LETO (AÄO) XXXIX (33)
Štev. (No.) 27
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES
10. julija 1980
ZUNANJA POLITIKA ZDA IN JUGOSLAVIJE
Neizbežnost sprememb
S smrtjo Josipa Broza se je kolo časa pričelo ponovno vrteti tudi za Slovenijo. Spremembe, ki so se porajale- v notranjosti naše družbe v „republiki“ zadnja desetletja, so ostajale delno potencialne, v kolikor pa so prestopile prag realnosti — ni maral o njih noben odgovoren glasnik poudariti, da gre res za spremembe. Celo Titova smrt naj bi ne bila sprememba! „Vse naj ostane kakor je, na vse veke...“, to je bila in je še partijska tiha želja, ki pa je — kakor večina njenih želja: utopična.
Silnice, ki bodo pognale kolo razvoja* v vedno hitrejši tek, bodo imele brez dvoma več smeri, več vzrokov in še več imen, a eno samo izhodišče — strah. Strah ima danes v partiji upravičeno svoje mesto — in to kar iz različnih vidikov.
Strah pred negibnostjo. čeprav se današnji partijci požvižgajo na Marksa, Engelsa in ostale preroke, vendar vedo, da- je družbeni razvoj nekaj realnega, pa čeprav noče slediti predpisanim kolesnicam. Zanikati spremembe, ne predvidevati sprememb, ne sodelovati pri spremembah, pomeni po njihovi lastni terminologiji: postati reakcionar. Ne-gibnost prepušča iniciativo „drugim“, zato se je boje, vendar alternativa tudi ni varljiva.
Strah pred notranjo spremembo. Ne, da bi se bali partijci spremembe! Ker jim res ni več za principe, se tudi spremembe ne boje, dokler ostanejo sami v družbenem sektorju, ki ima oblast in od nje — korist. Vendar vprašanje je, kako izvesti spremembe, da se hišica iz kart ne zruši? Kako, kaj in koliko spremeniti, da se bistvo ne spremeni? Kdo bo pri spremembi pridobil in kdo izgubil? Kandidatov za prvo možnost je precej, za drugo nobenega. Vsak se boji izgubiti. Koliko, kdaj.. . ?
Strah pred svetom, hi se spreminja. Če bi bilo časa na pretek, bi z malo propagande in dialektike lahko z odločitvami odlašali. Tako bi vsaj stara generacija, ki ima na vesti genocid in še kaj, slovesno odšla, preden začno mladi iskati novih poti. Pa ne bo mogoče. Gospodarska stvarnost pritiska. Nihče več ni pripravljen financirati v nedogled... Politični in gospodarski upniki postajajo nemirni. Politične spletke se šele pričenjajo. Kdo vleče niti? Tresljaji prihajajo iz središč, kjer vedo, da časa ni na pretek. Medtem pa se poglablja kriza, veča zadolženost, niža zaposlitev, raste inflacija, izginja rentabilnost in vprašanje delitve postaja pereče... Vsem tem pritiskom bo treba najti rešitev, teoretično in praktično, sicer bo prišla od drugod.
Strah pred neizogibnostjo. Nauk o determinizmu je marsikoga privabil med marksiste. Bilo je „komot“ plavati s tokom, človeka je ta nauk — vsaj v teoriji — rešil osebnih odgovornosti. Plavati po neizogibnih tokovih zgodovine je globoka želja vsakega marksista. Življenje jih je medtem izučilo, da se je odgovornosti nemogoče izogniti in da i-ma „zgodovinska neizogibnost“ več smeri. . . če ne uganejo prave, jih bo „zgodovina“ povozila. Morda bo treba „zgodovini“ spet pomagati v to ali ono smer. . . kar ni brez nevarnosti. Nevarno pa je še bolj pustiti, da bi drugi pisali zgodovino, to člani KP prav dobro vedo...
Bančni računi v Švici vlečejo v eno smer, previdnost v drugo, strah pa ukazuje spet drugače. Treba bo osebnih od1 ločitev. Zdaj ves marksistični determinizem ne bo več pomagal. Edino odločitve so neizbežne.
Strah za premoženje, človek ne bi verjel, a je res. Očetje slovenskega komunizma so postali konservativni, če bi bilo treba, bi se morda odpovedali celo nadaljnjim privilegijem, a ne temu, kar so si 'že nagrabili. Družbeni položaj, politični vpliv, gospodarska premoč... ali z drugimi besedami: družbena, politična in gospodarska neenakost — ne, tej se pa ne morejo odpovedati. Preveč drago so jo plačali. Hočejo ohraniti priborjeno. Strah pred izgubo krivično pridobljenega premoženja je divja sila. Premagati strah bi pomenilo odkriti pot do — poguma. A strahov je veliko.. .
NA
Pod gornim naslovom je urednik clevelandske Ameriške Dbmovine dr. Rudolph M. Susel sredi junija, neposredno pred odhodom predsednika Carterja v Beograd objavil razpravo o odnosu ZDA do Jugoslavije. V naslednjem povzemamo najznačilnejše odstavke navedene razprave. Takole ugotavlja dr. Susel med drugim:
Da želi Kremelj vrnitev Jugoslavije v svoj imperij, je vsem jasno. Jasno je tudi, da temu nasprotujejo ZDA, kakor tudi države, včlanjene v NATO paktu ter precej drugih držav Tretjega sveta. Temu nasprotujejo Jugoslovani sami kljub temu, da je brez dvoma nekaj takih, ki vidijo v ZSSR in zavezništvu z njo še vedno najboljšo rešitev za to večnarodno državo.
Ako bi prišlo do razpada Jugoslavije zaradi notranjih nasprotij ali 'vsaj do resnih izgredov, ni dvoma, da bi Sovjetska zveza ukrepala odločno. Isto bi storila, ako bi prišlo do bistvenega preobrata v političnem sistemu v Jugoslaviji, posebej ako bi bil preobrat povezan z resnično demokratizacijo jugoslovanske družbe.
Znana Brežnjeva doktrina pravi, da ZSSR ne more trpeti nobenega preobrata v katerikoli socialistični državi. Čeprav je bila doktrina izražena ob zasedbi Češkoslovaške leta 1968, velja očitno še tudi danes za take države, kot je Jugoslavija. V neuradnih razgovorih z zahodnimi novinarji so sovjetski predstavniki že pojasnili zasedbo Afganistana s citiranjem Brežnjeve doktrine.
Vse ameriške vlade, od Trumanove do Carterjeve, so tudi smatrale Jugoslavijo kot važno državo v strateškem smislu. Kmalu po znanem sporu med Titom in Stalinom so začele ZDA pošiljati vojaško in gospodarsko pomoč Jugoslaviji. Ta pomoč je bila vredna nekaj milijard dolarjev v gmotnem smislu, politična vrednost Titu je pa bila neprecenljiva. Ne moremo vedeti, kaj bi se zgodilo v letih po 1948, ako bi se ZDA ne bile zanimale za usodo Jugoslavije, upravičeno pa lahko sklepamo, da bi bila Sovjetska zveza dosti več storila proti Titu in Jugoslaviji, kakor je v resnici storila.
Vloga ZDA napram Jugoslaviji v letih 1948-1980 je do določene mere slična vlogi ZDA napram Izraelu v istem obdobju. Brez pomoči ZDA bi Izrael več ne obstojal. Prav tako bi brez pomoči ZDA tudi Jugoslavija danes več ne obstojala. ZSSR bi jo že zdavnaj pogoltnila.
Carterjeva vlada želi nadaljevanje sedanjega stanja glede Jugoslavije. Prva točka za predsednika ZDA, najsibo Carter ali Reagan, ostane ohranitev Jugoslavije kot enotne, politično stabilne države. Ali je ta država komunistična ali demokratična, je ameriški vladi dejansko Vseeno. Zaradi tega niso ZDA nikoli pritiskale odločno na Jugoslavijo, naj vendar demokratizira svojo družbo ali naj vsaj ne preganja oporečnike. Niti Carter, ki je vsaj navidez
Strah pred resnico. Ko bi spremembe mogli odložiti recimo za 20 ali vsaj za 10 let, ko bi bile vse partijske laži dokončno sprejete,, ki se morda ne bilo treba bati sodbe bodočih generacij. V petintridesetih letih se je marsikaj doseglo, a ne dovolj, da bi člani KP lahko mimo spali, kljub monopolu, ki ga imajo nad propagando.
Pa ne bo mogoče čakati na konsolidacijo laži. Zato bo treba, da KP pri vsaki spremembi stavi pogoje. Kontinuiteta laži mora biti prvi pogoj — pred vsako morebitno spremembo. Seveda se bo zdela ena laž važnejša enim, drugi bodo spet hoteli poudariti drugo, tretji bodo brez dvoma iskali kompromise na račun tovarišev. . . Resnica? KP je ta pojem že davno zamenjala s pojmom o „družbeni koristnosti“. A kdo naj odloči danes kakšna verzija zgodovinske laži bo v novih razmerah najbolj koristna? In... komu?... Seveda pri tem tovariši ne mislijo le na prikrivanje starih
tako poudarjal človeške pravice, ni nikoli resno očital Jugoslaviji zaradi tega preganjanja. In tudi ne bo. Da bi Ronald Reagan storil kaj več je zelo dvomljivo.
Za tiste, ki se zanimajo za demokratično ureditev jugoslovanske družbe, je ta resnica silno neprijetna. Razumeti pa morajo, da je ameriška politika napram Jugoslaviji odvisna od razvoja dogodkov v Jugoslaviji sami. Ko so se odnosi med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo spremenili leta 1948, so ZDA reagirale dokaj hitro in v danih razmerah pravilno. Ako nastanejo v bodoče v Jugoslaviji nove razmere, se lahko ameriška vloga zopet spremeni oz. prilagodi tem razmeram. Tega ne smemo pozabiti.
Ako bi se ponovile razmere, slične tistim .v letu 1948, bi ZDA brez dvoma zopet nudile pomoč Jugoslaviji. Pošiljale bi vojaško opremo ali gospodarsko pomoč. Ako bi pa prišlo do neposrednega vojaškega napada na Jugoslavijo s strani ZSSR ali njenih zaveznikov, je dvomljivo, da bi ZDA ali članice NATO kaj posebnega storile.
V zvezi z morebitnim sovjetskim napadom na Jugoslavijo je najbolj koristna vloga ZDA v tem, da poudarjajo svojo podporo neodvisni Jugoslaviji. V današnjih razmerah ni mogoče trditi, da bi bil razpad jugoslovanske državne oblike v korist Zahoda ali jugoslovanskih narodov samih. Edino Sovjetska zveza bi se veselila kaj takega.
Zaključuje pa dr. Susel svoja razmišljanja takole: ZDA bi morale poudarjati, da podpirajo demokratizacijo v Jugoslaviji in da odklanjajo sedanjo diktatorsko vladavino. Ako bi se ta proces res začel, bi ga morale podpirati, v kolikor bi to bilo mogoče v danih razmerah. Prav tu bi lahko ^veliko pomagali tisti Amerikami in njihove organizacije, ki pripadajo enemu ali drugemu narodov, ki bivajo na ozemlju današnje Jugoslavije. A tu je velika pomanjkljivost, ker dosti teh ljudi sprejema sodelovanje s sedanjim režimom v domovini brezpogojno. Ti ljudje in organizacije zelo1 škodujejo interesom demokratično mislečih Slovencev v domovini in na tujem. Med njimi pa mora biti tudi precej takih, ki bi drugače postopali, ako bi se res zavedali, kaj v resnici počenjajo.
Ko je šel dober teden kasneje, to je
25.	junija, predsednik Carter v Beograd, je tam dajal razne izjave. Med drugim je obljubil Jugoslaviji „nadaljevanje prijateljstva in podporo za ohranitev neodvisnosti, zemeljske integritete in enotnosti države“.
Ob drugi priložnosti je dejal: „prišel sem v Beograd, da Vam zagotovim prijateljstvo in podporo ZDA, dokler boste po naročilu Tita vodili Jugoslavijo kot močno, neodvisno in neopredeljeno državo”.
Koliko časa bo trajal Carterjev „dokler“ je odvisno od razvoja v Jugoslaviji in v svetu. Kolo razvoja se vrti vedno hitreje.
zločinov pred in po revoluciji. Če bi se pričelo med njimi samimi pranje umazanega perila — se ne bi ustavilo ne pri stalinizmu, ne pri zlorabi državne in strankine oblasti... To je lahko nevarna igra, a za vsak slučaj je dobro vedeti, za nepoštenosti in zločine svojih partijskih tovarišev... Za vsak slučaj ...	r
Lista strahov ni izčrpana. Vse polno jih je v vrstah KP. Resničnih in namišljenih, skupinskih in osebnih, starih in novih.
Res, razmere bodo pripeljale do sprememb v Sloveniji, a predno se bodo razmere izkristalizirale, bo strah med nosilci diktature pričel poganjati kolo usode. V kakšno smer?
Možnih smeri je brez števila — verjetnih pa dosti manj. Tem manj, če pomislimo, da strah — enako kakor egoizem — mrtvi srce in jemlje razsodnost. Tudi v KP.
—žar.
Exhortación a los jóvenes
En su viaje al Brazil, el papa Juan Pablo II. dirigió nuemrosos mensajes en los que exhortaba especialmente a los jóvenes al trabajo y esfuerzo en bien de los más necesitados. Pero advirtió también que no permitan que las ideologías materialistas y las doctrinas que predican la violencia, seduzcan su idealismo. Y les señaló también que “no oculten su deseo de cambiar las injusticias de la sociedad. Ustedes dicen correctamente que es imposible ser feliz cuando miles de personas viven en la carencia.”
Pero agregó que “muchos jóvenes cristianos dejan de ser jóvenes, y ciertamente dejan de ser cristianos al ser seducidos por doctrinas que predican la violencia. No se puede construir una sociedad justa sobre la base de la injusticia, con sistemas que no respetan y más aún destruyen la libertad humana, negando las libertades más fundamentales.”
Dr. Tine Debeljak	(19)
NEKAJ POGLEDOV 2 NA JOSIPA
Pred komisijo za raziskavanje komunistične delavnosti v ZDA (Federal Bureau of Investigation, F. B. I.) Ameriškega parlamenta je Elizabeth Bently bivša komunistka, pričala med drugimi tudi to, kakor je poročala AD, 21. 9. 50), da je bil Adamič „voditelj mnogo frontnih komunističnih organizacij... da je govoril .. .na Slovanskih kongresih, označenih za nelojalne... da je pošiljal .Sovjetom informacije, ko je deloval v Uradu za strateške zadeve, ki je bil najvažnejši urad ameriške armade v drugi svetovni vojni... Bently je bila namreč v 1. 1941-45 kurirka sovjetskega vohunskega kroga...“ Ista je poročala drugič (AD 2. avg. 1948) isto, s poudarkom, da je bil „ta urad, ki se je imenoval OS S, ameriška vohunska agencija med vojno... da je bil Adamič v neuradni poziciji s tem uradom... da je prejemal podatke od Budenza, jih izročal njej in ona uradu.“
Vemo pa iz Bumhama, da je bil prav ta urad najbolj infiltriran od komunistov, in — omenil sem že — da je Slovenka, ena voditeljic progresivnih Slovenskih žena Anna Krasna bila uradnica v tem uradu za „daljnovodno radijsko zvezo.
Pred to- komisijo je Budens izpovedal tudi tole najvažnejšo izpoved, ki jo je treba posebej podčrtati:
„Jaz sem bil postavljen za to, da Adamiča politično Korumpiram_“ Na to je Budenz potrdil, da so, preden je knjiga „My Native Land“ (Moja. rodna dežela) izšla, so „odtise brali in odobrili Earl Browder, bivši predsednik komunistične stranke, Mr. Golas, tedanji predsednik nadzorstva KP, in Mr. Eisler, ki je bil takrat zastopnik Komunistične Internacionale v Ameriki.“ —
Razgovor z
Mikhail Marenko, nekdanji restavrator muzeja Ermitage v Leningradu, se je ustalil leta 1965 v Sibiriji in tam vodil svobodnjaško umetnostno galerijo, ki so jo oblasti zaprle 1969. Takrat so tudi zaprle Marenka do 1977. Tovariš celice mu je bil nekaj časa oporečnik Kronid Ljubarski. Ko je bil spuščen, je odšel na svobodni Zapad.
Mikhail Marenko je zadnje čase obiskal Raziskovavni inštitut za vzhodne države v Berni, kjer mu je bilo stavljenih več vprašanj o razvoju stikov med Vzhodom in Zahodom po sovjetskem vpadu v Afganistan.
Vp.: V nasprotju z drugimi sovjetskimi intervencijami v zadnjih letih je Zapad ob tem afganskem primeru vsaj omenil ali orisal neke protinačrte. Kaj sodite o tem?
Odg.: Nimam nobenega upanja v rešitev Afganistana. Tisti nekaj redkih protestnih žvižgov, ki je bilo slišati, ne bodo mogli spremeniti dejstev.
Vp.: In kakšno je vaše mnenje?
Odg.: Ustavitev prodaje žita ali tehnologije je le začasen in izreden ukrep; morala bi biti to norma. S ponudbo sodelovanja s Sovjetsko zvezo zahodni svet omogoča nove intervencije, slične afganski. S takim ravnanjem se samo približuje k odločilnemu trenutku svoje kapitulacije. Zakasnele in občasne reakcije, ki trenutno prekinejo sodelovanje zaradi že izvedene intervencije, so zelo neučinkovite. Morda je bolje kot nič, ven-
S NAŠE PERSPEKTIVE BROZ A - TIT A
To pa je bila knjiga, ki je govorila o partizanskih bojih v Jugoslaviji in Sloveniji, po virih, M jih je Adamič dobival ,po kanalih zunanjega ministrstva po svojih obveščevavcih na terenu, direktno ali preko sovjetske „Svobodne Jugoslavije“.
Tako so glede Slovenije dajali Adamiču podatke prav tisti krog, M ga je 1. 1933 sprejemal v domovini: Kidrič, Kardelj, Vidmar: predsednik O F in glavni politični komisar slovenske OF, član najvišje kom. trojke v Titovem gibanju,..
Pa je bil Adamič na plačilni listi kraljevega poslaništva za 500 dol mesečno (Kobal).
Kakšen vpliv je imel Adamič na predsednika Roosevelta, se vidi iz prilog knjigi Večerja v Beli hiši (str. 160, angleškega izvirnika). Tam namreč pravi, da je dobil spomladi 1. 1944 mnogo pošte, ki se mu je potem nabrala v lep kupi Ko je iskal neko pismo, je našel pismo F. D. Roosevelta. Bil je odgovor na neko prejšnje Adamičevo pismo, v katerem ga je ta prosil: naj zavrže vse načrte za veliko invazijo amerikansko-an-gleških sil na Balkan, in mu je sugeriral, naj namesto tega, pošlje več materiala (Titu) in tako omogoči Jugoslaviji, da se osvobodi sama (self liberation). Ko sem napravil to prošnjo, sem se oprl na svoje amerikanske prijatelje, ki so bili zadnji čas odpuščeni iz Britanske kontrole Sredozemskega pozorišča. Ko se mi ,F. D. R.‘ zahvaljuje za pismo, me zagotavlja, da ,je storil vse, kar je v njegovi moči v korist partizanskim silam v Jugoslaviji/ Ko sem prebral pismo in se ozrl na kup pošte, ki sem jo že pregledal, sem si odpel in se zasmejal.“ („Na ves trebuh“ se je hihetal,
(Nad. na 2. str.)
oporečnikom
dar kaže videz, kot bi oborožen napad na cesti kaznovali z denarno globo.
Vp.: Večkrat slišimo na Zapadu, da je vsakršen bojkot Sovjetske zveze le spodbuda Sovjetskim državnikom, da pomnožijo notranjo represijo. N. pr., Saharova internacija v Gorki naj bi bila posledica reakcije Zahoda na sovjetski vdor v Afganistan.
Odg.; Res, zatiranje oporečnikov narašča, ampak bolj iz strahu, da bi njihov vpliv na narod preveč narasel (...)
Vp.: Kaj more ukreniti zapahni svet?
Odg.: Tri možnosti ima: braniti zatirane, ostati neopredeljen ali stopiti na stran zatiravcev. Prva možnost: zatirani ne naprošajo Zahoda, naj jim pošlje orožja, temveč da upošteva njihov boj za pravice in se zave odpora, ki ga imajo do režima. Tako bo mogel podpreti suverenost večine, najsi bo v SZ ali Afriki. Druga možnost, nevtralnost, naj bi bila, ker si ne želijo intervenirati v notranjih konfliktih SZ. Ta rešitev ni idealna, je pa najlažja. Kar se tiče tretje možnosti, da hi Zahod branil sov-; jetski režim in pustil usodi razvoj narodov SZ, bi pomenilo pripraviti si lastni grob.
Na žalost se Zapad še ni zavestno odločil za nobeno možnost. Kadar se odreče zavretju sovjetskega razmaha, misli, da s tem ohranja svetovni mirj ali hlini, da to misli.
SOCIALNI NAUK IZ PAPEŠKIH UST
JANEZ PAVEL II. V BRAZILIJI
Od prvega avgusta roma papež Janez Pavel II. po brazilski zemlji. To njegovo sedmo potovanje po svetu je imeló, morda bolj kot prejšnja, pastoralni značaj. Par dni pred svojim odhodom iz Vatikana je 'sam obrazložil, da imajo njegova potovanja prav ta ¡značaj, da osebno vidi, se približa in se prepriča o življenju posameznih krščanskih skupnosti po svetu.
To potovanje je papež začel v prestolnici Braziliji. Tam so ga uradno sprejele brazilske oblasti, nakar je odletel v Bello Horizonte in nadalje v Rio de Janeiro. Vsak nadaljnji papežev korak po braziljski zemlji, pa je pomenil tudi stopnjevanje v njegovem socialnem pozivu brazilski družbi, naj se posveti problemu socialne pravice, še ni bilo slišati iz ust Kristusovega naslednika tako resnih, močnih, skoraj gorečih pozivov po socialnih spremembah, kot jih je te dni govoril papež 'Wojtyla v Braziliji.
Ob teh papeževih besedah se bomo še kdaj pozneje posebej mudili. Zaenkrat bomo le opisali nadaljnjo potOva-. nje, ko je papež klical po socialni pravici, pa obenem svaril pred marksistično nevarnostjo in rotil mlade, naj svo jih idealov ne zapravljajo v nasilju in rušenju.
V Rio de Janeiro je papež obiskal eno izmed zloglasnih „favel“, bednih naselij. Obisk je bil pripravljen, in v
NEKAJ POGLEDOV...
(Nad. s 1. str.)
od zadovoljstva, da je uspel v najvažnejši stvari.)
Adamič je takoj po vojni napisal tudi knjigo Guns for Tito (Puške za Tita) o tem, kako je ameriški poveljnik Houtt, organiziral pošiljanje vojnega gradiva z baze Barija v Italiji po morski poti v Dalmacijo in tako z njim po-nnagal Titu z ameriško in angleško obleko in oborožitvijo opremiti partizane v redno vojsko.
Nova knjiga, ki je sledila obema propagandnima reportažama o partizanih, je bilo poročilo o Večerji v Beli hiši, (Dinner in White House, 1946), ki sem jo zgoraj omenil. To večerjo v 1. 1942 je opisal na tak način, da je bil Churchill užaljen in je tožil Adamiča oz. založnika zaradi neresničnega poročanja. V Titovskem Zborniku Grosupeljske občine za 1. 1972 (243), navaja V. Grili za razlog to, da je zapisal Adamič, da je „neki grški magnat priskočil Ch. na pomoč, ko je bil v finančnih stiskah“. V koliko je ta razlog resničen, ne morem soditi, res pa je, da je bil Adamič kaznovan na globo dvajset tisoč dolarjev in založnik na tisoč dolarjev in na dolžnost, obvestiti vse kupce na inkriminirani stavek. Ta obsodba je bila usodna za Adamiča prav tako, kakor kmalu nato u-radno ameriško parlamentarno raziskovanje „protidržavne delavnosti“, o katerem sem že poročal, in v katerem sta bila obsojena njegova jugoslovanska sodelavca komunista Steve Nelson in George Wuchinich, bivši španski borec iz LincolnoVfe brigade. Res je tudi, da je nekoč Truman rekel o tej komisiji, da
naselju so oblasti sezidali novo cerkev, celo ga nekoliko olepšale in še med ljudi razdelile oblačila. A papež je zavil iz predvidene poti, stopil v bedno kolibo, se pogovoril s prebivalci in se osebno prepričal o >njih resnični bedi. Duhovniku, ki skrbi za dušno plat naselja, je pustil svoj pastirski prstan, naj ga uporabi za vsaj delno pomoč najpotrebnejšim. To je bil simbol in zgled, po kakšni poti naj stopajo Kristusovi učenci.
Potem ko je po obisku Sao Paula (tu je delavce vzpodbujal k socialnem delovanju) in Porto Alegre, se je napotil na ¡sever (Curitiba, San Salvador, ¡Recife, Belem, ¡Fortaleza), kjer so najrevnejši kraji „zapuščene1* Brazilije. Tu je tudi glasno zahteval, naj vendar latinska Amerika skuša rešiti težke socialne probleme, kajti premnogi vne-bovpijoči grehi pretresajo socialne strukture teh dežel.
V trenutku, ko bo bralec imel v rokah te vrste, se bo Janez Pavel II. že vračal v Vatikan. Deset in sto milijoni, ki so ga sprejemali in pozdravljali, pa ne bodo ostali sami. Papeževa beseda, poziv in blagoslov bo ostal z njimi, v njih telesni in duševni bedi. In ta beseda in ta blagoslov jim bo tudi pomagala, saj jim je pokazala pot iz te bede. Da bi besedo poslušali, in bili milosti vredni.
„preganja coprnice“ (v tem smislu je v španščini napisal Gregorio Selser „mo Hografijo MC CARTHY“ za Historia de America en el siglo XX, sešitek 31, 1972), toda James Burnham na str. 53 omenjene znanstvene knjige o taktiki subverzivnosti pravi: „Ne samo rastoča množica potrjujejo ugotovitve in resničnost izjav Bentlyjeve in Chambersa (sem lahko štejemo tudi Budenza, ki ga na isti strani imenuje v zvezi s pričevanji — m. o.), temveč se tudi dozdaj še niso pojavili pozitivni dokazi, ki naj bi razvrednotil katerokoli njunih važnih trditev.“ (In Bumhamova knjiga je podprta z vsem znanstvenim aparatom.)
Ko je leta 1949 Adamič obiskal prvič novo Jugoslavijo, je bil seveda sprejet z vso častjo in priznanostjo. In dobil je novo gradivo za pisanje knjige o Titu in njegovem zmagoslavju. Po vrnitvi je takoj začel pisati knjigo z naslovom The Eagle and the Roots (Orel in korenine). V njej omenja tudi spor med Titom in Moskvo. Ker je bil Adamič a-meriški publicist, ki je po sporu prvi obiskal Tita, je za knjigo vladalo vsesplošno zanimanje in pričakovanje ter radovednost: kam se bo Adamič opredelil? V negotovosti so bili stalinisti ■—■ v radovednosti titoisti... od hrvatske e-migrantske strani je dobival grožnje, kot so pozneje ugotavljali poročevav-ci... ameriški založniki so Adamiča zaradi afere s Churchillom ter sumnje komunistične protidržavnosti zapuščali in ga izolirali... knjigo je pripravil za tisk — do polovice...
Koncem septembra 1. 1951 pa so dobili Adamiča mrtvega v njegovi podeželski hiši v Milfordu, sedečega v stolu z izstreljeno puško v roki z dvema streloma v glavi. Zločin ali samomor? Poli-
MEDNARODNI TEDEN
V BOLIVIJI volilno sodišče prešteva glasove. Doslej' še vedno ni končnih rezultatov predsedniških in parlamentarnih volitev. Vendar je že popolnoma jasno, da je- največ glasov pobral Siles Zuazo, na drugo mesto pa je preskočil tudi sredinsko levičarski kandidat Paz Estensoro. Desničarski kandidat general Banzer pa je zdrsnil na tretje mesto. Predsednika bo sedaj imenoval kongres.
MUSLIMANI so razdeljeni na dve veliki veji: šihite in zunite. Šihiti so večinski v Iranu, a v Pakistanu dosežejo komaj tretjino prebivalstva. Ti so se sedaj uprli in kljub oklicu vojnega stanja množično manifestirali kot izraz protesta proti novemu davku, ki ga je vlada oklicala na podlagi svojevrstne razlage korana. Vprašanje je, če uporniki ne soglašajo z davkom, ali z razlago korana.
21 KOMUNCEV je ušlo na svobodo na kaj svojevrsten način. Zbasali so se v staro letalo Antonov II, ki ima sicer prostora za deset ljudi. 27 letni pilot Aurel Popescu jih je nato v nizkem letu popeljal v Avstrijo, kjer so zaprosili za politični azil in dovoljenje, da potujejo v Avstralijo, kjer se hočejo posvetiti kmetovanju. „Vedno smo delali na polju“* so izrazili, „a hočemo živeti v svobodni državi“.
laaaaBBBaaaaaaBaaaaBaBBaaBBaaaaaaaaaBBaaaaaaaaaaaaaai
Mir, tl težki mir
Obisk zahodnonemškega kanclerja Schmidta v Moskvi je prinesel novo iskanje kompromisov in dialoga med Vzhodom in Zahodom. Po Schmidtu je Brežnjev ponudil atlantski zvezi (NATO) pogovor o takozvanih „evrorake-tah“, novemu strateškemu orožju, ki naj bi ga imele članice te obrambne zveze, da se obvarjejo pred sovjetskim napadom.
Novost ponudbe je ta, da Moskva ne postavlja „predpogojev“ za dialog. In na to je Carter odgovoril, da je sovjetska ponudba „vredna, da jo upoštevamo“. Upoštevajo jo tudi v Evropi, saj sta se preteklega 6. t. m. sestala Schmidt in Giscard, da zedinita svoje poglede na ta problem, prav kakor tudi na sovjetsko prisotnost v Afganistanu, in kako naj bi Zahod vplival, da bi Sovjeti „lastnovoljno“ zapustili Afganistan.
Medtem pa vlada na meji med Tajsko in Kambodžo težak a kristalen mir, ki se lahko vsak hip zdrobi na kosce. Kitajska grozi Vietnamu zaradi „vojaških avantur“, ki se lahko slabo končajo, ZDA pa so vzpostavile zračni most in nahitro pošiljajo raznovrstno orožje in tudi lažje oklopnike, s kate-rihri naj se Tajska brani pred vietnamsko invazijo.
tična komisija (ne policijska kakor navadno ob takih primerih) je ugotovila, da gre za samomor. To sodbo je sprejela tudi žena Stella. Ostal je pa le sum zločina, zlasti še, ko so po letih dobili v zidu hiše še denar, kar dokazuje, da ga ni tiralo v samomor pomanjkanje denarja ...
Prvi letošnji
Prvo predavanje SKA v tem letu je bilo 21. t. m. ob izidu prve knjige jubilejnega leta, zbirke filozofskih člankov Dr. Vinka Brumna Naš in moj čas. Zato predstavitveni večer, ko se je knjiga predplačnikom tudi že delila, je SKA povabila avtorja univ. prof. dr. Vinka Brumna, da ima ob tej priložnosti tudi predavanje, ki ga je naslovil:
O Bogu, človeku in še o čem. Njegovo predavanje je bilo izredno zanimivo in z velikim priznanjem sprejeto, ter sodobno aktualno, zato ga damo v malo širšem izvlečku :
Filozofija je po Ušenicnikovih besedah veda o vsem, tudi o najvišjem, a o vsem z naj višjega vidika, segajoč, če je mogoče, od prvega početka do naj-globjega bistva in do najvišjega smotra T'a vse, ki ga filozofija raziskuje, lahko imenujemo vesoljstvo. Obsega pa stvarni in miselni svet. V stvarnem svetu že po izročilu razlikujemo razne stopnje stvarnosti od povsem tvarnih, v prostor in čas vklenjenih menljivih in minljivih reči do sicer še vedno v prostor in čas pogreznjenega pa z duhom v nesmrtnost in večnost težečega človeka; nad tem pa še čisto duhovni svet z večnim,
večer SKA
nemenljivim in nemiljivim Bitjem, ki je Bog.
Filozofija predmetno in vsebinsko ni omejena, omejene pa so človeške spoz-navalne zmožnosti, zato se filozofi in cele dobe radi omejujejo na to ali ono vsebino vesoljstva in puščajo druge vnemar, včasih kaj namenoma izključujejo iz svojega preučevanja. Vendar je vesoljstvo notranje tako smiselno urejeno, da filozof nujno odkrije tudi druge plasti, če se zares in brez predsodkov poglobi v katerokoli od njih. Tako bi marsikdo hotel tajiti Boga, pa ga vsaka stran vesoljstva izpričuje.
če je tedaj filozof zvest svoji nalogi, na vsak korak srečuje tudi Boga. A to se dogaja vsakemu človeku, Bog se naravno razodeva vsakomur. Filozof se od drugih ljudi razlikuje po prednosti in težavi,' da skuša vesoljstvo razkriti, razložiti ali raztolmačiti s silami svojega uma, pri tem pa hoče doseči popolno in neizpodbitno gotovost svojih spoznanj v odkrivanju človeškega bistva, zato ni prav nič čudno, če se kje spotakne, ko skuša z zgolj umskim spoznanjem doseči celo Boga.
Skozi zgodovino so filozofi poskušali na razne načine spoznati Boga, zlasti
ugotoviti, da Bog zares je; včasih so se trudili za nasprotno, dokazati, da Boga ni. če je prvo nadvse težko, je drugo nemogoče, ker tak dokaz logično ni mogoč.
Za trditev ali prepričanje da Bog je, poznamo v filozofskem izročilu vrsto dokazov, od katerih je najbolj znanih petero „poti“ sv. Tomaža, med nami pa bi morale biti poznane petere „poti“ našega Vebra. Prve in druge in še marsikatere so dobro razvite in podprte. Mnogim so zlasti Tomaževe poti povsem gotovi in neizpodbitni dokazi da Bog je, drugi jih odklanjajo kot nedokazne. Ko jih razčlenjujemo, utegnemo naleteti ng težave, ob katerih se spotaknemo. To se lahko zgodi v izhodišču, zlasti odkar nam je idealistična filoz. omajala neposredno ali naravno gotovost zunaj spoznavne stvarnosti vesoljstva. Druga težava nas čaka v sklepu dokaza, ko to, do česar smo se miselno dokopali, imenujemo Boga. Zlasti danes pa hočemo dokazov, če jih že iščemo, ki nam bodo božje bivanje dokazali s tako trdnostjo, da pošten dvom in pošteno zanikanje sploh ne bosta več mogoča. Pravi dokaz namreč mora biti tak, da izsili priznanje vsakemu človeku.
Četudi pa nas noben dokaz ne bi pripeljal do take gotovosti, to ne bi pome-
IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI
Opazovalci nestrpno pričakujejo napoved novih gospodarskih ukrepov, ki jih napoveduje vladna ekonomska ekipa. Te ukrepe je ministerstvo že pripravilo in Dr. Martínez de Hoz jih je predložil predsedniku. Sedaj čakajo končne odobritve in objave. Narod pa seveda pričakuje, da bi bil njih rezultat pozitiven, in da bi se stanje vsaj nekoliko zboljšalo.
Vendar ni pričakovati temeljnih sprememb. Dr. Martínez de Hoz vztraja, da je dosedanja gospodarska politika prava za rešitev domačih problemov. Da so gotovo nekateri sektorji bolj prizadeti kot drugi, da so problemi, ki jih bo treba posebej reševati (prav z novimi ukrepi), da pa je v celoti zaznati znake zboljšanja in vladna ekipa je sigurna, da je pot prava in bo pripeljala do zaželenega cilja.
V tej zvezi se tudi vedno bolj pogosto govori, da zamenjava ministra prihodnje leto (Dr. Martínez de Hoz bo ¡zapustil svoje mesto, ko bo odšel general Videla iz vladne palače), ne bo predstavljala spremembe ¡gospodarske politike, marveč se bo ta nadaljevala, in bo na ministersko mesto prišel človek iz sedanje gospodarske ekipe.
Medtem ko opazovalci pričakujejo sprememb, se nenehno ponavljajo kritike opozicije na vladno delo. Pojav, ki ni nov v Argentini, je prišel zadnje tedne do vrhunca. Vojaške vlade se po nekaj letih vladanja „utrudijo“, kot vsaka vlada. Potem je prišel vmes še politični dialog, ki je prepovedanim strankam sicer neuradno vrnil glas. Tedaj so vse politične stranke v en glas pričele kritizirati vlado. Sličen primer smo doživeli že za časa prejšnje vojaške vlade, delno pod predsedništvom generala Ongania, še bolj pa za dobe generala Lanusseja.
Logično je, da je bilj cilj vseh kritik te nove združene opozicije gospodarsko in socialno stanje v državi. In zanimivo ob tem je tudi, da nobena izmed strank, ne v teku tkim. „političnega dialoga“, ne na strankarskih zborovanjih, ne v strankarskih poslanicah, ne kritizira ali osporava vladni politični usmeritvi, protigverilskemu boju ali pa zadevi človečanskih pravic. V tem si „notranja“ in „¡zunanja“* opozicija nasprotujeta.
Dobro je še vsem v spominu kakšne težave je imela Argentina tako v Evropi (kjer jih še vedno ima) kakor v ZDA, prav zaradi obtožb kršenja človečanskih pravic. Carterjeva vlada je svoje prvotno stališče v zadnjih mesecih zelo spremenila. A te zuhanje kritike hišo našle odmeva v notranji opo-
NOVE STAVKE imajo na Poljskem. Delavci na ta način izražajo svoje nezadovoljstvo zaradi hude draginje in slabih plač. Vlada je doslej skušala vso stvar nekoliko potišati in ni ostro nastopala proti stavkajočim. Vladni krogi se namreč boje, da bi prišlo do izgredov kot ob stavkah leta 1970 in 76. Poljsko vladno časopisje pa piše o „krajevnih konfliktih“, da bi tako potišalo stvar, in seveda ne omenja delavskih zahtev po višjih plačah.
nilo, da Boga ni, niti ne, da Njegovega bivanja ne bi bilo mogoče dokazati; pomenilo bi le, da tega pač še nismo dosegli, da morda tudi nikoli ne bomo. Za našo vero pa taki dokazi niso nuj- , ni; mnogo ljudi je bilo in je neoporečno vernih, čeprav dokazov za božje bivanje ne poznajo ali pa jih ti ne prepričujejo. Vera v svojem najglobljem bistvu in najprej ni kako vedenje ali prepričanje, ampak je neka višja stopnja človeške biti, ki jo vedenje pač lahko osmisli in potrdi. Ni pa nujno, ker se Bog človeku razodeva že v naravnem spoznanju in je to celo prvi pogoj in izhodišče filozofiranja o Njem. Pascal je zapisal, da človek ne bi iskal Boga, ko bi ga ne bil že našel, temu lahko dodamo, da ga tudi tajil ali zanikal ne bi, ko ga ne bi bil že našel. Gabriel Marcel je vedel, da more človek biti veren, čeprav je prepričan, da je ateist, in sam sebi veruje, da ne veruje v Boga.
Po predavanju se je razvila živahna in plodna diskusija o Bogu in možnosti dokazovanja oz. tajenja. Debato je vodil dr. Mirko Gogala, predsednik teološkega odseka, dočim je večer odprl Ladislav Lenček kot predsednik SKA. Po predavanju je avtor knjige dr. Brumen podpisal te prve izvode svoje nove knjige.
ziciji. Še več; številni sogovorniki vlade na zasedanjih „političnega dialoga“ so javno izrazili zaslombo vladi na tem področju, in v tej zadevi šli celo dalje. Predlagali so ustanovitev neke vrste „varnostnega sveta“, ki naj nadzira protigverilsko delovanje, kajti prej ali slej se lahko prevratno delovanje znova pojavi. V tem so si tudi strankarski veljaki na jasnem, da nihče ne bo kritiziral vojaškega postopanja, saj bo morda kdaj pozneje moral klicati v slični ¡zadevi vojsko na pomoč. Tega niso kritizirali niti peronisti.
Pač pa peronisti vztrajno zahtevajo osvoboditev nekaterih zaprtih veljakov. V prvi vrsti bivše predsednice gospe Peronove, sedaj ko je sindikalni vodja Lorenzo Miguel že na svobodi. V zadevi gospe ¡Peronove so šli tako daleč, da je te dni potoval v Brazil predsednik peronističnega ¡strankinega kongresa Deolindo Bittel. Tam naj bi stopil v .stik ¡z najvišjimi predstavniki brazilske Cerkve, ki naj bi potem papežu Janezu Pavlu II dali poslanice peronistov, v kateri ga prosijo, naj on posreduje pri argentinski vojaški vladi za svobodo bivše predsednice.
V	tem pa si je vlada jasna. Gospa ima vrsto postopkov o katerih se mora sodišče izreči. Posebnega indulta pa zaenkrat ni pričakovati. Ta zadeva je še vedno adut v rokah vlade, ki ga more uporabiti o pravem času.
Ko že govorimo o peronistih, zapišimo, da smo zadnje dni zaznali več notranjih sporov v njih vrstah. Peroni-zem, kot smo že večkrat zapisali, je gibanje in ne stranka, in v tem gibanju je toliko različnih struj in mnenj, da je težko misliti o kakem bodočem enotnem volilnem nastopu. To je tudi največja peronistična slabost, ki jim lahko v bodoče dela še hude preglavice. Niti Peron sam zadnje čase ni mogel več obvladati posameznih upornih struj, toliko manj njegovi nasledniki, zlasti ko, poleg vdove, ni zapustil vidnejšega naslednika na strankinem vodstvu.
Kar se pa še sindikatov tiče, je trenutno njih napor osredotočen v dva problema. Po eni strani nenehne zahteve po zboljšanju delavskih plač, ki so v nekaterih (številnih) primerih neverjetno nizke. Druga pa je običajno iskanje gremialne edinosti in gradnja ¡skupnega predstavništva in vodstva. Sedaj je na programu razpust tkim. OUTE, nakar naj bi na novo organizirali ¡Glavno delavsko konfederacijo CGT. Kot vedno; bomo tudi sedaj zapisali, da je to le pretežko delo.
In končno, južni mejni problem s Čilom. ¡Pred dnevi je v tukajšnjih vladnih krogih bilo mnogo vrvenja zaradi te zadeve, vendar ni prišlo v javnost za kaj pravzaprav gre. čilska vlada je bila manj skrivnostna (ali bolj zgovorna) in tako se je razvedelo, da v San-tiago preučujejo konkretne vatikanske predloge za rešitev razmejitvenega problema. Isto gotovo dela sedaj tudi argentinska vlada. V čile se govori, da bo prišlo do konkretnih zaključkov in morda tudi do končne rešitve še pred koncem leta.
¡Vuročit ikoni in bravcem
V	drugo polovica leta vstopamo z zaskrbljenostjo, ker se finančne težave večajo. Rešitev je v tem:
1.	Nujno je povečati število naročnikov. Naj nam pri pridobivanju teh pomagajo dosedanji naročniki, bralci in prijatelji.
2.	Tisti naročniki v Argentini, ki do konca junija še niso plačali naročnine, naj to store čimpreje in prispevajo v tiskovni sklad vsaj 15.000.— pesov.
(Zaradi inflacije.)
3.	V tiskovni sklad naj po možnosti prispevajo tudi ostali naročniki in bralci po svetu.
Upamo, da bodo naši naročniki, bralci in prijatelji z razumevanjem upoštevali te želje in pobude.
Naročniki iz Vel. Buenos Airesa lahko plačajo v UPRAVI LISTA v Slovenski hiši.
V	Samos Mejii sprejema naročhino tudi PISARNA V SLOMŠKOVEM DOMU, ob torkih, sredah in petkih od 17. do 20. ure in ob nedeljah po maši.
V	San Martinu g. SKALE JOŽE st. ob 'nedeljah v Domu po maši.
V	San Justo g. MAKS OSOJNIK.
Na Slovenski pristavi ga. MAGDA
ČEŠAREK ob nedeljah po maši.
V	Kreditni zadrugi SLOGA ob ponedeljkih, sredah in petkih od 15. do
19.	ure.
Naročniki iz Vel. Buenos Airesa se lahko informirajo, koliko dolgujejo, telefonsko v Upravi Sv. Slovenije.
Uprava Sv. Slovenije.



KRANJ — Slovenski gozdarji, predvsem na Gorenjskem, se vedno bolj jezijo na divjad, ki kar pošteno škodo povzroča na drevju. Tako so izračunali na podlagi prijav o škodi, da so jeleni, srne, gamsi in mufloni v zadnjih 20 letih pojedli kar za tri milijone dinarjev dreves. Po podatkih gozdnega gospodarstva iz Slovenj Gradca so se mufloni v okolici Uršlje gore tako razmnožili, da objedo in olupijo poleg listavcev tudi okrog 20 hektarjev smrekovih gozdov.
TOLMIN — V tolminski občini kar naprej tarnajo, da je kmetijstvo na Bovškem, v Breginjskem kotu in v o-kolici Kobarida v zadnjih desetletjih zaradi premajhne pozornosti skorajda povsem zamrlo. Pozabijo pa pristaviti, da so v teh zadnjih desetletjih načrtno delali proti kmetijstvu, in to ne samo na Tolminskem ampak v vsej Sloveniji. Pred tremi desetletji je bilo na Tolminskem še 70 planšarskih postojank, sedaj životari le borih 18. Podatki o upadu živine pa so še bolj porazni — živine je polovico manj kot leta 1960.
LJUBLJANA — Ljubljanska opera je na povabilo graške nastopila 3. in 4. aprila v Gradcu. Občinstvu je prikazala Verdijevo Rigoletto, ki pa jo je za to priliko naštudirala v italijanskem jeziku...
MARIBOR — Na Mariborskem sejmu so priredili mednarodno cvetlično razstavo. Poleg lepih cvetlic, okrasnih grmov pa so predvsem tuji razstavljal ci porabili za razstavo izdelkov, ki s cvetlicami nimajo ničesar skupnega. Trgovci iz avstrijske Lipnice so pokazali še nadomestne dele za avtomobile, radijske in druge aparate in tekstilno blago pa še kaj drugega.
LJUBLJANA — Prvi mestni avtobus iz „prostovoljnega“ prispevka uporabnikov mestnega prometa so dali na ogled 30. maja. V celoti bodo s tem prispevkom, ki znaša 50 par ob vsaki vožnji, kupili 30 Manovih avtobusov. Zaenkrat so jih kupili že deset.
KOČEVJE — Birokracija pa taka. Doroteja Turk iz Ljubljane je dobila položnico s katero naj bi plačala kmečkemu zavarovanju v Kočevju za lansko leto v znesku — 5 par! Za Poštnino in položnico pa so na kočevskem uradu plačali 3 dinarje. Zanimivo je še to, da je Doroteja Turk umrla že pred tremi leti in so tedaj zanjo zavarovanje tudi likvidirali. Sorodniki še upajo, da bodo dobili iz Kočevja opomin za pet par, za zamude obresti Jn za stroške opomina ...
RUŠE — Tovarna dušika Ruše je pred dvema letoma začela z deli za novo elektropeč za ferosilicij in za druge komplementarne naprave. Sedaj so ugotovili, da so stroški večji, kot so predvidevali, ker so medtem spremenili
nekaj načrtov. Podražitve so nastale tudi zaradi višjih carinskih stroškov pri filtrih, pri montaži uvožene opreme in zaradi dražjih gradbenih stroškov.
KAMNIK — Prvi slovenski pevski zbor Lira v Kamniku je imel 7, junija svoj letni koncert. Pevovodja Samo Vremšak je zbor po večletni tradiciji stilnih koncertov spet usmeril v mešan izbor zborovske literature.
(LJUBLJANA — Po podatkih Službe družbenega knjigovodstva, ki jih 'je objavil Gospodarski vestnik, je bilo lani v Sloveniji nad 200 podjetij, ki so imela več kot 205 milijonov dohodka. Na prvem mestu je kranjska ISKRA
Industrija za telekomunikacije, elektroniko in elektromehaniko; slede ljubljanski GRADIS, Železarna Jesenice, Mariborska tovarna avtomobilov in ravenska Železarna.
LJUBLJANA — Slovenska lesna podjetja so podpisala samoupravni sporazum, po katerem bodo na podlagi izmenjave znanja omogočila cenejšo in celovitejšo ponudbo za gradnjo novih ojektov v tujini in doma.
SLOVENJ GRADEC — Letošnji poslovno komercialni sejem jugoslovanskih usnarjev in čevljarjev pod naslovom „Izbor pomlad-poletje 1981“ je bil kar klavern. Sodelovalo je le 26 raz-stavljalcev, večinoma iz Slovenije; ni bilo pa tujih modelarjev, preko katerih je domača obutvena industrija držala stik s čevljarsko modo v svetu.
UMRLI SO od 3. do 9. junija 1980:
LJUBLJANA — Vasja Pirc, šahovski velemojster; Danica Kobal, 84, up. P- ur.; Helena Rupert r. Meglič, 70-Rudi Cestnik, up.; Ana Miklavc, 83; Marija Jenko, 91; Jože Delkin, žel. up.; Prane Udovič; Antonija Terpin r. Ra-kacolli, 82; Leopoldina Pibernik r. Pezdir, up.; Emilija Petrin r. Bevčič; Mimi Rutar r. Eckert, 81; Viktor Fabian, glasbenik; Marija Hribar r. Mlakar, S0;_ Marjana Menegalija; Jožefa Mally r. Škrl; Pavle Oven, 84; Jožefa Burgar r. Dolinar, 74; Marija Požrl r. Šinkovec.
RAZNI KRAJI — Ervin Kerčmar, ing. org. dela, Murska Sobota; Tone Meden, up. žel., Brezovica; Marija Su-hač r. Mavec, Celje; Rozalija Primc r. Kajea, Podpeč; Marija Dmozg, Zagorje ob Savi; Ivan Matko, Šempeter v Savinjski dolini; Čila Rakovec r. Kalan, 84, Ovsiše; Ivan Lekše, 68, Kranj; Jožica šter r. Grašič, Sp. Duplje; Albert Svečak, 69, Brezovica; Jože Rakovec, Poljšica pri Podnartu; Dušan Škerjanc, pravnik, Maribor; Ivanka Zajc r. Kavčič, Trebnje; Ivan Lorbeg, up. brivec, Šentvid; Tone Poklač, Kočevje; Marija Jamnik, Gorenja vas; Josip Kme-zaurek, Postojna; Hubert Vouk, Dol. Logatec; Ivan Jerovšek, kmet, Spodnja nova vas pri Sl. Bistrici; Avgust Cerar, pismonoša Kamnik; Pavla Butala r. Prijatelj, Kočevje; dr. iur. Prane Bratina, -90, Murska Sobota; Milena Bernik r. Korošec, Srednja vas; Franjo Ambrož, Teharje; Cirila Smolej, 65 up., Jesenice; Janez Žirovnik, 85 Volk-lo; Ivanka žerjav r. Zalar, Borovnica.
ALOJZIJEVA PROSLAVA V SLOVENSKI HIŠI
Šolski odsek društva Zedinjena Slovenija, ki ga sestavljajo voditeljice vseh slovenskih ljudskih šol v Argentini, vodi pa šolski referent ZS g. France Vit-rih, je priredil — kot vsako leto — v nedeljo, 22. junija, proslavo v čast mladinskemu zavetniku sv. Alojziju za ljudskošolske in mlajše otroke ter njihove starše in druge rojake.
Ob 16. uri so otroci z njihovimi spremljevalci napolnili cerkev Marije Pomagaj. Sv. mašo za žive in umrle katehete je daroval msgr. Anton Ore-har, ki je v mašnem govoru poudaril važnost vzgoje srca. Vodstvo ljudskega petja med mašo, napovedovanje in branje mašnih beril ter prinašanje darov je opravila šola škofa Gregorija Rožmana iz San Martina.
Po maši so se vsi udeleženci zbrali pred spomenikom junakom na dvorišču Slovenske hiše. Poklonitev padlim junakom^ je zajela spominsko besedo (Balantičeva šola iz San Justa in Jurčičeva šola iz Carapachaya), molitev in pesem.
Pred začetkom predstave otroške igre Zvezdica Zaspanka Franeta Milčinskega je šolski referent ZS g. Vitrih v imenu naših šol čestital predsedniku Narodnega odbora za Slovenijo g. Milošu Staretu k njegovi 75-letnici in delegatu slovenskega dušnega pastirstva msgr. Oreharju k njegovi 70-letnici, otroci pa so jima izročili slovenski šopek.
Igro je pripravila Slomškova šola iz Ramos Mejije. V režiji gdč. Anice Šemrov so nastopili: kot pripovedovalci, ki so povezovali posamezne prizore, Danijela Smole, Milena Beltram, Kristina Žnidaršič, Marjetka Javoršek, Mateja Hribar in Lilijana ter Silvija Bohinc; kot zvezdica Zaspanka Marjanca Kocmur; kot boter Mesec Andreja Vom-bergar; kot komet Repatec Lučka Poznič; kot prva, druga in tretja Zvezda Milenka Svetlin, Nevenka Vester in Kari na PanaSn|D ; kot ostale zvezde: Helenca Rode, Nancy Selan, Andreja 'Škraba, Andreja, Lučka in Gabrijela Tomazin, Danijela Avguštin, Gabrijela in Kristina Malovrh, Sandra in Marjanca Bitenc ter Ana Marija štefe; kot klicarja (Pavel Brula in Marko Vombergar; kot zamorec Franci Miklavc; kot papiga "Martin žužek; kot človek iz gumija Andrej Koželnik; kot Pepe Lučka Marjana Šušteršič; kot pa-santa Avrelij Nose in Tonček Javoršek.
'Zgodba igre je pravljično lepa: Zvečer se zvezde Zbude, potem pa se vsaka odpravi na svoje mesto, da bo tam-
kaj svetila vso dolgo noč. Vsak večer jadra čez nebo boter Mesec in prešteva zvezde. Prek nleba šviga pismonoša komet Repatec in prinaša pošto od zvezde do zvezde. Zvezdica Zaspanka je spet zaspala in zamudila službo in na 'Zemlji je vse narobe: otroci ne morejo zaspati, mornarji so zgrešili pot, pesnik ne najde rime. Na nebu jim je manjkala zvezda, pa se jim je zmešala štrena. Boter Mesec naroči kometu Re-patcu, naj jo odnese za kazen na Zemljo, dokler se ne spametuje za službo na nebu. Žalostna Zaspanka se na Zemlji sreča in pogovarja s sladoledarjem, zamorcem, človekom iz gumija, papigo, zvezdogledom in razbojnikom Ceferinom, ki ima kamen namesto srca. Temu otaja srce, da zahrepeni po materi in se vrne k njej ter neha biti razbojnik. In tedaj se zvezdica Zaspanka spet lahko vrne na nebo, kjer se vsi vesele njene vrnitve. In polnoštevilne zvezde svetijo na Zemljo, da otroci mirno spijo, mornarji varno plovejo in pesnik najde rimo na besedo lonec: konec.
Igra je bila skrbno pripravljena. Vsi nastopajoči so bili sigurni v gibih in kretnjah in razločni v izgovorjavi. Svoje vloge so odigrali doživeto in sproščeno. Presenetljivo je bilo še posebej igranje Marjance Kocmur, Rozke Snoj, Lučke Poznič in Tončka Rodeta. Režiserka gdč. Anica Šemrov je s talentom, izkušnjo in trudom dosegla s to predstavo velik odrski uspeh.
K uspeli predstavi je prispeval važen delež slikar Stane Snoj z lepo scenografijo. Maske je izdelal g. France Vresnik, obleke so napravile članice odbora Slomškove šole, pevske točke so spremljale na kitaro Marijca in Rezka Snoj in na piščal Anica Amšek, za luči in zvočne efekte je skrbel Janez Jereb, v vsem potrebnem pa so pri predstavi pomagali voditeljica Slomškove šole ga. Helena Malovrh in g. Lojze Lavrič s člani šolskega odbora.
Mali in odrasli udeleženci so nastopajoče nagradili s toplim aplavzom, voditeljica šole ga. Helena Malovrh, režiserka gdč. Anica Šemrov in scenograf g. Stane Snoj pa so v znak priznanja in hvaležnosti prejeli šopke nageljnov.
Za sklep predstave je v dvorani zadonela mladinska hitmna: „Slovenska smo mladina!“ — Razhajali smo se z zadovoljstvom, da smo prebili lepo popoldne, in z zavestjo, da so takšne odrske predstave za našo šolsko mladino velikega pomena v jezikovnem, vzgojnem in narodnem pogledu.
SLOVENCI » ARGENTINI
Osebne novice:
Krsta v Slov. cerkvi Marije Pomagaj: 1. Dne 5. julija je bila krščena Marjanka Bernarda Lecomte, hči A-dolfa in ge. Martine roj. Jeločnik. Botra sta bila José Maria Carné in Helena Pineiro roj. Jeločnik. Krstil je mon®. Anton Orehar.
Dne 6. julija je bil krščen Kristjan Franc Janežič, sin Franca Janežič in ge. Stanke roj. Sterle. Botra sta bila Ciril Janežič in ga. Štefka Mikuž. Krstil je dr. A. Starc.
Srečnim staršem naše čestitke!
• «••••-•■•■■■■»«•••«■••■■•»»»••.•.■.■a.
V DOBRODELNI SKLAD
Zveze slovenskih mater in žena so
darovali: ga. Mira Ecker 50.000j— pesov; ga. Jožica KopaČ-Zupanc ob rojstvu hčerke Marije Andrejke 50.000.— pesov in N. N. Lanûs v spomin pok. Vinku Žitniku 100.000.— pesov. Vsem darovalcem Bog plačaj!
— UMRL
. % '	^ -«iK	uinrl ^88^W
nostjo. Zadnje desetletje pa se je umaknil v samoto zaradi bolezni na očeh, ko ni skoraj ničesar več videl. Toda nikdar ni izgubil svoje vedrosti prav do zadnjih dni.
Rodil se je v Butajnovi v šentjoški
KAJ JE „PEGI“?
Razgovor z Lucho Jermanovo
Na majskem mladinskem sestanku se je pojavila nova dejavnost, okoli katere se druži naša mladina. Imenovala se je: mladinsko pevsko gibanje. Kar presenečeno smo se spogledali: Še en zbor? Kaj jih še ni dosti? Kdo ga bo pa vodil? In še mnogo drugih vprašanj je bruhalo iz iznenadenih ljudi.
Sčasoma so se dvomi in vprašanjska mrzlica polegli. Kdor je pristopil k pevskemu gibanju (PEGI), mu je bilo jasno, kaj želi ta skupina postati. Drugi so pozabili na to, da so se česa spraševali, tretji so dobili kar več odgovorov na isto vprašanje.
Od tedaj je že nekaj časa poteklo, pa smo izrabili priliko, ko je neki konec tedna bila ga. Lučka v Slovenski hiši in imela vajo. Smatramo, da je ni treba posebej predstavljati za to priliko. Dovolj poznamo njeno delo iz občasnih poročil v našem listu. Kdor je imel več stika z njo, pa spozna v njej mehko osebnost, navdušeno za lepoto, obenem pa odločno v stvareh, ki so združene z domovino in krvjo, ki se pretaka po njenih žilah, vse povezano z veselim gledanjem v svet, kot se spodobi človeku zdravega značaja. Tisti, ki poznajo različne odtenke slovenske duševnosti, bodo v njej našli pristno primorsko dušo.
Vprašanje: Gospa, želeli bi Vam staviti nekaj vprašanj o tem novem pevskem gibanju mladih.
Lučka Jermanova: Prosim.
Vp: Kaj Vas je nagnilo k tej zamisli?
LJ: Že dalj časa sem premišljevala, kako se bo v bodočih letih ohranilo če-tveroglasno slovensko petje med tistimi, ki so se rodili tukaj v Argentini. Misel, da bi se to narodno bogastvo izgubilo, mi ni dala miru. Večkrat sva z možem o tem govorila. Po dolgem premišljevanju in opazovanju sem prišla do tega zaključka: če se čez nekaj let izgubi med mlajšim rodom četveroglasno petje, bo nastala vrzel, ki je ne bomo mogli več napolniti. Biser naše narodne in cerkvene ljudske, četveroglasne pesmi, se bo izgubil. Še je čas. Tako sem že lani z nekaterimi osebami posvetovala o ideji. Letos marca smo z mladimi sklenili poizkusiti.
Vp: Ali mislite, da se naše petje izgublja?
L J: Da, se izgublja. Naše ljudske šole so zlata vredne, kar se tiče otrok. Zbori tudi veliko rešujejo, a to le člane zbora. Pri slovenskih mašah se tudi cerkveno petje ohranja, čes beži in ljudje, ki so doma prepevali v zborih, počasi odhajajo. Samo pomislite: ko fant mutira, kje se bo naučil peti tenor ali bas preprostih narodnih in cerkvenih pesmi? Kje, če jih ne poje, in v okolju, v katerem živi, sliši vse kaj drugega? In njihovi otroci?
(Na misel nam pride lanski aprilski večer, ko je polna dvorana sprejela in verno poslušala izvajanja Bariloških slavčkov. Mislimo, da se je vsakemu zarezal neizbrisno v spomin ta koncert. Domač, ker smo pevce sprejeli kot svoje; svetovljanski, ker je bila izvedba na najvišji ravni. Morda misli ga. Lučka na kaj takega? Vprašajmo?)
Vp: Ali bi to bil nov zbor?
LJ: Ne. To ne bi bil samostojen zbor. Tu bi se naučili in skušali ohraniti naše najpreprostejše pesmi. Ne bi bil to zbor, ki bi koncertiral, temveč bi vsak pevec te skupine doprinesel v svojo družino, dom, cerkev in družbo to, kar je sam pridobil. Marsikaj bo tudi zvedel o petju. Temelje, najvažnejše.
Vp: Torej cilj vašega dela, kateri bi bil?
LJ: Ohraniti v Argentini med mašo mladino narodno ter cerkven'jo ljudsko in pokoncilsko pesem. Samo to.
Vp: Kolikokrat vadite?
LJ: Dvakrat mesečno.
Vp: Ne bo to škodovalo zborom?
L J: Nasprotno. Z mladimi smo o tem jasno govorili. Nihče iz zborov ne izstopa. Veliko je mladine, ki ni vključena v zborih, želi pa peti in ohraniti našo pesem. Kar se pa petja tiče, vsak dobro ve, da čimBveč se poje, bolje se poje. — Tisti pa, ki že več znajo, bi kot starejši bratje in sestre bili v oporo tistim, ki začenjajo.
Vp: Koga želite pritegniti?
LJ: Vso mladino, od 16. do 35. leta, ne glede na to, če je že kdaj pela, ne
na to, od kod prihaja niti na to, če je poročena ali samska. Samo da želi prepevati našo pesem.
Vp: Kakšen je dosedanji odziv? Ali ste zadovoljni?
LJ: Dober. Lahko bi bil boljši ker bi z istim naporom zajeli večje število mladih. Pristop k PEGIju je odprt. — Vprašate ali sem zadovoljna. Navdušena nad našimi mladimi, ki so polni talentov za petje in energije, strašne energije, ki ji bo treba pomagati sprostiti se v lepo pesem in v najvišja čustva. Morda bo kdo izmed njih nadaljeval s tem delom. Zaupam v to našo mladino, kot bi gledala lepo vejo iz močne korenine. S petjem bo lažje vzcvetela. še to sem Vam hotela povedati: „PEGI“ naj bi bilo polno ljubezni ' do vsega našega: Cerkve, domovine, bratov doma in vseh naših tukaj. In hvaležnosti Bogu za dar petja!
Z go. Lučko bi se mogli še dosti reči pogovoriti pa smo se omejili le na najvažnejše. Za konec moremo omeniti dve reči. Prvo, ponoviti vabilo: vsak novi „Pegijevec“ bo sprejet z veseljem, čas, ki ga bo vložil, se bo obrestoval njemu, njegovim otrokom in morda celo vnukom.
In končno pride na vrsto zahvala ge. Lučki za požrtvovavno delo. Njen napor, da se slovenska kri zavestno pretaka po argentinski zemlji, se pridružuje naporom vseh javnih delavcev. Njej in vsem njenim „kolegom“ želimo, da bi uspeli!
G B
fari dne 10. feb. 1893 v družini, ki je štela 12 otrok. Oče je bil čevljar in tudi sin se je izučil čevljarstva pri njem, toda nadarjenost ga je vlekla drugam. Odšel je k frančiškanom na Vič, da bi se izučil za organista. Ko bi moral nastopiti prvo službo pri Novi Štifti, je izbruhnila prva svetovna vojska in tam je ostal štiri leta. Zdaj na ruski fronti, zdaj proti Italiji. Za hrabrost je bil večkrat odlikovan. Po vojni je nastopil službo organista v domači fari in tam opravljal to službo 25 let. Tu se je tudi oženil z Rafaelo Malovrh in si ustvaril srečno družino, v kateri sta se mu rodila dva sina, Alfonz in Lojze. Ko pa je ženi umrla sestra in pustila šest nepreskrbljenih otrok, sta pohčerila najmlajšo nečakinjo, dva meseca staro Albinco. Sin Alfonz je študiral in bil že pet let v bogoslovju. Na veliko soboto 1945 je prišel za praznike domov, in takoj šel z drugimi vaščani na domobransko postojanko, da prineso velikonočni žegen. Nazaj grede so padli partizanom v zasedo, kjer je bilo več ranjenih, Alfonz pa je bil ubit. V nedeljo in ponedeljek je oče veselo prepeval velikonočne pesmi, šele po maši v ponedeljek so mu povedali žalostno novico. Ni mogel preboleti sinove smrti, katerega nove maše se je tako veselil. Sin Lojze pa je bil vrnjen iz Vetrinja in ubit neznano kje, kjer leži med domobranci in stražarji, med katerimi se je boril tudi oče Tine v tisti prvi Vaški straži, ki se je prva uprla komunističnemu nasilju. Takrat je bilo, ko je bil Tine na straži, pa so mu komunisti zažgali dom, ki je pogorel do tal, tudi njegov harmonij. Toda njega sta skrbela žena in tašča, ki sta bili doma, pa jima ni mogel na pomoč. K sreči sta se rešili.
L.	1945 sta se umaknila na Koroško v taborišče v Judenburg in Trofaiach, kjer so se dobili tudi s pohčerjenko. Po vselitvi v Argentino je bil do vpoko-jitve v Tintorerii Moron kot pometač, kar je večkrat šaljivo omenjal: ne z orgijami, z metlo sem si prislužil pen-zijol Ženino smrt je težko prebolel. Ko jo je ob 4. obletnici smrti šel obiskat na pokopališče, ga je podrl kamion in 7 mesecev je bil v postelji. Kmalu nato pa je tudi njegovega brata Pavla prav tako kamion podrl do smrti. Tine je živel pri njem. Potem pa pri Malovrhovih v San Justo in zadnja leta pri sestri Angelci, katere mož je umrl pred tremi meseci.
Pokojnik je v slovenski skupnosti nastopal zlasti pri cerkvenih obredih in slovesnostih kot organist in pevec. Vse do zadnjega je spremljal skupinsko dogajanje, v katerem se je močno uveljavljalo njegovo sorodstvo.
Odlikovala sta ga življenjska vedrost in pobožnost. Več kot pet rožnih vencev je premolil vsak dan, pa tudi več za svoje drage rajnike ki so ga zdaj sprejeli med sebe. Vsi, ki so ga poznali in se z njim srečavali v življenju, ga bodo ohranili v spominu kot plemenitega, težko preizkušenega in v Bogu vdanega človeka. Naj počiva v miru!
Smrt: Umrla sta g. Franc Vresnik v Ramos Mejiji v 57. letu starosti in g. Jernej Vrhovec v Capital Federalu.
N.	v m. p.
SLOVmiM)
SAN MARTIN
SPOMINSKA PROSLAVA
V	nedeljo, 22. junija je bila ob veliki udeležbi rojakov v dvorani sanmartin-skega doma lepa počastitev junakov, ki so dali svoja življenja na oltar domovine, in počastitev tudi vseh drugih žrtev komunističnega in okupatorskega nasilja na slovenski zemlji. Proslavo je začela in spretno vodila gdč. Veronika Fajfar, ki je v uvodnih besedah povedala, da je geslo današnje proslave „Bodimo pričevalci“, govorimo resnico o naši preteklosti, ne molčimo, da nas ne prev-pije tuja lažna propaganda. — Na proslavi je sodelovala vsa sanmartinska družina.
V	imenu sanmartinskih otrok je recitirala priložnostno pesem Elizabeta Petkovšek. — Sledil je pogovor med dekletom in fantom, v katerem je bil dan odgovor na vprašanja: zakaj se zbiramo vsako leto na spominskih proslavah, zakaj se še vedno oziramo na preteklost, zakaj proslavljamo strašno smrt 12.000 izdajalsko vrnjenih in pobitih domobrancev. O tem sta se pogovarjala Mirjanka Voršič in Jože Lenarčič. — G. Lojze Rezelj nam je z občutkom podal dvoje pesmi pesnika Franceta Balantiča, ki je bil od partizanov zažgan leta 1943 v Grahovem, e
Tudi slovenske žene so se pridružile proslavi. V njihovem imenu je spregovorila gospa Terezija Marinšek, kulturna referentka Lige Žena-Mati v San Martinu. Poudarila je, da so vsi, ki so doživeli tiste težke čase, morda pa še toliko bolj matere, dolžne govoriti svojim^ otrokom o tem, kaj so prestali naši možje, očetje in fantje. — Me matere, takrat še mlada dekleta, smo bile priče tistih strašnih dni in brezmejnega obupa, ki je bilo v taboriščih, ko se je zvedela strašna novica o izročitvi slovenske vojske sovražniku v roke. In če so dragi žrtvovali — je nadaljevala govornica —-svoje, dostikrat še zelo mlado živlienje, če so njih matere in očetje v obupu vili roke, in mlade žene zastonj čakale vrnitve mladih mož, kaj pa naj pričamo našim otrokom o tistih materah in ženah, ki so spremljale kot žike priče to krvavo procesijo, ko so jim krvniki kazali raz-bičana telesa njih dragih in ko so tudi me zaprli in je zato mars katera doživela prezgodnji grob ali pa je imela za (Nad. na 4. str).
Slovenci v Argentini
(Nad. s 3. str.)
vedno uničeno zdravje. Ni lahko govoriti otrokom o vsem tem. Pa je potrebno. Morajo vedeti, kaj, zakaj m kako se je
vse to dogajalo.	.
Spominski govor na proslavi pa je imel bivši domobranec g. France Zorec, ki je prikazal boj naših vaških stražarjev in domobrancev kot boj za veliko idejo: za ohranitev krščanske vere in kulture, za ohranitev slovenskih tradicij, prave svobode in spoštovanja človeškega dostojanstva. Naš boj je bil boj za resnične in prave človeške pravice, o katerih se danes toliko govori, še bolj pa se na vseh krajih kršijo. — Nato je govornik naslovil nekaj pomembnih besed na mlade fante, ki so ali bodo vojaki argentinske vojske in je dejal: Argentinska vojska je kakor naše domobranstvo. Z vso požrtvovalnostjo in hrabrostjo je reševala krščanske kulturne in narodne vrednote podobno kot so jih v Sloveniji reševali vaški stražarji, domobranci, četniki in drugi protikomunistični delavci. Zato smo vsi, ki živimo tukaj, dolžni, da sodelujemo pri dvigu te dežele in utrjevanju miru v njej. Ne smemo molčati, kadar kak izvežban komunistični agent zabavlja zoper to državo in ruši njene moralne in gospodarske temelje. — G. Zorec je končal svoj govor s pozivom mladim, da naj bodo dobri državljani te države, da pa naj ostanejo zavedni Slovenci, zgovorni pričevalci o vsem, kar je v zvezi š slovenskim narodom, posebno o vsem, kar so od svojih staršev zvedeli o slovenski domovini in o strahotah, ki so jih morali Slovenci pretrpeti v drugi svetovni vojni in v komunistični revolu-cji.
Lepo uspelo spominsko proslavo je bila nato zakl'učena s skupnim petjem domobranske himne: „Oče, mati...“.
/¡.oven/KA
PPU/TAVA
DOMOBRANSKA PROSLAVA
V nedeljo, 22. junija se nas je po maši kar precej zbralo v zgornji dvorani doma na Pristavi. Pristavska mladina je pripravila na zunaj sicer skromno, vendar lepo in skrbno pripravljeno proslavo v počastitev padlih domobrancev in vseh žrtev komunistične revolucije v Sloveniji.
Častno stražo sta postavila slovenski fant in dekle v narodni noši, prvi z argentinsko, druga s slovensko zastavo. Spominski govor je imel g. dr-. Miha Benedičič, ki je v govoru poudaril tele misli: Dvajseto stoletje črno, krvavo stoletje! Začelo se je s prvo svetovno vojno. Sredi vojne so udarili na plan do tedaj nepoznani zločini. Leta 1915 je vdrla turška vojska v Armenijo in u-
prizorila strahotno klanje in pokončanje mirnega armenskega prebivalstva. Turška vojska je pomorila v nekaj dneh nad milijon ljudi, to je eno tretjino armenskega prebivalstva. Kdor je mogel, je ušel grozovitemu pokolju in nasilju. Zato je na tisoče Armencev razseljenih po vsem svetu. Kjer so, postavijo in predstavljajo zavedne in ponosne ljudi, ki niso in ne kloni j o pritisku zgodovine.
V vseh teh 65 letih zdomstva vse do danes, kjerkoli žive, slovesno praznujejo vsako leto spominski dan narodne tragedije, da ohranjajo v svoji narodni skupnosti spomin na te strahotne žrtve, da rod za rodom vzpodbujajo, naj nikdar ne pozabi te narodne tragedije. Tudi nam morajo biti za vzgled.
Prihrumela je druga svetovna vojna in v njen divji vrtinec je bila potegnjena tudi naša domovina. Tri sovražne vojske so vdrle v našo lepo domovino, jo raztrgale na tri dele in si jo za plen razdelile med seboj. Vsaka je na svoj način pokončevala naš narod in pustošila našo zemljo. Najhujše gorje in naj-grši pokol pa je izvršila komunistična partija Slovenije, ki je- med sovražno okupacijo organizirala, oklicala in vodila pod krinko osvobodilne borbe socialno revolucijo. Ko se v Sloveniji proti komunistom ni še dvignila nobena puška narodne obrambe, so komunisti že pobili sedemtisoč naših najvidnejših, najvplivnejših, vodilnih mož in fantov. Ko smo gledali te zverinsko pobite, strahotno mučene in izkažene žrtve, smo se odločili za samoobrambni boj. Tako so nastali naši vaški stražarji, četniki in legionarji in po razpadu italijanske vojske je general Leon Rupnik organiziral domobransko vojsko. Zmagoviti so bili domobranski bataljoni, uspešno in temeljito so čistili našo domovino od komunističnih tolp. Zmaga je bila na njihovi strani, dokler mednarodni mešetarji niso v Jalti sklenili, da tudi Slovenijo porinejo v sovjetski komunistični blok. Nazadnje so izdali še našo slovensko vojsko, naše domobrance, jih razorožili in neoborožene izročili Titovim partizanom-Komunisti, so po strahotnem mučenju, brez sodbe vse pobili, jih zmetali v brezna in kraške jame, minirali in sesuli skupna grobišča. Od tedaj je minilo že 35 let. Doma se o tem slovenskem rodomoru ne sme govoriti, kaj še, da bi mogli mrtve prekopati in jim dati vsaj dostojen grob v blagoslovljeni zemlji.
Kakor ponosni Armenci niso do danes še pozabili svojih žrtev, tako tudi med nami ne sme nikdar ugasniti spomin na te naše junaške žrtve. Na njihovih zmagovitih pohodih je donela pesem: pest jeklena, srce je vroče, narod naš umreti noče! Na ta dan, v tem trenutku in vse dni našega življenja, iz roda v rod naj nas budi in bodri odmev bojne pesmi naših nepozabnih junakov.
Po končanem govoru je učenec Prešernove šole na Pristavi Damjan Eiletz lepo in korajžno deklamiral pesem „Ob počastitvi naših junakov“. Za tem je zbor recitatorjev fantov in deklet mladinskih organizacij na Pristavi učinkovito izvedel zborno deklamacijo „Domo-
branci 1980“. Deklamiranje je s trompe-to spremljal g. Avgust Čop ml. Pesem in muziko je napisal g. Tone Skubic.
S tem je bila proslava zaključena. Odhajali smo z nje v globoki hvaležnosti in spoštovanju do mrtvih junakov, trdno odločeni, ne le, da jih nikdar ne bomo pozabili, pa naj bo pritisk zgodovine e tako silen, ampak da bomo borbo nadaljevali vse dotlej, ko bosta slovenski narod in naša domovina osvobojena od komunističnega nasilja in bo v domovini zavladala resnično in popolna demokracija in svoboda.
Po športnem svetu
V MARIBORU je bil 3. junija končan atletski dvoboj med jugoslovansko in grško damsko ekipo. Zmagala je Jugoslavija s 93:51. Obenem s tem tekmovanjem pa je bil velik moški turnir, ki so se ga udeležili tekmovalci iz A-merike, 'Švice, Španije, Kenije, Nemčije in Madžarske, Bolgarije, Kube in Iraka. V prsti odličnih rezultatov je eden najboljših Kopiterjev rekord 49.11 v teku na 400m ovire, ki je tudi letošnji drugi najboljši rezultat na svetu. Med drugimi rezultati bi bilo omeniti še Stekičev skok v daljavo z . 819 cm.
Slovenski dom
■
I v San Martinu
■
■
sporoča,
[ da bo po informativnem sestanku S i SLOGE v Soboto, 19. julija, na jj razpolago domača večerja.
Berazateška \
\	l
• MLADINA VABI NA KOLINE » 5 V SOBOTO, 19. JULIJA V [ SLOVENSKEM DOMU. — OB \ 20. PO VEČERJI PROSTA » ZABAVA.	Š
.Slovenska radijska oddaja je vsako nedeljo od 8 do 8,30 ure na radio Antártida.
SDO-SFZ Pristava sporočata, da so bile izžrebane št. 195, 069 in 137.
[ „S.L.O.G.A.“ VABI [
[ [
s Informativni sestanek ob za- •
ključku polletneioilance.
i
S Slovenski dom v San Martinu :
OBVESTILA
NEDELJA, 13. julija:
V	Slovenskem domu v San Martinu
mladinski dan, ki ga pripravljata SDO in SFZ San Martin. Celodnevna prireditev.
SREDA, 16. julija:
Sestanek Lige Žena - mati v San Martinu. Predaval bo g. Rudolf Smersu.
SOBOTA, 19. julija:
Slovenski dom v San Martinu: Informativni sestanek SLOGE ob zaključku polletne bilance ob 20. uri.
Večer valčkov in polk v dvorani Našega doma v San Justu, v priredbi zveznih odborov SDO in SFZ.
SOBOTA, 26. julija:
V	Slov. domu v Carapachayu večer za proslavitev 20-letnice Doma v priredbi mladine.
V	Slovenski hiši nadaljevanje Filozofskega ciklusa predavanj dr. Milana Komarja. 'Pričetek oh 16. uri v mali dvorani.
V	Slovenskem domu v San Martina
druge koline s sodelovanjem orkestra Zlate zvezde (bivša Planika).
NEDELJA, 27. julija:
V	Hladnikovem domu obletnica društva Slovenska vas.'
SOBOTA, 2. avgusta:
V	Slovanskem domu v Berazateguiju
sv. maša1 za Boleslava Cvetka idejnega ustanovitelja organizirane slov. skupnosti v Berazateguiju ob 20. obletnici
smrti.
PETEK, 8. avgusta:
Sestanek Zveze slov. mater in žena
v Slovenski hiši ob 20. uri. Predava dr. Miha Stariha „Vpliv in posledice arterioskleroze“.
SOBOTA, 9. avgusta:
Pevsko glasbeni festival SDO in
SFZ v Slovenski hiši.
•■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■M
DRUŠTVENI OGLASNIK Seja upravnega odbora Zedinjene Slovenije bo v petek, 11. julija ob 20. uri v društvenih prostorih.
Medorganizacijski svet pa se bo sestal v petek, 18. julija ob 20. uri v Slovenski hiši.
ESL0VEN1A LIBRE
Editor y director: Miloš Stare Redacción y Administración:
Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Airea Argentina T. E. 69-9503 '
Uredniški odber:
Miloš Stare, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Misnrit
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N’ 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N* 3824
Registro Nacional de la Propieda4 Intelectual No. 24.576	

SDO
SFZ
ZVEZNA OBBOBA
VABITA VSO SKUPNOST NA
večer valčkov in polk,
ki bo v soboto, 19. julija 1989, ob 21. uri v sanjnški dvorani
SODELUJE SLOVENSKI INSTRUMENTALNI ANSAMBEL NAŠ DOM — Hipólito Irigoyen 2756	— SAN JUSTO
PRIDITE! NE BO VAM ŽAL!
S
Organización Eslovena
©
T. E. 651-5885
INMOBILIARIA
HIPOLITO YRIGOYEN 2946 - S. JUSTO
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RACE CASCANTE
Escribano Público
Cangallo 1642 Buenos Aire» Pritličje, pisarna 2 Tel. 35-8827
I
§
1
O. E. vam predlaga sledeče ugodne nepremičninske naložbe:
ZEMLJIŠČA: G. Catán (200 metrov od Rute 3 Km. 28) 450 kvadratnih metrov. Vrednost $ 8.000.000.—; San Justo 260 kvadratnih metrov 28.000.000.—; Lomas del Mirador (100 metrov od ceste S. Martin) 340 kvadratnih metrov, vrednost $ 38.000.000.—.
STANOVANJA: V ožjem središču San Justa, 70 kvadratnih metrov.
Vrednost $ 75.000.000.—; Ramos Mejía: s telefonom $ 85.000.000.—; Congreso: s telefonom $ 80.000.000.—
IZREDNA PRILIKA San Justo: Vila s bazenom $ 190.000.000.—
Pričakujemo vaš telefonski klic, da vas informiramo o ostalih nepremičninah, katerih imamo mnogo na razpolago.
Prof. dr. JUAN JESUS BČASNIK
■
■
■
specialist za ortopedijo in travmatologijo
■
■
i Marcelo T. de Alvear 1241, pritličje Capital Federal |	Tel. 393-3536
■	I
• Ordinira v torek, četrtek in soboto | \ od 17. do 20. Zahtevati določitev jj : ure na privatni telefon 666-4366. \
GALLUS je preložil svoj „KONCERT MARIJINIH PESMI“ na soboto 2. avgusta ob 20. uri v cerkvi „Naše Gospe iz Fatime44 v Lomas del Mirader
Vstopnice po $ 7.000.— (za lj'udskošolsko in srednješolsko mladino $ 3.000.—) bodo v predprodaji v Dušnopast. pisarni in pri članih zbora od 14. t-m. naprej.
Naročnina Svob. Slovenije za 1. 1980:
za Argentino $ 73.000.—, pri pošiljanju po pošti $ 78.000.—, ZDA in Kanada, pri pošiljanju z avionsko pošto 40 USA dol., obmejne države Argentine 35 USA dol., Avstralija 60 USA dol., Evropa 43 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 35 USA dol. Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estado» Unidos 425, 1101, Bueno« Air««, T. E. 33-7213.
^ ^	^	KREDITNA ZADRUGA
t tčf * "SLOGA” z.o.z. * HI * BME. MITRE 97 4 Jnl A RAMOS MEJI A T.E. 658-6574 654-6438
URADNE URE: PONEDELJEK, SREDA IN PETEK OD 15. DO 19. URE
PODRUŽNICA:
SLOVENSKI DOM - SAN MARTIN CORDOBA 129 - T.E. 755-1266
TOREK IN ČETRTEK OD 18. DO 20. URE
: KNJIŽNICA ZEDINJENE SLO-5 VENIJE prosi vse izposojevalce knjig, ki so jih zadržali preko ■ odmerjenega časa, da jih čim-5 preje vrnejo v društveni knjiž-! niči. Lepa hvala!
ODBOR ZVEZE SLOVENSKIH MATER IN ŽENA sporoča, da bo predavanje dr. Mihe Stariha izjemoma v petek 8. avgusta ob 20. uri v Slovenski hiši. Ker bo tema aktualna „Vpliv in posledice arterioskleroze pri človeku“, vabimo k udeležbi vse rojake.
š Sobota, 10. julija	Ob 20 ■	•
i	j	I
;	člani in prijatelji, udeležite se!	:	J
S	■	■
j Koline na Pristavi \
\	za na dom
: :
[ V SOBOTO 12. JULIJA 1980,	\
od 18. ure naprej
n	B
H	B
■
Družinsko kosilo
V NEDELJO 13. JULIJA 1980 j ob 13. uri.	!
Slovenski dom v San Martinu
vabi vse rojake na
PLES IN NA DOMAČE KOLINE
(napravljene v domu pod vodstvom g. Miklavca)
V SOBOTO, 26. JULIJA, OB 20
Sodeluje orkester „Zlate z v e z d e ‘‘ (bivša Planika)
Klobase, ki bodo napravljene v domu pod vodstvom g. Miklavca, bodo na razpolago za dom v soboto, 26. julija, od 8.30 dalje.
; Lepo prosimo za prijave na tele- > \ fone: 628-3788 (g. Polde Golob) [ 629-4077 (g. Mirko Kopač).
■	m
■
Kakor je tiho in mirno živel med nami, tako nas je tudi zapustil in odšel po plačilo k Večnemu, naš zvesti član
Franc Vresnik
Po pogrebni sv. maši v Slomškovem domu je bilo njegovo truplo prepeljano k večnemu počitku na pokopališče v Villegas. Molimo za pokoj njegove duše!
Ramos Mejia, 4. julija 1980.	Slomškov dom