144! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 RIBNICA, NJENA SUHA ROBA IN LONČARSTVO LJUDMILA BRAS Najstarejša in številčno najmočnejša je ne- dvomno domača lesna obrt. Večkrat jo opre- deljujemo tudi z izrazom »suha roba« zlasti za Ribnico in njeno okolico, kjer si je prido- bila neodtujljivi prilastek »ribniška«. Nika- kor pa ne smemo omejevati lesne domače obr- ti le na Ribnico in njeno okolico. Tu je vedno zavzemala največji in najbolj strnjeni živ- ljenjski obseg, ki so ji ga določali posebni go- spodarski pogoji tega ozemlja. Nekako do konca prejšnjega stoletja je bila domača lesna obrt še zelo živa vse od reke Kolpe in Roga prek Ribnice in njene okolice, Vel. Lašč do Loža in Blok, čez Rakek in Pla- nino na Logaško planoto in Hotedrščico, Go- dovič in Črni vrh do Zadloga. Nagli razvoj industrije v 20. stoletju je močno zavrl delo- vanje nekdaj tako množične lesne obrti, ki se je umaknila drugačni usmerjenosti prebi- valstva. Na podlagi starih lesnih obrti se je v Ribnici razvila industrija stavbnega pohi- štva z najbolj sodobnim proizvodnim progra- mom. V podjetju INLES so si mnogi mlajši našli boljši in stalni kos kruha. V zadnjem času pa si gospodarska zbornica prizadeva z ustreznimi pobudami spet obuditi nekdanje dejavnosti, ki naj najdejo svoje mesto tudi v sodobnem življenju. »Suha roba« zajema številne dejavnosti oziroma stroke: obodarstvo, podnarstvo, poso- darstvo, kuhalničarstvo, ročno mizarstvo, žli- čaistvo, orodjarstvo, strugarstvc, pletarstvo, zobotrebčarstvo. Največ zvrsti lesnih izdelkov je doma na Slemenih. Tu so zastopani obodarstvo, podnar- stvo, posodarsitvo, orodjarsitvo, ročno mizair- Značilna »bala« leskovih obročev »koreteljev« za lesene \ posode, Prem na Notranjskem, Camlola 1844 i stvo in strugarstvo, na obrobju pa še pletar- stvo. Številčno najmočnejši stroki sta obodarstvo in posodarstvo, ki zajemata vso Ribniško do- lino s Slemeni in velik del vasi okrog Vel. Lašč. Zličarstvo in kuhalničarstvo sega od Sodražice in Vel. Lašč vse na Bloško planoto. Podnarstvo je bilo razvito predvsem v bližnji okolici Ribnice. Ročno mizarstvo in strugar- stvo sta se razvila najbolj v Sodražici in nje- ni okolici. Obe zvrsti sodita že v redno obrt, ker uporabljajo pri obdelavi sodobne stružil- ne stroje. Zaradi tako različnih dejavnosti se je na- vadno vsaka hiša omejila na eno samo stro- ko. Tako se je v njej potrebno izmojstrila. Spretnost se je podedovala iz roda v rod. Ce- lo obodarstvo in podnarstvo, ki služita le ene- mu izdelku, sta vedno ločena po hišah in se nikdar ne dopolnjujeta pod isto streho. Niso pa stroke ločene po vaseh, v eni vasi so lahko izdelovali obode, žlice, kuhalnice, pletli ko- šare ali izdelovali posodo. Z lesno obrtjo so se navadno ukvarjali, ma- li kmetje in kočarji, ki jih lastna zemlja ni mogla preživljati. Kmetje, ki so premogli konje, so raje prevažali les iz gozdov. S tem so več zaslužili. V zadnjem času pa se ukvarja- jo s suho robo tudi večji kmetje in si z izku- pičkom opremljajo kmetije s kmetijsko meha- nizacijo. Lesna domača obrt je vedno hišno in dru- žinsko delo. Sodelujejo vsi člani družine, vsak po svojih zmožnostih. Navadno se to de- lo prične, ko so poljski pridelki pod streho in drva pripravljena za zimo. Traja od jeseni čez vso zimo do spomladi. Le starejši posamezni- ki, ki niso več za težja poljska in gozdna de- la, se tudi čez poletje ukvarjajo z izdelova- njem suhe robe. Vsaka hiša si čez leto pripra- vi za svojo stroko potreben les. S pripravlja- njem lesa in z izdelovanjem lesnih izdelkov porabi vsaka hišna obrtnija dve tretjini leta, to se pravi od 200 do 250 delovnih dni. Tako tudi krije lesna obrt dve tretjini hišnih po- treb. Podlaga za številne lesne obrti so seveda širni gozdovi s primernim lesom. Prevladuje- jo črni gozdovi s smreko in jelko. Izmed li- stavcev je najbolj razširjena bukev, javor pa so že precej iztrebili. Zato ga uvažajo od dru- god. Javor potrebuje predvsem strugarstvo. Mala gora, Gotenica in okolica Grčaric pa premorejo obilo leske, drena, jesena in bresta, KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 145 1 ki ju porablja orodjarstvo in pletarstvo za vit- re. Les za porabo v lesni domači obrti mora imeti posebne lastnosti. Ni vsak mehek les do- ber za cepit v obode ali doge. Tak leS raste le v gostih in od vetra zavarovanih gozdovih po globokih dolinah in vrtačah Velike gore in ponekod v strmih kotanjah Slemenskih reber. Zaradi teh posebnih lastnosti je bil tak les vedno dvakrat dražji od navadnega. Gozdne • uprave so take predele varovale in les proda- jale le suhorobarjem. Značilna za to pasivno območje je zelo go- sta obljudenost. Naselja in vasi se vrste tudi po rebrastih slemenih. Gostota prebivalstva je pred drugo vojno znašala 46,3 prebival- ca na 1 km^. Zemljiška posest je zelo razdrob- ljena. Na vsako malo kmetijo od 3—5 ha pri- deta tu že dva kočarja od 0^—3 ha zemlje z gozdom in gmajno vred. In vendar se je jedro suhorobarske obrti do pred vojne po socialni ravni ostro ločilo od sosednje Kočev- ske, ki je rodovitnejša. Na splošno so tu ve- like in premožne vasi z udobnimi hišami in urejenimi gospodarskimi poslopji, v hišah sodobna notranja oprema, kar vse izpričuje splošno blagostanje prebivalstva, ki si je le s svojo pridnostjo in izjemno spretnostjo pri- dobilo izjemno mesto med drugimi kraji na Slovenskem. Poseben pojav v zgodovini trgovanja so pravice kmečke trgovine. Poglavitni nosilci teh pravic in neposredni udeleženci pri tem trgovanju so bili kmetje podložniki. S trgo- vanjem so posegali v meščanske pravice. Ker je to trgovanje zajemalo kar znaten obseg, so se meščani večkrat pritožili. Zato je cesar Fri- derik leta 1492 izdal poseben patent, ki je veljal le za Kranjsko. Odredba je točno nava- jala, s čim lahko kmetje trgujejo. Tako so poleg platna, sukna, olja, masla, živine idr. našteti tudi obdelani leseni predmeti, leskovi obroči in smrekovi obodi (gemachtene Holz- waren, Reif und Pennter) itd. Te pravice so tudi Ribničani vseskozi s pridom uveljavljali. Vsak zdomar je prejel pisan certifikat, ki je z njim nemoteno potoval naokoli in prosto pro- dajal svoje izdelke. Z njimi so trgovali po vsej Avstriji in Ogrski, trgovske zveze so vo- dile v Italijo, Nemčijo, Grčijo, Španijo, po Levanti, čez Sredozemsko morje v Afriko in celo v Indijo. Patente so večkrat potrjevali in korigiraU, tako leta 1553, 1558, 1602, 1774 in 1780. Vendar Ribničanom ni nihče kratil pravic. Tudi Marija Terezija je patent ponov- no potrdila in skušala s šolanjem povzdigniti domačo obrt na višjo strokovno raven. Pozva- Naslovna stran zdomarske knjižice za tujino, leto 1928, Arko Janez, Breze 38 la je tudi kranjske deželne stanove, naj po- šljejo nadarjene in obetavne kandidate na dunajsko obrtno šolo. Valvasor tudi navaja vrsto ribniških in ko- čevskih vasi, kjer so se ukvarjali z izdelo- vanjem različnih posod in drugih gospodinj- skih potrebščin in omenja te izjemne pravice pri izdelavi in prodaji. Na to temeljno pode- litev tržnih pravic so se Ribničani sklicevali skozi stoletja ob vseh priložnostih. Tudi leta 1852 sprejeti prvi obrtni zakon je vseboval poseben krošnjarski patent, ki jim je ohranil vse pravice neokrnjene. Upošteval je vse zdo- mar j e iz Ribnice in Kočevskega s pravicami prostega trgovanja brez davčnih obveznosti z izdelki »stare hišne obrtnije«. Utemeljevali so to zaradi skope kraške zemlje, ki ne daje dovolj za življenje številnemu prebivalstvu, na drugi strani pa tudi poudarjajo potrebe po izdelkih številnih lesnih dejavnosti. Leta 1885 je bila v Kočevju ustanovljena lesna obrtna šola, ki je bua namenjena le ko- čevskim Nemcem. Ustrezala ni niti stvarnim potrebam niti ni imela dovolj učnega zaled- ja. Nekaj let je životarila, leta 1908 pa do- končno prenehala. Ves njen inventar je prev- zela obrtna šola v Ljubljani. 146 j KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982i Ob prelomu stoletja so trgovci spet bojeva- li bitko za spremembo zakona o krošnjarstvu. Predvsem so zahtevali njegovo poostritev. Vendar je tudi tokrat deželni poslanec v dr- žavnem zboru obranil nezmanjšane stare pra- vice Ribničanom glede trgovanja z izdelki »suhe robe«. Njegovi tehtni zagovori so dobUi v celoti prostor v tedanjem dnevnem časopi- sju. Na drugi strani so tako tudi omejili izse- ljevanje v Ameriko, ki je bilo v teh letih prav boleče množično. Tako so Ribničani še naprej nosili, tovorili ali vozili svoje izdelke naokrog po deželah Avstroogrske. Ob prelomu stoletja se je ba- vilo na ribniškem ozemlju z izdelovanjem su- he robe še 38 vasi tedanjega ribniškega sod- nega okraja: Gorenja vas, Breg, Gorica vas, Hrvača, Otavice, Nemška vas, Dane, Buko- vica, Sajevec, Zadolje, Jurjevica, Breze, Kot, Sušje, Slatnik, Zlebič, Dolenje Laze, Prigorica, Dolenja vas, Rakitnica, Grčarioe, Sodražica, Podklanec, Globel, Zimarice, jelovec, Zamo- stec, Sinovica, Lipovščica, Vinice, Zapotok, Ravni dol, Grdi dol. Novi pot, Kotel, Loški potok. Struge, Velike Poljane in Gora. Sku- paj so štele 750 hišnih delavnic in skupaj 4750 oseb. Od 129 vasi velikolaškega sodnega okraja se je ukvarjalo s suho robo 81 vasi s 500 hišnimi delavnicami. Tedanja proizvod- nja je bila temu primerno visoka. Skupno so naredili na leto po 300.000 lesenih pletenih poden, 400.000 obodnih kolačev, 22.000 škafov, 15.000 banjk, 250.000 ducatov žlic in kuhal- nic, 25.000 obodnih škatel (kupovale so jih med drugimi tudi Vijpavke, ki so v njih nosile sadje v Trst;) 12.000 cedil, 7500 ribežnov, 500 banjic, 3000 putrihov, 3000 brent, 3000 ku- hinjskih desk, 20.000 krožnikov, 14.500 lesenih skled, 15.000 valjarjev, 5500 lesenih kladiv, 10.500 solnic, 12.000 trkal in 2000 muhalni- kov. Celotna vrednost izdelkov je presegala 500.000 gld. V Ljubljani je bilo tedaj 5 trgovcev s suho robo, v Zagrebu šest, ki so jo pokupili za 100.000 gld. na leto. V Ribniški dolini je pre- kupčevalo z lesenimi izdelki 20 trgovcev, ki so robo prodajali po sejmih ali pa pošiljali po svetu. Pretežno večino pa so jo raznosili re- šetarji-zdomarji po Kranjskem, Hrvaškem, Koroškem, Štajerskem, po Zgornji in Spodnji Avstriji in na Ogrskem. Skupno jih je tedaj hodilo 234 po svetu, na leto so zaslužili pri tem nad 70.000 gld. Podnarske hiše so s 7 člani družine napra- vile čez zimo do 1000 poden, za 600 poden so dobUi 250 do 270 gld., povprečni dnevni za- služek je znašal od 2 do 2,5 gld. O.bodar je na- pravil na leto do 120 obodnih kolačev in s tem zaslužil okoli 400 do 500 gld, na dan do 1 gld. Cez teden storjeno robo so suhorobarji no- sili ob četrtkih na redne sejme v Sodražico, kjer so jo pokupili domači trgovci in zdomar j i za svoje potrebe in pohode po svetu. V letih gospodarske krize konec dvajsetih in v začetku tridesetih let 20. stoletja je za- konodaja skušala zdomar j e pri njihovih sta- rih pravicah čedalje bolj omejevati. Vendar so tedaj še hodili po Avstriji in Italiji. Poseb- ne konvencije, sklenjene s tujimi deželami, so krošnjarjem-zdomarjem še omogočale ne- moteno trgovanje. Tedaj v desetletju pred drugo svetovno vojno jih je hodilo po svetu še 360. Poleg svoje pomembne gospodarske naloge, ki so jo opravljali zdomar j i s proda- jo svojih izdelkov, so na svojih krošnjarskih poteh veljali za potujoče obrtnike, ki so po kmetijah popravljali polomljeno orodje in po- kvarjeno posodje. Krošnjarstvo je imelo tudi svoja nenapisana pravila, ki so se jih zdomarji vestno držali in jih spoštovali. Pridobljene pravice so se v ro- du podedovale. Vsak krošnjar je imel svoj določen okoliš »rajon«, ki ga je pozneje prev- zel sin ali bližnji sorodnik. Zato je bilo število zdomar j ev več ali manj v vseh časih konstant- no. Sredi rajona je imel znano, prijateljsko hišo-»kvartir«, ker je hranil svojo zalogo. Od tod je blago raznašal po okolišu in semkaj od doma naročal novo. Na Avstrijskem, v okoli- ci Dunaja in v drugih mestih so imeli zdo- marji navadno skupne »kvartirje«, za stranke za kupčijo je bilo vedno dovolj priložnosti. Nekdaj so vozili posodo z vozmi na Hrva- ško in v Vojvodino. Tja so odhajali ob žetvi in menjavali za žito »mero za mero« ali »praz- no za polno«. Med svetovnima vojnama so Ribničani svo- je izdelke redno prodajali tudi trgovcem po vseh mestih. Navadno je imel v vsakem več- jem kraju ali mestu domačin iz Ribnice trgo- vino s »suho robo«, ki so ga redno oskrbovali in zalagali z izdelki. Tako So imeli oziroma imajo »Ribničana« v Kopru, Pulju, Ljubljani, v Ptuju, Celju itd. Celo v Trstu je leta 1884 osnoval trgovino z lesnimi izdelki domačin Matija Krže, iz Sodražice. Se danes imajo nje- govi nasledniki trgovino z gospodinjskimi po- trebščinami in opremo. Redno vozijo še danes, seveda z avtomobili, svoje izdelke na vse tedenske in večje letne sejme sirom po Sloveniji. Tako so vedno obil- no založeni z ribniškimi izdelki veliki sejmi v Ptuju, Murski Soboti, Radgoni, Celju in dru- god. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 147 Grobo izdelane predmete v gozdu so dokončno izdelali doma, Leto 1901 POSODARSTVO S posodarstvam, »pintarstvom, pinitarijo« so se ukvarjali predvsem v Sodražici, Kotu, na Gori, v Sinovici, Sušju, Vinicah, Zapotoku, Zamostecu, Črnem potoku. Dvorski vasi, Ma- li Slevici, pri sv. Gregorju, Skrlovici in v Vel. Laščah. Poglavitni izdelki posodarske stroke so škafi vseh vrst, kadi, čebri, banje, golide, merniki, brente, brentačke, vedra, pinje, pu- trihi, barigeljce in banjke za vodo. Škafu so v Ribnici še ob prelomu stoletja rekli le kebel (kebu), keblica, kebliček, kakor ipoje o tem tudi stanovska pesem o Ribničanu Urbanu: »... on mojster je od žlic, čebru, keblu, keb- lic ...« Med svetovnima vojnama so v teh va- seh izdelali tudi po 100.000 škafov na leto. Les za posodje dajeta le smreka in jelka. Uporabljajo samo gladek les, ki je lahko cep- Ijiv. Hlod najprej razrežejo v čoke ali krcljičke na želene dolžine bodočih posod. Coke razde- lijo na zgonte, ki jih cepijo v doge. Doge za dna cepijo z ravno klino, z ukrivljeno pa dru- ge doge. Debelino dog uravnavajo po velikosti posode, merijo vse le na oko. Nacepljene doge zložijo v votle kopice, v krogih drugo vrh dru- ge. Presušene doge so tako pripravljene za ob- delovanje. Sikaf sestavljajo v stavniku, M ust- reza velikosti posode. Sestavljeno posodo zno- traj zgladijo s skobljo. Z utornikom zarežejo na dnu zarezo za dno, vstavijo dno posode in jo dokončno zgladijo, olišpajo in nabijejo zgornji in spodnji obroč. Na dan napravi ška- far do 10 škafov, drugih posod manj, čim so bolj zahtevne pri obdelavi. OBROCARSTVO Do prehoda 19. v 20. stoletje so openjali škafe in sodce z lesenimi obroči I7 leskovih in jesenovih palic. Zato sodi obročarstvo v do- polnilno dejavnost posodarske stroke. Z obro- čarstvom so se dosti ukvarjali v okolici Loža, v Cerknici, na Uncu, v Ivanjem selu in drugod. Tu so skoraj v vsaki hiši izdelovali obroče ali »koretelje«. Palice so nasekali spomladi in je- seni pod Snežnikom in v Leskovi dolini pri Ložu. Leskove palice so razklali na dva de- la, jih obdelali v obroče in jih zvijali na po- sebnem stolu v kolobar. Kolobarje so navija- li v kolače ali balice. Vozili so jih redno v Ribnico, v Senožeče, Divačo, največ so jih prodali v Trst, kjer so porabili obroče za la- dijsko embalažo. Ko je stekla na Notranjskem železnica, so vozili obroče na .postajo na Ra- kek. Odkupoval jih je tudi trgovec na Uncu. Ko so se uveljavili na posodi železni obroči, je obročarstvo zamrlo. OBODARSTVO Obod je ogrodje k reti, rešetu ali situ, ki ga na podnovi strani znotraj dopolnjuje še ob- roč, ki oklepa leseno, žimnato ali žičnato pod- li o. Obode izdelujejo iz smrekovega in jelo- vega lesa. Les za obode mora biti gladek brez grč in cepljiv. Taka drevesa rasto v posebnih, gosto zaraščenih in od vetra zavarovanih go- zdovih. Obodar spozna prave lastnosti lesa že na rastočem drevesu. Deblo razrežejo na pri- memo dolge čoke, ki jih razcepijo na zgonte. Osušene zgonte zravnajo v trapezne prizme, ki jih dalje koljejo v surove obode. Na stolu jih z rezivniki še primerno obdelajo in na posebnem vreteniu z lesenim valjem po notra- nji strani nasekajio in natrejo vso ploskev. Ta- ko obod zlahka ukrožijo. Obode zložijo v obod- ne kolače, obesijo na zrak in tako čakajo na prodajo. Ob pripravljenem lesu je obodar naredil do 20 kolačev na dan. Na leto so obodarji v vseh 1481 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 obodarskih krajih skrožili do 60.000 obodnih kolačev še pred nedavnim. Z obodarstvom so se največ ukvarjali v Glo- beli, Gori, Lazah, Lipovščici, Retjeh, Sodra- žici, Zamostecu, Zlebiču, Dvorski vasi, pri sv. Gregorju, na Skrlovici, Vel. Slevici in Vel. Laščah. Obode so zlagali na krošnjah ali na vozovih v značilne »kanone«. Tako so smotrno izrabili prostor. PODNARSTVO Bistven del rešeta je dno, podno. Lahko je leseno, žimnato in žičnato. Lesena podna tke- jo na posebnih statvah ročno. Najprej pri- pravijo vitre. Gladke leskove in jesenove pa- lice koljejo v posebni napravi »babi« v vitre oblice, ki jih še cepijo v tanj še gladke vitre. Vitre cepijo navadno pozimi v hiši ob topli peči. Pri opravüu sodeluje vsa družina. Pri cepljenju viter so potrebni močni, zdravi zob- je. Zato pravijo, da so se dekleta s slabimi zobmi v podnarske kraje težko možila. Velika podna za rete pleto podnarji s prosto roko kar na mizi. Poznajo velike, male, goste, cvitarce, redke, podboj ce itd. Leskove in jesenove palice so nasekali na prisojnih legah od oktobra do marca, v »mr- tvem« času. Nekdaj so Kočevarji pozimi vozi- li palice v Ribnico na prodaj. Odkar ni več »paličarjev«, hodijo vitrarji sekat sami. Podnarstvo je bilo najbolj doma v Danah, Brezah, Bukovici, Globeli, Lazah, Jurjevici, Lipovščici, Kotu, Sajevcu Slatniku, Sodražici Sušju, Zapotoku in Vinici, Zlebiču in Zima- ricah. - ¦ ZLICARSTVO IN KUHALNIČARSTVO Izdelki teh dveh vej so zelo številni in raz- lični. Zajemata žlice, kuhalnice, mešalke polentarje, pribor za solato, vilice za kuma- rice, korce, mešalke za mlekarstvo, izplako- valke (za vodo v čolnih), zajemalke, velnice, rečke, nože, trkala ali žvrklje, majhne žličke za otroke itd. Izplakovalke so dosti vozili v Trst. Nečke so prenehali dolbsti že kmalu PO prvi svetovni vojni. V roških vaseh so jih tudi bogato krasili. Za izdelavo žlic in kuhalnic vseh vrst uporabljajo javorov, lipov in bukov les. Zlasti javorov in lipov les sta zelo pri- ljubljena zaradi očesu prijetne bele barve. Zličar razreze primerno drevo najprej v 20 cm dolge krcljičke ali čoke, ki jih razcepi v posamezne četrti. S tanko sekiro, »žatlako«, vsako polence posebej obteše. Tako žlica do- bi surovo obliko. Z nožem žlico do kraja ob- reze in obdela roč ali recelj. S poseibnim no- žem z ukrivljenim rezilom, strugom, oblikuje na glavi žlice potrebno globino. Sveže obde- lane žlice sušijo na topli kmečki peči, da ob- drži les belino. Suhe žlice žlicar še ogladi in olici z nožem glajevcem, jih potem po šest skupaj poveže v svežnje, po dva svežnja pa v ducat, da so pripravljeni za prodajo. Žlice oblikuje na stolu-kobili, kjer v pre- cepu drži predmet, ki je v obdelavi. Na dan spretni žličarji izdelajo tudi po 12 ducatov žlic, kuhalnic tudi več. Do druge svetovne vojne so izdelovali in oblikovali žlice le ročno, danes si pomagajo s stružUnimi stroji, ki so daleč uspešnejši. Na leto izdelajo žličarji več kot 30.000 ducatov raznih žlic in kuhalnic. Ti Ribničana iz Kota pri Rib- nici na svojih zdomarsklh poteh leta 1950, Ivan Gor- nik, starejši in mlajši. Kot 4 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 149 I dve stroki sta najbolj zastopani v Sodražici, Zamostecu, Zimaricah, Črnem potoku, Dvor- ski vasi, Podsmreki, Vel. Slevici in Malih Laščah. ROCNO MIZARSTVO Ročno mizarstvo v poglavitni meri izdeluje lesene gospodinjske potrebščine. To so kuhinj- ske deske, za testo, meso, čebulo, modeli-ka- lupi za maslo, pralne deske, perilniki, ribež- ni, strgalniki za zelje, repo, hren, kumare, sušilniki, mišolovke, pasti, sponke za perUo, obešalniki za obleko, solnice, žličniki, igrače, samokolnice, kolca in vozički, klepetci in rag- Ije. V prejšnjih časih so vse predmete napra- vili z žago, rezilnikom in s svedrom na rezil- nem stolu. Sedaj pa izdelovalci uporabljajo sodobne naprave na električni pogon, krožne in tračne žage, rezkalne stroje in drugo. Stro- ji jim omogočajo večjo proizvodnjo in s tem tudi večji zaslužek. Predmete ročnega mizarstva največ izdelu- jejo na Gori, v Sodražici, Vinicah, Zamost.^- Cu, Karlovici in Mali Slevici. ORODJARSTVO Lesno orodjarstvo je nedvomno zelo stara stroka lesnih obrti. Najdalj se je obdržala na obrobju osrednjega suhorobarskega jedra. Tu je namreč največ primernega lesa bukve, je- sena, drena, bresta, gabra, maklena, in ma- kovnice. Močnejša ravna debelca porabijo za ročaje k lopatam, motikam, loparjem in me- tlam, rogovilasta za grablje in vile, iz trdih gr- čavk so nekdaj izdelovali še cepce. Za sekir- na toporišča, krampe, rovnice in cepine upo- rabljajo močnejši čepek les bukve, jesena in gabra. V petdesetih letih so jih naredili na leto tudi po 5 vagonov nasadil. Kosišča de- lajo največ iz javorovega, jesenovega in gabro- vega lesa. Najbolj pridni orodjarji so bili na Gori, v Lazah, Otavicah, Rakitnici, nekaj tu- di v Sodražici. Se drugi izdelki so greblje, loparji, jarmi in kambe, kljuke in obroči za vrvi za vozove povezat, oselniki. STRUGARSTVO Strugarstvo je bilo znano v Ribniški dolini kot stara hišna obrt le v mlinih in žagah. Pre- težno so stružUi na vodni pogon. Konec tega stoletja se je ta dejavnost izpopolnila in raz- širila. Veliko zaslug je imel pri tem domačin iz Sodražice, ki se je šolal na dimajski obrtni šoli. Uvedel je stružnice, ki so jih kasneje za- menjale sodobne na električni pogon. Stru- garski izdelki so razni krožniki, sklede, skle- dice, skodele, korci, valjarji, kuhinjska kladi- va, ročaji za mizarsko in rezbarsko orodje, gobe za šivanje in gnetenje, šatulje, žvrklje, klekljarski vitli, šahovske figure, igrače, vitli za tekstilne stroje, čutare. Strugarstvo je bilo omejeno na Sodražico, Sušje, Zamostec in Zapotok. PLETARSTVO Pletarstvo je zelo stara obrtna dejavnost. Zajema števUne in obsežne zvrsti. Najbolj po- gosti so izdelki, ki jih ljudje uporabljajo pri delu doma, na polju, za shranjevanje, prena- šanje in prevažanje. Po zvrsti pletiva ločimo izdelke iz slame, ličja, vrbovega šibja in vrho- vih viter, leske in leskovih viter. Po nekaterih izročilih je pletenje iz slame najstarejše v ple- tarstvu. Ti izdelki so večinoma pleteni v sipi- ralni tehniki, ki jo primerjajo z značilno pra- staro tehniko izdelave glinastih posod. V Glo- beli pri Zimaricah so nekdaj dosti pletli peha- rje in sejavnice iz slame in leskovih viter. Za svoje potrebe seveda tudi naramne koše iz les- kovih viter. Močnejše težišče pletenja iz belje- ne vrbe je bilo v Zimaricah in v Zamostecu. Po tehnični obdelavi so tamkajšnji izdelki daleč prekašali izdelke od drugod. Se pred drugo svetovno vojno so iz Ribniške doline pošiljali izdelke v Avstrijo. Posebno so se odlikovali skroženi vipavski jerbasi, ki so jih delali še sredi 19. stoletja. Danes pletejo predvsem ko- šarice locnjevke, oglate košarice za žegen in napikane jerbase. RESET ARSTVO Podnarstvo in obodarstvo vzajemno dopol- njujeta rešetarstvo. Obenem z dejansko nalo- go sestavljanja gotovih izdelkov — ret in re- set je rešetarstvo prevzelo še funkcijo proda- je — krošnjarstva. To funkcijo so pogoj ili či- sto praktični razlogi. Rešeto ni izdelek, ki bi ga lahko izgotovili doma in prenašali ali pre- važali na trg, ker tako zavzema preveč pro- stora. Bolj smotrno je, da si rešetar naloži obodnih kolačev in poden ter iz njih sproti izdeluje rete in rešeta. Na svojih zdomarskih potih je rešetar hitro spoznal, da poleg reset lahko prodaja še druge izdelke suhe robe. Tako so si suhorobarji začeli izmenjavati bla- go in so lahko vsi trgovali. Navadno so kar na domačem sejmu v Sodražici izpopolnjevali svoje krošnje z vsem potrebnim. Tako je re- šetarstvo poglavitni dejavnik pri vsej lesni obrti, ker je rešetar—zdomar vedno zaneslji- vo spravljal izdelke v denar in s tem seveda omogočal obstoj celotni lesni obrti. Krošnje so večkrat imele spodaj tudi skrivne predal- čke, kamor so skrivali drobno kolonialno 150 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 Tako potuje današnji zdo- mar, »rešetar«, Ivan Gornik, Kot 4, Leta 1968 blago, zlasti saharin, pred budnimi očesi fi- nancarjev. Pired vojno je rešetarilo in fcrosnjarilo po svetu iz Ribniške doline nad 600 zdomarjev. Zadnja predvojna leta je prizadeven zdomar zaslužil na leto tudi po 50 ali 60 tisoč dinar- jev. Ko je poravnal dolg za les in 'potrebšči- ne, je še lahko oblekel in abul družino, se preskiHbel z živežem čez zimo in še marsikaj uredil pri gospodarstvu. Tudi po drugi svetovni vojni so Ribničani znali svoje lesne obrti ohranjati kljub nekaj- letni neugodni davčni politiki. Se vedno so jim prinašale znaten delež pri njihovem go- spodarstvu. Dosti so prodajali v »Dom« v Ljubljano in se tako vključevali tudi v turi- stično dejavnost. V zadnjih letih se je tudi povečala družbena skrb za domače obrti, kar kažejo med drugim razstave domače in ume- tne obrti v Slovenjem Gradcu in redni ribniški sejmi suhe robe in lončarstva. Vse to pomeni veliko spodbudo mladim, ki bodo zatrdno nadaljevali staro obrtno izročilo. LONČARSTVO Ribniška dolina je slovela nekdaj tudi po lončarski obrti, ki je bila razvita zlasti v Pri- gorici. Blatih, Rakitnici in v Dolenji vasi. Po tu uporabljanem lončarskem kolovratu, ki spominja na srednjeveškega, lahko sodimoi, da ima obrt že zelo dolgo tradicijo. Valvasor omenja v Dolenji vasi več kot 80 hiš, kjer so lončarili. Tudi za Prigorico in Nemško vas pravi, da imajo mnogo lončarjev. Ob prelomu stoletja je bilo v teh vaseh še 34 lončarjev. V letih prve svetovne vojne se je število povečalo na 44, ker je zavolje vojne primanjkovalo posod. Kasneje so spremenje- ne razmere povzročile, da so lončarji opuščali svojo obrt. Zaprlo se je tržišče v Trst in odpr- ta ognjišča so zamenjali štedilniki. Do leta 1940 se je število zmanjšalo na 19 obrtnikov, ki so izdelali na leto do 150.000 raznih posod. Danes so le še trije lončarji, eden v Dolenji vasi in dva v Prigorici. Lončarstvo je zaradi napornega dela in nezdrave vlage manj va- bljivo za mlade ljudi. Čeprav jim sedaj stroji tudi že olajšujejo delo, je še vedno dosti uma- zanega opravila. Glino za posoido so nekdaj gnetli z rdkaini in teptali z nogami. Posodo žgejo dvakrat, prvič v biskvit, drugič loščeno. Žgejo jo v pe- čeh, ki so ovalne oblike. Nekoč soi imeli štirje lončarji skupno peč. Postavitev dobre lončar- ske peči je dosti stala, zato si je ni mogel pri- voščiti vsak lončar. Poglavitni izdelki ribni- ških lončarjev so lonci za kuhanje, majolke za vino, sklede, latvice za mleko, skodelice, kožice za peko in cvetlični lonci. Značilne pa so predvsem drobne figuralne plastike: ko- njički, jelenčki, putke, petelinčki, žvrgoloki, sv. Juriji in druge plastike. Do prve svetovne vojne so lončarji iz Do- lenje vasi in okolice prodajali v Istro (pred- vsem sklede in pekve za kruh), na Notranj- sko, v Hrvaško Primorje do Senja, v Bjelovar, v Trst in Reko. Posodo so nekdaj tovorili s konji, kasneje vozili z vozovi, sedaj jo prevažajo z avtomo- bili. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 151 SEZNAM IZDELOVALCEV SUHE ROBE IN LONČARJEV NA RIBNIŠKEM SEJMU 7. IX. 1980 1. Anton Tanko, Zapotok 14 sodi, pinje, bren- te, ribežni, velnice, deske, kuhalnice, leseni krožniki, naramni koši, peharji 2. Jože Hiti, Metulje peharji iz slame, koški iz viter, pipe, tpalice 3. Marija Levstuk, Ziberce pletena podna za re- šeta 4. Janez Klun, Sajevec 29 oprtni koši, ročne košarice 5. Dušan Pejak, Otavice orodje, leseno, oselniki 6. Franc Vidervol, Lipovec oselniki 7. Vinko Hočevar, Lipovec toporišča za sekire 8. Milka Lovšin, Sajevec toporišča nasadila, ročice za vozove 9. Jože Bela j, Skrlovica rete, rešeta, peharji, štručence 10. Stane Žužek, Skrlovica hrastovi škafi, »rož- niki« 11. Ludvik Turk, Zamostec pisane košarice iz beljene vrbe 12. Stane Mihelič, Sajevec podna za rete, rešeta 13. Albina Klun, Zamostec jerbasi, beli in pisa- ni, košarice holandke 14. Franc Mate, Ribnica vrvar, vrvi, strange in haftre za konje 15. Štefka in Janez Mam, Dane podna za rete in rešeta 16. Filip lin Boštjan Arko, Zamostec žlice lin ku- halnice 17. Alojz Campa, Vinice izdelava obodov 18. Albina Pucelj, st. in ml.. Dane pletenje pod- nov iz leskove vitre 19. Anton Gnidica, Dolenja vas sitar in rešetar 20. Marija Lovšin, Vinice pasti za miši 21. Leopold Baje, Dolenja vas lončar skledar, majolke, konjički, Juriji, lonci 22. Anton in Tomaž Košir, Kot sitar in rešetar 23. Ivan Gornik, Kot 4 sitar dn rešetar, posode, peharji, gospodinjske potreb,čine itd. 24. Kmetijska zadruga Ribnica »kanoni« sit in reset, mesarsltii cekarji, sodii, kadi, kadice, škafi idr. 25. Lojzka Levstik, Ribnica pletenje iz konoplje 26. Rudi Turk, Podpreska kuhalnice 27. Franc Ješelnik, Podpreska kuhalnice 28. Neža Pucelj, Dane pletena podna iz leske 29. Ludvik Pa j nič, Zapotok 4 sodi, kadi, kadice, škafi, pinje, čebri, keblice, pipe 30. Franc Vovko, Sušje prese 31. Alojz Lovšin, Sušje otroški stolčki 32. Tone NOsan, Prigorica lončar, sklede, ma- jolke, lonoi, pekači, cvetlični lonci, pepelniki 33. Franc Marolt, Ribnica pletarstvo, cekarji, šivalne košarice, iz beljene vrbe 54. Frančiška Tanko, Vinice pletena podna iz leskove vitre, obodi 35. Anton Sile, Zamostec leseni okrasi, žgana pisava, barvni okrasi 36. Jakob Nosan. Prigorica lončar, konjički, žvrgolčkdi, piščalke, medvedi, kravice 37. Franc Jaklič, st. in ml., Sajevec posodar pri delu, škafi 38. Elka in Ivan Zobec, Kot 14 rešetar, različni izdelki, žgane in pisane pisave 39. Franc Vesel, Zamostec rešetar 40. Karel Intihar, Zavrh žličarstvo 41. Stane Krašovec, Sleme žličarstvo 42. Alojz Vintar, Metulje žličarstvo 43. Spominkarstvo Ribnica 44. Drago Levstik, Vinice obodarstvo 45. Janez Prijatelj, Vinice obodarstvo 46. Alojz Campa, Vinice obodarstvo 47. Jože Zaje, Podklanec obodarstvo 48. Franc Mihelič, Zimarice orodje, predvsem grablje 49. Vinko Lovšin, Sušje sodi, kadi, kadice, čebri, pinje, peharji, sejavnice iz slame, »pasirke« idr. 50. Mirko Tanko, Sušje 11 rešetar z avtomobi- lom, posode, pletarski izdelki, gospodinjske potrebščine idr VIRI 1 1. J. W. Valvasor, Die Ehre Dess Herzogthums Grain, Nürnberg 1689. — 2. Arhiv Slovenije, sta- ; noviski arhilv, fase. 78, 394. — 3. Die österreichisch ; -ungarische Monarchie im Wort und Bild, Kam- \ ten und Krain, Wien 1891. — 4. Statistischer Be- ; rieht der Handels-und Gewerbekammer in Lai- : bach 1870, 1880. — 5. Bericht der k, k. Gewerbe -Inspektoren über die Heimarbeit in Österreich, III, Wien 1901. — 6. Slovenec 1902, štev. 227—298, članki, ki vsebujejo razpravo o novem krošnjar- skem zakonu v državnem zboru na Dunaju. — 7. Obrtniški koledar za leto 1911, Ljubljana 1911. — 8. Milko Kos, Srednjevešk urbarji za Slovenijo, II. — 9. Ljudmila Bras, Terenski zapisi o lesnih ; obrteh v letih 1976, 1977, 1978 i LITERATURA 1. Janko Jovan, Domači obrti na Kranjskem, II, Lesni obrt Dom in svet, XVI, Ljubljana 1903. — 2. Jože Rus, Suha roba, brihtna Ribnica in ši- roki svet. Jutro 1930, št. 208. — 3. Janko Trošt, Pri zdomarjih. Dolenjska, Ljubljana 1938. — 4. Jože Rus, Lesna domača obrt. Trgovski Ust 1941, št. 29. — 5. Janko Trošt, Ribniška suha roba v lesni domači obrti. Slovenski etnograf III-IV, Ljubljana 1951. — 6. Rajko Ložar, Ljudska obrt in trgovina v Sloveniji, Zgodovinski zbornik, Buenos Aires 1959. — 7. Vilko Novak, Slovenska ljudska kultura, Ljubljana 1960