Poštnina platana v gotovini
Maribor, ?. iuniia 1934
Leto II,
Posamezna številka Oln 1*50 " Vel/a na meiec po pošti dostavljen Din 6' za inozemstvo Din 10-— Uredništvo in uprava: Gregoreiieva ul. 26 SfSV« 22 Telefon 29-70 " Poštni čekovni račun 15.546 " Izhaja vsak petek 11 Oglasi po tariti
Današnji
številki smo priložili položnice in vljudno prosimo vse naročnike, da nam poravnajo naročnino za mesec junij. Posebej pa prosimo one naročnike, ki so v zaostanku, da nam isto zanesljivo poravnajo do 10. junija, ker jim bomo v nasprotnem primeru primorani ustaviti list. Naročnike pa, ki so storili že svojo dolžnost in poravnali naročnino za več mesecev, vljudno prosimo, naj izroče položnice svojim prijateljem in znancem, da se na-roče na naše glasilo, ki se bo odslej še energičneje borilo za nacionalne in socialne pravice malega človeka.
Prihodnje dni bodo prejeli vsi naročniki, ki so v zaostanku z naročnino opomine, iz katerih bo razvidno, oliko dolgujejo. — Prosimo lih, naj zaostalo naročnino takoj Poravnajo, sicer jim bomo primorani nadaljnje dostavljanje lista ustaviti. Pomislite, da je »Borba« navezana izključno na naročnino, da nima nikakih fondov, iz katerih hi črpala sredstva za velike stro. ske tiska. Storite torej čimprej svojo dolžnost!
»Gott mit dir, mein Osterreich V*
Po koroških šolah so se nedavno vršile proslave. Na zemlji, kjer Je bila spočeta naša pesem in kjer so se do zadnjega branile slovenske pravice, je slovenska mladina Pod vodstvom avstrijskih učiteljev Manifestirala za nemški duh in kulturo. Iz slovenskih grl nedolž-nih otrok je donela prisiljena pe-Seni »... Gott mit dir mein Oster-reich« — Srca in misli teh otrok, Pa so bila tačas tam za gorami... ^Mnški učitelji so pred slovensko Mladino poveličevali germanski duh in kulturo v času, ko ta kul-*Ura jemlje rojenim domačinom-lovencem najosnovnejše pravice
Manjšin...
Paralelnost
ni nezdrav pojav
Potrebne ugotovitve kot odgovor na nepotrebne trditve - Narodno in socialno gibanje v Dravski banovini in njega raison d’ etre -. ....
V velikih glasilih našega javnega mnenja je v zadnjem času nekaj završalo. Zgodilo se je namreč, da so razni politični voditelji ugotovili neko »neskladnost* v političnem trenju med milim narodom, kakor da nekaj ne bi bilo v redu. Gotovih krogov se je polastila neka nervoznost, ki je nepojmljiva, če čitamo, da je ves ljubi narod itak v njihovem taboru. Nekam čudno zvenijo zadnje oficijozue tirade tistih gotovih krogov, ki so si vtepli v glavo, da imajo le oni in nihče drugi monopol na izvajanje ir. interpretiranje šestojanuarskih naukov. Po vsem svetu je tako, da se pozitivnih sil ne odbija, pa četudi bi trpela homogenost političnih teženj. Kjer nimajo takozvane »totaln*s države«, to se pravi fašizma, še zmiraj niso nehali pozdravljati vsako pozitivno gibanje kot dobrodošel prispevek k utrditvi državne in nacionalne misli. Zdi se, da hočejo gotovi krogi pri nas imeti kar dvoje: neke vrste »totalno« državo v kolikor jim to kaže, zraven pa še »avtoritarno demokracijo«. »Borba je že v vrsti člankov dokazala, da v naši kraljevini Jugoslaviji nima nobena politična skupina danes pravice, identificirati se z državo. Država je Narod, garant njenega edinstva in simbol neraz-družljive skupnosti pa je naš junaški vladar kralj Aleksander iz slavnega, rodu Karadjordjevičev. Država, Narod in Dinastija so trajni pojmi, ki nimajo z dinamiko političnega trenja prav nobenega opravka. Nj. Vel. kralj je položil 6. ja-naurja 1929 in pozneje 3. septembra '1931 dvoje mogočnih stebrišč političnega razvoja in stvar politikov je, da naslonijo vso težino državnega in političnega življenja na manifest šestega januarja in na ustavo tretjega septembra. Če se bo vse to zgodilo v tistih časih in dalekovidnih intencijah, ki so lebdele pred očmi ljubljenemu vladarju, potem ne bo treba iskati tajnih in »promuklih« zaviračev nekega razvoja, ah' konkretno izraženo neke politike, o kateri bodo ostala mnenja še celo dolgo deljena. V eni izmed zadnjih enciklik gotovih krogov pa čitamo gorostasnost, da ne bi bili tisti, ki so res za enotno nacionalno fronto v naši državi, v »posebnih in brezpomembnih organizacijah«, nego edinole v okrilju neke stranke. Tu pa prihajamo do točke, ki ne dopušča oklevanja glede primernega odgovora. Če mislimo to stvar v tistem za-plotniškem komunikeju tako, kakor da poleg neke politične stranke ne bi bilo dovoljeno Jugoslovanom delovanje tudi v raznih »posebnih in brezpomembnih« organizacijah, potem je treba tu res neke revizije gledanja.
Ker vemo, kam pes taco moli, bomo na spregovorili nekoliko jasneje. Ni nam do danes znano, da je bilo z državnimi akti z dne 6. januarja in 3. septembra »totalizirano« naše politično življenje. Ker
torej o kaki totalizaciji ni govora, je potemtakem jasno, da se more sleherni Jugoslovan udejstvovati tudi v naši Narod-no-strokovni zvezi, ki ni politična stranka, ki pa se po svojem bistvu vendarle bori za dosego gotovih socialno-ckonom-skih ciljev za povzdigo malega človeka. Mi razlikujemo načelno gibanje od stranke. Politične stranke so danes edinole upravičene, če nosijo vse obiležje soci-alno-ekonomskega ljudskega gibanja, v smeri korenite reforme pojmovanja družabnega reda na vzajemno-sintetični pod lagi. Stranka pa ostane stranka, čeprav ji prepleskaš napisno desko. Dobro je in priznano bodi, da more ta ali ona politična stranka v naši državi pokazati kak uspeh v provedbi vsenacionalnega programa. Toda smatrati paralelnost nacionalnih gibanj kot pogrešno in državi celo škodljivo stvar, ker se zavedni državljani ne dado pognati v en hlev, da bi bil tudi en sam pastir, to je pa le preveč,
ker mn' nismo totalna država. Dokler je v smislu širokogrudnosti dovoljeno vsakomur, izpovedovati svoj pozitivni politični čredo po njegovem obredu, je nemogoče, »strpati« vse v en koš in tiste, ki se temu upirajo, proglasiti kot zajedavce ha narodnem telesu. Iz gornjih razlogov hočemo povdariti, da paralelnost ni škodljiva stvar, saj smo celo doživeli reformiranje druge parlamentarne stranke pod vodstvom g. Hodžere. Pa še naj kdo poreče, da ni bilo koristno, slišati s skupščinske tribune tudi drugo varijacijo jugoslovanske sinfonije... Če bi ne bilo v redu in če bi bila paralelnost tako škodljiva, zakaj je bila konkurenčna »firma« g. Hodžere uradno dovoljena? Pa vzemimo našo Narodno-strokov-no zvezo, ki ni stranka in tudi biti ne mara, o kateri pa lahko rečemo, da ima po desetletjih svojega obstoja baš v drav ski banovini svoj poseben raison d’etre. Ali smatrajo enciklikaši tudi njo za brezpomembno organizacijo? Potem vedo zelo malo o tem, kako interesi našega malega človeka v dravski banovini divergirajo z interesi industrijskih magnatov, veleagrarcev itd. in kako težko je najti vsaj nekaj zbliževalo ih točk. Naše gibanje ima namen, postaviti kader zanesljivih nacionalnih delavcev, ki bodo svojo ljubezen do kralja in domovine izkazovali v mirnih in hudih časih, ne da bi pozabili prezentirati menice, ki jo bo moral tudi nacionalni kapital in njegova politična grupacija vsaj v obrokih eskon-tirati.
Romunski parlamentarizem na zatonu
Demoparlamentarizem se krha na celi črti - Za Bolgarija še Romunija - Izgledi „železne garde“ mmmmmmammmmmmmm
V zadnji številki »Borbe« smo poročali našim čitateljem o nenadnem preobratu v Bolgariji, kjer je skupina intelektualcev s pomočjo vojske zavzela vse vladne pozicije in zarisala popolnoma nov razvoj notranje in zunanje politike te naše sosedne države. Barva se na rotacijskem papirju še ni dodobra osušila in že prihajajo nasprotujoče si vesti o krizi romunskega vladnega sistema. Vlada g. Tataresca sicer demantira te vesti, ne more pa demantirati dejstva, da so se v kraljevem dvorcu med tem vršile že dolgotrajne konference, in sicer v neposredni zvezi z latentno, čeprav še ne oficijelno vladno krizo. Kako trhel je sedanji režim v Romuniji, je razvidno iz dveh faktov: 1. »Prevratniki« iz vrst takozvane fašistične »železne garde« v znanem bukareštanskem procesu niso bili ostro obsojeni, kakor so pričakovali vladni krogi. Vojaško sodišče je enostavno briskiralo želje režima in je iz formalnih razlogov izreklo milo sodbo, ozirajoč se bolj na razpoloženje ljudstva, kakor na razpoloženje sedanjih vladnih krogov. 2. Vojni minister general Uyca je ob romunsko-pravoslavni Veliki noči predložil kralju v sankcijo velik dekret o napredovanju oficirjev, in sicer pre-
težno tistih, ki so koketirali s fašistično »železno gardo«. Nato je Tatarescu izjavil kralju, da gre on, če ne bo odpuščen kot minister general Uyca. General Uyca je pa ostal in ni demisijoniral, nakar Tatarescu ni preostalo ničesar drugega kot demisija celokupne vlade, ki je pa kralj tudi n| sprejel, ker še nova vladna kombinacija ni kompletna.
Ta nova kombinacija bi imela biti sledeča: maršal Averescu kot predsednik vlade, v njej pa Oktivian Goga, George Bratianu in Argetioianu kot nosilci glavnih portfeljev. Ta vlada bi preklicala prepoved »železne garde«, hkrati pa bi .se imela dekretirati široka amnestija za vsa patrijote, ki jih je sedanji demolibe-ralni režim vtaknil v zapore. Krona se še ni odločila, ali odločitev ni več daleč. Romunski demoparlamentarni režim se krha na celi črti, ker stranke niso ničesar dokazale. Tudi v Romuniji hoče mlajša nacionalna generacija udariti temelje mm državi. Zanimivo je, da je sivolasi maršal Averescu na strani antiparlamen-tarnega bloka, čeprav je skozi vsa leta predsednik izrazito ljudske stranke. Že bližnja bodočnost bo pokazala, katera skupina bo izšla kot 'zmagovalka iz te odločilne bitke za oblast. Docela reakci-
Stran 2.
ionarno stališče pa. so zavzeli zaranisti (kmetje), ki se pod vodstvom Mania, Vajde-Vojvoda in Mihalaka branijo vsake ustavne reforme, dobro vedoč, da bi vsenacionalno gibanje železne garde utegnilo odpihniti tudi to stranko s površine političnega življenja.
Militantne organizacije v Franciji
V Franciji je pet milijonov bojevnikov - Poučna angleška statistika o para-militarističnih organizacijah v Franciji
Londonska »Times« se je pred par dnevi bavila z onimi francoskimi organizacijami, ki stoje pod vplivom desničarskih strank in ki utegnejo v danem trenutku izopolniti ogromne rezerve fran coske armade. »Times« piše:
»Pred februarskimi krvavimi dogodki — med tem časom se je število para-militarističnih organizacij podvojilo, — je bilo stanje teh organizacij sledeče:
»Federation des 'Abciens combattants« (Zveza bivših bojevnikov) 4,000.000 članov; »Union Nationale des combattants (Nacionalna unija bojevnikov) 900.000; nadalje vitezi »Ognjenega križa« (150.000 mož (»Croix de bfeu«), ki jih vodi polkovnik de la Rocque. Organizacija »Soli-darite Francaise« šteje 180.000 mož. Liga patrijotske mladine (»Jeunesse patri-otique«) pod vodstvom poslanca Taittin-gerja se ponaša z 240.000 člani. Po številu je med paramilitarističnimi organizacijami Francije najmanjša skupina rojalistov, znana pod nazivom »Camelots du roi«. Ta skupina šteje jedva 72.000 mož. Polkovnik de la Rocque je dejal, da ima danes 75°/o vseh Francozov samokrese v žepih. Da v teh organizacijah ne kegljajo in se tudi ne pogovarjajo o riajnovejših literarnih delih, je jasno. Ker pa imajo tudi socialisti in komunisti sila močne organizacije, je vsakomur jasno, da se omenjene organizacije pripravljajo tudi na končni obračun na. pariških cestah in bulvarjih.
Nepolitična Ženeva
Vprašanja, ki jih v ženevski tišini obdeluje Društvo narodov - Velika javnost o teh zadevah nima pojma
V založbi Karl Heymann v Berlinu je izšla poučna knjiga pod naslovom »Das Arbeitsmaterial des Vblkerbun-des«. Iz te knjige je razvidno, da se je bavilo Društvo narodov v vsej tišini z vprašanji, o katerih široka javnost morda niti mislila ni, da spadajo v delovni kompleks Društva narodov. Register knjige dokazuje, da se je Društvo naro-rodov bavilo razun z internacionalnimi političnimi in juridičnimi vprašanji, še s problemi iz sledečih področij:
Epidemične bolezni, oskrba slepcev, ponarejanje denarja, pravni položaj omo-ženih žena, reforma jetnišnic, starost za ženitev, higijenska vprašanja, cepljenje proti boleznim, sodišča za mladoletnike, mednarodna pomoč v slučaju katastrof, rak , poučni film, lepra, zaščita mater, pornografija, umrljivost dojenčkov, beg pred obdavčenjem, tobak, tuberkuloza, zveza med ljudskim zdravjem in gospo-garsko krizo, varuštvo in izrabljanje vodnih sil.
Društvo narodov bi seveda lahko zadobilo tudi v teh vseskozi nepolitičnih vprašanjih mnogo večjo avtoriteto, če ga r.e bi zasenčili dosedanji neuspehi na političnem polju.
Delodajalci, spomnite se brezposelnih intelektualcev! Dajte jim dela, dajte iim kruha!
»BOR B A*
Prejemki padajo — najemnine rastejo!
V M ariKor«. dne 1. VI.
Potrebna je sorazmerna ureditev - Pretirana najemnina za lokale mmmrn
Pod pezo previsokih najemnin ne ječe samo državni nastavljenci in delavci, temveč vsi sloji, ki niso osrečeni z lastnim krovom. Med temi so tudi obrtniki in trgovci, ki so primorani za svoje poslovanje najeti lokale. Le vprašajte jih, pa boste zvedeli, kako jih tarejo iii tlačijo pretirane najemnine. Če pogledate malo natančneje za kulise življenja teh trgovcev, pa boste videli, da to ni več življenje, temveč še samo životarjenje. Dohodki so skromni, najemnine pretirane, davčna bremena pa tudi niso majhna. Razen tega pa je trgovec in obrtnik navezan še na druge dajatve. Saj je menda v letu ni nedelje, ko bi v Mariboru ne bilo dobrodelne prireditve, ki je pretežno navezana na dobrotljivost naših trgovcev in obrtnikov. V tem oziru so naši trgovci in obrtniki kljub vsej mizeriji še vedno darežljivi.
Ni pa prav, da se na račun teh že skoraj obubožanih slojev okoriščujejo hišni posestniki, ki so v reguliranju najemnin za lokale prav neizprosni in nikakor nočejo uvideti sedanjega težkega položaja. Ta neuvidevnost hišnih posestnikov pa je tudi socialno krivična, ker vzdržujejo pretirane najemnine, ko je vendar vse-obči konzum padel. In to radi dejstva, ker je srednji sloj, ki je gibalo hitre cirkulacije plačilnih sredstev, docela obubožal. Prejemki so sc mu zreducirali pod minimum. V naši državi pa je bila ab-nomialiteta, da se s tem v zvezi najemnine niso znižale, — temveč zvišale! In
ni bilo tu nikogar, ki bo to zvišanje zajezil.
Prav živo naim je še v spominu porod prvega stanovanjskega zakona. Ko smo se najemniki pogajali s hišnimi posestnik: in je že bil dosežen za obe strani sprejemljiv sporazum — je izšel zakon, ki je maksimiral najemnine na desetkratno predvojno vrednost. Na tako visoko zvišanje hišni posestniki niti sami niso mislili! Ta pogreška je izbila sodu dno. Takrat je pričel hišnim posestnikom rasti greben in apetit, ki je še danes prav velik, če ne še večji.
Priznavamo gospodarsko krizo, ki tare našo državo. Vendar ne gre, da bi vsem posledicam te krize moral biti izpostavljen baš srednji sloj. Breme bi se moralo enakomerno porazdeliti na vse sloje. Tako bi postalo življenje za vse znosnejše. — Če pa že hočemo reševati krizo, potem naj se to ne skuša doseči spodaj, ampak zgoraj! Srednji sloj se je moral prilagoditi težkim življenjskim prilikam in sorazmerno urediti svoje dohodke in prejemke. Naj to store še oni
sloji, med katere spadajo tudi hišni posestniki. Res je, da tudi nje zadeva dokaj občutna davčna obremenitev, vendar je ista prenesena na najemnike, tako. da imajo hišni posestniki dohodke, kot nekoč »v dobrih, starih časih«!
Prav in lepo je storila nova vlada Bolgarije, da je prekomeren in drag luksus državne uprav* odpravila in tako začela »zgoraj« reševati krizo.
Naivečje breme nas »brezkrovovcev* so visoke in pretirane najemnine. Za omiljenje teh se ne stori mnogo. Naš parlament se bi moral baviti tudi s tem vpra šanjem. Tako pa se hodi okoli vprašanja ureditve najemnin, kakor maček okoli vrele kaš*2.
Če se hoče obvladati bika, se ga prime za roge — in ne za rep. Tako storite tudi s krizo in s tem v zvezi s pretiranimi najemninami — ir. potem bomo zadovoljni vsi! — Najemnik.
Sokolsko društvo Maribor I.
V nedeljo 3. junija 1934 ob 15. (3.) uri na letnem 'telovadišču, Magdalenska-Koseskega ulica'. — Dobitki: v gotovini 4000 Din in do-sedaj 13 dnigih glavnih tombolskih dobitkov.
I
VESELI
Tablice Din 2*50
Mlad Jugoslovan - poglavar katoliške cerkve
Rimska kurija je imenovala dr. Alojzija Btepinca za koadjutorja zagrebškega mdškofa cum iure successionis. to je s >ravico nasledstva. Bodoči nadškof za-jrebšk', metropolit hrvatski in obenem /irhovni poglavar katoliške cerkve v Jugoslaviji, je bil rojen 1898 v Rrašiou iz->od Žumberka. Maturiral je 1. 1916, Jačoj po maturi pa je moral odriniti k vo-akom. Služil je kot enoletni prostovoljec ir. karlovškem 96. pp. Po dovršenem te-iaju na Reki je odšel kot kadetaspirant la italijansko fronto in se je kot prapor-ičak udeležil najbesnejših bitk okoli Golce ter na Piavi, kjer ga je zasula mi-la. Ko so ga izkopal1, je bil še živ, a ibenem italijanski vojni ujetnik. Kot zajeden Hrvat se je javil za taborišče ju-joslovenskih oficirjev ter je po zaslugi fugoslov. Odbora odšel kot podporočnik ;rbske vojske na solunsko fronto, kjer je ilužboval še po proboju v Gnjilanih in
■Prištini. L. 1919 je bil odslovljen in čez leto dni proizveden v čin rezervnega poročnika.1 Istega-lqta se je vpisal na gospodarsko fakulteto, po dveh semestrih pa je odšel domov, kjer je do 1. 1924. pomagal gospodariti na velikem posestvu svojih roditeljev./Ker je bil globoke vere, se je po nasvetu svojega nekdanjega rektorja podal v Rim, kjer je študiral na Germanicumu ter bil 1. 1931 promoviram na Gregorianurai. Eno leto prej je prejel niaš-niško posvečenje. Pozneje je bil ceremonijal zagrebškega nadškofa. In tako je postal borec na front5 proti Italiji in na solunski fronti v najlepši moški mladosti.-i- saj mu,je jedva 36 let; — poglavar rimsko-katoliške cerkve v Jugoslaviji; Jugoslovanski dobrovoljce in patrijot, veren bojevnik za domovino in svoje verske ideale, je.s tem postavljen na pravo mesto.
Razkroj marksističnega
odpora v Italiji
Caldara in „sodrugi" so se „prodali" režimu fašizma - Z običajnimi frazami prikrivajo svoj beg v Kanoso
V Italiji se odigrava te dni zadnja faza pogubnega marksizma: kapitulacija pred nacionalno Italijo in socialnimi intencija” mi fašizma. Skupina vodilnih socialistov, ki so ostali v Italiji, se je namreč približala Mussoliniju, ki je dovolil voditelju spreobrnjenih grešnikov, Caldariju, izdajanje fašizmu naklonjene socialistične revije. V novi skupini, ki jo Italijanski socialisti v emigraciji besno napadajo, so znana imena; Caldara, d’ Aragona, Scbia-vi, N:no Levi, Canepa, Calda, Rigola, Weiss, Gonzales, Maglione itd. Treves in Turati sta mrtva, preostali sodrugi se klanjajo fašizmu, — italijanskega mar-ksizma ni več. V prvi številki nove revije govore o potrebi revizije socializma v smislu plodovitih idej, ki jih je dal fa-š:zem. Sklicujejo se na svoje so druge v
Franciji in Belgiji, kjer je marksizem tudi že v smrtnih krčih in kjer se sodrugi lovijo kakor belouške po naših mlakah. Emigrantska glasila Italijanov seveda besno napadajo »spokorjene« socialiste, kar je tudi razumljivo, če se pomisli, da je doslej prevladovalo mišljenje, da so v p.olitično-dogmatičnem ozinu brezkompromisni edinole — marksisti. Izkazalo pa se je, da se prav nič ne razlikujejo od tolikanj osovražene »sitne buržoazije«...
»Veliki adresar za mesto Maribor in 1934. 50.000 adres. Remek delo »Re ni založbi r. z. z o. z. v Mariboru.
Maribor
Mestni traktorji.
Mestni traktorji mariborske občine so motorna vozila, namenjena prevozu materijali! za mariborska mestna podjetja. Stroški za bencin, šoferje itd. padajo »na teret« mešča'
nov Iz vsega tega sledi, da se mestni traktorji v resnici uporabljajo izključno za prevozne svrhe v okviru mestnih potreb..-'
Mimogrede.
Politična polemika med Slovenci je dobila nov sinonim pravdarstva:	mimogrede.
Kakor montirajo Fordovi delavci na tisoče avtomobilov na »tekočem traku« kar tako mimogrede, prav tako se opravlja pri nas posel biografskega skiciranja političnih nasprotnikov kar mimogrede, če si v javnem življenju, je jasno, da si tako ali tako davkoplačevalec. Marsikaj se je že izcimilo pri nas v medsebojni politični gonji, tega pa še" le ni bilo, da bi v listih razgrinjali, koliko davkov ta ali oni pravzaprav n i plačal. Pa kal hočete, to je sedaj naša slovenska specialiteta ...
Šalobarde.
Pravijo, da je avtokritika najboljša vzgojiteljica tako posameznika, kakor občestva. Pri nas je ta znanost zlasti na področju politike neznana stvar. »Spoznavaj samega sebe« !e stvar pregovorov, katere pa vse premalo cenimo. Marsikari v javnem življenju delujoč človek bi po njem spoznal, kako lepo .bi nni pristojala logika v sklepih in dejanjih. Recimo, da je bil nekdo v prejšnji politični eri priganjač za to ali ono vodilno osebo ali Pa celo program. In vzemimo nadalje, da se !e taisti človek po 6. januarju spremenil v gorečega »manifestnika«. Ali mu je. verjeti, da J6 bila spreobrnitev zadeva čistega prepričani* in globoke vere v novo stvar? Ali niso mt,f' da osebni interesi in pa težnja, »biti zraveii" tudi za ceno cenene »spreobrnitve«? Ker i6 tako, pa nima nikdo pravice, dvomiti tudi 0 poštenju tistih, ki niso hoteli »biti zraven4' ker imajo svojo glavo .in svoje srce, prav frt' ko vdano kralju in domovini.
OPOZARJAMO
na tombolo Sokola Maribor I, ki bo v nedeljo, 3. junija ob 15. uri na letnerč telovadišču, zlasti pa na dobitke krasni'1 ženskih ročnih del. Med in po tombol1-velika ljudska veselica. Velika ugodno5 pri tej tomboli je, da bodo lahko udete' ženci sedeli med tombolo pri mizah, ka je vsekakor navost za Maribor.
širšo okolico« izide tekom leta klame. Hitite z naročili pri Tiskov-Gregorčičeva ulica 26, telefon 29-70-

miimtf ii
V Ma riS o mi. Hne 1. VI. 1934.
*B O R B X«
S^ran 3
UREDITEV DVORAKOVE CESTE.
Pereča je ureditev trotoarja na Dvorakovi cesti, in to od Ruške ceste preko Kralja Petra trga pa tja do Frankopano-ve ulice. Gospodje mestni očetje, napravite enkrat ob slabem vremenu (priporočljivo je, ko na spomlad sneg kopni!) Peš izlet po Dvorakovi cesti. Prepričani smo, da ga boste napravili samo enkrat, Pa nikoli več! In vendar je to ena najbolj frekventiranih cest. Saj vodi v center Magdalenskega okraja, proti postaji koroškega kolodvora, za turiste proti Pohorju itd. Pri vsem pa je najbolj uboga šolska mladež, in te je na stotine! Potrebno bi bilo: 1. Napraviti širok prehod preko Ruške ceste na Kralja Petra trg. 2. Ob nezazidani parceli na tem trgu napraviti trotoar in širok jarek, da se bo lahko brozga in voda odtekala. 3. Ob vsej Dvorakovi cesti do Frankopanove ulice ob nezazidanih parcelah napraviti visoko dvignjen trotoar. Zdaj se ga niti ne posipava, na zadnjem delu ceste ga Pa sploh ni. Na tem delu visi vsa cesta proti pešpoti, tako, da se vsa nesnaga s ceste steka na njo, in včasih kar plavamo. 4. V cestišče moleča dva ogla, živ-liensko nevarna radi avtomobilov, je treba odstraniti in cesto regulirati. 5. Na križišču Dvorakove ceste in Frankopa-•ove ulice je treba napraviti v vse smeri široke prehode. Če morajo hodnike narediti in vzdrževati lastniki parcel, naj jih občina k temu prisili. Sredstva za to so gotovo na razpolago. Menimo, da Magdalenčani nismo meščani druge ali celo tretje vrste. Enaki smo onim na levem, bregu Drave pri občinskih dajatvah, zato moramo biti enaki tudi pri občinskih dobrotah.
KONKURENCA AVSTRIJSKIH AVTOBUSOV.
Čudno se to sliši, pa 'je vendar žalostna resnica. V Gornji Radgoni, Murski Soboti, Cankovi itd. konkurirajo obmejni avstrijski avtobusi našim jugoslovanskim avtobusnim podjetnikom in prevoznikom, kakor tudi državnim železnicam. Tako izvažajo v Avstrijo iz Murske Sobote, Cankove in Haloz vse z avstrijski-ttii avtobusi. Med vožnjo po Jugoslaviji Pa prevažajo tudi našim trgovcem iz ene ga kraja v drugega razno blago in to po razumljivo nizkih cenah. Tako je n. pr. tak avstrijski avto prevažal 2. maja t. 1. vino iz Haloz v Cankovo in Vutkovo! —- Konkurenca z nizkimi cenami je razumljiva, ker tem avstrijskim podjetjem ni treba plačevati prt nas davkov, bencin pa >3 v Avstriji cenejši. — Taka avstrijska podjetja so: Steiner v Radgoni, Tescb v Cmureku, Fiirst v Cmureku m še več drugih. — Apeliramo na oblast, da temu napravi konec in tako zaščiti naša tovrstna podjetja, ki plačujejo v redu svoje obveznosti napram državi.
mestno načelstvo
sporoča, da so uradne ure v konskrip-cijskem uradu mestnega načelstva za stranke do 9. junija t. 1. samo od 11. do 13. ure dnevno. To pa radi sestavljanja seznama obvezancev po zakonu o obvezni telesni vzgoji.
Ptui
2LET MARIBORSKE SOKOLSKE ŽUPE v PTUJU.
v Letošnje leto se je posvetila sokolska župa v Mariboru notranjemu delu. V zadkih letih, odkar se je število edir.ic in članstva pomnožilo, nismo imeli na žup-r'em ozemlju nobenega večjega zleta, zato ie župni občni zbor sklenil, da se bo ^'šil letos župni zlet v Ptuju, posebno, č'er se lani o priliki 25-letnice tamkaj-^toega Sokolskega društva ni mogel vr-s!d. Obvezno je morala župa sodelovati pri pokranjinskem zletu v Ljubljani. Ker Da Jii mogoče prirejati v enem letu dveb ,YeČjih prireditev, se bo vršil izlet Jetos. 'topno načelstvo je izdalo pravočasno svoje vaje za vse kategorije in so primerne za vse naše edinice. Da se omeji ^evilo prostih vaj pri nastopih, so va-!e sestavljene tako, da bodo hkrati izva-•1ali vaje člani in članice ter moški in žen-ski naraščaj. Ptuj se pripravlja z vso ^’Pemo za 9. ir. 10. junija t. 1. Lepaki, ^asno delo br. Haslna, so že edinicam ra?Doslani. Zletski znaki so že dogotov-

P
Ijeni. Po dosedanjih prijavah-sodeč (poslalo je komaj dve tretjini edinic prijave udeležencev), bo to največji zlet, ki ga je imela do sedaj župa; število nastopajočih bo celo večje, kakor je bilo i. 1920 na pokrajinskem zletu v Mariboru, Do sedaj je prijavljenih za proste, vaje: članov in članic 1032, moškega in ženskega naraščaja 650. O priliki župnega zleta bodo tudi tekme članov in članic na orodju in v nekaterih panogah lahke atletike v dveh skupinah, v višjih in nižjih oddelkih. Prijavljenih je 165 tekmovalcev in tekmovalk. Prepričan1 smo, da se bo tudi tukaj pokazal znaten napredek od zadnjih orodnih tekem, ki so bile pred tremi leti.
Hrastnik
GLEDALIŠKA PREDSTAVA.
Dramski odsek Narodno-strokovne zveze je uprizoril v nedeljo 20. t. m. v Sokolskem domu Bevkovo dramo »Kajn«. Kljub temu, da vlada radi praznovanja pri rudniku velika beda in pomanjkanje, se je predstave udeležilo povoljno število občinstva. — Igralci, sami delavci in delavke so pod vodstvom tov. Pogačnika in Drakslerja podali svoje vloge povoljno. Upamo, da nas bodo igralci v kratkem zopet razveselili s kako novo predstavo.
Zeriav-Crna
MEZDE ZNIŽUJEJO!
Delavci, ki delajo v gozdovih grofov Turnških zaslužijo precej malo, pa še ta skromen zaslužek se jim hoče sedaj zmanjšati. Pretekli teden je bilo delavstvu na skupnem sestanku sporočeno, da se dosedanja fiksna plača ukine in da se bo odslej delalo samo v akordu. Delavstvu se je dalo dva meseca premisleka, da se odločijo, ali ostanejo še nadalje pri delu. Razumljivo je, da bo delavstvo tudi akord moralo sprejeti, če noče ostati brez najmanjšega zaslužka. Sicer akordno delo samo po sebi ni nič slabega, uprava gozdov pa je določila za naše delavstvo od kubičnega metra lesa tako sramotno postavko, da zaslužek niti zda-. leka ne bo dosegel prejšnjega šintnega zaslužka. — Za danes samo vprašamo, kaj bo k vsemu temu porekla Inspekcija dela, Delavska zbornica m oni zaupniki-kričači, ki so bili izvoljeni na rdeči listi. Sedaj imajo priliko, da se pokažejo. Prihodnjič pa še več, da se bodo izvedele še druge zadeve našega kraje
OtiSki vrh
Tiho in v kratkem času je zrasla tik meje v Otiškem vrhu v neposredni bližini Dravograda močna narodna organizacija, podružnica Narodne strokovne zveze. Nad 80 članov šteje ta mlada organizacija. So to sami mladi delavci in delavke različnih poklicev, med njimi tudi inteligenčnih. Vsak dan nas je večje število in to nekatere boli. Posebno jih boli, da se te organizacije oklepa prav mladina, a ne pomaga nič. Ker v jugoslovanskem nacionalizmu vzgojena mladina je tu in bo prej ali slej prevzela v svoje roke krmilo našega javnega življenja. Takrat bo pomedla z raznimi internacionalizmi in s tem združenimi krvosesi, ki se redijo na račun naših žuljev. Jugoslovanska mladina se zaveda, •da je na svoji zemlji svoj gospod.
Da bi organizacija Nar. strok, zveze na Otiškem vrhu lahko podprla tudi svoje brezposelne člane, priredi v ta namen dne 3. junija večjo vrtno veselico, na katero vabi tem potom vsa narodna društva. Organizacije naj prirede na ta dan svoje izlete v naš kraj, ki je samo četrt ure oddaljen od železniške postaje Dra-vograd-Meža. S tem podprete delo nacionalne proletarske mladine ob meji!
Sodna ulica 9 — dvorišče
Uradne ure tajništva so od 1. januarja dalje dopoldne od 9. do 12. ure
ob nedeljah in praznikih od 9. do 11. ure dop. popoldne od IS. do?/*19. ure.
K Sv. Križu!
Pred praznikom je bilo. Lep pomladanski dan. Solnce je pripekalo z vso svojo močjo na naju. ko sva jo po kosilu mahnila proti Kamilici. Pri Petru sva oklevala. Močno solnce pa naju je napotilo, da sva se odločila za senčno pot po kamniški grabi.
čudno se izpreminja svet.Komaj sva zavila krog cerkve, že sva bila v globoki. temni dolinici, v kateri sva se počutila kot odrezana od sveta. Dasi je prej-šnj; dan močno deževalo, je bil hudournik ob cesti izsušen. Samotno se je vila pot v globoki zarezi, levo gozd, desno strmi travniki in nikjer žive duše.
Z bližnjega gozdnega obronka je izzivalno prepevala kukavica. Izzivala je pravim, kajti v mojem žepu ni bilo božja-ka. Potni tovariš se mi je smejal in zadovoljno trepljal po nabiti denarnici. Če to ni izzivanje!
čudno je odmevalo kukavičje kukanje v samotni tišini sredi zloglasnega Mohorkovega pajdaškega rajona. Prišla sva do mesta, kjer je Mohorko ubil sopotnikovega strica. Kar nekam strah je človeka, dasi o roparju že dolgo ni sluha.
Zaman se oziraš po tej sicer pripravni poti na Kozjak po kaki markaciji. Kot da bi hodil kje sredi džungle. SPD kje si? Mar mora vse baš preko Urbana h Križu ali dalje? Pot po kamniški grabi je mnogo prijetnejša, ker sc vije vedno po senčni dolinici, zložna, brez strmin.
Občina Sv. Križ. Kraj Šober. Obmejna carinska cona, pravi napisna tabla. Ogromna je križka občina. Kamor sega oko, do Urbana in preko ter dalje proti zahodu je njeno območje. Pogled na Maribor je krasen. Na dlani leži naše ljubo mestece. O, ni majhno! Od Kamnice do Pohorja, pa pod Meljski hrib sega. Na desni užaljeno gleda Sv. Urban češ, kar mimo mene gresta? No, bodi potolažen, jutri te obiščeva!
Krenila sva s ceste v levo, da si prikrajšava pot. Tovariš, križki domačin, me je vodil po prijaznih stezicah mimo Klemena v dolino, kjer se nama je nenadoma zasmejal sv. Križ. Tako ljubko, prijazno in . mamljivo naju je gledal, da sva se ustavila sredi, poti ob gozdu. Kot koklja med piščeti stoji cerkvica in jih čuva pred hudo uro, ki je blizu! Samo dvajset minut je do meje. Tam se zbirajo1 in kopičijo težki oblaki!
Še nekaj minut po rahli vzpetini in že
sva pri Verdenikovem kegljišču, odkoder se je pravkar vsula, živahna šolska deca iz Maribora, ki je razigrana zapuščala izletno točko. Živahna, vesela je deca! Zapustila je na Verdonikovi verandi bojno poljano, na kateri je preminula marsikatera želodčna dobrota. Ostanki, kla-■verno ležeči na tleh, so pričali o dobrem tek«1.
Orožnik in upravitelj sta bila kar pri rokah. Še po župana smo poslali, podpred sednik občine je pa gostilničar sam. Proti večeru smo sedli in se pogovorili lepo po domače. Brez težav in številnih sej, kot je to v mestu navada. 17. junija bo pri Križu nastop Sokola 1. iz Maribora. Takole krog sedme zjutraj jo bomo mahnili z godbo iz Maribora. Ob desetih bo mo na cilju — upoštevati je treba, da bo tudi mnogo težkih kanonov med nami! — Sprejem, povorka do trga. V cerkvi bo maša, peli bodo naši vrli »Jadranaši«. Popoldne bo nastop Sokolov, prvič na Križu!, nato pa ljudska veselica. Na predvečer pa bodo goreli kresovi in pokali možnarji.
V pičli uri smo vse prerešetali. Kako lepo bi bilo, če bi v Mariboru tako hitro, složno in mirno reševali društvene zadeve! Ne bi bilo treba toliko obupnih krikov po narodni zavesti!
In da ste videli zadovoljne obraze naših vrlih mejašev! Revni so ko cerkvene miši. Pa se ne pritožujejo. Ne poznajo ne komunizma, ne marksizma, ne punkta-šev, ne eno ne drugo: Jugoslovani so! In nič ne zahtevajo, samo eno prosijo: pridite k nam v vas! Ali je to tako težko? V mestu so dan na dan bučne prireditve, plesi, zabave, veselice, maške-rade, meja pa čaka in čaka osamljena. Dvajset minut je do meje in tam preko? Vsak dan, v vsako vasico prihajajo in poživljajo svoje mejaše. Prirejajo mogočne narodne manifestacije. Mi pa nič, čisto nič! Kar vedno bi lazili na Pohorje in samo ha Pohorje. Pustite Pohorje, ki ima dovolj obiskovalcev od drugod in usmerite korak na mejo! Glejte, nič ne bodo zahtevali mejaši od vas. samo zadovoljni in veseli vam bodo stisnili roko. brezmejno hvaležni, da ste prišli med nje. Po dolgih letih praznih obljub prehajamo k dejanjem. Dovolj je fraz! Na delo moramo! Ni še zamujeno, še je čas!
Zato 17. junija h Križu na mejo!
■=»
Nova žrtev italijanskega fašizma j
Tudi v Grčiji je na vidiku diktatura
O tragediji Slovenca Čotarja, ki se je v Trstu vrgel iz III. nadstropja polic, uprave, smo zvedeli še za naslednje podrobnosti. Čotar je padel na glavno ulico pred'kvesturo, kjer teče rojanski tramvaj. Padel je najprej na tramvajsko žico, nato na tla. Prav radi te okolnosti ni bil na mestu mrtev, pač pa je umrl šele v bolnišnici. Tu je še poljubil križec, ki mu ga je dal v poljub duhovnik. Bolniki so še slišali, kako je dejal: »Hvala Bogu, da je konec mojega trpljenja. Strašno so me zdelali...« Čotar se je očividno vrgel skozi okno, da bi se rešil mučenja med zasliševanjem na policiji.
Kar je še bolj tragično: Čotarja je zvabila v past tržaška policija. Prejel je iz Trsta brzojavko, naj se vrne iz Jugoslavije domov v Trst, kjer ga čaka služba. Kazni naj se nikar ne boji, ker je bila zadeva že urejena z oblastvi. Na sporočilu so bili podpisani svojci! čotar je verjel in se odpravil domov. Italijanska policija ga je takoj aretirala. — Podobne brzojavke je prejelo Še več priseljenih Primorcev. Nekaterim je bilo brzojav-Ijeno, naj pridejo takoj domov, da je mati na smrtni postelji. Ti so res šli na pot in po skrivnih potih prekoračili mejo. Ko so prišli domov, so jim svojci povedali, da oni sploh niso nič brzojavili! Tudi bolan ni bil nikdo. Od teh ni italijanska policija nikogar ujela, temveč so se srečno vrnili v Jugoslavijo. Stojimo torej pred novo specialiteto fašistične po licije, ki fašizmu gotovo ni v čast!
Politični položaj v Grčiji postaja vedno bolj kritičen. Veliko razburjenje je izzvala vest, da bo vlada v najkrajšem času izvršila večje izpremembe v vojski in izvedla, tudi reformo volilnega reda. Veni-zelisti se boje, da bi jih vlada na ta način docela izpodrinila in polagajo zaradi tega velike nade na Italijo. Venizelos namerava že prihodnje dni odpotovati v Rim in prositi Mussolinija za intervencijo. To njegovo postopanje je izzvalo naravnost senzacijo, ker je Venizelos do zadnjega veljal za eksponenta francoske orientacije v zunanji politiki. Mislijo, da je Venizelos izpremenil svoje stališče v prvi vesti zaradi odpora proti balkanskemu paktu, ker se boji, da bi Bolgarija po sporazumu z Jugoslavijo naperila vso svojo akcijo proti Grčiji in zahtevala izhod na Egejsko morje. Na drugi strani očita tudi general Kondilis Tsaldarisovi vladi, da je premalo odločna, in zahteva jasnih izjav v pogledu zunanje politike. Popoln razkol z Venizelosom bi mogel imeti po njegovem mnenju usodne posledice. Govori se namreč, da bo vlada razpustila parlament in uvedla vojaško diktaturo, ki pa ne bi bila fašistično usmerjena, marveč bi slično kakor v Bolgariji, odločno nastopila za popolno izvedbo balkanskega pakta in proti vsem revizionističnim stremljenjem.
Poravnajte naročnino I
Sirite „BORBO“!
Stran 3.
Ivan OH>racht:
B O B B A«
a ra a
(Odlomek j* istoimenskega romana.)
Mladi gospod.
Zvečer prvega dne, je prišla milostljiva gospa k njej y kuhinjo. To je bilo onega prvega dne, ko je prispela Ana z veliko škatljo, v katero je spravila vse svoje stvari, na kolodvor glavnega mesta in utrujena — kakor izgubljen mlad pes, ki tava po nepoznanih in trušča polnih ulicah — dospela na Venclov trg, ko je zvedela za hišo s 33. številko. »Milostljiva« jo je obiskala pet ur potem, ko je Ana že spoznala sedem sob in dva izhoda stanovanja, pet ur nato, ko so Ano poučili, kako se prižge plinsko peč. kako se spusti voda na stranišču in kako se zaklepajo vrata stanovanja.
Milostljiva gospa je držala v rokah šop časopisnih izrezkov. Stala je pred malo rdečelično služkinjo v vsej veličini svojih petdesetih let in rekla:
»Ana, vi ste neizkušeno mlado dekle z dežele in zato ne veste, kaj je mesto, kot je Praga. Načelno ne vzamem nobene praške služkinje, ker so vse izprijene. Čakajo vas tu velike nevarnosti, na katere vas moram kot namestnica vaše matere opozoriti. Toda če bi vam hotela vse te nevarnosti našteti, mi morda ne boste verjeli. Čitajte raje to!« Milostljiva gospa je položila na mizo šop časopisnih izrezkov. »Prečitajte dobro!« je ponovila in besedičila dalje: »Sedaj vam bo gospodična pokazala, kako se pripravi postelje, potem boste pomili posodo in nato lahko greste spet. Vrat'danes ni treba zakleniti, milostljivi gospod je na konferenci in pride pozno domov. Pojdite!«
Gospodična Dadla, sedemnajstletna črna lepotica, je naučila Ano pripravljati postelje.
»Glejte sem, deklica z dežele! Tako... in tako... ir. tako... in blazino sem, bums! Spalna srajca se položi do polovice in s prsmi navzgor na vzglavje, da se lahko udobno skoči v rokave. Tako! Mami morate vsaki večer postaviti na nočno omarico kozarec vode, tega, vidite... Čakajte, sedaj ne... — In če bi morda včasih opazili v kozarcu nekaj, kar bi sličilo zobem, se ne ustrašite, — ker so to res zobje. Pri nas v Pragi boste videli še mnoga druga čudesa.«
Nato sta šli v sobo gospodične Dadle. Bila je rožaste barve. Rožasto poslikana, pohištvo je bilo rožaste barve, proge na odejah, pernice, blazine in še perilo. Vse je bilo rožasto, še veliki medved iz rjavega bržuna, ki je sedel v kotu rožastega naslanjača, je imel rožast trak okrog vratu. Vsa soba je vonjala po močnem parfumu.
»V vsem ostalem stanovanju vlada mama. Toda to je moja sobica, tu zapovedujem jaz in to je mnogo hujše. Oči v roke! Postelje morajo biti tako naravnane ...! Tako ljubko! Spalna srajca mora biti tu, poleg avbica, na nočni omarici pa mora biti vedno ogledalo in manicure. To je to tukaj! To tu, dekle z dežele, je toaletna mizica in tole tam je umivalnik. Dobro si zapomnite, kako so razpostavljene steklenice in lončki. Zjutraj si oglejte vse znova, danes še niste popolnoma vpeljani, — in če potem ne bo vse v redu, bo joj! Zdaj lahko v božjem imenu odidete... Ana se imenujete, ne?«
»Da, prosim!«
»Vam je že dala mama Krasno čtivo o Kisu in Landruju?«
Ana ni razumela. Gospodična je mislila, da si Ana ni na jasnem ali ji govori resno, ali pa da se iz nie norčuje. V srcu ji je postajalo tesno.
»No, naravno je, da vam je dala ono čtivo!« je rekla gospodična Dadla. »Leži v kuhinji na mizi, to dobi pri nas vsaka. Prečitajte si to vse gospodična, to je nekaj lepega. Ko prečita, je vsaka dobra najmanj štirinajst dni. Če vas bo morda od tega začel boleti želodec, tedaj pridite zgodaj zjutraj, — dala vam bom čokolade.«
V črnih očeh gospodične so zaplesale vesele iskrice in na robovih ustnic ji je zaigral vesel smeh. Očitno ji je ugajalo, tako-le gledati nevedno deželanko v
platneni obleke! z navzgor zavihanimi rokavi, ubogo služkinjo s preplašenimi očmi, ki je tako malo razumela o tem, kaj se z njo dogaja.
Gospodična Dadla se je zasmejala. Veselo in razposajeno. Skoro tako ljubko, kot Ana v šoli s svojimi součenkami.
»Hočeš?« ji je rekla in zopet je zazvenelo, kot da bi isto rekla tovarišica v vaški šoli. Odprla je predal nočne omarice in vzela iz nje tablico čokolade. Odlomila je košček in ga dala Ani: »Tu imaš, želim, da se ti kraljevsko prileže!«
»Bog plačaj! Poljubljam roko!« je zajecljala iznenađena Ana hvaležno.
»Lahko odidete, Ana!« Toda to ni bila več tovarišica iz drugega razreda, temveč milostljiva gospodična, ki je navajena ukazovati.
Aha je pomivala v kuhinji posodo, jo pospravljala, — in gospa stavbenika Ru-beša je prišla še trikrat, da si jo ogleda. Potem je šla Ana spat v sobo zraven kopalnice, katere dolgo in ozko zamreženo okno se je odpiralo na hodnik. Sobica je bila majhna, štiri in pol koraka na vse strani, toda bila je sveže pobeljena in na stropu je visela električna svetilj-ka. Če ne bi bila Ana izmučena od vtisov preživetega dneva, bi ji tu gotovo ugajalo. Toda njenih muk še ni bilo konec.
'Sedla je na rob postelje in začela pazljivo čitati časopisne izrezke, ki jih je prinesla gospa Rtrbeš. Ti izreki so b:Ii polni groze, prikazni in krvi. In v vsem je bilo največ o tem, kako so zapeljevali moški služkinje, kako so jih oropali in umorili. Vse je bilo tako grozno.
— V Parizu je živel Landru. — Bil je vtelešen vrag, ki je nosil obraz lepega moža. Izvabljal je dekleta v svojo vilo, iih tam moril in sežigal njihova raztelešena trupla v peči. Ana je videla ta gola telesa, videla je srage krvi v razpokah lesenega poda, ki so se vlekle prav do vrat. Videla je Landruja, kako je vihtel nož, pri tem pa je povesil spodnjo ustnico, ki se je bleščala v krvi. Nož je škr-tal po kamenju, da je pretresalo mozeg. Videla je strašnega morilca, kako je klečal pred pečjo in metal v ogenj noge, roke, prsa, glavo, pri tem pa si zavihal rokave, ki so bili okrvavljeni. Na glavah so prasketali v ognju lasje, meso na licih je sičalo, zobje pa so hlastali po onem, katerega so hotele ljubiti.
Na Ogrskem je živel mož, ki se je imenoval Kis. Živel je v kraju Czinkot. Ženam je ugajal posebno po lepi postavi in krasnem obnašanju. Toda gorje oni, ki se je pustila zapeljati in je prestopila prag njegovega stanovanja. Kajti tam se je Kis prelevil v peklenskega ubijalca, ki je stisnil dekle med kolena, kakor kozlička in ji prerezal vrat. Trupla deklic, kojih sinje oči so tudi mrtve presunljivo zrle, je stlačil v pločevinaste posode, jih zapečatil in jih razpostavil v kleti, ki se je tako izpremenila v strašno pokopališče.
Tudi v Pragi je mnogo Landrujev in Kisov. Na deklice preže na kolodvorih, na Vencljevem trgu in po vseh ulicah. Približajo se jim prijazno, s smehljajočimi se obrazi, govore deklicam o ljubezni itn jim obljubljalo poroko. — vse samo zato, da ubožice tembolj izkoristijo, Odvzamejo jim hranilne knjižice in onesrečijo nedolžna bitja za vse življenje.
Ana je sedela na robu postelje, bila je poglobljena v čitanje izrezkov »Glavnega Glasnika«. Njene sinje oči so zrle prav tako vznemirjeno, kot oči žrtev kleparja Kisa. Žarnica je visoko s stropa razsvetljevala malo, belo pobeljeno sobico. Jemala ji je oni mrzli izraz in zdelo se je, kot da bi jo prevzele duše Landru-jevih žrtev.
(Se bo nadaljevalo.)
NAJLEPSA ČEDNOST JE ZVESTOBA DOMOVINI IN ČASTNI BESEDI!
Kulturne beležke
Glasbeno življenje v Bolgariji
Pri nas kaj malo poznamo življenje Bolgarov, pa bodisi gospodarstveno aii kulturno. Šele zadnja leta se je začelo bolj spoznavati to našo bratsko državo, ki nas je s svojim delom v literaturi, slikarstvu, glasbi in na drugih poljih, naravnost presenetila z mnogimi sličnostmi, ki jih ima naše in bolgarsko ustvarjanje v umetnosti. Tako se je tu pokazala skoro popolnoma naša mentaliteta, naš celotni duh. Pred nedavnim je izšia v Sofiji knjiga »Glasbeni slovar«*- ki vsebuje celotni svetovni glasbeni živelj, posebno pa naš in njihov. Tu se srečajo bolgarske in srbske narodne pesmi, tu se sreča tudi naš Mokranjac s sodobnimi propagatorji bolgarske narodne pesmi. Knjigo je spisal znani glasbeni historik Ivan Kamburov, ki je poleg te napisal še mnogo drugih, izmed katerih bi omenil najglavnejše:	»Glasba in narod«,
»Operna umetnost« in »Bolgarska glasba«. Tu se nam odgrne vsa zgodovina bolgarske glasbe, ki se začenja kot »moderna« z Jankom Mustakom (umrl 1880. leta), ki je eden prvih pionirjev glasbe v Bolgariji. Sledi mu Bradev (umrl 1880. leta), ki je položil teorijo delu in glasbi Mustakova. Od prvih komponistov pa je Emanuel Mano lov (umrl 1902. 1.), katerega imenujemo lahko nestorja bolgarske glasbe. Mihajlo Stojanov, prvi bolgarski tenor, pa je osnoval v Sofiji Narodno opero, v kateri je dal Atanasov šest oper. Dimitrije Karadžov pa je bil prvi, ki je dosfegel, da se je njegova opera »Mladi kralj« igrala v Berlinu v Narodni operi, kjer je žela velik uspeh. To je tudi pripomoglo, da so spoznali Nemci Pančo Vladigerova, ki ga je celotnega ca. 25 del izdala »Universal« edicija v Berlinu. Najmodernejšo pa tvorijo imena, med katerimi vodita Dobri Kristov in Pančo Viadi-gerov. Ostali so: Stojanova, Pipkov, Nenov, Cankov in Bobčevski. Bolgarija pa je dala tudi mnogo slovečih pianistov, vijolinistov in nebroj slavnih pe-tftev. — Iz vsega razvidi-mo, da je v raznih gradacijah en in isti duh, ena in ista afiniteta med našo in bolgarsko glasbo. Tako bi se lahko popolnoma ustvarila glasbena kultura, ki bi bila na vsem jugoslovanskem jugu enotna. Bodočnost te pa je v folklori in narodni melodiji.	-c.
VELIKI BOLGARSKI PESNIK
Nikola Vasilij Rakitin ie v začetku maja v samomorilnem namenu skočil iz drvečega vlaka in se ubil. Spočetka se je domnevalo, da je bila to le nesreča, vendar je njegovo pismo njegovim trem otrokom razjasnilo vso zadevo. Rakitin je bi! eden največjih bolgarskih pesnikov-lirikov. Njegova dela se zlasti odlikujejo po lepi in pristni čuvstvenosti in globoki bolgarski duševnosti. Zlasti slove njegove zbirke pesmi »Življenje«, »Rodna vas«, »Donavski soneti« in še mnoge druge.
BOLGARSKI KNJIŽEVNIKI V JUGOSLAVIJI.
Te dni se mude na obisku v Jugoslaviji bolgarski literarni prvaki. Povsod, kjer se mude, so deležni bratskih sprejemov. — Medsebojni obiski zadnjega časa so priča, da vstaja nov čas res. iskrenega prijateljstva in sožitja med obema slovanskima narodoma.
80-LETNICO ROJSTVA ČEŠKEGA SKLADATELJA LEOŠE JANAČKA
Oodo v kratkem proslavili v Pragi. V Narodnem gledališču bodo uprizorili njegovo zadnje delo, opero »Mrtvi dom«, ki je zgrajena na motivu Dostojevskega romana »Zapiski mrtvega doma«.
ŠVEDI — SMETANI.
Kraljeva akademija v Stockholmu jc ob priliki Smetanovih slavnosti v, Pragi, poslala v Prago venec, ki so ga položili na grob veli-I kega češkega skladatelja.
NAD 1000 MLADIH PEVCEV
bo nastopilo dne 2. in 3. junija t. 1. na dnevih mladinske glasbe v Ljubljani. Prireditev bo pod pokroviteljstvom Nj. Vel. kralja Aleksandra I. Nastopili bodo mladinski pevski zbori iz vseh krajev dravske banovine.
Idijotska rekordomanija
Pred kratkim sc ie zgodila v Marakešu v Maroku strašna nesreča, in sicer kot posledica idijotske rekorderske težnje. Neki francoski artist, ki se ie nahajal tam na turneji, je videl na cesti znane krotilce strupenih kač. Artist se je hotel malce ponorčevati iz Arabca ter mu je zato, da bi izzval rešpekt pred gledalci na cesti, predložil, naj mu ovije tako strupeno kačo okoli trupla. Arabec je temu pritrdil, toda obenem je artista svaril, da se ne sme zganiti, sicer je' to njegova smrt. Artist se ni hotel pustiti prepričati, da jc kača res strupena in jo je z roko objel. Kača je vrnila pritisk roke s tem, da ga je vgriznila. Uro pozneje je artist umrl v strašnih bolečinah.
V Maribor n, dme 1. VI. 1934.
V Parizu se je stavil neki slikarski pomočnik, da si upa skočiti nag v kanal St. Martin. Stavo je sicer dobil, toda izplačati mu is niso mogli, ker so ga par dni pozneje potegnili mrtvega na suho.
Blizu Monakovega je bila med Kmetskim1 fanti neke vasi dogovorjena stava, da se eden izmed tamkajšnjih fantov tie bo upat za* bosti 10 centimetrov globoko v smer si ca. Dotični neumnež je bil sicer pijan, ni pa verjel. da jc srce precej »plitvo« v telesu. Pognal si je kuhinjski nož v srčno stran ter ii^ mestu izdihnil.
Na Škotskem se vrši pravkar tekma med ljudmi, ki se kosajo v tem, kdo da bo po jedci več kurjih jajc. Sedaj gre za to, da se »zlomi« rekord nekega ameriškega dijaka, id iih je pojedel kar 30. Pa se še najdejo norci, ki »trenirajo« za take bedarije.
„Angeli smrti“
Nedavno je umrl mogočni naslednik krvo; ločnega Džeržinskega, in sicer na posledicah paralize. Število ljudi, ki jih je ta Marat ruske boljševiške revolucije poslal na »oni svet«* so previdno cenili na 120.000. Še 1. 1918 3® bil Menšinskij v Berlinu, kjer se pa kot poklicani revolucijonar iz gole previdnosti ,td moral vtikati v politiko Nemčije. Takrat sO’ ga v Berlinu poznali le kot uglajenega diplomata, ki so ga berlinske dame višje družbe silno cenile radi njegovih »sanjavih« oči.*<
Med vojno je bil Menšinskij v' židovskem predmestju Londona, v Whitechapelu, zdrav* nik, ki se je udejstvoval tudi na polju proučevanja umetnosti. L. 1920. mu ie poveril Čičerin vodstvo sovjetskega konzulata V Hamburgu. Pozneje se ie »oddolžil« Menšiit* skij svojemu velikemu protektorju na ta na*1 čin, da jc insceniral po agentih čeke aten' tat na Čičerina, ki je bil takrat žc strmoglavljen in bolan za paralizo ... Menšinskij se ;® namreč bai. da bi mogel Čičerin. kaj izbiet betati izza kulis rdeče revolucije in njenih tvorcev.
Prav čudne talente pa je pričel razodevati ta Menšinskij v Hamburgu, kjer so izginili trije uradniki sovjetskega konzulata na tako misterijozen način, da nemška policija ni vedela in znala odkriti tega skrivnostnega slučaja. Domneva se, da so tiste tri uradnik« vrgli v morie mornarji neke sovjetske lad!«> ki se je slučajno nahajala v Hamburgu. Delovanje Menšinskega pa se je zdelo boljše-viškim oblastnikom v Moskvi le »prevnetP*’ zato so ga odpoklicali. V tistem času je ^ čuden način nehal živeti zloglasni Džerž'^’ skij, in sicer po tistem starem pravilu, da revolucije pož-ro svoje inicijatorje po nekem vrstnem redu. Skratka: Menšinskij je postal njegov naslednik v vodstvu Čeke. Toda Menšinskij je Čeko tudi »reformiral« in ji dal naslov G. P. U. Nasprotniki Menšinskega so še enkrat poizkusili svojo srečo, ali zaman. Un-schlicht, ki mu je bilo poverjeno vodstvo celokupne državne policije, ie umrl nenadoma neke noči na »želodčnih krčih«, v resnici Ps živi danes na neki sibirski katorgi kot ujetnik ruske revolucije. Menšinskij pa je osta1 na čelu krvave institucije. Menšinskemu 3® zadostovalo, če je bil kadarkoli osumniče1* konspiratorstva proti režimu in sistcniU; Krivde ni bilo treba šele dokazovati, kaK1 Menšinskij je bil radodaren v podpisovani;* smrtnih obsodb. Pa se je zgodilo, da je b*1 krvolok pri neki avtomobilski nezgodi tak° težko ranjen, da ie morala neka turkmenska bolničarka opraviti zanj vsak dvig roke m* noge. Menšinskij je ležal na divanu in je p"^' pisoval smrtne obsodbe. Akti GPU in psihologi nam šele bodo morda odkrili satansko krvoločnost in patološke izbruhe te zveri**® v človeški podobi.
Kot tipičen paralitik je odrejal, da so S® tedensko enkrat na nosilnici odpremili v zj°' glasno Lubiianko, centralni zapor GPU, kie je v kleti osebno inspiefral usmrtitev nedm' žnih žrtev, Menšinskij je bil tisti, ki je trebil boliscviško opozicijo, da ne govorim0 o tisočerih pripadnikih nacionalno ali cai“z' mu verno Rusije, on je pripravil pot Stai1*}**' Končal jc kot uajgrozovitejši krvnik, kar menda po Džingistanu pozna svetovna z*0' dovina. Smrt ga je strla na višini moe* umrl je za tipično boleznijo sovjetskih vo® teljev: paralizo v zadnjem stadiju.
Predstavnik in Izdajatelj Tone Bajt, predsednik Narodno-strokovne zveze v Mariboru. Urejuje in odgovarja Drago Bajt v Mariboru. Tiska Mariborska
tiskarna d. d., predstavnik ravnatelj Stanko Detela v Mariboru