Poštnina plačana v gotovini ^GLEDALIŠKI LIST 1954-55 DRAMA Štev. 8-9 MARIJAN MATKOVIČ JOHN GALSWORTHY PREMIERA dne 28. maja 1955 MARIJAN MATKOVIČ NA KONCU POTI DRAMA V DVEH DELIH Poslovenil Mile Klopčič Režiser: Slavko Jan Scena: Vladiimir Rijavec ik. g. Asistent irežije: Juro Kislinger Slilkair (kostumov: Marija Robijeva ,k. g. Rihard Doric...................... ... Jože Zupan Anton Homar Ivan Brlelk....................................Stane Potokar 2arko Zupan....................................Andrej Kurent Maks Bajc .Neda Gors(ky..................................Duša Počkajeva Tina Leonova Franjo Puceljsiky..............................Lojze Rozman Aleksander Valič Josip pl. Lukich...............................Maks Furijan Hermiina pl. Luikich...........................Marija Nablocka Alojz Horvat...................................Lojze Potokar Joža .........................................Stane Cesnik Djuro ........................................Bert Sotlar Partizan.......................................Marijan Benedičič Dogaja se maja meseca 1945 v graščini posestva Mirkovac, zadnjo noč drugega svetovnega klanja Kostume izdelala gledališka krojačnica pod vodstvom Cvete Galetove in Jožeta Novaka Inspicient: Branko Starič Odrsiki mojster: Vinko Rotar Razisivetlijava: Alojzij Vene Masiker in 'lasuljar: Anton Cecič PREMIERA dne 4. junija 1955 JOHN GALSWORTIIY OKNA KOMEDIJA V TREH DEJANJIH Pcsilovenil Janko Moder — Izvirni naslov w;.nidows Režiser in scenograf: ing. arch. Viktor Molka Sliikar kostumov: Mija Jarčeva Geoi£frey March, svobo>den pisatelj .... Edvard Gregorin Joan March, njegova žena.......................Elvira Kraljeva Mary March, njuna hči..........................Vika Grilova Johnny March, njun sin.........................Drago Maikuc Cook, kuharica pri rujih.......................Mila Kačičeva Gospod Bly, umiva okna pri njih . . . Pavle Kovič Fait-h Bly, njegova hči........................Majda Potokarjeva Blunter, t-uj mlad človek......................Jurij Souček Gospod Barnaibas, detektiv v cijvilu . . . Dušan Škedl Godi se spomladi v hiši Geoff.reya Marcha v Highgatu Prvo dejanje: v četrtek dopoldne. V jediilinici — po zajtrkiu. Drugo dejanje: v četrtek, štiriinajst dni pozneje. V jediLnici — po ikosilu (lunchu). Tretje dejamje: isti dan. V jedilnici — po obedu Kositume lizidelala gledališka krojačnica pod vodstvom Cvete Galetove in Jožeta Novaka Iinspicient: Viiniko Podgoršeik Odrstki mojster: Vinko Rotar Razsvetljava: Vili Lavrenčič Masiker in lasulj ar: Anton Cecič GLEDALIŠKI LIST SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1954-55 DRAMA Štev. 8-9 I DR. BRATKO KREFT: M. MATKOVIČ: NA KONCU POTI Človeška in etična analiza raznih individualnih dogodkov, značajev ljudi in njih usod v naši revoluciji in Osvobodilni vojni se je zadnje čase v jugoslovanski književnosti razširila in poglobila. Čeprav še ni docela sproščena shematičnosti in neke ustvarjalne okorelosti, ki pa je ni zmeraj šteti na rovaš pisca, je čutiti v nekaterih delih v zadnjih letih viden napredek pri oblikovnem in vsebinskem upodabljanju. To velja za Davičev roman »Pesem«, kakor tudi za Cosičevo delo »Daleč je sonce«, v dramatiki pa je Kulundžičev »Človek je dober« prav tako opozoril na neke stvari, ki so se prej rade hote ali nehote spregledavale, zapostavljale in zanemarjale. Iz običajnih reportaž, ki pa tudi ne bodo za zanamce vse ostale brez čara zaleta in gorečnosti vsaj tam ne, kjer sta bila kljub enostranosti prvobitna (zelo poceni in celo demagoško je norčevati se pavšalno iz literature »lopat in krampov«), prehaja književnost o partizanski in osvobodilni vojni počasi do ostrejše in globlje problematike. Tako začenja opozarjati na stvari, mimo katerih se je prej šlo prenaglo in prepovršno ter zato tudi krivično. Čeprav so še za tega ali onega marsikatere stvari zelo kočljive, pričajo že prvi pozitivni primeri v naši književnosti, da ne vplivajo le umetniško dobro, marveč prinašajo nekaj prijetno toplega in človeškega. Spoznanje tragičnosti v življenju pa tudi v revoluciji še ni nekaj protirevolucionarnega, saj je ravno dialektični materializem tisti, ki prav tako ali pa mogoče celo najbolj opozarja na minljivost in spremenljivost stvari in človeka, na usodno in nujno povezanost vzrokov, učinkov in posledic. Od tega gibanja v družbi in naravi ni odvisen le posameznik, marveč tudi človeško množje. Zato dialektičnemu materialistu tudi tragičnost bivanja in nehanja vsega, kar je v naravi in družbi, ne more biti in tudi ni tuje. Zakaj bi sicer bili Marxu najmilejši pisatelji, kakor so Shakespeare, Ajshil in Goethe, ki so to tragičnost, titanizem in hkrati nemoč človeške dejavnosti, doživljali, oblikovali in izpovedovali z vso strastjo svojega prepričanja in spoznanja? V vsaki resnični tragičnosti je veličina, če je ni, je le nesrečnost, tragedija pa ni le nesreča. Ko je Engels pisal leta 1893 uvod za italijansko izdajo »Komunističnega manifesta«, ni pozabil omeniti niti Danteja, ustvarjalca »Božanske komedije«, ki jo vsekakor more resnični dialektični materialist prej doumeti kakor pa katoliški dogmatik, ki se danes sklicuje na Danteja pač le bolj iz priznane tradicije, da bi pa sebi globlje delo analiziral pa je kakor vsak dogmatik te ali one zvrsti ali preokorel, preplitev, ali pa tudi prestrahopeten, ker je zmeraj laže in udobneje plavati na površini v solidni barki, kakor pa se potapljati med viharje dna, ki jih prikazujejo velika umetniška dela. Dejanje Matkovičeve drame se godi ob zlomu NDH, ob koncu njene poti, ko so razkropljene ustaške in domobranske čete iskale v begu in umiku rešitve pred zmagujočo narodno-osvobodilno vojsko, ki se je kot redna 205 armada v ognju vojne in revolucije rodila iz partizanskih oddelkov. Tri različne struje dejanja teko skozi Matkovičevo dramo, hkrati pa se po svojih človeških zastopnikih med seboj prepletajo ter dajejo tako podobo življenja in ljudi, ki so jih dogodki in njih razvoj na eni strani prepleli med seboj, na drugi pa jih postavili drugega zoper drugega. Tu so senilni domobranski general z ženo in stotnik Horvat z ustaškim oficirjem Puceljskim, na nasprotni strani pa partizani s komisarjem Doričem. V sredini pa sta nekoč nadobudni igralec Žarko Zupan in njegova nesrečna ljubezen Neda Gorsky, ki sta se znašla v navzkrižnem ognju in zabredla na minsko polje protislovij in tragičnosti. Tega sicer komisar nikjer ne izreče naravnost, toda vse to veje iz občutja in konca drame, posredno pa prizna vendarle tudi komisar, ko naroči partizanom, naj jima skopljejo poseben grob, saj kljub krivdi, ki pridobi s tem tragični in ne več odbijajoči prizvok, kakor v začetku drame. Stvar ni jasna, pravi komisar in z obžalovanjem ugotavlja, kdaj bo prišel čas, da bodo tudi takšni primeri natančno, človeško in pravično preiskani. Matkovič je to storil, čeprav še ne čisto do konca in naravnost, toda perspektivo je vsekakor dal, podobno kakor Cosič v romanu »Daleč je sonce«. Zaradi tega, da najde etično in človeško? Ali on prav tako ne išče katarze zase kakor za ubito dvojico. Prepričan sem, da jo je našel, čeprav tega ne izpove naravnost; toda ali je po vsem, kar se je odigralo pred našimi očmi, sploh še to potrebno posebej poudariti? Tudi Rihard je ob drami dveh nesrečnikov, ki sta prišla pod valjar dogodkov, doživljal dramo — dramo človeškega spoznanja, ki se krije z znamenitim stavkom Černiševskega, katerega je tudi Lenin rad citiral, da namrenč življenje ni tako gladko kakor Nevski prospekt. Tudi revolucija se ne pripelje do zmage po asfaltiranih cestah, temveč pešači po soteskah, ob prepadih in po poteh, ki si jih mora mukoma korak za korak krčiti s pomočjo človeške dejavnosti, neizprosnega boja in smrti. Matkovič je uporabil v svoji drami zadnje čase zelo pogosto tehniko »pogleda nazaj«. V nekakšnem sanjskem prividu se odigrava pred komisarjevimi in gledalčevimi očmi zamotana drama Žarka in Nede, kakor se je godila v preteklosti, da jo nato prenese v drugem dejanju in nadaljuje v sedanjosti, s katero se je začel tudi prvi prizor prvega dejanja. Tako je tudi tehnično-oblikovno zaokrožil tek dejanja svoje drame. S tem načinom je povečal zanimivost in spretno dvignil tudi dramatičnost, ker bi sicer dejanje v običajni, ibsensko-klasicistični premočrtni tehniki z zaporednostjo dejanja trpelo na epičnosti. Tako pa dobijo lirični in epični dialogi svoj dramatičen podstavek, kakor da so ves čas na nekem dramatskem vzmetišču, ki se sproži zdaj v to zdaj v drugo smer. Osebe so vse razen generala, ki prehaja ponekod v grotesknost, risane realistično in logično, brez nasilja in doslej običajne tendenčnosti, čeprav še niso vse v enaki meri sproščene. Dialog teče gladko in živo, zmeraj pa ga spremlja podton mračnosti, podton nekega marche funebra, kakor ves ciklus Matkovičevih »iger okoli smrti«, ki jih drama »Na koncu poti« zaključuje. Začel je ta ciklus že pred dvanajstimi leti z dramo »Slučaj maturanta Wagnerja« (1934), kateremu je sledilo osem enodenjank: »Karmine« (1938), »Rub zbilje« (1939), »Smrt njegove ekscelencije« (1939), »Smrt u kuči« (1941), »Krizantema« (1942—54), »Korači« (1942) in »Trojica« (1944). Leta 1949 so izšli pri Matici Hrvatski njegovi »Dramaturški eseji«. V drami »Prometej«, ki je izšla pred nekaj leti pa prikazuje na modernistično-kon-verzacijski način klasično mitološko snov. Drama »Na koncu poti« nam predstavlja uglednega sodobnega hrvaškega književnika iz tako imenovane srednje generacije, ki je svojo literarno dejavnost začela v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno. 206 Lillian Hellman: DEKLIŠKA URA Režija: Balbina Baranovič-Battelino Scena: ing. arch. E. Franz Foto: Vlastja Mortarjeva — M. Nablocka, Burtonova — I. Mežanova, Janet — A. Tkačeva, Fischerjeva — T. Leonova, Rogersova — M. Novakova, Mun-ncxva — D. Ahačičeva, Wellsova — M. Potokarjeva FR. JAMNIK: GLEDALIŠČE BULVARNEGA SMEHA V gledališki [topografiji PaTiza je te-ritorij biulvarnih gledališč zelo določno omejen na desni breg. Širše okrožje je zakoličeno v teh znamenitih pariških točkah: Etoile — Palais Royal — Re-Publiqtue — Pigalle. Ožje središče: Veliki bulvarji ob Operi. Mali gledališki aperitiv. Ko se zvečer spustim skozi bliskavico neonskih reklam in kakofonijo ‘zgornjega« velemesta v Pariz (= Metro) in puhne vame suh, topel zrak me.trojskih izparin, za mano pa se vsiu-je oster, trd mraz z bulvarjev, se mi zdi, da sem v nekakšnem preizkusnem zraanetm kanalu za proučevanje vzdržljivosti Človeškega telesa proiti prehladu: v tem prepihu se hipoma izmenja temperatura itudi preko 20°! (Zaenkrat te pariške saune še niso izrabili za turistično propagando.) In tu, v koridorju mefarojske postaje, ju srečam vsak večer: sključeni, zgrbljeni sredi cunj, zavojev, odpadkov in vse mogoče 207 ropotije. Z brezzobimi čeljiustmi melje-ta počasi svoj »menu«, znesen od vseh vetrov — mimo pa se na gosto preriva Pariz II. V nenehnem prepihu, na ka-menitih tleh, naslonjeni ob mrzlo-gladke, belo obložene stene, preždita obe starki večino dneva: nemo, brezbrižno. To je »njuna« postaja. In metrojskih postaj je — nekateri trdijo — baje hrez Števila. Ob tem času hitijo jate taksijev s turisti navzgor, na PigaTle, na eno izmed pariških romarskih poti za očiščenje inozemskih grešnih misli, radovednosti in žepov. Med številnimi kavarnicami, bifeji in bistroji z modernimi gramofonskimi aparati, električnimi biljardi (»ping-pong«) in nočnimi damami, med mušic halli, chansonnieri, varieteji, kabareti s »S;trip-.tease« in »Crazy horse salo on« (vidite, 'kako ustrežljivo pomagajo mirijo lingvističnih težav brumnemiu inozemcu iz dolarske cone!) in z obljubami: Les plus jolies filles-encore plus nues, Revue la plus deshabillee de Pariš, Humour nius — ter raznimi pederastičnimi in lesbijanskimi »boit.es« = se odpirajo tudi bulvarna gledališča, kjer ponujajo »popoldanski« smeh. SMEH Z »ZVEZDICO« Ne daleč stran od elegantnih Champs-Elysees je v ozki ulici Monceau stisnjeno gledališče istega imena. Zelo ozka, podolgovata dvorana, majhen foyer, še manjši odrček, enostavna skromna oprema. Vse skupaj precej podobno staremu kinu Moste. — Komedija Pavla Teglina in Edggarja Morda: Ce cher Abel, ki je v gledaliških programih označena z vabljivo zvezdo pohujšljivositi, je sila preprosta stvarca, čeprav ima v osnovi komičen sporček, vzbujajoč upanje na uspešnejšo obdelavo. Vendar, žal, pisatelja nista virtuoza in zato ostaja sitorija v suhem skeletu in, ob pomanjikanjiu zanimivih zapletov, preveč zanesljivo in nenevarno drsi k srečnemu razreševanju. (Komedija seveda nima prav nobenega opravka ne s Kajnom ne z Abelom.) — Milijonar zapusti 20 milijonov svojim trem ljubicam. Iz maščevanja, ker so ga vedno varale, pogoj,: »komtesa« si mora poiskati moža proletarca, člana komunističnih sindikatov, ločenka se mora zopet poročiti s svojim možem, tretja — lahkoživka — pa mora vzeti amerikanskega vojaka-prostaka. Termin 30 dni. Po raznih težavah se — spričo 20 milijonov seveda! — vse uspešno uredi. — Igra dokaj skromna, suha, tudi samo v skeletu, režija brez domislic, vendar do zdaj že 120 predstav ! Theatre de la Potiniere, prav blizu opere, bombonijersiko gledališče v modrem. Zastor iz modrega pliša, prav take stene, zanemarjen sivo-bel strop kot v kakšnem skladišču. Sedeži vdelani v lesene klopi, štirioglato tesni, koit miniaturni »se.kretki« (oprostite!). Vso dvorano bledo osvetljujeta dva pokončna svetlobna stebra. Kljub temu, da so v tem gledališču igrali nekoč tudi taki igralci kot Jules Berry, Aliče Cocea, Pierre Brasseur — je danes v njem strašno mrzlo in le malo ljudi tik pred pričetkom posluša tehnično uverturo: metla opravlja svoje zadnje -važno odrsko opravilo, intenzivno nabijanje žebljev grozi, da bo šlo prav zares. Vendar tridejanske komedije »Les amants de Stresa« Alberta Sablonsa, že priletnega, golobu&nega gospoda, ni mogla Tešiti niti programsko »zvezda pohuošlijtvosti«, ki jih obljublja, niti kočljivosti prve poročne noči, še manj seveda prisiljeno ljubka, piskajoče afektirana igralka v glavni vlogi. Edino prisrčno razvedrilo je bil italijanski natakar hotela v Stresi, ki ga je duhovito, domiselno oživel, v vseh barvah italijanske trikolore, polnokrvni komik Eddy Rasimi. — A le s težavo so dosegli nekaj nad 50 predstav. Jean Bernard-Luc je doživel v Theatre de la Madcleine s svojo komedijo »Carlos in Marguerite« le srednji ko- 208 mercialni uspeh in še to po zaslugi priljubljenega igralskega tria: Jean — Pierre Aumont, Gaby Silvia in Jeane Fusier-Gir: prva dva predvsem s svojo osebno privlačnostjo in filmsko popularnostjo, tretja, Jeane Fusier-Gir pa s pristno igralsko komično živostjo in nekoliko' nervozno-ljiubeznivo odsotnostjo, s katero neverjetno sveže upodablja rahlo »premaknjene« starejše ženske figure. Drobna, skoraj neznatna pojava, a koliko neukročene, skoraj mliadostno-navihane življenjske neugnanosti in humorja! Tudi to komedijo spremlja varnostna zvezdica, vendar delo ne odkriva niti zgražljivo-dtažljivih detajlov niti ne neznanih svetov: ko se ne more odločiti med tremi kandidati, se ločena žena zateče k prvemu možu, da bi ji pomagal izbrati — drugega moža. Po neuspelih preizkušnjah treh kandidatov se bivša žena odiloči ponovno za bivšega moža. — Solidna zanesljivost gibke, uglajene salonske igre, ki vzbuja dovolj nenevarnega in nepiretreslji-vega bulvarnega smeha. Režija in dekor: oba spodobno solidna. OKISAN SMEH V elegantnem »Theatre des Ambas-sadeurs«, med Plače de la Concorde in Champs-Elysees, se groteskna komedija, pri nas znanega Andreja Roussina: »Le miari, la femme et la mort« uspešno približuje 400. (! brez zvezdice!) predstavi. O tej komediji je bilo pri nas že pisano. Štorija je sicer res svojevrstna in nekoliko drzna, nikakor pa ne tako »strahotno perverzna« kot smo lani nekje brali. To je bolj ali manj ostra parodija na prakso kriminalnega reševanja zakonskih »nesoglasij«, dozirana z učinkovito, včasih naravnost fraipantno komiko, ki gre, resda, prav do meje dobrega okusa. — Seveda, jasno, če bi ta komedija ne bila napisana, bi sodobna svetovna dramatika ne bila prav nič bolj siromašna. — Vendar Bernard Blier in Jacqueline Gauthier sta ustvarila v Tilfordova — M. Šaričeva, Agatha — E. Kraljeva, Mary — D. Počkajeva njej perfekten igralski duet. Režija (Loiuis Duereux) diskretna, scenski okvir (George Wakhevitch) prijeten v barvi in prostoru. Mnogo bol(j kočij iva-in celo za Pariz »pohujždfiiiva« pa je »La machine a cou-dre«, Clauda Aceursija in Jeana Fer-ryja, ki jo daje malo gledališče »Co-medie Wagram«, nedaleč od Etoila. Drzna, pikantna, izredno živa in zabavna satira na filmski milje, afekta-cijo in perverznosti, na ekstravagantnosti »Saint-Germain-des-Presja je dosegla vse priznanje kritike, ki jo celo brani pred moralističnimi popadki senilnih hipokritov (tudi v Parizu je včasih megla!) in opogumlja mlada av-torj a-debutanta. To živobarvno karikaturo so igralci izostrili v celo galerijo raznovrstnih 209 Wrightova — A. Levarjeva, Dobiejeva — S. Severjeva odrskih podob, tipično pariških, bizarnih, blaziranih. Med mijimi pa šviga tanek, oster bič, ki često oplazi sredi smeha — po golem. A vse to rafinirano, parrumirano, zavito v šumeč svilen papirček. Jean Kerchbroz, ki mu je ita irežija gledališki deibuit (doslej je režiral v T. V.), je uspešno uskladil satiro in smeh, okus in pogum. — Nosilci spektakla: Dominique Page, Ma-xime-Fabert, Yves Massard, Je ljanskem ilustriranem tedniku »Tovariš« z uporabo življenjepisnih, zgodovinskih, literarnih, dramaturških in drugih virov napisal S. K. Življenjepis, ki je v omenjenem listu izhajal od konca novembra 1954 do druge polovice februarja 1955, je vzbujal med bralci revije mnogo pozornosti. Želimo le, da je to pozornost povzročilo zanimanje za igralko, ne pa čudno senzacionalistično podčrtani naslov življenjepisa. Pisatelj je uporabljal napisane in v knjigah izšle življenjepise igralke, ki so jim bili avtorji Olga Rešnjevič-Signorelli, Luigi Rasi, Jose Schurmann, grof Primoli, E. A. Reinhardt, E. Schneider in drugi. V slovenskem življenjepisu je omenjen tudi znameniti laški igralec Zacconi, ki mu je pisatelj dodal opazko o njegovih stikih s slovenskim gledališčem. Obžalovati je, da ni prav tako obravnaval tudi stikov Eleonore Duše s slovenskim gledališčem, saj je znano, da je laško igralko zelo oboževala Zofija Borštni-kova-Zvonarjeva in da se je z njenim igralstvom mnogo bavil Ignacij Boršt- nik, še ko je bil umetniški vodja Slovenskega gledališča v tedanji ljubljanski Čitalnici. Kolikor to gradivo dozdaj že ni bilo objavljeno, bo morda v kratkem in izpopolnjeno z zanimivimi novimi dognanji. Gostovanje Narodnega ljudskega gledališča iz Pariza je bilo v Ljubljani v začetku aprila 1955. Francosko gledališče pod vodstvom Jeana Vilara je uprizorilo Corneillovega »Cida«, do zdaj pri nas še niti v odlomkih prevedenega in še nikoli uprizorjenega, ter Moliero-vega »Don Juana«, do zdaj pri nas še takisto neuprizorjenega. Nadvse pohvalna organizacija gostovanj tujih gledaliških skupin, kakor jo je pod-vzela zvezna Komsiija za stike s tujino, je omogočila stik slovenskega gledališča z enim najbolj pomembnih sodobnih francoskih gledališč Theatre national populaire. Dasi je novejša zgodovina slovenskega gledališča ozko povezana s francoskim gledališčem, zlasti kar se tiče francoske dramatike, odkar je Linhart presadil Beaumarchaisa na naša tla, vendar ni slovensko gledališče na vso našo sramoto prav do časa med obema vojnama imelo nobenih stikov s francoskim gledališčem. Ko se je Stritar opajal nad francosko kulturo in slovstvom, slovenskega gledališča še ni ibilo, ko pa so Zupančič in nekateri mlajši hodili po Parizu, so hranili vtiske, ki so jim jih nudila pariška gledališča, molčč zase in jih niso niti publicistično posredovali slovenski javnosti. Da je prvi nekoliko širše razgledani slovenski gledališčnik — v mislih imam profesorja Šesta — prišel v Pariz in sklenil prva ožja poznanstva s francoskimi igralci, so morala miniti leta. Ali se je zato čuditi, da so že zdavnaj glasovita gostovanja francoskih gledaliških družb ali pomembnih posameznikov v vsem času druge polovice prejšnjega stoletja in prvih let v novem šla dosledno mimo brezbrižne malomeščanske Ljubljane? To se ni zgodilo zaradi kakršnegakoli prezira francoskih igralskih veličin, ampak povsem iz negibnega, zamočvirjenega. 224 provincialnega vzdušja ljubljanske meščanske družbe, ki se je utapljala v motnih vodah samozadovoljstva in ji je bilo dovolj eno samo odprto okno v svet, ki je gledalo skozi Dunaj. Novi časi in novi ljudje so premaknili tudi te zaplankane razglede in tako je v letu 1930 prišlo do gostovanja zastopnikov pariške »Comedie Frangaise«, ki jim je sledila »La petite Scene« itd. Kot zaključek takega zgodovinskega razmišljanja more biti gostovanje Vila-rovega gledališča za Ljubljano dogodek prve vrste in ni razgibalo našega gledališkega občinstva samo zato, ker je kot član tega gledališča nastopil v Ljubljani itudi po svojih nastopih v modernih francoskih filmih znani mladi igralec Gerard Philipe. Na tem mestu ne nameravamo ponavljati vtiskov, ki jih je zapustila moč igralskega izraza Vilarovega gledališča pri vsakem izmed naših gledalcev, ker je te in podobne odlike francoskega gledališča naša kritika dovolj obširno tolmačila. Tudi ne nameravamo opozarjati na kolektivno igro ansambla, na tehnične odlike njih igralstva, še manj na dokaj vidno omejitev njih sceničnih sredstev, ker smo mnenja, da je vse to bilo dovolj očitno. Zlasti glede scenskih omejitev ni treba tratiti besed, ker jih je poznalo naše slovensko gledališče že v času po prvi svetovni vojni, ne glede na to, da so prišla z vplivi po črti Berlin—Dunaj— Praga iz Reinhardtove režijske šole, dokler se nismo po drugi vojni znašli na odru sredi scenskih gradbišč brez malte in opeke, vendar dovolj masivnih, da jih naši odri kmalu niso več mogli vzdržati. Tem bolj nas veseli dejstvo, da je gostovanje v naših gledalcih okrepilo zavest, da je v gledališču prvo le igralec in da z igralcem gledališče stoji in pade. Drugič nas je še bolj razveselilo dejstvo, da so pre-nekateri stali pred čudno uganko, čemu Vilarovo gledališče kot ljudsko gledališče igra klasike? Na prvi pogled nerazumljivo dejstvo, če upoštevamo domače razmere, sicer pa dokaj lahko razložljivo. Saj se je Vilaru posrečilo rešiti problem modernega ljudskega gledališča — problem, s katerim se ukvarja slovensko gledališče od vsega svojega začetka in pa od časov prvih organizacijskih posegov Etbina Kri* stana — in se mu je to posrečilo v okviru posebnih možnosti velemesta in njegovega prebivalstva. To pa tako, da je posredoval gledalcem francosko dramatiko na ustrezni način igralskega izraza (da njegovih dosegov s sredstvi zunanjegledaliških prijemov niti ne omenjamo), medtem ko je skušalo slovensko gledališče v dobršnem časovnem obdobju svojega obstoja posredovati vnemo za pot v gledališče s čim slabšim dramskim slovstvom in s potvorjenim igralskim izrazom. Ne glede na to, da svoje klasične dramatike v smislu francoske dramske klasike nikoli nismo imeli in je nikoli imeli ne bomo, ker smo še danes pri izbiri svojega dramskega repertoarja vezani po različnih stranpotih izumetničenega ljudskega življenja, ki prezira, namesto da bi spoštovalo neposrednost, ki rajši smeši in se norčuje iz tragičnih napetosti junaških dejanj itd. Rajši zastri-mo to plat našega ljudskega življenja, ki meče svoje odseve tudi v slovensko gledališče — pa ne mislim pri tem samo na vprašanje robskih duš —, in si želimo konkretne rešitve in razumevanje vprašanja, s katerim je Vilarovo gledališče potrlo nekaj naših ljudi: čemu in zakaj francosko ljudstvo kot ljudstvo in ne izbrano meščanstvo še danes vre v to gledališče dan za dnem gledat predstave francoskih klasičnih dramatikov? Shawov »Don Juan v peklu«. Dramski kvartet Radia Beograd (Marija Crnobori, Ljubiša Jovanovič, Mata Miloševič, Viktor Starčič) je v sredini meseca februarja 1955 nastopil v Mestnem gledališču v Ljubljani na svoji turneji po zahodnih mestih Jugoslavije in podal v koncertni obliki odlomek »Don Juan v peklu« iz Shavvove komedije »Človek in nadčlovek«, ki je — mimogrede omenjeno — že tudi prevedena v slovenščino in čaka na uprizoritev. 225 Odlomek je režirala Mira Trailovič. Ne omenili bi tega nastopa na tem mestu — prednašanje je bilo dokaj šablonsko in tudi pri Crnoborijevi ni očitovalo kakšnih posebnih izrazitosti —, če bi se vsa kritika v naših dnevnikih ne izražala izredno pohvalno o tem problematičnem nastopu, ki pa da je po nje mnenju potrdil nekakšno provincialno negibnost Ljubljane, češ kakšno posebnost nam prinašajo z vzhoda: koncertno prednašanje v večernih toaletah. Mislim, da bi pri tem niti malo pomembnem in pretirano hvailisavem poročanju ne mogli izvzeti nobenega izmed naših gledaliških poročevalcev, niti Borisa Grabnarja, ki je hvalisal dvakrat: podpisano v Ljudski pravici in nepodpisano v Tedenski tribuni. Zaradi resnice, ki je edino važna, moramo k tem poročilom dostaviti pojasnilo, ki bo — če že noče in ne more rešiti vprašanje naraščanja provincialnosti v Ljubljani — pojasnilo vsaj to, koliko je res, da je Slo v tem primeru za izredno pomembnost in izvirnost koncertnega prednašanja določene, v dramatski obliki napisane umetnine. Ljubljana je že večkrat imela priložnost slišati v taki ali vsaj v približno taki obliki prednašane pesnitve ali dramske odlomke. Kar je v našem primeru še bolj važno: prednašali so nam jih domači, slovenski ljudje. Marsikdo starejših se bo spomnil Levarjevega nastopa na koncertnem podiu Glasbene Matice, ko je dovršeno in koncertno prednašal narodno pesem »Lepa Vida«, celo s spremljavo orkestra. Kdor je nekoliko mlajši, se bo morda spominjal, da so za 50. obletnico Cankarjevega rojstva nastopili v Drami v Ljubljani slovenski književniki z recitacijami Cankarjevih najpomembnejših del in da so ob tej priložnosti ob režijskem sodelovanju Milana Skrbinška in igralskem Mile Saričeve (kot Lepe Vide) v koncertni obliki in v večernih toaletah prednašali eno dejanje Cankarjeve »Lepe Vide«. Mlademu rodu naj bo to v opomin, da je tudi jugoslovanski zahod že premogel podobne recitacijske posebnosti, vsaj na isti prednašalski ravni, toda že davno prej, preden se je vzhod spomnil na take prednašalske možnosti. Pogovori z občinstvom. Odkar so si nekateri mlajši slovenski gledališčniki od blizu ogledali gledališko življenje v Parizu in preučili ondod posebnostne posege Vilarovega gledališča, da naveže stike s svojim gledališkim občinstvom — to je v milijonskih mestih Se zlasti važno in za razliko od naših majhnih mest in mestec še zlasti pomembno — so poizkusili tudi v Celju s tako imenovanimi »pogovori z občinstvom«, improviziranimi ali pripravljenimi. Ne glede na to, da slovenski Radio že dolgo časa pozna pogovore s svojimi poslušalci, je »Ljubljanski dnevnik«, potem ko je podobni poizkus uvedlo tudi Zagrebačko dramsko kaza-lište, zlasti slavil pobudo gledališča, ki si skuša ustvariti čimbolj pristne stike z občinstvom, ko so možni pogosti nesporazumi med občinstvom in gledališčem. Ugotavljamo, da ne glede na RESTAVRACIJA »KOPER« GRADIŠČE 13 TELEFON: 23-094 OBIŠČITE NAS PO PREDSTAVAH! PRISTNA ISTRSKA VINA! ODLIČNA KUHINJA! DNEVNO SVEŽE RIBE! PRIJETEN VRT, POSTREŽBA TOČNA IN HITRA! SPREJEMAMO NAROČILA! 226 zgled slovenskga Radia, taki stiki med občinstvom in gledališčem niso nobena novost za Ljubljano. Obnova slovenskega gledališkega življenja se je leta 1867 začela na društveni osnovi, k čemur je dal sivojo dragoceno pobudo eden najodličnejših Slovencev — Fran Levstik. Občni zbori »Dramatičnega društva« so bili društveno urejeni najmanj enkrat letno se ponavljajoči sestanki društvenikov, hkrati obiskovalcev slovenskega gledališča. Od pradavnih časov je torej slovensko gledališče uravnavalo svoje najbolj pereče upravne, organizatorične, dramaturške, repertoarne in ansambelske probleme pred očmi vse slovenske javnosti, vsega slovenskega kulturnega občestva. Ti pogovori so se večkrat vršili tudi na izrednih občnih zborih in posebnih sestankih. Razširili so se še potem, ko je bilo 1893 ustanovljeno »Gledališko društvo«, kot podporno društvo za slovensko gledališče. Na občne zbore »Dramatičnega društva« in na take razgovore je hodil tudi Ivan Cankar. Med obema vojnama je podobne razgovore sklicevalo zlasti Združenje gledaliških igralcev. >Po drugi vojni jih je skušal organizirati v Drami ravnatelj Bojan Stupica. Zato nam Vilar s svojimi pogovori ni prinesel nič novega ... Festival slovenske in jugoslovanske drame je priredilo v začetku maja Mestno gledališče v Celju. To je tretja velika prireditev celjskega gledališča, odkar je v zadnjih letih postalo poklicno, potem ko je 1953 odprlo prenovljeno gledališko stavbo ter 1954 proslavilo 105-letnico prve slovenske predstave v staroslavnem mestu. Tako se je eno najmlajših slovenskih poklicnih gledališč — odstotno med vsemi slovenskimi gledališči, vključno osrednje, najvišje subvencionirano — trikrat oddolžilo svojim novim nalogam v slovenski gledališki skupnosti. Fran Albreht, eden najstarejših živečih slovenskih gledaliških kritikov, je v svojih Zapiskih s celjskega dramskega festivala (v Slov. Poročevalcu), v katerih je bržčas pomotoma pozabil ome- niti, da je celjski festival začela Drama osrednjega slovenskega gledališča z uprizoritvijo Cankarjevih »Hlapcev«, ugotovil, da je Celje tisto mesto, ki je kakor predestinirano, da se je lotilo drzne in širokopotezne prireditve prvega slovenskega dramskega festivala, in to z izvirno slovensko dramo! Ugotovitev slovenskega kritika, ki je do zdaj po zakonu o literarni težnosti gravitiral v Ljubljano, je zgodovinskega pomena in jo je treba vnesti v celjsko kroniko in jo zato začasno tudi vnašamo v našo kroniko. Sodelovali so: Drama SNG v Ljubljani s Cankarjevimi »Hlapci«, SNG v Trstu s Cankarjevim »Pohujšanjem«, SNG v Mariboru s Hofmanovim »Življenje zmaguje«, gledališče Slov. Primorja v Kopru z Ocvirkovo »Tretje ležišče«, Prešernovo gledališče v Kranju s Tor-karjevo »Pisano žogo«, Mestno gledališče v Celju z Javorškovo »Kriminalno zgodbo« in Mikelnovo »Dež v pomladni noči«. Izmed poklicnih slovenskih gledališč zaradi nesrečnega naključja ni sodelovalo Mestno gledališče v Ljubljani, brez povabila je ostalo pol-poklicno Šentjakobsko gledališče v Ljubljani, ki je še do nedavno večkrat izmenjavalo gostovanje s Celjem in ki je za 10-letnico osvoboditve takisto pripravilo izvirno slovensko dramo Vinka Bitenca »Ugasle luči«. Dve slovenski gledališči sta nastopili s Cankarjem, eno je nastopilo s ponovitvijo domače premiere, tri pa so nastopila s štirimi premierami izvirnih domačih del. Zagrebačko dramsko ka-zalište je gostovalo bolj po naključju v sklopu festivala, dasi je bilo že znano, da bo Matkovičevo dramo uprizorila v slovenščini tudi Drama SNG v Ljubljani, ne glede na >to, da se problematike Izvirne jugoslovanske dramatike zunaj slovenskega jezikovnega področja v nekaterih posebnostih loči od domače slovenske. Zato srbohrvaške izvirne dratne, ki jo je v ostalem zastopal samo Matkovič, ni bilo tlačiti v isti kalup s slovensko in je bil festival, kolikor se tiče dostavka o ju- 227 goslovanski drami, reklamno napihnjen; vsaj upamo, da si slovensko Celje ne domišljuje, da bi moglo neprisiljeno vzeti v zakup reševanje problemov tudi ostale jugoslovanske izvirne dramatike. Na koncu festivala so bile podeljene nagrade, ki so jih v skupnem zneska 65.000 din prispevale uprave dveh ljubljanskih dnevnikov, enega ljubljanskega in enega celjskega tednika. Razdeljene so bile po razsodbi žirije (Fran Albreht, Tine Orel, Marjan Javornik, Vasja Predan, Slavko Fras in Boris Grabnar) naslednjim: pisatelju Javoršku, režiserju Hiengu, inscena-torju Jovanoviču, igralki Jankovi in igralcu Škofu. Vsekakor je treba to po-pozdraviti s preveč zapoznelo željo, da bi morale biti nagrade obilnejše. Gilede na to, da smo že omenili reklamno prizadevanje organizacijskega vodstva festivala, naj ugotovimo v skladu z zgodovinsko resnico, da je število štirih premier izvirne drame zelo častno. Prav tako je častno pet uprizoritev slovenskih dram ali sedem njih, upoštevajoč pri tem nastope vseh gledališč. Pripomniti pa je, da festival ni presegel napora in naključja sezone 1911-12 v Slovenskem deželnem gledališču v Ljubljani, ko so v isti sezoni uprizorili sedem izvirnih slovenskih dramskih novosti. Te sezone (seveda ne glede na kakovost, ki nam tudi pri celjskem festivalu ni omejevala statističnega zajetja številčnega pomena) do zdaj iše ni prekosila nobena sezona v nobenem slovenskem gledališču in tudi na nobenem slovenskem festivalu ne. Kolikor v celjskem primeru tudi gre za izvirnost take zamisli, ki so jo na nekem mestu poudarjali: Slovensko osrednje gledališče v Ljubljani je v februarju 1939 priredilo poseben »Slovenski teden«, ki resda ni nosil tujega naziva kot festival, kakor ga je malo pred tem nosil slovenski glasbeni festival, bil pa je to prvi slovenski gledališki festival izvirne slovenske dra-matske tvornosti, ki so ga zlasti povzdigovale dijaške in šolarske predstave in gostovanje drugega poklic- nega slovenskega gledališča iz Maribora. Kakor je imela ta prireditev svoj veliki pomen ob 20-letnici Drame osrednjega slovenskega gledališča v lastni hiši, tako ga je imela tudi proslava deset let pozneje 1949. Ta proslava je zajela ves mesec februar 1949 s samimi uprizoritvami izvirnih slovenskih dramskih del, torej je tudi to bil nekakšen festival slovenske izvirne dramatike. Ko ugotavljamo ta zgodovinska dejstva, jih nočemo ugotavljati na škodo Celja, pa tudi ne na sramoto Ljubljane. Še manj nas pri tem zapeljuje bleda zavist, nezavidljiva polemična strast pa tudi ne krvniška radost zavdajanja. Ob preveč hotenem reklamnem bombastu smo hoteli zabeležiti resnico, če že res hočemo biti nepodkupljivi služabniki taiste zgodovinske resnice. . . Celjski »Gledališki list« je za zgoraj omenjeno proslavo zopet izšel v slavnostni izdaji. Večino vsebine zavzema anketa o stanju sodobne jugoslovanske dramatike in sodobnega jugoslovanskega gledališča. Glavna napaka te ankete je, da je hotela v eni sapi zajeti vso problematiko, ki je pri najboljši volji v tej obliki pač ni mogoče. Zato je morala ostati torzo. Le zakaj se silimo k obravnavanju splošne jugoslovanske problematike, če še svoje slovenske ne znamo obvladati? O tem je dokument tudi ta anketa, na katero je odgovorilo samo 15(l/o slovenskih, hrvaških in srbskih kulturnih delavcev, ki so jim poslali vprašanja. Dovolj značilno, da 'je z juga prišel samo en odgovor in še to od — Kulundžiča. Ne glede na to manjka mnogo slovenskih odgovorov, saj je izostal n. pr. celo dr. Kreft. Priobčeno gradivo je delno zanimivo že za obraz te gledališke generacije, da le ne bi bilo mestoma preveč čenčavo, kot n. pr. na str. 437 in morda še kje. Sestavljalka pregleda prvih uprizoritev izvirnih slovenskih dramskih del v obdobju 1945 do 1954 naj se zaveda, da pregled ni popoln: izvirna slovenska drama namreč ne pozna mej med poklicnimi, polpoklic- 228 nimi in nepoklicnimi slovenskimi gledališči in slovenski dramograf jih upošteva prav vse, če stremi za popolnostjo, kar pa je njegova dolžnost. Obglavljanje slovenskih »Gledaliških listov«. Slovenski gledališki kritik in dramatik Jože Javoršek se je iz neznanega razloga v anketi »Naših razgledov« zagnal v »Gledališki list« in kratko malo predlagal, da ga je treba izpremeniti v gledališko revijo. Ne glede na problematiko slovenske gledališke revije, ki je čisto drugačna kakor pa problematika »Gledaliških listov«, je bil njegov predlog tako nepremišljen, da ga je zavrnila množica udeležencev ankete v celjskem »Gledališkem listu« in se izrekla za obstoj gledaliških listov v obsegu informativnih organov posameznih slovenskih gledališč. Ti listi so posebnost razvitega slovenskega gledališkega življenja po letu 1945, so več kot potrebna vez med gledališčem in njegovim občinstvom. Zanimivo je, da so začela gledališča na jugu v tem Slovence posnemati, potem ko je o pomenu slovenskih »Gledaliških listov« večkrat pohvalno izpregovoril v »Književnih novinah« ta ali oni srbski kulturni delavec. Naposled pa: čemu podirati na ljubo trenutnim domislekom. Ali še bolje: čemu podirati bajto, če veš, da boš mesto tega iz istega gradiva mogel postaviti zopet le bajto. Drugi Javorškov poseg v problematiko »Gledaliških listov« ne ustreza resničnosti položaja in moramo njegov docela neumestni predlog zavrniti tudi mi. Gledališka anketa »Naših razgledov« o gostih in našem gledališču je bila zanimiva, dasi jo je uredništvo preveč omejilo. Sprožilo jo je gostovanje tujih gledališč pri nas im važno vprašanje gostovalnega nastopa jugoslovanskega gledališča na gledališkem festivalu v Parizu. Četudi ni s tem anketa zajela vse sodobne domače gledališke problematike, je vendar dala možnost javnega publiciranja nekaterih vprašanj, ki do neke mere bodejo zlasti vodstvo slovenskega osrednjega gledališča. Odgovori na anketo so izšli v 8. štev. »Naših razgledov«, v naslednji številki pa se je zdelo uredništvu potrebno, da jim je dodalo neki komentar. Ob tem komentarju vzbuja naše začudenje pozornost, ki jo je uredništvo pripisalo neki dokaj malo pomembni opombi glede preprečevanja, da bi abonmaji dušili gledališče. To vprašanje je v resnici docelo drugačno, kakor pa bi ga radi javnosti predstavili tisti, ki ga dovolj ne poznajo. Abonmaji so ena izmed mer, ki so potrebne za čim večjo učvrstitev vezi med stalnimi gledališkimi obiskovalci in za olajšanje obiska tem stalnim obiskovalcem. Ali je mogoče preprečiti, da bi se v primeru, če ne bo abonmajev, predstave toliko ne ponavljale, da bi zopet bile brez abonmajev »ovira pri študiju gledaliških komadov«? Vprašanje ni tako enostavno, kot si to zamišlja pripomba k temu in komentar uredništva. Ob anketi je vzbujalo zlasti začudenje, da odgovori večkrat preveč zamolčujejo, namesto da bi odkrito izpovedali, kaj je nezdravega in kaj bi bilo treba radikalno odpraviti. Mislimo na razmerja med osrednjimi jugoslovanskimi gledališči, med katerimi ni dovolj razumevanja za potrebe uveljavitve mladega slovenskega gledališča v zamejstvu, pri čemer gre za gledališče, zamejstvu neznano, in za narod zamejstvu neznan, ki se pa navzlic vsemu s svojimi vrlinami in dosegljaji hoče uveljaviti pred vsem sveitom . . . Gledališki festival v Parizu. Poročali smo v zadnji številki, da bo na festival v Parizu ponovno šlo Jugoslovansko dramsko gledališče iz Beograda. Roma locuta, causa finita. Izprememba je nastala samo v tem, da bo gledališče nastopilo z dramo »Jegor Buličov«. Glas Milana Bogdanoviča iz Beograda se v Beogradu nii slišal, vsekakor je prišel že post festum. Komisija za zveze s tujino v Beogradu pripravlja hkrati z nastopom Jug. dramskega gledališča v Parizu gledališko razstavo neznanega 229 obsega. Za ta namen je tudi zveza društev dramskih umetnikov zbirala fotografije in podatke o pomembnih slovenskih gledaliških igralcih. Da je bila Drama SNG v Ljubljani na ne posebno lep način izigrana zaradi festivala v Parizu, potrjuje tudi dejstvo, da je naknadno prejela vabilo ITI, naj nastopi z uprizoritvijo Krleževe drame »V agoniji« ob kongresu ITI 27. junija v Dubrovniku, kjer bo hkrati razstava jugoslovanskega gledališča. Naše osrednje gledališče se bo povabilu odzvalo. * * * Februarja so uprizorili v gledališču Lys v New Yorku novo delo Jamesa Marilla »Nesmrtni soprog« v režiji Herberta Machiza. Delo je resna komedija po legendi Tithona in Aurore, o kateri pravi Tennesse Williams, da je »igra s čisto poezijo, plus teater, kar je redka čarobna kombinacija«. » * * Na ljubljanskem festivalu bo vpri-zorila Drama v soboto H. junija Cankarjeve »Hlapce« v režiji Sl. Jana in v nedeljo 12. junija Linhartovega »Matiček se ženi« v irežiji V. Molke. 2. julija pa bo gostovala s Shakespearovim »Romeo in Julija« v režiji Sl. Jana v Zagorju ob Savi. * * * S to številko je zaključen 1954-55 letnik dramskega Gledališkega lista. Kazalo za ta letnik bo priloženo prvi številki prihodnjega letnika. Cena Gledališkega lista din 30.— Lastnik in izdajatelj: Uprava Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani — Urednik: Ivan Jerman. Zunanja oprema: ing. arch. Janko Omahen. Tiskarna »Slovenskega poročevalca«. — Vsi v Ljubljani Zbrano delo 3vana Havčcajct Od zadnjih desetletij prejšnjega stoletja naprej je Ivan Tavčar rasel v eno izmed osrednjih osebnosti našega slovenskega naprednega življenja, v katerem je zlasti nastopal v smislu liberalnega osveščanja našega meščanstva. Toda pomen Tavčarja umetnika je vsekakor neprimerno širši in globlji od Tavčarja politika. Čeprav je Tavčar utegnil le del svojih sil posvečati leposlovnemu ustvarjanju, odseva njegova vedra, zdrava In topla osebnost iz vsega njegovega dela. Tavčar bo za vedno klasik slovenske pisane besede, njegova dela pa “tudi v bodoče železni inventar sleherne slovenske knjižnice. Zbrano delo Ivana Tavčarja bo izšlo v devetih knjigah. Prve štiri knjige so že izšle in jdh novi naročniki prejmejo takoj po vplačilu prvega obroka. Naslednji dve izideta v letu 1955, in sicer V. knjiga septembra. VI. knjiga pa decembra. Po vsej verjetnosti pa bo celotno Zbrano delo Ivana Tavčarja zaključeno do konca leta 1956. Subskripcijska cena je za celotno Zbrano delo Ivana Tavčarja izredno nizka in znaša za vseh devet knjig le 3960 din. Po tej ceni bodo naročniki lahko dobili Tavčarja samo še do konca letošnjega oktobra, ko bo subskripcijska prodaja zaključena. To vsoto pa lahko naročnik plača v dvanajstih zaporednih mesečnih obrokih po 330 din počenši z mesecem naročila. Zahtevajte prospekt štev. 4, ki Vam ga brezplačno pošlje DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE V LJUBLJANI Mestni trg 26 Zapomnite si, da boljših bonbonov od Poskusite nase specialitete: ro VAZNA BO ti SOHOV O tSČ tl OV JV PfCtPA LJUBLJANA „Tekstil-Obiitev“ na veliko LJUBLJANA, Nazorjeva ulica 4 Stalna zaloga tkanin za večerne moške in ženske obleke. Največja izbira tekstilnih potrebščin za opremo gospodinjstva. T E S N I L K A loiefO0 TOVARNA TESNIL IN PLASTIČNIH MAS V/Otfc*" ' line MEDVODE — SLOVENIJA 1 «SSB.%S«! Telefon: 21 Brzojavi: TESNILKA MEDVODE PAROLIT je tesnilni material za zatesnjevanje parnih, vodnih in zračnih vodov do temperature 400° C in do 20 atm. pritiska. Trgovina »NA VOGLU« (bivšiJelačin) Ljubljana, Trg francoske revolucije 3, tel. 23-538 ima dnevno v zalogi vse vrste špecerijskega blaga in gospodinjskih potrebščin! — Po želji dostavljamo na dom! Se priporočamo! ELEKTR0-STR0JN0 PODJETJE LJUBLJANA Trata 12 / tel. 27-87 se udejstvuje na področju elektro-ko-vinske stroke z izdelovanjem električnih grelnih naprav, sušilnih omar vseh vetlikosti, talilnih peči, žarilnih peči, zavornih magnetov, tlačnih električnih grelcev vode (bojlerjev), aparatov za destilacijo vode itd. Obiščite prodajalne parne pekarne »BEŽIGRAD« uprava Crtomirova ul. 3a prodajalni Titova 51 in 168 Mala vas 14 Podmilščakova 57 «%•?• ■*», „ Zahtevajte prvovrstne modne tkanine J&kitčd*te tovarne cAladv.oxLe pri Ljubljani telefon 27 ff Hianiica ii Mestni trg 28 (bivši Samec) Se priporočamo »Kranjica«, Mestni trg &vtox>&x\.o.v*x LJUBLJANA GENERALNI REMONT AVTOMOBILOV LJUBLJANA NASLOV : Bežigrad štev. 11 / Brzojav: GRAL Ljubljana / Telefon: št.: 32-362 / Tekoči račun: NB št. 602-T-45 OPREMLJA, POPRAVLJA VSE VRSTE AVTOMORILOV, IZDELUJE ZANJE VSE NADOMESTNE DELE, TER OPRAVLJA SERVISNO SLU2R0 ZA FIRME FAP, TAM, IMR \iQSču liluilJOR* Poslovalnice: Cankarjeva 4, Cankarjeva 12, Miklošičeva 8, Nazorjeva 3, Pogačarjev trg, Titova 2, Titova 20, Trg Revolucij e 8, Miklošičeva 30, Gradišče 3, Celovška 85 Vabimo vas k bogati izbiri in dobri postrežbi! Tanmkou SOLEA .2&4efioto: te/UMA. ui idruuffe Veletrgovina PREHRANA LJUBLJANA, TITOVA C. 15 Vam nudi po najugodnejših pogojih: • špecerijo • koloniale • alkoholne pijače • delikatese odkupuje vse vrste odpadkov po najugodnejših cenah Odkupne postaje po vseh večjih krajih Slovenije „ODPAD“ Ljubljana, Parmova 33 o.spo.dah.sko Ka&StcMiič&" LJUBLJANA LJUBLJANSKI VELESEJEM organizira poleg stalnih razstav slovenskega gospodarstva specialne razstave in sejme za posamezne stroke gospodarstva republiškega, zveznega ali mednarodnega značaja. Vse večje prireditve so vnesene v mednarodni koledar razstav. V času, ko ni razstav, so razstavni objekti na razpolago tudi za razne družabne, kulturne in športne prireditve, kongrese, večje koncerte, plese itd. V 6-e.tu 1955 pKLKe.dC: 4.-13. vi. I. MEDNARODNO RAZSTAVO PREDELAVE IN UPORABE LESA 2.-24. vii. L TURISTIČNO RAZSTAVO 6.-15. vin. L MEDNARODNO RAZSTAVO EMBALAŽE 3.-11. ix. I. MEDNARODNO RAZSTAVO VIN 24. ix.—9. x. I. OBRTNIŠKI VELESEJEM 23.-30. x. IV. TEDEN USNJA IN OBUTVE 19.-30. xi. II. MEDNARODNO RAZSTAVO RADIA IN TELE- KOMUNIKACIJ