PoStnina plačana — Spedizione in abbonamento postale II. gruppo.
£judski tednik
Leio i. štev. 21	Trst 14. junija 1946  
Vsebina: FRANCOZI O PI.F.-BISCITU V JK :: ŠPANIJA Šli BORI PROTI FRANCU :: Dl.l.AV-SKE ZADRUGE :: PLANINSKI TABOR :: KMETIJSKI NASVETI KULTURA :: ROMAN :: ŽENSKI SVET :: PRI NAŠIH BORCIH
Cena 5.- lin - 3.- din
Sofjetska zveza - veliki pillateli
Jugoslavije in zagovornik naših pravičnih zahtev
fj& n
Ponovni sestanek
zunanjih ministrov
Ko so se zunanji ministri štirih držav po prvem, dokaj neuspelem sestanku v Parizu razšli, so dotočili datum za ponovno razpravljanje o vseh še nerešenih vprašanjih povojne ureditve za 15. t. m. S preučevanjem možnosti za rešitev vseh številnih vprašanj, kot so v prvi vreti italijan.iko-jugoslo-vanska meja, italijanske reparacije in kolonije, nova ustavna oblika Nemčije itd, pa so se vse doslej bavili namestniki zunanjih ministrov. Vendar tudi ti niso v svojem delu dosegli nobenih pomembnih napredkov k rešitvi omenjenih vprašanj.
Pač pa so v tem času podali stališča svojih vlad zunanji ministri Združenih držav, Britanije, Francije in Sovjetske zveze, ki pa razen sovjetskega, nikakor -ne kažejo povoljnih znakov za skorajšnjo povoljno rešitev.
Francoski zunanji minister Bi-dauit je poudaril potrebo po enotnosti, za Trst in J K pa je najavil nov predlog, ki naj bi bil po njegovem osnova za nadaljnje razpravljanje. Ameriški zunanji minister Byrnes je dejal da ne bo ameriška delegacija Stedila z napori, da bo v vseh glavnih vprašanjih dosežen sporazum. Istočasno predlaga plebiscit na področju med črtama, ki so ju predlagale ZDA in ZšSR in pravi da bi po njegovem bilo napačno, če bi se vsa pokrajina propustila Jugoslaviji.
Zunanji minister ZSSR Molotov je poudaril potrebo po dosegi soglasju v vseh točkah. Vprašanje italijansko-jugoslovanske meje in Trsta pa je označil kot bistven problem pariške konference in poudaril potrebo, da se takoj doseže rešitev vprašanja, ki naj zadovolji nacionalne interese Jugoslavije.
Angleški zunanji minister Beviti je dejal, da se ne more odločiti, da bi Trst prepustil Jugoslaviji. da pa upa na večjo srečo na prihodnjem srečanju
Tako zunanji ministri. Mi, k: nas rešitev našega vprašanja življenjsko zadeva, moremo soglaša ti edino s predlogom ministra Molotova. Predlogi vseh ostalih ministrov pa so za nas nesprejemljivi 'n bodo taki ostali vse dotlej dok’er se ministri zapadnih zaveznikov ne bodo sprijaznili z dejstvom, da so minuli časi, ko se je še dalo za dosego svojih proti-ljudskih interesov igrati z živije-njem malih narodov.
Z nestrpnostjo pričakujemo sklepov sedanje konference zunanjih ministrov v Parizu in verujemo v pravično rešitev našega, kakor tudi vseh ostalih vpašanj.
Samozavestno in odločno pa ponavljamo v dneh pred konferenco, da ne bomo sprejeli ničesar, kar bi nas sililo v novo sužnost, in da bomo ostali v obrambi svoje, za težko ceno priborjene svobode, trdni in neomajni.
Jugoslovanska delegacija pod vodstvom maršala Tita, ki se je dalj časa mudila na prijateljskem obisku v Sovjetski zvezi, se je vrnila v domovino, S seboj je prinesla jugoslovanskemu ljudstvu ponovno potrdilo, da ima v bratski Sovjetski zvezi velikega prijatelja in odločnega zagovornika Jugoslavije v njenih naporih za združitev vseh Jugoslovanov, kt še niso v mejah svoje domovine.
Ob sprejemu, ki ga je priredi! na čast maršalu Titu vseslovan ski odbor, je maršal imel govor, v katerem je med drugim dejal: »Naša dolžnost je, storiti vse kar moremo, da ojačimo prijateljstvo s sovjetskim ljudstvom. Pogodbi. ki smo jih sklenili s Poljsko in s Češkoslovaško, sta velik korak naprej v jačanju prijateljstva med Slovani. Reakcionarni elementi na zapadu razlagajo tc na svoj način. Oni to sodijo po sebi: (ker oni tako delajo), oni mislijo, da mi ustvarjamo imperialistični blok, da bi tlačili druge narode. Toda mi pravimo: »Nc-, slovanski narodi so v svoji zgodovini preveč trpeli pod nemškim imperializmom in vsemi onimi, ki so ogrožali njihovo neodvisnost
Sovjetsko jugoslovansko uradno poročilo
O bivanju delegacije jugoslovanske vlade na čelu s predsednikom ministrskega sveta FLRJ, maršalom Josipom Brozom — Titom v Moskvi, je bilo izdano sledeče sovjetsko-jugoslovansko ur adno poročilo:
Beograd, 10. junija.
8. junija so bila končana pogajanja med vlado ZSSR in delegacijo FLRJ.
Pri pogajanjih, ki so jih vodili na eni strani predsednik ministrskega sveta ZSSR J. V. Stalin, minister za zunanje zadeve Molotov in minister za zunanjo trgovino Mikojan in člani delegacije jugoslovanske vlade na čelu s predsednikom ministrskega sveta FLRJ maršalom Josipom Brozom Titom na drugi strani so razpravljali v skladu s sovjetsko-ju geslovansko pogodbo o prijateljstvu, vzajemni pomoči in povojnem sodelovanju z dne 11. aprila
1945 o vseb vprašanjih, ki zanimajo obe deželi in dosežena je bila popolna soglasnost v vseh vprašanjih ki se tičejo ekonomskega sodelovanja, trgovine, materialne oskrbe Jugoslovanske ar made in tesnega kulturnega ter političnega sodelovanja.
Vlada ZSSR bo oskrbovala Jugoslovansko armado z orožjem, municijo itd. pod pogoji dolgoročnega kredita in bo dajala polno pomoč Jugoslaviji pri obnovi njene lastne vojne industrije.
Trgovinska pogajanja, ki sta jih
vedili obe vladi, so se končala s sporazumom o vzajemnih dobavah blaga. Sovjetska vlada je na najustrezljivejši način upoštevala potrebe jugoslovanskega gospodarstva tako v pogledu surovin, kakor v pogledu tehničnega in drugega materiala.
Sprejeti so bili sklepi, 1:1 se tičejo tesnega ekonomskega sode lovanja med obema prijateljskima deželama.
Pogajania so potekala v prisrčnem ozračju in polnem medsebojnem razumevanju.
VOJNI ZLOČINEC
V Beogradu se je v ponedeljek pričela razprava proti skupini ju-
goslovanskih vojnih zločincev z Dražo Mihajiovičem na čelu. Tako je prišel pred sodišče, da prejme za svoje zločine zasluženo kazen, največji krvnik jugoslovanskih narodov in izdajalec njihovega osvobodilnega boja. Mihajlo-vič je v obdobju od začetka junija do konca novembra 1941 organiziral v okupirani Jugoslaviji četniško organizacijo, ki jo je na-zval »Jugoslovanska vojska v domovini«. Čim pa je pričela de'o-vati osvobodilna vojska ljudstva proti okupatorju, je pričel Mihaj-‘iovič s svojimi četami sodelovati z nemškimi in italijanskimi okupatorji in drugimi strujami- okupatorja. svojo organizacijo pa je uporabil za dušenje osvobodilne borbe narodov Jugoslavije in za izvrševanje neštevilnih in raznovrstnih zločinov.
Že 5. septembra 1941. je Mihaj-lovič sklenil sporazum z izdajalcem Nedičem, da bosta sodelovala v borbi proti partizanom. Nedič naj pa doseže tudi pri Nemcih, da ti ne bodo preganjali Mi-hajloviča in njegovih čet. Na te-
melju doseženega sporazuma je dobila Mihajlovičeva delegacija denarno podporo od Nediča. Nemški general Dunke'.mann, ki ga je Nedič obvestil o sklenjenem sporazumu z Mihajiovičem. je ta sporazum odobril in nemške okupacijske edinice niso storile ničesar proti Mihajlovičevim četam.
Kor Mihailovič ni mogel preprečiti osvobodilne vstajo v Srbiji, je sklenil v strahu, da ne bi ostal osamljen in zapuščen od vsega ljudstva, 20. oktobra 1941. sporazum s komandantom narodnoosvobodilne vojske partizanov Jugoslavije, Titom,, o skupni borbi četnikov in partizmov proti okupatorju in njihovim domačim slugam. Toda tudi po tem sporazumu je Mihailovič še nadalje tajno pripravljal splošni napad na partizane z namenom, da jih uniči. Kmalu po tem je po prihodu genoral-štabnih Oficirjev iz inozemstva v njegov štab, ki so bili poslani od jugoslovanske emigrantske vlade in vrhovne komande ter po prihodu angleškega kapetana iiardsona, ki je bi! poslan iz Kaira, 1. novembra 1941, izdal ukaz, da umaknejo s fronte proti Nemcem vse oddelke in da začno splošni napad na partizane. Tako je pekršil sporazum s Titom, ki ga ie nekai dni prej podpisal.
FRANCOZI O PLEBISCITU
V JULIJSKI KRAJINI
Tudi v Franciji imamo deželi, Alzacijo in I.otaringijo, ki mejita na Nemčijo, in katerih prebivalci so deloma nefrancoskega-nemSke-ga pokoljenja. Toda kljub temu, da govore doma nemški dialekt, je med njimi prav malo takih, ki bi želeli živeti raje v Nemčiji kakor v Franciji. Ko je Nemčija 1. 1871 anektirala ti dve deželi, je imela ves čas opravka s hudim odporom prebivalstva, ki si je želelo nazaj pod Francijo. L. 1918. je dobila Francija nazaj olje deželi in nikdar ni bito slišati od nobene strani, da bi se «ubogim» Nemcem dogodila kaka nacionalna krivica. Nacionalsocialistični rajh si ju je pa seveda nameraval zopet priključiti. Ce bi danes Nemčija hotela obdržati ti dve francoski deželi, če ne drugače s plebiscitom, kaj bi Francija odgovorila? - Takih »demokratskih« plebiscitov je bilo že lepo število, toda zakaj ne uporabljajo tega čisto »demokratičnega« načina izpraševanja ljudske volje imperialistične velesile po svojih kolonijah in drugih odvisnih deželah ?
Kaj mislijo p lem napredni Francozi, čitamo ,v jedpiku »Ac-•'on« med . drugiju , v. članku Rìerrg-a Contradea »Pravilo igre«,
sledeče: Na konferenci Stirili je g, Byrnes predlagal, naj bj se odločila usoda Trsta in Julijske krajine s plebiscitom.
Misel je zanimiva v toliko, ker podaja formèlno pojmovanje »demokracije«. Ce bi ta zmagala v mednarodnih odnošajih, bi bili zelo presenečeni ravno oni, ki j ili privlačuje navidezna objektivnost teh postopkov.
S tem, da bj dal malenkostno večino pristašem priključitve k Italiji, bi plebiscit v Julijski krajini le potrdil zmago fašistične politike priseljevanja in nasilne italijanizacije.
Ob tej priliki se spomnimo, da je tudi nacionalsocialistični rajh hotel z, raznimi plebisciti zbrati neodrešene dežele pangerma nižina. Spomin na sarski plebiscit, s katerim se je začelo razočara; nje demokratskih idealistov, bi moral izmodrovati Evropo, ki je. pravkar prestala težko preizkušnjo vojne in fašizma
Mislimo si, da so nacisti naselili v Alzaciji in Lotaringiji milijon nemških državljanov, in bi
sedaj zahtevali, naj se odloči usoda teh francoskih provinc z glasovanjem. Ali bi mogla Franclja-zaradi »demokracije«, sprejeti odločitev, ki bi bila nasprotna njenim nacionalnim gospodarskim in moralnim interesom in še njeni zgodovinski tradiciji? Cesar ne bi Francija sprejela, v podobnih okoliščinah, ne more sprejeti tudi Jugoslavija.
V imenu »demokracije« so nas prosili leta 1938., naj gledamo s simpatijo na zahteve ubogih sudetskih Nemcev; v imenu samoodločbe narodov nas je rotil Marcel Deat (francoski., kolaboracionist!) naj ne umiramo za Danzig (Gdansk). Ce bi sedaj prepustili vodstvo svetovne politike uradu za volilne statistike, bi morali dovoliti nacionalsocialistični stranki. da postavi kandidate na nemških volitvah... Ali mislite, da ne ,bi bilo nikogar, ki bi_ glasoval za tfe kandidate? Ali bi se morali ukloniti pred tern izrazom »Ijud-<ke« vpl.L*:.? jo v»a«‘mì.') v~p O."tipaj" nesmiselno in kar zabavno je, da ravno isti ljudje, kj podpirajo
Frankov režim, ki je prišel do oblasti z vojaško vMajo proti odločitvam splošne glasovalne pravice, predlagajo, naj se rešijo nekateri problemi narodnih manjšin s plebiscitom.
Zares ne bi smelo nič ovirati volje ljudstva, da dokončno obračuna s fašizmom, tudi skrb za. formalno demokracijo ne! — Spominjam se, da je nekega dne rekel maršal Tito nekomu, ki je omenil italijanske zahteve: ’ »To je vse prav lepo, toda kdo nam bo vrnil naše mrtve?« Odgovornost Italije in Nemčije je dejstvo, naša najsvetejšia dolžnost bi morala biti nezaupanje do. gotovih oblik nacionalizma v teh dveh deželah. Neodpustna lahkomiselnost bi bila, če bi po strahotah druge svetovne vojne dopustili, da bi se spravljala v nevarnost prava demokracija v imenu formalne demokracije... 1
Ko je. Molotov predlagal, naj še ugodi Italiji v .gotovi)!t' točkah v zameno za odstop Trsta Jugoslaviji, je Bevin izrazil bojazen, da se ne bt tak predlog tolmačil kot
kupčevanje z usodo prebivalstva Julijske krajine. Kakšna čednost! O nežna občutljiva duša, ki hodi po tem nizke.m svetu, gospodovalnem in polnem strasti, s čis: tim idealom abstraktne pravice. Bodite srečni Grki, Egipčani, Indijci, Malajci. Afrikanci, Spanci, vaša usoda je v rokah neustrašenega branilca samoodločbe narodov.
Ce lahko verjamemo g. Bevimi, je konec ne samo kupčevanja, temveč tudi kupcev.
Seveda pa ne verjamemo, da govori g. Bevin resno, ko je ves v skrbeli za usodo ubogih goriš-kiti Italijanov, ali ko hoče biti zaščitnik nekega libijskega plemena, do katerega ima, pravi, »moralne obveze«.
Nas pa zanima le eno, in le to je važno za nas: popolno, dokončno, neusmiljeno uničenje fašizma v'vseli njegovih oblikah.
Vsak ukrep, ki stremi za uresničenjem tega namena, se nam zdi dober: vsak nasprotni ukrej» pa slab, čeprav se naslanja na razne znake abstraktne pravice.
Fašizem, italijanski šovinizem in pangermanizem nimajo jnavi-r *. da se držimo pravil v •i<rri z njimi — zaključuje pisec članka v. francoskem tedniKu »Aciibu«.
Obletnica odhoda osvobodilne jugoslovanske armade
' 12. t. ni. je [joteklo leto, kat-so morali nali osvoboditelji —- jugoslovanski borci, med Katerimi so bili tudi toliki naši najboljši sinovi, začasno zapustiti cono A. Mnogo iskrenih pisem je prejela ob tej priliki IV. jugoslovanska armada in njen poveljnik; od teh objavljamo le eno:
IV. ARMIJI JUGOSLOVANSKR ARMAUIi. OSVOBODITRLJICI JULUSKR KRAJINI* IN TRSTA
Te dni poteka leto, ko ste s svojim odhodom z zemlje, katero ste za ceno največjih žrtev osvobodili, prizadejali vsemu našemu slovanskemu kakor veliki večini italijanskega antifašističnega prebivalstva težko žrtev, katero je doprineslo le zato. ker je razumelo, da je potrebna v interesu Svetovnega miru in v prepričanju, da je vaš odhod samo začasen, dokler se po' dokončni rešitvi našega vprašanja zopet vrnete med nas, To prepričanje nam je bila .vsem močna opora v borbi, ki jo vodimo po
vašem odhodu za dosego svojih pravic za združitev Trsta in celotne Julijske krajine s KLIM. Naše antifašistKau* množice Trsta in Julijske krajine, ki so ob strani vaših edinic doprinesle svoj veliki delež, so tudi danes. bolj. kot kdaj prej, odtočene vztrajati v borbi za ceno vsake žrtve, dokler se jim ne priznajo njihove pravice.
V pričakovanju skorajšnje pravične rešitve vprašanja pripadnosti Trsta in Julijske krajine, vam v imenu vseh slovanskih in velike večine italijanskih antifašističnih mhožic Tfsta in Julijske krajine pošiljamo prisrčne pozdrave.
Naj živi IV. armija, osvoboditeljica Julijske kra jine in Trsta!
Naj živi maršal Tito, vrhovni komandant Jugnslbvanske armade !
Smrt fašizmu — svobodo narodu!
Izvršni odbor Slovansko-ilalijansk» antifašistične unije za Julijsko krajino in Trst.
fašistični izgredi v Trsfu
Včeraj naj bi se na poziv Tržaškega CLN, katerega je objavila «Voce Libera» vršilo množično zborovanje pristašev istega CJ.N-a, v proslavo »začetka osvoboditve Julijske krajine«, ki naj bi bila nastopila s prevzemom oblasti s strani ZVU v coni 'A. Drugi razlog zborovanja pa naj bi bila proslava republike v Italiji, čeprav so to poslavili po vsej Italiji 11. in ne 12. junija-Proti tej nesramni žalitvi zavezniške sile Jugoslavije sta protestirala Mestni osvobodilni svet za Trst in Mestni odbor SIAU-ja v Trstu.
Kljub tem upravičenim protestom .se je hujskaška proslava ki jo je uprizoril CLN. vršila in tudi klavrno propadla, "ržačani niso hoteli proslaviti Odhoda jugoslovanske armade, odhoda po katerem je v Trstu sledilo toliko zla.
Le pičlih nekaj st» oseb se je zaman trudilo, da bi vzbujalo vtis množice na velikem trgu Unitit in le malo čez sto iih je ostalo, ko so odšli na svoj že tradicionalen pohod proti sedežu PNOO-ja na. ulici Calducci.
V nasprotju s to klavorno propadlo parado izzivanja proti zavezniškemu narodu se je nabrala pid Sv. Jakobu vsaj desetkrat tolika množica (okrog dvajset tisoč), da zaščiti to delavsko četrt pred eventuelnim (že običajnim) napadom skvadristov in da se z manifestacijo za Jugoslavijo spomni dneva, ki je ljudstvu v coni A prinesel po.l ZVU toliko gorja. Del množice pri Sv. Jakobu. ki jo izvedela za vandalski napad na »II Lavoratore«, jo hotela pohiteti v obrambo svojih časopisov, pri tem pa jih ]e na trgu Impero ustavila civilna policija. Iz hiš, iz katerih so' zadnjega aprila prejšnjega leta s .strojnicami strel jali proli partizanskim osvoboditeljem Trsta, je padlo nekaj kamenja na množico, vrhu tega pa }ij) je še ostro pričela razganjati civilna policija na motociklih. V istem trenutku je padlo več strelov policije. Pet minut po tem pa je po izpraznjenem trgu Impero tudi že privozil prvi tank.
12. junij, dan, ki so ga hoteli vojni hujskači izpremeniti v nov žaljiv izpad proti Jugoslovanski armadi osvoboditeljici te pokrajine. je znova pokazal klavrnost takih hujskaških podvigov in odločnost demokratičnih množic, da se branijo in ne nasedajo podobnim izzivalnim političnim manevrom.
Liudsivo note fašističnih šhoiov
Tekom vsega tedna so ljudje protestirali proti temu, da bi po našem Slovenskem Primorju birmala otroke škofa, kot sta so-•‘delavca fašistov Margotti in Santin. »Nočemo škofa, Id je žel pohvalo največjih predstavnikov fašistične Italije in samega du-eeja, kakor sle je bil deležen Vi, Prevzvi-Seni’ ko so Vas postavili v Gorico, da bi
poitalijančevali naš mali, zatirani in teptani narod, lei ste blagoslavljali topove, vlite iz naših cerkvenih zvonov, da so jih naši sovražniki uporabljali za iztrebljanje našega naroda !
Nočemo, da bi Vi obiskovali naše kraje in da )>i Vaše roke birmale otroke tistih staršev, ki so umirali za svoj največji ideal, za narodno svobodo, za priključitev k Jugoslaviji, ki so padali pod orožjem, ki ste ga Vi blagoslavljali«, pišejo n. pr. Koba-ridci.
V teh odločilnih dneh. ko je na kocki narodni obstoj in svoboda dobršnega dela našega ljudstva, odpor naših ljudi proti škofoma, ki sta bila s fašizmom nerazdružlji-vo povezana gotovo ne pomenja. napada proti Cerkvi in krščanstvu, kot bi to hoteli prikazovati sovažniki našega ljudstva in njegovo enotnosti. To ljudstvo je od nekdaj verno in nikoli nam ne bi moglo pasli na pamet, da bi žalili verska čustva ki so pri nas tako zakoreninjena. Toda naše ljudstvo se, zavela la pol kakšnim Fogarjem ali Šalejem k; s‘a nam o .,, še v čislih in dobrem spominu, ne bi morali pretrpeti tudi s strani cerkvenih organov tolikšnega ogrožanja in zapo-
Vse proti Slovencem in antifašistom
Tudi v preteklem tednu so nadaljevali z množičnim preiskovanjem slovenskih stanovanj in delavnic, kar pa vse skupaj ui imelo uspeha C.o išče policija orožje, zakaj ga ne išče tam, kjer že vsak vrabec na strehi čivka, da ga- imajo? Zakaj ne viši preiskav pri šovinistih in italijanskih neo-fašistih, kot so oni, ki se zbirajo n pr. v Trstu v kavarni »Venezia«? Slovencev pa, ni prizadelo samo preiskovanje s strani policije. ampak je pokazal svojo posebno »naklonjenost« do nas tudi stanovanjski urad. Tako so še nedavno vsiljevali nekim na-meščenkam. uradov PNOO-ja v Trstu angleško sostanovalko v isto sobo v ulici Bec-caria, Uočim stanovanjskemu uradu in britanskemu kapetanu, ki je osebuo vodil vse te akcije ni padlo na pamet, da bi rekvi-riral n. pr jedilnico italijanske družine v isti hiši. Prav tako so se morali kljub redni pravni stanovanjski pogodbi iz svojega bivališča v via Giustignano 8 izseliti tržaški dopisnik »Tanjuga« ter uredniki »Primorskega dnevnika«. V njih stanovanje so vselili italijanskega, civilista in isto stanovanje še vojaško rekvirirali, čisto v nasprotju s popolnoma pravilno stanovanjsko po godbo. Tudi v tem primeru so rajši rekvirirali stanovanje Slovencev, kjer je bivalo deset oseb namesto enakega stanovanja italijanske družine v isti hiši. kjer so bivale samo tri osebe..
Benečija hliče na pomoč
Ob času volitev v italijansko ustavodajno skupščino se je še povečal protislovenski teror po Benečiji, Beziji Kanalski dolini, Trbižu — skratka po vseh slovenskih predelih videmske pokrajine. Obupano so pošiljali Benečani, prebivalci Trbiža in oslabil predelov v svet proteste proti temu postopanju proteste proti nasilnemu vključevanju naših ljudi med italijanske državljane, ko so vendar doživeli od Italije vse življenje le preganjanja in je sedaj po zmagi jugoslovanske in drugih zavezniških vojska pripadnost tega ozemlja še sporna in jih Italija nikakor ni upravičena prištevati k sebi »K vam se zatekamo z borbenim duhom in vas prosimo pomoči. Mussolinijevi hlapci hočejo ponovno gospodovati na
naši trpinčeni in toliko zatirani zemlji,« so na primer napisali tov. Kardelju iz neke beneške vasi. Ali so Benečani, ki so kljub vsej skoraj stoletni raznarodovalni politiki Italije še dali svoje partizanske bataljone in svoje padle za svobodo in združitev s Titovo Jugoslavijo, res zaslužili takšno usodo,. kot so je zdaj oh anglo-ameriški začasni okupaciji deležni s strani starih italijanskih oblastnikov?
Ogorčenje zaradi ustavitve „Cangura"
' Iz vseh strani pokrajine, posebno pa iz tovarn in sektorjev Trsta prihaja tudi nešteto protestov proti ukinitvi »Cangurn«, edinega humorističnega lista, tukajšnjega antifašističnega ljudstva. Naše ljudstvo nikakor ne more razumeti tega, postopka, ki je posebno nerazumljiv v primeri s popustljivostjo istih zavezniški^ oblasti na-prara izrazito hujskaškim in protizavezni-škim izpadom raznih odkritih ali neuradnih organov tržaškega CI.N-a in neofašističnih idej.
Končno tudi nehat obnove pod ZVU
Zavezniška, vojaška uprava je objavila, da ho popravljala vse v vojni poškodovano hišo brezplačno in je zato izdelala tudi načrt. Ukaz se tiče občin: Mačkovlje, Kazlje, Sela. Štanjel na Krasu, Rihemberk. Tomačevica. Komen, Vojščica, Malidol. Renče Miren, Rubije, Prvačina, Dornberg. Bilje, Solkan, Kromberg, Bukovica, Št. Peter Medjavns. Cerovlje, Mavhinje, Vižov-Ije, Stonovišče, Žaga Strmec, Čezsoča. Svino pri Kobaridu Rožna dolina
Smrt zavednega slovenskega cerkvene a dostofanstvfp'ha
V Gorici je preminul 7. t. m. priljubljeni msgr. Valentinčič Ignacij, do zadnjega dne svojega življenja zvest in dosleden zagovornik narodnostnih pravic svojega ljudstva. Msgr. Valentinčič spada tudi med sto sedemdeset ljudskih duhovnikov, ki so pred dvema mesecema podpisali spomenico, ki je bila predložena medzavezni.ški komisiji in ki izraža zahtevo po združitvi leh naših krajev s federativno ljudsko republiko Jugoslavijo.
stavljanja naših najosnovnejših narodnostnih potreb, kot se je to zgodilo s strani škofov, ki sta dejansko predstavljala orodje v rokah rimskega imperializma' Nevarno in zgrešeno hi bilo, za menjavati zato odpor naših ljudi proti tenia škofoma z napadom na duhovništvo in katoličanstvo vobče. Pro-liljudski izpadi poedinih duhovnikov Margottije-vega kova so le rušili vernost v mnogih predelih naše pokrajine in čiščenje naših cerkvenih organov od takšnih eie mentov hi bilo gotovo vse prej kot v škodo katoliške misli pri nas. Ne samo to — v teh odločilnih dneh je nujno potrebno, da. tudi naši dušni pastirji sodelujejo v skrajnem naporu našega ljudstva, da končno vendar doseže svoje svete pravice. Zato je odpor proti škofoma, ki to ovirata, le prirodna želja vsakega, poštenega Slovenca in ne more biti v nasprotju z njegovimi Verskimi čustvi.
Spanila se bori proti Francu
Okoli Malage na področju, ki obsega več kot deset tisoč kvadratnih kilometrov, se ena od najboljših gerilskih organizacij si a J no bori proli Irancu.
Vprašajte prebivalstvo Ma’age in okolice, kdo so ti gerilci, in oni vam bodo odgovorili, ako vam bodo zaupali: »To so Tanje »šestega« bataljona«.
Od Marbelije in Almahena na zapadu do Nenie in Alarne na vzhodu se razpresti ui široko področje vojnih operacij šestega gerilskega bataljona
Marsikaj se je izpremonilo v provinci Malagi, odkar so ustanovili šesti bataljon, falangisti niso v stanu kot svoje dni, da kmetom na. silo jemljejo žetev brez kazni Kmetje in orožniki so občutili veliko razliko. Kmetje v okolici Malage sledijo primerom gerilcev: borijo se za svoje pravice.
Velika organizacija kmečkega odpora se je razširila po vsem področju, po mestecih in vaseh ki jim stoji na čelu 65 okrajnih ljudskih odborov, ki ščitijo koristi kmetov in učinkovito podpirajo gerii sko gibanje.
V provinci Malaga izhajajo časopisi, ki jili ravno nasprotno kol falangističnc časopise pridno prebirajo in ki gredo iz roke v roko dokler se ne raztrgal) Njihovi bralci nestrpno pričakujejo prihodnje številko Časopis se imenuje »Za republiko« in io politično glasilo šestega bataljona Izdajanje lega lisia za časa stalnega gerilskega. vojskovama ni lahka Stvar Da bi se zagotovilo njegovo redno izhajanje se ne štedi niti s trudom niii z napori. Ta dobro urejevani list izhaja v nad 1 tisoč izvodih.
Gerilci šestega bataljona se urijo prav marljivo ■/ mitraljezi, bombami itd. in v svesti si, kolike koristi je ’ izobrazba, poučujejo svoje nepismene tovariše v branju in pisanju za časa bojev profi dvema Francovima kazenskima ekspedicijama. Do danes se je leno število nepismenih naučilo brati in pisati.
Bazen borbenih edinic razpolaga bataljon z rezervnimi silami, ki štejejo nekaj sto kmetov, pripravljenih, tla se odzovejo prvemu pozivu.
Razmerje med prebivalstvom in gerilci je odlično. Falangisti so z vsemi sredstvi poskušali, da uničijo to skladno edinstvo. Organiziiali so razbojniške skupine. ki so obkoljevale vasice in posestva na samoti in počenjale vsakovrstne zločine. Francove oblasti so se nadejale, da bodo šli ti zl.očini na rovaš gerilcev. Gerilci so občutili nevarnost in so hitro preprečili te zločine z razkrinkavanjem in ubijanjem vsakega teh zanesljivih Francovih ljudi, ki bi se jim postavili po robu. Ljudstvo je kaj kmalu uvidelo razloček med Francovimi plačanci, ki so ropali, karkoli so si zaželeli, in med gerilci, ki so plačali vse kar jim je bilo potrebno
Na podlagi takih odnošajev so si kmetje ustvarili svoje mišljenje in ljudje v provinci Malaga so poslali oči in ulio gerilcev, in vrata sto in sto malih pose-tev in kmetskih kolihic so na stežaj odprta s'ehememu gerilcu, ki mu je treba zaklonišča, Franko je prav tako prišel do sklepov o aktivnosti šestega bataljona in o njegovi vlogi med kmeti v Andaluziji Fašisti so ukrenili vse potrebno in so proglasili pteki sod v več kot petdesetih mestih in vaseh. Za obračun s to »vomo« cono so Francove obla-^li osredotočile več kot 0000 lindi, ki -o iih izbrali posebei iz Guardie eivi' marokanskih edinic in lo-giie. Te čete so prav posebno dobro opremljene z mitraljezi in minometa lei. Med ninni «o motoeikli-sli in edipico z oklepnimi vozovi Razpolagajo s prav tako strokovno izurjenimi voditelji in z dresiranimi psi.
Navzlic svoji tehnični vrednosti' te čete niso bile v stanu preprečiti stalnega naraščanja gerilcev, ki se oskrbujejo z orožjem, odvzetim 'sovražniku.
U. junija 1946	—	■.. -=^—	..... --------------------------------------------------:	3	=
.'i	* I .	.	■	■'v
== Xjijclsft i teđnift
Delavske
za Trst, Istro
Ob razmaliu zadružnega gibanja v Trstu, ki je doseglo svoj višek lota 1900. z ustanovitvijo cele vrste proizvajalnih zadrug, se je pojavila zamisel o ustanovitvi konzumne zadrugo za tržaško delavstvo Pričela se jo propaganda in 1. X. 190;i so bilo u-stanovljene Delavske Zadruge v Trstu, ki so v samem začetku štele preko .‘iOO članov. Ustanovitev se je izvršila v delavski četrti Sv. Jakob v Trstu in prvi člani so bill v ogromni večini delavci ladjedelnic in drugi), industrijskih podjetij, kakor tudi nekaj uradnikov in drugih profesioni-stov.
Solidna organizacija, dobra librava in visoka zavest članov so bili temelji hitrega razvoja »Delavskih zadrug«, ki so leto za letom ustanavljale vedno več in več prodajaln in pridobivale vedno več in več članov. Že obstoječe samostojne konzumne zadrug? so se jele spajati z »Delavskimi zadrugami«. Število članstva ni naraščalo samo v Trstu, marveč tudi po deželi in v drugih industrijskih središčih, tako v Miljah Tržiču in Gorici, tako da so se zadruge leta 1909 preimenovale v »Delavske Zadruge za Trst, Istro in Furlanijo«. 1914 so štele zadruge 12.000 članov, imele so 91 proda-jalnic in nekaj mesnic. Delež, ki je štel prvotno 10 avstrijskih kron, se je zvišal na 20 kron. Ves promet je znašal preko r> milijonov avstrijskih kron; ogromna vsota za tedanjo dobo.
Za časa prve svetovne vojne so zadruge prestale težko preizkušnjo ter so sijajno izvršile svojo nalogo. Bile so eden najbolj poštenih in najbolje organiziranih razdeljevalcev živil. Naval član-stva je bil tak, da je moralo vodstvo omejiti sprejemanje novih elanov.
T’o končani vojni je razmah Delavskih zadrug dosegel svoj vrhunec.
Delavske zadruge so prevzele večje število prodajaln Aproviza-cijske komisije in odprle še nove prodajalne širom cele pokrajine. Odprli so eno trgovino kuhinjske
zadruge
in Furlanijo
posode in trgovino oblek; slednja je bila pozneje zaprta. Ustanovili so tovarno mesnih izdelkov in povečali proizvodnjo kruha. Ueta 1921 je znašal promet nad 100 milijonov lir. Delež se je izpre-menil od 90 avstrijskih klon na 100 italijanskih lir. Bili so že pripravljeni načrti za osrednje poslopje Delavskih zadrug, ki naj bi stalo na sprehajališču Sv. Andreja, kjer so Delavske zadruge že imele svoje zemljišče. Delavske zadruge so bile največja ustanova te vrste v Italiji in med največjimi v Kvropi.
Tak razmah so zadruge lahko dosegle edino- v tesnem sodelovanju uprave in članstva. Poštenost, uprave in visoka zavest članstva, da je borba proti izkoriščevalcem delovnega ljudstva možna samo, če je ljudstvo složno, sia vzbudila" zaupanje do Delavskih zadrug in dala poleta njihovemu razvoju.
Razvoj te solidne ustanove je obetat mnogo dobrega in koristnega na polju zadružništva: na žalost pa so Delavske zadruge v dobi največjega razvoja naletele na veliko zapreko, na fašizem, največjega sovražnika vsega kar je demokratično, ljudsko in človečansko.
Fašizem je zadal Delavskim zadrugam ve'ik moralen udarec. Z nasilnim postopanjem, ukinitvijo demokratičnega načela v organizaciji in upravi in s spremembo vodilnega osebja je uničil zaupanje v ustanovo. Preganjanje demokratično usmerjenega osebja pri Delavskih zadrugah je povzročilo brezbrižnost članstva za to organizacijo.
Fašisti so uvideli važnost Delavskih zadrug na gospodarskem polju in po njihovi spremembi v »Ente Morale« so se trudili, da zadržijo njih vpliv ter so z raznimi ukrepi pripomogli celo k njihovemu nadal.jnemu razvoju, seveda z namenom, da bi služile fašističnim inleresom
Nekaj bivših pohornikov Delavskih Zadrug, ki so ostali še neopaženi ali pa so jih namenoma pustili na njihovih mestih
ker so bili nenadomestljivi, je gojilo upanje, da se bodo zadruge zopet vrnile k svojemu pravemu cilju v roke prvotnih lastnikov,
Duga svetovna vojna je prizadejala Delavskim zadrugam o-gromno. škodo. Sedež in osrednji oddelki zadrug so bili uničeni po bombardiranju. Poleg tega so bite uničene še razne prodajalne v Trstu, Pulju. Komnu, Raši in Desklah.
Za časa druge svetovne vojne so dale Delavske Zadruge iz svojega članstva mnogo borcev, ki so se borili v partizanskih ali garibaldinskih vrstah. Med temi je bilo mnogo takih, ki so dali svoja življenja za svobodo in pravico ponižanih in teptanih Izmed vseh naj navedemo samo dva svetla pojava, ki sla si s svojim delovanjem in borbo za delavske pravici* pridobila sloves med ljudstvom naše pokrajine in to enega Italijana, Zeferina Pisonija in Slovenca Josipa Srebrniča Spomin nanju je vsem zelo drag radi izredne vloge, ki sta jo imela v borbi za osamosvojitev delavstva in razvoj zadružništva.
Po končani vojni le pri Delavskih zadrugah bil imenovan za delegata tov. Ferjančič; kmalu potem, ko so zavezniške oblasti prevzele upravo pokrajine v svoje roke so imenovale še dva delegata in to dr. Timeusa in dr. Puechera, z nalogo, da vsi trije delegati, ki tvorijo predsedstvo Delavskih zadrug, piipravijo vse potrebno za njihovo demokratizacijo. Povsod so se profašistične zadružne ustanove demokratizirale, le pri Delavskih zadrugah ni še nobenega znaka za ta korak.
Članstvo se z upravičenostjo vprašuje, kdaj bo smelo imeti vpogled v poslovanje Delavskih zadrug in kdaj bo smelo, kot edini zato poklicani činitelj, preko svojih predstavnikov odločati o usodi svoje ustanove.
Delavci Trsta in vseh ostalih krajev so s svojo visoko zadružno zavestjo, požrtvovalnostjo in sa-mozatajevanjem pripomogli k razvoju in svetovnemu slovesu Delavskih zadrug, s svojo krvjo so oprali sramoina in zverska dela fašizma v naših krajih; zato pa zahtevajo, da se Delavske zadruge izročijo delavcem, edinim zakonitim lastnikom.
Stanko Čol
Nekoliko primerov o akcijah borcev šestega bataljona nam bo v pravi luči pokazalo njihovo hrabrost in odločnost. Zdi sev da v teh Bojih sodeluje, Prav za prav le tnalo vojnih sil, ne sme se pa pozabili, da obvladuje šesti bataljon klasično gerilr-ko tehniko, s katero zavlačuje boje kar najdlje, obenem pa sprašča svoje sile. da bi jih osredotočil v gerii ah in zasedah, odkoder često z uspehom iznenada napada sovražnika.
To, kar ni povedano v lakonskih poročilih šestega bataljona, in kar si mora bralčeva fantazija dodati, je potrpežljivost in vztrajnost, ki sla potrebni za kljubovanje stalnim težkočam gerilskga vojskovanja In premikanja v najtežjih okoliščinah, oh najslab-sem vremenu v gotovosti o straholni smrti, ki čaka vsakogar, ki hi padel v roke Francovih razbojnikov Fašisti so luni 29 marca vršili kazenske ekspedi-cije na poiiročju Siera Teheda v okolici RcdePe «nzdelili so se na štiri skupine in od 7. ure zjuiraj .loli zaokroževati mesto, kjer so domnevali, da so genici. Z rafali iz mitraljezov so tolkli po vsakem grmu, metali so bombe na vsako odprtino v zidovju lajka je trajala vse do dveh popoldni. Vlovill so sr<mo enega gerilca, ker ni izvršil naloge. Sest drn-. ki so se. tu mudili, je ušlo, za kar se morajo za-haldi dobremu poznavanju terena.
v p junija so izvedeli gerilci, da pi lli . ja orožniška l<da iz Motrila. Na planini Konsuelo «o pripravili zasedo. Orožniki so korakali v past. Šti orožniki so bili ubili, trije pa ranjeni, gerilci so sr umaknili brez izgub.
•T junija so se prav posebno postavili trije genici ‘buge čete. Gerilce je iznenadila pati’nji orožnikov v Kartami. Ne meneč se za to, so se oni pomikal’ nasproti orožnikom, in ko so bili oddal-eni od njih jtanto nekaj korakov, so ubili dvojico z revolverji 'h jih ranili troje. Orožje orožnikov so genici z.apic"-nili,
bi, avgusta se je bila prava bitka med gerilci in 'rpjaki ter žendarmirijo na planini Kolmenar. Reg ‘t«le so strojnice in pokal je dinamit. Dva vojaka in
dva orožnika so bili mrtvi, šest pa jih je bilo ranjenih. Gerilci so izgubili tri ljudi, enega so imeli pa ranjenega. Ranjenega gerilca so vlovili in ustrelili v Malagi po dolgotrajnem mučenju. Resi! baiai.,on pozna nove primere fašistične bruta! nosii.
Eden izmed zdravnikov šestega bataljona je : b-iskal ranjenega gerilca, ki se je skrival v irš; nekega rodoljuba. Orožniki so ga odkrili Zdravnik je uspel, da ubije enega orožnika, dva pa rani, prej ko so njega ubili. Orožniki so ubili ranjenca na postelji, dva rodoljuba pa. ki so ga čuvali, so strašni mučili in na kraju ubili
Za 90.000 pe/.et nagrade je neki ovčar izdal skupino gerilcev in orožnikom pokazal zaklonišče nn planini Sedella. 26. septembra je več kot 400 orožnikov, marokancev in legionarjev obkolilo mesto, kjer je bilo 7 gerilcev. Kljub ogromni premoči sovražnika so se gerilci krepko branili nekoliko ur in sovražniku prijadejali hude izgube. Sest gerilcev je zgubilo življenje. Drugi dan so fašisli izpostavili njihova trupla na ulicah Adame de Granada. Ta fa-langistični poizkus, da s trupli zastraši narod, je ostal kakopak brez uspeha in je samo povzročil še jače manifestiranje solidarnosti z geiilci. Vse mesto je defiliralo mimo trupel gerilcev in izkazalo v grobni tišini zadnjo čast borcem za svobodo, ki so padli v boju proti kletemu sovražniku. Ovčar, ki je prodal gerilce za 30.000 pezet, je moral zapustiti Adame de Granada.
Gibanje gerilcev in njihovih pristašev v provinci Malaga ni zgolj svetla luč v mračni in temni noči fašizma. Z» tem gibanjem gerilcev stoji močno gibanje ogromnih rezerv. Franco je uvidel nevarnost, ki mil grozi od tega gibanja. Zato je pred kratkim poslal jake sile Marokancev v Malago, da hi enkrat za vselej uničili odporno gibanje.
Gerilci Malage so borci za demokracijo, kakor so bili francoski makiji. Kljub temu pa vlada Veliko' Britanije oskrbuje Franca z bencinom in materialom. ki ga Franco rabi z« lioi proti gerilcem in’ proti španskemu ljudstvu	' v
Planinski tabor
Danes se ponovno razpravlja za zeleno mizo o bodočnosti naše zenu je. Plebiscit krvi šušmarjem ni dovoljen dokaz za lastništvo naše pokrajine.
»Ko drugi grabijo, vse dalje, .	širje,
bos rod, ki bivaš tod, boš v duši
čvrst?
In kaj bo z vami, vi mejniki
štirje:
Celovec, Maribor, Gorica, Trst?«
Tako je izrazil Župančič sv>p bolečino v dobi Rapala, h kaj naj rečemo danes, ko smo vzdržali v\-b.ar. kakršnega naš planet ne pom. »i? Ali je mogoče, da bi si kdorkoli še drznil uravnavati svetovne račune vprav z našo primorsko zemljo, ki jo je ves svet spoznal prav po njenem mučeništvu in e-dinstvenem heroizmu? »Glavo damo, Primorske in Prsta ne damo!«
ponavlja vse primorsko ljudstvo z Jugoslavijo vred. Ali bomo vzdržali? Ljudstvo, kot je naše, odgovarja na taka vprašanja s pomilovalnim nsmehom.
Take misli so nas sprenf.jaie tudi te dni, ko smo se prijahdji narave zn išli na očaku Nai rsu na prvi masovni planinski manifestaciji po osvoboditvi. Naša obnovljena planinska društva so se prav-posrečeno odločita glede datuma prireditve, ki je v skladu s tradi. cionalniini shodi pri sv. Jeromnu. Na obisk pa je vplival binkoštni ogled postojnske jame in dejstvo, da se v zapadni Primorski, ki je pod upravo zaveznikov, ponedeljek ni praznpva'i.
Vsekakor pa je krasno vreme privabilo obiskovalce iz vse Primorske, pa tudi iz onega dela Slovenije, ki že danes pripada Jugoslaviji. Že v nedeljo zjutraj si srečaval Vipavce, Pivčane, Goričane, Kraševce in Tržačane, ki so se odločili, da preživijo noč ob tabor, nib ognjih — po partizanski tra-dciji. Udeležba iz Trsta bi bila gotovo dosti večja, če ne bi ZVU tudi oh tej priliki pokazala nerazumevanja — da ne rečemo nenaklonjenosti — do naših ljudskih prireditev, ki jo takorekoč dnevno do-življamo. čeprav so bile z naše stran’ vse formalnosti pravočasno urej ale, vendar nam odsek za promet pri /VU ni hote! izdati dovoljenja za prevoz s ka njuni. Sicer pa to p j h;k: prvo razoč.urnje. Res pa je, da smo si mi sodei n nuje z zavezniki nei oliko drugače predstavljali.
Vendar pa ljudsko hotenje ne pozna ovir. Ta se je pripeljal z via. kom, oni priložnostno na kamjomi,
na
Nanosu
nekateri s kolesom; neugnana skupina Tržačanov pa je vso pot vrha Nanosa napravila celò peš. Vsa množica, ki jo je bilo nekaj tisoč -~ kdo jo je preštel? — je prinesla s seboj tisti življenski zanos, ki ga tuji obiskovalci tako občudujejo pa ga marsikateri ne more razumeti. Zdelo se ti je, da so se vrnili časi partizanstva. Oživele so planinske trate, skrivnostni gozdovi so se zbudili iz enoletnega sna, samotni kurirski prehodi iz polpretekle dobe so spet videli nekdanje obiskovalce, do skrajnosti požrtvovalne partizane Srce se ti je razširilo od radostnega ponosa, ko si od daleč - ugledal ljudski tabor na Konjski loki.
Okoli tabora so ponosno vihrale naše trobojke s simbolom svobode — rdečo zvezdo — v sredini. Pozno popoldne ja. že; treba bo misliti na prenočevanje. Seveda, planinskega zavetišča tu ni, zato bodo vse te množice dočakale jutro na prostem. Tu in tam si opazil šotor, drugod si je podjeinejši postavil iz vej v naglici sestavljeno hišico, ki ga bo ščitila pred jutranjo roso. Odpornejši pa bodo prebili noč ob tabornih ognjih, zaviti v odeje. Povsod živahno vrvenje. Stari znanci se srečujejo in obujajo spomine na dni gorja, ki so ga pa srečno prebili Kmalu zaslišiš veselo petje, ki daje duška vedremu razpoloženju. Vidiš: to je rod, k ga največje trpljenje ni moglo streti. V stoterih mukah prekaljeno se naše ljudstvo v svobodi pomlaja. »Veseli ljudje bodo živeli tod; njih govor bo pesem in njih pesem bo vriskanje«; lako se je izrazil o svojem ljudstvu naš Cankar.
Padla je noč in zažareli so prvi ognji Nikjer nobene utrujenosti, dasi ima marsikdo za seboj naporno pot. Pomenki postajajo živahnejši, že davno ponarodela partizanska pesem se preliva v okofaco. »Tako nan. je biio na mitingih v času zatišja*« pripovedujejo izkušeni partizani In res, vtis- imaš. da si se povrnil v komaj minulo dobo, ko so našim borcem »gore odprle svoje zelene hrame«. Da je bilo zadoščeno tudi romantičnim dušam, je obsijal tabor še mesec s svojo srebrno svellobo.
Noč mineva kot v sanjah. Komaj so začele bledeti zvezde, že so se začeli zbirati odpornejši izlef-ki na sedem kilometrov oddaljeni Suhi vrh, kjer bodo občudovali sončni vzhod. Ob njihovem povratku se je tabor jel prebujati Ta in oni se je, zavit v odejo, s spanjem odškodoval za prečuto noč. Saj do nastopa naših gedaliških umetnikov je še dolgo! Že v nedeljo popoldne je bila (u naša neutrudna gledališka skupina, da z nastopom »Raztrganeev« izpopolni planinske užitke obiskovalcev.
Ob najlepšem vremenu se je v ponedeljek dopoldne zbrala tisoč-glava množica pred improviziranim odrom, kjer so jo nagovorili predstavniki planinskih društev; oh tej priliki je vipavsko planinsko društvo razvilo sv jo zastavo.
Za tein so se zbrali delegati obnovljenih planinskih društev vse primorske deželice, dt si na vrhu očaka Nanosa ustno/ijo svojo Zvezo; s tem so postavili planinsko izživljanje našega ljudstva na trdno organizacijsko podlago.
Popoldanska pripeka je naraščala, ko so se najbolj oddaljeni izletniki že odpravljali proti domu. Planinsko ljudsko taborenje se je zaključilo ob najboljšem razpoloženju. Marsikdo je bil zdaj prvikrat na Nanosu, vsi pa so si oWjuWW, da gotovo ne zadnjič.
JCinadsKti iedniti
Il M*
Ob obletnici Jho-001 osvoboditeljev noše zeli© in ustanovitve Odreda 3A v hi A
Mi smo vojska miru. Mi smo vojska ljudstva, ki se je samo dvignilo v boj proti sto in stokrat močnejšemu fašističnemu sovragu.
Mi smo vojska miru, ker branimo naše meje, za katerimi dela in gradi mirno naš človek.
Opatje selo
Ob 10. zjutraj sva privozila s tov. dopisnikom v Opatje selo. To staro, prastaro slovensko-naselbino na Krasu boš našel zabeleženo na italijanskih zemljevidih kót Opacchiasella. spakcdranka, ki jo je raz-. narorlovalni fašistični režim izkvečil iz slovenskega Opatjega sela, nesmiselna in absurdna, ker gà ni jezika,_ v katerem bi utegnila kaj pomeniti. Tudi avstrijski režim je rad pačil, a je rajši prevajal imena itaših mest'in vasi, naših gora in rek toda tako, da bi približal birokratskemu nemškemu duhu izgo-vòrjavo ali pa prosto prevedel'slovensko-ime • pri čemer je uradni šimel mnogokrat ustrelil debelega kozla. n. pr. ko je iz n aše Črne prsti napravil »Sehwarzfinger«. Toda italijanski fašistični sadizem je zasledoval pri prekrščevanju naših imen še drug namen: iz naših lepil^ smiselnih imen je skoval spakedranke. ki zvenijo malce sorodno domačemu imenu, ki pa so brez slehernega smisla in pomena ; to pa zato. da bi se s tem potujčevanjem obenem še rogal naši govorici. Povsod na Krasu in v vsem Slovenskem Primoijju naletiš na, to zapuščino »dva-tisočletne« fašistjčne, »kulture«, ,v imenih vasi in v priimkih in ponekod celo na'nagrobnih spomenikih. Ta pritepeni tujec brez slehernega spoštovanja do naroda, ki mu je bil po krivični pogodbi zaupan, brez trohice ljubezni do ljudstva in zendje, na katero se jo prikradel kot tat. brez sleherne pieteto celo do mrtvih, je tu kvečil in pačil naš jezik naša imena, tisoč in tristo let stara in domača na tej zemlji brez srca ih brez priznavanja ne človeških ne božjih postav. Da, tudi božjih no zakaj preganjal je naš jezik (udi iz cerkva in s ‘prižnice in ga je zasledoval prav tja do pokopališč in v grobove...
Opatje selo je tipična kraška vas. obdana z njivami. vinogradi in sadovnjaki, na katerih je, morala biti očiščena sleherna'ped zemlje kraškega kamenja.’
V suhem'letnem času čutiš , pomanjkanje vode ki pomeni domačinu tedaj pravo dragocenost. Sem in v sosednje vasi je stisnila zavezniška komanda Odred ■T:\ ki jo po dogovoru, mod jugoslovanskimi oblastmi in maršalom Aleksandrom ósta'a na ozemlju còno A pn odhodu JA iz fe cone.
Vojska in ljudstvo sta eno
S to\ ai išom dopisnikom sva obiskala komando, kjer naju je sprejel dežurni’ ih naju ljubeznivo popeljal na čašico črne kave, da počakava tov. komisarja, ki naju je želel- mesto trenutno odsotnega
komandanta sprejeti. Tov, dežurni oficir J. A. nama pripoveduje iz svojih bogatih doživljajev za časa narodno osvobodilne vojne. Bil je tudi med prvimi, ki so sodelovali pij osvoboditvi Trsta, pri artilerijski tankovski brigadi, ki je vdrla preko Katinare v mesto. Na vprašanje, kako se počuti že leto dni v tej osamljeni kraški vasi, pravi, da bi ne bilo baš udobno, če bi ljudstvo in vojska ne bila eno. Ljubezen ljudstva, iz katerega je izšlo nešteto partizanskih borcev, se 'čuti na slehernem koraku. Ljudstvo nudi vojski vse, kar premore, a tudi vojska pomaga ljudstvu, kjer in kakor more. Ko je bilo treba poprijeti za delo na polju, so šli vojaki JA. sami kmečki sinovi, prostovoljno pomagat ljudstvu na polja in njive.• Komanda rade volje posoja domačinom svojo vprežno živino in vozove in jim pomaga, kjer more... -
Kmalu naju je tov. dežurni popeljal k tovarišu komisarju, ki naju je sprejel z bratsko pisrčnostjo in nama. rade volje odgovarjal na najina vprašanja.
— Kakšen je odnos med vašim odredom in ljudstvom?
»Kaj bi vam pripovedoval? Skozi okno poglejte in prepričajte se.po dejanjih. Mi smo izšli iz ljudstva, iz tega ljudstva, in razumemo vse njegove skrbi in težave. In to ljudstvo se je borilo z nami in pozna, česa mi potrebujemo. Skratka: med nami in ljudstvom ni razlike; mi in ljudstvo smo eno. Poklical bom našega kulturnika, tov. Miho. Saj ga poznate? Mlad pesnik je. On vam bo dal točnejše podatke o dejstvih, ki kažejo kaj in kako čuti ljudstvo do nas. Sploh vam bo dal na razpolago material, ki se je nabral tekom tega leta pd ustanovitve odreda in vam razložil, kako. živimo in kakšen je naš delovni dan «
Tovaš Miha pripoveduje
Tovariša Aliji c doslej osebno, nisem poznal. Pač pa sem. bral, njegove pesmi v naših mesečnikih in časopisih in,prav v zadnjih dneh tudi dve zbirki v rokopisu. Razveselil sem se, k‘ò je vstopil in ko sem se osebno z njim seznami.'
Zelo -je so mlad. Vendar jma, kot sem povzel iz njegovega pripovedovanja pravo abasversko pot za seboj. Pot borbe,- borbe aktivista in partizana, in tudi pot srca. Pesmi ki jih poznam, izdajajo prav tako nežnega lirika kot tudi upornika in borbenega duha. Vendar se mi zdi, da mehka lirika prevladuje. — Popelje naju v arhiv in v sobico,, kjer deluje. Slednja ne more zatajiti malce boemskega duha kar priča, da je tudi partizan Miha ostal zvest tradiciji
naših lirikov in ustvarjalcev, večnih popotnikov in nemirnih duhov. Takoj sva si domača.
S Koroškega, kjer je deloval kot aktivist, je prišel v Beneški bataljon kot kulturnik k operativnemu štabu za zapadno Primorsko, Sodeloval je pri osvoboditvi Vidma, od koder je nadaljeval pot s svojim bataljonom skozi. Avče in Gorico v Trst. Sem sta prispela tudi Briški in Rezijski bataljon prav tako kot Beneški, sestavljena po večini iz Primorcev. V Trstu se je formiral Odred, ki je bil določen, da ostane kot del zavezniške vojske v coni A.
Ko so odhajali v pas, ki je bil od zaveznikov določen kot bivališče odreda, jih je kraško ljudstvo povsod pozdravljalo z nepopisnim navdušenjem. Po vseh hišah so bila napisana gesla in parole, ki so pričale o ljubezni kraškega ljudstva do JA-osvobo-ditcljice Primorske. In kakor je ljudstvo stiskalo pesti in ustnice, da bi zadrževalo pi'eglasno ihtenje, koder je odhajala vojska iz cone A v cono B tako je ljudstvo povsod z vriskajočim navdušenjem pozdravljalo borce Odreda, ki so osta': na .tem koščku naše zemlje. In ta ljubezen ljudstva do njegove vojske se je odslej skozi vse leto manifestirala sleherni dan. Slehernemu izmed bataljonov Odreda je bilo darovanih po več zastav, skrbno izvezenih od ljubečih rok naših žena. AFŽ iz Trsta je za Božič obdarovala borce Odreda z 8000 darovi. Iz Brd je ljudstvo darovalo Odredu preko 3000 kg češenj. Nabrežine! so poklonili Odredu krasno ploščo iz na-brežinskega marmorja, Darovi prihajajo iz Tržiča, iz Mirne in iz vseh okoliških vasi
Sleherno nedeljo prihiti k Odredu ljudstvo iz najrazličnejših naših krajev na obisk. Nikoli ne manjkajo vrli Garibaldinci iz Tržiča, tovariši v ognju in borbi. Ljudstvo iz Trsta in Gorice je pri Odredu stalen gost. Borci Odreda so vabljeni na prireditve in veselice po vseh okoliških vaseh Pa saj jim tudi pomagajo pri popravljanju cest. pri obdelovanju njiv in jim posojajo svojo zaprego. V zameno jim naše žene pere,jo. likajo in šivajo obleke in perilo. Vsi so kakor ena sama velika družina.
Na obisk pa prihajajo k Odredu tudi visoki predstavniki jugoslovanskih in zavezniških oblasti. Od jugoslovanskih so bili n. pr. med drugimi na obisku tudi generali Drapčevič, Kveder in Lekič. Od zavezniških pa maršal Aleksander ter generala Ilavding in Morgan. Tudi laburistični poslanci so prišli na ogled k Odredu. O vseh teh obiskih domačinov irj tujih predstavnikov kakor tudi o slavjih in udeležbah Odreda pri ljudskih prireditvah pričajo štcvilpe
'o|avl3‘ene
fotogiafije. ki so delóT*|vllene v povečavi po stenah čitalnice in M''ani v ostalem arhiv Odreda.
Delovni
Borci Odreda vstaja *’ a''i zjutraj in imajo nato četrt ure fizkultuf ' Dh 7 m.j zajtrkujejo,
nakar gredo na jutra"
Odreda
U uri kosijo.
Po kosilu so prosti, lfVI- se učijo in posvečajo svoj čas svajrlm opravilom nakar sledijo politične, tcoiT'1 kulturno-prosvetne ure, ki trajajo do večf Veeerji imaj0 odmor, pogovarjajo se z vftš Ovijajo, pojejo do 82.30, ko je čas. da gi'T Vsak izmed bataljoiC.'Umeščeni po vaseh ok>'og Opatjega sela f;10 .fita'nico in svojo knjižnico. Prejemajo lln)rni.1'e' mesečnike in naše časopisje in so «r^a,atliih doma in po svetu zelo dobro obvel [®“ei'na četa ima svoj Sten-čas. Odred izdaja vJ Milton in ima svoj pevski zbor ki šteje j, Pevcev ki jih poznamo iz tržaškega B*1 ,nai»tapnjò vsako sredo. Nastopili so s svoj, Hmom tudi v Ljubljani in dosegli lep " J11' svr>ie nogometno moštvo ima naš Odrflj po Primorski in Furlaniji z domačimi 11, 'm' društvi.
Kulturno življenje $ JVj*' s'cer ze'o živahno, o čemer sva se fflO	s lov. dopisni-
kom predvsem v arhi'' J*'.'Koliko ie tu člankov in reportaž, ki Pisali bprci Odreda, spominov na partizan«1 iz', na osvoboditev Trsta in ostale Prirnors' ta' ar]r)n nozorno.-tio je plf poslova kateri je ^ ' ena.
Tov. Miha naju po®^,lu s katerim naju je Odred bratsko poM ,8a Paše borce, ki so imeli čas počitka. Zapi®^7' njimi v prijeten tovariški pogovor, meli ^j,. SVa izvedela mimo kolektivne epopeje, ki1 ^skupno de'ežni za časa narodno osvO^ 'lac §a marsikatero osebno epopejo ki bi -c ^^’užNa. da nanišeš o njej roman. Ta štiri j ’e s,a na< nami kot kolektiv in sleherni i®1 !einv'h sinov doživela toliko, da bi te doživi ltja koma j cela . skladovnica knjig — skrfl1* '6tih borbo so se zgostila doživetja, ki ‘ Cer zaobjelo komaj nekaj stoletij.	• .
Z zavestjo, da sva-i'% nj!l:'5eni dopisn'kon čast obiskati Odred JA
bila prirejena tudi r> h bi'a posvečena posebn".'z ,'P'b Tov. Mih;» nnin	vS’^
vojske, sestavnega dela
- v.,, uupjsirivuii
’i tjudsf'81® pa,tizansk
VB> ki je' v zrno
Visok zavezniški obisk pri našem Òdredu v Opatjem selu. Maršal Alexander v spremstvu komandanta Odreda in njegovih oiicirjev vrši pregled naših borcev, ki so strumno postrojem za svojimi tanki. S temi tanki na čelu je naša nepremagljiva IV. Armada osvobodila na svojem legendarnem poletu Trst in vso Primorsko
r—rr-^-
Vojska in ljudstvo sta	2aljave> prazni
kov in svečanosti, vsefl*/ kra5k.la »kupno. Sli ka nam prikazuje Pr0V»>om ‘ vasl s Svetin Rešnjim Telesom pod b’b st ’ ob katerem ko raka jo naši borci kot/1 k ***■ Za procesij« vidimo ljudstvo in v0Msvei. kata v svečan zbranosti	^
Odlikovanje hrabrih in zaslužnih borcev Odreda JA v Opatjem selu. — Na sliki vidimo komandanta odreda, polkovnika tov. Benčiča, ko pripenja hrabremu borcu odlikovanje na prsi. Svečani trenutek sredi kraške vasi z zelenjem v ozadju nehoté simbolično prikazuje povezanost vojske z našim kmečkim delovnim ljudstvom
5
Bivši komandant slavne IV. Armade, ki je osvobodila Trst in Slovensko Primorje, na obisku pri Odredu v Opatjem selu. Slika nam prikazuje generallajtnan-ta Dapčeviča v družbi z oficirji JA in našega Odreda pri ogledu orožja Odreda. Resna vedrost sije z obrazov prekaljenih voditeljev naše hrabre JA.
jC#u«Xsi&i tednitk
Generalmajor Dušan Kveder odhaja za časa svojega obiska pri Odredu iz poslopja štaba ves nasmejan in z velikim šopom cvetja v roki med svoje borce in ljudstvo, ki ga je sprejemalo povsod z navdušenjem kot .predstavnika Jugoslovanske armade osvoboditeljice
govitem poletu pognala'z ngše žemlje 'fašističnega in nacističnega okupatorja ter osvobodila Trst in celo Primorsko, Odred, ki stoji po dogovoru kot naj-zapadnejši branik naših meja. ljubljen in spoštovan od ljudstva, med katerim živi in debije, sva se poslovila od ljubeznivega tovariša komisarja, od našega mladega pesnika tov. Mihe in vseh drugih tovarišev, ki so nama postregli s podatki in osebnimi spomini, iz katerih.se zrcali veličina in zgodovinska pomembnost dejanj naše slavne JA.
VI. B.
Naši borci pišejo
Nekaj odlomkov iz Biltena in Arhiva Odreda
BKT.I TOVARIŠICI
Nekoč sem hotel sneti ti skrivnost, prodiral v grozi v tvoje sem globine...
— Uničevalka ! klel sem poln bolečine in bal sem se, da ugrabiš mi mladost.
Sedaj postala si tovarišica in 'gleda te vsak dan naš bataljon, daruje tj najboljše iz kolon, samo da vstala naša bi pravicfi.. !
Iz zbirke »Mrtvi bataljon« — Miha
(1/, 3 — 4 številke »Biltena«, posvečene generalisitmi Stalinu)
PREMIK IZ ŠEMPOLAJA
Minevali so dnevi in meseci, čas je hitel z naglim korakom napre j, mi pa smo, v mali primorski vasici Šempolaju živeli z njegovim ljudstvom v tovariški in bratski ljubezni, slogi in veselju.
Nahajali smo se med onim ljudstvom, ki je žrtvovalo za časa težke in krvave narodno osvobodilne borbe svoje najboljše sinove na oltar domovine, ki je. toliko doprineslo za dosego današnje svobode, miru in blagostanja.
Toda končno je prišla ura, je prišel čas, ko smo morali zapustiti našo ljubo in drago ljudstvo; prišla je ura odhoda.
S solznimi očmi sta se poslavljala ljudstvo in vojska. Roke so se krčevito prožile in tiste poslovilne besede so se izgovarjale z milim in ljubeznivim glasom, ki pa je drhtel od žalosti. ,
Zapustili smo Šempolaj in njegovo ljudstvo, ki ga odslej ne bomo videvali več kot doslej vsak dan in se z njim pogovarjali, ki pa nam bo ostalo, to junaško ljudstvo za vekomaj v srcu, v naših mislih, v našem spominu. Njegova podoba nam bo stalno lebde'a pred očmi
Šempola,jskega l judstva se 'Bomb 'večno spominjah, nikoli in nikjer-ga ne homo pozabili. Ne* moremo ga pozabiti zaradi njegovih uslug in dobrih del, ki jih je storilo naši vojski, zaradi njegovega velikegadopi inosa, ki ga je dalo kakor vse ljudstvo Primorske
za časa težke in krvave borbe, ne bomo gà pozabili zato, ker je njegov plebiscit, njegovo geslo in njegova edina in na j večja želja — priključitev k materi FLRJ.
(Iz arhiva Odreda — V. M., borec II. bat,)
(Iz srbohrvaščine)
MIKLAVŽEV VEČER V ŠKRBINI
Zopet je po dolgih letih priromal v našo vas sv. Miklavž Otroci so se ga že dalje časa'veselili. Vedeli so, da mu bodo letos partizani dali prepustnico ker se ne bodo bali zanj, da bi ga Nemci-ali fašisti’ na poti ujeli in ga odpeljali celo kam daleč v internacijo. Mladina mu je pripravila lep sprejem in uprizorila lepo kulturno prireditev s pestrim pro- . gramom. Nastopali so pionirčki in odrasla m'adina 1 z igrami, vaški mešani pevski zbor in pevski zbor III. bataljona Odreda J. A., kateri že dalje časa biva ' v vasi.
Ko se je sv. Miklavž vsega nagledal in od srca' nasmejal posameznim točkam, je odgrnil svoj koš in začel deliti, darove, katerih so bili deležni poleg otrok tudi starejši in mnogi tovariši iz vojske.
Kot Miklavževo darilo je ob tej priliki darovala mladina škrbine III. bataljonu Odreda JA krasno izdelano sliko, delo neke umetnice iz Gorice. Slika predstavlja sv. Miklavža, ki deli darove za Jugoslavijo, držeč v roki obrise Koroške, Slovenskega Primorja in Istre V ozadju pa hudiča, ki nese v košu narodne izdajalce: Rupnika, Paveliča, škofa Rožmana, vse z verigo povezane. V splošnem slika predstavlja pravičnost — komu pripada Koroška in,Julijska krajina, ter narodne, izdajalce, katere ima pravico soditi tisti narod, nad katerim so zagrešili svoje zločine.
Slika je bila darovana skupno z darilom žena — ' antifašistk, ki so podarile bataljonu volnenega psička v znak vdanosti in zvestobe do naše vojske krajevni NOO je pokloni! bataljonu okoli 60 litrov'vina.
Tako je vas Škrbina skupno s svojo ljubljeno vojsko slavila prvega sv. Miklavža v svobodi.
F. F.
(iz Arhiva Odreda)
VESELJE IN HREPENENJE
Lepo in enakomerno je drsel avtomobil po gladki in asfaltirani cesti preko- bistre Soče, Le sem pa tja je še zaškripal, če je zazrl pred seboj nalabko se vzpenjajočo pot.
V	Ročinju se je avtomobil ustavil. Iz njega so stopili trije kapetani Jugoslovanske armade. Niso se še dobro razgledali okoli sebe, ko so bili obdani od kopice pionirjev in mladink iz Ročinja. Veselje se jim je bralo na obrazu, ko so imeli svoje narodne oficirje med seboj. Prijazno so jih povabili v svoj Mladinski - dom, kamoč so tov. kapetani radnml je odšli.
V	Mladinskem domu so se veselo razgovarjali,
•	. v - . .	' .	:	,'. ?'
medlem je 'prihajalo vedilo več mladine ib tiidi starejših žena Tovariši oficirji so odgovarjali na mnoga vjirašanj a, ki so" se večji del glasila: »Kdaj pride naša vojska — naši tovariši k nam za vedno?«
Kmalu; je zadonela'partizanska pesem, ki je zaobjela v navdušeno petje vso zbrano mladino. Bilo je petje hrepenenja' in 'spominov na partizane, — spominov na neustrašene Titove ' junake 's 'peterokrako rdečo zvezdo) za katere so toliko žrtvovali in katere bi tako radi imeli za vedno v svoji Sredini-Navdušena peseha se je razlegala po’Ročihju tudi potem, ko je mladina spremljala tovariše oficirje
do avtomobila, V svoji navdušenosti do Jugoslovanske armade so mladinke in pionirčki okrasili avtomobil s cvetlicami, da je bil videti kot grm v pomladnem cvetju.
Stisnili so si roke v slovo. Motor je zabrnel in avto je nalahno -odbrzel. Tovariši kapetani so se še enkrat ozrli. Videli so, kako jim mladina iz Ročinja maha z robci v zadnji pozdrav. Njih oči pa šo jim govorile — »Vrnite se zopet in čimprej med nas«1—;
F. F.
(iz Arhiva Odreda)
Naši borci za časa oddiha. Ne predajajo se puhloglavemu lenarenju, marveč z velikim zanimanjem prebirajo časopise in revije, dobro se zavedajoč, da pomenita znanje in izobrazba moč v borbi ljudstva za svobodo in za napredek. Na sliki jih vidimo, kako so si iz spalnice priredili čitalnico in učilnico, v kateri jim poteka prosti čas
Po trdem dnevnem delu, po vežbanju in učenju pride končno ludi za naše borce praznik in trenutek sproščenega oddiha. Na sliki vidimo naša borce, kako v lepem krogu strumni in pokončni, plešejo priljubljeni narodni ples, Titovo kolo
Fizkultura je sestavni del izobrazbe našega borca. Telesna prožnost se najbolje razvija v prijateljskem tekmovanju. Na sliki vidimo ekipo nogometašev našega Odreda, samih prekaljenih borcev, ki se zdaj pegostoma udejstvujejo v tovariških tekmah z moštvi od tu- in od onstran Soče
JCjudsfki tedni fi

pomari
VIKI BAUM Poslovenil FRAN ALBRECHT
Gang Ah-Tai se je rodil.v čolnu preživel mladost na reki, nato pa se pridružil nosačem, ki so prenašali gospodo Pii svojem delu pa ni dolgo vzdržal Napotil se je v veliko mesto postal član roparske tolpe in ujel bogatega bančnika /Ca odkupnino je zahteval da ga nastavi v svoji banki tei se tako povzpel v enega najvplivnejših mož na. Kitajskem. Poskrbel je za svojo izo brazbo, spremenil ime ter se poročil s hčerko odličnega gospoda v provinci.
Dobil je sina kateremu je bilo preroko-vano, da bo vodja tisočev Ko je bil sin d\e leti star. je Cang odpotoval v mesto oh morju, v Šanghaj
* - •
Čeprav je bilo v Šanghaju premnogo občudovanja vrednega, ni Čang tratil časa z občudovanjem. Bil je zadovoljen da so bile tu hiše. Iako velike med hišami, pa ladje, tako velike med ladjami, kot je bit on sam med možmi Poiskal je VVu Tsingove trgovske prijatelje, ki so ga uvedli spet pri svojih trgovskih prijateljih Našel je, da so (e banke tukaj v stvareh kjer je zaslužil on po deset tisoč in se imel za velikega, zaslužile po sto tisoč Šanghaj so hita odprta vrata skozi katera se je vlivat opij v deželo. Tujci se niso ozirali na ukaze: postave, ki so prihajale iz severne prestolnice, so jim bite deveta briga! Prav tako je šlo podtalno godrnjanje nezadovoljstva skozi kitajsko predmestje v Šanghaju, in Čang je prvič slišal, da so nekatere pokrajine odločeno, vreči gospostvo mandžuja s sebe. V neki čajnici se je dvignil mlad moški..ki je popil preveč rumenega riževega vina in imel govor. »Kako dolgo bomo še begali po svetu z dolgimi čopi kakor zaznamovani sužnji ali bivoli, ki jim je njihov gospodar vžgal posebno znamenje? Tuji zatiralci so nam ukazali io v znamenje podjarmljenja in mi ubogamo kakor ovce. Kila na Kitajčevi glavi je kakor znamenje suženj mandžujev. Kdo vlada Osrednje cesarstvo? Stari tiger? Sklopljene! v palači v Pekingu, mandarini, ki nam pijejo mozeg iz kosti, da se debele in lenuharijo. Kdaj se boš vzbudila, o Kina. in se otresla
jem ogromnem prsnem košu in si mislil: močnejši sem kot Veliki Dim Preden se je vrnil v mesto ob Zahodnem jezeru, je priključil svojo banko bankam, ki so se združite, da bi vzele trgovino z opijem v svoje roke in si nabavil zaboj z dvanajstimi steklenicami whiskyja, vroče pijače tujcev, ki mu je bila fiosebno po godu.
Obisk v Šanghaju mu je tako zelo ugajal, da je po smrti svojega družabnika, gospoda \Vu Tsinga. preložil svojo banko v Šanghaj in naložil tam veliko denarja v zemljišča. Kakor je že piej videl, je cena opiju res poskočila v oblačne višine in tako je zaslužil zase, pa tudi za svoje kliente. Videl je, kako se je mesto protezalo in raztezalo kakor mlada žival, ki hoče rasti, in vohal je denar v nezazidanem, goleni svetu. Kmalu je prišlo tako, da je Čang zaslužil, česarkoli se je dotaknil. Revolucija ga je našla na pravi strani, ker jo je videl, kako je prihajala. Tuje delnice, ki jili ; nakupil, so poskočile. Kmalu je bil udeležen pri vsem, karkoli je bilo v Šanghaju dobiti, in njegov denar je delal na več mestih hkrati. Njegovi so bili hoteli v središču tujega mesta pa koče v predmestjih, kjer so stanovali kuliji. Imel je delnice za bombaž, pa železniške delnice in bil prvi
verig?«
Čang se je ves osupel potipal po svoji dolgi, gladki kiti, na katero je bil zmerom tako ponosen. Človek se v tem mestu nauči novih stvari, je začudeno pomislil. Starejši človek s krivimi učenjaškimi ramami je dejal polglasno in njegov glas je zvenel razumno po velikih besedah, s katerimi se je usl il oni fant: »Konfucij je učil: Dober mož si v službi svojega vladarja zmerom prizadeva, da pokaže v navzočnosti svojega, gospodarja skrajno zvestobo in premišljuje v svojem prostem času, kako popraviti napake, ki jih je morda zagrešil njegov gospodar.« Mladi človek je še enkrat skočil na noge. »Konfucij ni poznal naših oblasti,« je zakričal. »On ni učil. naj se pokorimo tatovom in izžemalcern. ki nam razbijajo naše skodele z rižem. Učil je: Upiral se krivemu povelju!« Glas se mu je od razburjenosti pre-vrget in iz kola je nekdo zakikirikal kakor kikiri kajo nespretni, mladi petelini, nekdo je zaklical: »Brez kit se nam bodo smejali kakor cuckom brez repov,« in vse se je sprostilo v krohot.
Drugo jutro si je kupil Čang časnikov, kitajskih kakor tudi angleških, in čez tri dni je že nekaj umel o delnicah in branju kurzov. Vedel je tudi, da eleganten človek v mestu ne zavezuje 'hlač na gležnjih in da se nosijo suknje brez rokavov. Šel je v brivnico, kakršne še svoj živ dan ni videl, plačal s srebrom namesto z bakrom in še čez nekaj dni dišal kakor kakšna cipica. Imel je veliko veselja v mestu, s prijatelji in gostijami, z jedjo in pijačo, s sing-song-dckleti pa z vožnjami v odprtih kočijah, ki sta jih vlekla po dva ponija. Videl je toliko novotarij v teh dneh, da se ni čudil, ko so mu tujci pripovedovali. da se dobe vozovi, ki se sami vlečejo in da lete ljudje v novodobnih rikšah v nebesa in spet živi pridejo na zemljo.
Ker je imel toliko opraviti z opijem, bi rad vedel, kakšna je reč s tem zemskim dimom, ki je tolikim ljudem dražji od jedi in ljubezenskega objema. 'A enim svojih novih prijateljev jo obiskal opijsko krčmo, vdihaval vase sladkobni duh, ki je tenak in nežen ležal nad vsemi strehami in cestami te dežele, ko da sò se ga nasesale vse hiše. ki pa je bil tukaj tako gost, da bi ga bilo skoraj mogoče prijeti. Legel je na klop in oprl glavo na trdi valj za tilnik ter gledal ličnega mladeniča, ki mu je pražil opij. Dvakrat je potegnil iz pipe, si jo dal spet nabasati, posesal, dal nabasati; dišalo ni ne dobro ne slabo, in čakal je čara, ki bi se dogodil. A nič se ni zgodilo in po peli pipi je bil Čang še prav tako trezen kot prej. Ni postal ne razborit in razburjen kot marsikdo, ne zaspan kol drugi. Opij ga ni napravil ne modrijana ne pijanega,, marveč ga je pustil, kakršen je bil zmerom: vesel, silen orjak. Vstal je, sunil rpizo z opijsko svetilko v stran, dal fantu nekaj novcev in glasno smejoč: se odšel. Doma se je potrkal po svo-
človek, ki si je oskrbel tak avto kot tujci. Bil je udeležen pri neki družbi, ki je posojala rikše, pa pri prvih kinematografskih palačah in pri kitajskem gledališču v ulici Edvarda VII in pri števlnih borde-lih, kitajskih, koreanskih. japonskih in mednarodnih. Največ pa je zaslužil B. G., kot so ga v Šanghaju že imenovali, pri državljanskih vojnah, pri podjetjih generalov in vojnih gospodov ter pri borbah pokrajin med seboj. Nekaj teh vojnih gospodov je bilo njegovih prijateljev, pil je z njimi, jim prirejal gostije, pri katerih so jim stregla in iih zabavala dekleta. Prodajal jim je orožje in strelivo, zaslužil pri tem, jim posoja! proti visokim obrestim denar, da so plačali kupljeno, za to pa so mu zastavljali davke, ki so jih izžemali iz svojih okrajev. Čang jun jp pomagal izumljati davke. Mislil je pri lem samo na najpreprostejše stvari, ki se dogajajo v življenju slednjega človeka. Rojstvo, poroka, smrt, Z denarjem, ki ga je zaslužil z davki na kisle, je kupil vladi prvo letalo.
Bil je svojim prijateljem dober prijatelj in svojim sovražnikom trd sovrag. Utegnil je po osem in štirideset ur spati in po osem in štirideset ur bedeli, moge! spraviti slednjega možaka pri pijači pod mizo, nato pa iti in izvesti nadvse zamotano kalkulacijo. Govoril je dobro angleški in francoski in dovolj razumel ruski. Pošiljal in prejemal je obito dal-ov. ogromne, težke srebrne pladnje s proslavljajočimi ga , napisi in na. katerih so še viseli listki s ceno. Ko su je neki list napadel, ga je kupil in razbil grešnim urednikom njih sklede z rižem. Odsihmal so ga nazivali listi dobrotnika Kitajske. Imel ie denar, imel je silo imel je moč.
V tem silnem in nasilnem življenju pa je bilo neko votlo in boleče mesto: To je bil Čang A utsing. sin. Edinec — kajti ne s svojo ženo ne z vsemi svojimi priležnicami ni mogel zaploditi ta 'orjak še druaega otroka. Med tem, ko je opravljal Čang v Šanghaju svoje posle, potoval po deželi zdaj v Kanton, ktor so vladali revolucionarji, zdaj v Peking, kjer je vladal vojni gospod za vojnim gospodom in kjer so ustoličili od časa do časa celo kakšnega češnja: med tem. ko je njegovo življenje oklepa'o čedalje večji krog, je ostala hiša ob Zahodnem jezeru skoraj nedotaknjena in nespremenjena. Za črnimi, dvokrilni-mi vrati so se raztezala dvorišča in dvorci, živela družina, delali posli in sužnje, gorelo kadilo pred dedno ploščo, odcvetala Liliena. Yutsing pa, ki je prišel na svet z zobom v ustih, ni postal mož. ki si ga je želel njegov oče. Ni bil rojen na reki, marveč v svileni postelji, in čim starejši je bil, tern podob-nejši je postajal svojemu mandarinskemu dedu. Težko je dobil zobe in kot otrok je pretrpel veliko bolezni,
(Še nadaljuje.)
KULTURA
Simboli v delih
■ fankaria Ob sedemdesetletnici I. IsUllltul |(1 pisateljevega roisfva
Kurent, norčavi bog staro- malomeščanskega okusa, ki je davne ljudske pripovedke, je po- prevladoval v našem slovstvu ob stal pri Cankarju simbol umetni- nastopu Ivana Cankarja, pa žal ka, ki trga krinke z obrazov na- tudi še pozneje, šib ljudi in odkriva tragično po- Seveda ni bila umetnost Ivanu dobo našega narodnega značaja, Cankarju nikoli sama sebi nn-kolebajočega v breznu nasprotij men. Ivan Cankar se tudi kot. plod brezumnega veseljaštva do satelj bori predvsem za nove živ
skrajnega malodušja pa od otopele predanosti v usodo do zanesenjaškega upanja in vere. Komajda iz katere pisateljeve knjige diha toliko žalosti in obupa, a prav tako nikjer ne zasledimo večjega upanja in Silnejše ljubezni do domovine, ljubezni, ki je narekovala Kurentu besede popolne vdanosti in zvestobe: »Zemlja, zemljica, mati! Če nimaš kruha, daj mi kamen; še ob kamnu bom prepeval!«
Prav tako kakor simbole o domovini je Cankar rad iskal prispodob za svet umetnosti in lepote. Najizrazitejši in najlepši simbol za to je ustvaril v »Lepi Vidi« Lepa Vida je simbol hrepenenja, hrepenenja za lepoto, za srečo, za ljubeznijo, za vsem. kar je nedosegljivo in daljno, a vendar sveti v naše življenje kakor luč v temo. »Vse to hrepenenje, ki gloje v srcu, je hrepenenje po večnosti«, pravi pisatelj na usta enega izmed »junakov« v tej dramatski pesnitvi. »Drugače ne more biti«, pravi zopet drugje, »ne sme l)iti: nekje je drugo življenje, kjerkoli; plemenitejše, večje, spoznanja polno življenje, nič podobno temu trudnemu, slepemu, zehajočemu umiranju, ki je zdaj naš delež Jaz verujem v to drugo življenje — odkod drugače hrepenenje po njem, po smrti, po osvobojenju iz te žalostne ječe!« Kraj, po katerem hrepeni Ivan Cankar, je dežela Lepe Vide., to je dežela čistega človečanstva, ki se mu slednjič odkrije tudi kot najgloblji, zadnji smisel umetnosti. Zato je tudi zanjo iskal svojskih simbolov. Umetnost mu ni le roža čudotvorna, ampak tudi bela krizantema, cvet narodove kulture. Knjiga o iteti krizantemi je zgodba in razprava o slovenski umetnosti. Ivan Cankar vidi, kako umetnost v malomeščanskem okolju njegovega časa no uživa priznanja, kakor zasluži Kljub temu trdno veruje v lepšo bodočnost. Takole je zapisal: »Trdna je moja vera. da napoči zarja ti-■stega dne, ko naša kultura ne bo več krizantema siromakova, temveč bogastvo bogatega, že slutim zarjo tistega dne. sluti jo vso mojo najgloblje in najčistejše hrepenenje. Ne, ne hrepenenje samo! Mojo delo jo slulnja zarjo, vsaka moja boseda, in vse moje življenje. Žo slišim dleto, ki kleše granitni temoli novi zgradbi ..« Zaradi to vere v zmago um'tuosti pa se loteva vprašanja tudi tako da pokaže njene negativlle simbole. Tako jo v »Krpanovi kobili« in drugih po'emičnih spisih kar naravnost obračunaval s tistimi, kateri so umetnost, ki naj odkriva dobro in zlo v človeku in ga tako osvobaja kaosa njegove narave, ponižali na stopnjo cirkusa in varieteja, ki naj služit-i lo zabavi malomeščana in filistra. ati pa so ji predpisovali, naj služi tej ati orii koristi vsakdanjega življenja. Prav ta boj za duhovno, estetske in etično v.-«' note. skratka boj za pravo umetnost, je za Ivana Cankarja nadvse značilen. Nazorno je upodobil ta boj v simbolih .lacinie in Krpanove kobile; prva podoba predstavlja neodvisno, čisto umetnost, ki raste iz človekovega hrepenenja, trpljenja in ljubezni; druga pa je prispodoba
Ijenjske ideale, za boljšega in čistejšega človeka ter za pravičnejše moralne in socialne odnose med ljudmi. To smo videli že iz mnogih do sedaj omenjenih simbolov. Močno pa se vidi to zlasti v tako imenovanih socialnih s i m boli h.
Med njimi jo ena najznačilnejših podob k 1 a n e c s i r o m a k o v. Tako je naslov enemu poglavju v povesti »Na klancu«, ki je po besedah Izidorja Cankarja »opis propale družine, propale ulice, pro-palega. naroda« in kot tak »mogočna simbolična slika« Lojze je »gledal in klanec se je čudovito širil prod njegovimi očmi — od vzhoda do zahoda so je razprostiral, od juga do severa, holmi so se razmeknili. Klanec siromakov je bila vsa prostrana pokrajina pred njim. po' vsej prostrani pokrajini so hodili ponižno sključeni, vdani siromaki, ki jim jo bilo sovraštvo v srcu in ki so bili v srcu siromaki, če so se veselo smejali in če so imeli rdeče obraze in pošteno obleko. Neizmeren klanec siromakov je bil prod ni.m in narod hlapcev je stanoval na klancu«. — »Vse slovensko življenje je en sam k'anee siromakov, ki mu ni konca ne v času ne v prostoru. Vse so izpreminja, le klanec siromakov se ne izpreminja: eni umirajo, drugi prihajajo in povest se vrši dalje brez kraja.« Povest »Na k'ancti« jo tako eden najtemnejših Cankarjevih simbolov
Simbol narodne in soci a 1 n e s t i s k e je nadalje »Hlapec Jernej«. To je podoba slovenske zgodovine, a hkrati poosebljenje splošnega socialnega boja za pravico V tem prenesenem pomenu je treba razumeti povest o tem zvestem Sitarjevem hlapcu, ki je zaman trkal na toliko vrat, hoteč si priboriti pravico, dokler si je ni poiskal sam Zažgal je hišo svojega gospodarja in ta požar je zopet samo — simbol, namreč prispodoba socialnega prevrata Pisatelj je — po lastni izjavi — »namenoma stisnil ta ogenj na kratki dve struni, da t>i naši zi-iavi ljudje ne pasli pogledov na špektaklju, ampak enkrat čutili idejo, se upognili pred simbolom kakor pod kvadrom« (Civkarjev zbornik, sir.
Ponekod Ivan Cankar že z nu-sltivom opozaria bralca, da mora njegove zgodbe opise in ljudi pojmovali v pr nesenem. simboličnem pomenu Najjasneje «e to vidi iz njegove zadnle knjige, ki ima nas'ov »Podobe iz sanj«. Nekaj simbolov iz le knjigo, zlasti iz Uvoda, smo že omenili. V nji prevladujejo podobe zla, ki ga je povzročila prejšnja svetovna vojska. vendar pa se takim simbolom, kakor ie na primei »Gospod stotnik« to je poijoba uničujoče smrti — postavljajo nasproti podobe silne vere in velikega upanja v vstajenje, tako v »Kostanju posebne sorte«, »Nedelji« in drugod. Posebej naj omenimo Še simbol Petra Klepca, ki je pri Cankarju dobil na lobe-podobo, kakor jo ima ta simbol v naši narodni pripovedki. Tam je Pel er Klepec simbol moči; pri Cankarju pa je postal simbol šibkosti in pasivnosti. Peter Klepec, ki je nekoč izruval «taro tepko in z njo pre-(Nadaljevanje na 7. strani),
mlatil tovariše, pozneje ni vedel kam s svojo močjo; živel je na-. dalje miren, tih in vdan, kakor je bil pač vajen; zvesto je ubogal gospodarja, gonil njegovo govedo na pašo ter služil tovarišem Peter Klepec je tako podoba našega značaja, naše pasivnosti. Zato se nè smemo čuditi, če pravi pisatelj na koncu: »Zdi se mi. da sem ga zadnjič srečal. Petra Klepca: pogledal sem ga in sam ne vem. kako se mi je storilo: Razjokal sem se od žalosti in sramu.« Te besede so nam dokaz, d a tak Peter Klepec ni bil Cankarjev ideal; slikal nam je podobo n a r o b e -junaka edinole z a t o. d a b i z d r a m i 1 v n a s s p e č o silo samozavesti, poguma in junaštva. Bil je tako idejni predhodnik n a r odri o - o s v o b o d i 1 n e borbe, ki j e iznova odkrila podobo prvotnega Petra Klepca v našem ljudstvu.
Značilen Cankarjev simbol je tudi Kralj M a t j a ž, značilen zato. ker je Ivan Cankar v njem našo ljudsko pripovedko i n naš narodni simbol dvignil v simbol č 1 o v e č a n s t v a. Carstvo kralja Matjaža — to je zanj pobratimstvo narodov zem-
lje, vse ljubezni raj, kakor je rekel Pregelj. »Zbrali so se bili od vseli strani in krajev tega sveta: Kolikor je na r‘o d o v zemlja rodila, vsi so bili tam, so čakali v taboru kralja Matjaža ure oznanjenja. Nisem videl samo belih obrazov, temveč tudi rumene, bronastorjave in čisto črne.« In vojščak kralja Matjaža — »to je bil človek, bičan in oropan. ponižan in osramočen od krivice.«
Podobnih simbolov bi ' seveda lahko našteli nič koliko, saj je Ivan Cankar slej ko prej segal po prispodobah, pa najsi je prikazoval življenje psihološke ali sociološke narave, to se pravi dejstva notranje, ali zunanje resničnosti. Luč neko nadzemske, poveličane lepote obseva pri njem celo postave, ki so sicer docela realne in zajele iz resničnega življenja: mater, ki jo je tolikokrat opisoval (»Na klancu«), zapuščene o-trokc (Hiša Marije Pomočnice), delavce in druge predstavnike »ponižanih in razžaljenih« (Za križem. Grešnik Lenart. Martin-Kačur itd.), katere je kot resničen vernik enakosti in bratstva ter kot, glasnik človečanske pravičnosti najrajši izbiral za svoje junake oziroma modele.

Mladinci, CHafic Knjige !
Kakor je bilo že objavljeno, je mesto Trst. Mestni Odbor Mladi-lavni Odbor ZAMIK organiziral ne ulica Macchiavelli štr. 13. Gorica Mestni Odbor »Ljudski dom«.
; ..... .......ii... *	Zn mladino, ki ic organizirana v
\se te razne knjige boste lahko ZAMIK je cena znižana za H0f(.
Glavni Odbor ZAMIK organiziral nabavo slovenskih knjig:	1-po-
ševnih poučnih, pesmaric itd.
kupili če jih naročite preko vaših okrajnih odborov ZAMIK, za
Knjige so naslednje:
Nikolaj Ostrovski: KAKO SE IK KALILO IKKLO, ena od najbolj priljubljenih knjig sovjetske mladine ’	175 broš. 120
2Ž5 vez. 150
Kononov: ZGODBE O LENINU, v tej knjigi nam pisatelj zanimivo prikazuje dogodke iz Leninovega življenja.
Knjiga je opremljena s slikami.	75 broš.
125 vez.
Ribičič: UDARNIKI, knjiga zn pionirje	45
Jakovi je v: ZGODBE IZ M 01 EGA ŽIVLIENIA, v tej knjigi se seznanimo z življenjem in delom lakovljeva, najslavnejšega konstruktorja avionov	125	vez.
75 broš.
Hjin: PRIRODA IN LIUDJR. izredno zanimiva knjiga ki nam tolmači, kako ljudje v Sovjetski zvezi obvladujejo-prirodne sile in izpreminjajo naravo	225	vez.
Lenin: VELIKA POBUDA	140	vez.
Anton lugoič: MLADI AKTIVISTI, mladinska igra v treh dejanjih, ki nam prikazuje borbo naše mladine v času okupacije	50
Boris Gorbatov: MLADOST OČETOV, igra v pelili slikah iz časa državljanske vojne v Rusiji	10
Peter Pevec: KORAKI V SVOBODO, zbirka pesmi iz časa* osvobodilne borbe
60
85
30
85
(50
150
95
Kajuh: PESMI
KOMSOMOL V DOMOVINSKI VOIN1 I V Sergov: ZNANOST IN PRAZ NOVERI E	25
IIMUR IN NIEGOVA ŽENA, je izredno lepa in preprosta knjiga o življenju sovjetsk e mladine v kateri SO zelo zanimivo opisane dogodivščine pionuskega komandanta Timurja in njegovih tovarišev.
O DELU KOMSO.MOLA NA VASI ja knjižica ki bi jo moral proučiti vsak mladinski ak tivist.	*	j5
R. A. Keller: KAKO JE NASTALO ŽIVLJEM E N\ ZKMLJI	* j0
Iv. Sergejev: NENAVADNI NEBESNI	POJAVI	05
NOVA POT FIZKULTUHE	*)
Lonov: VDOB, eno najlepših dramskih del iz velike domovinske vojne sovjetskega ljudstva	75
A. Pogorelskij: CRNA KOKOŠKA — ruska pravljica o dečku Aljoši	J 95
Janez Vidic — Albert Širok: PIONIRSKA SLIKANICA " vsebuje vrsto pesmi in slike v barvah	80
z G- KONGRESA MLADINE JUGOSLAVIJE, o Kongresu. ki ga je intela jugoslovanska mladina" v času narodne osvobodilne vojne v Drvaru	4«
Makso Pirnik: V NOVE ZARJE, pesmi z notami za otroške mladinske zbore	50
Naslednjih knjig začasno nimamo, pač pa jih lahko naročile, ker jih kmalu dobimo:
PESMI NA Šil I BORCEV, zbirka pesmi iz časa narodno osvobodilne borbe, v dveh zvezkih, cena vsakemu zvezku	40
Oton Župančič: ZIMZELEN POD SNEGOM, najnovej-** zbirka prsmi našega naj verjela pesnika'	110
MLADI ODER zbirka igric z ilustracijami	40
MLADA PESEM, mladinske pesmi iz naše osvobodil-he borijo za pevske zbore	50
60 broš. 90 vez. 10
45
60
10
15
17
20
17
15
75
25
GOSPODARSTVO
KAJ JE BISTVO ZADRUG
■ Kaj pa je bistvo zadruge?
Kaj jc pomen in namen zadružništva?
Z ozirom na močan zadružni pokret je potrebno, da smo si v tem vprašanju na jasnem.
Pojem »zadruga« izražajo Italijani z besedo »cooperativa«, zadružništvo pa »cooperazione«.
Smiselno je naš izraz »zadruga« najgloblji in najbogatejši, ker o-značuje skrb za sočloveka, enako-vrednost in enakopravnost v čemur se očituje resnična demokracija. Naše zadruge so že starega izvora in segajo v sivo preteklost (nad 1000 let nazaj). Za takratno dobo so predstavljale višek organiziranega sožitja in enakopravnost v gospodarskem, socialnem, j političnem in kulturnem pogledu. Dovolj, če podčrtamo samo to resnico:
V tej socialni organizaciji — krvni zadrugi ni bilo gospodov, niti hlapcev. Ali: delo, jelo in pilo. stanovanje in obleka, ugodja in težave, pomanjkanje in obilica — vse je bilo za vse enako!
To je bila posrečena socialna oblika, ki je modro izključila in onemogočila vsako zlorabo človeškega dostojanstva in medsebojno vezala in ut rja la krvno zvezo - pleme.
Zadruga naših praočetov je tore, imela točno odrejene naloge, mnogobrojne in važne. Samo od uje je zavisel njih biološki (življenjski) obstanek in razvoj; zadruge so vsebovale že po svoji prirodi tiste vrline, ki jih splošno označujemo z besedo morala. Njihovi običaji — poznejše postave — so bili zgovorna priča njihove visoko razvite morale.
Ce na podlagi navedenega opredelimo pójem današnje ali modelne zadruge, bomo rekli:
Gospodarska zadruga je 'skup nost nedoločenega števila članov zadrugarjev s spremenljivim številom poslovnih deležev, ki se je (namreč zadruge) vsak član udeležuje neposredno in ki ima namen pospeševati gospodarstvo članov s skupnim vršenjem poslov po načelu vzajemnosti.
ali:
zadruga je prostovoljno javno združenje v obliki skupnega go-" spodamtva. ki ima namen ščititi interese dela.
ali:
zadruga je pomoč (poedinča. skupnosti) za samopomoč (da mu skupnost pomaga).
Bahor Karel: PESEM SLOVANSKE MLADINE, bi besedilo borbene mladinske pesmi
note
ali:
zadruga pomeni pravična ceno.
V tej navidezno skromni opredelitvi je označen ves pomen zadruge. Pravična cena v nagradi za storjeno delo in pri nabavi dobrin (blaga) —- in osnovni socialni problem bi bil rešen, odstranjena bi bila beda in gorje, bolezen in smrt. prepiri med socialnimi skupinami in narodi. Bistveno potezo zadruge so:
1.	Medsebojno sodelovanje ali vzajemna pomoč.
2.	Nedoločeno število članov in spremenljivo število deležev.
3.	Neposredna udeležba članov pri delu zadruge.
S tem se zadruga loči od kapitalistične akcijske (delniške) družbe, ki daje prednost kapitalu (delnici ali akciji) in kjer je delničar posredno udeležen.
Poznamo vsakovrstne zadruge ki jih ločimo v troje skupin:
a)	produktivne
b)	konsumne
c)	kreditne.
Produktivne (proizvajalne) so kmetijskega in obrtnega značaja.
Kmetijske: živinorejske, sadjarske. vinarske itd	,
Obrtniške:	čevljarske, usnjar-
ske itd.
Konsumne:	nabavno-prodajne.
Poleg teh imamo še kreditne, kmetijsko-strojne, obnovitvene in druge zadruge.
V	gospodarskem procesu se da vse pretvoriti v zadruge.
Tako more zadružništvo poseči preko- gospodarskega območja v socialno, politično in kulturno življenje. Obsežni pojem »zadružništvo« se oslanja predvsem na gospodarske zadruge ki predstavljajo našo prvobitno življenjsko nujnost in se nato postopno širi čez vse naše javno udejstvovanje.
IV
V	boljše razumevanje naj na tem mestu podčrtamo, da zadrugo nišo morda domislek, volja ali celo kaprica poedinca, ampak predstavljajo socialno 'nujnost.
Kadarkoli je šlo za obrambo, so se vsi ogroženi skupno branili, oziroma so kako akcijo, n. pr. lov na večje živali, iskanje hrane in življenjskega prostora itd. vršili skupno. Vsi ti skupni napori predstavljajo stvarnost, ker se vrše zaradi neke nujnosti ki jo terja življenje samo. Pozneje — pred par tisoč leti in manj — je bilo tako skupno delo obvezno
l*o je bila doba socialne enot-iiosti (nediferenc.iranja) ker so bili vsi člani skupnosti pri nekih Telili življenjsko enako zainteresirani.
Ge se izražamo zadružno, bomo rekli: To je bila doba pridobit-
nega integralnega zadružništva (n. pr. prej omenjene staroslovanske krvne zadruge).
Kasneje se je moralo zadružništvo prilagoditi pogojem voje skupine. Najpoglavitnejše spremembe so bile v pogojih, ki so jih izzvale vedno nove diferencirane skupine Razlika poklica in interesa je povzročala vsestransko razliko. V novih skupinah je zadružništvo dobilo izrazitega pobornika v gospodarsko oslabelih plasteh. V tej novi periodi — zlasti v modernem kapitalizmu — je našlo nov. širok, dotlej nepoznan teren. Šibki so bili po samem družabnem redu primorani k združevanju.
Tako j« to družbeno diferenciranje ustvarilo nove oblike zadružništva, a vedno z enim in istim namenom: popraviti ekonomski položaj šibkih. Ker pa je vsaka skupina imela svojo posebno gospodarsko smer, se je, nul-ravno tudi združena okrepitev šibkih vršila za vsako socialno skupino posebej: za delavstvo zase, za kmetstvo zase, za obrtništvo zase itd Pri tem se ni nobena zadružna oblika ozirala na interese ostalih zadružnih skupin, nikdo ni deloval za dobro članov ostalih skupin. Dogajalo se je, dogaja se in v kapitalističnem go-snodarskem redu se bo še daljo dopa'alo, da okrepitev šibkih ene socialne skunine pomeni gospodarsko poslabšanje druge.
Kmetijski nasveti
Vprašanje: Kako se iz vina odpravi duh po p'esnobi? (A M Okraj Milje).
Odgovor: Vino, ki ima močan duh po plesnobi, s,, da težko popraviti. Pripomoček kolikor koristi, je sledeč: Vino se pretoči v drugi sod le do polovice, vanj se vlije 1 liter dobrega finega olja in se zmeša dobro z vinom na ta način, da se sod valja sem ter tja. V sod se vlije še ostalo vino in se mu zopet primeša 1 liter olja ler se dobro zvalja ter potem, sod postavi na svoje mesto. Na I hi. vina se vzame 15 litra olja. Olje potegne smrdljivi duh nase in se zbere na vrhu vina Olje se spravi iz vina z natego (črevom). Drugi pripomoček je gorčična moka (farina di sena pel 15 50 gr. na. hi vina Manj dišeče vino se popravi s pretakanjem v zdrav sod in ■/. uporabo žoliee (gelatina). Nikdar ne smemo mešati /girava vina s plesnivimi, ker hi se gotovo še ta pokvarila
Vprašanje: Ker je sedaj p'eme-nenje svinj prj nas končano, nameravam merjasca pitati in potem zaklati. Ali naj dam prej merjasca rezati, oziroma, kaj naj storim da bo meso okusnejše?
Odgovor: Starega nurjasen rezati je opasno delo, katero se ne more prepustiti navadnim reza-čem; izvršiti ga more le strokovnjak. Ker je nevarnost velika na-pram koristi, katera se z rezanjem doseže. Vam priporočam, da jo opustite ter merjasca pitate kakor druge prašiče, ker posebnega načina za pitanje merjascev ni.
Vprašanje: Tudi-pri nas trdijo kmetovalci, da je dobro pustiti semenski ječmen za pomladno'setev na mrazu, da pozebe, češ da potem bolje ozeleni. Ali je -kaj resnice na tem?
Odgovor: Res je tako, kajti izkušnje so pokazale, da rastline iz pozebiega semena hitreje ozelene in se hitreje razvijajo. Posebno
velja to tudi o lanu, ki izdatno poprej dozori, če se seme pusti, da dobro pozebe.
Vprašanje: Moja goveja živina večkrat boleha na. zajedanju med parklji. Med parklji začne gniti in se včasih gnoj zaje globoko v podplate, žival prične šepati in stresati z nogo; sicer je in pije kakor j>o navadi, a je klavrna. Gnoj, ki se izteka, je smrdljiv. Zakaj se ta bolezen pojavi in na kak način se zdravi?
Odgovor: Bolezen se zelo rada pojavlja pri živini, ki stoji na goleni cementu, in sicer najraje na prvih nogah. Pojav se ne sme podcenjevati. ker se včasih zgodi, da zaradi tega izpadejo parklji. Bolezen ozdravimo na la način, da z ostrim rezilom govedu izrežemo parkelj do živega, kjer je vneto in potem zarezo s terpentinom zalijemo. Priporočljivo je potem zalivati vsaj še tri dni |io enkrat na dan tako da se kal gnitja popolnoma uniči. Potrebno je tudi, da tla. pod nogami obolele živine razkužimo z močno raztopine kreo-lina; učinkovito je tudi, če posu-ioš ta z živim apnom v prahu.
Vprašanje:	Kako	naj zdravim
jablano ki ima na deblu raka?
Odgovor: Rak jc zelo težko o-zdravljiva drevesna bolezen. Gu* cher, jako slavni sadjar priporoča t ale postopek : Rana se skrbno očisti in sicer se izrežejo vsi bolni deli. Po dolgem se narede čez rano z ostrim nožem zareze ki spodaj in zgoraj segajo kakih 20 cm čez rano. Teh zarez se naredi 2 do 5. kar zavisi od širine rane. Zareze naj bodo enako oddaljene druga ori druge. Izrezane rane mladega drevja je treba namazati z zmesjo i/. ilovice, kravjaka in presejanega lesnega pepela rane na starem drevju pa z vročim katranom. Ge pa drevo že preveč boleha na tej bolezni ni druge pomoči, kot da se ga poseka in popolnoma sežge; na ta način se prepreči okuženje še zdravega drevja.
Dr, Kr. Jurišcvič '
ŽENSKI KOTIČEK
Praktični nasveti
Kako pripravimo zelenjavo?
Če imamo zelenjavo na ('.imačern \ i'tu. tedaj jo naberemo šele preden, jo damo kuhati. Prezgodaj nabrana zelenjava( ; Ji morda celo dan ali dva prej, izgubi zelo veliko na svoji hranilni vi odnesti, pi ludi okusna ni več tako. Tudi ni prav, da zelenjavo pred uporabo namakamo, kajti tudi v tem primeru izgubi svojo vrednost. Zelenjavo dobro očistimo in operemo ter jo denemo v cedilnik Po kratkem času ko se 'je mokra osvežila c damo kuhati. Če so zunanji listi pretrdi, da b: jih pripravili kot prikuho tedaj jih uporabimo za zelenjavno juho. Trdi zeleni zunanji listi vsebujejo več hranilnih snovi kakor središčni.
Zelenjavo ne smemo dolgo kuhati, ker se pri tem uničijo vitamini. Zato moramo kuhati zelenjavo v prav malo vode, nikoli pa ne sme zelenjava v vodi plavati! Vodo najprej dobro segrejmo potem pa'položimo vanjo zelenjavo, malo posolimo in dobro pokrijemo, da nam ne uhaja para. Čez dobrih 15 minut je zelenjava kuhana. Špinačo očistimo, operemo in mokro položimo v lonec, ne da bi dodali vode, V nekaj minutah je špinača kuhana če smo jo nekajkrat deliro obrnili.
Po navadi otroci nimajo radi špinače, čeprav jim je tako ze'o potrebna. Poizkusite jo pripraviti takole: V ponvi raztopimo (ne razbelimo) košček surovega masla, ali kake druge maščobo dodamo žličko bele moke, naglo premešamo zalijemo z mlekom, nakar dodamo dobro sesekljano špinačo in še malo pokuhamo Pri takem postopku je treba paziti da se moka ne zarumeni. Tako špinačo dajemo lahko prav majhnim otrokom, ker ima zelo dober m'e-čen oziroma maslen okus, ugaja pa tudi odraslim bolj kakor če jo pripravimo na zarumenelem prežganju.
Sveži grah, ki gn bomo kmalu imeli na domačih vrtovih, tudi lahko pripravimo tako, da ga bodo radi jedli na^i otroci. Kuhamo ga v malo vode. ki smo jo prav malo osolili in ji dodali žličko sladkorja. Ko je grah kuhan, dodamo še žličko surovega, neraztopljenega masla.
Korenje v naši prehrani
Rumeno korenje je zelo hranilno in tudi okusno. Poleg drugih hranilnih vrednosti vsebuje vitamin A. ki gradi našo odpornost proti nalezljivim boleznim. V korenju je tudi precej sladkorja, ki je posebno otrokom tako zelo potreben. Nekateri otroci imajo zelo radi surovo korenje. Matere là morale navaditi svoje otroke, da bi vsak dan pojedli nekaj surovih, čisto svežih korenčkov
Korenje kuhamo kakor drugo zelenjavo v malo osoljeni vodi in dobro pokriti no-sodi da ne uhaja para Ko jo koren ie kuhano. mu dodamo košček masla in posl režemo Otroci ima io radi korenje i rinrav-Ijenn tako-ie: V kozico denemo maščobo, malo drrftmo seseki inne čebule žličke slad-koria in ko se vse to malo zarumeni, dodatne nn drobne neenake koščke zrezano korenje pomešamo in nekaj časa dušimo. Čez nekaj ča«a zalijemo z malo vode in kuhamo do mehkega Olroci se Oblizliiejo po takem korenčku'
Še izdatnejše pa pripravimo kosilce za otroke če dodamo korenčku grah in nekaj koščkov kromoiria. Če ie potrebno, dolii mo nazadnie še malo vode da imamo zraven tudi malo iulie Med ieTo nt>-oku večkrat ponudimo požirek m’eka. Nikoli n» pije otrok tako rad kakor mod jedlo a,ii pa takoj po iodi Vode otroku ne delamo no med jedjo na po jedi. ker mrzla voda moti prebavo. Otrok potrebu je dosti leko-
čine iti če jo.dobi, naglo pridobiva na teži.
Pa tudi zg odrasle je korenje zdravo. L)o-dajaipo ga k vsak’ zelenjavni juhi, kuhamo ga v ješprenju fižolu in goveji juhi in povsod se ga razveselimo zaradi lepe barva. Posebno dober je korenček kuhan v fižolu. Uživamo ga lahko nezabeljenega, ker je mehak in okusen in prepojen e fi-
Naša beseda
V poročilu o žrtvah fašizma v Volčah na Tolminskem berem v časniku med drugim tudi to le: Leta 1943. so Italijani aretirali in odvedli v internacijo Rutar Viljema, Gabršček Franca. Kragelj Antona, Fortu-nat Rudija, Pitamic Mirka itd. Kaj ni s'ov-nično prav pri tem naštevanju? Sklanjatev ni pravilna.
Ali je pravilno, če pravimo: Beremo pesmi Oton Župančiča — občudujemo poezije Franceta Prešeren — obiščemo rojstno vas Franc Prešerna? Ni pravilno! Ali moremo reči; deklamiramo »Povodnega mož« — pojemo »Nezakonska mati«? Le poslušajte, kako govori ljudstvo: Srečal sem strica Toneta, videl sem očeta Kocjana, govoril sem s teto Ivano. Obe besedi se sklanjata, stric in Tone. oče in Kocjan, teta in Ivana.
Po (em vzgledu pravimo: Beremo pesmi
žolovo vodo. Tudi krompir kuhan v fižolovi vodi je posebno okusen.
Korenje, ki smo ga določili, da ga shranimo čez zimo, populimo najkasneje sredi oktobra. Hranimo samo lepo zdravo korenje, Korenja ne čistimo, a skrbeti moramo, da je suho, da se ga ne drži mokra prst. Korenje hranimo v zabojčkih napolnjenih s peskom. Če pa peska nimamo ga nadomestimo s prstjo, ki jo pa moramo prej presuli skozi drobno sito.
mora biti lepa
Otcna Župančiča, občudujemo poezije Franceta Prešerna, obiščemo rojstno vas Franceta Prešerna. Ali govori kdo: deklamiramo »Povodnega mož«? Reklamiramo »Povodnega moža«, pojemo »Nezakonsko mater«.
To pravilo velja tudi za ime in priimek nekoga. Zato smemo govoriti in pisati le: Italijani so aretirali in odvedli Rutarja Viljema, Ano Ruter ali Rutarjevo, Gabrščka Franca Kraglja Antona, Fortumata Rudija, Pitamica Mirka itd. Sklanjati moramo torej oboje, ime in priimek, vse drugo je napačno.
Pri imenih žensk vidimo da se naši pisatelji dosledno držijo pravila, naj se sklanjajo tudi njihovi priimki Lahko bi navedel Finžgarja, ki ima vrsto kmetic v svojih spisih. Široko je znana junakinja Lev-
REAKCIONARNI KANONIR V AKCIJI
stikovega »Gadjega gnezda« mati Kastelka. Priimek je Kastelic toda pisatelj opisuje vdovo le kot Kastelko. Gòlar je napisal, burko »Vdovo Rošlinko« in ne Rošlin.
Prešeren je zložil glasoviti venec, ki je sestavljen iz 14. sonetov-pesmi in iz zaključka kjer so povezane v novo pesem vse. začetne vrstice prejšniih 14. sonetov. Zadnja, petnajsta pesem ima v začetnih črkah ime dekleta ki ji je pesnik posvetil svoje nesmrtne verze. Od zgoraj do! se berejo začetne črko: Primicovi Juliji. Sher je sklanjatev gorenjska, slovnično nepravilna — pravilno b! bilo le Primčevi Juliji — toda Prešeren se je držal ljudske govoric?, ki priimek ženskih sklanja v-aj na dva nv' čina. sarnostalniško in pne evnišsr
Drugo česar bi so danes rad dotaknil, lo pa zadeva kaj jo moje, tvoje, njegovo in kaj je svoje
Tovariš iz Gorice bi rad vedel, kdaj jo kaj moje. tvoje, kdaj njegovo in kdaj je prav za prav svoje
Imaš prav, tovariš. Besedico svoj, ki je svojilni zaimek (pronomen) kakor moj (prva oseba), tvoj (druga oseba), njegov (tretja oseba ednine) pogosto napačno rabimo. Prav gotovo zaradi podobnosti z italijansko besedico suo.
Z zaimki moj, tvoj. njegov, haznačamo osebno lastnino. N knj primerov:
Gospodar pravi: to je moje polje to je moi gozd. s svojim dolom so preživlja moja družina Čeprav moramo trdo delati, ljubimo svojo zemljo ki nas hrani.
Čigavo jo polje'' Polje je moje. Čigav je gozd. Gozd io me’’. Tako pravi gospodar sam.
Če mi govorimo o posestniku, povemo: Gospodar ima svoie polie, svoj gozd Trdimo pa' nolje io ivecovo, gozd je uiecrov. Tudi družina 'o uieoova. Vendar govori sani' Moja družina se preživlja s svoiim dolom, ljubimo svoio zemljo Prei ie govoril o niivi. o gozdu zdai govori o s"*’' Za-Zaimek svoi se rabi kadar «e nanaša na osebek istega stavka. Družina se prež5 vi ja z lastnim dolom, s svojim d o1 mn. družina ljubi svojo zemljo.
Joža Pahor
Prosvetna zveza zn Primorje in Trst namerava otvoriti v Trstu večerni pevovod-ski tečaj in sicer za priglašene iz Trsta in bližnjo okolice, ako bo zadostno število prijavljenih- V ta namen poziva Slovenska prosvetna zveza, da se vsi taki, ki imajo voljo in sposobnosti javijo do 23. t. m. pri ŠPZ v Trstu, ulica Carducci 6/III, s 3.
KRIŽANKA
1	23456789
A B C
C
D-]
E F O H
1 U 1
I I
n
Lf
U
i I
I ■ l
L
n r n
u
r
Vodoravno: A) drevo; mamijo; B) moško ime; paradiž; turški gospodar; C) egipčanski bog; namera: premica: Č) mesto ob A-diži: stvar; žensko ime; D) spevoigra:' F.) čutilo: lik: žensko ime; F) kazalni zaimek; kraj na Notranjskem; člen: G) .pesnitev; posoda: doba: If) d l stopala; pokrajina v Aziji
Navpično: 1. glasbilo; moško ime; 2. žen-, sko ime: del kroga; žensko ime; 3. predlog; trud; ploskovna mera; 4. nadev: pregovor; dejanje: 5. celina: (i. del voza; veha; žensko ime; 7. veznik: nennsit: šlevnik: 8. jarem: del valovnice; časovna enota; 9. kraj v gozdu; moško ime.
BESEDNICA
Iz črk aaaabeijhkllooprr
t u sestavi besede, ki pomenijo: 1. staro zemljiško mero, 2. sorodnika, 3. tekočo maščobo 4. ločilo. 5. jed.
T.e-tem besedam dodaj spredaj po eno črko, tako da dobiš nove besede, katerih začetnice tvorijo ime mesta v Istri;
. Rešitev mreže:
Hujše ni bolesti, nego spomini so na dneve sreče v trpljenju.
Odgovarja JOŽE KOREN -Založba Primorskega dnevnika. Trst*