Poštnina plačana v gotovini. Cena 30.- lir Spediz. in abb. post. I. gruppo DEMOKRACIJA Moža sodimo po tistih dejanjih, ki jih je storil, žensko pa po listih, kj jih je opustila! ABEL GREEN Leto XVI. - Štev. 17 Trst-Gorica, 15. septembra 1962 Izhaja 1. in 15. v mesecu PARIZ - BONN: LETO 1962 Navdušen sprejem francoskega ministrskega predsednika v Nemčiji - Francosko-nemško prijateljstvo se je še bolj zakorenilo - De Gaulle je omenil »evropsko atomsko oborožitev« Z De Gaullovim obiskom bonnske republike se je prijateljstvo med obema državama še bolj zakoreninilo. Triumfalni sprejem, katerega je bil deležen francoski predsednik ima sentimentalni pomen in je uspeh omejen, trdijo nasprotniki in celo zavezniki Francije. Vendar pa ti ljud-dje pozabljajo, da se je povezava med Francozi in Nemci pričela še preden je De Gaulle prišel na oblast. Ce je francoski prvak dal francoskemu-nemškemu prijateljstvu na zadnjem obisku v Nemčiji odločilni zagon, moramo pri tem pomisliti, da je bilo polje rodovitno in preorano, pripravljeno za setev. De Gaulle je pra Vilno razumel nauk francosko-nemških vojn. Treba je bilo več tisoč let preden je človek iz nomada postal kmetovavec in še več stoletij je preteklo preden je človeštvo odpravilo suženjstvo. Francozi in Angleži so se bojevali sedem dolgih stoletij preden so se pomirili in njihovo zavezništvo je postalo trajno. Francosko-nemško sovraštvo pa traja komaj sto let. Zato se je De Gaulle z vso svojo silo potegoval, da bi v skopih sedemnajstih letih po drugi svetovni vojni skoval novo zavezništvo. Morda nas bo presenetila naglica, S katero francoski predsednik namerava utrditi novo prijateljstvo, toda ne smemo pozabiti, da je naglica v modernem svetu potrebna. Adenauerjev govor Na predvečer De Gaullovega obiska ie po nemški televiziji spregovoril kancler Adenauer. Običajno priložnostni govori nimajo večjega političnega pomena, toda tokrat je Adenauer poudaril vse one strani. ki vežejo Francijo in Nemčijo, katerih cilj je voditi evropske narode v borbi proti komunizmu, podobno gledanje o razo-rožitvenem vprašanju in o ustanovitvi Združene Evrope. »Na predvečer De Gaullovega prihoda«, je dejal nemški kancler, »me obdaja toplo čustvo, ko ugotavljam, da se nam je posrečilo uresničiti naš skupni cilj, ki smo si ga Nemci zastavili od ustanovitve . bonnske . republike. Ta cilj predstavlja francosko-nemško resnično prijateljstvo. Politika prijateljstva je naletela pri našem ljudstvu na velik odmev, toda tudi drugi narodi gledajo na prijateljstvo z zaupanjem, ker so prepričani, da predstavljajo dobri francosko-nemški odnošaji pogoj za napredek in mir v Evropi.« V drugem delu svojega govora je Adenauer verjetno pod pritiskom zunanjega ministra Schroederja dodal naslednje besede: »Upamo, da se bo v Evropsko skupno tržišče vključila tudi Velika Britanija. Prepričan pa sem, da se bo tudi evropska politična združitev uresničila v najkrajšem času. Francija in Nemčija se nikakor nočeta osamiti od ostalega sveta. Mi delamo za svobodo in napredek, zato pa smo pripravljeni sodelovati z vsemi državami in narodi sveta«. Ko je govoril o angleškem vstopu v SET, je Adenauer izrecno poudaril, da si želi gospodarsko sodelovanje z Angleži, pri tem pa ni omenil britanskega vstopa v politično združitev Evrope. Opazovavci sodijo, da je. Adenauer nekoliko spremenil svoje gledanje, čeprav zaenkrat še ni popustil od, svoje evropske politike. Adenauer in De Gaulle sta odločena povečati in dati novega zagona francosko- nemškemu sodelovanju, in to na vseh področjih. Skupni komunike namreč pravi: »Upamo, da bo angleška prošnja za, vstop v Skupno evropsko tržišče naletela na ugoden odgovor in da se nam bo posrečilo dokončno rešiti vsa vprašanja, ki se tičejo tega problema. Z dobro voljo bo tudi Velika Britanija lahko našla svoje mesto v evropski zgradbi. Zaupamo, dr bodo zavezniške pravice v Berlinu ostale nespremenjene in da bodo Zahodnjaki če naprej zagotovili svobodo prebivavcem, bivše nemške prestolnice. Zahtevamo, d a se dovoli nemškemu ljudstvu, da svobod? no izbere svojo bodočo pot in se razpiše plebiscit o avtodeterminaciji. Ko bo nemško vprašanje na ta način rešeno, bo možno zagotoviti resno garancijo za mir \ Evropi«. »Obe vladi«, beremo nadalje v dokumentu, »bosta povzeli praktične ukrepe, da se bo še povečalo francosko-nemško sodelovanje, ki že danes obstoja ne. številnih področjih.« Odstavek, ki smo vam ga sedaj navedli je komentiral sam De Gaulle, ko je govoril na trgu vojaške akademije v Hamburgu. Neka poluradna časnikarska agencija zahodne Nemčije poudarja, da je De Gaulle mislil pri tem na problem »evropske atomske oborožitve«, ko je dejal, »da se bo posrečilo evropskim državam razpolagati z zadostno oborožitvijo samo v trenutku, ko se bodo povezale francoske in nemške veleindustrije, da zagotovijo dober uspeh načrta«. Tej razlagi De Gaullovega govora pa nasprotu- je izjava bonnskega uradnega galsila, ki je ostro zanikal, da bi francoski predsednik govoril o atomski oborožitvi. Vendar pa ostaja dejstvo, da se že dalj časa širijo govorice o možnem francosko-nemškem sodelovanju na nuklearnem področju. Naslednji važen odstavek pravi: »Oba državna poglavarja zaupata, da se bodo bruseljski pogovori pozitivno in v najkrajšem času končali p prepričanju, da je usoda Francije in Nemčije tesno povezana z usodo ostalih držav evropske celine«. Vrata Evrope so odprta Veliki Britaniji, toda ne De Gaulle in niti Adenauer nista voljna tako dolgo čakati angleškega pristopa v SET, da bi s tem zakasnila pogajanja o politični združitvi. Psihološki uspeh Rekli smo, da predstavlja De Gaullovo potovanje zgodovinski dogodek. Nemški časopisi govorijo- o »triumfalnem pohodu«, o »važnem dogodku za potek svetovne zgodovine«. Poleg tega pa poudarjajo, da se nobena nemška politična organizacija ne bo mogla izneveriti De Gaullovim predlogom q franskosko-nemškem prijateljstvu. Poleg tega opazimo, da nemški časnikarji prikazujejo osebnost generala De Gaulla, spominjajoč se vojaških podvigov, ki srj rešili Francijo izpod nacizma. Ljudstvo, ki je navdušeno pozdravilo državnega poglavarja je pozabilo na staro sovraštvo, ker se je prepričalo, da sovraštvo samo škodi, medtem ko bo prijateljstvo koristilo obema narodoma. S. R. DVE IZ Na občinskih volitvah, ki bodo 11. novembra, bodo tržaške Slo= venke in Slovenci postavljeni pred jasno začrtano izbiro: odio: čiti se bodo morali ali dajo pri glasovanju prednost svoji morebitni marksistični idejni zavesti ali pa čutu narodne pripadnosti. Lahko predpostavljamo, da bo: do posamezniki tudi v bodoče nadaljevali pot, na katero bodo na predstoječem letošnjem vo: livnem križišču krenili. Zato so te občinske volitve v Trstu še posebno važne. Ni rečeno, da že pri doseda: njih občinskih volitvah na Tržaškem ne bi bilo precej slovenskih volivcev, ki so pri odločanju dajali prednost svoji idejni usmer: jenosti. To so bili predvsem tisti, ki so glasovali za liste ali so kandidirali na listah Komunistične partije Italije, kakor tudi tisti, ki so raje kot slovenske volili raz: ne liste gibanj za neodvisnost Tržaškega ozemlja. Oboji so v veliki meri pripomogli, da je iz: pričani odstotek slovenskih vo: livcev na Tržaškem sorazmerno nizek. Toda pri vsem tem moramo upoštevati dejstvo, da se je Zasedanje članic britanske skupnosti Bomba britanskih laburistov: Velika Britanija naj ne vstopi v SET - Istočasno Macmillan napenja vse svoje sile, da bi prepričal predstavnike o koristnosti sodelovanja z. evropskimi državami . , V Marlborough House v Londonu se je pričela konferenca članic Commonwealtha. Na dnevnem redu je preučevanje zamisli o vstopu Velike Britanije v Skupno evropsko tržišče in kasneje v Evropsko politično skupnost. Angleška vlada se je namreč že pred časom obvezala, da bc sklicala konferenco, na kateri bo obvestila zastopnike raznih držav, ki so vključene v britansko skupnost o poteku bruseljskih razgovorov. Kot prvi govornik je nastopil britanski ministrski predsednik Macmillan. V dolgem govoru je orisal vse razloge, ki so privedli angleško vlado, da prosi za vstop v SET. Za njim je govoril Heath, ki je prikazal zgodovino in potek bruseljskih pogovorov s predstavniki šestih držav članic Skupnega evropskega tržišča. Mac-millanovo stališče je v teku časa postalo jasno vsem, tako evropskim kot izven-evropskim državnikom. Tudi na konferenci britanske skupnosti je Macmillan ponovil svoje mnenje: vstop Velike Britanije v SET bo v letih pokazal svoje sadove v Angliji, v Evropi, državah, ki so včlanjene v Commonvvealth in po vsem svetu. Samo Združena Evropa se bo lahko kosala z dvema nasprotujočima si blokoma - Združenimi državami in Sovjetsko zvezo. Na vsak način pa bo angleška vlada zahtevala Ameriške preglavice s Hubo in Berlinom Pretekli ponedeljek je pred ameriškim senatom govoril minister za obrambo Robert McNamara, ki je zahteval, da kongres pooblasti predsednika Kennedyja za mobilizacijo 150.000 rezervistov. »Prepričan sem, da se nahajamo v akutni fazi mednarodne zaostritve«, je nadaljeval obrambni minister, »zato je naša dolžnost, da smo pripravljeni na vse. Pripravljene moramo imeti vse sile, da bomo lahko z vso gotovostjo zajezili krizo, ki jo pripravljajo sovražniki Združenih držav.« Komisija za vojaška vprašanja ameriškega senata je soglasno odobrila zakonski osnutek, ki ga ie zahteval predsednik Kennedv Republikanci in demokrati so bili soglasni, da dajo upraviteljem »Bele hjše« izjemno oblast. McNamara je govoril za zaprtimi vrati in zato niso prišle v javnost najzanimivejše podrobnosti. Kljub temu pa je jasno, da se je minister predvsem oziral na vprašanja glede Kube in Berlina. Dokaz zato nam predstavlja izjava, ki io je dal uradni glasnik. »Ameriški predsednik je jasno pokazal, kje moramo iskati vzroke za poostritev mednarodne krize. Ne smemo dovoliti komunistom, da se s silo uveljavijo na tej in oni strani zemeljske poloble.« Iz besed glasila je jasno razvindo, daje hotel nakazati na kubanski in berlinski problem. Poleg tega pa je očividno, da se je v zadnjem času še povečala gonja proti režimu Fidel Castra. O vprašanju je govoril tudi senator Dodd, ki je dejal: »Iz dobro obveščeni kro- gov sem izvedel, da je položaj na Kubi mnogo bolj zapleten, kot je o tem obveščena ameriška javnost. Sovjetsko orožje, ki ga prejemajo Kastrovci v veliki večini ne ostaja na otoku, pač pa ga skrivaj pre-peljujejo komunističnim organizacijam v raznih državah Latinske Amerike. Nenehne dobave izvedencev in vojaškega materiala pa opravičujejo sovjetsko željo, da bi si zagotovili panamski prekop.« Kuba predstavlja torej glavno vprašanje, s katerim se ukvarjajo ameriški politiki. Druga polobla, ki jo je omenil glasnik pa verjetno predstavlja Azijo. Incident z letalom »U 2«, ki so ga sestrelili Rdeči Kitajci spada, po ameriških zatrjevanjih izključno v področje Cankajškove vlade. Američani namreč poudarjajo, da so nacionalistični Kitajci kupili letala posredno od ameriške družbe, ki zrakoplove izdeluje. Kljub temu pa so se Američani pripravili, da zagozdijo vsakršno komunistično napadalno težnjo s tem, da so določili gradnjo podmorniškega oporišča na otoku Guam, ki je oddaljen 1800 milj od kitajske obale. Glede berlinskega vprašanja se je Ken-nedy pred odločitvijo sestal z Eisenhower-jem, ki se je pred dnevi vrnil v dontovino iz krajšega potovanja po Evropi. Bivši predsednik se je med potovanjem sestal tudi z De Gaulom in Adenauerjem in je tako Kennedyju lahko točno prikazal svoje gledanje na berlinsko vprašanje. Kaj bo ameriški predsednik ukrenil pa za sedaj še ni znano. določene garancije, s kiierimi bo lahko še nadalje ohranila pozitivno bilanco na področju poljedelskih proizvodov, ki jih sedaj kupuje od držav članic skupnosti. Britanski ministrski predsednik je nadalje zavrnil mnenje onih, ki so prepričani, da se mora Anglija odločiti med Common-■vvealthom in Skupnim evropskim tržiščem. Velika Britanija, je zatrdil Macmillan, bo s svojim vstopom v SET še laže uresničevala svoje dolžnosti, ki jo vežejo na britansko skupnost. To pa ne samo v korist Commonwealtha, pač pa tudi v korist Združene Evrope, katere trg se bo na ta način povečal. m Se pred pričetkom zasedanja pa je laburistični vodja Gaitskell izjavil, da so laburisti odločno nasprotni britanskemu, vstopu v SET pod pogoji, ki so bili dani do tega trenutka. S to izjavo je opozicijska stranka prelomila z molkom, v katerega se je zavila od letošnjega maja do danes. Gaitskell pa je še zagrozil, da bo njegova stranka zahtevala takojšnje volitve, če vlada ne bo sprejela laburističnih predlogov. Znano je, da so se že pred dnevi sestali laburistični predstavniki iz dvanajstih držav Commonwealtha in so predebatirali vprašanje. Na zasedanju so sodelovali tudi delegati socialističnih strank Zahodne Evrope. Gaitskell je nadalje zahteval novo zasedanje predstavnikov držav Commonvvealtha preden se britanska vlada odloči za vstop v SET. Obijube predstavnikov šestih vlad v Brus-lqu so po njegove mmnenju preveč nejasne, da bi Velika Britanija lahko tvegala odločilni korak. V London sta prispela tačas belgijski minister Spaak in Luksemburžan Schaus, ki sta se s Heathom razgovarjala o nadaljevanju pogajanj, ki se bodo vršila v Bruslju od 19. do 23. septembra. Takoj zatem bo Heath skušal prepričati posredno Adenauerja, naj odstopi od svojih zahtev. Sestal pa se bo tudi s predstavniki nemške liberalne stranke, ki pritiskajo na starega kanclerja, da bi spremenil svoje zahteve o britanskem vstopu v SET. Države članice Commonwealtha še vedno z nezaupanjem gledajo na britanski vstop v SET, ker se boje, da bi jih ta korak ne privedel do večjih ekonomskih težav. Belgija in Holandska še vedno vztrajata, da je treba sprejeti Veliko Britanijo z integralnim postopkom in ji dati možnosti, da bo zadovoljila države britanske skupnosti. Vendar pa De Gaulle in Adenauer, kolikor se je do sedaj moglo razumeti nasprotujeta Spaakovemu načrtu. V Ttaliii odločno podpirata britanski vstop v SET republikanska in socialdemokratska stranka, medtem ko se ostale stranke vladne koalicije še niso izrekle. Krogi v Bruslju le previdno komentirajo napad proti SET-u, ki ga je objavila moskovska »Pravda«. Kongres komunističnih gospodarskih izvedencev se je zaključil. Na dnevnem redu pa je bilo vprašanje, kakšno politiko naj zavzamejo komunistične države proti Evropski gospodarski skupnosti. Predsednik evropske komisije Hallstein je poudaril, da je pomen napadov jasno pokazal, da se v Evropi dogaja z nepričakovano naglico nekaj, kar po komunistični teoriji absolutno ni mogoče. To je začetek gospodarskih podvigov, ki so usmerjeni, da ustvarijo stalno gospodarsko ekspanzijo. Sovjetom se kaj takega ni posrečilo in to bolj iz političnih kot teoretičnih razlogov. Razvoj v vzhodnem bloku preživlja v sedanjem času težko krizo. V času štirih let, odkar je vstopila v veljavo rimska pogodba so države članice evropske gospodarske skupnosti nakazale skoraj 10 milijard dolarjev za razvoj nerazvitih držav. Skupnost p;j je ustanovila poseben sklad, iz katerega so prejele afriške države pomoč v znesku 580 milijonov dolarjev. Hruščeva trditev, da SET podpira in celo ustanavlja novo vrsto kolonializma je torej izvita iz trte. Sovjetski predsednik je tudi dejal, da SET ovira industrijski razvoj včlanjenih držav. Z nekaj številkami lahko spoznamo, da gre za laž. Evropska komisija je namreč ustanovila sklad, iz katerega bodo države članice lahko črpale potrebne fonde za finansiranje krajevnih industrij. Omenjeni sklad znaša 800 milijonov dolarjev, od katerih bodo že v prihodnjih letih lahke države članice potrošile 65% za urejevanje svojega gospodarstva. poleg demokratične Slovenske li: ste za zaupanje slovenskih voliv--cev v Trstu, v preteklosti, vedno potegovala tudi titovska, torej marksistična vendar dejansko slovenska Neodvisna socialistič: na zveza. In te letos ni več. Rašla se je in povabila svoje člane ter volivce naj presedlajo na razne italijanske marksistične stranke. S tem so izgubili tla pod nogami ne ravno maloštevilni sloven: ski marksisti in njihovi sopotnU ki, ki so po sporu s Kominfor: mom in sploh v svojem političnem udejstvovanju vzklajali in pomirjali svojo narodno in idej: no zavest s tem, da so se vezali na titovsko politično organizacijo, ki je vsaj v širšem smislu od: govarjala obema osnovnima zahtevama, idejni in narodni. V spremenjenih okoliščinah je to vzklajevanje in izgovarjanje postalo nemogoče. Na Tržaškem ni več slovenskih marksističnih strank in tudi zadnji slovenski volivec se bo moral celo na ob: činskih volitvah, pri katerih ne gre za velika splošna vprašanja, od katerih bi bil odvisen socialni red in državni ustroj, jasno in nedvomno izreči čemu da pred: nost: svojemu morebitnemu marksizmu ali svojemu čutu pri: padnosti slovenski manjšinski skupnosti. Likvidacija Neodvis? ne socialistične zveze je namreč onemogočila vsak drugačen, dvo: siranski ali mešan odgovor. Tako bomo torej tržaški Slovenci šli na prihodnje občinske volitve ločeni v dve veliki skupi: ni: na eni marksisti, vključeni v KP1 in PSI, na drugi pa vsi tisti, ki mislimo, da je v času, ko še niso uresničene mnoge naše manjšinske pravice, še vedno po: trebno in nujno, da vsaj v kra: jevnem merilu in z votivnimi izi: di izpričamo svojo slovensko pri, sotnost in zavest. Značilno je, da je v tem smislu potekla tudi letošnja proslava obletnice bazoviških žrtev. Maše zadušnice, ki je bila 6. t.m. zve: čer v bazoviški župnijski cerkvi so se udeležili predstavniki Slo: venske demokratske zveze iz Trsta, Slovenske katoliške skup: nosti, Slovenske krščansko:so: cialne zveze in skupine Neodvis: nih Slovencev, kakor tudi zadev: (Nadaljevanje nd 2. str.) EVROPSKA GOSPODARSKA SKUPNOST IN COMMONVVEALTH ]'l a I'! n f JrL"j-j \ a?fem«rfw< fc / '}/N> T * Z CZ _ s Gom-markftT v - ' d »KOLIKA SKODA, DA SE BO TOČNO OB POLNOČI VSE IZBLINILO V NIC!« (iz »Manchester Guardian Weekly«) VESTI z GORIŠKEGA Zavedali so se važnosti in cilja svojega boja Fašizem nas je obsodil na nacionalno, smrt, zato je porabil proti nam vsako sredstvo, da nas čimprej raznarodi. Uničil je naše šo-le in kulturne ustanove, pobijal naše ljudi in jih preganjal, da so morali proč iz domače grude, odpustili iz službe slovenske uradnike ali pa jih premestil daleč v najslabše kraje srednje in južne Italije, uničil je naše gospodarske zavode in pokupoval S pomočjo posebnih italijanskih ustanov slovenske kmetije, pregnal je slovensko besedo iz vseh javnih uradov in jo preganjal tudi v zasebnih odnosih. ...... Gaetano Salvemini pravi v svoji knjigi »Mussolini diplomatico« (Laterza, 1952) precej dobro, kako nas je fašizem v svojem raznarodovalnem namenu divje preganjal. . , . V knjigi »Aula VI - tutti i processi del Tribunale Speciale fascista«, ki jo je letos izdalo združenje ANPPIA, stojii na strani 149, v uvodu k sodbam iz leta 1930 zapisano: »Monarho-fašistična vlada vodi odločen boj proti manjšinam iz Julijske krajine, ki vztrajajo in se upirajo njem politiki nasilnega raznarodovanja (II go-verno monarehico-fascista e impegnato in una lotta a fondo contro le minoranze della Venezia Giulia, le quali resistono e si oppongono alla sua politica di violenta snazionalizzazione). Fašizem je v naših krajih odprl italijanske šole, ki so jih naši otroci, pod kaznijo globe in zapora staršem, morali obiskovati. Vsa italijanska fašistična sila se je vrgla v odločen napad na nas, tisk nas je pa zmerjal z najostudnejšimi psovkami in ščuval javnost proti nam. Slučaji napadov na Slovence in Hrvate so se vrstili in vlekli kot ostundna kača proti našim ljudem Način raznarodovanja naših otrok je bil tudi surov in neznosen, saj so jih s silo oblačili v Ballilov kroj, jih pretepali in drugače kaznovali, če so se upirali. Cele v usta je neki učitelj našim otrokom pljuval. Leta 1927 so jeli uradno potvarjati m poitalijančevati naše priimke in leta 19.,d so prepovedali dajati slovenska imena otrokom. Ta zakon je še vedno v veljavi. Spričo takega nasilnega raznarodovanja, ko je šlo za naš obstoj ah za naso smr , smo se Slovenci in Hrvati fašističnim napadom in grozodejstvom v silobranu zoperstavili in uprli. Slovenci smo narod v pravem in pol nem pomenu besede, ki ima vso pravico do obstanka in razvoja, zato tud' . do spoštovanja od strani kogar koli.tuch s strani italijanske vlade saj nam je ta, vlada že leta 1918 obljubila, da nas do spoštovala in nam nudila še večje ProSl°' sU in pravice, kot smo jih uživali pod ^Zagorele so raznarodovalne šole, tu pa tam je počil kak peklenski stroj m vso deželo so prepravljali vzpodbujev^avm le-taki s pozivom k vztrajanju in odpoiu^ Eden od najbolj strupenih listov je bil fašistični »Popolo di Trieste«, zato so sUr- da ni zraven nobenega človeškega bitja. Tako so izpovedali in to je zgodovinait -stega dogodka. Slučajno pa, rečem slu«čajno se je tam nahajal Guido Ne«, ki je bil’ zaradi razstrelitve ranjen in je lana P°Todf Mussolini je hotel Slovence in Hrvate hudo kaznovati, jih presti asitii ukrotiti zato je štiri slovenske borce: Bidovca Marušiča, Miloša in Valenčiča posebno’fašistično sodišče obsodilo na smrt Toda usmrtitev je imela ravno naspiotn, učinek ker se je proti takemu zloglasn mu početju dvigni? glas vsega omikanega in svobodoljubnega sveta, m boj proti fa- Š1 B^ec!eMaruS; Miloš in Va.enčič so se dobro zavedali boja, ki so ga bili m cilja, ki so ga z bojem hoteli doseči. Bili so odločni in junaški. Bidovec je v zaporih »Begina Coeli« vsak dan ponavljal motive or junaške himne, m ko so m po njegovi mučeniški smrti premesti i v njegovo celico, sem na železni postelj. Grandi) našel z iglo vdelano njegovo ime in ohtožbo: »Ferdo Bidovec, zaradi kuge«... Takih vtisov je bilo vec. »Kugac je morda pomenila bombo. Kar se pa njihovega boja in sredstva , boju tiče, moram reči, da je bil boj nas Slovencev in Hrvatov slučaj silobrana ko je fašizem, ki je vladal, uradno vodil tako hudo početje proti nam. Ne gre, torej, v nobenem oziru, za kako ZMOTO pri štiri i mladeničih, ampak za resnične narodne borce ki so nastopili v znamenju večnega pravila, ki dovoljuje s silo se upreti nasilju (Vim vi repellere licet). To pravilo pa ne velja samo po državnih svetskih zakonih, tako trdi sam jezuit pater Luigi Taparelli (Saggio teoretico di diritto na-turale appoggiato sul fatto), da ima napadeni pravico poseči po življenju napa-davca in toliko bolj po njegovem orožju, (Che se l’assalito ha il diritto sulla vita dell’agressore, molto piu lo avra su quan-to a costui puo servire o per difendere s6 o per offendere lui). Ce bi kdo rekel, da velja ta primer pri individualnih slučajih, povem, da mora primer veljati toliko bolj, ko gre za napad na narod v celoti. Pater Luigi Taparelli pravi tudi, da je pravica napadanega močnejša od pravice napadavca (,..dunque le leggi dell’ordine danno maggior valore al diritto dell’assa-tito, che a quello delFassalitore. Questi dunque e paralizzato dalla giustizia, ne puo offendere se non contro ragione; quegli (napadeni) e puo, e forse deve se-condo ragione annullare la forza ostile, anche colla uccisione dell’aggressore, giacche esso spontaneamente ha reso vio-labile il proprio diritto rendendolo infe-riore al diritto dell’assalito). Naši štirje borci so posegali po orožju napadavca, saj so to priznali in vse okoliščine pričajo, da je tako bilo, Guido Neri ni bil cilj njihove akcije. Pri stvari moramo tako upoštevati: 1) da je bil Guido Neri aktivni sodelavec napadavca in torej bojevnik proti Slovencem in Hrvatom, saj je vendar bil eden od urednikov, ali dopisnikov dnevnika »Popolo di Trieste«; 2) da je bila pravica napadenega slovenskega in hrvat-skega naroda močnejša od pravice napadavca, saj so fašisti segli po naših od posvetne in božje oblasti priznanih in danih pravicah ter nam jih nasilno zatrli z namenom, da nas kot narod uničijo; 3) da so naši štirje mladeniči hoteli uničiti le tiskarske stroje, to je orodje, ki je na-padavcu služilo za napad (Torelli pravi: Che se 1’assalito ha il diritto alla vita del-lo aggressore, molto piu lo avra su quan-to a costui puo servire o per difendere se o per offendere lui) ; 4) da je odporno borbo slovenskega in hrvatskega naroda v Italiji izval napadavni fašizem in da smo bili mi, napadeni, prisiljeni braniti se z vsakim sredstvom, da ne zapademo smrti. Slo je tako za slučaj silobrana (legittima difesa), ki ga sam fašistični kazenski zakonik priznava in storitelje v takem primeru oprošča vsake kazni; 5) da niti če bi hoteli smatrati, da se je pri stvari dogodil nenamerni umor, ki pa se pri slučaju nikakor ni dogodil, bi kljub temu po samem fašističnem zakonu naši štirje ne bili obsojeni na smrtno, ampak samo na omiljeno zaporno kazen. Zaključujem s trditvijo, da imajo, odkar svet obstoja, posamezniki in narodi popolno pravico, da se pred napadavcem branijo. Obramba pa mora biti odločna in učinkovita, zlasti ko gre, kakor je bil slučaj tistih let, za odločen napad sile, ki stremi po uničenju celega naroda. Položaj, v katerem smo se nahajali Slo- venci in Hrvati pod monarho-fašistično diktaturo, je bil različen in mnogo slabši od položaja italijanskega naroda, saj je pri nas šlo za nacionalno smrt, poleg vprašanja svobode, pri italijanskem narodu pa samo za svobodo, ki jo je fašizem zatiral. In vendar so italijanski protifašistični krogi mislili tudi na oborožen upor proti fašizmu. To lahko povem, ker sem prejemal protifašistično propagandno gradivo in sporočila iz samega Pariza. Slovenci in Hrvati smo trpeli neprimerno huje. Treba je misliti na tiste, ki jih je fašizem pregnal iz službe in vzel kruh njim in njihovi družini. 2e sam spomin na tisoče in tisoče beguncev, konfiniranih, obsojenih na zapor in na tragičen položaj, v katerem so se znašle družine vseh teh prizadetih, nam narekuje vse globoko priznanje bazoviškim žrtvam, z izrazom hvaležnosti za plemeniti nesebični boj proti zatiravcu, ki jih je stal mučeniško smrt. In trpljenje zaradi prepovedi slovenske šole, kulturnih ustanov in tiska, ter sploh slovenske besede v javnosti in celo v zasebnem odnosu. In uničenje naših gospodarskih ustanov, pokupovanje naših kmetij, potujčevanje naših priimkov in imen? In sto drugih primerov in slučajev? Kako je bilo pa v zaporih? Dajali so nam po 600 gramov kruha na dan in skodelo mineštre, vsega skupaj za tričetrt ali največ za liter blaga. Na kukalcu pa je vedno tičal stražnik, včasih je pokukal tudi vsak četrt uro. Nekdo iz Doline, mislim da je to bil Zlobec, je odrekel mineštro, ker je bil naveličen samote in čakanja na proces (od marca 1930 do decembra 1931). Ko so ga vzeli iz celice in peljali v samico (kjer je živel ob kruhu in vodi), so mu s cunjo pokrili obraz in ga pretepali. V času osmih mesecev sem bil priča dveh samomorov v zaporih Regina Coeli v Rimu. Bili so neznosni! Zraven tega še težki davki, vojaška služba in celo vojna v Afriki. Bili smo pravi sužnji. Zato smo se uprli in doseg!; zlom fašizma in boljše znosnejše čase demokratičnega življenja in boja, a ne še spoštovanja naših pravic. Priznanje naših pravic smo res dosegli, toda po večini samo na papirju, kajti zaščitni zakon nam še vedno zanikajo. Pravzaprav imamo teh priznanj na pretek že od leta 1866 dalje, toda v videmski pokrajini, kjer prebiva najmanj trideset tisoč Slovencev, ne dovolijo niti poučevanja naše materinščine v vrtcih in v osnovnih šolah. Povsod v treh provincah pa nobene pravice naše besede v odnosih do oblast... V Italiji vladajo demokristjani, ki bi morali že po samem krščanskem naročilu priznati in spoštovati naše pravice ter nas z zakonom zaščititi, kakor veleva šesti člen ustave. Oni imajo odločilno besedo,; pa nas nočejo zaščititi. Nočejo priznati našim bratom v videmski pokrajini niti pouka slovenščine v osnovnih šolah. Videmska kurija namešča v slovenske kraje tiste province italijanske duhovnike, ki slovenščine ne poznajo... Lahko se pritožujemo in vpijemo na vse grlo, italijanska vlada in italijanski parlament imata gluha ušesa za nas, ko zahtevamo zaščitni zakon. Zdaj pa poglejmo, kdo je glasoval zaupnico prvi Mussolinijevi vladi, ko je bilo v zbornici samo 35 fašističnih poslancev in 10 nacionalistov. Prisotnih je bilo takrat na seji 429 poslancev. Nemci in Slovenci, sedem po številu, so se glasovanja vzdržali. Od ostalih jih je 306 glasovalo za zaupnico, 116 pa proti. Za zaupnico prvi Mussolinijevi vladi sta glasovala tudi DE GASPERI, in GRONCHI, (Aula VI stran 16). Prvi je po drugi svetovni vojni postal predsednik vlade, drugi pa predsednik republike. V Gorici sami imamo kup takih primerov. Odv. Angelo Culot, na primer, se je vpisal v fašistične stranko 31. julija 1933 in v njej ostal do padca Mussolinijeve vlade leta 1943. In vendar je bil po vojni večkrat izvoljen na demokrist janski listi in postal občinski svetovavec in predsednik provincialnega sveta. Nam, ki smo trpeli krivico, ostaja pa demokratična možnost, da lahko demokratično protestiramo za krivico, ki jo še trpimo! Toda kdo nas bo uslišal, ko iih je velika večina bilo v fašistični stranki, ko nas je fašizem tako hudo preganjal? Gorica, 6. septembra 1962 Dr. Avgust Sfiligoj IZ MESTA IN PODEŽELJA Javna dela v goriški občini V prejšnjih tednih so se v naši občini izvršila razna javna dela. Prevdsem moramo omeniti, da je bila že prve dni avgusta asfaltirana ulica Palladio, precej^ že asfaltiranih ulic pa je bilo skoraj istočasno prevlečenih z novo plastjo asfalta, med temi tudi ulica Sv. Mihaela v Standrežu, ulica Brigata Cuneo v Podgori, v mestu, pa ulice Leopardi, Torriani, Don Bosco in drevored XX. Septembra. V načrtu je bilo za takrat tudi asfaltiranje raznih drugih ulic, toda zaradi stavke zidarjev so dela zastala. Pred kratkim pa so se znova pričela in tako so prav pred dnevi na veliko veselje tamkajšnjih prebivavcev asfaltirali ulici Čampi in Buffolini- Tu moramo še povedati gospodom okrog »Primorskega dnevnika«, ki so prejšnji mesec pisarili, kakor da bi bili oni dosegli ureditev cest na Livadi, a niso niti vedeli, katere bodo asfaltirane, da imajo glavno in lahko, bi rekli edino zaslugo, če se je občinska uprava začela zanimati tudi za ta predel mesta, naši trije občinski svetovavci. Njim se moramo zato tudi zahvaliti. cesta kmalu spet odprta vsa gladka, da bo kar užitek za Goričane priti k nam na izlet. Se lepše pa bo, ko bo asfaltirana vsa cesta, in želeli bi, da bi se to zgodilo čimprej. V nedeljo 26. avgusta je naše društvo SKPD organiziralo izlet v Slovenijo. Obiskali smo Bohinj, Bled, Brezje in Ljubljano. Odpotovali smo že ob treh zjutraj. Prva postaja so bile Brezje, kjer je naš gospod daroval sv. mašo. Pogled po cerk- vi je bil čudovit: bila je tako natrpana, prepričalo nas je, da ne bodo še tako hitro uničili vero v srcih naših ljudi. Nato smr> se po Bledu in pri slapu Savice navžili lepot, kakršnih zaman iščeš okrog po svct tu. Zvečer smo se ustavili v Ljubljani in se vrnili pozno v noč domov vsi zadovoljni s pesmijo na ustih in s trdnim sklepom, da se prihodnje leto spet vrnemo v prelepo domovino, čeprav v naši vasi ni to po godu domačim »naprednjakom«. ŠTEVERJAN Kakor po vsej deželi je tudi pri nas letos suša napravila precej škode in upamo, da bo vsaj sedaj kaj deževalo in tako rešilo vsaj nekaj pridelka. Začela so se pa sedaj razna javna dela. ki so za našo občino tako potrebna in v prvi vrsti vodovod. Kopljejo že jarke za SLOVENSKO KATOLIŠKO PROSVETNO DRUŠTVO IZ STEVERJANA vabi na JESENSKO SLAVJE ki bo 16, septembra 1962 v Steverjanu med borovci, ob 4. popoldne. Pel bo moški briški zbor. Slovenski oder iz Trsta pa bo predstavil komedijo »Postržek«, ki jo je napisal Dario Nicodemi, prev. Jože Peterlin. Posloval bo odličen buffet. Avtobusi iz Gorice izpred Ribijeve postaje ob 14,30 in 15,30. ŠOLSKE VESTI rezervarje in v prihodnjih dneh bodo začeli s celotnimi deli. Tako upamo, da bo kmalu stekel v Steverjanu prvi curek, tako potrehne vode. Začeli so asfaltirati tudi cesto od Groj-ne do Bukovja s »spalmobitom«, ki ga dobavlja podjetje iz Milana. Dela opravljajo domači delavci in po njih zaslugi bo Vpisovanje za prihodnje šolsko leto na liceju-Gimnaziji in učiteljišču s slovenskim učnim jezikom v Gorici, ul. Croče 3, traja NEPREKLICNO DO 25. SEPTEMBRA 1962. Vsa potrebna obvestila dobe dijaki na tajništvih obeh šol. * * * Vpisovanje na vseh osnovnih šolah s slovenskim učnim jezikom se prične dne 17. in se zaključi 29. septembra. Starše naprošamo, da osebno vpišejo svoje otroke, ker bodo pri vpisu dvignili posebne kupone za brezplačno nabavo šolskih knjig in prejeli tozadevna pojasnila. Pri vpisu se mora predložiti izpričevalo dovršenega šolskega leta. Za vpis v prvi razred (letnik 1956) sta potrebna rojstni list in potrdilo o cepljenju koz. Teh listin ni treba, da predložijo otroci rojeni in bivajoči v območju občine Gorice, ker bo zanje urejeno uradno. Dovolj je, da se vpišejo pravočasno na njim najbližjo slovensko šolo, * * * VPISOVANJE Ravnateljstvo srednje šole (gimnazije) in Strokovne šole v Gorici opozarja vse, ki se jih tiče, da se vpisovanje v ti dve šoli zaključi nepreklicno 25. septembra. * # * Šolsko skrbništvo sporoča, da je na ogled vsakomur prednostna lestvica poverjenih učiteljev in suplentov za triletje 1962/65. Lestvica je na didatčnih ravnateljstvih in na občinah province. Izidi popravnih izpitov Na slovenski Gimnaziji in Liceju so v jesenskem izpitnem roku izdelali sledeči diiaki: CEZ IV. GIMNAZIJO: Ceščut Ana, Dornik Neda, LegKssa Plervic Leopold. Pacor Marija, Visintin Marna. 2 dijakinji sta bili zavrnilni. CEZ I. LICE.f: Braini Miroslava, Figelj Antonija, Knez Helena, 1 dijakinja je bila zavrnjena. CEZ II. LICEJ: Figelj Ivan, Pintar Danjel. SPREJEMNI IZPIT V I. LICEJ: Cernic Karel, Mikulus David, Terpin Robert, Valentinčič Slavka. 1 dijak je bil zavrnjen. Na Učiteljišču so v jesenskem izpitnem roku izdelale sledeče dijakinje: CEZ 1. RAZRED: Bregant Marija, Hvala Stanislava. 2 dijakinji sta bili zavrnjeni. CEZ II. RAZRED: Carrara Zmaga, Komjanc Anka. CEZ III. RAZRED: Barbarino Irma, Cescut Metoda, Nabei-goj Ivica. 1 dijakinja je bila odsotna. Na Nižji srednji šoli so izdelali v jesenskem izpitnem roku sledeči dijaki: CEZ I. RAZRED: Cernic Venceslav, Jarc Benjamin, Kle-de Severin, Leghissa Marij, Ožbot Zdenko, Radetti Jordan, Ressi Walter, Vižintin Iztok Devetak Lidija, Florenin Silvana, Le-gisa Bruna, Nanut Marija. Pacor Danila, Pavsic Marija. 2 dijaka sta bila zavrnjena. CEZ II. RAZRED: Cernic Marijan, Figel Stanislav, Gergo-let Silvo, Gulin Zdravko, Mozetič Rudolf, Pahor Miroslav, Plesničar Evgen, Stanič Bogdan, Tomažič Martin, Tomšič Bruno, Uršič Jožef, Klavčič Franka, Lavrenčič Vida, Mozetič Nataša, Nikolaucic Ingrid, Quinzi Marija, Stanič Rajka, Troha Sonja. NIŽJI TEČAJNI IZPIT: Bastiani Vladimir, Bresciani Peter, Cotič Vojko, Devetak Severin, Drufovka Branko, Ferletic Stanislav, Braini Fer-nadna, Devetak Milojka, Klede Darinka, Marassi Divna, Marega Helena, Marega Loreta. 1 dijak je bil zavrnjen. Na Strokovni šoli pa so izidi sledeči: CEZ I. RAZRED: Ciglič Marij, Cernic Enzo, Ferletič Aldo, Gulin Robert, Hlede Bruno, Leban Jožef, Marassi Dušan, Marvin Martin, Muzina Miroslav. Prinčič Klavdij, Tomažič Ivo, Valentinčič Danilo, Valentinčič Franc, Leon Robert, Devetak Bruna, Kovic Jožica. Kravos Silva, Masteh Karmela, Mikluš Lidija, Petejan Severina, Tomšič Dorica, 3 dijaki so bili zavrnjeni, 2 pa sta bil?, odsotna. CEZ II. RAZRED: Devetak Gabrijel, Devetak Ivan, Devetak Milan, Dušman Marij, Komjanc Rihard, Kožlin Marij, Laurenčič Marin, Malič Branko, Mersecchi Rudolf, Mužič Jožef, Sossi Bojan, Spazzali Ivan, Sulli Robert, Vižintin Ivan, Hlede Marija, Mersecchi Marijaroža, Paulin Anamarija, Zavadlav Nadja. 2 dijaka sta bila odklonjena, 2 pa sta bila odsotna. ZAKLJUČNI IZPIT: Carli Boris, Cernic Boris, Ferletič Ciril, Frandolič Branko, Laurenti Tomaž, Lutman Vojko, Mužina Ivan, Rebula Jožef, Simčič Zvonko, Tomasig Lucijan, Batistič Aleksandra, Ferletič Marija, Komic Alenka, Semoli Marija, Skok Marija, Škorjanc Nada. 1 dijak je bil odsoten. r QDeriskop Kot običajno se bomo najprej ustavili pri italijanskih političnih dogodkih, ker so nam najbližji in nas torej posredno zanimajo. ITALIJANSKA KOMUNISTIČNA PARTIJA je ponovno morala kloniti hrbet pred ukazom iz Moskve. Na kongresu komunističnih gospodarskih znanstvenikov v Moskvi, ki so debatirali, kakšno stališče naj zavzemejo »socialistične države« do Evropske gospodarske skupnosti, je bilo namreč rečeno, naj KPI kot prva komunistična partija na svobodnem svetu prične popravljati svojo dosedanjo teorijo c SET-u. Do nedavnega so italijanski komunisti trdili, da bo Evropska gospodarska skupnost pripravila Italijo do finančnega poloma, ker se ne bo mogla kosati z industrijo naprednejših evropskih držav. Sedaj pa bo tovariš Togliatti, tako zahtevajo v Kremlju, moral spremeniti svojo politiko, je spraviti na glavo in začeti pridigati svojim partijskim tovarišem, da je SET pozitivna ustanova. V Ameriko se je vrnil podpredsednik ZDA Lyndon Jonson, ki je bil nekaj dni na uradnem obisku v Italiji. Skupno poročilo pravi: »Med razgovori smo debatirali o glavnih vprašanjih, ki zanimajo obe državi, poleg tega pa je bilo govora o za-padnem zavenštvu in varnosti svobodnega sveta. Se tesnejše italijansko-ameriško sodelovanje bo koristilo obema narodoma.« Johnson je z zadovoljstvom ugotovil, da so si pogledi o najvažnejših vprašanjih slični. Poslanska zbornica nadaljuje z debato o nacionalizaciji električne energije, o čemer so poslanci debatirali že pred tremi meseci. Gledanja raznih političnih strank so ostala ista. Veliko hrupa je povzročil umor indu-strijca Allevija. Pokojnik je pred časom dobil po pošti v dar steklenico pijače, ki je bila zastrupljena. Policiji se je posrečilo najti sled. Do sedaj zgleda, da je umor zagrezil živinozdravnik Renzo Ferrari, ki je nekaj dni pred umorom kupil zavoj strupa, katerega so našli v pijači V ALZIRU še ni prišlo do premirja. Kot smo poročali bi se preteklo nedeljo morale vršiti volitve. Kljub temu, da se je posrečilo sestaviti kandidatno listo, je politični urad odložil glasovanje za nedoločen čas. Po zadnjih vesteh zgleda, da se bo Ben Belil posrečilo urediti položaj, ki se je pred časom toliko zaostril, da je prišlo do prelivanja krvi. Glede volitev so stališča zelo deljena. Po eni strani bi politični urad želel, da bi jih odložil čim dalje bi bilo mogoče. Vojaki alžirskega področja pa bi jih radi imeli čim preje Idealni datum za polkovnika Hassana bi bil 16. september. Za isti datum se je v nedavni izjavi izrekel tudi Khidder. Toda zdi se pa, da bo politični urad vse napravil, da bi dosegel odložitev. V tem slučaju ti bila njim olajšana naloga, pripraviti nove liste kandidatov. Nekatere bivše kandidate, med katerimi je predsednik začasne vlade Ria Fares, je na primer 4. vilaja označila kot »novokolonialiste«. V LONDONU je v teh dneh precej živahno. Na sporedu je namreč konferenca članic. Britanske državne skupnosti, ki debatirajo o vstopu Velike Britanije v Skupno evropsko tržišče. V torek pa je v angleški prestolnici umrl Robert Soblen, katerega je ameriške sodišče obsodilo na dosmrtno ječo zaradi vohunstva v korist Sovjetske zveze. So-blenu se je posrečilo, da je proti kavciji prišel na začasno svobodo. Cim je bil prost se je izmuznil v Izrael, od koder so ga izgnali v Anglijo. Soblen je bolehal za levcemijo in zdravniki so sodili, da ne bo živel več kot šest mesecev. Ko je zvedel da ga Angleži nameravajo vrniti Združenim državam, je poskusil napraviti samomor, ki pa mu ni uspel. Po razpravi so ga odpeljali v bolnišnico, kjer je čakal nn prvo letalo, ki bi ga popeljalo v ZDA Toda tedaj je Soblen zavžil večjo doze, pomirjevalnih tablet. Kljub zdravniški intervenciji si vohun ni več opomogel. V ŽENEVI je konferenca za atomsko premirje končala s svojim delom. Delegati so pripravili daljše poročilo, ki ga bodo prebrali na prihodnjem zasedanju OZN. Tudi tokrat niso dosegli nobenega, uspeha. Na zasedanju skupščine OZN je ameriški delegat obsodil Sovjetsko zvezo, da je prva začela z atomskimi poskusi v ozračju, medtem ko je krivila vlado Združenih držav, da dela poskuse, ki ogražajo vse človeštvo. Ameriške poskuse, je nadaljeval delegat Plimptom najavi vlada ZDA že predčasno, kar zagotavlja večjo varnost. DVE IZBIRI (Konec s prve strani) nih prosvetnih in kulturnih orgas nizacij: Slovenske prosvetne Ma. tiče, Slovenske prosvete, Sloven; skega kulturnega kluba, Sloven: skih skavtov itd. Naj bi bil to prvi obetajoči znak nove bodoč* I nosti še bolj živahnega in poglos bljenega sodelovanja, v katerem bi vsaj politično dali skupno os> novo vsemu, kar na Tržaškem slovensko čuti in je demokratič; no ter svobodoljubno usmerjeno. POTRESI LETOŠNIA TRAGEDIJA Perzijski potres, kakršnega ne pomnijo je zahteval nad 20.000 človeških žrtev - Preostalim grozi lakota, volkovi, ponoči pa se zlobno hihitajo hijene - Nepojmljiva grozota, ki si je Evropejci ne moremo niti predstavljati Področje, ki teče od španskega polotoka preko južnega dela italijanskega škornja, južne Grčije, otokov, ki so posejani v Sredozemskem morju pa preko Sinajskega polotoka do Perzije je nemirno. Tla se še niso ustavila, vršijo se geološki procesi, kajti zemeljski skladi izkazujejo tu pa tam praznino v globokih plasteh zeml’e. Od časa do časa se zaradi tega občutijo lažji potresni sunki. Praznine izginja'0 in polagoma se zemeljski skladi ustalijo. V teku zadnjih stoletij smo bili večkrat priča potresom, ki so opustošili mesta in za--dejali ogromno škodo. Za omenjeno področje so torej značilni potresni sunki, čeprav na srečo niso zelo pogosti, kajti v geoloških procesih se posamezna obdobja vršijo zelo počasi. Minilo je komaj nekaj dni, ko so potresni sunki napolnili z grozo srca južnih Italijanov, ko smo zvedeli za velikansko materialno škodo, ki jo je potres zahteva' v Grčijo. Toda zemlja še ni mirovala, najhujše je še moralo priti. Kot strela iz jaznega je prišla iz Perzije novica o strahotni tragediji, ki je zajela trikotnik med važnejšimi mesti Ghazvin, Hamadan in Saveh. Se do danes niso izpod ruševin izvlekli vseh trupel. Ranjencev na srečo ni mnogo, vendar pa nad deželo preži sedaj še hujša nevarnost: lakota, bolezni, pomanjkanje vode, zdravil in pomoč;, Kad 100.000 ljudi je brez strehe in to v, trenutku, ko puščavsko sonce žge z vso svojo silo na siromake, ki se pred vročino nimajo kam zateči. V opustošene kraje se je nemudoma podal perzijski ministrski predsednik Alam, da bi se seznanili s situacijo in organizirali pomoč. Pri reševanju pomagajo oddelki vojske, civilno in vojaško letalstvo in »Rdeči lev« - perzijski rdeči križ. Nekemu časnikarju agencije Associated Press se je posrečilo s helikopterjem odpeljati v kraje, kjer je potres povzročil največ škode. Z velikimi težavami se je pilotu posrečilo pristati v bližini ruševin Dan Isfahana, kjer je bilo središče potresnih sunkov. Cim je helikopter pristal se je pred časnikarjevimi in pilotovimi očmi odigrala nepopisna scena. Dolga vrsta ljudi, med katerimi je bilo največ otrok in žena je pritekla in obupno prosila kapljo vode. Padli so pred časnikarjeve noge in moledovali za pomoč. Med njimi so bile žene, ki so se zavile v umazane in •oprašene halje, na katerih je bilo opaziti madeže krvi. S solzami v očeh jim je moral časnikar dopovedati, da ni pripeljal s seboj pomoči in da ima pri sebi samo notes in fotografski aparat. Dan lsfahan Dan lsfahan je bil še pred dnevi cvetove kmetijsko središče s 4.200 prebivavci. Naselili so se v oazi, kjer so pridelovali žito. Mestece je bilo postavljeno pod hribom. ki je varoval prebivavce pred puščenimi viharji. Od 4.200 prebivavcev jih je ostalo samo 700, to se pravi, vsak šesti, Niti ena sama hiša ni ostala pokonci, samo mošeja, ki je bila zgrajena iz opekr, je še kar dobro kljubovala potresnim sunkom. Vodovodne cevi so pogledale na dan, se razpočila in dragocena tekočina je bila, izgubljena. Preostali si danes gase žejo z vodo, ki jo pobirajo iz blatnih mlakuž. Ne bomo opisovali dogodkov, ki so jim bili priča vojaki, ki so prišli na pomoč. Tu najdemo ljudi,'ki kljub žgočemu soncu mrzlično kopljejo v upanju, da bi našli svojca še pri življenju. Drugi kopljejq jame, da spodobno pokopljejo draga tru- pla. Toda večina prebivavcev je otrplih, starci in možje sedijo nepremično, kot da bi se še vedno ne mogli prepričati o katastrofi, ki jih je zadela. Mnogi bolestno kličejo na pomoč, vendar se njihov glas vedno bolj slabi, dokler popolnoma ne preneha. Z neštetimi težavami je uspelo priti na pomoč preostalim avtokoloni rdečega križa. S seboj so pripeljali zdravila, šotore in hrano. Vendar pa vsa ta pomoč ne zaleže mnogo, kajti ljudje so preveč obupani, da bi mislili nase in na najnujnejše potrebe. Taki in podobni prizori se vrste v večjih središčih, do katerih je laže posredovati pomoč, ki prihaja iz vseh predelov države, mnogo pa jo je prišlo tudi iz inozemstva. Se obupnejše pa je v zapuščenih predelih, do koder so slabe zveze, katere je sedaj potres še poslabšal. Vasice raz- sejane po puščavi in hribovskih predelih se sedaj nahajajo v najhujšem položaju. »Potres je prišel kot črni veter, ki nas je oglušil in oslepel(( S temi besedami opisuje potujoči pevec strahotno nesrečo. »Pel sem v gostilni,« nadaljuje, »ko se je zemlja stresla. Zbežal sem na prosto in držal odprte oči, vendar pa se mi je zdelo, kot da bi me bil kdo obvezal, kajti pred seboj nisem videl ničesar.« Potujoči pevec je iz usmiljenja, ali pa morda tudi iz radovednosti takoj odpotoval iz Dan Isfahana v manjše vasice, da bi se osebno prepričal, kaj se je zgodilo z njegovimi znanci. Njegova pripoved je prepolna grozotnih in skoraj nečloveških dogodkov. Potresni volovi se širijo v obliki kroga, kot je razvidno iz zemljevida. Črtani krcg označuje področje, ki ga je potres težko prizadel, črta v sredini pa središče zemeljskih potresnih sunkov. S.S.R. Taoriz o o Mianeh Rasnr 0Gorgan O Masr»had mmm o Bejesran KermanshBh 3 o Birjand Kerman o Abadan KUVVAIT sniraz Saua . ^ _ Arabi ja Bandar Abbes f00 233 300 «0 «0 »Ko sem prispel v Hessar sem zagledal prijatelja, ki me je gledal s sovraštvom v očeh. V meni je namreč videl srečnejšega človeka, ki mu potres ni prizadejal večje škode. Komaj se mi je posrečilo, da sem ga spravil do besede. - Cez dan nas napadajo škorpijoni, krokarji, kače, ponoči pa se prikažejo volkovi in hijene. To je edina pomoč, ki je prišla do nas. - Pogledal sem proti hribovju in zagledal velikansko ko- lo krokarjev, ki so se vedno bliže spuščali na ruševine, kjer je stala vasica Hessar. Res je, da tamkajšnji prebivavci niso poznali vseh pridobitev moderne civilizacije, vendar pa so bili po svoje srečni: 108 hiš, 430 prebivavcev, žitna polja in vinogradi nad tisoč ovac in 120 krav, to je bilo bogastvo nesrečnikov. Takšen videz je prikazovala vasica Hessar do sobote ob 22,53. Danes ni ostala niti ena sama zgradba pokonci, od vseh prebivavcev jih je ostalo komaj 155, stotina ovac in ducat krav. Noč v Hessarju je zelo mrzla. Nekoliko metrov od ruševin so si preostali postavil’ zasilne šotore. Ponoči kurijo ognje, toda kljub temu je v bližini slišati lajanje ;n zavijanje volkov jn hijen. Puščavske živali čutijo v nozdrvih smrad gnijočih trupel in vsako noč postanejo pogumnejše Prestrašeni ljudje vidijo celo žareče oči divjih živali in od strahu ne morejo počivati. Vode ni dobiti, hrano pa si je treba izkopati izpod ruševin. Preostali prebivavci iz Hesserja se odžejajo predvsem, z grozdjem Predvsem pa občutijo pomanjkanje kuhinjske posode, loncev, v katerih bi si kuhali čaj v mrzlih nočeh.« Obejek in Amadam V zračni črti Obejek in Amadan nista daleč od Hessaria. Tudi tu je slika grozotna. V Obejeku so pomrli vsi prebivavci, (Nadaljevanje na 4. str.) Mojstri Pravijo, da je igravska strast zajela človeštvo čim je pračlovek stavil s svojim bratom. Igravska strast se je v teku zgodovine širila, iznajdbe so sledile iz-njadbam. V modo so prišle kocke, nato karte, roulette, kasneje pa razni avtomati s posebnimi ročicami, lučkami in podobnimi okraski. Cilj vseh novih in starih iznajdb pa je v tem, da gospodar igrav-nice pripravi »odjemavca«, da zapravlja svoj denar. Z iznajdbo roulette se je pričela mehanična doba stave. Navdušenje nad igranjem je v prejšnjem stoletju pričelo vabiti v okusno opremljene hotele množice bogatašev, ki so bili zmožni v eni sami noči zapraviti vse svoje premoženje. Koliko samomorov, duševnih propadanj in živčnih zlomov so lahko videli coupierji v raznih igralnicah. Se danes drži načelo, da so si pri igralni mizi vsi ljudje enaki. Marsikdo je pomislil, da bi se z igrav-sko strastjo lahko dobro služilo. In ni se motil. Nastale so razkošno opremljene igravnice, v katerih je bilo najti vse ono, kar je navadnemu človeku prepovedano, dana je bila možnost hitre obogatitve in še večja hitre obubožanosti. Minilo je nekaj časa, ko so razočarani igravci prišli na zamisel, da bi se strnili v družbo -protiigravnico. Toda zgodilo se je, kot je bilo pričakovati, finančno so zopet nastradali najnižji sloji, to se pravi igravci, ki so investirali svoj denar v družbo. Pred dnevi so v Angliji zaprli svoje urade kar štiri protiigravniške družbe. Te družbe so se posluževale prefinjene tehnike. Najprej je posameznik ustanovil družbo, ki je zagotavljala stave članov,' ki se iz tega ali onega razloga niso mogli sami odpraviti v igravnice. Znano je namreč, da so v Angliji hazardne igre prepovedane. Družba je zagotovila, da bo vsakemu članu izkazala po pet funtov tede-skega dobička od igranja za začetno vpisnino, ki je znašala 100 funtov. Člane je družba prepričala, da ji je znana formula, s katero je možno zmagovati na rouletto. Toda največkrat je bilo težko pridobiti si novih članov, ki bi družbi zaupali začetni kapital, zato so upravitelji prepričevali nove člane, s tem, da so starim članom izplačevali redno obljubljeno vsoto. Kot je znano pa ustna propaganda največ zaleže. Dokaz, da družba redno zmaguje po evropskih igralnicah je magično deloval na Angleže. Število članov se je iz dneva v dan večalo. Z denarjema, ki so ga novi člani dajali za vpisnino pa je bilo omogočeno redno izplačevati tedenska plačila Sčasoma pa se je rednost izplačila ustavila, ravnatelj družbe pa je v najboljšem slučaju prodal skrivnost gotove zmage kaki drugi podobni ustanovi. V slučaju, ki vam ga želimo opisati je gospod Clyle Wheatley ostal lepo v Londonu in izjavil policiji: »Kdor je investiral denar v mo- jo družbo je dobro vedel, da gre za stavo Zgodi se pač, da se stavo izgubi!« Prvi, ki je na Angleškem uvedel špekulacijo na igravsko strast je bil ustanovitelj družbe »Adams Casinos«, ki je nenadoma odpotoval v Francijo, toda ne zato, da bi stavil na rouletto, pač pa da je užival milijone, ki mu jih je prinesla družba. Članom »Adams Casinos« pa ni ostalo v rokah drugega kot lepo izdelane delnice brez vsake komercialne vrednosti. Poskusa so se poslužili nešteti drugi prebrisanci, ki so se obogatili na račun članov svojih družb. Z Wheatleyem je žalostno propadla že četrta podobna družba. Kljub temu pa se število protiigravnic iz dneva v dan veča. Kandidatov, ki želijo svoje prihranjske investirati v podobne družbe ne manjka. Znani angleški matematik prof. Bernard je že pred časom matematično dokazal, da je podobna investicija brez vsake podlage in da so kandidati že vnaprej lahko prepričani, da bodo svoj denar izgubili. Toda »prebrisanci« z željo po lahkih zaslužkih si o profesorjevih besedah mislijo: »Kaj pa naj ve univerzitetni profesor o rouletti?« Protiigrav-nice pa istočasno večajo svoj začetni kapital, kajti kandidati so prepričani, da im bo uspelo v kratkem času prihraniti z rouletto mnogo denarja in istočasno že sanjajo o Roli Royce in o vili na morskem obrežju. Presenečenje na benešk festivalu Največje presenečenje letošnjega filmskega festivala v Benetkah predstavlja sovjetski film »Ivanovo detinstvo«, ki je prejel skupno z italijanskim filmom »Družinska kronika« prvo nagrado. Poznavav-ci so sicer Zurlinijev nagrajeni film hvalili ter ga uvrstili med favorite. Tega pa nikakor ne moremo reči o sovjetskem filmu, saj tridesetletnega režiserja Tarkow-skega je le malokdo poznal. Vedeli smo edino, da je »Ivanovo detinstvo« njegov prvi daljši, celovečerni film. Bilo je sicer jasno, da bo sovjetska filmska proizvodnja nagrajena, vendar pa smo pričakovali, da bo nagrado odnesel film »Ljudje in živali« režiserja Gerasimova. Medtem ko so filmski producenti prikazovali svoje filme z vsemi mogočnimi reklamnimi novostmi, se teh trikov sovjetski režiserji niso poslužili. Bilo jih je le težko najti in se z njimi pogovoriti, kajti pogovor potom prevajavca le s težavo teče. Tako sta bila ruska filma aktualna samo na večer, ko so jih na Lidu predstavljali. Se teže pa je bilo najti sovjetskega igravca ali režiserja samega, ne da bi ga spremljal uradni partijski vodič, ki je dobesedno sam, brez umetnikovega dovoljenja odgovarjal na postavljena v-prašanja. Novo presenečenje predstavlja dejstvo, da se je sedaj prvič zgodilo, da je bil nagrajen režiser, ki je predstavil svoj filmski prvenec. Nad novico je bil najbolj presenečen sam Andrej Tarkovvski. Toda kdo je mladi zvezdnik filmske režije? Andrej Tarkotvski je suhe, srednje postave, bledega obraza in živih oči. Na videz bi mu ne dali več kot petindvajset let. Ko se je temu ali onemu časnikarju posrečilo, da ga je intervjuval brez partijskega vodiča, je bilo opaziti, da odgovarja na postavljena vprašanja impulzivno. Zelo rad namreč zagovarja svoje mnenje o filmski umetnosti. Kljub temu. da je bil letos nagrajen za film. ki je njegov prvenec, pa nikakor ne smemo misliti, da je Andrej Tarko\vski novinec. Sest let je namreč delal pod nadzorstvom enega največjih sovjetskih režiserjev, slovitega mojstra Romma. Tarko\vski ne spada v ono zvrst filmskih režiserjev, ki zagovarjajo teoretični razvoj filma. To svoje prepričanie je poudaril na tiskovni konferenci, ki io je imel ob priliki, ko je predstavil časnikarjem svoje delo. Tarkovvski se drži načela: pri filmskem ustvarjanju ne smemo govoriti o neki logični zasnovi, ker je film poezija z ekspresivno močjo dobro posnetih slik. Svoje filmsko delo je tako predstavil: »Mali dvanajstletni Ivan je na fronti v skupini partizanov, ki kvarijo ceste in mostove, da bi Nemcem preprečili hitro napredovanje. V teh trenutkih se otrok večkrat spominja na svojo mater, na srečne trenutke, ki jih je preživel v njeni bližini. Vse to pa sem hotel prikazati skoraj na fantastični in irealni način.« Tarkowski je kot vsi pesniki ohranil v sebi jasen spomin na mladostna leta, poleg tega pa je bil za časa vojne sam deček in lahko v celotnem delu zapazimo avtobiografske momente. Posebno pa se avtobiografija zapazi v trenutku, ko avtor predoči vso svojo zagrenjenost in sovraštvo do vojne. »Ivanovo detinstvo« spada med one redke sovjetske filme, katerih glavni cilj ni v propagandističnih tonih celuloidnega traka. POD ČRTO ALEKO KONSTANTINOV Letos obhajamo 65-obletnico smrti Ale-ka Konstantinova, enega najpomembnejših bolgarskih pisateljev iz prejšnjega stoletja. Po osvoboditvi Bolgarije leta 1885 so domači pisatelji želeli duhovno preobraziti zaostalega bolgarskega človeka. Konstantinov se je rodil leta 1863 v .Svištovu. Univerzitetne študije je dokončal v Odesi, kjer je promoviral iz pravnih ved. V svojem kratkem življenju je- mnogo potoval, saj je obiskal svetovne razstave: praško (leta 1899), pariško (1891) in chicaško (1893). Po načinu pripovedovanja je Konstantinov humorist z rahlo primesjo satirika-moralista, kot tak pa zavzema v bolgaski literaturi prvo mesto Predvsem je pisal podlistke, njegovo glavno delo pa predstavlja skupina črtic »Baj Ganjo«. V tem delu opisuje tip tedanjega bolgarskega človeka, ki je napol meščan napol pa še kmet. Iz zbirke smo izbrali črtico: Baj Ganjo v kopališču Bilo je na Dunaju. Nekega jutra sem sedel v kavarni pri Mendlu. Naročil sem si čaj in začel pregledavati naše bolgarske časopise. Poglobil sem se v zelo zanimiv članek, po katerem lahko ustavo okrnemo, celo popolnoma uničimo, kljub temu pa ostane neokrnjena. Tako ob branju sem se zamaknil; čez nekaj časa pa kot bi mi kresnilo ob ušesu: »O-o-o! Dober dan! in potna roka je zgrabila mojo desnico. Dvignil sem oči: širokopleč, črnolas in celo črnopolt gospod z zasukanimi brki, z močno izbočenima ličnicama, bradico, ki mu je pognala po britju, oblečen (v kaj, mislite?) v redingot, nezapet (izpod telov- nika mu je kukal dva, tri prste rdeč pas), v beli (po naše bele) srajci brez kravate, v črni, na stran pomaknjeni kučmi, v škornjih in z vračansko palico v rokah. Mlad človek; prisodil bi mu največ trideset let. »Oprostite gospod«, mu dem malce začuden, »nimam sreče, da bi vas paznal.« »Kaj? Ne poznate me. ka-li? Mar nisi Bolgar?« »Bolgar sem!« »E?« »E?« »E, greva na sprehod. Kaj se boš kisal? Ime mi je Ganjo. Pojdiva.« Ni se mu zdelo vredno povedati, da je baj Ganjo. »Oprostite, gospod Ganjo, sedaj nisem prost.« I, kako pa sediš v kavarni, če nisi prost.« Ni se mi zdelo nujno, da bi mu dajal pojasnila. Toda pokazal ni niti najmanjše želje, da bi me pustil pri miru, in mi je brž iztresel: »Dvigni se in me popelji v kopel. Kje je tukaj kopališče?« Oho, v kopališče, naj ga popeljem! Malce me je imelo, da bi se pričkal z njim, toda premagal sem se, ne samo premagal, marveč sem se celo rahlo nasmehnil. Videti' je bilo, da je baj baj Ganjo imel nujno potrebo, da se okoplje, ker je še od daleč vonjal po kislem. Nisem vedel, koni bi se del. Rojak je, treba mu je storiti uslugo. Pa sem pomislil, da se bom še jaz okoristil s priložnostjo in šel pod prho. Bilo je vroče. Napotila sva se v neko poletno kopališče s širokim bazenom. Kadar koli sva srečala po poti kaj znamenitej- šega, se mi je zdelo potrebno, da pokažem in pojasnim baj Ganju, toda opazil sem, da me je ta poslušal brez zanimanja in le zdaj pa zdaj ravnodušno izdavil: a, tako? ali: vem, s čimer mi je, zdi se, hotel dopovedati, da ni zabit. Ali pa mi je presekal besedo s kakšnim vprašanjem, povsem brez zveze s tem, kar sem mu pojasnjeval. Pripovedoval sem mu na primer nekaj o spomeniku Marije Terezije, pa me je potegnil za rokav: »Vidiš tamle ono v sinji obleki, a? Kako se ti zdi? Da', povejmi no, kako jih spoznate. katera je taka in katera ni? Večkrat sem se že pri tem zmotil,« in baj Ganjo je dopolnil izjavo z vražjim pomežiko-vanjem. Prispela sva do kopališča. Srce se mi je krčilo, kakor bi že vnaprej slutilo, kai se bo primerilo. Jemala sva pri blagaini vstopnice. Baj Ganjo je zahteval »resto« s sukanjem prstov, ki jih je pomolil skozi okence. Blagajničarka mu je smehljaje se podala ostanek, baj Ganjo jo je požiral z bleščečimi očmi in spravljal denar ter s svojevrstnim pokašljevanjem izražal čustva. Bruhnila je v smeh, baj Ganjo pa je vzhičen zasukal brke na levem licu in zmajal z glavo. »Ce fromoza ešt domneta! - Kako si lepa! - Stij rumunešti? Znaš romunsko?«, jo je vprašal. Medtem je vstopil že drug obiskovavec in midva sva se umaknila v javno dvorano. Okrogel hodnik. Krog in krog celice za slačenje, obdane z zavesami. V sredini bazen, ki je bil z nizko ograjo ločen ocl hodnika. V bazen je vodilo nekaj nizkih stopnic. Z baj Ganjom sva zasedla dve sosednji celici. Brž sem se slekel in stopil v hladni bazen. V vodi je bilo nekaj Nemcev brezbrižno in molče stegovalo mišice. Baj Ganjo se je zamudil dolgo časa in za zaveso je bilo slišati njegovo sopenje in kotalikanje nekakšnih steklenih predmetov. Nazadnje se je zaveza od- grnila in baj Ganjo se je prikazal v Adamovi obleki, s kosmatimi prsi in nogami, na katerih so nogavice pustile svojo barvo. V rokah je držal culico: v njej so bile dragocene steklenice, zavezane v ne ravno čisto krpico, kajti bal se je, da bi jih pustil v celici. »Od kod pa veš, da so njihove stene trdne; odkrhnejo ti kakšno desko, potem pa brusi za njim pete!« Ogledoval je stene hodnika in iskal kakšen žebelj, da bi obesil nanj svoio culico. »Poslušaj me fant,« se spet obrne k meni, »koplji se malo in poglej malo na stekleničice, toda ne prezri tudi name. da boš videl, kakšno reč pogruntam.« Po teh besedah je baj Ganjo dvignil nogo in jo položil na ograjo... »Ti samo glej!«... Dvognil se je, priključil še drugo nogo. se vzravnal, prekrižal in vzkliknil: »Lej... Bog mi pomagaj... hop!« se je zagnal v zrak, razširil noge in pljusknil na sredo bazena. Valujoči kolobarji so odskočili od središča k robovom, se razlili preko bazena in spet pridirjali nazaj. Ko se je čez nekaj sekund voda umirila in razbistrila, je vsakdo izmed prisotnih lahko videl baj Ganjevo kobacanje pod vodo. Vzravnal se je, se z nogami odrinil pa z zaprtimi očmi in zamašenimi ušesi buhnil zleknjen iz vode. Cof, je brizgnil vodo po povešenih brkih, čof, je izcedil vodo z las in obraza, odprl oči, me pogledal in se zahihital: »Hi-hi-hi a? Kaj praviš?«... Nisem utegnil spregovoriti besede, zakaj legel je vodoravno na gladino in začel z rokami tolči po površini, plavati po »mornarsko« - pljus-k, se je odrinil za dva koraka nazaj. Ves bazen je zakipel, kakor da smo pod kakšnim slapom. Valo- vi so zaplesali h krajiščem, curki vode pa so brizgali celo do nasprotnih sten. »To se pravi po mornarsko«, zmagoslavno zakliče baj Ganjo skozi valove: »Čakaj, zdaj jim pokažem »vampor« ali parnik, kot pravijo.« Baj Ganjo se je obrnil na hrbet in začel nakladati tako neusmiljene udarce razpenjeni vodi, da so curki brizgali celo do stropa. Začel je hitro vrteti z nogami, da bi upodobil ladijski vijak. »Tupa - lupa, tupa - lupa, fiju-u-u,« se zažvižgal baj Ganjo. Nemci so okameneli na svojih mestih. Po vsej verjetnosti so imeli mojega tovariša za vzhodnjaka, ki je pravkar prispel in ga še niso odpravili v bolnišnico. Na njihovih obrazih sem bral bolj sočustvovanje kakor pa nejevoljo. A kot se je zdelo, ji je baj Ganjo prebral z obrazov neskončno strmenje nad svojo umetnostjo, zato se je urno povzpel po stopnicah, izbočil prsi in se malce razkrečil, pogledal zviška Nemce, se junaški udaril po obraščenih prsih in zmagoslavno zakričal: »Bulgar! Bulga-a-a-r!« in še silo-viteje mahnil po prsih. Ponosni glas, v katerem je to izjavil, je povedal mnogo; ta glas ie povedal: »Ev ga, ga vidite, Bolgara? To je on. takšen je! Vi ste samo slišali o njem, slivniškem junaku, balkanskem geniju! Zdaj je pred vami od glave do peta, kakor ga je mati rodila. Ali vidite, kakšne čudeže zmore napraviti? Pa mar samo to? Ehe, česa še ni zmožen! Da so Bolgari zabiti, a?«... »Moj Bog, vprašaj jo, če ima milo?« mi reče baj Ganjo, potem ko se mu je malo ohladilo navdušenje za domovino. »Glei no, čemu so mi že noge podoben...« In res, njegove noge niso predstavljale najprimernejšega modela za belvederske-ga Apolona. Barva nogavic se mu je vtisnila na kožo, ki je bila tudi brez tega nečista in kocinasta. Sicer pa z nesnago Bolgara ni mogoče presenetiti, nemogoče je napeljati tudi najbujnejšo domišljijo, da si predstavi bolj umazanega od tega, kar lahko vidiš v resnici... EKUMENSKI KONCIL a— dijskem govoru podčrtal enakost vseh narodov - »Cerkev je prijateljica vseh, posebno najrevnejših slojeva - Prvič v zgodovini se bodo v Rimu sestali predstavniki vseh narodov sveta Ves svet je z velikim pričakovanjem gledal na radijski govor, s katerim je papež Janez XXIII. seznanil vernike s cilji in nameni ekumenskega koncila, ki se bo pričel čez mesec dni. Časnikarji, ki so se zbrali v tiskovni dvorani v Vatikanu, da bi se seznanili z važnim dokumentom, so dejali, da ni zanimanje za papežev govor občutiti samo med verniki, pač pa tudi v političnih ambientih. Papež je pričel svoj govor z besedami. »Nasprotujoče si sile v človekovi naravi , dobrota in hudobija bodo še naprej muci le človeško dušo, kajti Stvarnik nam je dal svobodno voljo. Imamo torej možnost, da si sami izberemo dobro ali slabo po/ v življenju. Toda kljub temu bo končna zmaga pripadala Kristusu in njegovi Cerkvi. Veliko veselje me prevzema, ko napovedujem nov ekumenski koncil. Na delo smo se pripravili z vso resnostjo in vestnostjo. Novemu koncilu pa smo želeli dati pečat univerzalnosti, kajti pred očmi ima mo besede, ki jih je izrekel sin božii' pojdite in učite vse narode ter jih krstita v imenu Očeta, Sina in Svetega duha.« Cerkev moramo razumeti V njeni notranji zgradbi, še močneje pritegniti nase naše vernike in sinove in jih seznaniti 7 vsemi podrobnostmi verskega udejstvovanja. Razumeti pa moramo tudi njeno zunanje delovanje. Sveta cerkev se bon za pravično razdelitev materialnih dobrin, razume človeške najosnovnejše zahteve; pomagati moramo našim sinovom, da se v človeka dostojnem življenju pripravijo na duhovno življenje. Človek išče ljubezni, ki mu jo lahko daje domače ognjišče. Skrbi za svojo družino da ji posreduje vsakdanji kruh, trudi se zase in za svoje najbližje. Pri tem pa se vključuje v narodno skupnost, kateri pripada. Toda njegovo delovanje se ne omejuje samo na pridobivanje materialnih dobrih. Človekova duša in njegov razum se želita izpopolniti in s študijem izklesati svoj značaj. Človek je ljubosumen pa svobodo in se nikakor noče vkleniti v spone, ki bi mu preprečevale svobodno delovanje na kateremkoli področju. »Vse te probleme«, je nadaljeval sveti oče, »bo preštudiral ekumenski koncil.« Toda poglejmo si od bliže vprašanja, ki jih bodo delegati predebatirali. Enakost vseh narodov Vsi narodi so enaki pred Bogom in morajo biti enaki tudi v veliki družini človeške skupnosti. Temeljna podlaga za dobro in moralno družbo je zakon, kateremu moramo polagati veliko važnost. Filozofske teorije, ki odklanjajo Boga in nadnaravno življenje nujno silijo posameznika v brezbrižnost. S tem pa posameznik večkrat pozabi na socialne dolžnosti, katerim je kot član človeške družbe podvržen. Podrobnejšo obravnavo tega problema je prikazala enciklika Mater et magistra, v kateri je zbrana vsa miselnost dvatisočletne zgodovine krščanstva. Nerazvite države V nadaljevanju prikazanja problemov, s katerimi se bo bavil ekumenski koncil, je papež dejal: »V očeh manj razvitih držav mora Cerkev postati zaščitnica vseh ljudi, še posebej pa najnižjih slojev, za katere se je krščanstvo od svojih začetkov potegovalo. Kdor ne posluša sedme božje zapovedi smrtno greši. Kršitve pri- vedejo do strahotnih posledic: slabi socialni pogoji, v katerih živijo milijoni ljudi kričijo po božjem maščevanju. Dolžnost vsakega človeka, še posebej pa kristjana je v tem, da s svojim odvečnim bogastvom pomaga svojemu bližnjemu, ki se nahaja v slabih materialnih pogojih. Kar velja za posameznika velja tudi za države. Dolžnost bogatejših držav je, da pomagajo manj razvitim. Treba je pravilno upravljati božje darove in iih deliti s potreb; nimi. Verska svoboda Eden poglavitnih temeljev, na katerefa se naslanja sveta Cerkev je verska svoboda, katere pa ne smemo pojmovati samo pod svobodo kulta. Kristijani se ne morejo odpovedati tej svoji bazilarni svoboščini. Zato se s še večjo ljubeznijo obračamo na one narode, katerim je verska svoboda prepovedana. Ekumenski koncil se bo sestal sedemnajst let po drugi svetovni vojni. Prvič v zgodovini se bodo sestali predstavnik1 vseh narodov, ki bodo prispevali k boljšemu razumevanju potreb različnih plemen in ras. Očetje in matere zavračajo vojno, prav tako pa se za mir na svetu bori Cerkev od svojih prvih začetkov Razumljivo je, da bo ekumenski koncil pokazal različnim narodom pot, katero ie nakazala božja previdnost. Sodelovati moramo vsi skupaj z edinim ciljem, da se ohrani mir na svetu, da bodo vsi narodi sveta zaživeli resnično pravo življenje brez strahu za bodočnost. Naloga ekumenskega koncila pa je tudi v tem, da seznani vse ljudi z najglobljo resnico ljubezni in brastva. To čustvo ;fj zakoreninjeno v vsakem človeku, je pa tudi dolžnost vsakega kristjana, da s po- močjo ljubezni urejuje odnošaje do sobrata. Vatikanski dnevnik »Osservatore Romano« je v torek popoldne izšel v posebni izdaji in prinaša v celoti papeževo poslanico, ki so jo oddajale največje evropske radijske postaje Cez celo stran vatikanskega lista je prikazana fotografija dvorane, v kateri se bo čez mesec dni pričel ekumenski koncil. Tržaški zdravniški dnevi Na tržaški univerzi so se v četrtek zjutraj pričelo petnajsto zasedanja z naslovom »Tržaški zdravniški dnevi«. Slovesni otvoritvi so prisostvovali najvidnejši predstavniki mestnega življenja župan Fran-zil, vseučiliški rektor Origone in ppdpre-fekt Capon. Najprej je govoril rektor, ki je pozdravil udeležence in poudaril pomembnost zdravniških zasedanj. Za njim je spregovoril ravnatelj združenih bolnišnic odv. Morgera, ki se je predvsem ustavil pri prikazovanju potrebnosti zdravniških zasedanj, kajti na ta način se zdravniki seznanijo z novostmi, ki jih kasneje lahko s pridom uporabljajo pri zdravljenju. Končno je povzel besedo tržaški župan ki se je predvsem zavzemal, da bi tržaška univerza dobila medicinsko fakulteto Poudaril je, da se posebno občinski svet zavzema, da bi vseučilišče nadoknadilo pomanjkovanje medicinske fakultete. S tem bi mesto kot tako in tudi sama univerza pridobili na vgledu, kakor tudi b, s tem odpravili zadržke študentov, ki morajo sedaj študirati v oddaljenih mestih kar je pa povezano z velikimi stroški. Sto venski otrok v slovenske šole V teh dneh se pričenja za šte= vilne milade državljane nova živ; 1 jenjiska doba.. Napravili bodo prve korake iz družinskega oko* Ija v popolnoma drugačen, še ne* poznan svet. Ti koraki pa nika= kor niiso tako enostavni, kot bi se zdelo. Deček, ki je zraste! v slovenskemu duhu na očetovem dcmiu, se ne bo mogel znajti v italij ani !ki štoli. Zato se starši, ki ne olajšajo začetne poti svojim malčkom izneverijo svojemu po* slanlstvu. Pred dvema letoma smo dobili zakon o slovenskih šolah. Vsak dvom pa tudi vsak izgovor je s to zmago postal ničev. Res je si* cer, da je šolski 'zakon pomanj* kljiv im ne nudi vseh onih ugod; nosti, ki bi si jih želeli, vendar pa predstavlja dokument, ki vsaj v glavnih obrisih jamči olblstoj naših šol. Znanje slovenskega jezika po* staja na Tržaškem priznana nuj* nost. Samo v letošnjem šolskem letu bi slovenske strokovne šole lahko posredovale najmanj dva* krat toliko slovenskih absolven* tov, ko bi jih toliko bilo. Po fan* tih in dekletih ne sprašujejo sa* mo slovenski trgovci in tvrdke, pač pa tudi italijanski podjetniki. Slava bazoviškim žrtvam Slovenske demokratično usmerjene politične in kulturne organizacije so se letos pripravile na skupno proslavo bazoviških žrtev, ki so jih pred dvaintridesetimi leti pokosile fašistične svinčenke. 6. t.m. so se predstavniki omenjenih organizacij najprej zbrali v bazoviški farni cerkvi, kjer je bila ob 19. maša zaduš-nica. Po cerkvenem obredu pa so se predstavniki podali na strelišče, kjer so bili junaki ustreljeni. Skavtje so v špalirju spremljali prisotne do spomenika, kjfi sta dva skavta osvetila spomenik z baklami. Nato je sledilo polaganje vencev, ki so jib prispevale razne organizacija. V mraku so se predstavniki poklonili spominu pokojnikov, ki so žrtvovali svoje življenje za svobodo svojega naroda. Pri spominski proslavi so bili prisotni vsi najvidnejši predstavniki slovenskega javnega življenja in mnogo mlad nj. c tern smo ponovno pokazali, da med slovensko mislečimi in demokratično usmerjenimi Tržačani ni razlik. Tesno sodelovanje moramo še poglobiti, kajti le ns, ta način bomo opravili svojo dolžnost do slovenske manjšine, ki nam jo nalaga zgodovina. Bazoviške žrtve pa nam bodo za vedno ostale svetal spomin slovenske- TRŽAŠKI Brezpravna pravica O brezpravnem pravu je zgodovina človeštva prepolna. Tu pa tam se gorečni fanatiki sklicujejo na svoje notranje ure ditve, ki so si jih sami zadali, ne da bi pri tem upoštevali naravni zakon, ki daj(} posamezniku pravico do svobode, lastnine, do lastnega mišljenja. Koliko primerov b lahko našteli! Toda krivice vedno niso tako velike, da bi jih lahko ostro kritizirali. Tu pa tam se dogaja, da prefinjeni psevdopolitiki mislijo, da se bodo lahko rešili pred polomom pred lastnimi pripadniki z zvijačo. Te napake na zunaj res niso velike, ker ne škodijo posameznikom, vendar pa so notranje hude, ker škodijo celotni skupini. V vsaki civilizirani drža- vi so posamezniki, ki različno mislijo. Na svobodnem svetu jim je dovoljeno, da se svobodno organizirajo in zagovarjajo svoje mišljenje, kako pa je v rdečih republikah dobro vemo. 2e moj stric mi je pravil, da bi bil v njegovi družini večji red, če bi vsi mislili tako kot on. Toda na žalost sta moja dva bratranca imela v določenih pogledih popolnoma drugačno mnenje od svojega očeta. Tudi teta Neža, ki vsak dan zahaja k maši je otrokoma večkrat dajala prav. ker je bila prepričana, da je njen gospod soprog preveč starokopiten. Nekega dne je stric določil, da gredo vsi skupaj na izlet na Kras. Teta Neža je sicer nekaj ugovarjala, kajti prav istega dne se je vršila obletnica smrti njene matere in je zato bila namenjena na pokopališče. Toda ugovori niso pomagali. Bratranc Franček je potegnil z očetom, ker je bil še premajhen, da bi sam pohajal. Boris pa je že toliko odrasel, da si je zaželel na nogometno igrišče, kjer je bila na sporedu sila važna, zanj seveda, nogometna tekma. Prerekanja ni bilo ne konca ne kraja Ko je teta Neža videla, da se tudi Boris izmika očetovi volji, je odločno vztrajala na zahtevi, da gre celotna družinica na pokopališče pri sv. Ani. Stric se je tedaj naveličal: »Napravite, kakor se vam zdi«, je rekel, »Midva s Frančkom greva n