37 Članki IZVESTJE 14 • 2017 SODOBNA KULTURA IN UMETNOST KOT DEJAVNIK KREPITVE PRIPADNOSTI MANJŠINSKI SKUPNOSTI  PRIMER TREH SODOBNIH FESTIV ALOV Danila Zuljan Kumar Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša DZuljan@zrc-sazu.si Izvleček: V preteklosti so se etnične identitete vzpostavljale predvsem skozi politične programe, danes pa to poteka tudi skozi popularno in/ali nekomercialno kulturo in umetnost. Ustvarjalci se pri tem ne ozirajo na ustaljene tradicije skupine, ki ji pripadajo, ampak so v svojih iskanjih svobodni ter se pre- puščajo vplivom sodobnih umetniških tokov, pri čemer ostajajo zvesti svojemu jeziku in skupnosti. V prispevku bodo predstavljeni trije festivali, ki udejanjajo moderne pristope h kulturi in umetnosti. Gre za Senjam beneške piesmi, Postajo Topolove in LiwkStock. Ključne besede: identiteta, sodobna kultura, sodobna umetnost, Benečija, Posočje Že dolgo je jasno, da jezik nima samo izrazne in sporočanjske funkcije, ampak ima velik pomen tudi njegova simbolna funkcija (Bourdieu 2009), kar med drugim pomeni, da je jezik medij, skozi katerega se manifestira socialna hierarhija v do- ločeni družbi. V večjezičnih skupnostih je tako govorcem popolnoma jasno, kateri od jezikov je na vrednostni lestvici uvrščen višje in kateri nižje. In če je v preteklosti v družbi prevladovala jezi- kovna ideologija o manjvrednosti regionalnih, (manjšinskih) in lokalnih jezikov (narečij), ki da niso primerni za široko funkcijsko rabo, pa je da- nes v tem oziru zaznati spremembe. Spremembe je zaznati tudi v načinu manifestacije etničnih ali drugih tovrstnih skupinskih identitet. V prete- klosti so se te vzpostavljale pretežno skozi politič- ne programe, kot na primer v 19. stoletju v času politične in kulturne prebuje narodov, ko so bile politične zahteve praviloma povezane s formalno zahtevo po priznanju jezika in njegovo uvedbo v šole, administracijo in javno življenje. Za dana- šnji čas pa je zanimivo, da se nekatere na novo prebujene skupnosti izražajo predvsem skozi so- dobne interpretacije kulture in umetnosti, tj. sko- zi sodobne glasbene festivale, dramatiko, poezijo in sodobne medijske umetnosti, kot to npr. velja za valižanski, bretonski, 1 galski 2 jezik ter jezike sámi. 3 V teh t. i. regionalnih jezikih se snemajo fi lmi in druge zvrsti vizualnih umetnosti, piše sodobna poezija in sodobne skladbe, kar podira stereotipno mišljenje, da tovrstni jeziki zaradi svoje geografske omejenosti ne morejo tekmovati z »glavnimi« jeziki. Pomembno pri tem je, da se ustvarjalci ne ozirajo na ustaljene tradicije svoje skupnosti, ampak so v svojih umetniških iska- njih svobodni in »se prepuščajo vplivu« sodobnih umetniških tokov, pri čemer ostajajo zvesti svoje- mu jeziku in skupnosti, ki ji pripadajo. 4 1 Valižanščina in bretonščina sta otoški veji keltskih jezi- kov. 2 Izumrli keltski jezik, ki so ga govorili Galci, ljudstvo, živeče na območju današnje Francije, Belgije, zahodne Nemčije in severne Italije. 3 Različice jezika sámi se govorijo od severovzhodne Ru- sije do osrednje Norveške. Vsa osnovna narečja tega jezika so danes standardizirana in se imenujejo jeziki sámi. 4 T u jezik razumem kot vsak urejen jezikovni sistem, naj- sibo knjižni ali lokalni (narečni). 38 Članki IZVESTJE 14 • 2017 V nadaljevanju bom predstavila tri primere sodobnega umetniškega izražanja, ki jim je skupen prostor nastajanja, to je Beneška Slovenija s Posočjem. Gre za tri umetniške festivale, in sicer Senjam beneške piesmi, Postajo Topolove in LiwkStock. Senjam beneške piesmi Senjam beneške piesmi je festival uglasbene narečne poezije, ki je na pobudo vodje pevskega zbora Rečan kaplana Rina Marchiga nastal leta 1971 v vasi Lese (nar. Liesa) v občini Grmek. Najbolj dejaven pri organizaciji festivala je bil Aldo Klodič, ime katerega po novem nosi KD Re- čan, ki festival organizira od samega začetka. Prva prireditev je potekala na praznik svetega Jakoba 25. julija 1971 v Hlodiču. Glasbeniki in pevci so najprej nastopali na improviziranem odru na vozu, leta 1978 pa so se preselili v novo zgrajeno telovadnico na Lesah (Novak Popov 2015: 158). Prva pesem, ki je bila predstavljena na festiva- lu, je nosila naslov Nuoc, kar je bila tudi metafora stanja duha, ki je vladal v Beneški Sloveniji v ti- stem času, kot je zapisal Aldo Klodič v zborniku z naslovom Pustite nam rože po našim sadit: 5 »In res veli ka, marzla, huda noč je bla tekrat v beneških dolinah. T e mladi so se vedno bolj razpršili po svetu “s trebuhom za kruhom”, starši doma pa so morali brez svežih moči opustiti obdelovanje zemlje, naša slovenska kultura ni več rodila in vse je kazalo konec našega rodu« (Klodič 1983: 5). Organizatorji festivala so se zavedali, da je za ohranitev slovenstva v Benečiji kultura temelj, kot pravi Aldo Klodič v omenjenem zborniku, saj ta »parkliče tudi druge stvari, ki jih rabimo za živiet, in kultura nam bo pomagala za de ostanemo brez strahu tisto, ki smo, Slovenci« (Klodič 1983: 5). Tega so se zavedali tudi nasprotniki sloven- stva, zato so se organizatorji festivala leta srečevali 5 Do danes so izšli trije deli zbornika Pustita nam rože po našim sadit, v katerih so objavljena besedila pesmi, predstavljenih na Senjamih, in sicer prvi leta 1983 (ur. Aldo Klodič), ki prinaša besedila pesmi s Senjamov med letoma 1971 in 1982, drugi leta 2000 (ur. Lucia Trusgnach, Aldo Klodič in Živa Gruden), ki prinaša besedila s Senjamov med letoma 1984 in 1995, ter tre- tji leta 2013 (ur. Margherita Trusgnach, Aldo Klodič, Lucia Trusgnach in Živa Gruden), ki prinaša besedila, predstavljena med letoma 1996 in 2012. z nasprotovanjem, pritiski, protislovenskimi na- pisi po zidovih, raztresenimi žeblji po tleh, saj je festival s svojimi idejami o oživljanju slovenstva skozi kulturo zelo motil italijanske nacionaliste (Novak Popov 2015: 158). Od leta 1972 je poleg Alda Klodiča nepo- grešljivi član festivala postal Francesco Bergnach – Checco/Kekko, avtor in kantavtor ter mentor mladim beneškim pevcem in godcem, ki je v Be- nečiji prelomil z glasbeno tradicijo ljudske pesmi in harmonike in začel z modernimi uglasbitvami (Novak Popov 2015: 159, Spletni vir 5), njego- va glasbena pa je spremljala vse pesmi. Z novim pristopom je Kekko festival približal sodobnim italijanskim festivalom popularne glasbe. Ob vsakem festivalu je izdana brošura z be- sedili pesmi, od leta 1985 tudi glasbene kasete s posnetki skladb (Novak Popov 2015: 164), danes pa skladbe izdajajo na zgoščenki ter festival tudi video snemajo, posnetki posameznih nastopov izvajalcev pa so dostopni na Youtubu (gl. npr. Spletni vir 3). Odlika festivala je tudi, da pesmi zanjo pišejo ali so pisali že uveljavljeni ali uveljavljajoči se pe- sniki in pesnice Beneške Slovenije, kot npr. Aldo Klodič, Andreina Trusgnach, Michele Obid in Igor Černo, kar zagotavlja visoko raven kakovosti tudi s tega stališča. Če so skozi prva leta festivala prevladovala besedila na temo domoljubja, tra- dicionalnih vrednot in načina življenja, tj. prija- teljstva, zvestobe, ljubezni do domače zemlje in domače vasi, ki so temeljila na »sentimentalnem idealizmu« (Novak Popov 2015: 164, 167), pa so pesmi skozi leta postale bolj dovršene z individu- alizirano tematiko, »saj ne predstavljajo več le tipič- nih, ponovljivih, kolektivno deljivih občutenj in ži- vljenjskih spoznanj« (prav tam: 166), ampak tudi tematike, kot je osamljenost, zapuščenost, zbega- nost, brezciljnost in misel na samomor (prav tam: 166, 167). Hkrati pesmi tudi pozivajo k temu, da je treba preseči strah in žalost ter verjeti v priho- dnost (prav tam: 167). Veliko zaslug za popularizacijo festivala danes imajo učitelji na dvojezični šoli in glasbeni šoli v Špetru, kot sta David Klodič in David T omazetič, ki delujeta kot mentorja in vodnika mladim glas- benikom. V lanskem letu je, denimo, na Senjamu zmagala skladba Okus po mahu najstniške skupi- 39 Članki IZVESTJE 14 • 2017 ne Th e zmotjens, sestavljene iz gojencev špetrske podružnice Glasbene matice. Zadnji Senjam, ki je prvič potekal brez svo- jega idejnega začetnika Alda Klodiča, kaže, da ima festival prihodnost, saj je na njem nastopilo kar 13 glasbenih skupin z 19 novimi avtorskimi skladbami, napisanimi v govorih Beneške Slove- nije in Rezije. Največ je bilo prav mladih glas- benikov in čeprav je Senjam uradno tekmovanje, na katerem nagradijo najboljše besedilo skladbe, najboljšo glasbo ter najboljšo skladbo po mne- nju publike – letos pa so tem dodali še nagrado Alda Klodiča, ki je namenjena skladbi, ki najbolj spominja na Klodičeve pesmi –, pa gre dejansko predvsem za skupno delo in trud prijateljev ter somišljenikov, ki jih druži želja po ohranjanju in sodobnem razvoju beneške kulture in jezika (Spletni vir 7, Spletni vir 8). Postaja T opolove Vas Topolovo (nar. Topolove) se nahaja v ob- čini Grmek in leži na nadmorski višini 580 m na južnem pobočju Kolovrata tik ob meji s Sloveni- jo. »Leži na koncu poti« (Spletni vir 6), obkrožena z gozdovi in brez osnovnih potreb za življenje v sodobnem svetu, kot so trgovina, gostilna, avto- busna povezava z mestom. To je prostor, v kate- rem je »[d]o pred nekaj leti bilo težko [koga] sreča- ti: meje, prepovedi, strahovi, ostri nacionalizmi so spreminjali v ideologijo celo preprosto rabo jezika, v tem primeru nadiškega narečja, torej slovenskega dialekta, ki ga ljudje v T opolovem in v vseh nadiških dolinah govorijo že stoletja, hiperitalijanski patrioti (italianissimi) pa ga demonizirajo. [...] Hladna voj- na je povzročila družbeni zlom, psihološko blokado, strah in sum sta bila vsakdanja praksa; protikomu- nistična organizacija Gladio, ki so jo ustanovile italijanske tajne službe, je s stotinami svojih članov pokrivala ves teritorij in vodila igro propadanja. Iz- selili sta se dve tretjini prebivalstva, ljudje so šli v belgijske rudnike, “revolucionarno” leto 1968 se je tu pokazalo le na televizijskih ekranih, dohodek na prebivalca je bil med najnižjimi v Italiji« (Spletni vir 6). V takih brezupnih razmerah sta Moreno Mi- orelli in Donatella Ruttar ob pomoči Društva beneških likovnih umetnikov zasnovala festival Postaja Topolove, v katerega so verjeli le redki (prav tam). Posebej zato, ker je bil njihov osnovni koncept izogniti se folklori in vzpostaviti najbolj napredno umetniško iskanje, a s pogojem: ume- tniki 6 morajo delovati le pod »vtisom spodbud, ki prihajajo iz samega okolja«, pri čemer je »preteklo in današnje življenje v vasi z veselimi in tragič- nimi trenutki, dramatičnost meje, izseljevanje in zapuščenost vasi, izredna intenzivnost narave, ki obkroža vas, njena posebna arhitektura in izročilo ne le kulisa v ozadju, ampak umetnikom »resnič- no žarišče navdiha« (Ruttar 2003: 583). Osnovni namen snovalcev festivala je bil do- kazati, da geografsko obrobno ne pomeni tudi kulturno obrobno, ampak nasprotno, lahko po- meni kulturno središčno, s čimer so želeli predru- gačiti pomene pojmov kot »odročni«, »zaostali«, »divji kraj« (prav tam), saj je, »ko je meseca julija projekt na svojem višku, zelo težko opredeliti, kaj je obrobno in kaj središčno« (prav tam). Začeli so z različnimi glasbenimi prireditva- mi, ki so se dogajale po skednjih, senikih, dvori- ščih in ki so jih v prizorišča umetniških dogodkov spremenili umetniki sami. Posebno pozornost so namenili otrokom. Ti so bili na začetku le po- slušalci, v naslednjih letih pa so jim dali v roke inštrumente in jih vključili v različne glasbene sestave. Danes so otroci aktivni soustvarjalci raz- ličnih prireditev in umetniških sestavov. Po zaslugi Postaje je beneška vas, v preteklo- sti obsojena na smrt zaradi meje, hladne vojne in izseljevanja, danes lepo obnovljena in je v sloven- ski, italijanski in furlanski kulturni prostor vnesla nov, svež spoj lokalnega in globalnega. Organiza- torji Postaje tako na nazoren način dokazujejo, da je mogoče identiteto prebivalcev majhnega in odmaknjenega, a duhovno bogatega prostora po- novno obuditi, in sicer z reinterpretacijo njihove kulturne zapuščine na način, ki je prilagojen este- tiki današnjega človeka. 6 Ti prihajajo iz Evrope, Azije, Amerike, Avstralije in dru- god ter za svoje delo ne dobijo honorarja niti povračila potnih stroškov, ampak je njihovo povračilo »neskonč- na mreža človeških odnosov, resničnih objemov in e- -majlov« (Ruttar 2003: 584). 40 Članki IZVESTJE 14 • 2017 LiwkStock Festival, ki poteka na Livku nad Kobaridom, organizira Športno društvo Livek od leta 2012 ob podpori slovenskih društev in inštitucij iz zamej- stva in Slovenije. Ko človek odpre spletno stran festivala (Spletni vir 4), se oglasi slovenska himna v rock izvedbi z električno kitaro, kar nazorno kaže, da gre za mlade, ki so predani slovenstvu, vendar na svoj svobodni, ustvarjalni način. Po besedah organizatorjev je LiwkStock čezmejni dogodek, s katerim želijo spodbuditi medseboj- no spoznavanje mladih, ki živijo na obeh straneh bivše meje in promovirati kvalitetno nekomerci- alno rock glasbo (prav tam). Leto 2012 so organizatorji koncert opisali takole: »Vič ku sedam ur kvalitetnega rocka, 300 ljudi, mladih an manj mladih iz Posočja, Benečije an tud iz Furlanije, ki so se v čezmejnem (al buojš rečeno brezmejnem) duhu zbral na koncertu Liw- kStock […]. Organizatorji so se troštal povezat ljudi z obeh strani meje. Zatuo so nucali te narbuj star mednaroden izik, glasbo. Bendi, ki so igral, publika an še posebno organizatorji so bli vsi zadovoljni z rezultatom tele prireditve, ki ji sada lahko diemo “parvi” festival LiwkStock […]. V petak vičer (7. septembra) Matajur ni spau, zak z Livka se je de- leč naokuole čulo glasbo sedmih skupin, ki so igrale na festivalu. Shape, Sons of a Gun, Th e Fishkillers, FunkULoveI, BK Evolution, Pomorac an Evil Kevil so “ugriel” pru vse, ki so kupe z njimi veselo piel an plesal. Vse tuole pru an par kilometru od meje v vasi, ki je zatuo tudi simbolična, saj v starih cajtih (pod patriarkatom in Republiko Serenissimo) Livek je biu vključen v posebno autonomijo Benečije. Vi- čer so odparli te mladi od benda Shape, ki so pred- stavili nekaj ne-banalnih cover “zlatih cajtu rocka”. Takoj za njim so publiko “ugriel” Sons of a Gun z njihovim frišnim in originalnim punk-rockom. Po- tle so bli na varsti Bovčani z melodičnim rockom Th e fi shkillers, ki so zagodli svoje originalne piesmi. Ritem, tehniko an energijo so natuo parnesli na oder FunkULoveI. Bk evolution so pa potegnil v ples z njihovo mešanico slovenskega folka in rocka. Po pozdravu sauonjskega župana Germana Cendoua je koncert šu napri s klasičnim in močnim rockom sku- pine Pomorac, ki je predstavila nekaj cover v odlični obliki. Psihedelična atmosfera benda Evil Kevil (ki so “igrali” doma) je zaključla vičer« (Spletni vir 4). Javnost festival podpira, saj gre za dobro obi- skano prireditev, katere glavno povezovalno vlogo ima glasba. Glasba kot univerzalno sredstvo izra- žanja in komunikacije med ljudmi, kot sredstvo, ki podira meje, gradi mostove in spodbuja pripa- dnost skupnosti, ali kot je bilo zapisano v komen- tarju v Novem Matajurju: »Brezmejna fi lozofi ja, ki so jo organizatorji vebral, se je še an krat pokazala ku te prava pot za tel naš skupni prestor. Pot, ki so jo mladi z Livka an iz Nadiških dolin kupe vebral, ne de bi jih kajšan parsilu. Troštamo se, de je rock LiwkStocka telkrat močnuo guču an tu ušesa nekati- erih lokalnih politikov, ki pravejo, de v Benečiji nie Slovienju« (Spletni vir 2). V Benečiji je med kulturnimi ustvarjalci močno prisotno spoznanje, da se mora kultura razvijati glede na čas in razmere, v katerih ustvar- jalec živi, da preprosto obujanje preteklih praks oziroma t. i. folklorizem, 7 ki je sicer tudi bogato prisoten ne samo v Benečiji, ampak po celotnem slovenskem območju, ni dovolj za obstoj in razvoj skupnosti, saj, kot se je slikovito izrazil profesor matematike in zelo aktivni in angažirani kulturni delavec v Benečiji David Klodič: »To, kar se doga- ja tudi pri nas, da si izmišljujemo, da se spomnimo, da smo imeli nekoč nekaj takega, to mi ni všeč, to je folklorizacija skupnosti in mislim, da to ni do- bro. Enkrat smo bili kmeti in smo delali določene stvari zaradi tega, ker smo bili kmeti in smo verjeli v določene stvari. Danes, ki nismo več kmeti, in ki se zavedamo tega, se mi ne zdi prav, ne, ker je pro- blem tudi za celo skupnost, ki se postopoma potem res folklorizira.« 8 Tudi pripadniki starejše generacije v Bene- čiji se zavedajo, da bo skupnost obstala le, če se bo prilagajala tudi svetovnim trendom in ne le lokalnim šegam in navadam, ali kot meni eden od njih: »Ja, vsaka generacija živi po svoje, si dobi svojo pot in to je po mojem zelo pozitivno, ker ne moreš samo ponavljati, kar je bilo. To so zelo važne stvari, jaz zelo rad vidim, da se dela kaj novega, 7 Folklorizem razumemo kot »zavestno prepoznanje, prilagajanje, uporabo in ponavljanje ljudskih tradicij kot simbola identitete lokalne ali regionalne skupnosti, etnične skupine ali naroda« (Poljak Istenič 2008: 98). 8 David Klodič v raziskavi o identiteti v Beneški Slove- niji, intervju 20. 2. 201 2. Raziskava je bila izvedena v letih 2012–2016 (več o tem glej v Zuljan Kumar 2016). 41 Članki IZVESTJE 14 • 2017 tudi če meni mi ni všeč, ker ne pripada mojemu … [okusu], sem rad, ko vidim mlade, da delajo nekaj novega, četudi se meni zdi nomalo čudno. Ma mora biti tako, ker če ne, se bomo zaprli v en geto.« 9 Na področju glasbe se morajo razvijati vse ti- ste zvrsti, ki jih ljudje čutijo, pa naj bodo te v sku- pnosti prisotne že stoletja ali čisto nove, in tudi vsi inštrumenti, ki jih ljudje čutijo za svoje, kot v nadaljevanju pravi David Klodič: »Diatonična harmonika, ne. Tukaj je res veliko mladih, ki se uči in igra, ma prav iz veselja. To pomeni, da diatonič- na harmonika in tista glasba, ki je povezana s tem instrumentom, je aktualna. Igrajo vse, ampak tudi nove stvari. […] To pomeni, da jim je harmonika še vedno pri srcu, da če imajo kako veselico in pride ven harmonika, to ni folklora, je del naše skupnosti. Davida [se obrne k Davidu Tomazetiču] to ne za- nima, njega zanima druga zvrst muzike, ma tudi je dobro, da naša skupnost gre naprej, da raste, v tem smislu, da če je danes prisotna pop glasba, ali jazz glasba in vsi poslušamo jazz glasbo, nima smisla, da tudi pri nas ne igramo te zvrsti.« 10 Zaključek Antonio Banchig, novinar Novega Matajurja, svojo kolumno z naslovom Benečija, ki umira. Benečija, ki upa začne s stavkom »Benečija moč- no tvega, da postane samo folklora, da bo tisočletna kultura le žalostna gledališka predstava, neke vrste deformirano ogledalo naše identitete« (Spletni vir 1), pri čemer meri na to, da Benečija ob z nacio- nalnim sovraštvom prepojenih političnih debatah ter ob svojem zdajšnjem demografskem in eko- nomskem stanju tvega, da postane »samo folklo- ra«, da bo to območje počasi umrlo. Toda hkrati meni, da »kar je bila doslej šibkost, lahko danes po- stane priložnost«, saj na trgu poleg povpraševanja po zelenem turizmu, lokalnih in zdravih kmečkih izdelkih raste tudi zanimanje za »nestandardno kulturo« (prav tam). Prav na tem področju pa Benečija, ki jo v osrednji Sloveniji razumejo kot »nek eksotičen otok, izgubljen v nekem arhaičnem narečju« (prav tam), lahko pokaže pot razvoja v kulturi, ki bo zadostila potrebam, okusu in estet- 9 Maurizio Namor, raziskava o identiteti v Beneški Slove- niji, intervju 20. 2. 2012. 10 David Klodič, raziskava o identiteti v Beneški Sloveniji, intervju 20. 2. 2012. skemu čutu sodobnega človeka, kar nedvomno kažejo vsi trije omenjeni festivali, ki so tesno po- vezani s špetrsko dvojezično šolo in glasbeno šolo. Benečani, ki ustvarjajo te festivale, se globoko za- vedajo, da so prav oni med tistimi pomembnimi dejavniki, ki poleg obstoječih inštitucij poganjajo kolesa razvoja slovenstva na tem območju naprej. Najbolj razveseljivo pri tem je, da svoje delo opra- vljajo dobro, visoko profesionalno in ne nazadnje – z velikim užitkom. VIRI IN LITERATURA: Literatura: Bourdieu, P . 2009: Language and symbolic power. Cambridge; Malden (MA): Polity Press. Klodič, A. (ur.) 1983: Pustita nam rože po našim sadit. 10 let Senjama beneške piesmi. Kulturno društvo Rečan. T rst: Založništvo tržaškega tiska. Novak Popov, I. 2015: Senjam beneške piesmi kot dejavnik prenove narečne poezije v Slovenski Benečiji.V: Primerjalna književnost, letn. 38, št. 2, str. 157–174, [238]. Poljak Istenič, S. 2008: Šege in navade kot folklorizem. Traditiones, 37/2, 61–110. Ruttar, D. 2003: Topolovo, dar in ljubezen. V: Constantini, E. in Boškin, S. (ur.): Dobrodošli v Furlaniji. Daljni zahod, nikoli tako blizu (str. 583–585). Udine: Societât fi lologjiche furlane. Zuljan Kumar, D. 2016: Narodna identiteta pri Beneških Slovencih in Furlanih danes. V: Jezik in slovstvo, letn. 61, št. 2, str. 7–18, 193. Spletni viri: Spletni vir 1: Banchig, A. 2016: Benečija, ki umira. Benečija, ki upa. http://www. ludliteratura.si/esej-kolumna/benecija-ki-umira- benecija-ki-upa/ (dostop: november 2017). Spletni vir 2: Beneški, slov(i)enski brezmejni rock na Livku. Novi Matajur, 15. julij 2015, http://novimatajur.it/cultura/beneski-slovienski- brezmejni-rock-na-livku.html (dostop: november 2017). Spletni vir 3: Dorbolò, A. 2016: Senjam beneške piesmi 2016. https://www.youtube.com/ watch?v=enLy3Q4VjCU (dostop: november 2017). 42 Članki IZVESTJE 14 • 2017 Spletni vir 4 : LiwkStock 2012. https://www. facebook.com/pg/LiwkStock/about/?ref=page_ internal (dostop: november 2017). Spletni vir 5: Jezikovne skupnosti v Videmski pokrajini. Primorski dnevnik. http://www. primorski.it/dossiers/priloge/6/29/125746/ (dostop: november 2017) Spletni vir 6: Ruttar, D., Miorelli, M. 2003: Stazione di Topolo/ Postaja Topolove. http:// www.worldofart.org/aktualno/archives/11511 (dostop: november 2017). Spletni vir 7: Senjam beneške piesmi. http://www. kries.it/index.php/kd-recan/senjam-beneske- piesmi (dostop: november 2017). Spletni vir 8: Valentinčič, D. 2016: Senjam beneške piesmi spet dokazal pravo renesanso v Benečiji. Časnik, 12. 11. 2016. http://www. casnik.si/index.php/2016/11/12/senjam- beneske-piesmi-spet-dokazal-pravo-renesanso-v- beneciji/ (dostop: november 2017).