YU ISSN 0021-69C
JEZIK   rN
SLOVSTVO
letnik XXV- leto 1979/80 - št. 3
Jezik in slovstvo
Letnik XXV, številka 3 Ljubljana, december 1979/80
časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk) Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednik: Aleksander Skaza, Ljubljana, Aškerčeva 12 Uredniški odbor: Gregor Kocijan (slovstvena zgodovina), Breda Pogorelec (jezikoslovje), Aleksander Skaza (primerjalna slavistika), Franc Žagar (metodika) Tehnični urednik: Ivo Graul
Svet časopisa; Marjeta Vasic (predsednik), Anka Dušej, Marjan Javornik, Mira Medved, Jože Munda, Pavle Vozlič, France Vurnik in uredniki Tisk Aero, kemična, gralična in papirna industrija Celje Opremila inž. arh. Dora Vodopivec
Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 Tekoči račun; Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 50100-678-45265 Letna naročnina 80- din, polletna 40- din, posamezna številka 10- din Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjenikih, 40- din Za tujino celoletna naročnina 150 - din
Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Revijo gmotno podpira Kulturna skupnost SRS, razliko med polno in znižano ceno za dijake
in študente pa krije Republiška izobraževalna skupnost SRS
Vsebina tretje številke
Razprave in članki
65  Darko Dolinar, Prijateljeva recepcija Murna
72 Va(ros/av Kalenič, Iz sociohngvisUčne problematike jezika hrvatske književnosti 19. stoletja 80  Janez Dular, O deiinicijah funkcijskih zvrsti in njihovi formalizaciji v šoli
Literarnozgodovinski problemi, gradivo, komentarji
85  Mihael Kuzmič, Kdo je avtor predgovora k Nouvemu zakonu iz leta 1771
Metodične izkušnje
90  Jasna Cebron, Metodološki pristopi k sodobni slovenski liriki
93 Danica Cedilnik, Od jezikovnega pouka k sporočanju
Kulturnozgodovinske ekskurzije
94 ßoz'ena Orožen, Maribor za vsakdanjo (slavistično) rabo
Ocene in poročila
97  Andrijan Lah, Kermaunerjeve knjige o slovenski dramatiki
Zapiski
100  Jaka Müller, Dvanajsti seminar za makedonski jezik, literaturo in kulturo
3/rV  Prejeli smo v oceno
Darko Dolinar
SAZU v Ljubljani
PRIJATELJEVA RECEPCIJA MURNA
Razmerje med Josipom Murnom in Ivanom Prijateljem velja v naši literarni zgodovini že dokaj dolgo za enega tistih pojavov v širšem okviru slovenske modeme, ki zaslužijo pač nekaj več pozornosti kakor samo bežno omembo. Odveč bi bilo podrobneje naštevati av-torfe, ki so zbirali in objavljali gradivo o njem ter ga poskušali osvetliti z različnih plati, saj se je skoraj vsakdo, ki se je podrobneje ukvarjal s slovensko moderno oziroma zlasti z Murnom, moral ustaviti tudi ob našem problemu.' Razumljivo je, da se v vseh teh prizadevanjih kažejo nekatere skupne poteze, ki jih lahko povzamemo nekako takole:
Večina raziskovalcev izhaja iz ugotovitve, da je Prijatelj sopotnik slovenske moderne, ali če jo razumejo nekoliko širše, celo njen član; z vrstniki iz te skupine oziroma generacije ga poleg človeških, prijateljskih vezi družijo sorodni kulturno-ideološki in Hterarno-estetski pogledi. Zveza med Murnom in Prijateljem pa je še posebej zapisana v slovensko literarno zgodovino spričo tega, ker je ravno Prijateljeva posmrtna izdaja Mumove pesniške zbirke^ šele pokazala naši javnosti celovitejšo in bolj poglobljeno podobo človeka in pesnika, kakor jo je bilo mogoče razbrati iz dotedanjih objav, in tako omogočila odločnejše odkrivanje novih potez v Murnovi poeziji in s tem preoblikovanje in prevrednotenje odnosa do nje.' Toda kljub pomislekom, ki jih lahko imamo danes do Prijateljeve podobe Murna, je vsaj tisti njegov spis, v katerem je najpodrobneje izdelana, torej uvodni esej o Aleksandrovu iz Pesmi in romanc, ohranil nekakšno posebno mesto: če se izrazimo nekoliko pretirano, je tako rekoč postal integralni del Murnovega opusa"
Spričo vsega tega je upravičeno, da poskušamo ponovno osvetliti Prijateljevo recepcijo Murna s pomočjo že znanega gradiva. Če se nočemo zadovoljiti z domnevo, da je pesnik pač po izjemno srečnem naključju dobil tako kompetentnega bralca in razlagalca, se moramo torej vprašati, v kakšnih okoliščinah je potekala ta recepcij a, kakšne zakonitosti so jo usmerjale in kaj ji je omogočilo, da je tako prepričljivo vplivala na sodobnike in na poznejše rodove v široki publiki in v literarni zgodovini.
Razmerje med Murnom in Prijateljem je seveda kompleksno: to je najprej prijateljstvo med sošolcema, ki imata sorodne literarne interese in nazore in sodelujeta pri prvih publicističnih poskusih; poleg tega je to pozneje tudi odnos med avtorjem in urednikom ter med literarnim ustvarjalcem in zgodovinarjem, ki ga raziskuje in razlaga. O različnih plateh tega razmerja priča cela vrsta dokumentov od njune medsebojne korespondence ter odmevov v korespondenci z drugimi do Prijateljevih tekstov, ki bodisi v celoti ali delno obravnavajo Murna, oziroma do njegovih izvajanj o drugih pesnikih ali tudi o splošnih,
' Najpomembnejše osvetlitve tega razmerja so prispevali: Anton Slodnjak v uvodih k izdaji Izbranih esejev in razprav Ivana Prijatelja (l-II, Ljubljana, Slovenska MaUca, 1952,1953), Dušan Pirjevec v opombah k Zbranemu delu Josipa Murna (1-11, Ljubljana, DZS, 1954), Joža Mahnič v razpravi/van Prijatelj in slovenska moderna (Prijateljev zbornik. Ljubljana, Slovenska Matica, 1975, str. 94-129; o Murnu zlasti str. 99-104) ter Jaro Dolar v knjižici Slovenska moderna Pričevanja o njenem sprejemanju in o literarnem ozračju ob njenem nastopu (Ljubljana. Cankarjeva založba, 1977 - spremna študija ob faksimilirani izdaji pesniških prvencev slovenske moderne; o Murnu zlasti str. 125-137). Naša razprava se opira na gradivo, ki je prikazano ali citirano v teh spisih, in izhaja tudi iz nekaterih njihovih problemskih sodb, četudi vsa takšna mesta niso posebej označena v opombah.
^ Aleksandrov: Pesmi in romance. Založil L. Schwentner. V Ljubljani 1903. - Prijateljev uvodni esej z naslovom Aleksandrov na str. 111-XL11, ponovno objavljen v Izbranih esejih in razpravah 1, str 515-549; naši citati so povzeti po tej izdaji (odslej citirano kot lER). ' Prim. Mahnič, n. m., str. 102-104; Dolar, n. m., str. 136.
* O tem po svoje priča tudi zadnja izdaja Mumovih Pesmi (Ljubljana, Mladinska knjiga 1979), kjer je Pirjevčevemu izboru in študiji pridružen na uvodnem mestu tudi Prijateljev esej.
m
načelnih vprašanjih literature in umetnosti, ki implicitno osvetljujejo tudi njegov pogled na Murna.
Prijateljeva recepcija Murna je proces, ki traja od začetka njunega poznanstva v gimnaziji sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja tja do Mumove smrti in še dlje. V tem procesu se posamezne poteze Mumove podobe pri Prijatelju dopolnjujejo in spreminjajo, kar bi bilo pri podrobnejši obravnavi vsekakor treba upoštevati in te spremembe soočiti z različnimi konteksti, npr. z razvojem Prijateljevih načelnih stališč o literaturi in umetnosti, z razvojem notranjih razmerij med četverico modernistov, s sodbami drugih treh o Murnu, z njihovim postopnim uveljavljanjem v javnosti. O tem je zbranega že dosti gradiva in formuliranih nekaj relevantnih razlag.' Vendar bomo tu opustili razvojni vidik in se omejili le na najvažnejši tekst, ki je pač središčna točka Prijateljeve recepcije Muma: na njegovo izdajo Pesmi in romanc in predvsem na uvodni esej v tej zbirki.
Kot je ugotovila literarna zgodovina, je ureditev Pesmi in romanc še povsem Mumovo delo. Prijatelj se je po lastni izjavi ni dotikal in tudi ni sledil Mumovemu dovoljenju, da lahko popravlja ali izloča iz zbirke, kar se mu zdi slabo. Urednikovo delo je le Dostavek, ki pa preseneča zaradi skromnega obsega in zaradi izbora, v katerem je malo ravno pesmi iz tiste skupine, ki jo je Prijatelj sicer štel za umetniško najzrelejšo v Mumovem opusu -L i. kmečke pesmi. Kriterij, po katerem je bil opravljen izhoT vDostavku, opisuje Prijatelj tako: »Kar se mojega dostavka tiče, je izbran seveda docela subjektivno. Sprejel sem vanj to, kar se mi je zdelo za Aleksandrova najznačilnejše, kar ilustrira njegov življenjepis bolje nego moje skromne besede, pa je vrhu tega samo ob sebi še dovolj umetniško.«' Kakor je sicer izdaja Pesmi in romanc izraz priznavanja Mumove umetniške vrednosti, v širšem kontekstu, zlasti v primerjavi z Aškerčevo izdajo Ketteja in z odzivi nanjo, pa tudi zavestno literarno-programsko dejanje za uveljavitev ne le Muma, temveč sploh slovenske modeme, tako se na dragi strani v ureditvi izdaje kaže tudi urednikov odnos do pesnika, odnos, ki nikakor ni popolnoma pritrdilen in brez pridržkov. Prijateljeva kritična stališča ki jih je mogoče razbrati že iz same ureditve Pesmi in romanc ter iz primerjave z rokopisnim gradivom, ki je bilo uredniku na voljo, so seveda veliko natančneje razložena in utemeljena v uvodnem eseju. Zato je čas, da si ga nekoliko podrobneje ogledamo.
Esej se začne z nekaterimi zanimivimi in značilnimi načelnimi trditvami in sodbami, h katerim se bomo še vrnih. Sledita jim dokaj natančen biografski prikaz in pa nekoliko krajša oznaka Muma kot pesniške individualnosti oziroma njegove poezije.
V biografski prikaz je Prijatelj vpletel zlasti tiste silnice, ki so po njegovem prepričanji odločilno vplivale na Mumovo osebnost Tu je najprej dmžinsko poreklo kot osnovne dejstvo, ki ga je vnaprej opredeljevalo, namreč to, da je bil siromašen nezakonski otrol brez pravega doma. Za njegov nadaljnji razvoj so bila bistvenega pomena različna okolja pri čemer ta izraz ne pomeni le geografskega, temveč predvsem tudi socialni prostor. Prijatelj tu nadvse plastično in barvito opiše dvoje ljubljanskih mestnih okolij, v katerih j« živel Mum, revno delavsko in obrtniško predmestje ter četrt, kjer je doma bogata in bahata slovenska meščanska kasta; obojemu pa stoji nasproti opis ljubljanske podeželske okolice, tako da sta pravzaprav mesto in dežela tista osnovna polarna dvojica, ki skupa kot okolje opredeljujeta razvoj osebnosti.'
' Sodbe vrstnikov in sodobnikov o Murnu in njegovi poeziji podrobneje prikazujeta Pirjevec, n. m., str. 323 si., zlasti 331-342, in Do lar, n. m., zlasti str. 125-136. ' lER !, str. 548.
^ »Poljane in Šempeter, potem pa okolica doli do Marije Device v Polju - to je sreda, ki je iz nje izšel Aleksandrov. Mesto in dežela - Iz mesta ima svojo telesno pohabljivost in bolehnost - umrl je na mestni bolezni, jetiki - in pa rafiniranost duhaj od poljanskih delavcev, ki so mu bili bratje, nezaupnost in mržnjo do ljudi, ki mu niso enaki, mržnjo, ki se je pri njegovi slabotnosti in kulturnosti spremenila v strah pred ljudmi; iz šentpetrskega predmestja oni smisel za ponosnost. s katerim je pozneje na deželi prej ko vse drugo odkril tip bahatega slovenskega kmeta. A v njem samem se je ta lastnost šentpetrskih mesarjev razvila v veliki ponos duha (...) To ima iz mesta. Bližina dežele pa mu je podehla nagnjenje do vseh kmetiških reči, veselje do prirode in bivanja v njej, ki ga je skrivala pred ljudmi še kot dete.« (lER I, str. 524-525).
66
Potem ko so tako pojasnjene temeljne črte Mumove osebnosti, nam Prijatelj podrobneje opisuje njegovo življenje v letih, ko ga je poznal in se z njim srečeval. Tu so ključnega pomena doživljaji, ki so povzročili eksistencialne pretrese, podobne, kot je bil že tisti prvi, ko so Murna v otroštvu odtrgali od rejnikov na deželi in ga odpeljali v mesto: tu je zdaj zavrnjena ljubezen, propadli študij, neuspešni poskusi, da bi si utrdil življenjski položaj, beg iz mesta na deželo in v naravo, postopno napredovanje bolezni in bližanje smrti.* Vse te doživljaje povezuje Prijatelj z značilnimi pesnikovimi osebnostnimi potezami, ki se izražajo tudi v njegovi poeziji.
Murnovi pesniški individualnosti se bliža Prijatelj tako, da najprej dokaj podrobno označi literarno smer, ob kateri se je Mum formiral:' to pa je poezija evropske modeme, ki je doma na Francoskem. Nov pesniški ton je izraz dveh nasprotnih plati modernega človeka: na eni strani se izmučena, bolna duša izraža z rahlimi vzgibi, z občutji, ki so skoraj nevidne sledi dogodkov in stvari - to je čista lirika. Kadar pa se modemi človek loteva »starih davnih vprašanj bitja« v refleksivni liriki, ne more več graditi svojih odgovorov v celotnost sistema, ker je preveč skeptičen in ker nima moči za sintetično duhovno delo. Ne ustvarja filozofije, ampak neke vrste melanholijo, v kateri posluša utripe življenja in harmonične odzive vseh bitij. Tej, intimni strani duševnega življenja stoji nasproti dmga, ki je bliže realnosti in je izraz svobodnega telesa oziroma njegovih instinktov ter njihov korelat v igri duha. Je polna drastičnih kontrastov; v njej se mešajo satira, humor, ironija, groteska; ustvarja novo logiko in estetiko smešnega; združuje nezdružljive stvari, postavlja najsvetejše poleg najprofanejšega.
Druga stran modeme lirike ni imela v Murnovi duševnosti nikakršne opore, zato pa mu je prva ustrezala kakor za nalašč. Bil je nežen, bolehen, osamljen in preplašen mestni otrok, in rahla občutja ter melanhohčna refleksivnost moderne lirike so našla v njem najustreznejši odziv, ker so bila tudi del njegovega sveta. Vendar mu francoska lirika kmalu ni več zadostovala in obrnil se je k slovanskim pesnikom, k ruskim romantikom in Mi-ckiewiczu, pri katerih je iskal nečesa krepkega, vehkega, žar, patos, ponos. Ob slovanskih pesnikih pa je Mum - tako kot Kette - spoznal, kako je prava poezija vedno zakoreninjena v narodu, in tako je prek slovanstva našel pot k slovenstvu. Tu je začel pri zemlji in ljudstvu, ki je z njo v zvezi, in je v kmečki motiviki našel svoje pravo področje. - Veliko dela je posvečal pesniški tehniki oziroma izrazu; ker je bil človek nenavadno tanko razvitih čustev, je zanje nenehno iskal neobrabljenih, svežih izrazov. Prizadeval si je ustvariti svojo, novo formo, tako v besednem izrazju kakor v podobah, verzu in ritmu. Seveda tega dela še ni dokončal, a ravno ob kmečkih motivih, pri katerih mu ni do pripovedovanja, temveč do krepkih, določno izraženih linij in barv, je bil na najboljši poti, da premaga verbalizem in si prisvoji plastiko, v kateri temelji sugestivnost poezije. - Tako se Prijateljeva oznaka Mumove poezije stme v končno sodbo: »Aleksandrov je bil rojen lirik. V večini svojih pesmi se je še iskal, v svojih kmetiških se je našel. V njih je njegova pesniška fiziognomija... «'"
Ob podobi Murna, kakršno razgrinja pred nami obravnavani Prijateljev spis, se zbuja vrsta vprašanj, ki zahtevajo podrobnejšo obrazložitev.
Najprej je treba spregovoriti nekaj besed o teoretično-metodološkem ogrodju Prijateljevega pisanja. To je biografski in kritični esej, vendar lahko v njem brez težave prepoznamo osnovne poteze čisto določenega znanstvenega modela -1, i. literarnozgodovinskega pozitivizma." Prijatelj si predvsem prizadeva, da bi zbral vsa relevantna dejstva v zvezi
* Prim. poročilo o Murnovi ljubezni do Alme in o posledicah njene odklonitve, ki jih Prijatelj opiše z značilnim izrazom »bankerot sanj«. aER 1, str. 52fr-527). ' lER 1, str. 535 si. " lER 1, str. 547.
"Za naslednja izvajanja prim.; Darko Dohnar, Poezija in literarna zgodovina v delu Ivana Prijatelja, Primerjalna književnost 1, 1978, št. 1-2, str. 44-53; nekoliko predelana verzija: Dolinar, Pozitivizem v literarni vedi, Ljubljana, DZS, 1978, str. 86-97. (Literarni leksikon 5).
67
z Murnqvim življenjem in pesništvom in jih po možnosti tudi podprl z dokumentarnimi dokazi. Že njegovi lastni spomini imajo vrednost avtentičnega pričevanja, ker je bil pač Murnov sodobnik in prijatelj. Vendar se ne zadovolji s tem, ampak navaja tudi Mumova pisma in se sklicuje na pričevanja drugih znancev.'^ Toda za teoretično-metodološko oznako Prijateljevega teksta je dosti bolj od tega osnovnega empiričnega postopka pomembno to, kako izbira gradivo in kako ga prikazuje ter razlaga. To lahko na kratko strnemo v ugotovitev, da je po njegovem prepričanju Murnova poezija pristen izraz njegove osebnosti,njen duševni ustroj pa je mogoče prepričljivo razložiti po biografski poti, ker se je formirala v konkretnih doživljajih in pod empirično določljivimi zunanjimi vplivi.
Če poskušamo najti v tekstu silnice, ki bi ustrezale tainovskim ali siceršnjim pozitivi-stičnim determinantam, se izkaže, da Prijatelj ne pripisuje tako rekoč nobene vloge pesnikovemu rodu oz. poreklu v smislu biološke ali dedne determiniranosti. Res sicer izvaja posledice iz Murnovega nezakonskega rojstva, vendar sodi to popolnoma v socialno-em-pirično območje. Dosti večjo vlogo ima okolje, ki je, kot smo lahko ugotovili, predvsem socialno relevantno. Naslednji pomemben faktor je vladajoča literarna smer - evropska oziroma francoska moderna, ki je »zašla« tudi na slovenska tla. Prijatelj razlaga značilne lastnosti moderne literature kot izraz moderne duševnosti, tu pa se njegovo utemeljevanje ustavi, saj se več ne sprašuje o morebitnih zunajliterarnih in zunajduhovnih vplivih na oblikovanje moderne duševnosti oziroma jih samo nakaže s trditvijo, da se ujemajo s celotno tamkajšnjo, torej očitno nacionalno kulturo."
Ali je torej mogoče trditi, da je Mum kot človek in kot pesnik determiniran v pozitivi-stičnem smislu?
Prijatelj se o tem nikjer neposredno ne izjasni, niti ne uporablja termina determiniranost ali celo determinanta. Vendar tako sugestivno razlaga oblikovanje Mumovih bistvenih duševnih značilnosti z vplivi okolja in ključnih doživljajev, da zbuja vtis o nekakšnem nujnem, določenem, nemara celo zakonitem poteku. Podobno je z njegovo oznako Mur-na-pesnika. Funkcijo okolja oziroma sklopa zunanjih vplivov dobi tu vladajoča literarna smer, toda pesnik iz nje izbere, si prisvoji in samostojno razvija dalje samo tisto, kar se ujema z njegovim temeljnim duševnim ustrojem, česar pa ne dobi v njej, si poišče drugje, denimo v literami tradiciji (pri slovanskih romantikih, pri Mickiewiczu). Tako se, po Prijateljevih besedah, pesniška individualnost oddeli iz svoje dobe.'" Tudi tu nam avtor nikjer izrecno ne govori o nujnosti ali determiniranosti takšnega razvoja, vendar jo dovolj prepričljivo sugerirá, tako da si je ob danih predpostavkah nemogoče misliti, da bi se bil Murn lahko razvijal bistveno drugače. Osnovni deterministični vzorec je torej podan, da-siravno ni dosledno izpeljan in do kraja razvit (Tako se Prijatelj npr. sploh ne vpraša, kako da je Murn postal umetnik in to ravno pesnik.) Vendar tudi tak, kakršen je, povsem zadovoljuje potrebe esejističnega uvoda v pesniško zbirko, saj ga prekriva tako rekoč v celoti in mu daje potrebno utemeljitev.
V opisano idejno-metodološko mrežo razlage in argumentacije je vpletena vrsta konkretnih literarnozgodovinskih oznak, kritičnih stališč in eksplicitnih ali implicitnih vrednostnih sodb, ki bistveno opredeljujejo Prijateljevo recepcijo Murna.
Murn je za Prijatelja samo lirični pesnik; njegovo prozo omeni z enim samim stavkom in še tu govori le o podlistkih. To je najbrž treba pojasniti z dejstvom, da ni poznal kaj dosti Murnovih proznih spisov, ki so bili objavljeni pod psevdonimi ali anonimno in večidel šele pozneje evidentirani. Poleg tega očitno niti v slovenski literaturi niti v literaturi evropske moderne ni videl kaj dosti proznih del, ki bi jih lahko postavil ob velike stvaritve iz dobe realizma. Zato je razumljivo, da je bila njegova pozornost usmerjena izključ-
Prim. lER I, str. 533-534; več o tem Pirjevec, n. m., str. 336-337. " lER I, str. 535-537. " lER I, str. 535.
68
no v Mumovo liriko. V zvezi s tem je nekoliko presenetljivo edino to, da celo ob novelah Čehova ni bil zmožen opaziti svojevrstnih kvalitet Mumove proze."
Vidno mesto imajo v eseju vrednostne sodbe in stališča o Murnovem delu, ki pa jih ni mogoče povsem spraviti v sklad, ampak si delno celo nasprotujejo. Na eni strani gre za prepričanje, da se deh Murnov opus na dve fazi, da so umetniško dozorele le pesmi iz njegovih poznejših let, zgodnje pa nimajo prave umetniške vrednosti in pričajo le o napornem iskanju ustrezne forme in izraza" Na dmgi strani srečamo trditev, da je Mum umrl, preden je dozorel, da je sicer slutil prave umetniške cilje, a jih ni dosegel." Nekako na sredi med obema skrajnostma je sklep, da se je v večini svojih pesmi še iskal, v kmečkih pa se je našel, in da je v njih njegova pesniška hziognomija.'*
Nekaj opore za te trditve je utegnil dobiti Prijatelj v Mumovem lastnem odnosu do svoje poezije. Kot priča Mumova korespondenca, pa tudi njegovo ravnanje s pesmimi, je bil pesnik sam o sebi prepričan, da je napravil precejšen razvoj, saj je dokaj ostro sodil o svojih starejših pesmih, nekatere večkrat predeloval in jih dosti zavrgel: zbirko je zelo skrbno redigiral in res sprejel vanjo več pesmi iz zadnjih let Ta kriterij si je prisvojil tudi Prijatelj. Na njegov odnos do Mumove poezije pa je brez dvoma močno vplivalo tudi to, kako so jo presojali Kette, Cankar in Župančič." V njihovi medsebojni korespondenci in drugje je ohranjena cela vrsta izjav o Mumovih pesmih in tudi o njegovi človeški podobi, ki so marsikdaj izredno ostre (največ pri Cankarju) in pričajo o pravem nerazumevanju. Še prva rokopisna redakcija zbirke, ki je 1.1900 krožila med Murnovimi vrstniki, jih ni mogla docela prepričati o njegovi umetniški vrednosti. Šele v zadnjih mesecih njegovega življenja in po smrti se je najprej Župančičeva in zatem tudi Cankarjeva sodba o njegovi poeziji spremenila na bolje. Odmevi teh kritičnih ocen in postopnega priznavanja se nedvomno oglašajo tudi pri Prijatelju, ki se ne more povsem otresti pomislekov o Murnovi človeški in pesniški nedozorelosti.
Če si hočemo razjasniti, kakšen je globlji smisel takšnih njegovih sodb o Mumu, moramo razširiti kontekst našega dosedanjega razmišljanja in se vprašati, kakšen je Prijateljev odnos do sodobne slovenske in evropske literature. V ta namen si je treba najprej še enkrat ogledati njegov opis modeme evropske oziroma francoske poezije.^" Tu so nekatere dokaj ostre negativne sodbe tudi izrecno formulirane, poleg tega pa jih je mogoče razbrati v izbiri izrazov in v načinu opisovanja: celo v navidezno nevtralnih ugotovitvah se skrivajo pridržki, tako da ne more biti nikakršnega dvoma, da Prijatelj to moderno poezijo odklanja. S tem da navaja na prvi pogled nevtralne, v resnici pa negativne karakteristike, ji pravzaprav implicitno očita pomanjkanje pozitivnih vrednot, ki naj bi bile očitno bolj metafizične in etične kakor estetske. (To je npr. jasno razvidno v njegovi trditvi, da se je Mum odvrnil od moderne francoske poezije in šel iskat pozitivne vrednote - nekaj krepkega, velikega, žar, patos, ponos - v slovansko romantiko.) Priznava ji potemtakem le to, da je avtentičen izraz moderne duše in da se povsem ujema z »ondotno hiperkulturo«, iz katere izhaja.
Te ugotovitve so vsaj na prvi pogled v svojevrstnem nasprotju z našim izhodiščnim prepričanjem, da je bil Prijatelj sopotnik oziroma član slovenske moderne, o kateri pa na splošno trdimo, da je iskala stik s sodobno evropsko literaturo in v svojem ustvarjanju rasla iz njega. To nas po svoje opozarja, da slovenska moderna niti svetovnonazorsko niti literarno-estetsko ni povsem enotna. Kje je torej Prijateljevo mesto v njej?
Če prav premislimo njegove opredelitve moderne lirike v eseju o Mumu, se izkaže, da je ne zavrača v celoti, temveč samo eno njeno smer (dasiravno tega ne pove, temveč go-
Slodnjak sicer opozarja, da je Prijatelj 1. 1901 posvetil svoj izbor in prevod novel Čehova ravno Murnu (opombe k lER II, str. 452). " lER 1, str. 548. "lER 1, str. 518. " lER I. str. 547. " Glej opombo ŠL 5.
" lER 1, str. 535-537; prim. tudi 517-518.
69
vori o njej kot celoti). Večino njegovih oznak - ločevanje na spiritualno in senzualno območje, na izmučeno in bolno dušo ter na svobodno telo, nato pa prisluškovanje najrah-lejšim občutjem, na duhovnem področju nemoč, skepticizem, na drugi strani pa izraz svobodne igre instinktov, drastika, ironija, groteska, mešanje svetega in profanega, združevanje nezdružljivega, razvrednotenje stare logike in estetike - vse to je mogoče razumeti kot opredelitev dekadence in samo delno tudi impresionizma.^'
Prijatelj je že proti koncu devetdesetih let imel dokaj dober razgled po modemi evropski literaturi, vendar se je sam orientiral bolj po zgledih realistične^ psihološke proze, največ po mskih pisateljih, in mu je bila Cankarjeva (in nemara tudi Župančičeva) zgodnja poezija v znamenju dekadence prav tako tuja kot njune načelne programske opredelitve za njo. Pozneje, ko sta se usmerila v literamem delu vsak po svoje in je prišlo med njima do nazorskega razdora, se je Prijatelj postavil na stran Župančičevega optimističnega vita-lizma in ostro zavračal Cankarjevo delo, v katerem je videl destruktivni, pesimistični kri-ticizem v artistično izpiljeni formi.
Vendar ima Prijateljev literami nazor v prvih letih tega stoletja še dmge razsežnosti. Eno osrednjih mest zavzema v njem problem slovenske oziroma narodne umetnosti, ki ga je obšimeje razvil v nekaterih esejih o upodabljajoči umetnosti^' (in se pri tem tudi zapletel v neposredno polemiko s Cankarjem). Vendar pa je zastavljen že v eseju o Mumu, in trdimo lahko, da zavzema v njem skorajda osrednje mesto. Prisoten je že v ugotovitvi, da je Murn - tako kot Kette - ob slovanskih pesnikih spoznal, da je sleherna prava umetnost zakoreninjena v narodu, in da je prek tega našel pot k slovenstvu.^" Tako torej srečamo pri Prijatelju kategorijo nacionalne opredeljenosti, ki je v različnih variantah obvladovala razmišljanje o literaturi in sploh umetnosti od romantične filologije in kritike prek pozi-tivistične literarne zgodovine do začetkov duhovnozgodovinske smeri ob prelomu stoletja." Vprašati se je treba, kakšen pomen ima v Prijateljevem celotnem pogledu na literaturo: ali gre za eno izmed determinant v vzročno genetični shemi literature in umetnosti ali za ideološko nalogo, ki sili literaturo in umetnost k sodelovanju pri izpolnjevanju nacionalnega programa. Glede prve možnosti Prijateljev tekst ni popolnoma jasen, vendar bržkone ne gre zanjo, saj deterministična veriga niti v njegovi razlagi osebnosti niti v razlagi dobe oziroma literarne smeri ni speljana tako daleč, da bi segla do narodnega značaja ali narodnega duha kot ene temeljnih determinant Prej gre torej za dmgo možnost, saj Prijatelj izrecno postavlja zahtevo po slovenski, narodni umetnosti kot najvišji cilj, h kateremu naj se usmerja literarni razvoj.^' Tu pa se je treba vprašati, ali s tem ne določa literaturi neke funkcije, ki je v nasprotju z njeno estetsko avtonomnostjo - h kateri je težilo, kot je znano, tako hteramo ustvarjanje kot kritična in estetska misel modeme.
Odgovor na to je treba iskati v celotnem sklopu Prijateljevih pogledov na izvor, bistvo in funkcijo literature. Ti pogledi so se obhkovali nekako med dvema nasprotnima poloma: to je bila na eni strani njegova filološka in literarnozgodovinska izobrazba v znamenju pozitivistične metodološke orientacije, na drugi strani njegova pripadnost literaturi in
" o tem pričajo tudi imena avtorjev, ki jih Prijatelj na tem mestu navaja kot ilustracijo: Schnitzler, Hofmannsthal, Altenberg, Ver- \ laine, Baudelaire, ArisUde Bruant, MaeterUnck, izmed starejših le Heine: v tej zvezi pa se pojavita tudi Cankar in Župančič.       ! " O Prijateljevem razmerju do Cankarja in do Župančiča podrobneje razpravljata Slodnjak in Mahnič v navedenih spisih (op. 1). " lER 1, str. 538, 541,543.
" Prim. eseje Izprehodi po Parizu, Dunajska Secesija, Moderna manirá in Žmilkov Poc. Umelniški cilji ter Slodnjakove komentarje k njim v lER II.
" Prim. Dohnar, Pozitivizem, str. 50-52, 55.
" Prim.: »Kje je dandanes pri nas duša, ki bi obromala košček sveta, ki mu pravimo 'slovenska zemlja', pa bi se potem zamislila v skrivnost te zemlje in naroda, ki hodi od dne do dne bolj nezadovoljen po njej in ves zastrašen od bledih prikazni, ki nas je v poslednjem času z njimi kaznovala Evropa. Ves pekel se je razlil med naše ljudstvo. Kje je prerok, svečenik zdrave, sočne zemlje, močan mož, ki bi vsaj iz najboljših naših ljudi izgnal strahove, vse te bledične izrodke tuje kulture in poklical narod od tujega k do- ; mačemu delu? - Slovenska umetnost se išče, a naši mladi telenti mrjó. (,.. Aleksandrov:) »Napravil se je bil na pot, vodečo proti j templju naše umetnosü. pa je omagal sredi pota. On ni še nič povedal svojemu narodu, ker še ni bil prišel do tribune. AU z lastnimi ' koraki je zaznamoval pot. ki je na nji slutil cilje naše umetnosti. In da jo vidijo vsi, to pot, jo je začrtal s svojo krvjo, potrdil s svojim ¦ življenjem.« (lER I, 517-518).
70
kritično-estetski misli evropske modeme, zlasti simbolizma.^' Prva orientacija je temeljila na implicitnem pogledu na literamo delo kot proizvod determinirane osebnosti in s tem kot odraz empirične realnosti, v katero je vpeto po nastanku in večidel tudi po funkciji. (Ob tem ne smemo pozabiti, da se je Prijatelju med študijem slovenske literarne preteklosti izostril pogled ravno za preporoditeljski pomen literature, se pravi za njeno funkcijo v empiričnem socialnozgodovinskem svetu, v okvim narodnega razvoja.) Na dmgi strani je estetska orientacija v znamenju simbolizma vzpostavljala popolnoma drugačna razmerja, po katerih sodita literatura in umetnost kot izraz svobodnega individua v avtonomno estetsko sfero, ki je duhovne narave in nad sfero empirične realnosti. V prostom med tema dvema težnjama je Prijatelj iskal različne in čedalje bolj kompleksne teoretične rešitve. Tako je poskušal združiti nasprotja v polarni koncepciji pesnika in občana,^* se pravi ustvarjalca avtonomne poezije, ki se ravna le po zakonih lepote, in ustvarjalca literature, ki se podreja pragmatičnim, socialnim in moralnim kriterijem. Ta koncepcija pa je prinesla s sabo precejšnje težave za smotmo znanstveno, tj. zgodovinsko raziskovanje in tudi za vrednotenje, zlasti pri slovenski literaturi, zato jo je Prijatelj preobhkovaP' v koncepcijo literarne umetnosti, ki je po svojih osnovah in po nastanku sicer v določeni meri vezana na empirično realnost, vendar se kot delo individualnega ustvarjalca prebija iz determinističnih vezi in s svojimi vrhovi dosega avtonomno umetniško sfero; obenem pa ravno s tem, da ostaja zvesta svojemu estetskemu bistvu, opravlja tudi posebno funkcijo v narodnem razvoju, vendar ne več v njegovi empirični, socialnozgodovinski, temveč v metafizično teleološki razsežnosti. Zato Prijatelj trdi, da je umetnost oziroma literatura organična življenjska funkcija naroda, ki z njo išče pot k lepoti, njen literamozgodovinski prikaz pa slika, ki je ogledalo naroda in obenem reflektor, ki mu kaže pot navzgor in na-prej.'"
V eseju o Mumu vsa ta problematika še daleč ni razvita. Vendar pa s pomočjo nakazanih stališč, ki so se v celoti izrazila šele veliko pozneje, lahko zaslutimo glavne obrise tiste predstave o slovenski literaturi, ki je bila Prijatelju pred očmi kot idealni cilj in mu je tudi določala vrednostne kriterije.
Ker je literatura zanj izraz osebnosti ustvarjalca, jo najprej vrednoti po avtentičnosti izraženega doživljanja (poleg tega pa še po popolnosti oblike, tj. tehnike izražanja, in po medsebojni skladnosti vsebine in oblike). Takrat ko je Mum dozoreval v pesnika, je spoznaval poezijo evropske modeme, ki je »izraz modeme duše«. Kolikor je torej njegov duševni ustroj soroden določenim območjem te »moderne duše«, se lahko avtentično izraža s pesniško motiviko in tehniko, kakršna se je razvila v tej poeziji, in kohkor to tehniko obvlada, tohko so njegove pesmi umetniške. Vendar je pesnik pripadnik svojega naroda, in šele kadar njegova poezija izraža poleg individualnih tudi elemente kolektivne duševnosti, lahko doseže višjo vrednost Zato je umetniški vrh Mumove poezije njegova kmečka lirika, pesmi z motiviko domače zemlje in ljudi. To pa je tudi največ, kar je lahko Murn dosegel v kratkem življenju, dasiravno nam Prijatelj zatrdi, da bi bila Kette in on gotovo »šla dalje skozi vse sloje naroda do najvišjih ciljev njegovih«." Zastavljene so torej naloge, ki so v zvezi s cilji narodovega razvoja. Teh nalog pa ne more opraviti katera koli poezija, četudi je avtentičen izraz individualnega doživljanja v idealni umetniški obliki. Sklepamo lahko, da poezija, ki je izraz izmučene, bolne duše ali sproščene igre telesnih nagonov, za to ni primema; prav tako ne poezija, ki izpopolnjuje samo svojo artistično plat, ali tista, ki prevzema tuje literarne vzorce in vplive. (Ob tem nam postane bolj razumljivo, zakaj Prijatelj tako ostro zavrača odmeve dekadence v slovenski literaturi.)" Za
"O njej priča mdr zgodnji esej Perspektive. Estetičen načrt (lER II, str. 21-31; prva objava 1906). '^Pesniki in občani, lER II, str. 1-20. (Prva objava 1917).
^' v tekstu z naslovom Literarna zgodovina, ki je pravzaprav nastopno predavanje na ljubljanski univerzi leta 1919. (lER I, str. 1-36). »GlejIER 1, str. 36-37. >> lER I, str. 543.
" Prim.: »(...) oni, ki se love med kričavimi senzacijami tujih literatur (...) oni, ki poželjivo hlastajo po naplavini tuje, težke in opojne reke, razlivajoče se čez literami evropski trg in potem molče tišče pene, ali pa govore rjavojedko slino v obličje vsakemu, ki se jim približa« (lER I, str. 517; prim. tudi citat v opombi 26).
71
to je primerna in poklicana poezija, ki strogo varuje svojo estetsko avtonomnost, obenem pa vzpostavlja pozitivne ideale in vrednote ter odpira optimistično perspektivo, poezija, ki je izraz formiranega individua, močnega duha, tako da lahko deluje mobilizacijsko, ne da bi se podrejala pragmatični tendenci. Skratka, to po Prijateljevem tedanjem mnenju ne more biti Mumova in še manj Cankarjeva, pač pa edinole Župančičeva poezija." Zato Prijatelj trdi, da je Mum umrl, preden je dozorel, in da ni dosegel cilja naše umetnosti.
Naposled se je treba vprašati še to, kaj je Prijateljevi recepciji Muma omogočilo tolikšen odmev in vpliv.
Razlogov za to je več. S tem da je Prijatelj ustoličil Murna kot umetnika, kot enega izmed četverice avtorjev moderne, je hkrati tudi jasneje začrtal fiziognomijo cele skupine ter jo podprl pri njenem uveljavljanju. Če gledamo samo v glavnih potezah in zanemarimo notranjo diferenciacijo, je torej izražal težnje, cilje in kriterije smeri, ki je prevzemala vodilno vlogo v slovenski literaturi. To dogajanje pa je bilo v nekem smislu zakonito in ne naključno, saj je uspešen prodor moderne morala spremljati pripravljenost na sprejem pri širšem občinstvu. V tem sklopu je lahko tudi Prijateljev prikaz Murna naletel na tako ugoden odmev.
Prijateljeva interpretacija Murna pa je bila tako učinkovita in prepričljiva tudi zaradi tega, ker si je njegovo pisanje pridobilo avtoriteto še po drugih vidikih: avtor je bil sam neposredna priča Mumovega življenja in literarnega delovanja, poleg tega pa je svoj prikaz argumentiral in mu dal teoretično ogrodje, ki se je ujemalo z vladajočim znanstveno-me-todološkim modelom.
Spričo vsega tega lahko ugotovimo, da je Prijateljeva interpretacija Murna obdržala veljavnost in prepričljivost, dokler je na Slovenskem prevladoval tak tip hterature in kritičnega mišljenja o njej, kakršnega je uveljavila modema Šele po nastopu dmgih smeri, ki so prinesle s sabo bistveno drugačne Upe poezije, so bili mogoči tudi drugačni pogledi na Muma. Kljub temu je Prijateljev esej ohranil v zvezi z Murnom vrednost m^kakšnega, če lahko tako rečemo, klasičnega dela. Ker pa po drugi strani predstavlja tudi enega prvih uspešnih poskusov uveljavljanja pozitivistične literarnozgodovinske metode, je obdržal podobno mesto tudi v zgodovini naše literarne vede. "4
Vatroslav KalenK
Filozofska fakulteta v Ljubljani
IZ SOCIOLINGVISTIČNE PROBLEMATIKE JEZIKA HRVATSKE KNJIŽEVNOSTI 19. STOLETJA
Kmalu bo preteklo sto petdeset let, odkar je peščica intelektualnih zanesenjakov, fanta-stov, takratnih aristokratov in meščanskih pustolovcev začela svojo tekmo s preteklostjo, sedanjostjo in vsečasnostjo, sto petdeset let, odkar so horvati, ilirci, hrvatski, narodni in ilirski preporoditelji ter prosvetitelji pričeli boj, da bi prerash vsiljeni in podedovani lo-kalizem, provincializem, svoje in tuje zapečkarstvo; stopetdeset let - in vsak., kdor želi, še zmeraj lahko sliši to bobnenje tekme s časom. To je bilo brez precedensa in brez zgleda v vsej naši dotedanji zgodovini.
" Več o tem pri Slodnjaku in Mahniču v navedenih spisih (gl. op. 1).
72
o ilirizmu je bilo do danes mnogo napisanega in brez dvoma se še bo mnogo pisalo. Kajti pomembna gibanja so pomembna tudi zato, ker jih je težko do kraja in brez ostanka ovrednotiti; pogosto pa je to tudi nepotrebno, saj dosegajo svoj pomen ravno v odprtosti, ne pa v dokončni definiciji.
Lahko napravimo, kakor nas je volja: ocene, cenitve, komentarje, mistifikacije in zamol-čevanja, povzdigovanja in hvalnice lahko ali sprejemamo ali zavračamo, kakor hočemo; svoj mit lahko vzpostavimo tako, da porušimo tujega, ali zrušimo svoj mit tako, da glo-rificiramo tujega. Vendar pa bo vprašanje mita tudi nadalje ostalo odprto v vseh tistih primerih, ki so alternativa pragmatični omejenosti. Za ilirizem namreč že sto petdeset let veljata vsaj dva demistificirana in stvarna nauka: v divji tekmi se samo za dobrim konjem dviga prah, ali: dober konj ima sto napak, slab pa samo eno.
Danes je v glavnem znano, česa ilirizem ni prispeval v nikako dediščino, nedvomno pa bo naloga bodoče literature predvsem to, da končno najde in opiše tisto, kar je dejansko dal. Ob primarnem sociološkem pristopu bo skoraj nemogoče obiti dejstvo, da je štel Zagreb tridesetih let prejšnjega stoletja komaj osem tisoč prebivalcev. Na ta mali, stisnjeni prostor provincialnega avstrijskega mesteca, katerega ulice so bile načičkane z nemškimi izveski agramerskih kramarjev, v te družbe in sestanke, na katerih se je govorilo nemško in madžarsko in kjer je bilo potrebno jezik »z dijačkim zlahkotiti«, med deset ah dvajset ilirskih perjanic, na ta mali, stisnjeni in zakotni prostor se je prvič v naši zgodovini zgnetla vsa Jugoslavija, ali, sodobneje povedano, zbrali so se vsi naši narodi in vsi so pridobili. Preskušali so se, ocenjevali, spoznavali in konstituirali; Kopitar, Vraz, Prešeren in Vuk so izrekli svoj »da« in prisluškovali svojemu »ne«. Bosna in Hercegovina dobi svoj Pogled u Bosnu Matije Mažuraniča, Črna gora dobi Smrt Smail-age Čengiča v toliki meri, da npr. Rusi to delo dolgo vrsto let prevajajo pod naslovom Černogorcy (1866), tu pa se bosta pojavila tudi brata Miladinova in pričela sodobno zgodovino makedonske književnosti.
Pred tem se še nikoli ni zgodilo kaj podobnega. Vse to bo pustilo trajne posledice. Najpomembnejša med njimi je vsekakor, da postane ilirsko gibanje viden in razpoznaven korelat za lastno konstituiranje in lastno organiziranje, tisti opazni člen družbene, kulturne, znanstvene, književne in jezikovne dihotomije v vsakem iskanju vprašanj lastne odgovornosti in lastne identitete. Na rešetu ilirskega gibanja so nastale naše epistemologije, na njem je vsakdo lahko našel tisto, kar ima, in tisto, česar nima. V tem je nemara razlog nenehnemu zanimanju za ilirizem in prav to je najbrž njegova trajna zasluga
Vsa gibanja take vrste kasnejši rodovi radi uvrstijo v tisti nadzemeljski prostor, v katerem je resničnost oddaljena od mita in mistike samo korak. V teh meglicah, v katerih vlada čustvo, v dimu, v katerem je objektivno dejstvo samo dokaz za lastno ekskluzivnost in lastno frustracijo, je skoraj nemogoče ne pričakovati tudi raznih zablod, svojevrstnih ek-stravagantnosti, srditih obtožb in pristranskih sodb.
Za velike ljudi in pomembna gibanja se spodobi, da so nerazumljeni, vsaj ob svojem času. Pa vendar, samo redki posamezniki in redka gibanja imajo čast, da se jih ne slavi zaradi tistega, kar so naredili, ampak zaradi tistega, česar niso.
Ilirsko gibanje je, menda, najprej vsem Hrvatom dalo en knjižni jezik, eno združujočo književnost, odreklo se je kajkavščini in manj čakavščini, v književnost je uvedlo štokav-ščino, konstituiralo je tako imenovano moderno književnost, dalo sodobni pravopis in tako dalje - to se vztrajno ponavlja v naših učbenikih, priročnikih, leksikonih, enciklopedijah, v strokovnih, popularnih, pa tudi znanstvenih razpravah. Na kratko: težko se je temu izogniti. Vendar pa vse to ni tako preprosto.
Kot je bilo že enkrat povedano: če sta bila Stjepan Ivšič in Miroslav Krleža prva, ki sta opozorila javnost, da se s kajkavskim dialektom v naši kulturni zgodovini neupravičeno
73
ravna kot s provincialnim, odtujenim in organsko nesposobnim idiomom,' je bil Dalibor Brozovic tudi tu prvi, ki je ponovno utemeljeno podvomil o projekciji kasnejših lingvističnih pojmovanj na pridobitve ilirskega preroda.^
Sicer pa si to pobliže poglejmo. Hrvatski narodni prerod se da z različnimi definicijami z različnih gledišč različno opisovati, z gledišča socialnih kategorij pa je njegov opis približno tak: Hrvatski narodni prerod začne novi razred, buržoazija, in to del njene inteligence, ki je pretežno pripadnik novega rodu. Ko pride ta razred v vodstvo, odstranjuje ostanke hrvatskega fevdalnega srednjega veka, ki je postal največja ovira usklajenemu prizadevanju vseh narodnih sil, da se prebije v sodobne družbene in proizvodne odnose.
Pri tem ilirci uresničujejo ali začno uresničevati naslednje naloge: prodor v politična telesa, predvsem v hrvatski sabor,- kreiranje samostojne politične koncepcije tako nasproti Avstriji kot nasproti Madžarski; ustanavljanje časnikov; ustanovitev stalnega književnega časopisa; nabava tiskarne; splošna ljudska prosveta in s tem v zvezi ustanavljanje čitalnic; ustanavljanje knjižnic; utemeljitev hrvatskega gledališča; ureditev osnovnega in srednjega šolstva; osnovanje vseučilišča; osnovanje znanstvene akademije; konstitucija popolnih znanstvenih disciplin na sodobnih osnovah: od bogoslovja, filologije, prava, medicine in etnologije do biologije, kemije, botanike in mineralogije; praktična in znanstvena afirmacija teatrologije, muzikologije in likovnih umetnosti; objavljanje leposlovnih del, narodnih, ljudskih, šolskih učbenikov in priročnikov; popoln koncept širokega in raznovrstnega prevodnega in izvirnega založništva...
V celoti je bil to zares ambiciozen dolgoročen načrt, ki ga ilirci seveda v petnajstih letih svoje ilirske aktivnosti niso izpolniU, ki pa se je v naslednjih razdobjih polagoma in zanesljivo izpolnjeval.
Za ta naravnost fascinantni načrt brez tekmeca v preteklosti so kreirali ilirci tudi svojo jezikovno politiko: v vso to pisano, bogato in raznovrstno politično in kulturno dejavnost so ustoličili štokavski idiom, in to ne samo zaradi njegove razširjenosti, kot največkrat mislimo, ampak tudi zato, ker je bil ta štokavski idiom že stoletja prisoten v vseh bistvenih manifestacijah hrvaške kulture. Odpora, kot vemo, ni niti bilo, če pa je bil, je bil simboličen in pravzaprav ekstravaganten. Tipičen dokaz za to je Draškovičeva Disertacija. Težave take poteze niso izvirale iz dejstva, da, baje, kajkavci ne znajo štokavsko, kot se je to kasneje pogosto in včasih škodoželjno poudarjalo, ampak iz dejstva, da za nastop na primer na politični tribuni ni bilo nikake domače tradicije in zato tudi nobene terminologije. To je bilo šele treba ustvariti in zato Draškovič, kar je danes nekoliko smešno, daje najrazličnejše razlage, pa tudi cel slovar,' da bi pojasnil, kaj pravzaprav mish. Vse to pa se je kasneje, izmenoma, pojavljalo v šolstvu, v pravu, v filologiji in na celotnem področju znanosti. Nato pa - kot da se je to golo dejstvo pozabilo. Čez šestdeset let je bilo vse nenadoma videti tako, kot da so porodne težave pri ustvarjanju sodobne terminologije posledica neznanja oz. spremembe narečnega idioma. »Takrat se je pisalo o 'priestolniku francezkem' (dauphinu), da je bil pozdravljen z 'davoriami' (canzone di guerra). 'Tajno-pisom' (s šifro) ali 'brzopisom' (s stenografijo), 'poviesno dokazovlje', 'polaganje računah', 'natrag datirati' (postdatieren), 'činitba'. 'Daždomjer' (pluviometre) na Sljemenu pokazao je ...' 'Odužba', 'igrokaz', 'razugljiti' (décarboniser), 'desetni ulomak', 'piknja', 'črknja', ili 'piknjočrknja' (semicolon). 'Piknja dielilja' (decimalna tačka). 'Tezulja'. 'Krasnoslovljenje'. 'Kolobar'. 'Klonomjer' (dekhnometer). 'Gulitba'. 'Jednačba' (ta je ostala). 'Stabloslovlje' (genealogija), 'kitoškrge'. 'Likopisno mjerstvo' (deskriptivna geometrija). 'Šestar', 'šestilo'. 'Priekutan' (diagonalen). 'Trojako-bo-stihovlje' (tercina). 'Dvodomni sustav'. 'Dobavna pogodba'...« pravi Krleža."
' Dalibor Brozovic: Jezično značenje hrvatskog narodnog preporoda. Kolo, 8-9-10, Zagreb 1966.
^ O. C; tudi v: Hrvatski jezik, njegovo mjesto unutar jugoslavenskih i drugih slavenskih jezika njegove povijesne mijene kao jezika hrvatske književnosti, v knjigi: Hrvatska književnost u evropskom kontekstu, Zagreb 1978.
' Janko Draškovič: Disertacija ihti razgovor... Karlovac 1832; glej Grada za povijest književnosti hrvatske, 12. Zagreb 1933. * Miroslav Krleža: Djetinstvo i drugi zapisi. Zagreb 1972, str. 83-84.
74
Kar pa zadeva odnos do kajkavščine in čakavščine, ni niti enega resnega dokumenta, ki bi postavljal ostro pregrado proti tema dialektoma, celo ne v smislu različnih ocen organske veljavnosti, primernosti ali neprimernosti, niti enega resnega dokumenta o »metanju skozi okno«. To bi bilo sicer v okviru ilirske koncepcije tudi odveč pričakovati. Nasprot-, no. Celo kadar se govori o tako imenovanem splošnem, primarnem in višjem interesu, j niso zaprta vrata niti enemu narečju in niti slovanskim jezikom. Povsod je prevladovalo j načelo dejanske možnosti in konkretnega reševanja.^ Sumničavost, naravnost nadzor-, ništvo, so prinesle šele kasnejše generacije.
Problem pisave oziroma pravopisa je bil, kot vemo, reduciran na reformo latinice, in to delo je bilo opravljeno po zgledu drugih podobnih reform latinice. Normalno je bilo pri-1 čakovati težave, ki so se zares tudi dogajale, in normalno je bilo pričakovati tudi kasnejše ! intervencije. Vse je bilo nazadnje v tesni povezavi s hrvatsko tradicijo in s skupnimi zna- : čilnostmi evropskih in slovanskih romantik.
In nazadnje: tretji poseg hrvatskih ilircev na področju jezika je bil v jeziku umetniške i književnosti, leposlovja. Sam ta poseg je sijajen dokaz, da so ilirci načelno razlikovali leposlovno raven jezika od na primer časopisno-šolsko-učbeniške oziroma sploh termino-, loške (diskursivomatske) ravni. Ob dveh kontinuiranih hterarno-estetskih poetikah, ob klasični poetiki in poetiki ljudskega izročila, ustoličijo ilirci še tretjo: dubrovniško-dalma-tinsko. To je bilo zavestno ravnanje, povsem v skladu s splošnimi ilirskimi koncepcijami, \ po katerih se mora tradicija spremeniti v revolucionarno sredstvo, če pa to ni mogoče, se i je treba tradiciji odreči. Vse to je poudaril sam Gaj v svojem Proglasu od 3. decembra 1836. leta, ko je rekel, da je to jezik »... s katerim smo si živi in neizčrpni in nam samo zaradi naše odtujenosti dosedaj zaprti vir prekrasnih ljudskih pesmi ponovno odprli: s katerimi smo si neprecenljivo književno bogastvo štiridesetih ali več izvrstnih (klasičnih) pisateljev ilirskega Parnasa iz starih ilirskih Aten - Dubrovnika (Ragusae) in druge zelo po- ¦ membne književne proizvode kot našo staro dediščino po prirojeni pravici spet prilasti- i li.«' Še izraziteje in podrobneje je o tem razmišljal Dimitrije Demeter, ki v svojem članku i MisU o ilirskem knjižnem jeziku (Danica 1843) pravi: »Ljudje, ki se imajo v naši domovini za izobražene, mislijo, da v našem jeziku razen nekaj bednih koledarjev in molitvenikov za otroke in kmete ni najti nič pisanega... Da, ljubeznivi rojaki, mi imamo prekrasen jezik in v njem napisanih mnogo izvrstnih stvari, s katerimi bi se najbolj izobraženi narodi prosvetljene Evrope radi ponašali, če bi bile njihove.«'
Demeter izrecno pravi, da mora imeti vsak knjižni jezik dve ravnini oziroma dva dela... »Kot se človek deli v dva dela, to je v čutnega in duhovnega (srce in um), tako mora biti tudi popolni knjižni jezik dvojen... Prvi, to je pesniški jezik mora, če želi, popolnoma in v celoti zadostiti vsem zahtevam občutenja (estetike)... drugi pa služi umu za sredstvo, s pomočjo katerega občuje z ostalim svetom.«'
Demeter je tudi nadalje zelo jasen: »... dokazati hočemo, da ima dubrovniški jezik, poleg j popolne blagoglasnosti, tudi tisto okretnost, brez katere krila fantazije omahnejo; če pomislimo, da imajo naši pesniki na voljo, prek vseh teh obsežnih svobod, najboljše prave slovanske besede in izraze, ki jih je najti v katerikoli deželi, kjer se govori katerokoli pod-narečje, ki je podlaga dubrovniškemu jeziku, moramo vzklikniti, da morajo zavidati svobodi naše muze vse druge in da imamo mi popoln pesniški jezik.«'
Demeter nadaljuje: »O naši prozi (to je o neleposlovnem jeziku) žal ne moremo reči istega Slovnice, ki so jih izdali v zadnjem času nekateri naših najzaslužnejših rojakov, so prvi ]
' Plim. Sbirka nškojih rž^ifa, koje su ili u gomjoj ili donjoj Ilirii pomanje poznane, Danica 1835; cl. tudi Z. Vince- Putovima hrvatskooa ¦ književnog jezika, Zagreb 1978, str. 245-246. ;
' Ljudevit Gaj: Proglas. Danica, Zagreb, 3. prosinca 1836. i
' Dimitrija Demeter: Misli o ilirskom književnem jeziku. Pet stolječa hrvatske književnosti, Zagreb 1968, str. 30 i
' O. C. str. 33-34. 'O. C. str. 39.
m
kamni, na katerih se bo temelj za naš prozni jezik šele gradil; kje pa je še ponosna stavba? ... Čeprav bi naši slovničarji s to pomanjkljivostjo odpravili tudi vse druge pomanjkljivosti naše slovnice, mi vendar zato učenega jezika ne bomo imeli do takrat, dokler ne bomo imeli učene družbe in v vseh vrstah znanosti domačih izobraženih glav, ker so samo taki možje v stanju določiti natančno ustrezne izraze za vsak pojem.«'"
Zares, ni jasnejše razlage ilirskega jezikovnega koncepta.
Da bi spoznali ta koncept v celoti, lahko dodamo samo še nekaj o odnosu do tujih jezikov. Tu so ihrci ostri nasprotniki nemščine in madžarščine, mnogo blažji pa so do latinščine: ne samo zato, ker latinščina ni neposredno ogrožala narodnega statusa, ampak tudi, ker pomeni hrvatska latiniteta trajno in skoraj ontološko značilnost hrvatske književnosti in znanosti.
Ilirski jezikovni koncept je jasen in razumljiv. V mnogočem je preprosto posledica zdrave presoje, pri kateri je bil glavni arbiter stvarnost pojava, vsaj iz hrvatske perspektive. Če je neobziren do drugih kulturno - zgodovinskih konstelacij, je preprosto zato, ker peščica delavcev zares ne more opraviti vsega dela, za kakršno je potrebna armada pomočnikov in nazadnje tudi polna blagajna. Naravno je, da je ponekod moralo priti do kratkega stika. Še na prelomu stoletja je Krleža kot deček priča tega jezikovnega posega: »Besede kot: 'pismoslikar', 'pokostar i ličilac', 'zrakoplov', 'skladištar', 'podplat', 'drvarnica', 'tiskara', 'dosjetka', 'zagonetka', 'jeftimba', 'dražba', 'pecara', 'dušobrižnik', 'pločnik', 'glazba', 'gla-sovir', 'ravnatelj','lakrdija', 'dionica', 'njegova uzoritost stožemik', 'stojna latinica' (anti-kva), 'glasoslovje' kot 'nauk o glasih', 'stupnjevanja glasaka', 'leča' (lupa), 'sitnozor', 'dale -kozor', 'ploha ledca' itd., vsi ti neologizni za nas niso bili umetne tvorbe, 'kovanice', nastale šele pred desetletjem, ampak žive shke, ki se ujemajo z našo predstavo o pojavih, predmetih in pojmih. Nam besede kot 'kolodvor', 'glazba' ali 'stožemik' niso bili lingvistični problemi, ampak neposredne plastične žive shke, sestavni del našega jezikovnega urbaniziranega načina izražanja, postale so konvencija, o kateri nihče ni dvomil, s problematiko katere si ni nihče razbijal glave, sestavni del našega izraznega inventarja.«" To je razumljivo vsem tistim, ki poskušajo delati kakršnekoli primerjave. Vendar pa je še vedno prava skrivnost, kdo je začel in kdaj se je začelo ilirskemu prerodu pripisovati tisto, česar v njegovih temeljih ni bilo, kdaj se je začelo s preobračanjem. Približno vemo, da je to delo naših dragutino-kueno-hedervarijevskih mislecev, še vedno pa je neznana tista usedlina, ki bo hrvatsko lingvistično misel druge polovice 19. stoletja popolnoma ločila od hrvatske književnosti. A kdorkoli bo našel dovolj časa in volje za primerjavo med književnostjo, znanostjo o književnosti in znanostjo o jeziku, se bo moral zamisliti. Morda je danes tudi zlobno obtoževati posameznike zaradi odklonov in sumljivih namenov, kot je morda zlobno obtoževati tudi tiste, ki so se na razpotju obrnili.
Pa vendar, morda se niti v enem prostom niti v enem času tiste mračne in ž alostne kueno-hedervarijevske dobe, ki je v matricidnem krču ravnodušno pokopavala nesvoje ideje, v eni od najtemnejših dob avstro-ogrske monarhije, ni pojavljala tista stalna utrujenost, ravnodušnost in f atalistična praznina kot v času secesijske filologije. Dunajske secesijske filologije, ki je teorijo dmžbenega prakticizma podtikala kot metodologijo književnega dela in oceno njegove kvalitete, vse avtohtone književne vrednote pa je s tako ustaljeno prakso preprosto potisnila v duhovno in kulturno provinco. Namesto jasnega književnega koncepta, ki so se ga držali književniki, ne pa tudi književna historiografija in še manj znanost o jeziku, je naenkrat zavladala dogmatična in bmtalna brezobzimost V nepre-cizni termin knjižni jezik se je tlačilo karkoli, in to v glavnem surovo blago. »Če se kdo loti pisati o naši stari književnosti«, pravi Tomislav Maretič, »na osnovi našega kulturnega razvoja, ne pa na osnovi estetskih špekulacij, bo lahko našel mnogo zanimivih stvari
'»o. C. str. 39-40
" Miroslav Krleža: Djetinjstvo i drugi zapisi. Zagreb 1972, str. 83.
76
tudi pri drugače dolgočasnem piscu, kakršen je na primer Marko Marulič, o katerem se vsi, ki so ga brali, strinjajo, da njegova pesniška vrednost ni visoko nad ničlo.«'^ In dolžnost literarne zgodovine je, po Maretiču, naslednja: »Zase si torej zamišljam nalogo hrvatskega ali srbskega literarnega zgodovinarja za staro in srednjo dobo naše hterature v tem: naj nam prikaže našo veliko nesamostojnost v kulturnem razvoju, to je, da se naš narod kljub vsej svoji veliki nadarjenosti, ki mu je ne more odrekati niti sovražnik, ne bi niti v preteklosti niti v sedanjosti dvignili do tohke kulture, če ne bi bil pod oblastjo kultur tujih narodov in če se ne bi sinovi našega naroda izobraževali po tujih vzorih.«''
Resničnost je v hrvatski književnosti drugačna Tri temeljne ilirske poetike ostanejo trajna vrednost književnoteoretskega nazora hrvatske književnosti. »Na tej strani Sotle se je tako začela pustolovska pot književnosti, ki bo v tradiciji dubrovniških postpetrarki-stov, pa prek Držiča in Marula, prek Zoraniča in Kačiča trajala od Katančiča in Mažu-raniča vse do Kranjčeviča in Matoša«'" Te poetike se sčasoma izpopolnjujejo v svojih sociološko in filozofsko spoznavnih parametrih. Štokavski idiom raste obenem s književnostjo, pospešeno in z nezmanjšano prizadevnostjo se izpolnjuje prav tista praznina, kot jo imenuje Demeter, ki je daleč zaostajala za jezikom književnosti. Jezik v književnosti in knjižni-standardni jezik sta neločljivo povezana s skupnimi vezmi enotnega organizma. V tem objemu v prvem trenutku kot da ni bilo prostora za druge simpatije.
Pa vendar niti Šenoa niti Kovačič niti Gjalski ne pozabljajo popolnoma svoje ljubezni iz otroštva: kajkavskega dialekta'^ Šele moderna na široko odpre vrata. Nihče drug kot A. G. Matoš išče svojo identiteto v tronarečni stvarnosti hrvatske književnosti: 1. 1900 se vrača h kajkavskemu dialektu, a ne kot pojavnosti opisne dialektologije, ampak kot spoznavnemu konceptu nove modernistične poetike. Tudi drugi ne mirujejo. Vladimir Nazor objavi 1. 1908 Galjotovo pesem, Tin Ujevič 1. 1910 Petra Zoraniča (s posvetilom A. G. Ma-tošul) in 1. 1914 Oproštaj.''' Tako imenovana regionalno-narečna poezija (in kasneje tudi proza) se je ponovno konstituirala v hrvatski književnosti kot povsem specifičen, pa tudi avtohton segment »Dokler se vsa ta narečja še med seboj dotikajo in mešajo v toUki meri, da na primer čakavščina, ki je že tudi sama načeta z dubrovniško štokavščino, sega vse do Pergošiča, srednjedalmatinske vplive pa najdemo v verzih čakavca Petra Zrinjskega,
"Tomislav Mareuč: Ivan Broz. Črtice iz hrvatske književnosti, Rad 89, Zagreb 1888, str. 226. " O. C. str. 225-226.
" Miroslav Krleža: Djeünjstvo i drugi zapisi. Zagreb 1972, str. 80.
" August Senoa: De mira duorum kaputorum metamorphosi, seu Cudnovita dveh kaputov zmešarija Zagreb 1873; Ksaver Šandor Gjalski: Pod starimi krovovi. Zagreb 1886.
Za dialektno recidivo v hrvatski književnosti ni brez pomena, da je Matoš svoj Hrastovački nokturno vključil v povest Nekod bilo - sad se spominialo, da je Nazor vključil Galjotovo pesem v povest Veli Jože in da je Tin Ujevič objavil Petra Zoraniča v Savreme-rtikovem hljtonu! Ta sonet je manj znan, zato ga navajam v celoti:
Petar Zoranič (A. G. Matošu)
Hrvatina baščinica, krune slavne, Jazika i versa harvatskoga, glas Blažen i slovuči biti če, i čas' Harvata do njega pisni starodavne.
Dokole planine i doline prem ravne, Naše župne bašte baštinit če slas' Jabuka u krilu dekle Vile, i stas Živuci bude harvatskih. Zač davne
Netlačene staže sada put su naš Proz gizdav perivoj. Pastira Marula Začlnjavca druže, poju svirale
Milopojke tebi, i gremo k tebi baš Naresit cvicem mirisnih te jarula, Ča lipe su ruke deklic birale.
77
v nabožni prozi Franja Glavinica iz Kanfanara, v cerkvenih zgodbah frančiškana Rafaela Levakoviča iz Jastrebarskega ali celo v kajkavskih spisih Ivana Belostenca, in narobe, dokler določeno (čeprav majhno) število kajkavskih izrazov sega celo do Maruhčeve Judite, se je tudi problem skupnega knjižnega jezika zastavljal vse bolj neposredno in nujno, in praktične potrebe so silile ljudi, da vse bolj pogosto mislijo o tem vprašanju.«" V tej regionalni recidivi najdemo pomembna imena hrvatske književnosti: Matoša, Nazorja, Uje-viča, Krležo, Gorana Kovačiča... vse do Mladena Kerstnerja in Vesne Parun.'*
Hrvatska filološka misel 19. stoletja, ki je daleč preživela svoj čas, pa je imela svoja stališča. Ni je zadeval niti pojav narečne recidive niti sodobna književnost sploh. Popolnoma gluha in slepa za vse književne dogodke, pa tudi za jezik v njih, je vztrajno analizirala eno samo poetiko hrvatske književnosti, namreč ljudsko. A1. 1906 pravi Matoš, ki je bolj štokavski od mnogih naših proštokavskih Ungvistov mislecev: »Beograd - končno vendar! Kot iz ogromne ječe sem prišel v mesto, kjer sem svoboden in kjer tudi kralj govori bolje hrvatsko kot mnogi hrvatski 'patrioti'. Pa vendar, zahrepenel sem po mestu, kjer zveni sladki kaj najlepše na svetu.«"
Piknja, učita skupaj, in ne razUkujeta ničesar, Tomislav Maretič in Vatroslav Rožič,^" piknja, to je kajkavsko. Boljše je štokavsko točka, kar je rusizem, ali tačica. Tako pravita in ne treneta z očesom: ^^^^ ^^ ^^^i taji.
Zar ne vidiš kako radi
Hrabar junak uspreč zimu,
Što mu s one piknje male
Po svem tijelu mrazne valja vale?^'
Što mu s one točke male
Po svem tijelu mrazne valja vale?
Ne, Mažuraniču se to ni zgodilo. Zgodilo pa se je drugim: Šenoi, Kovačiču, Kozarcu, Gjal-skemu...
Nekritična panglorifikacija poetike ljudskih pesmi, zlasti zunaj hterature (proti kateri kot delu hrvatske književnosti nihče ne more imeti ničesar) je povzročila še eno neprecen-
Za celotno to recidivo je značilen tudi Puntar Grabancijaš Ivana Gorana Kovačiča, z jasno asociacijo na Matoša:
On »stara hiža«; on, puntar grabancijaš; On, slavni dijak; on, svetski vandrokaš. Je prvi videl da naš je krepal Maj -I pustil sozo žuhko kudi KAJ.
Nokturno grički, i Menje hrastovačko. Hrvatsko, dijačko, kmetsko i seljačko, I vavek betek i vavek huda smrt, I zorje naše pot vavek zaprt
Ostavit krnico, ostavit našo noč, Ostavit galge - vteč od doma proč. I pun se svetla vrnit v stari kraj,
I bit trubenta, og'nj, strela, punta! A znat da vrhu hrvatskega grunta KAJ je kletva, i jok, i jok je KAJ.
Marin Franičevič: Problem dijalekata u hrvatskoj književnosti, v knjigi: Panorama hrvatske književnosti XX stolječa. Zagreb 1965, str. 750.
'* Komedija Vesne Parun Magoreči otok je napisana v vseh treh dialektih.
" Antun Gustav Matoš: Od Zagreba do Beograda. Pet stolječa hrvatske književnosti, III, Zagreb 1967, str. 274.
"• Vatroslav Rožič: Barbarizmi u hrvatskom jeziku. Zagreb 1908: Tomislav Maretič: Hrvatski ili srpski jezični savjetnik. Zagreb 1924.
" Ivan Mažuranič: Smrt Smail-age Cengiča. Zagreb 1968, str. 103.
78
Ijivo škodo. Škodovala je hrvatski književni historiografiji, in to ne samo v periodizaciji, ampak tudi v samem pristopu h književnosti kot umetnosti. V trenutku, ko je novošto-kavski idiom postal sakrosankten, ko je postal splošno merilo tako književne sodobnosti kot tudi književne kvalitete, je bilo vse zunaj njega v hrvatski književnosti preprosto de-klasirano. Periodizacija se je vrtela v začaranem krogu, bolj ali manj pa shemi: hrvatska glagolska književnost, dubrovniška od 15. do 18. stoletja, dalmatinska od 16. do 18. stoletja, splošna protestantska 16. stoletja, kajkavska od 16. do 18. stoletja, književnost hrvatskih fevdalcev 17. stoletja, bosanska književnost 17. in 18. stoletja, slavonska književnost 18. stoletja..In tako dalje.
To se je moglo zgoditi, in zgodilo se je, v okviru estetske ideologije, v kateri je jezikovna (to pa v hrvatskem primeru pomeni tudi geografska) karakteristika postala razpoznavno estetsko merilo nasproti drugi jezikovni karakteristiki. Tako se književnost ni merila niti po duhu, niti po vsebini, niti po idejah, niti po medsebojnih vplivih, čeprav prav ti parametri kažejo njeno povezanost, ampak se je merila po jezikovnem idiomu najnovejšega tipa. Ni torej čudno, da je bila bolj razkosana, kot je v resnici bila Parametri naše perio-dizacije so bili naravnost nasprotni z idejami prav iste književnosti, v nasprotju z idejami Luciča, Zoraniča, Frankopana, Kuhačeviča, Brezovačkega, Krleže in mnogih drugih. Dovolj je, da odpremo Hrvatsko književnost - književnost ilirizma Antuna Barca, pa vidimo, v kakšni kaši so se znašli naši književni zgodovinarji. V uvodnih poglavjih svoje knjige je Barac prav utesnjen s tezo: ilirizem je »s polno pravico« odbil kajkavščino, kajkavščina je pravzaprav slabotno narečje, brez moči, vitalnosti in perspektive: »In tisto, kar je v tedanji Hrvatski izhajalo v tisku, v svojem največjem delu ni pomenilo obogatitve književnosti. Da bi vsaj nekoliko odpravil pomanjkanje knjig, je izdajal Mikloušič starejša dela. Njegov stoletni koledar (1819), njegov 'Izbor dugovanj svakovrstneh' (1821) in Lovren-čičev 'Petrica Kerempuh' (1834) so bile glavne hrvatske publikacije v dobi, ko je bil Goethe že star, ko so nemški romantiki (Tieck, Novalis, Kleist) ustvarjali svoja najizrazitejša dela in ko sta v Franciji pisala Lamartine in De Vigny. Niti Brezovački, najmočnejši kaj-kavski pisatelj, ni bil v svojih dramah toliko umetnik, ustvarjalec kot bister človek, pro-svetitelj.«^'
Ravno to je tisto! Goethe in Tomaš Mikloušič! Izredna primerjava, in Brezovački je seveda samo bister človek, prosvetitelj. To piše 1. 1954 Antun Barac, ki dobro ve, da se z Goethejem v marsikateri literaturi ne merijo niti večji umetniki od Tomaša Mikloušiča, in ki dobro ve tudi za Galoviča in Krležo in za ves problem tako imenovane regionalne hrvatske književnosti. Z merilom apriornih prepričanj in dogmatskih ocen se niti Antunu Bar-cu ni dobro pisalo. Uvodna poglavja njegove knjige so pravi zgled mučenja samega sebe na ognju tujih idej.
Vendar pa se to ni zgodilo samo Antunu Barcu. Ob takem in v imenu takega ekskluziv-nega filološkega kriterija se ves pomembni del hrvatske književnosti v reprezentativni Enciklopediji Jugoslavije takole prikazuje: »V 20. stoletju se pojavlja čakavsko narečje v regionalni književnosti, in to najprej v obliki istrskih govorov: Vladimir Nazor in Ante Dukič sta zapela nekaj pesmi v ekavskem govoru kastavščine. Mate Balota poje v rakelj-ski ikavski čakavščini, v kateri so tudi štokavske poteze, Drago Gervais pa v opatijskem ekavskem govoru. Od dalmatinskih čakavcev piše humorist Marko Uvodič v splitskem ikavskem govoru, Pere Ljubic, pesnik, v ikavskem govoru Vrbanje na Hvaru, a Marin Franičevič, pesnik, v govoru kraja Vrisnika na Hvaru.«^* In nova kajkavska književnost »V 20. stoletju se pojavlja vrsta književnikov, posebno pesnikov, ki v okviru regionali-stične književnosti objavljajo marsikatero delo v kajkavskem narečju (A. G. Matoš, M.
" Viktor Novak: Antologija jugoslovanske misli i narodnog jedinstva Beograd 1930, str. XVI. Podobno tudi Medini, Vodnik, Pro-baska, Georgijevič idr.
" Antun Barac: Hrvatska književnost - književnost ilirizma. Zagreb 1964, str. 9. " Enciklopedija Jugoslavije. Zagreb 1960, str. 526 (Mate Hraste).
79
Krleža, D. Domjanič, T. Prpič, S. Ostroški, F. Galovič, N. Pavič. M. Stuparič, M. P. Miškina ! idr.). Medtem ko večina regionalistov piše v kajkavskem govoru svojega rodnega kraja ! ali ožje okolice, je Miroslav Krleža v svojih Baladah Petrice Keiempuha na povsem izviren | način pesniško izkoristil slovarsko bogastvo in arhaično konstrukcijo nekdanjega kaj- j kavskega knjižnega jezika«"
Vsa književnost, tudi Balade Petiice Kerempuha, najdragocenejša poezija hrvatskega pe- \ sništva sploh, je strpana v mrtvi rokav - kot privesek, povsem netipičen in slučajen, v i »okvire« regionalne in regionalistične (!) književnosti.
K sreči se zdi, da taki časi minevajo. Milorad Živančevlč v svoji Povijesti hrvatske književ- ' nostP'' zelo pametno in modro sploh ne govori o nobenih jezikovnih kajkavsko-štokav- \ skih peripetijah v predilirskem času. Milorad Živančevič zelo dobro ve, da je književnik i ali umetnik ali pa ni in da mu pri tem statusu apriori ne bo pomagal niti kajkavski, niti j čakavski, niti novoštokavski, niti rešeni ali nerešeni »knjižni jezik«, niti napisana ali ne- ' napisana slovnica, niti enoten jezik, niti Gajeva pravopisna reforma, niti rogati e. Živan- ; čevič zelo dobro ve, da je književnik umetnik v trenutku ustvarjanja soočen predvsem \ s samim seboj in s seboj v času in prostoru. Modrovanje o gramatiki tu nima »tiste« vloge : in Marin Držič je napisal svoje komedije pred Kašičevo slovnico.
Sicer pa - vse razpravljanje o jezikovni problematiki ilirizma ni nastalo v samem gibanju, ampak v glavah tistih, ki so se v lingvistiki in v splošni ideologiji konstituirali v nekem ! drugem času in ob drugih načelih, nato pa so svoj model postavili za merilo preteklosti \ in bodočnosti.
Prevedel Marko Kranjec
Janez Dular
Filozofska fakulteta v Ljubljani
O DEFINICIJAH
FUNKCIJSKIH ZVRSTI IN NJIHOVI FORMALIZACIJI V ŠOLI
S prodorom pojmovanja in opisovanja zvrstnosti v šolske učne načrte se je pred učitelje ter sestavljalce učbenikov in drugih šolskih priročnikov postavila nelahka naloga. Teoretično ozadje zvrstnosti je namreč precej zapleteno, deloma tudi raznorodno in v strokovni lilteraturi prikazovano iz zornega kota raznih jezikoslovnih smeri. Za šolsko rabo pa naj bi bile te reči vendarle prikazane kolikor mogoče jasno in enotno.
Neenotnost definicij, opisov in poimenovanj funkcijskih zvrsti, ki jo lahko opazimo pri pregledovanju naših učbenikov in priročnikov, je deloma lahko odvisna od različnega namena in naslovniškega kroga posameznega pisca, gotovo pa tudi od razločkov med njihovimi pojmovanji. Pri pregledovanju spisov o funkcijskih zvrsteh bi vsekakor pričakovali, da bosta med najpogostnejšimi polnopomenskimi besedami tudi besedi 'funkcija' in 'zvrst', vendar ni tako. O besedi 'zvrst' v naši terminologiji je bilo že precej napisanega,'
" o. C. str. 527 (Mate Hraste).
" Milorad Živančevič - Ivo Frangeš: Povijest hrvatske književnosti, Ilirizam - realizam. Zagreb 1975.
' Gl. J. Toporišič, Poimovanja in poimenovanja za pojave zvrstnosti slovenslcega jezika, SR 1977 str. 387-406;
80
tu bi rad v zvezi s tem nekaj več spregovoril še o besedi 'funkcija' oziroma 'funkcijska'; 1 njena terminološka utemeljenost je namreč našim učencem iz učbeniških definicij očitno premalo razvidna in zato neredko postavljajo vprašanje, zakaj se funkcijske zvrsti imenujejo ravno 'funkcijske'.
Pregledal sem naše učbenike, priročnike in druga dela iz zadnjih petnajstih let, za katera je bilo pričakovati, da bodo obravnavala funkcijsko zvrstnost (Tudi v nekaj srbohrvaških, čeških in nemških učbenikih in priročnikih sem naletel na podobno stanje kakor pri slovenskih.) Zvrstnost v njih ali sploh ni omenjena ali pa je obravnavana po neenotnih merilih. Med deh, ki jo obravnavajo, naj najprej omenim Urbančičev članek o jezikovnih sti-lih;2 tu sicer ne gre za učbenik ali priročnik, toda ob svojem izidu je bilo to po daljšem času prvo slovensko besedilo, ki se je teoretično nekohko bolj ukvarjalo s funkcijsko zvr-stnostjo in je tako ali drugače vplivalo na večino našega nadaljnjega razpravljanja o teh rečeh. Urbančič pravi takole: »V zvezi z nastajanjem slovenske umetniške literature, znanstvenih del in publicistike ter prodiranjem slovenščine v urade in poslovno življenje se je knjižni jezik bogatil z novimi izrazi, obenem pa si je vsako teh področij tudi z izborom in načinom uporabe jezikovnih sredstev oblikovalo določene specifičnosti, ki so značilne samo zanj. Te specifičnosti so predvsem v izrazih in sintaksi in so podlaga jezikovnim stilom. Osnovnih stilov bi lahko našteli pet. To so umetnostni, znanstveni, poslovni, publicistični in konverzacijski stil.«^ To pravzaprav ni definicija funkcijskih zvrsti, temveč neko pojasnilo, kako, zakaj in kdaj so se v slovenskem knjižnem jeziku razvile. Pri tem pojasnjevanju Urbančič močno poudarja družbeno-zgodovinske dejavnike, le pri njegovih opisih posameznih zvrsti potem naletimo še na formulacije, ki spominjajo na teorijo sporočanja; za umetnostno zvrst na primer pravi, da ni enotna in da ji je skupno »le podajanje resničnosti z umetniško ambicijo«, vendar pri tem ni povedano, kaj je umetniška ambicija; pri znanstvenem jeziku Urbančič omenja »zaradi narave predmeta težnj/o/ po eksaktnem, stvarnem in jedrnatem izražanju«; pri publicistični zvrsti govori o namenu pripovedi (informacija, pouk, agitacija). Šele po pregledu zvrsti je prvič omenjena tudi beseda funkcija, da bi dobili pojasnilo zaizraz 'funkcijski sUl'. Zapisano je takole: »Jezikovni stili so potemtakem odsev funkcij, ki jih dodeljuje družba jeziku.« Toda spričo poudarjanja zgodovinskih, socioloških in celo tematskih prvin v prejšnjih in poznejših odstavkih njegovega članka bi tu bolj pričakovah termin, ki ga je kot možnost že poprej nakazal Anton Bajec, namreč termin 'panoge' oziroma 'panožne zvrsti', ali pa poznejši podobni To-porišičev terminološki predlog 'področne zvrsti', ker da ubesedujejo predmetnost različnih panog oziroma področij človekovega udejstvovanja."
Naslednje delo, ob katerem se moramo ustaviti, je Toporišičev Skj 3.' Takole pravi: »Glede na to, čemu služi, prozni jezik delimo na umetnostni in neumetnostni. V neumetnost-nega gredo praktično sporazumevalni, praktično strokovni, publicistični in znanstveni.«' Sledi opis posameznih zvrsti, in sicer tako, da se za vsako pove, kdo in kje jo uporablja, v katerih stalnih oblikah sporočanja nastopa ter katere sistemske (jezikovne) prvine in katere teme so v njenih besedilih najbolj navadne, na primer: »Praktično strokovni jezik uporabljamo v navadnih pogovorih, poročilih, naznanilih, sporočilih, preprostih opisih in pripovedih. Besede, ki se uporabljajo v take vrste sporočilih, uporabljamo skoraj vsi. Stavki so kratki, načeloma preprosti, nezapleteni (...).« Uporabljamo ga »v pogovoru o gospodinjskih stvareh, o otrocih in starših, o svojih sošolcih (...), o nakupovanju, o obisku gledališča (...).« V zvezi s tem pa niti v naslovu poglavja še ne najdemo izraza 'funkcija', .
'V zborniku JeziAovn/pogovori, Ljubljana 1965, str. 221-227. ' Prav tam, str. 222.
' SR 1977 str. 400; Slovenska slovnica, Maribor 1976, str. 21.
' Slovenski knjižni jezik 3, Maribor 1967.
' Prav tam, str. 95. ^
81
'funkcijska zvrst' ali česa podobnega. Pač pa imamo tak izraz in definicijo ali široko terminološko pojasnilo v Toporišičevi Slovenski slovnici: »Te zvrsti imenujemo funkcijske zaradi tega, ker služijo različnim uporabnostnim namenom; imenovali bi jih lahko tudi področne, ker ubesedujejo predmetnost različnih področij človekovega udejstvovanja, na primer vsakdanjih nespecializiranih stvari, strokovnih, umetnostnih. Angleško govoreči svet govori namesto o funkcijskih zvrsteh o registrih.«' V nadaljevanju, to je pri opisu posameznih zvrsti v slovnici potem Toporišič besede 'funkcija' ne uporablja več, v razpravi Pojmovanja in poimenovanja za pojave zvrstnosti slovenskega jezika* pa je zapisal še to, da imamo izraz 'funkcijski' po češkem jezikoslovju. (Če nam tu ne bi šlo za pregled stanja po učbenikih in priročnikih, bi bilo seveda treba poudariti, da je Toporišič - pa tudi drugi - izraz funkcijske zvrsti redno uporabljal v svojih univerzitetnih predavanjih idr. že vsaj od slavističnega zborovanja v Celju leta 1970.)
Tudi sam sem v prvem poskusnem snopiču učbenika slovenščine za srednje usmerjeno izobraževanje' moral pisati o funkcijskih zvrsteh. Zapisal sem, da »se pri delitvi na funkcijske zvrsti oziroma predvsem na namen sporočanja, na naloge človekove dejavnosti, v kateri je kaka skupina jezikovnih sredstev posebej uporabna oziroma v navadi. Take dejavnosti so na primer znanost, publicistika in druge... « Beseda 'funkcija' oziroma 'funkcijski' je potem tudi pri meni omenjena samo enkrat, pa še takrat le v oklepaju.
Vse to navajanje in razčlenjevanje ni namenjeno iskanju besede 'funkcija' same po sebi, mogoče zato, da bi dokazali njeno redkost ali da bi piscem lahko očitali puristične ali kake druge nagibe. Mislim, da tudi v potrebah didaktičnega popreproščanja ni pravega vzroka za njeno majhno pogostnost. Vzrok je najbrž v našem nepopolnem, enorazsežnostnem pojmovanju funkcijske zvrstnosti.
Kot je zapisal Toporišič v omenjeni razpravi, izhajajo naši izrazi 'funkcijski stil', 'funkcijska zvrst' ipd. iz češke jezikoslovne šole; k njihovi uveljavitvi je najbrž največ pripomogel Bohuslav Havranek. Pregled Havrankovih del o zvrstnosti'" nam pove, da je dobro spoznal Biihlerjevo teorijo o treh funkcijah jezikovnega sporočila" - o izrazni (ekspresivni, emotivni- 1)'^ predstavitveni (referenčni - Pr) in pozivni ali vpUvanjski (impresivni, apel-ni - V); Havranek celo dobesedno citira Buhlerjeva nemška poimenovanja funkcij: Dar-stellung, Ausdmck, Appei/." Beseda 'funkcija' je torej pri njem pojmovana semiotično, kot funkcija, ki jo lahko opravlja sporazumevalno znamenje oziroma sporočilo. Roman Jakobson'" je to teorijo pozneje razširil tako, da je pri jezikovnem sporočilu upošteval še tri funkcije: slovarsko (metajezikovno - M), povezovalno (fatično - Po) in lepotno (estetsko, poetično - L). Pri tem je izhajal iz danes že klasične univerzalne semiotične sheme, kakršno v nekohko prilagojeni obliki priznavajo tudi najnovejša jezikoslovna dela."
'J. Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor 1976, str. 21-22. •SR 1977 str. 400.
'J. Bibič, J. Dular idr.. Slovenski jezik in stilistika. Ljubljana 1977, str. 43-44.
Večina bistvenih je zbranih v knjigi Studie o spisovném jazyce, Praga 1963. " K. Bxihler, Sprachtheorie, Jena 1934; Isti, Die Axiomatik dei Sprachwissenschalt, Berlin 1933.
Poimenovanja za posamezne funkcije so v tuji strokovni literaturi zelo neenotna in to je dodatni vzrok, da tu podajam slovenske izraze; svojo »poskusno dobo« so prestali v slavističnem seminarju na Filozofski iakulteti v Ljubljani, tu pa so predloženi v oceno in uporabo širši javnosti. " Prim. Buhler, Spiachtheorie, str. 24 n.
v delu Linguistics and poetics, izdanem v zborniku Style and language, T. A. Sebeok Ed., Cambridge, Massachusetts, 1960, str. 350-377 (pri nas dostopno v sh. prevodu Lingvistika i poetika, Beograd 1960, str. 285-324). V bistvu gre za izročila ruske formalistične šole iz dvajsetih let tega stoletja.
" Prim. P. Guiraud, La semiologie, Paris 1971 (pri nas dostopno v sh. prevodu Semiologija, Beograd 1975, posebno str. 9-10); J. Lyons, Semantics 1, London, 1977, posebno str. 36 ter 50-56; U. Eco, La struttura assente, Milano 1968 (pri nas dostopno v sh. prevodu Kultura, informacija, komunikacija, Beograd 1973, str. 67.
821
jezik (kod)
sporočevalec-1 sporočilo"]-(prenosnik) naslovnik
predmetnost (kontekst, referent) \
!
Pomen sheme: pošiljalec pošilja sporočilo naslovniku; za učinkovit prenos sporočila je j potreben zunanji kontekst (predmetnost, okoliščine), sestav znamenj določenega skup- • nega jezika in pa prenosnik, ki omogoča kontakt med partnerjem."
Pri sporočanju je torej potrebnih šest dejavnikov (shema) in vsak izmed njih določa po- : sebno funkcijo ali vlogo sporočila: sporočilo ne vsebuje samo podatkov o zunanji pred- \ metnosti (predstavitvena funkcija), temveč tudi o sporočevalcu (izrazna funkcija), naslov- ' niku (vplivanjska funkcija), jeziku (slovarska, metajezikovna funkcija), prenosniku (po- ; vezovalna funkcija) in o samem sebi, o svoji sestavi (lepotna funkcija). Sporočilo ima lahko vse te funkcije, vendar sporočevalec navadno ne žeh vseh enako poudariti.
Zgledi besedil s posebej poudarjeno funkcijo: :
1. povezovalna: j
»Tu letališče. Tu letališče. Kličem Orla 3. Kličem Orla 3. Orel 3, oglasi sel« '
»Tu Orel 3. Tu Orel 3. Dobro vas slišim. Prosim za napotke. Sprejem.«
2. povezovalna, izrazna, vplivanjska: Dvogovor v kabini hišnega dvigala:
- Zdravo! - O, zdravo! - A greši - Mhm. Pa ti? - Saj vidiš, vsi moramo. - Kaj češ, je že tako.
- Tako, tako. - Ja, saj pravim. - Bomo že kako; če smo doslej, bomo pa še naprej! - Imaš čisto prav. Kaj bi se človek žrl, ko nič ne pomaga. - No, pritličje.
3. slovarska (prirejeno po Jakobsonu):
i
»Hoj, kako je tisti solatar treščil!« »Kako misliš - treščil? Kam?« »Oh, nikamor, ampak pogrnil i /e,- treščiti pomeni pogrniti.« »Pogrniti? Kaj pa je zdaj to?« »Pogrniti, to je pasti na izpitu.« »Na i izpitu? Po kaj pa naj bi solatar prihajal na izpit?« »Človek težki, solatarji pravimo študentom i agronomije!«
4. predstavitvena: ; Sobni inventar                                                                                              i
2 stola 1 nočna omarica \
1 pisalna miza 1 nočna lučka \
1 postelja 4 obešalniki \
I preproga \
5. vplivanjska:
Otroci, igrajte se s PEZ figuricami!
Ora - najboljša ta hip! \
Kruha in iger!
Vaša kri rešuje življenja. Krvodajalska akcija za Celjane bo 25. in 26. tega meseca.
" Gl. Jakobson, LingvisUka i poetika, str. 289-90.
83
6. lepotna in izrazna:
Kako je svetloba sveta!
Kako je - svetnica - nevidna in daljnovidna,
kako skrivnostna in vserazkrivajoca!
O sončni plamen, o sončna pena, o sončni nič,
sveta svetloba - o mati svetal (B. A. Novak)
Katere funkcije bodo najbolj poudarjene, je odvisno od avtorjevega sporočevalnega namena. Ker jezik premore za vsako funkcijo sporočila množico specializiranih izraznih prvin, posebnih rab in povezav, je od posebne poudarjenosti ene ali dveh funkcij odvisno, katere prvine bodo imele pri izbiri jezikovnih sredstev za sporočilo osrednji položaj, katere pa bodo ostale bolj na obrobju. Če je na primer poudarjena izrazna funkcija, bodo v besedilu nadpovprečno pogostne tiste jezikovne prvine, s katerimi je mogoče izraziti spo-ročevalčeve osebne lastnosti (na primer spol, starost, zdravstveno stanje, temperament, stališče do ubesedene predmetnosti in drugo); take jezikovne prvine so na primer modalni izrazi, medmeti, stavčna intonacija, glasovna barva in drugo. Ce pa je posebej poudarjena predstavitvena funkcija, bodo sporočilu dajali poglavitni pečat izrazi, ki nam zbujajo čim jasnejše in natančnejše predstave o predmetnosti (npr. terminologija), prej omenjeni izrazi za osebno, posebno še čustveno vrednotenje te predmetnosti pa bodo odrinjeni. Pri poudarjeni lepotni vlogi se naša pozornost usmeri na enkratno obhkovanost sporočila samega (v našem zgledu št. 6 je ta oblikovanost dosežena predvsem z nekaterimi skladenjskimi sredstvi (npr. kopičenje vzkličnih povedi, ponavljanje) ter s slikovitostjo in igrivostjo pri besednih pomenih (svet - 'sanctus/mundus/lux'). Tako se ustvarja neposredno razmerje med nekaterimi skupinami stalnih oblik sporočanja (žanri)" in nekaterimi skupinami jezikovnih sredstev, imenovanimi funkcijske zvrsti.
Doslej smo se gibali v semiotičnih razsežnostih zvrstnosti, vemo pa, da imajo funkcijske zvrsti še nekatere druge razsežnosti, med drugim družbene, tematske, zgodovinske idr. Tega nikakor ne smemo spregledati, vendar se je treba zavedati, da gre (teoretično) za drugotne zadeve; zgodovinske razsežnosti na primer lahko pojasnimo s projekcijo semiotičnih razsežnosti na določene zgodovinske razmere kake jezikovne skupnosti. - Funkcijske zvrsti so torej skupine jezikovnih sredstev, specializirane za izražanje posameznih funkcij sporočila, navadne in velikokrat tudi nastale v tistih panogah človekovega javnega in zasebnega udejstvovanja, v katerih so take funkcije najpogosteje poudarjene.
Kot je pred desetimi leti na svojem predavanju v Ljubljani pripomnil Bohuslav Havranek,'* je naravno, da tudi pojmovanje funkcijskozvrstnega razločevanja prispe v šole v precej popreproščeni obliki (vsak šolski učbenik mora znanstvene zadeve deloma popre-proščati); postavlja pa se seveda vprašanje, katere sestavine zapletenih, večplastnih teoremov naj pri tem opustimo, ne da bi preveč prizadeh njihovo bistvo in ne da bi prekrših didaktična načela Pri funkcijskih zvrsteh pa je bistvena zadeva ravno njihovo semiotično ozadje in to nam omogoča tudi njihovo terminološko razvidnost
Ko učencem tako pojasnimo in ponazorimo, od kod izraz 'funkcijske zvrsti', se lahko odločimo še za semiotično utemeljeno klasifikacijo in definicijo posameznih zvrsti ter za njihovo formalizacijo. Funkcijske zvrsti dehmo najprej na neumetnostne in umetnostne; v ozadju te dehtve je posebna poudarjenost dveh funkcij: pri vseh neumetnostnih zvrsteh
" Gl. J. Mistrik, 2anre večne/ literatur/, Bratislava 1975, str. 29-35 in na drugih mestih v knjigi " v predavanju Teorija knjiinega jezika, natisnjenem potem v JiS 1969, str. 196-204.
84
je bolj ali manj odločilna predstavitvena funkcija, pri umetnostni pa seveda lepotna. Nadaljnja delitev neumetnostnih zvrsti je odvisna od posebne poudarjenosti drugih funkcij: pri praktično sporazumevalni zvrsti imamo poleg predstavitvene močno poudarjeno še izrazno in povezovalno funkcijo (formalizacija: PrIPo), pri publicistični še izrazno in vpli-vanjsko (formalizacija: PrIV), pri strokovno-znanstveni pa različne glede na podzvrsti -pri praktično strokovnem oziroma uradovalnem sta na primer poleg predstavitvene funkcije posebno močni vplivanjska in metajezikovna (formalizacija - Pr/VM; pomislimo na jezik zakonskih besedil, uradnih odločb, navodil za uporabo, vojaških povelj in podobno); pri poljudno znanstvenem metajezikovna in lepotna (formalizacija - Pr/ML; pomislimo na nekatere Erjavčeve poljudno znanstvene spise, ki že prestopajo v območje umetnosti), pri teoretičnem znanstvenem metajezikovna (formalizacija - Pr/M; pomishmo npr. na Rig-lerjeve Začetke slovenskega knjižnega jezika) in tako dalje. Podzvrsti umetnostnega jezika se ločijo glede na posebno poudarjenost izrazne, predstavitvene, vplivanjske ah povezovalne funkcije: lirika - L/l; epika - L/Pr; dramatika - L/Po V).
Med množico sporočil, s katerimi se vsak dan srečujemo, lahko odkrijemo tudi taka, ki bi jih težko popolnoma spravili pod doslej podane obrazce. Gre za prehodne in hibridne tvorbe, ki nastajajo v posebnih okoliščinah ali s posebnim namenom; reportaža kot stalna oblika sporočanja gotovo spada v publicistiko, vendar je obrazec za publicistični jezik ne pokriva popolnoma - treba mu je dodati funkcijo L (torej PrIV/L/), to pa kaže že na približevanje umetnostnemu jeziku.
KDO JE AVTOR PREDGOVORA
K NOUVEMU ZAKONU IZ LETA 1771
(Napisano v spomin Števana Kiizmiča ob 200-letnici njegove smrti)'
Prekmurski protestantski pastor, učitelj, prevajalec, narodni buditelj in prosvetitelj Števan Kiizmič (rojen leta 1723 v Stnikovcih, umrl 22. decembra 1779 v Šurdu)^ je prav gotovo ena od najpomembnejših osebnosti, kar jih je dalo Prekmurje slovenskemu narodu. Brez dvoma pa je bil v 18. stoletju prvi, najvidnejši in najzaslužnejši prekmurski človek, čeprav je živel in prebil veliko večino svojega življenja izven domačega in narodnega okoliša.' Osnovno šolanje je začel pri Sv. Benediktu v Kan-čevcih in v avstrijski Radgoni, nadaljeval leta 1733 v Šopronu in leta 1739 v Gy6ru. Leta 1745 je bil vpisan v bratislavski protestantski licej, leta 1751 pa je bil nastavljen za učitelja v Nemes-Cs6-ju. 12. maja 1755 je sprejel in nastopil službeno mesto pastorja v Šurdu, kjer je 24 let, do svoje prezgodnje smrti, opravljal duhovniško službo v prekmurskem in madžarskem jeziku predvsem prekmurski evangelistični naselbini v vaseh okrog Šurda.
Kakor dobrih 200 let pred njim Primož Trubar, tako je tudi Števan Kiizmič dal iz življenja v tujini najmočnejše impulze svojim rojakom doma za njihovo versko in narodnostno življenje. Ker svojega poslanstva ni mogel opraviti osebno in ustno, se je osredotočil na litrarno delo. Požrtvovalno delo, navzlic mnogim osebnim in družinskim tegobam, pripravljanja in izdajanja šolskih in verskih tiskov je pomoglo, da se je Evangeličanska cerkev na severo-vzhodnem predelu Slovenije ohranila skozi
' Dne 10. marca 1979 sem Pomurski založbi v Murski Soboti predlagal, naj bi izdala ob 200-letnici smrti Stevana Kuzmiča iaksimi-lirano izdajo Nouvega zakona iz leta 1771, v kateri je predgovor O tej ideji sem seznanil tudi SAZU v Ljubljani, Kulturno skupnost SO v Murski Soboti. Pokrajinsko in študijsko knjižnico v Murski Soboti, Evangeličanski seniorat v Murski Soboti ter nekatere posameznike, dr Vilka Novaka, dr. Vaneka Šiftarja, dr. Antona Vratušo idr.
' Zbornik Štefana Kuzmiča, Murska Sobota, 1974. (Gradivo s simpozija ob 250-letnici rojstva, ki je bil dne 13. oktobra 1973 v Radencih.), v Zborniku posebej opozarjam na Bibliografijo del o S. Kuzmiču. ki jo je napisala Nikica Brumen, str. 133-150. • Franc Kuzmič, Štefan Kiizmič, kratek življenjepis ob 250-letnici rojstva. Evangeličanski koledar, 1974, str. 48-56. Zbornik S Kuzmiča, str. 36-53. Miroslav Kokolj - Bela Horvat. Prekmursko šolstvo, Murska Sobota. 1977, str. 62
burna stoletja težke borbe za svoj obstoj, identiteto in v primeri z ostalimi slovenskimi predeli v precejšnji številčnosti vse do danes.
Kuzmičeva pedagoško in narodno buditeljsko delovanje je bilo močno odmevno v doslednem izpovedovanju pripadnosti prekmurskega prebivalstva slovenskemu narodu in slovanstvu nasploh. Ta potreba je bila zelo očitna, kajti od prihoda Slovencev v Prekmurje (ozemlje med Muro in Rabo) proti koncu 6. stoletja ali z močnejšo plastjo slovenstva iz drugega vala naseljevanja v 10. in 11. stoletju* in še posebno od vzpostavitve madžarske oblasti v teh krajih na začetku 10. stoletja,' se je moralo prebivalstvo tega stičiščnega področja za svojo narodnostno ohranitev boriti proti madžarskemu in nemškemu raznarodovalnemu vphvu.
Madžarizacija Prekmurja je dobila nov zagon po letu 1784 ko je dunajski dvor z administrativnimi ukrepi odpravil latinščino tudi na Ogrskem. Madžari so se vsekakor čvrsto oprijeli svojega materinskega jezika namesto nemščine, ki jo je hotel Dunaj vsiliti. V tej narodnostni, politični, verski in tudi izboljšani ekonomski situaciji prebivalstva je imelo književno delo Števana Kuzmiča poseben pomen. Njegovo delo ni služilo samo trenutnim potrebam slovenskega življa med Muro in Rabo, temveč je imelo trajno vrednost in je postalo bogat delež »za celotno slovensko kulturo«.' Na žalost so sodobni zgodovinarji prezrli vrednost dela Stevana Kuzmiča,' čeprav je v veliki meri prav njegova posredna zasluga, da se je med evangeUčanskim življem v Prekmurju ohranila živa narodna zavest in da so po njegovem privlačnem vzgledu dobili katohški duhovniki močno spodbudo za literarno dejavnost v prekmurščini med katoliškim prebivalstvom. Oboje je pomoglo, da je bilo Prekmurje po prvi svetovni vojni priključeno svoji matični deželi Sloveniji.
Vrhunec Kiizmičevega hterarnega snovanja je prevod Nouvega zakona iz grščine v prekmursko narečno slovenščino. Ta izdaja z naslovom NOUVI / ZAKON / ALI / TESTAMENTOM / GOSZPOD-NA NAŠEGA / JEZUSA KRISZTUSA / ZDAJ OPRVICS / Z GRCSKOGA NA SZTA'RI / SZLO-VENSZKI JEZIK OBRNYENI / PO / STEVAN KUZMICSI SURDANSZKOM. / F. / V HALLI SA-XONSKOJ MDCCLXXI., je doživela štiri ponatise.* Zelo zanimiv in pomemben je pri prvi izdaji Predgovor, ki pa je bil na žalost pri vseh naslednjih štirih ponatisih izpuščen.
Predgovor iz Nouvega zakona je bil enkrat preveden v madžarščino,' dvakrat pa v prekmurščini ponatisnjen.'" Deli iz Predgovora so bili v prekmurščini in delu Števana Kuzmiča."
Na koncu Predgovora k Nouvemu zakonu je podpisan M. Torkos Jo'zef, prednyeiSi Farar Sop-ronSzki. Ali je on dejansko napisal Predgovor ali ga je samo podpisal? Do zdaj na to vprašanje še nismo dobih zadovoljivega odgovora, kajti raziskovalci Kuzmičeve literarne zapuščine in strokovnjaki z literarnega, zgodovinskega in teološkega področja so zgolj omenjali enega ali drugega, nemalokrat oba, običajno po svojem subjektivnem občutku. Poglejmo njihova mnenja, ki jih lahko razdeUmo v tri skupine z ozirom na vprašanje avtorstva.
J. Avtor je M. Trokos Jo'zel
Teza, da je M. J. Torokos avtor celega Predgovora, ima malo zagovornikov. Izgleda, da je ta problem zaposloval že F. Ilešiča, ki je po posredovanju (pismenem?) g. nadporočnika Skuhale iz Šoprona dobil o Torkosu nekaj skopih podatkov: »M. Torkos Josip je bil rojen 1. 1710 v Gjuru (Raab); njegov oče Andrej je bil tam evangeliški svečenik; mati mu je bila Marija Rozina Purgstaller; 'Nationalität: Mag-vare'. Šolal se je v Gyuru, Banjski Bistrici, Vratislavi (Breslau) in Wittenbergu, kjer je bival 5 let L.
^Zgodovina Slovencev, Ljubljana, 1979, str. 100-101. Stefan Barbarič, Oris književnega razvoja severovzhodne Slovenije do sredine 19. stoletja. Panonski zbornik. Murska sobota, 1966, str. 72-76. ' Zgod. Slovencev, str. 153.
' Jože Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva 1, 1968, str. 197. Vilko Novak, Ob 250-letnici rojstva Štefana Kuzmiča, Stopinje, Murska Sobota, 1974, str. 30-36. F. Kuzmič, Stefan KüzmiC, str. 53-55. Franc Sebjanič, Štefan Kuzmič in njegovo delo. Murska Sobota. 1976, str. 13. Kokolj - Horvat, Prekm. šolstvo, str. 65. ' Zgodovina Slovencev ga niti enkrat samkrat ne omenja.
» Mihael Kuzmič. Protestantske izdaje Svetega pisma v slovenščini, Evangeličanski koledar, 1878, str. 99-118. Franc Sebjančič v svoji knižici S. Kuzmič innj. delo na strani 16 pod opombo 16 našteva izdaje v ponatisu, ki so izšle 1817 v Bratislavi, 1848 v Koszegu {Sebjančič mesU ne navaja), 1883 na Dunaju in 1928 v Zemunu (izdan dejansko v Beogradu, v Zemunu samo tiskan). V oklepaju pristavlja: obe poslednji izdaji sta izšli v okviru angleške biblijske družbe. Resnica je, da je vse štiri ponatise finančno omogočila Britanska in inozemska svetopisemska družba in sicer leta 1817 po svoji madžarski podružnici Pressburg Institution, leta 1848 pa direktno. Res pa je samo pri zadnjih dveh ponaüsih na naslovni strani oznaka: VOD ANI PO ANGLUSKOM 1 ZVÖNES-NJEM TÜVARISTVI ZA BIBLIE (izdan po Angleški in inozemski družbi za biblije). Zadnji ponatis ima na dnu naslovne strani še pripis: IZDANJE / BRITANSKOG 1 INOSTRANOG BIBLIJSKOG DRUSTVA / BEOGRAD / 1928. Ista pomanjkljivost glede ponatisov je prisotna tudi v Kokolj - Horvat, Prekm. šolstvo, str. 64.
' Hrabowsky Gy., Presbiterologia, biografski zapis o Štefanu Kuzmiču, rokopisna zbirka evangeličanske cerkvene občine v Sopronu. '»Vilko Novak, Izbor prekmurske književnosti, Celje, 1936, str. 31-38. IsU, Izbor prekmurskega slovstva, Ljubljana, 1976, str. 121-126.
" Franc Sabjanči, Protestantsko gibanje panonskih Slovencev, Murska Sobota, 1977, str. 57. Sebjanič, S. Kuzmič in nj. delo, str. 10. Novak, Izbor... 1936, str 12, 31-38. Isü, Izbor... 1976, str. 48, 50, 121-126. FUsaz J. - Luthar A, Prekmurja znameniU evang. možje, Murska Sobota, 1926, str. 12-14.
86
1746 je bil izbran superintendentom, a ni sprejel izvolitve. Od 1. 1749-1784 je služboval v Šopronju in je umrl 8. februarja 1795. Im Jahre 1771 Schrieb er zu dem in Halle Erschienem durch Stephan Kuzmitz Herausgegebenen 'Neues Testament' in Windischer Sprache - das Vorwort.' Literarno je bil delaven na polju bogoslovja, iilozofije in državnopravnih ved in je spisal kakih 19. del.«'^ Ni pa znano, da bi se F. llešič dokopal do konkretnega odgovora na vprašanje avtorstva.
Pisec spominskega članka Ob 200-letnici Kuzmičevega Nouvega zakona v Evangeličanskem listu 1. nov. 1971 pravi: »Lepo je izpovedal Torkos v predgovoru..s tem se nagiba k prizadevanju Tor-kosevega avtorstva.
Videti je, da sta tudi avtorja dela Prekmurja znameniti evang. mož prišla do sklepa, da je bil avtor Predgovora Torkos Jo'zef, kar povzemamo iz stavka: »Vido je naimre, kak to Torkos Jo'zef šopronski farar piše v Predgovori Nouvoga zakona, ka so Božo sv. Reč v telikom vremeni i v telikajšem pre-menjavali čisto obdržano, možje zevsakoga naroda z razločnimi jezikmi gučeči, na svojega naroda lastivni jezik, na svojo materno reč, v šteroj so se porodili, obrnoli.«"
Tudi Jože Smej je mnenja, da je avtor Torkos, kajti po njegovem prepričanju je prevod terjal ogromne napore, je kulturno delo prvega razreda in mu »Torkos pripisuje pri prevajanju posebno pomoč Sv. Duha, § 14 v Predgovoru.«"
Štefan Barbaric dobesedno pravi, da je »prva znana etnogenetična oznaka Prekmurcev potekla izpod peresa »prednyejsega farara šopronjskega« Jožefa Torkoša, ki je v Predgovoru Kuzmičevega Nouvoga zakona napisal..
Resnici na ljubo moramo poudariti, da sta avtorja Smej in Barbaric svoje mnenje napisala v spisih, ki se niso specialno ukvarjali s problematiko avtorstva in bi ga ob poglobitvi skoraj zagotovo razširila in vključila Kuzmičevo soavtorstvo.
2. Avtor je Števan Kuzmič
Tezo, da je avtor Predgovora Števan Kuzmič, sem našel samo v dveh primerih. Toda tudi v teh dveh primerih dopuščam možnost, enako kakor v predhodni točki, da bi avtorja v drugem kontekstu razširila pojem avtorstva Predgovora tudi na podpisnika Torkosa. Torej dvostranska relacija Torkos -Kuzmič.
Ob 250-letnici rojstva Števana Kuzmiča mu je bil v rojstni vasi Strukovci dne 14. oktobra 1973 odkrit spomenik. V slavnostnem govoru je dr. Anton Vratuša rekel; »Tako se je torej zgodilo, da je skromni, požrtvovalni, široko razgledani in visoko izobraženi šolnik v svoji gorečnosti in z izrednim posluhom za narodni govor svojim, med Muro in Rabo živečim Slovencem, v obliki Novega zakona pripravil ne samo mali dar, s katerim naj bi živeli in ga visoko cenili, kot sam priporoča v predgovoru, ampak tudi vrednost kulturnega, kulturno-preporodnega in narodno-obrambnega pomena ...«"
Tudi Ludvik Novak, senior Evangeličanske cerkve v SRS, je v svojem govoru povedal: »Kakor sam reče v predgovoru, je tako mali dar dal Kuzmič v tiskani besedi prekmurščine z Novim zakonom Slovencem.«
3. Avtorja sta Jo'zel Torkos in Števan Kuzmič
Franc Kuzmič v svojem orisu Kuzmičevega življenjepisa meni," da je Predgovor napisal Torkos Jo'zef, a ga je prevedel Števan Kuzmič in ga »po vsej verjetnosti kje dopolnil«.
Danes gotovo najbolj aktivni raziskovalec prekmurskega protestantizma, Franc Šebjanič, se je vprašanja avtorstva večkrat dotaknil. Njegovo trditev lahko izrazimo s prepričanjem, da je Predgovor res napisal J. Torkos, a mu je pri tem pomagalo z nasveti več vplivnih protestantov, med njimi tudi Mihael Bakoš." Poslovenjen prevod je dopolnil Števan Kuzmič in je zato v njem »zaznaven prodor pro-svetljeno zastavljenih in preprosto izraženih spoznanj in želja«." Iz predgovora zato veje neomajna privrženost in ljubezen do materialne besede, a^"
" Fr. llešič, Stef. Kuzmič - Torkos, CZN, 1907, str 177-178. Iste podatke je citiral tudi F. Kuzmič, Stefan Kuzmič, str. 53, ne vem pa, zakaj je izpustil trditev o Torkosovem avtorstvu Predgovora " Flisar - Luthar, Prekm. zn. ev. možje, str. 12.
"Jože Smej, Dvestoletnica Kuzmičevega prevoda Nove zaveze, Ekumenski zbornik, Maribor, 1971. str. 46-53.
Barbaric, Oris, str. 73. " EvangeUčanski koledar, 1974, str. 60. " F. Kuzmič, Stefan Kuzmič, str. 53.
" Rojen v Šalovcih okrog leta 1742, umrl 3. aprila 1803 v Surdu. Poleg Stevana Kuzmiča eden najpomembnejših prekmurskih protestantskih književnikov. O njegovem življenju in pomenu glej;
- Franc Sebjanič, Slovenski obrednik Mihaela Bakoša, PZ, Murska Sobota, 1979;
- Ivan Škafar, Slovenski abecedar Mihala Bakoša iz leta 1786 in njegov ponaüs (1793), CZN, Maribor, 1978, 2, str. 222-237. " Zbornik S. Kuzmiča, str. 44.
" F Sebjanič, Prot gib, str. 56. IsU, S. Kuzmič in nj. delo. str. 9. Zbornik, str. 44.
87
Vilko Novak je bil do zdaj edini, ki je poskusil določiti, kateri del Predgovora je napisal Torkos in katerega Kiizmič. Ce ne več, je Kiizmič vsaj aktivno sodeloval pri pisanju Predgovora.^' Potem gre dalje in pravi, da je Torkos verjetno napisal le bogoslovni del o značaju in pomenu sv. pisma, Kiizmič sam pa je napisal § 13, v katerem poudarja, da ima »Gospodin Bog na ves slovenski narod svojo božansko skrb, to je, za vse Slovane.«"
Iz navedenih mnenj lahko sklenemo, da je večina dosedanjih raziskovalcev dela in pomena Števana Kiizmiča pravilno ocenila in poudarjala pomembnost Predgovora, glede avtorstva pa je slutila povezanost Torkoseve teološke pronicljivosti in Kiizmičevega žara za materinski jezik in slovensko ro-doljubnost
Delež Torkosa in Kiizmiča pri Predgovoru
Pri ugotavljanju avtorstva in deležev Torkosa in Kiizmiča bomo najprej pogledali
- običajen način ah navado tistega čas, nato pa
- s primerjEilno analizo med Predgovorom iz Vore krsztsanszke kratkim navukom, izdan L754, in Predgovorom iz Nouvega zakona, izdan 1771, ugotoviU, kaj je napisal prevajalec in kaj »prednyejši farar«.
?. Navada pisanja predgovorov
Tu se bomo naslonih predvsem na primer Mihaela Bakoša, ki je bil naslednik Števana Kiizmiča v dušnem pastirstvu evangeličanske cerkve v Šurdu" iz praktičnega in tehničnega razloga: njegova zapuščina, predvsem pa pisma Mihaelu Institorisu Mošovskemu" nam dajejo precej popolno in zaokroženo sliko. Ko je Bakoš v Križevcih^' pripravljal, prevajal in popravljal pesmi za pesmarico Nou-vi Graduval, je iz hvaležnosti in spoštovanja do svojega bratislavskega zaščitnika in dobrotnika izrazil željo: »Ce Ti ne bom preveč nadležen, spoštovani brat, bi Te prosil, da se ne braniš (napisati) kratek uvod v latinskem jeziku, opremljen s podpisom Tvojega imena - v blag spomin.« Poleg te želje je Bakoš zagotovil Mošovskemu, da bo tudi sam napisal predgovor v slovenskem jeziku, »katerega bom prepisal iz rokopisa blagopokojnega časti tega Kiizmiča, ki je o tem delu že razmišljali (ta rokopis) z nekaterimi že popravljenimi pesmimi, sem jeseni dobil v svoje roke. Meni, in vsem bo resnično drago, če bo ta knjiga ozaljšana s kakšnim Tvojim uvodičem, kajti Tebe smatram in imam za najdražjega in najboljšega zaščitnika našega naroda.«^'
Nouvi Graduval je bil izdan in tiskan leta 1789," iz predgovora pa vidimo, da Mošovski ni ustregel Bakoševi želji in ni napisal latinskega uvoda. Ne samo, da ni v latinščini napisan in tiskan, tudi prevedel in objavil ga Bakoš ni, sicer bi gotovo podpisal ali vsaj omenil Mošovskega, kar je bil nasploh cilj njegove prošnje. Tako je pod predgovorom podpisan samo Mihael Bakoš. Ce je Bakoš kaj povzemal Mošovskemu omenjen Ktizmičev predgovor, se je ta lahko odražal samo v drugi polovici, kajti v prvi polovici svojega predgovora opisuje nagibe in predvsem svoj del priprave pesmaričinega materiala Tudi stil, besedni zaklad in način izražanja se v predgovoru k Nouvemu Graduvalu tohko razlikuje od predgovorov Vore kr. in Nouvega zakona, da smemo utemeljeno sklepati, da ga je v največji meri, če ne v celoti, napisal sam Bakoš.
Navzlic temu do zdaj neraziskanemu vprašanju nam Bakoševo pismo lepo predstavi način izražanja avtorjeve hvaležnosti do vplivnih prijateljev in mecenov s tem, da jih je povabil k avtorstvu ali so-avtorstvu predgovora. Upravičeno smemo sklepati, da je to bilo nenapisano pravilo tiste dobe.
2. Primerjava predgovorov v Vore kr. in Nouvi zakon
Števan Kuzmič je uvidel potrebo po utrjevanju protestantske vere med svojimi verniki in dvig kulturne ter narodne zavesti in ravni svojih rojakov, zato je leta 1754 izdal priročnik Vore kr. kratki navuk, pri katerem je pomemben predgovor. Ta je namreč v primeri z ostalim tekstom knjige in drugimi njegovimi tiski samostojni spis, iz katerega močno odmeva Ktizmičev domač jezik in nazoren slog.
'< Novak, Izbor ... 1936, str. 12.
" Novak, Ob 250-letnici r. S. Kuzmiča, str. 32.
" Od 20. decembra 1779 dalje do smrti, z vmesnim 8-letnim bivanjem in predikantskim delovanjem v prekmurskih Križevcih. " Franc Sebjanič, Pisma Mihaela Bakoša Mihaelu Institorisu - Mošovskemu, posebni odtis iz Jezika in slovstva, XV/1969-70, str. 1-12. Pretipkana laUnska pisma čuva Univ. Knižnica v Mariboru; Ms 535/1. Prevod v slovenščino je oskrbel dr. Stane Kos, bibliotekar v knjižnici.
" Bakoš je bil pastor v Križevcih v leUh 1783-1791. Sebjančič, Slov. obrednik M. Bakoša, n. d., str. 14-19. Novak. Izbor... 1976, str. 61-64.
"Pismo z dne 5. januarja 1788. Glej: Sebjanič, Pisma, op. 45.
" Ivan Skalar, Bibhograiija prekmurskih tiskov od 1715 do 1919, SAZU, Ljubljana, 1978, str 19. Novak, Izbor ... 1936, str. 45-50. Isti. Izbor 1976, str. 134-137.
88
Stične točke, ki kažejo na istega avtorja v obeh predgovorih, so:
a) Razširjeno naštevanje za potrditev misli Predgovor Vöre kr.:
»Ka ti fall na vöre pravici ino istini? geto si tistoga Boga, tistoga Kristoša i tistoga s. Duha vadliiješ, v njem vorješ in njemi služiš; šteroga je vadlüvao v šterom je vörvao i šteromi je služo Adam, Abraham, David, Peter, Paveo i vsi Staroga in Nouvoga zakona verni lidje.«^*
Gospoda Jezusa Kristusa nadloge opisuje s temi besedami; »Njega so nej U samo ošotavali, ogrizavali, preklinjali i preganjali, nego so ešče za Samaritanuša, Vraga, Belzebula, vragouv najvekšega poglav-nika etc. zvali... «
»Vu Kristusovem vrejmeni pa steri Farizeuš? steri Pop, ali Levita? steri Merodes? steri Pilatus? se je k pravomi Kristušovomi navuki pridružo?«
Predgovor Nouvemu zakonu:
»Da, hki je od srejdnjega mourja notri do Bejloga vso Dalmatzio, Istrio, Slavonio, Boznio i Bulgario, Horvački, Kranjski, Štajerski, Vogrski, Morski, Češki, Polski i Moškovitanski orsag žnjim napu-no... «
Iz navedkov v obeh predgovorih vidimo, da je Števan Kuzmič rad dopolnjeval osnovno misel in jo tudi potrjeval z dodatnimi izrazi, ki niso sinonimi, so pa posebnost njegovega sloga
b) Navajanje prednikov, aktivnih na literarnem področju Predgovor Vöre kr.;
»Geto so nam naši starisi, zvün Temlin Ferenca i Vanečaj Mihala,^' nikši štopajov svoje gjedrnosti nej nihali... «
Predgovor Nouvemu zakonu:
»Primus Trüber... Dalmata Antoni... Števan Istrianski i Juri Jurjevič... Dalmatin Juri... Francel Mihao. § 13.« Prevajalci svetega pisma v svoje jezike.
c) Navajanje, citiranje svetopisemskih vrstic
Predgovor Vöre kr.: (Navajam samo tiste, ki so označene v opombah) 2 Mojz 32,6; Ezek 18,2; 1 Kralj 22,17; Amos 8,11-12; Kol 3,1; 2 Mojz 20,1-17; Mt 22,37-39; Rimlj 3,23; Ik 17,10; Rimlj 3,20; Jn 5,46; Gal 3,24; Mr 1,15; Hebr 11,6, Mt 16,19; 18,18,26, 26-28; Jan 6,52,10,9,14,6; 15,1, 26,29,1 Kor 11, 26-28 10,16-5 Apd 15,11 Jan 8,48, 10,20; Mt 10,25; 1 Mojz 6,11-12, 7,7, Jozue 24,2, 1 Kralj 19,14, Jan 7,48, Ik 12,38, Mt 20,16; 13,14; 24, 24-26; 4,16; Tit 2,13.
Predgovor Nouvemu zakonu:
Mt 5,18; Ps 19,4; 57,6; Ef 35,5-7; Zah 14,7-8; 2 Tim 3,16; Jer 15,16-17.
Poleg neprimerno večjega števila citatov v prvem primeru odkrijemo v predgovoru k Nouvemu zakonu to-le zanimivo ugotovitev: vrste so navedene (z eno samo izjemo, § 10, Apd 2,4) samo v § 15, 17 in 18. V ostalih točkah jih ni.
Analiza in primerjava obeh predgovorov nam ob upoštevanju dejstva, da je predgovor iz leta 1754 samo Kuzmičev, kaže, da je Kuzmičev svojstveni slog in način izražanja najti v § 13,15,17 in 18 predgovora Nouvemu zakonu.
SKLEP
Po vsem povedanem lahko glede avtorstva predgovora k Nouvemu zakonu iz leta 1771 zapišemo:
Po običaju svojega časa je Števan Kuzmič zaprosil »prednyejsega farara«, predpostavljenega duhovnika v Šopronu, Jo'zefa Torkosa, naj izdaji napiše ustrezen predgovor. Zakaj ni zaprosil katerega od svojih dobrotnikov v Bratislavi, ki so samo izdajo Nouvega zakona podprli z izdatno finančno dotacijo, je vprašanje, na katerega bo še treba najti odgovor. Torkos se je vabilu ljubeznivo odzval in napisal predgovor v latinščini, katerega je Števan Kuzmič prevedel v prekmurščino,'" sproti pa ga
" Navedke v tem spisu sem povzel za oba Predgovora po ponatisiti v Novak, Izbor .,. 1976, str. 116-126. " Franc Temlin in Mihael Sever, prekmurska protestantska pisca pred Kuzmičem. " Sebjanič, S. Kuzmič in nj. delo, str. 9.
je proti koncu dopolnil s podatki in mislimi, ki so se mu zdele potrebne in spodbudne za rojake. Posebno § 1-9 so izredna zaokrožena teološka enota, vredna učenega bogoslovca in plodovitega pisca, jiakršen je bil Torkos. Problem avtorstva se danes ne bi pojavljal, ko bi kje obstojala kopija Torko-sevega originala v latinščini. Do zdaj še ni bUa nikjer najdena. Latinski predgovor, ki ga je Kuzmič dobil od Torkosa, pa je skoraj zagotovo zgorel, ko mu je požar uničil hišo v vasi Patro in je poleg ostalega zgorela tudi skoraj tretjina njegovih abecednikov." Ker originalnih virov nimamo, nam primerjalna metoda in običaji 18. stoletja pomagajo, da o avtorstvu Predgovora povemo:
Napisal ga je Jo'zef Torkos in sicer § 1-12, 14 in 16, pri prevajanju pa ga je dopolnil Števan Kuzmič s § 13, 15, 17 in 18. O vplivu drugih soavtorjev, svetovalcev ah pomočnikov ne moremo govoriti, ker nimamo za primerjavo dovolj uporabnih podatkov in tiskov.
Mihael   Kuzmič Ljubljana
METODOLOŠKI PRISTOPI
K SODOBNI SLOVENSKI LIRIKI
1. Smotri
V predmetniku splošne gimnazije je določen tudi smoter: »Že od prvega razreda dalje vključujemo učence v sodobna hterama in splošno kulturna dogajanja pri nas in v svetu tako, da bodo mogli vse te pojave kritično spremljati in presojati z estetskega in idejnega stališča.« (Predmetnik RZS, str. 7) Vzgojno-izobraževalna vsebina usmerjenega izobraževanja za pedagoško smer določa tudi:
»(...) gre za spremljanje, obravnavo in vrednotenje domače slovenske (izvirne) knjige in tiste, ki zaradi svojega pomena in umetniške vrednosti sega v naše knjižno življenje. Ure se vrstijo skozi vse leto, in sicer najmanj na vsakih štirinajst dni. V teh urah, za katere spodbujamo učence k izboru tem, (...) spoznajo učenci bistvene književne novosti pa tudi novosti v slovenski dramatiki, v slovenskem nhnu, v književni vedi in kulturi (...). Sodobna književnost, kot je tu vključena v učni načrt za šolsko obravnavo, pomeni predstavitev tistih tokov, motivov, idej, slogovnih in kompozicijskih značilnosti, ki so bodočemu učitelju in vzgojitelju nujno potrebni za lastno vraščanje v sodobne knjižne in umetniške dogodke (... ).« (Gradivo za seminar učiteljev slovenskega jezika in književnosti v 4. razredu usmerjenega izobraževanja pedagoških delavcev v šolskem letu 1978/79.)
Razvidno je, da novi program bolj poudarja zahtevo, naj se učenec v srednji šoli seznani in opredeljuje do sodobnih literarnih pojavov, torej naj maturant zapusti srednjo šolo z oblikovanim odnosom do sodobnega hterarnega ustvarjanja.
2. Zunanja motivadla za ozaveščanje učenca o sodobnem literarnem dogajanju
Že pedagoška zahteva, naj učitelj učno snov aktualizira, nudi vsaj dve možnosti:
a) - pogovor o radijskih, televizijskih informativnih oddajah; vsaj opozoriti velja učence na Kulturne diagonale. Oči kritike;
- informacije o recenzijah v dnevnem časopisju, seznanjanje z revijami.
Menim, da so pogovori in informacije smiselni že v prvem razredu, morda je didaktično najprimernejša prva enota učnega procesa (priprava), posebej je ustrezna za psihološko motivacijo.
b) - stalno in sprotno primerjanje klasičnih literarnih del s sodobnimi. Primerjamo lahko po podobnosti ah različnosti motivov, likov, slogovnih postopkov (npr. že ob Homerju lahko omenimo Joycevo delo Ulysses ob slovenskem ljudskem slovstvu pesmi Svetlane Makarovič). Morda je manj smiselno primerjati v drugi enoti učnega procesa, ko obdelujemo novo učno snov; na tej stopnji sprejemanja znanja bi bila primešava didaktično vprašljiva, prav gotovo pa bi lahko primerjanje popestrilo proces vadenja in ponavljanja.
" F. Kuzmič, Štefan Kuzmič, str. 50.
90
z aktualizacijo klasične književnosti učenca informiramo, morda katerega navdušimo za sodobna literarna dogajanja, vendar zastavljeni smoter še ni dosežen.
Po dveh letih usmerjenega izobraževanja spozna učenec slovensko sodobno književnost sintetično (predmetnik načrtuje vsebino: slovenska sodobna književnost po letu 1945), v tretjem in četrtem razredu pa je na štirinajst dni predvidena ura sodobne književnosti, vsebino naj določajo učenci po svojem izboru (ob učiteljevem mentorstvu). Sintetični pregled ob koncu drugega razreda podamo učitelji običajno frontalno, kot predavanje, izvirno literarno besedilo (najpogosteje lirsko) uporabljamo predvsem kot ilustracijo k predavanju. K taki obhki nas sili učni načrt, saj je učna vsebina predvidena na koncu dveletnega učnega programa. Mislim, da je dobro pripravljeno predavanje, strnjena snov, skiciran pregled ustrezen, če je bil učenec že poprej sprotno motiviran in je zato sledil literarnim dogodkom. S končno sintezo si bo znanje le uredil, poiskal vzročne zveze. Vendar, težko bo sam vrednotil nova Uterarna iskanja, na prvi stopnji je o njih le informiran.
Na drugi stopnji predvideva načrt samostojno delo učenca. Ta novost se mi zdi najbolj obetavna, če presojam učni načrt usmerjenega izobraževanja s stahšča posredovalca sodobne slovenske lirike. Ob tem se mi zastavlja vprašanje: kako navdušiti učenca, da bo segel po različnih literarnih besedilih? Če sledim svoji izkušnji in izkušnjam svojih kolegov, lahko predvidim, da se bodo učenci navdušili za dela, s katerimi se lahko identificirajo; v liriki bodo segli po zbirkah Minattija, Zlobca, Menarta. Tudi ob povzetkih ob koncu šolanja postavljajo intimistično hriko na prvo mesto (podoben odnos najdem tudi do sodobne proze, nekoUko tudi do sodobne dramatike).
Metodološki pristop ^i. sodobni slovenski liriki
1. Metoda predavanja
V gradivu za usmerjeno izobraževanje pedagoške smeri so učitelju priporočane »pestre in privlačne metode«. To razumem kot opozorilo, naj se učitelj čim bolj izogne frontalni obUki. Ker pa gradivo poudarja, naj vsak učenec nastopi kot poročevalec, koreferent, je učitelj kot predavatelj že izključen. Vendar ob učenčevem frontalnem poročanju mora nastopiti kot mentor, kot usmerjevalec pogovora. Za tako učiteljevo vlogo se mi zdita najprimernejši razgovorni metodi:
2. majevtična razgovorna metoda in hevristična razgovorna metoda (Vladimir Poljak: Didaktika, DZS, Ljubljana, 1974).
A) S prvo doseže učitelj razgibano debato v razredu, saj z alternativnimi vrednotenji besedila spodbujamo učenca k individualnim interpretacijam in vrednotenjem. Seveda, ohraniti pa moramo konkretno zvezo z besedilom npr.: V razredu se je ob analizi Šalamunove pesmi Ion (Romanje za Ma-ruško) razvilo več interpretacij. Najpogosteje so učenci izhajali iz sebe. Nesmiselno bi bilo izbrati »pravo«. Smisel takšne interpretacije je dokazati odmevnost besedila.
B) Hevristična metoda pa se zdi primema, ko hočemo preseči interpretacijo enega besedila (posebej, če razlaga izhaja iz identifikacije), torej ko vodimo učence k posploševanju. Ob citirani pesmi Ion je smiselno, da učitelj vzpostavi zvezo z nadrealizmom, spodbudi primerjavo slogovnih postopkov, npr. s Klečevo pesmijo Smreka, in iz različnosti z učenci razbere slogovne premike v Šalamunovem in Klečevem pesnjenju.
Hevristična metoda se zdi na splošno zelo ustrezna, saj navaja učenca na dialektična, verižna vprašanja Ob njih se učenec zave splošnega razvoja lirike, spozna nujnost razvoja, vse to pa razbije učenčevo potrebo, da bi se z lirskim besedilom le identificiral.
3. Pogovor z avtorii
Seveda sta majevtična in hevristična metoda le dve možnosti. Že klasična šola je poznala učinkovito metodo: pogovor z avtorjem. Tudi današnja praksa jo potrjuje (npr. literarni večer z Venom Taufer-jem je navdušil učence, da so spraševali po njegovih zbirkah in se spoprijemali z njegovo liriko, čeprav so poprej pristajali le na intimista).
4. Učenčevo predavanje
Še vedno je učinkovito tudi predavanje, posebno, če je uvodno. Po praksi se zdi smiselno, da skupina učencev pripravi predavanje po Friedrichovem uvodu v Strukturo moderne lirike.
5. Metoda pisnega poročanja (v kasnejšem poglavju o preverjanju). Doseganje konativnih smotrov
Večina učencev doseže s temi metodami predvsem prvi konativni smoter: sprejemanje. Učenec je pripravljen sprejemati sodobno liriko, njegova pozornost je usmerjena k sodobnemu dogaja-
m
nju. Po uvodu in nekaj urah analize besedil njegovo ravnanje že označimo z višjim smotrom: reagiranje. Do besedil se opredeljuje, jih izbira. Vprašljivo pa je učenčevo zavzemanje za besedila istega sloga, npr. simbolističnega, ekspresionističnega. V psihologiji bi našli razlago, da so Kovičeve, Menartove in pesmi drugih intimistov verjetno primerne za psihološko starost učenca tretjega in četrtega razreda. Kako doseči naslednji konativni smoter: u s v a j a n j e vrednot, posebej, kako naj ob-hkujemo učenca, da bo dajal prednost razvojnemu načelu, da ga bo pesem zanimala, ker prinaša motive, jezikovne in slogovne novosti in je ne bo odklanjal, ker ni dovolj razumljiva?
Delni odgovor je že v hevristični metodi, vendar bo njen učinek vprašljiv, če učenec ne bo prepoznal slogovnega postopka v kateremkoU besedilu. Torej, če mu pesem ne bo intelektualno doživetje. Po praksi je učence težko navdušiti za Zajčevo, Strniševo, še težje pa za Tauferjevo in Šalamunovo liriko, dokler so vajeni predvsem povzeti sporočilo, razložiti metafore. Šele ko zmorejo v lirskem besedilu razbrati drugačno predstavo sveta, drugačno doživljanje in drugačno poimenovanje, si ustvarijo svoj odnos do teh besedil K temu novemu odnosu pogosto pomaga Friederichov uvod v Strukturi moderne lirike, Paternujeva oznaka avtorja v Slovenski književnosti 45-65. Pa tudi spremne besede so učinkovite. (Npr. Kermaunerjeva spremna l«iseda k Medvedovemu Vbiču ali zbirki Ogenj, ogenj pada je učencem odprla Medvedov pesniški prostor, čeprav so v prvem stiku z Medvedovo liriko obstah pred neznanim.)
Intelektualno doživetje naj ne bi preglasilo emocionalnega. Učenec naj na besedilo reagira z zadovoljstvom, hkrati pa naj do besedila ohrani intelektualni odnos, vzbudi naj mu radovednost Zato so smiselni tudi tako naivni učenčevi odgovori: »V Medvedovi zbirki Ogenj, ogenj pada se mi je zdelo, da ima reven besedni zaklad, ker pogosto uporablja iste izraze, kot so zemlja, koža, zrak. Začutil pa sem privlačno gibanje, spreminjanje, ki nekam hoče in se spet stisne vase.« Kljub naivnosti se je učenec zmogel oddaljiti od emocionalnega doživljanja besedila in ga poskušal literamoteoretično razčleniti, čeprav brez ustreznega znanja.
Preverjanje doseženih smotrov
Dosežene konativne smotre je smiselno preveriti s samostojnim delom učencev v razredu. Učenci lahko predstavijo lirsko besedilo ali krajšo pesniško zbirko. (V praksi so za drugi način zelo pripravni Pesniški listi zaradi skromnega števila pesmi, vendar so zaključene zbirke. Pa še praktično vrednost imajo. Povprečnim učencem so običajno neznani, torej jih učenci berejo prvič, in tako dosežene smotre laže verificiramo.)
Ko učenci samostojno analizirajo besedilo (dokažejo pridobljeno znanje in literarno vrednotenje), ga najpogosteje interpretirajo tako, da se z njim identificirajo. Nekateri učenci razberejo tudi slogovne prvine ali pa besedilo primerjajo z drugimi znanimi. Taka analiza potrdi, da smo učenca vzgojili v aktivnega bralca, ki bo sprejemal sodobno liriko po emocionalnem kriteriju. Nova hrska iskanja bo ovrednotil po doživljajskem učinku in verjetno bo kmalu skeptično presojal hterarne novosti.
Več o učenčevem vrednotenju pove analiza pesniške zbirke. Ce je cilj preverjanja doseženih smotrov, je smiselno, da zbirka nima spremne besede, torej naj se izkaže res učenčevo vrednotenje. Največ učencev povzame motive pesniške zbirke, potem slogovne postopke, zbirko poskušajo uvrstiti v hterarno smer, nekateri že opazijo odstopanja od znanih literarnih smeri. Redki povzamejo kompozicijo zbirke. Ko morajo učenci vrednotiti liriko v zbirki, se redko odločajo za emoncionalno presojanje, ker jih večje število lirskih besedil sili k posploševanju, povzemanju, torej k intelektualnim operacijam. Zato je tak način preverjanja ustreznejši, saj obeta, da bo učenec sam segel po zbirki tudi kasneje in jo presojal po kriteriju intelektualnega doživetja.
Sldep
Na lanskih Kulturnih diagonalah so med drugim postavili kot osnovni smoter kulturne vzgoje v usmerjenem izobraževanju vzgojiti umetnostno razgledano osebnost, bodočega samoupravljalca, ki bo nekoč odločal o programih kulturnih dejavnosti v svojem okolju. Ce hočemo doseči ta cilj, moramo hterarno razvijati vsakega učenca. Po praksi sodeč pa zapusti maturant srednjo šolo s skepso o sodobni liriki (in sodobni književnosti sploh) in s prepričanjem, da so nekoč nastajala kvalitetnejša lir-ska besedila. Najteže je, če nosi to skepso tudi učitelj. Možnost, da bi učenca do mature prepričali, da živi v hterarno zanimivem prostoru, vidim prav v intelektualnem pristopu k sodobni hriki. Emocionalno doživetje je primerno za začetno učenčevo odpiranje sodobni liriki, kasneje pa mora učitelj izpostaviti slogovno organiziranost besedila. Ce drugače ne, pa naj za začetek učitelj sam slogovno analizira besedilo. Tudi tako bo vzbudil učenčevo radovednost Po tem naj bo učiteljev cOj, da učenec opazi slogovne prvine, jih ovrednoti s stališča razvoja slovenske lirike. Tako se bo učenec zavedel razvojenega načela in dajal prednost novim lirskim iskanjem, čeprav ga nova lirska besedila ne bodo tako prevzela kot klasična
Jasna   Č eb ro n Gimnazija v Kopru
92
OD JEZIKOVNEGA POUKA K SPOROČANJU
Učitelji si v osnovni šoli prizadevamo, da bi obogatili izražanje svojih učencev. Na tej stopnji šolanja je to potrebno in možno, saj je otrok v teh letih še zelo ustvarjalen in dovzeten za najrazličnejše sugestije. Pri jezikovnem pouku ni dovolj, če učenec samo spozna različne jezikovne kategorije in vrste stavkov ter jih nato prepoznava v že izgotovljenih besedilih. Prizadevamo si, da bi osvojeno znanje rabil tudi v svojih pripovedih in spisih.
Prav ta prehod iz teorije v prakso, to je od jezikovnega ^ouka k sporočanju, je za učitelja težka naloga, ki zahteva veliko iskanj in poskušanj. Včasih nimamo idej, včasih je zamisel obetajoča, pa jo šolska praksa zavrne. Tako nas zelo razveseh, če naša zamisel pokaže pri pouku dobre uspehe. Naj navedem primer šolskega spisa iz osmega razreda;
Prizor z domačega odra (Spis z enodelnimi stavki in premim govorom)
Neprijetno vzdušje v družinskem krogu. Mučna tišina. Kazalec ure na pol enih. Sestre ni. Živčnost očeta in matere narašča. Z očetovega obraza berem misli: »Ni je! Kje je? Kaj se )e zgodilo? Morda nesreča ali pa...«
Mamin molk me spravlja v obup. Tišina je grozna. Sliši se samo tik tak in zopet tik lak.
»Prekleta ura«! zarohnim. Pogled mi bega skozi okno. Avtobus? Ne. Koraki? Ne. Mineva druga ura po polnoči. Ni je. »Kje je? se zaderem. Molk. Samo očetov srepi pogled.
CiiinI Tišino je pretrgal glas zvonca. Vrata se odprejo. Vstopi ona. Pridušeno hlipanje v predsobi. Kar zasmilila se mi je. Vedel sem, kaj bo sedaj. Toda zgodilo se je drugače.
Oče je vstal in šel mimo nje, kot da je ne vidi. Mama je čez čas storila isto. Presenečenjel Nisem verjel. »Ali je to mogoče?« sem se spraševal. Tedaj se je iz spalnice oi;:asilo: »V posteljo oba!« Tiho sva izvršila ukaz.
Vedel sem, kako je bilo sestri žal, da je staršem povzročila take skrbi. Toda kar je bilo, je bilo.
Tomaž, 8. b
Ta spis nam je bil najbolj všeč, toda tudi drugi so bih izvrstni. Po vsakem šolskem spisu navadno zapišemo v zvezke splošne vtise o uspehu ali neuspehu z ozirom na vsebino, besedje, pravopis, zgradbo ali idejo. To pot smo lahko zapisali pohvalno oceno: Spisi so bili dobri. PoiskaU smo ustrezne dramatične dogodke. Premi govori so bili živahni in naravni. Enodelni stavki so bili vpleteni v pripoved nevsiljivo.
Kako smo se pripravljali na ta šolski spis? Ponovili, utrdili oziroma na novo osvojiU smo tri jezikovna sredstva: pridevnik, premi govor in enodelni stavek.
Pridevnik poznajo učenci že iz nižjih razredov osnovne šole. Zelo jim ugajajo vaje, pri katerih izbrane samostalnike dopolnjujejo s pridevniki. V tem obdobju je njihovo spisje kar prenatrpano s pridevniki. Zato morajo slediti zahtevnejše vaje, da med številnimi pridevniki izberejo za določeni samostalnik najbolj tipični pridevnik. To so kratke vaje, ki jih dela učenec iz leta v leto, tako da mu v osmem razredu pridevnik ni samo okraševalno, ampak vsebinsko pomembno izrazno sredstvo. To so učenci pokazali v zanimivem razmišljujočem spisu Kaj je zame največja skrivnost v naravi.
Pri učenju enodelnih stavkov v osmem razredu sem si morala najprej sama priti na jasno, zakaj naj se jih otrok sploh nauči. Iz domačih nalog in zapiskov domačega branja sem si izpisala primere enodelnih stavkov, ki so jih posamezni učenci uporabljali, ne da bi jih prej teoretično poznaU. V pogovoru o njihovih primerih enodelnih stavkov in še ob primerih takih stavkov iz leposlovja smo ugotovili, da s temi stavki dosežemo zgoščenost, dramatičnost pripovedi, nakažemo sceno, predstavimo tok mish nastopajočih oseb ipd. Pri skupinskem delu smo nato pisali poljubne sestavke z enodelnimi stavki. Ker so nastajali le fragmenti, smo te sestavke začeli širiti s premimi govori.
Tako smo še enkrat ponovili in utrdiU premi govor, obenem pa znova poudarih pomembost spremnih stavkov. Že od petega razreda dalje smo bih namreč pozorni na glagole v spremnih stavkih, saj U veliko prispevajo k živosti pripovedi. Učenci to na privlačnih primerih (na primer v Zidarjevem Kukavičjem Mihcu) začutijo in niso več zadovoljni z izrazi: je rekla, je vprašal, ampak iščejo domisel-nejših besednih zvez: se mu je dobrikala, je nagrbančil čelo, je mrmral sam zase ali pa spremne stavke opuščajo, kadar so dobesedni navedki sami vsebinsko dovolj močni.
Enodelne stavke in preme govore so nato učenci vpletali v govorno vajo Nedelja po volji drugih in po moji želji. Ta tema je za našega mladostnika, ki bi se že tako rad osamosvojil, žgoč problem. Obe
omenjeni jezikovni sredstvi mu krepko pomagata, da potoži o zatiranju svoje osebnosti, na primer takole: Nedelja. Mračno jutro. »Lenuhi« rohni oče. ...
Za domačo nalogo so učenci napisali še spis Utrinek iz šolskega življenja. Poiskali so zanimive, napete, i enkratne dogodke. Ura branja spisov z analizo in kritiko je bila zadnja priprava za prej predstavljeni i šolski spis Prizor z domačega odra. \
Uspeh šolskega spisa torej ni bil slučajen, ampak plod večtedenskih prizadevanj. Posebej želim poudariti, da se pri pisanju spisov učitelj ne sme omejiti samo na dajanje naslova in na skopa navodila. Treba je vztrajno iskati učencem primerno tematiko, v katero se da neprisiljeno vklučevati izbrana jezikovna sredstva, analizirati dosežene uspehe in nato še z novimi spisi vaditi, da se uporaba teh jezikovnih sredstev utrdi. Kot smo videli, se težko piše spis s poudarkom na enem samem jezikovnem sredstvu. Navadno je treba v spisu kombinirati po več jezikovnih sredstev. Če učence preveč izrazno \ omejujemo, imajo premalo ustvarjalne svobode. Pričakujemo lahko tudi, da so skraja spisi prenatr- ; pani s forsiranim izraznim sredstvom, vendar izkušnja kaže, da se učenci kasneje spet vrnejo k zmer- : ni uporabi tega sredstva. Osebno se trudim tudi za to, da ne mučim učencev samo z grajanjem nji- ; hovih pomanjkljivosti in napak, ampak jih vzpodbujam s priznavanjem njihovih uspehov.
Gotovo ima vsak učitelj, ki že nekaj let uči, zbirko naslovov za vadenje tega ali onega jezikovnega sredstva in svojske učne postopke, ki zagotavljajo dober uspeh. Prav bi bOo, da bi te izkušnje izme- i njavali in da bi še več učiteljev praktikov o tem pisalo v Jeziku in slovstvu.
Danica   Cedilnik OŠ Valentina Vodnika v Ljubljani
^.Jlll,II..LU,J.4WITWiM
MARIBOR ZA VSAKDANJO (SLAVISTIČNO) RABO
(Nadaljevanje in konec)
Čez mali intimni Rotovški trg pridemo na Glavni trg z baročnim kužnim spomenikom kiparia Strauba in renesančno-baročnim rotovžem. Tu je bilo tržno in upravno središče starega Maribora, zato tudi prizorišče marsikaterega pomembnega dogodka. Ob koncu 16. stoletja so na trgu gorele protestantske knjige. V nasprotju s protestantizmom na Kranjskem pa je tu nova vera imela izrazito nemški značaj. -Tu so sežigah čarovnice, zadnjič menda 1711. leta. - V rotovžu je bil sedež občinske uprave, ki je bila izključno v rokah Nemcev. Ti so si krčevito prizadevali, da bi po končani svetovni vojni Maribor pripadel Avstriji. To nemško nestrpnost je izrazil mariborski nemški pesnik Otokar Kern-stock z besedami: »Lieber rauchgeschwärzte Trümmer, als ein windisch Maribor.« (Raje od dima počrnele ruševine kot slovenski Maribor.) O tem nazorno pripoveduje Maks Šnuderl v Osvobojenih mejah. Mariborski Nemci so januarja leta 1919 ob prihodu ameriškega polkovnika Millesa organizirali demonstracije, ki naj bi mu pokazale, da so meščani za Avstrijo. Množica seje valila proti Glavnemu trgu in tu so padU streli. Ta dogodek slika razen Šnuderla tudi Kreft v Človeku mrtvaških lobanj. - Leta 1936 je bil Glavni trg prizorišče demonstracij tekstilnih delavcev ob njihovi stavki. Ta je snov Ingohčevega romana Stavka (1951). V enem izmed poglavij slika prizor, ko z ograje pri spomeniku govori osrednja ženska oseba romana - Kahšnica, zastopnica delavcev Wolfove tovarne.
Na Koroški cesti št 1 (zdaj škofijski arhiv) je spominska plošča; «V tej hiši se je šolal od 1826-1830 veUki jezikoslovec Fran Mikošič«. Ta hiša je bila namreč prvo gimnazijsko poslopje. Gimnazijo so ustanovih jezuiti leta 1758. Takrat je prenehala delovati več kot sto let starejša gimnazija v Rušah (1645-1758). Zavod je bil v tej stavbi do leta 1892, ko je bilo sezidano novo gimnazijsko poslopje v sedanji Mladinski ulici. Ker je bil pouk že od začetka nemški, so učenci s podeželja pred vstopom obiskovali še četrti razred osnovne šole, da bi se naučili nemščine. Zato poje prleška pesem: »Mati so mi nabasali mesa no klobas, oča so me zapelali v Marprok v strti klas.« Jan Sedivy, ki je napisal temeljito zgodovino zavoda in opisal delo ravnateljev in pomembnih profesorjev, ugotavlja, da je veljala mariborska gimnazija po zahtevnosti, znanju in uspehih učencev poleg dunajske akademske in praške staromestne za najboljšo v habsburški monarhiji. Že v razsvetljenstvu, ob koncu 18. stol., je začela posvečati pozornost tudi slovenščini, in to po zaslugi ravnatelja Andreja Kavčiča. Ta je dosegel, da je vlada razpisala 20 štipendij za uste dijake, ki so se pri zasebnem učenju slovenščine posebno izkazali in napravili pri njem izpit Slovensko kulturno razgibanost kaže tudi to, da so dijaki
94
že leta 1846 začeli izdajati rokopisni list Sprotuletna vijolica, prvi dijaški list na Slovenskem. - V šolskem letu 1889/90 so dobOi slovenske paralelke za nižje razrede. - Mariborsko gimnazijo je obiskovala večina pomembnih kulturnih delavcev vzhodne Štajerske, v starejšem obdobju tako Anton Krempl, avtor Dogodivščin Štajerske zemlje, slovničarja Peter Dajnko in Anton Murko, bližnja ro-aka Stanko Vraz in Fran Miklošič. Oba sta bila kot dijaka zelo živahna, Vraz menda še bolj kot Mik-ošič. Ta je bil že kot gimnazijec med prvimi dijaki, posebno se je odlikoval v klasičnih jezikih, njegov profesor A. Zupančič ga je zaradi njegove vehke nadarjenosti imenoval nebrušen diamant Vraz pa je bil med srednjimi ali slabšimi dijaki, saj je - kakor pripoveduje Miklošič - že v 3. in 4. razredu kar med poukom koval verze. Prav on pa je v prijatelju Franu zbujal ljubezen do materinščine. - Kasneje, leta 1876, se je vpisal na gimnazijo Matija Murko, poznejši profesor slavistike v Gradcu, Leipzigu, Pragi, zbiralec in proučevalec južnoslovanske ljudske epike. Ta je ohranil v Spominih (1951, str. 28-37) tudi podobo dijaškega živi enja in Maribora v tistih letih. - Med slovenskimi profesorji v tem in kasnejšem času - pravi Jan Šedivy - je bUo zelo malo poprečnih in nedelavnih mož. Med nemškimi profesorji pa je bil v 19. stol. pač najpomembnejši Rudolf Gustav Puff Na šoli je učil dobrih trideset let (1830-1862) in z odobravanjem spremljal prizadevanje slovenskih dijakov. Značilno je, da so mu ti v prvi številki Sprotuletne vijoUce napisali posvetilo kot »odličnemu Štajerske zemble pevci, prijaznemu vučeniki«. Puff je vehko pisal po nemških revijah in v samostojnih knjigah o zgodovinskih, pokrajinskih, narodopisnih, umetnostnozgodovinskih znamenitostih Maribora in Štajerske sploh (monografija o Mariboru, vodnik po slovenski Štajerski). Iz njegovega spisa o Tattenbachu udeležencu zrinjsko-frankopanske zarote, je črpal Jurčič zgodovinske podatke za svoj roman.
V isti stavbi kot gimnazija in v sosednjih je bilo bogoslovje. Ustanovil ga je Slomšek, da bi dobil za svojo škofijo slovensko izobraženi duhovniški naraščaj. Zato so že od začetka predavali nekatere predmete v slovenščini. Med bogoslovci se je razvilo živahno hteramo zanimanje in močna slovanska zavest Že od leta 1860 dalje so izdajali rokopisni list Lipica, leta 1892 je zaživelo literarno društvo Slomšek, imeU so češki krožek in si dopisovah z dmštvom čeških bogoslovcev v Brnu, v začetku 20. stoletja se je med njimi že močno pojavljala jugoslovanska miselnost Med bogoslovci in profesorii je bilo več pomembnih znanstvenikov in nekaj leposlovcev, tako zgodovinar Ignacij Orožen, umetnostni zgodovinar dr. Avguštin Stegenšek in dr. Franc Kovačič, eden od osrednjih mariborskih znanstvenih delavcev (soustanovitelj CZN, muzeja, zgodovinskega in muzejskega dmštva).Svoja bogoslovna leta je tu preživel Anton Aškerc (1877-1881). BU je samotarski človek in vesten študent Leto dni je urejal Lipico. Tu je začel pesniško pot Leta 1880 je Stritarjev Zvon prinesel njegovo prvo pesem Trije popotniki. V počitnicah 1878 in 1879 je kot domači učitelj na Fali pri grofu Zabeu doživel tiho ljubezen do sestre svojih gojencev - kontese Pie. Morda je odnos tega čustva v pesmih Madona, Poroka, Najlepša pesem. Iz zadnjih let njegovega življenja je znan še en - neuresničen - literarni stik z Mariborom. Mariborski mecen in svetovljan dr. Pavel Tumer je povabil Aškerca naj bi prišel k njemu, šla bi na Pohorje, kjer bi Aškerc zbiral motive za pesmi Pohorske cvetlice. Leta 1909 je Aškerc res obiskal Turnerja, toda že prihodnji dan je na hitro odšel, ne da bi bil uresničil prijateljevo zamisel Takrat je Aškerc že čutil ustvarjalno nemoč. - Leta 1894 je stopil v bogoslovje Ksaver Meško. Njegova težka odločitev za duhovniški poklic je bila povezana z namenom, da se posveti domovini in literaturi. Ves čas je objavljal pesmi v Lipici, črtice je pošiljal v celjsko Domovino in Ljubljanski zvon, čeprav je bilo sodelovanje v njem bogoslovcem strogo prepovedano. Urednik Doma in sveta dr. Fr. Lampe pa se mu je zameril, ko je leta 1896 odklonil črtico Moj prijatelj, zato je pozneje v tej reviji objavljal le poredkoma Zvon je tako objavil tudi njegov najdaljši zgodnji tekst, roman Kam plovemo, ki ga je pisal leta 1897 v Mariboru. Po besedah Meškovega biografa Antona Ovna, pa »Maribor v njegovem življenju ne pomeni prijetne postaje. Nič lepega ni imel tu, le težaven začetek ob obilnem nerazumevanju«. Ob koncu tretjega letnika je Maribor zapustil in bogoslovje dokončal v Celovcu.
Z dravskega mosta se odpre pogled na stari del Maribora - na Pristan, slikovit, a zdaj še silno zanemarjen del mesta, ki se takoj pod Koroško cesto, Glavnim trgom in UUco kneza Koclja spušča k Dravi (Glej Vili Premzl, Mariborski Lent Kultumi in naravni spomeniki Slovenije 11, 1967). Med živahno nagnetenimi hišami desno od mostu se dvigata gmoti Alojzijeve in nekdanje minoritske cerkve, v smeri proti novemu mostu pa sta v ostanke obzidja vključena nekdanja sinagoga in židovski stolp, tik ob reki pa je še Vodni stolp. Pogled z mostu je zamikal pesnike (Ivo Šorli, Idila, Janko Samec, Na glavnem mostu, oboje v Mariborskem klopotcu 1927). Najbolj učinkovito, z vonjem in vzdušjem povezano, ga je zajel Janko Glazer v pesmi Maribor z mosta (Ob jesenskem ekvinokciju 1946): »Od nekod morda od vesla / iz pristana, kjer na Dravi / tiho sončijo se splavi, / se za hip odbil je sij; / od nekod - morda od čresla, / ki suši se ob usnjarni / in puhti v poldan soparni, / rezko v zraku zadiši... / In nenadoma uzreš / mesto v soncu vse in v luči...« Kajetan Kovic pa je v že omenjenem Mojem mestu zapisal: »Tam je še reka s trdnimi mostovi / in skritimi zelenimi potmi / za polrazpadlimi zidovi / in toliko zaljubljenih oči.« - V Pristanu je bilo posebno živo v začetku 19. stol, ko so po Dravi plule z blagom obložene šajke in splavi in so cvetele ob bregu gostilne. Še med obema vojnama so splavarji prinašali v Pristan živahnost Anton Ingolič jih je občudoval že kot dijak, kasneje pa je sem postavil dogajanje novele Splavar (1939) in del romana Na splavih (1940). Medtem ko so drugi splavarji zvečer v krčmi, pripoveduje stari splavar Vitužnik pisatelju o svojem bornem življenju, ko kasneje od-plujejo, utone v Dravi. V romanu Na splavih (str. 189-207) splavarji v Mariboru snamejo lemeze s
95
splavov in stavkajo, v krčmi se pogajajo z lastnikom, da bi jim izboljšal dohodek. Ko po dveh dneh deloma uspejo, spet odrinejo. - Predvojni Pristan je zajet tudi v noveli Ferda Godine Ecce homo na mariborskem mostu (zbirka Dajmo živeti tudi drugim, 1962). Z dobrohotno ironijo govori o revnem dijaku, ki berača z mosta povabi na kosilo, misleč, da opravlja izredno socialno reformatorsko dejanje, v soboto pa v zakotni krčmi v Splavarski ulici spozna svojega sočutje vzbujajočega berača kot dostojno oblečenega - zvodnika. - Mozaik iz drobcev usod ljudi, ki žive v starem delu Maribora pred vojno in med okupacijo, je novela Smiljana Rozmana Reka, vključena v knjigo Mesto. Še bolj pa je s Pristanom tam nekje pod Alojzijevo cerkvijo povezana novela Hotel v senci ljubega boga iz iste knjige. V njej je Rozman zajel že povojni čas v tem umirjajočem, že kar grotesknem delu mesta, ki je zdaj dal pribežališče sezonskim delavcam, šoferjem, zapitim slikarjem in kjer se zdaj po noveli živi od manjših goljufij, kraje, preprodajanja, prikrite prostitucije.
V Gosposki ulici so bile hiše premožnih meščanov, zato še danes pritegnejo pozornost nekatere fasade, nato pa je to postala glavna trgovska ulica V 19. stol. je bilo v njej tudi nekaj papirnic in knjigarn. Zanimiv je drobec, ki ga je zabeležil hrvaški ilirec Ivan Kukuljevič Sakcinski. Ko se je leta 1846 na poU na Dunaj ustavil v Maritraru, ga je zaneslo v Gosposko ulico in ugotovil je, da je v izložbah več slovenskih kot nemških knjig. Trgovka mu je povedala, da proda slovenskih trikrat več kot nemških, zakaj ljudje iz okolice, ki znajo vsi brati, radi kupujejo poučne knjige.
V Volkmetjevem prehodu opozarja spomenik na prvo akcijo mladih ljudi v okupiranem Mariboru -29. aprila 1941. Komaj nekaj dni po Hitlerjevem obisku v Mariboru, kjer je izrekel ukaz, češ napravite mi to deželo zopet nemško, so kot odgovor na tem mestu zažgali dva nemška avtomobila. Tu se lahko domislimo na roman Manice Lobnik Rosa na pajčevini (1957). Ta ob doživljajih Slovenca - nemškega vojaka, ki mu mariborski ilegalci pomagajo k partizanom, vsebuje tudi podobe iz okupiranega mesta, ilegalce, Ukvidacije gestapovcev, usodo Židov, bombardiranje. - Ilegalno delo v Mariboru v jeseni 1943, posebej še pomoč Mariborčanov pri pobegih angleških vojnih ujetnikov, oživlja tudi roman Vsaka noč mine Nade Gaborovič (1969).
V Vetrinjski ulici, ki vodi od gradu do Glavnega trga, so bili nekoč dvorci raznih gospoščin, ki so imele sedež drugje v monarhiji. Pozornost vzbujata baročni fasadi Breunerjevega, zlasti pa Vetrinjskega dvorca (zdaj sedež Društva inženirjev in tehnikov). Ta je pripadal nekoč benediktinskemu samostanu iz Št Pavla v Labotski dolini. Po mnenju umetnostnega zgodovinarja gre za najlepše mariborsko baročno poslopje. (Glej Sergej Vrišer, Stari Maribor, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 49, 1975).
V Ulici kneza Koclja je Narodni dom (sedaj dom JLA). Umetnostni zgodovinar ga skupaj s frančiškansko cerkvijo in nekdanjo hranilnico na Slomškovem trgu uvršča k najpomembnejšim stavbam mariborske arhitekture 19. stol. Načrt zanj je narisal češki arhitekt Jan Vejrych leta 1899, za vzor mu je bila mestna hiša v čeških Pardubicah. V njem so dobila streho slovenska društva, posojilnica, tu je bila dvorana za prireditve. V kletnih prostorih, v t i. Peklu, so se v začetku stoletja zbirali slovenski dijaki. Leta 1906 je začela tu poslovati Ljudska knjižnica. Zanimivo je, da so njen začetni fond predstavljale knjige, ki so jih nekaj let poprej iz svojih skupnih prispevkov kupih slovenski gimnazijci, ker je bilo v šolski knjižnjici zanje premalo slovenskih knjig. Tako so si ustvarili razredne knjižnice, ob zaključku šolanja pa so jih darovali za to javno knjižnico. - K Narodnemu domu bi bil moral voditi most čez Dravo, a mariborski Nemci niso zeleh, da bi podeželan takoj po prihodu v mesto naletel na to trdnjavo slovenstva, raje so žrtvovali enotni videz Glavnega trga in zgradili most nekoliko više. - Pri Narodnem domu se domishmo Cankarjevega obiska v Mariboru leta 1911. Vračal se je iz Slovenskih goric od Kraigherja in tu preživel majsko nedeljo. Takrat je pisatelja prvič osebno spoznal gimnazijec in pesnik začetnik Janko Glazer. Doživetje je bilo zanj nekaj posebnega, saj je - kakor pravi v spominskem zapisu Ivan Cankar v Mariboru (Nova obzorja 1957) - mlade ljudi že poprej kar »privzdigovalo, ko smo zvedeh, daje Cankar prišel v Slovenske gorice in da živi tako bhzu nas«. Zdaj je Cankar večji del dneva presedel v Narodnem domu, obdan s številno rodoljubno družbo. Pogovarjali so se o kulturnih in narodnostnih razmerah v Mariboru, Cankar je pripovedoval tudi o Obiskih Izidorja Cankarja. O njegovem vedenju v družbi je Glazer zapisal: »Z dovtipi ni bil v zadregi, a pri tem tudi ni poznal pomislekov. Vendar sem imel občutek, kakor da je njegova napadalnost bila v resnici menda bolj obramba, orožje, s katerim je svet držal od sebe.«
V neposredni bhžini Narodnega doma, predvsem v Ključavničarski in Židovski ulici, je bil nekoč židovski geto s sinagogo. Največ Židov (15-20%) je v Mariboru bilo v začetku 15. stol., ko jih je s celjskega območja izgnal Herman II. Ob koncu stoletja pa so morah zapustiti celotno Štajersko. Spomin na Maribor, od koder so prišli predniki, pa se je ohranil v priimku Morpurgo (Mariborčan). Ko so v drugi polovici 19. stol. Židje postali enakopravni, so se nekatere družine spet naselile v Mariboru.
Del mesta v bhžini železniškega mostu je bil med vojno večkrat bombardiran, tako je Maribor dočakal osvoboditev kot najbolj razrušeno slovensko mesto. Drobec iz tistega časa oživlja Rozmanova novela Zaklonišče (Mesto). Nekaj let kasneje pa je pisatelj na to zgodovinsko konkretno dogajanje oprl roman Ruševine (1965), kjer ga sicer zanima vprašanje razčlovečenja sploh.
96
Po Svetozarevski ulici in Ulici heroja Bračiča pridemo k spomeniku ob zidu sodnih zaporov. Onkraj zidu, na dvorišču, so okupatorji ustrelili največ talcev na slovenskem Štajerskem (čez 600, največ v letu 1942). Nato so jih upepelili v Gradcu in zdaj počivajo na graškem pokopališču. Na mariborskem spomeniku - delu arh. Jaroslava Černigoja - sta verza Branka Rudolfa: »Padli ste z grozo v očeh, ubiti za temi zidovi, / padli ste z vero v naš rod, naj ne zamre vaš spomin.«
B o ž e n a  Orožen Gimnazija v Celju
Kermaunerjeve knjige o slovanski dramatiki
Od prve do trenutno zadnje Kermaunerjeve knjige o slovenski dramatiki je preteklo 10 let (1. Trojni ples smrti, DZS 1968 - zadnja: Besede in dogodek, SM 1978). Bera tega časa je tako za avtorja kot sprejemalca vehka, saj obsega nič manj kot 7 knjig (poleg tega je Kermauner napisal še knjige o Cankarjevi dramatiki, a je CZ, ki jo je imela v načrtu, še ni izdala!). Če se spomnimo na to, da večina slovenskih novejših dram izhaja s Kermaunerjevimi spremnimi besedami, da avtor zgovorno in obširno obravnava tudi novejšo slovensko poezijo in nekaj manj proze, nam ostaja kot prva reakcija čudenje ob tej izredni in vsestranski književni proizvodnosti in plodovitosti.
Naš namen ob tej priložnosti je le kratek informativni in primerjalni pregled Kermaunerjevih knjig (razumljivo pa je, da bi zaslužila vsaka od teh knjig podrobnejšo oceno). K temu skupnemu soočenju dosedanjih Kermaunerjevih knjig o slovenski drami nas spodbujajo tudi avtorjeve spremne besede h knjigi Dialektika ideje - Od skrivnosti do jezika (ZO 1978), kjer Kermauner med drugim pravi: »Moje tekste o slovenski dramatiki je treba brati kot enega samega ... Kdor bo te knjige o dramatiki prebral, bo opazil, da izhajajo .iruga iz druge, da pristop poglabljam ...« Res se moremo strinjati z zadnjo avtorjevo trditvijo: knjige izhajajo druga iz druge in pristop se poglablja, spreminja, temelječ na čedalje večjem (s)poznavanju stvari. Če bo Kermauner s svojimi raziskavami v sedanjem zagonu nadaljeval, bomo kmalu dobili svojevrstno osebno, a tudi znanstveno podprto zgodovino slovenske dramatike.
Presehmo se h krajšemu ogledu glavnih Kermaunerjevih tem in tez iz naslednjih knjig:
1) Taras Kermauner; Trojni ples smrti ali samo-razdejanje hiunanizma v povojni slovenski drami (DZS, Ljubljana 1968, 212 strani)
2) Taras Kermauner; Od eksistence do vloge (MGL, Ljubljana 1971, 284 strani, knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega 55)
3) Taras Kermauner: Pomenske spremembe v sodobni slovenski dramatiki (MK, Ljubljana 1975, 276 strani)
4) Taras Kermauner; Radikalnost in zavrtost -slovenski kulturni arhetip (Prispevek k teoriji slovenske dramatike in kulture - analiza igroka-zov Josipa Stritaria (DZS, Ljubljana 1975, 224 strani)
5) Taras Kermauner; Od igre do telesa (MGL, Ljubljana 1976, 368 strani, knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega 70)
6) Taras Kermauner: Dialektika ideje - Od skrivnosti do jezika (ZO, Maribor 1978, 248 strani)
7) Taras Kermauner; Besede in dogodek (Študije o slovenski tragediji in groteski) (SM, Ljubljana 1978, 308 strani).
Iz Trojnega plesa smrti (podrobneje obravnava 3 odhčne pesniške drame: Zajčeva Otroka reke, Strniševega Samoroga in Smoletove Antigone) nas v tem trenutku najbolj zanima uvod, v katerem avtor podrobneje nakaže nekatere teoretične postavke svojega raziskovanja in pisanja Kermauner tu že govori o 3 razvojnih stopnjah (pozneje: makrostrukturah) povojne slovenske drame: socialnem (socialističnem) realizmu, sentimentalnem humanizmu (intimizmu, persona-lizmu) in samorazdejanju (avtodestruktivizmu) humanizma (pozneje jim je dodal še četrto: rei-zem-liudizem-karnizem). Metoda za katero se Kermauner odloča, naj bi bila sočasno subjektivna in objektivna: subjektivna v tem, da se normam odpoveduje, objektivna v tem, da te norme črpa iz realne dogajajoče se zgodovine ... Temeljni elementi so za Kermaunerja eksistencia-lije, zato imenuje svoje analize eksistencialno strukturalne. Pozneje, v že omenjenih opombah h knjigi Dialektika ideje - Od skrivnosti do jezika - označuje svojo usmerjenost za genetski, zgodovinski strukturalizem (ob tem se spomnimo na genetični strukturalizem, ki nam je znan v zvezi z L. Goldmannom - prim. Za sociologijo romana). Malo za tem piše v istih opombah, da opredeljuje njegovo delovanje in nehanje »spoj marksizma, eksistencializma in hegeljanstva (= strukturahzma)«. Vsekakor je res, da upošteva Kermauner v svojih spisih sinhronijo in diahro-nijo, strukturo in zgodovino. A vrnimo se k uvodu v Trojni ples smrti. Eksistencialna struktura hterarnega dela je za Kermaunerja njegovo racionalno jedro. V zvezi z racionalnimi eksistencialnimi strukturami pa je tudi ugotavljanje umetniške vrednosti del. »Umetniška dela imajo
97!
strukture, ki so prototipi, se pravi izvirne tvorbe, medtem ko so strukture del, čim manj so umetniška, tem manj izvirne, tem bolj serijski izdelki ...« Tu je umetniškost v zvezi z novostjo, prim. tudi ruske formaliste. Vsako umetniško delo je kršenje neke norme, obenem pa vzpostavlja nove norme. In še - zakaj je izbral avtor za obravnavo ravno omenjene tri pesniške drame? Odgovor: »... ker menim, da pomenijo vrh in preobrat v zgodovini novejše slovenske dramatike. V njih je prišla do polnega izraza vrsta problemov, pogledov, eksistencijJij, z eno besedo svet, ki je dolga leta zorel v zdaj manj, zdaj bolj posrečenih obhkah.«
Druga Kermaunerieva knjiga o slovenski dramatiki je sestavljena in zastavljena drugače kot prva, a vendar hitro najdemo v njej zveze s prvo. Pod naslovom Od eksistence do vloge se zvrsti v knjigi 16 člankov. Pretežno so to spremne besede k posameznim slovenskim dramam od Mraka do Jovanoviča Naslov meri na dve skrajnosti, ki ju predstavljata ravno omenjena avtorja: Mrak z upodabljanjem eksistence, ki je tudi trpljenje, muka, tesnoba, boj, napetost, smrt, Jovanovič z uporabo vloge, ki je igra, nezavezanost eksistencialni muki in tesnobi (ker eksistence ni več), iz-mik boju in smrti (ker oba izgubljata usodno za-resnost). Kermauner obravnava v knjigi dela naslednjih dramatikov (poleg že omenjenih Mraka in Jovanoviča): J. Javorška, I. Torkarja, B. Hof-mana, M. Rožanca, P. Božiča, P. Kozaka, D. Smoleta. Posebej velja omeniti splošnejši sintetični članek z naslovom Problem avtodestruktivizma. Tu se tudi neposredno (že z naslovom) stikamo s prvo knjigo (njen podnaslov je bil: samorazde-janje humanizma v povojni slovenski drami). Nasploh je v knjigi težišče na obravnavi tistih avtorjev, ki so učinkovito zasnovali 3. makrost-rukturo povojne slovenske drame: avtodestruk-Uvizem (M. Rožanc, P. Božič, P. Kozak, D. Smole).
Tretja Kermaunerieva knjiga o slovenski drami Pomenske spremembe v sodobni slovenski dramatiki se po sistemu ponovno razlikuje tako od prve kot od druge. Razdeljena je v dva dela: 1) Anahza posameznih Zupanovih dram: pomenskih mikrostrukur, in 2) Analiza posameznih povojnih pomenskih makrostruktur (obdobij) od socialnega humčuiizma do reizma-Iudizma. Prvi del se torej ukvarja predvsem z enim avtorjem -V. Zupanom in 4 njegovimi dramami: Stvar Jurija Trajbasa, Ladja brez imena, Angeh, ljudje, živali in Bele rakete lete na Amsterdam. Kermauner v svoji značilni anahtični razvejanosti poseže še k drugim Zupanovim dramam in primerjalno uhaja še k vrsti drugih avtorjev in njihovih dramskih del. Celokupni seznam v študiji omenjenih dram (v knjigi posebej natisnjen) obsega nič manj kot 126 dram, pri tem pa še katera manjka, saj npr. ni všteta niti Zupanova sicer ob-sežneje obravnavana igra Angeh, ljudje, živah. Prvi del nudi res razveseljivo in temeljito analizo Zupanove dramatike, v kateri odkriva Kermauner razvojno pot od 1. do 3. makrostrukture povojne slovenske drame. Medtem ko v 1. delu
pretežno šarita imenitna gospa Interpretacija in domiselno dekle Hermeneutika, pa se širi v 2. delu predvsem Teorija s svojo Sintezo. To pot Kermauner doslej najpodrobneje obdela vse 4 makrostrukture slovenske povojne drame, s tem da ne pozabi niti njihovih povezav niti vmesnih stopenj. Skratka, knjiga je v določenem smislu očitna dograditev prvih dveh. Kermauner se tudi ne pozabi ozreti na svoj položaj raziskovalca in ga ponovno razmisliti (prim. poglavje Nekatera metodološka in tematska vprašanja - in poglavje Vprašanja zgodovine in njene intehgi-bilnosti). Zaznamujmo še eno značilnost Ker-maunerjevih obravnav. Avtor razpravlja tudi o nekaterih rokopisnih, (še) ne objavljenih dramah, ki običajnemu bralcu niso dosegljive, a mu njihovo omenjanje morebiti vzbudi skomine po njih branju (npr. M. Remec: Škofovski kres, M. Rožanc: Topla greda, F. Rudolf: Termiti, V. Zupan: Tretji zaplodek).
S 4. knjigo o slovenski drami (ponovno je drugačna od prvih treh) se je Kermauner pomaknil v preteklost, in sicer na prvi pogled presenetljivo: k anahzi igrokazov Josipa Stritarja. Avtor nam v 1, poglavju z naslovom Moj namen - jasno razloži, za kaj mu bo služila sicer močno neugledna Stritarjeva dramatika. Kermauner je ne mish estetsko in ideološko revalorizirati, hoče jo le brati na nov način, in sicer »glede na kriterij prisotnosti in odsotnosti, uveljavljenosti in skri-tosti« konstrukcijskega in destrukcijskega modela. Konstrukcijski (tradicionalni) model je za Kermaunerja značilen po ideologiji, »s katero je hotela dramatika konstruirati (moralni, poUtični, filozofski, socialni, ekonomski) slovenski svet, v njenem duhu razreševati dana nasprotja in navzkrižja« Ta model je »zmerom zastopala in podpirala vladajoča slovenska družba...« De-strukcijski (moderni) model je seveda v nasprotju s prvim in ga je vedno skušal »razdreti, omajati, problematiztrati« (pravzaprav gre za prenos krščansko manihejskega duaJizma na socialno, literarno ipd. področje). Prvi model je veljal za pozitivnega (pozicijskega), drugi za negativnega (negacijskega). V zadnjem času se vrednotenje obrača (prim. odnos tradicija-avantgarda). Kermauner pa ne žeh dehti literature enostavno »na tisto prej (torej tradicionalno-slabo) in tisto zdaj in naprej (torej moderno-dobro)«. Uvideva stalno sočasno prisotnost obeh modelov: njuno dialektično trenje (teza-antiteza) daje umetniško sintezo. Poleg »zavesti« teksta mish Kermauner raziskati tudi »podzavest«. Npr. pri Stritarju je v zavesti konstrukcija, v podzavesti destrukcija, pri Lužanu pa narobe. Tako se pokaže Stritar za tovrstne raziskave ravno tako primeren kot kdo drug.
V nadaljnjem Kermauner ne ostaja pri Stritarju, ampak ponovno izvaja daljše primerjalne skoke, s katerimi priteguje v razpravljanje številne slovenske drame od 19. stoletja do najnovejšega časa. Dejansko moramo tak način pohvaliti, saj gleda avtor stvari, probleme, dogajanja vedno v povezovanju, bodisi s sočasnostjo, preteklostjo
98!
ali prihodnostjo, iz tega pa izstopajo ne le posamezne zanimivosti, ampak tudi splošnejše zakonitosti (npr. t i. arhetipi - prim. naslov). V Sklepu najavlja Kermauner svoj nadaljnji, kar neznanski delovni program. »Za naslednje desetletje aU dve, če mi ju bo dano uporabiti, sem si naredil trden načrt: prebrati, prekomentirati vse ali, gre pač za mejo posameznikove, bravčeve zmožnosti, večino stare slovenske literarne produkcije ... A ne bom bral zato, da bi zanikal, dokazoval, kako so stara dela zastarela, naivna, slaba ampak narobe: v njih se bom trudil odkriti čimveč takšnih elementov, ki so moderni, se pravi, da govorijo na avtentičen način današnjemu bravcu.« Pohvale vreden načrt in avtorju privoščimo, da bi ga udejanil. Za naš sklep o tej knjigi le še pripomba k naslovu: Radikalnost in zavrtost - slovenski kulturi arhetip to ni najustreznejši naslov, po mojem mnenju bi bilo bolje Zavrtost radikalnosti - ...
Peta Kermaunerjeva knjiga že z naslovom Od igre do telesa kaže, da gre za ponoven premik v sodobnost Naslov bi lahko »prevedh« takole: od ludizma do karnizma (gre torej za dva značilna sočasna pojava v dramatiki po Kermaunerjevi terminologiji). Knjiga Od igre do telesa ne nadaljuje prejšnje o Stritarjevi dramatiki, temveč se navezuje na prve tri. Obravnava namreč izključno novejšo dramatiko. Razdeljena je na dva dela: v prvem najdemo okoh 100 strani dolgo študijo: Dramaturgija (forme) povojne slovenske drame. Ponovno razvije avtor tu svojo že znano dehtev povojne slovenske drame po 4 literarnih ideologijah (makrostrukturah). Vsaka literarna ideologija, meni upravičeno avtor, podpira oziroma vzpostavlja tudi svoje (sebi primerne) hterar-ne forme. Tako sledimo skozi 4 glavne faze v razvoju slovenske povojne drame tudi izrazitim formalnim, dramaturškim spremembam tekstov. Kermauner dopušča tudi obratno pot: torej od dramaturgij k ideologijam. Že na začetku pa pove, kaj ga zadnje čase posebej zaposluje: »vprašanje o mitskih arhetipih, Uterarnih ideologijah, hterarnih formah in o odnosih med vsemi tremi prvinami, kakor se kažejo v dramatiki«. Drugi del knjige nam prinaša pod naslovom Pota današnje slovenske groteske obširna razmišljanja o 9 novejših slovenskih dramah: o Tauferje-vem Prometeju, Rudolfovem Celjskem grofu na žrebcu in Rudolfovem Xerxesu, o Zupanovih Zapiskih o sistemu, o Javorškovih igrah Veselje do življenja in Konec hrepenenja in o Lužanovih igrah Zaščitna maska in Srebrne nitke. Ponovno nam pisec v teh anahzan s primerjalno analizo obogati ne le našo vednost o teh dramah, marveč tudi razkriva še razne širše odnose in pomenske sklope.
Šesta Kermaunerjeva knjiga Dialektika ideje -Od skrivnosti do jezika je ponovno dvodelna, to pot že tudi po naslovu. Prvi del knjige: Dialektika ideje je vzporednica knjigi o Stritarjevi dramatiki. Pisec se tu loteva podrobne obravnave Voš-njakove igre Premogar ter jo gleda skozi hterar-ne in zunajhterarne ideologije. Seveda-kot je že
običajno - ne ostaja le pri tej drami, ampak ponovno vzpostavlja ob njej soočenja z novejšimi teksti. Drugi del je že z naslovom Od skrivnosti do jezika v sorodu s knjigama Od eksistence do vloge in Od igre do telesa. Če se lotimo ponovnega »prevajanja« naslova, bi rekU; od skrivnosti (misticizma) do jezika (lingvizma). Gre torej za dve značilni sestavini, ki ju srečujemo v modemi dramatiki in sestavljata po svoje dialektično nasprotje ah dopolnjevanje. Sicer pa jemlje avtor v obravnavo naslednje igre: Jesih: Grenki sadeži pravice, Strniša: Ljudožerci in ŠeUgo: Kdor skak, tisti hlap. Novost, ki jo v tem spisu zlahka opazimo, je v raziskovanju »kategorij«. Avtor spregovori npr. o tehle kategorijah: figure, igre, vloge, telesa, jezika, ideje, eksistence, idealnega Uka, skrivnosti, doma, svobode, golka molka časa in prostora. V tej knjigi - kot že drugod najdemo potrjeno, da se Kermaunerjeve obravnave ne le povezujejo, ampak smiselno dopolnjujejo, presegajo dane, stilistično pa spreminjajo in bogatijo. Avtor se v opombah h knjigi zanimivo opredeU do lastnega pisanja oziroma ga razpoznava takole: »... zdaj nekatere svoje kritične tekste izraziteje esejiziram in jim dajem osebno pričevanj-sko noto.« In dalje: »... navdaja me želja da bi tudi sam tvorno pomagal iz današnje umetnostne stiske, iz planetarnega sistema koda ki človeka in dramatiko uničuje. Zato sem zmerom manj znanstvenik, strokovnjak, ki sodi iz distance in post festum, skušam biti ljubezenski sogovornik in soraziskovalec« Od teh besed, napisanih leta 1977, prehajamo k pogledom na zadnje Kermaunerjeve knjige v naši informaciji.
Le-ta je Besede in dogodek. Lahko rečemo, da se napovedi iz prejšnje knjige v tej že živahno uresničujejo. Knjiga je razdeljena na tri dele (prim. prve: Trojni ples smrti). Naslovi delov so tile: 1) Razmerja 2) Tragedija vztraja 3) Groteska v razcvetu. Vsak od teh delov razpada še v posebne triade. Navedem naj 1. poglavje 1. dela ki se glasi: Razmerja med mojimi teksti, mojim življenjem in mano. Tu nam avtor na način, ki spominja na svojsko avtobiografsko knjigo Mesec dni z Ivanom Cankarjem, Martinom Kačurjem in Tarasom Kermaunerjem, razkrije to in ono (a vse intenzivno, goreče vneto) iz svojega ustvarialno in intelektualno burnotvornega življenja. Spusti se v samokritiko, a ne pozabi samohvale, samospra-ševanje se meša s samospraševanjem drugih, radodarno nas seznani s svojim najnovejšim branjem, pa se spet zatopi v samoopazovanje in nam prišepne o svojih spremembah (vse kar najbolj prostodušno): »Nobenemu ukopanemu stališču nisem posebno zvest Rad jih menjam, stojišča Vsako novo me opoji in navduši« itd. itd. Kakor-koU že: Kermaunerjevo izpovedno, avtobiografsko pisanje sodi med najzaminivejša tovrstna pričevanja v sedanji slovenski hteraturi.
Najnovejši protejski premet ki ga je naredil Kermauner že v 1. delu knjige, je »ljubezenski« obrat k tragediji, obenem je nestanovitni ljubimec Taras zapustil bivšo ljubico Grotesko in že ne ve povedati o njej kaj dosti naklonjenega Prvemu
991
delu, ki je bolj splošne ali pa izpovedne narave, se pridružuje 2. del (Tragedija vztraja) kot razlaga stvarnega gradiva slovenske tragedije. Tu spregovori Kermauner o treh dramah največjega slovenskega tragediografa Ivana Mraka (Spoved lučnim bratom, Razsulo Rimljanovine, Blagor premagancev). Tako se ta del navezuje na začetek knjige Od eksistence do vloge (poglavje o Mrakovi drami André Chenier). Tretji del pa vendarle le še upošteva dejansko prisotnost groteske (Groteska v razcvetu). Ta del se napleta na knjigo Od igre do telesa in pa na spis Od skrivnosti do jezika Katere groteske so na vrsti za pretres? RudoUova igra Pegam in Lambergar, Lu-žanova Sreča - nikdar opoteča (znana tudi po naslovu Sreča neposrednih proizvajalcev), Lu-žanov Triangel, Rudolfova koža megle in Wud-lerjeva drama Perpetuum mobile. Zanimivo in nenavadno je Kermaunerjevo opredeljevanje iger za groteske: le kako ste se znašU pri groteskah obenem nerazumljiva igrava komedijica Sreča - nikdar opoteča, po drugi strani pa povsem resna, obredna drama F. Rudolfa Koža megle?
Ozrimo se še na naslov Besede in dogodek. Kermauner odločno nastopa za druge in proti prvemu. Takole pravi na zadnji strani knjige: »Vse okolje ie spremenjeno v besedovanje: v žlobud-ranje. Zelja po dogodku-dejanju-silovitosti (še) ne zmore predre ti kilometrskega besednega nanosa Ko (če) ga bo presekala, se bo odprl prepad, v katerega se bo zvrnil iz besed sestavljeni današnji človek; iz globin in pekla bo brizgnil pekoč in ubijajoč curek odrešilnega dogodka-deja-
nja (dogajanja). Katastrofa besed (in besedne družbe), odrešitev moči.«
Zdi se, da je največja briga T. Kermaunerja, da ne bi kje »zaostal«, da ne bi bil ob porajanju novih hterarnih pojavov aktivno prisoten, skratka, »zraven«. No, do zdaj mu je vedno uspevalo, da je bil (poleg Miša Jezernika in Dimitrija Rupla -kot sam pravi) »najbolj tipičen (utelešeni) slovenski hipermodernist«. Ne vidimo vzroka, da tako duhovno gibka osebnost, kot Kermauner je, ne bi takega svojega statusa nadaljevala še v prihodnje.
Kaj naj še rečemo za zaključek našega poročila? Da imamo opraviti z izjemnim »naravnim pojavom«, ostroumnim in leporečnim piscem, izrednim eruditom in prekomerno pridnim ustvarjalcem. Branje in poznavanje njegovih del je za strokovno pubhko že kar neogibno, vsakomur pa, ki ga zanimata slovenska dramatika in sklop problemov v z vezi z njo, pa bodo Kermaunerjeve knjige nudile mnogo žive zanimivosti in presenetljivih novot. Pridružujem se F. Berniku, ki v kratki oceni Kermaunerjeve knjige Besede in dogodek med drugim pravi; »Njegovo razmerje do literarne umetnosti je utemeljeno v sodobni hlozofiji: v strukturahzmu, poststrukturahzmu, semiologiji. Ne moremo zanikati resnice, da je tako branje hterature lahko plodno, saj neredko razkriva v besedni umetnini Uste njene plasti, do katerih tradicionalne pa tudi najnovejše metode ne sežejo.«
A n d r i i a n    Lah Ljubljana
Dvanajsti seminar za maliedonsld jezik, literaturo in liulturo
Univerza Cirila ui Metoda iz Skopja je letos organizirala XII. seminar za makedonski jezik, U-teraturo in kulturo od 9. do 31. avgusta, in sicer prve tri dni v makedonskem glavnem mestu, ostaUh dvajset pa v Ohridu. Poleg 18 Jugoslovanov, od tega samo dva iz Ljubljane, se ga je udeležilo še 125 tujih slavistov iz 25 evropskih, ameriških in azijskih držav in iz Avstralije. Seminar so sestavljale lektorske vaje, predavanja in kul-turno-zgodovinske ekskurzije, zadnje štiri dni pa je potekal v obliki znanstvene diskusije. Lektorati na treh stopnjah, ki so imeli žal samo po 25 ur, so omogočah seznanitev z osnovnimi značilnostmi makedonščine oziroma poglobitev ali izpopolnitev njenega znanja in uporabe. Bili so strokovno solidni, čeprav morda še premalo usmerjeni v neposredno, praktično usposabljanje.
Seminarskih predavanj je bilo 25, in sicer: 8 jezikoslovnih, 8 leposlovnih in 5 umetnostno-zgodo-
vinskih. Teme ostalih predavanj so bile povezane z makedonsko zgodovino in s šolstvom. Jezikovna predavanja so obravnavala problematiko makedonskega knjižnega jezika (posamezni problemi obhkoslovja, fonologije in krajevnega imenoslovja), narečij, jezikovne zgodovine in primerjalnega jezikoslovja. Naj omenim samo nekaj najzanimivejših. Predavanje O. Jašar-Na-steve, ki je govorila o leksikografskem gradivu Marka Cepenkova, sicer najbolj delavnega makedonskega zbiralca ljudskega blaga, je bilo odkritje tudi za makedonsko javnost Cepenkov sicer ni imel namena sestaviti slovar, vendar je obdelal nekaj tisoč besednih enot, ki jih je pomensko in etimološko, dostikrat pa tudi časovno, po-gostnostno in družbeno razčlenil. R. Ugrinova-Skalovska je govorila o slovarju makedonskih cerkvenoslovanskih tekstov, ki bo zajel čas od 12. do konca 17. stoletja (poskusni snopič je izšel leta 1978). Med podobnimi predhodnimi deli je omenila Miklošičev starocerkvenoslovanski slovar (1862-1865). Dimitrovski je prikazal značilnosti besedišča makedonskega hterarnega jezika v času NOB.
100
Literarnozgodovinska predavanja so obravnavala obdobje Cirila in Metoda, narodopisja in leposlovje 19. stoletja, poezijo in dramatiko med obema vojnama (Racin, Krle), sodobno poezijo (Matevski) ter zgodovino makedonske znanstvene misli o literaturi. Makedonci imajo sicer bogato literarno preteklost, ki pa je bila zaradi težkih narodnopoliUčnih razmer pred 1945 malo raziskana, zato še nimajo napisane sistematične zgodovine o hteraturi. Nadomeščati jo mora književna kritika in publicistika. V predavanjih je zato prevladoval hterarni pozitivizem, ki iz leta v leto prinaša nova, pomembna odkritja, in zgodovina literarnih idej (povojni čas). Haralam-pije Polenakovič je v predavanju o odmevih Cirila Solunskega pri južnih (jugoslovanskih) Slovanih povedal, da se kult solunskih bratov v večjem obsegu začenja šele po letu 1741, ko je izšla knjiga o njiju, najširšo družbeno razsežnost pa dobi pravzaprav šele v obdobju narodne romantike v 19. stoletju. V zvezi s temo je med znanstveniki omenil Kopitarja, Miklošiča, Nahtigala, Oblaka, Grivca in Tomšiča, od slovenskih leposlovcev pa samo Aškerca in Gregorčiča. Naj tu mimogrede omenim, da je letos v Skopju izšla knjiga Makedonija in Slovenija zgodovinarja H. Andonova-Poljanskega, ki obravnava (splošno) zgodovino naših medsebojnih stikov.
Zelo zanimiva so bila predavanja o makedonski arhitekturi, o cerkvenem slikarstvu v zvezi z upodabljanjem Cirila in Metoda, o sodobnem makedonskem shkarstvu in o glasbeni umetnosti. Vsa ta predavanja so bila spremljana z diapozitivi oziroma zvočnimi posnetki. Posebej želim omeniti še razlage akademika Koceva o ohridskih umetnostnozgodovinskih spomenikih: cerkvi sv. Pantelejmona s Khmentovim grobom, cerkvi sv. Klimenta ter o cerkvi Svete Sohje. Njegova predavanja so bila na zgodovinskih krajih samih, metodološko in problemsko zelo odkritosrčna. Ob akademiku Kocevu sem si ustvaril najlepšo podobo narodno globoko zavednega in ponosnega makedonskega izobraženca, ki je v imenu resnice pripravljen javnosti in vsakemu tujemu umetnostnemu imperialistu povedati in dokazati, da si z zmoto ali lažjo prisvaja tuje delo, obenem pa je odprto kritičen tudi do dobronamernih, toda naivnih mitkov nekaterih svojih sonarodnjakov, npr do trditve o ohridski slp-vanski univerzi v 9.-10. stoletju. Mislim, da je akademik Kocev eden izmed modelov makedonske narodne zrelosti. M. Pavlovski je v svojem prikazu programa za pouk književnosti v makedonskih gimnazijah poleg drugega povedal, da se učenci seznanijo z Vodnikom, Prešernom (Sonetni venec), Aškerčeva Moja muza zastopa slovenski realizem, moderno Zupančič in Cankar (Na klancu). Novi reahzem zastopa Kranjec (Na valovih Mure), sodobno slovensko pesništvo pa Minatti. Čeprav izbor ni povsem estetsko reprezentančen, moramo priznati, da imajo makedonski srednješolci veliko več možnosti spoznati slovensko besedno umetnost kot pa naši makedonsko.
V okviru znanstvene razprave se je zvrstilo 22 jezikoslovnih in 20 literarnozgodovinskih referatov, ki so jim sledile diskusije. Razen 9 Makedoncev so bili ostah referenti tujih narodnosti. V jezikoslovnem delu so bih »močni« zlasti Poljaki in Američani, o leposlovnih temah pa je pripravilo predavanja poleg Romunov, jugoslovanskih Albancev in drugih - kar 10 strokovnjakov s srbsko govorečega področja. Okvirne teme so bile 4: Upološka diferenciacija južnoslovanskih jezikov, frazeologija v makedonskih in drugih slovanskih in balkanskih jezikih; problemi književnega zgodovinopisja in - zadnja tema - grški vplivi v balkanskih literaturah. Znanstvena razprava - že šesta po vrsti - vsekakor odlično dopolnjuje in pestri seminar, pa ne samo to: organizatorji na ta način zainteresirajo tuje strokovnjake za makedonske in zlasti primerjalne teme, obenem pa se makedonski strokovnjaki sami neposredno seznanjajo z mednarodnimi znanstvenimi dosežki in postopki. Marsikateri od referentov je primerjalno obravnaval tudi slovensko gradivo. Tako je J. Hamm opozarjal na vezi med čakavščino in slovenščino, posebej še na čaka-vizme v terskem narečju, ki da doslej niso bili niti dovolj niti zadovoljivo razloženi. F. Feleszko iz Varšave je ugotovil, da se kategorija slovničnega števila v slovenščini razhkuje od ostalih (južno)slovanskih jezikov. Ch. Wukasch iz ZDA je govoril o štirih praslovanskih palatalizacijah in ugotovil, da so srbohrvaški in slovenski refleksi sicer različni, vendar ne tako, da bi zahtevali posebno klasifikacijo. Poljakinja K. M. So-lecka je imela dvoje predavanj: v pomensko-skladenjskem slovarju izmenskih glagolov v slovanskih jezikih, ki se pripravlja na Poljskem, je načelno predvidena tudi obravnava slovenskega gradiva, vendar ni strokovnjaka, ki bi ta del slovarja obdelal. V drugem referatu - o makedonskem podvojenem predmetu - je opozorila na formalno enak, čeprav zelo omejen pojav v slovenščini (npr.: Ni ga človeka, ki bi vse vedel). Med referenti na temo Irazeologije je nastopil tudi Slovenec Matej Rode, in sicer je razčlenjeval razhke mad pregovori in frazeologemi. Pregovor mu je oblika ljudskega slovstva, navadno z dvodelno stavčno zgradbo, ki izraža kako življenjsko modrost Frazeologemi so mu enote jezika, pregovori pa besedila, citatne povedi.
Tudi v hterarnozgodovinski sekciji Znanstvene razprave je bilo več zanimivih predavanj, npr. o modelu formiranja literature malih narodov (Z. Konstantinovič), o posebni, črnogorski književnosti (S. Perovič), o albanski filozofski liriki v 19. stoletju (Dž. Gega). Romun Deaconescu Jon je govoril o grških vplivih v romunski poeziji, pri čemer je - v živahni razpravi - postavil zanimivo tezo: francoska avantgardista Tzara in lonesco, oba romunskega porekla, sta elemente grotesknosti in absurda črpala iz sestavin romunskega ljudskega slovstva. Za slovenistiko je bila tematsko še posebno zanimiva M. Mitrovič, ki je primerjala Skerličevo strogo estetsko in Prijateljevo širše, narodno obstoj potrjujoče pojmovanje zgodovine književnosti, vendar je pri tem Prija-
telja preveč navezovala na pozitivizem. H. Kr-njevič je ob kritiki izvorov in zapisov ustne (ljudske) umetnosti namesto narodno ločevalnih po-sebnostnih sestavin poudarjala sočasnost določenih literarno-zgodovinskih pojavov, npr. v istem obdobju kot Hektorovičevi zapisi bugarštic so nastali zapisi treh makedonskih ljudskih pesmi in dvoje Trubarjevih zapisov začetkov slovenskih ljudskih pesmi. Ali naj bi se iskalo torej nekak skupen jugoslovanski literarnozgodovin-ski periodizacijski sistem? Precej jezikoslovnih in literarnozgodovinskih referatov je bilo primerjalnih. Nekajkrat so bili to dolgi naštevalni seznami sorodnosti in prepletenosti, čutilo pa se je pomanjkanje globlje, zlasti teoretične zastavitve meril za tako vzporejanje. Postavljena je bila celo teza, da sodobnost ne more biti predmet »doslednega znanstvenega raziskovanja«, in sicer zaradi čisto praktičnih, osebnih pravic prizadetih, pri čemer pa se sploh ni zastavilo temeljno vprašanje: kaj je možni in kaj nujni predmet literarne zgodovine, kakšni pristopi k temu predmetu so možni in kaj je kriterij znanstvenosti sploh. No, v celoti vzeto se more oceniti Znanstvena diskusija kot tehtna in za Seminar nad vse koristna, saj je omogočila pogled na makedonski jezik in hteraturo v širšem, mednarodnem kontekstu. Naj ob koncu opozorim na sicer obrobno, vendar po svoje zanimiv pojem »naše ustno slovstvo«, ki ga radi uporabljajo raziskovalci s srbskega področja, ne da bi ga skušah točneje opredehti. M. Matički je postavil celo tezo, da je zaradi tistih pesmi, istih potujočih pevcev
ipd. sploh neupravičeno govoriti o srbskih ali hrvaških ali črnogorskih ipd. ljudskih pesmi. Vsi referati bodo objavljeni v zborniku, ki bo izšel prihodnje leto.
Seminaristi so si v času seminarja ogledali tudi precejšnje število pomembnih kulturnih ustanov in zgodovinskih spomenikov: Skopsko hlo-loško fakulteto. Makedonsko akademijo znanosti in umetnosti. Inštitut za makedonski jezik K. P. Misirkova - inštituta za literaturo še nimajo -galerijo moderne umetnosti itd. Ogledali so si tudi antični mesti Stobi in Herkulanum, obiskah grobnico padUh partizanov v Prilepu pa čudovite samostane - kulturne muzeje: sv. Nauma na južnem bregu Ohridskega jezera, Kališta pri Strugi itd. Nad vse skrbni in pozorni organizatorji so seminaristom omogočili obiskovanje prireditev Ohridskega poletja (dramskih predstav in koncertov), Struških večerov poezije, razUč-nih folklornih prireditev itd. Že iz tega se vidi, da je kulturno življenje v makedonskih turističnih središčih in sploh v Makedoniji zelo bogato. Vsi udeleženci seminarja so mogli po želji dobiti tudi celo vrsto leposlovnih in znanstvenih knjig ter jezikovnih priročnikov (slovarje, slovnico, pravopis).
Vse to je omogočilo poglobljeno spoznavanje dela makedonske znanosti in kulture, makedonske zgodovine in nad vse plodne, ustvarjalne sodobnosti. Odlično organizacijo seminarja je vodil TomeSazdov j.^oM.ne,
SAZU v Ljubljani
PREJELI SMO V OCENO
Bojan ŠUh, Pridite, predstava je! (Eseji, članki, dramaturški listki in izjave). Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega 78. Ljubljana 1979, 366 str.
Književna komunikacija. Antologija poljske znanosti o književnosti. Urednik broja: Walter KroU. Umjetnost riječi. Izdaje Hrvatsko filološko društvo - Zagreb, XVIII (1974), broj 2-4, str. 95-464. (Izšlo leta 1979.)
Gregorij Alasia da Sommaripa, Slovar italijan-sko-slovenski, druga slovensko-italijanska in slovenska besedila, Videm 1607. Pripravil in uredil Bogomil Gerlanc. Pri izdaji so sodelovaU Albin Škerk^ Lino Legiša, Alojz Rebula, Branko Reisp, Saša Žabjak. Izdajatelji: Založba Mladinska knjiga, Občina Devin-Nabrežina in Založništvo tržaškega tiska. Ljubljana - Devin - Na-brežina - Trst 1979. 312 str.