav poudarjam, da to ni trilogija v smislu tridelnega vsebinskega nadaljevanja. Glavna tematska oporišča v vseh treh delih so eksistencialno, gnoseološko v prepoznavanju etičnega in smiselnega v človeku, kar naj bi mu pomagalo pri razumsko-konceptualnem organiziranju življenja, in socialno, ki se tu in tam kot obrobno razvije iz prej omenjenih dveh. Glavna tema je tema poti — poti kot potovanja —, ki je v bistvu prispodoba za življenje, in posledično tema iskanja, ki jo poganja neustavljivo hrepenenje po biti cel, biti v ravnovesju med duhom in materijo. Pot je predvsem duhovna in spominja na večno vračanje v točko začetka: tako psihološko kot fizično vračanje junaka tja, od koder je prišel. Junak se vrača bogatejši za izkušnjo več. V Čarovnikovem vajencu pripovedovalec na koncu pravi: »Ko si svoboden, je spet vse po starem; ko se svet postavi na glavo, stoji spet pokonci.« Tudi sam junak se dejansko vrne v Leh (in nato v Evropo), torej tja, od koder je svoje popotovanje začel. V Norem življenju sta junaka stopila na skupno pot, ko sta sanjala puščavo. Njuna zgodba se prav tako zaključi v puščavi. Ob koncu zgodbe se pripovedovalec ustavi še ob njunem spremljevalcu na poti, tj. plišastem medvedku MedoHenriku, ki začne svojo zgodbo v puščavi njunih sanj in jo podobno tudi konča — sedeč v puščavi. Na koncu ostane v puščavi s pripetim listkom, na katerem piše »Za Henrika«. In prav tako se njuno poznanstvo prične pred Prešernovim spomenikom, kjer Henrik najde le sedečega meda z listkom, pripetim z buciko, na katerem piše »Za Henrika«. Konec njune zgodbe leži v njenem začetku: »Začutila sta željo, da bi sprala popotni prah z duš in končno stopila iz »zgodbe svojega življenja« na resnična tla. (Tja mogoče, kjer sta bila, preden se je njuna zgodba začela?)« V Potovanju predaleč se potovanje tudi konča v puščavi, ko pripovedovalec po noči Šivinega plesa predaje razmišlja: »In tako se je potovanje končalo več ali manj tam, kjer se je začelo.« Popotnik se odreče statičnosti, zaključenosti prepoznanja: »Potovati je lepše kot priti na cilj; zdraviti se je bolj zdravo kot biti ozdravljen.« Iskanje cilja na poti se usmeri v biti na poti, kar je že samo cilj. Torej iskanje ni več usmerjeno nekam v prihodnost, ampak v trenutek sedanjosti, v tukaj in zdaj. Pojem iskateljstvo se skuša preleviti v pojem najditeljstvo: »Ne išči, ampak najdi.« Torej Filozofija trenutka. Z njo se »svet postavi na glavo«, kjer sedanjost ni več odraz preteklosti in kažipot prihodnosti, temveč je edina točka, v kateri se šele preteklost odraža in prihodnost uresničuje. Gorivo za iskanje je hrepenenje. S premikom usmerjenosti poti v trenutek tukaj in zdaj, v pot, ki je že hkrati cilj, se premakne tudi usmerjenost hrepenenja. Hrepenenje ni več sla po novem, neodkritem, temveč po morda nekoč že poznanem in izgubljenem. Hrepenenje je hrepenenje po ponovni povezavi »presekane popkovine«, hrepenenje po združitvi s svetostjo življenja samega, hrepenenje po »vrnitvi v maternico«, po fiksiranju v kaosu, po ponovnem redu ... Čarovnikov vajenec: »Hrepenel sem po nerazdvojenosti, po občutju enosti s sabo in s svojo izkušnjo s svetom. Po otroštvu mogoče. Vendar ne po otroštvu zaradi možnosti, ki so takrat še bile pred mano, ampak zaradi neomajne otroške vere, da je svet prostor čudežev, da je življenje brezkončno obdobje nedolžnosti in navdušenja.« Noro življenje: »Ne upamo si priznati, da je skoraj vse, kar počnemo (religija, znanost, umetnost, filozojija, pripovedovanje zgodb), oblika pospravljanja ali obvladovanja nereda /.../ Ko nas popade želja, da bi se fiksirali v kaosu, potrebujemo os, ki bi ta red centrirala: nekaj, okoli česar bi se nam življenje vrtelo.« Potovanje predaleč: »Ženska je samo maska, samo simbol za tisto, po čemer [junak] zares hrepeni: sveta stran življenja, ki se je nikoli ne odpravi iskat zavestno.« 336 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKIl Pot, ki biva tu, in hrepenenje se spojita v idejna prepoznanja: Ne iskati, ampak najti; Svet je tak, kot je; Iščeš to, kar si že; Si to, kar misliš; Problem ni tam, kjer ga vidiš, ampak tam, od koder ga opazuješ; Življenje ni problem, problem je prepričanje, daje problem; Bistvo je nedosegljivo in ves čas pred tabo; Bistvo je v predaji, ker je Bog v vsem, zato je vse Eno, vseeno; Mojstrstvo je v ohranjanju ravnovesja, sinteze med pari nasprotij, ki so neuničljivi in neobstojni drug brez drugega, saj se vse, kar obstaja, manifestira v njihovi obliki. Še nekatere idejne konstante podpirajo tematski okvir »trilogije«, kot so na primer: življenje je igra, ples; odgovornost je predvsem stvar sposobnosti predaje; resnično življenje je možno le v spogledovanju s smrtjo; obstaja dvom v besedo, saj je beseda le konstrukt in ni nikakor neposrednost govorice, ki jo človek pozna, še preden začne govoriti ... Potopisnost in romani Na tem mestu me zanima, ali bi lahko rekli, da so obravnavana tri dela, posebno Čarovnikov vajenec, s katerim so se literarni kritiki in teoretiki najbolj ukvarjali, potopisi, in zakaj menim, da so romani. Najprej moram omeniti obravnavo potopisa Andrijana Laha v članku Slovenski potopis.^ Tam pretresa definicije potopisa, ki že obstajajo v slovenskih literarnoteoretičnih priročnikih (Silva Trdina, Matjaž Kmecl, Janko Kos), in iz njih razbira, da se potopis uvršča v mejno področje med literarnim in informativno-poučnim pisanjem in da se pogosto potovanje kot tematsko sestavino literarnega dela meša s potopisom. Poudarja, da potopis ni zemljepisni vodič; da je subjektiven prikaz poti, kjer imamo neko osebo (popotnika = pripovedovalca = pisca) in pot, da je pri tem pozornost osebe obrnjena navzven, na pot, in ne navznoter. Ta zadnji kriterij se zdi ključen za njegovo definicijo potopisa. Če se oseba na poti ukvarja predvsem s sabo in je pot bolj postranski element, dobimo različne avtobiografije. Obstaja veliko del, ki so mejni primeri med potopisom in avtobiografijo oziroma ima večina avtobiografij tudi potopisne sestavine, saj je življenje cesto identično s potjo (potovanji). Po Lahovi presoji definicij potopisa sta možni dve ugotovitvi o naravi treh Flisarjevih del: — ah nobeno ni potopis, ker gre v njih za potovanje kot tematsko sestavino literarnega dela (kar je pisec sam kritiziral pri Kmeclovi definiciji), — ali pa Flisarjeva dela nikakor niso potopisi, ker so vse glavne literarne osebe oziroma junaki obrnjeni navznoter. V smislu opredeljevanja potopisa in njegove »trilogije« se mi zdi zanimivo razpravljanje Deana Dude,^ ki poudarja, da definicija potopisa izhaja iz razUkovanja med potopisom kot nefiktivno pripovedno prozo in fiktivnim pripovednim tekstom s potovanjem kot tematsko osnovo. Pri razlikovanju potopisa od fiktivnega pripovednega teksta opozarja tudi na temeljni ključ razlikovanja, tj. pripovedno strukturo. Pripovedna struktura potopisa se loči od pripovedne strukture fiktivnega pripovednega teksta tako, da ima potopis vidno oslabljeno dogajalno strukturo. Če s tega vidika pregledamo Flisarjeva dela, lahko ugotovimo, da niso potopisi, saj pripovedovalcev namen ni posredovanje znanja in obvestil o sami (geografski) poti na potovanju, pa tudi dogajalna struktura nikakor ni oslabljena, temveč prav nasprotno. Najprej bi se osredotočila na določljivostno bolj problematičnega (vsaj za kritike) Čarovnikovega vajenca. Katera dejstva še govorijo o tem, da delo ni potopis? 1. Sam avtor ga je v enem od prvih intervjujev opredelil za roman. Izjavil je, da se je zalotil pri želji, da bi namesto potopisa napisal roman in da Čarovnikov vajenec ni potopis.'* 2 Andrijan Lah (1983/84). Slovenski potopis. //5 XXIX/5, str. 163-168. ^ Dean Duda (1996). Putopis: Od pokušaja odredenja žanra do Krležina diskurza. Umjetnost riječi XL/2-3, str. 71-82. 337 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI 2. Literamoteoretični razpravi Toma Virka' in Frana Zadravca* zadovoljivo utemeljita domnevo, da je Čarovnikov vajenec roman. 3. Med drugim govorijo (verjetno že na podlagi opredelitve samega Risarja) o Čarovnikovem vajencu kot romanu še mnogi kritiki in predstavljalci knjige, npr. Helena Grandovec (» /.../ letos bo izšel njegov avtobiografski roman Čarovnikov vajenec ...«)' ali František Benhart (»... roman Evalda Flisaija ČAROVNIKOV VAJENEC. Kaj sem zapisal — roman? To besedo bo treba potegniti nazaj. Po obsegu je roman, sicer ne. Kaj pa je potem? Potopis tudi ni; to že prej roman.«)* ... Ker Čarovnikov vajenec zadošča trem bistvenim kriterijem, da je neko delo lahko roman (napisan mora biti v nevezani besedi, zadostiti mora kriteriju obsega oziroma dolžine in mora biti pripovedno delo in ne dramatika ali lirika), si njegovo odprtost lahko razložimo z Bahtinovim pojmovanjem romana: »Bahtin izhaja iz temeljne teze, da roman ni literarna zvrst/literarna vrsta kot druge, ampak čisto posebna literarna tvorba. Medtem ko so druge tradicionalne zvrsti/vrste — ep in tregedija — strogo vsebinsko in formalno določene, tj. kanonizirane, je roman popolnoma svobodna, nestalna zvrst/vrsta brez veljavnega kanona, zato neprestano se spreminjajoča, zmožna zmeraj novih oblik in torej praktično neskončna; roman je pravzaprav zmeraj v nastajanju. Zato ga tudi ni mogoče definirati; vse opredelitve, ki so jih poskušali najti, se pokažejo nezadostne, ker jih mnogovrstnost romana zmeraj znova postavlja na laž.«' Tudi Norega življenja literarna kritika ni drugače opredeljevala kot roman, čeprav je mogoče le malce čudno, da v nepotopisnost romana nihče ni podvomil (verjetno se zdi opisana ljubezenska zgodba prepričljivo fiktivna). Pač pa bi se nam pomisleki v romaneskno strukturo (a ne z vidika potopisnosti) lahko zbudili zaradi zanunivih notranjih vložkov, kot so dramski dialog, razplet s t. i. deus ex machina in dogajalni lok, podoben dramskemu, in zaradi dejstva, da je podnaslov »?roman?« postavljen med vprašaja. Tudi Potovanje predaleč ni potopis. Gre za fiktivno pripovedno delo s temo potovanja, fiktivno v smislu avtorjeve fizične nevpletenosti vanj (kot je razbrati v prologu). Tudi v kritiških ocenah so delo v glavnem obravnavali kot roman, čeprav so merili tudi na potopis. V intervjuju ob predlogu dela za nagrado kresnik pisatelj sam opozarja, da »se je nekaj ocenjevalcev ujelo v past 'potopisnosti'«.'" Vrstne opredelitve romanov Pri vrstnih opredelitvah romanov »trilogije« naletimo na spolzka tla. Opredelitve Čarovnikovega vajenca se v krogu literarnih kritik in razprav vrtijo okoli hibridne forme, mešanice več vrst romanov: avtobiografskega, potopisnega, ljubezenskega, filozofskega, psihološkega, terapevtsko priročniškega, seksološkega, bildungs romana. Sam Evald Flisar ga je na različnih mestih različno opredeljeval. Ob izidu ga je najprej imenoval avtobiografski roman" (kar bi tudi ustrezalo opredelitvam Adrijana Laha, ki pravi, da če se oseba v domnevnem potopisu ukvarja predvsem s "* Branko Žunec (1986). Pogovor ob novi knjigi: »Resnično lahko živiš le na pragu smrti...«. Delo, 4. 9. 1986, str. 8. ' Tomo Virk (1995). Potovanje je končano, pot se pričenja (spremna beseda ob 4. izdaji romana Čarovnikov vajenec, Ljubljana), str. 370-385. * Fran Zadravec (1997). Slovenski romaneskni pripovedovalec in tuja okolja. SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, str. 565-570. ' Helena Grandovec (1986). Intervju Sodobnosti: Evald Flisar. Sodobnost XXXIV/2, str. 113. * František Benhart (1987). Mantra, jantra, tantra. Sodobnost 35, št. 41, str. 432. ' Janko Kos (1983). Roman. Literarni leksikon 20. Ljubljana: DZS, str. 99-100. '" Slavko Pezdir (1990). Nepremostljiva razcepljenost (ob kandidiranju za kresnika). Delo, št. 129, 7. 6. 1999, str. 7. '' Sled za izjavo sem izgubila. Še vedno pa trditev podpirata Tomo Virk v svoji razpravi in Helena Grandovec v intervjuju ob izidu, leta 1986, v Sodobnosti, kot citiram v tekstu. Virk pa pravi (glej op. 5, str. 371): »Daje Čarovnikov vajenec res najprej 338 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN CLANKIi sabo in ji je pot postranskega pomena, dobimo avtobiografijo). Kasneje ga je poskušal opredeliti kot »nekaj hibridnega, vendar enotnega, čeprav ga bo skoraj nemogoče uvrstiti v to ali ono literarno zvrst«. In nato na istem mestu še: »Čeprav je delo mogoče brati kot pustolovski roman, ali kot priročnik psihične terapije (in mestoma kot seksološki priročnik), je Čarovnikov vajenec predvsem zgodba o nenavadni ljubezni med dvema človekoma, ki ju razdvaja dva tisoč let zgodovine; o ljubezni /.../ med očetom in sinom, starcem in (še) mladeničem, mojstrom in vajencem, učiteljem in učencem, modrecem in (samo) izobražencem. Predvsem pa je knjiga opis ljubezni, ki je rodila to, kar rodi vsaka prava ljubezen: novega, pogumnejšega človeka.«'^ Poskušal gaje opredeliti tudi »kot pustolovski roman (čeprav to ni)«, »kot pornografski izziv (čeprav to tudi ni)«, »kot filozofsko meditacijo«, »kot priročnik psihične terapije«, »kot detektivsko zgodbo o zasledovanju in razkrinkavanju tolovaja, ki človeku dan za dnem vlamlja v življenje in mu krade zaupanje in lepoto«, »kot opis strahovitega poka, ki ga je povzročilo skoraj katastrofalno trčenje kavzalnega evropskega duha z 'diamantno kočijo' tibetanskega budizma«.'^ Tomo Virk v svoji razpravi povzema kritiške poskuse definiranja romana in vse skupaj strne v redefinirano opredelitev: »Če tedaj Čarovnikovega vajenca pojmujemo (v Lukacsevem smislu) kot literarni odraz totalitete sveta, iz tega jasno sledi sklep, da ga je dejansko možno — in tudi legitimno — brati kot potopis, duhovni priročnik ali biblioterapevtsko pomagalo. /.../ Za estetski učinek ni prav nič pomembno, ali je junak Evald Flisar realni Evald Flisar ali literarni konstrukt. /.../ Avtobiografskost Čarovnikovega vajenca moramo zato razumeti v širšem smislu, v tistem, po katerem je avtobiografsko domala vsako literarno delo /.../ in je »avtobiografskost« pač tista stvarna podlaga, na katero avtor opira svoj imaginarni svet. /.../ Po omenjenih lastnostih se namreč močno približa območju t. i. Bildungsromana^'' I ...I Že Wilhelm Dilthey, ki je skoval to zvrstno oznako, je /.../ tudi opozarjal na podobnosti med Bildungsromanom in avtobiografijo, a obenem vzpostavil razlikovanje, ki je odločilno tudi za Flisarjev roman: Bildungsroman po njem zavestno in umetniško na posamezni življenjski usodi upodablja tisto, kar je splošno človeško, in s tem presega avtobiografski roman. /.../ /Č/eprav Čarovnikov vajenec nosi nekatere lastnosti idejnih romanov, kot sta na primer Mencingerjev Abadon in Bartolov Alamut, in čeprav je v marsičem soroden npr. Komediji človeškega tkiva Vitomila Zupana ali — na drugi strani — Romanju za Animo Marka Uršiča, /.../ ga ni mogoče /.../ povsem zvesti pod katerikoK romaneskni tip. Ob vsej »tantristični« vsebini tudi ni literarna prepesnitev jogijskih, tantričnih ali budističnih naukov, kakršna je na primer — v zvezi s tibetanskim budizmom — Tibetanska knjiga mrtvih Iva Svetine. Čeprav je vsebinska plast povsem prežeta z miselnostjo daljnovzhodnih religioznih in filozofskih naukov, se še zdaleč ne izčrpa v rekonstrukciji njihovih idej, /.../a literarno-idejna struktura /.../ ne dopušča dvoma: Čarovnikov vajenec upodablja odisejado subjekta in njegove subjektivitete, kot se je v zgodovini književnosti udejanila v evropskem romanu.«'' Noro življenje literarna kritika opredeljuje, če ga že opredeli, kot ljubezenski roman. Verjetno zato, ker je glavna os zgodbe ljubezensko in seksualno razmerje dekleta in moškega. Glede na tematsko-motivni okvir bi ga lahko označevah podobno kot Čarovnikovega vajenca, kot skupek več možnih oblik: potopisni, ljubezenski, pustolovski roman, bildungs roman. To ni avtobiografski in predvsem roman, nam po svoje potrjuje avtor sam, ki je v enem od intervjujev svoje delo eksplicitno označil za avtobiografski roman.« '2 Glej op. 4. '^ Glej op. 7, str. 121. '"* Bildungs roman je oblika romana, nastala v nemškem prostoru v času razsvetljenstva in bila prvotno bolj povezana s pojmom pedagoški ali vzgojni roman, v katerem se duhovni razvoj junaka prikazuje s potjo učenja in življenjskih izkušenj do osebnega razvoja, ko je sam sposoben zaživeti v okvirih družbe, v okvirih kuttumo-moralne ideje. V novejšem času pot pomeni bolj pot k notranjemu zorenju, pot junakovega zavedanja vplivov okolja na njegove psihološko-duševne izkušnje in hkrati s tem pot izpopolnjevanja njegove enkratnosti za vključitev v civilizacijo. (Prirejeno po nemškem literarnem leksikonu in po slovarju književnih terminov Gero von Wilpert (1989). Sachw6rterbuch der literatur. Stuttgart: Kroner, str. 759-762; Riječnik književnih termina (1985). Institut za književnost i umetnost u Beogradu. Beograd: Nolit, str. 623-624). " Glej op. 5, str. 370-373. 339 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN Č L A N K li roman, čeprav s tem ni izldjučena možnost avtobiografslcih elementov, ki pa so zgolj oporišča, izhodišča za zgodbo, oblikovano po drugih zakonitostih (o takšni avtobiografskosti je govoril že Tomo Virk pri Vajencu in tako meni tudi avtor sam).'* Hibridnosti opredelitve romana se ni mogoče izogniti niti v Potovanju predaleč. Klasifikacije kot ljubezenski, pustolovski, filozofsko-meditativni roman in bildungs roman bi ustrezale. Literarna kritika je pri klasificiranju tokrat opreznejša. Preberemo lahko oznake kot ljubezenski, potopisni roman in izpod peresa Josipa Ostija pikareskni oziroma potepuški roman." Relevantna bo verjetno tudi opredelitev avtorja samega v pogovoru ob lanskoletni nominaciji za kresnika: »Kar zadeva kategorije, bi raje bil bolj previden. Res se je nekaj ocenjevalcev ujelo v past »potopisnosti«, najbrž zato, ker pač moja novejša proza izhaja iz potopisa, vendar bi nemara primernejša beseda bila pikaresknost ali nemara pustolovstvo. Besedo pikaresknost je v svoji oceni za radio uporabil Josip Osti ...« In še izjava, da je bildungs roman podstat za življenje njegovih junakov (»pedigre mojega junaka sega vse do /.../ eksponentov 'bildungsromanaVJ. i* Lahko bi torej rekli, da je »trilogija« zakoreninjena v bildungs romanu s poudarkom na pustolovščini ter ljubezni do življenja in do junakove ahasverske duše. V že omenjenem intervjuju za kresnika pisatelj pravi, da se strinja z besedami Aljoše iz Bratov Karamazovih, »da bi moral vsakdo ljubiti življenje bolj kot karkoli na svetu.« Literarni junaki Glavni junak v vseh treh romanih (Evald Flisar, Henrik, popotnik) je »outsider«, tj. ahasver, iskalec, dvomljivec, iščoč pristno prvinsko življenje, ki ga je poznal že kot otrok ali le iz nekaj utrinkov v življenju. Gre za krizo odnosa jaz in okolje, za bolečino, ki jo evropski racionalizmi še večajo, namreč bolečino razdrobljenosti na tisoč »jazov«, ki so razbili pristni jaz v t. i. ego ali skupek predstav in iluzij o sebi in svetu. In še za bolečino ob izgubi povezave s pristno notranjo bitjo, ki jo lahko imenujemo kot intuicijo, Boga v človeku in še kako drugače. Ker junak božjega v sebi ali sebe kot božjega ni sposoben dojeti neposredno, potrebuje nekoga, ki mu bo pri tem pomagal. Zato ga na poti vedno nekdo spremlja. Brez posrednika pot in ponovna povezava trenutno ni mogoča, kar bi lahko ubesedili tako, da se človek sam brez nečesa ali nekoga izven sebe ne more prepoznati, kot se ne more »poljubiti na usta« (tako je naslovljeno zadnje poglavje v Čarovnikovem vajencu). Pot glavnega junaka je pot na robu, pred bitko oz. pred soočenjem. Glede na odziv junaka in njegovo muko se zdi položaj v krizi večkrat tragičen. A ob reševanju iz krize se njegov odnos in položaj razkrije bolj kot tragikomičen, še posebej, ko se izkaže smešno neroden. Junak hrepeni po ponovni povezavi z Bogom, ki pa ne predstavlja kateregakoU boga, znanega iz religij, temveč prej življenjsko silo ali prispodobo za notranji red, svetost, nedoumljivo skrivnost življenja takega, kot je. Njegova pot predstavlja tudi vprašanje, aU se je tej neoprijemljivi sili sposoben predati neposredno, brez posrednika. Trenutni posredniki so njegovi sopotniki. V Čarovnikovem vajencu je junakov sopotnik učitelj oziroma gum in prijatelj Jogananda, mož z visokim čelom in popotno palico v roki. On ni učitelj, kakor to besedo običajno razumemo; junaka namreč mši in razdira v pridobljenih in priučenih predstavah, večkrat porine in potisne v preizkušnje preživetja. Šele tako bo junak odziven na priložnost k preobrazbi. Jogananda mu pomaga čez razpoko notranjega razkola, tako da mu pomaga omahniti v brezno te razpoke, kjer bo, če bo uspel priti na dmgo stran, lahko zgradil nov most. V Norem življenju je Henrikova sopotnica šestnajstletna Maja, bistro, privlačno in drzno dekle. Prav tako rada fotografira in Henrik kot fotograf v njej preko pisem prepozna žensko na vrhu '* Marjeta Novak Kajzer (1993). Moje pisanje raste iz iskanja stičnih točk in premirja z neznanim, še neobvladanim (intervju z Evaldom Flisarjem). Srce in oko, št. 46, str. 96. " Josip Osti (1999). Cilj poti je pot sama. Sodobnost XLVII/11, str. 988. '* Glej op. 1. 340 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKIl pesniških moči in ne šestnajstletnega dekleta. Maja, kakršno Henrik na začetku spozna, je spontana, igriva, vedno stori, kar želi, brez premišljevanja in ozira na druge. Želi se povezovati z neposrednimi izkušnjami in ne s podatki ali pomenom. Ne moti je, če visi v praznem, saj zapolnjuje praznino z doživljanjem sebe in svojih trenutkov. Živi brez občutka dolžnosti, ne pozna občutka »treba je«. Pooseblja dionizični princip življenja, spontan, intuitivni pol. Na Henrikovo vsiljevanje identitete se odzove: »Jaz sem živa in prebujena duša, ki se zna gibati med svetlobo in sencami, med besedami in njihovimi pomeni brez navodil« Henrik je njeno diametralno nasprotje; pooseblja intelektualni pol, apolonistični princip življenja: »Spoznaj se«, »Zmernost v vsem«. Življenje se mu zdi okvir, v katerem mora elemente stvarnosti razporejati tako, da ustvari red, tj. najboljšo možno kompozicijo. Na dogodke v življenju se odziva živčno in zaskrbljeno, v strahu pred polomijo. Prepričan je, da je posameznikovo življenje zavezano zemljevidu neizogibnosti, nekakšni usodi. Na koncu Maja v Henriku prepozna Apolona in zahrepeni po življenju v okvirih, Henrik pa v njej prepozna Dioniza, življenje igre in spontanosti brez samozapovedovanja. Pisatelj je sam ob predstavitvi knjige dejal: »Jaz sem Henrik in Maja. Onadva sta dve polovici moje duševnosti v trajnem konfliktu. Ena polovica bi rada postala druga, druga pa prva — in vsaj v tej knjigi se jima to posreči.«'' Sopotnica v Potovanju predaleč je mlada lepa Indijka, bistra in potrpežljiva prijateljica. Zbližata se tudi telesno, čeprav ne kot ljubimca. Njuno prijateljstvo je v duhovnem in ne tudi telesnem smislu. On prepozna v njej svetost, ženski pol v sebi, tisto, kar moraš najprej spoštovati in ljubiti, in tisto, česar si ne smeš nikoli lastiti kot objekta telesne potešitve. Na koncu popotnik začuti, da jo mora zapustiti, če želi zaživeti življenje, ki ga sluti. Ali sopotniki s svojo prisotnostjo glavnega junaka tudi preusmerijo v njegovem iskanju? Junak je namreč poslušno naravnan do svojih spremljevalcev, »učiteljev«. Jogananda se odloči sodelovati v njuni igri učitelja in učenca, dokler Flisar »čarobne formule odrešitve« ne doume sam. S tega stališča ga naravna v drugo smer, saj ga zavede v zanko, v kateri spozna, da duhovna orientacija ni iskanje, odpoved niti pokornost »odrešitvenim« metodam in tehnikam. Junak Flisar ugotovi, da ne more »ne-biti svoj pravi jaz«. Na koncu se sprašuje, če bo znal s tem živeti, če bo znal najti harmonijo in ravnovesje v notranjem kaosu, tj. biti tantrik ali mojster uravnovešanja v vsakdanjosti. V tej izkušnji se je tudi odnos učitelj — učenec razgradil in se transformiral v prijateljstvo. Tudi Maja in njene želje so smerokaz poti obema junakoma. Čeprav Majina vloga v odnosu do Henrika ni primarno učiteljska, temveč ljubezensko-partnerska, se skupaj spoznavata in skupaj rasteta proti spoznanjem in spreminjanjem. V Maji je Henrik prepoznal intuitivno pristnost in jo na koncu po tantričnem seksualnem obredu našel tudi v sebi ter zamenjal za nekdanje razumarsko predvidevanje, zraščenost s predstavami...— »izmenjala sta duši«. Srečanje s Sumitro in njena pomoč je spodbudila popotnika, da je dovolj globoko prisluhnil lastnemu hrepenenju in začutil, da ima v sebi moči, da se zaceli. Zato Joganande na sliki namenoma ne prepozna in zapusti tudi Sumitro. Duhovne orientacije glavnih junakov so neizrečene prošnje sopotnikom za pomoč, za kažipote, ki naj junaka pripeljejo do povezave z lastno dušo. Dialoškost Dialog v »trilogiji« je eden temeljnih načinov ohranjanja ravnovesja med junakom in okoljem. Pisatelj očitno želi predočiti bralcu obliko besedne interakcije, saj pogovorna mesta vestno opremlja z navednicami. Bralcu se mogoče lahko zazdi, še posebej v Čarovnikovem vajencu, da pisatelj z navednicami želi dobesedno dokumentirati in citirati Joganandove besede, ki jih je junak slišal na poti. Vendar, kot o dialogih v Vajencu pravi Tomo Virk, dialogi kot nekaj fiktivnega " Tako pravi Brigita Bavčar v predstavitvi Norega življenja v časopisu (Prekmurski) Vestnih, št. 33 (21. 8.1986), str. 5. 341 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN CLANKIl nikakor ne želijo »odstopati od resnične, historične faktografskosti, ampak služijo prej kot rekonstrukcija nečesa, kar se je v resnici zgodilo, in imajo smisel ravno v tej konkretni, individualni faktografskosti«.^'' Pripovedovakc Na začetku naj navedem misli Wolfganga Kayseija, s katerimi želim pojasniti, da me v delih zanima pripovedovalec, ki ni pisatelj sam: »V razpravi Wer erzahlt den Roman? izrecno poudarja, — kar je dovolj razvidno storila že Friedemanova — da pripovedovalec ni konkretni pisatelj, temveč fiktivna oseba v romanu, ki je »mitološki ustvarjalec sveta/.../«^' Pripovedovalec je v Vajencu in Potovanju prvooseben. Kljub temu da zaznava skoz svojo perspektivo, veliko ve. To je pripovedovalec, ki se izenači s kako osebo in pripoveduje zgodbo v njenem imenu. Pripovedovalec se v Čarovnikovem vajencu izenači s popotnikom, ki se imenuje Flisar, Evald Flisar ali redkeje Evald, torej je domnevno avtobiografski. Potovanje predaleč se začenja s prologom »Vse osebe v tej knjigi so resnične — razen avtorja, ki je izmišljen.« Beseda »avtor« meri verjetno na pripovedovalca, ki pripoveduje v prvi osebi. S tem želi pisatelj poudariti, da pripovedovalec, ki se tudi tu izenači s popotnikom, ni resnični pisatelj sam. V Norem življenju je pripovedovalec pravi mojster transformacije in prehajanja — s tem postavlja bralcu, ki si ga želi zasledovati, rahle ovire. V glavnem je avktorialen, tretjeoseben s široko vsevedno pozicijo. Ne bdi le nad svojimi junaki, skozi katere pripoveduje zgodbo, temveč tudi nad bralcem. Daje vtis, kot da Henrika zelo dobro pozna. Tudi sam ga imenuje za svojega prijatelja. Zavzame pozicijo kritičnega in komunikacije željnega pripovedovalca, ki se bralcu na trenutke odkrito pokaže in razkrije svojo vsevedno pozicijo (»Jaz pa mislim«; »Če rečem, da je bilo pri Henriku obrambna poza«; »Ali sem lahko bolj gotov, kot sta bila Henrik in Maja?« ...), se z njim živahno pogovarja in z njim motri junakova dejanja (»Videli smo, da je Henrik zelo prizadet«; »Henrik se morda ne bi strinjal z naslednjo izjavo«; »Če je Henrik zavrnil Majino ponudbo, ker se mu je zdela neetična, ga lahko le spoštujemo /.../. Ne moremo pa ga občudovati, saj si občudovanje zasluži samo dejanje, ki je izjemno in tvegano, ne pa zgolj pravilno«; »Henriku bo marsikateri bralec očital, da preveč »modruje«, da je preveč »učiteljski« v odnosu do Maje, da preveč preverja in premišljuje, da skratka preveč »henrikuje« (vse tisto, kar si tudi Henrik očita že od vsega začetka)« ...). Pripovedovalec bralca tudi spodbuja, da s svojimi mislimi soustvarja dialog in pripovedni tok zgodbe. Skozi tekst namreč postavlja veliko retoričnih vprašanj, katerih odgovori so prepuščeni bralčevi domišljiji in premisleku. Včasih se zdi, da skuša pripovedovalec sam predvideti bralčeve odzive in pomisleke in se želi tudi nanje primerno odzvati. Maja se ves čas igra z mislijo, da je potovanje s Henrikom zgodba. Ko predlaga, da t. i. avtorja njune zgodbe povprašata o razpletu, pripovedovalec za trenutek sestopi iz vsevednega položaja v personalnega. To pomeni, da junakom omogoči, da se »osamosvojijo« in neposredno soočijo v dialogu. V teh primerih pripovedovalec daje vtis, kot da pri tem sam ne bi bil navzoč. Bralec na tem mestu naleti na pravi dramski dialog, a prvine avktorialnega položaja so po končanem dialogu ohranjene naprej. Marjan Dolgan v knjigi Pripovedovalec in pripoved poudarja, da je pri tem objektivnost gledišč posameznih oseb, ki jo čuti bralec, navidezna: »Pripovedovalec namreč ne dopusti, da bi se scenični položaj popolnoma osamosvojil, sicer bi nastalo dramatsko delo, zato so ohranjene prvine poročevalnega položaja.«^^ Na koncu Norega življenja lahko bralec bere naslednje vrstice v pripovedovalčevih besedah: »Zato je Henrik sredi puščave ustavil avto in Maji predlagal, da bi konec zgodbe naprtila avtorju. »Prav,« je rekla Maja /.../« In potem se pripoved na naslednji strani prelevi v prvoosebno komentiranje: »Kaj se je zgodilo z Majo in Henrikom? Lahko bi rekel, da preprosto ne 2° Glej op. 5, str. 371. ^' Marjan Dolgan (1979). Pripovedovalec in pripoved. Maribor: Obzoija, str. 6. ^ Glej op. 21, str. 12. 342 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKIl vem. Predlagam nekaj možnih koncev.« In malo zatem: »Ali je avtorju opešala domišljija? Ne, boji se le, da mu bo kdo očital pretirano nagnjenost k simetriji ... Kljub temu ni lepše stvari, kot je zgodba, I...1 zato bom kot enega najbolj verjetnih koncev predlagal tole: ...«V nekem trenutku je pripovedovalec sestopil iz vsevednega pripovedovalca v prvoosebnega, se skril v avtorja (ki sta si ga izmislila Maja in Henrik) ter kot avtor pripovedoval nekaj možnih koncev. Potem se je takoj dvignil nazaj v vsevednega pripovedovalca in v svojo vsevedno komentatorsko obliko, ko avtorja kritizira, češ, ali mu je opešala domišljija. V tem slogu pripovedi tudi nadaljuje, ponudi konec in zaključi roman tako, da komentira še usodo MedoHenrika. Pripovedovalec v »trilogiji« svoj miselni tok neprestano podpira s citati, povzetki, sklicevanji na že obstoječe mitološko, psihološko, filozofsko, znanstveno-fizikalno, ezoterično, zgodovinsko, literarno gradivo, ki je zgoščeno, čeprav priložnostno in nesistematično (paberkovalno) nanizano ter skoraj prehaja v filozofske traktate in dispute. Včasih je pripoved tudi poetična, na primer v stikih z naravo (z mogočnimi himalajskimi pogorji in podolji, morsko obalo), v prijateljskih in ljubezenskih bližinah med junaki, na trenutke, čeprav zelo redko, pa tudi faktografsko deskriptivna. Ideje iz tujih gradiv Kot je bilo že omenjeno, so Flisarjevi epski junaki preučevalci sebe v avtohtonih krajih izvora posameznih filozofij, kultur. Zato tudi idejna navezovanja velikokrat izvirajo iz dežel, v katerih se junaki nahajajo. Pripovedovalec v Vajencu se opira na azijske (vzhodnjaške) filozofske tekste, spise, mitologije. Zasledimo vedske tekste (Purane — najstarejši vedski teksti, ki govorijo o nastanku sveta), razne tibetansko-budistične tekste (s tantričnim gradivom), zenbudistične zgodbice in bajke, nauke filozofov, mistikov, modrecev. Ne redko naletimo tudi na besede zahodnih mistikov, filozofov, psihoanalitikov, fizikov, literatov. V Potovanju je z bogovi nasičen indijski prostor sorazmeren zgoščenemu in vsestranskemu navezovanju in citiranju. Ne le da kar mrgoU starovedskih, hinduističnih, budističnih legend in zgodbic, vse polno je tudi navezav na zahodne literarne umetnike^ in druge legende in velike ume. Ker se v Norem življenju potovanje odvija v Grčiji in nato še v Španiji, zasledimo predvsem opiranja na grško mitologijo in jilozofijo, v Španiji pa je osrednja podoba bikoborba, kar spominja na Hemingwaya (Sonce vzhaja in zahaja). Zaslediti je tudi vedski spis in legendo o nastanku sveta (Purane), kakšno zenbudistično legendo, aluzije na Shakespeara ali Flauberta. Naj se na koncu vrnem k začetku, k naslovnemu vprašanju, kako brati Flisarjevo »trilogijo«. Je mogoče vsakega od romanov brati neobremenjeno, brez povezave z ostalima dvema? Menim, da je to povsem legitimno, saj je vsak roman čisto svoja, samostojna zgodba. Se je morda pisatelj v nekaterih obravnavanih sorodnostih že izpel ali pa še bolj zarezal v globino bralčeve angažiranosti? Predvsem je možno ob napetih vsebinah in iščočih junakih ostati radoveden. Evald Flisar kot pisatelj je dokazal, da ga ni mogoče enačiti z avtorji metaforično-simboličnih modrostnih zgodb — Hessejem, Richardom Bachom, Exuperyjem, Paolom Coelhom ipd. Dokazal je tudi, da ni nikakršen Castanedi podoben magik, ki bi nam skozi pustolovske zgodbice ponujal skrivne šifre za prestop domnevnih omejenosti. Vseeno pa bi lahko dejali, da je tematska osnova njegovih romanov priredba nekaterih vzhodnjaških »duholovnih« veščin in metafizičnih znanj. Ob tem ni zanikal niti gesla postmodernizma, ki oznanja, da naj bi bilo pisanje Uterature možno le še kot renovacija oz. predelava tistega, kar je že bilo povedano: »Ničesar novega ni na obzorju.« Flisarjeva odlika je sposobnost spoja in prenosa »na lastni koži preizkušenih« ved in znanj v literaturo; jasno nam postaja, da če sam ne bi toliko potoval, se tudi njegove zgodbe ne bi odvijale na potovanjih. Ravno ta prenos v razmišljujočo, napeto in nedolgočasno literaturo je njegova enkratnost in inovativnost. Inovativnost morda ponuja, da bi s fikcijsko pripovedjo mogoče le predrli fikcijo človekovega trpljenja? Bralec v njegovi literaturi lahko prepozna namig, da je kdaj pa kdaj dobro prezračiti ustaljeno formo življenja. Eden od načinov je med drugim podati se v drugačne civilizacije. Ali je 343 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 ; RAZPRAVE IN ČLANKI potemtakem Flisarjeva literatura toliko brana zato, ker obuja modrost Vzhoda? Ali pa morda s tem v času nervozne globalizacije, duhovne krize in zahodnjaške izpraznjenosti kakega rešitve in pomoči željnega posameznika zavaja? Morda nas bralce navdušuje »beg« z Zahoda in iskanje novih smislov na Vzhodu. Junak navsezadnje vendar ne zmore kakega radikalnega prevrata in mu ostane le, da »vzhodnjaška« spoznanja vtke v svoje »zahodnjaško« življenje. Pisanje Evalda Flisarja zna biti včasih že kar študijsko. Tu tiči morda tudi kleč njegovega pisanja. Flisar je seveda množično bran avtor, toda zdi se, da njegova romaneskna proza ni ravno navdih literarnim obravnavam (veliko prej njegova dramatika). Morda množično brana proza, nabita s podatki, ki ne otopijo mišljenja, ni zadosten razlog za nove resnejše študije, morda pa se s svojim obsežnim znanjem preveč izmika intelektualni oprijemljivosti. Flisaijev pripovedovalec z načinom pripovedovanja skrbi, da bralčeva refleksivno-meditativna motrenja oziroma angažiranost ne zamre. Bralec lahko skupaj s pripovedjo »odpotuje« in jo razume, kot pač zna razumeti — v njej najde tisto, kar želi najti. Ali ni že to zadostni smisel literature? Nina Soba UDK 821.163.6.09 Flisar E. SUMMARY HOW TO READ FLISAR's THREE LATEST NOVELS? Flisar's three latest novels share enough characteristics to Ahasuerus, a searcher. His orientation is spiritual, he is be frequently referred to as a trilogy. Their themes are beseeching his fellow travellers to show him a way to anchored in the same fields, viz. existential, gnostic, and relate (again) to his own soul. He explores his inner self occasionally social (the latter developing from the former at autochthonous places of origin of various philosophies two). Ideational constants supporting this thematic and cultures. The central story develops through dia- framework are e.g. Don't search but find; You're looking logues between the main character and his fellow travel- for what you already are; You are what you think; The ler. While fictitious, these dialogues purport to be recon- problem is not where you see it but where you are observing struction of specific experiences. In all three texts, the itft-om; Life is play, dancing... Suggestions that any of the narrator substantiates the course of his thoughts with three works is a travelogue are rejected; on the other quotes from, summaries of, or references to various hand, none of them can be assigned to a single genre. sources. pie main character to_|ai toee, textsJB an qtitsiden ^ , , . .. ,.,,„...„. ,„ „„, i„ 344 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 OCENE IN POROČILA Celovito o besedi in misli Ada Vidovič Muha: Slovensko leksikalno pomenoslovje: Govorica slovarja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2000, 328 strani. Slovensko leksikalno pomenoslovje je avtoričino drugo samostojno monografsko delo. V njem so podana nekaj let nastajajoča spoznanja, predstavljena deloma že v nekaterih prispevkih in v groben tudi na predavanjih in seminarjih iz besedoslovja na slovenistiki ljubljanske Filozofske fakultete. Delo je premišljeno zgrajeno in sistematično razčlenjeno, bralcu tudi zaradi dodanih kazal (stvarno in imensko kazalo, kazalo grafov) v preglednem smislu lahko obvladljivo. V celotno besedilo je vključenih 58 natančnih grafičnih prikazov, ki plastično prikazujejo teoretična spoznanja, podprta tudi z zgledi, večinoma prirejenimi po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ). V Dodatku so ponatisnjene in nekoliko razširjene štiri razprave {Pomenski preplet glagolov imeti in biti — njuna jezikovnosistem-ska stilistika. Slovnične in pomenske lastnosti nekaterih količinskih izrazov, Merila pomenske delitve nezaimenske pridevniške besede, Pomenske skupine nekakovostnih izpeljanih pridevnikov), ki zaradi tematske povezave s problematiko leksikalnega pomena knjigo smiselno dopolnijo in zaokrožijo. Prvo poglavje. Začetki modeme leksikografije na Slovenskem, prinaša v luči temeljnih leksikografskih misli Miklošiča in Levstika spoznanja o aktualnosti in izjemnosti Pleteršnikovega slovarja in v povezavi z njim s stališča jezikoslovne miselnosti časa, v katerem sta slovarja nastajala in izšla, nekaj vidikov, ki so vplivali na zasnovo SSKJ. Sledi poglavje o pojmu leksem, v katerem avtorica le-tega opredeljuje kot temeljno poimenovalno enoto jezikovnega sistema, ki zajema besede in stalne besedne zveze. Nadalje v skladu z nekaterimi drugimi jezikoslovci definira enopomenski leksem kot simetrični (skladni) jezikovni znak in večpomenski leksem kot asimetrični (neskladni) jezikovni znak, jezikovni znak sam pa še dodatno z onomaziološkega in semaziološkega vidika. Še dodatno so z vidika izrazne podobe in izvora opredeljeni morfemi kot najmanjše pomenske enote ter prilastki v večbesednih terminih. Sledi najobsežnejše poglavje Pomeni leksemov, kjer sta najprej razčlenjena oba obvezna pomena, torej kategorialni in denotativni, nato pa še možni, torej konotativni pomen. Pod pojmom kategorialna pomenska sestavina razume avtorica kategorialno slovarsko (jezikovnosistemsko) lastnost leksema, katere prepoznavnost neposredno ali posredno izhaja iz skladenjske vloge, takšna skladenjskofunkcijska opredelitev tega pojma pa vsaj do neke mere relativizira pojem besedne vrste, česar se avtorica zaveda in s tega novega vidika definira besedne vrste kot množice besed, ki v celoti ah v svojem jedrnem delu izkazujejo enake kategorialne lastnosti, pri čemer je stalnost skladenjskih funkcij pogoj za stalnost kategorialnih lastnosti in s tem tudi odprto stalnost (dinamičnost) besednih vrst, sprememba kategorialnih lastnosti pa povzroči prehod ene besedne vrste v drugo. V tem smislu se torej ruši meja med slovarjem in slovnico, kot sta pojmovana tradicionalno. H kategorialnemu pomenu je uvrščen tudi besedotvorni pomen, na ravni tvorjenk je obravnavana predvidljivost ohranjanja oz. spremembe slovničnokategorialnih lastnosti glede na motivirajočo besedo in obrazilni pomen glede na izvor. V okviru slovarsko jedrnega denotativnega 345 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 OCENE IN POROČILA pomena je najprej predstavljenih nekaj stališč kognitivnega (slovarskega) pomenoslovja v razmerju do strukturalnega pomenoslovja, nato pa je analizirana slovarska strukturiranost denotativnega pomena pri leksemih s t. i. srednjo vrednostjo. Kot najmanjša nedeljiva enota leksikalnega (slovarskega) pomena je definirana pomenska sestavina (sem), slovarski pomen pa je določen kot hierarhična urejenost le-teh. Avtorica loči glede na prisotnost klasične uvrščevalne pomenske sestavine v razlagi leksema endogene in eksogene lekseme. Sledi podrobno razčlenjena slovarska razlaga endogenih leksemov, na novo pa knjiga prinaša tudi pojem virtuema. Z izrazom pomensko polje avtorica poimenuje s pomenskimi sestavinami strukturirano pojmovno polje, loči pa najmanjše in največje pomensko polje. V nadaljevanju sledi še analiza pomena eksogenih leksemov, zlasti natančno pridevnikov. V nadaljevanju nato avtorica uvaja in utemeljuje sporočanjsko-pragmatični pomen, o katerem, kot v recenziji ugotavlja E. Kržišnik, v strogem okviru jezikovnega sistema doslej v slovenskem jezikoslovju ni bilo govora. Gre za podrobno analizo treh elementov v SSKJ: uslovarjenih govornih dejanj, izraženih namer tvorca besedila v zvezi s kakim govornim dejanjem in leksikaliziranih okoliščin govornih dejanj. Obravnavi denotativnega pomena sledi še obravnava pomena, ki ga ima, poleg pravkar omenjenega, tudi »precejšnja« (str. 97) množica leksemov — konotativnega pomena, v tem okviru je glede na izvor konotativnosti gradiva v SSKJ prvina čustvenosti in kronološkosti prepoznana tako kot prvotna kot tudi kot drugotna, funkcijsko- in socialnozvrstna prepoznavnost leksike pa predvsem kot prvotna. Četrto poglavje ima naslov Pomenska razmerja znotraj leksema. Tu je najprej predstavljena vloga paradigmatike in sintagmatike pri opredelitvi slovarskega pomena leksema, nato enopomenskost in druge značilnosti terminološke leksike, sledi pa podrobnejša obravnava večpomenskosti oz. njenih tipov: pomenske vsebovanosti, sinekdohe, metonimije in metafore (na ravni leksikaliziranih pomenov). Vsi ti tipi, razen prvega znani tudi v literarni teoriji, so tu utemeljeni s predvidljivostjo sprememb na ravni vsaj vsebinskih (večinoma pa kar pomenskih) sestavin oz. pomenskosestavinskih razmerij in so tipološko razčlenjeni ter z zgledi predstavljeni. Pri obravnavi pomenske vsebovanosti predstavi avtorica tudi razmerje vzporedne podpomenskosti (kohiponimije), pri metafori pa njene značilnosti in vlogo v umetnostnem in znanstvenem jeziku. Zadnje poglavje ima naslovMedleksemska razmerja. V skupini pomenskih medleksemskih razmerij je obravnavana sopomenskost (sinonimija), ki je opredeljena kot horizontalni jezikovni pojav, pri katerem lahko leksem tudi z vsemi svojimi pomeni vstopa v razmerje z različnim številom leksemov oz. njihovih pomenov, začne pa se že pri morfemih. Sopomenskost je opredeljena po izvoru in skladno s tem tudi vrstno, poseben odstavek pa je posvečen tudi tipologiji sopomenk ob razlagah v SSKJ. Sledi predstavitev izraznih medleksemskih razmerij — protipomenskosti (antonimije), avtorica je po kriteriju možnosti vplivanja protipomenk na aktantske vloge znotraj stavčne povedi ločila več vrst protipomenk, kratek premislek pa je tudi tu posvečen protipomenkam v SSKJ. V skupino pomenskih medleksemskih razmerij sodijo še nad-/podpomenskost (hiper-/hiponimija), torej razmerje, ki je bilo deloma obravnavano že pri opredelitvi slovarskega pomena in pomenske vsebovanosti, medleksemska vzporedna podpomenskost (kohiponimija) in raznopomenskost (heteronimija). Na ravni izraznega medleksemskega razmerja pa sta obravnavani enakoizraznost (homonimija), ta zlasti v primerjavi z večpomenskostjo ter glede na izvor in to, kje se pojavlja, in izrazna podobnost (paronimija). Kratek pregled obravnavanih tem, pojmov in teoretičnih izhodišč, sintez ter spoznanj lahko zaključimo z oceno T. Korošca, da je Slovensko leksikalno pomenoslovje Ade Vidovič Muha sijajen dosežek slovenskega teoretičnega jezikoslovja in trdno izhodišče tudi za nadaljnja raziskovanja na področju leksikologije. Nataša Logar Filozofska fakulteta v Ljubljani 346 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 OCENE IN POROČILA Slovensko-makedonska konferenca v Ljubljani X ri leta po prvem znanstvenem srečanju makedonskih in slovenskih jezikoslovcev, Uterarnih zgodovinarjev in kulturologov, ki ga je avgusta 1997 v Ohridu organizirala Filološka fakulteta Blaže Koneski (dokumentirano v zborniku razprav Makedonsko-slovenečki naučen sobir, Skopje 2000), je slovenska stran pripravila drugo konferenco s krovno temo Slovenski in makedonski jezik ter literatura v sodobnih družbenih okoliščinah. Izrecna naravnanost na »sodobne družbene okoliščine« naj bi omogočila pregled stičnosti in sorodnosti, primerjavo situacij v novih samostojnih državah, vključno s položajem raziskovalne, izobraževalne, kulturno-jezikovne sfere, premislekom stanja s perspektive metodologije in kon-cepualnih orientacij jezikoslovnih in literamovednih strok in s posebnim ozirom na aktualne težnje v sodobnem svetu, kamor se s svojimi identitetami in bogatimi kultumo-jezikovnimi tradicijami vključujejo mali narodi. Dvodnevno znanstveno srečanje je potekalo 26. in 27. oktobra 2000 na Oddelku za slovanske jezike in književnosti in ob finančni podpori Ministrstva za znanost in tehnologijo Republike Slovenije v prostorih Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Z referati je nastopilo 30 udeležencev (13 Makedoncev in 17 Slovencev oz. 11 gostov in 19 gostiteljev). Referati so bili predstavljeni na dveh plenarnih zasedanjih na začetku in na koncu konference (9) ter na dveh sekcijskih zasedanjih, jezikoslovnem (11) in literarnovednem (10). Med udeleženci so bile zastopane vse generacije, od nestorjev makedonistike v Ljubljani in slovenistike v Skopju, rednih profesorjev jezika in književnosti, do najmlajših asistentov na obeh fakultetah, ki bodo strokovno izročilo nadgrajevali in prenašali naslednjim rodovom. Študij slovenščine na skopski univerzi in makedonščine na ljubljanski univerzi imata, kot je znano, različen status, zasnovan v nekdanji skupni državi in danes že docela neskladen z ekonomskimi, znanstvenimi in kulturnimi interesi. Iz tega statusa izvira fiksirana kadrovska zasedba — v Ljubljani samo eno predavateljsko mesto za makedonski jezik in književnost hkrati, v Skopju profesor književnosti z asistentom in lektor. (O štiridesetletnem historiatu makedonistike na visokih šolah v Sloveniji je na začetku prvega plenarnega zasedanja poročal Dragi Štefanija). Organizatorji so se tega neravnotežja zavedali, zato med slovenskimi udeleženci skoraj niso mogli pričakovati komparativnih tem, ki bi temeljile v poglobljenem poznavanju makedonskega in slovenskega gradiva. Pač pa se je pokazala za posrečeno tematska odprtost in hkratno osredinjenje na aktualno problematiko, ki je odprla več področij plodne izmenjave informacij in samodejno primerjavo raziskovalnih rezultatov iz obeh nacionalnih okolij. Naj že na začetku tvegamo sumamo tezo, da poosamosvojitveni procesi v obeh družbah kljub različnim kulturnim in ekonomskim razmeram potekajo v vzporednih in primerljivih smereh, da se na podoben način vanje vključujejo znanstvena prizadevanja, ki spremljajo konceptualne in organizacijske prenove institucij (tudi za povezovanje z evropskimi), različna pa se zdi stopnja realizacije in hitrost prisvajanja novosti. Tako se na področju prenove šolstva, pouka materinščine kot tujega jezika, tokov in teženj v sodobni literaturi in celo posameznih avtorskih poetik kažejo ekvivalence, ki dajejo smisel in opravičilo tovrstnim strokovnim srečanjem. Podrobnejši vsebinski pregled razprav bomo razdelili na dvoje sklopov in jih predstavili v zaporedju, ki sledi zasnovi v programu konference. Sestavljalci programa so namreč sledili težnji. 347 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 OCENE IN POROČILA da bi za posamezna področja in teme sopostavili malcedonsliega in slovensliega referenta in talco omogočili strokovni dialog. Literarno vedo je na otvoritvenem plenarnem zasedanju zastopala Nada Petkovska, največja poznavalka novejše in sodobne slovenske književnosti v Makedoniji. Pod širokim naslovom Vzporednice med sodobno slovensko in makedonsko dramo se je osredotočila na troje relevantnih dram Mrožka, Andonovskega in Jančarja, v katerih je odkrila strukturno soroden besedilni svet, osebe, dejanje in ideologijo, ki se manifestira skozi razmerje med anarhijo in redom, težnjo po svobodi in upor sistemu, jezik in odnos do tradicije. Vladimir Osolnik je posegel v paralele med dvema romantičnima epoma, Prešernovim Krstom pri Savici in Prličevim Vojvodo (Serdarot), za katera je značilna avtobiografskost in drugačno razmerje med elegičnostjo, ljubeznijo in svobodoljubjem kot v evropski junaškoepski tradiciji ter vez med jezikovno odličnostjo in nacionalno uveljavitvijo. S področja jezikoslovja sta bili na plenarno zasedanje vključena referat Ljudmila Spasova, ki je predstavil raziskovalni projekt o glagolskem vidu v makedonskem jeziku in ga za to priložnost dopolnil s primerjavami v slovenščini. Druga razprava Ade Vidovič - Muha Aktualna vprašanja sodobnega slovenskega knjižnega jezika se je posvetila predvsem razliki med državnim in nacionalnim jezikom in posledicami, ki za govorce in jezikovno politiko izvirajo iz zavedanja novega statusa. Literarnovedno sekcijo je odprlo predavanje Mirana Hladnika o današnjem pomenu prešernoslovca dr. Franceta Kidriča, kakor ga izkazuje citatnost v znanstvenih publikacijah zadnjih let: ostaja nespregledljiv vir informacij kljub temu, daje pozitivistična metodologija v sodobni vedi presežena. Intertekstualne raziskave Marka Juvana izhajajo iz sistemske teorije, posredovanosti besedila, intertekstualne formiranosti literarnega subjekta in vpetosti raziskovalca v predmet raziskave. Opazovanje vezi med besedili se prilega palimpsestni naravi literature v postmodemi dobi z usedlinami in novimi konstelacijami preteklih tem, problemov, idej, predstav in stilemov. Naume Radičeski je primerjal pesniški usodi in opusa Aca Karmanova in Srečka Kosovela: njuno brezkompromisno uporništvo, slutnjo novega, nedoločenega sveta in lirsko odprtost, nemir, ki ima tudi moderen, fragmentaren in neizdelan jezikovni izraz, zaradi česar živo odmevata v sodobnem literarnem kontekstu. Probleme o definicijah, funkcijah, recepcijski naravnanosti in besedilni strukturiranosti otroške oz. mladinske literature sta obravnavala Igor Saksida in Jadranka Vladova. Saksida se je mladinske specifike lotil s stališča perspektiv in ob primerih sodobne ustvarjalnosti opozoril na premike v razmerju med didaktično in drugimi funkcijami. Makedonska referentka pa je predlagala opazovanje posebnosti Uterame komunikacije z otrokom, ki izpolnjuje njegove potrebe z ustvarjanjem fikcijskih, tudi nemimetičnih svetov, v katerih se bo znašel kot individualno bitje. Drugo sekcijsko razpravljanje se je začelo s sklopom fplklorističnih vprašanj. Marija Stanonik je pregledala zgodovino slovenske in makedonske folkloristike skozi kriterij zapisovanja in redakcije besedil pri Karadiču, bratih Miladinovih in Cepenkovu, ki izhajajo iz predznanstvenega romantičnega pojmovanja folklore v nastajajočih nacionalnih filologijah. Nina Anastasova -Škrinjarič je razčlenila baladni obrazec Lepe Vide, ki se pri drugih južnoslovanskih narodih pojavlja kot delni obrazec, tj. drugačna konstelacija skupkov motivov ali modifikacija posameznih satelitskih motivov. S tem je osvetlila veljavnost starejših mnenj o razširjenosti obrazca in razmejitvi med kulturami. Verzolog Aleš Bjelčevič je osvetlil prisotnosti in razširjenosti južnoslovanskih verznih vzorcev v slovenski ustni, starejši cerkveni in umetniški literaturi. Taka zgodovinska perspektiva dopolnjuje sliko o kontinuiranem prisvajanju razhčnih verznih vzorcev v slovensko izročilo. O sodobni literarni produkciji, modifikacijah evropskega oz. globalnega literarnega postmodemizma v slovenskem in makedonskem kontekstu sta poročali Jasna Koteska in Alojzija Zupan - Sosič. Prva je predstavila raziskavo kratke proze 80. in 90. let v obeh literaturah, kjer se v malih zgodbah Stefanovskega, Prokopieva, Cvetanovskega, Mančeva, Andonovskega, Virka, Blatnika, Bratoža, Jančarja in drugih uveljavljajo ironizacija, travestija, degradacija in razpustitev 348 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 OCENE IN POROČILA avtoritet, smrt meganaracije, distança do nacionalne zgodovine in totalne ideologije ter marginalnost, grozljiva telesnost posameznika. Zupan - Sosičeva je obravnavala slovenski roman zadnjega desetletja s stilnim (tradicionalni, modernistični, postmodemistični) in žanrskim pluralizmom (grozljivi, kriminalni, antiutopični, fantastični, potopisni, zgodovinsko-metafikcijski), inovativno koncepcijo pripovedovalca in perspektive. Ustvarjalnost najmlajše pesniške generacije na Slovenskem je predstavila Irena Novak - Popov, ki je odkrivala nove tematske preokupacije, žanrske preference in oblike v zbirkah Zupana, Pikala, Senegačnika, Krambergerjeve in Stegra. V sočasno potekajoči jezikoslovni sekciji sta bila dva referata posvečena posameznim dejavnostim Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik. Erika Kržišnik je prikazala oblikovanje Standardov znanja slovenščine kot tujega jezika. Nekoč enotno testiranje za vse je po novem diferencirano v tri stopnje jezikovne zmožnosti, ki ustrezajo različnim potrebam (za pridobitev državljanstva, za delovno dovoljenje in za vpis na univerzo). Nataša Pirih - Svetina pa je govorila o Jezikovni zmožnosti v slovenščini kot drugem jeziku. Skladenjskih vprašanj se je edina lotila Simona Kranja, ki je predstavila zapleteno problematiko Obravnavanje besednega reda v slovenskem jezikoslovju. Sledilo je troje primerjalnih študij med slovenščino in makedonščino. Lidija Arizankovska je raziskovala slovenski leksem »že« in njegove makedonske ekvivalente na konkretnih primerih besedil Ivana Cankarja, prevedenih v makedonščino. Katerina Veljanovska je predstavila Prevzemanje tujih besed v slovenščini in makedonščini z vidika pravopisa, kalkiranja in morfološke prilagoditve, kjer imajo v zadnjem desetletju v makedonščini prednost morfološko adaptirane tujke pred prevedki in domačimi tvorjenkami. V tretjem referatu je Emilija Crvenkovska razvojno prikazala Imena mitoloških bitij v makedonščini, pri čemer je upoštevala tudi slovensko gradivo. Drugo jezikoslovno sekcijsko zasedanje se je nadaljevalo z referati, ki se tičejo besediloslovne problematike. Aneta Dučevska je obravnavala strukturo teksta v šablonskih pravnih dokumentih, kjer je ugotavljala ponavljajoča se odstopanja od slovničnih norm. Tomaž Sajovic je v referatu Besedilo, pomen in družba analiziral jezik javnih osebnosti, kar je podprl s primeri iz izjave slovenskega predsednika vlade dr. Drnovška in iz sredstev javnega informiranja. Sociolingvistično temo je predstavil Marko Stabej pod širokim naslovom Aktualna sociolingvistična vprašanja slovenskega jezika, zlasti v okviru prisotnosti slovenščine v jezikovnih telesih evropskih organizacij. Na koncu dela jezikoslovne sekcije sta bili predstavljeni dve dialektološki temi: Kosta Peev O novejših rezultatih analitizma v zaimenskih oblikah v južnomakedonskih govorih, ki so zaradi zaprtosti (v severni Grčiji) ostali najbolj arhaični med makedonskimi narečji, sodelavka OLA Vera Smole pa je govorila o Slovenskih narečjih med drugimi slovanskimi narečji s stališča besedišča. Na sklepno plenarno zasednje je bil uvrščen skupni referat Vesne Požgaj - Hadži in Mirjane Benjak o hrvaščini kot izbirnem tujem jeziku v osnovni šoli, za katerega sta avtorici izdelali nov učni načrt. Nadaljevanje je prineslo tudi dvoje premislekov o prenovitvenih prizadevanjih v makedonskem in slovenskem šolstvu. Povezovanje z evropskimi institucijami in zavest o spremembah v demokratični informacijski družbi je v obeh mladih državah pripeljala do pozitivnih sprememb, predvsem bolj fleksibilnih, interdisiciplinarno naravnanih programov z večjo mero sodelovanja med učitelji. Premike od tradicionalnega k sodobni koncepciji je v makedonskem izobraževalnem sistemu obravnavala Stojka Bojkovska. Rezulate kurikularne prenove v Sloveniji je na konkretnem primeru pouka maternega jezika prikazala Boža Krakar - Vogel. Ob najnovejših učbenikih za pouk književnosti je predstavila ponudbo konkurenčnih vsebin, s čimer učitelji dopolnjujejo zelo skrčeno jedro kanonskih besedil. Slovensko-makedonska konferenca je izpolnila pričakovanja obeh strani, saj je medsebojno osvetlila in potrdila paralelna prizadevanja na vseh področjih akademskega raziskovanja. V razmerah, ko je težko dobiti finančno podporo za recipročne obiske, je omogočila osvežitev starih znanstev in prijateljstev in navezavo stikov mlajšim kolegom. Žal je srečanju prisostvovalo razmeroma malo študentov, zato pa je bila atmosfera v predavalnicah Filozofske fakultete in na družabnem spremljevalnem programu nadvse živahna in prisrčna. Za spodbudne pozdravne besede so poskrbeli odpravnica poslov z ambasade Republike Makedonije v Sloveniji gospa 349 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 OCENE IN POROČILA Liljana Naumova Marčetič, gospod Filozofske fakulte dr. Ludvik Horvat in prodekanka Filološke fakultete Blaže Koneski dr. Emilija Crvenkovska. Na slovenski strani so srečanje organizirali Irena Novak - Popov in Marko Stabej, na makedonski Nada Petkovska in Emilija Crvenkovska, oboje pa je povezovala makedonistka v Ljubljani Katerina Veljanovska. Izsledki konference bodo objavljeni jeseni leta 2001 v posebnem zborniku meduniverzitetnih srečanj Oddelka za slovanske jezike in književnosti s skupnim naslovom Srečanja. Irena Novak - Popov, Irena Veljanovska Filozofska fakulteta v Ljubljani 350 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8 ¦.ii =S S :H > S c >" 3 - -5 >" =1 s > 2 o iS ;y N >o o 'e C -S S.S ^ >; " N > o o 9=i I 'su? > O 53 O C ^ S D m ^ Q = tg 2 & .2 o S C S: o o " — =2 c o i2-a S| g S I I !3 s e oca I c g55 ?.5^ afSY.s >tltillt Cd un Q Jitili .5^^ «iti Ji •5 & ?2 = trt W t p w N EU 3 D.g ,-.0. o u - o " S3 8 o K-g-S ¦o 2. o Z IIP liti JT Pj c« E a 5 " H I d to ^ § P i o\ o Z o =»¦-"' -o o = to » 2 c-H- ca > C ca b N, ,g C 3 u M I ca o ca o ca > 00 co SS C lu « 'S", s. ca S ^ S J F-S.a ca 3;i ¦§'> Í2 ..'i C: g u ¦ cd _ u ^ O Xi T3 ._H ^ > T3 > 2 -B s o o o. iL U.3 .11 s ale o u .as g , > a. i j? N > 5. _ W ET ' _ (TO Cl 3 O rt- C I &5 g.s- „ g >3 o I» o 3 5? o 3- I s JS ri m H -T- cr V3 5:0BBO33- z o ra