HtNSIlE- jpnlo corrente ton la Posta. eto iii. T *T, 1° /. št. j iv r\ v / i r\ UAia\a v susvimuii im i je pi)0 maščevanje za ono psovko! — Poceni maščevanje, draga moja! — No, — naj ti bo to. zadoščenje; — jaz pa se ne dam preplašiti! S tem večjim ognjem, s tem neomajnejšo odločnostjo, s tem bolj prebrisano lokavostjc. te bom zasledoval!... Ko sem si zopet drznil v njeno bližino, sem moral hitro vedeti, — da ni molčala. Povedala je možu in menda vsemu omizju, kake. imenitno me je nagnala. Mojim pogledom se je izogibala, a njen nasmeh je bil zmagoslaven in porogljiv. Drugi od omizja se. mo gledali pomilovalno in omalovažujoče. Maks Rudinger je bil zamišljen in strog; oziral se je name samo trenutkoma in me tehtno in resno precenjeval. Zdel se mi je potrpežljiv in miren možiček, ki bi se ne dal zavesti k prenagljenemu dejanju in bi ne vzrojil kar tako. Začel sem z novo taktiko. V Matildino obližje sem še vedno hodil, ker ji nikakor nisem hotel priznati, da me je nagnala, . in ker sem hotel tudi njenemu omizju dokazati, da ne zahajam v njih okolico samo zaradi ženske. Rad bi jih bil prepričal, da prihajam radi pijače in nekaterih znancev in da sem se le mimogrede izpo-zabil za gospo Matildo. Njo pa sem nadziral in opazoval, da mi ne bi mogla uiti, pa če bi samo z očesom trenila. Njenih pogledov nisem iskal in spogledovati se nisem hotel z njo; a vzbudila, se ji je polagoma, zavest, da stojim za njenim hrbtom in da pazim nanjo in da čakam in prežim, kdaj da se bom mogel vreči nanjo kot kragulj na pišče. Moje oprezanje jo je stalno vznemirjalo in ji_ postajalo od dne do dne bolj mučno, in nadležno in jo navdajalo s skrbjo in strahom. Z nikomer so ni smela spogledovati. Če se je Uiintam izpozabila, sem se počasi in preteče ozrl, — in ona je vztrepetala kakor nekdaj v šoli, če je je profesor zalotil pri prepisovanju. Mnogokrat je od jize z nogo zacepetala in zaškripala z zobmi in oči so ji sipale strupene puščice vame, — a nenadoma je stresla z glavo in se razjezila sama nad seboj, da se je dala zepet zmotiti od mene, ki je vendar’ čisto nič ne brigam. Spoznal sem, da je moja taktika izborna. Uplivala je tako mogočno in sugestivno, da se je čutila nehote in zoper svojo voljo popolnoma odvisno od mene. Vkljub vsemu svojemu odločnemu odporu se je čutila krivo pred menoj že za samo grešno misel. Utrjevalo se ji je čustvo odgovornosti nasproti tujemu človeku, ki ni imel nikakršnih pravic do nje, — in to čustvo je bilo tako moreče, da ji je postajalo neznos-nejše in neznosnejše, ker ji je dušo tlačilo in jo izžemalo, kakor da se je je ovil polip in jo zadrgnil s kačastimi in sklizkimi rokami, ki jo stiskajo in stiskajo, da ji leze smrten strah v kosti in da s trepetom in šklepetanjem čaka, kdaj zazija pred njenimi očmi njegovo ostudno žrelo, puhajoče svoj peklenski smrad in svojo mrzlo smrt... Ali je bilo toliko strastne maščevalnosti in toliko pretečih groženj v mojih očeh, da je že takrat slutila bodalce \ moji roki?... Nenadoma se je pojavil v njeni družbi ze.pet — prijatelj Rajko Vozelj. Tiščala se ga je kot svojega rešilnega angela, vsa topla in zaverovana vanj. Vpričo svojega moža mu je skoraj silila v naročje in se mu vdajala vsa sladka in priliznjena z vso svojo, žensko nežnostjo in ljubkostjo. - Bil je lep mladenič, vil ek in visok, s polnim, gladkim licem, belim in rdečim kakor solnčno jabolko in z valovitimi kostanjastimi kodri. Za trenotek mi je samozavest splahnila, moja skalna sigurnost zmage mi je upadla; zbal sem se, da je moja igra izgubljena. A svojega zadržanja nisem izpremenil; morda je postalo celo nekoliko zavratnejše in strožje. Nekega dne pa je potrkal — Vozelj na vrata. Začel je z ljubeznivim božanjem in s previdnim poizvedovanjem, — a nazadnje je izbruhnil kar na celem: «Matej, — kaj hočeš od gospe Matilde?» Zvijal sem si cigareto in gledal resno v svoje prste: «Kdo pa je dejal, da ji kaj hočem?« «Ona se te boji, moj ljubi! Ona je v večnem strahu, da ji kaj napraviš!« «lla-ha —..A zakaj se me boji?« «Če te je takrat zavrnila, — kaj pa bi bila morala storiti? Ti si se pač motil... Ona ni —« «Ona ni — kakšna cipica! Ilahaha...« «Daj ji mir, — te prosim! Jaz te prosim!» «I-Ia-ha-ha!» „ ,.. . . ; : 1 «Jaz mislim resno, — prosim!» «Ti misliš: — Če ji ne dam miru, bom imel s teboj opraviti!« «Jaz mislim, — da boš imel z menoj opraviti!« «Ha-ha-ha!» «Matej!...» «Smešno! Jaz se sploh ne brigam zanjo! 'Povej gospe Matildi...« — Govoril sem počasi, da si bo zapomnil in da ji bo ponovil besedo za besedo: «Gospa Matilda se je bržkone nekoliko zmotila!« «Hm... Ona je mimogrede celo izrazila bojazen, da si morda — bolan!» «Hahalia! Blazen, kaj? Ona se boji blaznika! Hahaha!--------- Nenene! Povej gospe Matildi, da se sploh ne brigam zanjo! — In če ima slabo vesti naj gre k izpovedi in naj si debi odvezo!« «Matej!...» «Konec! — Zbogom, gospod Rajko Vozelj! In zapomni si za življenje: — Ne razvozlavaj vozlov, kjer jih ni!... In ne zavozlavaj koncev, ki ne smejo biti zavozlani! Sicer se boj — Aleksandra! — . Zbogom, ljubček! In lep poklon gospe Matildi!« «Brez zamere, dragi prijatelj!... Ampak...« «Prosim, prosim! Priporoči me najlepše!« Tako sem ga skoraj vrgel iz sobe... (Dalje prih.) Jožko Kralj : Fantovska. Zdaj je že zima, oj, zdaj je že mraz; fantič, kako bi šel k ljubici v vas! Kaj, če po polju snežinke lete, jaz pa sani imam javorove. In kakor veter zdrče mi čez'plan, ko za goro se nagibal bo dan. Ljubica moja, dober večer! Ljubica sladka, odpri mi dver! Ej, kaj pa s sanmi naj počnem, fantič! Kdo mi konjička da, kdo mi da bič? Albert Širok : Pri Vasiliju Mirku. Albert Sirk: VASILIJ MIRK, Soba je kar dehtela po rodbinski sreči. Dva pridna otroka, mlada žena, topla peč in prijetna udobnost krog in krog. «Zdaj si bosta še lepo zobe umila in petem spa,t,» je ukazala gospa otrokoma, sama pa je šla v kuhinjo naročat čaj. Čez nekaj časa se je vrnila z ročnim delom. Med tem sem pogledal naokoli. Klavir je zavzemal skoro tretjino sobe. Po vseh stenah pa so visele slike in razen dveh ogromnih slik, ki sta premočno vsiljevali svojo gozdno romantiko, je pričalo vse o dobrem okusu. Ustavil sem se pred majhno sliko. «Kdo je narisal to?» «Jaz sam,» se je oglasil Mirk smehljaje. «Torej tudi slikar?« «Če vam po,vem, da sem se v mladih letih ukvarjal tudi z verzi, boste gotovo obsojali moje polovičarstvo v vsem.« «Zakaj? Wagner je bil izvrsten glasbenik, dober slikar, močan pesnik in pisatelj.« «\Vagner je bil eden sam. In glejte,« je nadaljeval Mirk, «to so pa dela mo.je žene« in mi je razkazoval sijajne okraske v lesu, usnju, v kovinah, krasne barvane abažurjc za luči i. t. d. In ko sem občudoval vse te stvari, je dodal: «Poleg tega se še vadi v solopetju!« «Skoro preveč umetnosti za eno družino!« sem dejal. Gospa se je zasmejala. «Izvolite.» Vzel sem ponudeno mi cigareto in sem sedel. „Pravite, da ste slikali in pesnili že v mladih letih, kdaj pa ste se pričeli zanimati za glasbo?« «To pa še mnogo prej. Moral sem imeti kakšnih dvanajst let, ko sem prišel v konviktu pod Sv. Justom do harmonija. Kakor zamaknjen sem stal tam zraven in sem občudoval, kako so šli organistu prsti po tipkah. Eno samo željo sem imel tedaj: znati tako igrati na harmonij kakor on. Pozneje sem mnogo pel. Naučil sem se not, nekdo mi je pokazal na tipkah c in vse drugo sem našel sam. Čez poldrugo leto sem že sam orglal. Ta ko. j drugo leto sem začel že skladati. Bil sem tudi v tem samouk. Komponiral sem mnogo, a po večini sem sproti uničil. Od svojih prvih skladb se spominjam samo skladbe «Regina coeli«. Prva skladba pa, ki sem jo obdržal, je «Ave rerum«, katero sc. peli na gimnaziji v Trstu 1. 1903. Kakor vidite, sem se na gimnaziji bavil izključno s cerkveno glasbo. Potrebno bogastvo v glasbeni umetnosti sem si pridobival na Dunaju in v Gradcu. Kot dijak na univerzi sem bil pri vsakem koncertu, pri vsaki operi; vrgel sem se v pravi vrtinec glasbenega življenja. Takrat sem začel sanjariti o svoji svetli bodočnosti. Spoznal sem pa, da brez pravega študija ne ustvarim nikdar nič posebnega, in zato sem se hodil učit kontrapunkta k Graedenerju, ki je bil tedaj profesor na konservatoriju in obenem rektor na univerzi. Ko sem imel kaj časa, sem se pridno vadil na klavir. Sicer s klavirjem nisem prišel nikdar bogve kako daleč, ker nisem imel dovolj denarja za lekcije in pa ker mi je bil klavir sploh le sredstvo za učenje kompc,-zicije. Kasneje sem izpopolnil kompozicijske študije v Trstu pri prof. Illesbergu.» «Kdaj ste objavili prvo svojo stvar?» »Počakajte — to je bilo leta 1910., in sicer v «Novih ako.rdih». Znati morate, da sem bil tedaj silno nezaupen, poleg tega pa še zelo strog kritik proti samemu sebi. Le na ponovno prigovarjanje g. Prunka sem poslal «Novim akordom« dve stvari in če se ne motim, sta bili to «Kat eri kerub» in «Na, trgu», prvo Utvino in drugo Kettejevo besedilo. Dr. Krek je laskavo ocenil in priobčil obe skladbi. To me je navdalo s pogumom in od tedaj sem stalno sodeloval pri tej glasbeni reviji. Vendar pa so nekatere moje kompozicije še prej proizvajali; tako je imela že 1. 1907. Šentjakobska čitalnica, na svojem programu moj večji ženski zbor z orkestrom «Spcmladi v gozdu»... O — in tukaj je čaj!» In Mirk se je obrnil proti meni: «Saj pijete čaj, kaj ne?» Komaj sem utegnil pritrditi, že se je kadila velika čaša pred mano. «Pa ruma si nalijte in po slaščicah sczite!» jo dodala gospa. Pili smo in smo molčali. Opazoval sem Mirka. Nič posebnega na njem. Nizka postava, obraz, kakor ga srečavaš vsepovsod, majhne, nemirne oči: le v lase mu je segla že tu pa tam skrb s svojo trdo, bele roko. Človek ne bi verjel, da je ta gladki uradnik skladatelj. Za prvim čajem je prišel drugi. Razpoloženje je premrežilo vso sobo. Peč je toplo dihala. Pogovor, ki se je raznihal v stranpota, se je polagoma vračal v staro strugo. «Kdaj komponirate in kako?» «Včasih mi vzklije glasbena, misel na cesti, včasih v kavarni v dimu in šumu, najrajša pa zvečer ali pozno v noč. Istočasno, kakor mi zazveni melodija v glavi, jo vidim tudi že zapisano. Za obdelavo je potem vsak čas primeren. Če pa komponiram pesem, jo moram znati prej na pamet, in ko ponavljam tako besede sam pri sebi, se mi nenadoma prelijejo v melodijo. Rekel sem, da je za obdelavo primeren vsak čas, morda ni popolnoma res, tudi to delam najraje zvečer. Kadar delam, pa moram imeti mir, mir in mir.» «In črno kavo!» je dodala gospa, razigrano. «Poleg cigaret,» je pripomnil. «Potem pa tečejo ure, da sam ne vem kako.!» «A meni se zdijo cela večnost, ko ga moram čakati včasih do dveh, do treh!» je dejala gospa v smehu. «Kateri skladatelji so najbolj vplivali na vas in kateri so vam najbolj pri srcu?» «Koliko so vplivali name, ne vem, ampak za vzgled sem si vzel predvsem Čehe, z imeni povedano: Dvoraka, Suka, Novaka; potem Griega in moderne Ruse. Wagner mi je vzor v operi. Ampak Wagnerja se bojim: on je nevaren. Nevaren radi silnega vpliva. Prepriča pa, niti Richard Strauss ne more tako. Zakaj sem si vzel za vzgled o-ne? Ker so zajemali iz naroda. In povejte mi, ali nimamo mi lepih narodnih pesmi? Uverjen sem, da bi se dale napraviti iz naših narodnih motivov — posebno pa iz hr-vatskih in srbskih — naravnost čudovite stvari, ob katerih bi svet ostrmel! Lahi imajo svoje mehke in lahke melo.dije, Nemci imajo svojo težko, globoko glasbo. Tudi mi imamo svojo in tisti pojde v svet, ki bo znal te nove, sveže motive uporabiti. Le čujte.» Sedel je h klavirju in je zaigral. «Ali niso to silne stvari, kakršnih nima zlepa kakšen drugi narod?» Res. Zdaj je bila svetla pesem kakor reka samih solnčnih žarkov, zdaj zopet druga kakor krik bolesti, ki hoče razgnati prsa: Mirk, je ves gorel. «Kaj ne uporabljajo že narodnih motivov naši komponisti?» sem vprašal. «Uporablja jih pri nas predvsem Adamič, vem, a uporablja jih za zbor! Največ je napravil v tem oziru Srb Mokranjac, a škoda, tudi on samo za petje. V svet pa gre instrumentalna glasba. Pri nas smo sploh čudni, skladatelja sodimo po njegovih zborih. Drugod je to drugače. Zbori so bolj relativne vrednosti. Tako imamo mi skladateljev za zbore dovolj in preveč, med tem ko nam zija povsod drugod velika puščoba nasproti.« «Kaj ne komponirate tudi vi sami skoro izključno zborov?« «Ne več, zdaj sem se vrgel na instrumentalno glasbo.« «Povejte mi kaj o svojih delih.« «Glejte,» in prinesel je velikanski zavoj, da ga je komaj nesel, «to so vse moje ohranjene stvari. Vsega skupaj je skoro 200 skladb. Od teh jih je izšlo nekaj v mojih dveh zbirkah, v «Klavirskih skladbah« in v «Mladinskem albumu«; nekaj zborov je tiskanih kakor rečeno v «Novih akordih«, dalje v zbirki Glasbene matice, v «Prvih plamenih«, v «Pevcu», v «Zborih» in nič več. Vse ostale stvari še vedno čakajo belega dne. In zdi se mi, dokler jih sam ne izdam, sploh ne izidejo: poglavje o naših založnikih je zares klavrno!« Prelistavala sva ves kup skladb. Šla sva precej naglo mimo cerkvenih pesmi, mimo treh maš in sva se ustavila nekoliko pri veliki božični kantati. Zopet sva nekoliko potiitela mimo klavirskih in solističnih skladb s spremljevanjem klavirja, dokler naju niso zadržali zbori, predvsem harmonizacije srbskih in hrvaških narodnih pesmi. Tu je Mirk zopet sedel h klavirju in zanj se je čas- ustavil. «Pa res ne mislite več pisati za zbore ?» sem ga vprašal. «Ni vredno. Pravijo, da je pri nas silno razvita pevska kultura. Ne rečem, da ne; zborov imamo mnogo. Ali kakšni so ti zbori ' Razen pri Glasbeni matici, pri «Ljubljanskem zvonu« in še pri nekih drugih zborih so pevci skoro popolni analfabeti v glasbi. K zboru hodijo bolj za zabavo nego za drugo. Ni čudno tedaj, da smo vedno pri starem. Le tam, kjer je veselje in smisel za glasbo in so pevci poleg tega tudi teoretično izobraženi, le tam se da kaj doseči. Kar se tiče mene pa: preprostih zborov ne morem več pisati, a za moderne ne vem, če sem poklican. Sicer pa, zakaj naj bi skladal zbore, ko je večje pomanjkanje na drugih poljih? In poleg tega čutim še sam večje nagnjenje za instrumentalne stvari širokega obsega!« Povlekel je iz mape sonato za violino; in klavir, trio, sestavljen iz jugoslovanskih motivov, dalje kvartet s slovenskimi motivi in veliko simfonsko suito za orkester. «Tu sem bolj doma,« je rekel, sedel je h klavirju in se zopet ves razživel. Prsti so se mu veselo lovili po tipkah, le ko je postala glasba silna in polna, so mu mestoma negotovi zastajali in tedaj se je opravičeval: «Stvar ni pisana za klavir in vam igram pač le zato, da bi imeli medlo sliko, kako se to glasi.« Mirk je igral in igral. Ne vem, kako je odbrzel čas, ali hipoma je bilo grozno pozno. Gospa je šla v kuhinjo po. črno kavo, midva pa sva sedla k mizi in sva kadila. In ko se je Mirk zagledal v kolobarje dima, ki so se počasi dvigali proti stropu, je začel pripovedovati zopet o svojem življenju. Prej je bil profesor na trgovski šoli, sedaj je uradnik pri banki. Poleg tega pa je bil prej dirigent raznih pevskih društev, učitelj za klavir, harmonijo in kontrapunkt. Zdaj ima le še malo učencev in poučuje glasbeno teorijo na Vramovem glasbenem liceju. «Tragika je v tem,« je dodal, «da imam tako malo časa zase. In če imajo res vse moje stvari, tudi najveselejše — kakor pravijo nekaj melanholičnega na sebi. ho najbrže vzrok baš to, da se nisem mogel posvetiti ves glasbi.« Gospa je prinesla močno črno kavo, novo dražilo za misli, ki so vesele frfotale v vse smeri brez kraja in konca. Čas je tekel. «Povejte mi še kaj o svojih načrtih,» sem dejal. «Zdaj pripravljam zbirko samospevov in zbirko mladinskih zborov, oboje s spremljevanjem klavirja. Ko se iznebim teh stvari, pridejo na vrsto večja dela, tako tudi trio, kvartet, simfonska suita in drugo. Ali žarišče vseh mojih sanj in želj je opera in na to upam, da se vržem v najkrajšem času.» Bogve o čem bi se še pogovarjali, če bi ne žugala ura kakor tiran nad mano. Vstal sem in sem se poslavljal. Pred odhodom sem moral pregledati še sobe, dve prepolni omari knjig in muzikalij in drugo. Čudno so odmevali moji koraki v tej pozni uri po stopnicah. Zunaj sem čutil zvezde tako nizko nad sabo, da bi kar z roko segel po teh nemirnih kresnicah. Marijana Kokaljeva: Brat in sestra. Kot otrok sem se bala lune z vsem njenim hladnim sijajem. Nekoč mi je rekel bratec: «Glej, mlaj! Hotel bi, da bi bil čoln. Sedel bi vanj in objadral ves svet!» Občudovala sem brata. Nisem si upala želeti, da bi bil mlaj čoln, zadovoljna bi bila, če bi bil zibel moje punčke. Brat je dorasel in mi je dejal: «Škoda, da ni luna žoga za nogomet!» Kar prestrašila sem se njegovih besed. V svoji dekliški duši sem si želela, da bi bila luna kepa zlata. Razkosala bi jo in razdelila med reveže. Ko je bil ščip, je brat menil: «Zakaj ni to slavolok, da bi pod njim korakal naš narod!» Jaz sem se pa zdrznila in mislila: «0, da bi bil ščip diadem naše kralj ice!» Brat je dovršil šolo in postal mornar. Ko je odhajal v zasanjani širni svet, se je nasmehnil, rekoč: «Luna bo moja prijateljica, ko bom sameval na neznanem morju!« Meni je pa bila luna takrat paradiž. Njeni žarki so mi bili zlate stezice, ki so vodile od duše do duše in jih združevale v poljubu nadzemeljske lepote. In danes? Brat hodi po svetu. Luna je izgubila svoj čar, življenje mu je odprlo skrivnostno naročje in ga zvabilo v svojo bleščečo pas.t... Jaz pa se bojim sijajnih luninih noči kakor takrat, ko sem bila še otrok. France Bevk: MrtVaŠki dih. «Mrtveci, ki se prikazujejo, so vaše sence. Strah pijancev, ki se vračajo ponoči domov. Slaba vest ljudi, ki so storili kaj hudega. Razbičana domišljija zimskih bajk. Oči, ki vidijo strahote, kjer jih ni in jih niko.li ni bilo...« «Vi ste nevernik, gospod učitelj,» je dejal kmet Budin in pogre-bel s krepelcem v žerjavico na ognjišču, da je vzplapolal plamen. Sence so hušnile čez stene in zopet ugasnile. «Nevernik zato, ker ne verujem v vraže,« je dejal slok gosposki človek, ki je sedel na stolici in vlekel dim iz cigarete. «Čemu se mrliči danes ne prikazujejo?« «Čemu?» je uprl Budin, ki je bil ob svitu žerjavice podoben senci, oči v slokega gospoda. «Čemu? Zato, ker je zlodej požrl vse. Vse znate, a vedno manj veste. In še tistega., kar znate, ne verujete več. Pa pravijo, da se dobe gosposki ljudje, ki kličejo mrliče, sede okrog okroglih miz... Ali temu verjete?« «Verujem... To je spiritizem.« «Vidite,» se je zasmejal Budin. ((Temu verjete. Tudi jaz verjem. Verjem pa tudi, da je moj brat Jože umrl radi mrtvaškega diha, česar vi gotovo ne boste verjeli.« «Vaš brat?« «Kakor resnično tu sedim. Radi mrtvaškega diha. Povem vam, pa se mi smejte, če hočete.« Budin je vzel žareč ogelj iz žerjavice, ga potlačil v pipo in pričel pripovedovati z glasom, ki je podčrtaval važnost slednje besede. Bilo je po košnji, travo smo pokosili in spravili tudi. Tisto leto je bilo vreme zelo lepo, vse poletje skoraj nismo pomnili dežja. Zemlja je bila kakor praha. Noči pa takšne, saj ste že videli naše noči... Lepše kakor dan, vam pravim, lepše kakor dan. Še kadar ni bilo lune, se je svetilo od zvezd. Moke nam je zmanjkalo. Pa pravim bratu Jožetu: «Pojdi in vzemi meh žita in nesi v malin. Počakaj, da zmeljejo. Moko potrebujemo že zjutraj za kosilo.« Šel je. Bilo je popoldne in do prvega mlina ni daleč. Če bi mlinar takoj zasul in bi bilo vode, bi bil lahko pred mrakom doma. Ali mlinar je mlel za drugega, mlin je majhen, na en sam kamen in vode je bilo malo. Kolesa so škripala, cicala in stokala, kakor da bi nosila vseh sedem križev in težav. «Do jutri zvečer,« je dejal mlinar. «Nocoj,« je dejal lože. «Poznobo,» je dejal mlinar. «Predno to zmeljem in tvoje zasujem in bo tvoje skozi... Pozno bo...» «Pa, nesem naprej,» je dejal Jože in del meh na hrbet. «Čuj,» je dejal mlinar, ki se je polakomnil merice. «Predno prideš do drugega mlina in izračunaš, da ti tudi tam takoj ne zasuje, pa pot do tja in nazaj, boš ravno tako hitro doma, če počakaš mene.» Moj brat je čakal. Bilo mu je nerodno in tesno; tako tesno, kakor še nikoli. Čutil je mrščavico po životu in je mislil, da je ta od potu in hoje. Z mlinarjem sta sedela, čakala in govorila, pričakala mraka in noči, zvezd, senc, devete ure in predno je bila ura enajsta, je mlinar vsul moko v meh in mu jo je naložil na, hrbet. «Vidiš, da si jo dočakal,» mu je dejal. Jože je šel domov. Zdaj po cesti, drugič zopet po vozniku ali po stezi, kakor je nanesla bližnica. Meseca ni bilo, zvezde so sijale in razsvetljevale pesek in kamenje, drevesa so se gibala v lahki sapi, kakor da stoje velikani oh potu in plahutajo z ogromnimi rokami. Mojega brata ni bilo strah. Hodil je po nc.či koderkoli in je celo rad zamenjaval noč za dan in groze ni poznal ne kurje polti ne zlede-nele krvi. Takšen je bil, da bi prikazen, ki bi mu prišla naproti, prijel za roko in ji pogledal v obraz... Neveren pa tako. kakor vi... Ko je odbila enajsta ura, je prišel v bližino pokopališča. Trikrat na noč je včasih šel mimo njega, ni se zmenil zanj. Ko je stopil mimo. vrat, ki so vodila med grobove, je zaslišal, da so zaškripala vrata, kakor da so se odprla, nato se s truščem zaprla. Ozrl se je. V bližini pokopališčnih vrat je stala kapelica. Na ozadju belega zida je stal človek, ki se ni premaknil. Gledal je v Jožeta, roke so mu visele ob telesu. Spoznal ga je. Bil je Zajčev Tone, njegov najožji prijatelj. Dva meseca je bilo preteklo, odkar je umrl. Vse mesečne in brezzvezdnate noči sta fantovala. _ Zdaj, ko ga je zagledal, da stoji kakor pribit na ozadju kapelice, mračen in temen duh, ki je prišel naravnost iz zemlje, ga je objela groza. Takšna groza pred umrlim prijateljem, da je pozabil na vse in ni vedel, kaj mora storiti. Mrzel pot ga je oblil in mrščavica. mu je letela po životu. Oči je razprl na široko, bremena na hrbtu ni čutil več... Planil je skoraj v beg. Ni čutil klanca pod nogami ne kamenja, ni videl noči ne zvezd; čutil je, kako se je telo rajnega odtrgalo od kapelice in hitelo za njim. Ne s hitrico duha, ampak z navadno hitrico človeka, ki je zopet vstal v življenje. Jože je napel vse človeške moči. Pot mu je lil s čela v curkih; predno se je zavedel, je prišel na vrh klanca, kjer pada pot v nižavo in vendar se mu je zdelo tako dolgo, da bi se bil do takrat postaral in osivel. Zdaj se je ozrl. Zdelo se mu je, da je mrlič zaostal za njim. Izmotal se je izmed dreves, ki so stala ob potu in hitel iz daljave dveh sto korakov naravnost proti njemu... Cesta se je vila v ovinku v nižino. Steza, ki jo je malokdo poznal, jo je sekala. Jože je zamislil: «Mrlič bo šel pa cesti... če grem jaz po bližnici, ga prehitim in mu utečem...» Planil je po bližnici in ni slišal nikogar več za seboj... Ko je prišel do konca in stopil na cesto, je zagledal mrliča, ki je sedel ob cestnem kamnu in ga je čakal. Maj brat, lahko si mislite, je skoraj skoprnel od groze. Zakaj mrlič je vstal in stopil naravnost proti njemu, ki je odrevenel. To je dejal mrlič očitajoče. Nato je spremenil glas: «Rešil bi me bil lahko, nisi me rešil. Zato boš umrl tudi ti — v enem tednu boš mrtev...» Nagnil se je proti ubogemu Jožetu, ki ni mogel spregovoriti in je dahnil vanj svoj mrtvaški dih... Kakšen je bil ta mrtvaški dih, tega Jože ni znal povedati. Vsega je prevzel. Ko je mrlič izginil, je prišel domov in par ur ni mogel govoriti. Nato je povedal vse. Naslednje jutro je šel v župnišče in je razložil župniku vse, do zadnje pike. Kaj mu je mogel pomagati, ko. pa je mrlič povedal, kako bo... Ves teden je hodil okrog, bolj podoben senci nego človeku. Ob kc.ncu tedna je legel in umrl... * * * Žerjavica je ta čas nekajkrat vzplapolala in zopet ugasnila v nemo žarenje. Ko je utihnil Budinov glas, je bilo slišati le sapo obeh. «Kaj pravite k temu?» je vprašal Budin. «Da se je hudo prehladil in čez teden dni umrl,» se je glasil odgovor iz mraka. «In mrtvaški dih ste vi pihnili vanj, ne?» se je razhudil kmet. «In kaj bi bil on moral storiti?» je vprašal učitelj. «Kaj? Ne bežati pred njim. Vprašati ga: Duša, kaj hočeš od mene; povej, da ti pomagam! In duša bi mu odgovorila in bi bila rešena...» Na te besede je Budin vrgel kos dračja na žerjavico, da je zagorelo v svetlem plamenu. Pc-gledal je na gosposkega človeka, na čigar obrazu se je izraz nevere razblinil v nič in ki je resno gledal pred se... Ivo Mihovilovič : Dolesnik. Na belam čaršavu bela ruka vene Tako. uvek mirno, kroz dan — kroz noč. Kroz dan — po belom stropu plivaju moje zene: Pasti u san, Bože daj mi, pasti u san, i daj, da mi usne ko cvet zarumene, i daj da me takne srcem draga ruka one daleke žene, što bledi od straha, kad je moja takne. Kroz noč: O, kad če mi san i draga žena doč, da me iz ovoga čekanja makne. Dušek mi je pod glavom bledi i teški svet, dok na belom čaršavu moja ruka vene i svetli u noč ko drhtavi, umorni cvet. Kad če mi doč — žena ili san, ili barem dan--------- Karel Širok: Tam zunaj. Tam zunaj dež več ne rosi, na okence ne trka več; oj, trkal je tri mračne dni, tri črne trkal je noči. Tam zunaj zdaj je zlata luč, tam zunaj zdaj je beli dan; z meglami šla je žalost preč in nič več nisem zdaj bolan. Pa pojdem ven... Ob rožnih gredah se ustavim in tihe rožice pozdravim, a one zadehte v odzdrav. Oj, prelepo je biti zdrav pod zlatim solncem, sredi trat in sredi cvetja, sredi trav, kjer izprehaja se pomlad. Zorka Pregarčeva: IZgUbljena piSlTia. (Oseba, ki so ji bila namenjena ta pisma, jih ni nikoli prejela in nikoli Gospa! čitala.) Ne bojte se, gospa! Ne danes ne jutri ne nikoli bi ne napravil nečesa takšnega, kar bi Vam ne ugajalo. Če pišem te strani, ki jih ne boste Vi najbrže nikoli čitali, pišem samo zato, ker čutim potreba, da bi zakričal v svet vse bolečine, ki mi tržejo dušo. Ah da! Ljubezen je res bolezen, verujte mi, gospa! Schopenhauer je opredelil ljubezen za srbečico. Schopenhauer je bil v ljubezni ničvedec. Pasteur je s svojim odkritjem bacilov vrgel boga. Ljubezni s prestola. Imamo bacile jetike, tifusa, kolere, kuge. In obstoji tudi bacil ljubezni. Mora biti! In srbečico, na katero namiguje Schopenhauer, povzroča ta bacil. Treba nam torej injekcij. A kakšnih? Iz česa naj bo sestavljen ta protistrup? Sicer izbijamo žebelj z žebljem; tako bi morali ljubezen z ljubeznijo. Poskusil sem tudi to. Zaman! Ljubezen, ki jo kupujemo, ni ljubezen, temveč mehanika. Krasne ženske bi lahko imel; kakor bi jih izklesalo Fidijevo dleto. A čemu? Da bi me ljubile na ukaz!!! Zaman! Prešibko, je to zdravilo za močno bolezen, ki me razjeda. Kaj mi torej preostaja? Smrt! A ta ne pride sama, treba jo je iskati. Torej, kako umreti? Mogoče porečete, da sem podel, o gospa, a priznam, da se telesnih bolečin bojim. Med vsemi načini smrti, mislim, da je ameriški najboljši: Injekcija močnega strupa in človeka je konec! Pitigrilli je umoril junaka svojega romana z bacili tifusa. Bil bi dober način, a je predolg in grd. Tifus povzroča mrzlico in bledenje. To so bolečine. In teh jaz nočem. Umreti hočem v spanju, brez bolečin, ne da bi se kaj raztrgalo, v meni, v mojem telesu. Svoje telo, na katero sem toliko gledal, pazil in ga ljubil toliko let, to telo bi ponudil krvaveče in oteklo pogledom raznih postopačev, ki se jim zdi to elegantno in lepše nego najlepša opera. Umreti z oteklim obrazom, z razjedenimi ustnicami, z izgubljenimi očmi, je proti estetiki. Kdor vidi kaj takšnega, se ustraši in se potem spominja mrtveca z gnusom in odpornostjo. Nisem mogel videti trupla svojega očeta, a nisem hotel videti trupla svoje drage matere. V mojih očeh je moja mati — živa. Spominjam se je, kakršno sem zadnjič videl: trpečo, a lepo. Nisem videl svoje matere mrtve. Nisem je hotel videti! Rekli so mi, da je bila po smrti lepa, lepa; zdelo se je, da šteje trideset let, ne pet in šestdeset. Moji bratje in sestre, blazni od žalosti, so čakali osem in štirideset ur, da bi prišel pogledati drago truplo, a jaz sem se zaprl in poslal samo šop nageljnov, ki sem jih drugega za drugim izbral — sam. Nisem mogel iztisniti niti ene solze. A že sedem let mi nekaj stiska srce. - - V V v Sedem let, o gospa, objokujem svojo mater, svojo edino ljubezen, predno nisem spoznal Vas. Po ljubezni, kaj Vam morem ponuditi več nego življenje? September, 28. 192-. Drugo pismo. Gospa! - To je dejstvo. Živimo v Italiji in vse naše življenje posn .ma italijanski način življenja. Posnemamo in živimo kakor oni, ki so nam najbližji. V nasprotju s Francozi tudi Italijani pišejo tragično. Če izvzamemo Boccaccia, patra Gostija, Casanovo, Goldonija in Gandolina (ta poslednji bolj politik), so skoro vsi drugi pisali tragedije in drame. Tudi v Italiji, v tej zibelki kulture, so se znali pisatelji samo jokati. Italijanski pisatelji se ne znajo smejati. Prav kakor pri nas. Vsi oni, kateri so pisali, pisali za ljudstvo, niso znali zabavati tega ljudstva. Izmed naših pisateljev ni niti eden, ki bi bil v resnici humorist. Če bi naš veliki Cankar namesto žalostnih knjig pisal vesele in brezskrbne, bi imel še deset krat večji sloves. In to hi morali upoštevati tudi sedanji pisatelji, ki so še premladi in preblizu nas samih, da bi jih mogli soditi. Sodili jih bodo naši nasledniki.. In vendar, smejati se moramo, o gospa. Smeh «necesse est», o gospa. Jaz, pričakujem svoje smrti, gospa, in zato se hočem smejati, smejati in zopet smejati! In predno umrem, bom zapisal, naj me spremi mestna godba in naj mi sledi ves plesni zbor c.pere v najlepših oblekah in godba naj svira Leharja, Audrana, Rossinija in naj mi svira najlepše poskočnice. Kakšna komedija! V nekaterih krajih je navada, da pošljejo za mrtvecem vse korporacije ubožcev in fratrov, ki monotono, prepevajo psalme. To je napačno. Ubožci in umazanci preklinjajo mrtveca, ki ga niso poznali, fratri zehajo. Jaz hočem veselih ljudi na svojem pogrebu! Oktober, 3. 192-. Tretje pismo. Gospa, dva človeka sta v meni, ki se vedno bojujeta med seboj. Oziroma smo v treh skupaj. In radi tega se bojujem več s samim seboj nego z drugimi. «Ali boš pisal?« vpraša prvi «jaz». — Seveda — komentira posmehljivo drugi «jaz». ««In komu in za koga boš pisal?«« misli tretji. ««Slabo delaš, ljudje se ti bodo rogali.»» «Ne bojim se sodbe ljudi!« — Slabo! Vsi te vidijo! — «Jaz ne vidim nikogar.« ««Delaš kakor tisti ptič v puščavi: da ga ne vidijo, skrije glavo v pesek; on ne vidi nikogar in olajšuje lov onim, ki ga love.«« «Dobro! Pa naj bom kakor tisti ptič! Ali ti zadostuje? Hočeš česa drugega? Jaz sem že truden, pustita me! Takoj, prosim vaju.« — Tudi prav! Piši, a če boš trpel in kadar boš trpel, trpi zase in se ne pritožuj! — Tako se prepirajo moji trije «jaz» in se pomenkujejo med seboj. Ah, gospa — pamet v ljubezni ne velja! Proti mnenju svojih treh bistev pišem! In pišem zase, ker upam, da ne bodo. Vaše čudovite oči nikoli čitale teh vrst. Pišem zase: da ublažim svojo bolečino; pišem v upanju, da ugasim mrzlico, ki me žge, ki je kriva, da sem se postaral pred časom in ki mi je vzela počitek in vsako radost. Pišem, ker čutim potrebo., združiti se z Vami, če tudi v duhu, preko vseh družabnih predsodkov. Pišem, ker pisati o Vas, je zame kakor govoriti z Vami, ki ste tako daleč, ki ste mi tako dragi! Pišem, ker hoče usoda ali slučaj, da pišem. * * * Gospa, sedaj, ko sem bolan, čutim, kaj je vredno zdravje. Koliko žrtvujejo stariši za svoje otroke! Pestunje, dekle, uči- telje, inštruktorje... Čas in denar mečejo proč. Sreče jim ne morejo ustvariti; značaja tudi ne, kar je glavno in najboljša opora v življenju. Najsrečnejši človek v življenju je tisti, ki je zdrav. Biti bolan je slabše nego biti mrtev. Zadostuje neviden bacil, da uniči mogočnega kolosa. Jaz sem bil kolos; en sam pogled iz Vaših čudovitih oči je napravil iz mene neznatnega pigmeja. Ah, nevidno, življenje je dosti bolj nerazumljivo od onega, ki ga vidimo in živimo. Je prava skrivnost, ker je nevidno. Razpadanje, počasno a — razpadanje, to je vsa resnica, ki jo poznamo. A je še druga resnica, ki hi jo mogli ugotoviti za naveličance življenja. «Ali sme. upravičeni skrajšati to naše življenje, to naše razpadanj e ?» Američani kaznujejo poskusen ali izvršen samomor. Rastline, gospa, so — verujte mi - najsrečnejše. So srečnejše od nas, ki smo si ustvarili kup predsodkov in zakonov, kateri prekašajo naše moči, našo voljo, naše nagone. Ko se rastline zaljubijo, prekosijo vsako zapreko, plazijo se med kamnom in kamnom, počasi se dosežejo, se ovijejo pod zemljo in ostanejo ovite za vedno. Če bi živel v mitologični dobi, bi prosil Boga, naj me spremeni v bršljan in Vas v oljko. November, 15. 192-. Četrto in zadnje pismo. Gospa! Čez osem dni bo vse končano! Vse! Zbogom luč, zbogom zrak, zbogom solnce, zbogom vse! Zbogom ljubezen... A ljubezen je meni sovražna in sovražnikov ne kličemo v uri propasti. Jaz, o gospa, sem propadel! Bil bi podel, če bi prosil usmiljenja; bil bi podel človek, če bi — pred smrtjo — potvarjal svoje misli. Da, gospa, jaz sovražim ljubezen, radi katere umiram, kakor sovražimo, onega, ki nas umori zahrbtno. Ljubezen me je zahrbtno napadla, ne da bi jaz vedel, ne da bi jaz soglašal; zato sovražim ljubezen. Dosti sem preizkusil — vi veste to — da bi ozdravel, da bi si iztrgal iz srca in krvi to blazno ljubezen, katera me vleče v nezna-nostj v tisti strašni «Nič», katerega iščejo od začetka sveta vsi veliki umi in od katerega poznamo le majhen del. Ta «Nič» mi bo razkrit čez osem dni, če gre z nami, z našim telesom, katero smo edino ljubili, tudi naš duh. Z isto prostostjo, ki označuje vsa dejanja mojega življenja, Vam rečem, gospa, da sovražim ljubezen in ljubim Vas kljub vsemu še in vedno. Vedno, to je: do zadnjega konca svojega življenja — ker potem ne vem, kakšno spremembo bo utrpel moj duh, to je: ne vem, če bo živel nad telesom. — Pristavljam svojo misel, da je «Tam» tisti strašni «Nič». — A bi ne hotel, da bi mi rekli nevernik. Če «Tam» misleč in delujoč um ukazuje, napravlja, pripravlja, urejuje in misli — to še največ — je gotovo, da ga ne moremo razumeti mi, ki smo v primeri z Božanstvom (če to Božanstvo obstoji) pod pigmejci. V nasprotju z Božanstvom smo mi nevidni atomi, malovredne stvari, ki imamo edino to vrednost, da smo majhen del, ki tvori, združen z množico drugih, celoto — svet. Častihlepen človek je iznašel pekel, vice in nebesa in s temi in s pomočjo raznih poetov in genijev — Danteja in Miltona v prvi : vrsti — je mogel razširjati laž in smešiti Božanstvo, katero so hoteli ljudje častiti. Umirajoč razglašam, da verujem v Boga, ki je ustvaril in urejuje vse stvari na svetu. A moj Bog in Bog moslemov, ni Bog kristjanov, ni Bog budhistov in niti ne oni, katerega obožujejo vsi narodi na svetu. Gospa, jaz sem končal! Če bi se mi ljubilo in če bi znal pisati, bi lahko spisal knjige in knjige o tem predmetu. A jaz, gospa, grem! Čez osem dni! Ljubezen je bila kriva in sicer v največji meri, a potolažite se, gospa; nočem, da bi imeli radi tega kakšne predsodke. Pravi vzrok je ta, da. ne morem več živeti na tem svetu, med temi ljudmi. Krivice so tako velike, laži je toliko, da normalen človek—■ kakršen mislim, da sem jaz — zdrave pameti, dobre vesti, inteligence nad srednjo mero, ne more živeti, če trpi tc.liko, toliko, da lahko reče nekega dne, .kakor pravim jaz na višku- svojega trpljenja vsemu svetu, vsem ljudem: «Gospoda, jaz grem! Grem, ker mi je vaša družba neprijetna! Vaša vest je umazana, vaše delovanje je proti vsem človeškim zakonom — ne tistih zakonov, katere sc. napravili ljudje, marveč tistih, katere je napravila narava sama in katere nam diktira s skrivnostnim ukazom. In proti tem naravnim zakonom grešite vi vsak dan, vsak trenutek, vsako uro. Gospoda, vaše delo mi ne ugaja, zato grem! Grem v Nič! Grem tja, kamor me pošilja Usoda ali Slučaj. Grem — mogoče — da bom dihal čistejši zrak. Grem — morda — naproti slabšemu. Nič ne dci Grem!» Angleški pregovor pravi: Rajši 'znanega vraga nego neznanega! Če bo slabše, bom trpel. Mogoče sem se zmotil — nič ne de! Več krat sem se zmotil iz trme, drugič iz usmiljenja. Sedaj, za sedaj toliko, se bom zmotil iz sebičnosti. Zbogom, gospa! Egoist gre! Kaj naj Vam želim v slovo? Bodite srečni, o gospa! Srečni v tisti sreči, kakršno sem hotel jaz deliti z Vami in česar Vi niste hoteli. Tiho ste me odslovili, a jaz, o gospa-, Vas blagoslavljam in Vas. prosim odpuščanja. Bodite srečni, gospa! To je vse, kar Vam morem želeti... December, 10. 192 France GorSe : DVE RAR1KATURNI ŠTUDIJI. Ivo Mihovilovič : Cvet nad gradom. Kad je jutro opet palo iznad grada visoki fabrički dimnjaci digli su se tada, ko neke duge i črne ruke. A ulice su potekle ko mutne reke, iz predgradja do luke, ili do neke fabrike daleke. Onda se je brzo opet zavaljao neki žuti val po ulicama svima. O, to je ona gruba misao o hlebu! Dok su dimnjaci slali svoju pesmu nebu zavijorivši šivu zastavu dima. O, dim još jedini iznad grada pliva u višine gore, jer je grad mora, šlo seda sama na sc, na svoju misao i na svoje pore, na svoje htenje i na svoj let. O, samo je fabrički dim iznad grada veliki sivi cvet. Ferdo Plemič: Jeklo ob kremen. (Odlomki iz rokopisa „Satanidi“, ki sem ga te dni zažgal.) Jeklo ob kremen, to daje iskre; ali biti mora jeklo in biti mora kremen! Zakaj ste malodušni, ko vam je Bog podaril smeh? Smejte se tedaj; da, režite se usodi v obraz in videli boste, kako bo usoda prebledela pred vašim smehom! Česa je škc.da? Nemišljenih misli je škoda; drugega nič. In zato misli in skrbno zakleni vsako svojo lepo misel v temne globine, da je nihče ne bo slutil. Ker vedi, da napoči vsaki misli svoj dan. In če je tvoja misel odločen: «Ne!» — tedaj, je tudi v tem «Ne» veličastvo, veličastvo, zanikovalca. Spoznanje pravi: Pusti zaprta vrata neumne sreče! Sreča je za malodušne, ki nimajo dovolj moči in ponosa, da bi prenašali nesrečo. Življenje je lepo in najlepše v njem je nesreča, ker le ob nesreči postane človek velik. «Bog- in sreča junaška!» — pravijo. Da, res je, ali junaška sreča, to je ona nesreča, ki jo j u n a k pretvori v srečo. Drugi je ne! V čem se razlikuje dobro dejanje od hudobnega? Stori tisoč krat dobro in noben pes te ne bo. oblajal. Ali stori le enkrat slabo, tudi nehotoma, in koj so vsi pokonci, tvoje sorodstvo, tvoja vas, tvoja občina, dežela in časnikarji, pisatelji in pesniki. Oj, koliko duš razburi slabo dejanje, koliko -— nedolžnih, čistih duš! Skoro bi človek sodil, da je po tem takšnem slabo bolj cenjeno nego dobro. In razlikuješ slabo od dobrega? — Da, gotovo! — Blagor tebi! Drugi tega ne razlikujejo. Lepa pokrajina je lep grob za lepo ljudstvo, kakor hitro se mu je pomehkužila volja. «Bilo je lepega poletnega večera, topla sapica je mehkužno božala sladko utrujene ude...» Vrag vzemi vse poletne večere in mehkužne sapice in vse pesnike in pisatelje, ki pišejo o njih. In vrag je odvrnil z značilnim gibom svojih mišičastih rok, češ: «Meni jih tudi ni treba!» Proti največjemu sovraštvu postavi največjo ljubezen, a ne ljubezni, ki zataji svoja načela. Kristus te uči tako, njemu sledi in bodi si na križ. Kakor odskoči najostrejše dleto od jeklene plošče, tako odskočijo strupene puščice od zdravega jedra vsakega naroda. In v to verjemi! «In zavil je v stransko ulico,» pravi poročilo. — Prav je storil, če ni bil rojen za glavno! In če se ti ruši božanstvo, ki si ga postavil na oltar svojega življenja, tedaj poglej, če ni bilo to božanstvo puhel malik in njegov oltar tvoje samoljubje. In če je tako, tedaj udri z gorjačo po obojem! Srce bo prazno, ali svobodno bo in srečno. Sreča! — Kdo. ji da besedo enakega pomena? Jaz jo poznam, ali molčim, ker če bi jo izrekel, bi vas bilo strah. Ljubezen, to je višek čustvovanja! Jeli res? Ne! Nekaj je še, kar sega preko ljubezni; ali malokdo je to umrl. DraSo oervais: Istra u literaturi. U ovomc članku želim prikazati literatura o Istri. Logično je,' da se u jednom . malenom članku ne može dati sav materi-jal, ali to nije ni moja svrha. Moja je svrha tek ta, da prikažem ona dela i pisce, koji uzimaju sadržaj za svoja dela iz istarskog života. Baš radi toga, ne spominjem nekoje naše pisce Istrane, a posvečujem najviše pažnje n. pr. šamo jednom delu Vladimira Nazora. To je «Veli Jože». Njega smatram naime najboljom knjigom, koja je dosada napisana o Istri i Istranima. Želim stoga( da še taj članak shvati baš tako, da sam se oba-zreo samo na one literate i njihova dela, koja govore o Istri i da sam ih dioneo prema tome, da li prikazuju naš život valjano ili ne. Novijc doba dalo jo Istri par dobrih književnika i dela. Dalo joj je Kumičiča, Kataliniča, Gara, Nazora, Horvata Kiša i druge. U nekojim njihovim delima našla je Istra valjane promatrače svojega života, dok je delom Vladimira Nazora, «Velim Jožetom«, rečeno o Istri sve, što se je dalo reči. Jedan od prvih mladjih književnika, koji je uzimao sadržaj za svoja dela iz istarskoga života je Evgenije Kumičič (Jenio Sisolski). . ? ! Kao Primora« (rodjen je u Berseču u Istri) opisivao je najviše Primorce i njihov patnički život. S druge jo Strane zahvatio u poli-tičke borbe vremena u kojem je živio. To su dva pokuša, oko kojih se kreču njegove pripovesti iz istarskog života. Medjutim ne dolazi u tim pripovestima nikako do izražaja ono specijalno «istarsko». Mi čemo uzalud u njima tražiti jedan jedini ton, jednu jedinu boju, kojom bismo si mogli dočarati ono, što osečamo, kad sedimo pod ladonjom i gledamo sa vrhunca Istru i njezine dolce i vršiče. Opisi su Kumičičevi poznati radi njihove umetničke lepote, radi njihove obradbe do u tančine, ali ti opisi mogu da še primene na svaki drugi kraj. Pa i njegovi ljudi. Ne sme se smetnuti s uma, da je Kumičič bio naturalista ili je barem nastojao da to bude. I dok je Zoli bilo najlakše nači tipove za koji naturalistički roman, jer je živeo u središtu radničkog, monden-skog i apaškog života — morao je Kumičič te tipove stvarati. I tako je on, za volju svoga naturalizma, namestio u naše male primorske varošice same apaše, aristokrate itd. (Teodora, Preko mora i drugo). S druge strane moramo uzeti u obzir, da je Kumičič bio čisti pripcvvedač i umetnik, koji je za volju fabule žrtvovao lica i karak-tere. Ispripovedati i opisati nešto, u torne bijaše majstor. Setimo se samo pojedinih poglavlja iz njegovih romana, da vidimo svu snagu njegovog pera. Prikazati jedan brutalan, Igadan karakter, jedno blago i nevino devojče, znao je veoma izvršno. Ali sva su ta lica, lica, koja mogu živeti i u drugom kraju, a kraj, u njegovih delima, može biti svagde. Bolje od Kumičiča uspeo je u prikazivanju jednog dela istar-skoga života Viktor Car Emin. Car je ograničio svoj literarni rad na uski «kapetanski» krug. Opisuje mornare, kapetane i principala, te aristokrate primorskih gradiča. Lica su u njegovim delima izradjena iz naravi. Takovili tipova ima i danas u istarskim primorskim gradičima. I danas žive oni u svojim kučama, u uspomenama, koje su im još jedine ostale od onoga silnoga i bogatoga mornarskoga života. Ali izumiru. Izu-miru i nestaju i jedrenjaci, na koje je bio vezan njihov život. Život naših mornara, život u našim primorskim varošicama, monoton i jednak život večnog očekivanja, oca, brata, koji se je ukrcao za daleke zemlje, sve je to našlo dobrog opisivača u Caru. Vanredno su dobro karakterizirani njegovi starački tipovi, nonice i noniči, stari mornari i kapetani, propali principal i i jadne usidelice, koje su dočekalc staračke godine, čekajuči onoga, koji je otišao i ni je se više nikad vratio. Najviše zanima Cara problem propadanja našeg življa priveza-nog uz more. Odkako je naime izumljen parobrod, zadana je jedre-njacima smrt. A od jedrenjaka je naše primorje živelo. Novim izu-mima propalo je sve. Naš privredni život u istarskom primorju zadesila je katastrofa. Može se kazati, da je dolaskom parobroda zavržena jedna perioda lepa i bogata života za naše Primorce, koji se nisu znali snači u novim prilikama. To propadanje opisuje Car vanredno jasno i lepo. On je dapače kušao, da pruži i rešenje toga problema, u romanu «Iza plime». Kroz sva dela Cara-Emina vuče se jedina duboka i teška bol. Bol propadanja i rasula. Car je, bez obzira na umetničku stranu njegovih dela, dao uz tolike pisce primorskog života (Milan Šenoa, Nehajev, Novak i drugi) jednu jasnu i dobru sliku ljudi, bede i siromaštva kraja koga je opisivao. 1 A ko j oš dodamo, da kao i Kumičič, opisuje i naše borbe sa tudjin-cima, samo još izraziti je, onda smo u glavnom kazali, što se je imalo kazati o njegovim delima. Jednu lepu i vrednu knjigu o Istri napisao je Horvat-Kiš. rl'o su «Istarski puti». Horvat-Kiš bio je inače pravi, nepatvoreni Zagorac, koji je jednoga lepoga letnoga dana pošao na šetnju po Istri, p u stoj i goloj, da u njezinoj bolnolepoj prirodi zaboravi na sve blatno, gradsko i uredsko. Njegovo pripovedanje nije «literaino», kako dobro opaža Polič, ne ide za nikakvim efektima, nije mazano nikakvim literarnim pomadama. Ono što je on u toj knjiži napisao jedno je intimno pričanje 0 vid jenom i pročučenom. Ta knjiga ostavlja u čoveku krasan dojam, neki fini i delikatni osečaj, neko lepo raspoloženje. Onakovo raspoloženje kakovo se radja u duši,kad se luta po istarskim putevima,obasutim maglicama, pesmom, kršom i sunčanim zrakama. Vedra je ta knjiga, kao vedri dan pod Učkom. Ništa nije u n joj zaboravio spomenuti samotni putnik. Sva lepota naše Istre, sve njezine karakteristične sitnice, uhva-čene su Kisovim fotografskim aparatom. U toj su knjiži opisana dražesna istarska sela sa svojim belim kučicama i dobrim ljudima. U njoj je opisana sva krasota njezinih sramežljivih dolčiča i vijugavih cesta, borovih šumica i sivih kamenih klisura. Ta je knjiga mozaik, lep i šarolik, koji daje jednu vedru sliku o Istri. No vedrom tom knjigom, kao da se proteze i jedna gotovo neza-pažena žica, tanana žica. To je ona melanholija, u koju pada naš čovjek kad hoda po Istri opkoljen dolčičima, brezovima i «melodij-cama». Melanholija koja te sili, da misliš samo na «lepe stvari» na sve tvoje dobre časove i vedre dane. Melaholija, koju u tebi izazivlje istarski kraj: duboka i slatka. Takav utisak ostavila je Istra i na Horvata-Kiša. Takova je i njegova knjiga i baš zato je «istarska». Najlepšu knjigu o Istri i njezinom čoveku napisao je V 1. N a z o r. Ta je knjiga upravo enciklopedija svega istarskoga, ona je biblija našega života. Nijedan deo našega naroda nema tako lepu knjigu o sebi, o svojoj prošlosti... To je onaj naš dobri, primitivni «Veli Jože» sa divskom snagom 1 mekanim srcem. To je narod, to je Slaven i više — to je povest njegova u Istri. Veli Jože, koji nikad gotovo ne sluša razum i kome su merilo njegovi momentani sentimenti. Veli Jože, kojega pet kilometera od rodnoga kraja iivata nostalgija. Veli Jože, koji u nastupu besnila ubija svoga čoveka,-brata. Veli Jože iz kojega par slatkili reci može napraviti neprijatelja samome sebi. -■*, Veli Jože, što pod zidinama Motovuna plače i moli hranu, koju je sam privredio, a ima mišice od železa. Krasna je knjiga o Velom Joži. Ta je knjiga napunjena krvi, ropskim kričem, satanskim smehom gospodara, ponočnim sencama i sablastima, plačem, mistikom i tugom čovekovog života. Sa svim mojim satirskim i epikurejskim naziranjima na svet plačem uz nju. Pa kakav je taj Veli Jože, što na divovskim svojim kolenima i sa železnim svojim rukama moli hranu, koju je sam privredio? Samo par glavnih momenata iz te knjige je dosta, da si stvorimo potpunu sliku o tom jadnome čoveku. Tako n. pr. sastanak Veloga Joža sa providurom. Providur jaše na magarčiču po Istri i nabasa na Veloga Joža. Rastegnuo se je Veli Jože koliko je dug i širok i spava kraj stoga sena. Magarac stane brstiti seno i probudi Joža. Jože ne trpi, da tudji magarac brsti njegovo seno i odapne magarcu bubotak, da je odmah odleteo zrakom u luku od 180°. No, kad vodič rastumači Joži čijeg je to magarca udario, Jože se skruši, ponizi, klekne i u naručaju odnese providura u grad. A dalje: Onaj bedni Jožetov plač pod motovunskim zidinama, ono strašno sečanje na bana Dragonju, na prijašnji život. Ona strahovita nemoč pred porugama motovunskih «grajana», ono idijotsko molenje za jelom, koje je on svojim žuljevima zaradio, a koje mu oni odbijaju iz okrutnosti i radi svoje zabave... No ali mu je dosta. Ra-srdi se i skače preko zidina pun glada, besa i želje za ništenjem, a oni beže pred njim smešni i sitni. Jože drma njihovim gradskim tornjem, simbolom njihove moči i gospodstva, dok oni u svojim pu-ževim kučicama strepe i mišljaju kako da umire i prevare diva. A konačno? Dve, dobre reči, dva slatka uzdisaja i vino i pečeni vol i Jožetov se silni bes stiša u žvakanju mesa i zadovoljnom cmilenju želudca. Ali Jože doživljuje i svoj preporod. Na galiji, u kojoj se vozi kao «raritet» u tudju zemlju, začuje on Galeotovu pesmu. Ona se je izvila iz onih stotina grudiju, što se napinju uz vesla i čine jednoga čoveka. A Galeot je pevao Joži o svojoj slobodi i svojem ropstvu. U Joži se je, tamo, na dnu srca, maknulo nešto. .Tedan davni, zaboravljeli osečaj. I kad ga oluja oslobodi galij e, on svež i preporod jen započnije nov život u gorama. Jedno od najlepših i naj-karakterističnih mesta, ove knjige jest ono gde Jože daruje motovun-ske «grajane». «Grajani» se izvale na Jožu. Njegove divovske ruke ne rade više za njih i oni proživljuju, da se naški izrazim tešku «eko-nomsku krizu». A još nešto mami na rat protiv Jože motovunske «grajane». Čuju oni, da je Jože u tim svojim brdinama učinio divno rudo: sva su njegova polja rodna i bogata, svuda žito i zreli plodovi. — Sakupe vojsku i navale na Jožu. Ali Jože ih sa svojim divovima D. SARDOČ 1 J, ■ L 1 1 ipecijaliat za vatne in zobne bolezni, perfekc. na dunajski kliniki ima svoj ambulatorij v TRSTU, Via M- R. Imbriani št. 16 III (Prej via S. Giovanni] 1