Poštnina plačana v gotovini. LETO LVI. ŠTEV. 1.-2. Slovenski Pravnik Glasilo društva „Pravnik" v Ljubljani VSEBINA: i. Dr. Božidar Kobe: Osnovni problemi reforme delniškega prava. (Nadaljevanje).................... 1 2. Dr. Milan škerlj: Italijansko trgovinsko pravo....... 27 5. Dr. Rudolf Trofenik: Branilčeve pravice pred italijanskimi vojaškimi vojnimi sodišči............... 45 4. Dr. Rudolf Sajovie: Stanko Lapajne........... 51 5. Književna poročila.................. 54 6. Razne vesti..................... 59 Prilogi: Odločbe kasacijskega sodišča v kazenskih stvareh II, št. 424 do 448 (p. 28, str. 435—448). Dr. Janko Polee: Dr. in dr. h. c. Metod Dolenc. V LJUBLJANI 1942-XX. UREDNIK: DR. RUDOLF SAJOVIC Tiskali J. Blasnika nasl., Univerzitetna tiskarna in litografija d. d. v Ljubljani. — odgovoren F. Kralj. Rokopisi naj se pošiljajo: Uredništvo „Slovenskega Pravnika" v Liubljani, Bleivveisova cesta 16/1 Izhaja mesečno. — Naročnina 25 L na leto. Članarina (naročnina) naj se nakazuje na čekovni račun Poštne hranilnice, podružnice v Ljubljani št. 11.870 (Društvo »Pravnik" v Ljubljani). Naročnina za »Slovenski Pravnik" znaša 25 lir. Gg. naročnike prosimo, da zaostalo naročnino čimprej poravnajo. Poslužijo naj se v to priloženih položnic. Reklamacije naj se naslavljajo tjakaj; upoštevajo se samo prvih 14 dni potem, ko je list izšel. Prav tam se dobe: Slovenski Pravnik 1. 1909 do 1922 a 15,20 L, posamezni snopiči a 5,70 L. Slovenski Pravnik 1. 1923, dalje a 30,50 L, posamezni snopiči (dvojne številke) po 5,70 L, št. 11 do 12 I. 1935 po 11,50 L. Posamezni nepopolni izvodi II. knjige Odločb kasačij-skega sodišča v civilnih stvareh (manjkata 2 ali 3 pole) po 15,20 L. Posamezne pole kasacijskih odločb, kolikor so v zalogi, po 3 L. Pol stoletja Društva „Pravnik". Spominska knjiga. 1939. Cena 23 L. Mnenja o Predhodnem načrtu državljanskega zakonika za Kraljevino Jugoslavijo. Cena 30,50 L. Posamezne pole po 2 L. Spomenica na drugi Kongres pravnika po 9,25 L. Spomenica Kongresa pravnikov 1939 po 17,20 L. Dr. M. Dolenc: Simbolična pravna dejanja in izražanja med Slovenci — po 5,70 L. Dr. J. Agneletto: Prva knjiga novega italijanskega državljanskega zakonika — po 5,70 L. Dr. Fr. Skaberne: Slovenski advokati in javni notarji v književnosti, znanosti in politiki — po 5,70 L. Uporedna slavenska pravnička terminologija — po 11,50 L. Dr. Anton Urbane: Zavarovalno pravo 1939. (broš.). Odprema in poštnina se zaračunata posebej. V posebne, enotne platnice veže posamezne letnike »Slovenskega Pravnika" knjigoveznica J. Žabjek v Ljubljani, Dalmatinova ulica. Slovenski Pravnik Leto LVI. Ljubljana, februarja 1942-XX. Štev. 1.-2. Osnovni problemi reforme delniškega prava. Dr. Kobe Božidar, sodniški pripravnik. (Nadaljevanje.) VI. Zaščita občih javnih interesov. 17. Prva temeljna zahteva novega delniškega prava je a tem, da ne sme delniška družba zasledovati ciljev, ki bi bili nasprotni javnim interesom, namreč višjim kolektivnim interesom naroda, države, družbe.03 Delniška družba je dobila v Gode de commerce in a vseh delniških zakonih pečat zasebnopravne družbe, ki jo sestavljajo delničarji z enakimi pravicami in dolžnostmi, čije bistvo naj bi bilo zbiranje kapitalov na osnovi večinskega načela in kjer bi imel glavno vlogo „intuitus pecuniae". Razvoj velikih gospodarskih podjetij in njih vedno važnejša vloga v gospodarskem in socialnem življenju zahteva določeno korekturo tega osnovnega načela delniškega prava. Podjetja v obliki delniških družb so danes prekoračila meje zasebnega gospodarstva ter postala ustanove občega javnega interesa, avtonomni organi narodnega gospodarskega življenja, ki 63 Pri delniških družbah moramo razlikovati javne interese (interese naroda, države, družbe), interese podjetja, delniške družbe kot take ter delničarjev kot njenih članov in koueno posebne interese delničarjev in družbinih upnikov kot nosilcev samostojne imovine, različne od družbine imovine. Vsi ti interesi delujejo bodisi skupno, bodisi posamezno pri odrejanju ustroja in polja dejavnosti delniške družbe kakor tudi pri izvajanju kontrole nad njenim poslovanjem. Nadzor državne oblasti služi v glavnem izključno vplivu javnih ali državnih interesov, priin. § 56/1, 3 deln. reg. in Djordje Mirkovič, Državni nadzor nad društvima deoničkog oblika, Arhiv knj. 47, 413 op. 5, ki navaja zanimiv primer prakse ministrstva ti-sovine in industrije — odločbo VI N. 1953 z dne 20. aprila 1929 („Po članu 5 zak. o akcionarskim društvima, akcionarska društva stoje pod nadzorom Ministarstva trgovine i industrije. No ovaj nadzor prostire se na rad aikcionarskih društava, kao ustanova, ko je se osnivaju, funkcionišu na osnov u od-redaba ovoga zakona, potom na njihov rad kao privrednih i socialnih ustanova, u odnosu na njihovo dejstvo po opšte interese i narodna privredu. Po pitanjkna privatno pravnih odnosa, bilo izmedju akcio-narskog društva i njegovih akcionara, bilo izmedju njega i drugih društava, madležan je sud"). Tudi § 186/2 ntz. stoji na istem stališču. l 2 Osnovni problemi reforme delniškega prava. živijo od delničarjev ločeno življenje in ki ne sinejo biti odvisni od egoističnih interesov spreminjajoče se večine delničarjev.64 Zato je nujno in v skladu s 'kolektivističnimi in transpersonalnimi stremljenji v navedenem smislu, da se delniške družbe docela podrede zahtevam narodnega gospodarstva in javnim interesom.65 Ta zahteva dobiva svoj vedno večji poudarek spričo naraščajoče tendence in potrebe po načrtnosti vsega narodnega gospodarstva, v katerem imajo gospodarska podjetja v obliki delniških družb kot produkcijski in socialni faktorji (zaposlitev delavstva in nameščenstva) svoj posebni pomen in svoje posebne naloge obče koristne narave. Moderni zakoni o delniških družbah so tej prvi zahtevi ugodili v večji ali manjši meri, kar je seveda odvisno od stopnje intenzitete državne intervencije na področju narodnega gospodarstva oziroma od gospodarsko-organizacij-skega sistema v posamezni državi. Tako ima naš novi trgovinski zakon posebne določbe, ki ščitijo na učinkovit način javne interese zlasti ob ustanovitvi delniške družbe pri reševanju prošnje za dovolitev, kadar je dovolitev potrebna (§ 186/2 v zvezi s § 185 ntz.).66 Čim pa družba zasleduje nedovoljene cilje ali cilje proti dobrim šegam in običajem („krši predpise zakona ali pravil") in je ogroženi javni interes, sme oblastvo, ki je pristojno dajati dovolitve za ustanovitev, odločiti, da družba prestane (§ 365/1-2 ntz.). Slednja določba ni nova, kajti tudi po § 134 zak. o upravnem post. sme najvišje upravno oblastvo v svrho zaščite javnega interesa v potrebnem obsegu razveljaviti ali spremeniti pravnomočno odločbo, kolikor je to neizogibno potrebno, „da se odvrne silna nevarnost... za narodno gospodarstvo" (prim. tudi §§ 65, 66 zak. o notr. upravi). V vseh drugih primerih zastopa zakon stališče, da je za izrek prestanka delniške družbe, kjer bi se to pokazalo za ne- 84 Rathenau, Vam Aktienvvesen, 1917, 38, 39. 85 „Die gesetzliche Regelung muss der richtigen Bevvertumg der Interessen entsprechen. Massgebend kann weder das Jnteresse der Ver-vvialtung noch das der Aktionare sein. Die Erkenntnis. dass die Ak-tiengesellschaften vvichtige Funktionen im Gemeinschaftsleben ausiiben. fuhrt aber vveiter zu der Schlussfolgerimg, dass der Staat al s Trager der Gemeinschaft ein dringendes eigenes Interesse daran hat, die Ge-sellschaftein vvirtschaftlieh umd nach dem Sittengesetz gesund zu er-halten", Schlegelberger, Probleme des Aktienrechts. 1926, IS. 88 § 9 srbskega zakona o d. d. z dne 10. decembra 18% posebno izrazito poudarja uporabo diskrecionarne oblasti ob dovolitvi nove delniške družbe, ko določa, da se sme dovolitev izreči, ako najvišje upravno oblastvo .ne uvidi, „da je takvo preduzeče protivno zakonima j ze m a 1 j s k i m interesima." Osnovni problemi reforme delniškega prava. 8 izogibno potrebno, pristojno samo sodišče (§ 364 ntz.)6' Seveda bo upravnemu oblastvu dano na svobodno voljo, da tudi ona s svoje strani pokrene postopek, kadar bi bili javni interesi ogroženi. Kaj naj smatramo pod pojmom javni interesi, je težko reči. Če je javni interes „korist, ki jo ima množina oseb od kake stvari",68 nam ta pojem ne pomeni rešitve problema, kajti glavni njegov znak je nestalnost. Res je le to, da je tudi ta pojem, kakor mnogo drugih, odvisen od splošnega socialno in gospodarsko političnega sistema v posameznih državah in s tem v zvezi od diskrecionarne razlage oblastva, ki naj nek določen ukrep (n. pr. dovolitev ustanovitve ali razpust delniške družbe) zaradi zaščite javnih interesov izvede. Odločilno pri tem je načelo čim večje narodnogospodarske in socialne koristi podjetja v obliki delniške družbe in pa načelo pravičnosti. Ne sme se namreč pozabiti, da delniška družba ne sme biti več sredstvo posameznih kapitalistov za obavljanje dobičkanosnih poslov, nego eden najvažnejših instrumentov narodnega gospodarstva.69 18. Kako je delniško pravo v najožji zvezi s politično in gospodarsko strukturo države, nam najbolje kaže novi nemški Aktiengesetz, ki pozna vrsto pravnopolitičnih izrazov s splošno vrednostjo in veljavo (tkzv. generalne klavzule kakor: Wohl der Gemeinschaft, Gesamtwirtschaftliche Belange, \Vohl des Betriebes und seiner Gefolgschaft, Ge-meiner Nutzen von Volk und Reich) in v katerem so vsebovana glavna načela nacionalnega socializma z idejo „Ge-meinnutz geht vor Eigennutz"™ na čelu. Kakor novi zakom ni v ničemer posegel v osnovni kapitalistični značaj delniške družbe, nego jo le spravil v sklad z načeli novega režima, skuša na ta način poudariti nadrejenost javnih interesov nad zasebnimi ter podrediti velika gospodarska podjetja splošnim državnim koristim. Pač sta določbi §§ 77/3 in 96/4, ki zahtevata določno sorazmerje med udeležbo na dobičku v korist družbinih organov (članov uprave in nadzorstvenega sveta) in socialnimi dajatvami v korist delavstva 67 Obrazloženje k § 365. 68 J u r k o v i ('•, Javni interes, Zbornik znanstvenih razprav, IX, 89. 69 Dj. Mirkovič, Državni nadzor... op. cit., 522 si. 70 „t)ber dem Recht der Einzelnen steht das Recht der Volksge-meimschaft auf Leben in Ehre und Freiheit, das Recht des ganzen Volkes auf Forderung des allgemeinen Wohlstandes und Pflege seiner kul-turellen Giiter." Tako je izjavil znani kodifikator nemškega delniškega zakona Schlegelberger na svojem predavanju v Heidelbergu prav v času uzakonjenja novega zakona. i* 4 Osnovni problemi reforme delniškega prava. kakor tudi fondi obče koristnega značaja, v nasprotju z idejo zasebnega podjetja, ki mu je glavna vodilja neomejena svoboda udejstvovanja. Toda tudi v švicarskem zakonu (OR) kot tipičnem liberalnem zakonu zasledimo prav tako ideje, ki skušajo omejiti načela izključnega podjetniškega dobička s podrobno ureditvijo fakultativnih rezerv za dobrodelne namene družbinih nameščencev in delavcev (Wohlfahrtsfonds — čl. 675, 674: priim. tudi § 539/5 niz.), zlasti pa zakonitih rezervnih fondov za primer slabega poslovnega uspeha (Krisenfonds — čl. 671/5), kakor n. pr. za oskrbo obratne posadke v primeru brezposelnosti. Navedene novote nemškega zakona torej ne morejo dokazati občutne spremembe ali celo opustitev osnovnih načel kapitalistične delniške družbe. Tudi delovna karta italijanskega korpora-tivizma (čl. VII)71 izrecno proglaša zasebno iniciativo v proizvajanju za najuspešnejše in najkoristnejše sredstvo: toda zasebni organizaciji proizvajanja kot funkciji v narodnem interesu nalaga odgovornost nasproti državi. To velja tudi za delniško družbo, urejeno v knjigi „Del la-voro", vendar v italijanskem zakonu manjkajo, razen osnovnih korporativnih idej (čl. 4 do 12), skupnih vsem podjetjem, nemškemu zakonu podobne določbe: pač pozna čl. 565 fonde za starostno preskrbo delavcev in nameščencev. Obči javni interesi so dobili svoj poseben poudarek v -sovjetskem delniškem zakonu, ki posveča obširno poglavje (čl. 126 do 146) samo delniškim družbam z javnim oz. mešanim kapitalom. Najvažnejša značilnost sovjetskega zakona obstoji v tem, da so delnice na prinosnika izrecno prepovedane (čl. 47 in čl. 7 uv. zak.). S tem je iz delniških družb izločen oni element, ki daje takim družbam pečat izključno kapitalističnih podjetij; na ta način so se sovjetske delniške družbe občutno približale osebnim družbam. Delnica na prinosnika je v sistemu kapitalističnega gospodarstva gibalo delniške družbe in je, zahvaljujoč se svoji hitri prenosnosti, postala blago, ki notira na borzi (kot predme) špekulacije) in daje delniški družbi njen anonimni značaj. S prepovedjo prinosniških delnic so dobile delniške družbe sovjetskega prava docela drug značaj nasproti delniškim družbam v kapitalističnem gospodarskem sistemu.72 Glavni 71 Gl. op. 9 72 L and,ko v, Zeitschrift f ur Ostrecht, 1928, 97. 73 Tendenca ukinitve anonimnosti delnice se javlja povsod, ne samo v sovjetskem in nemškem sistemu. Primer nam nudi razvoj kontrole nad imetniki delnic v Italiji. Že konec (septembra 1941 je bilo treba — v zvezi /. ukrepi proti špekulaciji z delnicami — pretvoriti delnice Osnovni problemi reforme delniškega prava. 5' znak ni več izražen v kopičenju kapitalov od neznanih oseb in tudi ne v notiranju delnic na borzah, nego v osebi imetnika delnice. V toliko je torej „intuitus pecuniae" postavljen v ozadje. Podobno tendenco (seveda na docela različni pravnopolitični osnovi) opažamo tudi v nemškem gospodarskem sistemu,71 kjer se zastopa stališče, da mora v gospodarstvu prevzeti vodstvo odgovorna osebnost. Osnovno načelo naj bo poosebljenje gospodarstva, glavna oblika družb osebna družba, razen če so zastavljene naloge posebno velikega obsega in potrebni veliki kapitali. Zato so v nemškem zakonu odstranjene male delniške družbe, že prej pa je Umwandlungsgeseitz z dne 5. julija 1934 ustanovil posebne olajšave za spremembo d. d. in dr. z o. /. v osebne družbe. 19. Zaščita občili javnih interesov se v delniškem pravu izraža v glavnem v državnem nadzoru, ki se uveljavlja v treh smereh: nadzor nad ustanovitvijo delniške družbe, nadzor nad njenim poslovanjem in nadzor nad posli pri prestanku in likvidaciji družbe. Omenim naj le dve najvažnejši obliki državnega nadzora, in sicer predhodno dovolitev ustanovitve delniške družbe in izrek o razpustu družbe, kadar so javni interesi ogroženi. Kar se tiče prve oblike državnega nadzora, je sistem predhodne dovolitve ali koncesijski sistem danes že na splošno zamenjan z normativnim sistemom, kolikor izredno važni značaj gospodarskega podjetja, ki najgloblje posega v narodno gospodarstvo (predvsem tudi v narodnoobramb- družb s sedežem v Italiji v delnice, glaseče se na ime. Dne 25. oktobra 1941 je izšel zakonski dekret, ki urejuje vsa vprašanja o pretvoritvi dosedanjih prinosniških delnic v imenske. Ta zakonski dekret določa v glavnem, da morajo biti delnice teh družb imenske, da bi se uvedla kontrola taista i kov delnic in otežkočil prenos delnic, vrhtesa pa ustvarila kontrola lastništva delnic iz davčnih razlogov. Drugi primer nam nudita francoska zakoni a z dne 19. septembra in 26. novembra 1940, ki uvajata v režim delniških družb „intuitus persomae", kakršen je bil dosedaj le v javnih trgovinskih in koma.nditnih družbah, docela pa manjkal pri delniških družbah. Prvi zakon ustanavlja v osebi predsednika upravnega sveta delniške družbe edinega duševnega vodjo, ki mora zato prevzeti dalekosežno osebno odgovornost. Predsednik upravnega sveta postane v smislu zakona trgovec; on kakor tudi drugi člani upravnega sveta morejo v primeru stečaja prevzeti osebno odgovornost za družbine dolgove. S tem je vzpostavljeno načelo osebne odgovornosti v upravi delniških družb namesto dosedanje kolektivne neodgovornosti. Drugi zakon je ta načela še bolj razvil, posebej je podrobneje normiral oblast predsednika upravnega sveta in njegovo odgovornost. Izgleda, da je francoski zakonodavec tudi na področju privatnega prava skušal uveljaviti pod vplivom poraza v juniju 1940 avtoritarno načelo (prim. Le Temps 50. septembra in 1. decembra 1940). 6 Osnovni problemi reforme delniškega prava. nem pogledu), ne zahteva posebne pozornosti državne oblasti (prim. za naše pozitivno pravo čl. 208 T. z., § 14 ces. pat. z dne 26. novembra 1852, §§ 1 in 12 deln. reg.; §§ 185, 186/2 ntz.).74 Koncesijski sistem sta obdržali Sovjetska Rusija™ (61. 12 in 15) in Grčija (čl. 51 zak. 1920). Važna je tudi druga vrsta nadzora državne oblasti. Vsi moderni zakoni poznajo razpust delniške družbe, kadar so obči javni interesi ogroženi, in družba zasleduje nedovoljene cilje (§§ 564 in 565/1-2 ntz., tudi § 215 glede prekršitve določb o ustanavljanju; § '288 nem.; čl. 382/2 it.; čl. 57/5 švic. ZGB, iker OR nima ustrezne določbe; čl. 97/d sov j.). V ostalem je razumljivo, da se je država že od nekdaj zanimala zlasti za ustanavljanje delniških podjetij, kajti pojava izvestnih delniških družb je v tesni zvezi z javnim interesom; ti interesi zahtevajo največje in najboljše socialno izkoriščanje ustanove delniške družbe; s pomočjo te ustanove poziva določen krog ljudi na sodelovanje široke ljudske sloje; posamezniki se ne morejo podrobno spoznati z zamotano ureditvijo oblike delniške družbe in se nahajajo v dejanski kakor tudi pravni nemožnosti, da po-bliže nadzorujejo poslovanje vodilnih osebnosti delniške družbe. Gotovo je, da bo državni nadzor (že deln. reg. ga v § 56 izrecno ustanavlja) tem intenzivnejši, čim intenzivnejša bo intervencija državne oblasti na področju narodnega gospodarstva. S stopnjo intenzivnosti posega v narodno gospodarjenje se bo državni nadzor razširil še v večji meri ter podredil delniške družbe docela narodnim, državnim in družbenim interesom, po možnosti brez škode za njih prometno in gospodarsko avtonomijo.76 20. Manj znano je drugo važno vprašanje delniškega prava, ali so namreč dolžni vršiti delničarji svoje članske pravice in družbini organi svoje posle v občem javnem interesu. Ker je delniška družba ustanova zasebnega prava, bi iz tega nujno sledilo, da delničarji niso dolžni zasledovati drugih kot samo zasebnih ciljev in da 74 Koncesijski sistem pozna čl. 5 srb. z. o d. d., razširjen z zakonom z dne 22. marca 1922 tudi na Črno goro; dalje §§ 152 in 237 trg. zak. za Bosno in Hercegovino; zakon z dne 22. marca 1922 je uveljavil koncesijski sistem tudi za Hrvatsko, Slavonijo, Bamat, Bačko in Bara-nijo. O tem sistemu gl. Stražaicky, O reformi prava dioničkih društava, 1922. 75 O tem gl. obširno Eliachevitch, Tager, No Ide, Tiaite de droit civil et commercial des Soviets, 1930, II, 348, 358; tudi Zeit-schrift fiir Ostrecht 1928, 95. 76 O državnem nadzoru Dj. Mirkovič, Državni nadzor... op. rit, 412, zlasti 417 isl. Osnovni problemi reforme delniškega prava. 7 tudi upravni organi niso dolžni uresničevati javnih ciljev, nego le one, ki si jih postavi družbina skupnost. To načelo je bilo dosledno izvedeno v vseh delniških zakonih brez izjeme. Ker se je funkcija delniške družbe danes toliko spremenila, da je ne moremo več smatrati za izključno ustanovo kapitalističnih podjetnikov, nego kot podjetje, ki pripada narodnemu oziroma družbenemu kolektivu in mora biti koordinirano javnim linteresom,77 smemo de lege fe-renda in v skladu z današnjimi antiindividualističnimi tendencami78 zaključiti, da morajo delničarji izvrševati svoje članske pravice skladno višjim kolektivnim interesom narodne, državne in družbene skupnosti. Iz tega izhaja tudi za družbine organe same dolžnost ravnanja v istem smislu, čeprav naj bi bili po zakonodavčevih intencijah le prosti izvrševalci principalovih nalogov. Vedno bolj se poudarja socialna funkcija lastnine in subjektivnih pravic, če se že ne nadomesti pojem subjektivne pravice s pojmom socialne mbrajo veljati tako za upravne kot izvršilne organe kapitalske družbe (in smiselno tudi za nadzorne), kakor tudi za delničarje, ki so ustanovitelji, organizatorji in tudi dejanski lastniki podjetja delniške družbe.79 a) Neke pozitivne dolžnosti upoštevanja javnih interesov današnji zakoni ne nalagajo. V literaturi in judikaturi80 77 B o d e n h e i m e r . Das Gleichheitsprinzip im Aktienrecht, 1953, 50. 78 S prvim predstavnikom Rathenauom na čelu (op. cit.). 70 Ta tendenca po spremembi pojma lastnine ter subjektivnih pravic Jii 'nova ter lastna le novim italijanskim (Izjava VII. Delovne karte) in nemlškim stremljenjem, ampak jo zasledimo že v času pred prvo svetovno vojno. Prim. D u g u i t, Les transformations du droit pri ve depuis le Code Napoleon, 1912, 147: G o 1 d 9 c h jni d t, Recenti tendenze nel diritto della societa anonima, 1935, 28, 141, 14(7; isti, Grund-fragan des sclivveiz. Aktienrechts, op. cit., 17 si. V kompromisu med individualnim pojmom lastnine in socialno funkcijo se giblje tudi en-oiklika „Quadragesimo anno", po kateri pripada individualna funkcija lastnine naravnemu pravu, socialna funkcija, ki ji mora biti izvrševanje lastninske pravice podvržena, pa etiki. R a d'b r u c h , op. oit. 139. Glede funkcije lastnine v nacionalnosocialističnem sistemu Hede-m a n n , Deutsches Wirtschaft9recht, 1939, 207: „Bisher habe im Eigem-tum die Wiillkiir an der Spitze gestanden und die Einschramkungen zugunsten des Allgemeinvvohls seien die Ausnahmen gevvesen, jetzt miisse das Gemeinvvohl Grundsatz und Ausgang&puiikt bilden und die Willkurbetatigungen des Inhabers seien auf zugelassene Ausnahmefel-der zu beschranken". 80 VVlieland, II, 104; J. v. Gieirke, II, 255; Pisko, op. cit.. 395 ničnosti sklepov proti javnim interesom niti ne omenja. Glede na državni nadzor nad d. d. (v sm. § 56 deln. reg.) je tudi za naše pozitivno pravo pravilno mnenje, da državno nadzorno oblastvo razveljavi sklep funkcije, predvsem Ta načela s Os no \ 11 i problemi reforme delniškega prava. je splošno priznana omejitev dejavnosti skupščine proti javnim interesom, in sicer taiko, da so vsi sklepi, ki kršijo, prisilne zakonske (in statutarne) določbe ter obče javne interese, absolutno nični, tako da jih upravni organi niso dolžni izvršiti. Ničnost sklepa lahko uveljavlja vsakdo, tako delničar kakor t udi tretji: registrski sodnik jo mora upoštevati po službeni dolžnosti. Isto velja tudi za sklepe, nasprotne dobrim šegam in običajem v poslovnem življenju81 Toda dočim nemški zakon izrecno ustanavljal ničnost (§ 195/3, 4), dopušča ntz. tožbo na razveljavitev skupščinskega sklepa, če se kršijo z njim zakon ali pravila ali če nasprotuje sklep dobrim običajem v poslovnem življenju in meri na oškodovanje tudi samo enega delničarja ali more oškodovati družbine interese (§ 283/1). Poslednji pogoji so postavljeni zato, da ne bi široki pojem dobrih običajev služil kakršnemu koli izsiljevanju od strani egoističnili delničarjev. Še važnejša je določba § 288/1, da sme višji državni tožilec ali v primeru § 185 tudi oblastvo, ki je pristojno dajati dovolitev za ustanovitev, predlagati pri registrskem sodišču naj se sklep razveljavi, če krši prisilno določbo zakona. Če naj se sklep vpiše v trgovinski register, sme slednjič tudi registrsko sodišče samo po službeni dolžnosti uvesti postopek za razveljavitev. S tem je javnemu oblastvu dana možnost, da razveljavi sklep po službeni dolžnosti in prepreči njega izvršitev v škodo javnih interesov. Nadaljnjo omejitev delničarskih pravic v javnem interesu ustanavljajo zakoni običajno s pravico do obveščanja skupščine, ki je nasproten javnim interesom in sicer ne samo na predlog delničarja ali organa, ampak tudi na lastno iniciativo. Pri tem posamezni delničar nima pravice, da od nadzorne oblasti zahteva raz-veljavljenje skupščinnkega sklepa,, ampak ima le možnost, da jo opozori "a nepravilnost, š k e v 1 j , Poništavanje odloka skupštine po zakonu o privrednim zadrugama, Arhiv 1939, knj. 39, 9, 10; Randa, Das iistcrr. Harhdelsrecht, 1905, 11, 155, 157; Staub-Pisko, Kom-mentar k čl. 224 Tz; podoben je položaj po srb. z. o d. d. iz 18%; tudi § 281 bos. herc. trg. zak. daje ..zemaljskoj vladi pravo... ne samo ureda radi, več takodjer, na pritužbu kojeg dioničara staviti van krieposti zaključke i odredbe gore naznačene vrste." 81 Hueck. Anfechtbarkeit und Nichtigkeit von Generaher-sammlungsbeschliissen bed AG., 1924, 118; isti, Die Sittenvvidrigkeit von Generalversaninilungsbeschliissen der AG und die Rechtsprechung. (Die Reichsgericlilspraxis im deutschen Rechtsleben IV, 1929, 167). „Allein der Begriff des Verstosses gegen die guten Sitten hat im Gebiete des Aktienrechts ein so weit gebendes Anwendungsfeld erfahren, dass die einzelnen Falle sich nicht unter ein einheitliches Prinzip subsumieren lassen", AVieland, II, 104 op. 45; Donati, L'invalidita della deli-berazicne di assemblea delle societa anonime. 1937, 215. Osumili problemi reforme delniškega prava. (Auskunftsrecht), ki se sme odreči le. kolikor je interes družbe ali javni interes važnejši od delničarjevega interesa na tem, da dobi odgovor (§ 277/2 ntz.; § 112/3 nem.). S tem je lepo izraženo načelo, da se mora interes posameznega delničarja ali skupine delničarjev podrediti javnim interesom. b) Še kočljivejše je vprašanje upoštevanja javnih interesov, naloženo organom, in sicer v prvi vrsti družbinim upravnim organom, ki jim je zaupana družbina imovina in vse tekoče poslovanje v družbinem podjetju. Ker so upravni organi via facti dobili skoro neomejeno oblast brez učinkovite kontrole in odgovornosti, je razumljivo, da skuša moderni zakonodavec na prvem mestu urediti položaj upravnih organov. Spričo takega razvoja ni Id rez osnove na-ziranje, da se upoštevanje javnih interesov smotrneje naloži upravnim organom kakor pa kapitalistični večini. Zato ni tako neprimerno, če se skuša položaj uprave čimbolj okrepiti, skupščina pa potisniti v ozadje ter naložiti članom uprave dalekosežna odgovornost. Tako opažamo danes zlasti v totalitarnih državah splošno stremljenje, da se v kapitalskih družbah položaj upravnih organov (načelo vodstva) ojači, obenem pa poostri njih odgovornost. Ker dobi s tem uprava nasproti skupščinski večini večjo neodvisnost in stalnost, so ji naložene izvestne dolžnosti v javnem interesu ter ji zaupane važne naloge kot vodji podjetij delniških družb v sklopu narodnogospodarske funkcije družbe. Kajti ne sme se dogajati, da so vodilne osebnosti v svojem poslovanju odvisne od neodgovornih delničarjev, ki jim manjka skoro vsak, tudi najpotrebnejši pregled družbinega stanja. Zato je nemški zakonodavec, seveda pod vplivom nacionalnosocialističnih idej, izvedel v delniškem pravu dosledno politično in gospodarsko organizacijsko načelo vodstva (Fuhrungsgrundsatz) ter naložil upravi tudi pozitivno dolžnost upoštevanja javnih interesov. (§ 70/1: „Der Vorstand bat unter eigener Verantvvortung die Ge-sellschafi so zu leiten, wie das VVohl des Betriebs und seiner Gefolgschaft und der gemeine Nutzen von Volk und Reich es fordern").82 Nasprotno je v demokratičnih zakonih (in tudi v italijanskem) navedena dolžnost le posredna, namreč kolikor izhaja iz splošnih pravnopolitičnih idej in kolikor 82 Delovnopravno je Vorstand vodja obrata, kadar je podjetnik skupnost (n. pr. pravna oseba) im vršijo vodstvene posle njeni zakoniti zastopfhiki (§ 3 Gesetz zur Ordnung der natiomalen Arbeit z dne 20. januarja 1934): prim. Bajič, Novo nemško delovno pravo. Slovenski Pravnik, 1935. 287: Hedemann, op. cit., 324. 10 Osnovni ¦problemi reforme delniškega prava. intenzivneje je zaščita javnih interesov (v zvezi z državnim nadzorom) izvedena v zakonu (z drugimi določbami prisilnega značaja, ki jih morajo upravni in tudi nadzorni organi vedno upoštevati); omeniti je v tej zvezi, da nalaga ntz. (§ 334/4) upravi izrecno omejitev, da mora v svojem poročilu zamolčati stvari, ki so v direktnem nasprotju z javnimi interesi. c) Omenjeno je bilo že, da, upravni organi niso dolžni izvršiti sklepa skupščine, s katerim bi bili ogroženi javni interesi. S tem so upravni organi postavljeni pred alternativo, odvisno od vprašanja, katerim interesom morajo dati prednost: ali javnim interesom, ali zasebnim svojih dejanskih principalov, od katerih so odvisni zaradi možnosti odslovitve „ad nutum", če njih sklepa ne izvrše. Res jih skupščina izvoli (v večini zakonodaj), toda čim so enkrat izvoljeni, dobijo svojevrsten položaj in oblast, ki je osnovana v zakonu; zato se smejo in morajo upreti nezakonitim sklepom skupščine.83 Toda tudi sklepom, nasprotnim javnim interesom, se smejo in morajo upreti, čeprav so načelno dolžni upoštevati le interese družbe oz. skupnosti delničarjev. \ takem primeru imajo možnost opozoriti javno oblastvo, da razveljavi sklep v sm. § 288 ntz. (§ 56 deln. reg.). Spričo takega položaja ni brez osnove nazor, ki primerja upravne organe glede njih razmerja do javnih interesov z javnimi uslužbenci.84 Zato je razumljiva zahteva, da se da upravi neodvisne j ši in stabilnejši značaj s tem, da se v potrebni meri poostrijo odgovornosti njenih članov in tako zagotovi vestno izpolnjevanje upravnih dolžnosti tudi v občem javnem interesu. 21. Spričo vedno večjega poseganja države v industrijo in promet zaslužijo posebno pozornost delniške družbe z javnim kapitalom, kakor tudi še bolj razširjene delniške družbe z mešanim kapitalom. Glede na to, da so nekatera velika podjetja v obliki delniških družb (kakor tudi družb z omejeno zavezo) pridobila veliko pomembnost v narodnogospodarskem pogledu, so države že zgodaj stremele za tem, da taka podjetja nacionalizirajo oz. socializirajo ter jih na ta način odtegnejo iz območja zasebnega družbenega prava. Toda država si cesto takega radikalnega sredstva ne posluži, nego se zadovolji s tem, da dobi le delnice že obstoječe delniške družbe v celoti (tako nastane tipična enoosebna družlba) ali tudi samo deloma ali 83 Vivante, Trattato, II, 266 n. 529. 84 Wieland, II, 127. Osnovni problemi reforme delniškega prava. 11 pasiz udeležbo pridobi vsaj odločilno besedo pri postavljanju družbinih organov in s tem vpliv na samo poslovanje in nadzorstvo delniške družbe. Taka podjetja z delno kapitalsko udeležbo države ali drugih pravnih oseb javnega prava (tkzv. Gemischwirtschaftliche Unternehmen, societe d'economie mixte) so se tako razširila, da so kmalu obrnila nase pozornost literature85 in tudi zakonodaje. Tako oblikovan minimum intervencionizma, bsnovanega v kolektivnih interesih, je javno mnenje kmalu rade volje sprejelo, zlasti glede podjetij in ustanov občekoristnega značaja. a) Dočim delniški zakoni ne urejajo posebej delniške družbe z javnim kapitalom (pač omenja § 379 ntz. primer, ko pridobi država ali drugo javnopravno telo vse delnice in določa, da more javnopravno telo v tem primeru izvrševati dolžnosti družbinih organov), jo sovjetski reglement posebej ureja (čl. 126 do 141). Državno delniško družbo imenuje ono državno podjetje, ki se vodi po načelih trgovskega (gospodarskega) podjetja in je v družbinih pravilih določeno, da pripadajo vse delnice družbe izključno držav- 85 Prim. Cheron, De 1'actionnariat des collectivites pufoliques, 1928 (najobsežnejša pravno primerjalna študija). Delniške družbe z mešanim kapitalom so se zelo razvile zlasti v Nemčijii, Avstriji (zak. 20. julija 1919), Italiji, Franciji, Belgiji in Švici; tu je udeležen javni kapital v številnih delniških družbah, tako da je kmalu vzbudil pozornost zakonodavca; odtod številne določbe v novem delniškem pravu švicarskega OR. Isto sliko opažamo povsod, razen v Angliji, kjer so delniške družbe z mešanim kapitalom izjema Kar se tiče Sovjetske Rusije, je treba poudariti, da je glavna oblika delniških družb tu itak d. d. z javnim ali mešanim kapitalom. Slednja podjetja so nastala v času, ko je država spremenila svojo dotedanjo industrijsko politiko ter pozvala na sodelovanje pri produkciji tudi zasebni kapital. Toda tega ni bilo mogoče dobiti v deželi. Zato ga je sovjetska vlada v nasprotju z drugimi državami iskala v tujini; ker pa ni hotela, da bi se vzpostavil neodvisen kapitalizem, je predlagala tujemu kapitalu sodelovanje v d. d. z mešanim kapitalom, kjer si je država pridržala odločilno vlogo (prim. Cheron, op. cit., 224; Gor d on, op. cit., 143: Eliachevith, Tager, No Ide, op. cit., 39? sL). Delniške družbe z izključno zasebnim kapitalom so pretežno, kakor kaže praksa, rodbinskega značaja (Zeitschriift fiir Ostrecht, 1928, 97). Tipičen primer delniške družbe z mešanim kapitalom je Narodna (emisijska) banka, urejena z zakonom z dne 17. junija 1931 (SI. 1. št. 356/56 iz I. 1931). Z uredbo o spremembah in dopolnitvah zakona o Narodni banki z dne 17. septembra 1940 (SI. 1. št. 495/79 iz 1. _1940.) je bil vpliv države na upravljanje emisijske banke znatno ojačen. Državi je bila dana možnost, da si pridobi celo večino (preko 50%) druž-binega kapitala, ko ie bila snremenjena določba čl. 6/2 zakona, ki je dopuščala le 20% udeležbo države na delniškem kapitalu. Delničarji imajo večino lahko le v nadzornem odboru, nikakor pa ne v upravnem odboru, na čigar sestavo ima država odločilen vpliv. 12 Osnovni problemi reforme delniškega prava. nim oblastvom ali podjetjem. Taka družba je pod nadzor* stvom določnega državnega oblastva. ki je pristojno zlasti tudi za odobritev važnejših sklepov skupščine, n. pr. volitve uprave, nadzorstvenega sveta, revizorjev; odobritev finančnega in poslovnega letnega načrta: računa dobička in izgube ter bilance; spremembe pravil in p res tank a družbe. Poleg tega ima pravico sklicati izredno skupščino, poslati na skupščino svojega zastopnika s posvetovalnim glasom in stavi jat i samostojne predloge v dnevni red skupščine. Delnic take državne delniške družbe tudi ni mogoče odsvojiti drugemu kot državnemu oblastvu ali državnemu podjetju. b) Večjo važnost je priznal moderni zakonodavec drugi vrsti delniških družb. V tej obliki skuša spraviti v sklad nasprotujoča si stremljenja zasebnih delničarjev in države ali drugega javnopravnega telesa. Udeležba države in drugih javnopravnih jurističnih oseb v privatnih delniških družbah ima namreč prvenstveni pomen pri aktivnem upravljanju delniške družbe ter njenega podjetja, in sicer s sodelovanjem na skupščinah in v upravi (ali nadzorstvenem svetu). Tako naj dobi država z udeležbo možnost, odločilno vplivati na smernice družbine dejavnosti ter slednjo prilagoditi javnim interesom primerno. Toda kako spraviti v sklad glavna načela delniškega prava z idejo avtoritete, ki je značilna za državo in druga javnopravna telesa? Dosedanji delniški družbi manjka, kakor je bilo že omenjeno, načelno vsak „intuitus personae"; zato se moramo vprašati, ali državi in drugim javnopravnim osebam prija združevanje s popolnoma neznanimi delničarji, in nadalje ali se morejo podvreči s tem, da so postale delničarji neke zasebne delniške družbe, pravilom, ki so nastala in ki veljajo le za družbe zasebnega prava? Treba je načelno priznati, da osnovni načeli, namreč „intuitus pe-cuniae" in prosta prenosnost delnic, nista skoro nikdar združljivi z namenom, ki vodi javnopravne juristične osebe, zlasti državo, v to, da postanejo delničarji zasebne delniške družbe. Iz navedenih razlogov so se državi (in drugim javnopravnim jurističnim osebam) kmalu priznale prvenstvene pravice zlasti v organizacijskem ustroju delniške družbe. Prva pravica obstoji v pravici veta proti sklepom skupščine, ki jo je možno nadomestiti s statutarno določbo, da za posebne skupščinske sklepe (n. pr. sprememba predmeta podjetja, prenos podjetja, spojitev z nekim drugim podjetjem) ne zadostuje navadna ali zakonito določena kvalificirana večina, in slednjič tudi z ustanovitvijo plu- Osnovni problemi reforme delniškega prava. 13 ralne pravice glasovanja za delnice države in sličnih pravnih oseb. Razumljivo je, da morajo te določbe veljati le za najvažnejše skupščinske sklepe,86 ker bi bila drugače onesposobljena vsaka dejavnost družbe, če bi se javni zastopnik protivil n. pr. sklepu, ki bi ne imel prav nič skupnega z javnimi interesi, bil pa važen za delniško družbo samo in za zasebne delničarje (n. pr. zvišanje, znižanje osnovnega kapitala družbe). Te pravice sodelovanja \ funkciji skupščine (zlasti v primeru, da tvori javni kapital manjšino in manjšinske pravice za uveljavijenje njegovih interesov ne zadostujejo) so se priznale le a pogojem, da ostane zasebnim delničarjem odločilen vpliv v trgovinski in tehnični strani poslovanja, dočim ima javni kapital vsaj možnost ugovora proti odločitvam, tičočim se javnih interesov.87 Teh prvenstvenih pravic javnega kapitala delniški zakoni načeloma ne priznavajo ter se zadovoljujejo z določbami, veljavnimi za vse delničarje, po načelu, da se mora korporacija javnega prava pokoriti zakonom privatno-pravne delniške družbe, če se že posluži njene oblike. Večji poudarek na zaščiti aktivnejšega sodelovanja javnega kapitala je prepuščen statutom (n. pr. glede pluralne pravice glasovanja, važnejše spremembe družbinih pravil, omejevanja prenosnosti imenskih delnic), toda nič bolj (vsaj načeloma), kakor za druge zasebne delničarje. Pač so v nemškem zakonu (§ 12/2) tudi s tega vidika88 izjemoma dopustne delnice s pluralno pravico glasovanja ,.wenn das Wohl der Gesellschaft oder gesammtwirtBchaftliche Belange es fordern". Zakonito je prepovedana odsvojitev delnic, lastnih državnim oblastvom in podjetjem, drugim kot tem v sovj. zakonu (čl. 134, 144). ki posebej ureja tudi mešane delniške družbe. Druga pravica, in sicer udeležba v upravi ali nadzorstvenem svetu ali vsaj vpliv pri postavljanju družbinih organov je dobila nasprotno velik pomen ter jo zakonodavec bolj ali manj izčrpno ureja. Toda ta pravica je običajna ne samo za delniške družbe z udeležbo javnega kapitala, ampak tudi za zasebne delniške družbe: v javnem interesu je primerno, da si pridobi država ali drugo javnopravno telo vpliv *• Klasičen primer bi bil skupščinski sklop o spremembi predmeta podjetja, ki \/. držal•nr>i>ra\nili razlogov ni primerna ali je celo škodljiva in bi postala udeležba države brezpredmetna. 87 Cheron, 1. c 105. 88 S c h 1 e g e 1 b e r g e r - Q u a s s n \v s k i . Akticniresot/. 2. izd. 1957, k § 12/2 op. 5. ' ¦ 14 Osnovni problemi reforme delniškega prava. na imenovanje družbinih organov. To je postalo potrebno zlasti pri podjetjih, ki imajo za široke ljudske sloje poseben pomen in jih oskrbujejo s potrebami vsakdanjega življenja n. pr. elektrarne, plinarne, železnice89 itd. Najvažnejši in običajni obliki vpliva na določitev družbinih organov sta: imenovanje s strani določne občekoristne ustanove ali javnopravnega telesa, zlasti države in pravica predloga (Delegations-, Presentationsrecht). Imenovanje družbinih organov se je v literaturi in ju-dikaturi na splošno priznavalo, potrebna je le izrecna statutarna določba,90 vendar s pogojem, da ne pripada skupščini izključna pravica izbire na osnovi prisilne zakonske določbe. V našem pozitivnem pravu je imenovanje članov načelstva s strani države ali drugega javnopravnega telesa dopustno analogno kot velja to za družbo z omejeno zavezo (§ 15/3 zak. o dr. z o. z.; čl. 209/7 tz.).91 Moderno delniško pravo je to pravico razvilo v še večji meri, prav tako pa tudi pravico predloga, s katerim je možno doseči isti učinek. § 292/1 ntz. jo je omejil na ta način, da sme javnopravno telo postaviti le manj kot polovico članov uprave. Isto velja za pravico, da javnopravno telo predlaga skupščini več oseb, izmed katerih skupščina voli. V vsakem primeru mora biti večina, uprave izvoljena na skupščini delničarjev.92 S tem je vpliv države oz. javnopravnega telesa postavljen izključno v pravni položaj manjšine, kar je v skladu z načelom, da se mora zasebnim delničarjem vedno ohraniti odločilni vpliv pri trgovinski in tehnični upravi družbinega podjetja,93 razen seveda v primeru, če si javnopravno telo pridobi kapitalsko večino. 89 Gbrazloženje k § 292 ntz. 00 Staub-Pinner, k § 182 op. 23; k § 231 op. 20; Kischer, AG, op. cit., 213; Molitor, Die Bestellung zum Vorstandsmitglied einer AG.. Sonderdr. aus Festschrift F. V. Ehrenberg, 1927, 19. 91 Pisko, op. cit., 398. 92 Isto velja po § 311/1 ntz. za nadzorne organe. Zanimiv primer kombinacije možnega sodelovanja javnopravnega telesa v skupščini in upravi (ali nadzorstvu) d. d. nam nudi § 230/3 ntz., ki se doslovno glasi: Prednostne pravice (delnic) so lahko v tem, da smejo imetniki prednostnih delnic postavljati ali predlagati določno število družbinih organov, toda manj od polovice ... 93 „Quels que soient les apports respectifs des deux groupes d'ac-tionnaires, prives et publics, l'inf'luence dans la gestion devrait toujours se repaTtir entre eux de la facon suivante: au groupe prive la pre-ponderance dans 1'adrninistration comrnerciale et technique de 1'affaire; au groupe puhlic le droit, sinon d'imposer des decisions nouvelles, du moins de faire obstacle a des innovations sur des points essentiels touchant aux interets publics dont il est le representant et le defenseur dans la societe", Cheron. op. cit.. 105. Osnovni problemi reforme delniškega prava. 15 Dočim nemški zakon ne pozna tega načina postavljanja družbinih organov, nasprotno ga celo prepoveduje s tem. da daje nadzorstvenemu svetu izključno pravico, da imenuje člane uprave (§ 77), in skupščino, da imenuje člane nadzorstvenega sveta (§ 87),94 sta italijanski in švicarski zalkon v tem pogledu doslednejša. Prvi ureja v posebnem oddelku delniško družbo z udeležbo države ali drugih javnih zavodov ter dopušča ustanovnemu aktu izrecno možnost, prepustiti imenovanje enega ali več upravnih in nadzornih organov državi ali javnopravnemu telesu (čl. 392), pozna pa tudi primer imenovanja brez kapitalske udeležbe (čl. 593) ter za oba primera postavlja iste norme. Zanimiva je tudi določba, da mora predsednika nadzorstvenega sveta imenovati vedno država, kadar dobi slednja pravico imenovanja enega ali več članov (čl. 394). Tudi švicarski zakon pozna omejitev pristojnosti skupščine glede izbora članov uprave pri ,,gemischtwirtschaftliche Unternehmungen", kjer sta udeleženi ali država ali občina: in kjer jima je z družbinimi pravili zasiguranih eno ali več mest v upravi (čl. 762 OR). Poleg tega veljajo posebne določbe za podjetja, na katerih ima „Gemeinwesen" (Bund, Kanton, Bezirk, Gemeinde) poseben javni interes. Četudi javnopravno telo ni udeleženo s kapitalom na družbinem podjetju, mu more biti v družbinih pravilih zavarovana pravica, da pošlje enega ali več zastopnikov med upravne in nadzorne organe. Težave nastanejo pri vprašanju odslovitve in odgovornosti takih zastopnikov. Če ni pozitivne zakonske določbe, jih sme odsloviti oz. odstaviti i oni, ki jih je imenoval ali predlagal, i skupščina,95 če naj skupščina obdrži svojo prvenstveno vlogo; more se in sme se znebiti članov uprave, ki jih je sicer postavilo javnopravno telo, pa vrše svoje posle protivno interesom družbinega podjetja. Področje vpliva javnopravnega telesa načelno ne sme iti predaleč, tako da bi bila družba ogrožena v svoji avtonomiji ali celo izgubila svoj značaj zasebne družbe, kajti največkrat si javnopravno telo iz posebnih prednosti zasebne delniške družbe raje priskrbi nek omejen vpliv na imenovanje članov uprave, in sicer z ali brez kapitalske udeležbe, nego 94 S tremi izjemami §§ 23, 88, 89; od njih je najvažnejša druga, da se nekaterim delničarjem ali imetnikom določenih privilegiranih delnic, glasečih se na rme in prenosnih le s pristankom družbe, priznava pravica zastopstva v nadzorstvenem svetu. Na ta način je možna ku-mulacija delnic s pluralno pravico glasovanja v smislu § 12/2 s pravico zastopstva v nadzorstvenem svetu. Skupno število teh zastopnikov ne sme preseči tretjino vseh članov nadzorstvenega sveta (§ 88/1). W i e 1 a n d , II. 158: Staub-Pinner. k § 231 op. 16, 20. 16 Osnovni problemi reforme delniškega pra\a. pa da bi samo ustanovilo svoje podjetje ter ga upravljalo po načelih javnega prava. Osnovna načela delniškega prava mora javnopravno telo upoštevati v vsakem primeru, če se že posluži oblike zasebnega združevanja. Teh načel se moderni zakoni v splošnem niso držali. Večinoma so prepustili izključno pravico odslovitve tistemu javnopravnemu telesu, ki je člana uprave ali nadzorstvenega sveta tudi postavilo (tako čl. 392/2 it.; čl. 762 OR).9' Naš zakonodavec se je odločil (razen §§ 293/2, 314/1 ntz.) za vmesno stališče ter združil interese skupščine delničarjev in javnopravnega telesa na ta način, da nalaga družbi na podstavi skupščinskega sklepa dolžnost, javnopravnemu telesu predlagati odstavitev s točno navedbo razlogov. Če javnopravno telo v enem mesecu člana ne odstavi, more družba vložiti predlog za odstavitev registrskemu sodišču (§§ 295/3 ntz. glede upravnega organa in 314/ntz. glede nadzornega organa).97 V ostalem imajo imenovani ali na predlog izv oljeni druž-bini organi enake pravice in dolžnosti, kakor ostali od skupščine izvoljeni organi (čl. 392/5 it.). Načeloma morajo biti podvrženi v enakem obsegu tudi navodilom in nalogom skupščin ter odgovorni nasproti družbi kakor tudi nasproti delničarjem in tretjim (upnikom). Če se prizna, da jih sme odstaviti le oni, ki jih je postavil ali predlagal, potem mora logično tudi dotični, torej država ali javnopravno telo, prevzeti odgovornost za škodo (prim. švic. OH čl. 762),98 in sicer °* Prav to velja za člane načelstva tudi po našem pravu glede na analogni določbi §§ 15/3, 16/3 zak. o dr. z o. z.: Staub-Pisko, k čl. 227, § 3: enako tudi za dosedanje italijansko (prim. Vivante, Trattato. II, 270 n. 533) in francosko pravo. Po slednjem je drživa kot taka član uprave, njen zastopnik je le prosti izvrševalec njene volje. Za njegove pravice in dolžnosti je merodajno službeno razmerje nasproti državi ter iz tega izvirajoče pogodbene obveznosti. Cheron. op. cit., 106, 284 si. 97 Glede možnosti, da nadzorni odbor odstrani člane uprave od njihovih upravnih funkcij gl. § 296/7 ntz. 98 G u h 1, Das schv> eizerische OR, 1957, 2 izd. 507. Podobno je prevalil tudi italijanski osnutek 1940 odgovornost na državo oz. javnopravno telo (čl. 324). Prim. Obrazložen je: Per cptanto riguarda la resp >n snbilita e sembralo giusto che degli atti compiuti dagli amministratori e dai sindaci nominati da tali enti, anche tpiesti dovessero rispondere, pošto che ad essi e riconosciuto un partioolare ed eccezionale diritto in o rdi ne alla nomina e alla revoca di quelli. Ta določba je iz knjige ..Del lavoro" odpadla glede na čl. 592/3 in glede na poostreno odgovornost upravnih in nadzornih organov. V francoskem pravu pade civilna odgovornost na državo z regresno pravico proti kriv OH. Težje je s kazensko odgovornostjo, zlasti glede vprašanja, ali zadene plačilo denarne kazni državo oz. javnopravno telo ali od nje imenovanega organa. Franc, dekret z dne is. oktobra 1923 je odločil v poslednjem Osnovni problemi reforme delniškega prava. 17 vsaj zii culpa in eligendo. V tem primeru člani uprave niso dolžni jpoložiti varščine (čl. 762/5 OR).99 Kajti če je organ odvisen le od onega, ki jih je postavil ali predlagal, ne pa od skupščine, potem je naravno, da prevzame javnopravno telo tudi odgovornost za vso škodo, ki utegne zaradi takega položaja nastati za družbino podjetje, ker interesi družbe niso vedno identični z interesi javnopravnega telesa (zlasti v današnjem gospodarskem sistemu). Ntz. nima švicarskemu zakonu slične določbe; posebno ustanovitev odgovornosti države ali javnopravnega telesa za škodo, ki jo napravi od njega imenovani organ, je opustil glede na specialne primere odgovornosti za ravnanje po nalogu (§ 597) in za zlorabo vpliva (§ 598) ter prepustil nje ureditev posebnim zakonom, ki bi sedaj ali v bodoče urejali posebne primere mešanih podjetij v obliki delniške družbe. Če se že naj državi ali javnopravnim telesom zagotove posebne pravice in s temi skladne dolžnosti, ki presegajo območje zasebnih podjetij in zasebnih delniških družb, potem je smotrneje to storiti s posebnimi zakoni in z ustanovitvijo posebnih oblik podjetij, ustrezajočih posebnim prilikam, potrebam in namenom, ki vodijo državo in druga javnopravna telesa do tega, da posežejo v področje gospodarskih in prometnih panog, prepuščenih doslej zasebni iniciativi. 22. Pravkar omenjeno načelo so skoro vsi novejši zakoni prevzeli glede enako važnega problema, ki posega globoko v javne interese, namreč glede delavske in nameščenske udeležbe v delniški družbi. S tem je postavljeno vprašanje zaščite delniške družbe oz. družbinegu podjetja kot socialnega faktorja (zaposlitev delavstva in nameščenstva) v na- smislu: Les responsabilites civiles resultant de l'exercice des fonetions d'administrateur, a 1'egard de la societe et des tiers, incombent entiere-niint a l'Etat, sauf a celui-ci a se retourner ensuite, s'il-y a lieu, contre ses delegues, si ceux-ci ont ete fautifs a son egaird. Seules les responsabilites penales sont encourues personnellement par les delegues. Prim. Cheron op. cit, 285; Croizat, Statut juridique des delegues des collectivites publiques dans les societes d'Economie mlxte, Ann, 1929, 97 si. 99 Po § 294/1 ntz. je polaganje varščine za člane uprave, ki jih postavlja javnopravno telo, nedopustno ter je izrecno prepovedan njen predpis v društvenih pravilih. Tudi po § 11 uredbe o spremembah in dopolnitvah zakona o Narodni banki z dne 17. septembra 1940 (SI. 1. št. 495/79 iz leta 1940) je razveljavljen čl. 55 zakona o Narodni banki z dne 17. junija 1931 (SI. 1. št. 356/56 iz 1. 1931), po katerem so delnice guvernerja, podguvernerjev in članov upravnega odbora služile za njih varščino. 2 18 Osnovni problemi reforme delniškega prava. rodnem gospodarstvu. Priznati moramo, da je rešitev problema spremembe delavcev in nameščencev iz odvisnih najemodajalcev delovne sile v prave družbenike (in s tem v dejanske gospodarje podjetja), ki je v vsakem pogledu zaželena, načelno odvisna od socialnih in gospodarskih idej, ki vodijo zakonodavca pri urejevanju pravnih odnosov; v podrejeni vrsti tudi od vsestranske proučitve dosedanjih izkušenj, ki so jih pokazale tkzv. delavske akcije (Arbeitsaktien, actions de travni!) v državah, kjer so bile izrecno uzakonjene ter urejene v delniških zakonih s posebnimi določbami. Na splošno se delavska akcija kot sredstvo udeležbe delavcev in nameščencev na podjetju ni uveljavila. To velja predvsem za „So-ciete anonvme a participation ouvriere" francoskega prava (zak. 26. aprila 1917), ki naj bi služila za vzor organizacije delniške družbe bodočnosti.100 Zaradi zanimivosti navajam nekaj značilnosti tega zakona. Zakon pozna dve vrsti delnic: actions de ca pital in actions de travail. Slednje so kolektivna lastnina delavcev in nameščencev, združenih v posebmo zadrugo (societe commerciale cooperative de main d'oeuvre; izraz ni točen, ker ta „zadruga" ne opravlja skupnih poslov po načelu vzajemne pomoči članov) in zaposlenih pri družbinem podjetju najmanj eno leto. Zadruga uredi sama s svojim statutom ali s sklepom svoje skupščine način razdelitve dividend, pripadajočih delavskim akcijam. Slednje se glasijo le na ime. vpisane so» na ime zadruge ter neodsvojljive za vse trajanje družbe. Člane zadruge zastopajo v skupščinah delniške družbe posebni zastopniki, ki imajo toliko glasov, kolikor odpade kapitala na delavske akcije v razmerju z ostalimi delnicami. Vsaka sprememba statuta v pogledu pravic, ki pripadajo delavskim delnicam, je »odvržena odobritvi skupščine zadruge delavcev in nameščencev. Posebno važnost je polagal zakon na udeležbo pri upravi podjetja. V upravnem svetu morajo dobiti svoje mesto tudi zastopniki zadruge in sicer prav tako v razmerju med delavskimi in kapitalskimi delnicami, s tem, da mora biti v svetu vsaj en zastopnik delavcev in nameščencev, če so skupaj trije člani upravnega sveta. Njih civilna in kazenska odgovornost je ista kot za vse upravne organe. Kljub velikim ugodnostim, ki so delavcem in nameščencem zagotavljale poleg redne udeležbe na dobičku tudi aktivno sodelovanje pri upravi družbe, se je v Franciji na osnovi navedenega zakona ustanovilo le malo družb.101 Na eni strani so ta razvoj razumljivo zavirali veliki kapitali- 100 „L'association des ouvrier.s des emploves avec leurs patrons, la participation de chacun daniš les benefices doit etre la formule generale de demain". Pic, Des Societes, op. cit., III, 595 n. 1973: Thaller-Percerou, Traite, op. cit., I, 461 si. n. 705: Lacour-De la Mora itd i ere, Precis, op. cit., 204 sil. 101 Francoski zakonodavec je na zanimiv način rešil stanje, ki je nastalo na ta način, da francoske delniške družbe, dosedanje kot nove. niso hotele upoštevati zakona iz leta 1917 ter se dosledno držale stare Osnovni problemi reforme delniškega prava. 19 stični podjetniki, ki se kaj težko odločijo za sodelovanje delavcev in nameščencev pri upravi družbinega podjetja, na drugi strani pa delavci in nameščenci sami ne polagajo velike važnosti na kolektivne prednosti, izvirajoče iz posesti delavskih akcij. Delavec ali nameščenec, ki si prihrani nekaj več denarja, si raje nabavi navadno delnico, postane polnopravni delničar ter si zagotovi večjo dividendo in prosto razpolaganje z delnico. Na splošno delavci nižje kategorije tudi nimajo dovolj zaslužka, da bi si nabavili delnice, prav tako, kakor je njih delež na dobičku preveč neznaten, da bi vzbudil njih zanimanje. Kakor za, danes to brez dvoma drži, ne moremo zanikati, da bi navzočnost delavcev in nameščencev v upravi podjetja ne nudila tudi učinkovite opozicije proti zastopnikom kapitala, ki pod pretvezo delovanja v interesu podjetja uveljavljajo le svoje egoistične koristi. Od tod izvira v nemajhni meri nezaupanje industrijskih krogov proti delavskim akcijam in udeležbi delavcev ter nameščencev kot družbenikov-delničarjev v delniški družbi. Spričo navedenih razlogov so bili zakonodavci v veliki večini mnenja, da je Stvar preuranjena in da jo je bolje urediti s specialnimi zakoni, češ da presega okvir delniškega prava. Tako je menil zlasti švicarski zakonodavec ter namesto delavskih akcij ustanovil možnost drugačne podpore delavcev in nameščencev z že zgoraj omenjenimi socialnimi fondi (Krisenfonds in fakultativni Wohlfahrtsfonds), češ da so največkrat delavci bolj zadovoljni, če jim družba iz svojih dobičkov ustanovi razne fonde za starostno presknbo, za lajšanje brezposelnosti itd. Nasprotno zakonodavec kneževine Lichtenstein ni šel za prednjim zgledom: uredil je delavske akcije pod vplivom imenovanega francoskega zakona; pozitivni uspehi do danes niso znani. Na osnovi tega zakona sme družba v svojih pravilih odrediti, da tvori določen delež letnega dobička poseben fond za izdajo delnic za delavce in nameščence; oni ustanovijo posebno delavsko zadrugo, ki je v dvomu solastnica delnic in zastopa interese imetnikov teh delnic. Delnice je mogoče izdati v sporazumu z delavci in nameščenci tudi na ta način, da se za njih izdajo uporabi nek določen pridržani del delavskih zaslužkov ter z injimi zamenjajo kapitalske delnice. Delavske delnice se smejo glasiti le na ime ter se ne smejo odsvojiti ves čas zaposlitve delavca in nameščenca, pozneje samo s pristankom uprave, kjer imajo delavci in nameščenci prav tako možnost udeležbe (čl. 272—278). Od novejših zakonov zasledimo le še v italijanskom idejo delavskih akcij in sicer v primeru izrednih delovnih nagrad delavcem in nameščencem. V tem primeru sme družba izdati posebne kategorije delnic ter za nje dolo- čisto kapitalistične oblike d. d. Glede nekaterih velikih gospodarskih podjetij, ki so posebne važnosti za široke narodne sloje (železnice, vodne energije, kovinska industrija) je predpisal francoski zakonodavec s posebnimi zakoni (z dne 29. oktobra 1921, 16. oktobra 1919, 9. septembra 1919) obligatorno udeležbo države in tudi delavstva in nameščenstva na dobičku (v smislu zak. 1917) za pogoj, da se podeli koncesija. Prim. Pic, op. cit, 597, n. 1974; Cheron. cp. cit.. 27". 2* 20 Osnovni problemi reforme delniškega pra\a. čiti posebne norme, zlasti glede oblike, prenosnosti in pravic delničarjev (čl. 283). Naš ntz. je izdajo delavskih delnic prepustil druž-binim pravilom, vendar tudi za nje v- vsakem pogledu veljajo prisilne določbe zakona. Proti uvedbi delavskih akcij so se izjavile zlasti Delavske zbornicef!) ter predlagale izpopolnitev specialnih fondov; zato je zakon predvidel posebne rezerve za pokojnine in dobrodelne namene, njih podrobno ureditev pa prepustil statutarnim določbam (§§ 359, 371, 374 ntz; p rim. Obrazloženje k §§ 230, 339 ntz.). Razumljivp nam postane, če taka polovična rešitev problema ne more ustreči zahtevi po udeležbi elementa „dela" pri aktivnem vodstvu delniških družb kot oblik podjetij, produkcijskih in socialnih faktorjev gospodarstva. V moderni delniško pravni literaturi opažamo zato vedno bolj tudi zahtevo po kakršni koli pozitivnejši rešitvi tega problema, in sicer iz razloga socialne pravičnosti, če se hočejo odpraviti zlorabe kapitalizma.102 VIL Zaščita interesa podjetja. 25. Spričo vedno večjega poudarjanja kolektivistične in transpersonalistične tendence v delniškem pravu in glede na važnost, ki jo predstavlja podjetje, organizirano v obliki delniške družbe, v modernem gospodarstvu, moramo vendar ugotoviti še prej osnovne elemente individualizma in kolektivizma, ki nam jih nudi že sam ustroj delniške družbe, da moremo spoznati v kakšni smeri se morata obe imenovani tendenci očitovati. Kakor je namreč delniška družba strogo k o 1 e k t i -vi stično kapitalistična tvorba, ima vendar v sebi elemente čistega individualizma, ki se kaže v imovinski strani pravice članstva. Že Otto v on Gierke razlikuje Individualrecht ter Sozialrecht v kor-poracijskem pravu.103 Eden izmed elementov delnice je pravica članstva (Mitgliedschaftsrecht), poleg kvote na osnovni glavnici in delniške listine. Ta pravica članstva obsega vse pravice in dolžnosti, ki pristoje delničarju kot takemu in ki so na eni strani imovinskega značaja ("V er-mogens-Wertrechte), na drugi strani pa soupravnega ali g o s p o d s t v e n e g a značaja (Verwaltungsrechte 102 Mossa, Per la societa anonima italiana, RDC, 1939, I, 521: Le partecipazioni ai puri profitti, le partecipazioni facoltative, affidate al buon piacere dei capi delTimpresa, so.no poca cosa. fi La societa di opere, il destino comuine, il diritto della persona che vanno composti in una forma di partecipazione alla complessa vita delPimpresa ... Tu t to il vecchio rim a ne nella societa anonima se non si fa strada alla partecipazione dei lavoratori. 103 Gierke. Die Genossensehaftstheorie und die deutsche Recht-sprechung 1887, 174 si.: 340 si. Osnovni problemi reforme delniškega prava. 21 ali I lerrschaftsrechte), po mnenju pristašev organske teorije celo organskega značaja (Organsehaftsrechte). Med tem ko so pravice in dolžnosti imovinskega značaja (pravica do dividende in do likvidacijskega dela) strogo individualistične, so pravice in dolžnosti druge vrste (glasovalna pravica, pravica izpodbijanja sklepov skupščine, pravica do obveščanja, manjšinske pravice) kolektivi-stične, kar velja zlasti za glasovaln«o pravico, kot najvažnejšo, ki jo ima delničar po samem ustroju delniške družbe in ki mu je po zakonu nikakor ni mogoče generelno odvzeti. Te pravice, zlasti glasovalno pravico naj bi torej delničar ne izvrševal izključno v lastnem interesu, ampak v interesu kolektivnosti delničarjev104 oz. kakor pravijo pristaši organske teorije, naj bi nastopal v svojstvu organa družbe. Nova je zahteva po soupoštevanju interesa družbinega podjetja, ki nikakor še ne sledi iz strukture delniške družbe, zgrajene na zamisli, da je interes delničarjev odločilen. Tudi je interes družbinega podjetja neredko nekaj docela različnega od interesa delničarjev, da včasih celo v direktnem nasprotju. Praviloma sicer tudi delničarji streme po očuvanju podjetja; zato se načelno kolektivistična in transpersonalistična tendenca identificirata s tem, da v današnjem gospodarskem razvoju vedno bolj opažamo poudarek na podjetju kakor na delničarjih. Ko nam torej gospodarski razvoj narekuje čim večje u pošte vanje in razširjanje elementa kolektivizma v delniški družbi, mora biti tudi dolžnost zakonodavca-reformatorja, da delničar svojih članskih pravic ne sme izvrševati le v lastnem interesu, nego v interesu družbinega kolektiva in družbinega podjetja. Egoističnemu interesu delničarja mora biti postavljen nasproti predvsem obči interes podjetja kot pomembnega faktorja narodnega gospodarstva, toda ne kot enakovreden element, ampak v vsakem primeru nadrejen. Ta interes slednjič ne sme biti usmerjen le na posredne naloge in potrebe delniške družbe, nego mora 104 Gierke, op. cit. 261: „Das Stimmrecht bleibt vvenngleich ein Sonderrecht auf dassellbe besteht, ein reines Mit-gliedschaftsrecht. F.s ist dem Aktiouar lediglich als Mittel zur Ausiibung derjenigen Befugnisse verliehen, vvelche er als Mitglied der Genossen-schaft in Bezug auf deren einheitliche Herrschaftssphare besitzt. Er erscheint dabei in keiner Weise als Trager eines selbststandigen Eim-zelvvillens, sondern dnrchaus nur als Mittrager eines einhedtlichen Gemeinvvillens. Darum soli er das Stimmrecht lediglich im Interesse des ganzen und nicht im eigenen oder fremden Sonderiinteresse handhaben. 22 Osnovni problemi reforme delniškega prava. biti upoštevan tudi njen bodoči razvoj, kakor tudi očuvanu stabilnost njenega podjetja. Ta prvenstvena zahteva po zaščiti interesov podjetja je povzročila v delniškopravni literaturi celo vrsto problemov in sicer na osnovi tkzv. teorije „U nternehmen an s i c h" v nemški doktrini in teorije „u s tam o ve" (In-stitution) v francoski. Prikaz najvažnejših vprašanj delniškega prava bi bil nezadosten brez upoštevanja teh dreta teorij, ne glede na to, da v zakonodaji nista imeli pozitivnega odjeka. Temelj novim idejam v nemški doktrini zasledimo predvsem pri R a t h e n a u u (Vom Aktienvvesen, eine geschaftliche Betrachtung. 1917), ki izhaja iz temeljne ideje, da gospodarstvo ni stvar, ki se tiče le posameznikov, ampak stvar družbenega kolektiva, ono ni cilj samemu sebi, ampak sredstvo za dosego skupnih namenov, ni le izvor pravic, ampak tudi odgovornosti.105 Na osnovi idej Rathenaua razlikuje Geiler106 1. javni interes, 2. interes „Unternehmen an s i ch", ki kot kolektivna organizacijska tvorba ne združuje samo delničarjev-kapitalistov, ampak tudi nameščence in delavce v enoten organizem, in 3. interes delničarjev, ki mora biti vedno upoštevan, da se vzdrži zaupanje javnosti v investirani kapital. Toda podjetje kot tako zahteva vedno večjo zaščito, bodisi v svojem lastnem interesu, bodisi v javnem interesu, predvsem tudi proti skupščini, v kateri zasledujejo delničarji naravno bolj svoje egoistične interese.107 Delničarji ne smejo imeti pred očmi le dosege čim ugodnejše dividende, nasprotno: njih glavna skrb bi morala biti dobrobit podjetja kot takega, predvsem pa, kakor sem omenil že v predhodnem poglavju, skrb za goispodarsko funkcijo podjetja v pogledu javnih interesov. Na tej osnovi grade nekateri celotno teorijo delniškega prava.5"8 Proti teoriji „Unternehmen an sich", ki smatra interes podjetja kot odločilen kriterij v materiji prava delniške d.ružbe, je kmalu nastopila ostra opozicija, češ da je interes delničarjev prvenstveno odločilen. Res teorija niti v osnutkih niti v novem delniškem zakonu (1937) ni imela odločilnega vpliva.109 Tudi v italijanski110 in francoski111 doktrini 105 Izraz „Unternehmen an sich" zasledimo najprej pri Hauss-mannu (Vom Aktienvvesen und Aktienrecht, 1928, 25 si.). 106 Die vviirtschaftlichen Struktur«andlungen und die Reform des Aktienrechts, 1928. 107 L u d e w i g . Hauptprobleme der Reform des Aktienrechts, 1929. 12 si.; 21—27. los JNJetter, Probleme des lebenden Aktienreohts. 1929, zlasti 13. 109 S c h 1 e g e 1 b e r g e r , Juristische Wochenschrift 1930, 5711: Kisskalt, Zur Reform des Aktienrechts, Zeitschrift der Akademie fiir deutsches Recht, 1934, 20; 1935, 247. Pač osnutek 1950, ki priznava načelo, doslej •uveljavljeno v judikaturi, da interes podjetja zahteva, prav tako kakor interesi delničarjev, svojo lastno zaščito. 110 Carnelutti, Eccesso di potere nelle deliberuzioni dell'as-semblea delle anonime, RDC. 1926, I, 176: Kerri, La tutela delle mi-noranze nelle societa per azioni. Diritto e Pratica Commerciale, 1952. 1. 35. 173, 208, 275, 304. 111 Percerou : Le regime juridicp.ie des socieies par actions au point de vue du vote pri\ilegie et de la protection des minorites: Rap- Osnovni problemi reforme delniškega prava. 28 so se pojavile slične ideje, predvsem v korist učinkovite zaščite manjšin. Če se zaimislimo v pravo bistvo navedene teorije, ugotovimo prav lahko, da pravi pojem „Unternehmen an sich" ni drugega kot poudarek juristične osebe v smislu organske teorije Gierkejeve. Delniška družba ni več „družba", ampak „ustanova", posebna organizacijska oblika z lastnimi od delničarjev112 osamosvojenimi cilji. S tem nam je že dana osnovna ideja sorodne francoske teorije ,.u s t a n o v e",113 ki je imela v delniškopravni literaturi močan vpliv. Družba je pristašem teorije ..ustanove" proizvod posebnega postopka stvaranja (acte de creaticn); ni pogodba, ampak ustanova, s katero razumejo zamisel o delu ali podjetju, ki se s pomočjo posebno organizirane oblasti, njenih organov in izraza idejnega edinstva članov grupe »ustvarja in ki pravno obstoji v neki socialni sredin i." Z drugimi besedami, ustanova je zamisel, ki se loči od osebnosti onih, pri katerih se je začela, zato da bi šla v sestav posebne „ureditve poti in sredstev", sposobnih za njeno objektiviziran je in pri-vod v delo. Ustanova je integracija ene edine zamisli, ki služi kot ideja — vodnica pri tvorbi onega socialnega organizma, v vidu katerega se ta ustanova pojavlja v zunanjem svetu. Odlikuje se s posebno strukturo, ki počiva na hierarhiji in oblasti. Slednja pripada ustanovi in ne osebam, ki so ji potrebne za vršenje te oblasti: ta oblast je s svoje strani znak za raz poznanje ustanove. Pripadnost neki ustanovi ustvarja določne pravice in dolžnosti, ki so kakor subjektivne pravice aktivna in pasivna dobra, vendar so neprenosne: ne morejo biti predmet odrečenja. niti se ne morejo izvrševati po zastopniku. Olede na samostojno življenje ustanove in njeno juristično osebnost obstoje v ustanovi istočasno: središče volje, središče interesa, središče funkcije. Notranji odnosi niso obligacijske narave, nego stvarni in ustavnopravni. Ti poslednji so vsi omi odnosi, iz katerih sestoje „objektivne situacije" ali status članov in organov in .ki so „k o ris t i" (avantages) in ..bremena" (charges) kot posledice pripadanja dotičnih članov in organov neki določni za-jednici. Tudi te ideje niso povsem tuje: zasledimo jih že pri T h a 11 e r - port presente au Congres iinternational de droit coimpare de la Haye (2—6 avgusta 1932), Ann., 1932, 2012: David, La protection des mino-rites, 1929. 41, 103. 112 L a n d s b e r ,g e r, Der Rechtsgedanke des .,1 nternehmen an suh" und das neue Aktienrecht, Zentralblatt fiir Ilandelsrecht, 1932, 79. 87. 113 prvj pobornik Ifauriou, Principes de droit pubiic, 2 izd. 1916: La theorie de 1'institution et de la fondation, essai de vitalisme social, v Cahiers de la Nouvelle Jouirnee. 1925: Au\ sources du droit. 1933: Precis de droit administratif et de diroit pubiic, 12. izd. 1933: Ren a t d, La theorie de 1'institution, essai d'ontologie juridique, 1930, 119. Kritika te teorije: B o n n e c a s e, Une nouvelle mystique: La notion dinstitution, Revne generale du droit et de jurisprudence. 1951. 241: I) u g u i t, Traite de droit constitutionnel, 1, 560: o teoriji ustanove gl. \ naši literaturi zlasti L u r 1 a n . Problem realnosti prava, ZZR, 1955 (IX), 64: Djordje Mir kovic, Pravna priroda pravila trgovačkih društava, Pravosudje. 1940. 145 si.: Priroda odnosa ko j i vezuju organe za zajednicu kojoj pripadaju sa gledišta teorije prisvajanja, Arhiv za pravne i društvene nauke, 1936. knj. 50, 536 in Dorde Tasič. Teorija ustanove u Francuskoj. Arhiv za pravne i društvene inauke. 1934 (knj. M.VI). 475. 24 Osnovni problemi reforme delniškega prava. j u,114 ki je s svoje strani zopet zelo pod Gierkejevim vplivom. V del-niškopravni literaturi je predvsem Gaillard skušal rešiti mnogoštevilne probleme, zlasti o delnicah s pluralno pravico glasovanja, stabilnosti uprave itd. na osnovi institucionalne teoirije.115 Odločevati mora torej interes ustanove, ki mora biti idee d'oeuvre a realiser, idee di-rectrice (llauriou). Na tem naj sloni rešitev vseh problemov delniškega prava. Toda kakor nudita ti dve teoriji marsikaj, kar nam more služiti kot ideja, moramo vendar vedeti, da delniška družba ni cilj sami sebi, niti ne služi, kakor je bilo v dosedanjih zakonodajah, le interesom delničarjev, nego morajo biti slednji v skladu z interesom podjetja ter mu tudi biti v vsem podrejeni. V taki meri so upoštevani tudi delničarji, ki v zaupanju na pravično uveljavljanje svojih interesov vlože svoj kapital v podjetja delniških družb. To poudarjanje pretežne zaščite interesa podjetja je danes razumljivo, ker je postalo podjetje to, kar današnjemu gospodarskemu razvoju edino ustreza: osnova trgovinskega oziroma prometnega prava. V tem pogledu je tendenca danes povsod enaka (s posebnim poudarkom v nemškem in italijanskem pravu), da ne govorimo o sovjetskem trgovinskem pravu, ki je pravo trgovinskih podjetij. Vedno bolj se je začelo proučevati podjetje in to v času nastanka gospodarskega prava in v času, ko je delovno pravo zahtevalo svoje enakopravno mesto poleg državljanskega in trgovinskega parava. Gospodarsko oziroma trgovinsko podjetje stoji v sredi tega gibanja in prinaša nove ideje v pravo. Sedanjost in prihodnjost trgovinskega prava so v podjetju in to gibanje druži pravo podjetja in delovno pravo. Dokler je podjetnik ena oseba, ali kadar se več oseb združi v tako pravno obliko, v kateri ostanejo pravno oni podjetniki, potem v pogledu vezi dolžnosti na osebe ni težav. Kjer pa nastopi kot nosilec podjetja juristična oseba, nastane naravno vprašanje, koliko so posamezne osebe še edino odločilne za upoštevanje interesov. Odgovor na to vprašanje bi bil logično ta, da stoje za pojmovno abstrakcijo 114 T h a 11 e r - P e r c e r o u . Traite, op. cit., 207 si. 115 Gaillard, La societe anonyme de demain, 1952, 35 si. Pri tem ni ostal osamljen. Gounot, L'entreprise industrielle d'aujourd'hui, 1925; tudi David, La protection des minarites, 1929, gradi svojo teorijo o zaščiti družbine manjšine ne malo pod vplivom te teorije; prim. zlasti 50, 51: „la majorite ne doit prendre de resolutions que dans 1'interet social; rapplication de cette theorie au droit des societes pa-rait d'autant plus legitime qu'on a bien souvent fait ressortir le ca-ractere administratif et institutionnel de toutes les societes par actions''. Zato prevzema iz upravnega prava idejo „detournement de pouvoir." Osnovni problemi reforme delniškega prava. 25 juristične osebe vendar žive osebe, 'ki ji šele dajo življenje. Vendar je ta preprosti odgovor nevzdržen nasproti vseobči gospodarski važnosti podjetja, pa najsi bo poedin-skega ali v obliki delniških družb in drugih zajednic. Če torej pogledamo razmerje med delničarji in upravo oziroma delničarji in delniško družbo, potem je poudarek nujno na podjetju kot gospodarsko važnim produkcijskim faktorjem. Iz tega izvirata dva cilja. Prvič nujnost vezi podjetja na nadrejeni skupni interes, drugič nujnost oču-vamja obstoja podjetja ne glede na event. spremembe. Podjetje je postalo tako važno, da če samo ne postane pravni subjekt, je vsaj podjetnik oziroma nosilec - lastnik podjetja, potisnjen docela v ozadje.110 Te ideje, ki si danes krepko utirajo pot v evropski pravni znanosti, imajo svoj izvor ne samo v italijanski117 nego tudi v moderni nemški trgovinskopravni literaturi. Tako je že Otto Schreiber118 postavil kot program trgovinskega prava: pravo podjetij; vprašanje je v nujni zvezi z diskusijo Ilansa Op p i k o f e r j a119 o pravni enotnosti trgovinskega podjetja. Trgovinsko pravo podjetja se je razširilo po vsej Evropi. X tem zgodovinskem času je nastalo gospodarsko pravo, ki je dalo novo osnovo zlasti nemškemu pravnamu sistemu.120 Tudi v ruski socialistični revoluciji se je povzdignil sistem trgovinskega prava, osnovan na privatnih in javnih podjetjih, ki tvorijo socialistično gospodarstvo. 110 K r a u s e , Kaufmannsrecht und Unternehmensrecht, ZHlt, I95S (105), 121: drugače Hevmann, Die Beziehungen des Ilandels-recht zum Zivilrecht, 1952, 59 si., ki poudarja podjetniško funkcijo kot osnovno idejo gospodarskega prava; tudi Eckardt, ZHR, 94, 50; Jessen, Unternehmen und Unternehmensrecht, ZHR, 96, 57, 50, 61. Značilna je sledeča pripomba Krausejeva op. cit. 126: „Das 20. Jahr-hundert schickt sich an, die Entvvicklung abzuschliessen und anf eine neue Stufe zu heben. Es gleicht nicht mehr eine Reihe von "VVirtschafts-zweigen dem Handel an, sondern sieht die Einheit aller gevverblichen Tatigkeit mit dem Kern der Produktion, um die sich alles andere la-gert. Und es stellt als deren Trager den Unternehmer in den Mittel- punkt--nicht der spekulative Charakter--sondern die Eunktion des Unternehmers im Volksganzen. 117 M o 9 s a , Problemi fondamentali del diritto commerciale, RDC, 1926, I, 255, zahteva nujno upoštevanje podjetja kot osnove celotnega trgovinskega prava. V tej zvezi so pomembni nadaljnji njegovi spisi: Saggi per il nuovo codice di commercio. Annuario di diritto compairato, 1927, I, 170 in zlasti Impresa nelTordine corporativo, 1955. Napoiri so kronani z uspehom in knjiga „Del lavoro", ki vsebuje glavni del trgovinskega prava, je zgrajena dosledno na teh glavnih zahtevah. 118 Grundgedanken zum System eines kiinftigen Handelsirechtes (Veriiffentlichung der Vereinigung der Handelsrechtslehrer deutsoher Hochschulen) 1928, 41. 119 Unternehmensrecht, 1937. 120 H e d e m a n n , Deutsches Wirtschaftsrecht, 129. Tudi ntz. (t§ 2), ])revzema v mnogem idejo trgovinskega podjetja ter daje vzgled reformatorjem. 2b' Osnov ni problemi reforme delniškega prava. V socialistični državi trgovinsko pravo ne propade, nego se pretvori v pravo, ki je odraz revolucionarnega čustva.121 Važnost podjetja še neprimerno bolj raste pri delniških družbah. Če je podjetje osrednja točka trgovinskega prava, potem je nujno, da tudi delniško pravo izhaja iz koristi podjetja, kot interesom delničarjev nadrejenega faktorja, posebno v današnjem gospodarskem razvoju, ko bi moralo biti izvrševanje zasebnih pravic podrejeno idobrobiti n mednega, državnega in družbenega kolektiva. Tako torej moramo razumeti vse nove tendence delniškega prava tudi v zvezi z zahtevo očuvainja družbinega podjetja. 24. Zakonodavec - reformator, ki hoče zaščititi v največji meri interese podjetja, obenem pa spraviti s tem interesom v harmonično celoto vse druge interese, izvirajoče iz osnovnih idej delniške družbe (delničarjev, upnikov), mora izvesti čim pravičnejšo organizacijo delniške družbe. Ta organizacij a predstavlja najvažnejše sredstvo za dosego tega cilja. Razvoj gospodarskega življenja postavlja nasproti demokratičnemu načelu enakosti delničarjev interes podjetja; njega uveljavljenje nudi največje zagotovilo,122 da se izloči škodljivo nasprotje med upravo in ravnatelji, stremečimi za neomejeno svobodo udejstvovanja v družbi ter delničarji (zlasti malimi), ki s svoje strani zahtevajo učinkovito zaščito svojih interesov. Interes podjetja imperativno zahteva stalnost družbinega vodstva; ona mora biti zavarovana pred vedno spreminjajočo se kapitalsko večino, sestavljeno iz mase delničarjev - nomadov ". Strogo je treba ločiti delničarje, ki prispevajo samo svoje kapitale ter iščejo le vir dohodkov, od onih, ki želijo aktivno sodelovati pri vodstvu družbinega podjetja. Potreba harmonične skladnosti družbinega vodstva z interesom podjetja, kakor tudi z interesi delničarjev (in upnikov) zahteva večji stalnosti ustrezno kontrolo in odgovornost tako družbinih organov kakor vseh, ki bi mogli zlorabiti svoj položaj in vpliv v škodo interesov delničarjev- in družbinega podjetja. Skratka, družbino vodstvo mora imeti pred očmi prvenstveno interes podjetja in sicer tako glede trenutnega njegovega stanja kakor v pogledu bodočega razvoja. Upoštevanje interesa družbe in družbinega podjetja ima posredno nujno za posledico tudi uva-ževanje interesov celokupnosti družbinih članov—delničarjev in vsakega posameznega delničarja. Tako 'postavljena 121 Gordon, Svsteme, op. cit, 185 si.; Mossa, Contributo al diritto delVimpressa, 1941, 27, 28. 122 Kun cz, Zeitschrift fiir auslandisehes und internationales Pri-vatreeht, ll>2~. 1. 443: Ann.. 1958, 19. Italijansko trgovinsko pravo. Ti zahteva nam nudi slednjič rešitev vprašanja, ali so delničarji dolžni izvrševati svoje članske pravice tudi le v interesu podjetja, v tem smislu, da sicer morejo pri tem zasledovati tudi svoje osebne koristi, ki pa nikakor ne smejo biti protivni in škodljivi interesom podjetja. Tako pride upoštevanje transpersonalistične in kolek-tivistične tendence v delniškem pravu do polnega izraza. To stališče nudi z druge strani zakonodavcu še večjo možnost, da spravi v sklad določbe zakona s potrebami življenja ter izloči iz življenja delniških družb v največji možni meri vse one pojave, ki so postali vir zlorab v škodo delničarjev, upnikov, družbinega podjetja in narodnega gospodarstva. (Dalje prihodnjič.) Italijansko trgovinsko pravo. Dr. Milan škerlj. A) Dosedanje zakonsko stanje. 1. Prvi trgovinski zakonik zedinjene Italije iz 1. 1865-je bil v glavnem posnetek Napoleonovega Code-a de com-merce, kar je bilo prirodno, kajti Napoleonovo trg. pravo je veljalo v velikem delu Italije tudi še potem, ko so bile propadle njegove državne tvorbe. Drugi, tačas še veljajoči trg. zakonik iz 1. 1882. je 'mnogo bolj samostalna in kritična tvorba na podstavi najvažnejših tedaj veljavnih tujih trg. zakonov, tudi nemškega — v obliki, ki še velja pri nas —. z upoštevanjem potreb domovine, domače prakse in domačega pravnega čuta. 2. Trg. zakonik 1882 je razdeljen na štiri knjige. Prva knjiga obdelava v 16 naslovih obče določbe, trg. posle, trgovce, trg. knjige, mešetarje, trg. obveznosti v obče, kupoprodajo, report, trg. družbe in trg. združitve, menico in ček, kontokorent, trg. nalog in komisijo, prevozno pogodbo, zavarovalno pogodbo, zastavo, javna skladišča, skupaj 479 členov. Obsežnejši naslovi so razdeljeni na poglavja (capo), ta na odseke (sezione) in ti na §§.* Deveti naslov obsega v prvem poglavju trg. družbe, v drugem trg. združitve. Način ureditve družbenega prava je bistveno različen od načina nemškega trg. zakonika. Dočim le-ta ureja vsako obliko družbe posebej, je v ita'1. 1 § je torej oddelek, ki lahko obsega po več členov. Te način delitve je ostal v načrtih novega trg. zakonika in \ novem Codiiee civile. 28 Italijansko trgovinsko pravo. zakoniku iz 1. 1882. snov obdelana mnogo bolj sistematski. V 1. odseku so dane splošne določbe, ki naj veljajo za vse oblike trg. družb, v 2. odseku splošne določbe o obliki družbene pogodbe, v tretjem posebne določbe za posamezne oblike družb in sicer v § 1 za javno trg. družbo (societa in nome collettivo), v § 2 za komanditno družbo (societa in accoimandita semplice), v § 3 za delniško družbo (societa anonima). Četrti odsek daje določbe, ki so skupne delniški in komanditni delniški družbi (societa in accomandita per azioni), § 1 o ustanovitvi (costituzione) družbe, § 2 o upravnikih (amministratori), § 3 o skupščinah (assemblee generali), § 4 o delnicah (azioni), § 5 o obveznicah (obbligazioni); § 6 o bilanci, § 7 o nadzornikih (sindaci). Peti odsek govori o izključitvi (esclusione) družbenikov, o razdoru (sciogli-mento) in spojitvi (fusione) družb. Šesti odsek uireja likvidacijo družb, v § 1 daje obče določbe, v § 2 določbe za personalne, v § 3 za kapitalske družbe. V 7. odseku so urejene gospodarske zadruge (societa cooperative), v 8. odseku je nekaj določb za družbe občega drž. prava in za tuje družbe. Kar se tiče zadrug, treba pomniti, da za nje ni, kakor po našem pravu, značilna posebna oblika, marveč „ vzajemnost ni", kooperativni namen; osnujejo se lahko v obliki katere koli trg. družbe, kolikor ni zanje z zakonom določeno kaj posebnega. — V drugem poglavju obdeluje I. odsek „associazione in partecipazione", ki je blizu naši tajni družbi, 2. odsek vzajemne zavarovalne združitve (as-sociazione di mutua assicuraizione). Tretje poglavje — kazni za kršitev določb o družbah — je v celoti nadomeščeno s kr. dekretom iz 1. 1950 (uzak. 1931). — Z navedenim sistemom določb za družbe je dosežena znatna skrajšava zakona, razen tega ni dvoma, da sili taka sistematska obdelava za-konodavca k globlji proučitvi snovi. Slaba stran je, da prestroga znanstvena sistematika zlasti nepiravniku znatno otežuje uporabo zakona.2 3. Celi 10. naslov je nadomeščen s kr. dekretoma iz 1. 1933., s katerima sta bila recipirana, ne brez sprememb in z mnogimi dopolnitvami, ženevska enotna zakona o menici in o čeku. 4. Omenil bi še, da so določbe o „inistitorjih". drugih trg. pooblaščencih (rappresentanti) in trg. potnikih (com- - To omenjam, ker se je pojavilo vprašanje porazdelitve snovi o družbah tudi pri izdelavi novega j si. trg. zakonika in se je po želji iz krogov praktikov rešilo tako, kakor je rešeno v sedanjem našem trg. zakoniku. Tudi novi ital. Codice civiie, libro dellMmpresa e del lavoro je zapustil dosedanji ital. sistem, gl. spodaj C. Italijansko trgovinsko pravo. 29 messi viaggiatori) v 12. naslovu (trg. nalog in komisija) in da so določbe o institorjih sicer sorodne našim določbam o prokuri, vendar je nekaj važnih razlik. 5. Druga knjiga (o pomorski Trgovini in plovbi, čl. 480 do 682) obsega v glavnem privatnopravno snov, javnopravna, snov je urejena v posebnem „Codice per la marina mer-cantile". Tretja knjiga obravnava stečaj (fallimento) trgovcev v čl. 685—867, v četrti knjigi (deH'esercizio delle azioni commerciali e della loro durata, čl. 868—926) daje prvi naslov v treh poglavjih obče določbe o uveljavljanju trg. zahtevkov, določbe o zaplembi, rubežu in sodni prodaji ladij in posebne določbe za stečajni postopek, drugi naslov pa ureja zastaranje. 6. K trg. zakoniku je istega 1. 1882. izšla izvršilna uredba (regolamento per 1'esecuzione del codice di com-merci o). 7. V teku skoraj 60 let je izšlo mnogo zakonov, kr. de-kretov itd., ki spreminjajo ali dopolnjujejo trg. zakonik. Nekateri zakoni so že omenjeni, od starejših naj še omenim zakon o borzah in mešetarstvu (1915), zakon o poravnavi izven stečaja in o postopku v malih stečajih (concordato preventivo, procedura dei piccoli fallimenti, 1905), oba novelirana in dopolnjena. Gospodarske razmere, nastale med vojno 1914—1918 in po nji in še bolj zmaga fašistične ideologije in zlasti fašistično razumevanje gospodarskega življenja in njega ureditve so izzvale od 1. 1915. naprej cel val novih določb, ki se tičejo, da omenim samo nekatere, poslovne sposobnosti omožene ženske, delniških družb, vrednostnih papirjev, zaščite štednje, zaupniških in pregled-niških družb, gospodarskih zadrug, pomorske zakonodaje — deloma na temelju mednarodnih konvencij —, trg. prava v kolonijah, zenačitve trg. prava v novopridobl jenih pokrajinah itd. B) Stremljenje za reformo trg. zakonika. 8. Dasi je bil trg. zakonik iz 1. 1882. v celoti dovolj dober, so se z razvojem gospodarskega življenja v zedinjeni Italiji kmalu začele kazati posamezne slabe strani in že mnogo let pred vojno 1914—1918 se je pojavila kritika, ki je zahtevala spremembe: razen tega je ne glede na take izvirne hibe trg. zakonika tudi potrebnost številnih dopolnilnih novel dokazala, da zakon ne ustreza več življenju; tako se je začelo reformno delo, ki naj bi bilo spremenilo važne dele trg. zakonika ali celo ves zakonik. Ne morem se tu :fu Italijansko trgovinsko pravo. baviti s starejšimi takimi prizadevanji, omejujem se na glavne stopnje razvoja po vojni 1914—1918. I. P r o g te 11 o p r e 1 i m i n a r e p e r i 1 n u o v o c o d i c e d i c o m m e r c i o. 9. Takoj po vojni, že 1. 1919., je bila z min. dekretom postavljena komisija z nalogom, da predloži reformo veljajoče trg. zakonodaje, predsednik je bil prof. Cesare Vivante. L. 1922. je komisija predložila predhodni načrt za trg. zakonik z obrazložitvijo („Vivantejev načrt"). Iz obrazložitve bi omenil, da je komisija zanikala vprašanje, ali ne kaže spojiti snov trg. zakonika s snovjo občega državljanskega prava; razlog je bil, da je stanje razvoja obeh pravnih področij jako različno; ko bi se čakalo, da sezori obča teorija obveznosti in pogodb, bi se morala odložiti nujna reforma trg. zakonika. Izpuščene so v Viviamteievem načrtu določbe pomorskega in stečajnega prava; za prvo je bila postavljena posebna komisija, ki naj bi odločila, ali naj se pomorsko pravo uredi s posebnim zakonom ali kot del trg. zakonika:' za drugo je prodrla misel, da naj stečaj ne bo pridržan trgovcem, marveč naj postane splošno „civilen", kakor je bil v bivšem avstrijskem pravnem območju. Tako je Vivantejev načrt mesto dosedanjih 926 obsegal le 656 členov. 10. Razdeljen je bil Vivantejev načrt na uvodne določbe: pravni viri in trgovinski posli (atti di commercio, prim. čl. 271, 272 t. z.) in štiri knjige. Prva govori o osebah in sicer v prvem delu o trgovcih sploh. Nova so poglavja o firmah (ditta), o trg. registru, o mejah tekme, o trgovčevih pomočnikih — v to poglavje so sprejete določbe o institorjih in potnikih —, in o agentih. V drugem delu so urejene trg. družbe. Sistem trg. zakonika ni bistveno spremenjen. Dodano je poglavje o družbah z o. z., poglavje o zadrugah (,jsocieta cooperative") je zamenjano s poglavjem „societa a capitale variabile", razlika je bolj v ilmenu kot v stvari. Poglavje o združitvah (associazioni) je opuščeno, vzajemne zavarovalnice se imenujejo „societa di mutua assiourazione", „tajna družba" je prenesena v tretjo knjigo. V podrobnostih pa je jako mnogo prav važnih sprememb, zlasti so močno postrožene določbe o delniških družbah. — Druga knjiga obravnava pod naslovom „kreditni papirji" (titoli di eredito) najprej imenske, imetniške in ordrske 3 Prodrlo je mnenje, da treba posebnega zakonika; pred kratkim je bil razglašen in ureja tudi zračno pravo. Italijansko trgovinsko pravo. 33 papirje splošno, za tem menico in ček. tu se pozna vpliv haaških konferenc; krožni ček ni urejen, ostale naj bi bile določbe kr. dekreta iz 1. 1919. Tretja knjiga — trg. pogodbe — dodaja materiji trg. zakonika poglavja o bančnem depozitu, o podjetniški (delovršni) pogodbi (appalto), o prevozu oseb in o javni prevozni službi. V četrti knjigi je urejeno zastaranje, prvi naslov 4. knjige sedanjega trg. zakonika je izpuščen. II. C o d i c e d i commercio, p r o g e 11 o. 11. Dasi je pomenil Vivantejev predhodni načrt znaten napredek proti veljajočemu trg. zakoniku, ni obveljal; pokazala se je potreba še bolj korenitih sprememb in dopolnitev. L. 1924. je bila s kr. dekretom postavljena nova komisija, da pripravi načrte za popravljen državljanski zakonik in za nove zakonike o civilnem postopku, o trgovini in o trg. mornarici. Vsakega teh načrtov naj bi bila izdelala posebna podkomisija; podkomisiji za načrt trg. zakonika je predsedoval Mariano d'Ameglio, prvi predsednik kasacijskega sodišča. Novembra 1. 1925. je komisija predložila svoj načrt („D'Amegliov načrt"). V obrazložitvi je med drugim naglašeno — že Vivante je bil na to opozoril — da se treba pri reformi ozirati na dobre strani trg. pravnih norm, ki veljajo v novih pokrajinah. Seveda se je podkomisija okoristila tudi z zakonodajo drugih držav in s študijami o primerjalni zakonodaji in o mednarodni zenačitvi zakonov. Zamisel enotnega obligacijskega zakonika je bila v bistvu zavrnjena že s samo postavitvijo podkomisije za načrt trg. zakonika, vendar je podkomisija še posebej poudarila, da se sicer razlike med poljedelskim — civilnim — na eni, trgovinskim in industrijskim gospodarstvom na drugi strani postopno izravnavajo, da so pa v nekaterih pokrajinah še vedno globoke in se počasi manjšajo, tako da bi bilo nevarno bodisi poljedelskim krogom naložiti zakon, izdelan po potrebah trgovine in industrije, bodisi zadržati razvoj trgovine in industrije s statičnim zakonom, ki bi ustrezal potrebam poljedelskega sveta. 12. D'Amegliov načrt je razdeljen na pet knjig: o osebah, o trg. obveznostih in pogodbah, o kreditnih papirjih, o poravnavi in stečaju, o kaznih. Določbe o poravnavi in stečaju so torej sprejete v trg. zakonik, to se pravi, da se uvede, poravnav a ali stečajno postopanje samo o trgovčevi imovini. Druga in tretja knjiga sta zamenjali red, kar je sistematski pravilno. Določbe o kaznih so spojene v po- 82 Italijansko trgovinsko pravo. sebno knjigo, obratno so določbe o zastaranju uvrščene v poglavja o posameznih pravnih institutih. Tudi ta sprememba ni napačna. V prvem delu prve knjige je ostal sistem Vivantejevega načrta. Podrobneje je izdelan naslov o firmi; precej spremenjeni so predpisi za trg. register, ki ga po obeh načrtih vodijo trg. zbornice; prekršitev mej tekme se imenuje nedopuščena tekma (concorrenziai illecita): znatno podrobnejši so predpisi o institorjih. — Tudi v drugem delu prve knjige ni važnejših sistematskih sprememb, še bolj pa je poudarjeno, kaj je skupno vsem trg. družbam ali vsaj nekaterim njihovim vrstam. Namesto „družbe s spremenljivo glavnico" je zopet uvedena »zadružna družba"; kot njen znak je posebno naglašena vzajemnost: osnuje se lahko v obliki javne ali delniške družbe, na vsak način pa veljajo zanjo v nekaterih pogledih določbe o delniški družbi in seveda pred vsem določbe, ki jih načrt izrecno daje za zadruge. — Vrstni red naslovov v drugi knjigi je spremenjen, nova sta naslova o otvoritvi kredita in o špediciji. — V tretji knjigi je urejen tudi krožni ček. — V četrti knjigi je po zakonu iz 1. 1903. urejen tudi stečaj malih trgovcev. — Peta knjiga je razdeljena na naslove o kaznivih dejanjih zoper določbe o trg. registru, o ne-dopuščeni tekmi, o mešetarjih, o trg. družbah, o čeku, o stečaju. 13. D'Amegliov načrt je v celoti boljši od Vivantejevega. Na mnogih mestih so določbe popravljene in dodane so smotrne nove, tudi razvrstitev je v obče pravilnejša. Določbe o delniških družbah so v primeri z Vivantejevim načrtom blažje. D'Amegliov načrt je znatno vplival na mnoge določbe novega jsl. trg. zakonika. III. C o d i c e di commercio, p r o g e 11 o ministeriale. 14. D'Amegliov načrt pač glavno zato ni postal zakon, ker ni bil dovolj v skladu s fašističnimi načeli in pogledi na gospodarstvo in korporativno ureditev države, ki so se končno oblikovali prav v tistih letih. Preteklo je precej časa, v katerem so se nova načela preskušala v življenju. 1. 1940. pa je izšel nov načrt, ki dosledno prilagoduje trgo-vinskopravne institucije novemu redu. Čl. 15 pravi, da je »trgovec v organizaciji in izvrševanju podjetja podvržen korporativni disciplini po predpisih poklicne kategorije, kateri pripada, in po občih načelih, ki jih izraža „Carta del lavoro". Načrt se deli na šest knjig. Prva — splošne določbe — v prvem naslovu ne določa, kdo je trgovec in ne Italijansko trgovinsko pravo. 38 našteva vrst trg. poslov, marveč izhaja od pojma trg. podjetja (impresa); trgovinska je vsaka kot podjetje organi-zovana delavnost, ki so ji predmet določne „operacije". Izvzeta je poljedelska in živinorejska delavnost, tudi če je organizovana kot podjetje, pač pa je, z določnimi pogoji, trgovinska tudi predelava in odsvajanje poljedelskih in živinorejskih proizvodov. Trgovinsko ni poklicno izvrševanje rokodelstva, pač pa poklicno izvrševanje prodaje blaga na drobno v obliki male trgovine in poklicno opravljanje mešetarstva. Razen tega pozna načrt absolutne trg. posle: odnošaji, ki nastajajo iz kroženja kreditnih papirjev, borzne terminske pogodbe o takih papirjih, odnošaji, ki se iičejo morske in vzdušne plovbe. — Pravni viri so poleg trg. zakonika in drugih trg. zakonov in uredb trg. določbe državljanskega zakonika, korporativne norme, kolektivne pogodbe o delu in kolektivni gospodarski sporazumi trg. pravne vsebine — ti trije viri lahko derogirajo dispozitivne določbe trg. zakona —, slednjič trg. običajno pravo, ki ne more derogirati prisilnih določb niti sploh zakonov, kor-porativnih norm, kolektivnih pogodb o delu in kolektivnih gospodarskih sporazumov. Osnovni pojem je torej „podjetje", ki ni definirano. Obrazložitev se sklicuje na pojem, ki ga dajejo gospodarstveniki: ..podjetje kot organizovana delavnost" (str. 12). Drugi naslov govori o trgovcu kot nosilcu podjetja; tretji o njegovih splošnih dolžnostih (registracija, knjige), četrti naslov uvaja, ne da bi ga definiral, pojem „azienda", rekli bi morda „trgoviina", ne v abstraktnem, temveč v smislu skupnosti konkretnih sestavin trgovanju namenjene imovine/ Prav v tem smilu daje načrt določbe o odnošajih. ki jim je predmet ..azienda", torej o prenosu „trgovine", o učinkih prenosa na dolgove, terjatve, tekoče posle, o prehodu mortis causa, o užitku in zakupu itd., določbe ki jih pri nas pogrešamo in ki jih je le deloma dala tretja novela. Razen tega so v tem naslovu urejeni lirrna, tovarniški in trg. žigi, ned opuščena tekma. K naslovoma o trgovčevih zastopnikih in mešetarjih ni posebnega pripomniti, poglavje o trg. agentih je preneseno v tretjo knjigo. Trg. register naj vodijo zborna sodišča prve stopnje (tribunale), v podrobnostih je precej razlik od našega sedanjega, manj od novega jsl. trg. zakonika. 15. Bistvene so spremembe v drugi knjigi (trg. družbe in združitve). Splošne določbe so skrčene na tri člene. Trgo- 4 Seveda „aziende" poljedelskega podjetja ne Ikniio mogli imenovati ..trgovino". 34 Italijansko trg-ovinsko pravo. vinska je tista družba, ki ji je predmet trg. podjetje; brez ozira na predmet podjetja: so trgovinske javna trg., koman-ditna, delniška, komanditna delniška in družba z o. z., če so zakonito ustanovljene. Trgovci so torej zlasti lahko tudi združitve, ki niso trg. družbe v tradicionalnem smislu, ker niso zakonito ustanovljene, če jim je predmet delavnosti trg. podjetje, toda one niso pravne osebe; za nje veljajo poleg pogodbe določbe državljanskega prava, kolikor niso spremenjene z določbami 11. naslova druge knjige. Vsaka v načrtu navedena oprava" trg. družba je obdelanai bolj samostalno kot v sedanjem zakonu in prejšnjih načrtih, skupne določbe za vse vrste družb so odpadle. Vendar pa načrt še daje skupne določbe za javno trg. in za navadno komanditno družbo. Obširen in posebno podrobno izdelan je naslov o delniški družbi; rekel bi, da se mu pozna precejšen vpliv novega nemškega delniškega zakona. Spremembe proti zakonu in prejšnjim načrtom so velike, že samo ime je spremenjeno v »societa per azioni", priznan je koncesijski sistem,' dan je vzorec razporeditve bilance, dani so točni predpisi za ocenitev' imovinskih predmetov v inventarju, urejene so družbe narodne važnosti in družbe z udeležbo javnih teles, itd.6 Kar se tiče zadrug, se tudi ta načrt drži sedanjega zakona, pripuščena pa je za »coope-rative" tudi oblika družbe z o. z., v podrobnostih je precej razlik. — Nabavni, proizvodni, prodajni konzorciji so združitve več podjetij iste ali sorodnih poslovnih strok; namen jim je ureditev nabav, proizv odnje ali prodaje. V prvi vrsti veljajo zanje posebni zakoni, načrt daje le subsidiarne določbe. 16. V tretji knjigi so urejene trg. pogodbe. Splošne določbe sedanjega, zakonika in prejšnjih načrtov so odpadle, načrt je zamišljen kot dopolnitev obligacijskega dela (občega) državljanskega zakonika; načelno daje določbe samo za tipično trg. »operacije", za operacije, ki so redno predmet v to svrho organizovanega podjetja in za absolutne trg. posle, izvzemši posle, ki so v zvezi z morsko in vzdušno plovbo. V 1. naslovu dosledno ni več določb o trg. kupu sploh, temveč le o »prodaji po listinah", o prodaji na obroke in o prodaji strojev znatne vrednosti; v drugem (novem) naslovu so določbe o dobavljalni pogodbi (sommini-strazione), ki so ji pa predmet ne samo stvari, marveč tudi r' Uveden s posebnim zakonom že 1. 1935. " V zadoščenje nam je lahko, da se da prav ob tem novejšem načrtu spoznati, kako sodobne in napredne so tudi mnoge določbe o delniški družbi v novem jsl. trg. zakoniku. Italijansko trgovinsko pravo. 86 »usluge" — servizi;7 v tretjem določbe o ter minskih pogodbah o vrednostnih papirjih (novo) s poglavji o terminski prodaji in o reportu. Nadaljnji naslovi so dokaj v skladu s prejšnjima načrtoma, nov je še naslov o hotelski pogodbi (contratto d'albergo). Popolnitev s tremi novimi naslovi je veliko zboljšanje; ni pa, po mojem mnenju, baš zboljšanje, da je v naslovu o zavarovalni pogodbi opuščen sistem d'Auiegliovega načrta in zopet sprejet sistem sedanjega zakonika. Izpuščene so določbe o zastavi izvzemši lombard kot bančni posel. V podrobnostih je seveda jako mnogo večali imanj važnih sprememb in dopolnitev. 17. Četrta knjiga daje določbe o kreditnih papirjih: obče določbe, imetniški, imenski, ordrski papirji, trasirana menica, lastna menica, ček, krožna lastna menica in krožni ček. Naslova o menici sta skoro brez sprememb prevzeta iz novega italijanskega meničnega zalkona iz 1. 1955. — ženevski enotni menični zakon; v bistvu velja to tudi za ček, kolikor se tiče snovi urejene v ženevskem enotnem čekovnem zakonu, vendar niso ponovljene temveč le citirane meničnopravne določbe, ki veljajo tudi za ček (indosament, dospetek, plačilo, protest, regres itd.). Iz zakona o čeku so v bistvu prevzete tudi ostale določbe te knjige. 18. Peta knjiga ureja v prvem delu stečaj. Neplačevit trgovec pride v stečaj, če ni pogojev, da se mu dovoli upravna likvidacija, trg. družba ne more priti v stečaj, če posebni zakoni za primer neplačevitosti odrejajo upravno likvidacijo. V posebnem naslovu je urejen sumaren postopek za male stečaje trgovcev. V drugem delu je urejena poleg p reci stečaj ne poravnave kot novost uprava pod nadzorom (amministrazione controllata), ki spominja na naše »poslovno nadzorstvo" iz časov minule svetovne vojne. — Šesta knjiga vsebuje kazenske določbe; vanjo so prevzete tudi kazenske določbe zakonov iz 1. 1950. št. 995 in 1951, št. 660. (določbe o stečaju itd. in kazenske določbe za trg. družbe). C) Končna reforma. 19. Dasi so motivi vseh treh navedenih načrtov kot neprimerno zavrgli spojitev trg. zakonika z (občim) drž. zakonikom, je ta misel na kraju le zmagala v novem enotnem državljanskem zakoniku. Pravo oseb v trgovini in z njim 7 Gre zlasti za pogodbe o dobavi električnega toka, plima, vode, lahko pa spadajo sem pogodbe n. pr. o odvažanju smeti, o pranju perila itd., načrt je zajet prav široko. Ta popolnitev znači velik napredek, ker ureja sila važno snov, ki doslej ni z zakonom urejena. 3* 36 Italijansko trgovinsko pravo. družbeno pravo je prešlo v drž. zakonik, knjigo o podjetju in delu (dellimpresa e del lavoro), strogo obveznostnopravna vsebina dosedanjega trg. zakonika in načrtov pa v drž. za<-konik, knjigo o obveznostih. Razlogov ne vem navesti, obrazloženja k tema dvema knjigama drž. zakonika še niso izšla.8 20. Prvi naslov knjige o podjetju in delu govori o delu in o poklicnih stanovih v korporativnem redu. Delo je zaščiteno po načelih Carte del lavoro v vseh oblikah, v katerih je organizovano ali se izvršuje. Poklicne kategorije so urejene z zakoni, reglemani, vladnimi naredbami in statuti zakonski priznanih poklicnih združb, poklicno izvrševanje gospodarskih delavnosti (attivita economiche) z zakoni, reglemani, korporativnimi normami in tarifami, izdanimi po zakonski priznanih poklicnih združbah. Kor-porativne norme so korporativne uredbe, kolektivni gospodarski sporazumi, kolektivne delovne pogodbe in izreki delovnih oblastev v kolektivnih sporih. Za te pravne vire daje zakon podrobnejše določbe, zlasti za kolektivne delovne pogodbe. — Drugi naslov govori o delu v podjetju. Ni pa definirano podjetje, temveč podjetnik: kdor poklicno opravlja gospodarsko delavnost, organizovano za proizvodnjo ali izmenjavo dobrin ali uslug (servizi). V prvem poglavju so strogo v duhu korporativnega reda splošne določbe v vodstvu podjetja!, o sodelovanju v njem, o odgovornosti podjetnika in o nasledkih, če ne spolnuje svojih dolžnosti, o delovnem razmerju in o pravicah obeh strani v njem, z mnogimi podrobnostmi o plači, marljivosti, zvestobi delavca, o nočnem in izrednem delu, o odmoru, bolezni, nezgodi, zavarovanju, razdoru razmerja, odpravnini, spričevalu, konkurenčni klavzuli, o vajencih itd. V drugem poglavju so določbe za poljedelska podjetja, ki nas tu ne zanimajo. Važno je za nas tretje poglavje: o podjetjih, ki se morajo vpisati v register podjetij (torej ne: trg. register) in o vpisu v register. Register vodi poseljen urad pod nadzorstvom sodnika, ki ga določi predsednik 8 Za knjigo o podjetju in delu je bil izdelani predhodni načrt, ki nosi letnico 1941: komaj nekaj tednov pozneje (30. januarja 1941) je bila knjiga o podjetju in delu že sankcionirana. V teh par tednih je načrt doživel v mnogih delih in zlasti v mnogih podrobnostih dokaj korenite spremembe, obča načela so seveda ostala skoro nespremenjena. S tem predhodnimi načrtom se ne bavim, dasi je kot etapa med načrtom trg. zakonika iz 1. 1940. in končno knjigo o podjetju in delu dokaj zanimiv, omeniti bi trebalo premnogo podrobnosti, ki bi zahtevale več prostora, kot ga smem zahtevati za splošni pregled najnovejšega razvoja italijanskega trg. prava. Italijansko trgovinsko pravo. 37 r vos topnega zbornega sodišča. Upisati se mora podjetnik, i izvršuje industrijsko delavnost, namenjeno proizvodnji blaga ali uslug, ali posredovalno delavnost pri kroženju blaga, ali delavnost v prevozu po suhem, po vodi ali po zraku, ali bančno ali zavarovalno delavnost, ali pomožno delavnost za navedene delavnosti; kjer zakon govori o trg. delavnosti ali o trg. podjetju, so mišljene vse te delavnosti in vsa ta podjetja. Registrovati se morajo tudi družbe, ki so urejene v III. do VII. poglavju V. naslova, in javne kor-poracije s takim trg. podjetjem, ne pa mali podjetniki, torej ne obrtniki (rokodelci), in ne mali trgovci. Dasi se glase dokaj drugače, so te določbe v glavnem v skladu z določbami našega trg. zakonika, le malo so širše, še manj ožje. Dalje so v tretjem poglavju posebne določbe za trg. podjetja: o sposobnosti, biti trgovec, o registraciji, o podružnicah in o knjigah. 21. V tretjem naslovu je urejeno samostalno delo, vštevši intelektualno; tu gre prav za prav za popolnitev določb, ki jih daje knjiga o obveznostih za delovršno pogodbo (appalto). V četrtem naslovu so urejeni nekateri posebni primeri podrejenega dela — služba; načelno veljajo za delo izven podjetja določbe o delu v podjetju, kolikor so v skladu s posebnostmi razmerja: za domačo služinčad so dane natančnejše določbe. 22. P e t i naslov se začenja z definicijo družbe, ki je v bistvu ista kakor v § 1175 od z. Družbe, ki jim je predmet opravljanje trg. delavnosti, se morajo ustanoviti v obliki javne trg. družbe („in nome collettivo"), ali koman-ditne družbe — navadne ali delniške —, ali delniške družbe ali družbe z o. z. Za druge družbe veljajo določbe o navadni družbi (societa semplice), smejo se pa ustanoviti tudi v bliki „trg." družbe. Navadna družba, t. j. družba našega odz., je urejena v drugem poglavju izčrpno, vobče jasneje kot v odz.. zlasti kar se tiče prestanka družbe ali članstva v nji. — Javna trg. družba se mora osnovati pismeno; dokler ni registrovana, veljajo za odnošaje med njo in tretjimi določbe o navadni družbi, toda ob neomejeni in nerazdelni zavezi vseh članov. Ni pa rečeno, da je j. trg. družba pravna oseba, to velja tudi za navadno komanditno družbo. — Za družbe z o. z. daje zakon posebne določbe le. kar se tiče njene kapitalske osnove, sicer veljajo smiselno določbe o delniški družbi, kolikor niso spremenjene v tem poglavju — torej slična tehnika kakor v novem j si. trg. zakoniku. V posebnem (osmem) poglavju je urejena sprememba družb z neomejeno zavezo v družbe drugi h 38 Italijansko trgovinsko pravo. obliik kakor tudi obratno; določbe so dokaj kratke iu ne segajo v podrobnosti. Razen tega je v istem poglavju urejena spojitev družb; spajajo se, lege non distinguente, lahko tudi družbe različnih oblik, tudi te določbe dajejo samo glavna načela. 23. Zadružna podjetja in podjetja vzajemnega zavarovanja so urejena v šestem naslovu, torej po zakonu ne spadajo med družbe, zlasti ne med trgovinske, daisi v bistvu tudi one ustrezajo zakonski definiciji družbe, vsaj gospodarske zadruge, ki dele dobiček, in das i zakon sam govori o kooperativnih „družbah". — Zadruge so z neomejeno ali z omejeno odgovornostjo, v obeh primerih so poslej pose b n a oblika združbe, za katero pa sicer veljajo določbe, ki jih zakon daje za delniško družbo o vložkih, postranskih dajatvah, skupščinah, upravnikih, nadzornikih, knjigah, bilanci in likvidaciji, kolikor ni drugače urejeno za zadruge. V resnici novi zakon daje za zadruge mnogo bolj izčrpne in podrobne določbe kot dosedanji zakonik in prejšnji načrti, zato je novi zakon legislativno-tehnično našemu zakonu o gospodarskih zadrugah znatno bližji kot dosedanji italijanski zakonik. Bližji mu je pa tudi po svoji vsebini, dasi je seveda tudi precej prav znatnih razlik. — Trgovinska družba ni tudi tajna družba (sedmi naslov), ona pa se tudi ne imenuje družba temveč združba (associazione). 24. Po vsebini so razlike naslova o družbah; razen že omenjenih, prav za prav manjše kot bi se morda pričakovale z ozirom na precejšnje legislativnotehniške razlike med načrtom iz 1. 1940. in končnim zakonom. Ne samo miselnost in smer sta, to je prirodno, ostali isti, misel korporativnega reda in podreditve gospodarskih podjetij pod skupne cilje in interese države je morda še bolj poudarjena — tudi posamezne določbe se v pretežnem delu strinjajo. To seveda ne izključuje, da je nešteto večjih in manjših razlik, ne samo v stilizaciji in redakciji, marveč tudi stvarnih. Zanimivo je, da so uvrščene določbe o družbah, ustanovljenih ali poslujočih v tujini, v načrtu iz 1. 1940. za gospodarskimi zadrugami, v zakonu pa pred njimi; ali naj ne veljajo tudi za zadruge? Mislim, da jih bo vendarle treba vsaj analogno uporabljati. 25. V osmem naslovu ureja prvo poglavje „azien-do"; zakonska definicija je: „Azienda" je skupnost (com-plesso) dobrin, organizovanih po podjetniku za izvrševanje „podjetja". Če primerjamo ta pojem s pojmom podjetnika, v idimo, da je razlika nekako ta. da je podjetje v določen Italijansko trgovinsko pravo. 38 namen organizovama gospodarska delavnost, torej nekaj abstraktnega, „azienda" pa skupnost konkretnih dobrim, ki naj po volji podjetnika služijo podjetju. Zakon zato dosledno govori o prenosu „aziende", saj se gospodarska delavnost kot abstnaktum ne da prenesti. V zvezi z „aziendo*" tudi govori o nasledkih nje prenosa glede na dolgove in terjatve odsvojilca, njemu pa prepoveduje izvestna konkurenčna dejanja, ki bi škodila pridobilcu. Tu je stvar že bolj dvomljiva, zakonodavec je to čutil sam, ko odsvojilcu prepoveduje osnovati novo, konkurenčno podjetje (im-presa, ne: azienda). Oba pojma sta teoretski pač dovolj jasno različna, praktično pa dokaj sorodna. Gotovo se da zamisliti podjetje brez aziende, t. j. brez organizovane skupnosti dobrin, podjetje, ki sloni le na delavnosti in delu podjetnika, na pr. posredništvo, kajti zapiske posrednika bomo težko imenovali dobrine (beni); tudi pri komi-sionarju in špediterju se da, teoretski, misliti tak položaj. Dasi je, potemtakem, razlikovanje med podjetjem in „aziendo" pojmovno osnovano, bo vendar v konkretnem primeru mejo včasih težko potegniti, veda in praksa bosta tu morala reči svojo. — V drugem poglavju je govor o firmi in nazivu obratovališča. Firma („ditta", pri javni in pri navadni komanditni družbi „razione", pri ostalih družbah in pri zadrugah „denominazione") je samo pri podjetniku poedincu izrecno vezana na aziendo, ne pri družbah, zakon tudi izrecno govori samo o prenosu „ditte"; zdi se torej, da družbena firma sploh ni prenosna, niti ne s kakim pristav-kom. Vtis imam, da bi bilo firmsko pravo zaslužilo bolj podrobno obdelavo, najbrže jo prinese izvršilna uredba. — V zvezi z „aziendo" daje zakon slednjič nekaj določb s področja žigovnega prava, sklicuje pa se na posebne zakone. 26. V devetem naslov u je danih, brez neposredne zveze s podjetjem ali z aziendo, nekaj določb iz avtorskega prava in iz patentnega prava, tudi v tem pogledu gre oči to za materialnopravne dopolnitve posebnih zakonov, na katere se sklicuje knjiga o podjetju in delu. 27. D e s e t i — zadnji naslov ima nadpis: o ureditvi tekmovanja in o konzorcijih. Spojitev teh dveh materij se vidi na prvi pogled kar paradoksna, vendar ni, kajti mišljeni so konsorciji za uskladitev (coordinaimento) proizvodnje in izmenjave, nastanek takih konsorcijev pa je prav posledica tekmovanja in namen jim je izključitev ali vsaj omejitev in ureditev tekme. Tudi v tem naslovu je. dosledno, najprej naglašeno. da se mora tekma razvijati tako. da ne 40 Italijansko trgovinsko pravo. krši interesov narodnega gospodarstva. Potem so dane v 2. sekciji prvega poglavja določbe zoper nečedno tekmo, v drugem poglavju pa določbe o konsorcijih. Pojem kon-sorcija je znatno širši od običajnega: pogodbe med več podjetniki, ki opravljajo isto gospodarsko delavnost ali več povezanih gospodarskih delavnosti, s katerimi naj se urede te delavnosti s pomočjo skupne organizacije. Konsorciji v tem smislu so torej tudi karteli, trusti itd., kakor z našimi dosedanjimi kartelnimi uredbami niso zadeti samo kairteli v ožjem smislu besede. Podrobno je urejena vsebina pogodbe, trajanje konsorcija, nadzor v njem, izstop in izključitev, razdor itd. Posebej so urejeni „konsorciji" z zunanjo delavnostjo", taki namreč, ki imajo „urad" namenjen da razvija delavnost proti tretjim, ki niso v konsorciju; za ta primer so dane tudi določbe o odgovornosti konsorcija in njegovih članov na ven. Nadalje je določeno, da vlada lahko odredi ustanovitev obveznih konsorcijev ali spremembo prostovoljnih v obvezne, slednjič je urejeno vladno nadzorstvo nad konsorciji. — Določb o stečaju, o izvenste-čajni poravnavi in o kaznih v knjigi o podjetju in delu ni. 28. Določbe tzv. trg. obligacijskega prava so prešle iz načrta 1940. v knjigo o obligacijah. Spremembe pri tem prenosu niso tako velike, kakor bi bilo sicer pričakovati, kajti načrt 1940 je bil izdelan po načelu, da v trg. zakonik spadajo samo tiste določbe obligacijskega prava, ki so> svojstvene trgovini. Zato se tu ne bom bavil s tistimi določbami knjige o obveznostih, ki nimajo neposrednega stika z določbami načrta 1940.9 V drugem naslovu prvega dela so v 6. poglavju določbe o zastopstvu in sicer v 1. odseku splošne določbe, v 2. nekatere oblike zastopstva. Sem spadajo določbe o institorjih in pooblaščencih, o komijih (coimmessi) podjetnika in o sodelavcih (collaboratori) poljedelskega podjetnika. Institor je tisti, ki ga upravičenec (titolare) postavi za izvrševanje podjetja, zavezanega registraciji, pooblaščenci so tisti, ki imajo na temelju trajnega razmerja oblast opravljati za podjetnika čine, spadajoče k izvrševanju podjetja, pa podjetju niso postavljeni na čelo (preposti ad impresa). Dočim načrt 1940 govori posebej o komijih-potnikih, je v knjigi o obligacijah govor sploh o komijih 9 Torej ne s splošnim delom, naslovom prvim (o obveznostih sploh), z naslovom drugim (o pogodbah sploh) le toliko, kolikor govori o nekaterih vrstah zastopništva, niti ne z naslovi o enostranski obljubi, o poslovodstvu brez naloga, o plačilu nedolga, o neupravičeni obogatitvi, o nedovoljenih dejanjih. Italijansko trgovinsko pravO. 41 podjetnika, potniki niso posebej omenjeni. Sicer je stvarnih razlik v 2. odseku malo. 29. V tretjem naslovu so obdelane posamezne pogodbe. V prvo poglavje — kupoprodajna pogodim — so prevzete določbe o obročnih poslih („prodaja s pridržkom lastnine", v načrtu 1940 ,.prodaja na obroke"), dalje določbe o kupu po listinah in o terminski prodaji kreditnih papirjih, vse s spremembami. Precej so spremenjeni pojem dobaivljalne pogodbe (amministrazione) in določbe o nji (5. poglavje). Določbe o prevozu (8. poglavje) so stvarno skoro nespremenjene, pač pa je redakcija skrajšana. Deveto poglavje (nalog) obravnava v 2. odseku komisijo, prevzet je le majhen del določb iz načrta 1940, večina ni bila potrebna, ker se da posneti iz občih določb o nalogu; pri špediciji — 3. odsek — so razlike manjše. Določbe desetega poglavja (agentska pogodba) so po večini prevzete iz načrta 1940., tako tudi enajstega, toda govor ni več o poklicnih meše-tarjih — „mediatori", temveč o mešetarjenju — „media-zione". Določbe o hotelski pogodbi in o javnih skladiščih so prevzete v 12. poglavju (o hrambi), stvarno so malo spremenjene. To velja tudi za kontokorent (16. poglavje). V 17. poglavju (bančne pogodbe) je v odseku o bančnem depozitu nekaj novih koristnih določb; dodan je nov odsek o bančnih operacijah v kontokorentu, določbe o eskontu so nekoliko predrugačene. V 20. poglavju je urejena zavarovalna pogodba: sistem je ostal, dodanih ali izpuščenih je več prav važnih določb, mnogo snovi pa je ostalo nespremenjene, cesto do besede. 30. Peti naslov ureja kreditne papirje. V splošnih določbah je nekaj važnih sprememb, manj v določbah o imet-niških papirjih, določbe o ordrskih papirjih so znatno bolj izčrpne kot v načrtu 1940., kar je naravno: načrt 1940. se je pozival na določbe o menici, ki jih je vseboval, knjiga o obligacijah nima določb o menici, torej je morala marsikaj izčrpno urediti. To velja v izvestni meri tudi za imenske papirje. 31. Konec tolikoletnega prizadevanja za reformo italijanskega trg. zakonika je torej ta, da je trgovinski zakonik izginil. Seveda pa ni, kakor smo videli, izginila trgovinsko-pravna materija in tudi poslej se bo uporabljalo mnogo določb, ki so prevzete v državljanski zakonik, pretežno, nekatere skoro izključno na tistem polju človeške delavnosti, ki jo v širokem gospodarskem smislu imenujemo trgovino. Gotovo je, da je italijanska zakonodaja dosegla višek ti- 42 Italijansko trgovinsko pravo. stega razvoja, namreč komereializacije (občega) državljanskega prava, ki se je začela s švicarskim obligacijskim pravom in nadaljevala v nemškem državljanskem zakoniku, v naši III. noveli in v poljskem obligacijskem pravu. Sam sem zagovarjal dalekosežno komercializacijo jsl. državljanskega zakonika,1" na popolno formalno utopitev trg. zakonika v državljanskem pa nisem mislil. Samo skušnja more pokazati, adi je misel, ki ji treba v mnogih pogledih priznati prednosti pred dosedanjim stanjem, res posrečena v tem pomenu, da bo olajšala praktično uporabo zakonskih določb in bolje koristila napredku celega gospodarskega življenja kot dosedanja ločena zakonika. Visoko stoječa in zlasti v poslednjih desetletjih z velikimi koraki napredujoča in poglabljajoča se italijanska pravna doktrina, in ne manj italijanska judikatura sta pred novimi obsežnimi in težkimi nalogami: ni dvoma, da se jih bosta lotili s tisto vnemo, s katero je doktrina spremljala in pospeševala reformno zakonodavno delo in s katero si je judikatura prizadevala iz dosedanjega zastarelega trg. zakonika črpati nove misli in norme, porajajoče se in potrebne v novem gospodarskem razvoju Italije. Poboljšanje mnogih norm in popolnitev mnogih vrzeli bosta judikaturi delo bistveno olaj sevali.11 10 Predavanje v ..Pravniku", ..Slov. Pravnik" 1937, str. 149 si. V Jugoslaviji se je zastopala misel enotnega obligacijskega zakonika v smislu švicarskega. Padla je, ker ni bilo enotnega občega državljanskega prava. 11 O sistemu v novem drž. zakoniku ni da bi govoril. Posebni knjigi o varstvu pravic in o podjetju in delu sta novost proti vsem meni znanim sistemom drž. zakonikov, temeljna novost, da se ji bo treba šele privaditi in da to ne bo prav lahko. Toda v ti razpravici se s to stranjo nove zakonodaje ni treba baviti. To velja tudi za način razporeditve snovi v knjigi o podjetju in delu, ki dvomim da lx> našel soglasno odobravanje znanstvenikov. — Za posebno vprašanje, kako se poslej uredi in kako se bo razvijal nauk trgovinskega prava, g!, jako zanimivi razpravi A. Asquinija .,11 diritto commerciale nel sistema della nuova codificazione" in L. Mosse „La nuova scienza del diritto commerciale" v zadnjem zvezku Ri\ iste del diritto commerciale. Oba pisca trdita po pravici, da trgovinsko pravo kljub temeljnim spremembam ostane posebna panoga civilnega prava. Branilce ve pravice v sod. kaz. post. pred ital. vojaš. voj. sod. 43 Branilčeve pravice v sodnem kazenskem postopku pred italijanskimi vojaškimi vojnimi sodišči. Dr. Rudolf Trofenik. I. Sedeš materiae in literatura. /a sodni kazenski postopek pred italijanskimi vojaškimi vojnimi sodišči (tribunali militari di guerra)1 prihajajo v prvi vrsti v poštev določbe vojaškega vojnega kazenskega zakonika (codice penale militare di guerra) z dne 20. februarja 1941. (Obvezno moč je dobil dne 1. oktobra 1941) Vendar se ta zakonik kot lex specialis, ki vsebuje tako materialno kakor tudi formalno kazensko pravo, sklicuje tudi na določbe vojaškega kazenskega zakonika v miru (codice penale militare di pace), ki je bil s prvim skupaj razglašen ter je tudi z njim istočasno dobil obvezno moč. Vojaški vojni kazenski zakonik vsebuje namreč naslednjo generalno normo: Kolikor ne določa vojaški vojni kazenski zakonik kaj drugega in kolikor je to po okolnostih tudi možno izvesti, se uporabljajo v sodnem kazenskem postopku pred vojaškimi vojnimi sodišči določbe vojaškega kazenskega zakonika v miru (čl. 244 cg).2 Le-tai pa zopet na prav isti način zavrača na norme zakonika o sodnem kazenskem postopku (codice di procedura penale) z dne 19. oktobra 1930. Tako določa člen 261 cp na splošno, da prihajajo za sodno kazensko postopanje pred vojaškimi sodišči v poštev tudi norme občega kazenskega post opni ka, kolikor ne odreja vojaški kazenski zakonik v »miru kaj posebnega. Poleg te generalne določbe najdemo v tem kazenskem zakoniku še več določb, ki se še posebej sklicujejo na poedine norme občega kazenskega postopnika. Zaradi tega tvorijo ti pravkar našteti zakoniki glavni in temeljni pravni vir za kazensko sodstvo pred vojaškimi vojnimi 1 Ta sodišča so ustanovljena pri poedinih armijah. Sedež tega sodišča je navadno na kraju armijskega poveljstva ali ipa kje v bližini. Če se izkaže potreba, potem se lahko ustanovi tudi več sekcij tega sodišča, ki poslujejo v različnih krajih. Nasprotno od tega sodišča pa imamo teritorialna vojaška vojna sodišča (tribunale militare territoriale di guerra), ki se pa nahajajo v že naprej določenih vojaškopomembnili mestih. 2 V naših naslednjih izvajanjih se bomo pri citiranju poedinih členov posluževali sledečih kratic: p = codice di procedura penale: cp — codice penale militare di pace; cg = codice penale militare di guerra. 44 Bramilčeve pravice v sod. kaz. post. pred ital. vojaš. voj. sod. sodišči. Katera konkretna določba občega kazenskega po-stopnika in vojaškega kazenskega zakonika v miru prihaja za ta postopek v poštev, je stvar pravne interpretacije, ki mora pri tem predvsem upoštevati te mnogoštevilne norme zavračamja. Poleg teh pravkar naštetih pravnih virov prihajajo za nas še v poštev: 1. Določbe o poslovanju vojaških vojnih sodišč (Disposizioni relativi al funzionamento dei tribunali militari di guerra) z dne 1. oktobra 1941. (SI. L., 1941., kos 82), in 2. Ducejev razglas, ki vsebuje kazenske določbe za pripojena ozemlja (SI. L. 1941, kos 82).3 Ta razglas vsebuje razen določbe o pristojnosti same materialnopravne norme. Omenili smo ga samo zaradi popolnosti. Za proučevanje poedinih vprašanj občega kazenskega postopnika je opozoriti zlasti na naslednja dela: Vincenzo Manzini, Trattato di diritto processuale penale italiano secondo il nuovo codice, I.—IV., Utet, Torino, 1951—32; Kugenio Florian, Diritto procesualle penale, 3. izdaja, Utet, Torino, 1939; Ugo Aloisi, Manuale pratico di procedura penale, Giuffre, Milano, 1940. Za vojaško kazensko pravo še posebej Battaglini - Sucato, Leggi penali di guerra. Ordinate e annotate. Giuffre, Milano, 1941. in Giardi, Codici penali militari coi lavori preparatori e note di commento, Giuffre, Milano, 1941. II. O branilcu na splošno. Pred vojaškim vojnim sodiščem more poslovati kot branilec bodisi civilna bodisi vojaška oseba. Slednja se pokliče redoma 1. kadar si obtoženec sam ni najel civilnega zagovornika, pa mu ga zaradi tega postavi sodišče po službeni dolžnosti in 2. kadar smatra predsednik sodišča, da je zaradi posebnih političnih ali vojaških okolnosti civilni branilec od obrambe izključen. Predsednik sodišča ima namreč pravico, da sme od obrambe izključiti vsako civilno osebo, kadar je treba očuvati kako politično ali vojaško tajnost. Te odločbe ni mogoče izpodbijati z nobenim pravnim sredstvom (čl. 295 al. 4 cp). Kadar nastopa kot branilec vojak, potem le-ta ne sme imeti višjega čina od kapetana, razen če je obtoženec sam vojaška oseba z višjim činom. Toda tudi v tem primeru mora vsekakor imeti branilec nižji čin, kakor ga ima predsednik sodišča. ! Razen tega je za vojaško kazensko sodstvo upoštevnih še več krajših zakonov, uredb in razglasov, ki pa za našo pokrajino niso bistvenega pomena. Vse te določbe so zbrane v Manuali Hoepli — I nuovi codici penali militari di pace e di guerra, Milano, 1941. Hranilcev e pravice v sod. kaz. post. pred ital. vojaš. voj. sod. 45 Za vsakega obtoženca je obvezno, da ima branilca. Zaradi tega mora sodišče obtoženca, ko mu izroči obtožnico, izrecno pozvati, da si najame branilca, sicer mu ga postavi sodišče po službeni dolžnosti. Razprava, ki bi se izvedla brez branilčeve navzočnosti, je nična (čl. 293 al. 2 cp). Kadar je branilec civilna oseba, mora biti bodisi odvetnik bodisi prokurator. Ker v Ljubljanski pokrajini ne poznamo poleg advokatov še posebne ustanove prokurator j a — kakor je to ustaljeno po italijanskem procesnem pravu — zato slednji za naša izvajanja ne prihaja v poštev. zlasti še ne, ker ima po italijanskem procesnem pravu prokurator kot poklicni pravni zastopnik pravico zastopati in braniti itak le v območju onega sodnega okrožja, kjer je kot tak vpisan v seznam prokurator jev. Nasprotno od našega procesnega prava ne morejo nastopati kot branilci pred vojaškimi vojnimi sodišči univerzitetni profesorji prava, javni notarji in sodniki, ki niso v aktivni službi, če niso posebej vpisani v seznam odvetnikov. Tudi odvetniškim pripravnikom ne gre ta pravica. Vsaka obramba, ki bi jo izvrševal kdo drugi kakor advokat ali vojaški branilec, ima za posledico ničnost izvednega postopka. Načeloma more imeti vsak obtoženec le enega samega branilca. Vendar pa more v posebno težkih primerih ali kadar govore za to posebno važni razlogi, imeti tudi dva branilca, ki pa ne moreta biti postavljena po službeni dolžnosti (čl. 293 cp). Toda za talk primer je potrebna predhodna odobritev predsednika sodišča. Več: obtožencev sme imeti tudi skupnega branilca, če to sicer ne nasprotuje interesom obrambe. V kazenskem postopku pred izrednim vojaškim vojnim sodiščem (tribunale militare di guerra straordinario. čl. 283 cg) ter pred posebnim sodiščem za zaščito države (tribunale speciale per la difesa dello Stato, čl. 7 zakona od 12. dec. 1926) sme imeti vsak obtoženec le enega branilca. Predsednik sodišča ima pravico, da disciplinira branilca zaradi opuščene ali zanemarjene obrambe, pa tudi zaradi nedostojnega vedenja na razpravi sami. Dočim veljajo za branilca-vojaka obči vojaški disciplinski predpisi, prihajajo za odvetnika v poštev določbe sodnega kazenskega postopnika (čl. 295 cp, čl. 129, 130 p). Kot kazen je določena prepoved izvrševanja odvetništva za dobo od treh mesecev do enega leta. Ker je po določbah vojaškega vojnega kazenskega zakonika nedopustno vsako pravno sredstvo le zoper odločbe preiskovalnega sodnika in zoper sodbo samo, zato moramo pač smatrati, da je proti predsednikovim disciplinskim odločbam — kolikor zadevajo civilnega bra- 46 Branilcev e pravice v sod. kaz, post pred ital. vojaš. voj. sod. nilca — v smislu čl. 244 cg dopusten rekurz na vrhovno vojaško sodišče v Rimu (tribunale supremo militare). Za ta rekurz je odvetniku na razpolago rok 3 dni, ki se šteje od dneva, ko se je nasproti njemu izrekla disciplinska kazen (čl. 295 al. 3 cp). Kadar bi odvetnik opustil ali zanemarjal obrambo, postavi predsednik sodišča obtožencu po službeni dolžnosti drugega branilca iz vrst vojaških branilcev. Odvetniku gre za njegovo zagovorništvo primerna nagrada. Nasprotno pa je po normah vojaških kazenskih zakonikov vojaškemu branilcu pod sankcijo disciplinske kazni in sledečega kazenskega postopka prepovedano jemati za izvršeno obrambo kako nagrado, in to v kakršni koli obliki. III. Poedine branilčeve pravice. Med preiskavo4 samo ne more imeti obdolženec pred vojaškimi sodišči nobenega branilca (čl. 293 1 cp). Kot razlog take pravne ureditve navajajo motivi k vojaškim kazenskim zakonikom dejstvo, da se more zaradi udejstvo-vanja branilca med preiskavo kazenski postopek samo zavreči. Značilno za vsak vojaški sodni kazenski postopek je, zlasti pa še v vojnem času, da je postopek enostaven, hiter in kratek. Toda takoj, ko dobi obdolženec sporočilo, da je preiskava zoper njega zaključena in ko se mu obenem vroči obtožnica, si mora v teku dveh dni izbrati branilca, sicer mu ga postavi sodišče po službeni dolžnosti iz vrst vojaških oseb. V naslednjem hočemo podrobno obravnavati poedine branilčeve pravice. Zaradi preglednosti jih bomo sistema-matično razvrstili v 1. pravice v času priprave za razpravo (t. j. čas po zaključeni preiskavi in pred razpravo), 2. pra!-vice na razpravi sami in 3. pravice po razpravi. 4 Zaradi potrebne jasnosti \ naših naslednjih izvajanjih moramo omeniti, da pozna italijansko [kazensko pravo poleg običajne preiskave (istruzione formale) še takozvano snmarično preiskavo (istruzione som-maria). Bistvo zadnje je, da je kratka in da jo vodi državni tožilec (pred okrajnimi sodišči pa sodnik sam), ne pa preiskovalni sodnik. Snmarično se preiskuje, kadar gre za storilca, ki je 1. bil zasačen pri kaznivem dejanju samem ali 2. storil kaznivo dejanje v kazenskem zavodu, zavodu za izvrševanje očuvalnih odredb ali v priporu, ali 3. če je dejanje takoj sam priznal ali 4. če gre za storilca, zoper katerega je dovolj jasnih in nedvomnih dokazov. Po določbah vojaškega vojnega kazenskega zakonika more vojaški tožilec po svojem lastnem preudarku zahtevati, da se zoper osumljenca uvede bodisi formalna bodisi sumarična preiskava ne glede na to, kakšna kazen je zagrožena za storjeno dejanje (čl. 278 cg). Branilčeve pravice v sod. ka/.. post. pred ital. vojaš. voj. sod. 47 I. V času priprave za razpravo ima branilec te-le pravice: lai) Pravica prostega razgovora z obtožencem. Načelo modernega kazenskega procesnega prava je, da se sme branilec po zaključeni preiskavi svobodno razgovarjati s svojim klientom-obtožencem. Oba vojaška kazenska zakonika o tem molčita. Zaradi tega prihajajo za ta primer v poštev ustrezne norme občega kazenskega postopnika. Po določbah tega je branilcu dovoljen svoboden razgovor z obtožencem, če predhodno izpolni izvestne kav-tele. Predvsem se mora branilec pri pristojnem organu izkazati, da je obtožencev zagovornik.4* Razgovor kot tak pa se mora vršiti v zato posebej določenem prostoru, ki je sicer dobro zavarovan in nadziran, toda takšen, da nadzirajoči organ ne more prisluškovati razgovoru (čl. 135 p; čl. 10, 11 določb o izvrševanju kazenskega postopnika ex 1931; čl. 98 pravilnika o priporih in kazenskih zavodih ex 1931). b) Pravica pregledati sodni spis. Med najosnovnejše braniteljeve pravice moramo šteti pravico pregledati sodni spis in njegove priloge, ki so se nabrale med poizvedbami in preiskavo. Tudi čl. 354 cp izrecno normira, da sme obtoženec po svojem zagovorniku v sodni pisarni proučiti sodni spis z vsemi prilogami vred. Na to pravico ga mora predstojnik sodne pisarne celo izrecno opozoriti. Izrecno je zajamčena tudi pravica, da si sme branilec spis prepisati ali napraviti o njem potrebne izvlečke. Za tako pripravo je branilcu na razpolago rok 8 dni, ki začne teči od dneva, ko je sprejel od sodišča obvestilo, da je postavljen oz. pripuščen kot zagovornik.5 Predsednik sme ta rok celo podaljšati, kadar govore za to posebni utemeljeni razlogi (n. pr. preobširnost spisov, zamotanost zadeve itd.). Nasprotno pa ima tudi pravico (čl. 280 cg), da zaradi prav posebno tehtnih in nujnih razlogov skrajša po svoji svobodni oceni vse roke, ki jih je vojaški kazenski zakonik v miru določil za pregledovanje spisov in drugih dokazil ter za vložitev predlogov in prošenj. Ker je to predvsem predsednikova 4a Branilec se mora z obtoženčevim pooblastilom izkazati v sodni pisarni in isto tam založiti. Na podlagi tega mu predstojnik sodne psarne izroči dekret, s katerim je postavljen za branilca (momina). Ta dekret, ki mu daje legitimacijo za vsa nadaljna pravdna dejanja, izrecno določa, da se mora branilec z njim izkazati v pisarni vojaških sodnih zaporov, če hoče izposlovati razgovor s svojim klientom-ob-tcžencern, " V primeru sumarične preiskave so vsi ti roki znižani na polovico (čl. 359 al. 2 cp). 48 Bianilčeve pravice v sod. kaz. post pred i tal. vojaš. voj. sod. diskrecijska pravica, zato sme te roke skrajšati po svojem svobodnem preudarku. Zakon sam mu v tem pogledu ne predpisuje prav nobenih minimalnih rokov, ki morajo biti branilcu na vsak način obvarovani za študij pravnih spisov. Tudi ne navaja exempli gratia nobenih napotil, kako naj v takem primeru predsednik postopa. Vendar pa je vsekakor v duhu obeh vojaških kazenskih zakonikov, če trdimo, da predsednik ne sme izvrševati te svoje diskrecijske pravice na tak način, da bi bila s tem vsaka resna obramba ovirana ali celo izključena. Predvsem bo moral imeti v takem primeru pred očmi dva odločujoča momenta: na eni strani tehtni razlog za skrajšanje rokov (ki je lahko političnega ali vojaškega značaja) v smislu čl. 280 cg, na drugi strani pa zajamčeno pravico obrambe, ki ji je vendar v vsakem primeru potreben nek minimalen čas za izčrpno in temeljito proučevanje pravdnih spisov in za pripravo sploh. Če bo predsednik koordiniral oba ta vidika, potem bodo tako varovani interesi, ki zahtevajo skrajšanje teh rokov, kakor tudi interesi obrambe same. Vendar pa se mora v takem primeru — kakor tudi v vseh ostalih primerih, ko se zaradi nujnih razlogov vojaške službe niso mogli v kazenskem sodnem postopku upoštevati kaki predpisi vojaškega kazenskega sodnega postopnika — taka opustitev izrecno zabeležiti v razpravnem zapisniku (čl. 282 cg). Pri tem se nam poraja tudi vprašanje, ki je velike praktične važnosti. Ali sme predsednik sodišča zabraniti branilcu - nevojaku vpogled v določene listine, ki tvorijo sestavni del pravdnega spisa, zaradi političnih ali vojaških razlogov? Vojaška kazenska zakonika nimata o tem prav nobenih določb. Tudi obči kazenski postopnik se o tem ne izjavlja. Zaradi tegia moramo smatrati, da sme branilec-nevojak pregledati celoten spis in da mu predsednik te pravice ne more kratiti. Kajti predsednik sodišča ima itak že pravico, da more civilnega branilca od obrambe izključiti, če bi se s tem mogla izdati ali sploh kršiti kaka politična ali vojaška tajnost. S tem, da ga je pripustil kot branilca, so mu po zakonu samem že zajamčene vse zagovorniške pravice. Nasprotno pa najdemo tako izrecno prepoved v zakonu o posebnem sodišču za zaščito države (čl. 7), kjer je branilcu, ki ni vojaška oseba, po odredbi sodišča zabranjen vpogled v take listine ali zaplenjene predmete, če bi se s tem povzročila kaka škoda za javne koristi. c) P r a v i c a pregledati instrumenta e t p r o d u c t a s c e 1 e r i s. Glede te pravice velja v glavnem vse to, kar smo že povedali pod b). Bramilčeve pravice v sod. kaz. post pred ital. vojaš. voj. sod. 49 č) Pravica vlagati predloge in prošnje. Zagovornik ima že pred razpravo samo pravico, da vlaga predloge na zaslišanje novih prič, izvedencev in na pribavo drugih potrebnih dokazil. Tudi za te vloge in morebitne prošnje velja že zgoraj omenjeni rok 8 dni (čl. 556 al. 2 cp). Prav tako sme branilec predlagati, da sodišče p riba \ i kot dokazilo še morebitne druge spise. e) Sodišče mora branilcu pravočasno sporočiti dan in uro razprave. Med sprejemom obvestila in razpravo samo mora biti vmesni rok 5 dni (čl. 358 al. 5cp). 2. Branilčeve pravice na razpravi. Že zgoraj smo omenili, da obdolženec ne more imeti svojega branilca že za časa preiskave. Te pravice nima niti tedaj, kadar preiskovalni sodnik (ali v primeru sumarične preiskave vojaški tožilec) pod prisego zaslišuje priče, ki zaradi opravljanja vojaške službe, prevelike oddaljenosti od kraja razprave, bolezni ali drugih važnih razlogov ne morejo priti na razpravo samo (čl. 275 cg). Že iz tega, pa tudi iz naših prejšnjih izvajanj izhaja, da je glavno torišče branilčeve aktivnosti baš razprava sama, kjer more branilec med razpravo na najrazličnejše načine sodelovati pri iskanju materialne resnice in tako uspešno braniti obtoženca. Sistematično moremo te branilčeve pravice na razpravi deliti v naslednje: a) Pravica podajati predloge. Nesporna bra-nilčeva pravica je, da sme vselej kot obtožencev pripo-močnik v njegovem imenu podati sodišču predloge, ki naj služijo za obtožencev o razbremenitev. O tej pravici vojaška kazenska zakonika izrecno sicer ne govorita, pač pa to izhaja iz določbe občega kazenskega postopnika, na katere se tudi vojaški vojni kazenski zakonik posredno sklicuje (čl. 279 cg: čl. 564 cp izrecno določa, da se uporabljajo za razpravo pred vojaškimi sodišči določbe občega kazenskega postopnika). Čl. 445 p med drugim namreč določa, da ima obtoženec pravico, da iznese na razpravi sami vse činjenice, ki bi utegnile služiti v njegovo uspešno obrambo in razbremenitev. b) Pravica posvetovati se z obtožencem na razpravi sani i. I udi ta pravica ni izrecno normirana v vojaških kazenskih zakonikih, pač pa izhaja posredno iz čl. 445 p, ki določa, da se sme obtoženec med razpravo samo posvetovali s svojim branilcem. Seveda je izključen vsak razgovor z obtožencem, kadar bi moral le-ta 4 50 Brainilčeve pravice v sod. kaz. post pred ital. vojaš. voj. sod. neposredno odgovoriti na kako že stavljeno mu vprašanje sodišča ali tožilca. c) Pravica zastavljati vprašanja obtožencu, pričam in izvedencem. Tudi ta pravica ima svoj temelj v čl. 467 p, toda branilec (kakor tudi vojaški tožilec) jo more izvrševati samo s posredovanjem predsednika sodišča. č) Pravica do vmesnega in končnega govora. Italijanska kazenska procedura pozna dvoje vrst govorov strank na razpravi: vmesnega in končnega. Vmesni govor branilcev prihaja v poštev tedaj, kadar je treba med razpravo rešiti kako predhodno vprašanje ali kak predlog branilca ali tožilca (n. pr., da se izključi javnost, itd.). Preden izda sodišče o takem vprašanju meritorno rešitev, mora predhodno slišati mnenje vojaškega tožilca kakor tudi branilca. O takem vmesnem vprašanju sme govoriti branilec (kakor tudi vojaški tožilec) povsem na kratko in samo o tem, kar se neposredno nanaša na dotično vprašanje samo. Če prekorači branilec čas, ki mu ga je določil predsednik sodišča, se mu odvzame beseda, in to ne glede na morebitne disciplinske posledice. Če ima obtoženec dva branilca, sme o takem vmesnem vprašanju govoriti le en sam. Replika je nedopustna (čl. 458 p). Ko je sodišče dokazovanje zaključilo, se preide h končnim govorom vojaškega tožilca in branilca. Tudi o tem vojaška kazenska zakonika verbis ecspressis ne določata ničesar, marveč se sklicujeta na določbe občega kazenskega postopnika. Po teh določbah ima sodišče pravico, da določi vsakemu branilcu čas, v katerem mora svoj govor končati. Vrstni red govorov je določen tako, da ima zadnjo besedo vedno branilec. Branilec in tožilec imata tudi pravico replike, ki pa ne sme trajati več kot pol ure. Če ima obtoženec dva branilca, potem smeta po predhodnem medsebojnem dogovoru govoriti oba. Toda v tem primeru sme vsak poedini branilec govoriti samo o posebnem, po dogovoru določenem vprašanju, ne pa, da bi oba v svojih govorih hkrati iznesla vsa vprašanja, na katera se nanaša obramba in o katerih se naj izreče sodba (čl. 468 p, ki do podrobnosti določa modalitete končnih govorov). 5. Branilčeva pravica po razpravi. Že zgoraj smo omenili, da so zoper sodbe vojaškega vojnega sodišča nedopustna vsa redna in izredna pravna sredstva (čl. 288, 289 cg). Sodba dobi z izrekom pravno moč ier je takoj izvršljiva. Edino proti sodbi teritorialnega vo- Stanko Lapajne. 51 jaškega vojnega sodišča (tribunale militare terntoriale di guerra) je dopustno redno pravno sredstvo. Kadar izreče vojaško vojno sodišče smrtno kazen, je dopustna samo milostna prošnja na vrhovnega vojaškega poveljnika.6 To prošnjo sme poleg obsojenca in njegovih sorodnikov vložiti tudi branilec (čl. 292 cg). Kadar je odrejena izvršitev smrtne kazni, ji branilec ne sme prisostvovati. Po daljši bolezni je izdihnil dne 14. novembra 1941 vseuč. profesor dr. Stanko Lapajne in se pridružil v onstranstvu Kušeju in Dolencu. Staro ustno izročilo, da pobira smrt hkrati vedno po trojico, se je sicer izpolnilo, pa letopisi slovenskega pravoznanstva so zaznamovali preteklo leto kot posebno črno. V teh bo stalo Lapajnetovo ime kot posebno bleščeče, izguba zato tem bolj huda. Profesor Lapajne se je rodil 11. julija 1878 v Ljutomeru, končal srednjo šolo v Ljubljani (1896.), študiral na pravnih fakultetah v Gradcu in Pragi, nato pa vstopil (1900.) v prakso pri sodišču, ki jo je nadaljeval kot odvetniški kandidat v Novem mestu, Ptuju in končno na Dunaju. Tu ga je haaški dogovor o zakonskem pravu izpodbudil za proučevanje problemov iz mednarodnega zasebnega prava. Znanje v tej pravni panogi je izpopolnjeval s študijem v Parizu, kamor je odšel jeseni 1907. s potovalno ustanovo naučnega ministrstva. Naslednje leto se je vrnil odtam, se naselil stalno na Dunaju in vodil lastno odvetniško pisarno, vzdrževal pa obenem živahne stike s tamošnjo slovensko naselbino. V dunajskih časih so mu dozorele tudi prve tri pravne razprave, ki so izšle vse v Slovenskem Pravniku. Z zadnjo izmed njih (1.1910.) se je lotil tudi predmeta iz mednarodnega zasebnega prava, obravnavala je vpliv gori imenovanega haaškega dogovora iz 1. 1902. na avstrijsko zakonsko pravo, čeprav Avstrija dogovora ni uzakonila. ''• Milostna prošnja ima /a posledico, da se do njene rešitve izvršitev smrtne kazni odloži. Vendar pa je možna in dopustna vložitev prošnje za pomilostitev tudi v ostalih primerih, ko se izreče le kazen na prostosti. Čeprav vojaška kazenska zakonika o tem ne določata ničesar, moramo vendar smatrati, da je postopek za dosego posamične pomilostitve po občih pravnih določbah dopusten na čigar koli prošnjo in to celo tudi brez posredovanja sodišč. OBZORNIK. Stanko r,2 Stanko Lapajne. Leta 1918. je dalo Lapajiictu. ki se je preselil že prej (1917.) s pisarno v Krško, priložnosti, da je pokazal, kako naglo se je umel poglobiti v pravno stanje, ki so ga povzročile nove državne tvorbe. Nastala je razprava ..Kolizijske norme civilnega med-pokrajinskega prava v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev", priobčena pozneje v Zborniku znanstvenih razprav 1. Kot priznanje mu je prinesla habilitacijo na ljubljanski pravni fakulteti. Na tej je pričel predavati kot hon. nastavnik koj ob njeni ustanovitvi, kot redni profesor za obče državljansko, meddržavno zasebno in kazensko pravo ji je pripadal od 27. avgusta 1920 dalje. Znanstveno snovanje ga je prevzelo tedaj popolnoma, bil je neumorno delaven in zelo plodovit pisatelj, dokler ga ni pričela ovirati bolezen. Delo na fakulteti mu je dalo smer za bodoča raziskavanja, ki so obsegala vidno dve veliki pravni veji, mednarodno zasebno in obče državljansko pravo. Napisal je pozornost vzbujajoče število daljših in krajših razprav, pokazal v njih na nove izsledke, pa storil z mnogimi neoporečno zaslugo tudi praktičnemu pravosodstvu. Prej kot v desetih letih je Lapajne zgradil lastno stavbo sistema mednarodnega zasebnega prava z vsemi stranskimi strokami. V številnih razpravah je preiskaval posamezna načelna vprašanja, obdelal zlasti zadevne haaške dogovore. Zanemarjal ni pri tem nič manj važnega medpokrajinskega prava, ki je bilo manj raziskano in manj znano, pa je v domači praksi potrebovalo dokaj več teoretičnih smernic in migljajev za pravilno uporabo. Predvsem Pravni Vestnik. Slovenski Pravnik in Zbornik znanstvenih razprav so sprejemali in priobčevali javnosti njegove tehtne izsledke. V tej dobi je zamislil tudi — kot prvi — t. zv. obči del k mednarodnemu zasebnemu pravu (Zbornik IV). ki z nekaterimi spremembami, deloma okrajšavami, deloma po-množitvami tvori prvi oddelek njegovega sistema. V tem, na-zvanem ..Mednarodno in medpokrajinsko zasebno pravo kraljevine Srbov. Hrvatov in Slovencev s pravnimi granami-posestri-mami", je strnil v zaokroženo celoto vsa dotlejšnja raziskavanja. pokazal vso problematiko mednarodnih in medpokrajinskih Htt-sebnopravnih vprašanj, to na podlagi domačega prava. Postavil je s knjigo čvrst temelj, na katerega se bodo morali opirati in ki se bodo nanj vračali vsi, ki bodo gradili na tem poprišču dalje. Lapajnetovo delovanje v tej panogi tudi po vidnem uspehu, ki mu ga je prinesel sistem, ni popustilo. Večinoma v inozemskih časopisih je priobčeval skoro vsakoletno nove izsledke in pripombe o najvažnejših spornih točkah. Najpomembnejši prispevek te dobe je referat za bratislavski pravniški kongres (1. l9"->.). Naslanjajoč se na poljski zakon iz 1. 1926.. ki ga imenuje najpopolnejši kodeks mednarodnega zasebnega prava v Evropi, in na Stanko Lapajne. 53 češkoslovaški načrt za državljanski zakonik, objavlja kritiko obeh in podaja svoj načrt takega kodeksa (Izenačenje mednarodnega privatnega in procesnega prava v slovanskih državah, priloženo Slov. Pravniku 1933, št. 5—6). Vštric tega se je razvijalo Lapajnetovo delovanje na prostranem torišču občega državljanskega prava. Tu so ga zanimala predvsem vprašanja o posesti, zastaranju, privlačevalo ga je v vsej obsežnosti odškodninsko pravo, v dokaj ozki zvezi s tem kondikcije in reparacije civilnega prava. Pri tem se ni omejil samo na razlago veljavnega prava, trudil se je najti nadaljnjo razvojno smer, iskal je vselej najustreznejše mesto v zakonu, kjer naj bi bile zadevne določbe uvrščene. Neoporečen, znanstveno utemeljen sistem mu ni dajal le jamstva za pravilno razlago in uporabo zakona, poleg boljše rešitve posameznega vprašanja mu je pomenil prav tako zagotovilo pravnega napredka, kakor je bil prepričan, da je slaba sistematika ovira za pravno disciplino in znanstveno delovanje. Njegova prizadevanja okoli problemov državljanskega prava so rodila mnogo uspehov. V znatni meri se je okoristila z njimi sodna praksa, ki so ji obravnavanja nekaterih težjih vprašanj posebno dobro došla. Z nemajhnim veseljem so sprejeli praktiki in teoretiki tudi oba pregleda zakonodaje o zasebnem pravu. Doba, ki je v nji deloval Lapajne, je bila v znamenju priprav za zenačenje občega državljanskega prava. Vprašanje je stopilo v odločilno stopnjo, ko je zahtevalo ministrstvo pravde mnenja o izdelanem predhodnem načrtu za državljanski zakonik. Profesor Lapajne, ki je že v prejšnjih delih dal mnogo pobud za zenačenje zakonika, nastopil dvakrat tudi kot referent na pravniških kongresih v Beogradu in Sarajevu, je izdelal za fakulteto obširno mnenje. To predstavlja drugo veliko njegovo delo, ki se ozira hkrati na najnovejše zakonike in zakonske načrte. V njem je obdelanih prvih 842 paragrafov razen §§ 103 do 173. To mnenje je z drugimi vred. ki so obenem izhajala kot priloga Slovenskega Pravnika, nudilo oporo za Pravnikove diskusije o istem zakonskem načrtu. Bil je na teh diskusijskih sestankih tudi glavni poročevalec o načrtu. Lapajne je pozneje obdelal tudi še ostalo tvarino načrta in jo v odlomkih deloma priobčil v Zborniku. Obilica znanstvenega dela Lapajneta ni odvračala, da ne bi posvečal skrbi tudi pravni fakulteti in slušateljem. Kot dekan je zamislil idejo „Društva prijateljev juridične fakultete'', ki omogoča, da prihaja Zbornik znanstvenih razprav v široke pravniške kroge. Najlepše knjige je podaril seminarju za mednarodno zasebno pravo, mnogo drugih vseučiliški knjižnici. Še ko je bil na Dunaju, je z vzgledno požrtvovalnosto opravljal blagajniško o4 Književna poročila. posle pri društvu za podpiranje slovenskih visokošolcev. Svojim slušateljem je s pregledovanjem učnih pripomočkov skušal lajšati študij. Bil je pri njih prav posebno priljubljen in ne bodo ga pozabili tako hitro. Še trajneje bo ostal v spominu onih. ki se bodo koristili z bogato znanstveno zapuščino njegovih del. Ta ne bodo tako kmalo izčrpana, predstavljajo prelepo zakladnico novih misli. Čast in slava Stanku Lapajnetu! Dr Rudolf Sajovic. Godišnjak pravnog fakulteta sveučilišta u Zagrebu. Knjiga I. Go-dina 1939/40. Zagreb 1941. Izdanje pravnog fakulteta. Str. 264. V začetku meseca marca 1941. je izšla prva knjiga naznanjenega Godišnjaka. V uvodu sporočajo uredniki (vseuč. prof. Pliverič, Frank in Andrassv). zakaj doslej ni bilo mogoče izdati takšne publikacije, pa računajo, da jim bodo boljše razmere v bodočnosti omogočile nadaljevati započeto delo. Kot priložnosten članek tej prvi knjigi je napisal prof. V. Lunaček „tJ spomen profesora Blaža Lorkoviča", v katerem ob stoletnici Lorkovičevega rojstva riše na kratko življenjsko pot in delo tega (1. 1892. umrlega) hrvatskega znanstvenika in politika, ki je bil od 1. 1875. pa do smrti tudi urednik Mjesečnika. Ostale tehtne, zanimive in precej obširne razprave so napisali: S. Zuglia ..Študije za reformu gradanskog pravosuda" (str. 15—60). S. F ram k: „Pojam imovine u kaznenom pravu" (str. 61—129), B. Eisner „Judikatura na pojedinim pravnim područjima naše države o pitanjima medunarodnog i medupokrajinskog privatnog prava" (str. 131—198) in V. Vernic „Problem industrijalizacije u ekonom-skoj teoriji" (str. 199—264). O dveh izmed teh razprav bodi povedanega nekaj več. O reformi našega civilnega sodstva in postopka se je pisalo že mnogo, razni pisci so izpovedovali ideje in misli, ki so bile cesto zelo podobne onim, ki jih razvija tudi Zuglia v imenovani razpravi, čeprav ta razen znanega Krekovega dela »Organizacija sodišč po najnovejšem zakonskem načrtu", natisnjenega v Slov. Pravniku 1923 in 1924, drugih ne navaja. Zuglia v splošnem v pravdni po-stopnik ne dreza, on pričakuje zboljšanje stanja, če bi se izvršila preureditev v tem smislu, da se vzpostavi čisto in izključujoče civilno sodstvo in da temu, kar mu gre, in če se poenostavijo sodne pristojnosti. Zato predlaga v prvi vrsti, naj rešujejo civilne stvari zgolj redna sodišča in naj se odpravijo vsa izredna (tudi cerkvena), zlasti pa naj se odvzame civilno sodstvo upravnim oblastvom. Vendar v poverjanju s civilnopravnimi stvarmi upravnim oblastvom, kakor trdijo nekateri, ne vidim razloga v nekem hitrejšem in bolj preprostem postopku. Zdi se mi, da prevladujejo tu bolj gospodarski razlogi, ki so v današnjih dneh pač najbolj odločilni in ki govore zato, naj se obenem z vprašanji javnega prava in interesa rešijo tudi z njimi nastali in z njimi zvezani zasebnopravni zahtevki. Ako se govori o pravni državi in postavlja tudi uprava pod pravo, se taka premaknitev mej med sodnimi in upravnimi funkcijami ne občuti več tako poročila. Književna poročila. 56 hudo. vPriznati pa je, da bi bilo tudi v zadnjem primeru, če se zavzamemo za pravkar izraženo naziranje, odvzeti vendarle upravnim obla-stvom v dobršni meri odločanje o civilnopravnih stvareh in jim prepustiti le malenkosti. Kar se tiče številnih izrednih sodišč in prisilnih razsodišč, je opomnil že svoj čas B a r t oš (Stalni izbrani sudovi kao klasni sudovi, Arhiv 1935, XLVIII), da se ustanavljajo z njimi samo nekakšna privilegirana sodišča za posebne sloje in je zahteval zato njih odpravo. Prav tako nesodobna so, kakor omenja Z u g 1 i a zopet pravilno, posebna trgovinska, pomorska in sploh podobna sodišča s prisedniki-lajiki. Od vseh teh hoče pisec ohraniti le občinska sodišča za ureditev manjših sporov oz, za poravnavanje strank. Jaz bi dopustil razen teh še posebna sodišča za spore iz delovnih razmerij, ki bi jih pa naslonil na redna sodišča, ne pa na upravna oblastva, kakor se je to zigodilo pri nas. V ostalem predlaga Zuglia samo tri stopnje sodišč. Okrajna sodišča naj sodijo po sodniku poedincu o vseh stvareh na prvi stopnji; to tembolj, ker je po njegovi trditvi sedaj pri okrožnih sodiščih kolegialnih stvari približno samo 10%. (Ljubljansko okrožno sodišče izkazuje drugačno sliko. L. 1940. je bilo 485 senatnih stvari nasproti 568, ki so spadale pod sodnika poedinca. To razmerje se >icer nekoliko spremeni, če se odbijejo zakonske pravde, ki so imele večino pred senatom). Vendar kaže najnovejši italijanski procesni zakonik, da zamisel kolegialnega sodstva še dolgo ni premagani'. Kot izključna druga stopnja naj poslujejo prizivna sodišča po obliki sedanjih ape-lacijskih. Nad vsemi temi stoj kasacijsko sodišče. Nadalje predlaga, da se proglase za malotne stvari dosleno vse, kadar imovinska vrednost spornega predmeta ne doseže določene vsote. 1'temeljeai so tudi očitki glede opominjevalnega postopka. Glede tega si dovoljujem samo pripomniti, da sem predlagal splošno uvedbo na skupščini sodniškega društva v Beogradu 1. 1935. (Spomenica Skupštine Udruženja sudija 1935, str. 80). H koncu opozarja Zuglia na potrebno ureditev materialnega stanja sodniškega stanu in priporoča posebno pozornost izberi sodniškega osebja. Vendar se mi ideja izbeirnih komisij, sestavljenih iz vseh vrst sodnikov, sodniških pomočnikov, državnih tožilcev, odvetnikov, vseučiliščih profesorjev, pisarniških uradnikov ne zdi preveč posrečena. Ni mi treba dostavljati, da Zuglia svojih predlogov ne predstavlja samo doktrinarno, ampak je treba prav posebno podčrtati, da piše svoje utemeljitve živo, kazaje na različna nesoglasja v zakonih, nasprotja pri izvrševanju sodstva, ki bi naj bilo po zakonskih besedah sicer enotno, na težkoče in zmede v praksi, ki so krive, da se pravdni zakoni ne morejo uporabljati tako uspešno, kakor bi bilo to želeti. V obširni in bogato dokumentirani [razpravi je zbral B. E i s n e r kasacijske odločbe iz mednarodnega in medipokrajinskega zasebnega prava ter jih preskusil na njih pravilnost, opirajoč se poleg domačega pravoznanstva in pravosodstva tudi še na italijansko, nemško in francosko. Krajših domačih člankov tudi sicer on ne navaja. Njegova splošna sodba je, da jugoslovanska sodišča v navedenih vprašanjih vselej sicer niso pogodila pravega, da so pa navzlic temu odločila največkrat pravilno, ker jih je vodil pri presoji zdrav praktični instinkt. V takih primerih je pokazal Eisner na pravilne pravne razloge, ki bi jih bilo treba uporabiti za obrazložitev. Njegova izvajanja so zato kažipot v zapletenih primerih, ki se pojavljajo pogosto pri sodiščih. Zato naj iz številnih primerov navedem nekoliko takih, ki se mi zde. da so zanimivejši od drugih. Pri tem me opravičuje dejstvo, da je praktična važnost teh odločb ostala ohranjena tudi še nadalje in du se utegnejo nekateri primeri, ki so danes morda že obsoletni. ponoviti, 56 Književna poročila. Navajajoč odločbe iz žemitnega prava, postavlja Eisner načelo, da velja rek locus regit actum (III, 1) samo takrat, kadar je cerkvena oblika res zgolj oblika, ne pa materialna predpostavka za sklenitev veljavne ženitve. — Nadalje, da po naši pravni ureditvi ni izključeno, da bi naša sodišča ne smela reševati zakonskih sporov tujih državljanov kakor tudi ne obratno tuja ona naših in da je s čl. 6 ucpp. ohranjena do nadaljnjega samo pristojnost cerkvenih sodišč, ne pa tudi posebni postopki za zakonske pravde (III, 5). Zadnje sicer glede na uredbo z dne 18. maja 1956 v splošnem ne bo pravilno. V zvezi s tem naj omenim takoj vprašanje, na katero inozemsko sodbo bi se moralo opreti beograjsko kasacijsko sodišče, odločujoč o zakonskem rojstvu toženčevem. Ali na rumunsko, ki je irazvezala zakon, v katerem je bil toženec rojen, ali na poznejšo ogrsko, ki je izrekla, da je bil dotični zakon neveljaven. (VII). Meni se zdi, da vprašanje, katero sodišče je bilo za razvezo pristojno, ni prihajalo v poštev. Zahtevka v obeh pravdah sta bila namreč različna. Ako se trdi, da se je izreklo sodišče molče za veljavnost zakona, ko ga je razvezalo; to ni točno, ker postane materialno pravnomočno zgolj tisto, kar je sodba navedla v izreku, ne pa ono, kar je povedala v razlogih ali celo samo molče predpostavljala. Zato sodba o razvezi ne more biti prejudicialna za pozneje pokrenjeno vprašanje o veljavnosti zakona. Kar se pa tiče priznavanja inozemskih pravnomočnih sodb, bi bil naziranja, da so te prejudieialne, kadar so oblikovalne (konstitutivne), kolikor zadevajo osebno stanje pravdnih strank, sicer pa le toliko, kolikor bi bile izvršljive tudi pri nas. Vse to z nadaljnjo predpostavko, da je bil inozemski sodnik za rešitev pristojen v smislu št. 1 § 4 ip. To bi izhajalo iz čl. 1 pravncpomoene pogodbe z Italijo, razen koldkoir s posameznimi pravnopomoč.nimi pogodbami ni drugače urejeno. — Glede priznanja nezakonskega očetovstva ugotavlja Eisner, da se sme zadevnemu zahtevku na področju veljavnosti § 163 odz. prav s pozivom na ordrc public ob kakršnih koli razmerah ugoditi, da pa v medpckrajinskem pravnem prometu ordre public ne more braniti, da se ne bi priznal tak zahtevek, o katerem je odločila sodba na enem pravnem področju, tudi na drugem (IV). — Pravi smisel napotitve na § 4 v § 57 odz. vidi Eisner v tem, da se pravni posel, ki ga sklene tuzemec v inozemstvu (§ 4 odz.), presoja po zakonih kraja, kjer je bil sklenjen, če ni bilo izraženo drugače. Da pa se presoja tuzemčeva poslovna sposobnost po tuzemskem zakonu, ako naj povzroči pravni posel pravne posledice v tuzemstvu. Iz zaključka pa, da naj se izvrši tak posel v tuzemstvu, se sme sklepati, da sta podredili stranki posel molče domačemu pravu (VI, 1). — V nasprotju z odločbo stola sedim. B. trdi Eisner, da se odškodninski dolgovi ne glase na določno valuto, ampak da se prisodijo v valuti države, kjer se ti zahtevki uveljavljajo (VI, 2a). — Za devizno pravo in glede zasebnopravnih učinkov deviznih predpisov prihaja ob analizi zadevnih kasacijskih odločb do naslednjih zaključkov: a) Predpisi deviznega pravilnika nimajo povratne moči, ker to ni predpisano, b) Po dev. prav. izrečene prepovedi ne veljajo za posle mednarodnega pravnega prometa, najsi so sklenjeni tudi v inozemstvu, ako ne gre za posle, za katere je potrebna predhodna odobritev, c) Odredbe klirinških sporazumov in deviznih pravilnikov so prisilni predpisi javnega prava, pa so nasprotni sporazumi strank neveljavni, č) Ne more se obsoditi na plačilo v tuji valuti, ako je fin. min. odklonilo odobritev, da se nabavi v plačilo dolga tuja valuta (napr. stol. sedm. B.) d) Izvršba se ne prepreči, čeprav še ni dovoljenja za nakazilo v inozemstvo, saj se pojavi to vprašanje šele, ko je izvršba izvedena in je imela nspeh. (Gl. o tem tudi mojo razpravo ..Izvršba in devizni pred- Književna poročila. 57 pisi v Slov. Prav. 1934, str. 201). e) Klirinški zavod posluje kot plačilno mesto, pa se smatra dolg s plačilom pri takem zavodu za poravnan, razen če ni v mednarodnem klirinškem sporazumu določeno drugače, namreč da je upnik plačan šele, ko dobi od svojega klirinškega zavoda dejansko plačilo. — Iz stečajnega prava navaja Eisner odločbo, ki je pravilno izrekla, da spadajo v stečaj, uveden v Italiji, tudi tukajšnje nepremičnine in da se zato v tuzemstvu poseben stečaj ne vodi (Vili). — O važnem vprašanju, ali se zahteva pri nas delibacijski postopek, da se podeli tuji sodbi izvršljivost, trdi Eisner, da je to predvideno v sporazumu o izvršbi z Italijo (gre namreč za italijansko sodbo), če je izvršilni naslov zamudna sodba, ker je treba v takem primeru zaslišati poprej zavezanca. Če se pa to ni zgodilo, da se dovoljena izvršba na zavezancev predlog razveljavi (VIII). Temu nasproti bi pripomnil: Omenjeni sporazum določa v čl. 4, da se izvede delibacijski postopek na način, ki je predpisan z zakonom države, v kateri naj se izvršba oprava. Naš izvršilni postopnik pa delibacijskega postopka ne pozna, ker prepušča sodišču, da preskusi samo ob vložitvi izvršilnega predloga, ali so podane predpostavke za dovolitev izvršbe. Na kakšen način naj se torej izvede delibaci j«, ako zakon molči, pred katerim sodiščem naj se vloži tožba, s katero se predlaga proglasitev tuje sodbe za izvršljivo? Kajti delibacijski postopek je dvostranski, se opravi z obema strankama. Nemški zakon odreja za tako tožbo pristojnost kakor drugače in dopušča zoper sodbo redna pravna sredstva. Italijanski odkazuje tožbo v rešitev apelacijskemu sodišču, s čimer je stvar končana. Edino, kadar se toženec ni zglasil v delibacijski pravdi, ker mu vabilo na delibacijski narok ni bilo vročeno osebno ali na enakovreden način, ali kadar gre za zamudno sodbo, ima toženec zoper delibacijsko sodbo pritožbo. Iz tega se vidi, da dejstvo pritožbe ne more vplivati na to, ali se mora delibacijski postopek uvesti ali ne. Zato je odločba Slov. Prav. III, 588 utemeljeno izrekla, da predpisi § 9 nadomeščajo delibacijski postopek. Na podlagi § 10 se lahko tudi še nadalje trdi, da je ostal § 6 ip. tudi glede predlogov na podstavi tujih izvršilnih naslovov v veljavi. Pač sme naše sodišče zahtevati, preden dovoli izvršbo, potrebne podatke, pokreniti poizvedbe, tudi zaslišati zavezanca (gl. pravnopomočno pogodbo z bivšo Češkoslovaško). Mora celo to storiti, kadar je to predpisano, kakor je v navedenem primeru in v §§ 507—511 ip. Če se naj takšne-poizvedbe ali skratka obširnejši predhodni preskus predloženega izvršilnega naslova imenujejo delibacijski postopek, bi glede na nav. §§, 507 si. odklonil tudi naziv, ker takšne poizvedbe ali preskus niso istovetni s tem, kar se v doktrini splošno naziva s tem izrazom. Zato se more reči, da glede na naš izvršilni zakon različne pravnopomočne pogodbe modificirajo zgolj vsebino §§ 4 in 5 in ip, če ni kaj drugega natančno določeno, kako naj se izvede. To pa zato, ker ip. posebnega postopka za priznavanje tujih izvršilnih naslovov ni predpisal. — II koncu naj navedem še en Eisner je v zaključek, da se razumejo po št. 5 čl. I istega sporazuma o izvršbi z drž. zakoni zakoni države, kjer je bilo treba zavezancu v prejšnji pravdi vročiti tožijo, ker ustreza to najbolj namenu, ki jo hoče doseči ta določba. To naj bi bilo o bogati vsebini prvega Godišnjaka. Žal moram pripomniti, da je z lepo vsebino prav v nasprotju zunanja oprema knjige. Dr. Rudolf Sajovic. Frank Stanko: Pojam imovine u kaznenom pravu. Posebni odtisak iz Godišnjaka Pravnog fakulteta sveučilišta u Zagrebu. Zagreb, Str. 69. S pojmom imovine se ne bavi samo civilno in obče zasebno pravo, temveč tudi druge panoge prava. Za kazensko pravo ima tn pojem 58 Književna poročila. praktičen pomen zlasti v zvezi z obširno skupino kaznivih dejanj zoper imovino. 27. poglavje našega kz. (§§ 514—585) omenja na več mestih „imovino", ..imovinsko stanje", imovinske pravice", „imovins'ke koristi", storitev dejanja „na škodo tuje imovine" in pod. V zvezi s tem nastane vprašanje, ali razpolaga kazensko pravo z lastnim pojmom imovine ter urejuje samostojno obseg tega pojma ali pa je pojmovanje imovine V kazenskem pravu akcesorno, se pravi odvisno od civilističnega. Po mnenju prof. Franka pojem imovine v civilnem pravu ne ustreza potrebam kazenskega prava. Če bi ga v celoti sprejeli, bi preveč skrčili kazenskopravno zaščito imovine (str. 9). Kazensko pravo se na drugi strani ne more zadovoljiti z gospodarskim pojmom imovine. Čeprav ima torej avor pomisleke tudi glede uporabnosti gospodarskega pojma imovine v kazenskem pravu, priznava vendar, da je ekonomski element važen za vsako pojmovanje imovine (str. 37). Sledeč deloma Angelottiju (Dante Angelotti: Delitti contro il patrimonio, Milano, 1936), skuša Frank ustvariti neko sintezo ekonomskega in pravnega pojmovanja imovine. Pri tem se poslužuje kot izhodišča teorije ustanove („la theorie de 1'institution") znanega francoskega pravnega teoretika Hauriou-ja. Piščeva izvajanja o tem predmetu, ki zavzemajo večji del njegove razprave (str. 18—42), se žal ne odlikujejo s potrebno jasnostjo niti v pogledu utemeljitve, niti v pogledu končnih zaključkov. Zdi se, da pisec sam nekako omahuje. Tako n. pr. pravi na str. 30., da „praktički se imovina može samo teško zamisliti kao jedna ustanova", na str. 32. pa trdi, da „nema simetnje du se imovina zamisli kao lična ustanova". Na koncu razprave izraža avtor prepričanje, da se mu je posrečilo ugotoviti „velilku sličnost izmedu ustanove i pojma imovine" (str. 42). Teoretična razglabljanja služijo učenemu avtorju kot izhodišče za novo razvrstitev kaznivih dejanj zoper imovino. Njih tradicionalna delitev, ki se opira na rimsko pravno razlikovanje med vis in fraus, po piščevem mnenju ne ustreza potrebam novega časa. Nov kriterij delitve naj bi postala ..funkcija imovine kot ustanove": „Odlučna bi bila uvijek ona funkcija koja je najočiteje i u prvom redu smetana. Tako bi došlo do diobe kažnjivih djela protiv imovine na djela uperena protiv načela reprezentacije, protiv načela vjernosti i protiv načina ustvarivanja zadače imovine uopče (protiv autonomnih procedura") (str. 44). Ne moremo reči, da bi nova Frankova konstrukcija imovine kot ustanove prinesla zadovoljivo in prepričevalno rešitev vprašanja smotrne razvrstitve kaznivih dejanj zoper imovino. Frankova razprava je vsekakor značilen simptom novega gibanja v teoriji kazenskega prava, ki stremi za tem, da se kazensko pravo osvobodi prevelike odvisnosti od čisto civilističnih konstrukcij. Pred par leti je Hans Jtirgen Bruns posvetil temu zanimivemu problemu obširno monografijo z. n.: Die Befreiung des Strafrechts vom zivili-stischen Denken. Berlin. 1958. V slovenski pravni književnosti se je s tem vprašanjem že mnogo prej bavil prof. Krek v svoji izvrstni razpravi: Lastnina na divjačini (1954). Prof. Frank se je v svojem delu na kratko dotaknil tudi nauka o pravnih dobrinah kot o kriteriju za razvrstitev kaznivih dejanj. Povsem upravičena je njegova kritika naivno-materialističnega pojmovanja pravne dobrine. Vendar nastopa avtor zoper stremljenje enega dela nemške kazenskopravne doktrine (tzv. Kielska šola: Dahm, Schatf-stein Gollas; contra Mezger, Schvvringe), da se ta pojem povsem odstrani Književna poročila. 59 in da se konstrukcija zločina kot oškodovanja ali ogrožanja pravne dobrine nadomesti s konstrukcijo kaznivega dejanja kot kršitve dolžnosti (delitev zločinov „nach der Besonderheit der vom Tater verletzten Pflichten"). Pravilno rešitev vprašanja kvalifikacije kaznivih dejanj pričakuje avtor od nove konstrukcije, po kateri naj bi se ne samo imovina, temveč tudi vse ostale pravne dobrine smatrale kot neke vrste „ustanove". Utemeljitev te svoje trditve prepušča avtor bodočnosti: „Kada bi se sada dali na posao da dokažemo da su sva pravna dobra ustanove, iako smo uvjereni da bi tinie uspjeli, prekoračili bi zadaču. koju smo sebi u ovim recima postavili" (str. 47). V tem novem delu je prof. Frank sprožil celo vrsto zelo zanimivih vprašanj iz področja obče teorije kazenskega prava. Kljub spornosti in nedognanosti nekaterih njegovih zaključkov, je treba vsekakor pozdraviti ta poslkus revizije bistvenih pojmov kazenskopravne doktrine. Omenimo končno, da tvori nova Frankova študija neposredno nadaljevanje prej objavljenih razprav in v prvi vrsti njegove odlične monografije o normativnih sestavinah dejanskega stanu kaznivega dejanja. A. Maklecov. Dr. Solovjev Aleksandar: Bogišičeva zbirka Omiških isprava XVI— XVII veka. (Spomenik XCIII Srpske Kraljevske Akademije). Beograd. 1940. Str. 118. (ire sicer za stare dokumente Dalmacije, iz Omiša in Poljice, vendar smatramo, da je vredno prikazati njihov pomen tudi za Slovence. Baltazar Bogišič je prevzel 1. 1895. od Omiške občine večje število, skoraj dvesto listin, da jih prepiše in objavi. Zdela so se mu zanimiva z jezikoslovnega vidika, ker so pisana v živem, narodnem jeziku, pa tudi in še posebno z vidika splošne in pravne prosveite, razširjene v Dalmaciji konec XVI. stoletja. Ni mu uspelo, da bi nameravano delo izvršil. Za njim je prevzel nalogo objave znani pravni zgodovinar prof. Solovjev. Izvršil ga je z vso znanstveno akribijo 1. 1939., leto za tem pa je to delo izdala Beograjska Akademija. Pisma so pisana v cirilici in obsegajo dobo od 1. 1567. do 1644. To je doba, ki je iudi za Slovence znamenita: saj je bila tedaj že izdana prva slovenska tiskana knjiga (1. 1551.) in se je nato tudi pri nas začelo zabe-leževati pravo, bilo v tisku, bilo v zapisnikih in pod. Tista, ponajveč malenkostna trenja med poljiškimi podložniki turškega carstva in onimi iz Omiša pod beneškim „duždom" se v označenih pismih razprostirajo pred našimi očmi in začudeni moramo ugotoviti, da trčimo tu in tamkaj na skupne pravne institucije iz navadnega življenja, n. pr. na ostanke zadružnega življenja, na priče — prisežnike, na sodnike — ..dobre ljudi", na kazni za prebeg podložnikov. za tatvino goveje živine itd. Seveda pa pričajo tista pisma tudi o obstoju problemov in reciproci-tetnega prava, o pomiloščevanju itd., kar posega v javno državno pravo, o čemer pa slovensko ljudstvo ni imelo nobene možnosti razmišljati. Ni naš namen, da bi se spuščali v podrobnosti raz stališče primerjalnega prava. Vsekakor pa podčrtavamo sorodnostni moment pravnih prilik, kar naj bo opravičilo, da smo na ta pravni spomenik opozorili. Dr. Metod Dolenc. Lah Ivo: Wahrscheinlichkeitsrechnung und Versicherungsvvesen. Zvvdlfter internaiianaler Kongres der Versicherungsinathematiker. Luže m 1940| str. 409—454. Posebni odtis. Pisec je aktuar pri Zavodu za socialno zavarovanje (prej OUZD). Ustanovil je Glasnik Udruženja aktuara kraljevine Jugoslavije, ki ga je urejeval polna štiri leta. Z/nan je tudi v inozemstvu, kjer je objavil lepo število razprav, nešteto razprav pa je izšlo v strokovnih 60 Književna poročila. listih v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. V Glasniku 1. 1959. je zbral vso zakonodajo, ki se nanaša na privatno zavarovanje, katera zbirka je izšla v francoskem jeziku. Predmet pričujoče razprave je: verjetnostni račun in zavarovalstvo. Splošno velja mnenje, da je verjetnostni račun nezdružljivo vezan z zavarovalstvom sploh, zlasti pa z življenjskim zavarovanjem, ki si ga brez uporabe verjetnostnega računa ne moremo misliti. Pisec se deloma pridružuje Wagnerju, ki je izrazil revolucionarno mnenje, da verjetnostni račun in zavarovanje nimata nič skupnega. Verjetnostni račun ni rešil novih aktualnih in nujnih problemov v zavarovalstvu zadovoljivo ali pa sploh ni rešil problema rizika, ki je osrednji zavarovalstva sploh. Zavarovalna matematična znanost sploh ne more izračunati verjetnosti, da bi dobiček oziroma izguba .umrljivosti določnega zavarovalnega sklada ne prekoračila določene meje, še manj pa more izračunati točno obrestno izgubo oziroma dobiček. V stvarnemi (elementarnem) zavarovanju se pa sploh ne da govoriti o kaki posebni pomembnosti verjetnostnega računa. Švicarski profesor Marše h and je izmislil ..korigirane verjetnosti". Uspeh verjetnostnega računa in verjetnostne odmere se v zavarovalni praksi sploh ne upoštevajo. Pisec podaja nato zgodovinski pregled verjetnostnega računa; pojasnjuje računske temelje tega računa, kakor igro s kockami, loto, metanje novcev, igralne karte in podobno. Razni učbeniki v svojih statistikah sploh ne omenjajo verjetnostnega računa, kar po mnenju pisca ne more ostati brez vpliva na razvoj zavarovalstva, kajti prva in poglavitna računska osnova v zavarovalstvu je statistika. Pisec omenja nadalje, da imamo celo v statistični vedi zastopnike, ki se sploh odvračajo ne samo cd verjetnostnega računa, marveč od matematike sploh (Žižek, ..Grundriss der Statistik"). Na drugi strani pa praktični zavarovalni matematiki tudi priznavajo, da trije osnovni elementi verjetnostnega računa (umrljivost, obrestna stopnja in režija) v zavarovalni praksi nikdar ne nastopijo, da razlike niso odločujoče in da na končni uspeh ne vplivajo. Pisec je nazora, da verjetnostni račun za statistično raziskovanje ni uporabljiv ter priporoča za bodoči razvoj zavarovalstva v prvi vrsti uporabo modernih statističnih metod, ki temelje na podrobnem proučevanju k o n j u n k -turnih c i k 1 o v. Zavarovalni praktiki in praktični delavci pri raznih pokojninskih fondih (mislimo predvsem na Penzijski fond Odvetniške in notarske zbornice) bodo v tem drobnem, toda zanimivem spisu, ki naniza razne probleme zavarovalne matematike, deloma — čeprav ne v celoti — našli opravičilo, če v svojem praktičnem poslovanju niso strogo uporabljali metode verjetnostnega računa. Pisec je s to razpravo kakor že prej lepo predstavil pred mednarodnim svetom slovensko aktuarsko znanost. Dr. Anton Urbane. Rentrop-Kavser, Preispolitik und Preisiibervvachung in Europa. Miinchen und Berlin 1941. C. H. Beck'sche Verlagsbuchhandlung, str. 282, Pod gornjim naslovom je izšla meseca junija 1941 v Berlinu knjiga ki se bavi z enim najvažnejšim problemom današnjega gospodarstva. Vprašanje cen in njih reguliranje se skuša v raznih državah rešiti iz različnih vidikov, in sicer tako v narodnogospodarskem, kakor tudi v kTiminalnopolitičnem pogledu. Tako nudi tudi pričujoča knjiga Razne vesti. zanimiv doprinos k pojasnitvi teh problemov. V prvem delu se v kratkih obrisih obravnavajo bistvo, metode in cilji načrtnega gospodarstva, zlasti politike cen, pri čemer se tudi prikazuje politika cen v zvezi z njenimi gospodarsko-političnimi sestavinami. Vsebina drugega dela knjige je sistematičen prikaz prava in organizacije cen v evropskih državah. V tretjem delu pa se citirajo teksti posameznih važnejših zadevnih zakonov, uredb itd. evropskih držav. Glede bivše jugoslovanske zakonodaje se omenja predvsem uredba o pobijanju draginje in brezvestne špekulacije iz leta 1959. O njej se pravilno poudarja, da tvori zakonito podlago za vposeganje države v vprašanje cen. Nadalje se citira tudi znana uredba o kontroli cen z dne 5. februarja 1940, ki je izšla na podlagi prvoomenjene uredbe. Niso pa niti omenjene številne druge uredbe, ki so bile izdane še potem, zlasti ne uredba o kontroli cen na drobno z dne 29. avgusta 194<) in končno tudi ni omenjena brezdvoma najvažnejša uredba o cenah z dne 12. marca 1941, s katero se prepoveduje v notranjem prometu vsako zvišanje cen blagu, kakor tudi cen za prevoz potnikov in blaga. Ta uredba nudi zlasti v kriminalno političnem pogledu glede na njene visoke kazenske sankcije važno zaščito pred nedopustnim prekoračenjem cen posameznih vrst blaga. Dr mčc-v-iuk. Dr. Bajič Stojan: Bibliografija o jugoslovanskem delovnem pravu od 1919 do 1. aprila 1941. Str. 58. Mjesečnik 1941. br. 9. Zagreb. Dr. Polec Janko: Dr. in dr. h. c. Metod Dolenc. Posebni odtis iz Glasnika Muzejskega društva za Slovenijo, 1941, XXII. št. 5—4. Str. 4. Dr. Trofenik Rudolf: Kazniva dejanja zoper narodno gospodarstvo. Posebni odtis iz Časa. 1941. XX, št. 7—8. Str. 18. Razne vesti. Kronika Društva „Pravnik". Na dan 20. novembra 1941 je priredilo društvo komemoracijo za umrlim predsednikom in častnim članom, univ. profesorjem dr. in dr. h. c. Metodom Dolencem. V mestni posvetovalnici, ki jo je okrasila z zelenjem in pokojnikovo sliko na črnem ozadju ljubljanska občina, se je zbralo številno občinstvo, pripadajoče vsem pravniškim slojem. Žalno sloveiinost je otvoril društveni podpredsednik vseuč. profesor dr. Sajovic in omenil, da proslavlja društvo kot osrednja slovenska pravniška ustanova pokojnikovo delo, kajti Metod Dolenc je bil nad štirideset let član „Pravnika" in so vsa njegova dela, ki kažejo njegovo vsestransko pravniško delavnost in utemeljujejo njegovo slavo, izšla v tej dobi. Posameznih strok Dolenčevega delovanja so se spominjali v daljših govorih: Vseuč. profesor dr. Janko Poiec je prikazal Dolenca kot pravnega zgodovinarja, zlasti njegovo rast od začetkov do epohalne Pravne zgodovine za slovenko ozemlje in Gorskih bukev. Njegov spominski govor je izšel, s predrugačenim uvodom, v št. 5—4 Glasnika Muzejskega društva za Slovenijo 1941 in ga v posebnem odtisu prilagamo pričujočemu snopiču ,.Slovenskega Pravnika". Kasacijski sodnik in privatni docent dr. Avgust M u n d a je govoril o Dolencu kot kriminalistu. Podal je zaokrožen pregled Dolenčevega gledanja na načelna vprašanja iz ka- 62 Razne vesti. ženskega prava. Govor bo priobčen v prihodnjem snopiču „Sloven-skega Pravnika". Kot tretji govornik se je spominjal odvetniški pripravnik dr. Lev Svetek Dolenca kot akademskega učitelja; oortal je posebno zanimanje in skrb pokojnikovo za akademsko mladino. Zadnji je govoril namestnik drž. tožilca Branko Gosi ar. Predočil je poslušalcem Dolenca kot dolgoletnega društvenika, odbornika in predsednika, poklical še enkrat v spomin pokojnikove velike zasluge za društvo, prikazal Dolenca tudi kot človeka, prijatelja in ljubitelja narave. — Društvu so pristopili naslednji novi člani: Dr. Mihelak Jože, profesor na trgovski akademiji v Ljubljani, dr. Svetek Lev, odvetniški pripravnik v Ljubljani, d,r. Uršič Andrej, bančni uradnik v Ljubljani, Žibert Viktor, diplomirani pravnik v Ljubljani. Spisi vseuč. profesorja Stanka Lapajneta. V spominski knjigi „Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929" je navedel prof. Lapajne sam 58 del, ki jih je bil priobčil dotlej. Potem je napisal še naslednje razprave in članke: 59. Kolizijske norme mednarodne kupoprodaje (premičnin). Slov. Prav. 1929. — 40. Spori o osnovnih pojmih zastaranja. Zbornik znanstvenih razprav VIL — 41. Pripombe k naši in moderni posestni zaščiti. Slov. Prav. 1950. — 45. Pogodbena nezvestoba. Slov. Prav. 1951. — 44. La lex loci laesionis comme regle de conflit des lois en matifcre de prescription en droit international, Anmuaire de 1'Association Yougo-slave de Droit international 1951. — 45. Nove pravice naših avtorjev. Čas 1951. — 46. Lex loci laesionis jako kolisni norma v mezinarodninii pravu promlčecim. Pravni Obzor 1952. — 47. Vyvoj a nynejši uprava občanskeho prava v Jugoslavii. Pravni Obzor 1955. — 48. Zastaranje po pravnih redih slovanskih držav. Slov. Prav. 1955. — 49. Regresni zahtevki našega državljanskega prava. Zbornik IX. — 50. Izenačenje mednarodnega privatnega in procesnega prava v slovanskih državah. Slov. Prav. 1955. — 51. Spori za mejo. Zboirnik X. — 52, Razvoj in sedanje stanje našega državi jamskega prava, Ljubljana 1934. — 53. Le droit international prive en matiere d'adoption. Annuaire de 1'Associ-ation Jougoslave de Droit international, 1934. — 54. Potreba nove tožbe (odvzetne, actio tollendi). Slov. Prav. 1954. — 55. Spori v- pogledu vzročne zveze. Zbornik XI. — 56. Contribution a ume Union slave de Droit international prive en matiere de contrats. Revue critkpie de Droit international. 1934, tudi Ljubljana 1955. — 57. Civilnopravna zakonodaja kraljevine Jugoslavije v letu 1^54. Slov. Prav. 1955. — 58. Izenačeno mednarodno zasebno pravo za slovanske države srednje in južne Evrope. Zbornik XII. — 59. Leitsatze fiir ein eimheitliches internatio-nales Privatrecht fiir die slavvischen Staaten Mittel- und Siideuropas. Zeitschrift fiir osteuropaisches Recht, 1956. — 60. Mnenje o predhodnem načrtu za jugoslovanski obči državljanski zakonik. Slov. Prav. 1956— 1938. — 61. Das Eherecht im Rechtsgebiet Slovvenien - Dlalmatien. Ilechtsverfolgung im internationalen Verkehr IV. — 62. Pravni učinki sklenjenega zakona po predhodnem načrtu jugoslovanskega državljanskega zakonika. Slov. Pravnik 1937. — 65. Nepravilnost določbe § 697 predosnove o. d. iz.-a. Pravosude 1958. — 64. Načrt odškodninsko-pravnih določb za jugoslovanski državljanski zakonik. Zbornik XV. — 65. Gde da zakonodavac stavi naše buduče kolizione norme. Arhiv za pravne i društvene nauke 1959, XXXVIII. — 66. Bemerkungen zur KoIIisionsnorm des internationalen Kaufgeschhfts. Blatter fiir Imter-nationales Privatrecht 1939 — 67. Načrt priposestvovalno- in zastaralno-pravnih določb za jugoslovanski državljanski zakonik. Zbornik XV. — 68. Fiii die Beurteilung der internationalen privatrechtlichen Ver- Razne vesti. 68 tragsverletzungen nach der lex loci laesionis. Melanges Streh 1939. — 69. Načrt pooblastilno- m poveriinopravnih določb za jugoslovanski državljanski (obligacijski) zakonik. Zbornik XVI. — 70. Obrestovano posojilo in denarno posojilo de lege lata in ferenda. Zbornik XVII. Dr. R. S. Osebne vesti. Začasno so bili nameščeni sodniki G o 1 o u h Ciril v Kostanjevici, Inkret Bruno v Velikih Laščah, Poljanec Franc v Ljubljani, namestnik drž. tožilca T r a m p u ž Aleksander v Novem mestu, sodni pristav dr. Lampret Maksimilijan v Višnji gori. Nadalje so bili postavljeni za sodnike Kancler Anton pri sodnem stolu v Sarajevu, dr. Finžgar Alojz v Trebinju in Šmid Alojz v Križevcih. Sodniškega mesta pri sodišču v Višnji gori ni sprejel sodnik dr. Dougan Danilo. — Odvetniško pisarno je odprl dr. Švi-gelj Zdenko v Ljubljani. Izvrševanju odvetništva se je odpovedal dr. Schley Franc, — Umrli so dr. Bohinjec Joža, ravnatelj okrožn. urada, odvetnik dr. Pikuš Janko, vseuč. profesor dr. Lapajne Stanko, odvetnika dr. Rom Rihard in dr. Sen čar Matej, apelacijski sodnik v pok. K ii s s e 1 Fran jo, višji sodni svetnik v pok. dr. Foenster Vladimir. Odpoved življenjskega zavarovanja se v obojestrankem sporazumu izvrši lahko tudi ustno. Pokojnik je bil zavarovan za primer smrti ali doživetja in je- bila premija za prvo in drugo' leto' plačana. Premija, ki je dospela v plačilo dne 1. junija 1932. za tretje leto, ni bila plačana, ko se je pokojnik 25. julija 1932 smrtno ponesrečil. Na opomin zavarovalnice, naj plača ¦premijo, je namireč odklonil plačilo in izjavil, naj se zavarovanje razdere. Ko je bila polica predložena v plačilo, je zavarovalnica odklonila izplačilo zavarovalne vsote. Prinosnik police je nato zavarovalnico tožil in mu je sodišče prve stopnje tudi ugodilo. Prizivno sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo in prav tako tudi stol sedmorice odd. B dne 51. decembra 1954, Rv 685/55. Razlogi kasačijskega sodišča se glase: V činjeničnem pogledu je prvo sodišče ugotovilo, da je P. (pokojnik) naročil svoji uradnici K., naj zavarovalničnemu uslužbencu T., ko bo prišel pobirat dospelo premijo, sporoči, da premije ne bo plačal in da naj se zavarovalna pogodba razdere. Nadalje, da je K. to res sporočila T. dne 16. julija 1932 in da je T. o tem obvestil toženo zavarovalnico dne 18. julija 1932 in da je toženka to sporočilo izvedla ter zabeležila v svojih knjigah razdor, kar se je zgodilo že 22. julija 1932, P. se je smrtno ponesrečil dne 25. julija 1932. V tej zvezi je tudi ugotovljeno, da sta se P. in toženka dogovorila, da imajo biti oddane vse izjave in vsa naznanila v smislu § 15 zav. zak. v pismeni obliki, kakor tudi, da je premija dospela v plačilo že 1. junija 1952, da je tožena zavarovalnica cesto opominjala P. na plačilo in da je poskušala cesto, a brezuspešno pobrati dospelo premijo, nakar je P. šele izdal gori navedeno naročilo uradnici K. Na takih ugotovitvah ni druga stopnja ničesar spremenila in je druga stopnja zlasti pravilno navajala v razlogih smisel gori podanih činjeničnih ugotovitev prve stopnje. Drugačna trditev revizije tožeče stranke v spisu nima podlage in se ne more v tem pogledu govoriti o nobenem protislovju. Razlog nasprotja s spisi torej ni podan. Na ugotovljeni činjenični stan je pobijana sodba zavzela pravilno stališče. Res bi bil moral P. v smislu sklenjenega dogovora podati odpoved v pismeni obliki Toda on se tega dogovora ni držal, ko je v resnici odpovedal pogodbo kar ustno. Res je tudi, da bi tožena stranka imela pravico odkloniti tako ustno 64 Razne vesti. odpoved kot protipogodbeno. Vendar je bilo nesporno ugotovljeno, da se tožena zavarovalnica te pogodbene pravice ni poslužila. Tega revizija ne sme prezreti. Ker je P. sam opustil odpovedati pogodbo pismeno, seveda P. naknadno sam ne bi mogel izvajati v svojo korist nobene pravne prednosti ali ugodnosti. Ko on ni mogel tega storiti, je s tem tudi že rečeno, da tega tudi tcžitelj kot koristnik iz zavarovalne pogodbe ne more storiti, ker so v pogledu zavarovalnega predmeta od P. kot zavarovalca opravljena pravna dejanja obvezna tudi za tožečo stranko kot koristnico. Končno je kazati na § 137 zav. zak., da ni imela tožena zavarovalnica nobenega sredstva, da bi preprečila odpoved ter da predstavlja ta enostransko pravno dejanje P. kot zavarovalca oziroma tudi zavarovanca \ smislu določb zavarovalne pogodbe. Zaradi tega ni bil potreben za veljavnost odpovedi pristanek tožene zavarovalnice kot dajalke zavarovanja. Notariat v Nezavisni Državi Hrvatski. Po zakonski odredbi / dne 18. aprila 1941 je bil notariat (zakon o javnih beležnikih — notarjih — z dne 11. septembra 1930) na področju N. D. H. odpravljen, tedaj tudi v onih delih države, kjer je imel notariat že stare tradicije, kakor n. pr. v območju okrožnega sodišča v Dubrovniku. Notarji, ki so izvrševali, preden so postali notarji, odvetniški poklic, so se lahko takoj vrnili v svoj prvotni poklic. Bilo je pa tudi mnogo notarjev, ki niso izpolnjevali pogojev, da bi postali takoj odvetniki po zakonu o advokatih. Zato je bila izdana nova zakonska odredba z dne 15. julija 1941 o vpisovanju bivših notarjev v imenik odvetnikov. Bivši javni notarji se morajo vpisati v imenik odvetnikov tudi brez predpisane vežbe in odvetniškega izpila, če so sodni ali notarski izpit napravili vsaj pet let prej nego je stopila ta zakonska odredba v veljavo, če imajo vse druge pogoje za vpis v imenik odvetnikov in če so za vpis zaprosili v petih mesecih, ko je stopila ta odredba v veljavo. Revolucija je ustvarila revolucionarno pravo in pomedla s starim uglednim pravniškim stanom! Iz slovenske pravne zgodovine nam je znano, da sta v Ljubljani v času, ko še ni bil vpeljan notaiiat. sestavljala menične proteste vedno po dva odvetnika, ki sta nosila poleg svojega odvetniškega tudi naslov : m e n i č n a protestna notarja, (G 1 o b o č n i k . Ubersicht der Vervvaltungs- und Rechtgeschi elite des Landes Krain. Ljubljana, 1895). Veljalo je tedaj načelo: poštenje enega notarja odtehta poštenje dveh odvetnikov! Dr. Anton Urbane. ki bo v ponedeljek dne 27. aprila 1942 ob pol 18. uri v sejni dvorani Penzijskega fonda Advokatske in Notarske 1. Otvoritev in konstituiranje skupščine; 2. čitanje zapisnika druge redne skupščine; 3. poročila: a) upravnega odbora, b) nadzornega odbora; 4. sklepanje o letnem sklepnem računu in podelitvi raz-rešnice članom upravnega in nadzornega odbora; 5. volitev treh članov in enega namestnika upravnega odbora ter enega člana in enega namestnika nadzornega odbora; 6. predlogi in pritožbe; 7. slučajnosti. Ako skupščina ob napovedani uri ne bi bila sklepčna, se vrši čez pol ure druga, ki bo veljavno sklepala ne glede na število navzočih zadružnikov. komore v Ljubljani, Cigaletova ul. št. 3 s sledečim dnevnim redom: Za Pravniški dom z. z o. j. dr. Darko Černej s. r. tajnik. dr. Josip Krevl s. r. predsednik.