PoStnlna plačana v gotovini.
Cena 30.— lir
Spediz. in abb. poat. X. gr.
DEMOKRACIJA
Kdor v političnem življenju špekulira za osebne koristi, drvi v neizogiben konkurz.
HENRI LEWIS
Leto XIII. - Štev. 3
Trst - Gorica, 1. ft-bruarja 1959
Izhaja 1. in 15. v mcsecu
Italijanska politika na razpotju
Pred IV, zasedanjem
mešanega odbora
Odločitev je padla zadnji ponedeljek v januarju. Ugibanja, kako dolgo se bo še držala Fanfanijeva vlada, so dobila svoj odgovor. Predsednik Fanfani se je opoldne podal na Kvirinal, kjer je predsedniku republike Gronchiju sporočil soglasni sklep vlade, da poda ostavko. Novinarjem je nato izjavil, da je nameral napraviti ta korak že 15. decembra, toda ker so ministri morali do 31. januarja pripraviti proračune za finančno leto 1959/60, on sam je moral potovati v Pariz na sestanek atlantskega sveta ,je odstop odložil dokler niso bila ta dela končana. Predsednik Gronchi je odstavko sprejel s pridržkom, da Fanfanijeva vlada še nadalje opravlja tekoče posle.
Se istega dne popoldne je imelo sejo vodstvo krščanske demokracije, kateremu je Fanfani poročal o nastalem, položaju. Zagovarjal je svojo, politično usmeritev in j svetoval, da bi tudi nova vlada morala ohraniti sredinski značaj, toda z odklonom na levo. Po njegovem bi bilo najbolje, če bi jo sestavili demokrščani, socialni demokratje in republikanci. Ce bi to ne uspelo, potem je pač edini izhod enostrankarska demokrščanska vlada, ki bi pa nujno imela zamo začasen značaj. Trajala bi samo do prihodnjih in to predčasnih volitev, ki bi morale biti spomladi ali najkasneje jeseni.
Vodstvo krščanske demokracije se je v načelu soglasilo s Fanfamjevim stališčem in pozvalo ostale sredinske demokratične stranke na sodelovanje za sestavo vlade leve sredine. Tudi Saragat, čigar skupina je že doslej sodelovala v vladi, je za takšno rešitev. Poudaril je, da si enostrankarsko vlado žele samo skrajni desničarji in skrajni levičarji. Oboji si od tega obetajo korist. Prvi, ker bi se takšna vlada morala nasloniti nanje in torej upoštevati njihove želje, drugi pa, ker bi ? usmeritvijo na desno, ne bilo^ zadovoljno večinsko levo krilo demokrščan-ske stranke. Ce bi šlo to predaleč, bi se krščanska demokracija znala celo razbiti. Kaj lepšega si lahko želijo fašisti, monarhisti in komunisti, pa tudi Nenni? Zato je Saragatovo mnenje: ali koalicijska vlada levega centra ali pa čimprejšnje volitve, ki naj razčistijo politični položaj. Upoštevajoč splošne usmeritve italijanskih volil-Cev je namreč verjetno,"“da“bi volitve o-krepile levo krilo krščanskih demokratov in razredčile vrste desničarjev. Posebej je treba omeniti, da je bil Fanfani pri svojih izjavah in zaključkih skrajno obziren do svojih socialdemokratskih vladnih zaveznikov, kakor tudi do republikancev. Prvim se je zahvalil za sodelovanje, drugim pa za podporo, ki so mu jo v nekaterih primerih nudili v parlamentu. Tako je pustil odprta vrata za nove vladne kombinacije. Vkljub temu da so navidezno prav socialdemokratski ministri s svojimi ostavkami pospešili padec vlade, jim Fanfani tega ni očital. Razčiščenje tega vprašanj^ je prepustil socialnim demokratom. S tem je potrdil, da vidi glavni razlog za neuspeh svoje vlade v neenotnosti lastne stranke, v kateri so se pojavili tzv. »pro-stostrelci«, ki so s svojim zadržanjem pri glasovanjih preprečili, da bi parlament sprejel razne vladine zakonske osnutke.
Na levo ali na desno?
V tem je zapopadeno pravzaprav bistvo sedanje vladne krize. Glavna vzroka njenega odstopa moramo iskati v Fanfani-jevi iskreni volji za izvedbo znatnih socialnih reform in v aktualiziranju problema socialistične združitve. S prvimi je Fanfani trčil ob nasprotovanje desnega krila lastne stranke. To mu je začelo nasprotovati in je zahtevalo njegovo glavo. Fanfanijeva avtoritarnost jim je pri tem samo pomagala. Kot glavna voditelja te skupine, ki v stranki nima večine, sta nastopila Pella in Andreotti,
Zaviranje vladine socialne politike je seveda izzvalo reakcijo pri socialnih demokratih. To že tlečo žerjavico je še bolj razpihal zadnji kongres socialistične stranke, na katerem je Nenni prodrl s svojimi tezami ter je pozval socialne demokrate naj se odločijo za ponovno združitev socialističnih sil. Posebno odločen je bil socialdemokratski minister za delo, Vigorelli. Ni mogel pozabiti, da mu sam ministrski svet, torej njegovi vladni kolegi, niso hoteli odobriti načrtov za povišanje penzij in invalidnin, za boljše zavarovanje zaposlitve poljskih delavcev, za izboljšanje podpor brezposelnim itd. Ostavke, ki jo je podal, ni hotel preklicati, temveč je pozval in še vedno poziva Saragata, naj opusti svojo dosedanjo taktiko vodelova-nja s krščansko demokracijo in predsodke proti Nenniju ter se izreče za socialistično združitev.
Zadeva pa ni tako enostavna. Za razliko od februarja 1956, ko je Nenni na kongresu PSI v Benetkah bil dejanski poraženec in je ostal ujetnik komunistom naklonjenega birokratskega aparata svoje stranke, je letos v Neaplju na celi črti zmagal. Pri tem je tudi precej menjal svoje nekdanje zahteve. V glavnem je prodrl z linijo, ki jo označujejo trije »ne«: nesodelovanja s krščansko demokracijo v kakršni koli vladni ali parlamentarni kombinaciji; nevezan ja s komunistično stran-
ko, z izjemo sindikalnih, zadružnih in drugih podobnih množičnih organizacij, kjer so socialisti že doslej povezani z komunisti in se tem organizacijam ne morejo enostavno odreči; nepriznavanja potrebe po iskanju novih oblik za enotno socialistično skupnost, ki ima že svojo politično organizacijo v PSI, kamor naj se vrnejo tudi socialni demokratije, ako jim je pri srcu bodočnost delavskih množic in narodna korist. Tako orientirana socialistična stranka naj ostane v demokratični opoziciji, vse dokler ne bo sama dovolj močna, da vzame breme oblasti na svoje rame. Po Nennijevi zamisli morajo socialisti ustvariti demokratično alternativo za krščansko demokracijo in se zato ne smejo spuščati v nobene kompromise. Njihovo vodilo mora biti: vse ali nič!
Stališče je zapeljivo in ima za cilj Italijo, v kateri bi notranje politično življenje slonelo v glavnem na dveh strankah: krščanski demokraciji, ki bi bila zmerno reformistična, vendar po sodbi vseh tre-znomislečih ljudi nikakor konservativna stranka, ter socialistični stranki, ki bi bila nosilka in zagovornica radikalnejših socialnih in gospodarskih reform.
V takšni politični formuli so našle svoje politično ravnotežje skoro vse zahodnoevropske demokracije, posebno najnaprednejše med njimi, britanska in skandinavske. V tej smeri se po vojni razvija politično dozorevanje tudi v Nemčiji, Belgiji, na Nizozemskem itd. Vendar je to šele končni cilj, od katerega nas v italijanskem primeru danes loči še dolga in nevarnosti polna pot. Celo mnogi Nennijevi pristaši mislijo, da je misel na samostojno socialistično osvojitev oblasti tako težko uresničljiva, oziroma taka možnost časovno tako oddaljena, da je naravnost uto-pistična.
Vladno krizo, v kateri smo, pa je treba rešiti danes. In tu se postavlja vprašanje ali je Nennijeva taktika »splendidne izolacije«, nevezanja na skrajno levico in
NA XXI. KONGRESU KP SZ, ki je začel v torek, 27. januarja v Moskvi, sodeluje 1.269 delegatov z glasovalno in 106 delegatov s posvetovalno pravico. Pristoni so tudi številni voditelji komunističnih strank drugih Mezel, med njimi Cuenlaj za ki- -tajsko in Togliatti za italijansko KP. Na-. vzočih je bilo okrog 2000 ljudi in prvič so povabljeni tudi zahodni časnikarji.
Glavna in edina točka dnevnega reda kongresa je poročilo Hruščeva o sedemletnem gospodarskem načrtu, ki s‘opa na mesto petletke, katero so pred tremi leti odobrili na XX. kongresu. Hruščev govor je bil dolg in ga je bral ves dopoldan in popoldan. Čeprav ni pričakovati, da bi kongres kakorkoli vplival na zunajo politiko Sovjetske zveze in ni takšno razpravljanje niti njegov namen, je vendar Hruščev v svojem poročilu podal nekaj zelo važnih izjav. Tako je potrdil, da koekzi-stenca ne pomeni prenehanja ideološke borbe. Cilj Sovjetske zveze je in ostaja zmaga komunizma na vsem svetu. Pohvalil se je z dosedanjimi dosežki Sovjetske zveze tako na gospodarskem, notranjepolitičnem in zunanjepolitičnem področju.
Z zanosom je vzkliknil, da sta prvi umetni satelit in prvi umetni planet sovjetsko delo. Zatrdil je, da Sovjeti že tekoče izdelujejo medkontinentalne iztrelke. Opozoril je svet, da ima Sovjetska zveza zdaj premoč v raketni tehniki, toda vkljub termi ponuja sporazum, po katerem naj bi nehali izdelovati atomsko orožje in uničiti sedanje zaloge. Odobril je rezultate Mikojanovega potovanja v ZDA in izjave, ki je tam dal ta sovjetski veljak. Ponovil je glavne tfičke sovjetskega načrta za ureditev nemškega vprašanja, pri čemer je obtožil Adenauerja, da podpihuje hladno vojno in da kot vodja katoliške stranke »drži v eni roki križ, v drugi pa atomsko bombo«, pri čemer se zanaša bolj na drugo kot na prvo. Hruščev veruje v možnost sporazuma med Sovjetsko zvezo in ZDA in je ponovno pozval na sklicanje vrhunske konference državnih poglavarjev Vzhoda in Zahoda.
Potem ko je orisal sedanjih obseg komunističnega bloka in njegovo veličino je Hruščev napadel Zvezo komunistov Jugoslavije, katero je obdolžil, da razbija enotno fronto delavskih množic in homogenost komunističnega gibanja. Podobne očitke je izrekel tudi na račun socialističnih voditeljev Francije in Belgije, Molleta in Spaaka. Zanikal je, da bi med kitajsko
nepodpiranja sredine, celo levo usmerjene sredine, najboljša. Ali niso prav v tem trenutku potrebni elementi, kakor n. pr. Saragatovi socialisti in republikanci, ki bi tudi za ceno lastne popularnosti preprečili, da bi krščanska demokracija bila prisiljena iskati svoje zaveznike na izraziti desnici, skupno z vsemi nevarnostmi in negotovostmi, ki so s tem v zvezi.
Tistim, ki so zahtevali vse ali nič, se je namreč že mnogoktat zgodilo, da so prav oni ostali praznih rok.
Nova vlada
To je politična stvarnost, v kateri je treba dati državi novo vlado. V trenutku, ko to pišemo, lahko samo ugibljemo kakšna bo. Na izrednem zasedanju socialdemokratske stranke, je zmagala Saraga-tova struja, ki je za sodelovanje v tri-strankarski vladi leve sredine. Republikanci se bodo šele izrekli. Liberalci bi se povabilu najbrže odzvali, vendar se je treba zavedati, da bi močno ohromili socialnopolitično in gospodarsko reformistično dejavnost vlade, na kar socialdemokrati ne bi pristali, in so zato proti sodelovanju.
Zaenkrat je videti, da bodo krščanski demokratje usmerili vse svoje napore v to, da bi zopet sestavil večstrankarsko, po možnosti štiristrankarsko ali vsaj tri-stranskarsko vlado. V tem primeru omenjamo kot možne kandidate za minis^.ske-ga predsednika Scelbo, Segnija, Fanfanija in Guia. Cebi pa to bilo nemogoče, potem bodo sestavili enostrankarsko, demokrš-čansko vlado, ki bi ji načelovali Piecioni, Gonella, Pella ali dosedanji notranji minister Tambroni. Slednji naj bi prišel v poštev samo ako bi sestavili izrazito prehodno vlado, ki bi imela nalogo, da čim-prej izvede nove parlamentarne volitve.
Tako vsaj kaže sredi tedna. Razvoj pa seveda lahko prinese tudi popolnoma nove rešitve.
Dogodki-------------------
l P° foetu ,
in sovjetsko KP bila kakšna nasprotstva in da bi sovjetska KP baje vodila druge komunistične stranke, ki naj bi »v resnici« bile popolnoma samostojne. Seveda ni mogel Hruščev mimo tzv. protipartijske skupine Malenkova, Kaganoviča, Molotova, Bulganina in Sepilova, ne da bi se obregnil tudi ob njo. Kot dokaz večje demokratičnosti je navedel tudi dejstvo, da šteje KP SZ danes 1,023.000 članov iz vrst kolhoških delavcev. Tako šteje KP SZ danes skupno 8,239.000 Slanov in kandidatov, kar ni niti 5 odstotkov prebival, stva.
Gospodarski načrt, ki ga je Hruščev predložil kongresu, se nanaša samo na prvih sedem let celokupnega petnajstletnega obdobja, za katerega je zamišljen. V prihodnjih sedmih letih naj bi se proizvodnja težke industrije v SZ povečala za 86 odstotkov, proizvodnja potrošnik dobrin pa za 62 do 65 odstotkov. Polovica sredstev ,ki so določena za nove investicije, naj bi bila dosežena z znižanjem proizvodnih stroškov. Gospodarski načrt predvideva pospešni gospodarski razvoj azijskih predelov z Uralom vred. Nanje bo odpadlq 40 odstotkov vseh investicij. Kmetijska proizvodnja naj bi se v sedmih letih povečala za 70 odstotkov. Medtem ko je za investicije v industrijo predvidenih 1940-1970 milijard rubljev, jih bo v kmetijstvo vloženih 500 milijard. Od tega bo država dala 150, kolhozi pa 350 milijard. V sedmih letih se bo narodni dohodeh zvišal za' nad 60 odstotkov. Hruščev je obljubil, da bo gospodarska zmogljivost in proizvodnja komunističnega sveta po izpolnitvi tega načrta presegla gospodarsko moč kapitalističnih dežel.
Nobenega dvoma ni, da bodo vsi Hruščem predlogi soglasno sprejeti, kakor je bilo na vseh dosedanjih kongresih sovjetske KP vedno pohlevno sprejeto 1>se, kar so predlagali vsakokratni voditelji. Sovjetske politike namreč ne vodijo množice, niti ne strankino članstvo, temveč ozko partijsko vodstvo. Vsi odločilni spopadi se odigravajo za zaprtimi vratmi. Široki zbori so sklicani šele takrat, ko je treba samo še zaploskati temu kar je prevladalo. Taksna in prav nič večja je tudi naloga
Italijanski in jugoslovanski delegati se bodo 9. februarja zbrali v Beogradu na IV. zaseda: nje mešanega odbora za zaščito narodnostnih manjšin, ki je bil ustanovljen na osnovi člena 8. posebnega statuta z namenom, da pomaga in svetuje obema vla: dama pri reševanju vprašanj, ki se nanašajo na zaščito narod: n.ostnih manjšin v obeh delih nekdanjega Svobodnega tržaške* ga ozemlja.
Kako smo lahko zadovoljni z dosedanjim delom mešanega od: bora?
Pred vsem moramo ugotoviti, da sta bili predvideni po dve za: sedanji letno, eno spomladi, dru: go jeseni. Lansko jesensko zase: "dav.je je odpadlo. To nam ne more biti vseeno. S tem je praks lično zamujena ena priložnost, izgubljenega je pol leta, da se pri tako in tako mučnem in pob ževo napredujočem delu končno vendarle bolj približamo uresnU čenju tistega, kar bi po londonski spomenici o soglasju, na osnovi katere sta Italija in Jugoslavija dobila v upravo vsaka svoj del nekdanjega STO:ja, že davno moralo postati stvarnost. Svoji prvi dve zasedanji je namreč mes sani odbor porabil za izdelavo poslovnika, da je sploh ugotovil,
sedanjega XXI. kongresa komunistične stranke vodilne komunistične države sveta in zato mu ni treba pripisovati prevelikega pomena.
* * •»
TITOVO POTOVANJE po deželah Daljnega Vzhoda poteka ob splošnem nezanimanju svetovne javnosti. O njem poročajo na dolgo in široko samo jugoslovanski časopisi, medtem ko se zadevne notice povsod drugje izgubljajo med mnogo važnejšimi novicami o drugih dogodkih. Celo tržaški »Primorski dnevnik« mora v tem slediti potrebam tukajšnjih ljudi, katerim je namenjen, in se v tem vidno razlikuje od ostalih jugoslovanskih glasil, ki imajo na prvem mestu vedno Titove govore in brzojavke.
26. januarja je Tito zaključil svoj šestdnevni obisk v Colombu. Ladja »Galeb«, na kateri potuje s svojo soprogo in spremstvom, bo predvidoma dospela v ponedeljek, 2. februarja v abesinsko pristanišče Massauo, odkler se bo Tito podal na obisk k abesinskemu cesarju.
* * *
VATIKANSKA POLITIKA do vzhodnih držav naj bi bila pred spremembami. Tako je bilo zelo zapaženo, da na letošnji novoletni sprejem diplomatskega zbora, ki je akreditiran pri Vatikanu, nista bila povabljena predstavnika poljske in litvanske vlade v begunstvu. Poljski poslanik Papee je po svojih letih celo dojen, torej najstarejši elan tega diplomatskega zbora, in je kot tak vedno imel kratek novoletni nagovor. Zato je njegova odsotnost toliko bolj padla v oči.
Pravijo, da naj bi to bila posledica intervencije poljskega kardinala Višinskega, ki je dejal, da vatikansko priznavanje poljske vlade v begunstvu škoduje položaju katoliške cerkve v komunistični Poljski.
Vatikansko glasilo »Osservatore Romano« je medtem sporočilo, da je po smrti vsakega papeža navada, da diplomati, ki so bili pri njem akreditirani, predlože njegovemu nasledniku nove poverilnice. Poljski in litvanski zastopnik pri Sveti Stolici zaradi razmer v njunih domovinah tega nista mogla storiti. Zaradi tega jim po določilih mednarodnega prava ni mogoče več priznati diplomatskega značaja in veljave. Poljsko veleposlaništvo in litvansko poslaništvo pri Vatikanu pa bosta obstajali še v naprej, toda nujno vodstvo bo zaupano odpravnikoma poslov.
kaj bo delal in kako bo delal. V normalnih okoliščinah, pri oboje: stranski dobri volji in učinkovit tih predpripravah bi za to menda zadostovalo eno samo zasedanje. Toda ko smo že na samo prvo sejo morali čakati kar dve leti, smo si dejali, pa naj bo v božjem imenu še ta zamuda. Da je le za: čelo! Toda ko smo preteklo polet: je brali zaključno poročilo 111. za-sedanja, ki naj bi bilo prvo pravo delovno zasedanje, smo pa ostali zares razočarani. Odbor ni na njem rešil niti enega izmed več: jih vprašanj, ki sta jih sprožili obe delegaciji in tudi za večino pritožb posameznikov, je kratko: malo ugotovil, da so načelne na: rave in morajo zsto čakati na boljše čase, ko bodo ti načelni problemi rešeni.
Tako odhajata zdaj delegaciji na IV. zasedanje, obloženi z sem, kar se je nabralo na 111. za: sedanju in dodatnim bremenom tega kar je medtem dozorelo, jim je bilo poslano ali je samo po sebi priklicalo njuno pozornost. Obe vprašanji, ki jih je na III. zasedanju sprožila jugoslovanska delegacija: uzakonitev slovenske šole in uvedba dvoježičnosti na Tržaškem, sta še vedno tam, kjer sta bili, nerešeni. Ne vemo v ko: liko so Italijani zadovoljni s tem, kar je Jugoslavija doslej napravi: la glede italijanskega šolstva na svojem področju. Vsekakor so napovedali, da je zanje ta pro: blem še vedno' odprt. Tudi nam ni znano, da Bi doslej bilo rešeno katero izmed načelnih vprašanj, zaradi katerih so bile na zadnjem zasedanju odložene mnoge za: sebne pritožbe. Med temi so pri: tožbe nekdanjih stalnih prebival; cev T ržaškega ozemlja, ki jim it a? lijanske oblasti po njihovemu po: vratku, vkljub določilom london; ske spomenice o soglasju, ne ma: rajo priznati državljanskih pra: vic. K vsemu temu je treba do: dati še protislovensko gonjo na Tržaškem, ki je prav v zadnjih tednih, z letaki in mazanjem spo: menikov, izzvala val ogorčenih in upravičenih protestov. Mešani odbor ne bi smel preiti z mol: kom preko teh pojavov, ki osta: jajo nekaznovani tudi zato, ker svečano podpisani londonski spo: razum, ki predvideva prepoved širjenja narodnostne mržnje, na Tržaškem, še vedno ni zakon.
Upoštevajoč razmere, v kate: rih živimo in v katerih je treba ta vprašanja reševati, moramo priznati, da se je mešanemu od: boru nabralo težko breme. Čas bi bil, da ga zmanjša. To pa do: seže lahko samo tako, da posa* mezna vprašanja zadovoljivo ret: ši. Vsako odlaganje, kakor so n. pr. napravili z izpustitvijo lan: skega jesenskega zasedanja, ali pa prenašanje rešitve na nasled: nje zasedanje, bo imelo za posle: dico, da bo to breme samo še naraščalo, vse dokler se ne bo mešani odbor pod njim enostav: no zadušil in izdihnil. S tem bi umrli tudi vsi upi na uresničenje pameti e manjšinske politike, ki naj bi med tako težko preizkuse: ne ljudi naših krajev končno pri: nesli tako potrebni mir in med: sebojno razumevanje. To pa bi bila usodna, vsega obžalovanja vredna napaka. Zato želimo, da bi sedanje zasedanje mešanega odbora uspelo in da bi iz njega-, vega zaključnega poročila lahko razbrali otipljiva dejstva, ki naj bi nas v tej veri in pričakovanju utrdila, ne pa zgolj diplomatske fraze, ki naj bi nas samo uspa: vale.
Na pustno nedeljoy 8. februarja v Hotelu Excelsior
Vlil. TRADICIONALNI DOBRODELNI PLES
Slovenskega dobrodelnega društva
VESTI z GORIŠKEGA
v Firencah in položaj Slovencev v Italiji
Razprava
Razprava proti pripadnikom »Beneške čete« je pričela pred porotnim sodiščem v Firencah minulega decembra in se je nadaljevala 22. januarja. Obrambi ni še uspelo doseči spoštovanja in uveljavitve 16 člena pariške mirovne pogodbe z Italijo, ki ji prepoveduje preganjati in sploh motiti italijanske državljane samo zato, ker so med 10. juliiem 1940 in vstopom v veljavo pogodbe same simpatizirali z zavezniško stvarjo ali se zanjo borili.
Sodišče si je pridržalo pravico uveljaviti ta člen mirovne pogodbe in kazensko postopanje ukiniti, če razprava dokaže, da je v času vojne šlo, pri obtožencih, res za simpatiziranje z zavezniško pravdo in borbo na njih strani proti nacifas;štičnemu okupatorju.
Proti temu nima slovenska javnost ničesar. Sodišče se mora pač ravnati po zakonu in ga ob pravem času pošteno uveljavljati. Proti pripadnikom »Beneške čete« je ovadba nagrmadila kupe obtožb, ki jih bo seveda morala tudi dokazati.
Gre za to, ali je sploh kaka »Beneška četa« obstojala in ali je kot taka zagrešila zločin izdaje Italije, proti osebam, ustanovam in imovini. Gre tudi za to, ali niso morda posamezni obtoženci, zagrešili take zločine, izven zavezniške stvari in borbe.
Iz prvih zaslišanj prisotnih obtožencev izgleda, da »Beneška četa« kot bojna edi-nica sploh niti obstojala ni.
Kar se pa zločinov tiče, bomo še videli kako je z njimi, ali so bili izvršeni, ali jih kdo more dokazati in kdo naj zanje odgovarja. Tožitelju stoji baje posebno pri srcu trditev, da je bil cilj »Beneške čete«, to je obtožencev, priklučitev k Jugoslaviji vsega ozemlja vzhodne Italije do Tilmen-ta. Seveda mora obtožba tako trditev tudi dokazati, ne samo trditi.
Pri tem in v zvezi s tem se nam poraja kup misli, ki bi jih radi tu obrazložili in ki utegnejo služiti stvari, saj gre za neovrgljivi zgodovinski pojav in dejstev dogodka. Nam ni za to, da se ne postopa proti zločincem, če je kdo kak zločin, kot jih obtožnica navaja, zagrešil. Kvečjemu bi k preganjanju takih zločinov in zločincev upravičeno pripomnili sledeče: da se morajo namreč preganjati tudi oni, ki so nad našim ljudstvom vršili zločine od leta 1866, do fašizma, pred in med fašizmom, potem med vojno in po končani vojni ter še danes, ko nimamo Slovenci v Italiji tistega zaščitnega zakona, ki ga 6. člen ustave vladi ukazuje izdati.
Naše misli so, torej, sledeče.
Leta 1866 so Slovenci dolin Tera in Nadiže glasovali za Italijo proti Avstriji, ker jim je italijanska propaganda obljubljala uživanje pravic, ki jih Avstrija svojim narodom ni še bila dala. Sledili so taki propagandi in .verjeli v dane obljube, ker so upali, da jim bo Italija nudila tisto široko avtonomijo, ki so je bili deležni pod beneško republiko, in tiste posebne pravice, ki so jih v okviru take avtonomije uživali, v prvi vrsti posebno upravo samostojnih občin, združenih v posebno okrožje, nato še vse jezikovne in verske pravice. Želeli so si svoje šole, kot si jih srčno želimo vsi Slovenci, kjer koli na svetu bivamo. Želeli so si svoje duhovnike, da bodo poslušali božjo tolažilno in vodilno besedo v svojem materinem jeziku. Želeli so si svoje samostojne občine, da se bodo še naprej zbirali pri cerkvici v Kvirinu ob Nadiži in tam razpravljali o svojih zadevah. Pa so bridko nasedli in ostali globoko razočarani in užaljeni v najsvetejših čustvih človeka, pripadnika slovenskega rodu.
Nobena obljuba dana pred glasovanjem ni bila spoštovana in koj po glasovanju se je začelo neusmiljeno, bresrčno raznarodovanje, ki se v videmski pokrajini nad Sovenci še danes nadaljuje.
Sole je Italija res odprla, toda samo in izključno italijanske, v katere so naši otročiči bili prisiljeni zahajati in se v njih učiti samo italijanščino in niti besedice slovenščine.
To se v videmski pokrajini godi še danes in celo pospešno, saj so slovenski listi že večkrat zadnja leta poročali, da učitelji nalagajo učencem denarne kazni za vsako slovensko izgovorjeno besedo. Slovenski listi so čakali in še danes čakajo na morebitno zanikanje takih primerov. Zanikanja ni od nikoder in to pomeni, da se v tistih šolah res kaj takega dogaja!
V vsej videmski pokrajini in sicer baje samo v dolinah Tera in Nadiže živi vsaj 29.000 Slovencev, ker jih je toliko objavilo ministrsko predsedstvo. Pa ne najdemo tam niti enega samega razreda, kjer naj bi se poučeval materin jezik tistih otrok, niti ne enega samega otroškega vrtca, kjer naj bi učiteljice govorile z otročiči slovenski materin jezik.
Visoka cerkvena oblast je zlasti od fašizma sem - hočeš nočeš - na strani ita-lijanstva in namešča, seveda tudi z izgovori, ki ne držijo, v pristno slovenske kraje italijanske duhovnike, ki ne samo da ne znajo niti besedice slovenščine, ampak ki so tudi vneti italijanski nacionalisti. Kako je fašizem ravnal s Slovenci je deloma opisal znameniti italijanski profesor in zgodovinar Gaetano Salvemini v svoji knjigi »Mussolini diplomatico«. Toda kar smo Slovenci pod fašizmom trpeli in pretrpeli ni še napisano. To bi zahtevalo desetine debelih knjig.
Ko smo goriški Slovenci zadnja leta napravil kak izlet med naše brate v do-
lino Nadiže, smo tam našli policijo, ki nas je že čakala in strogo pazila na nas. Ko smo na primer nesli venec na grob mons. Ivana Trinka nas je tam čakala celo policija s polivijskimi psi, a orožniška skupina nas je spremljala.
Ko je leta 1918 Italija dobila Goriško, Tržaško in Istro, smo Slovenci in Hrvati teh krajev tudi bili deležni velikih, laskavih obljub, saj je guverner general Petiti di Roreto uradno razglasil, da bomo uživali pod Italijo večje pravice kot pod Avstrijo. Toda razglasu obljub so sledila dejstva polna razočaranja in grenkobe, ki jih še danes ni konec. Ze Giolittijeva vlada je jela izvajati napram nam politiko popolnega italijanstva in samo italijan-stva. Kraljica Helena je vpričo kralja obljubila na Kalvariji pri Gorici slovenskemu županu Dominku, da bo z nami »že boljše!«
Prišel je na vlado fašizem in nas začel ne le pospešno raznarodovati, saj nam je odpravil vse šole, razpustil in prepovedal vsa izobraževalna društva, posegel po vseh denarnih zavodih in ukinil ves tisk, ampak nas tudi nečloveško preganjal s policijskimi opomini, s konfinacijami in s kazenskimi obsodbami. Bilo nam je prepovedano posluževati se materinščine pred oblastjo, v javnih lokalih in prilično celo v zasebnih odnošajih. Toliko je res, da je rimski ministrski svet poleti 1945 čutil potrebo zopet razglasiti obljube z zagotovilom, da se bodo smeli posluževati svoje materinščine, nesamo v zasebnih odnosih, ampak tudi v javnih ,itd.
Zgodilo se je, da je fašistični učitelj nekje na Vipavskem pljuval slovenskim otrokom v usta, ko so spregovorili slovensko besedo.
Med vojno je fašizem, ki je bil na vladi in je delal in uganjal vse v imenu italijanske države, nas je še hujše preganjal, gonil v internacijo in konfinacijo, pred posebno sodišče in streljal talce ter požigal naše domove. Na otoku Rabu je od gladu in onemoglosti pomrlo v zloglasnem taborišču najmanj devet tisoč Slovencev, v Gonarsu več sto, v. Trevizu prav toliko. Isto se je dogajalo po taboriščih skorq vse Italije.
Kdo odgovarja pa za te zločine nad našim narodom in kako, da se ne najde noben državni pravnik in nobeno sodišče, niti ne minister, ki naj zahteva preiskave in ukaže sodno preganjati krivce!?
Ne samo to, ampak zgodilo se je nasprotno, da je namreč oblast dala prijeti
Izredno važno vprašanje, s katerim se ukvarja italijansko javno mnenje v teh dneh, je vprašanje morebitnih posledic, ki jih bodo izzvali valutami ukrepi zahodnih držav na celotno italijansko narodnogospodarsko delavnost. V ospredju so najprej, čeprav morda samo trenutni, negativni momenti. Italijanska industrija in izvozno gospodarstvo sta pričo razvrednotenja francoskega franka postavljena pred okrepljeno francosko konkurenco. Posebno upravičene so te bojazni za izvoz na področja francoskega franka. Pri tem nudi znižanje carinskih pristobin za 10 odstotkov s strani Francije le nezadostno kompenzacijo.
V Italiji nimajo preveč upanja, da bi mogli izvoz na področje franka vzdrževati na dosedanji višini. Posebno ostra konkurenca se bo pokazala predvsem, na področju izvoza strojev. Za izvoz agrarnih pridelkov, zelenjave, sadja in cvetic ni nevarnosti. Tu bo carinsko znižanje ugodno vplivalo na italijanski izvoz.
Uvoz surovin iz prekomorskih dežel pa bo spričo konvertibilnosti za italijansko industrijo vsekakor olajšan. Nakupi bodo mogoči tam, kjer se bodo pokazali najugodnejši pogoji, ker ne bo dosedanjih va-lutarnih težkoč. Verjetno je tudi, da bo
Pismo fz Rajbeljshe doline
Z novim letom je sneg pokril vso Raj-beljsko dolino. Sankači in smučarji so si postregli s prvim zimskim veseljem.
Tudi smrt je z novim letom pohitela. Umrli sta dve deklici v starosti do enega leta. Smrt pa nam je pobrala ženo v zreli dobi in drugo staro 80 let. Same ženske torej. Ce bi smrt nadaljevala s takin^ tempom, bi bilo do konca leta rešno vprašanje preobljudenosti naše doline...
Praznike smo kar srečno in dobro preživeli. Iznenadila pa nas je ruska vsemir-ska raketa. Sami ne vemo, ali naj se orjaških skokov tehnike veselimo ali žalostimo.
Ce bi današnji svetovni gospodarji uporabljali milijardna sredstva za reševanje socialnih vprašanj, za odpravo nezaposlenosti, za zvišanje življenjske ravni človeštva, bi gotovo z zaupanjem in trdno vero spremljali velike napore današnjih učenjakov, tako pa se nam misli kar nehote vračajo tistemu šoferju, ki je po najnevarnejši cesti vozil prenapolnjen avtobus. Zavore so odpovedale in... Tak avtobus se mi zdi današnje človeštvo. Ali bo šofer srečno pripeljal avtobus na zanesljivo cesto, ali pa nas bo vse skupaj prevrnil v prepad?
Kaj se bo zgodilo, bo pokazala bodočnost, hudo je le, da o človeški usodi odloča danes 'kopica ljudi v laboratorijih in na vladnih stolčkih.
naše ljudi, krivično od fašističnega sodišča obsojene, še po vojni, jih dala zapreti češ, da morajo prestati še dolga leta prejete kazni...
Slovenske priimke nam pačijo, da je kaj. V eni sami družini naletimo na več načinov pačenja in s tem je nastalo več priimkov. Pa so pačenja tudi take vrste, ki popolnoma spremenijo smisel in pomen priimka.
Za prestane krivice in grozote nimajo za nas nobenega usmiljenja, nobenega sočutja, zahtevajo pa od nas strogo pokorščino in izvrševanje dolžnosti, na primer vojaško službo in plačevanje davkov.\
Poleti 1945 je, kot že omenjeno, rimska vlada razglasila obljubo, da bomo uživali sploh vse človečanske pravice in tudi posebno avtonomijo, kakršne smo na primer bili deležni pod Avstrijo.
Istega leta je slovenski duhovnik iz slovenske Benečije pisal rimskemu notranjemu ministru protestno pismo zaradi preganjanja slovenskega jezika na lastnem področju. S pismom od 18. 9. 1945 št. 4569/ Gab. je videmski prefekt dr. Candolini odgovoril v imenu ministra zagotavljajoč popolno spoštovanje pravice do »kulta slovenske nacionalnosti v okviru italijanske države ter da bo v tem oziru dal navodila«.
Meseca maja 1947 je goriška Slovenska demokratska zveza poslala ustavodajni rimski skupščini spomenico s pošnjo po zaščiti slovenske jezikovne skupnosti in po posebni deželni avtonomiji.
Junija 1947 je ustavodajna skupščina res izglasovala posebno deželno avtonomijo in to s posebnim vnetim poudarkom videmskega parlamentarca dr. Tessitorija, da je treba tako avtonomijo priznati že zaradi tega, da se v svojih pravicah zaščiti tudi slovenska jezikovna manjšina.
Septembra 1947 je ministrski predsednik De Gasperi sprejel v Rimu odposlance neke slovenske organizacije in jim u-radno zagotovil, ter zagotovilo dal razglasiti po radiju in tisku, da bomo Slovenci v Italiji deležni enakih zakonskih zaščitnih ukrepov, kakor druge jezikovne skupine, to je kakor na primer Nemci v Poa-dižju in Francozi v Dolini Aosti.
Oktobra 1954 je Italija podpisala londonski sporazum, ki ji zopet nalaga dolžnost zakonskih ukrepov za zaščito tržaških Slovencev.
Od vsega tega nimamo ničesar in vse obljube, s tako visokih mest in s takimi
konvertibilnost valut sprostila številne dosedaj blokirane italijanske kredite.
Zaskrbljena pa je tujskoprometna industrija, posebno na italijanski Rivieri. Računajo, da bodo francoske tujskopro-metne ustanove spričo razvrednotenja franka lahko znižale hotelske cene za 20 odstotkov. K temu pa je treba dodati tudi še bistveno znižanje francoskega tujskega prometa v Italijo. Italijanski tujskopro-metni strokovnjaki računajo, da se bo zaradi deviznih olajšav, ki jih prinaša konvertibilnost, tujski promet povečal za kakih 7 odstotkov, zaradi francoske konkurence in izostanka francoskih turistov pa prav tako predvidevajo globalno znižanje za kakih 15 odstotkov.
Glede zaskrbljenosti, da bi vlada posnemala francoski vzgled in razvredno-
Akademski klub v Gorici prireja v društvenih prostorih, trg De Amicis 8,
fotografsko razstavo
na kateri razstavlja skupina domačih fotoamaterjev.
Razstava bo odprta javnosti od nedelje 1. febr. do nedelje 8. febr., od 10. do 13. ure obe nedelji, od 16. do 19. ure v delavnikih.
tila liro, je vsaka bojazen - tako zatrjujejo finančni krogi - povsem odveč. Nasprotno. Razvoj tečajev po razglasitvi konvertibilnosti kaže splošno okrepitev lire. Na vseh italijanskih deviznih borzah so tečaji tujih valut oslabeli. Vsi vemo, kako občutljiv je finančni svet. Ce bi grozilo razvrednotenje, bi doživljali prav nasprotne tendence valutnih tečajev in pred vsem zlata. To pomeni, da javnost zaupa liri in ne grabi po zlatu.
ŠTEVERJAN
Na iavni dražbi, k' se je vršila na našem županstvu v četrtek 15. ;anuarja je gradbo rol v Jazbinah in na Valerišču prevzelo za 8.600 000 lir po Ijetje g. Alojzija Zoffa i ,': Ka; rive.
SMRTNA KOSA
V sredo	14.	januarja	je	umrl	v Idriji,
v	starosti	91	let g. Jožef	Močnik, oče
mons. dr. Franca Močnika, profesorja matematike na goriški slovenski višji gimnaziji in liceju ter odgovornega urednika »Katoliškega glasa«,
Mons. dr. Francu Močniku izrekamo za to težko izgubo gospoda očeta naše iskreno sožalje.
# * *
V torek	27.	januarja	je	umrl	v Gorici
pri usmiljenih	bratih v	ul.	Diaz	dr. Ivan
važnimi listinami, dane izjava iz poletja 1945, pismo videmskega prefekta od 18.
9.	1945, ustavna določila, De Gasperijeva izjava in londonska spomenica so šle po vodi, kakor so šle po vodi, nam Slovencem v zlo in škodo, sploh vse obljube dane od leta 1866 do danes.
Sole, ki jih danes brez zakona imamo na Goriškem in Tržaškem, smo si jih ohranili sami, z našo dobro voljo in z našo možato odločnostjo. Imeli smo jih pod Avstrijo v mnogo večjem številu in z zakonom priznane. Vzel nam jih je fašizem. Obnovili smo jih pod nemškim okupatorjem, ali pod partizani, ali pod zavezniško vojaško upravo. Italijanska vlada nam jih ni še uzakonila. Minister Rossi je pripravil, ali dal pripraviti tak zakonski osnutek uzakonitve, ki bi prej pospešil propast teh šol, kot pa jih zaščitil in ohranil pri življenju.
Po juniju 1947 je šlo v Rim posebno odposlanstvo goriških Italijanov in preprečilo izvajanje deželne avtonomije samo zato, da bi Slovenci v Italiji ne uživali kakih svojih pravic, kljub določilu 6. člena ustave, ki ukazuje vladi, da nas mora zaščiti s posebnimi zakonskimi ukrepi.
Odložili so izvajanje ustavnega določila (116 člen) glede posebne deželne avtonomije z X. členom prehodnih in končnih ustavnih določil ter v tem členu poudarili, da ostane v veljavi predpis 6. člena ustave same, glede zaščite jezikovnih manjšin (...ferma restando la tutela delle mino-rance linguistiche in conformita con lo art’colo 6.).
Te zaščite po 6. členu ustave pa ni nikoder!...
Na ponovne pismene zahteve slovenskih organizacij, da se naša jezikovna skupnost v Italiji vendar enkrat zaščiti, se krnska vlada niti ne zmeni. Pač pa je De Gasperi dejal javno v Gorici jeseni 1952, v zvezi z takimi našimi zahtevami, da naj bomo zadovoljni, ker živimo tostran jugoslovanske državne meje!
Tako je De Gasperi držal besedo, ki jo ie dal kot član vlade poleti 1945, kot član ustavodajne skupščine in kot ministrski predsednik septembra 1947. Se žalil je, s tako goriško izjavo, naša naravna čustva do matične države.
Beležiti moramo še 15 člen mirovne pogodbe, ki nalaga Italiji dolžnost, da zagotovi vsem državljanom, ne glede na jezik, ki ga govorijo, uživanje pravic človeka ter temeljnih svoboščin, vštevši svo-
Tul, star 81 let, nekdanji profesor bogoslo-vija in spiritual v goriškem semenišču. Pokojnik je več let bolehal in bil zaradi tega prikljenjen na posteljo. Njegovim sorodnikom naše iskreno sožalje.
ttodovod na Gradišfcuto in v Šentmauer
Pristojno ministrstvo je nakazalo 6 milijonov lir za zgradbo vodovoda na Gra-diškuto in 7.120.000 lir za vodovod v Sentmaver. Dražba za oddajo obeh zgradb se je že vršila in z delom bodo začeli v najkrajšem času.
Kakor znano so se za zgradbo teh dveh vodovodov vneto zavzeli naši goriški svetovalci, izvoljeni na Slovenski listi z lipovo vejico. Oblastva so zahtevi ugodila, ker so pač uvidela veliko potrebo vode v omenjenih dveh krajih.
GOSPODARSTVO
V VINOGRADU: pri sedanjem toplem južnem vremenu lahko izkoristimo čas za obrezovanje trt in čiščenje sadnega drevja. Ce zemlja ni premokra, lahko nadaljujemo z gnojenjem vinogrado^in sadovnjakov s hlevskim gnojem. Kakor hitro pa nastopi mraz in bo zmrzovalo, moramo z obrezovanjem trt in čiščenjem sadnega drevja prenehati, ker bi sicer mraz škodoval sadnemu drevju s svežimi ranami.
Ce smo primorani na drevju odrezati kako večjo vejo z žago in s tem napraviti veliko rano, moramo le to dobro izgladiti z ostrim nožem in jo nato zamazati, da jo razkužimo s 5 odsto raztopino modre galice in apna.
V GOZDU: pripravljamo les za trte in tudi za gorivo. Pripominjamo, da je pri sečnji gozda potrebno upoštevati gotove predpise, ki veljajo za to delo. Predvsem moramo pustiti potrebno število semenja-kov in nato ostalo drevje sekati čim nižje mogoče. Predem bomo sekali, bomo do-skrbeli tudi, da prijavimo to delo gozdarskemu uradu (Ufficio Forestale), kjer dobimo tudi druga potrebna pojasnila.
Koli, namenjeni za oporo trtam, bodo dalje trajali, če jih olupimo do 70 cm. višine, pustimo, da se posušijo in jih namažemo s karbolinejem ali s tekočim ka-tramom ali pa tudi s 5 odstotno raztopino modre galice brez apna.
V KLETI: sedanje vremenske razmere niso primerne za pretakanje vina. Ko pa nastopi mrzlo in jasno vreme, bomo vino pretočili. Pri tem prvem pretakanju moramo vino dobro prezračiti, posebno še če smo moštu dodali metabisulfita ali a-monjevega fosfata. Sode, v katere bomo vino pretočili, moramo nekoliko požve-plati, in sicer z enim azbestnim trakom na hetoliter vina.
bodo izraževanje misli, tiska, veroizpovedi in združevanja.
Nadalje podpis in razglas mednarodne listine človečanskih pravic ter zakon za pobijanje rodomora. Oboje je Italija slovesno sprejela in se s tem zavezala nuditi tudi nam, državljanom slovenskega jezika, uživanje vseh človečanskih pravic in zaščito pred raznarodovanjem.
Kaj pa od tega imamo? Ko so dobrdob-ski fantje šli na nabor v Tržič in slovensko prepevali, so jih napadli in nato uradno nagnali domov. Vsi protesti niso zalegli nič. Z izgovorom, da so optirali za italijansko državljanstvo in se s tem izjavili italijansko govoreče, je rimsko prosvetno ministrstvo 25. novembra 1949 z ukrepom št. 5113/76 L prepovedalo otrokom slovenskih optantov obiskovati vse vrste šol s slovenskim učnim jezikom.
Členi republiške ustave za nas Slovence v Italiji ne veljajo in so nam niih določila samo v zasmeh. Tako drugi člen, ki priznava in jamči nekršljive pravice človeka; tako tretji, ki proglaša vse državljane, ne glede na jezik, ki ga govorijo, enake socialne dostojanstvenosti ter enake tudi pred zakonom; tako peti, ki priznava in pospešuje krajevne avtonomije; tako šesti, ki pravi, da republika ščiti s posebnimi zakonskimi določili jezikovne manjšine in tako tudi štirintrideseti, ki proglaša, da je šola odprta vsem!
Slovenski starši ne smejo, z izjemo Tržaškega ozemlia, dajati svojim otrokom slovanska imena in našim izvoljenim svetovalcem je z vikom in krikom prepovedano spregovoriti slovensko besedo v občinskih in provincialnih svetih!
To je demokracija, to je spoštovanje človečanskih pravic ,to je krščanska ljubezen in demokracija do nas državljanov slovenskega jezika. V vsem tem se zrcali vrednost vseh slovesno danih obljub, slovesno zapisanih pravic v sami državni ustavi!
Pa se najdejo razni časnikarji, ki polnijo stolpce raznih dnevnikov iz Milana in drugod z netočnostmi. Taki časnikarji vidijo v eni lastovki pomlad in iz zime. ki nad nami Slovenci vlada, delajo sončno poletje. S tem ne služijo resnici in pravici, ampak samo krivici in šovinistom, ki jo nad nami uganjajo.
Slovenci v Italiji hodimo težak križev pot od leta 1866 dalje, ker nas nobena vlada noče vzeti v poštev z dejanskimi zaščitnimi ukrepi. Le tu pa tam nas pitajo z obljubami, ki se ne uveljavljajo.
Slovenci v Italiji smo prežeti ljubezni do svojega rodu in do svojega jezika. Smo pa pošteni ljudje in spoštljivi državljani, ponosni na svoj rod in na svoj jezik, toda odkritosrčni do države in do sodržavljanov italijanskega jezika.
Izvršujemo svoje državljanske dolžnosti v vsakem oziru: služimo vojsko in plačujemo davke. Cesto se ta denar, ki ga plačujemo, spreminja v orožje proti nam; kadar na primer gradijo vrtce, ki služijo raznarodovanju naših otrok.
Vprašamo slehernega sodnika tega sveta, ali nima človek ,ki je prej človeško bitje z vsemi svojimi naravnimi pravicami ,kot državljan, pravico upirati se nasilju, ki mu krati naravne in osnovne človečanske pravice ter ga hoče popolnoma raznaroditi?
Sodniki v Firencah naj sodijo pravično in pošteno v luči Kalvarije, ki jo slovenski človek v Italiji hodi od leta 1866 dalje!
Sodniki v Firencah naj sodijo tudi o tem, ali so državljani, zaničevani, preganjani in teptani v svojih nasvetejših pravicah, napadeni z orožjem, požganih domov in na smrt obsojeni kot fizične osebe in kot narod, dolžni zvestobo zakonom, ki so proti njim? Ali so državljani dolžni zvestobo državi, katere kralj in ministri so pobegnili in državljane pustili brez oblasti, brez zaščite in jih prepustili okupatorju. Ali so taki državljani, bivajoči na ozemlju odstopljenem okupatorju po saloški Mussolinijevi vladi, dolžni zvestobo zakonom pobeglega kralja in vlade, ali pa novemu gospodarju?
Mussolinijeva saloška vlada je naprtila proces tistim fašističnim hierarhom, ki so se julija 1943 uprli Mussolinijevi politiki, in sodišče jih je obsodilo na smrt ter kazen dalo izvršiti. Ali je sodišče bilo ustavno, ali ne? Ali je postopanje bilo v skladu z zakonom, ali ne? To nas zanima vedeti samo zato, ker kaže, da je saloška Mussolinijeva vlada v marsikaterem oziru zakonita, v drugem pa ne! Kako, da so saloški Mussolinijevi miličniki deležni vojne pokojnine, ko so se vendar borili na strani okupatorja? Kje so doma izdajalci?
Mussolini si je leta 1941, s podpisom legitimnega kralja priključil dober del Slovenije. Vsi tam bivajoči Slovenci so od tistega časa bili dolžni pokorščino in zvestobo italijanskim zakonom. Toda tudi partizanska oblast je leta 1943 anektirala Beneško Slovenijo.
Kako je, gospodje sodniki, s tema zakonskima ukrepoma! Ali sta oba pravična, ali oba krivična. Toda mi vemo, da priključitev Ljubljanske pokrajine velja še danes, vsaj kar zadeva notranje pravo (diritto interno dello Stato), za veljavno z vsemi posledicami.
Od sodnikov iz Firenc pričakujemo Slovenci pravično sodbo, in verjamemo, da bodo sodili pravično, če bodo sodili po zakonu in po človeški vesti, kar bi jih le odlikovalo.
Italija in valutami ukrepi
     .—————————
Dr. Vladko BORBA
(Napisal Bogomil Vošnjak)
Mnogo recenzij o dobrih in slabih knjigah sem napisal v svojem življenju, ko pa listam po knjigi dr. Vladka Mačka »Borba« (Vladko Maček: In the Struggle for Freedom. New York, Robert Speller and Son), sc me oprijemlje prečejšnja dilema. Napisati bi moral knjigo o knjigi.
Dr. Vladko Maček ni samo dognan javni delavec, ampak je mnogo več: je kristjan, tolstojevec, humanist, Slovan od pete do glave. Da je takemu možu hrvat-ski narod zaupal svojo usodo, mu je samo v čast.
Sergej Timofejevič Aksakov je napisal eno najlepših del ruske literature »Družinsko kroniko«. Nekatere strani Mačkove »Borbe« naravnost kažejo na Aksamovo delo. S kolikšno ljubeznijo je mladega Vladka priklepala očetova hiša! S toplimi besedami opisuje svoje rodbinsko posestvo v Kupincu, kjer je zajel celotni problem kmečkega življenja in tu se je tudi porodila kmetska usmeritev vsega Mačkovega življenja.
Dr. Vladko Maček ne izhaja iz kmečkega rodu. Njegov oče je bil slovenski inženir, mati pa hrvatskega in poljskega podeželskega plemiškega pokolenja. 2e v mladostii je Mačka prevzel čarobni vpliv bratov Radičev. Vse svoje življenje -ostaja Maček zvest naukom, ki sta jih oznanjala oba Radiča hrvatskemu narodu. Po tragični smrti Stjepana Radiča, je dr. Maček prevzel vodstvo Hrvatske seljačke stranke. To je bila zelo težka dediščina, obremenjena s pasivnostjo hrvatske politike. Maček je po svoji naravi pravo nasprotje tistega česar je naslednik. Odlikuje ga slovenska umerjenost, premišljenost, brzdanje strasti, doslednost. Čudaštvo mu je neznanka. S takimi lastnostmi u-smerja hrvatsko politiko k sporazumu s Srbi. Sporazum naj bi popravil zmote iz leta 1918. Pri tem postopa Maček premišljeno, logično. Dr. Vladko Maček je pri teh naporih prepričan, da je močna Jugoslavija življenjska potreba tudi hrvatskega naroda.
V naših časih in zlasti za pripravo pri-hodnjosti je njegov predlog za preureditev Jugoslaviije, ki ga je 5. januarja 1939, torej točno pred dvajsetimi leti predložil regentu Pavlu, naravnost zgodovinske važnosti. Osnovna misel je razdelitev Jugoslavije na šest federativnih enot v njih zgodovinskih mejah: 1) Slovenija; 2) Hr-vatska, Slavonija, Dalmacija; 3) Bosna in Hercegovina; 4) Crna gora; 5) Srbija;
Slovenske predpustne zabave
Slovenska akademska lista »Adria« vabi na
VESELI PLESNI POPOLDAN
v nedeljo 1. febr. v dvorani Slov. dobrodelnega društva v ul. Machiavelli 22-11.
Začetek ob 16 uri. Vljudno vabljeni, slovenski akademiki, dijaki in mladina, kakor tudi njeni prijatelji z Goriškega in •Tržaškega.
* * *
Na pustni torek 10 febr. priredijo SLOVENSKI AKADEMIKI IN DIJAKI v dvorani Slov. dobrodelnega društva v til. Machiavelli 22-11.
PUSTNO RAJANJE
Začetek ob 20.30 uri.
Vljudno vabljeni prijatelji slovenske mladine. Maske zaželene.
Cisti izkupiček bo namenjem za kritje stroškov prvega volilnega nastopa »SLOV. AKADEMSKE LISTE - ADRIA«.
Odbor
6) Vojvodina. Maček je pri svojih zahtevah sledil velikemu madžarskemu državniku Deaku, ki po Kraljevem Gradcu 1. 1866 ni zahteval nič več od tistega, kar je bilo.
Zal je v knjigi pod črto nekoliko katastrofalnih pripomb: Jugoslovanska vlada je 1. 1941 potrdila v Jeruzalemu veljavnost »sporazuma«. Ko pa je Krnjevič kasneje zahteval v Londunu, naj resolucija o vladni državni politiki, ki so jo zahtevali zavezniki, potrdi tudi veljavnost »sporazuma«, so se nakateri srbski člani vlade temu uprli. To je bila zgodovinska pogreška, ki ni prav nič v skladu z velikimi demokratičnimi izročili srbskega naroda. Vsa poznejša tragedija emigrantskih borb in sporov ima v tej nedržavniški potezi svoj začetek in konec.
Maček smatra »sporazum« za svoje življensko delo. Sovražnike sporazuma sicer ne smatra za svoje neprijatelje, ker kot dober kristjan sovražnikov ne pozna, smatra pa jih za sovražnike Hrvatske in Jugoslavije. Tako je knjiga pravzaprav zgodovina »sporazuma« in njeno jedro.
Izredno privlačne in polne človečan-stva so tiste strani Mačkove avtobiografije, v katerih popisuje svoje odnose do jetničarjev po raznih zaporih, kjer je preživljal kot politični revolucionar nekaj časa svojega življenja. Vsi ti policisti, Hrvati ali Srbi, so Mačkovi prijatelji.
Slovenske politične zgodovine Maček žal ne pozna. Ce bi jo poznal, ne bi mogel trditi, da Slovenci nimajo svoje kmetske stranke (str. 272). Po svoji filozofski globini je Vebrova knjiga o slovenskem agrarizmu pravi biser kmečkega čustvovanja in miselnosti.
Mislim, da govorim Slovencem z dna duše, če želim avtorju te zanimive in dragocene politične knjige še obilo let življenja; želim mu, da doživi osvoboditev in da se uresniči njegov življenjski sanj.
SLOVENSKO DOBRODELNO DRUŠTVO V TRSTU
priredi v nedeljo 8. februarja ob 21.
VISI. TRADICIONALNI DOBRODELNI PLES
V HOTELU EXCELSIOR PALAČE
Vstop samo z vabilom, ki ga lahko dvignete na sedežu društva v ulici Machiavelli 22II od 17. do 19. ure dnevno, kjer se lahko tudi rezervirajo mize.
Cene konzumacijam bodo zmerne, znatno nižje kot običajno.
..BERILO IN BEARLA“
V pozni jeseni 1958 je v Trstu izšla nekoliko nenavadna knjiga. Njen avtor je dr. Janko Grampovčan, ki živi v Bridge-portu v Združenih državah. Angleški podnaslov pravi, da je to »zgodovinska raziskava o izvoru slovanskega jezika« (»slavi language«) Knjigo 'e pisec izdal v samozaložbi. Obsega 110 strani.
»Bčarla« je irska beseda in pomeni govor, narečje, ezik. Ta knjiga naj bi bila torej nekaka pr mer alna jezikoslovna razprava. P sec se 'e lot i dela kot navdušen Slovenec in Slovan. Oprt na izredno bogato zgodovinsko, jezikoslovno in slovarsko literaturo (navedena je na koncu) je želel poudariti starost slovenščine. Sestavil je knjigo, ki je namenjena predvsem tujim, zlasti ameriškim znanstvenikom. Iz ljubezni do svojega naroda je skušal zavrniti omalovažujočo tujo znanost o nas in pokazati, kje vse so S'ovani nekoč živeli v Evropi in kako iih je nemška kolonizacija potujčevala. Načenja vprašanje severnih in južnih Vendih, nato ra o Baltih. Govori o pretii-anem pomenu stare rimske kulture, o negrških in grških tujkah v latinščini (navaia jih cele strani), potem pa se obširno pomudi pri stari Iliriji, Ilirih (Albancih) in Keltih ter govori o sedanjih keltskih jezikih in narečjih. Razmišlja o Baskih in njih jeziku. Navaja dolge strani primerov, ki naj bi dokazovali sorodnost med temi jeziki in slovenščino. Ugotavlja, da imamo
S V O BOBNA "TRIBUNA
Herazči&čeni politični pojmi
V zadnji številki »N. 1.« je izšel polemični članek z naslovom »Idejni totalitarizem in pluralizem pri nas«. V današnjih časih v resnici ni moč zanikati nekaj ugotovitev, ki jih člankar označuje kot »miselno revščino« in »težnje k idejnemu
i političnemu integralizmu oziroma totalitarizmu«. V utemeljitev svojih prizadetosti pa člankar ne nava:a morda kopico dokaznih argumentov iz prenapolnjenih komunističnih in titovskih zalog, ampak je potegnil na površje neznantno ribico iz nekomunističnih voda.
Iz članka sicer ni jasno razvidno, katera sta skrajna tabora, ki jima pisec lepi na pleča gornjo karateristiko z vsemi pri-kladami očitkov vred, vendar sta verjetno to le komunistični in nekomunistični tabor. Sodobna ločitev duhov po »blokovskem merilu« pa v resnici ni kaka slovenska posebnost na Tržaškem in Goriškem, ampak sodobni pojav, ki zajema ves svet. V komunističnem taboru domuje miselna revščina kot tudi idejni in politični integralizem oziroma totalitarizem kar par excellence. Tudi v nasprotni tabor se silijo ostanki fašizma in nacizma,
ki pa ne štejejo; morda tudi nekaj okrnjenih demokratov. Tržačani in Goričani pa smo s pluralizmom kar obilno založeni. Saj imamo vendar: demokratične in katoliško usmerjene Slovence, imamo pravoverne in titovske komuniste, imamo socialiste in socialne demokrate, krščanske demokrate in indipendentiste obeh vrst, pa še besednjakarsko-tončičevsko omizje po vrhu, morda bi iztaknili tudi še po kakega cikorijaša in celo anarhista.
V sami blokovski delitvi smo imeli na Zahodu do nedavnega edino Nennijeve socialiste kot pomembnejšo politično silo, ki ni vedela, ali je ptič ali miš, sedaj pa so tudi nennijevci ptiči.
O družben', gospodarski, politični, kulturni ali kakršnižekoli ureditvi potemtakem Slovenci lahko svobodno in demokratično razpravljamo. Ne moremo pa razpravi ati o tem, ali naj diktaturo v matični domovini podpiramo ali naj se ji upiramo. V prvem primeru bi ne bili vredni demokratičnega imena. Med gorečneži diktature in njeni načelnimi nasprotniki ne more biti sredincev, torej tudi ne »raznih neodvisnežev, ki gredo najbolj na
Slovenska prosvetna Matica razpisuje
Velikonočni mladinski literarni natečaj
Najboljša dela v vezani ali nevezani besedi bodo objavljena .v velikonočni literarni prilogi »Demokracije« - UTRIPI.
Prispevke je poslati NAJ KASNEJE DO 28. FEBRUARJA t. 1. v tiskarno »Adria« ul. S Anastasio 1-c Trst. Poseben odbor bo razdelil nagrade in sicer: prva nagrada tri tisoč lir; druga nagrada dva tisoč, tretja tisoč, četrta in nadaljnje pa v obliki književnega daru. Tudi ostale sodelavce prosimo, da nam pošljejo gradivo in oglase pravočasno.
ODBOR
živce obema totalitarnima taboroma«. Tu res ni izoire, ker teče med obema taboroma fronta. Ali si na tej ali si na oni strani fronte, na sredi boš neizogibno po-mandran. Ali je noč ali pa dan! Zora in mrak sta prehodna pojava, ki se umikata ali dnevu ali pa noči.
Povejmo odkrito, jasno ih nedvoumno - in to po bridkih izkušnjah, ki smo jih preživljali Tržačani in Goričani v preteklosti in jih danes v še neznosnejših oblikah doživlja matična država: Ce bi bilo med italijanskim narodom v preteklosti manj sredincev, neodvisnežev, bi fašistično diktaturo Italijani pognali za kako desetletje pred 1. 1943. Zaradi sredincev bi se svet ne premaknil niti za ped naprej! Res pa je, če bi živeli po vsem svetu sami sredinci, bi človeštvo ne vedelo za komunistična nasilja.
Za svobodnega človeka je prava in osnovna dolžnost borba proti nasilju in za svobodo. To je za sodobnega Slovenca na svobodnih tleh prvi slovenski in tudi prvi svetovni problem. Ta borba pa velja prav tako za svobodo arabskega sveta kot proti nasilju vsake diktature, pa četudi se ta diktator imenuje Naser!
Voditeljem vseh slovenskih strank pa dela člankar veliko krivico s trditvijo, da so bili ti voditelji »idejni diktatorji, ki niso dajali nikomur računa o svojem mišljenju glede najvažnejših vprašanj med Slovenci in v svetu«. Slovenski politični voditelji od liberalcev in klerikalcev pa do kmetijcev in socialistov so v teku manj kot 100 let ustvarili iz brezoblične mase narod, ki se pred vsem svetom lahko ponaša s svojo kulturo in se je približal lastni državnosti samo po zaslugi in žrtvovanju svojih političnih pionirjev. Največji skok je ta narod storil pred štiridesetimi leti, ko je v družbo, ki ga je postavila na zaviden klin lestve stopil. Tudi o tem bi bilo treba prijateljsko in demokratično razpravljati...	Pika
Slovenci 3.000 besed iz sanskrta, da smo po starosti istovrstni z Irci, Skoti, Bretonci, Baski in Judi; dalje beremo, da ima naš jezik besedne starine iz dobe kralja Davida, še več, iz dobe Hetitov. Celo »amharijski jezik (»jezik kraljice Sabe«) je bogat naših besed«.
Vprašanja, ki jih je pisec nakazal, in dokazi, ki jih je navedel za svoje trditve, pa so taki, da jih človek težko sprejme, in v najboljšem primeru lahko samo dvomimo v njih upravičenost. Ta knjiga potrjuje, da je možno vse trditi - samo dokazi morajo biti sprejemljivi! Toda ko berem, da so legende lahko- znanstven vir (ime Budimpešta naj bi bilo prišlo iz priporočila: »Bodi pošten!« in obljube »Bodem pošten!«), se vprašujem, ali je to še znanost. V knjigi je mnogo slovenskih besed, katerih etimologija se nam upira, ker je svojevoljna (n. pr. »nevesta«),
Zal je ta knjiga polna najbolj raznovrstnega gradiva. Od povzdigovanja slo-vastva in polemike s tujini učenjaki do navajanja splošno znanih zgodovinskih dejstev preko celih strani jezikovnih primerjav, opomb pod črto, citatov v angleščini, nemščini in drugih jezikih ter priložnostnih slik do poudarjanja častitljivosti naše dvojine - vse to obsega. To je znanstvena knjiga, kakršnih Slovenci doslej nismo poznali, in dvomim, da bi bila slovenskemu jezikoslovju v čast. Raznolikega besednega gradiva je v nji toliko da je nepregledno in ne vemo, kaj bi z njim. Komu je ta knjiga namenjena? Edinole strokovnjakom. Oni bodo tudi naj-laglje povedali svojo misel o nji. Bojim se pa, da jo bodo zavrnili. Meni je »Berilo in Bearla« samo potrditev starega dejstva, da je slovenščina eden od indoevropskih jezikov. Najti podobnosti med temi jeziki pa ni težko.
Ljubezen, s katero je pisec hotel poudariti in dokazati starost našega jezika, marljivost, ki je z njo zbiral primere iz raznih jezikov, in gmotna žrtev, ki jo je od njega terjala samozaložba, so vredne občudovanja. O znanstveni vrednosti oziroma tehnosti te nesistematične knjige pa nisem prepričan. Jezikoslovje je resna znanost.
V. Beliiič
Živjago in ne Žsvago
Nagrajeni roman Borisa Pasternaka glasi »Doktor Zivjago«. Mnogim slovenskim in verjetno tudi drugim slovanskim čitateljem zveni to ime na prvi pogled -neslovansko. Nekdo je celo zatrjeval, da je treba to ime povezati s Pasternakovo ženo, ki je italijanskega pokolenja. In vendar je vsebina romana simbolizirana prav v naslovu romana. V ruščini pomeni beseda »živoj« živ, »živjago« pa je še več, je ultra živ, bitje, ki ga ni moč uničiti, trdoživec po naše ali pa še več. Kako naj sovjetske priprežnice prebavijo tak naslov?
Današnjo »zlato mladino« gornjih de-settisočev »novega razreda« nazivajo v Moskvi »stiljaga« Tvorba izhaja iz besede stil, slog v arhitektonskem smislu. »Stiljaga« pomeni »ultra stil«, po naše gizdalin, po tržaško gaga.
Obe besedi »živjago« in »stiljaga« sta novotvorbi.
Naročnike v Argentini obveščamo, da smo bili primorani zvišati naročnino od dosedanjih 50 na 100 pesov zaradi manjše vrednosti peza.
Uprava
:liniill!!!!ll!l!l!IMIIIIMIIIIII!!llU!l!ll!l!llllllllinMII!IMIIIMIllMMIIIIM
iiiiiimiiiiiiiiiiiiniiiiiraliiiiiniiniiiHninnnmHiiiiiraiiHiiiiiiiiiiiiBiiiiiiiiiiiuurailiUiiHiiuiiiiiiiiiiiiiinHiUlmtnittDnHiramtilUlinniiiiinBiitaiitilunuiiimiiiiniiRiiiiiHniiiniiniiniittiililluiUiiiutuluuuuuBiiiniiiuiiiniiiiiinBHiiiiniHiuiiiiiiHiiiiKiiin«
POD ČRTO
Zadnji ruski hudič
(Kostantin Pavstovski)
Naš ded je odšel k Izgubljenemu jezeru po jagode. Vrnil se je ves prestrašen. •Glasno je razglašal po vasi, da se je na jezeru naselil hudič. V dokaz je razkazoval svoje raztrgane hlače: hudič naj bi ga bil kavsnil v nogo da mu je koleno oteklo. Vsega tega pa dedu nihče ni verjel. Celo stare klepetulje so ugovarjale, češ hudiči vendar nimajo kljunov, se ne zadržujejo po jezerih in po revoluciji sploh ni nobenega hudiča več, saj so jih vse do zadnjega pobili.
Kljub temu pa ženske niso več hodile 1X5 jagode k Izgubljenemu jezeru. Sramovale so se priznati, da se sedemnajst let po revoluciji še vedno bojijo hudičev. Zato so se izgovarjale: »' -i -i, dragi moji, letos ni jagod niti ob Izgubljenem jezeru. Odkar pomnimo ni bilo tako slabe letine za jagode, kdo bi torej zaman pohajal k jezeru?«
Tako so govorile.. Dedu pa niso verjeli tudi zato, ker je bilo nesrečnež. Vaščani so ga imenovali »desetprocentnik«. • Ime nam je bilo nerazumljivo. »Imenujejo me tako,« nam je nekega dne zaupal, »ker mi je od mojih nekdanjih moči ostalo vsega le še deset odsto. Prašič me je ugonobil. Bil je skoraj tak kot slon! Ce se je samo pokazal na cesto in zakrulil, se je cesta izpraznila. Zenske so pograbile otroke in zbežale v hiše, možje pa se niso pokazali drugače kot z vilami ” rokah, bojazljivci so ostali doma. Pa poslušajte, kaj se je zgodilo:
»Prašič se je nekoč zrinil v mojo bajto, prhal je in mi mežikal s svojimi hudobnimi očmi. Seveda sem ga s palico oplazil in mu dejal: ,Kar ven, dragi moj, hudič naj te odnese!' Tedaj pa se je ples šele pričel. Prašič se je pognal vame in in me vrgel na tla. Tulil sem s polnimi pljuči, mrcina pa me je klala in trgala,
kolikor je le mogla. Vasiljka Zukov je zakričal: .pripeljite brizgalno; z vodo bomo nesnago spodili, letos ne smemo klati prašičev!’ Ljudje so se drenjali in kričali, prašič pa me je kar naprej obdeloval. Le komaj se je možem posrečilo, da so ga z verigami odpodili. - Odpeljali so me v bolnišnico. Doktor se je močno začudil: ,Od tebe, DemetriuSi’ je dejal, ,je z medicinskega stališča ostalo komaj deset odsto.’ In sedaj rinem s temi desetimi procenti skozi življenje. Tako je, dragi moji, prašiča so ustrelili z granato, druge krogle ga ne bi podrle.«
Proti večeru smo odšli po deda, da bi kaj točnejšega izvedeli p hudiču. Ded je pripovedoval, da je srečal hudiča ob potoku kraj jezera. Tam se je hudič vrgel nanj in ga s kljunom tako okljuval, da se je prekucnil v malinovje in kričal kolikor je mogel. Nato se je ded pobral in zbežal vse do močvirja Gorelovo. »Skoraj bi mi počilo srce.«
»Kako pa ta hudič pravzaprav izgleda?« je spraševal naš najmlajši. Ded je namr-šil čelo: »No, tako nekako kot velik ptič«, je skoraj boječe odgovoril. »Ima grd, hripav glas, kot da bi bil prehlajen. Je ptič -in ni ptič! Kdo bi mogel uganiti?«
»Ali ne bi odšli k Izgubljenemu jezeru? Vražje sem radoveden« je menil Ruvim, Vo ;e ded odšel, potem, ko je izpil čaj in pojedel kolače.
Nasledn ega dne smo se odpravili. S seboj sem vzel dvocevko. Ker smo šli prvič k Izgubljenemu jezeru, nas je vodil ded. Najprej se je-otepal, skliceval se je na svojih »deset odsto«, nato pa je le pristal, zatiteval pa je dvodnevni dopust na kolhozu. Sef se je smehljal: »Bomo že videli. Ce se ti bo s to ekspedicijo posrečilo izbiti ženskam iz glave hudičeve vraže, dobiš dva dni dopusta.«
Ded se je prekrižal in jo mahnil z nami na pot. Med potjo je le nerad pripovedoval o hudiču, najčešče je molčal.
»Kaj vendar žre ta hudič?« je spraševal Ruvim. - »Najbrž se krmi z ribami,« je
menil ded. »Prihaja pa tudi na kopno, na jagode, saj tudi hudiči morajo živeti. Od kje naj drugače jemljejo moč?« -»Kaj je črn?« - »Kar oglej si ga, pa boš videl!« je zagonetno odgovoril ded. »Kakršen se bo pokazal, tak tudi je.«
Ves dan smo lazili po smrekovih gozdovih. Sele ob sončnem zahodu smo dospeli na jezersko obrežje. »No, kje pa je sedaj tvoj hudič?« sem ga spraševal. - »Tam.« -Demetrius je na‘pravil nedoločeno kretnjo v smeri trepetlik. »Kaj se ti tako mudi? Ga bomo že jutri poiskali. Sedaj je noč in pretemno, boš že moral potrpeti.«
Ob zori sem se zbudil. S smrek se je cedila megla. Ded je žvečil ob ognju in se hlastno prekrižal. Njegova vlažna brada je narahlo trepetala. »Kaj ti je, ded?« sem poizvedoval. - »Z vami mora biti človeka konec«, »je godrnjal. «Ali ga slišiš, kako kriči? Prokleto! Zbudi takoj ostale!« Prisluhnil sem. Riba je glasno plosknila po vodi. Nato pa je tišino prerezal prodirni ihtavi krik: »Ujek!« V jutranji zori je nastajal ropot. Nekaj živega je močno otepalo okrog sebe in ponovno je grd glas zmagoslavno vekal, svoj: »Ujek! Ujek!« -
»Sveta mamka božja, pomagaj!« je je-cljaje momljal ded. »Ali slišiš, kako škriplje z zobmi? Kaj me je, starega norca, zmotilo, da sem odšel z vami?«
Od jezera je prihajalo značilno klopotanje in trkanje kot bi se otroci pretepali s palicami. Stresel sem Ruvima. Prestrašeno je vzkliknil: »Takoj moramo hudiča ujeti!«
Prejel sem za puško. »No,« je dejal ded, »delajte kar hočete! Meni nič mari! Kaj mislite, da bom jaz odgovarjal zaradi vas. Hudič naj vas pobere! »Ded je kar onemel od jeze. »Pojdi, kar ustreli ga!« se je hudoval, »oblast ti bo že pokazala. Kot da bi se na hudiča smelo streljati.«
»Ujek!« je kričal hudič. Ded si je potegnil plašč čez glavo in umolknil.
Splazili smo se do jezerskega obrežja. Megla se je vlažno ulegla po travi in čez
vodo je polagoma vstajala orjaška bela sončna krogla. Previdno sem odkrival grmovje volčina, ki se je razraščalo ob jezeru in stisnil puškino kopito ob lice.
»Čudno, kakšen ptič bi to le moral biti?« Tiho smo vstali. Na črni vodi je plaval zajeten ptič. Njegovo perje se je blesketalo citronasto rumeno in rožnato rdeče. Glave ni bilo moči zazreti, z dolgim vratom vred je tičala v vodi. Obstali smo kot priklenjeni. Ptič je dvignil iz vode majhno, jajcu podobno glavo, poraščeno s šopastim puhom. Kot prilepljen se je dvigal iz glave silovit kljun z usnjato vrečo.
»Pelikan!« je zašepetal Ruvim. »Ko-droglavi pelikan, poznam to zvrst.«
»Ujek!« je vekal pelikan in nas opazoval z rdečim očesom. Iz kljuna pa mu je visel rep debelega ostriža. Pelikan je otresal vrat, da bi ribo- porinil v želodec. Sedaj se mi je posvetilo: med našim pro-viantom je ležala prekajena klobasa, zavita v časopisni papir. Odhitel sem k ognju, stresel klobaso iz nahrbnika, poravnal omaščen papir in poiskal z mastnimi črkami natisnjen oglas: »Med prevozom menažerije po ozkotirni progi je v bližini P. zbežal pelikan z naslednjimi značilnostmi: perje rožnato in rumeno, velik kljun z vrečo za ribe, glava pokrita s puhom. Ptič je star in zelo hudoben; otrok ne mara in jih pretepa, odrasle pa redkokdaj nadleguje. Sporočila o najdbi ptiča je poslati na menažerijo X. Najditelja čaka nagrada.«
»Kaj naj storimo sedaj?« je spraševal Ruvim. »Ustreliti ga je škoda, in vendar bo v jeseni gotovo od mraza poginil.« -»Ded bo obvestil menažerijo,« sem odgovoril, »In bo dobil po vrhu še nagrado.«
Odšli smo. Ded dolgo ni mogel razumeti, za kaj pravzaprav gre. Molčal je in mežikal; končno se mu je posvetilo. Zelo previdno je odšel k jezeru, da bi si ogledal hudčia.
»To je tvoj satan,« je pokazal Ruvim, »le oglej si ga.« - »I-i-i- - streha zelena!«
je momljal ded. »Kdo bi rekel! Saj ni hudič! Gotovo živi tu na prostem in lovi ribe. Vam pa vsa čast in hvala, da ste odrešili ljudstvo strahu. Sedaj se bodo dekleta v tropih valila semkaj po jagode. Kakšen ptič, svoj živ dan nisem takega videl!«
Cez dan smo lovili ribe in jih prinašali k ogniu. Nenadoma je pelikan pristal na obrežju in se približal našemu taborišču. S priprtim očesom je opazoval deda, kot da bi se trudil osvežiti si spomin. Ded je pričel trepetati. V tem trenutku pa je pelikan opazil ribe, odprl kljun in ga z ropotom spet zaprl, zakvakal svoj »ujek« in pričel silovito udrihati s perutmi in cepetati z račjimi nogami. Od ognja so se dvigale iskre in pepel. Ves prestrašen je ded dejal: »Kaj ima vendar, kaj ic znorel?«
»Ne, berači za ribe,« je dejal Ruvim. Dali smo mu eno ribo; pogoltnil jo je, kljub temu pa mu je še uspelo, da me je mimogrede vščipnil v hrbet in silovito potrpljal s perutmi. Potem je igro ponovil, cepetal z nogami in beračil za ribe. »Pojdi, poidi!« ga je odganjal ded, »prenehaj s frfotanjem.«
Ves dan se je potepal okrog nas, udarjal s perutmi in vekal, ujeti pa ga le r.ismo mogli. Proti večeru smo odhajali. Pelikan se je usedel na štor, flofotal in nas imer-jal: »Ujek, ujek!« Verjetno je bil nezadovoljen, da ga zapuščamo na oddaljenem jezeru. Želel je, da bi se vrnili.
Dva dni^kasneje se je ded odpeljal v mesto, našel je na trgu menažerijo in pripovedoval o pelikanu. Iz mesta je prišel kozav človek in pobral ptiča. Ded je prejel od menažerije štirideset rubljev in si kupil nove hlače.
»Imam hlače... najboljše kakovosti!« je pripovedoval od tega časa dalje vsakomur in spretno dvignil nogo v zrak. »O mojih hlačah govorijo vse tja do Rjasana. Pravijo, da so celo časniki pisali o tem rm^m ptiču. - Takšno je, ljubi moji, naše življenje...«
Leto XIII. - Stev. S
Kubansko maščevanje
Kuba je največji otok Velikih Antiljev v Karibskem morju med Florido in Osrednjo Ameriko. Glavno mesto je Havana, deželi pa pripada še kakih 1000 večjih in manjših otokov s skupno površino 114.500 kv. km in pet in pol milijonov prebivalcev. Belcev je 70 od-sto. Dežela je v glavnem hribovita. Na jugovzhodu se razprostira pogorje Sier-ra Moesta (2560m). Vlada tropsko podnebje. Prebivalci se v glavnem ukvarjajo s pridelovanjem trsnega sladkorja (22 odsto svetovne proizvodnje), tobaka, kave, banan, pomaranč in limon. Rudarstvo prinaša: kromit, mangan, nikelj, železo in baker. Železnic imajo 4850 km. Občevalni jezik je španščina. Od l. 1492 do 1898 je otok pripadal Španiji. Od leta 1901. dalje je dežela sa-mostojna republika.
Radijska in časnikarska poročila iz kubanske republike so v letošnjih januarskih dneh seznanjala svetovno javnost o likvidaciji krvave Batistove diktature. Ta likvidacija je dosegla svoj višek v prestolnici, ko se je na poziv zmagovalca Fidel Castra zbrala pred vladno palačo milijonska množica Kubancev. Ta množična demonstracija naj bi svetovnemu javnemu mnenju dokazala, da stoji za novo revolucionarno vlado Fidel Castra celoten narod ne samo pri izvajanjih državnih preosnov, ampak predvsem pri maščevalnih ukrepih proti zločinskim so-delovalcem in podpornikom krvave Batistove strahovlade. Ti maščevalni ukrepi, ki so pričeli z ustanavljanjem in poslovanjem vojaških sodišč, so izzvali v zahodnih državah negodovanje in ostre proteste.
Fidel Castro, ki je za današnji kubanski rod največji junak, se je kljub težkemu obolenju udeležil manifestacije. Svoje poslušalce je sam ocenil na en milijon ljudi in tej množici je zaklical: »To milijonsko sodišče sprašujem, kaj misli o naši justici. Tisti, ki soglašajo s to justico, naj dvignejo roko!« Gromovito ploskanje in morje rok je vzvalovilo po razžganem ozračju španskega temperamenta. Castro je nadaljeval: »To je kubanski odgovor vsem, ki kritizirajo naša vojaška sodišča. Mi nismo maščevalci, ampak nosilci pravičnosti! Gospoda zastopniki diplomatskega zbora, časnikarji vse celine: Sodišče enega milijona Kubancev je izreklo svojo besedo. Ali je to demokracija ali ne, ali je to spoštovanje liudske volje ali ne? 7a morilce in mučitelje ni mesta na novi Kubi! Svet je molčal nad zločini Batiste, naj si ta svet danes ogleda trpinčena trupla, ki smo jih izgrebli iz množičnih grobov!«
Te besede so iz številnih zvočnikov bičale lahko vnetljive južnjake množice. Sto in stotisoč glava množica, v glavnem mladina, študenti in delavci v cenenih belih bombažastih oblačilih, je vsakemu stavku govornika pritrjevala z nepopisnim navdušenjem. V teh urah je ta množica popolnoma spremenila svoj zunanji videz. Nekaj tednov pred tem dogodkom jo bila to še boječa, tipajoča, neodločena, v mnogih primerih nevtralistična, če hočete pluralistična, sredinska masa, ki pa se je po Castrovih uspehih čez noč preobrazila in se kot mogočna reka obrnila v naročje
zmagovalca. Zgrabila je za orožje, pa čeprav je bil to samo »machetas«, dolg nož za rezanje sladkornega trsa. Politični in osebni obračuni pa bi morali nujno prenehati. Cena za ta uspeh pa je bila svečana obljuba, da bodo vojna sodišča likvidirala krvnike diktatorske strahovlade.
Fidel Castro se je svoje obljube držal, s tem pa je razvnel zgražanje zahodnega sveta. V Severni Ameriki, Argentini, Braziliji in Peruju so liberalni politiki, ki so nekoč ostro napadali Batistov režim, pozivali Castra naj preneha s prelivanjem krvi. Urugvajaska delegacija pri Združenih narodih pa je v imenu človečanskih pravic terjala prenehanje terorja.
Castro je odgovarjal, da na Kubi ni terorja, nasprotno - je zatrjeval - vojna sodišča poslujejo prav za to, da bi preprečila bodoči teror. Sodišča so javna, obtoženci se lahko zagovarjajo, ni trpičenja, ki je bilo glavno orožje premaganega diktatorja. V resnici so šele sedaj razkrili -po odkritjih množičnih grobov po vojašnicah in policijskih postajah - vse odstud-nosti prejšnjega brutalnega terorističnega režima.
Cenijo, da so za časa Batistove diktature pobili 20.000 Kubancev. Sele sedaj, ko je konec železne cenzure, ki jo je Batista raztegnil po vsej deželi, je vzbrstela vsa resnica na dan.
Fidel Castro poskuša te zločine odkriti svetovni javnosti. V kubanske vasi, ki so jih porušili Castrovi bombniki, vabi tuje časnikarje. Razkazuje jim fotografije izkopanih množičnih grobov. To so strahotne podobe. Katoliški list »La Qiucena« piše: »Ko bo svet izvedel o strašnih zlo-
činih diktatorske vladavine, potem bo razumel, da je nekaj sto smrtnih obsodb v tem času mila kazen«.
Kuba žanje danes krvave sadove nečloveške diktature. Vojaška sodišča in eksekucijski oddelki gotovo niso pomirjevalna sredstva. Na Kubi smo priče resnične revolucije, ljudske vstaje, ki zahteva zunanjih dokazov za svojo zmago, in glave sovražnih mučiteljev to zmago simbolizirajo. Protesti zunanjega sveta udarjajo na gluha ušesa, kajti Kubanci so prepričani, da bodo v bodoče lahko svobodno živeli samo, če iztrebijo diktatorske pomočnike in podbomike.
Pred našimi očmi se zaključuje krvavo poglavje latinskoameriške diktature. Ali,
SLOVENSKA PROSVETNA MATICA
Vljudno vabi na predavanje znanega glasbenika g. prof. Karla SANCINA o temi
Biacomo Puccini-ob lOOietnici
v sredo II. februarja t. 1. ob 20.30 v društveni dvorani v ul. Machiavelli 22-11. Predavanje bodo spremljali glasbeni vložki najvidnejših del italijanskega mojstra.
kot se to največkrat dogaja, se ponavlja tudi tu: Resnični krivci so jo pravočasno odkurili na v&rno, majhne pa obešajo. Morda se bo ob prebiranju kubanske ljudske maščevalnosti kakemu evropskemu diktatorskemu gorečnežu le stisnilo srce iz strahu pred bodočnostjo. Božji mlini meljejo počasi, ali zanesljivo.
lfolžtoe o akademski suet
Po referendum 16. jan. t. 1., smo slovenski visokošolci dokončno sestavili svojo kandidatno listo. Nosilec liste je Saša Rudolf. Imena ostalih kandidatov smo objavili v Katoliškem glasu 22. t. m.
Volitve so blizu. Izgleda, da so se zakasnile zaradi nesoglasja, ki vlada v večinski akademski skupini. Verjetno pa bodo februrja ali v začetku marca.
Naloga visokošolca, pripadnika malega naroda ni lahka, zato pa sta njegov pome a in odgovornost toliko večja.
Akademski statut v čl. 43 in 44 potrjuje pravico visokošolcev, da se svobodno organizirajo in branijo članske koristi.
Morda se bo kdo vprašal, čemu postavljamo lastno listo. Zato, ktr nam je potrebno lastno zastopstvo, ki bo imelo v-pogled v kolegijalno upravo akademskih skladov, predlagalo ustrezne unrepe in branilo interese naših akademikov. Ker je udeležba slovenskih visoKošclr:ev na tržaški univerzi pomembna, moramo biti v svetu 36 predstavnikov zastopani tudi Slovenci.
POJDI NA VOLIŠČE S ŠTUDENTOVSKO IZKAZNICO. PREČRTAJ NAŠ ZNAK IN NAPISI V VRSTICAH ST. 1!
Odobrena popravila v Sv. Križu
Na seji, 9. januarja je odbornik za javna dela Geppi predložil občinskemu svetu načrt javnih del za čas 1959 do 1960. Med temi deli omenjamo samo nekatera: tlakovanje Zgornje okolice, predvideni stroški znašajo 10 milijonov lir, ulica Bonomea (5 milj.), cesta v Lonjer od železniškega mostu do vasi (18 milij.), raztegnitev kanalizacije na ulice Molino a vento, lndiis-tria, Sv. Jakob na Hribu in okolica (150 milij.) cesta od ulice Bajamonti do cerkve v Skednju (8 in pol milij.) cesta od svetilnika do Kontovela (30 milij.), cesta od Katinare do dirkališča v Rocolu (9 milij.), javno kopališče na Prosek in Kontovel 22 milij,), javna pralnica v Lonjeru (10 milij.), kanalizacija, tlakovanje, pločniki v ulici Valmaura, dei Macelli (235 milij.), nova zgradba za zgodovinski in umetnostni muzej (280 milij.), za novo osnovno šolo pri Sv. Ivanu (120 milij.), za otroški vrtec v Grljanu (50 milij.).
Celotna javna dela bodo zahtevala 2 milijardi 191 milijonov lir. Za naše mesto je to izredno visok izdatek.
Na seji 16. jan. je občinski svet razpravljal o misovski pritožbi zaradi izvolitve republikanskega podžupana, prof.
Cumbata. Komisija, ki je zadevo preučila, je z vsemi glasovi, razen lastnih misovskih, sklenila, da predlaga občinskemu svetu zavrnitev misovske pritožbe, ker ne odgovarja zakonitim predpisom o vlaganju pritožb. Občinski svet je z vsemi glasovi, proti osmim misovskim zavrnil pritožbo. V občinskem svetu je pritožbo zagovarjal dr. Gefter - Wondrich, misovski poslanec v rimskem parlamentu.
Na dnevnem redu nadaljnega zasedanja občinskega sveta so pretresali resolucije v korist livarne ILVA, ladjedelnice Sv. Marka, Tovarne strojev in Lloydovega arsenala, za zastopstvo opozicije v upravnih komisijah občinskih podjetij, ki jim primanjkuje delo, za izvolitev upravnega odbora Delavskih zadrug, za ustanovitev občinskega potrošnega podjetja, za zidanje ljudskih stanovanj in za državne podpore.
Predstavniki političnih skupin pa se s svoje strani shajajo tedensko, da razpravljajo o teh resolucijah in pripravljajo gradivo za občinske seje. S tem se bo delo občinskega sveta, ki je v zastanku, olajša-
lo.	Doslej je občinski svet izglasoval re-
LINIJSKA ZVESTOBA
Bilo je že precej pod noč, ko se je visoki funkcionar ustavil v večji vasi, nekje med Moskvo in Leningradom. Snežni zameti so onemogočali nadaljevanje vožnje. Funkcionar je preklinjal, se skobacal s sank in poiskal vaškega partijskega tajnika. »Nocoj ne morem naprej, tovariš«, je dejal vaškemu mogočniku, »kje bi lahko prenočil?«
»O, kar pri meni, tovariš«, je dejal tajnik. »Na klopi ob peči bo še nekaj prostora«. - »Ce ni boljšega«, je zagodrnjal funcionar, »eno noč bom že prestal«. Nato je odložil kožuh in kučmo ter položil na mizo zajetno aktovko ter ostro pogledal tajnika. »S seboj nosim zelo važne dokumente«, je dejal skrivnostno. »Ali imate, tovariš, kako pošteno spravilo, omaro z zanesljivo ključavnico?«
»Gotovo, tovariš«, je dejal tajnik z vso uslužnostjo in pokazal proti mračnemu kotu izbe, kjer je stala velika orehova omara. Funkcionar si je omaro ogledal, trkal po vratih in stranicah, obrnil ključ na desno pa spet na levo in odprl vrata. »No«, je še pripomnil, »za eno noč bo že«.
Ko je hotel aktovko položiti v omaro, je tajnik razburjeno ugovarjal: »Ne, tovariš! Aktovko lahko položite v omaro samo v prisotnosti treh prič!«
»Ni potrebno«, ga je miril funkcionar s popustljivim glasom. Tajnik pa je trmasto vztrajal pri svojem. Končno se je funkcionar le vdal. Poslali so po predsednika vaškega sovjeta, po predsednika kom-somola in po poveljnika milice.
»Poglejte, tovariši«, je dejal tajnik, »ta državljan iz Moskve mi je izročil svojo aktovko v shrambo. Pred vašimi očmi jo polagam v omaro - in vrata zaklenem. Vsi trije, tovariši, ste priče!«
»Priče smo tega dogodka!« so kot en mož vzkliknili trije vaški partijski veljaki, in v potrditev še pokimali. Nato so odšli domov na kašo za večerjo in na povečer-no mohorko.
Naslednje jutro je funkcionar zahteval svojo aktovko. »Kakšno aktovko vendar?« se je tajnik jezno začudil.
»Kaj niste povsem trezni, tovariš tajnik?« je dejal funkcionar, »sinoči sem vam vendar izročil v varstvo svojo aktovko, veliko temnorjavo aktovko, nabito najvažnejših dokumentov. Zaklenili ste jo v tole omaro, tovariš tajnik«.
Tajnik je začudeno zmajal z glavo.
»Ničesar ne vem o kaki aktovki«, je odgovoril tajnik resno in preudarno.
»Takoj odprite omaro, če ne...!« se je razhudil funkcionar.
»Ne, tovariš!« je ugovarjal tajnik, »to bi bil zločin proti socialistični budnosti. V tej omari so shranjeni vsi dokumenti o našem pridelku koruze, prosa, krompirja in repe. načrti za gradnjo poljskih poti, živinorejski plan... Tovariš, vi ste lahko tudi vohun, imperialistični agent ali kaj podobnega«.
»Ali ste znoreli, tovariš tajnik!« je kričal funkcionar.
»Prepovedujem vam taka zasramovanja!« je vpil tajnik. »Vzel sem vas tovariško pod streho, in sedaj zatrjujete... Nezaslišano!«
»Res, nezaslišano!« je tulil funkcionar. »Ce mi takoj ne vrnete aktovke...«
Tajnik je stresal glavo kot razdraženi bik, nato pa je dejal: »Najbrž vas je ponoči tlačila mora, drugače ne bi govorili takih neumnosti«. Funkcionar je živčno cenetal z nogama, takoj nato pa se je pomiril in smehljaje dejal: »Aktovko sem vam izročil pred pričami...«
»Pred pričami?« se je začudil tajnik. »No, te priče bi pa zares rad poznal. Kje so te priče in kdo so?«
»Predsednik vaškega sovjeta, predsednik komsomola in poveljnik milice«, je odgovoril funkcionar, »kar pošljite ponje!«
»Zaradi mene..., zakaj pa ne«, je menil tajnik posmehljivo. Cez nekaj minut so vstopili v izbo vsi trije sinočnji vaški mogotci. Tajnik jih je ogovoril: »Ta državljan, tovariši, zatrjuje, da mi je sinoči izročil v varstvo neko aktovko z važnimi dokumenti in vi tovariši, naj bi bili priče tega dogodka. Kaj veste o tej stvari?«
»Ničesar, tovariš tajnik!« so soglasno vzklinili vsi trije tovariši. »Tega državljana nismo nikoli videli!«
»Spomnite se vendar, tovariši«, jih je zaklinjal funkcionar. »Sinoči ste bili vendar tu za pričo, ko sem tovarišu tajniku izročil v varstvo temnorjavo aktovko z zelo važnimi dokumenti«.
»Ničesar ne vemo o kaki aktovki«, je dejal predsednik vaškega sovjeta. »Tovariš je najbrž znorel«, je dodal poveljnik milice.
»Ali ni, tovariši, največja nesramnost obdolževati tajnika naše slavne partije poneverbe?« je dejal tajnik slovesno.
»Da!« so vzkliknile vse tri priče. »To je imperialistična nesramnost!«
Tajnik je dobrohotno pokimal vsem trem tovarišem in dejal: »Hvala, tovariši, za vaše jasne izpovedi! Sedaj lahko odidete na svoje delo«.
Ko so priče odšle, je tajnik odklenil omaro in privlekel obilno aktovko. »Tut tovariš, je vaša aktovka z dokumenti vred«.
Funkcionar je kar obstrmel, nato pa je dejal: »Zakaj ste vse to... Tega obnašanja ne morem razumeti...«
Tajnik se je ponosno nasmehnil in zmagoslavno dejal: »Dokazati sem vam hotel, kako linijsko zvesti so tovariši v moji vasi. Partiji zaupajo z neprimerno večjo vdanostjo kot lastnim očem in ušesom«.
* *
Pred kratkim so tržaški komunistični poglavarji izključili iz partije dva svoja tovariša, Antona Abrama z Openske ceste in Josipa Gustinčiča iz celice »Curiel« zaradi »linijske nezvestobe«. Oba izklju-čenca verjetno zaradi tega nista pretakala grenkih solz. Pravijo, da jim nekateri komunistični tovariši celo zavidajo »tako srečo«. Naj bo že tako ali drugače, tovarišica Marinka se vsekakor ni potrudila, da bi tovarišice in tovariše - kot bi to bila njena dolžnost - poučila, kaj je in kaj ni linijska zvestoba. Zato smo med bogato zalogo komunistične vzgojne doktrine izbrali gornjo zgodbo v poyk in ravnanje tistim slovenskim komunistom, ki jih iz partije še niso izključili.
Tistim, ki pravijo, da pišemo preveč proti komunizmu, pa priporočamo, da z zgodbo seznanijo komuniste, ki jim je prebiranje »Demokracije« prepovedano. To jim bo samo koristilo že zaradi utrjevanja partijske izgrajenosti.
solucijo za avtonomno deželo Furlanija-Julijska Krajina.
Na seji, dne 23. jan. so odborniki odgovarjali na razne intervencije. Med drugim je odbornik za javna dela Geppi odgovoril na intervencijo svetovalca SL, dr. Agneletta glede asfaltnih del in tlakovanja v Sv. Križu ter naznanil, da so upoštevali želje vaščanov in da bodo ta dela tudi izvršili. Prav tako je odbornik Geppi, potrdil, da so bili že izdani vsi ukrepi za popravila notranjih prostorov slovenske šole.
Obširno so nato razpravljali o projektiranih občinskih javnih delih za dobo 1959/60. Dosedaj je govorilo sedem govornikov, prijavljenih pa je še 17. Ta dela so za naše mesto zelo pomembna.
Pozornost je vzbudilo vprašanje glede predvidenih izdatkov 19 milijonov lir za za gradnjo kopališča ob obrežju Barkovlje-Miramar. Strošek se zdi previsok, vendar ga proračun občinskih javnih del utemeljuje.
NABREŽINA
V nedeljo, 18. jan., je predaval v našem društvu »A. Tanče« g. prof. dr. Slavko Bratina iz Gorice. Na platnu je prikazal lepe barvne slike naših krajev. Gospodu predavatelju smo zelo hvaležni in ga vabimo, da bi se kmalu vrnil med nas.
Prihodnje predavanje bo v drugi polovici februarja. Predavanje bo spremljal film.
Smrt v Nabrežini
V torek, 20. jan. smo ob lepem številu pogrebcev pokopali vrlo Nabrežinko, gospo Rozalijo Terčonovo, mater trgovca in biv. župana, g. Josipa Terčona, fflaga žena je bila vse- svoje dolgo in trudapolno življenje vzorna slovenska mati in umna gopodinja. V svojih mlajših letih sta si skupno s pokojnim možem ustvarila u-gledno domačijo in vzgojila štiri sinove, podjetne, marljive, razumne in zavedne Slovence, ki so Terčonovemu imenu pridobili splošen ugled ne samo v Nabrežini, ampak po vsej bližnji in daljni okolici.
Pri pogrebu so odpeli člani pevskega društva »Tanče« nekaj žalostink. Udeležili pa so se pogrebnih svečanosti tudi zastopniki raznih političnih, dobrodelnih in kulturnih organizacij.
Naj bo vrli ženi lahka domača zemlja!
Številnim izrazom sožalja, posebno g. Josipu Terčonu, se pridružuje tudi uredništvo »Demokracije«.
* # *
V sredo, 21. jan. pa smo pokopali gostilničarja Visintina Ivana iz Nabrežine. Pred letom dni so mu morali amputirati nogo. Bolezen pa se ni ustavila, izgubil je še drugo nogo in končno podlegel v 70 letu starosti.
Pokojnikovi družini naše sožalje!
z nami so-
ZAHVALA
Čutimo dolžnost, da se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so čustvovali ob priliki smrti naše drage mame in stare mame
Rozalije Terčon
Posebna zahvala vsem, ki so drago mamo tekom njene bolezni tolažili in pomagali, č. g. dekanu in č. g. župniku za pogrebne obrede, pevskemu zboru »A. Tanče« za žalostinke, vsem darovalcem cvetja ter vsem, ki so se pogreba naše drage pokojnice udeležili ali na kakršenkoli način pri njem sodelovali.
DRUŽINA TRCON
Nabrežina, dne 21. januarja 1959
Pametna akademska politika mora bit; predvsem stvarna. Vse ostalo je zapravljanje energij in časa. To je resnica, ki je ne smemo izgubiti izored oči kljub vsej propagandi in obljubam, s katerimi nas bodo te dni ustno in pismeno obsipali.
Pričakujemo razumevanj; in podporo naše javnosti ter pozivamo naša kolege, da v tem odločilnem ir. zgodovinskem trenutku enotno volijo S. A. L. »Adria«.
V polni zavesti, da sarao tako izpolnjujemo svojo narodno in akademsko dcl-žnost, nadaljujmo z napori za uveljavitev S. A. L. »Adria«.
Glavni volani odbor S. A. L. »ADRIA«
Dogodki doma j
TITOVSKI MISMAS. Po mestu krožijo vesti, da so na titovskih vrhovih postrigli nekaj nekdanjih veličin. Navajajo se tudi vzroki, ki pa niso prepričljivi.
# * *
CESTNA DISCIPLINA. Napori za discipliniranje naraščajočega cestnega prometa po mestnih ulicah in cestah so zelo posrečeno zajeli tudi šolsko mladino. Letos bodo urevanje raztegnili na srednješolsko mladino.
f Josip Legiša
V nedeljo, 18. jan. smo v velikem številu spremili k poslednjemu počitku znanega posestnika iz Devina, g. Josipa Le-gišo. Bil je že dalj časa bolan. Znan in spoštovan je bil ne samo po vsem Krasu, ampak tudi daleč po Furlaniji.
2e Z. V. U. ga je poklicala v odbor občinske uprave, pri kateri je zelo aktivno sodeloval. Pri prvih volitvah je bil izvoljen na listi lipove vejice. Pri kasnejših volitvah je mesto odstopil sinu. g. Dragotu.
Težko prizadeti družini, posebno sinu. g .Dragotu, naše izkreno sožalje.
SI ZE PORAVNAL NAROČNINO? Tudi z rednim plačevanjem naročnine podpiraš slovenski demokratičen tisk v zamejstvu.
SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE
V TRSTU
V soboto 31. t.m. ob 18.30 v Avditoriju v Trstu
PREMIERA
PEPELKA
mladinska igra v štirih dejanjih s petjem
Napisala MARIJA HOLKOVA
S SODELOVANJEM GLASBENE MATICE
V nedeljo 1. februarja 1959 ob 16. uri
v Avditoriju v Trstu Franc von Suppe
BOCCACCIO
V nedeljo 1. februarja 1959 ob 21. uri
v Avditoriju v Trstu
Tržaška premjera
G I G I
komedija v dveh dejanjih po noveli pisateljice COLETTE dramatizirala ANITA LOOS
V torek 3. februarja 1959 ob 18.30 v kino dvorani v Skednju,
v petek 6. februarja 1959 ob 18.30 v Prosvetnem domu na Opčinah
PEPELKA
PODPIRAJTE SLOVENSKO DOBRODELNO DRUŠTVO
DAROVI
V počastitev spomina pok. Rozalije Terčon iz Nabrežine darujejo družine Marc in Srebotnjak Lir 3.000 za Slovensko dobrodelno društvo.
Ga G. M. iz Italije daruje 1.000 Lir za Slov. dobrodelno društvo.
Ga G. M. iz Italije daruje 1.400 lir za tiskovni sklad »Demokracije«.
Prisrčna hvala.
Odgovorni urednik:
Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria, d. d. v Trstu
Uredništvo 1 n uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio l/c - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzuttfe 18-1. CENA:	posamezna	številka L 30,—
Naročnina:
mesečno L 50— — letno L 600,— Za inozemstvo: mesečno L 90.— “ lpitno L 1000,— Poštni čekovni račun: Trst št. 11-7223